Podcasts about slovenec

Na Slovenski Pristavi pri Clevelandu je to nedeljo potekal tradicionalni piknik slovenske šole pri župniji Marije Vnebovzete. Začel se je z opoldansko sveto mašo, po kosilu so za ples in zabavo igrali Veseli Godci. To nedeljo bo na Slovenski Pristavi spominska maša v čast padlim domobrancem in vsem, ki so izgubili življenje v boju proti komunizmu in za preživele v drugi svetovni vojni. Pri kapeli Brezjanske Matere božje na Orlovem vrhu jo bo daroval Frank Kosem. S kratkim kulturnim programom se bodo spomnili 80. obletnice eksodusa iz Slovenije. Teden dni kasneje pa bo na Slovenski Pristavi prireditev Ponosen sem, da sem Slovenec. Ta dan bo tudi blagoslovitev novega slovenskega čebelnjaka.

Ali je 70 let po podpisu avstrijske državne pogodbe še mogoče pričakovati dejansko uresničitev pravic, zapisanih v njenem 7. členu? Če do tega ne bo prišlo kmalu, uresničitev ne bo več potrebna, opozarja naš sogovornik, znani koroški slovenski odvetnik Rudi Vouk. V Pliberku prisluhnemo koncertu Za mir bom govoril. Kot opozarjajo organizatorji SPD Edinost, si je namreč treba vseskozi prizadevati za mir. O čezmejnem gospodarskem sodelovanju in izzivih na tem področju pa tudi italijanski birokraciji pripoveduje Borut Sardoč iz Slovenskega  deželnega gospodarskega združenja iz Trsta. V Porabju pa se pridružimo ministru za Slovence v zamejstvu in po svetu Mateju Arčonu, ki se je z delegacijo mudil na dvodnevnem obisku. Kaj vse je videl in zakaj so takšni obiski pomembni za Slovence onstran meje? Prisluhnite!   Foto (USZS): slovenska delegacija na obisku v Porabju

Ime tedna je postal Matej Černe, redni profesor za področje managementa in organizacije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je za izjemno akademsko vodenje, soustvarjalen partnerski odnos, temelječ na zaupanju, spodbudi in skupnem raziskovalnem navdušenju ter razvoju mladih raziskovalcev, prejel priznanje Mentor leta 2024.Kandidata sta bila še: Matjaž Mikuletič, skladatelj in dirigent, ki je za koncert ob 60 letnici Evroradijskega džezovskega orkestra zložil povsem nov program in ga s 17 mladimi nadarjenimi mednarodnimi džezovskimi glasbeniki predstavil v ljubljanski Cukrarni. Koncert je pripravil naš program Ars, z njim pa so glasbeniki nastopili tudi v Zagrebu. Borut Živulovič, fotograf, ki je na podelitvi nagrad Mednarodnega združenja športnih novinarjev v maroškem Rabatu osvojil drugo mesto med fotografi. Žirijo je prepričal s fotografijo avstrijskega smučarskega skakalca Daniela Tschofeniga med letošnjim finalom svetovnega pokala na letalnici v Planici in kot prvi Slovenec prišel med prvo trojico nagrajencev. 

Ime tedna je postal Marijan Kogej, najizkušenejši član idrijske godbe, ki enega najstarejših pihalnih orkestrov v Evropi s svojim klarinetom bogati že 75 let, sam pa pravi, da mu muziciranje pomeni vse, sicer bi se mu že zdavnaj odrekel. Godbeno društvo rudarjev Idrija letos obeležuje 360 let glasbe, tradicije in tovarištva. Kandidata sta bila še: Jernej Barbič, računalniški znanstvenik in profesor na Univerzi Južne Kalifornije ter prvi Slovenec, ki je prejel oskarja za znanstvene in tehnične dosežke na področju filma. Skupaj z ekipo je razvil programsko opremo, ki omogoča realistično animacijo digitalnih likov v filmih. Uporabili so jo že v več kot 60 svetovno znanih filmih.  Tim Marovt, mladi športnik, ki navdihuje s svojo zgodbo o vztrajnosti in nepopustljivosti. Po hudi poškodbi hrbtenjače pri 12-ih letih in zdravniški napovedi, da nikoli več ne bo hodil, danes teče na največjih maratonih sveta. Na Londonskem je postavil tudi nov mejnik svoje športne poti – prvič je pretekel razdaljo 21 kilometrov.  Foto: Robert Zabukovec

Praznično epizodo Radia Ga Ga – Nova generacija odpirajo nutrije z ljubljanskega barja, ki so ob spremljanju igre Luke Dončića dobile odlično idejo in na sestanek povabile legendarnega Zmaga Sagadina. Voditelj Jure Bongyka bo v oddaji Dimna zavesa ob prihajajočem konklavu gostil strokovnjaka za dim Luko Mesca, Elon Musk pa bo po izgubi službe v Beli hiši nove zaposlitvene priložnosti iskal pri družini Strojan, kjer bo pri Ifiigeniji moral opraviti zahtevne psihološke teste. Kaj se je podilo po glavi Rajkotu, ki je policiji prijavil prvomjasko budnico, kaj Robert Golob sporoča državljanom ob električnem mrku v Španiji, kako je Janković izvedel prvi vodni kres na kopališču Ilirijia, kaj je za praznike počel edini Slovenec, ki je ostal doma in verjetno še nekaj z Zvezdano boste izvedeli v petek dopoldan na Prvem.

Ulica v Ljubljani, matematično priznanje, astronomsko društvo, gimnazija v Idriji in še kaj je poimenovano po slovenskem matematiku in fiziku Juriju Vegi, ki je tudi edini Slovenec, po katerem se imenuje krater na Luni, njegov portret pa je bil na bankovcu za 50 tolarjev. Manj znano pa je, da je bil Vega tudi topniški častnik, ki je po zaslugi številnih vojaških uspehov prejel najvišje odlikovanje avstrijskega cesarstva, red Marije Terezije, in s tem naziv baron. O vojaškem delu njegovega življenja pripoveduje nova monografija Jurij Vega in viteški križec Marije Terezije ter drugi Slovenci, nosilci tega odlikovanja, ki jo je napisal doktor zgodovine Pavel Car.

Danes je Mednarodni dan plesa. Pobudnik zanj pa je kar Slovenec, in sicer Henrik Neubauer, baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog. Zaradi njegove pobude ta dan torej po svetu praznujemo že 43 let. Valček, polka, fokstrot, čačača, salsa, balet, hip hop … Mnogo vrst plesa poznamo danes tudi na naših tleh. Sogovornica: Rebeka Kunej, etnologinja, kulturna antropologinja, raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU.

Nadškof Stanislav Zore prvi Slovenec, ki ga je papež Frančišek imenoval za škofa.Vlada odločila, da bo dan žalovanja za papežem le v soboto.Poslanci danes zaposleni z interpelacijo o delu vlade, razprava predvidena do poznih ur.Turčijo stresel potres in več popotresnih sunkov, za zdaj poročil o mrtvih ni.Vreme – ponoči nevihte, tudi jutri in v petek oblačno s plohami in nevihtami.

Za zadnjo premiero na Velikem odru SNG Drama je prevedla igro Zdravnica, sodobnega britanskega avtorja Roberta Ickeja, ki jo je na oder postavil Martin Kušej, koroški Slovenec, eden najprodornejših avstrijskih gledališčnikov, do nedavnega direktor legendarnega dunajskega Burgtheatra. Tina Mahkota je prevedla tudi njegov avtobiografski esejistični roman Kušej: Za mano belina, ki je izšel pri njeni založbi MONT. "V šali bi lahko rekla: 'Založba MONT, to sem jaz!' Pred 35 leti jo je ustanovil moj oče Anton Mahkota, izdal kar nekaj naslovov, potem pa je stvar popolnoma zastala."

