Podcasts about rodila

V teh dneh zaznamujemo nekatere pomembne zgodovinske dogodke, ki so usmerili tok dogajanja. Eden od teh je gotovo 27. april, dan upora proti okupatorju. Čas druge svetovne vojne, v maju bo minilo 80 let od njenega konca, je zaznamoval tudi Anico Mikuš Kos, doktorico medicine in specialistke otroške psihiatrije ter humanitarke, ki je vse življenje predana skrbi za otroke in družine. Poleg strokovnega dela, ki ga je med drugim opravljala kot dolgoletna vodja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, jo odlikuje njen osnovni čut za sočloveka, ki potrebuje pomoč. Poznani in cenjeni sta njena psihosocialna pomoč otrokom na najhujših kriznih območjih po raznih koncih sveta in tudi pripadnost prostovoljstvu. Anica Mikuš Kos je pred dnevi dopolnila 90 let. Rodila se je 4. aprila leta 1935 v Ćupriji v Srbiji. O svojih spominih na otroštvo je pripovedovala Darji Groznik. Prepustimo se zdaj njenim spominom.

Umrla je pesnica Neža Maurer. Rodila se je leta 1930 v Podvinu pri Polzeli, po vojni se je šolala v Žalcu in Celju in potem na učiteljišču v Ljubljani. Pozneje je diplomirala na pedagoški akademiji in filozofski fakulteti. Najprej je delala kot učiteljica, po končanem študiju pa kot novinarka, bila je urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana in kulturna urednica pri več revijah. Po upokojitvi se je popolnoma posvetila pisanju. Ustvarjalni opus Neže Maurer je velikanski; pisala je po večini poezijo za odrasle in otroke, pa tudi prozna, publicistična in dramska besedila. Znala se je približati velikemu krogu mladih in manj mladih bralcev. Za svoje ustvarjanje je leta 2010 prejela zlatnik poezije za življenjsko delo. Takrat je Vida Curk s pesnico posnela pogovor in ga začela z vprašanjem, kdaj je napisala prvo pesmico.

Nije normalno da mame postižu sve svakoga dana, rastrzane smo, a potrebno je da imamo vremena za sebe, priča u novoj Mamazjaniji influenserka Aleksandra Golijan, poznatija na mrežama kao „Nanamamasita“, koja je mama tri devojčice, a uči ih da su jedna drugoj najbolje drugarice i najveće bogatstvo - i sa kojima nikad nije dosadno. Kod Aleksandre u kući, dinamike, buke, pitanja, odgovora, razgovora, druženja, ne nedostaje, sa tri devojčice, koje neretko okupljaju i svoje drugarice, pa žurka ne prestaje. „Njihove drugarice su često kod nas, ostaju i da prespavaju, pa je to zabava bez prestanka, ali navikli smo na gužvu, tako da dok su dobre i lepo se zabavljaju ništa nije teško. Osim, što kad završe sa igrom, neko mora da raskloni haos“, uz osmeh priča Aleksandra. U dvadesetim godinama rodila je sve tri ćerke i kaže da je to nešto najbolje što je u životu uradila, jer danas je mlada mama, a one su već velike i mogu da se druže, putuju, bez nervoze i premora. „Rodila sam prvu ćerku sa 22, kroz par godina drugu, a uskoro i treću. Sa drugim detetom je teže, a sa trećim nije uopšte bilo lako, jer sam bila baš umorna. Ipak, drago mi je što sam bila mlada, iako ne mislim da je to najvažnije. Na dete se odlučujete kad imate pravog partnera, osobu sa kojom želite da imate decu, bez obzira na godine“, kaže naša gošća. Za decu je presudan model koji im pružamo, kao i međusobni odnos roditelja, ističe ona. „Deca su ogledalo kuće i života i ponašanja roditelja. Mi smo smireni, tolerantni, trudimo se da ne budemo nervozni, napeti sa decom, da na njih ne prenosimo loše raspoloženje, jer to je način da odrastaju u zdrave ljude“. Škola jeste važna, ali nije najvažnija. „Jednom me je najstarija ćerka slagala za ocenu i rasplakala sam se. Sebe sam iznenadila takvom reakcijom, ali nisam je očekivala, niti od nje da me slaže. To se više nije ponovilo. Čudno je zato što ih učm baš da ocene nisu najvažnije, već društvo u kojem se nalaze jer to je neki temelj za srećan život, pre nego uspeh u školi, koji ne garantuje i uspeh u životu“, priča Aleksandra. U eri interneta i njenog rada, koji pratimo na Instagramu, teško je decu odvojiti od telefona, ali ona, ipak, nekako uspeva. „Ne provode previše vremena na mrežama, uče, izlaze napolje, bave se sportom, tako da sa ograničavanjem vremena na telefonu nemamo problem. Ono što se, inače, često vidi na Instagramu nije realna slika života. Ima žena koje se snimaju kako se bude u tri ujutru ili u pet, pa treniraju, spremaju hranu, bude decu u zoru, a ona kao ustaju bez problema. Kad to vidite, znate da nešto nije u redu. Ipak, ko stvarno može tako i nije mu teret, svaka čast“, objašnjava Aleksandra. Ćerke uči da jedna drugoj treba da budu najbolje drugarice i da je to što imaju jedna drugu neprocenjivo bogatstvo. „Uvek sam želela sestru, a evo sad imam tri ćerke koje su moj najveći životni uspeh i želim da budu svesne koliko su srećne što imaju jedna drugu. Tome ih učim, kao što one mene uče da budem dosledna, strpljiva i prenose mi neke kvalitete i osobine, koje pre njih nisam posedovala, a i od dece ponekad treba učiti“, zaključuje Aleksandra.

V slovenski cerkvi svetega Rafaela v Merrylandsu v Sydneyju so se s pogrebno sveto mašo poslovili od rojakinje Marthe Magajna. Rodila se je leta 1939 v Bevkah pri Vrhniki, v Avstralijo je prišla leta 1967. V slovenski skupnosti je bila udeležena v številih dejavnostih, tako pri Klubu Triglav v Sydneyju kot pri HASA NSW, to je zgodovinski arhiv za avstralske Slovence, ki deluje že več kot dvajset let. Neprecenljivo je bilo Martino delo pri rednem beleženje dogodkov v slovenski skupnosti in poročanje za versko revijo Misli in Stičišče avstralskih Slovencev, nam je povedal slovenski župnik v Merrylandsu v Sydneyju p. Darko Žnidaršič. Martha je bila ponosna Avstralka, za vedno hvaležna za priložnosti, ki jih je nudila nova država. Toda v srcu je ostala predana hči domovine.

