Podcasts about avstrijo

Pred petkovo 70. obletnico podpisa t.i. avstrijske državne pogodbe (ADP) se vrstijo pozivi, naj Avstrija celovito izpolni njene določbe, še posebej sedmi člen, ki določa obveznosti do manjšin, tudi slovenske na Koroškem in Štajerskem. Glavni izzivi ostajajo na področju izobraževanja, kjer rojaki pričakujejo dvojezično izobraževanje od jasli do univerze. Določbe niso izpolnjene tudi na področju sodstva, kjer je slovenščina dovoljena le na treh okrožnih sodiščih. V javni upravi pa v praksi ni mogoče uporabljati slovenskega jezika v upravnih postopkih, ker skoraj ni zaposlenih, ki bi znali slovensko. Postavljenih je tudi znatno manj dvojezičnih topografskih označb in tabel, kot je predvideno v pogodbi. Slovenska narodna skupnost pričakuje tudi podporo Slovenije v dvostranskih pogovorih z Avstrijo.

Piše Katja Šifkovič, bere Sanja Rejc. Velikan slovenske proze in poezije Feri Lainšček je naposled zaključil svoje veliko delo, trilogijo kurjega življenja: pastirja, jajca in fizike, ter s tem zaokrožil svojo veliko nalogo – povedati in zapisati nekaj tehtnega o svojem življenju. Osredotočiti se želim predvsem na megalomansko preprostost, s katero mu je ob zavedanje, da pomnjenje laže, uspelo zapisati dušo nekega časa, surovost družinskih odnosov, melanholijo pozabe in predvsem zgodovino nekih ljubezni. Če se avtor v prvem romanu Kurji pastir vrača v preteklost, da bi razumel, kako so ga potlačeni spomini na mladost zaznamovali v odraslosti, se v drugem delu, Petelinjem jajcu, kot starejši fant sprašuje o smislu življenja, tujosti, ujetosti in sreči. Povest dobi nadaljevanje v zadnjem delu trilogije, v Kurji fiziki, kjer Lainšček obračuna s spominom na starše, sestro in revščino, predvsem pa s kolektivno in neustavljivo željo po boljšem življenju, ki je vodila odločitve, tudi če so pogosto vodile le k žrtvovanju. Tudi ta roman beremo skozi oči našega protagonista, ki se mora že na začetku soočiti z očetovo odločitvijo, da bo zgradil novo hišo. Večjo, boljšo, v kateri bodo imeli vsi več prostora. Oče se poda na lov za najboljšim delavcem, sestro pošljejo na delo v sosednjo Avstrijo, mali Ferek pa je ujet med očetovo željo, da bi bil sin bolj uporaben, in materino ljubeznijo, ki sinu ves čas želi zagotoviti, da jim ne bo šlo vedno za nohte. Enkrat se mora tudi ta kalvarija končati. Velik del avtoritete romana izhaja iz tega, da je Lainščku uspelo preseči žanr avtobiografije, ga pretresti in obrniti na glavo. Iz Ferija Lainščka je zato tokrat padel romaneskni portret intimne človeškosti posameznikov, ki si prizadevajo izbojevati si svoj prostor v svetu. Želja po boljšem življenju pa ni vedno dovolj za srečen konec. Zdi se, da Lainšček tega romana ni pisal s pozicije velikana slovenske literature, temveč s krivdo zaznamovanega fanta, ki mu ni uspelo rešiti tegob lastne družine. Obenem pa se tej žalosti ne preda – kljub revščini, težkim družinskim odnosom in žalosti je roman v svojem jedru poklon smislu življenja. Ta je za avtorja najbrž v tem, da moramo najti prostor za ustvarjanje in iskanje samih sebe s stvarmi in ljudmi, ki nas obkrožajo. In se ne smemo predajati melanholiji zaradi tega, kar nam manjka. Branje romana Kurja fizika je zato nujno, ker ponuja več kot le zgodbo. Ponuja nam pogled v človekov obstoj skozi nekakšno izkrivljeno in razkrivajočo lečo. Lainščkovo pisanje nas vabi v svet, v katerem jezik postane ontološko raziskovanje – potovanje, na katerem se sprašujemo o resničnosti, ki jo je nujno ponovno interpretirati. Bistvo te trilogije pa niso le besede na papirju, ampak doživljanje življenja več razsežnosti – preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Za bralce jih je Lainšček prijazno filtriral skozi objektiv nekoga, ki vidi onkraj konvencionalnih meja.

Potem ko se v prihodnjih tednih obetajo tako spremembe krovnega zakona o kmetijstvu, se spreminjajo tudi zakon o hrani, zakon o gozdovih, zakon o krmi … in tudi razvpiti zakon o zaščiti živali. Vodstvo Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije je pred koncem lanskega leta kmetijsko ministrstvo pozvalo, da jih, tako kot so bili dogovorjeni, aktivno vključi v oblikovanje sprememb vseh teh novih zakonov, a so bili zavrnjeni, pravi dr. Jože Podgoršek. V Avstriji je drugače, pa je v 2. epizodi podkasta Rast povedala Polona Globočnik, ki službuje na Kmetijski zbornici na Dunaju …

Avstrijci so v novo leto vstopili s politično krizo. Socialdemokratska in ljudska stranka ter stranka Neos so prekinile koalicijska pogajanja in mandat za sestavo vlade je dobil predsednik svobodnjaške stranke Herbert Kickl. Ali bodo pogajanja uspela in kaj bi takšna vlada s kanclerjem iz vrst skrajno desne svobodnjaške stranke pomenila za Avstrijo in njene odnose v Evropski uniji ter kaj o tem dogajanju pravi slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem?

Smučarski skakalci bodo nastope na nemškem delu novoletne turneje zvečer končali v Garmisch Partenkirchnu, nato se bo karavana preselila v Avstrijo, kjer bosta še tekmi v Innsbrucku in Bischofshofnu. Za skakalke pa se bo turneja dveh večerov že nocoj končala v Oberstdorfu.

Smučarski skakalci bodo nastope na nemškem delu novoletne turneje zvečer končali v Garmisch Partenkirchnu, nato se bo karavana preselila v Avstrijo, kjer bosta še tekmi v Innsbrucku in Bischofshofnu. Za skakalke pa se bo turneja dveh večerov že nocoj končala v Oberstdorfu.

Jure in Anže o stanju pred ogledalom in praznovanju rojstnih dni. Če ti je Opazovalnica všeč, jo lahko podpreš in dobiš mini dodatno epizodo. Hvala. Opazovalnica #117 Zapiski: Jure Godler izbral Avstrijo – YouTube Godler ima rad kondome Viteška dvorana

Na Bledu se je končalo svetovno prvenstvo drugega kakovostnega razreda za hokejiste do 20 let. Mladi risi so se pomerili s kakovostnimi tekmeci, z Norveško, Dansko, Francijo in sosednjima Avstrijo ter Madžarsko. Odzive po končanem prvenstvu, s katerega se je le najboljša ekipa uvrstila v elitni razred hokeja, prepletemo z izplenom slovenskih smučarskih tekačev na tekmah svetovnega pokala v Davosu.

Slovenija naj Avstrijo še naprej opozarja na dosledno izvrševanje 7. člena Avstrijske državne pogodbe, ki določa obveznosti do slovenske manjšine. Slovenski državni zbor pa naj sprejme deklaracijo o ohranitvi in krepitvi avtohtone slovenske narodne skupnosti v Avstriji. To sta priporočili, ki ju je na včerajšnji seji sprejela državnozborska komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Pri obravnavi položaja se je seznanila z informacijami pristojnega ministrstva in vladnega urada. Državna sekretarka na uradu Vesna Humar je med odprtimi vprašanji omenila dvojezično sodstvo in dvojezično šolstvo. Po poročanju STA je Marko Oraže iz Narodnega sveta koroških Slovencev povedal, da imajo rojaki občutek, da se Avstrijci na uradniški ravni zavedajo potreb narodnih skupnosti, a se zadeve prelagajo z zvezne na deželno raven in ni prave volje. Spomnil je na zadnji vladni program, ki je bil zelo naklonjen slovenski skupnosti, a je bilo uresničenega le malo. Dejal je še, da so predstavniki slovenske manjšine aktivno sodelovali s predlogi za program nove vlade, ki je še v pripravi.

Servus. Pred nami je zima in marsikdo jo bo preživel na smučišču. Kam it smučat? "V Avstrijo," je rekla navdušena smučarka Ajda Rotar Urankar.