Človeška spolnost je močna sila. Je zapletena in skrivnostna, verjetno se tudi zato toliko ukvarjamo z njo. Lahko je sila, ki zbližuje, lahko pa je tudi uničevalna. Družba je na področju spolnosti v zadnjih desetletjih doživela velikanske spremembe. Danes v spolnosti skoraj ni več omejitev, pogosto jo dojemamo kot potrošniško dobrino, saj živimo v svetu, v katerem seks prodaja skoraj vse. Spolnost lahko v določenih primerih začne povzročati težave, lahko ima celo hude posledice. Naraščajo namreč zasvojenosti s seksualnostjo, tudi z internetnim seksom oziroma pornografijo, ki je zaradi digitalne dostopnosti vseprisotna . Eden od največjih paradoksov pornografije se kaže v stiski, ki jo doživljajo v spolnosti predvsem mladostniki. V preteklosti so pornografske revije in posnetke uporabljali za raziskovanje spolnosti, pripravo ali zmanjšanje napetosti pred resničnim spolnim odnosom z drugim človekom in kot vir vzburjenja. Danes pornografija ne predstavlja vira spodbude k spolnim odnosom s partnerjem, ampak prej oviro, saj se ob resničnih partnerjih ne vzburijo tako, kot to lahko dosežejo s pornografijo. Raziskava Ministrstva za zdravje na Japonskem je pokazala, da velikega števila mladih fantov, starih med 16 in 19 let, seks z resničnimi ženskami ne zanima več ali pa do njega čutijo celo odpor. Število takih moških je od leta 2008 do 2010 naraslo s 17, 5 na 36,1 odstotka. Podobno pomanjkanje zanimanja za seks z drugo osebo so v isti raziskavi izrazili tudi starejši moški in ženske.Kako na področju spolnosti postaviti mejo med zdravim oziroma običajnim, normalnim na eni strani in patološkim na drugi? Je ta meja enaka za vse ljudi? Gre za bolezensko stanje ali le vedenjsko težavo? Je spolno izražanje vedno stvar izbire? Kako opredeliti stanje, ko oseba izgubi nadzor nad svojim seksualnim vedenjem in z njim nadaljuje kljub negativnim posledicam?O vsem tem v svoji knjigi Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi piše Peter Topić, psihoterapevt, ki je specialistični študij na področju zasvojenosti s seksualnostjo in travm zaključil na mednarodnem inštitutu IITAP (International Institute for Trauma and Addiction Professionals) pri svetovno priznanem strokovnjaku dr. Patricku Carnesu v Londonu in ZDA in tako postal prvi Slovenec in peti Evropejec z uglednim nazivom CSAT (Certified Sex Addiction Therapist). Danes  je gost Intelekte, ob njem pa tudi gostja, partnerska in spolna terapevtka Špela Gornik.   Foto:Mig Gilbert, Wikipedia

"Od vsakega bolnika z levkemijo dobimo več sto gigabajtov podatkov," pravi molekularni biolog Blaž OderVelenjčan Blaž Oder na Švedskem sodeluje v raziskovalni skupini, ki preučuje, kako razlike ali spremembe v človekovem genskem materialu vplivajo na potek in zdravljenje kronične limfocitne levkemije (KLL). To je najpogostejša vrsta krvnega raka pri odraslih. Bolezen običajno napreduje zelo počasi; strokovnjaki ocenjujejo, da polovica bolnikov ne bo nikoli potrebovala zdravljenja. Raziskovalna skupina, pri kateri sodeluje gost Ultrazvoka molekularni biolog Blaž Oder, je pri svojem delu uspešna. Izsledke njihovih raziskav lahko zasledimo v uglednih znanstvenih revijah. Informacije o Blažu Odru TUKAJ Informacije o raziskovalni skupini TUKAJ Informacije o KLL TUKAJ Ultrazvok o levkemiji s prof. Campom iz Barcelone TUKAJ  

O našem nenavadnem rojaku, ki se je preselil v argentinsko Patagonijo in si med Mapuči ustvaril družino s sedemnajstimi otroki, ter tam ob trdem delu in preprostem življenju preučeval njihov jezik in mišljenjePred slabim stoletjem in pol se je slovenskim staršem v Zagrebu rodil človek, ki se je tik pred koncem študija - razočaran nad zahodno civilizacijo - preselil v Argentino in odšel v Patagonijo med indijansko pleme Mapuči, kjer se je poročil s poglavarjevo nečakinjo, imel kar sedemnajst otrok, v odročni andski vasi gojil ovce in razvil tekstilno obrt, spisal vrsto spisov o mapuškem pojmovanju različnih konceptov, kot sta prostor in čas, postal celo dopisni član argentinske akademije znanosti, na koncu pa brez vidnih znakov bolezni napovedal svojo smrt. Ta izjemen človek, ki ga lahko zasledimo pod imeni Janez, Ivan, Janko ali Juan Benigar, bo v središču tokratnih Sledi časa. Njegovo resnično nenavadno življenje in samosvoje mišljenje ter delo bomo spoznavali s pomočjo umetnostne zgodovinarke dr. Irene Mislej, ki je odraščala v Argentini, nato pa se preselila v Slovenijo in svoje življenje posvetila zgodbam naših izseljencev. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni tudi k poslušanju preteklih Sledi časa, v katerih je gostovala Irene Mislej: Viktor Sulčič, Slovenec, ki je zasnoval stadion, na katerem si je ime ustvaril Maradona in oddaje Glasovi svetov, kjer smo z njo prepotovali burno zgodovino Argentine: »Argentina je shizofrena, kaotična dežela« foto: Janko Benigar z družino; Wikipedija, javna last (Diario Río Negro; Diario La Mañana del Neuquén; Sitio web de la Facultad de Turismo de la Universidad Nacional del comahue)

