Podcasts about pozneje

Mučno razmerje med Andrejinimi starši se je končalo že kmalu po njenem rojstvu in tako se mame skoraj ne spomni: spomni pa se zanemarjanja, večurnega čakanja na očeta v avtomobilu pred igralnico, spomni se njegovih partneric, s katerimi je imel spolne odnose v isti sobi. In nato je tudi sama doživela spolno zlorabo. Njeno otroštvo je zaznamovala tudi mačeha, ki jo je redno pretepala, tako zelo, da se po zahtevni operaciji srca še nekaj mesecev ni smela vrniti domov in je živela pri najeti varuški. Pozneje je kot najstnica na še enem zahtevnem zdravljenju in rehabilitaciji v tujini ostala sama, brez spremstva, brez sredstev, brez podpore. Nekaj let o vseh zlorabah in stiskah ni povedala nikomur; ko je ob pomoči zaupne osebe zbrala pogum, pa je ostala brez družine in doma, sama ‒ najprej v varni hiši, pozneje v dijaški skupnosti. Kljub slabemu zdravju in formalni brezdomnosti pa ima velikanski cilj: študirati želi medicino in tako prispevati svoj delež k boljši družbi.Kako lahko pomagate Andreji? Pošljite SMS z besedo BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919 ali donirajte v poljubnem znesku na spodaj navedeni sklic in pripis Andrejina zgodba. Vsa sredstva bodo brez slehernih odbitkov porabljena za Andrejino izobrazbo in lažje življenje. Podatki za nakazilo: ZVEZA ANITA OGULIN IN ZPMPROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991BIC: LJBASI2XKODA: CHAR NAMEN: ANDREJINA ZGODBASKLIC: SI00 738 Kontaktni podatki programa Botrstvo: info@boter.si ali 070 698 642 novinarka Vala 202 Jana Vidic: jana.vidic@rtvslo.si

Ljudje imamo na glavi okoli 100 tisoč las. Od tega jih dnevno povprečno izgubimo med 20 in 100. Ko se rodimo, imamo večinoma nežne, svetlejše lase. Pozneje v življenju pa nam ti pričnejo siveti ali pa izpadati, pojavi se plešavost. Od česa je to odvisno, bo eno od vprašanj v torkovem Svetovalnem servisu, ko bo z nami učiteljica frizerstva s Srednje frizerske šole Ljubljana Romana Marolt.

Dolgoletni ravnatelj katoliške Gimnazije Želimlje, salezijanski duhovnik Peter Polc je s krajem tesno povezan, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil tudi sam dijak takrat Srednje verske šole. Študiral je tudi na Bavarski Teološki fakulteti, skozi leta je pridobil veliko animatorskih in voditeljskih izkušenj pri delu z mladimi, spoznal njihov jezik in izzive, kar je uspešno vnašal v svoje delo vzgojitelja v želimeljskem dijaškem domu, ki je bilo njegovo prvo službeno mesto. Pozneje je prevzel delo ravnatelja Doma, leta 2002 pa postal ravnatelj tamkajšnje gimnazije. Bil je tudi Direktor Zavoda sv. Frančiška Saleškega. Leta 2019 je obhajal srebrno mašo. Pogovarjali smo se o poslanstvu pedagoga in dela z mladimi, o izzivih šolstva danes in tudi o njegovi primarni družini ter duhovništvu.

Dolgoletni ravnatelj katoliške Gimnazije Želimlje, salezijanski duhovnik Peter Polc je s krajem tesno povezan, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil tudi sam dijak takrat Srednje verske šole. Študiral je tudi na Bavarski Teološki fakulteti, skozi leta je pridobil veliko animatorskih in voditeljskih izkušenj pri delu z mladimi, spoznal njihov jezik in izzive, kar je uspešno vnašal v svoje delo vzgojitelja v želimeljskem dijaškem domu, ki je bilo njegovo prvo službeno mesto. Pozneje je prevzel delo ravnatelja Doma, leta 2002 pa postal ravnatelj tamkajšnje gimnazije. Bil je tudi Direktor Zavoda sv. Frančiška Saleškega. Leta 2019 je obhajal srebrno mašo. Pogovarjali smo se o poslanstvu pedagoga in dela z mladimi, o izzivih šolstva danes in tudi o njegovi primarni družini ter duhovništvu.

