Podcasts about dunaju

Namesto da zgodovino delimo na različna področja (kot so politika, gospodarstvo, kultura in socialna zgodovina), jo raje preučujmo celostno. Le tako bomo lažje razumeli, zakaj so pri intelektualnih delih nesorazmernosti pri tem, kakšen je bil prispevek moških in kakšen žensk. Zgodovinarka dr. Manca G. Renko se v svojem projektu, imenovanem WILA19-91 in ki ga izvaja na Univerzi na Dunaju, ukvarja s tem, kako so bile številne ženske spregledane ravno zaradi raziskovalne omejenosti, ko se pri intelektualni zgodovini ni upoštevalo zgodovine dela. S to okoliščino lahko tudi lažje pojasnimo, zakaj se žensk in njihovega intelektualnega prispevka pogosto ni cenilo v času njihovega življenja ali celo pozneje na časovni premici. Kako so se – zgodovinsko gledano – postopno odpirala karierna, intelektualna, umetniška vrata za ženske v širšem slovenskem prostoru od začetka 20. stoletja? Gostja: dr. Manca G. Renko Foto: Posavski muzej Brežice (fotografija prikazuje posavsko šiviljsko mojstrico Valerco – Valerijo Auguštin, pri kateri se je šiviljske obrti učilo veliko deklet; ob sebi je hkrati imela od 4 do 6 vajenk in pomočnic)

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. Roman Iskanje sledi Pavla, pozneje Paula Blache, avstrijskega pisatelja čeških korenin, je za slovenske bralce dvakratno presenečenje. Najprej zato, ker je bil avtor leta 1925 rojen v Mariboru, kar je bilo znano le redkim raziskovalcem preteklosti mesta ob Dravi. In nato zato, ker se je – potem ko so ga Nemci v Mariboru mobilizirali in poslali na rusko fronto, kjer je bil ranjen in zajet – petdeset let pozneje, leta 1994, vrnil v rodno mesto. Pripeljal se je z Dunaja, kjer se je po vojni uveljavil v žurnalističnem in gledališkem svetu. Ulice, trge, drevorede in parke v kraju skromnega otroštva očeta Franza Ferdinanda Blahe je prehodil po dolgem in počez ter nazadnje ostal veliko dlje kot predvidene tri tedne. Odgovora na vprašanje, zakaj je nenačrtovano prebil toliko časa v nekaj let prej osamosvojeni Sloveniji, medtem ko je na jugu še divjala krvava državljanska vojna, Blaha ne ponudi v svojem imenu. Razkriva ga v romanu, v katerem si nadene z avtobiografskimi potezami zaznamovano vlogo prvoosebnega pričevalca, časnikarja Felixa Dohnala, ki z mamo in sestro živi v Seattlu v Združenih državah, kamor se je med vojno pred Nemci rešil njegov oče Edvard Blaha, v romanu Viktor Dohnal. Nanj se bržkone ne bi ohranil noben spomin, če zdaj že literarni Felix, človek brez posebnosti, lepega dne med preurejanjem domačega podstrešja ne bi odkril škatle z očetovimi dnevniškimi in drugimi zapiski ter zasnovo romana o življenju v Mariboru med svetovnima vojnama. Felix to najdbo doživi kot nalogo, ki mu jo je namenil pokojni oče, čeprav se ga niti ne spominja, saj je imel ob njegovi smrti komaj štiri leta. Orumeneli, zaprašeni zapiski ga tako prevzamejo, da sklene dokončati očetovo delo. Po naključju oživi tudi stik z njegovim nekdanjim mariborskim sošolcem Dušanom Bobičem, večkrat omenjenim v zapiskih. Ta razgledani mož postane Felixov prvi vodnik po Mariboru. Očetovo mesto mu po svoje, kot bi šlo za igro usode, približa tudi roman Severni sij Draga Jančarja, ki ga prebira med vožnjo z vlakom proti Mariboru. Pisatelj poskrbi, da se njegovo in Jančarjevo besedilo v nadaljevanju še večkrat srečata. Felix Dohnal ob iskanju družinskih korenin odkrije in doživi veliko več kot je pričakoval. Spozna vrsto ljudi, ki nadležno drezajo v njegovo zasebnost, pa tudi sorodnike, za katere niti ni vedel, da jih ima. Najpomembneje, kar ga doleti, pa je ljubezen s knjižničarko Nado, Bobičevo posvojenko – in svojo daljno sorodnico. Njuna zveza mu popolnoma spremeni življenje. Nekaj časa prebijeta v Mariboru in na Dunaju, nato pa Nado spremlja v Dalmacijo in Hercegovino, kjer hoče izvedeti, ali je njen mož, srbski častnik JLA, za katerim se je na bojišču izgubila sled, morda še živ. Felix, ki ga življenje po hotelih spravi ob denar, začne ameriškim časnikom pošiljati poročila o razmerah v Splitu in Mostarju, kjer orožje še ni potihnilo. Obenem se začne krhati in se nazadnje tudi razdre njegova romanca z Nado. Ona se pridruži humanitarcem, sam pa se vrne na Dunaj, se vda pijači ter ves zmeden in izgubljen postane ravnodušen do vsega, kar ga obdaja. Niti z očetovimi zapiski se ne ukvarja več … Roman Iskanje sledi ni posebno obsežno delo, a kljub temu se z njim ne da opraviti na hitro. Tudi pobudnik izdaje in založnik Primož Premzl je – ko je prebral nemški izvirnik iz leta 1996, ki je bil odkritje tudi zanj, izvrstnega poznavalca Maribora – ob stoti obletnici rojstva Paula Blahe menil, da je kronološko sledenje dogajanju ter vstopanju in izstopanju ključnih likov, predvsem pripadnikov rodbin Dohnal in Fiedler, lahko za bralca tudi težavna naloga. Da bi mu jo olajšal, je v izdajo poleg svoje izčrpne predstavitve pisateljeve življenjske poti uvrstil nekaj fotografij ter dve prilogi in dve spremni besedi. Prvo z imeni in povezavami glavnih likov romana, drugo pa oblikovano kot geslovnik osebnih imen nastopajočih oseb – z opozorilom, da so literarni liki samostojne stvaritve, ki se le naslanjajo na navedene resnične osebe. Ohranil pa je prava imena prvih organizatorjev odpora proti Nemcem, ki so bili ustreljeni kot talci, in drugih zgodovinskih osebnosti, na katere še danes spominjajo poimenovanja mariborskih ulic in ustanov. Tako vsestransko komentirano besedilo je v današnji založniški praksi izjemen pojav. Pesnica Lučka Zorko v svoji študiji opozarja na pisateljeva ključna izhodišča. Predvsem na njegovo otroštvo brez očeta, kar v romanu že odraslega sina, ko po naključju dobi v roke njegove rokopise, spodbudi, da se odpravi iskat družinske sledi v Maribor. Prevajalka Urška P. Černe nazadnje razkrije še lastno delovno doživljanje romana, goste pajčevine sorodstvenih povezav in zapletov, presenečenj in osupljivih odkritij, ko ga je, kot se je izrazila, »z blago roko« presajala v slovenščino tudi kot pisateljeva someščanka, skoraj soseda.

V Ukvah v Kanalski dolini je minuli petek Slovensko kulturno središče Planika pripravilo proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku. V večnamenski dvorani nekdanje mlekarne so nastopili učenci slovenskega jezika, Christina Chersi na prečni flavti, violinist Maurizio Magrelli, učenci Glasbene matice FJK ter koroška vokalna skupina Svrž pod vodstvom Aleksa Schusterja. Slovenski inštitut na Dunaju pa bo prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku pripravil jutri v svojih prostorih na Hanuschgasse. Spored slavnostne prireditve KULTURfest3 oblikujejo člani najstarejšega tamburaškega ansambla na Dunaju ADRiA, pesnika in pisatelja Lev Detela ter Ondřej Cikán, ki objavljata svoja dela v češkem, slovenskem in nemškem jeziku. Prireditev je namenjena tudi 150. obletnici rojstva Ivana Cankarja ter šolski ustanovi dunajskih Čehov, Komensky, s katero inštitut sodeluje glede pouka v slovenskem jeziku. Tako se veselijo tudi nastopa maturank šole Komensky

Že po tradiciji se bo v tem tednu tudi v zamejstvu zvrstilo več prireditev v počastitev Prešernovega dne – slovenskega kulturnega praznika. Jutri bo slovesno v Domu prosvete Sodalitas v Tinjah. Tam sicer tovrstno prireditev pripravijo prvi, a so jo morali letos zaradi vremenskih razmer prestaviti. Slavnostni govornik bo mag. Roman Verdel, sodelovali bodo še pevci MePZ Sele, Vokalna skupina Lipa in Kvartet Dobniško jezero ter pianistka Zlatina Riepl. Prireditev bo potekala pod naslovom »Kultura-jezik-identiteta: življenje v dveh kulturah«. Porabski Slovenci pa ob slovenskem kulturnem prazniku vabijo v Slovenski dom v Monoštru, kjer bo v nedeljo predstavitev 28. knjige v knjižni zbirki Med Rabo in Muro Daleč, daleč poje mila melodija Marijane Sukič. Slovenski kulturni praznik bodo v teh dneh med drugim obeležili v obeh Slovenskih kulturno-informacijskih centrih (Skica), ki sta na Dunaju in Berlinu.

Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Malo nenavadno je, da se roman o nekom začne z njegovim pogrebom, a Tone Partljič se je tako odločil v prvem delu skoraj sedemsto strani obsegajoče knjige Voranc. V uvodnih stavkih je zapisal: ”Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so celo zapisani v kakih šolskih knjigah. ” Roman je napisan na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov. Avtor je pri tem opravil spoštovanja vredno delo in ga s svojim humorjem tudi nekoliko partljičevsko obarval. Nit Vorančevega življenja in dela teče od mladosti še ne na svojem na Preškem vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930. Vmes pa je dogajanje zelo živahno, Partljič na primer piše o vihtenju cimprovke, ko je Lovro očetu pomagal tesati tramove – oče je bil namreč prepričan, da bo postal ”holcar”, saj so imeli denar za šolanje samo za sina Alojza, ki je pozneje postal duhovnik in celo član pobegle jugoslovanske vlade v Londonu). Beremo tudi o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju, poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah, organiziranju in vodenju različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju, itd. Javnosti pa je bilo bolj neznano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, čeprav tudi to ni ostalo skrito, saj, kot je rekla neka Hotuljka, ”v Kotljah se vse zve”. Sčasoma je postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju. Seveda ga je za vse življenje zaznamovala prva svetovna voja, ki jo je najprej doživel kot črnovojnik, nato pa kot mobiliziranec na soški fronti in potem na Tirolskem, kjer je prebegnil na italijansko stran in dolgo preživel v taboriščih tudi na jugu Italije. Ves čas mu je šlo po glavi, da bi moral o tem kaj napisati, a zaradi drugih obveznosti ni utegnil, tako da je roman Doberdob nastal šele pozneje. Voranca je njegovo ilegalno delovanje tako zaposlovalo, da ni imel časa ne za družino ne za pisanje. Nenehno je imel sestanke ali doma na Koroškem ali v centrali v Ljubljani, njegova glavna naloga pa je bilo organiziranje ilegalnih prehodov ljudi in literature čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Remšniku, Pernicah in največ na Strojni. Čeprav so ljudje vedeli, da je komunist, ki jih večinoma niso marali, je bil tako ugleden in priljubljen, da ga je pričakal domači žandar in ga opozoril, naj ne gre domov, ker ga tam čaka zaseda žandarjev, ki so prišli iz Ljubljane in Maribora, eden celo iz Beograda, da bi ga aretirali. Tako mu je uspel pobeg čez mejo v Avstrijo. Poleg zgodovinskih in biografskih dejstev Partljič v roman vpleta tudi motive iz Vorančevih literarnih del. Tako npr. naletimo na babico, ki pobira bobovce in ji Voranc pravi, da bodo že drugi pobrali, ona pa odgovori tako kot v Ajdovem strnišču: ”Pusti me Voranc, saj to delam zadnebar.” In res je je potem umrla. Ali občinska sirota, ki jo v kadunjah prevažajo po hišah, da jo preživijo. Pa Koplji pod brezo in tako naprej. Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Partljiču pa snovi za drugi del gotovo ne bo zmanjkalo.

Letošnje, 70. tekmovanje za Pesem Evrovizije, ki bo maja na Dunaju, bo minilo brez predstavnika ali predstavnice Slovenije. A na evrovizijskem odru na Dunaju bo stala glasbenica slovenskih korenin. Na nacionalnem izboru v Luksemburgu je zmagala Eva Marija Puc. 20-letna umetnica, rojena slovenskim staršem v Luksemburgu, pravi, da je slovenščina - ki jo je imela tudi na maturi na Evropski šoli – njen materni jezik. Z njo se je pogovarjal Luka Bregar.

V dunajskem parlamentu so minuli teden odprli razstavo o narodnih skupnostih v Avstriji. Postavljena je ob letošnji 50. obletnici sprejetja zakona o narodnih manjšinah. V naši severni sosedi živi šest narodnih skupnosti, slovenska živi v zveznih deželah Koroška in Štajerska. Poslanka in manjšinska govornica zelenih Olga Voglauer je za slovenski spored ORF podčrtala pomen vidnosti manjšin in napovedala pripravo sodobne zakonodaje na tem področju. Tudi član sosveta za slovensko narodno skupnost pri Uradu zveznega kanclerja Bernard Sadovnik vidi odprtje razstave o avtohtonih manjšinah kot pomemben korak k vidnosti manjšin, v jubilejnem letu Zakona o narodnih skupnostih da morajo slediti konkretni koraki k prenovi zakona. Razstava obravnava različne teme, od jezika in izobraževanja v manjšinah prek kulture in pravic do skupne zgodovine. V centru za obiskovalce bo na ogled do konca leta. Avstrijski parlament letno obišče okoli 500.000 ljudi.

Novi vodja Mohorjeve založbe Celovec je mag. Hanzi Filipič, ki je bil pred tem več let njen glavni urednik. Dolgoletni vodja najstarejše slovenske založbe in direktor Mohorjeve družbe Celovec Franc Kelih se je namreč upokojil. V Mohorjevi je služboval več kot 22 let, od tega 19 let kot vodja založbe in je bistveno sooblikoval njen knjižni in šolski program, obenem pa je bil odgovoren tudi za njene poslovne uspehe. Dolgoletne izkušnje ter osebna povezanost z avtorji in drugimi osebnostmi javnega življenja na Koroškem, na Dunaju in v Ljubljani ter dobri stiki z raznimi ustanovami in uradi bodo tudi v prihodnje pomemben dejavnik razvoja in uspešnega delovanja založbe, tako pri splošnem kakor tudi pri šolskem programu. Tako je v izjavi v zvezi s kadrovsko spremembo ob novem letu zapisal direktor Mohorjeve družbe Karl Hren. Na nedavnem Novoletnem srečanju v Tinjah je takole strnil pogled v prihodnost. Digitalizacija, umetna inteligenca ter spreminjajoče se bralne navade so in bodo izziv za Mohorjevo tudi v prihodnje.

#historia #wojna #wielkawojna

70. tekmovanje za pesem Evrovizije, prihodnje leto maja na Dunaju, spravlja v precep tudi belgijsko nacionalno radiotelevizijo. Federica Mogherini, nekdanja visoka zunanjepolitična predstavnica Evropske unije, je zaradi obtožb o korupciji odstopila z mesta rektorice univerze College of Europe. Belgija razmišlja o uvedbi starostne meje za uporabo družbenih omrežji.

Ime tedna je Špela Šebenik, urednica uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa na 1. programu Radia Slovenija, kjer že 60 let nastaja radijska oddaja Lahko noč, otroci!. Ob jubileju so predstavili tudi knjižno izdajo zbirke pravljic, ki so bile del odraščanja in večerne družinske rutine številnih generacij. Kandidata sta bila še: Urška Djukić, scenaristka in režiserka filma Kaj ti je deklica, ki je na 28. Festivalu slovenskega filma prejela vesno za najboljši slovenski celovečerni film. Prvenec avtorice, v katerem kritično dobo odraščanja prikazuje v zapletenih razmerjih telesnega vznemirjenja je prejel še vesno za najboljšo glavno žensko vlogo, najboljšo stransko žensko in moško vlogo ter vesno za najboljši zvok. Rudi Vouk, odvetnik, ki si že vrsto let prizadeva za pravice slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Za svoja dolgoletno delo, nazadnje tudi v povezavi s policijsko akcijo na antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji je na Dunaju prejel nagrado avstrijske raziskovalne ustanove Dokumentacijski arhiv avstrijskega odpora.

