Podcasts about slovence

Ali je 70 let po podpisu avstrijske državne pogodbe še mogoče pričakovati dejansko uresničitev pravic, zapisanih v njenem 7. členu? Če do tega ne bo prišlo kmalu, uresničitev ne bo več potrebna, opozarja naš sogovornik, znani koroški slovenski odvetnik Rudi Vouk. V Pliberku prisluhnemo koncertu Za mir bom govoril. Kot opozarjajo organizatorji SPD Edinost, si je namreč treba vseskozi prizadevati za mir. O čezmejnem gospodarskem sodelovanju in izzivih na tem področju pa tudi italijanski birokraciji pripoveduje Borut Sardoč iz Slovenskega  deželnega gospodarskega združenja iz Trsta. V Porabju pa se pridružimo ministru za Slovence v zamejstvu in po svetu Mateju Arčonu, ki se je z delegacijo mudil na dvodnevnem obisku. Kaj vse je videl in zakaj so takšni obiski pomembni za Slovence onstran meje? Prisluhnite!   Foto (USZS): slovenska delegacija na obisku v Porabju

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne in 70 let od podpisa Avstrijske državne pogodbe – dveh zgodovinskih dogodkov, ki sta močno zaznamovala Slovence v njihovem skupnem kulturnem prostoru. V pogovoru pod okriljem Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega sporeda ORF v Celovcu razmišljamo o manj znanih dejstvih in zapuščini, ki sta jih krojila omenjena dogodka, pa o tem, kako s preteklimi dogodki osvetliti današnje družbenopolitično dogajanje. O tem s sogovorniki – sodelujejo Peter Kovačič Peršin, dr. Jože Pirjevec in dr. Valentin Sima. Sprejem partizanov v osvobojeno Ljubljano (9. maj 1945), foto: Wikipedija

Slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem in Štajerskem zaznamuje 70. obletnico podpisa avstrijske državne pogodbe, s katero je bila 15. maja 1955 zagotovljena vzpostavitev samostojne in demokratične Avstrije. V 7. členu avstrijske državne pogodbe so zapisane tudi manjšinske pravice, ki še vedno niso popolnoma izpolnjene. Največ zahtev imajo koroški Slovenci na področju dvojezičnega šolstva, sodstva in slovenščine kot uradnega jezika. Kaj 7. člen za manjšino pomeni danes, katere pravice še vedno niso uresničene in kako manjšino podpira matična Slovenija, o tem v tokratni oddaji Studio ob sedemnajstih. Gostje: Rudi Vouk, predsednik Društva koroških slovenskih pravnikov; Feliks Wieser, podpredsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca; Vesna Humar, sekretarka na ministrstvu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

V slovenski cerkvi svetega Rafaela v Merrylandsu v Sydneyju v Avstraliji bo tamkajšnji slovenski župnik frančiškan p. Darko Žnidaršič jutri ob pol enajstih dopoldne po krajevnem času daroval pogrebno sveto mašo za pokojnega Florjana Auserja. Bil je lastnik, urednik in oblikovalec Glasa Slovenije, revije, ki je najprej izhajala v tiskani obliki, sedaj pa je to spletna stran Stičišče avstralskih Slovencev. Več let je bil tudi predstavnik Slovencev iz Avstralije v Svetu Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu. Po njegovi zaslugi, delavnosti in odprtosti je veliko digitaliziranega gradiva iz življenja rojakov v Avstraliji že v Arhivu RS v Ljubljani. Florjan Auser je zadnja leta živel v Sloveniji, večkrat pa je bil v svoji drugi domovini Avstraliji. V četrtek po veliki noči je v 77-tem letu življenja v bolnišnici v Melbournu umrl za posledicami možganske kapi. Pokopan bo v Sloveniji.

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu in podpredsednik slovenske vlade Matej Arčon je pred nekaj minutami začel obisk pri slovenski manjšini v Porabju na Madžarskem. Na Slovenski vzorčni kmetiji v Gornjem Seniku bo govoril z gospodarstveniki, prijavitelji projektov na program spodbujanje gospodarske osnove avtohtone slovenske narodne skupnosti na Madžarskem in župani porabskih občin Gornji Senik, Dolnji Senik, Sakalovci, Verica - Ritkarovci, Števanovci, Andovci in Monošter. Jutri bo na programu obisk dvojezičnih vrtcev Monošter in Sakalovci in osnovne šole Števanovci. Ob koncu ministrovega obiska bo srečanje s predsednikoma obeh krovnih organizacij: Zveze Slovencev na Madžarskem in Državne slovenske samouprave in z zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu, Andreo Kovacs, Karlem Holcem in Eriko Köles Kiss.

V kupoli Ingeborg Bachmann, ki sta jo nedavno na trgu ob goriški železniški postaji slovesno odprla minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon ter deželni glavar avstrijske Koroške Peter Kaiser, bo jutri ob 18.00 predstava Strahovi. Koroško slovenska pesnica in pisateljica Maja Haderlap ter koroško-dunajska sodobna plesalka in koreografka Leonie Humitsch sta za izhodišče dogodka vzeli pesmi z naslovom »Ängste« (Strahovi) iz leta 1945. Gre za eno izmed redkih neobjavljenih pesniških del Ingeborg Bachmann, avstrijske pesnice in pisateljice, rojene leta 1926 v Celovcu. Umetnici se bosta spopadli s fragmenti besedila, z njegovimi metaforami in asociacijami.

Rojaki na vseh koncih sveta se pripravljajo na veliko noč. Običaji in tradicije so od države do države, od kraja do kraja različni. V Trstu bo nocoj predvelikonočno srečanje s tržaškim škofom Henrikom Trevisijem. Pripravljata ga Društvo slovenskih izobražencev in Slovenska prosveta. Začetek bo ob 20.30 v Peterlinovi dvorani. V Trstu pa jutri pričakujejo ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, podpredsednika vlade, Mateja Arčona. Obisk pri naši narodni skupnosti bo začel v Slovenskem stalnem gledališču. Srečal se bo z vodstvi in s predstavniki društev obeh krovnih organizacij, Sveta slovenskih organizacij in Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Obiskal bo tudi sedež Slovenskega raziskovalnega inštituta SLORI, Dijaški dom Srečko Kosovel ter najstarejše slovensko športno društvo na Tržaškem Bor, kjer se bo srečal s predstavniki Združenja slovenskih športnih društev in njegovim predsednikom.

