Razgledi in razmisleki

Irski pisatelj Colum McCann sodi med avtorje, ki v svojih delih pogosto posegajo v politično in zgodovinsko kompleksne prostore. Njegov roman Apeirogon, v katerem v resnični zgodbi izraelskega in palestinskega očeta razmišlja o izgubi, nasilju in možnosti dialoga v enem najdolgotrajnejših konfliktov sodobnega sveta, je v neobičajni strukturi 1001 fragmenta izšel leta 2020. Na festivalu Literature sveta – Fabula, ki letos poteka pod geslom »(so)odgovorni«, so ga predstavili v slovenskem prevodu Jerneja Županiča. V kontekstu aktualnih razmer in vojne v Gazi so se ob gostovanju Columa McCanna sicer pojavili pomisleki glede odsotnosti palestinskih avtorjev, avtoric ter vprašanje, ali gostovanje irskega avtorja, ki piše o Palestini in Izraelu, in roman Apeirogon sam prispevata k izenačevanju izrazito asimetrične politične resničnosti. O tem in o vlogi literature v sodobnem svetu, zaznamovanem z geopolitičnimi napetostmi, in v zgodovinsko obremenjeni, politično neenakomerni in medijsko fragmentirani resničnosti se je s Columom McCannom pogovarjala Tina Poglajen. Bere Bernard Stramič. Ton in montaža Damjan Rostan.

Italijanska režiserka Lorena Luciano je posnela dokumentarni film o redovnicah, ki jih je domnevno zlorabil slovenski duhovnik in umetnik Marko Rupnik, z naslovom Nune proti Vatikanu. Nekdanje sestre Skupnosti Loyola pričajo o Rupnikovih manipulacijah in zlorabah, film pa pokaže tudi širše dimenzije zlorab redovnic v Cerkvi in njihovo prikrivanje. Vendar film ni samo kritika Cerkve, ampak tudi poziv vsem verujočim, ki utelešajo vrednote Cerkve, naj se ne bojijo prizadevati si za pravico, saj je pravica najboljša pot do tega, da ustvarijo boljšo Cerkev, je povedala z emmyjem nagrajena režiserka, ki je tudi sama katoličanka. Pred slovensko premiero na Festivalu dokumentarnega filma smo se v oddaji Razgledi in razmisleki z njo pogovarjali o tej poti, na katero se je podala s svojim filmom (Foto: Film2 Productions).

V Ljubljani poteka 28. Festival dokumentarnega filma. Med petimi filmi, ki se potegujejo za nagrado Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic, je tudi Ples življenja – novi dokumentarec Siniše Gačića. V njegovem središču je vprašanje pravice do dostojnega prostovoljnega končanja življenja - za to se je borila tudi Alenka Čurin Janžekovič, ki jo je režiser s kamero spremljal zadnjih pet let njenega življenja. O ustvarjanju filma se s Sinišo Gačićem pogovarja Tesa Drev. Zvok in montaža Gašper Loborec.

Dokumentarni film Habibi Hussein se posveča Husseinu Darbiju, zadnjemu kinooperaterju v palestinskem mestu Dženin, ki je bil od malih nog predan filmski umetnosti in delu v projekcijski kabini kot tudi projektu obnove starega dženinskega kina, za katerega so se zavzeli nemški nevladniki. Film tako deluje kot portret starejšega kinooperaterja, hkrati pa pokaže tudi na pasti, v katere se pogosto ujamejo tuje nevladne organizacije, ki v državah kot je Palestina, pogosto - v svojih v osnovi dobronamernih projektih - zapostavijo želje lokalnega prebivalstva. V oddaji se Petra Meterc pogovarja z Alexom Bakrijem, režiserjem filma Habibi Hussein. Bralec Jure Franko, Tehnična izvedba Gašper Loborec. Urednica oddaje Tadeja Krečič.

11. februarja 2026 je umrl Cees Nooteboom, nizozemski pesnik, pisatelj, potopisec, esejist. Bil je eden izmed osrednjih literatov ne le na Nizozemskem, ampak v svetovnem merilu, zadnja leta na vrhu lestvice kandidatov za Nobelovo nagrado. V slovenščini lahko beremo njegove romane Rituali, Naslednja zgodba, Vsi sveti in Raj, izgubljeni. Ta je izšel pred desetimi leti v okviru festivala Fabula založbe Beletrina in Cees Nooteboom je bil eden izmed gostov. Tadeja Krečič Scholten ga je povabila pred mikrofon. Prevod pesmi in pogovora Tadeja Krečič Scholten, bereta Jasna Rodošek in Ambrož Kvartič, tehnična izvedba Vito Plavčak. Produkcija 2016.