V oddaji Moja zgodba smo objavili še zadnjo peto oddajo z znanstvenega posveta Dachavski procesi – 75 let pozneje. Pripravili sta ga Slovenska matica in Študijski center za narodno spravo sredi novembra lani. O kršitvah mednarodnih standardov pravice do poštenega sojenja na Dahavskih procesih je spregovoril dr. Jernej Letnar Černič, o obsojencu inženirju Branku Diehlu (Dilu) pa dr. Renato Podbersič.

V oddaji Moja zgodba smo objavili še zadnjo peto oddajo z znanstvenega posveta Dachavski procesi – 75 let pozneje. Pripravili sta ga Slovenska matica in Študijski center za narodno spravo sredi novembra lani. O kršitvah mednarodnih standardov pravice do poštenega sojenja na Dahavskih procesih je spregovoril dr. Jernej Letnar Černič, o obsojencu inženirju Branku Diehlu (Dilu) pa dr. Renato Podbersič.

V Franciji je skupno več kot 1200 muzejev z zelo različnimi področji interesa. Najbolj znan in verjetno tudi eden najbolj obiskanih muzejev na svetu je pariški Louvre, ki hrani več kot 35.000 umetnin, tudi da Vincijevo Mono Liso in Miloško Venero.A v Franciji lahko najdemo tudi druge zanimive ali pa nenavadne muzeje, na primer posvečene kajenju, sivki, parfumom, veliko je tudi takih, ki so posvečeni zgodovini medicine. Prav tej temi hkrati pa tudi pisatelju Gustavu Flaubertu je posvečen muzej v Rouenu, in to ne brez razloga. Gre namreč za rojstno hišo pisatelja, ki je bila del bolnišnice, v kateri je kot glavni kirurg služboval Achille-Cléophas Flaubert, oče slavnega pisatelja. Pred hišo je še vedno vrt z amfiteatrom, skoraj popolnoma enak, kot je bil v času, ko je v njem oče pred študenti opravljal avtopsije in ko se je na vrtu igral mali Gustave. "Kot otrok je Gustave Flaubert skupaj s sestro pogosto opazoval očeta pri opravljanju avtopsij. Pozneje je večkrat dejal, da se spomni, kako je vedno, ko je videl muhe na truplih, pomislil, aha, to so iste muhe, ki jih bomo pozneje našli v kuhinji in jedilnici. Ko je odrasel, pa je rekel, da kadarkoli vidi lepo žensko, si ne more pomagati, da ne bi pomislil, kako bi bila videti mrtva." Sogovornica:  Lisa Concato, turistična vodnica po Rouenu 

Slovenska matica in Študijski center za narodno spravo sta v ponedeljek, 18. novembra 2024, v Ljubljani pripravila znanstveni posvet Dachavski procesi – 75 let pozneje. Tokrat je bila na sporedu četrta oddaja v nizu v kateri ste slišali predavanji dr. Tamare Griesser Pečar o politično motiviranih procesih po 2. svetovni vojni in dr. Jelke Piškurić, ki je predstavila prispevek V primežu represivnih ustanov.

Slovenska matica in Študijski center za narodno spravo sta v ponedeljek, 18. novembra 2024, v Ljubljani pripravila znanstveni posvet Dachavski procesi – 75 let pozneje. Tokrat je bila na sporedu četrta oddaja v nizu v kateri ste slišali predavanji dr. Tamare Griesser Pečar o politično motiviranih procesih po 2. svetovni vojni in dr. Jelke Piškurić, ki je predstavila prispevek V primežu represivnih ustanov.

Od genocida v Srebrenici, najhujšega zločina na evropskih tleh po drugi svetovni vojni, mineva 30 let. Veliko žrtev poboja je še vedno pogrešanih, od številnih pa so našli in pokopali le nekaj kosti. Svojci umrlih se ob tem bojujejo tudi za resnico, saj so vse glasnejši zanikovalci genocida. Za omenjeni zločin je bila soodgovorna mednarodna skupnost, ki ni zmogla zavarovati civilnega prebivalstva. Kako malo smo se naučili iz tega, pa kažejo današnje podobe iz Gaze. Gostje: dr. Božidar Jezernik, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Faris Kočan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Boštjan Anžin, dopisnik RTV Slovenija iz Balkana.