Piše Tina Jurkovič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Pesnika, dramatika in pisatelja Iva Svetine ni treba predstavljati, morda pa je treba na kratko spregovoriti o Gaspari Stampa, največji pesnici italijanske renesanse, ki ji je Svetina posvetil poetično zasnovan roman Mal di mare. Za branje romana ni nujno poznati pesničine biografije ali literarno-družbenega konteksta – bralec se lahko preprosto prepusti gostemu liričnemu pisanju, intenzivni senzualnosti, nezadržnemu toku asociacij oziroma prvoosebnemu, torej Gasparinemu telesnemu doživljanju usodnega ljubezenskega razmerja in občutenju sebe kot ženske in pesnice. A nekaj kratkih besed o njenem življenju bi morda dodatno pripomoglo k bralskemu užitku. Rodila se je v Padovi v prvi polovici 16. stoletja, po očetovi smrti pa se je z materjo, sestro in bratom preselila v trgovsko in kulturno živahne Benetke in tam prejela dobro izobrazbo na področju glasbe in literature. Dom družine Stampa je bil kulturno-umetniško shajališče ljudi iz javnega življenja, ki so radi prisluhnili Gasparinemu igranju na lutnjo. V takšnem svobodoljubnem ozračju je Gaspara lahko razvijala svoje umetniške ambicije in odprto živela ljubezenska razmerja, za ženske takratnega časa najbrž redek privilegij. Prelomnica v njenem življenju je bila nenadna bratova smrt in s tem obdobjem se začne Svetinov roman. Iz žalovanja jo dvigne grof Collaltino di Collalto in v njej zaneti novo življenje. Gaspara vzplamti kot ženska in pesnica in ravno motiv sveče in plamena se v romanu pogosto pojavi, morda tudi zato, ker gre za preoblikovanje znamenitega verza, ki velja za nekakšno njeno vodilo – če prosto povzamem, v verzu izreče, da mora ljubiti, njena usoda da je živeti goreče, ne da bi občutila bolečino, in v romanu se verz zrcali na več mestih: ''Morda pa vrlina ni vrlina, morda le veščina, da se z golimi rokami dotikam plamena, v katerem izginjajo poslednji poljubi: z njimi si moje srce spremenil v plašno in pohotno žival.'' Roman v 125. kratkih poglavjih je več kot zrcaljenje Gasparinega življenja in njene čutne in eksistencialne poezije – zdi se, da je prav oboje avtorja navdihnilo, da ji v razkošnem jeziku zleze pod kožo in tako drzno preigra žensko erotično doživljanje, žensko erotično vitalnost, nekaj, kar tudi sicer odlikuje del Svetinove poezije. In odlikuje tudi pesmi Gaspare Stampa, ki so pomenile preobrat v dotlej petrarkistični maniri pesnjenja, ko je o odsotni oziroma nedostopni ženski pel moški. Zdaj pa o ženski poje ženska, v življenju polno prisotna, ki se izkušanja ljubezni ne boji ubesediti. Njena ljubezen do grofa je plemenita, a predvsem mesena, Gaspara se zaveda moči svoje plodovitosti in svoje želje v nobenem trenutku ne obžaluje: ''Ko te ljubim, sem plamen, nič religioznega ni v tej prispodobi, le moje neutolažljivo hlepenje, da se me dotakneš, da me slečeš, da mi slečeš še kožo, vsak njen centimeter poznaš, zato veš, kje se duša stika s poltjo, kje je znoj jok srca /…/'' Branje romana Iva Svetine je pravi sinestetični užitek, kjer zunanje dopolnjuje notranje, kjer se topi steklo, se ovlaži in ječi kamen, kjer se žalost meša med črepinje zvezd in je nežnost ljubljenega metuljasta – avtor z asociacijami širi prostor podob, a ne pozabi na pesničino samospraševanje: ''Zakaj opoldne tako težko rodim pesem? Ker ni nikjer nobenih senc? Ker svetloba požre vso milino, vse temne kotičke, kjer se lahko skrijem, da me ni in da tudi tebe ni.'' Razmerje z grofom je trajalo tri leta, plod pa je postumno objavljena pesniška zbirka 311 sonetov in madrigalov. Gaspara Stampa je pri komaj 31 letih umrla za koliko, za mal di mare, kot so rekli bolezni. Z njeno smrtjo se konča tudi Svetinov roman o ženski, pesnici, ki jo je vzpostavila ljubezen, četudi nesrečna. Ali kot je v njenem imenu zapisal avtor: ''Če bo kdo želel spoznati nemogočo ljubezen, bo morda našel knjigo mojih pesmi, tvojih otrok; kot biseri so, si dejal, ko si mi laskal. In temu se bo reklo posmrtna slava … častite jo, pesnico, ki ni znala ljubiti brez pesmi … pesniti brez ljubezni …''

Pred svečnico in dnevom posvečenega življenja smo k pogovoru povabili šolsko sestro svetega Frančiška Kristusa kralja Gabrijelo Koncilija. Rodila se je leta 1935 v Mekinjah pri Kamniku, s sestrami se je seznanila v Št. Petru na Koroškem, od tam so jo poslali na učiteljišče v Trst. Noviciat je opravljala v Rimu, potem pa se je vrnila v Trst, kjer je učila verouk v šolah in otroke pripravljala na zakramente. Po upokojitvi je šest let delovala v skupnosti v Aleksandriji v Egiptu, se znova vrnila v Trst, zdaj pa je v Gorici. Seveda to ni edina letošnja jubilantka med slovenskimi redovnicami, še najmanj pri šolskih sestrah, slednje bodo vse jubileje praznovale meseca avgusta v Repnjah pri Vodicah.

Vstopili smo v leto 2025, ki so ga številni pričakali na prostem. Za varnost je po državi skrbelo več kot 650 policistov, kljub številnim dogodkom pa hujših kršitev niso beležili. Kar nekaj dela so imele v silvestrski noči dežurne zdravniške ekipe.

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Miriam Drev Po poti se je zvečerilo je napisan tako, da avtorica preskakuje od dogodka do dogodka, se vrača v preteklost in oživlja spomine. Nekaj samo nakaže, čez čas se vrne in pripoved razširi. Sama pravi, da vrti prizore. Protagonistka se sklicuje na modrost, da moramo piti iz reke spomina, ne pa iz reke pozabe. Opisuje svoje otroštvo, bivanje v Libanonu, družinske odnose in odhod z nevarnega območja, na katerem je od 1975. kar petnajst let divjala državljanska vojna. V tedanjo Jugoslavijo so se umaknili protagonistka, njena mati in brat, medtem ko je oče, levantinski kristjan in potomec Feničanov, ostal prepuščen samemu sebi in divjanju vojne. Družinska zgodba se je začela tako, da se je mati v Libanonu kot turistka zaljubila v precej starejšega moškega, se poročila z njim in nekaj let ostala v njegovi deželi. Rodila sta se jima sin in hči. Sinu je mati namenila vso pozornost, hčere ni marala, k sreči pa ji je varno zavetje in ljubezen dajala razumevajoča slovenska babica, h kateri se prvoosebna pripovedovalka spominsko vedno znova vrača. Oče jo je imel rad in ji je dal popotnico za življenje. Spodbujal jo je k radosti, saj je menil, da ta ni kar tako dana. Rekel ji je, da se je za veselje do življenja treba potruditi; na srce ji je položil tudi to, naj bo zmeraj pravična. Avtorica premišljuje o vojni, osebnem položaju literarne osebe in njenem čustvenem doživljanju. O vojni pravi: »O vojni odločajo stari moški, umrejo pa mladi, godni za boj, naščuvani, pozvani k osvajanju ali k maščevanju. In umre na desetine tisočev civilistov.« Protagonistka se odloči za študij ekonomije, čez čas pa presedla na francoščino in angleščino ter iz teh jezikov diplomira; obvlada tudi arabščino. Po burnih dogodkih najde novo moč in dokonča še študij ekonomije. Je izobražena, pametna, privlačna in radoživa. In kaj se zgodi z njo, ko sreča moškega, poslovno uspešnega Američana, po rodu Škota s strogo kalvinistično vzgojo? Zaradi očaranosti nad njim in ljubezenske zaslepljenosti za lep čas izgubi samo sebe. Ne vzame si dovolj časa, da bi moškega spoznala kot človeka in izvedela, kakšen je v resnici. Nekoliko jo prevevajo dvomi, ali bo zmogla materinstvo, vendar se na partnerjevo pobudo odloči zanj in rodi otroka. Neprespane noči, utrujenost in prepuščenost sami sebi v tujem svetu storijo svoje in kmalu se zvrstijo mučni prizori. Partner je narcis, zlobnež, ozkosrčnež in arogantnež, pravzaprav človek brez ene same dobre značajske lastnosti. Odlikuje se samo po tem, da je dober ljubimec. Do matere svojega otroka je žaljiv na vse mogoče načine in izreka tako neprijetne besede, da bralke in bralci občutimo nekakšno zgroženost. Partnerico obklada z besedami, kot so: postajaš zanikrna, vzemi se skupaj, si pa res štorasta, sodobne ženske ste razvajane, narobe uporabljaš termine, nisi politično izobražena, brigaj se zase. Pri vsem tem jo ima za navadno falirano študentko. Bralcem in bralkam nam je veliko do tega, da bi se protagonistka končno uprla moškemu ob sebi, vzela otroka in odšla po svoje. Ne sprevidi, da se je na milost in nemilost izročila nekomu, ki je nikakor ni vreden, z literarnega vidika antijunaku v najslabšem pomenu te besede. Mlada ženska skuša opravičiti svojo podrejenost moškemu in priznava, da je neprestano spravljiva in si namerno zatiska oči pred grdim dogajanjem v razmerju z njim. »Z mano pa je tako, da sem bila dobra za olepšavanje po kakšnem zoprnem pripetljaju. V meni je bila neka negotovost, zaradi katere sem imela potrebo po naknadnem olepšanju dejstev.« Primerja se z Alico v čudežni deželi, ki je po padcu v zajčjo luknjo popila skrivnostni napitek in se pomanjšala. Hkrati se prikaže kot mojstrica izmikanja. Nekaj jo ločuje od lastnega bistva, a ne ve natanko, kaj naj bi to bilo. V krutem odnosu se je porazgubil njen jaz. Moški je dvoličen, v družbi ves šarmanten in duhovit, doma pa pust in hkrati napadalen, vse do fizičnega nasilja. Ženska je ranjena in čedalje bolj prestrašena: »Preplavijo me dalj časa zatajevani občutki. Za grmado jih je – od tesnobe, skrušenosti, srda, sramu in razočaranja, ki ima priokus po grenivkinih pečkah – , do tistih na drugem koncu spektra. Med temi se najmočneje oglaša hrepenenje. Na površje vzplava stavek: česa si želim za srečo.« Premišljuje o tem, kaj pomeni iskanje lastnih korenin in selitev v različne dežele. Otroštvo je preživela v Libanonu, bežala pred puško ostrostrelca, dozorevala v Ljubljani, bila nekaj časa zaposlena na Škotskem in se na moževo zahtevo preselila v Švico. Nazadnje se je vrnila v Slovenijo. »Spet potujem iz ene države v drugo. Ni prvič, da sem se na vrat na nos znašla sredi toka sprememb, nepripravljena nanje.« Miriam Drev je napisala kakovosten roman. Slog je izbrušen, opisi so nazorni in slikoviti. Literarno snovanje ni namenjeno samo toksičnemu in razrušenemu razmerju med žensko in moškim, temveč tudi drugim življenjskim vprašanjem. Pomembni so vidiki angažiranosti in ti se kažejo kot prizadevanje za enakopravnost med spoloma, svet brez vojn in kakovostne medčloveške odnose. Boj nikoli ne bo končan, zmeraj se bo marsikaj zapletalo in ogrozilo dobronamernost. Trnovo pot mora prehoditi tudi protagonistka. Končno se ji posreči, da spregleda in skuša po pravni poti spremeniti svoj nezavidljivi položaj. Roman Po poti se je zvečerilo bi bilo mogoče uvrstiti med dela, ki si z literarnimi sredstvi prizadevajo za boljši svet. Poglobljeno spremno besedo je prispeval slovenist, esejist in pesnik Zoran Pevec. Napisal je vrednostno sodbo, da je pripoved v romanu tekoča, privlačna, berljiva in spretno prepletena znotraj retrospektivnega in paralelnega načina podajanja romaneskne vsebine. Pravi, da nas delo osupne in obenem pomirja ter nas spodbuja k novim občutjem in spoznanjem. Kar se je zgodilo v njem, sklene avtor spremne besede, bi se lahko primerilo tudi nam. Po njegovem mnenju je ob zanimivem podajanju zgodbe najbrž prav ta možnost ena od najpomembnejših vrednot tega romana.