Piše Iztok Ilich, bere Igor Velše. S Koroško na obeh straneh meje povezani pesnik, pisatelj in publicist Vinko Ošlak, med drugim znan po pisanju tudi v esperantu in po dolgoletni skrbi za revijo Celovški Zvon, se v zadnjih letih s pridigami, učnimi urami in pogovori vse bolj posveča različnim ravnem in vsebinam svetopisemskega izročila. Na vprašaj na koncu naslova knjige Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?, povzetega po pesmi kantavtorja Brendija, sam ne odgovarja povsem črnogledo, temveč z »najbrž ne …«. Pri čemer z »najbrž«, kot pojasnjuje, še goji tiho upanje, da se v svoji presoji moti. V premišljevanjih o ogroženosti slovenske narodne biti in jezika prednikov nima pred očmi le stanja na južnem Koroškem, temveč tudi drugod, tako med izseljenci in njihovimi potomci po svetu kakor v matični slovenski državi, kjer je do odnosa do jezika in tradicije še posebno kritičen. V poglavju Zmote in napake na slovenski in nemški strani koroškega narodnega vprašanja zavrača novo iznajdeni pojem »dvojezičnost« kot jezikovni nesmisel in ponavlja, da je Ljubljana tudi danes »bolj zainteresirana za gladkost diplomatskega parketa na Dunaju, kakor za ohranitev slovenskega dela naroda na Koroškem in Štajerskem«. Ker pri vrsti občutljivih tem, ki jih obravnava, ne želi zdrsniti v ceneno in neplodno moraliziranje, išče in najdeva odgovore v izbranih odlomkih iz Svetega pisma. Prepričan je, da je opuščanje jezika in kulturnega izročila staršev in rodu povezano z opuščanjem vere v Boga in njegove zakone. Med pojasnjevanjem razlike med asimilacijo in odpadništvom pa med drugim ugotavlja, da se to vprašanje danes širi tudi na vprašanje ideološkega in novopoganskega prilagajanja in odpada v okviru lastne materinščine. V tej dilemi je za avtorja zamenjava slovenščine z nemščino, še bolj verjetno pa z angleščino in v prihodnosti morda celo s kitajščino, vendarle precej manjše zlo kakor odpad od normalnosti in razumnosti v lastnem jeziku, kjer se danes, na primer, očetu ne reče več oče, ampak »starš 1«. Skrbi ga torej tudi razkroj tradicionalnih družbenih in družinskih vrednot z uvajanjem drugačnih razmerij in vlog v odnosih med bližnjimi. Ob vsej zaskrbljenosti pa avtor v novi knjigi opaža, da je na jezikovnem in narodnostnem polju posejano tudi dobro seme tistih, ki v smislu zvestobe, ne trme ali kljubovanja, še vztrajajo. Vinko Ošlak esej o vprašanju naroda in jezika zaključuje z objavo znamenitih Slovenskih zapovedi, nastalih leta 1922 v Trstu. Po izgubljenem plebiscitu na Koroškem in ob razraščanju fašizma na Primorskem je bil to za Slovence, ki so po prvi svetovni vojni ostali zunaj Jugoslavije, izjemno težaven čas pospešenega raznarodovanja, za mnoge tudi trenutek odločitve za zvestobo ali odpadništvo. Zapovedi je sestavil in dal natisniti na dopisnici tržaški politični in narodni delavec Anton Gerbec, pobudnik jezikovnega krožka Odvada, ki je v Trstu deloval do leta 1929. Namen ne prav številnih članov krožka, ki so po statutu morali za vsako po nepotrebnem uporabljeno tujko plačati dogovorjeno denarno kazen, je bil »spopolnjevanje in čiščenje slovenskega knjižnega jezika vseh slovničnih nepravilnosti in dvoumnosti« da bi dosegli končni smoter: »en narodni jezik slovenski!«. Ime krožka, Odvada, je tako mogoče razumeti predvsem kot pogumen odziv zavednih tržaških izobražencev za ohranjanje ogrožene materinščine Slovencev na zahodnem robu z odvajanjem od jezikovnih vplivov večinskega in drugih večjih narodov, ki jih obdajajo. Vinko Ošlak to malo znano parafrazo desetih božjih zapovedi kritično komentira z željo, da bi jo porabil kot svojevrstno ponazoritev svojih razmišljanj. Njihovo avtorstvo je pomotoma pripisal takrat že pokojnemu jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu, ki pa je bil pri natisu udeležen le posredno, kot avtor uvodoma povzetega domoljubnega mota: »Naša slovenščina je, prepričan sem, eden najlepših jezikov na svetu.« Za Ošlaka je ta stavek »sam po sebi prvi primer napačnega pojmovanja svojega naroda in jezika, ki ga izrekajo vsi nacionalni šovinisti na svetu«. Iskreno zaskrbljeni, na vse strani kritični esejist zaupa v edino najvišjo nebeško modrost, ki bo odločila, ali naj se slovenščina – tako kot vsi drugi jeziki – ohrani ali ne. Pri tem naj bi bila nemščina po njegovih besedah »danes morda še bolj ogrožena kakor petdesetkrat manjša slovenščina, ker je asimilacija v angleščino za nemško govorečega dosti bližja in lažja, kakor za slovensko govorečega«.

Zdravo. Tokrat snemamo v “črni sobi”, brez glasbene podlage, v težkih pogojih, ki so podobni snemanju igralcev pred “green screenom” in tudi mi čutimo podobne vrste pritiske. Medtem ko se navajamo na nov studio, elegantno zdrsnemo v oglasni blok (prijazno vas povabimo na hvalazavseribe.si). Sledi poročilo iz Berlina: navijači na steroidih, medalja z leskom in taktični izračun, kako maraton preživiš z malo teka in veliko ponosa. Nato se čudimo letalski logiki iz Floresa, štejemo tovornjake in še vedno čakamo tisti famozni “šalter” za potnike, ki so zgrešili Avstralijo. Tudi o Zadnji priložnosti: Kiri, Moose (ne los!) in večno zamujajoči gospod Čondo, piščanci namesto koz ter soba, ki se izkaže za … hodnik. Komodo? Še ne še. Najprej spanje, naslednjič pa zmaji.

V sredo, 10. septembra, je minilo 170 let, kar se je v Badnu pri Dunaju mnogo prezgodaj zaključila nepredstavljivo hitra, bleščeča vojaška kariera barona Andreja Čehovina. Ob tem so v Parku vojaške zgodovine v Pivki pripravili razstavo. V Kamniku pa bodo konec tedna potekali 52. Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine. Vrhunec prireditve bo tradicionalna nedeljska povorka z več kot 2000 udeleženci iz Slovenije in tujine.

V sredo, 10. septembra, je minilo 170 let, kar se je v Badnu pri Dunaju mnogo prezgodaj zaključila nepredstavljivo hitra, bleščeča vojaška kariera barona Andreja Čehovina. Ob tem so v Parku vojaške zgodovine v Pivki pripravili razstavo. V Kamniku pa bodo konec tedna potekali 52. Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine. Vrhunec prireditve bo tradicionalna nedeljska povorka z več kot 2000 udeleženci iz Slovenije in tujine.

Od Tatier k Dunaju bez detí. Jeden ročník sme tento beh absolvovali aj s našou Kristínou. Mala vtedy 4 mesiace a bolo to veľmi náročné. To sa nedá ani porovnať. Opäť patrí jedno veľké ďakujem našej babine, ktorá bola celý víkend s dievčatami a ešte nás aj prišla počkať do ciela na Tyršáku.

Zakaj se zdi, da so prav ženske idealne nosilke progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike, ki si prizadeva za osvoboditev Kurdistana, razdeljenega med Turčijo, Irak, Iran in Sirijo? Ko so ob koncu prve svetovne vojne države zmagovalke preurejale politični zemljevid Bližnjega vzhoda in na novo risale meje – v tem kontekstu sta slej ko prej ključno vlogo igrali Velika Britanija in Francija –, so na območju današnje jugovzhodne Turčije predvidele tudi možnost oblikovanja samostojne kurdske države. Potem pa je Mustafa Kemal Atatürk v brutalni vojni za neodvisnost, ki je potekala med letoma 1919 in 1923, uspel obrzdati kolonialne apetite evropskih velesil in Turčiji zagotoviti precej več ozemlja. Tako so se Kurdi, ko so se leta 1923 s pogodbo v Lausanni boji naposled končali, znašli pod oblastjo sicer sekularne, a izrazito nacionalistične vlade v Ankari, ki si je prizadevala iz vseh ljudi, ki so živeli znotraj meja novoustanovljene turške republike, zlepa ali zgrda narediti – Turke. Čeprav je od tistih časov minilo že več kot 100 let, se za Kurde, ki živijo v Turčiji, razmere niso bistveno spremenile. Četudi danes predstavljajo 18 odstotkov vsega tamkajšnjega prebivalstva, morda pa tudi več, turške oblasti njihove narodne in jezikovne pravice še naprej sistematično omejujejo in teptajo. Kurdi so na raznarodovalne pritiske odgovorili tudi z oboroženim odporom, tako da se je na jugovzhodu Turčije od konca sedemdesetih let dalje odvijala gverilska vojna omejenega obsega, za katero pa se zdaj zdi, da jo je Ankara dobila. Vse to v Evropi načeloma sicer vemo, pa zaradi tega vseeno ne izgubljamo spanca. Če pač sploh mislimo na Kurde, ne mislimo toliko na tiste, ki živijo v Turčiji, temveč na one v Iraku in Siriji, dveh drugih državah, ki, mimogrede rečeno, svoje meje dolgujeta evropskemu vmešavanju ob koncu prve svetovne vojne. Obe tamkajšnji kurdski skupnosti sta se namreč za krajši čas znašli v naših večernih poročilih v kontekstu širšega kaosa, ki ga je ameriško neoimperialno lomastenje povzročilo na Bližnjem vzhodu. V tem smislu so na zahodno javnost menda posebej močan vtis naredile pripadnice YPJ, kurdskih ženskih zaščitnih enot, ki so se pred kakim desetletjem s puško v roki zoperstavile divjanju Islamske države. A samooklicanemu kalifatu je – v pomembni meri prav zaradi naporov sirskih Kurdov in Kurdinj – spodletelo, sirska državljanska vojna je prešla v novo fazo, mi pa smo na zagaten položaj 40 milijonskega naroda brez lastne nacionalne države lahko znova lagodno pozabili. Zoper to amnezijo, zoper to brezbrižnost so sklenili nekaj storiti pri Inštitutu Časopisa za kritiko znanosti in tako so v prevodu Katarine Majerhold in Nine Kozinc pred nedavnim objavili knjigo Kurdsko žensko gibanje : zgodovina, teorija, praksa, ki jo je napisala kurdska sociologinja, postdoktorska raziskovalka na Oxfordu, Dilar Dirik. A ko beremo njeno razpravo, se zdi, da problemski horizonti, ki jih Dilar Dirik tu razpira, pravzaprav presegajo kurdski boj za narodno samoodločbo. Zakaj bi utegnil boj Kurdinj za oblikovanje kurdske države ponujati model progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike ne samo za Kurdistan ampak kar za ves svet v 21. stoletju, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili socialno antropologinjo, dr. Bejo Protner, sicer raziskovalko na Univerzi na Dunaju, ki je slovenski izdaji Kurdskega ženskega gibanja pripisala spremno besedo. Foto: borki kurdskih ženskih samozaščitnih enot med napadom turške vojske na Afrin v severozahodni Siriji februarja leta 2018 (Kurdishstruggle / Wikipedija)

Pred dnevi je umrla pisateljica, esejistka in prevajalka Zora Tavčar: Rodila se je 2. oktobra 1928 v Loki pri Zidanem Mostu, tam je preživela tudi zadnja leta. Življenjska pot jo je vodila po svetu. V gimnazijo je hodila v Mariboru, na Dunaju in v Ljubljani, kjer je študirala književnost, doktorirala je v Milanu. Z možem, pisateljem Alojzom Rebulo sta si dom ustvarila na Opčinah pri Trstu, kjer je preživela veliko let ter kot profesorica in kulturna delavka pomembno zaznamovala življenje in delovanje slovenske skupnosti. Z Zoro Tavčar se je o njenem vznemirljivem življenju in ustvarjanju leta 1997 pogovarjala Lučka Jenčič.