11. julija bo minilo 30 let od genocida v Srebrenici. Sile bosanskih Srbov pod vodstvom Ratka Madića so v enklavi, ki so jo varovali maloštevilni pripadniki modrih čelad Združenih narodov, v devetih dneh ubile vsaj 8372 Bošnjakov. Združeni narodi so lani 11. julij razglasili za mednarodni dan spomina na genocid v Srebrenici, ki pa ga v Republiki srbski in Srbiji številni zanikajo. O boju za resnico in pravico, iskanju posmrtnih ostankov, tudi žrtvah drugih zločinov, denimo na območju Prijedora, in o dolgi poti do sprave.

Na Novi Zelandiji je pristal z zadnjim letalom pred zaprtjem države zaradi koronavirusa. Morda ne čisto zadnjim, vsekakor pa je bil njegov let med zadnjimi. Ko so bili še v zraku, so namreč uradno omejili vstop v državo. Urh Vodopivec je bil na tistem letu pred petimi leti eden redkih tujcev. Večinoma so se namreč domačini vračali domov. Po neobičajni proceduralni dobrodošlici si je sčasoma našel delo kot obiralec kivijev. Pozneje si je še nekajkrat podaljšal bivanje, se zaposlil v izposojevalnici avtomobilov, zdaj pa je tik pred tem, da pridobi stalno prebivališče in tudi s tem povezane pravice. Domov se mu še ne mudi.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Filmsko-festivalsko poletje je v polnem teku; oglašamo se z bolonjskega festivala restavriranega filma Cinema Ritrovato. Poročamo o Festivalu delavskega filma Hrastnik - Kamerat, in napovedujemo 21. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina v Ljutomeru. Ocenjujemo film, ki mu nekatere kritike napovedujejo, da bo postal uspešnica letošnjega poletja: postapokaliptično grozljivko 28 let pozneje Dannyja Boylea.

V nekaterih kinih po Sloveniji je svojo pot začel film angleškega režiserja Dannyja Boyla 28 let pozneje. Nadaljevanje kultne distopične grozljivke 28 dni pozneje nas popelje na od epidemije razdejano britansko otočje, na katerem so zavladali zombiji. Več o filmu, pri katerem je Boyle znova združil moči s scenaristom prvega dela Alexom Garlandom in direktorjem fotografije Anthonyjem Dodom Mantlom, pa Žiga Brdnik.

To pomlad smo se na različne načine spomnili na peto obletnico začetka epidemije. Ne vedoč, kakšna sprememba nas čaka, smo le nekaj dni pred njenim začetkom, marca 2020, objavili Mančino zgodbo. Maturantka je takrat živela sama s hudo bolno mamo v stanovanju, močno poškodovanem po izlivu vode, s krediti in v hudem pomanjkanju, saj sta po hrano hodili v humanitarne organizacije. Pet let pozneje je zaradi pomoči poslušalcev Mančino življenje precej drugačno, prihodnost pa veliko bolj optimistična.

Slovenska matica in Študijski center za narodno spravo sta pripravila znanstveni posvet Dachavski procesi – 75 let pozneje. Tokrat je bila v oddaji Moja zgodba na sporedu tretja oddaja v nizu. V njej ste slišali predavanji dr. Željka Oseta, ki je predstavil štiri življenjske zgodbe povezane s procesi in Narodno in univerzitetno knjižnico. Dvakratni doktor Igor Grdina pa se je »dotaknil« zgodbe Branka Diehla v spominih dr. Vladimirja Kresnika.

Slovenska matica in Študijski center za narodno spravo sta pripravila znanstveni posvet Dachavski procesi – 75 let pozneje. Tokrat je bila v oddaji Moja zgodba na sporedu tretja oddaja v nizu. V njej ste slišali predavanji dr. Željka Oseta, ki je predstavil štiri življenjske zgodbe povezane s procesi in Narodno in univerzitetno knjižnico. Dvakratni doktor Igor Grdina pa se je »dotaknil« zgodbe Branka Diehla v spominih dr. Vladimirja Kresnika.

