Podcasts about ameriko

Neki mož se je iz Vzhodne Evrope preselil v Ameriko. Ko je prišel v novo domovino, je šel v samopostrežno restavracijo, da ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Mimořádní hosté i mimořádný zájem veřejnosti a médií uzavřel v úterý 6. května v Plzni Slavnosti svobody 2025. Při hlavním vzpomínkovém aktu u památníku Díky, Ameriko! postupně promluvili prezident České republiky Petr Pavel, belgický král Filip, generál armády USA Dagvin Anderson, primátor Plzně Roman Zarzycký, československý veterán Miloslav Masopust, vnuk generála Pattona George Patton Waters a syn zesnulého velitele belgického 17. střeleckého praporu Luc Rensonnet.

V Španiji, na Portugalskem in v delih južne Francije so po večurnem obsežnem električnem mrku znova vzpostavili preskrbo z elektriko. Izpad, za katerega še ugotavljajo vzrok, je prizadel na milijone ljudi. Drugod po Evropi večjih težav v električnem omrežju niso zaznali, pravijo v Elesu. Drugi poudarki oddaje: Trump v prvih 100 dneh vladanja pretresel Ameriko in svet. Preobrat v kanadski politiki: na parlamentarnih volitvah zmagali liberalci. V Srbiji študenti prekinili blokado zgradb javne radiotelevizij.

Na strokovnem seminarju v Ljubljani so se ta teden zbrali slovenski učitelji, ki poučujejo slovenščino in slovensko kulturo v slovenskih skupnostih v 21tih evropskih državah. O dogajanju na seminarju in tudi o slovenskem dopolnilnem pouku v nekaterih državah, kjer živijo slovenski rojaki, nekaj več izveste v oddaji. Bili smo na predstavitvi knjige s področja slovenskega izseljenstva o dolenjskem rojaku Francetu Bambiču, ki odstira njegovo življenje v začetku 20.stoletja, ko se je večkrat odpravil na delo v Ameriko. Odpeljemo vas k slovenskim rojakom v belgijski Maasmechelen, kjer slovensko pevsko društvo Slomšek med velikonočnimi prazniki pripravlja tradicionalni koncert, gostimo pa tudi slovensko rojakinjo Rozino Lovrenčič iz Nemčije, ki praznike tokrat preživlja v domovini.

Predvolilno geslo ameriškega predsednika Donalda Trumpa »Naredimo Ameriko spet veliko« (Make America Great Again) se le nekaj tednov po njegovem prevzemu vodenja ZDA sprevrača v svoje nasprotje. Njegova uvedba carin na uvoz blaga iz okoli 60 držav je povzročila padec vrednosti delnic na borznih trgih (še najbolj ameriških), po svetu se širi strah pred recesijo.

Ameriški carinski udar vzbuja bojazni pred trgovinsko vojno. Za Kitajsko so začele veljati kar 104-odstotne carine, ki jih Donald Trump označuje za vzajemne, za Evropsko unijo 20-odstotne. Povezava bo danes sprejela prve povračilne ukrepe, še vedno pa ostaja odprta za pogajanja. Drugi poudarki oddaje: - Minister Han: Trgovinska vojna bi pokopala tako Evropo kot Ameriko. - Zduženi narodi obsojajo izraelsko zadrževanje človekoljubne pomoči za Gazo. - Mesta za vpis še na vseh srednješolskih programih, tudi gimnazijskih.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Zavladati vetru ni lahko; še iz pravljic vemo, da je človek nasproti vetru v prepišnih dvoranah svojega hrepenenja kot prah. Veter je v drugi kratkoprozni zbirki Mateje Gomboc – prvo zbirko z naslovom Pozneje se pomeniva je avtorica izdala leta 2014 – prispodoba za marsikaj: za srečanje z radikalno tujim in podzavestnim, za občutja manjvrednosti in neizpolnjenosti, za žalovanje, grobo deziluzijo, ljubosumje, predvsem pa za prelomne trenutke obračuna s seboj. Veter je torej – tako kot v pravljicah – trenutek soočenja z mogočnim nasprotnikom, trenutek resnice, ko se neka zavesa raztrga, a je treba kljub temu kreniti naprej in urediti življenje. zavladati vetru. Zgodbe Mateje Gomboc so namreč – poleg tega, da v njih nastopajo izključno protagonistke – izvirne tudi v tem, da junakinje ne potonejo, ampak v veliki večini najdejo nekakšen izhod iz labirinta, čeprav je ta zvečine zelo ozek, včasih zgolj beckettovski: Poskusi znova. Naj spodleti bolje. Že iz teh prvih vtisov je razvidno, da pri novi zbirki kratke proze Mateje Gomboc ne gre toliko za velike prelomnice, velike poraze ali, na drugi strani, za velika zmagoslavja, kot za široko vmesno območje, kjer je treba izumiti novo preživetveno taktiko. O svojevrstni odpornosti in borbenosti, iz katere izraščajo zgodbe, zgovorno pričajo že nekateri naslovi: Zavladati vetru, Samo dihati, Live Aid, Nekaj novega, Topniški položaj, Nekdo od drugod. V svoji temeljni trdoživosti je ta proza življenjska in praktična, zaradi svojega »sleherništva« pa ponuja tudi široko identifikacijsko in bralsko katarzično polje. Večino žensk, ki naseljujejo zgodbe, namreč zlahka identificiramo v najbližji soseščini, še več, morebiti smo nekatere izmed njih celo same bralke, saj zbirka tematizira življenjske situacije žensk različnih starosti. Približno dve tretjini od skupno enaindvajsetih zgodb na takšen ali drugačen način, pogosto v obliki monologa, pripovedujejo ženske srednjih let, upokojenke ali starejše. Tudi v tem je zbirka precej izvirna, saj se zdi, da omenjena starostna skupina predstavlja svojevrstno vrzel v slovenski književnosti, čeprav gre pravzaprav za populacijo z izrednim literarnim potencialom, ki se ponaša z bogatimi pahljačami življenjskih izkušenj in je obenem pogosto sposobna izjemne (samo)refleksije. (Ob tem je dovolj pomisliti na vdovo Ido iz romana Težka voda Pie Prezelj.) Tretjina zgodb v zbirki Zavladati vetru pa pripade nasprotnemu polu: mlajšim dekletom, večinoma na pragu odraslosti, vendar je tudi avtoričin stik z mladostniškimi tematikami živ in pristen, morda zaradi učiteljskega poklica, ki ga lahko tudi brez poznavanja avtoričine biografije zaslutimo v ozadju. Tudi otipljivo najboljša in hkrati najdaljša zgodba z naslovom Učitelj, posvečena avtoričini mami, tematizira učiteljski poklic, vendar v nasprotju z drugimi zgodbami, ki se skoraj vse dogajajo v sedanjosti, sega v obdobje italijanske okupacije in zatiranja Primorske, ko se je v hišo avtoričinih prednikov naselil zadrt fašistični šolmošter in je bilo celo za zaprtimi vrati prepovedano govoriti slovensko. (Mimogrede: italijanski jezikovni pritisk v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja na Primorskem je bil tako velik, da je odstopil celo takratni koprsko-tržaški škof, sicer Italijan, češ da tolikšnega jezikovnega nasilja ni v nobeni drugi italijanski provinci, niti v Etiopiji.) Sprva sumničavi in vzvišeni učitelj, »laška glista«, kot mu pravi avtoričin ded, se čez nekaj časa nepričakovano omehča in vključi v družino, in nazadnje zastavi celo svojo besedo, da reši domačega sina iz tržaških zaporov. (Morda tudi zato sin Pepi po koncu vojne postane učitelj.) Italijanski učitelj, prišlek iz notranjosti Italije, se na subtilen način zbliža tudi z domačimi hčerami; pripovedovalki na primer na mizi diskretno pusti vabljiv kupček knjig – italijanske romane in poezijo. Pripovedovalka, ki je zaradi vojne v zadnjem letniku prekinila šolanje, se knjigam seveda ne more upreti in jih vzame v roke, in čeprav se želi pred Italijanom prikriti, je vse takoj jasno: »Ko se je vrnil iz šole, sem bila spet v kuhinji, pomagala sem mami. Postregla sem mu in ujel me je s pogledom. Zdaj sem bila zasačena jaz. Če človek bere pesmi, se mu to pozna v očeh, na ustnicah, v žaru obraza.« Učitelj pripovedovalko spodbuja, naj nadaljuje šolanje v Padovi, Trstu ali Gorici in postane učiteljica ali zdravnica. Dekle si tega goreče želi, mati jo podpre, oče in brat pa sta zgrožena: »In ti bi seveda šla, še na Laško bi šla in postala njihova!« Ta zgodba, že skorajda novela, ki v nizu polnokrvnih prizorov zajame medvojni utrip v narodnozavedni družini, je prežeta s pristnim primorskim koloritom, mimogrede in nevsiljivo pa razpre tudi protislovja medčloveških in političnih odnosov ter hrepenenje mladega dekleta, razpetega med domoljubjem in željo po izobrazbi. Žgoča žeja po izobrazbi in učenju se tesno navezuje na drugo pomembno temo zgodb: ljubezen do pisanja. Avtorica Mateja Gomboc hvalospev pisanju in literaturi večkrat spontano vtke v pripovedni kontekst, najbolj premočrtno, v domala biblični razsežnosti v prvi zgodbi Ristanc nazaj: »Nov stavek, ki ga še nikoli ni videla niti slišala in se je izpisal z njeno roko, je bil kot novoustvarjeni dan, in bilo je prav dobro. Odslej je vedela za veličastje te možnosti in je nanjo čakala s slastjo, kdaj bo spet sedla k praznemu listu in zapisala prvo črko, besedo, stavek.« Kot piše avtorica spremne besede Ignacija Fridl Jarc zbirka Mateje Gomboc Zavladati vetru prinaša skorajda učbeniško raznolik in posamičnim tematikam izjemno tenkočutno prilegajoč se nabor kratkoproznih formalnih okvirov: pismo, dramatiziran prizor, prvoosebno pripoved, poročilo neznanega opazovalca itd. Pisateljičin slog in tempo sta odločna, jasna in osredotočena, vsekakor pa so se avtorici najbolj posrečile zgodbe, ki so izšle iz domačega, dobro znanega stvarnega in psihološkega konteksta (Ristanc nazaj, Jazbina, Nekdo od drugod, Zamuda, Učitelj, Suhi zid), nekoliko manj pa tiste, ki tematsko tako ali drugače segajo na primer v Ameriko, Nemčijo ali še kam drugam. Zavladati vetru ni lahko, kratki zgodbi tudi ne.

Ameriški predsednik Donald Trump je uresničil napovedi in uvedel carine na skoraj ves uvoz, za večino držav 10-odstotne, za tiste, ki so po njegovem najbolj nepoštene do Združenih držav, med njimi je tudi Unija, pa še višje. Danes je dan osvoboditve, dan, ko se je vnovič rodila ameriška industrija in ko bomo Ameriko znova naredili bogato, je dejal Trump. Ostali poudarki oddaje: - Rutte: Članice Nata za letos napovedale 20 milijard evrov pomoči Ukrajini. - V Šaleški dolini opozarjajo - pravičen izstop iz premoga čez osem let ni uresničljiv. - V polfinale slovenskega pokala še nogometaši Brava in Celja.