Pomlajena slovenska rokometna reprezentanca je uspešno končala prvi del evropskega prvenstva v Innsbrucku in z zmago nad gostiteljico Avstrijo potrdila uvrstitev v nadaljnje tekmovanje na Dunaju. V oddaji povzamemo vtise in pričakovanja rokometašic po uvrstitvi med dvanajst najboljših evropskih reprezentanc.

Evropsko prvenstvo rokometašic, ki ga gostijo Avstrija, Švica in Madžarska, je v polnem razmahu. Po včerajšnji tekmi proti Slovaški so Slovenke misli že usmerile proti pomembnemu obračunu z gostiteljico Avstrijo. Alpske smučarke so se v Killingtonu pomerile v veleslalomu, noocj se bodo še v slalomu, na katerem bo pred domačim občinstvom osrednja favoritinja za zmago Mikaela Shiffrin. Smučarski skakalci pa svetovni pokal nadaljujejo v Ruki na Finskem, kjer se bodo vnovič pomerili na veliki skakalnici.

Preiskovalci še ugotavljajo vzroke današnje nesreče športnega letala v Prekmurju, ki je zahtevala tri življenja. Kot je pojasnil Robert Roudi iz policijske uprave Murska Sobota, ogled kraja nesreče še vedno poteka, preiskujejo več dejavnikov, ki bi lahko bili vzrok nesreče, od vremena, do tehnične napake ali človeškega dejavnika. Drugi poudarki: - Ruska opozicija v izgnanstvu na shodu v Berlinu med drugim pozvala k umiku ruskih sil iz Ukrajine. - Invalidske organizacije zahtevajo zaustavitev sprejemanja zakona o osebni asistenci. - Slovenski nogometaši se na Dunaju merijo z Avstrijo.

Janša za Radio Ognjišče o novih obrazih kot potrošnem materialu za en mandat.Podpise pod pogodbo za javni sektor prispevalo 32 od skupno 46 sindikatov. Nekdanji minister Koprivnikar: Spremembe vidim kot izboljšavo sistema, ne kot reformo.Evropska komisija znižala napoved gospodarske rasti za Slovenijo. Ta bo letos 1,4-odsotna.Državni zbor potrdil novele šestih davčnih zakonov. Opozicija kritična do zniževanja pragov za normirance.Šport: Slovenija v ligi narodov izgubila proti Norveški, v nedeljo se bo pomerila z Avstrijo.Vreme: Pred nami je jasen konec tedna, z jutranjo meglo po kotlinah.V Srbiji so se spomnili žrtev nesreče v Novem Sadu.Tudi božično drevo v Vatikanu je lahko strelovod za aktiviste.Od danes na avtomobilih obvezna zimska oprema.

V Sloveniji se mudi visoki gost iz Vatikana, kardinal Michael Czerny.Tonin: Kandidature Marte Kos nisem podprl, sploh še nismo glasovali.Del sindikatov javnega sektorja na nogah - plačna reforma zastavljena nestrokovno, predlog vlade je podcenjujoč.Inštitut 1. oktober z zahtevo po vrnitvi božičnice upokojencem.Novoizvoljeni ameriški predsednik Trump izbral zunanjega ministra in svetovalca za nacionalno varnost.Gibanje Svoboda z najnižjo javnomnenjsko podporo doslej.Gorski centri po obsežnih vlaganjih pripravljeni na novo sezono.ŠPORT: Pred slovenskimi nogometaši ta teden poleg tekem z Norveško in Avstrijo še zadnji tekmi Lige narodov.VREME: Popoldne in jutri bo v višjih legah in na Primorskem precej jasno, drugod bo večinoma oblačno.

Študije so pokazale, da se, ko se z novim koronavirusom okužimo drugič, tretjič ... da se torej z vsako naslednjo okužbo tveganje za simptomatski dolgi covid poveča za dodatnih 15 odstotkov Dr. Špela Šalamon aktivno sodeluje z neodvisno skupnostjo strokovnjakov in aktivistov World Health Network, ki si prizadeva za zaščito zdravja in zmanjšanje škode zaradi pandemije covida. V enem od zadnjih člankov se je skupina lotila vprašanja, kako med akutnim in dolgim covidom pride do poškodbe stene najmanjših žil v organih in tkivih. Dr. Šalamon namreč pravi, da covid v prvi vrsti ni okužba dihal. »Pri covidu je glavno mesto okužbe ožilje. Zato je covid multisistemska bolezen, ki prizadene vse organe v telesu.« Ali torej lahko težave po prebolelem covidu pripišemo poškodbi žil? Pojasnilo v Ultrazvoku. Dr. Špelo Šalamon je v Leoben v Avstrijo, kjer živi in dela, poklical Iztok Konc. Foto: Š.Š. Originalni članek TUKAJ Dolgi covid: Huda utrujenost me povsem paralizira TUKAJ Dr. Šalamon: Novi koronavirus se lahko naseli v prebavilih, kostnem mozgu, srcu, možganih ... TUKAJ   

Hokejisti Olimpije so oktobrski spored tekem v regionalni ligi končali s tekmo proti madžarski ekipi iz Szekesfehervarja. Slovenski prvaki bodo še tri tekme igrali pred domačim občinstvom v Tivoliju. Ženska nogometna reprezentanca pa se je v lovu na uvrstitev na evropsko prvenstvo še drugič pomerila z Avstrijo.

Hokejisti Olimpije so oktobrski spored tekem v regionalni ligi končali s tekmo proti madžarski ekipi iz Szekesfehervarja. Slovenski prvaki bodo še tri tekme igrali pred domačim občinstvom v Tivoliju. Ženska nogometna reprezentanca pa se je v lovu na uvrstitev na evropsko prvenstvo še drugič pomerila z Avstrijo.

Evropska liga v rokometu se preveša v drugo polovico skupinskega dela tekmovanja. Gorenje v 4. kolu gostuje v Luzernu pri ekipi Kriens. Na gostovanje se je odpravila tudi slovenska ženska nogometna reprezentanca, in sicer v Avstrijo na povratno tekmo 1. kroga dodatnih kvalifikacij za uvrstitev na evropsko prvenstvo. Slovenke so pred zahtevno nalogo, saj so domačo tekmo v Kopru izgubile s 3 : 0.

Evropska liga v rokometu se preveša v drugo polovico skupinskega dela tekmovanja. Gorenje v 4. kolu gostuje v Luzernu pri ekipi Kriens. Na gostovanje se je odpravila tudi slovenska ženska nogometna reprezentanca, in sicer v Avstrijo na povratno tekmo 1. kroga dodatnih kvalifikacij za uvrstitev na evropsko prvenstvo. Slovenke so pred zahtevno nalogo, saj so domačo tekmo v Kopru izgubile s 3 : 0.

Slovenska ženska nogometna reprezentanca se je v dodatnih kvalifikacijah za uvrstitev na evropsko prvenstvo pomerila z Avstrijo. Odzivom po sinočnji tekmi bomo dodali še zadnje informacije z ledenika Rettenbach nad Söldnom, na katerem se bo z žensko veleslalomsko tekmo začela nova sezona tekem za svetovni pokal v alpskem smučanju.

Slovenska ženska nogometna reprezentanca se je v dodatnih kvalifikacijah za uvrstitev na evropsko prvenstvo pomerila z Avstrijo. Odzivom po sinočnji tekmi bomo dodali še zadnje informacije z ledenika Rettenbach nad Söldnom, na katerem se bo z žensko veleslalomsko tekmo začela nova sezona tekem za svetovni pokal v alpskem smučanju.

Gostili smo Nastjo Grašič, ki je Slovenijo za daljše obdobje zapustila že, ko se je odpravila na študij v Avstrijo. Pozneje je živela še v Hongkongu, na Tajvanu in v Španiji. Prestolnica Tajvana pa je zdaj njen dom že približno tri leta. V oddaji je spregovorila o izkušnji življenja, študija in dela v tujini, pa tudi o zanimivostih Tajpeja.

Ni veliko prestopnih rokov za katere se zdi, da bi lahko bila slovenska liga močnejša kot prej. Ponavadi več zvenečih ime odide kot pa pride, Jože Pepevnik meni, da je Maribor gotovo močnejši kot je bil spomladi, pravi pa, da verjetno to velja za celotno ligo. Kot primer navede Svita Sešlarja, ki je odšel v Celje, pa Daria Vizingerja, nekoč najboljšega strelca Celja, ko je ta klub prvič osvojil naslov prvaka, zdaj pa napadalec Mure. Vizinger je minuli konec tedna dosegel hat trick, na tekmi, na kateri je sin vlagatelja in športnega direktorja Mure Georga Juncaja prvič začel in potem tudi zadel za Prekmurce. Liga prvakov se začenja. Marko Cirman meni, da se ni treba ničesar bati, da je nov tekmovalni sistem morda kompleksen, toda zgolj na prvi pogled, hitro pa se ga bomo navadili, pravi pa, da je super. Več tudi o prihajajočih slovensko-avstrijskih tekmah. Ženska ekipa Mure bo v zadnjem krogu kvalifikacij lige prvakinj igrala z avstrijskim prvakom St. Poltnom, slovenska reprezentanca do 21 let pa bo oktobra igrala z Avstrijo in si skušala zagotoviti preboj na evropsko prvenstvo. Gost je tudi Sandi Škvarč, ki podrobno spremlja ženski in mladinski nogomet. Voditelj podkasta je Luka Petrič.