Piše Lev Detela, bere Igor Velše. Zgodovinski roman Več kot stoletje in pol je Tine Golež spletel okrog resnične rodbine, ki ima korenine na stičišču Kranjske in Koroške. V ospredju so trije rodovi družine Mubi iz Tupalič pri Preddvoru, ki je bila prvotno podložna velesovskemu dominikanskemu samostanu. Iz življenjskih zgodb protagonistov, predstavljenih v okvirih lokalne in tudi svetovne zgodovine, izvemo marsikaj kulturno zanimivega o postopnem zorenju slovenskega prebivalstva v ozaveščen narod. Dogajanje se začenja leta 1753 v župnišču v Preddvoru, kjer se župnik Franc Rabič s svojima kaplanom in vikarjem ukvarja s prvim štetjem prebivalstva v habsburškem Svetem Rimskem cesarstvu. Vladarica Marija Terezija je namreč posvetni gosposki in vzporedno tudi duhovščini ukazala, naj popiše vse prebivalce velike države. Zares se razvejena zgodba začne leta 1777 s poroko Franca Mubija in Mete Celar. Oba sta nepismena, tako kot večina tedanjega prebivalstva. V zakonu se jima rodi deset otrok, od katerih trije zgodaj umrejo. Pisatelj posveča največ pozornosti njunemu sinu Francetu, ki odrašča v razburljivem času Napoleonovih vojn. Iz take snovi so veliki pisatelji, na primer Lev Tolstoj, oblikovali pomembna literarna dela. Tudi Tine Golež je svoje resnične osebe sicer spretno povezal s široko predstavljenim lokalnim in tudi evropskim zgodovinskim dogajanjem, vendar je njegov roman ostal predvsem marljivo literarizirana rodbinska dokumentacija o skoraj dveh stoletjih na mejnem prostoru med Kranjsko in Koroško. Pri tkanju svojega poročila se spretno opira na rodovnike svojih bližnjih in daljnih sorodnikov. Prav na zadnji strani z resničnimi dejstvi izredno bogato pretkane knjige pa še zapiše, da je vnuk Ivana Milača in Jerice Mubi in da je njegov praded Anton Mubi že daljnega leta 1866 bral knjige Mohorjeve družbe. Eden glavnih protagonistov večsmernega dogajanja je France, ki je moral že s šestim letom poprijeti za delo na domači kmetiji. Čeprav je bila v Preddvoru šola enorazrednica, kmetje iz Tupalič niso pošiljali otrok v šolo, saj so menili, da je dovolj, če se naučijo kmečkih opravil. Posebno doživetje za mladega Franceta je bil obisk „velikega“ Kranja, kjer je deček občudoval imenitnost gosposkih hiš in ljudi. Ko Napoleon zasede večje dele slovenskega ozemlja in ustanovi Ilirske province, mladi France noče izgubiti glave za francoskega cesarja, temveč pobegne na avstrijsko stran, na Jezersko. Tu si ustvari družino in v hriboviti Beli na pol poti med Jezerskim in Železno Kaplo sezida gostilniško hišo v bližini zdravilišča Mihe Pesjaka, kamor goste privablja zdravilna slatina. V to tkivo, včasih kar preveč nabito s številnimi obrobnimi osebami in dogodki, postavi Golež tudi marsikaj kulturnozgodovinsko zelo zanimivega. Gost v že omenjenem zdravilišču je bil na primer baron Jožef Kamilo Schmidburg, guverner Ilirskega kraljestva, ki ni bil zaslužen le zaradi osuševanja Ljubljanskega barja, temveč tudi kot podpornik Slovencev. Leta 1830 je kot podpornik počaščen tudi v prvem zvezku Krajnske čbelice, ki je kljub Metternichovi cenzuri lahko izšla prav z njegovo pomočjo. Tretji rod je predstavljen z leta 1850 rojenim Antonom, prvim v družini, ki je bil vešč branja in pisanja in ki je postal celo župan občine Bela. V avstrijski monarhiji je v tem času prišlo do velikih političnih in družbenih sprememb. Arhaično kmečko slovenstvo je s pomočjo izobraženstva postopoma zorelo in se prebujalo v ozaveščen narod, hkrati pa so naraščala nasprotja med narodi v državi. Tine Golež veliko strani posveča političnim dogodkom in mladoslovenskim narodnim taborom, še posebej koroškemu taboru julija 1870 na Bistrici pri Pliberku z osem tisoč udeleženci. Med slavnostnimi govorniki sta bila dr. Valentin Zarnik in Matija Majar Ziljski, ki sta spodbujala prisotne, da se mora v šolah dosledno uvesti slovenski jezik, ki bo združil vse Kranjce, Korošce in Štajerce v „eno Slovenijo“. Precej strani je pisatelj namenil tudi botaničarki dr. Angeli Piskernik, saj se je hči Franceta Mubija Katarina poročila v to družino. V knjigi so objavljena pisma Angele Piskernik in njene sestrične Jerice. Goležev zgodovinski roman Več kot stoletje in pol se konča s prvo svetovno vojno, propadom avstroogrske monarhije, vedno bolj očitnim narodnostnim razkolom in za Slovence neuspelim koroškim plebiscitom leta 1920. Pisatelj je svoje like spretno vgradil v gospodarski in politični razvoj v njihovem lokalnem okolju. Prvi protagonisti se v 18. stoletju gibljejo še v izrazito patriarhalnem okviru, vendar je že kmalu zatem, po francoski revoluciji, v Evropi in v svetu, a tudi na slovenskem prostoru, prišlo do velikih družbenih sprememb. Ta razvoj Golež ponazori tudi z načinom izražanja, na primer sprva s spoštljivim onikanjem. Ne zanemarja niti državnih reform na upravnem področju, v šolstvu in sodstvu, bralec izve celo marsikaj o uvedbi novih mer leta 1876. Namesto dunajskega sežnja ali klaftre, ki je merila šest čevljev, en čevelj pa dvanajst palcev, medtem ko je ena milja obsegala štiri tisoč sežnjev, so uvedli metre in kilometre. Prav tako so odpravili komolce, vatle, bokale, maseljce in še marsikaj. Končno pa je avstro-ogrska monarhija namesto goldinarja, ki se je sprva delil na 60 krajcarjev, uvedla krono in vinar kot novo plačilno sredstvo. Obširno literarno delo Tineta Goleža Več kot stoletje in pol ni le neke vrste kolektivni roman na podlagi družinske kronike več rodov, temveč tudi spreten pregled lokalne zgodovine na obmejnem koroško-gorenjskem prostoru z ozadjem velikega sveta. Dediči te predstavljene preteklosti pa smo seveda mi, „zanamci“.

V teh dneh je Ljubljana deležna raznolike in pestre kulturne ustvarjalnosti rojakov s severne strani Karavank. Od 22. marca že potekajo Koroški kulturni dnevi v Ljubljani 2025. Ta teden je bilo ob odprtju razstava Karla Vouka Skozi čas tudi uradno odprtje. Potekali sta tudi predstavitev koroških kulturnih društev in okrogla miza o Koroški Cerkvi in slovenski kulturi. V oddaji ste med drugim slišali, kaj sta na odprtju razstave povedala veleposlanik Republike Avstrije v Ljubljani dr. Konrad Bühler in državna sekretarka v Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. Avtorja je predstavila Nataša-Vanja Stergar.