Každé společnosti někdo vládne a rozhoduje, kam bude směřovat. Král, císař, prezident, faraon, kmenový náčelník nebo někdo, koho komunita vnímá jako autoritu. Martin Rychlík a Martin Soukup promluví o tom, jak se liší způsoby vládnutí. Co mají společného české korunovační klenoty s vládnoucími holemi panovníků na Markézách v Polynésii? Proč k ustanovení moci sloužily v minulosti lidské oběti? A proč můžeme svazový kmen Irokézů ze severní Ameriky označit za demokratický?

Marija Vogelnik je bila arhitektka, slikarka, likovna in plesna pedagoginja, tudi teoretičarka in kritičarka. S svojim nenavadnim likovnim svetom se je vtisnila v spomin številnim generacijam mladih bralcev. Ilustratorsko pot je začela že leta 1939, prvim letom po 2. svetovni vojni pa je dala neizbrisen pečat z izrazitim odmikom od takrat prevladujočega idealiziranja in romantike. Znana je bila tudi kot plesalka in pozneje plesna teoretičarka in kritičarka. Marija Vogelnik se je rodila 15. oktobra 1914 in umrla leta 2008. Leta 2004 se je z umetnico pogovarjala Vida Curk.

Aktuální dění očima Jana Krause každé ráno 5:00 – 9:00 vždy po zprávách v celou a v půl exkluzivně na Frekvenci 1. Vtipně, originálně a s nadhledem, tak to umí jenom Jan Kraus. Blondýna Miluška Bittnerová se ptá na vše, o čem se mluví, a Jan Kraus jí to vysvětlí.

Operna pevka, sopranistka Ondina Otta Klasinc je bila izjemna umetnica, ustvarjala je na slovenskih in tujih odrih. Dragoceno je bilo tudi njeno pedagoško delo. Leta 1999 je oddajo z njo in o njej pripravila Tjaša Krajnc. V pogovoru z njo je Ondina Otta Klasinc med drugim povedala: "Učiš se živeti iz dneva v dan, ne samo kot umetnik, tudi kot človek." Tonska izvedba: Dejan Guzelj in Ivo Smogavec.

6. julija letos je minilo 100 let od rojstva gledališke igralke, režiserke, publicistke in prevajalke Drage Ahačič, preminule leta 2022. Rodila se je v Črnomlju, se nato šolala v Ljubljani, po kapitulaciji Italije pa je leta 1943 odšla v partizane. Tam se je kot članica kulturno-propagandnih skupin srečala z odrom in nastopanjem. O svojih gledaliških začetkih na osvobojenem ozemlju, nadaljevanju gledališke kariere, bivanju v Parizu in pozneje svojemu delovanju na polju pedagoškega dela v Pionirskem domu je leta 2003 pripovedovala Vidi Curk.

Te dni mineva sto let od rojstva sopranistke Ondine Otta Klasinc. Rodila se je 16. julija 1924 v Trstu, umrla pa 14. junija 2016 v Mariboru. Bila je ena najpomembnejših opernih pevk, ki je s svojo umetniško prezenco zaznamovala ne le slovensko operno krajino 20. stoletja, pač pa očarala domala ves svet. V Novem mestu bosta med 12. in 17. avgustom ponovno potekala mednarodna delavnica in festival Jazzinty. Letošnja 24. izdaja bo izpostavljala povezavo med glasbo in plesom, v festivalskem delu pa bo mogoče slišati 11 koncertov, med katerimi bo tudi nastop dobitnika skladateljske nagrade jazzon Luke Zabrica.

Njeno krstno ime je bilo Orsola. Rodila se je leta 1616 blizu Riminija in je s 16-imi leti …

Před volbami do Evropského parlamentu se podle průzkumů očekával masivní nástup evropských populistů. Rodila se jakási evropská pravicově populistická internacionála a toto neblahé spojení mělo evropskou politiku značně ovlivnit.

Před volbami do Evropského parlamentu se podle průzkumů očekával masivní nástup evropských populistů. Rodila se jakási evropská pravicově populistická internacionála a toto neblahé spojení mělo evropskou politiku značně ovlivnit.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Rodila sta se v Rimu v 3. stoletju. Njune relikvije počivajo v cerkvi S. Stefano Rotondo. Tja jih je …

Akademska kiparka Vlasta Zorko je nedavno dopolnila devetdeset let. Rodila se je v Mariboru in mu ostaja zvesta vse do danes. Je ena vidnejših slovenskih kipark druge polovice 20. stoletja. Upravičeno jo lahko štejemo za prvo slovensko kiparko obdobja po drugi svetovni vojni, saj je bila med redkimi šolanimi kiparkami prva, ki se je na tem področju tudi uveljavila. Kiparka se je v zavest Mariborčanov in tudi širše vtisnila najbolj s kiparskimi postavitvami v javnem prostoru in tudi z intimnimi in s čustvi prežetimi malimi plastikami. Ko je Umetnostna galerija Maribor leta 2018 pripravila prvo pregledno razstavo njenih del, se je z Vlasto Zorko pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.

13. maja 2024 je umrla Alice Munro, kanadska pisateljica in Nobelova nagrajenka za književnost leta 2013. Rodila se je leta 1931 v kraju Wingham v Ontariu in prvo kratko zgodbo napisala še kot najstnica, zavzeto pa je začela pisati in objavljati, ko je imela trideset let in si je s težavo trgala čas od gospodinjskih opravil. Prvo knjigo je objavila leta 1968 in dobila zanjo največjo kanadsko književno nagrado, potem je na vsakih nekaj let objavila novo knjigo kratkih zgodb in ves čas dobivala različne nagrade, nazadnje še največjo, Nobelovo. Alice Munro je tudi med Slovenci zelo priljubljena pisateljica, prevedenih imamo pet knjig njenih kratkoproznih besedil. Oddaja o veliki pisateljici, ki jo je leta 2007 pripravila Katarina Mahnič - kot hommage »umetnici sodobne kratke zgodbe,« - tako so zapisali v utemeljitvi Nobelove nagrade.

Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju pesnjenja in prevajanja je prejela Erika Vouk. Rodila se je v Mariboru leta 1941 in še danes živi tam, kjer so nastajali fragmenti njene poezije, ki jih je pogosto dokončno osmislila v Belem križu nad Portorožem. Nemogoče je preslišati mediteranski pridih v njeni poeziji in spregledati belino, s katero ovija pesmi in metafore, da bi sredi te navidezne razbarvanosti ustvarila mojstrske lirične miniature polne melanholije in miru, a tudi življenjskega erosa.Nagrajenki zdravje ne dopušča, da spregovorila v mikrofon, so pa o njej spregovorili nekateri ustvarjalni sopotniki. V prispevku boste slišali tudi izvirne umetničine izjave in njeno interpretacijo poezije; objavljene so bile leta 2015 v oddaji Valovanje besed. Simona Kopinšek jo je pripravila, ko je pesnica prejela Glazerjevo nagrado, nagrado mesta Maribor za dosežke na področju kulture.   Sogovorniki: Lidija Gačnik Gombač, pesnica, pisateljica in prevajalka, Urška Potočnik Černe, avtorica in prevajalka, Andrej Brvar, pesnik in nekdanji urednik založbe Obzorja, Peter Andrej, kantavtor, Nino Flisar, pesnik, prevajalec, publicist in urednik.