Vsak dan se vozimo po naših črnih asfaltnih cestah. Tisoči in tisoči zjutraj iz vasi in mest hitijo tja, kjer si služijo kruh, in vmes sanjajo o krasni prihodnosti. Na črnih asfaltnih cestah se v avtomobilih, na avtobusih in kolesih dogaja veliko stvari, izgovarjajo se številne jezne ali ljubeče besede, zorijo veliki sklepi o tem, kaj storiti, da bo dan, ki se je pravkar zbudil na obzorju, lep dober, uspešen. Le redko kateri voznik tu in tam pogleda na cesto, navadno le preveri, ali je kje kakšna luknja, kakšen moteč predmet, veja ali kamen, morda celo žival, zaradi katere mora zmanjšati hitrost. Ceste opazujemo tudi, ko se zgodi prometna nesreča ali pa ko nas znaki opozarjajo, da se na cesti dela, in se vsi vozači postavimo v pokorno kolono, ki počasi leze naprej. Kako močno potem nekateri vozniki pritisnejo na plin, ko lahko spet vozijo hitro! Le kam se nam vsem tako mudi? Včeraj zjutraj pa sem na ceste gledala malo pozorneje, saj smo vozili le 30 km na uro. Tam so bili že zbrani delavci in so začenjali svoje težko in odgovorno delo. Kar presunilo me je, saj med njimi navadno ne slišiš slovenske besede! Torej, te naše črne asfaltne ceste gradijo tujci, ki so prišli k nam iskat zaslužek zase in za svoje družine. Nehote mi je spomin segel v preteklost, kajti pred petdesetimi leti so tudi moj oče in številni drugi iz kmečkih družin hodili na delo v Avstrijo. Gradili so mogočne avstrijske avtoceste, mostove in počivališča, kot jih danes gradijo tuji delavci pri nas! In kot so v avstrijskih in nemških avtocestah ostale kapljice potu in krvi naših staršev, dedkov in stricev, tako so naše ceste poškropljene z znojem in krvjo tujih delavcev, ki so prišli k nam. Dobro je zjutraj kdaj pomisliti na to. Na zgarane obraze in žuljave roke, po asfaltu dišeče delavce in njihove pesmi v tujem jeziku. Da lahko blagoslovimo vsak del ceste, ki je na novo zgrajena ali popravljena. Bolj kot jeza nas bo pomirila tiha molitev za vse, za delavce, ceste in šoferje pred nami in za nami: blagoslovi, Gospod, to jutro vse, ki gradijo naše ceste, vse, ki jih načrtujejo, in vse, ki se vozimo po njih, da bi nam zmeraj služile za dobro in se na njih nikoli ne bi zgodilo nič hudega. Amen.

Slovenska nogometna reprezentanca je odigrala uvodno tekmo četrte izvedbe nogometne Lige narodov. Drugič igra v drugem kakovostnem razredu. Odzive po tekmi z Avstrijo prepletemo z zanimivostmi s tekme svetovnega pokala v športnem plezanju in novicami s kolesarske dirke po Španiji.

⏰ Driiiiing! Evooo! Post-zgodovinski Ofsajd. Zgodovina je tu. Dvojna. Dva kluba sta v konferenčni ligi, bravo Celje in Olimpija! Bravo! Kaj to pomeni, kaj se bo spremenilo, kaj bi se moralo spremeniti, kaj se zagotovo ne bo? O, taka oddaja je to, ja!

Slovenski manjšini na avstrijskem Koroškem in Štajerskem se soočata s številnimi težavami. Prihodnje leto bo minilo 70 let od podpisa avstrijske državne pogodbe, v kateri je 7. člen zaščitnik manjšinskih pravic, ki pa v celoti še vedno niso uresničene. Zato so osrednje manjšinske politične organizacije na avstrijskem Koroškem na Evropski parlament nedavno naslovile peticijo o pomanjkljivem izvajanju manjšinskih pravic v Avstriji. Položaj slovenske narodne skupnosti pa ostaja eno ključnih vprašanj tudi v meddržavnih odnosih med Slovenijo in Avstrijo. Kaj lahko pripadniki manjšine pričakujejo pred omenjeno obletnico, pa tudi od zveznih parlamentarnih volitev jeseni?

Tokrat smo pogledali v Avstrijo, potem ko je njihova ministrica za okolje, pred mesecem dni, na svojo roko omogočila sprejem spornega Zakona o ohranitvi narave, ki bo zdaj na pleči vseh EU kmetov. Z nami je bila Polona Globočnik. Pod drobnogled smo vzeli tudi druge aktualne kmetijske dogodke: Zajčjo mrzlico, dogajanje v sadjarstvu in povabili na poljedelski dan KGZ Maribor.

Ker smo sredi počitnic, družine so se odpravile na morje ali v planine, mladi na taborjenja, romanja in kolesarjenja, je bila bolj sproščena tudi oddaja Utrip Cerkve v Sloveniji. Pogledali smo, kako v teh mesecih za svoje člane poskrbijo pri Gibanju Vera in luč in kako bratje kapucini v Kančevcih preživijo lepe, a naporne tedne, ko gostijo številne skupine. Poročali smo tudi o »Aleševi nedelji«, ko so se 14. julija se v cerkvi sv. Pankracija tik ob meji z Avstrijo pri dvojezični sveti maši zbrali škofje in verniki mariborske in graške škofije.

Gostili smo Polono Globočnik, ki se je v sosednjo Avstrijo prvič za daljše obdobje odpravila leta 2012, ko je v Celovcu začela obiskovati srednjo šolo. Študij je nadaljevala na Dunaju, vmes dve leti delala v Bruslju, nato pa se je vrnila v Avstrijo, kjer je trenutno zaposlena na Avstrijski kmetijski zbornici. V oddaji je spregovorila o življenju in delu v tujini.

Pred nami je prvi pravi poletni konec tedna, ki ga bo marsikdo podaljšal do prazničnega torka, zato ga bodo zaznamovali zastoji na cestah. Običajno se promet najbolj zgosti od meje z Avstrijo proti notranjosti in potem naprej proti slovenski Obali ter na cestah proti mejnim prehodom s Hrvaško. Najbolj obremenjena je ljubljanska obvoznica s smeri Gorenjske in potem naprej proti Kopru, gost promet je tudi od Šentilja mimo Maribora in Ptuja proti Gruškovju. Ne glede na gostoto prometa bi lahko za manj stresa na cestah veliko naredili udeleženci. Drugi poudarki oddaje: - Povprečna plača za april v primerjavi z marčevsko nekoliko višja; neto je dosegla tisoč 487 evrov. - Razmere na trgu z zelenjavo so kaotične, opozarja stroka. Domači pridelovalci težko tekmujejo z nizkimi cenami. - Slovaški parlament ob obstrukciji opozicije sprejel nov zakon o javni radioteleviziji; kritiki svarijo pred vplivom politike. - V 77. letu je umrl sodnik sodišča Evropske unije Marko Ilešič.

V 21 državah potakajo volitve v Evropski parlament. V Sloveniji je bila do enajste ure skoraj 12 odstona udeležba.Jutri se bodo nadaljevala stbrnega pogajanja predstavnikov vlade in javnega sektorja, na katere bo vplivala tudi nova nedavna odločitev Ustavnega sodišča.Po osvoboditvi štirih izraelskih talcev in 200 smrtnih žrtvah palestinske oblasti zahtevale zasedanje Varnostnega sveta Združenih narodov.ŠPORT: Slovenski nogometaši pred odhodom na evropskro prvenstvo remizirali z Bolgari, izid je bil 1 proti 1.VREME: Popoldne bo še nekaj sonca, ponoči se bodo začele pojavljati krajevne plohe in nevihte, ki nas bodo spremljale tudi jutri.Avstrijo so včeraj zajela huda neujrja s padavinami, ki so povzročile poplave. Na Štajerskem eden od plazov zasul tudi avtocesto.V Ljublajni so včeraj prirpavili slovesnost ob 10. obletnici izhajanja Magnificata v slovenskem jeziku.ŠPORT: Lia Apostolovski in Nejo Filipič čaka večerni finale tretjega dne evrospkega prvenstva v atletiki.