Marica Škorjanec-Kosterca, bere Eva Longyka Marušič. Vlasta Črčinovič Krofič v zgodovinskem romanu Planina upodablja življenje na severnem delu Pohorja v drugi polovici devetnajstega stoletja, v času vladavine cesarja Franca Jožefa. Johannes Schweiger, čigar življenje spremljamo od njegovega tridesetega leta do smrti na prelomu novega stoletja, je planinski kralj, saj je lastnik največjega posestva na Pohorju. Izhaja iz rodu, ki se je z Nemškega v te kraje priselil že pred tisoč leti in so mu salzburški škofje v 16. stoletju za posebne zasluge podarili ozemlje ob Dravi in velik del pohorskih gozdov. Johannes je moral nenadoma zapustiti užitke študentskega življenja na Dunaju. Po nenadni nesreči očeta in brata, ki sta umrla v gozdu med podiranjem drevja, se je vrnil na posest v domači Kretzenbach. Postal je dober gospodar in priljubljen sosed, bil je radodaren, tudi kočarji, ki so delali zanj, so ga spoštovali. Izbral si je premlado, razvajeno nevesto, hčer bogatega, očitno čudaškega fužinarja, ki mu je poleg najmlajše Marije prepustil še svoji starejši hčeri za pomoč in druženje. Zakon ni bil srečen, saj ga žena ni marala, v mesecu dni je povsem otopela. Prepustila mu je svoje telo, v mislih pa se je odpravila na cvetoče travnike in štela tiktakanje ure. Johannes se je zbližal z kočarico Lenko, ki je imela že dva nezakonska otroka, tretji pa se je rodil iz njune ljubezenske zveze hkrati z Marijino deklico. Gospodarica Marija, ki trpi za duševnimi motnjami, po rojstvu hčerke zbeži od doma in se zaplete v ljubezensko razmerje z drvarjem, a se noseča spet zateče k možu. Ta nepričakovano stori nekaj dobrega in ljubeče sprejme ženinega otroka. Poleg osrednjega lika je v romanu tudi nekaj slikovitih posebnežev: pritlikavec Ahac, ki pase ovce in igra na piščalko, spominja na Vandotovega junaka, k zdravilki Julki – zeliščarki in najboljši babici pri porodih (vsi porodi so zelo natančno opisani) – pa se ljudje zatekajo raje kot k zdravniku. Vlasta Črčinovič Krofič zelo živo opisuje dejavnosti, v katerih sodeluje večja skupina ljudi: iskanje otrok, ki so se izgubili v gozdu, lov na divje svinje, nesrečo pri podiranju drevja, splavarjenje na Dravi. Nazorno so predstavljeni krsti in poroke na domu, običaji ob smrti, med pogrebom nastopajo celo najete objokovalke, česar v slovenskem ljudskem izročilu sicer ne zasledimo. Moralna pravila, ki jih je vernikom zapovedovala Cerkev, so v Johannesovi hiši dokaj ohlapno upoštevana, saj občasno z njim živita bolj ali manj spravljivo žena in ljubica Lenka. Roman spremlja napredek znanosti in tehnologije v drugi polovici 19. stoletja: razvoj šolstva, zdravstva in higiene, čebelarstvo, širjenje železniškega prometa; bogate pohorske domove je po letu 1883 osvetlila električna luč. A prihajajo tudi težki časi in ujme: požar, gospodarska kriza, poplava, kolera, lubadarji uničujejo gozdove, divje svinje pa pridelek na njivah, a sosedje si vedno pomagajo med sabo. S pisateljico se vračamo v čase Jurčičevih povesti. Zgodbe iz preteklosti je ohranilo ljudsko izročilo, o dogajanju pa pričajo dokumenti in takratni časopisi. Pripoved je realistična, brez pridiha romantike, čeprav avtorica ni ravnodušna do svojih literarnih oseb. Zelo natančno opisuje, ambiente, notranjost in zunanjost stavb, barvito upodablja pokrajine, saj je pisateljica tudi slikarka. Dialogi tečejo naravno in živo, ponekod so stilno ali narečno zaznamovani. Roman je zelo berljiv, iz pozabe obuja zanimive dogodke in, kot je zapisal Levstik, kako so ljudje živeli in imeli to ali ono reč med sabo.

Danes začenjajo veljati nove ameriške carine. Proti Kanadi je ameriški predsednik Donald Trump uvedel od 25- do 35-odstotne carine, proti Braziliji 50-odstotne. Za uvoz iz Kitajske, Japonske, Izraela, Velike Britanije in Evropske unije naj bi bile 15-odstotne. Pogajalci povezave in Združenih držav sicer po navedbah Bruslja še usklajujejo skupno izjavo, ki bo nadgradila trgovinski dogovor. V oddaji tudi: - Povečevanje mednarodnega pritiska na Izrael; Slovenija kot prva v Evropi uvedla orožarski embargo - Ogorčenost zaradi racije na protifašističnem taboru včeraj izrazili na Dunaju, danes protest v Celovcu - Prometni zastoji pri nas tudi zunaj sezone povzročajo veliko gospodarsko škodo.

Pretekli teden je Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani skupaj z Avstrijsko akademijo znanosti - Oesterreichische Akademie der Wissenschaften - predstavila zajeten zgodovinski zbornik o »slovensko-avstrijski zgodovini« s povednim naslovom: »Na obeh straneh Alp«. Gre za zajetno, dobrih 550 strani dolgo delo več avtorjev z obilo slikami in zemljevidi. Pri nas je to delo izšlo pri Cankarjevi založbi v nakladi 1000 izvodov, na avstrijski strani pa v nemškem pandanu pri hišni založbi akademije. Nemški pandan v knjižni obliki stane 39 eur, v elektronski 31 eur, v našem jeziku pa boste za delo plačali 80 eur. Pobudo za skupen opis preteklosti nemško in slovensko govorečih ljudi na območju vzhodnih Alp od Jadrana do Donave je konec prejšnega desetletja podal takratni predsednik državnega zbora na Dunaju Wolfgang Sobotka, in se obrnil na naš Državni zbor. Oba zakonodajalska politična telesa obeh držav zgodovinarjem nista pogojevala pisanja s političnimi interpretacijami, ki se jih ne manjka pri naših severnih sosedih, še pred dobrimi sto leti sodržavljanov dobro tisočletje in pol. In, kot je na predstavitvi povzel predsednik SAZU, akademik Peter Štih, je ta vzpodbuda delovala kot nova potrditev za že utečeno sodelovanje med zgodovinarji obeh alpskih dežel. Izpostavil je, da takšno sodelovanje med akademijami ponavadi ni uveljavljeno. Da je bila pot do skupne zgodovine današnjih Avstrijcev in Slovencev med zgodovinarji utečena že desetletja, je na predstavitvi izpostavil eden od štirih urednikov, akademik Peter Vodopivec. Zgodovinarske metode razlage preteklosti pa so se modernizirale. Avstrijsko akademijo znanosti sta na predstavitvi zastopala urednika nemške izdaje z naslovom »Beisets der Alpen«, profesorja zgodovine na Univerzi na Dunaju, in akademika Arnold Suppan in Oliver Jens Schmitt. FOTO: Na predstavitvi zbornika sedijo z leve Oliver Jens Schmitt, Arnold Suppan, Peter Štih in Peter Vodopivec VIR: Program Ars - Goran Tenze

"Vojne je konec in jaz moram oditi. Moje slike bi morale biti razstavljene v muzejih po vsem svetu." To naj bi bile zadnje besede Egona Schieleja in so tudi eden od napisov z razstave Čas pretresov – zadnja leta Egona Schieleja: 1914–1918, ki sta jo v Leopoldovem Muzeju na Dunaju sokurirali Kerstin Jesse in Jane Kallir in na kateri je predstavljenih 130 njegovih del. Kot pove naslov, se razstava osredotoča na njegovo pozno obdobje ustvarjanja, ki je turbulentno, a hkrati umetniško zelo zanimivo, saj ta avstrijski ekspresionistični slikar takrat ustvarja kot realist in sanjač. Ali kot med drugim v pogovoru pove Kerstin Jesse, so takrat tudi njegove upodobitve figur bolj voluminozne, bolj plastične. Barvna obdelava, na primer na koži ali oblačilih, se prav tako nagiba k bolj realističnemu prikazu. Več o razstavi in Schilejevemu poznem ustvarjanju pa v pogovoru z omenjeno kuratorko. Foto: Detajl s slike z naslovom Mati z dvema otrokoma II (1915), ki je v lasti Leopoldovega muzeja, avtor fotografije Gregor Podlogar