Klepánje Sicer je zima brez snega, a to za zimske športe ni ovira. "Če zime ni, jo pa naredimo," je geslo tehnologije mraza, a samo kot uvodna misel … Kot zaradi podnebnih sprememb razmišljamo o spremembi poljščin, bo treba očitno na novo podnebno realnost prilagoditi tudi priljubljene športe v zimskih mesecih. Kar je škoda in skoraj tragedija, je dejstvo, da bo zime zmanjkalo ravno v trenutku, ko naši športniki v posameznih disciplinah dosegajo prav neverjetne uspehe … V prihodnosti se bodo na Vitrancu pasle ovce, planiške skakalnice pa bomo spremenili v izstrelitvene rampe za drone prihajajoče vojne. Kakorkoli; ta teden nas čaka predigra za Planico na Pokljuki, kjer se tradicionalno srečujejo biatlonci. Zanimiv šport, na račun katerega so se v času sarajevske olimpijade in opotekajoče se Jugoslavije po ulicah šalili, da kanijo Rusi v Bosno poslati dvesto tisoč biatloncev. Danes pa se zdi kaj takega povsem verjetno. Biatlonci na Pokljuki torej. Mednarodna zveza je nekoliko premaknila termin biatlonskega praznika, a sredina marca je tudi čas, ko se na Pokljuki pari divji petelin. O divjem petelinu, tej veličastni kuri, poslušalstva ni treba izobraževati. Strogo zaščitena in izjemno plašna žival je eden simbolov slovenske favne, njegovo petje ob dvorjenju samici pa je za tistega, ki ga je kdaj slišal, nepozaben čudež narave. Drobljenje In zdaj k zapletu. Dvorjenje in parjenje divjega petelina na Pokljuki, kjer proge potekajo v osrčju Triglavskega narodnega parka, je zaščiteno kot t. i. mirno območje. Gre za območje, kjer je gibanje obiskovalcev prilagojeno tako, da njihova prisotnost ne moti parjenja ter s tem ne ogroža obstoja te živali, ki so jo v nekaterih delih Evrope že iztrebili. Tako bodo tekme letos prilagojene paritvenim običajem divjega petelina, kar pomeni omejitev števila ljudi, organizirane prevoze in pa omejitev spremljevalnih prireditev, ki bodo potekale v dolini. Da imamo radi med parjenjem mir, je skupno vsem živim bitjem, a kljub temu se zdi poteza organizatorjev pokljuških tekem, skupaj z lokalno skupnostjo in seveda Triglavskim narodnim parkom, resnično hvale vredna. Gre za enega tistih redkih ukrepov, zaradi katerih je človek ponosen, da je Slovenec … Še tako zakrknjen cinik v tem dejanju – razen manjše ironije, da tekanje s puškami pod vejami, na katerih poje petelin, ni ravno primerno – ne more najti temne lise. A v petelinji zgodbi moti nekaj drugega. Imamo torej Slovenijo, ki brezkompromisno, sodobno in za vzgled vsem ostalim državam zaščiti pravico največje evropske kure do parjenja, razmnoževanja in s tem obstoja. Pravice divjega petelina postavi pred kapital, pred multiplikativne turistične učinke, ki jih prinaša tekma svetovnega pokala v biatlonu, in pred narodovo katarzo ob športnih uspehih. Kar nas nek način samoomeji in na najlepši možen način pokaže, kako so v praksi videti zelena destinacija, trajnostni razvoj in zaščita naravnega okolja. Glavni udarec In potem imamo Slovenijo, ki pravice, ki pripadajo divjemu petelinu, odreka ljudem. Kot imamo z zakonom določeno mirno območje, na katerem se lahko divji petelin nemoteno pari, imamo mirno območje ali mirna območja, zaščitena z zakonom, v katera se zatekajo divji petelini človeške družbe. Redki, drugačni, ogroženi. Recimo Metelkova 6, dom nevladnih organizacij in grb sovraštva na praporih tistih, ki bi poslali biatlonce, da prerešetajo že tako razpadajočo bajto do temeljev. Če ponovimo; čemu smo kot Slovenci enoglasno sposobni zagotoviti prostor, mir in obstoj divjemu petelinu in čemu tega nismo sposobni zagotoviti nevladnim organizacijam? Deklariran motiv jurišnikov je denar. Da gre za vrečo brez dna, da možje in žene, dekleta in fantje v teh organizacijah ne delajo nič, razen da trošijo vaš trdo prigarani evro; če pa že dajo kaj od sebe, gre za levičarsko, če ne skrajno levičarsko propagando. Kakšen motiv vodi slovensko družbo k zaščiti enkratnosti divjega peteline in k demontaži drugačnosti nevladnih organizacij? In ali to avtomatično pomeni, da se nam zdi kura pomembnejša od človeka, ali pa pomeni, da ogroženost vrednotimo od nižje razvitih organizmov, kot je recimo skrajno ogrožena človeška ribica, do absolutno neogroženih organizmov, kot so tujci, šibki, migranti, spolno ali nacionalno drugačni. Povedano še drugače: spoštujemo mirno območje divjega petelina, ne spoštujemo pa Mirovnega inštituta. Brušenje Drži pa eno – pove vsak, ki je pozimi zarana vstal, da je slišal dvorjenje divjega petelina ... Petelinu je načeloma vseeno; lahko poje, če ga opazuje trideset tisoč tihih ljudi, lahko pa se pritaji, če po gozdu lomasti glasen in neotesan posameznik. Trik ni v številu sledilcev, temveč v hrupu, ki ga povzroča posamezen rogovilež.

Živeti v času, s časom, za časom, pred časom, proti času, zunaj časa … Zdaj, prej, potem. Časa se ne da znebiti. Niti takrat, ko začnemo zamenjevati dneve in leta ali pa, ko drugi uvidijo, da se časa več ne zavedamo. »Kateri dan je danes,« najprej vpraša zdravnik, ko se zbudimo iz omedlevice. Časi, mladi časi, neužiti krasi … Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru, pravi svetopisemski pridigar. Je naš čas, čas prednikov, čas zanamcev. Vedno živimo v času, ne zna pa vsak živeti s časom. Ta prinaša novosti, in če jih kar počez zavračamo, ostajamo za časom. Ali je to usodno ali samo zabavno za one, ki opazujejo naše ravnanje. Ni modro na vseh področjih zanemariti novosti. Živeti brez televizorja ali radia nas ne prikrajša za nujno potreben napredek. Preprečiti otroku vsak stik s sodobno tehnologijo pa že pomeni prikrajšati ga za vzporednost z vrstniki in mu povzročiti daljnosežni primanjkljaj. Noreti s časom je enako nezdravo kot zavračati vse njegove izzive. Nasedati ponudbam in reklamam, pomlajevalnim obetom, zdravilom s spleta, karizmatičnim prerokom, napitkom sreče, hitremu zaslužku, virtualnim smehljajem je nespameten posel. Odreči se delovnemu mestu v priznano uspešnem podjetju zato, ker je treba tam delati z glavo in srcem, je pa znamenje, da sodim v družbeno vrsto lenuhov. Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. Tisočletje stara modrost. Močno jih spreminjajo ljudje, ki hodijo pred njimi; vizionarji, izumitelji, raziskovalci … Ne samo Einsteini in von Brauni, tudi neznanec z Barja, ki je domislil ono leseno kolo z leseno osjó, ali pa sovaščan, ki je z iskrivimi izboljšavami dvignil tovarno do zvezd – pa zaradi tajkunjenja za njo žal niti utrinka ni več. Časi so taki, kakršni so ljudje, trdi A. M. Slomšek, ki je živel v času in s časom, v čemer je uvidel zmoto in nevarnost, pa tudi proti času. Naš véliki Slovenec. Kako živimo s časom po narekovanju družbe in posebno še mode, pokažejo fotografije, ta za spomine ustavljeni čas. Ker se pa vse drugo spreminja, se najbolj čudim temu, kako da sem po večkratni obnovitvi vseh milijonmilijard celic v telesu jaz še vedno isti jaz.

Lani je minilo 150 let od rojstva in 60 let od smrti slovenskega telovadca, trenerja, pravnika in publicista, očeta slovenske telesne kulture dr. Viktorja Murnika. Kot daleč najuspešnejši vaditelj je bil prvi, ki je slovenske telovadce popeljal na zmagovalne odre svetovnih prvenstev in olimpijskih iger in tako prvi postavil Slovence na mednarodni športni zemljevid. Njegovo delo in življenje je zdaj predstavljeno na razstavi z naslovom Slovenec sem in – kdo je več?! v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi. Ta je nastala v sodelovanju s Fakulteto za šport Univerze v Ljubljani.