V prvem delu oddaje je pritiske na Avstrijo, da sprejme Zakon o ohranitvi narave pojasnila Polona Globočnik z Avstrijske Kmetijsko gozdarske zbornice. V osrednjem delu pa smo z Martinom Mavsarjem specialistom s KGZ NM in Nejcem Rumpretom s kmetije Karlovček povabili na Dan tehnike, ki bo v soboto potekal na kmetiji Karlovček. Predstavili bodo precizno kmetovanje na področju sadjarstva in vinogradništva.

Novinar Jože Možina ob svetovnem dnevu svobode medijev opozarja na naraščanje enoumja in monopol medijev.Peter Gregorčič na KPK prijavil ustavnega sodnika Roka Čeferina zaradi domnevne kršitve določb o nasprotju interesov.Kandidatno listo za evropske volitve vložila tudi SLS. Državljane poziva, naj vzamejo odgovornost v svoje roke.Umrla je novinarka Manca Košir, zagovornica življenja in dolgoletna sodelavka Hospica.Hamas še vedno brez odgovora na izraelski predlog za premirje v Gazi.Policija v zadnjih dveh tednih na ameriških univerzitetnih kampusih prijela že več kot dva tisoč protestnikov. Biden poudarja: Mirni protesti so v Ameriki zaščiteni, nasilni niso.Vreme: Jutri postopna razjasnitev, popoldne plohe in nevihte.Vstop Slovenije v Evropsko unijo pred 20 leti okrepil gospodarske vezi med Slovenijo in Avstrijo.V Štandrežu pri Gorici obhajajo stoletnico ustanovitve župnije in posvetitve cerkve.ŠPORT: Slovenski hokejisti proti Japonski za pomembne tri točke. Med elito morda že nocoj.

Kljub temu da Slovenci obožujemo svojo domovino in njene pokrajine, so kotički, ki - na srečo – ostajajo neodkriti. Eden takšnih kotičkov, kotov, ali kar pokrajin, so gozdovi, grmovje, mrtvice, travniki in ostale prepreke, ki obdajajo reko Muro. Prepreke seveda samo za tistega, ki se nameni prevoziti breg Mure s kolesom. Na avstrijski strani Mure, ko je ta mejna reka, poteka kolesarska pot, imenovana »R2«. Naši severni sosedje so jo zgradili pred leti, začne pa se v srcu Visokih Tur in konča, ko reka zapusti Avstrijo. Našemu dokumentaristu Marku Radmiloviču pa je prišla pod pedala drugačna ideja … Kaj če bi prevozil Muro po slovenski strani, kjer ni udobja asfalta in kažipotov, kjer se steze in stezice in poti navezujejo na breg brez pravega reda in logike? Kako mu je to uspelo, izveste tokratni Nedeljski reportaži.

V najnovejši epizodi Nogometnegaantikvariata boste izvedeli, kako se je mariborski Železničar odrezal vkvalifikacijah za nacionalno ligo, kako se je SK Ljubljana odrezala vnacionalni ligi, kateri igralec je imel vzdevek Tarzan, katera tekma se jeigrala za Bežigradom na dan, ko si je Hitler pripojil Avstrijo, katerineslovenski klub je bil slovenski prvak, kateri Arsenal je bil uspešnejši,tisti iz Tivata ali tisti iz Londona in kateri francoski igralec je dosegeldevet golov na eni tekmi in umrl na obletnico svojega dosežka. Skratka, ne bodolgčas!

Slovenska ženska teniška reprezentanca v Bratislavi nadaljuje kvalifikacije za uvrstitev na sklepni turnir Billie Jean King, rokometašice v Ulmu lovijo olimpijsko vozovnico, popoldne bodo nasprotnice Paragvajke, hokejisti pa se bodo v sklopu priprav na svetovno prvenstvo še drugič pomerili z Avstrijo.

Pred evropskimi volitvami, ki bodo 9. junija, bomo v prihodnjih dveh mesecih oddajo Evropa osebno namenili osvetlitvi težav in pričakovanjem mladih prebivalcev evropskih držav. Obiskali smo Madžarsko, Avstrijo, Hrvaško in Italijo in tam mlade spraševali predvsem to, kako živijo, kakšne so njihove možnosti izobraževanja in posledično zaposlitve, kako je s stanovanjsko problematiko, kako doživljajo okoljsko krizo, kakšen je njihov pogled na življenje v državi rojstva in kaj bi radi sporočili politikom. Serijo oddaj začenja Maja Stepančič, ki se je februarja mudila v italijanski Brescii in na tamkajšnji železniški postaji nagovorila 30-letnega Antonia.

Piše Staša Grahek, bereta Jure Franko in Maja Moll. Helena Koder je svojo poklicno pot začela kot napovedovalka, voditeljica oddaj, nato se je uveljavila kot novinarka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Bila je scenaristka skoraj petdesetih dokumentarcev, nekaj manj kot dvajset jih je tudi režirala. Večina jih je nastala v produkciji Televizije Slovenija. Snemala je z mnogimi režiserji, nazadnje z Miranom Zupaničem, s katerim sta leta 2001 posnela film o Edvardu Kocbeku: Pesnik v pogrezu zgodovine. Kot režiserka je leta 1997 posnela Magdalenice gospe Radojke Vrančič – v središče je postavila pomembno slovensko prevajalko Marcela Prousta Radojko Vrančič, film pa je poklon pisanju, prevajanju, prevajalki in njenemu pisatelju; nekaj let pozneje je režirala tudi film Obrazi iz Marijanišča; v njem so v pomembnem formativnem življenjskem obdobju bivali nekateri pomembni slovenski literati 20. stoletja: Menart, Zlobec, Zajc, Vuga in Kovačič. Čeprav je Helena Koder vešča pisanja, je Krošnja z neznanimi sadeži njen knjižni prvenec. V knjigi so na 250 straneh zbrani eseji, ki so nastajali v zadnjem desetletju in pol in ker so revijalne objave izmuzljive, je prav, da jih lahko prebiramo v knjigi. Enajst jih je, vsakega od njih vpelje fotografija, slika, naključna podoba, ki ni ilustracija, je vidni dražljaj, ki vabi k branju in premisleku. Vzgibi, ki so avtorico spodbudili k pisanju posameznega eseja, so zelo različni – Helena Koder svoj pisateljski postopek največkrat razkrije, opiše, reflektira in tudi komentira; bralca nepretenciozno seznanja s tem, kaj ji daje misliti, kaj ji zbuja dvome in tudi pri čem se morda čuti negotovo. Najbrž ni naključje, da se knjiga začenja z leta 2019 napisanim esejem Hvalnica pisanju. Začetek eseja je oseben, kot je osebna fotografija, ki ga napoveduje: z lično pisavo popisan zvezek. Avtorica nekje med morda pozabljenimi knjigami in papirji naleti na dnevniške zapise. Svoje lastne, ki so ji že zdavnaj ušli iz spomina. Spozna, da se ji je nekoč očitno zdelo pomembno, da jih napiše. Da piše o svojem življenju, svoji izkušnji. Kot se je to zdelo že mnogim. In že njena hvalnica pisanju postane hvalnica branju. Prav branje je za pisanje Helene Koder bistveno. Je nit, ki povezuje prav vse njene eseje. Helena Koder je neutrudna bralka, posebno mesto ima med knjigami poezija. V naslovnem eseju se ukvarja s poezijo Petra Kolška. Posebej se je je dotaknila pesem z verzom o Krošnji z neznanimi sadeži – pesnik tvega misel, kako otroci gledajo mrtve kot krošnjo z neznanimi sadeži. Avtorica se v Kolškovo poezijo poglablja, temeljito premisli posamezne verze, ki ji posebej zvenijo, toda njeno razmišljanje o pesništvu ni samo sebi namen, kot ni sama sebi namen poezija; zanima jo njena vez z življenjem, z njegovim minevanjem, tudi s smrtjo. S smrtjo pesnika, z bližino smrti nasploh. Ne beremo samo o poeziji, beremo o ljudeh, ki jo pišejo, berejo, beremo o ljudeh, ki so soočeni z življenjem in njegovim minevanjem. Ja, zelo pogosto in vedno znova z minevanjem. Tudi ko piše o umetnosti, Helena Koder piše o ljudeh. O umetnikih – tistih, ki jih pozna ali jih je poznala osebno, in tistih, ki jih pozna samo po ustvarjanju. Piše o ljudeh, ki so ji blizu, o tistih, ki so ji bili blizu, pa jih ni več. Njeni eseji so osebni, a ne za ceno intelektualne jasnosti in resnicoljubnosti. Značilen je morda esej Hoja z materinščino. Avtorica razmišlja o položaju slovenščine danes. Piše o slovenščini in kar piše, je spet nekakšna hvalnica jeziku, vendar pri tem ne pozabi povedati, da je naš odnos do tega jezika pogosto malomaren, če ne kar nemaren. Skrbi jo odnos mlajših, ki se z včasih neznosno lahkoto selijo v nekakšno angleščino. Svoje stališče podčrta z osebno izkušnjo – piše o materi, po rodu Čehinji, ki je svojo češčino sčasoma izgubila, in o očetu, koroškem Slovencu, ki je po plebiscitu Avstrijo zapustil in se preselil v Jugoslavijo. Avtorica osebne izkušnje ne vsiljuje, jo pa deli kot samoumeven del lastnega življenja; stvarno ugotovi – sami se bomo morali odločiti, kaj bomo s slovenščino, ki jo imamo in ki je zdaj in tukaj nihče ne ogroža. O avtoričini veri v smisel, pomen in moč umetnosti posebej razločno govori esej z naslovom Z nostalgijo o Nostalgiji, ki sega na področje filma, kjer je Helena Koder seveda doma. Imamo fotografijo ruskega režiserja Tarkovskega z igralcem Josephsonom, ki je nastala ob snemanju slavne Nostalgije. Takole avtorica zelo natančno opisuje svoje doživljanje umetnosti: »Sama ob nekaterih umetninah tako razpoloženje občutim čisto fizično. Visoko in globoko v prsnem košu nastane nedoločljiv pritisk, ki se čustveno izraža kot nekaj med vzhičenostjo in otožnostjo, v podstati pa je neizraženo zavedanje o vsem, kar ne bo moglo biti nikoli izpolnjeno. Zavedanje lastne nemoči. Vendar v tem ni nobene žalosti. Niti revolta. In sploh ne vdanosti.« Pisanje Helene Koder ni hladno in neprizadeto. Nikakor pa tudi ni čustveno obremenjeno in obremenjujoče. Ni je sram pisati o stvareh srca; na enem od redkih odkrito polemičnih mest v knjigi pove, da srce zanjo pač ni obče mesto. Sentiment ja, sentimentalnost ne. Njen odnos je čustven, a hkrati stvaren, kot je nekje zapisala o svojem odnosu do slovenščine. Eseji Helene Koder v knjigi Krošnja z neznanimi sadeži niso zaprta, stroga forma. Avtorica se ne ogiba zastranitvam, od teme se pogosto oddalji, razmišljanje jo odpelje drugam, naprej, a potem se spet vrne in nadaljuje, kjer se je oddaljila. Esejistično pohajanje z njo je zanimivo, pogosto presenetljivo, tudi duhovito. Bralec bo znal ceniti iskrenost in nevsiljivost njenega pisanja, ki nikoli ni ne pridigarsko in ne kategorično.