8. maja pred sto leti se je v Solkanu pri Novi Gorici rodil Vladimir Makuc, slovenski slikar, grafik in kipar. Makuc je študiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral leta 1954. Pozneje je opravil še specialko za restavratorstvo. Četrt stoletja se je posvečal predvsem grafičnemu ustvarjanju in raziskoval različne grafične pristope, pozneje je prešel k slikarstvu, pa tudi kiparstvu, tapiseriji, knjižni opremi in keramiki, v poznejših letih je ustvarjal tudi v akvarelni tehniki. Značilnosti njegovega ustvarjanja zaznamujejo prizorišča in bitja iz narave, največkrat s Krasa, prostori in navade odmaknjenega, podeželskega življenja in starodavne tradicije. Leta 1979 je za svoje dosežke prejel Prešernovo nagrado in odlikovanje red dela z zlatim vencem, leta 1987 pa tudi nagrado Riharda Jakopiča in leta 2015 Župančičevo nagrado. Ob stoti obletnici rojstva Vladimirja Makuca je v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju na ogled razstava njegovih del z naslovom Želja po nebu. Na ogled je do 11. junija. Pogovor z Vladimirjem Makucem je leta 1999 posnela Vida Curk.

Že drugi dan konklava, po četrtem glasovanju, smo dočakali beli dim. Kardinali so za 267. papeža izbrali Roberta Francisa Prevosta. Dolgoletni misijonar, prvi papež iz Združenih držav in drugi, po Frančišku, ki ne prihaja iz Evrope, si je zaželel, da bi pozdrav miru vstopil v vsa srca, dosegel vse ljudi, vse narode, ves svet. Sporočilo miru je bila rdeča nit nagovora Leona XIV., naslednika soimenjaka, ki je na prelomu iz 19. v 20. stoletje veljal za spretnega politika, zagovornika delavskih pravic in socialne pravičnosti, ki je znal graditi mostove in iskati prav poti do miru. Ob svetovni politiki, ki ne dela več za javni blagor, ampak podpihuje konflikte, novega papeža, ki so ga ustoličili prav na 80. obletnico konca druge svetovne vojne, čakajo številni izzivi.