Devon Delmar in Jason Jacobs sta južnoafriška režiserja iz Namaqualanda, ki delujeta pod skupnim imenom Kraal. Njuno umetniško ustvarjanje je tesno povezano z lokalno kulturo in pokrajino, pri čemer posebno pozornost namenjata prav odnosom med ljudmi in naravo. Z režiserjema se je Petra Meterc pogovarjala ob nedavnem rotterdamskem filmskem festivalu, kjer je njun film z naslovom Variacije na temo prejel glavno nagrado: rotterdamskega Tigra.

Nehvaležna bitja so četrti celovečerec na Češkem živečega slovenskega režiserja Olma Omêrzuja. Kot že v Družinskem filmu, je tudi tokrat v središču družina – ločena starša, hčerka s prehransko motnjo in sin, ki se počuti zapostavljenega. Eno od ključnih vlog igra Timon Šturbej, glavno vlogo očeta pa irski igralec Barry Ward, ki je bil pri filmu tudi izvršni producent. Ob premieri filma je pogovor z režiserjem posnela Tesa Drev Juh. V njem Omerzu med drugim govori o občutku brezizhodnosti, ki ga je želel vnesti v film, o tem, kako težko je danes nagovoriti gledalce, pa o posebnem razmerju med otroki in odraslimi v okviru družine, ki otežuje resnično poznavanje drug drugega.

Na ljubljanskih Prulah, ob Karlovški cesti, kjer bo stal novi prizidek Centra Janeza Levca, so arheologi lani odkrili pomembno najdišče. Posebeno pozornost je zbudila grobna jama, ki so jo arheologi našli ob prazgodovinski in poznejši rimski cesti – v njej pa pokojnika v skrčenem položaju. O najdbi iz 1. stoletja pred našim štetjem, ki je zdaj vključena v razstavo Usode neznanca s Prul v zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, se je Staša Grahek pogovarjala z dr. Tino Žerjal, eno od vodij raziskav in predavateljico na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in dr. Bernardo Županek, muzejsko svetnico in kustosinjo za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana. Oddajo je posnel Robert Markoč.

Od 16. in 24. januarjem je potekal 37. Tržaški filmski festival. Dogodek, ki je osredotočen na srednje- in vzhodnoevropsko filmsko produkcijo, je imel letos močno slovensko udeležbo – glavno nagrado za najboljši celovečerni film je prejela slovenska režiserka Kukla za svoj celovečerni prvenec Fantasy. Tričlanska žirija je o filmu zapisala, da »resničnost in fantazijo prepleta z lahkotnostjo in živahnostjo ter pripoveduje zgodbo, ki prevzame občinstvo. Z natančnostjo, spoštovanjem in empatijo raziskuje, kaj pomeni biti mlada ženska v globoko tradicionalnem okolju«. Posebna rubrika festivala, imenovana Wild roses – Divje vrtnice, ki jo že nekaj let namenjajo režiserkam iz regije, je bila tokrat posvečena slovenskim režiserkam. To je bil prvi velik dogodek v tujini, kjer je bil prikazan sklop ustvarjanja slovenskih režiserk. Nekaj jih je med festivalom pred mikrofon povabila Tesa Drev Juh.

V Pragi rojena pianistka judovskega rodu Alice Herz Sommer je med ljudmi, ki so preživeli holokavst, dočakala najvišjo starost. Rodila se je leta 1903 v Pragi v takratni avstro-ogrski monarhiji; nekaj let po drugi svetovni vojni je iz Češkoslovaške emigrirala v Izrael, potem pa se pri triinosemdesetih letih preselila v Anglijo. Knjigo o njenem življenju, z naslovom 110 let modrosti, je na podlagi pogovorov z njo napisala Caroline Stoessinger. Alice Herz Sommer je umrla stara 110 let februarja 2014. Do zadnjega dne je ohranila samostojnost, predvsem pa bistrino uma, humor in kljub bolečim izkušnjam tudi neverjetno navdihujoč pogled na svet in ljudi, ki ga širila okrog sebe. Vabimo vas, da v današnji oddaji Razgledi in razmisleki prisluhnete odlomku iz knjige o življenju Alice Herz Sommer, ki je leta 2014 izšla pri Celjski Mohorjevi družbi v prevodu Miriam Drev. Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.