Rojaki v Črni gori so od leta 2010 povezani v Društvu Slovencev Vida Matjan. Ime nosi po slovensko-črnogorski glasbeni pedagoginji in skladateljici z dekliškim priimkom Hribar. Slovenci sicer živijo v osrednjem delu Črne gore in v obmorskih mestih Tivat, Hercegnovi, Kotor in Budva. Pred slabim letom je bilo v državi ustanovljeno posebno ministrstvo za diaspore, to je narodne skupnosti, ki živijo v Črni gori. Vodi ga Mirsad Azemović, ki se je včeraj seznanil z delovanjem našega Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki deluje že trideset let. Beseda je tekla tudi o ukrepih za spodbujanje vračanja v Slovenijo, saj je lani v sklopu urada zaživela Info točka, kjer je moč dobiti vse informacije in nasvete Slovencem in njihovim potomcem, ki razmišljajo o vrnitvi v Slovenijo ali jo že načrtujejo, pa tudi tistim, ki želijo sodelovati s Slovenijo iz tujine. Z namenom privabljanja visokokvalificiranih strokovnjakov so bile uvedene davčne spremembe, ki prinašajo ugodnejšo davčno obravnavo za ključne razvojne kadre, so še sporočili z USZS.

Tradicionalni ponedeljkov večer Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani v Trstu bo nocoj prinesel pogovor o slovenskih vojnih letih v arhivu dr. Albina Šmajda. Po objavi druge knjige dokumentov iz zapuščine omenjenega politika (ti v mnogočem zadevajo tudi Trst in Primorsko) bosta govorila njena glavna urednika Mateja Jeraj in Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije iz Ljubljane. O Trstu, njegovi kulturni dediščini, bralni kulturi v mestu in še o marsičem, tudi o knjigah o mestu, bosta jutri dopoldne v Josipinini knjigarni Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani govorili urednici Martina Kafol (ZTT) in Nadia Roncelli (Mladika). Prvo je izdalo prvi slovenski vodnik po mestu Kako lep je Trst, druga pa se lahko pohvali z vodnikom, ki je namenjen nekoliko mlajšim: Po vodi, po suhem in počez. Potepanja od Barkovelj do Škednja. Urednici bosta predstavili tudi pomen založb tako za Slovence, ki živijo v Italiji kot za italijanske bralce, ki prek prevodov spoznavajo slovensko kulturo.

Ste Slovenci po srcu in po jeziku, ste državljani druge države ali dveh držav, ste Ljubljančani, zamejci, Evropejci. Če svet izključuje in deli, če svet zahteva od vas, da se skrčite v neke namišljene meje, se uprite. Ne dovolite, da vas sploščijo. Ni treba, da ste ali - ali. Bodite in - in. Tako je zamejskim študentom položila na srce državna sekretarka na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, ki se je udeležila osrednje slovesnosti ob 10-letnici njihovega kluba v Ljubljani. Ta združuje mlade rojake iz Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške, ki študirajo na univerzah v prestolnici. Zbrane je nagovorila tudi trenutna predsednica Kluba Tina Hussu, o začetkih je govorila prva predsednica Tina Malalan, pozdravila je direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja Sonja Novak Lukanović, ki v svojih prostorih že vse od ustanovitve gosti sedež kluba. Zamejski študentje so se sicer v Ljubljani z vmesnimi premori zbirali in organizirali že od študijskega leta 1948/49. Po večletnem premoru so se pred desetletjem znova formalno organizirali in ustanovili svoj klub. V njem je več kot sto članov.

Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej je bil deseti, zadnji goriški nadškof slovenskega rodu ter hkrati ilirski metropolit. S svojim delom je zaznamoval konec 19. stoletja, prvo svetovno vojno vihro in prvo desetletje fašizma, ki je poskušal uničiti Slovence na Primorskem. Nadškof Sedej je morda najzaslužnejši za to, da so Slovenci pod fašistično Italijo ohranili slovenstvo, jezik, pisavo in kulturo in se obdržali kot narod.

Skupaj s slovenskimi rojaki iz Bosne in Hercegovine se v oddaji na kratko prepuščamo planiškemu vzdušju in razpoloženju pod Poncami, ki so ga doživljali tudi slovenski otroci in mladi iz različnih bosansko hercegovskih krajev ob spremljanju smučarskih poletov na velikanki bratov Gorišek. Prek radijskih valov gostimo tudi slovenskega rojaka s Štajerske Aljošo Klajderiča, ki se v Švici ukvarja z računalništvom, ustavljamo se pri Slovencih v Beogradu, ki so pomladno dejavnost društva Sava začeli s fotografsko razstavo in predstavitvijo knjige z naslovom Niti, ki povezujejo – Med Slovenijo in Srbijo osebne izpovedi žensk, seznanjamo pa vas tudi s podrobnostmi glede pridobitve štipendij za Slovence po svetu za sodelovanje na letošnji Poletni šoli slovenskega jezika v Ljubljani.

Edini slovenski časnik na Madžarskem, tednik Porabje, je vstopil v 35. obletnico obstoja. S članki v slovenščini in porabskem narečju do bralcev - naročnikov je 450 - prihaja vsak četrtek. Časnik je od svoje ustanovitve po besedah prve in dolgoletne urednice Marijane Sukič ključen informacijski vir za slovensko skupnost v Porabju. Pred štirimi leti je uredniško palico prevzela Nikoletta Vajda Nagy. Porabje je po pisanju STA prvi samostojni časopis slovenske skupnosti na Madžarskem, ki je s svojimi vsebinami igral ključno vlogo pri ohranjanju in krepitvi slovenske zavesti. Kot je naglasila Sukičeva, ni šlo le za posredovanje informacij, temveč predvsem za spodbujanje ponosa na lastno identiteto. Financiranje časopisa zagotavljata Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter madžarska vlada. Eden ključnih izzivov uredništva v jubilejnem letu je digitalizacija vsebin.