Piše Jelka Kernev Štrajn, bere Eva Longyka Marušič. Roman Anje Radaljac Prst v prekatu je po svoji zunanji in notranji zgradbi zanimiv, izviren spoj »knjige podgobja« in »knjige korenine«. Ob branju lahko opazujemo vsestransko razraščanje pripovednih zastranitev, ki se slejkoprej ujamejo v mrežo pomenskih vozlišč. Ta skrbijo, da se rdeča nit ne izgubi, čeprav se rada nekoliko natrga; in da lahko sledimo pripovedi, sestavljeni iz treh poglavij: Prst, Znotranjščina, Prekat. Besedilo, uvedeno s pesmijo o devetkrat umorjeni in desetkrat rojeni mitski Matildi, se žanrsko umešča v tradicijo poetičnih romanov; saj nas že na prvih straneh sooči s svojevrstnim prepletom proze in poezije. V oči padejo grafično zaznamovani razmiki med vezano in nevezano besedo, ki jih je mogoče opazovati od začetka do konca obsežnega besedila. Odlomki, ki se na zunaj kažejo kot poezija, pogosto govorijo o stvareh in dogodkih iz oprijemljive realnosti. Vpeti so v kronologijo pripovednega toka; tisti, v obliki nevezane besede, pa bralstvo pogosto potegnejo bodisi v protagonistkine sanje bodisi v njene dialoško razgibane notranje monologe. Toda temu pravilu nikakor ne kaže dosledno slediti. Romaneskno pisavo Prsta v prekatu namreč odlikuje ravno to, da sproti spodbija pravila, ki jih sama implicitno postavlja, zato od bralstva pričakuje nenehno budnost. Gre za zahtevno branje, ki ga kljub pogosti in ne vselej dosledni rabi substandarda vseskozi lajša ritmično valovanje povedi. Hkrati ta pisava ravno v pravi meri posega v skladnjo in nam s tem že vnaprej prepreči, da bi se predali anestetičnemu učinkovanju prebranega ter pozabili na žgoče aktualno problematiko romana. K temu po svoje prispevajo tudi pogosti neologizmi; na primer: pokoljevalnica, fragmentiranka, znotranjščina, zaporuna itn. Ob njih se nehote ustavljamo, saj gre za izraze, ki kar kličejo po politično angažirani interpretaciji. Poleg tega bi v knjigi zaman iskali zapise z veliko začetnico. Lastna imena in stavčni začetki – povsod same male črke! Ta odločitev je v popolnem skladju z osnovno etično naravnanostjo besedila kot celote, ki zagovarja odsotnost sleherne hierarhije med bitnostmi, vključno z vsemi »bitji iz tujih svetov«. V tem pogledu je roman pozornosti vredno nadaljevanje tiste tradicije, ki jo je v slovenskem prostoru vzpostavilo pesniško in aktivistično mišljenje Jureta Detele. Glede na to ne more biti nikakršnega dvoma, da je v osnovno temo romana vtkan aktivizem, skrb za skupnost, v tesnem prepletu z živalskim vprašanjem, nič manj pa tudi s feministično, LGBT in kvirovsko tematiko. Na pravopisni ravni na to dosledno opozarjajo specifični zapisi glagolskih obrazil, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se ima Višnja kot prvoosebna pripovedovalka in hkrati protagonistka romana za nebinarno osebo. Romaneskno dogajanje se začne na točki, ko se odloči prekiniti svoje triletno sobivanje z Erjonom, zaposlenim v klavnici. Njegova ilegalna naloga je snemanje spornega dogajanja za klavniškimi zidovi in tudi drugod, saj je tajni preiskovalec. Višnja mu pri tem pomaga. To počneta zato, da bi gradivo objavila in tako nekaj prispevala k »osvoboditvi živali«. Toda Erjon sčasoma postane žrtev svoje naloge. Njegove duševne motnje, podložene z alkoholom, se kažejo v čedalje pogostejših izbruhih nasilja, zato Višnja sama nadaljuje »misijo«. S seboj vzame ključek, kjer je shranjeno njuno posneto gradivo, in Frido, svojo najboljšo prijateljico, za katero se kmalu izkaže, da je kokoška, ena izmed nekoč rešenih in osvobojenih »pernatih fragmentirank«. Po spletu naključij, ki implicirajo tudi mistično razsežnost, si Višja najde novo zaposlitev, obe pa celo nov dom pri Fe in Emi, ki sta predana proživalska aktivista oz. aktivistki in hkrati nebinarni osebi. V tej simpatični skupnosti biva tudi maček Sarival. Pozneje se jima začasno pridruži še Višnjina sestra, prav tako aktivistka. Skupaj izpeljejo načrtovano akcijo osveščanja o javnosti skrbno prikritem dogajanju z nečloveškimi živalmi. Svoj »karneval« v obliki razstrelitve neke klavnice in objave posnetega gradiva udejanjijo na način, da tvegajo resne obtožbe tako s strani medijev kot tudi oblasti. Na tem mestu se v romanu odpre idealen prostor za povečanje suspenza, vendar ostane premalo izkoriščen. Akciji namesto zadoščenja sledi razočaranje, zato akterji in akterke doživijo krizo. Premaguje jo vsak po svoje, Višnja tako, da resno zboli. Iz njenega pripovedovanja, kjer se intenzivno oglašajo spomini na otroštvo, je mogoče sklepati, da kompleksna obolelost njenega telesa ni naključje. Sledimo dolgotrajni in zapleteni diagnostiki v sedanjosti in zastranitvam v obliki reminiscenc. V njeno »znotranjščino« skupaj z njo vstopamo skozi »zrcalo« in potem sestopamo v globino »kristalnega jajca« do liminalnih stanj. Tu se ob preigravanju različnih motivov in mnogoterih identitet, vselej skozi prizmo pretanjenih relacij z drugim, zgodi obrat, ko začne »gnoj«, ki se je nabral, teči »nazaj ven in v mesnato žrelo črnega vorteksa«. Tako se zgodi, da se »še en krog steče v svoj začetek«, pripovedovalkina zaskrbljenost za lastno telo se transformira nazaj v skrb za druge, skrb za vse tisto, kar je večje od nje. Toda idejna razsežnost romana daleč presega to poanto. Premišljeno tkanje raznolikih prvin, utopičnih, distopičnih, realnih in mitskih, namreč ne ponuja samo izvirne kritike sodobne družbe, temveč »šiv v tapiseriji civilizacije, ki se skuša iztakniti in izvesti neko drugo, novo podobo«.