V oddaji Razgledi in razmisleki se poklanjamo enemu najradikalnejših avtorjev sodobnega filma, nedavno preminulemu madžarskemu režiserju Béli Tarru. Njegovi filmi, znani po izjemno dolgih kadrih, hipnotični črno-beli fotografiji in neizprosnem pogledu na človeško eksistenco, so za vedno preoblikovali predstavo o filmskem času, ritmu in pripovedi. Svoje vtise, spomine in razmisleke bodo z nami delili filmski kritiki, publicisti in programski selektorji, ki bodo osvetlili, zakaj so dela, kot sta sedeminpolurni Satanov tango ter asketski Torinski konj, postali kanonične referenčne točke sodobnega avtorskega filma. Sogovorniki Tine Poglajen: Anja Banko, Ema Kugler, Robert Kuret, Ana Šturm in Denis Valič. Bere Igor Velše, ton in montaža Miha Klemenčič.

Baptiste Janon in Rémi Pons sta skupaj režirala film Mnoga Andrésova življenja, ki ga je navdahnil roman B. Travna; nemško-mehiški pisatelj B. Traven je leta 1920 objavil roman z naslovom Dvokolnica, v katerem spremlja življenje voznika volovskega voza Andrésa Ugaldeja v Mehiki v 20. letih prejšnjega stoletja. Film Mnoga Andrésova življenja pa prikazuje Ugaldejeve sodobnike, voznike tovornjakov v majhnem evropskem prevozniškem podjetju. Z Baptistom Janonom se je pogovarjala Petra Meterc. Bralec Bernard Stramič; ton in montaža Janez Ahlin.

Božični in novoletni prazniki se končujejo, še malo in v življenje se bo vrnila vsakdanjost. Za nekaj minut se bomo vseeno vrnili k praznovanju in novoletnemu koncertu Dunajskih filharmonikov, ki vsako leto pritegne več milijonov poslušalcev in gledalcev k radijskim in televizijskim sprejemnikom. Objavljamo odlomek iz knjige angleškega pisatelja Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi (leta 2021 je izšla pri Cankarjevi založbi). V njem avtor, novinar z doktoratom iz zgodovine arhitekture, strokovnjak za Plečnika, nekdanji hornist ljubljanske Opere ter v letih padca Berlinskega zidu dopisnik Timesa piše o dunajskem glasbenem svetu in enem najznamenitejših svetovnih orkestrov, Dunajskih filharmonikih. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, tonska mojstra Vladimir Jovanović in Maks Pust.

Helena Koder, scenaristka, režiserka in esejistka je napisala besedilo o prevajalki Radojki Vrančič. Obe ustvarjalki sta se seveda srečevali, saj je Helena Koder ne le velika bralka in poznavalka prevodov Radojke Vrančič, pač pa tudi avtorica dokumentarnega filma z naslovom Magdalenice gospe Radojke Vrančič, enega najboljših v svojem opusu.

Oznaka neodvisni film se praviloma uporablja za avtorska dela, ki so ali preveč amaterska ali preveč eksperimentalna za vključitev v tako imenovani mainstream. A v zadnjem desetletju se stvari korenito spreminjajo. Odkar je Pr'Hostar postal najbolj gledani film v Sloveniji, izraz neodvisni film ne pomeni le obrobja, temveč neodvisna produkcija, torej tista, ki nastane mimo Slovenskega filmskega centra in uveljavljenih produkcijskih hiš, utira pot številnim komercialnim filmom, ki so pritegnili gledalce v kinematografe ali pred zaslone. Nekateri so dosegli mednarodni uspeh, drugi avtorjem odprli vrata do možnosti dela v velikih produkcijah, tretji celo prinesli zaslužek. Oddajo Razgledi in razmisleki je pripravil Igor Harb, nastala je s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v sklopu spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Pogledali bomo v slovenski film leta 2025 in se vprašali, kako raznoliko govori o svetu, v katerem nastaja. Skozi izbor igranih, dokumentarnih in kratkih filmov, med katerimi je posebna pozornost namenjena filmom Kaj ti je deklica, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, Fantasy, avtorica Tina Poglajen raziskuje, komu je danes zaupana filmska perspektiva, kako se spreminja filmski jezik in kako se (če se) rahlja dolgo prevladujoč enoten pogled. Gre za kritični premislek o sodobni filmski produkciji pri nas, ki odpira vprašanja onkraj posameznih filmov. Besedilo Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025 je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na premnogih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran - poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol borbe koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju. Foto: Dobran Laznik