We are introducing you to the 278th Album of the Week - 'Kao mi' by Mirna, offering the HR Top 100 chart changes and bringing the local music news. Host: Ana Radišić

Vzemi klobuk, steklenico vode in visoke škornje, gremo v Južno Ameriko na srečanje z nenavadno živaljo, mravljinčarjem. Mravljinčar je žužkojed nenavadnega videza, ima košat rep, s katerim se med počitkom pokrije in prste z dolgimi kremplji. Dva dobro usmerjena zamaha z najdaljšim krempljem, nekaj solz, da se zemlja zmehča, in hop, že prodre v bivališče kolonije mravelj, s katerimi si napolni svoj želodec. S svojim petdeset centimetrov dolgim jezikom jih z vso hitrostjo posrka vase. Ker nima zob, jih stisne ob nebo in lica, zgnete v želodcu in zdrobi ob pomoči drobnih zrnc zemlje, ki jih je prav tako pogoltnil. Je požrešen, pa vendar daljnoviden in si mravlje pusti tudi za prihodnjič. Oh, smrdi po zažganem. Gozd gori in v amazonski džungli vlada panika. Bo naš mravljinčar rešil svojo kožo?Le Fourmilier : Sauve qui peut ! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

V organizaciji dveh Slovencev se je na festivalu dokumentarne fotografije v bolivijskem Santa Cruzu novembra zbralo blizu dvajset svetovno uveljavljenih fotoreporterjev, urednikov in profesorjev. Med njimi sodelavci National Geographica, Bloomberga, New York Timesa, Le Figaroja in številnih agencij. Druga izvedba festivala Manzana 1 – kakor se imenuje tudi osrednje prizorišče, galerija v središču dvomilijonskega mesta – je združila razstave, vodene oglede in predavanja za širšo javnost ter intenzivne izobraževalne delavnice, ki se jih je udeležilo več kot dvesto večinoma bolivijskih fotografov. Dogodek v Boliviji pušča pomembno sled. Gonilna sila galerije in festivala je Ejti Štih, vedno nasmejana in energična slovenska umetnica, ki se je leta 1982 z Bleda preselila v Južno Ameriko. Programski vodja festivala pa je fotograf Matjaž Krivic, ki v Boliviji po etapah že več let spremlja zgodbi o pridobivanju litija in podnebni krizi. Vabilu se je odzval tudi južnoafriški fotograf, ki živi v Združenih državah Amerike, Brent Stirton, večkratni prejemnik prestižnih nagrad World Press Photo in sodelavec tako rekoč vseh večjih svetovnih časopisov in revij. ''Na takem festivalu srečaš kolege, ki so ti tako ali drugače blizu. Imajo podobne izkušnje, zato jih ceniš. Ko se z njimi zapleteš v debato, ugotoviš, da imate veliko skupnega. To je lahko zelo tolažilno." Foto: Nejc Jemec

Zgodovina človeštva ponuja številne primere preseljevanja – tako narodov kot posameznikov. Kajti v človeku je bila vedno želja po odkrivanju novega. Tega, kar je v neposredni bližini, pa tudi tistega, kar je – kot pravimo – za sedmimi gorami. Krištof Kolumb, eden drznejših avanturistov, se je odpravil v Indijo, da bi odkril Ameriko. Evropske kraljevine preteklih stoletij so svojo moč in oblast gradile na pomorščakih, ki so osvajali morja in ozemlja tujih celin. Polastili so se zakladov, ki so jih našli na svoji poti. Zlato, nakit, diamante in smaragde, dišave in zelišča, preproge in svilo – vse, kar jim je prišlo pod roko, so odnesli. Včasih še sužnje, ker je na plantažah veleposestnikov z Zahoda primanjkovalo delovne sile. Koliko je bilo ropa in plenjenja in prisvajanja tuje lastnine, ve samo dobri Bog, kajti zgodovina poraženih ljudstev ni zapisana v učbenikih zmagovalcev. Poleg tega se grozodejstev tudi nihče več ne spominja dobro, ker teče življenje naprej in sproti ustvarja svojo lastno, zapleteno zgodovino. Globalizem, ki smo mu priča danes, nastopa pod krinko vzajemnih interesov in ustvarjalca vsesplošne blaginje. Vendar je v svojem jedru enako neizprosen, krut in sebičen, kot so bili osvajalski sistemi prejšnjih časov. Prosta trgovina med neenakimi partnerji namreč nikoli ni prosta, ampak je na koncu vedno izsiljevanje in privolitev v podrejenost šibkejših. Razvoj tretjega in četrtega sveta je sicer nujen, a teče pod vplivom razmišljanja, da potrebuje razviti svet dodatne baze surovin, nove prodajne trge in poceni delovno silo. Tako globalizem v resnici neenakosti ne zmanjšuje, ampak jo veča. Še posebno zato, ker stavi na podkupljivost oblastnikov iz revnih držav. In je pri tem uspešen. Ali bomo nekoč vendarle imeli globalno vas, ki bo sama sebe urejala planetarno? Težko verjeti, kajti za tak dosežek bi bila potrebna resnična vzajemnost, ne le navidezna solidarnost.

Akt o digitalnih storitvah poligon merjenja moči med Evrop in Ameriko? Ali se EU boji vznejevoljiti Donalda Trumpa? Zakaj Belgijce razburja pokojninska reforma, ki je stopila v veljavo 1. januarja letos? Zakaj je podatek o manjši količini zaseženega kokaina v antwerpenskem pristanišču lani v primerjavi z letom prej varljiv?

Slovenija je Ano Karneža spoznala, ko se je 16-letna s petjem izkazala na šovu talentov in pozneje na Slovenski popevki. Medtem je diplomirala v dramski igri na znameniti ameriški umetniški šoli Juilliard v ZDA. Ujeli smo jo, še preden je za nekaj dni odpotovala v Nepal na poroko sošolke iz New Yorka, zdaj pa že pripravlja kovčke za vrnitev v Ameriko. Tam jo čakajo avdicije in učenje hladnokrvnosti ob zavedanju, da vsaka ne bo uspešna. Ana za zdaj namerava ostati v Ameriki, saj uživa v samostojnosti in je radovedna, kaj ima življenje zanjo še pripravljeno. (foto: Thomas Brunot)

V organizaciji dveh Slovencev se je na festivalu dokumentarne fotografije v bolivijskem Santa Cruzu zbralo blizu dvajset svetovno uveljavljenih fotoreporterjev, urednikov in profesorjev. Med njimi sodelavci National Geographica, Bloomberga, New York Timesa, Der Spiegla in številnih agencij.Druga izvedba festivala Manzana 1 – kakor se imenuje tudi osrednje prizorišče, galerija v središču dvomilijonskega mesta – ponuja razstave, vodene oglede in predavanja za širšo javnost, intenzivnih izobraževalnih delavnice pa se udeležuje več kot 200 večinoma bolivijskih fotografov. Gonilna sila galerije in festivala je Ejti Štih, vedno nasmejana slovenska umetnica, ki se je v Južno Ameriko z Bleda preselila leta 1982. Umetniški vodja festivala pa je slovenski fotograf Matjaž Krivic, ki v Boliviji po etapah že več let spremlja zgodbi o pridobivanju litija in poodnebni krizi.

Čez dobra dva tedna bodo Američani odločali o tem, kdo bo nasledil Joeja Bidna v Beli hiši in dobil neverjetno politično moč, ki je skoncentrirana v instituciji ameriškega predsednika. Tokrat se v ZDA odvija ena najbolj kontroverznih predsedniških kampanj v ameriški zgodovini. Predvolilno dogajanje je bilo polno nepričakovanih dogodkov in zasukov. Videli smo poskus atentata na republikanskega kandidata, zamenjave demokratskega kandidata; na eni strani kandidatura obsojenca, na drugi strani temnopolte ženske. Dva tedna pred volitvami sta Kamala Harris in Donald Trump še vedno precej izenačena, odločilno vlogo bodo spet imele t. i. nihajoče države. O tem, kakšno je predvolilno razpoloženje na drugi strani luže, kaj bi pomenila izvolitev ene ali drugega za Ameriko in preostali svet ter kaj so izvori globoke polarizacije ameriške družbe v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Roman Kirn, nekdanji veleposlanik v ZDA; dr. Tomaž Deželan, profesor ameriških študij na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Andrej Stopar, dopisnik RTV iz Washingtona.

Med dolgo postprodukcijo celovečernega filma Nesrečna bitja je prvak grškega "čudaškega vala" Yorgos Lanthimos posnel vizualno manj zahteven triptih, Dejanja usmiljenja, ter ga predstavil na letošnjem festivalu v Cannesu. Delo, postavljeno v sodobno Ameriko, ni nič manj eksperimentalno in izzivalno; nadaljuje pripovedovanje v prispodobah in z mojstrskim potujevanjem vsakdanjosti odkriva nove poglede na stanje človeške družbe. Film je sestavljen iz treh zgodb: v prvi se podrejeni uslužbenec trudi ugoditi svojemu čudaškemu šefu, čeprav so pričakovana dejanja v nasprotju z njegovim moralnim prepričanjem in zakoni. Kaj bo prevladalo? V drugi zgodbi policist s prijatelji že žaluje za svojo ženo, v nesreči izginulo pomorsko raziskovalko, dokler je reševalci ne pripeljejo nazaj – a po vrsti nenavadnih znakov začne sumiti, da to sploh ni ona. Kje je meja med preganjavico in resničnostjo? V tretji epizodi par, ki pripada nenavadnemu kultu, išče žensko z nadnaravnimi močmi zdravljenja, ki bi postala njihov idol. Kaj se bo zgodilo, če jo zares najdejo? Zgodbe se zdijo na prvi pogled nepovezane, a jih spaja silovita potreba po ugajanju in pripadanju, po zapolnjevanju notranje praznine; če nekoliko abstrahiramo, gre za iskanje vere in ljubezni. Seveda Lanthimos ne bi bil to, kar je, če ne bi na to željo pogledal z mračne strani, če ne bi človeških slabosti gnal do absurda, ki bi se mu lahko tu in tam celo smejali, če ne bi imeli ves čas cmoka v grlu. Režiser pač jemlje resno tisto maksimo o umetnosti, da njena naloga ni ugajanje. Sem zapisal režiser? Skoraj gre bolj za entomologa, ki proučuje like kot žuželke pod povečevalnim steklom, hkrati pa nam z neprizanesljivo odljudnostjo ponuja razmislek o odnosu človeka do sočloveka. Dejanja usmiljenja imajo tudi "metafilmske" lastnosti – več prizorov se navezuje na znamenita dela iz zgodovine, malce pa avtor citira tudi samega sebe. V vseh treh epizodah nastopa ista skupina igralcev v povsem različnih vlogah; Willemu Dafoeju in Emmi Stone se je med protagonisti pridružil Jesse Plemons, ki je leta 2020 nase opozoril že v izjemnem celovečernem filmu Charlieja Kaufmana I'm Thinking of Ending Things; za svojo trojno vlogo je v Cannesu zasluženo prejel nagrado za najboljšega igralca. To prehajanje ansambelske igralske ekipe iz vloge v vlogo je nekaj posrečeno duhovitega, govori pa nam tudi o fluidni identiteti. Pa tudi o mojstrstvu režiserja, ki ne more zgrešiti in si lahko privošči čisto vse, tako kot v svojem času Lars von Trier, ki je recimo posnel film brez scenografije. David Foster Wallace je v svojem znamenitem eseju o Lynchevem filmu Izgubljena cesta zapisal, da je bolj kot katero koli drugo delo definiral identiteto časa in prostora Los Angelesa sredine 90. let. Morda je Lanthimos s filmom Dejanja usmiljenja naredil nekaj podobnega trideset let pozneje ...

Bil je zasužnjen, preživel je državljansko vojno ter prestal vladavino zakonov Jima Crowa. Zora Neale Hurston, antropologinja, etnografka, folkloristka in pisateljica, je poslušala in zapisala njegovo presunljivo in tragično zgodbo, ki se je dramatično odvijala v zadnjih izdihljajih prepovedane trgovine s sužnji.   Gre za eno redkih znanih pripovedi starega človeka, ki konec 20. let prejšnjega stoletja živi v Alabami, ima izkušnjo otroštva in mladosti na rodni afriški zemlji, je pa tudi pričevalec ugarabitve, poniževanja in trpinčenja po zajetju, preden ga z drugimi sotrpini izkrcajo v Ameriki. Zato pripoveduje o tem, kako so črni ljudje prišli v Ameriko. Bil je med tistimi, ki so bili zadnje žrtve ameriške kolonialne politike in ekonomije, potem ko je bilo mednarodno in čezoceansko trgovanje z ljudmi že zdavnaj prepovedano, a lastniki plantaž na jugu v drugi polovici 19. stoletja še vedno nezakonito zasužnjujejo ljudi z zahodnih predelov Afrike. Poleg starčevega slikanja kulturnih posebnosti življenja iz sedanjega Benina, pogrešanja Afrike, ljubezni do žene in otrok, ki mu jih je drugega za drugim od njega v Ameriki odtrgala smrt, se njegova izpoved nazorno dotakne tudi nasilja in krutosti, grozodejstev, ki so si jih afriška ljudstva prizadejala med sabo. Določena ljudstva so v osvajalnih vojnah uprizarjala lov na druge skupnosti, potem pa so pripadnike pobili ali prodali v suženjstvo, se tako okoristili in poskrbeli za nadvlado. Knjiga z naslovom Barakun prinaša zgodbo zadnjega "črnskega tovora". Prevedla jo je Irena Duša Draž, spremno besedo pa je napisala Petra Meterc.