Shasha Liao je v Slovenijo prišla pred osemnajstimi leti. Sem jo je pripeljala ljubezen na prvi pogled, kot rada poudari. V Ljubljani vodi turistično agencijo, dvakrat na leto obišče Kitajsko, kjer neznansko uživa v karaokah. Pravi, da če si v Sloveniji zaželi kitajsko hrano, mora v restavracijo poklicati kak dan prej, da ji pripravijo pravo kitajsko hrano, saj je ta po večini prilagojena okusu Evropejcev. Rodila se je v času politike enega otroka, zdaj pa pravi, da na Kitajskem rodnost upada, tudi poroke so vse redkejše, nepremičnine pa bistveno dražje kot tu. Ljubljana ji je všeč, ker je vse na dosegu roke, naš način življenja pa omogoča kakovostno druženje z otroki.

Streaming (OTT) platforme i (r)evolucija produkcije igranog sadržaja za iste beleže enorrman rast poslednjih godina. Borba za ekskluzivni sadržaj i nove korisnike iz dana u dan rastu. Kako je tehnologija promenila način kako funkcioniše televizija danas, zašto je sadržaj važniji nego ikad te da li hiperprodukcija sadržaja zapravo postoji ili je nužna kako bismo došli do kvalitetnog sadržaja koji korisnici žele i vole, pričali smo u novoj epizodi Digitalk podkasta sa Aleksandrom Martinović, direktorkom direkcije za multimediju u kompaniji Telekom Srbija. Aleksandra Martinović, Direktor Direkcije za Multimediju @ Telekom Srbija - https://www.linkedin.com/in/aleksandra-martinovic-66766a1b3/ Teme u epizodi: - Uvod i predstavljanje - Aleksandrin karijerni put - Veza između sociologije i digitala - Zašto je sadržaj danas toliko bitan - Zašto je Telekom ušao u segment razvoja kontenta? - Linearna televizija vs. Streaming platforme - OTT platforme, šta je The Next Big thing? - Hiperprodukcija sadržaja - Da li možemo kao tržište postati konkurentni kada je u pitanju produkcija igranog sadržaja? - Da li je srpska kreativna industrija spremna da odgovori na novi talas kreiranja kontenta? - Budućnost bioskopa - Značaj tehnologije u izboru onoga što ćemo gledati? AI u industriji igranog sadržaja. Prijavite se na naš YouTube kanal: https://bit.ly/3uWtLES Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu - https://www.digitalk.rs Pratite DigiTalk.rs na društvenim mrežama: Facebook: https://www.facebook.com/Digitalk.rs Instagram: https://www.instagram.com/digitalk.rs/ Linkedin: https://www.linkedin.com/company/digitalkrs Veliku zahvalnost dugujemo kompanijama koje su prepoznale kvalitet onoga što radimo i odlučile da nas podrže i daju nam vetar u leđa: 1. Pokrovitelj podkasta: - MTS Unapredite svoje poslovanje uz pametna mts biznis rešenja - https://mts.rs/Poslovni 2. Partneri podkasta: - Kompanija NIS - https://www.nis.rs/ - OTP banka - https://www.otpbanka.rs/ Nova mBanking aplikacija OTP banke: Google play - https://play.google.com/store/apps/details?id=eu.newfrontier.iBanking.mobile.SOG.Retail&hl=en App store - https://apps.apple.com/app/soge-m-bank/id803935073?ls=1 - kompanija Mastercard - https://www.mastercard.rs/sr-rs.html - Ananas - https://ananas.rs/ - kompanija Idea - https://online.idea.rs/ U Ideinoj online prodavnici unesite promo kod 1000digitalk i očekuje vas 1.000 dinara popusta prilikom vaše online kupovine! 3. Prijatelj podkasta: - Izdavačka kuća Finesa - https://www.finesa.edu.rs/ U ovoj epizodi podelićemo dve knjige ‘"Neobuzdani Amazon" izdavačke kuće Finesa onima koji budu najbrži i najkreativniji sa komentarima, a možete nam slobodno pisati i na info@digitalk.rs i direktno nam uputiti komentar, sugestiju ili primedbu. Takođe, svi oni koji na Finesinom websajtu poruče knjige i unesu promo kod digitalk dobiće 10% popusta na već snižene cene izdanja na sajtu: https://www.finesa.edu.rs/

Je 17. október a v tento deň oslavuje svoje 48. narodeniny bývalý slovenský futbalista Samuel Slovák a 44. bývalý jazdec a majster sveta formuly 1 Kimi Raikkonen. Vypočujte si Sportnet novinky, ranný športový podcast portálu sportnet.sk, v ktorom si zhrnieme to najdôležitejšie, čo sa počas pondelka v športovom svete stalo. - Všetky podcasty od Sportnet.sk nájdete na⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ sportnet.sk/podcasty⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ - Odoberajte aj denný newsletter⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Sportnet.sk⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ s najdôležitejšími športovými správami na tomto odkaze. - Ďakujeme, že nás počúvate.

Kot je bilo videti že v 17. in 18.-ti etapi je taktika Jumbo Visme vse do konca ostala enaka. Pasivno dirkanje in nadziranje etap v ključnih trenutkih je privedlo do čiste zmage. 1, 2, 3 na odru je razplet, ki si ga nismo mogli predstavljati niti v sanjah. A vseeno je španska drama je postregla še z nešteto drugimi zasuki. Kakšnimi? Prisluhni!

Oksana Zabužko sodi med vodilne sodobne ukrajinske pisatelje. Rodila se je leta 1960, na Univerzi Ševčenko je diplomirala iz filozofije in tudi doktorirala. Delala je kot raziskovalka, precej časa je živela v tujini – v ZDA je predavala o ukrajinski kulturi. Njen leta 1996 objavljeni roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa – v slovenščino ga je prevedla Andreja Kalc – so pred časom razglasili za "najvplivnejšo ukrajinsko knjigo v petnajstih letih neodvisnosti". Z Oksano Zabužko, ki je v Ljubljani z literarnim večerom odprla letošnji Festival Fabula, se je spomladi pogovarjala Staša Grahek. Bralki: Eva Longyka Marušič in Maja Moll. Foto: Nik Rovan / BoBo

Rodila doma, přestože prý má k porodu velký respekt. „U prvního bych si to netroufla, ale jsem z rodiny, kde s ním žádná žena nemá dobrou zkušenost,“ vysvětluje herečka. „Už když jsem byla dítětem, způsobilo to ve mně trauma.“ Co je pro ni zdrojem energie? Zpívá si ráda? Považuje činohru za základ herectví? Co ji bavilo na seriálu Volha? O čem se nová inscenace v Divadle na Vinohradech? Kde a jak se seznámila se svým manželem?Všechny díly podcastu Blízká setkání můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Modeling dělá od svých třinácti let. Nějaký čas strávila i za velkou louží, kde žila a pracovala v Los Angeles a New Yorku. Dnes už je přes dva roky šťastnou mámou, na začátku však bojovala s poporodní depresí a lásku k malému objevovala postupně. Pozvání do podcastu Po mateřských stopách přijala modelka Tereza Jelínková.

Rapa Šuklje je bila legendarna radijska novinarka, urednica, filmska in gledališka kritičarka na Radiu Slovenija, bila pa je tudi prevajalka in esejistka. Nedavno je minilo sto let, odkar se je Rapa Šuklje rodila v Ljubljani, kjer je skoraj devetdesetletna umrla. Bila je prva urednica oddaje Gremo v kino s tem imenom in urejala jo je petindvajset let. Leta 2012 je revija Ekran Rapi Šuklje podelila Ekranovo priznanje; takrat je nagrajenko pred mikrofon povabila Ingrid Kovač Brus. Hommage veliki ustvarjalki ob stoti obletnici rojstva v letu, ko praznuje program Ars šestdeset let.

Devetindvajsetega aprila je minilo 110 let od rojstva operne pevke Ksenije Vidali, ki se je v desetletjih svoje kariere uveljavila na domačih in tujih odrih. Rodila se je v Škednju pri Trstu, njeno življenje pa so zaznamovali prva svetovna vojna, pomanjkanje in zgodnja ljubezen do petja in opernega gledališča. Najprej je pela v ljubljanski Operi, od tam je odšla v Milano, se spet vrnila v Ljubljano in veliko gostovala. Pozneje se je posvetila pedagoškemu delu. Umrla je leta 2004. Leta 1982 jo je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabil takratni urednik Ciril Stani. Ksenija Vidali je v svojem zapisu obudila spomine na življenjsko pot, umetniško ustvarjanje in pedagoško delo.