Prihaja pomlad, ki jo napovedujejo z juga priletele ptice selivke in takoj za njimi še z juga priletela delovna sila, ki se bo ugnezdila po naših gajih in logeh. V začetku aprila bomo podpisali memorandum o lažjem zaposlovanju delavcev s Filipinov v Sloveniji. Delali bodo v glavnem v socialnem in zdravstvenem varstvu, predvsem v poklicih, kjer znanje, oziroma neznanje jezika ni tako bistveno. Gre na nek način za nadaljevanje zgodbe, ki se je v predkoronskem blagostanju zdela kot novinarska raca, dokler niso začele še nekatere druge evropske države, tudi naše sosede, gledati na tropski paradiž kot na neskončno morje poceni delovne sile. Letos, oziroma ob letu osorej, ko birokrati uredijo vse v zvezi s selitvijo Filipincev pod Alpe, bomo torej videli, kar na hrvaški obali spremljamo zdaj že nekaj let; da so na svetu ljudje in države in pokrajine, ki so še bolj revne in uboge, kot si to radi predstavljamo za nas same. Primerjava s pticami selivkami, ki se kot v lekciji iz čitanke za drugi razred osnovne šole selijo z juga proti severu, takoj ko podnebje to dopušča, ni ne cinična ne zlonamerna. Tok delavne sile, gnan z najbolj uničujočim izumom človeštva, se pravi z neoliberalno inačico kapitalizma, poganja delavno silo z juga proti severu; kot one losose, ki jih nato v bistrih vodah pogoltnejo ali medvedi ali ribiči. Najbolj znane selivke so medicinske sestre. Iz Bosne jih je do zdaj odšlo že tisoče, kar pomeni, da skoraj vse. V glavnem na zahod. Slovenske medicinske sestre migrirajo v Avstrijo, najbolj nenavadno pa je, da avstrijske v Nemčijo. In potem beremo, da se nemške, sploh tiste ob meji, najraje selijo v Švico, le švicarske se ne selijo nikamor, ker Švicarji so ultimativna destinacija, ob gorah in jezerih imajo še trdno valuto in urejeno družbo. Ampak ko prileti z juga na sever nova jata medicinskih sester, takoj za njimi pa v manjšem številu in med mnogo glasnejšim skovikanjem še kontingent zdravnikov, smo mi na severu svoj problem rešili. Ko Slovenci dobimo pošiljko bosanskih medicinskih sester in ko Avstrijci ugnezdijo jato slovenskih, sta Slovenija in Avstrija preskrbljeni. Zdravstvena nega je zagotovljena in zdravstveni minister je vsaj za nekaj ur iz najhujšega. Ampak ob tem seveda ne pomislimo, da smo s tem, ko smo rešili svoj problem, povzročili problem na drugi strani palice. V Bosni osebja v zdravstveni negi praktično ni, Filipini v tem segmentu niso samo tretji svet, temveč jih lahko mirno označimo za predmoderno družbo. Medicinske sestre selivke niso zmaga za določen zdravstveni sistem, temveč so samo v zmago preoblečen poraz. Še nekaj let nazaj smo v Sloveniji od zdravniškega osebja zahtevali nepopustljive izpite iz našega jezika, s katerim so imeli celo pred nekaj desetletji še bratje strašanske težave. Kajti dvojina je ovira, prek katere je skoraj nemogoče preplezati; a če smo še nedolgo nazaj ogorčeno gledali zdravnika, ki je sebe in bolnika naslavljal kot množino, smo zdaj pripravljeni uvoziti kontingent Filipincev, med katerim bodo lingvistično najbolj nadarjeni potrebovali leta, da si bodo v gostilni znali sami naročiti pivo in male vampe. Ampak vse to govoričenje ne odgovori na osnovno vprašanje, ki se v slovenščini glasi: »Zakaj?« ali še bolj prav: »Čemu?« Jasno je, zakaj gredo bosanske medicinske sestre v Slovenijo, slovenske v Avstrijo, avstrijske v Nemčijo in nemške v Švico. Skrivnost je v plačilu. Prek vsake nove meje je zaslužek višji, nekaj pa imajo dodati tudi delavna dovoljenja, oziroma članstvo v evropski povezavi, oziroma memorandumi, kot ga bomo podpisali s Filipini. Medicinske sestre ne morejo kar prosto frčati po evropskih domovih za ostarele. Ko pa jim uspe priti v državo severno, oziroma zahodno od njihove, so tam praviloma bolje plačane. Preprosta misel poštenjaku narekuje, da se naivno vpraša: »Čemu pa mi ne plačamo medicinskih sester kot Avstrijci, oziroma čemu jih Avstrijci ne plačajo tako kot Nemci, oziroma zakaj vsi narodi na svetu medicinskih sester ne plačajo tako kot Švicarji?« Odgovor žal odzvanja v vetru. Vsaka nova vlada, pa ne le slovenska, zatrdi, da ima, ali vsaj pozna odgovor, vsaka nova zdravstvena politika, pa ne le slovenska, se čoha po glavi, ko izšola na desetine kakovostnega zdravstvenega kadra, ki pa komaj čaka, da jo zvizne čez mejo. Potem pa se morajo zdravstveni ministri iti uvoznike belega blaga, ko krpajo kadrovsko stisko in ko so na novo zgrajeni domovi za starejše občane prazni, ker ni zaposlenih, ki bi v njih delali. Potencialni odgovor na to zapleteno politično in zdravstveno-politično vprašanje se nam ponudi sam od sebe; če bi izkoreninili korupcijo v zdravstvu, pa ne po korakih, ampak čisto in povsem, bi lahko slovenske medicinske sestre ostale doma. Če se zdravstvo ne bi utapljalo v papirologiji, če bi se še bolj digitaliziralo, bi lahko medicinske sestre ostale doma. Če bi propagirali in uveljavljali prakse, ki vzpodbujajo zdrav način življenja, hkrati pa prepovedali prakse, ki nas od tega odvračajo, bi lahko medicinske sestre ostale doma. In nenazadnje; če bi zaslužke, tudi status, ugled in spoštovanje posameznih poklicev, ki so v zdravstvenem sistemu prisotni, nekoliko bolj zbližali, bi lahko slovenske, pa tudi bosanske, nemške in filipinske sestre delale v okolju, ki jih je ne samo izšolalo, temveč ki so se mu pri odločitvi za ta human in naporen poklic tudi zavezale.