Ker se je svet tako veličastno razletel, nekoč združeni danes ugotavljamo, da se je najbolje zanesti kar sam nase. V našem primeru to pomeni, da se Slovenci zanesemo na Slovence in v manjši meri, da se Slovenci zanesemo na Slovenijo. Bodimo konkretni. Če hočemo biti siti in neodvisni od uvožene hrane, se je dobro oskrbeti sam. Temu pravimo samooskrba. Če hočemo biti zaščiteni, se je dobro zaščititi sam. Temu pravimo samozaščita. Če hočemo biti varni, ne smemo računati na Nato in Trumpa, temveč se moramo pripraviti, da se bomo branili sami. Temu pravimo samoobramba. In na koncu. Če hočemo biti v Sloveniji zadovoljni, se moramo zadovoljiti sami. Temu pravimo samozadovoljevanje. Govorimo torej o povečanju izdatkov za obrambo. Debata je vroča in vsi analitiki se strinjajo, da bo v prihajajoči predvolilni kampanji še bolj vroča. Vendar poglejmo na orožje in oboroževanje tudi z druge strani … Najbolj nas skrbi in večina prepirov se vrti okoli tega, da bomo do leta 2030 ali celo prej žrtvovali dva odstotka BDP za obrambo. Ampak hec je v tem, da se stroški za obrambo povečujejo že ves čas. Od lani na letos s približno 1,3 odstotka na 1,5 odstotka, naslednje leto pa še za desetinko odstotka več. Se pravi, da medtem ko se prepiramo o dveh odstotkih, se jim v tišini počasi približujemo. Hočemo povedati, da se bomo leta 2029, ko bomo tiho prišli do 1,97 odstotka BDP-ja, namenjenega za obrambo, glasno prepirali, kako bo, ko bomo na dveh odstotkih. Kot da bi se vsa država prepirala o neobstoječih gradovih v oblakih, nihče pa ne bi opazil marmornih stopnic, ki jih gradimo do tja. Ampak do zdaj smo se že naučili, da pri oboroževanju in žrtvovanju BDP-ja zanj ne gre za resnične varnostne potrebe nekega naroda, temveč gre za investicijski cikel, ki je potreben, da kapitalistična utvara, podmazana z javnim denarjem, teče naprej. Lep primer sta nemška avtomobilska industrija, ki je v krizi, in nemška orožarska industrija, ki cveti. Se pravi, ko delavec, ki sestavlja golfe, zaradi krize na avtomobilskem trgu izgubi službo, se naslednji dan zaposli v Rheinmettalu, kjer sestavlja tanke, ker vojna panoga trenutno cveti. Kot medklic: vsak, ki pozna skrite ovinke učiteljice zgodovine, bi moral zašpičiti ušesa ob novici o cvetoči nemški orožarski industriji … Če bomo zvišali izdatke za obrambo, beri orožje, ne bomo nič bolj varni. Kot nas uči zgodovina vojn, v konfliktih praviloma ne zmaguje orožje, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Izgubljajo pa ne tisti z manj orožja, temveč tisti, ki se jim za vojno fučka … Vsaj tako nas učijo obramboslovci. In še drugi medklic … V troboju med legendarnimi katedrami rajnke FSPN, se pravi med novinarji, politologi in obramboslovci, so ti zadnji absolutni zmagovalci tranzicije. Tako po številu, kot po vplivu. Kakorkoli: obramboslovje uči, da je eno največjih zagotovil zmage v vojaškem konfliktu motiviranost vojaštva. In kot lep primer navajajo slovensko osamosvojitveno vojno, ko se je slabše opremljena in številčno inferiorna slovenska stran uspešno uprla mogočni jugoslovanski ljudski armadi. Ampak časi so se spremenili in danes se zdi, da bi se Slovenci s puško v roki sovragu uprli le še pri obrambi lokalnega Hoferja. Druga možnost pa so vsemogoči droni, ki bi na Slovenskem končno odgovorili na večno vprašanje, kaj se dogaja za sosedovim plotom. Ampak če smo začeli, pa še končamo z javkanjem o nesmiselni porabi državnega denarja … Dva odstotka BDP-ja, ki bosta šla za orožje, nista težava. Težava je 98 odstotkov BDP-ja, ki gre za vse ostalo.

V slovenski cerkvi svetega Rafaela v Merrylandsu v Sydneyju so se s pogrebno sveto mašo poslovili od rojakinje Marthe Magajna. Rodila se je leta 1939 v Bevkah pri Vrhniki, v Avstralijo je prišla leta 1967. V slovenski skupnosti je bila udeležena v številih dejavnostih, tako pri Klubu Triglav v Sydneyju kot pri HASA NSW, to je zgodovinski arhiv za avstralske Slovence, ki deluje že več kot dvajset let. Neprecenljivo je bilo Martino delo pri rednem beleženje dogodkov v slovenski skupnosti in poročanje za versko revijo Misli in Stičišče avstralskih Slovencev, nam je povedal slovenski župnik v Merrylandsu v Sydneyju p. Darko Žnidaršič. Martha je bila ponosna Avstralka, za vedno hvaležna za priložnosti, ki jih je nudila nova država. Toda v srcu je ostala predana hči domovine.

Rojaki v Benečiji in Reziji opažajo, da je znanje slovenskega jezika močno povezano z ohranjanjem identitete. Veliko priložnosti za izboljšanje stanja vidijo na področju turizma in promociji počasnejšega in bolj umirjenega življenja. Včeraj jih je obiskal minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. Sestal se je s predstavniki videmskih slovenskih društev in organizacij, med drugim obiskal Večstopenjsko šolo v Špetru in Muzej rezijanskih ljudi v Solbici. Nad videnim in slišanim je bil navdušen, sploh ker je veliko dela opravljenega prostovoljno, a s srcem. Naglasil je: Ponosen sem na vaše delo in vaše poslanstvo. Čezmejno sodelovanje z vključevanjem manjšine je ena največjih dragocenosti, ki jih ima Evropska unija. Prava Evropa živi na mejah, kjer je preplet različnih narodov, različnih kultur. Z rojaki so se dotaknili tudi vzpostavitve Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje, ki bi povezovalo obmejne občine iz Slovenije, Italije in Avstrije.

V mestu Čadca na Slovaškem, blizu meje s Poljsko in Češko, je bilo pred dnevi, 7. marca 2025, odprtje razstave Slov Slov Dimenzija. Pokroviteljstvo nad njo sta prevzela škof Žiline Tomaš Galis in upokojeni škof iz Kopra Jurij Bizjak, ki sta se tudi udeležila odprtja. Oba sta v nagovoru ob tem poudarila pomen krščanske kulture in zgodovine, ki že od časov svetih bratov Cirila in Metoda povezuje Slovence in Slovake. Razstavo je v Kysuckem muzeju svečano odprl naš veleposlanik na Slovaškem dr. Stanislav Raščan, v imenu organizatorjev jo je predstavila dr. Saša Vojtech Poklač, lektorica slovenskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Bratislavi. Razstavo je odlično gostila in dodatno obogatila z regionalnimi razstavnimi predmeti direktorica muzeja Helena Kotvasova, za pogostitev je poskrbel predsednik društva Slovencev in prijateljev Slovenije Slo Slo Borut Meršak. Pri organizaciji razstave je veliko pomagal tudi predsednik fundacije Drevo miru dr. Marek Sobola. K odprtju razstave je sodila tudi simbolična zasaditev spominske lipe, in sicer začasno v veliko posodo, ki pa jo bodo prenesli in posadili na glavni trg v mestu Čadca.

Se Avstriji pet mesecev po volitvah vendarle obeta nova vlada, v kateri se bo ljudski in socialdemokratski stranki pridružil Neos? Kaj bi to lahko pomenilo za koroške Slovence? Odgovore iščemo s poslanko Zelenih v državnem zboru Olgo Voglauer. Ustavimo se v Slovenski študijski knjižnici v Celovcu, kjer so morali zaradi pomanjkanja denarja in kadrovske podhranjenosti skrajšati delovni čas. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss je z doseženim v svojem zadnjem – tretjem – mandatu zadovoljna. Med drugim so spodbudili gospodarski razvoj, pomemben za ohranitev same narodne skupnosti. Ustavimo se tudi pri Slovencih v Italiji, ki skrbno negujejo pustno tradicijo. Priprave na Kraški pust, eno največjih prireditev v Furlaniji – Julijski krajini, so se začele že pred meseci in so v sklepni fazi. Kaj jim pomeni pust in kaj vse pripravljajo? Prisluhnite!Foto (odbor KP Henrik Šturman) - 55. Kraški pust 2024