Ameriški predsedniški kandidat Trump po strelskem napadu: Bog blagoslovi Ameriko!Napad na Trumpa ostro obsodili njegov protikandidat Biden ter številni politiki z vsega sveta.Včerajšnje nevihte s točo največ škode povzročile v Slovenski BistriciJanša sojenje o poslih glede zemljišča v Trenti primerjal s sojenjem v primeru Patria.Papež: Oznanjajmo evangelij skupaj in brez odvečnih stvariVreme: Še naprej bo sončno in vedno bolj vroče; možne so plohe in nevihte.V prihajajočem tednu ustanovna seja Evropskega parlamenta. Največ sedežev bo zasedla Evropska ljudska stranka, a tega ne bo mogla unovčiti, opozarja doktor Aleš Maver.Kako bo z vodno oskrbo v Prlekiji?Danes ena najzahtevnejših etap dirke po Franciji. Kako se bo odrezal Pogačar?

Od 3. do 6. května obsadí centrum města historická vojenská technika, vojenské kempy, nemocnice, polní pošta nebo kuchyně, aby připomněly osvobození města americkou armádou. Vojensko-historický program, jehož součástí je i Convoy of Liberty, doplní kulturní program. Slavnosti vyvrcholí 6. května vzpomínkovým aktem u památníku Díky, Ameriko!

Od 3. do 6. května obsadí centrum města historická vojenská technika, vojenské kempy, nemocnice, polní pošta nebo kuchyně, aby připomněly osvobození města americkou armádou. Vojensko-historický program, jehož součástí je i Convoy of Liberty, doplní kulturní program. Slavnosti vyvrcholí 6. května vzpomínkovým aktem u památníku Díky, Ameriko!Všechny díly podcastu Náš host můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Od 3. do 6. května obsadí centrum města historická vojenská technika, vojenské kempy, nemocnice, polní pošta nebo kuchyně, aby připomněly osvobození města americkou armádou. Vojensko-historický program, jehož součástí je i Convoy of Liberty, doplní kulturní program. Slavnosti vyvrcholí 6. května vzpomínkovým aktem u památníku Díky, Ameriko!

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Prepletanje zgodovine in fikcije je nekakšen temelj Kodričevega opusa, še posebej če gre za osebe in dogodke, ki jih je čas postavil na obrobje. V romanu Pet ljubezni so bile to izpovedi petih žensk, Judinj, ujetih v kolesje zgodovine. Ali pa se zdi, da je napočil čas za prevrednotenje preteklosti, včasih tudi zaradi spogledovanja z robovi zakonov, tistih državnih oziroma pravnih ali etično-humanističnih. Na tem mestu se Kodričeve pripovedi neredko staknejo z zasnovo kriminalnega žanra, tako kot v romanu Zadnja noč v Teheranu, v katerem pravkar izpuščeni zapornik znova sproži pravni postopek, da bi dokazal svojo nedolžnost. Roman Ladja Maribor je v marsičem nadaljevanje avtorjevih prejšnjih del. Tako kot v Petih ljubeznih zgodba temelji na predmetu, tam zlati menori, tu temelji na zlatih palicah, ki usodno zaznamujejo življenje treh pripovedovalcev. In podobno kot Maks Urbanec iz Zadnje noči morajo tudi Albert Zavadlav, Gorazd Mithans in Ljubo Belšak znova zagovarjati svojo resnico – le da se vse bolj zdi, da so zajadrali v napačne vode. Ladja Maribor pluje v preteklost, natančneje v čas Jugoslavije in neuvrščenih, še bolj točno pa v leto 1960, prvo leto Kennedyjeve predsedniške kampanje, ki bi brez podpore neuvrščenega zlata in jugoslovanskih hrastovih hlodov najverjetneje splavala v pozabo. Tako vsaj pravi Kodričeva obdelava zgodovinskih dogodkov, njena verodostojnost pa, skladno s pravili metatekstualne igre resničnosti in fikcije, ostaja nepreverljiva. Predstavniki oblasti so seveda trdili, da plovilo uradno ni nikoli obstajalo, čeprav je bilo težko prikriti nenavadne preobrate nekaterih zastopnikov zakona. In tako so nekateri skrivnostno obogateli, drugi manj skrivnostno propadli, tretji pa so se povsem nepričakovano prepustili duhovnim tokovom, ker jih je prebujena vest zanesla na obale otroštva in neporavnanih krivic. Simono Zavadlav, hčer enega od vpletenih, prigoda očitno tako pritegne, da se o ladji odloči posneti dokumentarec, a pravi razlogi za njeno zanimanja niso nikoli razkriti. Ostajajo v temnih vodah, bi se reklo, zato pa njena pobuda priskrbi okvirno pripoved, ki resnici omogoči, da končno priplava na plan, čeprav ne drži povsod vode. Pravzaprav v zadnjem, sklepnem dejanju začne precej puščati, saj se obrobnim likom pripisuje veliko večje vloge, kot bi bilo mogoče razbrati iz povedanih zgodb; zgodbe, ki se zdijo pomembne, recimo tista o preprečenem atentatu, so reducirane na anekdoto, včasih pa se pomešajo tudi besede, da ni vedno jasno, kdo govori. Konec, ki naj bi tri perspektive povezal v celoto in med udeležence vnesel spravo, zajadra v nekaj odvečnih podrobnosti in s tem odpira nova vprašanja, ki pa ostanejo dokončno brez odgovora. Pravzaprav je Ladja Maribor eden tistih romanov, kjer je idejna zasnova zanimivejša od izvedbe. Roman uprizarja klasično rašomonsko strukturo. Vsak lik predstavi svoje razumevanje dogodkov, pripovedi se ponekod dopolnjujejo, drugod spodbijajo, bolj kot ladji in dragocenemu tovoru, ki ga prenaša, pa je pripoved treh protagonistov namenjena osvetlitvi nekega zgodovinskega časa ter odnosu med oblastjo, močjo in zlorabo položaja. Zavadlav, Mithans in Belšak so pripadniki organa za javno in državno varnost, prav slednjo pa s svojimi dejanji nenehno spodkopavajo in z nasilnim ravnanjem po nepotrebnem ogrozijo življenje državljanov. Izneverijo pa se tudi svojemu poklicu, saj namesto da bi izpolnjevali dano nalogo priložnostno plovbo v Ameriko izkoristijo za polnjenje lastnih žepov na račun države. Ladja Maribor tako postane nekakšen ante factum razpada Jugoslavije, s pripisovanjem korupcije oblásti in njenim predstavnikom pa se kritika raztegne v sodobnost. Zavadlav, Mithans in Belšak so zanimivi kot simboli, kot tisto, kar predstavljajo, medtem ko so njihove osebne zgodbe mestoma krinka za umanjkanje karakterja, predvsem v primeru Belšaka. Najbolje je izpeljana razlika med Zavadlavom in Mithansom, predvsem na ravni sloga, ki vsaj delno odstira njuna značaja, čeprav se v zadnjem poglavju njuna podoba zamaje. Zavadlav, ki se je sprva zdel dolgovezen, pridigarski in morda tudi namerno pozabljiv, v zadnjem poglavju niha med dobrodušnostjo in napadalnostjo; Mithans, ki je z umirjeno, faktografsko pripovedjo ustvarjal občutek sicer bojevitega, a tudi metodičnega človeka, pa je reduciran na nasilneža. Sprememba je sicer pričakovana, ne nazadnje je napovedana že s pripovednim okvirom snemanja dokumentarnega filma, ki naj bi spreobrnil domnevno resnicoljubnost treh pripovedovalcev, a zadnje poglavje v zgodbo vnaša nove nekonsistentnosti. Ideja o tajnem podvigu, ki pod svoje okrilje zajame medčloveške, družbene in politične odnose, ima svoj čar in malo manj očarljivo podobo.