Angela Vode, učiteljica, publicistka, politična delavka in specialna pedagoginja se je rodila leta 1892 v ljubljanski železničarski družini. V Ljubljani je obiskovala osnovno šolo, meščansko šolo in učiteljišče, po končanem študiju je poučevala na številnih osnovnih šolah v okolici Ljubljane, dokler ni bila zaradi protiavstrijske propagande odpuščena. Od leta 1917 do leta 1919 je bila zaposlena kot uradnica v Jadranski banki. Pozneje, ko je delala v Samassovi tovarni, je soorganizirala stavko delavcev in uradnikov. Poslej se je vse več posvečala političnemu delu v delavskih gibanjih in gibanjih za ženske pravice. Njen vzporedni interes pa je bil namenjen otrokom s posebnimi potrebami. Ob delu je študirala zdravstveno pedagogiko, hospitirala je v Berlinu, Pragi in na Dunaju, v Ljubljani pa je opravila specialistični izpit za poučevanje otrok s posebnimi potrebami. Angela Vode si je prizadevala za odpravljanje diskriminacije po spolu in socialnem položaju in napisala številne članke in knjige, med katerimi omenimo posebej delo Spol in usoda v dveh delih, ki sta izšla v letih 1938 in 1939. Pred vojno je bila članica Komunistične partije, vendar se je že leta 1939, ko je ostro nasprotovala paktu Ribbentrop–Molotov, odvrnila od nje, tovariši pa so jo iz nje izključili. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v Osvobodilni fronti, Nemci so jo internirali v taborišče Ravensbrück, kjer je ostala do konca vojne. Po vojni je znova doživela kruto usodo, saj so jo nove komunistične oblasti leta 1947 v montiranem Nagodetovem procesu obsodile na 20 let zapora, iz katerega so jo sicer konec leta 1952 izpustile, vendar je za socialistično oblast in javnost skoraj do smrti sredi osemdesetih let ostala neoseba. Umrla je 5. maja pred 40 leti. V našem arhivu hranimo odlomke iz spominov Angele Vode. Leta 1982, ko je imela 90 let, jih je prebirala pred radijskim mikrofonom v studiu, kamor jo je povabila Rapa Šuklje. Foto: Wikipedija

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili prispevkoma z znanstvenega posveta »Dachavski procesi – 75 let pozneje«, ki je novembra 2024, potekal v organizaciji Slovenske matice in Študijskega centra za narodno spravo. To je bila druga oddaja v nizu, v kateri je o UDBI in Dahavskih procesih spregovoril mag. Igor Omerza. Alenka Puhar pa je predstavila primer Ludvika Merzela.

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili prispevkoma z znanstvenega posveta »Dachavski procesi – 75 let pozneje«, ki je novembra 2024, potekal v organizaciji Slovenske matice in Študijskega centra za narodno spravo. To je bila druga oddaja v nizu, v kateri je o UDBI in Dahavskih procesih spregovoril mag. Igor Omerza. Alenka Puhar pa je predstavila primer Ludvika Merzela.

Umrla je pesnica Neža Maurer. Rodila se je leta 1930 v Podvinu pri Polzeli, po vojni se je šolala v Žalcu in Celju in potem na učiteljišču v Ljubljani. Pozneje je diplomirala na pedagoški akademiji in filozofski fakulteti. Najprej je delala kot učiteljica, po končanem študiju pa kot novinarka, bila je urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana in kulturna urednica pri več revijah. Po upokojitvi se je popolnoma posvetila pisanju. Ustvarjalni opus Neže Maurer je velikanski; pisala je po večini poezijo za odrasle in otroke, pa tudi prozna, publicistična in dramska besedila. Znala se je približati velikemu krogu mladih in manj mladih bralcev. Za svoje ustvarjanje je leta 2010 prejela zlatnik poezije za življenjsko delo. Takrat je Vida Curk s pesnico posnela pogovor in ga začela z vprašanjem, kdaj je napisala prvo pesmico.