Natalia Baymacheva je v Sloveniji že skoraj leto dni. Prišla je iz Rusije, pri nas pa študira kemijsko informatiko. Rodila se je v mestu Iževsk, ko je dopolnila 14 let, pa se je preselila v Moskvo. Kakšno je študentsko življenje, opravljanje vozniškega izpita v Sloveniji in katera je po njenem najbolj nenavadna slovenska beseda, vse to boste slišali v Drugem pogledu.

Oksana Zabužko sodi med vodilne sodobne ukrajinske pisatelje. Rodila se je leta 1960, na Univerzi Ševčenko je diplomirala iz filozofije in tudi doktorirala. Delala je kot raziskovalka, precej časa je živela v tujini – v ZDA je predavala o ukrajinski kulturi. Njen leta 1996 objavljeni roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa – v slovenščino ga je prevedla Andreja Kalc – so pred časom razglasili za "najvplivnejšo ukrajinsko knjigo v petnajstih letih neodvisnosti". Z Oksano Zabužko, ki je v Ljubljani z literarnim večerom odprla letošnji Festival Fabula, se je pogovarjala Staša Grahek. Foto: Nik Rovan / BoBo

V današnji, kratki bonus epizodi, ti predstavljam Lio Bordon. Lia je ženska, ki se je rodila v moškem telesu. Zaradi prostora in časa, v katerem je odraščala, je svoje občutke v otroštvu potlačila, dokler niso pri dopolnjenih 42 letih ponovno planila na dan. V tej kratki epizodi se ti bo Lia predstavila skozi svojo življenjsko zgodbo, ki jo je vodila od otroštva skozi odrašanje, do poroke, ustvarjanja družine in kariere. To je uvod v prihajajočo 162. epizodo, ko boš lahko poleg Lie spoznal_a tudi njeno ženo Saro, s katero sta poročeni 23 let. Sara je sploh prvič spregovorila o tem, kako je sama doživljala Liino tranzicijo in kakšen odnos imata danes. Del zgodbe, ki ti jo bo danes zaupala Lia, je bil posnet v sklopu snemanj pogovorov za projekt Miza za vsakogar, ki so bili v obliki kolaža pogovorov objavljeni v 160. epizodi. V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/collections/all Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Pohybuje se na domácí i zahraniční scéně, známá je z Činoherního klubu a televize. Sandra Černodrinská má taky sestru dvojče a využilo se toho při natáčení známého televizního seriálu. Je ctí být členem Činoherního klubu? Nebojí se na jevišti ničeho? Jaké má kořeny? Jezdí do Bulharska jako domů? Chodí tam někdy do divadla? Má nesplněný sen?Všechny díly podcastu Blízká setkání můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

V znamenju kulturnega praznika raziskujemo, če lahko med poezijo in znanostjo narišemo vzporednice. Na prvi pogled se zdi, da ne. Poezija govori o občutkih, znanost pa so trdna dejstva. A vendar skupaj, z ramo ob rami, delujeta vse od antike pa do danes, ko računalniško generirane pesmi piše gospa umetna inteligenca. Kako se je preplet obeh ved spreminjal skozi čas, kaj so bile teme, ki jih je poezija o znanosti in z znanostjo najpogosteje tematizirala? Gosti: prof. dr. Marko Uršič, filozof in pisatelj doc. dr. Igor Žunkovič, Oddelek za primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Miha Kos, direktor Hiše eksperimentov Andrej Detela, znanstvenik, raziskovalec, filozof in pesnik Jure Karas, diplomirani komparativist in filozof

Škof, ki smo ga spoznali včeraj, je po vrnitvi iz Združenih držav dobil zamisel kako bi otroke v svoji škofiji opozoril na lačne vrstnike v svetu. Povabil jih je k molitvi zanje in darovanju drobiža za misijone. Rodila se je velika akcija, ki je malu imela člane po vsem svetu.

Škof, ki smo ga spoznali včeraj, je po vrnitvi iz Združenih držav dobil zamisel kako bi otroke v svoji škofiji opozoril na lačne vrstnike v svetu. Povabil jih je k molitvi zanje in darovanju drobiža za misijone. Rodila se je velika akcija, ki je malu imela člane po vsem svetu.

Nedavno je v Slovenski kinoteki gostovala Kinoteka Severne Makedonije s programom, ki so ga sestavljali žanrsko raznovrstni filmi iz različnih obdobij. Program je ponudil odlično priložnost za pregled zgodovine makedonske kinematografije – ta se je začela že leta 1905 s filmi bratov Manaki, fotografskih in filmskih pionirjev na področju Balkana in tedanjega Osmanskega cesarstva. Njun prvi film, Tkalke, je prikazoval njuno babico Despino pri tkanju. Zelo pomembni so bili tudi etnografski filmi, med njimi filmi prve makedonske režiserke in scenaristke, pionirke etnofilma Vere Kličkove, pa makedonska animacija. Pregled zgodovinskega ozadja pojasnjuje mednarodni uspeh sodobnih makedonskih celovečernih filmov – in o njem je govoril direktor Kinoteke Severne Makedonije Vladimir Angelov. Na fotografiji sta brata Janaki in Milton Manaki.

Danes bomo spoznali gospo Anico Kralj Malalan. Rodila se je v Trstu junija 1934, že od nekdaj pa živi v Trebčah pri Trstu. Je upokojena učiteljica, ki je bila veliko let predsednica Prosvetnega društva Primorec Trebče in pevka v istoimenskem društvenem zboru. Zdaj poje pri Tržaškem partizanskem pevskem zboru Pinko Tomažič in konec meseca bodo proslavili 50 let delovanja s koncertom v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Gospa Anica je nadvse dejavna, vedno prisotna pri dogajanju v vasi, mnoga leta tudi abonentka v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer ne zamudi nobene nedeljske abonmajske predstave. Je tudi babica, ki je izjemno rada v družbi mladih.

Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.

50-letni arhiv Vala 202 skriva bogato zbirko najrazličnejših oddaj, reportaž in intervjujev. Prva decembrska nedelja leta 2012 je bila posvečena ekskluzivni nedeljski gostji. Nina Zagoričnik se je na Dunaju pogovarjala z eno najbolj vznemirljivih umetnic sodobnega časa - Marino Abramović. Rodila se je v Beogradu, staršem, ki so imeli pomembne vojaške in politične funkcije v Jugoslaviji. Ona pa se je odločila za umetnost. Po začetnih instalacijah z zvokom je postala ena najbolj radikalnih in angažiranih raziskovalk svojega telesa. O njej so zdaj že napisane knjige, monografije, članki in posneti filmi.

Umrla je portugalska pesnica, prevajalka in profesorica Ana Luísa Amaral. Rodila se je leta 1956, doktorirala je iz poezije Emily Dickinson. Na univerzi v Portu je predavala angleško in ameriško književnost. Napisala je 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, za svoje ustvarjanje je prejela številne portugalske in mednarodne literarne nagrade. Zanimalo jo je tudi raziskovanje ženskega, identitete in telesa v književnosti. Ana Luísa Amaral je bila pred letom dni ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina, v slovenščini je v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je takrat pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mattias Blomgren https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ana_Lu%C3%ADsa_Amaral_at_G%C3%B6teborg_Book_Fair_2013_02.JPG

Mineva 110 let od rojstva pisateljice in prevajalke Mire Mihelič. Rodila se je v Splitu in prvih nekaj otroških let ob slovenskemu očetu in hrvaški materi sploh ni znala slovensko. Potem pa je začela brati in slovenski jezik ne samo osvojila, temveč tudi izmojstrila. Postala je ena najpomembnejših slovenskih prevajalk 20. stoletja in avtorica kakih desetih romanov, predvsem iz meščanskega življenja. Silno pomembno je bilo tudi njeno delovanje v mednarodnem PEN. Leta 1980, pet let pred smrtjo, je bila Mira Mihelič gostja oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je spregovorila o svojem življenju in delu.

Fotografska pot Letizie Battaglia, ki je rada poudarjala, da "ni fotografinja, temveč oseba, ki fotografira", se je začela, ko je pri 40-ih letih zapustila moža, se prvič počutila svobodno in opolnomočeno ter začel sebe in hčere preživljati sama. Rodila se je v Palermu, za katerega je vedno govorila, da ga ljubi in sovraži hkrati. Bila je ena prvih italijanskih fotoreporterk, znana predvsem po neposrednih, nazornih in pogosto strašljivih prizorih posledic dejanj in okrutnosti sicilijanske mafije. Letizii sami njene lastne fotografije tragedij, ki jih je za seboj puščala sicilijanska mafija, nikakor niso bile pri srcu, priljubljen motiv so bili otroci, predvsem deklice, v katerih je videla sebe. Razstava njenih fotografij v Galeriji Jakopič predstavlja celoten opus njenega dela, med po večini črno-belimi fotografijami je kar nekaj takih, ki so na ogled prvič. Razstavo fotografij zaokrožajo dokumentarna filma z naslovom La Mia Battaglia in Amore Amaro, ter obsežen razstavni katalog. Letizia Battaglia je umrla v Palermu prav med pripravo razstave, ki bo na ogled do 2. oktobra.