Dušan Jovanović – kulturni terorist je razstava, posvečena temu velikemu gledališkemu vizionarju, praktiku in mislecu umetnosti in družbe. Gledališki svet pa je dosegla tudi novica o tekmovalnem in spremljevalnem programu 55. Tedna slovenske drame. V Tehniškem muzeju Bistra so predstavili načrt kompleksen prenove, o arhitekturi bomo govorili tudi s tandemom, ki bo zastopal Slovenijo na letošnjem arhitekturnem bienalu v Benetkah. Več tudi o razstavah slikarskega opusa Mirsada Begića v Galeriji Murska Sobota ter o delu dr. Viktorja Murnika, Slovenec sem – in kdo je več?!, ki zaznamuje 150. obletnico rojstva slovenskega telovadca, pravnika, publicista in raziskovalca, ki je močno prispeval k razvoju slovenske telesne kulture in je tudi prvi znanstvenik na tem področju. Vabimo vas k poslušanju!

V Narodnem muzeju Slovenije - Metelkova je na ogled razstava z naslovom Slovenec sem - in kdo je več?!, dr. Viktor Murnik. V Galeriji Murska Sobota so odprli prvo letošnjo razstavo del Mirsada Begića. Tehniški muzej Slovenije pa je pred svojo prvo celovito prenovo.

V SNG Drama Ljubljana bodo uprizorili Cankarjevo komedijo v štirih dejanjih Za narodov blagor. Predstavo je režiral Vito Taufer. Danes bodo v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova odprli razstavo Slovenec sem – in kdo je več?! Dr. Viktor Murnik, s čimer muzej obeležuje 150. obletnico rojstva tega slovenskega telovadca, pravnika, publicista in raziskovalca. V oddaji boste izvedeli, kako bodo gibalno ovirane osebe in druge ranljive skupine lahko obiskovali prireditve Evropske prestolnice kulture. V Galeriji Murska Sobota pa bo vse do začetka marca na ogled razstava Slike Mirsada Begića, kiparja in risarja. Vabljeni k poslušanju!

Predlagatelji zakona o načinu evtanazije pravijo, da so zadnjo različico omilili in vnesli močne varovalke pred zlorabami, a stališča zagovornikov življenja do naravne smrti se s tem ne spreminjajo.Psiholog doktor Matej Tušak o tem, da vlada izgublja stik z realnostjo.Trenutna slika slovenskega gospodarstva: Selitve podjetij, dodatne obremenitev in nujni pozivi k ukrepanju.Razpis za nakup reševalnih helikopterjev je bil namenjen dopolnitvi policijske flote, sumijo v NSi in zahtevajo pojasnila.Davi močno streslo območje Tibeta, za zdaj potrjenih blizu sto smrtnih žrtev.Avstrijski kancler Karl Nehammer za petek napovedal odstop, severni sosedje Slovenije korak bliže koaliciji med Ljudsko stranko in Svobodnjaki.Kanadski premier Justin Trudeau /džastin trudo/ po skoraj desetih letih vodenja države zapušča svoj položaj.Papež Frančišek imenoval prvo prefektinjo - sestra Simona Brambilla bo vodila Dikasterij za redovnike.Novoletna skakalna turneja: Zlatega orla ujel Avstrijec Daniel Tschofenig, najboljši Slovenec v skupnem seštevku Anže Lanišek na 10. mestu.Vreme: Popoldne se bodo padavine razširile nad vso Slovenijo, jutri se bo prehodno delno razjasnilo.

V času študija v Rimu sem se z vlakom vračal domov. Bil sem utrujen po izpitih in želel sem si miru. Zato sem na polico v kupeju postavil dve knjigi, kot da bom bral. Ena od njih je bila slovenska. V kupeju sem se znašel še z dvema nogometašema in orožnikoma. Tik preden vlak krene, vstopi v kupe mlado dekle. Pove, da je pravkar diplomirala na igralski akademiji in sede. Eden od nogometašev, ki je bil doma ob meji, je opazil slovensko knjigo. Ko je dekle izvedelo, da sem Slovenec in da kot duhovnik nadaljujem študij v Rimu, se je začela pogovarjati z menoj. Govorila je o svoji babici, Slovenki, ki se je iz čiste ljubezni poročila z Italijanom in se preselila k njemu. Dekle je zelo ganilo, kako je skrbela za bolnega in onemoglega dedka. Babica je bila zelo dobra, verna. Držala se je vseh cerkvenih predpisov. Dlje časa je dekle potem govorila, kako je cerkveno učenje o zakonu in družini popolnoma zastarelo in neživljenjsko. Nestrinjanje je kar bruhalo iz nje. Pravo babičino nasprotje pa je bila dekletova mama. Ta ni bila zvesta možu pa tudi svoji hčerki ni stala ob strani in je ni razumela, ko ji je bilo najhujše. Do solz jo je pripeljala ta pripoved. Babica ji je stala ob strani, mama pa nikakor ne! »In sedaj,« je sklenilo dekle svojo pripoved, »ne grem k mami, ampak k babici, ker me je vedno razumela.« Tiho sem poslušal njeno življenjsko izpoved, nato sem ji dejal: »Poglej, ti greš sedaj k babici. Zavetja ti ne bo ponudila mama, ampak babica, ki se je držala krščanskega učenja o zakonu in družini!« Dekle je samo tiho prikimala. Na vsak praznik sv. družine se spomnim na to dekletovo pripoved. Zavetje ji je ponudila družina, osnovana na krščanskem nauku in ne družina, osnovana na nekrščanski ali celo protikrščanski miselnosti. V življenju sem srečal veliko srečnih ljudi, ki so izšli iz srečnih in urejenih družin. Srečal pa sem tudi veliko nesrečnih ljudi, ki so rasli v neurejenih družinah. Po nekaterih raziskavah je med mladimi največja vrednota urejena družina. Ne dvomim. Ni lepšega, kakor rasti v urejeni in ljubeči družini. Pozabljamo pa, da je osnova taki družini trden in ljubeč zakon, sklenjen pred Bogom. Zanimivo, da hrepenimo po sreči v družini, ne izpolnimo pa osnove za srečo v njej. Morda danes, ko je veliko neurejenih družin, mnogi ljudje mislijo, da je urejena in ljubeča družina nemogoča. Toda ne, je mogoča! Bog stoji ob strani družini in jo varuje, če ga prosimo za to. Na današnji praznik, ko se ustavljamo ob zgledu lepe in urejene družine, pa ne pozabimo na družine, kjer vladata trpljenje in nerazumevanje. Tudi ljudje iz takih skupnosti so Bogu dragoceni, saj njegova ljubezen nikogar ne izključuje.

V srednjem in novem veku je bilo na naših tleh kar precej plemičev. A o njih povprečen Slovenec ne ve veliko, saj po vojni v času socializma niso bili čislani, marveč preganjani, kolikor jih je še ostalo. Zato se o plemstvu na Slovenskem tudi nismo nič ali pa le zelo skromno in povsem netočno učili. Toda ali smo Slovenci imeli svoje plemstvo ali samo plemstvo na naših tleh?

Pri Založbi Družina Izšla je nova knjiga pisatelja Ivana Sivca SLOVENEC SEM!, ki je tokrat posvečena rodbini zdravnikov in skladateljev Ípavec iz Šentjurja. To je četrta knjiga iz zbirke Slovenski narodni buditelji, ki ji je spremno besedo napisal ddr. Igor Grdina. O knjigi smo se pogovarjali z avtorjem.