Oznaka neodvisni film se praviloma uporablja za avtorska dela, ki so ali preveč amaterska ali preveč eksperimentalna za vključitev v tako imenovani mainstream. A v zadnjem desetletju se stvari korenito spreminjajo. Odkar je Pr'Hostar postal najbolj gledani film v Sloveniji, izraz neodvisni film ne pomeni le obrobja, pač pa neodvisno produkcijo, torej tisto, ki nastane mimo Slovenskega filmskega centra in uveljavljenih produkcijskih hiš, utira pa pot številnim komercialnim filmom, ki so pritegnili gledalce v kinematografe ali pred zaslone. Nekateri so dosegli mednarodni uspeh, drugi avtorjem odprli vrata do možnosti dela v velikih produkcijah, tretji celo prinesli zaslužek. Oddajo Razgledi in razmisleki je pripravil Igor Harb, nastala je s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v sklopu spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025. Bralec Igor Velše, oblikovalec zvoka Miha Klemenčič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten

Razkošno leto kulture in umetnosti, naslovljeno Evropska prestolnica kulture GO!2025, je zaključeno. Odprlo je spekter širine v umevanju humanističnih pojmovanj in rezino kolača namenilo tudi glasbi v najširšem pomenu te besede. Kakšno glasbeno izkušnjo je ponudil program Evropske prestolnice kulture? Koliko pričakovanj je dejansko uresničil? Kakšen je bil pomen glasbe in kakšna je bila njena vrednost? In slednjič – je bilo v ponudbi izkustvo, ki se bo vtisnilo v zgodovinski spomin? O tej tematiki se je Simona Moličnik pogovarjala z ambasadorjem EPK Alexandrom Gadjievim, z ustvarjalci Rossinijeve opere Potovanje v Reims in s skladateljem nove skladbe za projekt Simfonični gozd / Drevesni orkester Matejem Boninom. Ton in montaža Tone Jurca

Ženski odbor Slovenskega centra PEN od leta 2013 podeljuje literarno nagrado mira; namenjena je ne le literarnemu ustvarjanju, temveč tudi navzočnosti v družbi. Na Slovenskem knjižnem sejmu so v petek razglasili letošnji prejemnici nagrade mira . Med petimi nominirankami sta jo po izboru strokovne žirije prejeli prevajalka Tanja Petrič in filozofinja, pisateljica in pesnica Marija Švajncer. Foto: Nik Erik Neubauer

Petra Meterc se je pogovarjala s Petro Seliškar, režiserko, scenaristko in producentko, avtorico večkrat nagrajenega filma Gora se ne bo premaknila. Petra Seliškar je v gorah Severne Makedonije preživela pet poletij; nastala sta dva filma Gora se ne bo premaknila in Poletne počitnice, ki je namenjen mladim. Ton in montaža Robert Markoč.

Letošnjo 36. izdajo Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala Liffe je po dolgem času odprl slovenski film, in sicer Belo se pere na devetdeset režiserja Marka Naberšnika. Posnet je po istoimenski knjižni uspešnici Bronje Žakelj, ki je z režiserjem sodelovala tudi pri pisanju scenarija. Gre za avtoričino osebno zgodbo, ta pa je prepredena z bolečo izgubo bližnjih zaradi bolezni in nesreče, pa s soočanjem s hudo boleznijo v mladosti. Z Markom Naberšnikom, podpisanim pod nekaj največjih slovenskih filmskih uspešnic (med njimi Petelinji zajtrk in Šanghaj), se o njegovem filmu pogovarja Tesa Drev Juh. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten

Josip Pangerc je bil politik, podjetnik, glasbenik, borec za slovensko besedo in štiri mandate nadžupan občine Dolina – v tem času so gradili ceste, šole, vodovodno in električno napeljavo, pripeljal je zdraviliški turizem, vodil vinarsko in sadjarsko zadrugo, ustanovil Hranilnico in posojilnico, pa izobraževalno in pevsko društvo. Zavzemal se je za pravice žensk in rabo slovenskega jezika v uradniških postopkih. Letos mineva sto let od njegove smrti, a kljub vsemu še vedno spada med dokaj neznane osebnosti. Morda se bo to vsaj nekoliko spremenilo, ko bo odprt sodobno zasnovan muzej v njegovi domači hiši. Vse do maja smo si v Narodnem muzeju Slovenije lahko ogledali tudi razstavo s pomenljivim naslovom Pišem vam iz Doline pri Trstu, ki bo dobila še virtualno različico, in konec oktobra so na sedežu Slovenske matice pripravili posvet o njem. Foto (izrez): Naslovnica knjige Josip Pangerc. Plemeniti slovenski rodoljub avtorja Marca Manina (Založba Mladika)

Pogovor Petre Meterc z bosansko pisateljico Lano Bastašić, ki sodi med mednarodno najbolj uveljavljene avtorje svoje generacije. Njen roman Ujemi zajca je prejel nagrado EU za književnost, preveden je v mnoge jezike. V slovenščino ga je prevedla Dijana Matković. Lana Bastašić v prozi in poeziji piše o temah sodobnega nomadstva, travmatičnih osebnih in kolektivnih izkušenj ter krizi identitete. Bere Sanja Rejc. Foto: Maša Seničić.

Na Festivalu slovenskega filma, ki se je končal pred dnevi, je vesno za najboljši celovečerni film prejela režiserka Urška Djukić. Takole piše v utemeljitvi: "Film Kaj ti je, deklica je zaradi izrazitega filmskega jezika, ki gradi na premišljenem prepletanju igre, zvoka in kamere, edinstveno estetsko doživetje. Z vpogledom v eksistencialno kompleksnost najstništva film prepričljivo in skrbno premišljeno razgrne širok spekter večnih tem – od prijateljstva, ljubezni in spolnosti do solidarnosti in izdaje. Empatična perspektiva, na kateri konsistentno gradi film, pri tem razpira prostor za organski soobstoj humorja in resnosti, ljubezni in prezira ter upanja in strahu." Z režiserko Urško Djukić, ki je pred leti soustvarila večkrat nagrajeni animirani film Babičino seksualno življenje, se je pogovarjala Petra Meterc. Foto: BoBo/Borut Živulović

Razstavo si lahko ogledamo vse do 8. februarja 2026. Gre za prvo postavitev v seriji Predogled, ki zbirko iz muzeja predstavlja kot odprt komentar in ne v klasični kurirani obliki. Tako vidimo na razstavi dokumente, načrte, knjige, časopise, risbe, izjemne fotografije in predmete arhitekta Marjana Šorlija. Letos namreč mineva 110 let odkar se je arhitekt Šorli rodil. Bil je vsestranski ustvarjalec, projektant, urbanist, premišljevalec, predavatelj, publicist, predvsem pa zagovornik in uresničevalec arhitekturnih rešitev po meri človeka, ki naj bi bil povezan z naravnim okoljem in trajnostno naravnan. Razstavo sta pripravila Martina Malešič in Andraž Keršič, pred mikrofon ju je povabila urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.

Ob 10. obletnici festivala Kinotrip - mladi za mlade, ki ga izvajajo v Kinodvoru (program zanj soustvarjajo srednješolci, člani filmskega kluba Kinotrip), oddajo Razgledi in razmisleki namenjamo vlogi kinematografov pri filmski vzgoji. O uspehih preteklih let in o možnostih razvoja na tem področju se Tesa Drev Juh pogovarja z direktorico Kinodvora Metko Dariš in z vodjo festivala in kluba Kinotrip Živo Jurančič. Ton in montaža Franci Moder.

Madžarski pisatelj László Krasznahorkai, ki prejema Nobelovo nagrado za književnost za »presunljiv in vizionarski opus, ki sredi apokaliptične groze potrjuje moč umetnosti«, se je rodil leta 1954. Je avtor več romanov, knjig kratkih zgodb, esejev, pa tudi petih scenarijev za filme, ki jih je režiral Béla Tarr. Že s prvim romanom Satanov tango se je uvrstil med najvidnejše madžarske romanopisce in odtlej dobil številne prestižne nagrade, med njimi tudi mednarodnega bookerja. V slovenščino imamo prevedena njegova romana Satanov tango ter Vojna in vojna pa tudi zbirko kratke proze Svet gre naprej – vse je prevedla Marjanca Mihelič. Leta 2014 je László Krasznahorkai prejel nagrado vilenica. Takrat se je z njim pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: László Krasznahorkai leta 2016 v Kölnu Hpschaefer www.reserv-art.de https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Krasznahorkai-L%C3%A1zl%C3%B3_koen-stadtgarten_031116_2.jpg