Kako bo robove skupnega slovenskega kulturnega prostora krepilo ministrstvo za kulturo? Kaj Slovencem v sosednjih državah prinaša akcijski načrt, ki naj bi ga vlada sprejela v kratkem, pojasnjuje državni sekretar Marko Rusjan. Skupaj s Slovenci v Italiji se poklonimo Francetu Prešernu. »Mestoma« je bil naslov njihove osrednje proslave ob slovenskem kulturnem prazniku, ki so jo pripravili v Kulturnem domu v Gorici. Andrea Kovač, predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem, pojasni, kako so s turističnimi projekti okrepili svoje gospodarstvo. Jožko Hudl iz Pliberka, zdaj predsednik Slovenskega društva upokojencev, pa spregovori tudi o Kulturnem domu, zelo pomembnem ne le za Pliberk, temveč za celotno Podjuno.Foto (Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu): "Mestoma" - osrednja proslava Slovencev v Italiji ob slovenskem kulturnem prazniku

Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je objavil javni poziv za sodelovanje na Dobrodošli doma 2025. Ta tradicionalna prireditev bo tokrat potekala v sklopu Evropske prestolnice kulture, ki je v obeh Goricah. Dogodek bo po navedbah urada nadgrajen in razširjen, osrednji del bo v soboto, 21. junija, z nastopi umetniških in kulturnih skupin ter posameznikov iz zamejstva in sveta. Točka ne sme biti daljša od deset minut. Sodelujejo lahko posamezniki, skupine, slovenska društva in organizacije iz zamejstva in tujine, ki delujejo na področju povezovanja Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja. Prispele ponudbe bo ocenila posebna komisija in presojala glede na umetniško kakovost zasedbe, enakovredno zastopanost kulturno-umetniških in geografskih področij, nastop bo moral biti tudi skladen s programskimi usmeritvami režiserja. Rok za prijavo je 28. februar.

V okviru praznovanj obeh Goric kot skupnem evropskem mestu kulture je prav, da se spomnimo časov, ko odnosi med tremi narodi širšega goriškega prostora, med Furlani, Italijani in Slovenci, niso bili dobri. S pripojitvijo Primorske k Italiji po prvi svetovni vojni in nastopu fašizma se je začel hud raznarodovalen pritisk na Slovence, tudi s pravim nasiljem nad narodnozavednimi posamezniki. Prvi so se fašističnemu nasilju odločno postavili po robu slovenski katoliški duhovniki iz Goriške nadškofije, ki so bili povezani v sprva javno, nato pa tajno organizacijo Zbor svečenikov svetega Pavla. Ti so šolali mlade, ohranjali jezik in spodbujali slovensko kulturo in prav zaradi njih so Slovenci zdržali potujčevanje, se naučili pisati in brati po slovensko, saj ni bilo več učiteljev in posvetne inteligence Ob 50. obletnici priključitve Primorske k Sloveniji je Zbor svečenikov svetega Pavla, leta 1997 prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge v zmagovitem boju proti nacifašizmu ter za zvestobo slovenstvu v najhujših časih potujčevanja.

Osrednji letošnji dogodek Slovencev v Italiji ob Prešernovem dnevu bo jutrišnja otvoritvena slovesnost Evropske prestolnice kulture v obeh Goricah, na kateri bo na petih glavnih prizoriščih sodelovalo več kot 2000 nastopajočih z obeh strani meje. Na Madžarskem proslavo pripravljajo nocoj v gledališki dvorani v Monoštru. Prirejata jo Zveza Slovencev na Madžarskem in Državna slovenska samouprava. Po navedbah Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu prireditev nosi naslov Iz sveta porabskih pravljic. Temeljna gradnika trdoživega duha slovenskega človeka sta od nekdaj bila jezik in kultura. Oba koreninita v starodavnem ljudskem izročilu, med drugim pravljičnem. Na Hrvaškem bodo Prešernov dan obeležili jutri v Hrvaškem kulturnem domu na Sušaku z gostovanjem Šentjakobskega gledališča Ljubljana, ki bo odigralo predstavo Dr. Moliere v režiji Milana Goloba.

Lani je minilo 150 let od rojstva in 60 let od smrti slovenskega telovadca, trenerja, pravnika in publicista, očeta slovenske telesne kulture dr. Viktorja Murnika. Kot daleč najuspešnejši vaditelj je bil prvi, ki je slovenske telovadce popeljal na zmagovalne odre svetovnih prvenstev in olimpijskih iger in tako prvi postavil Slovence na mednarodni športni zemljevid. Njegovo delo in življenje je zdaj predstavljeno na razstavi z naslovom Slovenec sem in – kdo je več?! v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi. Ta je nastala v sodelovanju s Fakulteto za šport Univerze v Ljubljani.

Slovenci iz Italije bodo dejavno vključeni v otvoritveno slovesnost evropske prestolnice kulture. Sodelovanje v povorki bo velika priložnost za vse njihove kulturne ustanove. Spodbudne novice o vključevanju prihajajo tudi iz ministrstva za kulturo, pravi Janko Malle, nekdanji dolgoletni vodja Slovenske prosvetne zveze iz Celovca. Obiščemo Slovence na avstrijskem Štajerskem in se ustavimo v Porabju, kjer so se spomnili nekdanjega novinarja in pesnika Ernesta Ružiča. V reški Bazovici pa ujamemo kitarista Luko Verbanca.

Svetovni slovenski kongres SSK vabi na predstavitev knjige Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske priseljenske skupnosti v Braziliji, ki bo potekala ta petek v njegovih prostorih v Ljubljani. Predgovor je napisal podpredsednik SSK za čezmorske dežele, dr. Štefan Bogdan Šalej iz Brazilije, ki bo na predstavitvi tudi navzoč. Urednik prof. dr. Matjaž Klemenčič se bo pogovarjal z avtorico knjige dr. Nežo Hlebanja. Slednja je za to tematiko prejela nagrado na natečaju Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Neža Hlebanja je še ugotovila, da so nekdaj veliko vlogo v Braziliji imeli slovenski duhovniki, dandanes pa se tamkajšnji Slovenci zelo povezujejo na gospodarskem in kulturnem področju.

Le še do prihodnjega petka, 7. februarja 2025, Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu sprejema prijave na 23. nagradni natečaj za univerzitetne naloge. Nanj se lahko prijavite, če se v lanskem letu na katerikoli univerzi v Sloveniji ali po svetu uspešno zagovarjali svojo diplomsko, magistrsko in doktorsko nalogo, ki obravnava zamejsko ali izseljensko tematiko. Minister Matej Arčon je ob podeliti nagrad lanskega natečaja dejal, da je njegov pomen spodbujanje raziskovalne dejavnosti dodiplomskih in podiplomskih študentov na področju zamejske in izseljenske tematike in krepitev zavesti o njeni pomembnosti za ohranjanje slovenske identitete v matični domovini in zunaj njenih meja. Najboljša tri dela s posameznega področja bodo nagrajena.

Slov.I.K je organizacija, ki deluje v čezmejnem prostoru in Slovence povezuje predvsem na področju izobraževanja, podjetništva in razvoja kompetenc mladih. Letos konzorcij praznuje 20 let obstoja, njegovo delovanje so predstavile predsednica Slovenskega izobraževalnega konzorcija Martina Budin, znanstvena direktorica organizacije Mateja Milost, ter dijakinja in udeleženka enega od slovikovih programov Malina Dolhar.