Slovenski dom Zagreb, ki letos praznuje 95 let obstoja, je eno od najstarejših slovenskih društev zunaj domovine. Visoko obletnico je obeležilo s slovesnostjo v Zagrebu, ki so se je med drugim udeležili slovenski veleposlanik na Hrvaškem Gašper Dovžan, Rudi Merljak z urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu ter predstavnik slovenske manjšine v hrvaškem saboru Armin Hodžić. Darko Šonc, ki je predsednik društva že vse od leta 1994, je na slovesnosti poudaril, da biti Slovenec ni prostočasna dejavnost niti odločitev. Biti Slovenec je zavest, biti Slovenec je spomin na naše prednike, na deželo, iz katere so prišli. Je temeljni del naše samobitnosti, ki nas dela posebne in samosvoje v kulturnem okolju, ki smo ga vzeli za svojega in ga ravno s svojim slovenskim soustvarjali in bogatili, je po poročanju STA dejal Darko Šonc, ki je na slovesnosti prejel tudi priznanje urada za Slovence v zamejstvu in po svetu za 95 let Slovenskega doma Zagreb.

Eden zelo dejavnih koroških Slovencev Roman Verdel, ravnatelj Slovenske glasbene šole dežele Koroške, se konec leta upokojuje. Po 27 letih vodenja glasbene šole ugotavlja, da so uspeli ohraniti pomembno ustanovo in jo kakovostno dvigniti, kar dokazujejo tudi številne nagrade in priznanja, ki jih dobivajo gojenci. Gre za pomemben kulturni podvig, pravi.Vse življenje se ukvarja z glasbo, trenutno vodi tri zbore, profesor slovenščine na Slovenski gimnaziji pa bo ostal do konca šolskega leta. Je predsednik Slovenskega prosvetnega društva v Borovljah, ki se ponaša z zgodovinskim domom na Trati Pri Cingelcu, in v okviru katerega dela tudi zasebni dvojezični vrtec Jaz in ti z več deset zaposlenimi. Foto (Mateja Železnikar): Na odru v dvorani kulturnega doma Pri Cingelcu na Trati v Borovljah

V Narodnem muzeju Slovenije so minuli teden odprli razstavo o Josipu Pangercu, politiku, posestniku, trgovcu in umetniku. Ta vsestranski zamejski Slovenec je namreč nekaj časa veljal za pozabljenega. Pri založbah Hart, Mladinska knjiga in Grlica pa so v novembru izšla številna dela, namenjena najmlajšim bralcem. V galeriji Equrna bo danes odprtje razstave Interierji, ki jo kurira Arne Brejc. Vabljeni k poslušanju!

Z razvojem digitalne ekonomije je tudi zaslužke prek platform kot je Airbnb treba zajeti v obdavčitev. Ko gre za oddajanje nepremičnin za turistični najem, so se razmere že precej izboljšale, ocenjujejo na Finančni upravi. Danes pa so k prijavi dejavnosti in zaslužkov pozvali tudi vse, ki objavljajo plačljive vsebine na platformi za odrasle OnlyFans. Nekaj sto Slovencev je v zadnjih letih prek nje zaslužilo skupaj več kot 10 milijonov evrov, rekorder med njimi je v nekaj letih zaslužil več kot milijon evrov. Nekaj podrobnosti nam je pojasnil Stojan Glavač s Finančne uprave.

Kako dober je novi BMW M5 in zakaj Ciril Juretu ne verjame čisto nič? Kam se seli najvplivnejši Slovenec v avtomobilski industriji? Kaj pa Jaguar?! Toliko vprašanj! Jure, Seba in Ciril dve uri o novih avtomobilih in tem, kako se je na ekspediciji Atlas odrezal novi Landcruiser. Poslušaj Atmosferce in bodi na tekočem. . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM -  ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebavtom/⁠⁠

Gabriel Milič je leta 2020 končal licej Franceta Prešerna v Trstu in se vpisal na študij slovenistike in italijanistike na tržaški in videmski univerzi. Od oktobra je na študijski izmenjavi na ljubljanski Filozofski fakulteti. Piše za Primorski dnevnik, zaposlen je pri društvu Kru.t, ki povezuje in pestri življenje starejšim rojakom v Trstu, dejaven je tudi v Slovenskem kulturnem društvu Igo Gruden v Nabrežini in v Zvezi slovenskih kulturnih društev. Idej mu, priznava, ne manjka. Kako pa je zadovoljen s študjem v Ljubljani?

Pleme je sedelo okoli tabornega ognja. Starešina Črtomir je mrko gledal, ko je skupina mladcev na čelu z Bosomirjem prišla pred visoki zbor. Takole so govorili mladci: "Slišali smo, da se v Emoni, nekaj tisoč kilometrov od tod, da poceni graditi. Predlagamo, da se pleme preseli tja in zagrabi to poslovno priložnost." Starešina je zajavkal: "Pri Svarunu, kaj pa nam manjka tule pod Karpati. Pridelujemo žito, po malem gojimo drobnico in izdelujemo lahke letalne naprave. Čisto v redu nam je tukaj, rajtam." Pa se Bosomir ni dal odgnati. "Ker smo demokracija, dam naš predlog na glasovanje … Kdo je za to, da preplavamo tisto rusko reko?" Večina je dvignila roko. Tako se je pleme odpravilo na pot. Med plavanjem čez reko jih je četrtina utonila, četrtino pa so obmejni organi poslali nazaj v izvorno državo. Končno so prispeli pred obzidja Emone. Na vzhodu mesta je bila krasna parcela, kjer so Rimljani njega dni skladiščili žito. Požgali so jo in tako dobili največje gradbeno zemljišče v tem delu Emone. Organizirali so veliko predstavitev za zainteresirano javnost. Tako je govoril Bosomir: "Pozabite na kolišča, pozabite na vile Rustice, pozabite na ceste in socialistične bloke. Pozabite na Savsko naselje, Fužine in Štepanjca. Tu bo zraslo tisoč koč in kolib iz trstičevja in blata, prekritih s slamo, z ilovico po tleh." Ko je videl, da poslušalstvo ni bilo navdušeno, je vrgel še zadnji argument, ki so ga slovanski investitorji tako radi uporabljali: "In kvadratni meter bo stal le 3000 evrov." Tedaj je občinstvo končno navdušeno zaploskalo, investitorji so zaklali vola in veselje je trajalo dolgo v noč. Gremo se nekaj osnovne matematike. Če bo v BTC-ju zrastlo 1000 novih stanovanj in če grobo posplošimo, da bodo v enem stanovanju živeli povprečno trije ljudje – se pravi v večini stanovanj po štirje, v nekaterih pa dva,  se bo na vzhod Ljubljane preselilo okoli 3000 ljudi. Tri tisoč ljudi v dvomilijonskem narodu ni malo. A gremo še korak dlje. Seveda ne bo dva milijona Slovencev kandidiralo za Boscarolova stanovanja. Mož, ki se ga je že prijelo ime "dobri človek iz Vipavske doline", bo kljub izjemno ugodni ponudbi s svojimi stanovanji nagovoril samo menedžerje, zdravnike, odvetnike in tiste, ki raje gledajo proti Trojanam. Teh pa je po grobi oceni v naši deželi okoli dvajset odstotkov. Ko ribariš med dvajsetimi odstotki najpremožnejših, pa je že težko najti 3000 kandidatov. Ker kakorkoli mediji slikajo Slovenijo kot zavožen projekt, je vsak Slovenec že nekje doma. Hočemo povedati, da pri nas ravno ne vidiš brezdomcev v tisočih, ali pa šotorskih naselij pod mostom, kot je to primer v nekaterih drugih uspešnih demokratičnih državah. Se pravi, da moraš med Slovenci, ki so že nekje doma, najti tri tisoč prostih radikalov, ki bi dom zapustili, da bi se preselili na vzhod ljubljene. Sploh ne dvomimo, da bo podjetnemu Ivu uspelo, a to bo istočasno pomenilo, da bo nekje drugje 3000 Slovencev zmanjkalo. Ker dvomimo, da se bo tri tisoč Ljubljančanov iz enega konca Ljubljane preselilo na drugega; predvidevamo, da bo tri tisoč ljudi zapustilo svoja ognjišča v provinci in se s plavanjem čez reke podalo v prestolnico. Tečnoba bi na tem mestu zapisala, da je to v globokem nasprotju z načelom decentralizacije, enakovrednega regionalnega razvoja in Slovenije ene same hitrosti, a kaj bi takšni neopredeljivi in teoretični cilji v primerjavi s 65 kvadrati, lastnim parkiriščem, bližino kinodvorane in sosedstvom največjega mesta nakupov v državi. A demografski in razvojni pomislek, ki tako ali tako nikomur ne pade na pamet, je mogoče povsem neupravičen. V mestu, kjer je največja naložbena priložnost ostarela teta brez otrok z lastnim stanovanjem, se je zaredila moda, po kateri ljudje stanovanja kupujejo, čeprav jih ne potrebujejo. Kot bi nepremičninski baloni, v katere civilizacija piha že zadnjih tisoč let, slovansko pleme ničesar ne naučili, Slovenci meniji, da je najboljša naložba denarja, ki ostaja od neopravljenih nadur, v nepremičnino. Elektro Ljubljana je zadnjič dal sramežljivo oceno o praznih stanovanjih v prestolnici – in drugače, kot da je ocena sramota za mesto, državo in njene prebivalce, je ni mogoče opredeliti. Da bi se kaj spremenilo, ni za pričakovati in Bosomirjevi potomci bodo še naprej veselo in žalostno simbolno rušili silose z žitom; ker je kruha povsod dovolj in preveč, stanovanj pa zmeraj manjka. Na pot zrele, razvojno naravnane in odgovorne družbe bomo stopili v tistem trenutku, ko bomo investicijo v tisoč ugodnih stanovanj na vzhodu Ljubljane razumeli kot škodljivo. 