Željo po še več povezanosti in sodelovanja so na sobotnem tradicionalnem srečanju Slovencev Videmske pokrajine in Posočja, ki je tokrat potekalo v Kobaridu, podčrtali udeleženci. Vrhunec srečanja, ki so ga v kulturnem delu oblikovali nastopajoči iz Posočja in Benečije, je bila podelitev Gujonovih priznanj, ki jih najbolj zaslužnim za delo v Videmski pokrajini vsako leto podelijo v spomin na župnika Paskvala Gujona. Letošnja prejemnika sta bila Margherita Trusgnach za kulturno ustvarjanje, organizacijsko udejstvovanje in povezovalno vlogo med Benečijo in Posočjem ter Osvald Errath za dolgoletno aktivno delovanje pri ohranjanju zborovskega petja in slovenske besede v Kanalski dolini. Pred kulturno prireditvijo je potekalo srečanje županov iz Posočja in Benečije, udeležila se ga je tudi zunanja ministrica Tanja Fajon. Župani so izpostavili, da si želijo konkretnejšo pomoč obeh držav pri uresničevanju razvojnih projektov. Ministrica jih je spodbudila, naj skupaj sodelujejo pri prijavah na čezmejne razpise.Več prisotnih je opozorilo, da na italijanski strani velik izziv predstavlja majhnost občin, ki z omejenimi kadri ne zmorejo ustrezno in do časa pripraviti kompleksnejših projektov. Pojavila se je pobuda po vzpostavitvi določene organizacije, ki bi združevala interese posameznih deležnikov in predvsem pomagala pri pripravi skupnih projektov ter pridobivanju zunanjih sredstev. Eno od rešitev vidijo tudi v oblikovanju Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZST) v Kanalski dolini, ki bi sicer segalo kar v tri države, Slovenijo, Avstrijo in Italijo.

Možnosti za novo humanitarno premirje v Gazi so vse manjše, je sporočil glavni pogajalec med stranema Katar. Izraelska vojska medtem nadaljuje okrepljene napade v enklavi, prav tako tudi racije na Zahodnem bregu. Zunanja ministrica Tanja Fajon je pred zasedanjem zunanjih ministrov Evropske unije dejala, da se Slovenija zavzema za uvedbo sankcij proti Izraelcem, ki živijo na tem palestinskem ozemlju. Ministri bodo spregovorili tudi o nadaljnji podpori Ukrajini pri soočanju z rusko agresijo. Drugi poudarki: - Nov krog pogajanj med vlado in javnim sektorjem še brez končnega dogovora. - Policija kazensko ovadila nekdanjega direktorja Ukoma Uroša Urbanijo. - V avgustovski ujmi naplavljen mulj s Koroške začeli odvažati v Avstrijo.

Gostja oddaje je Tara Podkrajšek, ki jo je ljubezen do konjev v zgodnjih 20-ih letih starosti odnesla v tujino, kjer je za delo z njimi več možnosti. Najprej v sosednjo Avstrijo, kjer je prebila tri leta, nato se je leta 2014 preselila v Oklahomo, zdaj pa živi v Teksasu. Točneje v manjšem mestecu slabo uro vožnje severneje od Dallasa, ki mu pravijo Pilot Point in ki kljub modernizaciji še ohranja rančarsko tradicijo konjeništva in živinoreje. V Sloveniji, kot pravi, že zaradi nerazvitosti področja, ki jo zanima, ne bi mogla nikoli najti svoje niše, v ZDA pa je možnosti za delo (tudi za trenerje v konjeništvu) neprimerljivo več. Ima pa tamkajšnja fleksibilnost trga dela tudi negativne plati, kar je spoznala pred kratkim, ko je zanosila, in v mesecu dni izgubila praktično vse svoje stranke. Trenutno je tako s svojo nekajmesečno hčerjo na "prisilnem" odmoru od službe, januarja, ko naj bi nadaljevala, pa se jima bo v Pilot Pointu pridružila Tarina mama, da ji občasno pomaga pri vzgoji in vsakdanjih opravilih.

Minister za gospodarstvo in okoliške dejavnosti je napovedal velik investicijski paket, ki naj bi oživil slovensko lesnopredelovalno industrijo. V ta namen bodo šli milijoni evrov. Gre za načrt, po katerem bi preprečili slovenskemu lesu, da podcenjen kot debla roma v Avstrijo in se nato k nam vrača v obliki ladijskega poda in pohištva, dodana vrednost pa ostaja čez severno mejo. Lesnopredelovalna industrija je bila namreč ena prvih, ki je pred tridesetimi leti padla pod žago novih časov. Ob tem pa je minister, očitno ganjen nad slovensko poraščenostjo, na slovesnosti še dodal: "Slovenci nimamo nafte in plina, imamo pa gozd!" Konec navedka. Seveda smo izjavo vzeli iz konteksta, kajti zeleno všečno je minister nadaljeval, da moramo z gozdom pametno gospodariti; ampak jemanje iz konteksta je eno najbolj priljubljenih orodij v naši izrazito manipulativni oddaji. Tako danes, dokler ne pridejo možje z motorkami, odidimo na sprehod v slovenske gozdove. Če se omejimo samo na gospodarsko funkcijo gozda, je bil gozd vedno prištevan k finančnemu sektorju. Slovenski kmet ga je tradicionalno in ljubkovalno klical za »kmetovo banko« – verjetno, ker je bil valutno trden in ker je videl rasti obresti. Pa tudi zaradi tega, ker si je lahko pri njem izposodil denar – če je že hotel kredit. Minister je s svojo izjavo gozd prvič iz finančnega sektorja premaknil proti petrokemiji, ko ga je priglihal energentoma, kot sta nafta in plin. In po pravici je tako; če bi ubogi Arabci, ki se kopajo v nafti, imeli vsaj desetino slovenskega gozda, bi v veselju skakali po jasah in se vesili po njegovih vejah. Morebiti bi celo pozabili na tam priljubljene vojne in bi se raje sprehajali pod zelenim pokrovom … Pa ga nimajo, in zato je minister ponosno primerjal slovenski gozd z njihovo nafto in plinom. Na nesrečo pa se razumevanje spremeni, ko – poučeni z znanjem nižje stopnje osnovne šole – ministrovo izjavo damo v kontekst še drugih nalog, ki jih gozd opravlja za nas, ljudi. Ob gospodarski ima gozd še socialno in ekološko vlogo. Vsaj tako so njega dni razlagale učiteljice v četrtem razredu, ko so razred odpeljale v gozd, ki je v večini slovenskih šol takoj za telovadnico. Če tako gozd razumemo skozi njegovo socialno in ekološko vlogo, se pravi s sprehodi, rekreacijo ter zadrževanjem vode in ohranjanjem tal, z naseljenostjo podeželja in nenazadnje z dihanjem samim, potem nas ministrova izjava lahko skrbi. Razlog je očiten. Če bomo v energetski orgiji, v katero se je spustila civilizacija, začeli gozd razumevati kot energent, kot vir marksističnega profita, tako kot to počnejo z nafto in plinom bogate države, se bomo ekspresno samoukinili. Najprej kot narod, nato še kot vrsta. Prav v Sloveniji – spet gre za osnovnošolsko vèdenje – so v kočevskih gozdovih, sicer tuji aristokrati začeli gospodariti z gozdovi na prijazen način. Ta metoda, znana kot »sonaravno gozdarjenje«, nas še danes dela uspešne in edinstvene ter iz dežel, kjer so gozdove spremenili v koruzne njive, prihajajo strokovnjaki na oglede, ki se končajo z aklamacijami. Ampak poročila s terena v zadnjih desetletjih niso ravno optimistična. Slovenski gozd in našo gozdnatost so napadle biblijske nesreče; od požarov, do armade zalubnikov, podnebnih sprememb, vetrolomov in podobnega. Ob tem pa lastniška struktura, ki je bila ena najljubših igračk slovenske osamosvojitvene politike, kaže svoje rezultate. Govorice iz slovenskih gozdov, ki jih širijo srnjad, zajci, medvedi in po nekaterih govoricah celo palčki, pričajo o tem, da motorka poje svojo cvilečo melodijo pogosteje, kot bi bilo to zaželeno, potrebno in za gozd zdravo. Novi lastniki večinsko niso kmeti, so pa sprejeli kmetski pogled na gozd kot kmetovo banko. Banke novodobnih gozdarskih elit pa niso posojilnice devetnajstega stoletja, ko je rek nastal … To so špekulativne ustanove in sodobni gozdarji v gozdu vidijo – ne klasične banke temveč borznoposredniško ali investicijsko ustanovo, ki bo z milijonskim vlaganjem v lesnopredelovalno industrijo Slovenijo naredila uspešno. Kot sta nafta in plin za uspešne naredila Venezuelo, Rusijo ali Saudsko Arabijo. Zadnjič je predstavnica gozdarstva na burne odmeve javnosti, ki so se pojavili ob sečnji na ljubljanskem Rožniku, pristavila, da sicer razume čustveno navezanost ljubiteljev tega gozda na drevesa, a da na Rožniku ne moremo imeti pragozda. Ekološko teroristično in povsem skregano z gospodarsko logiko se v današnji oddaji sprašujemo: "Zakaj pa ne?"