Človek z motorno žago, ki se dere, da bo posekal državne inštitucije in prepovedal splav; človek, ki rohni proti levičarjem, ki so zanj kar vsi po vrsti komunisti; človek, ki se označuje za anarho-kapitalista in zagovarja radikalno džunglo prostega trga, državo pa bi skrčil samo na vojsko, policijo in sodstvo; človek, ki hoče ukiniti centralno banko in lokalno valuto druge največje države južne Amerike ter v njej uvesti dolar, svojim sodržavljanom pa popolnoma odkrito in grobo napoveduje šok terapijo - to ni izmišljeni lik ekscentričnega norega profesorja, ampak legitimno izvoljeni novi argentinski predsednik Javier Milei, ki je decembra nastopil svoj štiriletni mandat. Kaj torej pričakovati od tega ekstravagantnega voditelja? Kako resno jemlje svoje ideje in kako uspešen je lahko pri dejanski uresničitvi politik, ki naj bi po njegovem rešile več kot 200-odstotno letno inflacijo ter hudo zadolženost Argentine? Kaj bodo uvedbe teh politik pomenile za tamkajšnje prebivalstvo, med katerim že tako in tako več kot 40 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine? Kakšne bodo zunanjepolitične posledice predsedovanja Mileia, ki javno prisega zvestobo Izraelu in Združenim državam, Kitajsko in Brazilijo, ki sta daleč največja argentinska trgovinska partnerja, pa označuje za sovražnika? Ter, nenazadnje - kaj vse je šlo v Argentini narobe v preteklih desetletjih, da ima nekdaj ena najbogatejših držav na svetu danes tako velike težave in se je pripravljena prepustiti revolucionarni retoriki samooklicanega anarho-kapitalista? Ta vprašanja, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, so nas v preteklem tednu zaposlovala v pogovoru za oddajo Intelekta, ki vam ga v ponovno poslušanje ponujamo v današnjem Studiu ob 17-ih. Gostje pred mikrofonom so: dr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej, nekdanji novinar, poslovnež in politik, ki že 60 let živi v Braziliji, novinar ter dolgoletni dopisnik iz Latinske Amerike Tone Hočevar ter še en novinarski kolega, ki redno potuje v Južno Ameriko in je bil ravno pred jesenskim volitvami tudi v Argentini, zunanjepolitični komentator Branko Soban. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Kaj bi lahko drugi največji južnoameriški državi prinesla izvolitev ekscentričnega samooklicanega anarhokapitalista Javierja Mileia, ki namerava hudo gospodarsko krizo rešiti z obsežno privatizacijo, krčenjem države in ukinitvijo lokalne valute?Človek z motorno žago, ki se dere, da bo posekal državne institucije in prepovedal splav, človek, ki rohni proti levičarjem, ki so zanj kar vsi po vrsti komunisti; človek, ki se označuje za anarho-kapitalista, in zagovarja radikalno džunglo prostega trga, državo pa bi skrčil zgolj na vojsko, policijo in sodstvo; človek, ki hoče ukiniti centralno banko in lokalno valuto druge največje države Južne Amerike ter v njej uvesti dolar, svojim sodržavljanom pa popolnoma odkrito in grobo napoveduje šok terapijo - to ni izmišljeni lik norega profesorja, ampak legitimno izvoljeni novi argentinski predsednik Javier Milei, ki je decembra nastopil svoj štiriletni mandat. Kaj torej pričakovati od tega ekstravagantnega voditelja? Kako resno jemlje svoje ideje in kako uspešen je lahko pri dejanski realizaciji politik, ki naj bi po njegovem rešile več kot 200-odstotno letno inflacijo ter hudo zadolženost Argentine? Kaj bodo uvedbe teh politik pomenile za tamkajšnje prebivalstvo, med katerim že tako in tako več kot 40 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine? Kakšne bodo zunanjepolitične posledice predsedovanja Mileia, ki javno prisega zvestobo Izraelu in Združenim državam, Kitajsko in Brazilijo, ki sta njena daleč največja trgovinska partnerja, pa označuje za sovražnika? Ter, nenazadnje - kaj vse je šlo v Argentini narobe v preteklih desetletjih, da ima nekdaj ena najbogatejših držav na svetu danes tako ogromne težave in se je pripravljena prepustiti revolucionarni retoriki samooklicanega anarho-kapitalista? O tovrstnih vprašanjih bomo v tokratni Intelekti govorili z dr. Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem, nekdanjim novinarjem, poslovnežem in politikom, ki že 60 let živi v Braziliji, z novinarjem ter dolgoletnim dopisnikom iz Latinske Amerike Tonetom Hočevarjem ter še enim novinarskim kolegom, ki redno potuje v Južno Ameriko in je bil ravno pred jesenskim volitvami tudi v Argentini, zunanjepolitičnim komentatorjem Branko Sobanom. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. *Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič. Drugi roman Sama Ruglja z naslovom Samo močni preživijo je na prvi pogled potopisni roman, ki opisuje devetdnevno potovanje očeta in sina: začne se s poletom iz Ljubljane v Pariz, nadaljuje pa se z vožnjo po ameriških prostranstvih od Los Angelesa do Houstona. A ni samo to. »Divjina. Beseda sama je glasba« (Edward Abbey) je vodilni motiv tega literarnega potovanja. Zgradba romana je klasično okvirna. Založnik S. R. prejme rokopis neznanega mladega avtorja s priloženim pismom: "Moje ime je Žan Ropret. Sredi ameriške divjine se nama je z očetom zgodilo nekaj nepredstavljivega. In to je moja zgodba. Pošiljam vam jo, ker se mi zdi, da imate radi ameriško naravo." Založnik se po prebranem rokopisu, potem ko se posvetuje s hčerjo, odloči, da je knjiga vredna izdaje. Pripoved je pisana v obliki prvoosebnega dnevnika osemnajstletnega srednješolca. Prva dva dneva sta opis vsakdanjega, dokaj razgibanega življenja povprečnega ljubljanskega dijaka, ki s prijateljem osvaja bližnje vrhove Polhograjskih Dolomitov in trenira kikboks, za svoj osemnajsti rojstni dan pa uspešno opravi šoferski izpit. Po ločitvi staršev že od devetega leta živi pri mami. Z očetom ima le površne stike, največ se družita v kinu. Očetovo darilo za sinov rojstni dan naj bi bilo enotedensko potovanje po Ameriki v kraje, ki jih je oče Sebastijan s prijatelji prepotoval že pri sedemnajstih letih in ki so v njem zapustili neizbrisne sledi. Svoje poznavanje in doživljanje ameriških puščav in sipin, ki jih je videl pred tridesetimi leti, želi predati nekoliko odtujenemu sinu, zato spremeni prvotni potovalni načrt in se izogne najbolj znanim turističnim točkam, kot sta Las Vegas in Veliki kanjon. Med celodnevnimi vožnjami v najetem poltovornjaku se razvija živahen dialog, ki razodeva različne nazore dveh generacij, sin marsikatero očetovo mnenje sprejema s pomisleki, vendar njuno soočanje ni žaljivo Pogovarjata se tudi o filmih, zlasti pa o rokovski glasbi. Žanu se marsikaj, kar ceni njegov oče, zdi precej zastarelo. Roman sestavljajo trije deli, poimenovani po kultnih cestnih filmih oziroma romanih: Goli v sedlu, Na cesti in V divjini. Poglavja so označena po dnevih tega nenavadnega potovanja, od prvega do zadnjega, devetega dne. Pot po Ameriki ju vodi od pristanka v Los Angelesu in se nadaljuje z ogledom narodnih parkov Saguaro, White Sands Big Bend vse do Houstona, kjer si oče želi izpolniti svoj sen iz mladosti: še enkrat bi rad poslušal koncert legendarnega Bossa, kultnega pevca in kitarista Brucea Springsteena, ki je na glasbenem prizorišču že več kot petdeset let in ima turneje po vsem svetu. Žan pričakuje le starce, nekdanje hipije in starinski rock, a ga doživetje večera prevzame: »Očetovega komentarja nisem slišal, samo to sem ujel, da je komad star več kot štirideset let. A v sebi je imel spevnost, rockovsko energijo, močne bobne, odločen saksofon. Publika je množično vstala s sedežev, mene pa je preplavil ritem. Začutil sem valovanje in se mu prepustil, kitarski rifi so me ponesli v višave.« Za Žana je presenetljivo tudi odkrivanje očetove preteklosti¬, ko v odmaknjeni teksaški pokrajini obiščeta prijateljico iz mladih dni. Ta pozneje v romanu kot deus ex machina razrešuje posledice grozljivih dogodkov, saj v skrajni stiski priskoči Žanu na pomoč in rešuje tragične posledice nepričakovanega zločina, kjer zares samo močni preživijo. Roman je slavospev naravnim lepotam ameriške divjine in odkrivanje vrednot generacije, ki jo je zaznamoval rock v času, ko se je druščina odpravila v Ameriko iz Jugoslavije, vrnila pa se je v novo državo, Slovenijo. Oče Sebastijan obožuje Ameriko, njene naravne znamenitosti, razvoj znanosti in tehnologije, kulture, hitro gospodarsko rast in blaginjo, vendar vidi tudi njene slabe strani, šotore revežev v sijaju velemesta, nasilje, izkoriščanje delavcev v največji trgovski verigi z več kot dvema milijonoma zaposlenih, brezdomce, ki posedajo ob avenijah vsak s svojo steklenico. Najbogatejša država se kopa v revščini. Samo močni preživijo Sama Ruglja je knjiga o daljavah in razdaljah med deželami in med generacijama očetov in sinov, o premagovanju odtujenosti in zbližanju ob skupnih doživetjih in najtežjih preizkušnjah, o skrajni stiski, nenadnem zločinu in kazni. Pisatelj delno prepušča bralcu izbiro, kako se za Žana konča nenavadno potovanje. Čudoviti vtisi, nova povezanost z očetom in nepričakovani tragični dogodki spremenijo brezskrbnega najstnika v zrelo osebnost. Tudi če se zgodba srečno konča in življenje teče kot prej, ostaja z njim tragična izguba, ki je ne bo prebolel.

Naši rojaki pri Mariji Vnebovzeti v Clevelandu se bodo v četrtek pridružili svetovni molitvi za edinost kristjanov. Dan kasneje, v petek, pa se bodo priporočili misijonarju med Indijanci Frideriku Baragi, ki ima naziv častitljivi božji služabnik. Minilo bo 156 let od njegove smrti v Marquettu. Bil je plodovit pisatelj in je znal tekoče govoriti osem jezikov. Sestavil je prvi angleško/očipvejski slovar. Bil je tudi navdih slovenskim duhovnikom in drugim v takratnem avstrijskem cesarstvu, da so prišli v Ameriko kot misijonarji. Rojake bo povezala tudi molitev, da bi Baraga bil kmalu razglašen za svetnika. Pri Mariji Vnebovzeti v Clevelandu bo to nedeljo v župnijski dvorani kosilo sobotne Slovenske šole. Darovi bodo namenjeni za njeno delovanje.

Prvi poskus svetovnega atlasa je pred petsto leti nastal v Izoli. V začetku 16. stoletja ga je izdelal Benečan Pietro Coppo, humanist, kartograf in takrat ugledni meščan Izole. Na zemljevid njemu znanega sveta je že vrisal tudi novi svet, Ameriko, do katere je Krištof Kolumb priplul leta 1492. Prav tako je prvi zemljevid dobila Istra, na katerem je med drugim lepo vidno, da sta bila Koper in Izola takrat še otoški mesti. Ta izjemen dokument, z imenom Piranski kodeks Pietra Coppa, hrani piranski pomorski muzej, do 3. decembra pa si ga zdaj lahko ogledamo v Narodnem muzeju Slovenije, na razstavi desetih najbolj pomembnih dokumentov naše države, uvrščenih na nacionalno UNESCO listo Spomin Slovenije. Več o Pietru Coppu, njegovem delu in času, v katerem je Piranski kodeks nastal, pa v tokratni oddaji. Pripravila jo je Lea Širok.

V studio prihaja Američan slovenskih korenin, ki je Slovenijo prvič obiskal pri svojih petih letih in jo od takrat obiskuje skoraj vsako leto. Živi in dela v Clevelandu, kjer skrbi za skupnost tam živečih Slovencev in njihovih potomcev ter skrbi, da se povezave med Slovenijo in Ameriko ne bi nikoli prekinile. Marsikdo v Sloveniji ga pozna, saj s svojo radoživostjo, ameriško slovenščino in neštetimi zgodbami, privablja nasmeh, hkrati pa deli neizmerno znanje in poznavanje tako slovenske kot ameriške kulture. Čeprav je po izobrazbi zgodovinar, prestopa okvirje svojega področja in se ukvarja z etnologijo, pisanjem, novinarstvom in še bi lahko naštevali. Na nočni obisk je Gašper Stražišar povabil Joa Valenčiča.

Višnja Gora je eno starejših slovenskih mest, če sodimo po mestnih pravicah, ki jim jih je podelil sam presvitli cesar Friderik III. in to še preden so odkrili Ameriko in se je začel novi vek. Zaradi tega so imeli Višnjani svojo sodno oblast in gauge za najhujše nepridiprave. In zakaj so priklenili polža? Prisluhnite v ponovitvi oddaje.