Ali ste vedeli, da je bil prvi slovenski dialog v ameriškem filmu posnet za celovečerni film Naboj za Joeja iz leta 1954? V ljubezenskem prizoru v tem filmu moški izpove ženski ljubezen v več jezikih in eden izmed njih je tudi slovenščina. To nam je povedal naš gost Joe Valenčič, ameriški Slovenec, ki se je z ameriško igralko slovenskega rodu Audrey Totter pogovarjal o prvem slovenskem dialogu v ameriškem filmu. Naš gost nam je predstavil še nekaj drugih primerov prvih slovenskih besed na ameriškem radiu in v filmu. Beseda pa je sicer tekla o slovenščini med ameriškimi Slovenci (foto:Wikipedia).

Ne, ni mogel biti Slovenec. Bil pa je Celjan latinskega rodu, rojen na začetku 3. stoletja. Starši so bili kristjani, a je kmalu ostal brez njih. Kot dedič je vse imetje razdal ubogim, osvobodil …

Ime meseca septembra je Tadej Pogačar, najboljši kolesar na svetu, ki je na svetovnem prvenstvu v cestnem kolesarstvu v Zürichu osvojil mavrično majico in kot prvi Slovenec v zgodovini postal svetovni prvak. Na najprestižnejši enodnevni dirki je uprizoril izjemno predstavo, konkurenco napadel 100 kilometrov pred ciljem in z zlato medaljo na svetovnem prvenstvu kronal izjemno sezono.

Živeti v času, s časom, za časom, pred časom, proti času, zunaj časa … Zdaj, prej, potem. Časa se ne da znebiti. Niti takrat, ko začnemo zamenjevati dneve in leta ali pa, ko drugi uvidijo, da se časa ne zavedamo več. »Kateri dan je danes?« najprej vpraša zdravnik, ko se zbudimo iz omedlevice. Časi, mladi časi, neužiti krasi … Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru, pravi svetopisemski pridigar. Je naš čas, čas prednikov, čas zanamcev. Vedno živimo v času, ne zna pa vsak živeti s časom. Ta prinaša novosti in če jih kar počez zavračamo, ostajamo za časom. Ali je to usodno ali samo zabavno za tiste, ki opazujejo naše ravnanje? Ni modro na vseh področjih zanemariti novosti. Živeti brez televizorja ali radia nas ne prikrajša za nujno potrebni napredek. Preprečiti otroku stik s sodobno tehnologijo pa že pomeni prikrajšati ga za podobnost z vrstniki in mu povzročiti daljnosežen primanjkljaj. Noreti s časom je enako nezdravo kot zavračati vse njegove izzive. Nasedati ponudbam in reklamam, pomlajevalnim obetom, zdravilom s spleta, karizmatičnim prerokom, napitkom sreče, hitremu zaslužku in virtualnim smehljajem je nespametno. Odreči se delovnemu mestu v priznano uspešnem podjetju zato, ker je treba tam delati z glavo in srcem, pa je znamenje, da sodim v družbeno vrsto lenuhov. Časi se spreminjajo in mi z njimi. Tisočletje stara modrost. Močno jih spreminjajo ljudje, ki hodijo pred njimi: vizionarji, izumitelji, raziskovalci … Ne samo Einsteini in von Brauni, tudi neznanec z Barja, ki je domislil leseno kolo z leseno osjó, ali pa sovaščan, ki je z iskrivimi izboljšavami dvignil tovarno do zvezd, pa zaradi tajkunjenja žal ni več niti sledu za njo. Časi so taki, kakršni so ljudje, je trdil A. M. Slomšek, ki je živel v času in s časom ‒ v tem je uvidel zmoto in nevarnost ‒ pa tudi proti času. Naš véliki Slovenec. Kako živimo s časom po zahtevah družbe in še posebno mode, pokažejo fotografije, ta za spomine ustavljeni čas. Ker pa se vse drugo spreminja, se najbolj čudim temu, da sem po večkratni obnovitvi vseh milijonov in milijard celic v telesu še vedno isti jaz.

Če bi se danes za nekaj dni odpravili v Buenos Aires, bi si verjetno tam med najbolj znamenitimi stavbami argentinske prestolnice ogledali tudi stadion nogometnega kluba Boca Juniors, imenovan La Bombonera, ter velikansko in arhitekturno fascinantno tržnico Abasto. In vendar ob tem morda ne bi niti vedeli, da gre za zgradbi, ki ju je zasnoval naš rojak, arhitekt Viktor Sulčič. Kako je fant, rojen slovenskim staršem v Križu pri Trstu, postal eden najbolj pomembnih arhitektov Buenos Airesa v času med obema svetovnima vojnama, nam bosta za tokratne Sledi časa pomagala zarisati umetnostna zgodovinarka dr. Irene Mislèj, ki je Sulčiča spoznala v svojem otroštvu v Argentini, kasneje pa je o njem napisala doktorsko nalogo in pripravila prvo veliko razstavo njegovih del, ter arhitekt Matej Mljač, ki je pred leti prav tako tako zasnoval fotografsko razstavo Sulčičevih del, ki je vključevala celo načrt obnove znamenitega stadiona. Oddajo je pripravila Alja Zore.

V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne. Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka. Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro. Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji Leta 2015 se je ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati v Narodnem muzeju Slovenije s kustosom mag. Jožetom Podpečnikom pogovarjala Staša Grahek. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka. Na fotografiji je avstrijska sabljaška reprezentanca; tretji z desne je Rudolf Cvetko.