V Celovcu je že vse pripravljeno za nocojšnjo podelitev Tischlerjeve nagrade, ki jo bo za življenjsko delo na kulturnem in založniškem področju ter za dolgoletno prizadevanje v prid slovenskega jezika in kulture na Koroškem prejel Franc Kattnig. Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta pa prireja nocoj tradicionalni ponedeljkov večer v Peterlinovi dvorani. Tokratna tematika je slovensko odkrivanje starega Egipta. Govorila bosta arheolog dr. Tomislav Kajfež in umetnostna zgodovinarka dr. Vesna Kamin Kajfež, večer bo uvedel prof. Jernej Šček. V Zagrebu pa so danes ob Svetovnem rokometnem prvenstvu odprli slovensko-hrvaško poslovno središče, ki sta ga pripravila Rokometna zveza Slovenije in Rokometna zveza Hrvaške. Podpredsednik Vlade Republike Slovenije in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon in državna sekretarka Vesna Humar bosta jutri po napovedih sodelovala na okrogli mizi na temo Vloga slovenskih in hrvaških pripadnikov manjšin v mednarodnem gospodarskem in športnem sodelovanju.

Vesna Humar, državna sekretarka na Uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, je bila tesno vpeta v kandidaturo za prvo čezmejno evropsko prestolnico kulture. Sodelovala je pri pisanju prijavne knjige in že od vsega začetka, kot pravi, so bili v projekt vključeni tudi Slovenci v Italiji. Ponosna je, kaj sta obe mesti dosegli od leta 2017, ko so se začele priprave. So se pa že ob oblikovanju prijavne knjige zavedali, da tako velik in kompleksen projekt na koncu ne bo povsem enak načrtovanemu. Kaj pa odprta vprašanja med Slovenijo in Italijo? Nihče si ne predstavlja, da bomo v okviru EPK samo sadili rožice, pravi državna sekretarka, prepričana, da se je treba soočati tudi z nerazrešenimi zgodovinskim bremeni. Urad, pristojen za Slovence zunaj meja matične države, ima za projekte v okviru evropske prestolnice kulture na voljo milijon evrov. Kaj pripravljajo?Foto: Cimet Studio

Socialni partnerji se tudi na današnji seji ekonomsko-socialnega sveta niso uspeli uskladiti glede višine minimalne plače za letos. Sindikalna stran predlaga 3,5-odstotno uskladitev, delodajalska pa uskladitev z inflacijo oziroma 1,9-odstotno zvišanje. Drugi poudarki oddaje: - V parlamentarni postopek vložen predlog sprememb ustave uvaja spremenjeno število volilnih enot. - Slovence na avstrijskem Koroškem pod morebitno svobodnjaško vlado čakajo zahtevna pogajanja o manjšinskih vprašanjih. - Izraelska vlada še razpravlja o potrditvi dogovora o premirju v Gazi.

Tokrat nas bo pot najprej vodila iz Slovenije do Danske in Afrike. Antropologinja Polona Zabret, ki študira na univerzi v Kobenhavnu, bo razložila, kako daleč smo v Sloveniji v primerjavi z Dansko na področju trajnostne mobilnosti, opisala pa bo tudi izkušnje s 3-mesečnega terenskega dela v Ugandi, kjer je preučevala vrednostno verigo oglja. Govorili bomo tudi o evropski prestolnici kulture, ki jo gostita Nova Gorica in Gorica, ter o tem, kolikšno je zanimanje za stalno vrnitev izseljencev in zdomcev v Slovenijo – o tem smo se pozanimali na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu. Skupaj s sogovornico iz Svetovnega slovenskega kongresa pa bomo potegnili črto pod minulo leto ter pogledali proti načrtom v letošnjem.

V Katoliškem domu prosvete Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroškem bodo nocoj odprli razstavo ljubiteljske fotografinje Justine Hribernik »Zorni koti pokrajin – Posebni pogled na koroške kraje«. Ob odprtju bo umetnico predstavila urednica celovškega tednika Nedelja Mateja Rihter. Slednja bo v četrtek tudi voditeljica Literarnega večera v Slovenskem knjižnem centru Mohorjeve knjigarne v Celovcu, ko bo gost Martin Golob, sicer župnik iz Grosupljega, tokrat tudi v vlogi avtorja knjige „365 dni z Božjo besedo“. Z delovanjem naših rojakov v zamejstvu pa se bo jutri moč seznaniti tudi v Ljubljani. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pripravlja prvi letošnji večer »Sredi domovine«. Stvarnost naših rojakov v Gorskem kotarju bo orisal avtor številnih knjig o življenju na Čabranskem, član slovenske manjšine na Hrvaškem Slavko Malnar. Pogovor z gostom bo vodila državna sekretarka Vesna Humar.

Evropska prestolnica kulture GO!2025 računa tudi na Slovence iz sosednjih držav in sveta. Državna sekretarka Vesna Humar, ki je bila tesno vpeta v prve priprave in oblikovanje prijavne knjige, pojasnjuje, kakšno vlogo so v zasnovi imeli rojaki na drugi strani meje. Porabski Slovenci imajo smele načrte za razvoj turizma. Poleg Filovega mlina, edinega takšnega na Madžarskem, bi radi obnovili mlinarjevo hišo in naredili zanimivo turistično točko, napoveduje Karel Holec. V Lokvah v Gorskem kotarju se pridružimo članom enega najmlajših slovenskih društev na Hrvaškem in vas povabimo v Narodni muzej Slovenije, kjer je do začetka maja na ogled razstava o vsestransko dejavnem tržaškem Slovencu Josipu Pangercu.Foto (Vida Toš) - Filov mlin na Gornjem Seniku

Danes začenjamo cikel oddaj, ki so posvečena obema Goricama kot letošnji skupni Evropski prestolnici kulture. V njih bomo govorili o času, ko še ni bilo meje, o vojnah in vmesnem obdobju fašističnega raznarodovanja, pa tudi meji, ki je ločevala Slovence ter o povojni razdelitvi, ki je botrovala ideji o ustanovitvi Nove Gorice. Danes je na sporedu prav ta tema o nastanku Nove Gorice.

V Čedadu je včeraj potekal tradicionalni, 61. Dan emigranta, ki ga prirejata Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza. To je največja kulturna in politična prireditev Slovencev v Videmski pokrajini. Prva leta je bilo to srečanje emigrantov, ki so se po božično-novoletnih praznikih vračali v svet, v zadnjem času pa je to priložnost za razmislek o potrebah rojakov in tudi krajev v obmejnem prostoru. Anita Bergnach je kot predstavnica Slovenskih organizacij Videmske pokrajine govorila o pomenu skupnosti in njene enotnosti, drugi slavnostni govorec je bil programski vodja letošnje Evropske prestolnice kulture Nova Gorica–Gorica Stojan Pelko. Zbrane je pozdravila tudi državna sekretarka na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. Med nastopajočimi so bili Mladinski pevski zbor dvojezične šole Pavla Petričiča in beneško gledališče s predstavo Oštarica. Slovencem iz Kanalske, Nadiških in Terskih dolin ter Rezije so se pridružili prijatelji z obeh strani meje

V tematskem Mozaiku dneva smo se sprehodili skozi izstopajoče dogodke v letu 2024 v Vatikanu in Cerkvi po svetu. Komentiral jih je škofov vikar za Slovence v Gorici, Karlo Bolčina.