Piše: Miša Gams Bereta Igor Velše in Barbara Zupan Šest let po duhovitem proznem prvencu Hiša, v katerem gledališka in radijska režiserka, kolumnistka in producentka Ivana Djilas opisuje težave, s katerimi se spopada družina ob prodaji hiše, ki se je ne more privoščiti, je pred nami knjiga, ki se bere kot avtobiografski roman, v resnici pa je zbirka prirejenih besedil, objavljenih v letih 2014 do 2021 v reviji Mladina, in gledaliških listov, ki so nastala v okviru pogovorov o predstavah. V njih se avtorica prek avtobiografskih izpovedi iz vsakdanjega življenja loteva različnih aktualnih tem, kot so pridobitev državljanstva, udeležba na srbskih in slovenskih protivladnih protestih, družbeno delovanje na področju kulturne in širše politične scene ter ekonomska problematika sodobnega prekarnega delavca in staršev otroka s posebnimi potrebami in posvojitelja. Besedila so nanizana bolj ali manj kronološko – avtorica začne knjigo z opisom svojega odraščanja v Beogradu, ko je kot najstnica hodila mahat prijateljem in sošolcem, ki so dobili izseljenski vizum za Kanado, Avstralijo ali Evropsko unijo. Med njimi se nekoč znajde tudi njen oče, ki se z novo ženo odpravi v Slovenijo. Djilasova se brez dlake na jeziku loteva odraščanja v Beogradu ter pri tem opiše zgodovinske okoliščine, ki so njene prednike prisilile k pogostim selitvam po Balkanu in v Ameriko. Obregne se tudi ob nenehna vprašanja ljudi, ki jo zamenjujejo z vnukinjo Titovega sodelavca in kasnejšega disidenta Milovana Djilasa: “Včasih se sogovorniki ne dajo na hitro odpraviti: 'Ampak saj ste vsi Djilasi v sorodu? Djilasov že ni tako veliko.' Kaj naj rečem, pojma nimam. Enkrat mi je neki gospod poznavalec razlagal, da vsi Djilasi prihajamo s Kosova. Ampak če vprašaš nove ortodoksne Srbe, itak vsi tako ali drugače prihajamo s Kosova. Mogoče je res nekaj na tem, ker te moje drobne, temne mandljaste oči niso ravno tipično slovanske, prej bi rekla, da imajo kaj opraviti s petsto leti vladavine Turkov na Balkanu.” Med dogodki, ki ji ostajajo v spominu v času bivanja v Beogradu, so demonstracije, ki se jih je udeležilo 700.000 ljudi. Čeprav je večkrat želela odnehati, jo je naprej gnala želja po ureditvi političnih razmer in izboljšanju ekonomskega položaja mladih, ki so iz dneva v dan bežali iz Srbije boljšemu življenju naproti. Prijatelj iz Bostona, ki skupaj z ameriškim veleposlaništvom pobegne iz mesta, ji nekaj dni pred bombardiranjem Beograda izroči ameriški turistični vizum, vendar se odloči, da bo z očetovo pomočjo emigrirala v Slovenijo, kjer pa jo čaka dolgoleten boj z birokratskimi mlini za pridobitev državljanstva. V osrednji del knjige A si lahko vsaj enkrat tiho je Ivana Djilas umestila svoje poskuse usvajanja slovenskega jezika, za katerega pravi, da pomeni teritorij in pravico do življenja v neki družbi. Opisuje tudi občutke nemoči, ki jih je doživljala kot novinarka Mladine, ko je spremljala beograjske proteste proti nezakonitemu rušenju zgradb v soseski Savamala, ob gradnji t.i. Beograda na vodi. Ko motri trume prebežnikov, ki se prebijajo čez bolgarsko-makedonsko mejo proti Srbiji, ne more drugače kot da sredi avtoceste ustavi avto in poda simbolično vsoto temnopoltemu beguncu, čeprav se zaveda, da si zgolj lajša slabo vest, ker se je rodila z nekoliko boljšimi predispozicijami kot migranti, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda ali iz Afrike. Čeprav bralec ugiba, kakšne birokratske ovire in Sizifove muke je morala pretrpeti ob posvojitvi manj kot leto dni starega fantka iz Gane, v knjigi veliko več izvemo o težavah posinovljenca in gibalno oviranega prezgodaj rojenega sina v precej konzervativnem šolskem okolju. O posvojitvah pravi, da niso zaželena rešitev, saj nas “spominjajo na nemoč, da bi otrokom pomagali tam, kjer pomoč potrebujejo – v njihovem okolju”, na neplodnost nekaterih narodov. Na človeško pokvarjenost in na pripravljenost ljudi, da tudi največje tragedije izkoristijo za svoj blagor. Na togost birokratskega mehanizma in težave s prevzemanjem odgovornosti.” V besedilu s pomenljivim naslovom Čefurkin črnček se mudi pri asociacijah na besedo črnček in zamorec, v besedilu Kako vzgojiti feministična sinova pa pride do zaključka, da je treba otrokom ponuditi drugačne primere moškosti, kot smo jih poznali do sedaj. Dotakne se tudi gibanja Jaz tudi in pričevanj številnih študentk umetniških akademij po Balkanu o spolnih zlorabah ter opiše nekaj kočljivih situacij, ki jim je bila priča. O mukah, ki jih doživljajo starši kot zagovorniki otrok s posebnimi potrebami, priča več kot 25 objavljenih pisem specialnim pedagogom, psihologom, šolskim ravnateljem, učiteljem in direktorjem raznih rehabilitacijskih centrov, toplic in organizacij, v katerem izčrpno pojasnjuje položaj, v katerem se je znašel sin in z njim celotna družina, ter jih prosi, če bi sistem lahko prilagodili posameznikom in njihovim družinam. Da se vsak, še tako majhen trud izplača, govori tudi besedilo z naslovom Solzice od solzivca, v katerem opisuje obisk dveh policistov po podani prijavi zaradi sinovih zdravstvenih problemov zavoljo uporabe solzivca med protikoronskimi protesti. Čeprav Djilasova v knjigi priznava, da vsakdanji boj za človekove pravice in dostojanstvo ni lahek, pa je še kako pomemben v smislu vzgojnega nauka za mlade generacije, ki lahko na podlagi konkretnih primerov uvidijo, da je smiselno vztrajati pri zagovarjanju svojih stališč ne glede na ceno, ki jo pri tem plačajo. Jasen in duhovit stil pripovedi dopolnjujejo zabavne fotografije gledališkega fotografa Petra Uhana, na katerih lahko vidimo celotno družino v različnih komičnih situacijah. Res je, kar pravi Marcel Štefančič jr. v spremni refleksiji: bralec oz. bralka knjigo Ivane Djilas A si lahko vsaj enkrat tiho le s težavo odloži in se z zanimanjem vrača k že prebranim odlomkom, ki mu/ji še dolgo odzvanjajo v glavi.

V Portretih Slovencev po svetu tokrat predstavljamo publicista, učitelja in fotografa iz Argentine Oskarja Moleka. Rojen je bil v Buenos Airesu, njegovi starši so se že pred drugo svetovno vojno podali v južno Ameriko. Slovenstvo so ohranjali tudi v okviru družine, nekoliko je zamrl slovenski jezik, ki pa ga je gospod Molek obnovil med obiskom Slovenije v 80.tih letih prejšnjega stoletja, ko je nekaj let študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Takrat se je tudi začel seznanjati s fotografijo in si pridobivati znanje s fotografskega področja, ki ga je po vrnitvi v Argentino še nadgradil. Njegove fotografije so zaznamovane s kulturami in doživljanjem različnih dežel, ki jih je obiskal, tudi Slovenije, kamor se redno vrača.

Višnja Gora je eno starejših slovenskih mest, če sodimo po mestnih pravicah, ki jim jih je podelil sam presvitli cesar Friderik III. in to še preden so odkrili Ameriko in se je začel nov vek. Zaradi tega so imeli Višnjani svojo sodno oblast in gauge za najhujše nepridiprave. In zakaj so priklenili polža?

V 18. vzporedniku tokrat obiščemo celino, ki redko zaide na naslovnice slovenskih medijev. Južno Ameriko je v zadnjih letih zajel val političnih sprememb, ob tem pa iz različnih držav poročajo tudi o množičnih in neredko nasilnih protestih. Take novice v zadnjih dneh prihajajo tudi iz Bolivije, kjer se nahaja naša sodelavka Maja Ava Žiberna. Z njo razmišljamo o vzrokih za nasilne proteste v državi, družbeni neenakosti in težkih delovnih razmerah v rudnikih, pa tudi o božičnih običajih, kulinaričnih skrivnostih in potepuških psih.

Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo izmed njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom.Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe.*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec, ne krivičnik, ne prešuštnik.V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar – povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on – neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega.Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.

V zadnjem času je obnašanje slovenskih političnih elit resnično shizofreno. Recimo zadnje iz kuhinje desnih političnih silnic … Ob treh pomembnih družbenih vprašanjih so se odločili uporabiti ultimativno demokratično orodje, ki je seveda referendum. "Dajmo vprašati ljudi," so si vsi pomembni rekli, ko so dobili odgovor, pa jim ta ni všeč. Še več … Jadrno so ugotovili, da je ne le odgovor napačen, temveč je bilo volilno telo zavedeno. Ob tem so natrosili še nekaj grotesknih izjav, ki vse gredo v smeri, da je z njimi vse v redu, z nami pa vse narobe. In stara maksima, ki se zdi kot slab vic, "dajmo zamenjati ljudstvo," spet sili iz izjav in komentarjev elite, ki je zafrčkala ne le tri referendume, temveč ob tem tudi dve ali tri osnovne šole. Če nam je dovoljeno nekaj domačinskega populizma … A teza, da bi zamenjali ljudstvo, se zdi nemogoča le na prvi pogled. Tako se bomo danes kot prvi medij pri nas ukvarjali s teoretičnimi osnovami za transplantacijo Slovencev. Se pravi z vprašanjem, kako bi stare Slovence nadomestili z novimi, ki ob pomembnih glasovanjih za SDS ne bi več počeli neumnosti. Da ne gre za nič revolucionarnega pričajo tako zgodovinske kot svete knjige, ki so polne menjavanja ljudstev – seveda se Slovenci ne bi zamenjali z ognjem in mečem, temveč miroljubno, zato je treba pozabiti na Mojzesova tavanja in zamenjavo trenutnih Slovencev z bolj ubogljivim ljudstvom izvesti v skladu s sodobnimi standardi. Najprej: kam bi šli neubogljivi? Možnosti je veliko, pobudniki zadnjega referenduma so ljudstvo že pošiljali v nekaj preostalih komunističnih diktatur, med katerimi se zdi Venezuela kar mikavna. Ampak ker smo se s preselitvijo v južno Ameriko v naši oddaji že ukvarjali, nas seveda zanima, kdo bi nas tukaj nadomestil, da bi bil po volji Slovenski socialdemokratski stranki, oziroma da bi ob referendumih in volitvah tudi glasoval, kot v tej stranki pričakujejo. Po grobi oceni bi med menjavo ljudstva po volji SDS odšlo približno milijon osemsto tisoč Slovencev! Ostal bi le vrh stranke, vzdrževalci v elektrogospodarstvu in v železniški infrastrukturi ter osem pravih in osem namišljenih novinarjev. Torej bi morali dobiti nazaj ogromen del manjkajoče populacije, kar se pri menjavah ljudstva vedno izkaže kot največji problem. V današnjih časih je težava sicer nekoliko manjša, saj samo odškrneš zunanje evropske meje in v trenutku se iz osrednje Azije ali z bojišč Evrope nabere dovolj ljudi. Težava pa je v tem, da bi bili pri SDS s takšnimi novimi Slovenci nezadovoljni, ne glede na to, kako hitro bi se naučili pravilno glasovati ... Ker strankin moto je, da naj v Sloveniji živijo in glasujejo le tisti Slovenci, katerih matere so molzle karantanskega panterja. Tako je menjava trenutnega ljudstva z nekim drugim ljudstvom praktično nemogoča, oziroma bi bili pri SDS najbolj zadovoljni, če bi se ob zamenjavi ljudstva vrnili nazaj isti Slovenci, vendar prevzgojeni … Kar nas pripelje do srčike problema. Ko pri SDS govorijo o volivcih, ki so bili zavedeni, zaslepljeni, neodgovorni, površni ali kako drugače odvrnjeni, da so glasovali narobe, si seveda ne želijo drugih Slovencev, ki bi glasovali pravilneje, temveč drugačnih Slovencev, ki bi jim enostavno opravilo obkrožanja glasovnic zagotovo ne spodletelo. A obstaja kleč … "Če nočeš drugih, temveč hočeš sedanje, vendar drugačne, moraš te prevzgojiti." In ni, da s prevzgojo niso poskusili … Na začetku vsake prevzgoje je dobrikanje, tako smo dobili turistične bone. Ker niso pomagali kmečki turizmi in trizvezdični hoteli, je potem poskusila palica v roki ministra za notranje zadeve, a prevzgoja vseeno ni šla nikamor. Še več; ljudstvo se je aprila pokazalo kot izrazito nehvaležno in se kot takšno kaže vse od takrat. Kaj torej stranki še ostane, da bi ljudje končno doumeli, kaj je dobro za njih same? Logični odgovor bi bil pospešeno in kakovostno izobraževanje populacije in obča kulturizacija javnega prostora. A tega se bojijo tako leve kot desne stranke. V izobraženi in kulturni družbi politične elite postanejo državni nameščenci, kar pa ni nikomur v interesu … Kar se pa SDS in užaljenosti ob zavrnitvah tiče, velja stara modrost: "Ne sprašuj, če nočeš slišati odgovora!"

Za 8. novembra so v Združenih državah napovedane vmesne volitve. Američani bodo volili kongres, tretjino senata, ponekod guvernerje, državne sekretarje, pravosodne ministre in župane. Čeprav si Republikanska stranka v kampanji prizadeva izpostaviti predvsem gospodarstvo, javno varnost in politiko priseljevanja, težave, v katere je medtem dodobra zabredel Donald Trump, preusmerjajo pozornost na nekdanjega predsednika. Trump kot osrednja predvolilna tema republikancem ne koristi. Zato tudi ne sedijo križem rok, zlasti uspešni pa so pri instrumentalizaciji politike priseljevanja. Že mesece republikanska guvernerja Teksasa in Arizone v Washington, New York in Chicago – gre za pomembne demokratske utrdbe – pošiljata avtobuse s prosilci za azil. Pred tedni ju je prekosil floridski guverner Ron DeSantis, ki je organiziral čarterska poleta prosilcev za azil iz Teksasa na mondeni otok Martha's Vineyard v Massachusettsu. Nedvomno se Združene države na svoji jugozahodni meji soočajo z velikimi težavami, zaradi česar bi poteze teh guvernerjev lahko razumeli tudi kot klice v sili. A ker se zdi, da je vprašanje priseljevanja za Ameriko večno in nerešljivo, avtobusni prevozi pa so nedvomno cinično izkoriščanje človeške stiske, je priseljevanje pod drobnogled vzel naš ameriški dopisnik, Andrej Stopar.