V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne. Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka. Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro. Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji. Pričujoči pogovor s kustosom Narodnega muzeja v Ljubljani mag. Jožetom Podpečnikom je nastal leta 2015 ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka. Na fotografiji je avstrijska sabljaška ekipa. Rudolf Cvetko je tretji z desne. Fotodokumentacija Narodnega muzeja Slovenije

Matija je potomec Slovenca in Avstralke škotsko-irskega porekla, ki sta skupaj sicer le dve leti preživela v Sloveniji, vendar sta svoje otroke vzgajala (tudi) kot Slovence. Svoje otroštvo je preživel na obali Melbourna, prestolnice avstralske zvezne dežele Viktorija, kjer s svojim partnerjem sicer pol-Američanom živi še danes. Po nekaj letih neizpopolnjujočega in dokaj mukotrpnega dela v pravu (kot zastopnik priseljencev je v kmalu obupal nad učinki svojih prizadevanj znotraj rigidnega in tujcem neprijaznega avstralskega sistema),zdaj išče čim več priložnosti za kreativno pisanje, ki ga veseli že od majhnih nog. Neka prijateljica scenaristka ga je odvrnila od ideje, da bi pisal knjige, saj bi s tem le stežka preživel, zato zdaj piše scenarije za filme in televizijske serije. Njegova želja je, da bi vse življenje preživel kot Slovenec, Avstralec, Američan ... pa še kaj - prebivalec sveta, skratka, ki bi se redno selil po različnih koncih planeta in raziskoval različna okolja. Pravi namreč, da so zgodbe, ki se jih lahko prelije na papir in na filmsko platno, vedno zgodbe vseh ljudi, ne samo pripadnikov ene določene kulture.

Povprečen Slovenec ve o sodobni Romuniji približno toliko kot povprečen Romun o moderni Sloveniji: tako rekoč ničesar. Diktator Ceausescu, grof Drakula, slikovita Transilvanija in avtomobilsko podjetje Dacia so ponavadi edine asociacije na to dinamično državo, ki leži med Črnim morjem in Karpati na Balkanu. Od leta 2007 je članica Evropske unije in od takrat tudi eno najhitreje rastočih gospodarstev v njej, zato niti ni čudno, da so Romuni med najbolj naklonjenimi evropskim integracijam izmed vseh Evropejcev. Kakšno je ozračje v državi v supervolilnem letu, ko bodo imeli v Romuniji ne le evropske in hkrati lokalne, ampak do konca leta še predsedniške in parlamentarne volitve? Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.  

Danes pa o slovenskem športu. A ne – kako stereotipno – o njegovih mogočnih zmagah, temveč danes o njegovih grenkih porazih. Slovenski šport je namreč izgubil … Izgubil je svoj slogan in s tem mu grozi, da izgubi najprej navijače, posledično pa še svoje bistvo. Na uradu za intelektualno lastnino je že pred časom trgovsko podjetje Hofer registriralo  slogan "Kdor ne skače, ni Sloven'c", ki je bojni klic navijaštva ob slovenskih športnih uspehih. In ker v Sloveniji vse, kar nosi pridevnik "intelektualno", poteka bolj počasi, se šele danes ukvarjamo z nezaslišanim dejanjem tega trgovca. Da so zadeve zelo resne, govori tudi napoved Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je pomembna institucija, da se bo z vsemi sredstvi in z obema tajnicama boril za izničenje te poteze. Pa gremo lepo po vrsti, kot so zlate medalje v vitrini. Najprej; Hoferjeva poteza je sprožila val posnemanja ostalih trgovskih podjetij. Ker danes že vemo, da so si, kar se reklamiranja tiče, trgovske verige enake kot jajce jajcu. Običajno si vsaka nabavi svojega dramskega igralca, če je le možnost, prvaka Drame, in vsaka svojega športnika, ki potem bolj ali manj posrečeno zbirata točke in se smehljata blagajničarkam. Zadeva s sloganom pa je reklamarski svet slovenskih trgovcev spremenila do obisti. Tako je Tuš na uradu za intelektualno lastnino že registriral: "Ubi, ubi žabara", kar ima smisel, ker je Tuš iz Celja, Celjani pa so nogometni prvaki, žabarji pa so komaj tretji. Mercator, ki ga je med trgovske zvezde povzdignil ljubljanski župan, ki ima kar nekaj opravkov po slovenskih sodiščih, je registriral: "Sudja, lopove", Lidl, ki je marketinško izjemno samozavesten, pa je registriral: "Gotovo je gotovo!" Špar, ki je nizozemski in ga oblikuje protestantska etika, pa je registriral "Maribor šampinjon …" s čimer so se poklonili mestu, ki njihovo trgovino razume kot svetišče, hkrati pa promovirajo tudi svoj oddelek sadja in zelenjave. Kakorkoli; na uradu za intelektualno lastnino je te dni vrsta in prostori ter zaposleni tam se šibijo od biološko razgradljivih vrečk ter kartic zaupanja. Kot rečeno, pa je vse to sprožil Hofer, ko je registriral slogan: "Kdor ne skače ni Sloven'c!", ki pa je nekaj najbolj idiotskega, kar si je izmislil slovenski lirični genij. Najprej in na začetku. Slogan je skrajno diskriminatoren ter celo žaljiv do nekaterih družbenih skupin. Zadeva je namreč ta, da ogromno naših državljanov ne more skakati, pa to še ne pomeni, da niso Slovenci. Ker je postal slogan tako strašansko priljubljen, so nekatere upravne enote namesto prstnih odtisov in izpiskov iz rojstno-matične knjige za ugotavljanje ali podeljevanje državljanstva že zahtevale, da je določen parkrat poskočil in mu je bilo slovenstvo odobreno. Kar pa mora biti v nasprotju z duhom slovenske ustave. Kaj navijači resnično menijo, da starejši od 70 let, invalidi, tisti s čezmerno težo, ali tisti s slabimi, oziroma operiranimi kolki ali koleni niso Slovenci?  Kaj pa tisti, ki so doživeli prometno nesrečo in so obsojeni na posteljo, oziroma invalidski voziček … Mar moramo vsi Slovenci resnično postati zeleni Tito, da dokažemo svoj rod? Vezanje nacionalne pripadnosti na telesno aktivnost, ki je povrhu vsega še zahtevna, saj premagovanje gravitacije zahteva določeno spretnost, se zdi neumestno, ali kot smo zapisali na začetku, diskriminatorno. In sploh; kako misli Hofer unovčiti svoj slogan? Najenostavneje se zdi, da bo ob zadetkih naših nogometašev na bližajočem se Evropskem prvenstvu v nogometu, ekrane zamračil pogled na Lada Bizovičarja; bolj zahtevno pa bi bilo, da bi varnostniki kupce pred vstopom v Hofer nadzorovali, če so res sposobni narediti pet poskokov. Tisti, ki hočejo kupovati izdelke v akciji, pa bi morali skočiti prek kolebnice. Zadeva pa ima še en diskriminatorni vidik. Namreč do jezika, oziroma do slovenščine. Pri Hoferju so registrirali slogan, ki Slovence v sklonu razume kot Slovence z opuščajem ali apostrofom. "Kdor ne skače, ni Sloven'c!" Gre za bolj osrednjeslovensko, oziroma celo gorenjsko pregibno prakso in ostali deli Slovenije se čutijo ob tem vsaj nekoliko užaljene. Kajti lepo je bilo brez apostrofa rečeno že v starih časih: "Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati djala!" In čeprav gre za narodno blago, ki uporablja arhaične izraze, kot je "djala", niso naši predniki zapisali in izgovarjali: "Sloven'c sem, Sloven'c sem." Hofer si je tako nevede, ker so seveda Nemci, na glavo nakopal slovensko črkarsko vojno in naj se potem ne čudijo, če bo obisk njihovih trgovin na Štajerskem recimo upadel. So pa bili pri nemškem trgovcu neprevidni, da ne zapišemo šlampasti. Niso zaščitili celotnega slogana, zato se danes smejimo vsem trgovskim verigam v brk in svoje izvajanje intelektualno nezaščiteno končujemo s: "Hej, hej, hej!"