V zadnji letošnji oddaji Z ljudmi na poti, smo se spomnili nekaterih preteklih oddaj in zanimiv gostov. V iztekajočem se letu smo pogledali v številne države sveta, spregovorili o različnih kulturah, gostili Slovence, ki so odšli v tujino, pa tudi tujce, ki so si nov dom ustvarili v Sloveniji.

Novoletne in zimske počitnice za mnoge Slovence pomenijo čas za potovanja in oddih. Pa si jih slovenske družine lahko privoščijo? V turističnih agencijah pravijo, da je povpraševanja vsaj toliko, če ne več, kot pred epidemijo koronavirusa. Zelo priljubljeni so oddihi in potovanja v tople, eksotične kraje.

V začetku leta 2024 je bil sodelavec SCNR dr. Renato Podbersič na delovnem obisku med Slovenci v Avstraliji in je tam posnel več pričevanj. Tokrat nam je svojo zanimivo izkušnjo poti v Avstralijo predstavil Peter Mandelj, predsednik Urada za Slovence v Melbournu ter spoštovan član slovenske skupnosti, rojen leta 1935 v Šmartnem pri Litiji. Leta 1953 je emigriral v Avstralijo.

Muzej SMO Slovensko multimedialno okno v Špetru v Beneški Sloveniji praznuje, saj je odprt že več kot deset let, poroča petnajstdnevnik Dom. Ta izjemen prostor, odprt leta 2013, je nastal v sklopu evropskega projekta JezikLingua, z namenom ohranjanja in vrednotenja bogate kulture ter krajine ob meji med Italijo in Slovenijo. Danes in jutri v muzeju poteka sklepna prireditev ob 10-letnici delovanja. Eden od gostov je podpredsednik slovenske vlade in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, novinarka Lucija Tavčar pa se bo pogovarjala z direktorico muzeja Donatello Ruttar. Jutrišnji kulturni program ima naslov Poezija je popotnica in kos kruha. Sledila bo predstavitev publikacije V spomin na Valentina Staniča in njegovo predanost ‘zapostavljenim' in dokumentarca Valentin Stanič, Božji ekolog.

Slovenski dom Zagreb, ki letos praznuje 95 let obstoja, je eno od najstarejših slovenskih društev zunaj domovine. Visoko obletnico je obeležilo s slovesnostjo v Zagrebu, ki so se je med drugim udeležili slovenski veleposlanik na Hrvaškem Gašper Dovžan, Rudi Merljak z urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu ter predstavnik slovenske manjšine v hrvaškem saboru Armin Hodžić. Darko Šonc, ki je predsednik društva že vse od leta 1994, je na slovesnosti poudaril, da biti Slovenec ni prostočasna dejavnost niti odločitev. Biti Slovenec je zavest, biti Slovenec je spomin na naše prednike, na deželo, iz katere so prišli. Je temeljni del naše samobitnosti, ki nas dela posebne in samosvoje v kulturnem okolju, ki smo ga vzeli za svojega in ga ravno s svojim slovenskim soustvarjali in bogatili, je po poročanju STA dejal Darko Šonc, ki je na slovesnosti prejel tudi priznanje urada za Slovence v zamejstvu in po svetu za 95 let Slovenskega doma Zagreb.

Ob izvolitvi Donalda Trumpa za 45. predsednika ZDA so ob njem stali trije Slovenci: žena Melania, sin Barron in Donaldov tast Viktor Knavs. Za Slovence je to nekaj posebnega; prva dama najmočnejše svetovne velesile bo (ponovno!) Slovenka. Kako se Slovenci ob tem počutimo? Ali smo tega veseli? Smo morda ponosni? Ali pa na trenutno prvo damo ZDA gledamo z neko za Slovence običajno nevoščljivostjo?

To sredo, 4. decembra 2024, na god svete Barbare, so v Ljubljani predstavili dosežke slovenski zamejskih športnikov v iztekajočem se letu, nato pa še podpisali ustanovno listino Zamejske športne koordinacije Zaško, skupnega projekta ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu in olimpijskega komiteja-Združenja športnih zvez. Ta bo povezala slovenske zamejske športne organizacije v Avstriji, Italiji, na Hrvaškem in Madžarskem, saj imajo zelo pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega jezika, kulture in narodnosti. Njihov obstoj pa ni samoumeven, je bilo med drugim slišati. Zamejska športna koordinacija bo igrala pomembno vlogo pri njihovem medsebojnem povezovanju in sodelovanju s slovenskimi športnimi institucijami. Podpisniki so dejali, da je to zaveza vseh, da bodo delali v skupno dobro za šport, s posebno pozornostjo do tistih, ki žive izven meja naše države. Listino so podpisali: ministra Matjaž Han in Matej Arčon in predsednik OKS-ZŠZ Franjo Bobinac in Marijan Velik, predsednik Slovenske športne zveze v Avstriji, Barbara Antolić Vupora, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, Ivan Peterlin, predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji in Andreja Kovacz, predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem. V Slovenskem pastoralnem centru v Bruslju je ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ki je odgovoren za pastoralo naših izseljencev in zdomcev, na prvo adventno nedeljo umestil novega župnika. To je postal Gregor Šemrl. V Dachau pri Münchnu je prejšnji konec tedna potekal tradicionalni posvet predstavnikov slovenskih društev, katoliških misij, učiteljev, socialnih delavcev, članov folklornih skupin in pevskih zborov v Nemčiji. Te in druge novice v oddaji ...

Papež je umestil nove kardinale. O tem smo se pogovarjali s škofovim vikarjem za Slovence v Gorici, Karlom Bolčino. Slišali ste tudi poročilo o obisku predsednice republike Nataše Pirc Musar v Vatikanu in pogovor s škofom Antonom Jamnikom, ki se je v Bruslju udeležil zasedanja škofov iz Evropske unije in nato še Komisije za etiko, ki ji predseduje.

Matija je potomec Slovenca in Avstralke škotsko-irskega porekla, ki sta skupaj sicer le dve leti preživela v Sloveniji, vendar sta svoje otroke vzgajala (tudi) kot Slovence. Svoje otroštvo je preživel na obali Melbourna, prestolnice avstralske zvezne dežele Viktorija, kjer s svojim partnerjem sicer pol-Američanom živi še danes. Po nekaj letih neizpopolnjujočega in dokaj mukotrpnega dela v pravu (kot zastopnik priseljencev je v kmalu obupal nad učinki svojih prizadevanj znotraj rigidnega in tujcem neprijaznega avstralskega sistema),zdaj išče čim več priložnosti za kreativno pisanje, ki ga veseli že od majhnih nog. Neka prijateljica scenaristka ga je odvrnila od ideje, da bi pisal knjige, saj bi s tem le stežka preživel, zato zdaj piše scenarije za filme in televizijske serije. Njegova želja je, da bi vse življenje preživel kot Slovenec, Avstralec, Američan ... pa še kaj - prebivalec sveta, skratka, ki bi se redno selil po različnih koncih planeta in raziskoval različna okolja. Pravi namreč, da so zgodbe, ki se jih lahko prelije na papir in na filmsko platno, vedno zgodbe vseh ljudi, ne samo pripadnikov ene določene kulture.