Kakšne so razmere na področju tiskanih medijev v tujini? Na kakšen način lahko tisku pomagajo države? Oziroma ali sploh imajo interes? Izpostavljamo tri evropske države: Italijo, Avstrijo in Dansko. Pogledamo, kaj si o trenutnih razmerah na tem področju misli Evropska unija, in zakaj so razmere v Združenih državah Amerike povsem drugačne. Sogovorniki:- Janko Petrovec, dopisnik iz Rima, o razmerah v Italiji- Mojca Širok, dopisnica iz Bruslja, o tem, kako Evropska komisija gleda na razmere v tisku- Andrej Stopar, dopisnik iz Washingtona, o tem, kako so razmere v ZDA popolnoma različne kot v Evropi- Daniela Kraus, dunajski novinarski klub Concordia, o razmerah v Avstriji- Mogens Blicher Bjerregård, danski strokovnjak za medije, o tem, da Danska razume podporo medijem kot podporo demokraciji Prvi del serije Pritiski na tisk - lastniki in vodstva Vroči mikrofon o avstrijski aferi, ki je odnesla Sebastiana Kurza

V tednu, ko smo izvedeli, da neznani leteči predmeti definitivno obstajajo, smo frustrirani, ker jim nad Slovenijo ne moremo slediti, namesto tega sledili najnovejšim podvigom slovenske zunanje politike. Zgodba je prav zanimiva, rodila pa se je na Avstrijskem. Oziroma na avstrijskem Koroškem. Podmladek koroške veje svobodnjaške stranke je na spletu objavil pamflet, v katerem volivce poziva, naj med prihajajočimi volitvami z oblasti odstranijo socialdemokrate, ker ti dopuščajo slovenizacijo dežele. Reakcija je bila hipna in ostra. Na slovenskem zunanjem ministrstvu so v predalih poiskali priročnik z diplomatskimi ukrepi in poklicali na pogovor avstrijsko veleposlanico – in rajtamo, da so ji zažugali in sploh. Celo naša zunanja ministrica se je oglasila, potem se je oglasila še avstrijska vlada, oglasila se je slovenska manjšina, oziroma njeni predstavniki, vsi pa so bili ogorčeni. Skoraj bi nastal diplomatski škandal, toliko diplomatskega vojaštva se je znašlo na planem, a na srečo so bili vsi dovolj spravljivi, da nam ni treba s sosednjo Avstrijo v vojno. In sredi najhujšega vrenja se pred zunanjo ministrico – ki v bleščečem ukrepu jezdi po Prešernovi – pojavi ponižni konjar, zvesti poslušalec naše oddaje, da malo pridrži uzdo in šepne gorečnežem na Mladiki: "Dajte no malo umiriti konje!" Že grožnja sama je komična. Nezamisljivega niso zapisali državni avstrijski svobodnjaki, ki so še za življenja rajnkega Jörga z veseljem pometali in opletali z manjšino. Ne, napisala jo je koroška veja, ki je sicer med svobodnjaki zelo cenjena in verjamemo tudi množična, ampak vseeno ne gre za dunajsko centralo. Sploh pa je niso zapisali izkušeni brkati rjavosrajčniki, skale, na katerih je koroški Heimatdienst postavil svojo nazadnjaško cerkev, temveč jo je zapisal podmladek stranke; se pravi koroška veja in njen podmladek. Na slepo ugibamo … Ampak kdo bi lahko sestavljal podmladek koroške veje svobodnjaške stranke? Predvidevamo, da mulci, polni mozoljev in adrenalina, ki težko navezujejo stike s puncami in so preštorasti za kakršenkoli šport. To je namreč model, ki je vodil njihove pradedke pri včlanjevanju v neke druge podmladke. Se pravi, ko je mozoljev in hormonov preveč, Facebook pa ne razume dovolj nemško, ali pa ga ne briga, da bi jagal sovražni govor po koroških grapah, se zdi malo požugati Slovencem dobra ideja. In je podmladek storil to, kar počnejo strankarski podmladki po vsem svetu; malo so se repenčili po spletu, s čimer so se pridružili milijonom vrstnikov, ki so se prav tistega dne, celo tisto uro repenčili na svetovnem spletu zaradi česarkoli že. Hočemo povedati, da če bi razumni resno jemali vse bedarije, ki jih pubertetniki spravijo vsako minuto na svetovni splet, bi zunanja ministrstva ne počela drugega, kot na pogovor vabila veleposlanike izvornih držav. Takšne banalnosti se v resni državi, ki ima resno zunanjo politiko, preprosto ignorira. Še več; ko je naš domači Janez pred dvema letoma doživel tisti akutni in danes že legendarni napad Twitterja, smo se pridušali, da se s pomočjo družbenih omrežij že ne da, oziroma se ne bi smelo vladati – ali voditi verodostojne politike na osnovi tam zapisanih objav! Zunanje ministrstvo pa je v primeru blodenj avstrijskih najstnikov na Facebooku storilo prav to. Na diplomatski parket je zlilo golido internetne gnojnice. Objava pa ima element, ki v ničemer ni ne komičen ne banalen, še manj pobalinski. Svobodnjaki juniorji imajo namreč prav. Na avstrijskem Koroškem resnično lahko govorimo o intenzivni slovenizaciji, ampak je ta tiste vrste, ki je slovenska država ni sposobna, avstrijska država pa ne zainteresirana videti. V katerem grmu torej tiči Slovenec, da moramo svobodnjakom prikimati? Kot na slovenskem Štajerskem se tudi na slovenskem Koroškem vsako jutro na tisoče delavcev odpelje na delo v sosednjo pokrajino. To sicer ni slovenizacija, kot si jo predstavljajo in o kateri govorijo mladi svobodnjaki … A če ne bi bilo te slovenizacije, bi na avstrijskem Koroškem zastal turizem, dobršen del industrije, celotna oskrba starejših in velika večina storitvenih dejavnosti, ki so danes odvisne od migrantske delovne sile. Če parafraziramo; po prvi svetovni vojni smo bili Slovenci na Koroškem utišani zaradi jugoslovanstva, po drugi zaradi srpa in kladiva, a smo se v novem tisočletju vrnili; tokrat z izvijačem v eni in s krpo za čiščenje v drugi roki. Prav zaradi tega je borbena drža zunanjega ministrstva zaradi naivne politične masturbacije tako bizarna. Ker to isto ministrstvo ne zmore urediti statusnih težav, ki migrantske delavce tarejo že desetletja, trenutna vlada, tako kot njene predhodnice, pa v deprivilegirano Koroško ne zmore pripeljati dovolj projektov, da bi delovna sila lahko ostala doma. Pa kaj bi govorili o projektih; slovenske politične elite na Koroško že trideset let niso sposobne pripeljati niti spodobne ceste, kaj šele kaj drugega! In dokler bo nekoč enoten, danes pa razdeljeni Korotan tako daleč od Ljubljane in na drugi strani tudi daleč od Dunaja, se lahko zunanja ministrstva na glavo postavijo, a lokalni neprilagojenci bodo bolj ali manj politično artikulirano še naprej na splet zlivali svoje frustracije. Ki jih sestavljajo štirje vogali vsakega hujskanja, ki da kaj nase: "Kri, zemlja, bojaželjnost in nizek IQ."