Sončna in topla majska sobota je po več deževnih dneh razveselila organizatorje in obiskovalce prireditev, ki jih po vsej državi danes ne manjka. Za športne navdušence so poskrbeli na maratonu treh src v Radencih, v Beltincih so pripravili praznik čebel, spet drugi so se soncu umaknili v muzeje in galerije, ki so ob mednarodnem dnevu brezplačno odprli svoja vrata. V oddaji tudi: - Ukrajinske oblasti iz regije Harkov evakuirale deset tisoč ljudi. - Napadalec na slovaškega premierja po odločitvi sodišča v priporu. - Na kajakaškem evropskem prvenstvu v Tacnu najboljši Slovenec Žan Lin Hočevar na četrtem mestu.

Po študiju sodobnega plesa v Salzburgu je Uršo Sekirnik ljubezen privedla do Barcelone. Po dobrih desetih letih življenja tam se namerava zdaj preseliti nazaj v rojstni kraj, tj. Škofjo Loko, iz istega razloga, potem ko je v Španiji spoznala svojega novega partnerja, ki je slučajno Slovenec. Poleg tega ima, kot pravi, tudi velemest nasploh po malem dovolj. Predvsem asfalta ter trušča in hrupa, v katerem se je še v svojih post-študentskih letih počutila zelo svobodno in ki jo je še pred nekaj leti močno fasciniral. Danes pogreša predvsem neokrnjeno naravo in za nas tukaj samoumevni vsakodnevni dostop do nje.

Slovenski hokejisti se vračajo v elitno skupino. Pri tem so pomagali Madžari, ki so sinoči, po podaljških, s 3:2 premagali Italijane. Prav z Madžari se bodo Slovenci za prvo mesto svetovnega prvenstva drugega kakovostnega razreda pomerili danes zvečer. Še predtem se bo, okrog druge ure popoldne, začel Giro - za glavnega favorita velja Tadej Pogačar. Luka Dončič pa si je s soigralci v Dallasu to jutro priboril drugi del končnice lige NBA. Ostali poudarki oddaje: Bližnjevzhodni konflikt: v Kairu nov krog pogajanj za premirje v Gazi, Izrael ohranja napoved vdora v Rafo Putin ostaja na oblasti: 71-letnik bo prihodnji teden prisegel za nov šestletni mandat na čelu Rusije Družbene inovacije: med prejemniki nagrade SozialMarie tudi Sledilnik, Sončna šola Hrastnik in portal Oštro

Leon Zakrajšek je slovenski slikar in grafik, ki se je v štiridesetletnem potovanju v japonsko umetnost tako vrasel v dediščino obeh kultur, da je postal pravcati japonski Slovenec. Tako je zapisal Milček Komelj v katalogu k razstavi OJIGI (Poklon), v ljubljanski galeriji Atelje Galerij, s katero se umetnik poklanja vsem svojim profesorjem in drugim japonskim umetnikom. Novembra lani je japonska vlada Leonu Zakrajšku podelila cesarsko odlikovanje reda vzhajajočega sonca z zlatimi in srebrnimi žarki.

Tom Fux je podpredsednik družbe Toyota Motor Europe in najuspešnejši slovenski avtomobilski menedžer. Pod njegovo roko je prodaja 1,2 milijona vozil in 40 milijard evrov letnega prometa. S svojim podpisom je zagotovil prihod strupenega GR Yarisa na evropske ceste, bil pa je tudi prvi predsednik Toyote Nemčije, ki ni bil Japonec. Pred atmosferskim mikrofonom smo skupaj podoživeli Toyotin "boleči" odstop na 24 ur LeMansa, secirali novega Landcruiserja in odstrli prihodnost čudežnih baterij. Tom je pravi "petrolhead", za "penzijo" pa ima že pripravljen nor ekspedicijski projekt!

Pedro Silveira prihaja iz severovzhodnega dela Brazilije, kjer je po naših standardih zaradi bližine ekvatorja ves čas poletje - prijetnih 32 stopinj. Zato slovensko zimo, pa čeprav je tukaj prvič videl čudežni sneg, težko prenaša. Po sedmih mesecih življenja v Sloveniji kot pravi Slovenec obožuje zelje, štruklje in govejo juho, ne mara pa “upravne enote”. O tem, kako se privaja na mraz, kako mu gre učenje slovenščine in ali si predstavlja svoje življenje preživeti v Ljubljani, pa v tokratni Evropi osebno.

Slovenija potrebuje vizijo razvoja, je ključno sporočilo gospodarstvenikov politiki na današnjem vrhu gospodarstva na Brdu pri Kranju. Med glavnimi izzivi je energetska samozadostnost. Po besedah prvega moža gospodarske zbornice Tiborja Šimonke bo glavno vlogo pri tem igrala izgradnja drugega bloka krške nuklearke, za kar je potrebna politična volja pa tudi takojšnja referendumska odločitev. Druge teme: - Odhodi zdravnikov v tujino, nizko plačilo za družinske zdravnike, normativi in pomanjkanje podatkov. To so poudarki sinočnje okrogle mize Inštituta 1. maj o slovenskem zdravstvu. Razlog za stanje v zdravstvu pa tiči predvsem v slabi zakonodaji in upravljanju zdravstva, meni kirurg Marko Bitenc. Kot pravi, bo na smrt boln Slovenec dobil vrhunsko zdravljenje, vse ostalo drugod pa škripa. - Bo na Bližnjem vzhodu uspelo še drugo podaljšanje premirja med Izraelom in Hamasom? V podaljšanje premora sile vlaga svetovna diplomacija, sprti strani kažeta pripravljenost, a glavni cilj za izraelsko politiko je še vedno uničenje Hamasa, med premirjem pa so vojaške operacije preusmerili na Zahodni breg. - Slovenija prihodnji teden prevzema dvoletno predsedovanje Barcelonski konvenciji. Predstavniki 21-ih držav pogodbenic bodo v Portorožu iskali rešitve za spopadanje s podnebnimi in ekološkimi izzivi v Sredozemlju. Mitja Bricelj pove, da bo Slovenija na konvenciji predstavila tudi program za spremljanje stanja in zmanjševanje pritiskov in vplivov s kopnega na veike obalne in morske ekosisteme.

V Rimu se je z zmagoslavjem Primoža Rogliča včeraj končala 106-a kolesarska dirka po Italiji. Po dveh francoskih Tourih, ki ju je osvojil Tadej Pogačar, in treh španskih Vueltah, na katerih je zmagal Roglič, je od včeraj v slovenski športni lasti prvič tudi italijanski Giro. V oddaji tudi: - Čakalne vrste v zdravstvu kljub denarju vse daljše; nujni so tudi nefinančni ukrepi - Turčijo bo še pet let vodil Erdogan - Bo kompromisni dogovor o zvišanju ameriškega javnega dolga prepričal razdeljeni kongres?