Ukrajinska pisateljica in esejistka Tanja Maljarčuk se je rodila leta 1983 v mestu Ivano-Frankivsk, šolala se je v Ukrajini, od leta 2011 pa živi v avstrijski prestolnici. Pri Cankarjevi založbi je v zbirki Moderni klasiki letos izšel njen roman Biografija naključnega čudesa; prevedla sta ga Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej. S Tanjo Maljarčuk se je avgusta, ko je obiskala Ljubljano, pogovarjala Tesa Drev Juh. Bralka Mateja Perpar, ton in montaža Robert Markoč. Foto: BoBo / Žiga Živulović ml.

Na Festivalu migrantskega filma je med celovečernimi dokumentarnimi filmi posebno pozornost pritegnil film Ljubezen ni pomaranča, ki pripoveduje o tem, kako so po razpadu Sovjetske zveze ženske in predvsem matere iz Moldavije množično odhajale na delo v Zahodno Evropo, otroke pa pustile doma pri sorodnikih in se vrnile šele po več letih. Film, ki nas spomni na podobno žalostno zgodbo slovenskih aleksandrink, je delo moldavijske režiserke Otilie Babare.

Ukrajinski pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec Andrij Ljubka je po ruski invaziji leta 2022 opustil pisanje. Zdelo se mu je, da je vse, kar je počel pred vojno, med vojno postalo nekoristno in brez smisla. Zato si je obljubil, da bo nadaljeval po koncu vojne in se posvetil konkretni pomoči. Organiziral je selitve kulturnih ustvarjalcev z območja bojev v mirnejše dele Zakarpatja in zbiral denar za terenska vozila za fronto. Pri tem je bil zelo uspešen. Potem pa je ugotovil, da se vojna še ne bo kmalu končala, pa tudi, da mu ljudje zaupajo, ker je pisatelj. Ljubka živi v mestu Užgorod, ki leži ob meji s Slovaško. Ob njegovem gostovanju na festivalu Mesto knjige v Novi Gorici v sklopu programa Evropske prestolnice kulture smo se z njim pogovarjali o književnosti, vojni in upanju (Na fotografiji je Andriy Ljubka ob obisku Nove Gorice, vir: osebni arhiv).

Bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov je letošnji prejemnik nagrade vilenica. V utemeljitvi med drugim beremo: "Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in prežeto s (črnim) humorjem." Z Georgijem Gospodinovim se je pogovarjala Staša Grahek. V oddajo sta vključena odlomka iz kratke zgodbe Georgija Gospodinova z naslovom Slepa Vajša iz knjige In druge zgodbe - v prevodu Boruta Omerzela bo kmalu izšla pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki. Bralec: Jure Franko, ton in montaža: Vito Plavčak. Foto Željko Stevanić, IPF

“Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih, jaz pa, zakaj se tja odhaja,” piše Radmila Pétrović, pesnica, ki še ni dopolnila trideset let in je v svoji domovini postala pravi fenomen ter vzor novi generaciji. Samo v Srbiji je bila njena tretja pesniška zbirka Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih, ki je izšla leta 2020, prodana v več kot 12 tisoč izvodih, pri nas pa je pri Cankarjevi založbi izšla letos v prevodu Natalije Milovanović. Zbirko je napisala na delavnici pisanja med študijem ekonomije, dokončala pa jo je že z diplomo v žepu.V njej je želela nagovoriti kolektivne družbene skrivnosti, za katere si je sama želela, da bi o njih brala kot odraščajoče dekle. V Sloveniji je letos gostovala na pesniškem festivalu Dnevi poezije in vina. Foto: Timotej Prelog. (izrez fotografije)

V oddaji gostimo Nikolo Madžirova, makedonskega pesnika, prevajalca in esejista, ki je kot častni gost letos sodeloval na festivalu Dnevi poezije in vina na Ptuju. Pri tem je pri založbi Beletrina izšla tudi njegova pesniška zbirka Šestilo časa z avtorjevo izbrano poezijo, nekaj novimi pesmimi in eseji, ki so nastali v prevodu Namite Subiotto. Pesmi Nikola Madžirova so prevedene v več kot štirideset jezikov, avtor je med drugim tudi prejemnik evropske nagrade za poezijo Hubert Burda, najprestižnejše makedonske pesniške nagrade brata Miladinova, leta 2016 pa je prejel naziv nacionalnega umetnika Republike Severne Makedonije.