Z oddajo Naši umetniki pred mikrofonom se poklanjamo radijski režiserki Rosandi Sajko Korun, ki je umrla pred dnevi. Rodila se je leta 1930 v Celju, že v študentskih letih se je pridružila tedanjemu Radiu Ljubljana - najprej kot napovedovalka, kmalu pa je postala režiserka. Njen opus obsega ogromno iger za otroke in odrasle, zelo pomembno je tudi njeno eksperimentalno delo za radijski medij. Rosanda Sajko sodi med tiste radijske ustvarjalce, zaradi katerih je slovenska radijska igra dosegla izjemno visoko raven. Foto: Ars/Lučka Gruden

Ne le, da se je filozofija zahodnega sveta rodila na vrtovih, po katerih so hodili starogrški filozofi, vrt je tudi prostor za mitološke zgodbe. Za peteršilj so nekoč verjeli, da uspeva le dobremu človeku in da gre seme, preden vzklije, kar devetkrat k hudiču in tisto, ki ni vzklilo, je gotovo vzel sam vrag. Še več takih zgodb o zanimivih rastlinah, zelenjavi in ljudeh, ki so jo imel radi, je zbranih v knjigi, ki je izšla pri Mladinski knjigi, Fižolozofija, dramaturginje, novinarke in odlične zapisovalke besed Irene Štaudohar. Eno prvih semen, ki ga je posadila sama, je bilo seme boba, rastline, ki so jo Pitagorejci zaradi oblike zrna, ki spominja na moška moda, sovražili.

Naša gostja je na več fakultetah je poučevala predmete, ki so zajemali biologijo. Kot prva v našem prostoru je začela s pisanjem bioloških ključev, didaktičnim pripomočkom za lažje razumevanje in učenje. Je avtorica številnih knjig, tudi priročnikov. Rodila se je v igralsko družino, kako to, da je izbrala biologijo in ne umetnost? To in še marsikaj iz njene življenjske poti, izvemo v pogovoru.

25. maj je bil v nekdanji Jugoslaviji desetletja praznik - od leta 1957 Dan mladosti, a tudi proslavljanje rojstnega dneva Josipa Broza Tita, čeprav se je rodil 7. maja. Rodila se je štafeta mladosti, ki je začela izgubljati pomen po Titovi smrti. Zadnja je pred 35. leti pot proti Beogradu začela s Triglava, zaznamovala pa jo je tudi t.i. »plakatna afera«, ki je zamajala temelje takratne Jugoslavije. Kot vsako leto je na ta dan slovesno v beograjskem muzeju Jugoslavije, katerega del je tudi Hiša cvetja s posmrtnimi ostanki Josipa Broza Tita in njegove žene Jovanke Broz.Obujanje spomina na praznik 25. maj je bil v nekdanji Jugoslaviji desetletja praznik -  od leta 1957 Dan mladosti, a tudi proslavljanje rojstnega dneva Josipa Broza Tita, čeprav se je rodil 7. maja. Rodila se je štafeta mladosti, ki je začela izgubljati pomen po Titovi smrti. Zadnja je pred 35. leti pot proti Beogradu začela s Triglava, zaznamovala pa jo je tudi t.i. »plakatna afera«, ki je zamajala temelje takratne Jugoslavije. Kot vsako leto je na ta dan slovesno v beograjskem muzeju Jugoslavije, katerega del je tudi Hiša cvetja s posmrtnimi ostanki Josipa Broza Tita in njegove žene Jovanke Broz.

Príbeh slobody, ktorý sa uzatvoril pred týždňom. Majster Miroslav Cipár, uznávaný maliar, grafik, ilustrátor a sochár. Práve v jeho dome v tieni Slavína sa 19. novembra 1989 zišla skupina umelcov a intelektuálov a zredigovali text, ktorý ešte v ten istý večer zaznel v bratislavskej Umeleckej besede. Šlo o vyhlásenie, ktorým odsúdili brutálny policajný zásah zo 17. novembra proti pražským vysokoškolákom. Bol medzníkom, od ktorého sa datuje aj vznik Verejnosti proti násiliu.

Príbeh slobody, ktorý sa uzatvoril pred týždňom. Majster Miroslav Cipár, uznávaný maliar, grafik, ilustrátor a sochár. Práve v jeho dome v tieni Slavína sa 19. novembra 1989 zišla skupina umelcov a intelektuálov a zredigovali text, ktorý ešte v ten istý večer zaznel v bratislavskej Umeleckej besede. Šlo o vyhlásenie, ktorým odsúdili brutálny policajný zásah zo 17. novembra proti pražským vysokoškolákom. Bol medzníkom, od ktorého sa datuje aj vznik Verejnosti proti násiliu.

“Srečna mati, ki ima takega sina!” Tako bi po naše izrazili …

Zpěvačka a herečka Bára Poláková a herec Pavel Liška nedávno po třech letech v médiích promluvili o svém rozchodu. Proč až nyní? „Neměli jsme potřebu to říct dřív. Byla to věc, která je naše a taky i jenom nám patřila. Přemýšleli jsme nad tím i předtím, ale až teď jsme se domluvili, že to řekneme,“ říká Barbora Poláková v pořadu Prostor KVIFF X a dodává: „Bylo pro mě i hodně důležité, aby se tam nevklínila energie, která by mohla něco pokazit. Je pro mě hodně důležité, aby ty holčičky věděly, že rodiče jsou parťáci, že drží spolu. I když jsme to určitým způsobem nezvládli tak, jak bychom si představovali.“

Pri založbi Beletrina je izšel roman Tujka italijanske pisateljice Claudie Durastanti. Prevedla ga je Vera Troha. Gre za njeno prvo avtobiografsko delo, ki pripoveduje nenavadno zgodbo njenega otroštva in odraščanja. Rodila se je v nekonvencionalni družini: njena starša sta bila gluhonema, a je nista nikoli naučila uporabljati znakovnega jezika. Sprva je odraščala kot italijanska priseljenka v hrupnem New Yorku. Ko je bila še otrok, se je mati ločila od očeta in jo nepričakovano odpeljala v Basilicato - reven predel na jugu Italije. Če se v Združenih državah Amerike ni uspela dobro naučiti angleščine, je bila zdaj vržena v jezikovno okolje, ki ga ni poznala in kjer so govorili zanjo popolnoma novo italijansko narečje. A ves ta jezikovni kaos, kot mu sama pravi, ni zatrl njene radovednosti. Izkoristila je svobodo jezikovnih norm, v kateri je odraščala, in se izmojstrila tako v italijanščini kot v angleščini. Danes je njen avtorski glas drzen, prepoznaven in vpliven. Roman Tujka je edinstven zato, ker v njem neposredno predstavi svoje življenje prav z brezkompromisnim jezikom, ki je skozi leta nastajal. Claudia Durastanti je bila gostja letošnjega festivala Fabula, z njo se je pogovarjala Ivana Zajc.

V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je še vedno na ogled razstava La Doctora, življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, namenjena doktorici Branislavi Sušnik, znanstvenici, etnologinji, antropologinji, etnolingvistki, muzealki, profesorici, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju življenja in jezikov staroselcev v Paragvaju. Rodila se je leta 1920 v Medvodah, študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu, po vojni je emigrirala v Južno Ameriko. V Asunciónu, glavnem mestu Paragvaja, kjer so eno izmed ulic poimenovali po njej, je dolgo vodila Etnografski muzej Andresa Barbera. Dobila je paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti. Razstavo v Slovenskem etnografskem muzeju, pripravljeno ob stoti obletnici njenega rojstva, je zasnovala antropologinja in docentka na Primorski univerzi dr. Marija Mojca Terčelj.

Letos slavi 80-let argentinska pisateljica slovenskih korenin Vlady Kociancich, ki sodi v vrh sodobne latinskoameriške književnosti. Rodila se je v Buenos Airesu leta 1941, doslej je napisala številne romane, eseje in zbirke kratkih zgodb, za katere je prejela več literarnih nagrad. Dr. Aída Nadi Gambetta Chuk z mehiške Avtonomne univerze Puebla je o delih Vlady Kociancich med drugim zapisala, da v njih izstopajo predvsem njen talent za umetnost pripovedovanja, prečiščen slog ter izjemna fantastična domišljija. V slovenščino imamo preveden njen roman Plitvine strahu. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru, ki ga je z Vlady Kociancich leta 2013 pripravil Andrej Rot.

V oddaji Evropa osebno gostimo eno najboljših slovenskih atletinj vseh časov Marijo Šestak. Rodila se je v Kragujevcu, del mladosti preživela tudi onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino. Na olimpijskih igrah je bila z izjemnim izidom peta, na bron s svetovnega prvenstva pa je morala čakati 12 let.