Doživetja z res dolge poti je tokrat prinesel Oliver Tič oziroma Oli the walker. V treh letih je prehodil več kot 25 tisoč kilometrov od Patagonije na jugu do Aljaske na severu. Ob koncu letošnjega poletja se je vrnil v domov v Slovenske Konjice, kamor pa ni prišel sam. Prisluhnite zanimivim zgodbam svetovnega popotnika.

Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. tBahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. tBahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. t*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedenja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.

Poznal sem človeka, ki je med drugo svetovno vojno pri nas, tako kot večina Slovencev, doživel zelo travmatične dogodke, ki so ga zaznamovali za vse življenje. Ob koncu vojne je ženi s tremi otroki, s pomočjo dobrih ljudi, uspelo umakniti se preko Ljubelja na avstrijsko stran, in po treh letih begunskega taborišča oditi v Ameriko. Gospodu Francetu pa to ni uspelo, ker so ga pridržali nekateri vaščani in ga je oblast dolga leta mučila. Eden od njegovih sovaščanov je bil pri tem še posebej aktiven. Po devetih letih ga je takratna oblast izpustila in dala dovoljenje, da se izseli in odpotuje v Ameriko in se končno sreča s svojo družino, ki ga je že zelo težko pričakovala. Veselje ob snidenju je bilo nepopisno. Zaživel je novo življenje. Živeli so blizu nas, v predmestju velikega mesta. Spoznal sem ga, ko sem bil še otrok. Iz njegovih oči je sijala dobrota, pa tudi bolečina, ki se je nakopičila skozi leta vojnih grozot. Leta 1991, ko smo se Slovenci osamosvojili in se je družba demokratizirala, Slovenija pa je postala svetovno priznana država, kar je bil sen naših prednikov že stoletja, je gospod France v sebi začutil željo, da obišče rodni kraj, da bi šel do vsakega vaščana in mu segel v roke, tudi glavnemu mučitelju in se z njim spravil. Tako je tudi storil. Vaščani so doumeli, da ga vodijo le dobri nameni, zato so ga z veseljem sprejeli, se z njim pogovarjali in pojasnjevali medvojne dogodke. Le družina glavnega mučitelja je bila v strahu, da morda prihaja z maščevalnim namenom. Sosedje so pomagali, da je prišlo tudi do srečanja Franceta in njegovega mučitelja. Trenutek je bil napet. Segla sta si v roke in slišale so se besede Franceta: "Vse ti odpustim, nimam več sovraštva do tebe." Objela sta se in zjokala. Odleglo je obema. Duši sta se pomirili. Kako lep zgled za vse človeštvo, sem si mislil. Sosedje so potem vedeli povedat, da v hiši mučitelja ponoči ni več gorela luč, kakor vsa tista dolga desetletja po vojni. Ko odpremo srce drugim, takrat smo najmočnejši.

Avtor je komentiral pismo Spomenke Hribar, ki ga je namenila vladil Republike Slovenije na temo vojne v Ukrajini.

V oddaji Moja zgodba smo prisluhnili pričevanju Mari Kosem Celestina, ki je bila rojena leta 1930 v Dolu pri Ljubljani, po vojni pa se je kot begunka iz taborišča na Koroškem umaknila v Ameriko. Pravi, da jo je vedno vodil optimizem, ki ji je pomagal preživeti burne in težke trenutke. Teh v njenem življenju ni bilo malo, saj je okusila okupacijo, revolucijo, begunstvo in življenje v taborišču. Družino si je ustvarila v Clevelandu v ZDA.

V oddaji Moja zgodba smo prisluhnili pričevanju Mari Kosem Celestina, ki je bila rojena leta 1930 v Dolu pri Ljubljani, po vojni pa se je kot begunka iz taborišča na Koroškem umaknila v Ameriko. Pravi, da jo je vedno vodil optimizem, ki ji je pomagal preživeti burne in težke trenutke. Teh v njenem življenju ni bilo malo, saj je okusila okupacijo, revolucijo, begunstvo in življenje v taborišču. Družino si je ustvarila v Clevelandu v ZDA.

26. novembra 2022 bo minilo natanko 80 let, odkar so v enem izmed newyorških kinematografov prvikrat predvajali Casablanco s Humphreyem Bogartom in Ingrid Bergman v glavnih vlogah. Osrednji junak filma, ki se godi še pred ameriškim vstopom v drugo svetovno vojno, je cinično samozadostni Američan Rick, lastnik bara v maroškem mestu pod nadzorom skorumpiranih vichyjskih kolaboracionistov, ki mu je pred časom v Parizu prelepa Ilsa zlomila srce. Film se zaplete, ko se nekega lepega dne Ilsa povsem nepričakovano pojavi v Rickovem baru … v družbi svojega moža Victorja, legendarnega in preganjanega voditelja češkoslovaškega odporniškega gibanja. Par namreč obupano išče pot iz severne Afrike v Združene države, na svobodo torej, in izkaže se, da bi jima prav Rick mogel priskočiti na pomoč. Pa jima tudi bo? Bo pomagal svoji nesojeni ljubezni oditi na varno stran Atlantika z drugim moškim – ali bo pač raje Victorja prepustil gestapovcem in z Ilso kar sam odšel v Ameriko? – Ta Rickova dilema, ta nelahka izbira med sebično ljubeznijo na eni strani in samoodpovedovanjem za plemenit ideal na drugi je v samem jedru zgodbe, ki je začarala generacije gledalk in gledalcev ter obveljala ne le za enega najboljših ameriških filmov vseh časov ampak tudi za trajen spomenik antifašističnemu boju v 20. stoletju. Je pa seveda treba reči, da Casablanca, ki jo je režiral Michael Curtiz, ni ne prvi ne edini umetniško resnično dovršen hollywoodski film, ki se je v tridesetih in štiridesetih letih prepričano postavil zoper grozeči nacifašizem. V tem kontekstu najbrž lahko omenimo vsaj še Chaplinovega Velikega diktatorja in Biti ali ne biti Ernsta Lubitscha. A kako so ti filmi sploh lahko nastali v Hollywoodu, za katerega se vendarle zdi, da mu je vselej bila prva skrb zabavati množice in kovati dobičke? No, po drugi strani pa se lahko tudi vprašamo, kakšne so pravzaprav odlike teh filmov, da se še danes, osem desetletij po nastanku, zdijo sveži, izvirni, aktualni, prepričljivi? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se o antifašizmu v klasičnem Hollywoodu pogovarjali z dr. Jelo Krečič, filozofinjo in predavateljico na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: DekoArt-Gallery (Pixabay)

V zadnjih letih oziroma desetletjih očitno skokovito narašča število svetovno pomembnih, svetovno odmevnih pesnic, pisateljic in dramatičark. Tu sta, na primer, Olga Tokarczuk in Wisława Szymborska na Poljskem, pa Ljudmila Ulicka in Tatjana Tolstoj v Rusiji, Ingeborg Bachmann in Elfriede Jelinek v Avstriji, Sarah Kane in Hillary Mantel v Združenem kraljestvu ter Toni Morrison in Louise Glück v Združenih državah. In če pomislimo na Assio Djebar, razpeto med Alžirijo in Francijo, Chimamando Ngozi Adichie, razpeto med Nigerijo in Ameriko, ter Arundhati Roy v Indiji, vidimo, da ta fenomen še zdaleč ni omejen samo na družbe zahodnih držav. Po stoletjih, ko so se z literaturo mogli ukvarjati skoraj izključno moški, ki so nas sicer oskrbeli s tako nepogrešljivimi stvaritvami, kot so Iliada, Hamlet, Bratje Karamazovi ali Devinske elegije, nas tak razvoj dogodkov seveda lahko samo veseli – zahvaljujoč bivanjskemu izkustvu, prirojenemu talentu in kreativnemu delu tiste polovice človeštva, ki je bila predolgo potisnjena v zapovedan molk, zdaj pa naposled lahko govori, bodo v polju svetovne literature zagotovo pognali nesluteno novi in lepi cvetovi. In vendar vse to ne pomeni, da ustvarjalke včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega dne stopajo v čisto prazen prostor, to je, da nimajo upoštevanja vrednih predhodnic. Prav nasprotno; kakor namreč v pregledni monografiji Od lastnega glasu do lastne sobe : literarne ustvarjalke od začetkov do modernizma, ki je izšla pri založbi Beletrina, dokazuje dr. Katja Mihurko Poniž, literarna zgodovinarka in vodja raziskovalnega centra za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici, so ženske vseskozi ustvarjale vrhunsko literaturo. Toda: v kakšnih okoliščinah? O čem vse so pisale? In zakaj za njih povečini nismo slišali? – Natanko to pa so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Mihurko Poniž. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

S padcem Kabula avgusta letos in z zmago talibanov se je za Ameriko in zaveznike v Natu končala dvajsetletna vojna proti terorizmu v Afganistanu. Američani so državo pod Hindukušem zapustili brez posvetovanja z zaveznicami in za seboj pustili kaos. Hkrati so na najnižji točki po koncu hladne vojne tudi Natovi odnosi z Rusko federacijo, ki jo obtožujejo nevarnega kopičenja vojaških sil na meji z Ukrajino. O lekcijah afganistanske avanture in o novih izzivih Severnoatlantske zveze, ki je v svojem temelju obrambna organizacija, v tokratni oddaji Eppur si muove, ki jo je pripravil Miha Lampreht

V Rigi, glavnem mestu Latvije, poteka dvodnevno srečanje zunanjih ministrov članic zveze Nato. Danes razpravljajo o bolečih lekcijah iz Afganistana, od koder se je zavezništvo z Ameriko na čelu umaknilo letošnjega avgusta. Tudi sicer so ministri opozorili na nove napetosti ob ukrajinsko-ruski meji. Nato namreč kritizira Moskvo, da tam kopiči vojaške sile. Rusija obtožbe zavrača kot zahodno propagando, medtem pa uradni Kijev ruske manevre, belorusko izkoriščanje migrantov in energetsko krizo razume kot enovit hibridni napad na zavezništvo. O izzivih Severnoatlantskega zavezništva se je kolega Miha Lampreht pogovarjal z izrednim profesorjem Fakultete za družbene vede dr. Vladimirjem Prebiličem.

Letno zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov je po navadi nekakšen sejem svetovne politike, kjer si voditelji bolj ali manj vplivnih držav na newyorški Vzhodni reki izmenjajo stališča o tem in onem. Za letošnje zasedanje se zdi, da je takih res veliko in da želijo izkoristiti trenutek, da morda še zadnjič opozorijo svet na težo svojih problemov. Evropa na to, da se krha njeno zavezništvo z Ameriko, talibani pa na to, naj se jih v svetovni skupnosti končno začne jemati kot legalno oblast v Afganistanu. Voditelji balkanskih držav opozarjajo, da se napetosti krepijo na severu Kosova, kjer se Srbi in Albanci gledajo skozi daljnoglede ne ostrostrelnih puškah, v Bosni in Hercegovini, kjer zaradi blokad sistema javnim uslužbencem grozi, da bodo ostali brez plač. Seveda pa je trimesečno zasedanje priložnost tudi za lepe trenutke, na primer za izmenjavo državnih odlikovanj med predsednikom Slovenije in Republike Koreje.

V oddaji Moja zgodba ste slišali pričevanje Anuške Lekan, ki je bila po vojni kot učiteljica poslana v Faro pri Kočevju. Ker je bila njena zvestoba do Cerkve in vere v svinčenih povojnih letih kamen spotike, je leta 1960 odšla v Ameriko. Tam se je srečala s svojo družino, ki je že pred tem odšla v begunstvo.

V oddaji Moja zgodba ste slišali pričevanje Anuške Lekan, ki je bila po vojni kot učiteljica poslana v Faro pri Kočevju. Ker je bila njena zvestoba do Cerkve in vere v svinčenih povojnih letih kamen spotike, je leta 1960 odšla v Ameriko. Tam se je srečala s svojo družino, ki je že pred tem odšla v begunstvo.