Kalaf Epalanga, angolsko-portugalski glasbenik, pesnik, prozaist in kolumnist, je pozornost literarne javnosti pritegnil s svojim romanom Tudi belci znajo plesati, ki ga je opredelil kot glasbeni roman. Izhodišče za pisanje je našel v kuduru, angolskem glasbenem žanru in tipičnem plesu, ki ga spremlja. Imel je željo napisati biografijo kudura. Epalanga je sicer ustanovni član izjemno uspešne glasbene skupine Buraka Som Sistema, ki je na neki način modernizirala žanr kudura in ga ponesla na svetovne odre. Ob glasbi pa – tako v poeziji, prozi kot kolumnah – pogosto piše tudi o Angoli, državi, v kateri se je rodil in iz katere je zbežal zaradi državljanske vojne na Portugalsko, pozneje se je preselil v Nemčijo. »Angolci so moja najljubša tema,« je verz, ki ga lahko preberemo v pesmi Umivanje s piskrom. Tudi sicer iz pesmi, ki jih je ob njegovem gostovanju na Dnevih poezije in vina poslovenila Barbara Juršič, zelo čutimo Angolo. O njegovi poeziji, kuduru, skupini Buraka Som Sistema in romanu Tudi belci znajo plesati sta se ob Epalangovem obisku Slovenije pogovarjala z Majo Žvokelj, ki je pogovor tudi prevedla. Foto: osebni avtorjev arhiv.

Palestinski režiser in umetnik Kamal Aljafari v svoji skoraj dve desetletji trajajoči karieri svoje filmske pripovedi posveča Palestini, njeni zgodovini in kulturi. Na nedavnem filmskem festivalu v Locarnu je bil prikazan njegov novi dokumentarec z naslovom S Hasanom v Gazi, ki je nastal izključno iz arhivskega gradiva. Bere Jure Franko, ton in montaža Jernej Boc.

Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji je kulturno in jezikovno središče zamejskih Slovencev v Italiji, ki prebivajo od Kanalske doline in Rezije do Terskih in Nadiških dolin. Ustanovljen je bil leta 2006 z namenom, da kot močna krovna organizacija omogoči bolj učinkovito uveljavljanje in ohranjanje slovenskega jezika in kulture v krajih, kjer je pripoved zgodovine v odnosu do Slovencev težka in mračna. “Prišel sem z dežja pod kap.” To preprosto reklo zgovorno označuje razmere v Benečiji takoj po drugi svetovni vojni. S temi besedami se začne knjiga Mračna leta Benečije, ki sta jo pod psevdonimom NAZ napisala duhovnika Marino Qualizza in Božo Zuanella. Knjiga o delovanju tajnih organizacij v Benečiji je izšla v italijanščini leta 1996 v Čedadu, slovenski prevod pa je Cankarjeva založba v Ljubljani objavila dve leti pozneje. Duhovnika sta bila za svoje delo preganjana na sodišču, pogum, s katerim sta prekinila molk, dolg desetletja, pa naj bi vplival tudi na njuni profesionalni karieri. Oba sta v visoki starosti umrla maja 2025. Ravno tisti mesec pa je Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji izvolil novo vodstvo sedmih posameznic različnih generacij, vseh izredno dejavnih na raznih področjih življenja slovenske manjšine v Benečiji. Prvi večji dogodek so članice novega vodstva posvetile ravno umrlima duhovnikoma in lokalno skupnost pozvale k skupnemu branju njunih besed. Besedilo je bilo na voljo tako v slovenščini kot v italijanščini, branje pa je spodbudilo tudi marsikatero zgodbo starejših generacij, ki so ji lahko prisluhnili mladi, ki teh časov niso doživeli. Predstavnice vodstva smo povabili k pogovoru o tem, kako vidijo vlogo Inštituta za slovensko kulturo v regiji in širše ter položaju slovenske manjšine v sedanjih časih.