V sklopu Univerze v Ljubljani že osemdeset let deluje najstarejša slovenska visokošolska ustanova za poučevanje likovne umetnosti. ALUO, kot se skrajšano imenuje danes Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, je nastala na podlagi večdesetletnih prizadevanj slovenskih likovnikov za svojo akademijo. Ti so do tedaj študirali v tujini, predvsem na Dunaju, v Münchnu, Pragi in v Zagrebu. Želja se jim je izpolnila 27. oktobra 1945. O pomenu, nalogah in vizijah ALUO spregovori dekan in akademski kipar Alen Ožbolt. Foto: Prof. S. Tihec v kiparskem ateljeju IV. letnika generacije 1981/82: na profesorjevi desni Jože Vrščaj. 1982. (vir: ALUO)

Po včerajšnjem strelskem pohodu na srednji šoli v Gradcu se je danes v Avstriji začelo tridnevno žalovanje. Dopoldne so se poklonili žrtvam z minuto molka. V cerkvah so zadoneli zvonovi, na Dunaju so za minuto ustavili približno 900 vozil javnega prevoza. Radiotelevizija ORF je prekinila oddajanje programov. V oddaji tudi o tem: - Oblasti v Los Angelesu z vse bolj ostrimi odzivi na način zatiranja protestov proti izgonom priseljencev - Matere Srebrenice v Ljubljani: tudi 30 let potem je izvor zanikanja genocida še vedno v Srbiji - Ljubitelji pisane besede lahko do petka uživajo na novogoriškem festivalu NaMestoKnjige

Župan Globasnice na avstrijskem Koroškem in predsednik Stalne konference svetov avtohtonih narodnih skupnosti v Avstriji in predsednik tega organa za slovensko narodno skupnost Bernard Sadovnik je poslal odprto pismo članom avstrijske vlade na Dunaju. V njem izraža zaskrbljenost in nerazumevanje nad napovedanim občutnim zmanjšanjem finančnih sredstev za avtohtone narodne skupnosti zaradi uskladitve proračuna. Upoštevajoč 70 let podpisa ADP, 80 let konca nacističnega terorja – in z mislijo na 50-letnico Zakona o narodnih skupnostih ta korak ni le „politično nerazumljiv, ampak predstavlja tudi hud udarec v obraz vsem, ki se vsakodnevno zavzemajo za ohranjanje in spodbujanje jezikovne in kulturne raznolikosti v Avstriji. Člane zvezne vlade izrecno poziva, da to preprečijo in meni, naj se dogovorijo, da bo ob izboljšanju proračunskih razmer podpora narodnim skupnostim usklajena z inflacijo in finančno okrepljena. Že prejšnji teden so bili do vladnih načrtov kritični pri Narodnem svetu koroških Slovencev. Avstrijski parlament bo o proračunu za prihodnji dve leti po napovedih glasoval 18. junija. Pred tem bodo o osnutku razpravljali v pristojnih odborih in tudi na plenarnem zasedanju.

Čebelarstvo ima v Sloveniji dolgo tradicijo. Prve zapise o dajatvah v obliki panjev zasledimo v urbarjih iz 13. stoletja. Čebelnjake v podobi hišk je v Slavi Vojvodine Kranjske omenil Janez Vajkard Valvasor. Temelje modernega čebelarstva pa je s svojim čebelarskim znanjem in inovacijami v 18. stoletju postavil Anton Janša - cesarica Marija Terezija ga je imenovala za prvega državnega učitelja čebelarstva na Dunaju. Zato ni nenavadno, da je bila prav Slovenija pobudnica za razglasitev svetovnega dneva čebel, ki ga praznujemo 20. maja, prav na dan rojstva Antona Janše. Inovativne pristope v čebelarjenju, s pomočjo pametnih panjev in posebnih spletnih aplikacij, razvijajo tudi partnerji v čezmejnem projektu Bee2gether. Nekaj takšnih panjev imajo tudi v Vipavski dolini. Bogdan Bóne svoje čebelarsko znanje predaja učencem na Osnovi šoli Dobravlje. Preden odpre panj, si vsi nadenemo čebelarske klobuke, sam pa si roke namaže z eteričnim oljem timijana: "Timijan jim smrdi." Čebelarski krožek na šoli v Dobravljah poteka vse od leta 1976. Kar nekaj učencev se je za ta predmet odločilo zaradi družinske povezanosti s čebelami. Na šoli so dobro založeni s čebelarsko opremo, lani so v okviru kohezijskega projekta Bee2gether prejeli tudi poseben pametni panj. Pametni panj je opremljen s senzorji, ki zaznavajo težo, število preletov čebel, odstotek vlage ter temperaturo okolja in temperaturo v panju. Ti podatki so potem vidni v aplikaciji v realnem času, možen je pa tudi statistični pregled za neko želeno časovno obdobje, tako lahko čebelar spremlja stanje svojega panja. Aplikacija pa omogoča še eno pomembno možnost, in sicer da čebelarja obvešča ob kakšnih izrednih dogodkih. Na primer: če pade teža v panju pod določeno mejo ali če temperatura v panju naraste, dobi čebelar obvestilo, da se v panju dogaja nekaj sumljivega. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.

Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) je kritičen do napovedanega zmanjšanja podpor avstrijskim narodnim skupnostim, ki ga vlada na Dunaju načrtuje zaradi uskladitve proračuna. Krovna organizacija ne razume, da do zmanjšanja podpore narodnim skupnostim prihaja v jubilejnem letu podpisa ADP in zakona o narodnih skupnostih. Nerazumljivo je, da Avstrija po desetletjih zanemarjanja in dolgoletnem nepopolnem izvajanju zaščitnih določil 7. člena ADP in asimilacijske politike, zdaj načrtuje krčenje sredstev za narodne skupnosti, namesto, da bi dala viden signal in popravila škodo desetletij zanemarjanja. Narodni svet koroških Slovencev pripominja, da se od zadnje inflacijske prilagoditve podpor za narodne skupnosti sredstva, zlasti za priznane avtohtone narodne manjšine v Avstriji, niso več povišala, čeprav je prišlo do prilagoditve zaradi inflacije na vseh drugih področjih avstrijske družbe. In ugotavlja, da splošna družbena ureditev očitno ne velja za narodne skupine.

70 let po podpisu avstrijske državne pogodbe se vrstijo pozivi Avstriji, naj izpolni določbe 7. člena pogodbe in zagotovi ohranitev in krepitev slovenske narodne skupnosti, tudi z razširitvijo dvojezičnega pouka v urbanih središčih. 80 let po koncu 2. svetovne vojne, se koroški Slovenci spominjajo tudi vrnitve rojakov, ki so jih odpeljali z domov leta 1942. Na pregon in posledice opozarjajo z različnimi projekti, tudi za najmlajše. Projekt na dvojezični ljudski šoli v Pliberku je postal vzorčni primer negovanja kulture spominjanja v Avstriji. Ustavimo se v Monoštru, kjer se je zamejska gospodarska koordinacija na svojem rednem letnem srečanju posvetila trajnostnemu turizmu, pomembnemu tudi za slovenski jezik in identiteto. V Grožnjanu se pridružimo praznovanju 60-letnice mesta umetnikov, ki izgublja stik z umetnostjo. Na gradu Svetega Justa pa spoznamo slovenske alpiniste, tesno povezane s Trstom. Foto(KSŠŠD): vabilo na četrtkove demonstracije na Dunaju  

Ime tedna je postal Klemen Kovačič gledališki in filmski igralec, ki je za avtorsko predstavo Agmisterij na letošnjem 12. bienalu sodobne plesne umetnosti Gibanica prejel tako osrednjo kot nagrado občinstva. Nagrado za najboljšega igralca pa je prejel tudi na Tednu slovenske drame. Član Slovenskega mladinskega gledališča deluje tudi na področju avtorskega gledališča in je eden izmed ustanovnih članov kolektiva Počemučka.Kandidata sta bila še: Ivan Zadnek, predsednik Goriškega društva ljubiteljev vrtnic, ki skrbi za zbirko historičnih vrtnic burbonk na vrtu Frančiškanskega samostana Kostanjevica. Novogoriška zbirka burbonk je nastala leta 2003 in je druga največja zbirka teh cvetlic v Evropi, takoj za pariško. Društvo že 20 let organizira tudi Festival vrtnic, ki je v tem času povezal strokovnjake, vrtnarje in ljubitelje vrtnic. Sonja Merljak Zdovc, ustanoviteljica in odgovorna urednica otroškega spletnega časopisa Časoris, ki otrokom že 10 let na njim razumljiv in spoštljiv način pojasnjuje aktualne dogodke ter spodbuja kritično mišljenje in spremljanje zanesljivih informacij. Časoris, ki nagovarja otroke, stare od šest do 12 let, berejo tudi starejši, na Dunaju pa je prejel glavno nagrado mednarodnega razpisa SozialMarie za družbene inovacije.