V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je na ogled nova razstava La Doctora, življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, posvečene doktorici Branislavi Sušnik, znanstvenici, etnologinji, antropologinji, etnolingvistki, muzealki, profesorici, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju življenja in jezikov staroselcev v Paragvaju. Rodila se je leta 1920 v Medvodah, študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu, po vojni je emigrirala v Južno Ameriko. V Asuncion, glavnem mestu Paragvaja, kjer so eno izmed ulic poimenovali po njej, je dolgo vodila Etnografski muzej Andresa Barbera. Dobila je paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti. Razstavo, pripravljeno ob lanskoletni stoti obletnici njenega rojstva v Slovenskem etnografskem muzeju, je zasnovala antropologinja in docentka na Primorski univerzi Marija Mojca Terčelj. Pred mikrofon jo je povabila Tadeja Krečič.

Lina je šestletna deklica s posebnimi potrebami. Rodila se je v 24. tednu nosečnosti in ima zaradi nedonošenosti razvojne in zdravstvene težave. Starši se trudijo, da bi ji omogočili čim več terapij, tudi samoplačniških, za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. Ker je Lina odvisna od 24-urne nege, je mama ostala doma. Kako se starši trudijo, da bi Lina napredovala, kako so zbirali informacije o tem, kaj naj bi hčerki pomagalo, in kako poteka njeno zdravljenje v tujini? O tem se bo z Linino mamo Mirjano Šukelj v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.

„Jaké jsou hlavní zásady socialistické morálky, které musí každá dívka plniť? Musí být věrná lidu.“ To je len jedna z legendárnych filmových hlášok, ktoré sa nám automaticky viažu k obdobiu komunizmu. Ten prišiel nielen s víziou nového socialistického človeka, ale aj so špecifickejším projektom novej socialistickej ženy. Čo to však presne znamenalo? Otázka postavenia žien je súčasťou politického diskurzu už po dlhú dobu a často si ju berú ako rukojemníka najrôznejšie ideologické koncepty, vrátane toho komunistického. Režim, ktorý vládol v Československu od roku 1948 s obľubou ponúkal obraz traktoristky, komsomolky či výkonnej a pritom nepretržite sa usmievajúcej pracovníčky v závode, ktorá s ľahkosťou prekračuje vytýčený plán a pritom neraz zahanbuje aj svojich mužských kolegov. Ženy mali v porovnaní s „nespravodlivou buržoáznou spoločnosťou“ až v novej socialistickej ére zažívať skutočnú rovnosť. Aká však bola realita? Žena sa mala stať nielen angažovanou a triedne uvedomelou občiankou, ale aj výkonnou pracovníčkou, starostlivou manželkou a ešte k tomu mala napĺňať aj ideál matky, ktorá vychováva novú generáciu socialisticky zmýšľajúcich ľudí. Bolo vôbec možné aj pri najlepšom úsilí naplniť všetky tieto očakávania? A ako sa ženám skutočne žilo? Jaro Valent z časopisu Historická revue sa rozpráva s historičkou Denisou Nečasovou z Masarykovej univerzity v Brne. Tento podcast bol vytvorený s podporou Slovenskej národnej galérie v rámci umenovednej výstavy Akcia ZET. – Ak máte pre nám spätnú väzbu, odkaz alebo nápad, napíšte nám na jaroslav.valent@petitpress.sk – Všetky podcasty denníka SME nájdete na sme.sk/podcasty – Podporte vznik podcastu Dejiny a kúpte si digitálne predplatné SME.sk na sme.sk/podcast – Odoberajte aj denný newsletter SME.sk s najdôležitejšími správami na sme.sk/suhrnsme – Ďakujeme, že počúvate podcast Dejiny.

Aniti Šumer je ljubezen do moža leta 2012 popeljala na pot »ustvarjanja« z drožmi in v tem času je iz te ljubezni in iz jasno zastavljenega cilja nastala drožomanija. Anito so droži popeljale od Jamajke do Rusije, od Anglije do Kitajske in še dlje. Drožomanija pa ni samo navdušenje nad peko z drožmi. Anita Šumer je izdala tudi istoimensko knjigo, kjer je zapisano vse, kar bi naj o peki z drožmi vedel vsak, ki se takšne peke loteva. Vas zanima kdo/kaj je Rudl? Zakaj so Anitini prvi kruhi iz droži izgledali kot frizbi? Kaj v prihodnje še prinaša drožomanija? Prisluhnite pogovoru z Anito Šumer!

Mira Uršič je slovenska slikarka in pesnica, ki je lani obeležila 70 let življenja in 45 let samostojnega likovnega ustvarjanja. Rodila se je v Mariboru, maturirala na II. gimnaziji in študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer slikarstvo. Od leta 1974 ima status samostojne likovne umetnice. Živi in ustvarja v Ljubljani in Mariboru. Kot Mariborčanka, Studenčanka, je aktivno vključena v Kulturno društvo Studenci, kjer je ljubiteljskim slikarjem sekcije Stil mentorica. Na pogovor jo je povabila Lucija Fatur.

Na svečnico 1921. leta so se v Prešernovi sobi gostilne Novi svet v Ljubljani zbrali mladci, ki jim je bila hoja po ustaljenih planinskih poteh pretesna. Rodila se je turistovski klub Skala, z njim pa se je začelo tudi eno najbolj vsestransko bogatih obdobij v slovenski gorniški zgodovini. Sto let kasneje smo v Doživetjih narave gostili dolgoletnega predsednika Skale dr. Antona Jegliča. Zgodovini alpinizma pri nas smo dodali aktualni plezalski dosežek Janje Garnbret in Domna Škofica: pogovor o plezanju na najvišji dimnik v Evropi

Hvala sponzorju INBED podcasta @eko_skrnicl. Kot v epizodi preizkušam njihov HerBIOTIC nad katerim sem navdušena. Moj favorit je tudi Maca! Verjamem, da je dober nakup informiran nakup, zato bi te spodbudila, da prebereš več o herBIOTIC-u tukaj. Da pa dobiš brezplačno poštnino pa uporabi kodo KLARAEKO. - Porod je izkušnja, ki zaznamuje žensko za celo življenje. Tematika poroda in poroda doma mi je zelo zanimiva. In bi tudi sama rada vedela več. Zato sem v 1. epizodo 2. sezone INBED podcasta povabila Tejo Škodič Zakšek 1. doktorico babištva na balkanu in dipl. inž. radiologije ter direktorico zavoda Pinard. Za sabo ima 20 let izkušenj v patronažni službi, porodnišnici in pri porodih izven porodnišnic, saj se je v UK dobro spoznala z delovanjem porodnih centrov, babiških enot in samostojnih babic. Tejo vodi z dokazi podprta dobra praksa in iskrena skrb za dobrobit žensk in njihovih družin. Odkar je spoznala, kako način poroda vpliva na stanje ženske še dolgo po njem, ji je zadovoljstvo žensk s svojo porodno izkušnjo visoko na seznamu prioritet. Kontaktiraj Tejo in zavod Pinard: mail: info@pinard.si spletna stran: https://pinard.si/ Zelo bom vesela tvojega odziva, kako si doživljaja epizodo in pa tvojih predlogov za prihodnje epizode. Najdeš me na instagramu @inbedwithklara in @inbed_podcast za dodatno motivacijo, da se zavzameš za svojo življenje!

Konec novembra je v 95. letu umrla Jan Morris, valižanska zgodovinarka in pisateljica. Rodila se je kot moški, James Morris, ki je bil med drugo svetovno vojak, med drugim je sodeloval pri osvobajanju Trsta; leta 1953 je kot pri novinar za Times poročal o uspešnem prvem vzponu na Mount Everest, o čemer je napisal tudi knjigo: Kronanje Everest. Sredi šestdesetih let se je James Morris odločil za spremembo spola in postal Jan Morris, ki je to pomembno življenjsko odločitev tudi popisala v knjigi. Morrisova je napisala desetine knjig o različnih mestih in pokrajinah, ki jih nekateri štejejo za potopisne, sama pa se je tej oznaki vedno upirala, češ da gre samo za njeno dojemanje krajev, pokrajin in ljudi. Osrednje delo Jan Morris je verjetno zgodovinska trilogija Pax Britannica, napisala pa je tudi nepozabni knjigi Benetke in Trst ali kaj pomeni nikjer, ki ju imamo prevedeni v slovenščino. V današnji oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali nekaj poglavij iz ene njenih zadnjih objavljenih knjig – v njej je nanizala zapise o drobnih dogodkih in premišljevanjih ob koncu življenja; kljub tegobam in skrbeh ji nikoli ni zmanjkalo prijaznosti in vedrine. na fotografiji: norveška gozdna mačka

Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. Ko je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Vse to se je pa zgodilo, da se je spolnilo, kar je bil Gospod napovedal po preroku, ki pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel ter je svojo ženo vzel k sebi.(Mt 1,18-24)

Rodila se je v Gdansku na Poljskem, je bila odgovor na komunistično diktaturo in njeno nezmožnost dialoga. To solidarnost sta spremljali ljubezen in molitev Janeza Pavla II., zato je lahko podrla Berlinski zid pripeljala do propada komunizma. O tem sta z nami razmišljala nadškof Anton Stres in predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle. Ob Poljski sta spregovorila tudi o Sloveniji ter o tem, da sta obe državi šele sredi poti.