Danes pa o slovenskem športu. A ne – kako stereotipno – o njegovih mogočnih zmagah, temveč danes o njegovih grenkih porazih. Slovenski šport je namreč izgubil … Izgubil je svoj slogan in s tem mu grozi, da izgubi najprej navijače, posledično pa še svoje bistvo. Na uradu za intelektualno lastnino je že pred časom trgovsko podjetje Hofer registriralo  slogan "Kdor ne skače, ni Sloven'c", ki je bojni klic navijaštva ob slovenskih športnih uspehih. In ker v Sloveniji vse, kar nosi pridevnik "intelektualno", poteka bolj počasi, se šele danes ukvarjamo z nezaslišanim dejanjem tega trgovca. Da so zadeve zelo resne, govori tudi napoved Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je pomembna institucija, da se bo z vsemi sredstvi in z obema tajnicama boril za izničenje te poteze. Pa gremo lepo po vrsti, kot so zlate medalje v vitrini. Najprej; Hoferjeva poteza je sprožila val posnemanja ostalih trgovskih podjetij. Ker danes že vemo, da so si, kar se reklamiranja tiče, trgovske verige enake kot jajce jajcu. Običajno si vsaka nabavi svojega dramskega igralca, če je le možnost, prvaka Drame, in vsaka svojega športnika, ki potem bolj ali manj posrečeno zbirata točke in se smehljata blagajničarkam. Zadeva s sloganom pa je reklamarski svet slovenskih trgovcev spremenila do obisti. Tako je Tuš na uradu za intelektualno lastnino že registriral: "Ubi, ubi žabara", kar ima smisel, ker je Tuš iz Celja, Celjani pa so nogometni prvaki, žabarji pa so komaj tretji. Mercator, ki ga je med trgovske zvezde povzdignil ljubljanski župan, ki ima kar nekaj opravkov po slovenskih sodiščih, je registriral: "Sudja, lopove", Lidl, ki je marketinško izjemno samozavesten, pa je registriral: "Gotovo je gotovo!" Špar, ki je nizozemski in ga oblikuje protestantska etika, pa je registriral "Maribor šampinjon …" s čimer so se poklonili mestu, ki njihovo trgovino razume kot svetišče, hkrati pa promovirajo tudi svoj oddelek sadja in zelenjave. Kakorkoli; na uradu za intelektualno lastnino je te dni vrsta in prostori ter zaposleni tam se šibijo od biološko razgradljivih vrečk ter kartic zaupanja. Kot rečeno, pa je vse to sprožil Hofer, ko je registriral slogan: "Kdor ne skače ni Sloven'c!", ki pa je nekaj najbolj idiotskega, kar si je izmislil slovenski lirični genij. Najprej in na začetku. Slogan je skrajno diskriminatoren ter celo žaljiv do nekaterih družbenih skupin. Zadeva je namreč ta, da ogromno naših državljanov ne more skakati, pa to še ne pomeni, da niso Slovenci. Ker je postal slogan tako strašansko priljubljen, so nekatere upravne enote namesto prstnih odtisov in izpiskov iz rojstno-matične knjige za ugotavljanje ali podeljevanje državljanstva že zahtevale, da je določen parkrat poskočil in mu je bilo slovenstvo odobreno. Kar pa mora biti v nasprotju z duhom slovenske ustave. Kaj navijači resnično menijo, da starejši od 70 let, invalidi, tisti s čezmerno težo, ali tisti s slabimi, oziroma operiranimi kolki ali koleni niso Slovenci?  Kaj pa tisti, ki so doživeli prometno nesrečo in so obsojeni na posteljo, oziroma invalidski voziček … Mar moramo vsi Slovenci resnično postati zeleni Tito, da dokažemo svoj rod? Vezanje nacionalne pripadnosti na telesno aktivnost, ki je povrhu vsega še zahtevna, saj premagovanje gravitacije zahteva določeno spretnost, se zdi neumestno, ali kot smo zapisali na začetku, diskriminatorno. In sploh; kako misli Hofer unovčiti svoj slogan? Najenostavneje se zdi, da bo ob zadetkih naših nogometašev na bližajočem se Evropskem prvenstvu v nogometu, ekrane zamračil pogled na Lada Bizovičarja; bolj zahtevno pa bi bilo, da bi varnostniki kupce pred vstopom v Hofer nadzorovali, če so res sposobni narediti pet poskokov. Tisti, ki hočejo kupovati izdelke v akciji, pa bi morali skočiti prek kolebnice. Zadeva pa ima še en diskriminatorni vidik. Namreč do jezika, oziroma do slovenščine. Pri Hoferju so registrirali slogan, ki Slovence v sklonu razume kot Slovence z opuščajem ali apostrofom. "Kdor ne skače, ni Sloven'c!" Gre za bolj osrednjeslovensko, oziroma celo gorenjsko pregibno prakso in ostali deli Slovenije se čutijo ob tem vsaj nekoliko užaljene. Kajti lepo je bilo brez apostrofa rečeno že v starih časih: "Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati djala!" In čeprav gre za narodno blago, ki uporablja arhaične izraze, kot je "djala", niso naši predniki zapisali in izgovarjali: "Sloven'c sem, Sloven'c sem." Hofer si je tako nevede, ker so seveda Nemci, na glavo nakopal slovensko črkarsko vojno in naj se potem ne čudijo, če bo obisk njihovih trgovin na Štajerskem recimo upadel. So pa bili pri nemškem trgovcu neprevidni, da ne zapišemo šlampasti. Niso zaščitili celotnega slogana, zato se danes smejimo vsem trgovskim verigam v brk in svoje izvajanje intelektualno nezaščiteno končujemo s: "Hej, hej, hej!"

Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.CERN povezuje več kot 15 000 znanstvenikov iz vsega sveta, tudi Slovence. Prav ta teden se je sicer v Sloveniji mudila strokovna skupina Cerna, ki je preverjala, ali naša država izpolnjuje ključne kriterije za polnopravno članstvo v tej ugledni mednarodni organizaciji. Kot so sporočili iz Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, naj bi slovenska zastava predvidoma zaplapolala v Cernu v začetku prihodnjega leta. Sogovorniki: Dr. Tadej Novak, Inštitut Jožef Stefan, Univerza v Novi Gorici (projekt SMASH) Dr. Andrej Gorišek, Inštitut Jožef Stefan Dr. Anja Kranjc Horvat, Science Gateway Center, CERN Dr. Michael Doser, Tovarna antimaterije, CERN Charlotte Lindberg Warakaulle, direktorica za mednarodne odnose v CERN-u Dr. Simone Campana, Podatkovni center, CERN Dr. Markus Zerleuth, Large Magnet Facility, CERN Rende Steerenberg, Kontrolni center v CERN-u Na kratko sodelujejo tudi novinarji in komunikatorji znanosti Saša Novak, Mojca Delač, Saša Senica, Maja Čakarić, Sašo Dolenc in Goran Dekleva. Hvala Znanosti na cesti za organizacijo ekskurzije. Vodenje po CERN-u: dr. Anja Kranjc Horvat, dr. Andrej Gorišek in dr. Tadej Novak. Pomoč pri posnetkih: Mojca Delač.