Angela Vode, učiteljica, publicistka, politična delavka in specialna pedagoginja se je rodila leta 1892 v ljubljanski železničarski družini. V Ljubljani je obiskovala osnovno šolo, meščansko šolo in učiteljišče, po končanem študiju je poučevala na številnih osnovnih šolah v okolici Ljubljane, dokler ni bila zaradi protiavstrijske propagande odpuščena. Od leta 1917 do leta 1919 je bila zaposlena kot uradnica v Jadranski banki. Pozneje, ko je delala v Samassovi tovarni, je soorganizirala stavko delavcev in uradnikov. Poslej se je vse več posvečala političnemu delu v delavskih gibanjih in gibanjih za ženske pravice. Njen vzporedni interes pa je bil namenjen otrokom s posebnimi potrebami. Ob delu je študirala zdravstveno pedagogiko, hospitirala je v Berlinu, Pragi in na Dunaju, v Ljubljani pa je opravila specialistični izpit za poučevanje otrok s posebnimi potrebami. Angela Vode si je prizadevala za odpravljanje diskriminacije po spolu in socialnem položaju in napisala številne članke in knjige, med katerimi omenimo posebej delo Spol in usoda v dveh delih, ki sta izšla v letih 1938 in 1939. Pred vojno je bila članica Komunistične partije, vendar se je že leta 1939, ko je ostro nasprotovala paktu Ribbentrop–Molotov, odvrnila od nje, tovariši pa so jo iz nje izključili. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v Osvobodilni fronti, Nemci so jo internirali v taborišče Ravensbrück, kjer je ostala do konca vojne. Po vojni je znova doživela kruto usodo, saj so jo nove komunistične oblasti leta 1947 v montiranem Nagodetovem procesu obsodile na 20 let zapora, iz katerega so jo sicer konec leta 1952 izpustile, vendar je za socialistično oblast in javnost skoraj do smrti sredi osemdesetih let ostala neoseba. Umrla je 5. maja pred 40 leti. V našem arhivu hranimo odlomke iz spominov Angele Vode. Leta 1982, ko je imela 90 let, jih je prebirala pred radijskim mikrofonom v studiu, kamor jo je povabila Rapa Šuklje. Foto: Wikipedija

Danes je, tako kot včeraj, praznik dela, ki je državni praznik in dela prost dan. Znotraj Evropske unije smo edina država, širom sveta pa ena redkih, ki praznovanju dela nameni tako prvi kot drugi maj. Ob tej priliki smo preverili, kako na delavske vrednote gledajo rudarji in kakšne so delavske razmere v turizmu, kjer se delo kljub prazniku ne ustavi. Druge teme: - Ameriški svetovalec za nacionalno varnost Mike Waltz zapušča položaj. - Turški predsednik Erdogan naj bi obiskal severni del Cipra, kjer potekajo množični protesti ciprskih Turkov. - Na mednarodnem razpisu SozialMarie za družbene inovacije na Dunaju slavil Časoris.

Profesorica slovenščine Judita Babnik na Dunaju že 8 let poučuje slovenski jezik, tako v okviru dopolnilnega pouka kot pouka materinščine oziroma prvega jezika, ki poteka v okviru avstrijskega izobraževalnega sistema. Zanimanje je precejšnje, skupine pa so zelo homogene, kar predstavlja dodatne izzive, pojasnjuje. Izziv pa je tudi, kako dobiti ustrezne prostore. In kako živijo Slovenci na Dunaju? Prisluhnite!

Letos mineva sto let od prelomnega trenutka, ko je nemški fizik Werner Heisenberg izpeljal zakone moderne kvantne fizike. Kar se je začelo kot abstraktna teorija za razlago skrivnostnih pojavov, je v desetletjih preraslo v temelje sodobnih tehnologij. Tokrat smo potovali v svet fotonov in elektronov in ta svet je precej drugačen od tega, ki smo ga vajeni in kot ga spontano razumemo. Če se nam zdi, da je v našem svetu vse obstaja na določenem mestu ob določenem času, je ta svet, kvantni svet, kot mu pravimo, zavit v meglo verjetnosti. Slišati je zapleteno … in najbrž je res kaj na tem. Frekvenca X je bila ob Kvantnem dnevu na Inštitutu Jožef Stefan, da vso to zapletenost vsaj malo razblini. Gostje: dr. Lev Vidmar, Institut "Jožef Stefan" in Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani, dr. Lara Ulčakar, Institut "Jožef Stefan" in Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani, dr. Anton Ramšak, Institut "Jožef Stefan" in Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani, dr. Andrej Zorko, Institut "Jožef Stefan" in Fakulteta za matematiko in fiziko, dr. Rok Žitko, Institut "Jožef Stefan" in Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani, Martin Kerin, študent Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani, Robert James Sunderland, arhiv na Inštitutu Nielsa Bohra, dr. Anton Zeilinger, Univerza na Dunaju, Janez Dovč, fizik, skladatelj, multiinstrumentalist, dr. Peter Jeglič, Institut "Jožef Stefan", dr. Matej Huš, Kemijski inštitut, Iris Ulčakar, Institut "Jožef Stefan" dr. Martin Rigler, Aerosol Poglavja: 00:01:14 Kaj je kvantna znanost? 00:06:14 Kaj je kvantna prepletenost? 00:09:42 Kako študentje razmišljajo o kvantni fiziki? 00:15:21 Zgodovina kvantne mehanike 00:33:00 Slovarček izrazov iz kvantne fizike 00:47:30 Kaj pomeni biti fizik? 00:57:26 Uporaba kvantne fizike v glasbi 00:59:46 Eksperiment, kvantno kriptiranje in teleportacija 01:16:20 Kje se uporabljajo kvantne tehnologije? 01:25:01 Kakšna je vloga slovenskih fizikov v svetu kvantne fizike

Dunajski dvor je na začetku aprila 1875 izdal zakon, s katerim je natančno predpisal ukrepe proti širjenju trtne uši, ki so jo vinogradniki prinesli v Evropo z uvozom sadik ameriških vrst trte. Na vinogradniškem inštitutu v Klosterneuburgu pri Dunaju so junija 1880 potrdili pojav trtne uši na vzorcu, ki so jim ga poslali iz občine Piran. Takoj so izkrčili skoraj 130.000 trsov, zemljo pa razkužili z ogljikovim sulfidom. Trtna uš je v nekaj letih skoraj v celoti uničila prvotno evropsko vinogradništvo, ki se je pozneje obnovilo z izdatno državno podporo sajenju cepljenih vinskih trt, kar je ostala praksa vse do današnjih dni.

Kako razumeti delovanje in vpliv prvih raziskovalnih ustanov na ozemlju sedanje države, če so nam približno poznani le njihovi odmevi v sedanjem času, ali z drugimi besedami, koliko poznamo in se sploh zavedamo pomena te dediščine danes? Dober primer ponuja najstarejši akademski pogon pri nas od ustanovitve leta 1810, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, ki ga že dolgo časa vodi znanstveni svetnik dr. Jože Bavcon, naš tokratni gost. Med drugim vrt skrbi tudi za uvid v svoje preteklo delovanje. Pred nekaj dnevi so tako predstavili knjigo o sodelovanju prvega ustanovitelja vrta, Franca Hladnika (1773-1844) z na Reki rojenim ustanoviteljem dunajskega z imenom Nicolaus Thomas Host (1761-1834). Naslov dela je »Franc Hladnik in Nicolaus Thomas Host«, o sodelovanju Hladnika in Hosta v duhu razsvetljenstva v Ljubljani in na Dunaju. Poleg Bavcona so prispevke napisali še, pokojna botaničarka dr. Nada Praprotnik, zgodovinarka botanike iz Dunaja dr. Marianne Klemun in pomočnica vodje ljubljanskega Botaničnega vrta, biologinja dr. Blanka Ravnjak, docentka na ljubljanski Biotehniški fakulteti. FOTO: Vodja Botaničnega vrta UL dr. Jože Bavcon drži najnovejšo knjigo o dediščini vrta VIR: Goran Tenze, Program Ars

Zakaj je Jugoslavija v okviru svoje neuvrščene politike razvila tako močno ekonomsko sodelovanje z Zambijo, da prestolnico te države še danes krasi značilna jugoslovanska arhitektura? Ter kako so v Zambiji živeli in delovali jugoslovanski delavci ter kakšne spomine nanje gojijo njihovi zambijski kolegi?Po razkolu s Sovjetsko zvezo leta 1948 se je naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija, znašla odrezana od vzhodnega bloka in prisiljena je bila iskati druge geopolitične zaveznike. Če se je sprva naslonila predvsem na zahodne sile, pa so opažanja jugoslovanskih diplomatov in poročila naših dopisnikov iz držav tretjega sveta jugoslovansko vodstvo kaj hitro prepričala v to, da bi bilo vredno sodelovanje krepiti tudi z državami globalnega juga, s katerimi so Jugoslavijo v marsikaterem primeru povezovali tako geopolitični kot ekonomski interesi. V tem kontekstu pa se lepo število Jugoslovanov ni znašlo le na gradbiščih v Libiji, Egiptu in Iraku, ampak tudi v veliko manj gospodarsko razviti podsaharski Afriki. Že v eni od preteklih oddaj Sledi časa (Jugoslovansko poslovanje v podsaharski Afriki) smo zarisali, zakaj in kako se je socialistična evropska država sploh lotila ekonomskega povezovanja s tem najrevnejšim delom sveta, ki se je postopno osvobajal kolonialnega jarma, v tokratni oddaji pa se bomo posvetili najbolj intenzivnemu primeru tega sodelovanja, in sicer jugoslovanskemu poslovanju v Zambiji, katere prestolnica se še danes - ko je tam sicer vedno bolj čutiti močno kitajsko prisotnost - kiti z značilno jugoslovansko arhitekturo.O tem, kaj vse so jugoslovanska podjetja počela v Zambiji ter kako so se tam znašli ter živeli mnogi Jugoslovani, ki so prihajali izvajat ta dela in usposabljat lokalno prebivalstvo, o tem, zakaj jih imajo zambijski sodelavci še danes v lepem spominu, pa tudi o nekaterih manj krepostnih aspektih njihovega »zambijskega« življenja, ki mu marsikdaj ni manjkalo tudi veseljačenja, polnega alkohola in celo kupovanja spolnih uslug, bomo v tokratni oddaji govorili s pomočjo srbskega zgodovinarja dr. Gorana Musića, ki ste ga lahko ravnokar slišali, in irskega socialnega zgodovinarja dr. Roryja Archerja. Oba prihajata z Univerze na Dunaju, v sklopu svojih raziskovanj pa sta opravila tudi kopico pogovorov z nekdanjimi jugoslovanskimi delavci in njihovimi zambijskimi sodelavci. V oddaji pa boste povrh tega lahko slišali tudi nekaj odlomkov iz govorov Josipa Broza Tita, ki jih hrani naš radijski arhiv. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: zambijski voditelj Kenneth Kaunda in Josip Broz Tito na obisku pri podjetju Energoprojekt