Avgust v švicarskem Locarnu diha v jeziku filma. Med avtorskimi pogledi, ki se letos prvič predstavljajo svetu, je tudi glas slovenske režiserke in scenaristke Kukle. Njen celovečerni prvenec Fantasy, nadaljevanje večkrat nagrajenega kratkega filma Sestre, bo tam premierno prikazan v tekmovalnem programu festivala. V filmu nastopajo Sarah Al Saleh kot Mihrije, Mina Milovanović kot Sina, Mia Skrbinac kot Jasna in Alina Juhart v naslovni vlogi Fantasy. Zgodba spremlja tri prijateljice na pragu odraslosti, katerih svet zamaje srečanje z mlado transspolno žensko. Film diha skozi glasbo, gradi pripoved v podobah in odpira prostor za bližino, pogum ter vprašanja, ki jih pogosto preglasimo. Ne ponuja zaključkov, temveč prostor za dvom, premik in iskanje – kdo smo, ko ni nikogar, ki bi nas določal, in ali je mogoče živeti zunaj zgodb, ki so nam bile namenjene? Za vizualno podobo skrbi direktor fotografije Lazar Bogdanović, za glasbo Relja Ćupić, za montažo Lukas Miheljak, za zvok Julij Zornik. Scenografija je delo Maje Šavc, kostumografija Damirja Rakovića, maska pa Tinke Prpar. Gašper Stražišar se s Kuklo pogovarja o poti od kratkega do celovečernega filma, o temah identitete in pripadnosti ter o ustvarjalnem procesu, ki je Fantasy popeljal od zamisli do premiere v Locarnu in naprej na mednarodna prizorišča.

Velibor Čolić, bosanski pisatelj, novinar in glasbeni kritik, ki že leta dolgo piše izključno v francoščini, je v Francijo prebegnil ob izbruhu vojne na Balkanu. Zdaj je eden najbolj prepoznavnih frankofonih avtorjev; njegova dela izdaja prestižna založba Gallimard. Pri nas ga zelo dobro poznamo po romanih Sarajevski omnibus, Priročnik za izgnance, Knjiga odhodov, prav zdaj je pri založbi Goga izšel roman Vojna in dež. Prevedla ga je Ana Barič Moder, tako kot vse druge Čolićeve romane. Avtor je leta 2018 obiskal Slovenijo in takrat ga je pred mikrofon povabila Nina Gostiša. Sam Čolić pravi, da je ob prihodu v Francijo poznal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre in je preživel samo zaradi francoščine, ki se je je naučil. Dovoli si pisati le o svojem eksilu in samega sebe imenuje mož z naglasom.

"V ravnici ali v neskončni ravnini je človek vedno na robu in hkrati v središču sveta, ki se zanj odpira na vse strani, edina gotovost je horizont, kjer se stikata brezdanjost in končnost." S temi besedami povzema svoje doživljanje prekmurskih širjav pisatelj Dušan Šarotar. Eno izmed svojih doživljanj. Kajti Šarotar se v svojem ustvarjanju k tem širjavam nenehno vrača in iz njih izhaja ter jih pretaplja v brezmejnost svojih notranjih pokrajin. V Razgledih in razmislekih boste slišali Šarotarjevo razmišljanje z naslovom Pripoved je duša pokrajine. Bereta Dušan Šarotar in Bernard Stramič, glasba Tomaž Rauch, oddajo je uredila Tina Kozin. Produkcija 2019.

Pred osemdesetimi leti se je rodil poljski pesnik Adam Zagajewski. V slovenščini imamo dve njegovi zbirki: Mistika za začetnike in Iskanje sijaja, obe je prevedel Niko Jež. Adam Zagajewski je za svoje ustvarjanje dobil vrsto nagrad, leta 1996 tudi vilenico. Leta 2012 se je s pesnikom pogovarjal Gregor Podlogar. Adam Zagajewski je umrl leta 2021. Bralec Matjaž Romih, ton in montaža Janez Ahlin.

Angleški zgodovinar in publicist Timothy Garton Ash v najnovejši knjigi Domovina Evropa, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi, piše med drugim o peklu bratomorne vojne v državah nekdanje Jugoslavije, ki mu je bil priča tudi sam. Objavljamo odlomek iz poglavja Spet genocid, ki se začenja z obiskom hrvaške Krajine, v njem pa piše tudi o Kosovu in genocidu v Srebrenici. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, ton in montaža Miha Klemenčič. Foto: Pokopališče Potočari blizu Srebrenice Michael Büker https://en.wikipedia.org/wiki/Srebrenica_massacre