Združene države Amerike so s svojim 245-letnim ustavno-pravnim okvirjem, ki se je razmeroma malo spreminjal, edinstveni primer družbe, ki se je znotraj tega okvirja ves čas spreminjala in iskala definicijo same sebe. Kaj pomeni biti Američan? Stalnica ameriške zgodovine je soočanje razlik in njihovo premoščanje. Od kolonialnega obdobja prek državljanske vojne do množičnega priseljevanja. Politika priseljevanja je bila od samih začetkov ZDA ena najbolj občutljivih in razdvajajočih tem. Obenem pa verjetno ni naroda na planetu, katerih pripadniki se ne bi v določenem trenutku izselili v Ameriko. Prinesli so sebe, postali del ameriške nacije in sprejeli njene vrednote. Tudi številni Slovenci, ki so se v Združene države Amerike začeli v večjem številu izseljevati v 80. letih 19. stoletja in nato v valovih do 70. let 20. stoletja, razpršeno pa še danes. Vsi ti rodovi bolj ali manj ohranjajo občutek slovenske identitete, obenem pa so seveda Američani.

V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je še vedno na ogled razstava La Doctora, življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, namenjena doktorici Branislavi Sušnik, znanstvenici, etnologinji, antropologinji, etnolingvistki, muzealki, profesorici, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju življenja in jezikov staroselcev v Paragvaju. Rodila se je leta 1920 v Medvodah, študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu, po vojni je emigrirala v Južno Ameriko. V Asunciónu, glavnem mestu Paragvaja, kjer so eno izmed ulic poimenovali po njej, je dolgo vodila Etnografski muzej Andresa Barbera. Dobila je paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti. Razstavo v Slovenskem etnografskem muzeju, pripravljeno ob stoti obletnici njenega rojstva, je zasnovala antropologinja in docentka na Primorski univerzi dr. Marija Mojca Terčelj.

Druga svetovna vojna je Japonsko spravila na kolena. Približno trije milijoni ljudi so umrli, Hirošimo in Nagasaki sta, kot vemo, z zemljo zravnali atomski bombi, druga mesta so v ruševine spremenila zavezniška letalska bombardiranja s konvencionalnim orožjem, predvsem z zažigalnimi bombami, v deželi je vladala lakota, industrijska proizvodnja pa je leta 1946 dosegala le še četrtino tiste pred vojno. Ob tem seveda ne gre prezreti, da je bil ob koncu vojne tudi mednarodni sloves Japonske katastrofalen. Kako bi vendar ne bil, ko pa je država že leta 1937 sprožila brutalno invazijo na Kitajsko, štiri leta pozneje je napadla še Ameriko, zgodovinarji pa danes ocenjujejo, da je japonski vojaški režim zakrivil smrt vsaj treh če ne kar desetih milijonov Kitajcev, Korejcev, Indonezijcev, Filipincev in številnih drugih. Koliko prebivalcev dežel pod japonsko okupacijo je med vojno trpelo zaradi strašljive prakse prisilne prostitucije ali zaradi prisilnega dela v absolutno nehumanih razmerah, pa lahko samo ugibamo. Tri četrt stoletja pozneje so stvari videti povsem drugačne. Japonsko gospodarstvo je – takoj za ameriškim in kitajskim – tretje največje na svetu, kot članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter skupine G7 pa je dežela vzhajajočega sonca zdaj precej vpliven akter na mednarodnem odru. Še več; na Japonskem izdelajo kar 55 odstotkov vseh robotov na svetu in, jasno, z naskokom vodijo na tem tehnološko prebojnem področju; po številu raziskovalcev v naravoslovno-tehničnih vedah na tisoč prebivalcev so, gledano globalno, na drugem mestu; z vložkom več kot 170 milijard dolarjev letno v znanost in tehnologijo pa na tretjem – ponovno samo za Združenimi državami in Kitajsko. Če k vsemu temu prištejemo še planetarno priljubljene japonske video-igrice pa pop glasbo ter stripe, animirane in igrane filme ali če se spomnimo, kako radi ljudje z vsega sveta pišejo haikuje, gojijo bonsaje in rešujejo sudoku, tedaj moramo ugotoviti, da sta ugled in tako imenovana mehka moč dežele vzhajajočega sonca danes izjemna. Po vsem tem bi seveda lahko sklepali, da se na Japonskem danes cedita med in mleko. A ni nujno tako; dobri poznavalci tamkajšnjih razmer – politolog dr. Zlatko Šabič ter trije japonologi dr. Andrej Bekeš, dr. Boštjan Bertalanič in dr. Luka Culiberg – na primer menijo, da se dežela vzhajajočega sonca vendarle sooča s precejšnjimi ekonomskimi, socialnimi in političnimi oziroma geopolitičnimi izzivi. Kakšna je pravzaprav narava teh izzivov, smo preverjali v tokratni, predolimpijski Intelekti na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Padrinan (Pixabay)

V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je na ogled nova razstava La Doctora, življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, posvečene doktorici Branislavi Sušnik, znanstvenici, etnologinji, antropologinji, etnolingvistki, muzealki, profesorici, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju življenja in jezikov staroselcev v Paragvaju. Rodila se je leta 1920 v Medvodah, študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu, po vojni je emigrirala v Južno Ameriko. V Asuncion, glavnem mestu Paragvaja, kjer so eno izmed ulic poimenovali po njej, je dolgo vodila Etnografski muzej Andresa Barbera. Dobila je paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti. Razstavo, pripravljeno ob lanskoletni stoti obletnici njenega rojstva v Slovenskem etnografskem muzeju, je zasnovala antropologinja in docentka na Primorski univerzi Marija Mojca Terčelj. Pred mikrofon jo je povabila Tadeja Krečič.

Učinke spreminjajočega se podnebja danes občutimo na vseh koncih planeta. Ekstremi dogodki so vse prepogosti, pa smo globalno temperaturo dvignili šele za stopinjo. Vrnitev Združenih držav Ameriko k resni podnebni akciji, je zato več kot dobrodošla, saj bo uspeh v veliki meri odvisen od tega, kako bodo ključne velesile zastavile postpandemične ukrepe za zeleno preobrazbo. A kaj pa doma? Prispevek Nine Slaček.

Tokrat gostimo Uroša Peterca. Ljubljančana, ki se je z družino preselil v Brda, natančneje v Kojsko. Z ženo Mileno sta imela v mislih tudi Ameriko, Francijo in Italijo, vendar sta povedala, da je na koncu med najbolj romantičnimi idejami zmagal kanček pragmatizma. Uroš Peterc je tudi tolmač, zato se je pred koronaobdobjem veliko gibal med Strasbourgom, Brusljem, Luksemburgom in Ženevo. Je akreditiran tolmač pri EU in predsednik mednarodnega združenja konferenčnih tolmačev s sedežem v Ženevi. Tolmači angleški, nemški, francoski, italijanski, poljski in hrvaški jezik. V svoji karieri imam 3500 različnih tolmačenj- od štetja ušesnih znamk na kozah nad Idrijo do kronanih glav in svetovnih politikov. Pred mikrofon ga je povabila Nataša Uršič.

Pozdravljeni, tokrat z druge strani Atlantika, iz Washingtona, ki tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinarski tandem Washington Posta Kevin Sullivan in Mary Jordan, zakonski par, ki je deloval tudi kot dopisniški tandem tega časopisa iz Londona, Tokia in Mexico Cityja in skupaj napisal nekaj knjig, leta 2003 pa sta prejela tudi Pulitzerjevo nagrado za mednarodno poročanje, sodi v krog mojih washingtonskih znancev. Zgolj v pojasnilo, če boste začutili nekoliko večjo bližino s sogovornikom od običajne, čeprav smo v prevodu ohranili vikalno obliko. Moje ime je Andrej Stopar, vesel sem, da se lahko na Valu 202 spet pojavim v vlogi voditelja pogovora, ki je sicer nastal tik pred glasovanjem v kongresu. To, kar je izrečeno v prihodnjiku, se je popolnoma potrdilo, kar ne kaže le na predvidljivost dogajanja, ampak tudi na sogovornikovo dobro poznavanje materije.

Americké volby jsou stresová záležitost. Miliony Američanů volí tak, jako by na tom záležela duše jejich země (a možná mají pravdu) a nikdo už nikomu nevěří ani nos mezi očima. V této epizodě vás ale zavedeme do úplně jiné Ameriky - mimo volební šílenství, do světa dlouhodobých trendů, kde jména Biden a Trump (skoro) nehrají roli. Končí světový řád, nad kterým Spojené státy držely ochrannou ruku? A skončí kvůli polarizaci i vnitroamerický řád? Nejsou ve skutečnosti izolované Spojené státy spíš norma než výjimka? A proč je mezi Demokraty a Republikány zlá krev? Probereme póly všeho druhu, vysvětlíme, co znamená megaidentita nebo proč si dávat pozor na liché prezidenty. Jako bonus pomluvíme Republikánskou stranu a doporučíme knihu s názvem Je to ještě horší, než to vypadá. Zdroje: Krátké dějiny amerického izolacionismu: https://www.youtube.com/watch?v=Ehlaox_bxi4&ab_channel=TEDxTalks Pax Americana a jeho úpadek, psáno v roce 2012 (!): https://www.theatlantic.com/international/archive/2012/04/the-end-of-pax-americana-how-western-decline-became-inevitable/256388/ Trumpova zahraniční politika + přístup US k Číně: https://cdn.cfr.org/sites/default/files/report_pdf/CSR%2084_Blackwill_Trump_0.pdf Co si Američané mysleli v roce 2013 https://www.pewresearch.org/politics/2013/12/03/public-sees-u-s-power-declining-as-support-for-global-engagement-slips/ a 2019 https://www.pewresearch.org/politics/2019/12/17/6-views-of-foreign-policy/ Obecně o americké zahraniční politice: https://podcasts.apple.com/cz/podcast/intelligence-matters/id1286906615?i=1000451147887 Decimace ministerstva zahraničí: https://www.foreign.senate.gov/imo/media/doc/Diplomacy%20in%20Crisis%20--%20SFRC%20Democratic%20Staff%20Report.pdf Multilateralismus a jeho kritici: https://www.theatlantic.com/politics/archive/2019/09/multilateralism-nearly-dead-s-terrible-news/598615/ Scénáře Billa Burnse: https://www.theatlantic.com/ideas/archive/2020/07/united-states-needs-new-foreign-policy/614110/ Bill Burns píše o Rusku: https://www.theguardian.com/world/us-embassy-cables-documents/76763 Liliana Mason: Uncivil Agreement (kniha, podcast https://www.youtube.com/watch?v=TC4SQ9oasnU&t=2760s) Ezra Klein a Jill Lepore: https://www.vox.com/podcasts/2020/2/6/21122870/why-were-polarized-ezra-klein-show-jill-lepore Alan Abramowitz o negativním stranictví: https://www.uakron.edu/bliss/state-of-the-parties/papers/abramowitz+webster.pdf Jonathan Haidt a jeho pohled na polarizaci: https://samharris.org/podcasts/204-may-18-2020/ Vox o republikánech a polarizaci: https://www.youtube.com/watch?v=mICxKmCjF-4&t=306s Ukázky Cimrmani a Cesta na Severní pól: https://www.youtube.com/watch?v=_EzFns4jeQo&t=9s Akon - Lonely: https://www.youtube.com/watch?v=6EEW-9NDM5k NATO po 9/11: https://www.youtube.com/watch?v=num7UD4oAME&ab_channel=NATO Premiérova křišťálová koule: https://www.youtube.com/watch?v=iMj9q4ylKRQ Plánovaný únos Gretchen Whitmer: https://www.youtube.com/watch?v=itz40C3VlmU Vražda protestujících ve Wsiconsinu: https://www.youtube.com/watch?v=PJ_lecUWzsw Ehm-Racism: Dominika Perlínová

Cristoforo Colombo oziroma s španskim imenom Cristobal Colon, trgovec in morjeplovec, je spremenil zgodovino. Najbolj je znan po tem, da je leta 1492 pod špansko krono s svojimi tremi karavelami med iskanjem druge poti proti Vzhodni Indiji odkril Ameriko. Kaj pa je Kolumbovo jajce?