Med letošnjimi Prešernovimi nagrajenci in nagrajenkami je prejemnica nagrade Prešernovega sklada tudi vizualna umetnica Nika Autor, ki je diplomirala in magistrirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, doktorirala pa na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Njena praksa temelji predvsem na eksperimentalnih video in dokumentarnih filmih, filmskih esejih, fotografiji, kolažih, risbah in prostorskih video instalacijah, njena dela pa so bila prikazana na mnogih razstavah in filmskih festivalih tako doma kot v tujini. V središču njenega dela so zamolčane in spregledane zgodbe, prek njih pa raziskuje teme migracij, delavstva, politik spomina. Med drugim je z delom "Novicam se ne odpovemo!" in "Obzornik 63 – Vlak senc" leta 2017 zastopala Slovenijo na Beneškem bienalu. Z umetnico se je pogovarjala Petra Meterc.

Boris Podrecca je eden najvidnejših slovenskih arhitektov sodobnega časa, uveljavljen v mednarodnem prostoru, ki živi in deluje na Dunaju, kjer ima arhitekturni biro. Dolgo let je bil dejaven kot profesor, predavatelj, avtor znanstvenih in publicističnih objav, arhitekt in oblikovalec. Boris Podrecca ima velike zasluge za priznanje Plečnika v mednarodnem in slovenskem okviru ter za promocijo slovenske arhitekture v tujini. V Centru Rog je na ogled retrospektivna razstava njegovih del z naslovom: "Delto reke spremeniti v morje", ki predstavlja Borisa Podrecco kot aktivnega soustvarjalca kulturnega okolja družbe.

O tem, kako je neuvrščena Jugoslavija prav v najrevnejših državah sveta skušala dokazati, da lahko mednarodno ekonomsko sodelovanje poteka tudi drugače, kot ga izvajajo zahodna multinacionalna podjetjaKo pomislimo na ekonomsko delovanje socialistične Jugoslavije v Afriki, se verjetno spomnimo predvsem megalomanskih projektov, ki so jih jugoslovanska podjetja izvajala v arabskih državah na severu Afrike. In vendar so v marsičem še bolj zanimive sicer včasih manj dobičkonosne zgodbe o gospodarskem povezovanju z južnim, revnejšim delom tega kontinenta, v katerem so podjetja iz Jugoslavije izvajala vrsto pionirskih projektov. Prav o gospodarskem delovanju socialistične Jugoslavije v podsaharski Afriki in prav posebej v Zambiji - podsaharski državi, v kateri je to sodelovanje doživelo vrhunec - bomo govorili v tej in eni od prihodnjih oddaj Sledi časa. Za tokratno oddajo nam bodo predvsem širši kontekst jugoslovanskega poslovanja v podsaharski Afriki pomagali predstaviti srbski zgodovinar dr. Goran Musić z Univerze na Dunaju, tanzanijski zgodovinar dr. Andrea Azizi Kifyasi z Univerze v Dar es Salaamu ter dr. Jure Ramšak z Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki smo jih posneli na mednarodni konferenci o ekonomskem sodelovanju obrobnih delov sveta z naslovom The business of worldmaking: new perspectives on liminal actors in postcolonial development cooperation, ki je septembra potekala v Kopru. V oddajo smo vključili tudi nekaj odlomkov iz govorov Josipa Broza Tita iz radijskega arhiva ter spomine, ki jih je pred slabim letom za naš radio delil ekonomist dr. Marjan Svetličič, ki je še v času nekdanje Jugoslavije intenzivno preučeval njeno ekonomsko sodelovanje z državami v razvoju. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Josip Broz Tito in gvinejski voditelj Ahmed Sékou Touré v prestolnici Gvineje Conakry,1961; posnetek fotografije iz knjige Tito u Africi, ki jo je izdal beograjski Muzej Jugoslavije

Zapraszamy do zapisywania się na newsletter "Stanu Wyjątkowego". Co tydzień zwracamy Państwa uwagę na kluczowe wydarzenia oraz polecamy interesujące teksty. Zapisać można się tu: https://wiadomosci.onet.pl/tylko-w-onecie/newsletter-stan-wyjatkowy-zapisz-sie-na-nasz-nowy-newsletter/q7dq8jv     Bardzo liczyliśmy na to, że były wiceminister sprawiedliwości Marcin Romanowski uciekając za granicę przed odsiadką wykaże się jakąś minimalną oryginalnością. Korea Północna, Somalia, Sudan, Jemen, Wenezuela, Afganistan, Meksyk, Kolumbia — to byłoby coś godnego numerariusza Opus Dei. Niestety. Pan Marcin zachował się absolutnie przewidywalnie i dał nogę na Węgry, europejską, światową i międzygalaktyczną oazę prawa, a nawet sprawiedliwości. Wyraźnie nie doczekał się nasz pan minister zapowiadanej przez Jarosława Kaczyńskiego od 2011 r. budowy Budapesztu w Warszawie, więc postanowił rozpocząć budowę Polski na Węgrzech. Z wypowiedzi Romanowskiego nasyłanych znad Dunaju i Balatonu wynika bowiem, że zamierza tam tworzyć nową, wielką emigrację. A może nawet nowe legiony — Legiony Romanowskiego — które wyrwą Rzeczpospolitą z łap złego Tuska. Wyraźnie przesadził z tokajem nasz pan minister. Zresztą z gulaszem może też. Twórcy „Stanu Wyjątkowego” Andrzej Stankiewicz i Kamil Dziubka nie mają wątpliwości, że Romanowski jest tylko pionkiem w grze Viktora Orbana, który przyznał mu azyl polityczny. Korzystając z wojny politycznej między Kaczyńskim a Tuskiem, węgierski przywódca rozpoczyna ingerencję w polskie sprawy. Z jednej strony Orban składa ofertę wszystkim pisowcom, których Tusk właśnie zaczął intensywniej ścigać: po co ryzykować odsiadkę, skoro można uciec na Węgry? Z drugiej — nic nie ma za darmo. Twórcy „Stanu Wyjątkowego” będą bacznie obserwować, jak teraz liderzy PiS będą się odnosić do proputinowskich działań Orbana, w tym blokowania pomocy dla Ukrainy. Nie mamy też wątpliwości, że Romanowski sam azylu sobie nie załatwił. Jest na to za krótki. A zatem musiał dostać wsparcie od najwyższej rangi czynników politycznych na prawicy — czy to w PiS czy w śp. Suwerennej Polsce.

21. Animateka ta teden pestri ljubljansko filmsko pokrajino – v naši oddaji se posvečamo v Annecyju nagrajenemu filmu Valovanje latvijskega režiserja Gintsa Zilbalodisa, v katerem živali smejo biti živali, torej niso predstavljene kot ljudje v živalskih oblikah. Pogovarjamo se z Nizozemcem Wouterjem Jansnom, ki na Dunaju vodi distribucijsko hišo Square Eyes, s katero skrbi za to, da filmi, ki so vsebinsko in slogovno drzni, najdejo svoje občinstvo. Predstavljamo program jubilejne 40. izdaje festivala LGBT filma, ki bo potekala med 9. in 16. decembrom, in ocenjujemo letošnjega dobitnika zlate palme v Cannesu – Anoro Seana Bakerja, ki se te dni vrti v naših kinih.

Nocojšnja gostja bo zgodovinarka in publicistka, Manca G Renko, raziskovalka na ZRC SAZU, ustanoviteljica založbe No! Press, avtorica esejističnega prvenca Živalsko mesto ter prejemnica postdoktorske štipendije Marie Sklodowska-Curie Actions na Univerzi na Dunaju.

Mineva tretji dan silovitih spopadov med ukrajinskimi in ruskimi silami v ruski obmejni regiji Kursk, kamor je v torek vdrlo več kot tisoč ukrajinskih vojakov, uradno Moskvo pa prisililo, da je vpoklicala vojaške rezerviste. Podatkov o žrtvah med vojaki ni, ruska stran trdi, da je bilo včeraj ubitih pet civilistov, 31 pa ranjenih. Na obeh straneh meje naj bi evakuirali več tisoč ljudi. Druge teme: - Predlog za imenovanje Tomaža Vesela za evropskega komisarja v Bruselj, lobiranje za primeren resor že poteka. - Celjska bolnišnica ostala brez zadnjih treh radiologov, ministrstvo išče rešitve. - 19-letnik priznal načrtovanje terorističnega napada na koncertu Taylor Swift na Dunaju.