Severnoafriška država Maroko je tista, v kateri se najbolj domače počuti današnja sogovornica oddaje Drugi pogled Rachida Hsain. Rodila se je v Franciji, njen dom pa je že 12 let Slovenija; kljub temu da je bil prvotni načrt, da k nam pride za približno leto dni. V Slovenijo jo je pripeljala poslovna ponudba, še nekaj časa jo bo tu zadržal Slovenec, je maroška Francozinja povedala Andreji Gradišar. V naslednjih minutah pa tudi o tem, kdo je bolj prepričljiv pri uporabi besede »ne« - Maročani ali Slovenci.

Grema na kafe z Anito Hrast: Maribor ni tako "bogi", kot se dela Anita Hrast je direktorica Inštituta za razvoj družbene odgovornosti, direktorica marketinške agencije Nabium in predavateljica na Dobi. Rodila se je v Ljubljani, se pri osmih preselila v Ruše, od začetka študija pa več kot dve desetletji živi v Mariboru. Anita Hrast se petnajst let ukvarja z družbeno odgovornostjo, je direktorica Inštituta za razvoj družbene odgovornosti, ki je decembra enajstič podelil horuse, nagrade za družbeno odgovorna podjetja. Srečali smo se v Čajeku - zaradi nostalgije, saj je s hčerko kot mati samohranilka sobote velikokrat preživela ob čaju v tem lokalu v središču mesta. "To je bilo najino občutenje mesta. Izhodišče, da jo civiliziram v to mesto," je dejala. Intervju: https://www.vecer.com/grema-na-kafe-z-anito-hrast-maribor-ni-tako-bogi-kot-se-dela-10112103 Do drugih Večerovih vsebin dostopate s klikom na vecer.com (PREGLED LETA) Grema na kafe: 50-krat ob kavi o Mariboru - https://www.vecer.com/grema-na-kafe-skozi-leto-ob-kavi-o-mariboru-10109808

V letošnjem letu se spominjamo tudi sto desete obletnice rojstva Mare Kralj, slovenske slikarke, ilustratorke in oblikovalke lutk. Rodila se je na Dunaju pesnici Vidi Jeraj in glasbeniku Karlu Jeraju, poročena je bila s slikarjem Tonetom Kraljem. V slikarstvu se je izpopolnjevala v Parizu in Italiji, v oblikovanju filmskih lutk pa v Pragi. Prav lutke so bile velika ljubezen Mare Kralj. O vsem tem govori v pogovoru z Vido Curk, posnetem ob umetničini devetdesetletnici.

Folklora, gledališče, poučevanje slovenščine, popis dosežkov Slovencev v Avstraliji, slikanje, pisanje pesmi - vse to so dejavnosti Drage Gelt iz Melbourna v Avstraliji, ki smo jo predstavili tokrat. Rodila se je v Setnikarjevi družini na Dobrovi pri Ljubljani kot osma hčerka. Po končanem učiteljišču v Ljubljani zanjo ni bilo službe, saj ni bila primerna kandidatka. Življenje jo je najprej popeljalo v Nemčijo, od tam pa v Avstralijo. Takoj se je vključila v kulturno delo in učila v slovenski šoli, ustanovila folklorno skupino ter sodelovala pri dramski skupini v verskem središču v Kew-ju.

Rodila nam se neradna nedjelja, valja je ljuljati... ili ne... Rodiće nam se dokumentarni film... Rodio se pečat u pasošu... Sačinićemo, striko, emisiju... Ima i porno dio... Ima i o ljubavi malo... Svi nas znaju... Ajde zdravo...

V prvej časti podcastov z coworkingu cancel.sk vám Vladislav Tyger Martynek a Michal Stupo Stupák prezradia ako sa rodila v roku 2014 myšlienka prvého coworkingu v Martine, ako pokračujú, ako im to zmenilo životy a čo plánujú ďalej. V podcaste sa dozviete: Ako sa poznali spoluzakladatelia? Kto stál za vznikom? Ako reagovalo okolie a ako ich podporilo? Prečo prišlo ku zmene priestorov? Ako to ovplyvnilo ich profesný život A niečo o lokálnej tvrdohlavosti - alebo čo bude témou ďalších podcastov Tento podcast vznikol v spolupráci s Cancel coworkingom. http://www.cancel.sk/

Cristina Battocletti je italijanska pisateljica in novinarka, ki že dve desetletji dela in živi v velemestu Milanu. Še vedno pa se počuti malo "montanara", hribovka. Rodila se je namreč v Čedadu, očetu odvetniku, ki je pogosto na sodišču zastopal predstavnike slovenske manjšine, in mami, ki je bila tudi sama napol Slovenka. Konec aprila je v Ljubljani predstavljala prevod svojega romana Hudičevo ogrinjalo, ki opisuje posebno razpoloženje Čedada in okolice, stisnjene med gore in tik ob slovensko-italijansko mejo. Čeprav fizične meje danes uradno ni več, je še vedno ostala tista navidezna, v glavah ljudi. Kar jo straši, je to, kako denimo italijanski notranji minister pred evropskimi volitvami z mitraljezom v roki razlaga, da so oni "pripravljeni". Cristino Battocletti, ki je tudi avtorica biografije Borisa Pahorja, spoznajte v Evropi, osebno. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.

Rodila se je madžarskim staršem v Transilvaniji. Pri sedmih letih se je njena družina preselila na Madžarsko, saj je bila prihodnost tam vseeno videti bolj svetla kot v Ceausescujevi Romuniji. Sošolci so ji v novi domovini sicer hitro povedali, da ni prava Madžarka, ampak Romunka s kosmatimi nogami. Potomka duhovnika in astronoma Pala Tittela, soustanovitelja madžarske akademije znanosti in umetnosti, je odraščala v družini intelektualcev, zato ne preseneča, da kljub diplomi iz ekonomije Kinga Tittel danes živi od pisanja, prevajanja in (kot konjiček) občasno tudi vodenja turistov po Budimpešti.

Tokrat se bomo vnovič spomnili dr. Ángele Piskernik, naravoslovke in mednarodno priznane varuhinje narave. Rodila se je na današnji dan, 27. avgusta l.1886 blizu Železne Kaple na Koroškem v Avstriji, umrla pa je 23. decembra l.1967 v Ljubljani. Kot prva Slovenka je na dunajski univerzi še pred 1.svetovno vojno opravila doktorat iz naravoslovja. Končno in po mnogih pobudah prav v teh dneh na obrobju glavnega mesta Korošica dobiva po njej imenovani del javnega prostora. Vzhodno od Kosez ob Poti spominov in tovarištva, ob „Žici“ edinega, med vojno v koncentracijsko taborišče spremenjenega evropskega glavnega mesta, pol stoletja po njeni smrti, dobivamo Park Ángele Piskernik. Planinska zveza Slovenije je nagrado za varstvo okolja poimenovala po njej, kaj in kdo pa je bila ta »najpomembnejša koroška Slovenka 20. stoletja«, bo v pogovoru povedal poznavalec njenega življenja in dela, zgodovinar Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Z njim smo se pogovarjali pred dvema letoma ob takratni 130-letnici rojstva Angele Piskernik.

Tako kot se je stripovski junak Stric Skopušnik kopal v zlatnikih, se Nadežda Čačinovič v knjigah. V stanovanju jih ima več kot 13 tisoč, vsak teden v zbirko dodaja nove naslove. Profesorica Čačinovič se je pred kratkim upokojila, 40 let je na Filozofski fakulteti v Zagrebu predavala estetiko in filozofijo kulture. Rodila se je v Budimpešti, v slovenski diplomatski družini neposredno po 2. svetovni vojni, tik pred informbirojem, zato nosi enako ime kot Leninova žena. Živela je v Argentini, Švici, Nemčiji, Beogradu, Ljubljani, krajši čas tudi v rodnem Prekmurju. Po diplomi na ljubljanski univerzi se je ustalila v Zagrebu. Velja za eno izmed vodilnih feministk in aktivistk v regiji, predsedovala je hrvaškemu združenju PEN, se osebno srečala z Georgom Sorosem. Z Nadeždo Čačinovič se Luka Hvalc pogovarja o uporništvu, človekovih pravicah, begunski tragediji, narcisizmih majhnih razlik med Slovenijo in Hrvaško. Zakaj je vredno ostati optimist in zakaj je naša glavna pravica, da se počutimo dobro. Tudi o prekmurski duši in povezanosti s sestrama, s katerima redno organizirajo družinska srečanja z obveznim kuhanjem. Foto: Matej Grgić/tportal.hr