Lepa slovenska tradicija veleva, da se ob prazničnih večerih zbere družina in se posveti igranju družabnih iger. Danes se bomo tako čarobnim dnevom primerno spustili v čudovitih svet iger, ki nas kratkočasijo in zabavajo, mogoče pa se iz njih celo kaj naučimo. Najbolj popularna družabna igra, ki se popolnoma ujema z značajem Slovenca in njegovim pogledom na svet, je "Človek ne jezi se!" Na drugem mestu so različne igre s kartami, kot so tarok, briškola ali šnops. Že na tretjem mestu pa je igra, ki predvsem v zadnjih letih pridobiva na popularnosti in je s stopničk pregnala šah. Govorimo o igri »zrušimo premiera« in danes se bomo bolj podrobno posvetili prav tej široku razvejani in popularni družabni igri, ki ob večerih zabava vse več Slovencev. Najprej nekaj o zgodovini igre. Igra je sicer prastara, a so jo igrali različno v različnih zgodovinskih obdobjih, k nam pa je zares prišla šele z demokratizacijo. Če si jo igral ali pod Avstrijo ali pod Jugoslavijama, te ni čakalo nič dobrega, tako da smo se je zares začeli učiti šele na začetku devetdesetih let. Ker se igra v različnih delih Slovenije igra nekoliko drugače, bomo v današnji oddaji obnovili, in na ta način poskušali poenotiti pravila. Smisel igre je, da igralci kolikor hitro gre, izvolijo premiera, nato pa ga poskušajo kar najhitreje zrušiti. Za zmagovalce se štejejo igralci, ki od izvolitve do zrušitve premiera potrebujejo najmanj časa, oziroma igro končajo najhitreje. Pravila so nekoliko zapletena, a le za prvič; po nekaj letih igranja postanejo pravila jasna in enostavna, kar pa ne zmanjša užitkov ob igranju … Skupina igralcev, najpogosteje je to milijon in pol volilnih upravičencev, vrže kocko. Če je število sodo, izvolijo levega, če pa liho, pa desnega premiera. Ko premiera imamo, na sceno stopijo posredniki, prek katerih nato igralci igrajo igro. Imenujejo se »mediji«! Osnovno pravilo je, da skozi leve medije rušimo desne premiere, obratno pa skozi desne medije rušimo leve premiere. Na višjih ravneh igre je sicer mogoče, da s pomočjo levih medijev rušimo tudi leve premiere, nikoli pa z desnimi mediji ne rušimo desnih premierov. Igra se začne, ko levi ali desni medij na glas spregovori naslednji stavek: "Zavzemamo se za resnico in pravico!" Zatem igralci trikrat plosknejo, vstanejo, se obrnejo proti Jutrovemu in pljunejo čez levo ramo. Tako se igra začne … Da igra ne traja v neskončnost, je omejena na štiri leta, a v Sloveniji se skoraj nikoli ne zgodi, da igralci igre ne bi končali pred tem rokom. Če premieru uspe ostati nezrušen vsa štiri leta, dobi spomenik. Obstaja tudi izjema, imenovana joker, ali Borut po domače. Če igralci potegnejo Boruta, je ta, kljub temu da je bil zrušen, premaknjen na položaj predsednika države. Tam brez prave vloge čaka v tako imenovanem »talonu«, da ga potegnejo na plano. Vrnimo se k rušenju premiera. Premier se trudi na vse načine biti nezrušen, predvsem tako, da skriva svojo preteklost, poslovne povezave, na drugi strani pa kaže dobre gospodarske rezultate in menjava ministre. Igralci pa s pomočjo medijev vanj usmerjajo lastne frustracije in ga poskušajo zmesti s skupinskim razočaranjem. Včasih postane igra kar malo nasilna in premier šprica igralce s solzivcem, ti pa vanj mečejo žaljivke. Ampak v veliki večini gre za zanimivo in miroljubno igro, ki je primerna za čas po božičnem kosilu in pred obiskom nadležnih sorodnikov. Najbolj zanimivo pa je to, da igra kot taka ne prinaša nobene nagrade. Gre izključno za veselje in radost ob zmagi, ali za razočaranje ob porazu. Mediji, s katerimi se igra igra, si zavoljo nje obetajo višjo naklado, višjo poslušanost in gledanost, ampak jih praviloma niso deležni, saj jih nad vodo drži samo usmiljenje igralcev in kdaj pa kdaj finančna injekcija tajkuna iz sosednje ulice … Letos so se prvi igralci s prvimi mediji že pojavili in pričakujemo, da če ni snega, bodo vsaj ta in njej podobne igre pričarale božično vzdušje v naših domovih … Mir vsem …

Če se je hrana od leta 2019 podražila za polovico, se poraja vprašanje, če so te podražitve res samo posledica velikega dviga cen energentov. V dananšnjem Vročem mikrofonu preverjamo, kakšna je pri dvigu cen perspektiva velikih in malih trgovcev ter ministrstva za kmetijstvo. Ugotavljamo, če na inflacijo vpliva tudi prodaja domačih proizvajalcev hrane tujim lastnikom. Pred dvema tednoma smo se v Vročem mikrofonu odpravili po nakupih v Avstrijo in Italijo. Ugotovili smo, da cene ne rastejo povsod enako, razlike pa sistematično ugotavlja primerjalnik cen živil. Po prvi primerjavi so se nekatera živila celo pocenila.

Bogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali. Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vedno aktualnejša. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedani, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja, eden temeljih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. V prepletu misli in občutkov vem, da se bom še vedno spopadal z mejami, največjimi in najvišjimi, težje prehodnimi in na neki način nevarnejšimi od tistih, čez katere sem v mladosti tihotapil sebe in stvariBogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali. Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vse bolj aktualna. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedana, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja eden temeljnih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa. Za dr. Iztoka Tomazina meje pomenijo specifičen pogled na življenje. Navsezadnje se vsak dan srečujemo s takimi in drugačnimi mejami, ki jih pogosto ne doživljamo kot meje. To je lahko meja lastnega udobja, meja strahu in poguma, tega, kaj lahko storimo in česa ne smemo, kaj je nevarno in kaj ni. Tu pa so še družbeno opredeljene meje, ki določajo, kaj je dovoljeno. In tako so naša življenja pravzaprav preplet takih in drugačnih meja. To se prepleta tudi v njegovi knjigi. Priprave na tihotapske akcije so imele podlago v otroških igrah, Iztoka Tomazina sta že takrat privlačila in spremljala tveganje in popolna posvečenost dejanjem, ki si jih je zamislil. Poseben čar je prinašalo tisto, kar je bilo prepovedano. Ozemlje, na katerem je Iztok Tomazin prehajal mejo, je visokogorski greben Karavank, najdaljši gorski greben v Sloveniji in naravna, jasna in po večini težko prehodna meja med državama. V obdobju rajnke Jugoslavije je bila meja z Avstrijo na območju Karavank dobro zastražena. Pod gorami, po večini na začetku dolin, so bile v precej enakomernih presledkih posejane karavle, v njih pa številne enote graničarjev, ki so redno patruljirali v obmejnem pasu, pogosto v spremstvu dresiranih psov, in branili našo državo pred bog ve kakšnimi sovražniki, piše Iztok Tomazin. Z graničarji se ni bilo dobro prepirati. Med večjimi kontrabantarskimi dosežki je bilo tihotapljenje zmaja. Rdeča nit opisovanja meja, obmejnosti in mejaških zgodb se v knjigi nadaljuje z opisom himalajskih izkušenj. Knjiga na Meji seveda odpira vprašanja, ki so globoko zasidrana v vsakem posamezniku, čeprav se ni nikoli ukvarjal s tihotapljenjem. Dejstvo je, da se meje vedno spreminjajo.     Iztok Tomazin svojo knjigo konča takole: "Še vedno sedim na svojem vrhu nekje v Karavankah, sonce je že zašlo, svetloba ugaša, v dolinah  hitro, v gorah počasneje. Najdlje bo nebo žarelo nad zahodnim obzorjem. Prihaja noč, meni pa je vse lepše. V prepletu misli in občutkov vem, da se bom še vedno spoprijemal z mejami, največjimi in najvišjimi, težje prehodnimi in na neki način nevarnejšimi od tistih, čez katere sem v mladosti tihotapil sebe in stvari. Z mejami, na katerih ne grozijo represivneži in smrtno orožje, z mejami v sebi, pri katerih na drugi strani ni ničesar, kar bi že poznal, a vem, da jih je odkrivati in prestopati vredno in edino smiselno, pravzaprav najvišji cilj in smisel preostanka življenja."