V najnovšom podcaste Infosecurity.sk a Aktuality.sk vás autor a investigatívny novinár Aktuality.sk Peťo Sabo prevedie prepojeniami medzi ruským oligarchom Konstantinom Malofejevom, ktorý je na sankčných zoznamoch, a slovenskými rodinami Lexovcov a Černákovcov. Epizóda odhaľuje detaily o investíciách Jevgenija Žulanova, ktorý má blízke väzby na Malofejeva, a ich prepojenia na Slovensko.Podcast je súčasťou investigatívne série "V tieni sankcií: Ruské peniaze na Slovensku", ktorú produkuje portál Aktuality.sk spoločne s Infosecurity.sk.Projekt je financovaný z Fondu investigatívnej žurnalistiky.

»Smisel arhitekture ni samo sebi namen, zato mora v vseh obdobjih izražati duhovno stremljenje ljudi ter njihovo stopnjo kulturne zavesti.« To modrost in hkrati svoj modus operandi je izrekel, zapisal Ivan Vurnik, eden naših največjih arhitektov, ki pa ne glede na to, da je izhajal iz prve generacije visokošolsko izobraženih slovenskih arhitektov, ki so se šolali na Dunaju, ne glede na to, da je bil leta 1919 soustanovitelj oddelka za arhitekturo na ljubljanski univerzi, da je pionirsko vpeljal nacionalni slog v arhitekturo pri nas, človek raznolikih sposobnosti in vsestranski tudi kot urbanist, oblikovalec, pedagog, raziskovalec, ne glede na vse to, vse, kar je Vurnik zapustil materialno in simbolno, duhovno, še vedno živi v senci njegovih prav tako velikih kolegov arhitektov kot so Plečnik, Fabiani, Ravnikar. V tokratni Intelekti, ob 140. obletnici Vurnikovega rojstva, smo zato osvetlili življenje in delo tega arhitekta, ki je tako vsestransko, tudi z ukvarjanjem in preizpraševanjem socialne gradnje, zaznamoval slovensko arhitekturo in urbanizem. Avtorica in voditejica oddaje je v studio 1. programa nacionalnega radia povabila sogovornike : Barbaro Viki Šubic, arhitektko, vodjo Centra arhitekture Slovenije, dr. Boga Zupančiča, arhitekturnega zgodovinarja, muzejskega svetnika v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in Katarino Čakš, arhitektko, raziskovalko in asistentko na Fakulteti za arhitekturo, Univerze v Ljubljani.

V začetku aprila je v Gradcu potekal festival avstrijskega filma Diagonala, ki je kot vedno tudi letos ponudil na ogled novo bero avstrijskih filmov vseh žanrov in dolžin, pa tudi nekaj retrospektivnih sekcij. Avstrijski igrani film se lahko ponaša z avtorji in avtoricami, ki sodijo med velika imena filmskega sveta – pomislimo na Michaela Hanekeja, Jessico Hausner, Ulricha Seidla, Veroniko Franz in Severina Fialo. Avstrijci pa imajo tudi več avtorjev dokumentarnega filma, ki uživajo mednarodni sloves… med temi sta Nikolaus Geyrhalter in Ruth Beckermann, ki sta na letošnji Diagonali predstavila svoji novi deli Zaustavitev (Stillstand) in Favoriten. Lahko bi rekli, da filma ponujata dva pogleda na Dunaj – Ruth Beckermann je svoj pogled usmerila v dunajski šolski sistem, Nikolaus Geyrhalter pa je snemal dogajanje na Dunaju v času covida. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki lahko poslušate pogovora z avtorjema, ki ju je posnela Tesa Drev Juh. Bereta Lidija Hartman in Igor Velše, ton in montaža Maks Pust.

Tokratna epizoda je jagodni izbor intervjujev Temne strani Lune, v katerih so nastopile znanstvenice. Podkast sodeluje v mednarodnem projektu »Ženske in dekleta v astronomiji«,  ki poteka med 11. februarjem, Mednarodnim dnevom žensk in deklet v znanosti, in 8. marcem, mednarodnim dnevom žensk. Hvala vsem, ki naju podpirate na ⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠! V tokratni epizodi sva uporabili krajši posnetek intervjuja s Cecilio Payne-Gaposchkin iz knjižnice in arhivov Niels Bohr Ameriškega instituta za fiziko (ZDA), ter krajši audio posnetek intervjuja z Joan Feynman, ki je objavljen ja Youtube kanalu Web of Stories - Life Stories of Remarkable People.  Zahvala vsem znanstvenicam, ki so s svojim glasom prispevale k ustvarjanju te epizode: prof. Nina Gunde Cimerman (BF UL), prof. Andreja Gomboc (UNG), prof. Maruša Bradač (FMF UL), prof. Gabrijela Zaharijas (UNG), astrofizičarka in komunikatorka znanosti dr. Tijana Prodanović, dr. Aysegul Tekel (Istanbul Kültür University, Turčija), dr. Anita Zanella (INAF), dr. Lara Ulčakar (IJS), mag. Tadeja Veršič (Univerza na Dunaju), Ivana Novak (Cosylab), Marija Judež. --- Zapiski epizode | 6 - Cecilia in Joan [Cecilia Payne Gaposchkin in Joan Feynman] 12 - Mladi in astronomija, 22 - Astronomska odprava v Gruzijo [Marija Judež] 15 - JWST [Maruša Bradač] 17 - Črne luknje [Andreja Gomboc] 19 - Ekstremofili in iskanje življenja v vesolju [Nina Gunde Cimerman] 26 - Astronavtka bo! [Lara Ulčakar] 27 - Prisluhni mi! [Anita Zanella] 28 - Dr. Cosmic Ray [Tijana Prodanović] 30 - SKA - največji radijski teleskop na svetu [Ivana Novak] 32 - Turški miti in legende [Aysegul Tekel] 33 - Skrivnostna nevidna snov [Tadeja Veršič] 34 - Divje vesolje [Gabrijela Zaharijas] Intervju s Cecilio Payne-Gaposchkin - Owen Gingerich, 5. marec 1968 March, Niels Bohr Library & Archives, American Institute of Physics, College Park, MD USA  Joan Feynman - Web of Stories - Life Stories of  Remarkable People [Listeners: Christopher Sykes, Alexander Ruzmaikin; date recorded: 2019] Novice: Natečaj GoChile: Zvezdnate ptice južnega neba Opazovanja: (knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2023”⁠⁠⁠ Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠, na spletni strani⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠ Vesoljsko vreme na Space Weather.com  ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠ Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠ Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠)

Nizozemec Wouter Jansen ima na Dunaju svojo distribucijsko hišo, osredotočeno na umetniške produkcije, animacije, tudi kratkometražne. O njegovem delu, ki predstavlja manj glamuzoren, zato pa izjemno pomemben del verige filmskega ustvarjanja, se je z njim pogovarjala Tesa Drev Juh. Prevode je bral Igor Velše, za zvok in montažo je poskrbela Mirta Berlan.

Vse do 25. novembra si je v Narodni in univerzitetni knjižnici mogoče ogledati razstavo Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa drugega do prve svetovne vojne. Ob tem objavljamo v oddaji Razgledi in razmisleki besedilo Marijana Dovića, avtorja razstave, ki odgovarja na vprašanje, zakaj se je vredno ukvarjati s cenzuro nasploh in zakaj z literarno cenzuro v 19. stoletju. Razstava v NUKu je eno izmed zadnjih dogodkov v okviru triletnega projekta, ko so na ZRC SAZU pripravili več znanstvenih konferenc in objavili niz študij, med katerimi je najtehtnejša obsežna monografija dvajsetih avtorjev z naslovom Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju, ki je pred kratkim izšla pri Založbi ZRC. Problematiko pa so skušali približati tudi širšemu občinstvu. V sodelovanju z RTV Slovenija je nastal kratek dokumentarni film Slovenci in habsburška cenzura, ki je bil premierno prikazan novembra 2022, zdaj pa je na ogled razstava v NUKu. Ob razstavi je v sozaložništvu NUKa in ZRC SAZU izšel tudi izčrpen slovensko-angleški katalog, ki poljudno prikaže, kako pomembno je cenzura v dolgem 19. stoletju krojila podobo slovenske literature in kulture. Pisanje Marijana Dovića je zastavljeno širše. Slika - Adam von Bartsch, zasedanje cenzurne komisije Gottfrieda van Swietna v camera praefecti na Dunaju, po letu 1777. Vir - ZRC SAZU

Vlada bo danes obiskala Koroško. To bo njen prvi regijski obisk v tem mandatu. Središče dogajanja bo v Slovenj Gradcu. Tam popoldne načrtujejo srečanje članov vlade z župani, predstavniki gospodarstva in drugimi nosilci razvoja v regiji. Sledila bo seja vlade. Župani poudarjajo predvsem, da morajo nujno izvedeti, kdaj bodo dobili povrnjene intervencijske stroške, saj skoraj dva meseca po poplavah izvajalci še niso bili poplačani. Druge teme oddaje: - Ujma škodo povzročila tudi v slovenskem turizmu, ki pa še vedno okreva hitreje kot po svetu, ugotavljajo ob svetovnem dnevu turizma - O nezakonitih migracijah vodje diplomacij Slovenije in še štirih srednjeevropskih držav danes na Dunaju, v Nemčiji odmeva prijetje sirskih tihotapcev ljudi - Policisti po skoraj desetih urah pogajanj z oboroženim moškim blizu Ptuja vdrli v hišo in ga pridržali