Elli H. Radinger je nemška avtorica, ki je svoje življenje posvetila raziskovanju psov in volkov. Pred več kot 25 leti je pustila službo odvetnice in se odpravila v park Yellowstone v Ameriko opazovat volkove. O njih je napisala knjigo Modrost volkov. Zdaj v Združene države ne hodi več, tudi zaradi nestrinjanja s politiko aktualnega predsednika, pa tudi zato, ker s tem, da ne potuje z letalom, prispevka k boljšemu planetu. Zadnja leta je preživela doma v Nemčiji pri svoji ostareli psički Shiri in napisala knjigo o tem, česa vse se lahko naučimo od pasjih starčkov. Knjiga ima naslov Modrost starih psov in je izšla pri založbi Mladinska knjiga. O tej je že pred časom v pogovoru, ki ga je vodil novinar, poročevalec in pesjanar, kot si pravijo ljubitelji psov, Tone Hočevar, govorila v Cankarjevem domu.

V oddaji tokrat osrednji del namenjamo glasbi. Podali se bomo v Ameriko in se z zgodovinarjem in raziskovalcem slovenske kulture v Clevelandu Joejem Valenčičem sprehodili skozi zgodovino slovensko ameriške glasbene ustvarjalnosti s poudarkom na fenomenu slovensko ameriške polke, ki je zaznamovala tudi življenje slovenske izseljenske skupnosti v Združenih državah. Pogledali bomo tudi, kako je s to glasbo danes in kakšen vpliv ima na mlade potomce slovenskih izseljencev v ZDA. V oddaji pa boste lahko prisluhnili tudi zgodbi Reneja Polanca, ki ga je življenjska pot popeljala na Malto.

Z mladimi popotnicami bomo odpotovali po svetu. Šli bomo v Južno Ameriko, v Ekvador, kjer sta se morali zaradi koranavirusa ustaviti kolesarski popotnici Barbara in Anja, ki ju bolj poznamo pod nazivom The Bike Wanderers. Že pred letom in pol sta se odpravili na pot, njun cilj pa je bil prekolesariti Ameriko od juga proti severu. Na drugem koncu sveta pa je na rajskem tajskem otoku ostala Klara Lotrič, ki nam lahko iz prve roke pove, kako, če sploh, tam te dni praznujejo tajsko novo leto.

Spoznali bomo gledališko in filmsko igralko Alenko Kraigher, ki živi in dela v New Yorku. Preden se je preselila v Ameriko, kamor je odšla zaradi ljubezni, je diplomirala iz filmske režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Svojo igralsko kariero je že kmalu po prihodu pogumno začela v newyorškem gledališču The Public Theater. Odigrala je glavno vlogo in nastopila skupaj z zvezdnikom Willemom Dafoejem. Do te prve velike priložnosti pa je prišla, kot se spominja, skozi stranska vrata, saj jo je po nastopu v kratkem eksperimentalnem filmu režiserka predstavila znamenitemu in vsestranskemu režiserju Richardu Foremanu, ki je iskal igralko za novo predstavo. Pred mikrofon je igralko Alenko Kraigher povabil Alen Jelen, ki bo z vami ob dveh zjutraj tudi premaknil uro na poletni čas.

Kinologinja Maja Golob je sodnica in vzrediteljica sibirskih haskijev. Letos je imela prvo leglo delovne pasme bloodhoundov, ameriške linije, ki jih uporabljajo šerifi pri iskanju kriminalcev. Maja je inštruktorica mantrailinga. V Ameriki se je s psom usposabljala tudi za iskanje trupel. Prva na svetu je pse natrenirala za zaznavanje glutena in morskih sadežev v hrani. Razpeta med Ameriko in Slovenijo vzgaja pse pomočnike za invalide, slabovidne in slepe.

Tokratna Doživetja narave so bila kolesarsko avanturistično obarvana. Nekaj kilometrov našega septembrskega radijskega kolesarjenja je z nami prevozil tudi svetovni kolesarski popotnik Aleš Juvanc, ki se je s kolesom odpravil že na vse celine, kolesaril je skozi 80 držav in številna mesta, posebej milijonska so mu blizu. Tik pred njegovim odhodom v Južno Ameriko ste lahko prisluhnili pogovoru z njim.

Vse odkar je Donald Trump pred tremi leti stopil na veliki oder globalne politike z obljubo, da bo Ameriko naredil spet veliko, si cel svet poskuša razložiti, kaj se pravzaprav dogaja na oni strani Atlantika. Intelektualci z vseh celin se tako sprašujejo, katere družbene, ekonomske, politične in medijske silnice so sploh omogočile meteorski vzpon newyorškega nepremičninskega milijarderja in zvezdnika televizijskih resničnostnih oddaj ter mu odprle vrata Bele hiše. Sprašujejo se, na kakšne načine se je ameriška veličina pomanjšala, da je Trumpov klic k njeni obnovitvi navsezadnje padel na plodna tla med tamkajšnjimi volivkami in volivci. Med tistimi, ki so se vključili v to debato, je zdaj tudi priznana pesnica in pisateljica mlajše generacije Katja Perat, ki je pred časom pri Cankarjevi založbi izdala zbirko esejev, pomenljivo naslovljeno Naredite Ameriko spet obvladljivo. Zakaj pravzaprav naj bi bila današnja Amerika neobvladljiva, smo v pogovoru s Katjo Perat preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Fotografinja Inge Morath se je rodila v avstrijskem Gradcu leta 1927. Takoj po rojstvu se je s starši – bila sta znanstvenika – preselila v Nemčijo. V Gradec se je vračala le še na obiske in počitnice. S starši in bratom je živela v Münchnu, nato v bližini Berlina in krajši čas v Franciji, pa spet v Nemčiji. V Berlinu je Inge Morath maturirala in začela študirati jezike, med vojno jo je pot zanesla v Budimpešto in v Salzburg, na Dunaj, v Pariz, London in nazadnje v Ameriko, kjer se je na začetku šestdesetih let poročila z znamenitim dramatikom Arthurjem Millerjem. Iz Amerike je kot fotografinja potovala po vsem svetu, tudi na Koroško in Štajersko, kjer je sklenila svoje fotografsko ustvarjanje. V Umetnostni galeriji Maribor so njene fotografije predstavili v okviru retrospektive. V Razgledih in razmislekih lahko v naslednjih minutah prisluhnete besedilu, ki ga je Inge Morath napisala o tem, kako se je po drugi svetovni vojni pridružila znameniti fotografski skupini Magnum. Besedilo je prevedla Staša Grahek.

V imenu obrambe mednarodnega komunizma je v zgodnjih jutranjih urah 21. avgusta 1968 kakih dva tisoč tankov in dvesto tisoč vojakov iz Bolgarije, Madžarske, Poljske in, kajpada, Sovjetske zveze vdrlo na Češkoslovaško. Tako imenovane praške pomladi, obsežnega reformnega procesa družbene, politične in ekonomske liberalizacije, ki ga je sprožila češkoslovaška komunistična partija sama, je bilo čez noč konec. Pol stoletja pozneje se ti dogodki lahko zdijo precej oddaljeni, njihov zgodovinski pomen pa razmeroma omejen. Češkoslovaška je takrat pač ostala znotraj vzhodnega bloka, hladnovojna razmerja moči med Rusijo in Ameriko se niso spremenila, realno obstoječi socializem in sovjetska nadoblast pa sta še naslednji dve desetletji določali življenja milijonov ljudi na vzhodu Evrope. Je potemtakem zgodbo o praški pomladi in njenem zatrtju – še zlasti če jo primerjamo z letom 1989, z žametnimi revolucijami in padcem berlinskega zidu – mogoče reducirati na raven nekakšne bežne, nekonsekventne epizode, izgubljene v velikem plimovanju zgodovine 20. stoletja? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti. Naši gostje pred mikrofonom so bili: zgodovinar dr. Jurij Hadalin, sociolog dr. Primož Krašovec, filozof dr. Lev Kreft ter prevajalec in publicist Jaroslav Skrušný. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: prizor s praških ulic po sovjetski invaziji 21. 08. 1968 (Wikipedia)

Kako približati računalniška znanja mladim, spremeniti mišljenje o geekih, ki so zaprti v temne sobe in kakšne so razlike med Evropo in Ameriko pri nagovarjanju žensk za programiranje. Gostji Odbite do bita sta Katja Koren Ošljak, ambasadorka Evropskega tedna programiranja in Jennifer Wadella, programerka, ustanoviteljica številnih delavnic v Kansas Cityju. Gostitelja podkasta: Maruša Kerec in Anže Tomić

Ko govorimo o internetnih propagandnih vojnah, najbrž pomislimo na Ameriko in Rusijo. Toda internetnega širjenja zmede, dezinformacij in laži ni treba iskati na drugi celini. To znamo zelo dobro početi tudi sami, je povedala avstrijska novinarka in raziskovalka Ingrid Brodnig.

Swizec Teller je programer, ki trenutno dela in živi v San Franciscu. Na začetku svoje kariere, ko je živel še v Sloveniji, je ustanovil različna startup podjetja, vendar nobeno ni komercialno prav zares uspelo. Za naslednji korak je izbral freelancer-stvo, kjer mu je z zanimivo strategijo, ki jo opiše v podcastu, uspelo pridobiti stranke iz Amerike. Swizec je trenutno zaposlen, ob službi pa razvija in trži lastne informacijske produkte (njegove knjige o programianju lahko najdete tukaj).  V podcastu sva se pogovarjala o naukih iz različnih faz njegove kariere, podrobnejše teme pa lahko najdete v časovnici pogovora spodaj.    Časovnica  pogovora: 1:30 Od kod Swizceva podjetniška ambicija in njegovi prvi startup projekti 12:05 Kaj se je naučil iz neuspelih startup zgodb 17:30 Ali je lahko ista oseba CEO (poslovni direktor) in CTO (direktor tehnologije) 22:00 Kako prepoznati dobrega CTO-ja (direktorja tehnologije) 27:30 Zakaj in kako se je Swizec preselil v Ameriko in začel freelance-at 48:20 Kako lahko freelancerji iz Slovenije dobijo stranke iz Amerike 1:05:20 Kako se pravilno izseliti iz Slovenije in ne plačevati dvojnih davkov 1:13:20 Kako je Swizec začel razvijati info produkte 1:20:00 Kako izgleda proces pisanja knjige 1:26:50 Kako najti in zgraditi publiko za blog in info produkte 1:32:10 Kako je Swizec zgradil osebni brand

Ko ga je Spetek prosil, naj pride na malo pivo, je pripomnil, da morda ni dovolj radijsko fotogeničen. Skromno, glede na to, da se v Ugandi počuti kot doma, da je lani Ameriko prehodil pravokotno na Donaldov zid – od mehiške meje do Kanade, za povrh pa je še eden od največjih mojstrov tipografije.

Tomaž Štolfa je slovenski podjetniški javnosti najbolj poznan kot ustanovitelj startupov Vox.io in Layer. S slednjim se že tri leta nahaja v San Franciscu, kjer je leta 2013 z ekipo zmagal na svetovno znanem TechCrunch Disrupt-u, nakar je podjetje prejel investicije v višini vec kot 25 milijonov dolarjev.  Pogovarjala sva se o njegovem prvem podjetniškem projektu, za katerega verjetno še niste slišali, pa tudi o tem kdaj se splaca s startupom preseliti v Ameriko, kako in zakaj se je potrebno pogovarjati s strankami pri razvoju produkta ter kako efektivno sprejemati skupne odlocitve v podjetju.  Relevantne povezave: Layer Layer zmaga na TechCrunch Disrupt-u leta 2013 Tomaž Štolfa na Medium blogu The Advantage - knjiga o gradnji uspesnih ekip   Za vec informacij o projektu Zakulisje kliknite sem.  

O WWDCju iz prve roke in sagi potovanja v Ameriko. In kruhu. Povezave Code Like a Girl video Applov učni načrt za Swift Objava Taylor Swift o Apple Music Taylor Swift Apple zarota :) Xara OS X sandbox escape 1Password inter-process communication: a discussion LastPass hack Special Guest: Lea Marolt Sonnenschein.