Ljudski pregovor nam pravi, da v življenju ni dovolj imeti prav. Prav ta ljudska modrost se nam razkriva ob dveh Jezusovih učencih, ki se razočarana pomenkujeta na poti iz Jeruzalema v Emavs. Močno sta prizadeta, kajti tisti prerok, ki sta ga tudi onadva imela za mesijo, se pravi za odrešenika, je, namesto da bi vzpostavil novo Izraelsko kraljestvo, klavrno končal na križu. Ne moremo reči, da nimata prav, toda iz svojega doživljanja zgodovinskih trenutkov sta si izoblikovala globoko prepričanje in nič ju ne more odvrniti od njune globoke žalosti. A resnica vendar ni tako preprosta in enostavna. Pozneje izvemo, da so ju prestrašile izraelske žene, ki so v nedeljo zjutraj pohitele h grobu, a so ga našle praznega. Evangelist Luka, ki nam pripoveduje to zgodbo, takoj na začetku predstavi dve logiki, ki si nasprotujeta. Na eni strani gre za logiko političnih strategij, ki doživlja poraze in nas napolnjuje z grenkobo. In na drugi strani stoji logika ljubezni, ki jo poznajo svete izraelske žene in ki se ne ukloni političnim analizam, ampak prinaša pogled v globljo življenjsko resničnost. Ta logika ljubezni nam preprečuje, da bi v sebi gojili žalost in z njo obupano udrihali po vsem svetu. Pa vendar tudi učenca nista brez logike ljubezni. Najprej medse sprejmeta tujca, kar je lepa gesta do osamljenega potnika. Potem pa se vendar z njim tudi pogovarjata in ga skušata poučiti, da ne bi ostal pri svoji nevednosti in vendar tudi on izvedel za najnovejše dogodke v Jeruzalemu. In ko utihneta in sprejmeta, da bi tudi onadva lahko kaj novega izvedela, se zgodi preobrat. Spoznata, kako sta bila zaslepljena, saj jima je iz spomina izpadel čudovit spev preroka Izaije o »trpečem Božjem služabniku«, ki s svojo ljubeznijo odrešuje ves svet. Sprejmeta, da nima smisla, da bi trmasto vztrajala pri svojih predsodkih in da bi bila politična strategija vsa realnost. Resničnost ljubezni in prijateljstva je še močnejša, kajti Božja dobrota nas nikoli ne zapusti. Tujcu vzklikneta: Ostani z nama, Gospod, zakaj dan se je že nagnil! To povabilo izraža novo logiko ljubezni in upanja, ki se ji predata. Tudi onadva odslej gledata na življenje veliko globlje in v gesti lomljenja kruha zaznata, da je vstali in ljubeči Gospod med njima. Podobno je v našem življenju. Nič zato, če trenutki prazničnega veselja izginejo, pomembno je, da je v nas vstopila zavest, da je vstali in ljubeči Gospod vedno z nami.

''Če se pri pisanju trudiš biti bolj pameten od knjige same, se lahko zgodi, da bo ploska'', pravi Pia Prezelj, avtorica romana Težka voda. V njem nas odpelje na podeželje – ''želela sem povedati zgodbo starejše ženske, vse ostalo pa je prišlo organsko zraven,'' še doda. In kaj je s tem večkrat nagrajenim romanom novega: izšel je kot zvočna knjiga, ki so jo pripravili v igranem programu našega radia. Na oder novogoriškega SNG-ja pa prihaja Kralj Lear, delo Williama Shakespeara v režiji Ivice Buljana. Glavno vlogo igra upokojeni prvak novogoriškega ansambla Bine Matoh. In še nekaj o prepletu performansa, poezije in glasbe REKVIEM dve leti pozneje umetnika Jaše, ki se je odvil v Lutkovnem gledališču Ljubljana.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Zavladati vetru ni lahko; še iz pravljic vemo, da je človek nasproti vetru v prepišnih dvoranah svojega hrepenenja kot prah. Veter je v drugi kratkoprozni zbirki Mateje Gomboc – prvo zbirko z naslovom Pozneje se pomeniva je avtorica izdala leta 2014 – prispodoba za marsikaj: za srečanje z radikalno tujim in podzavestnim, za občutja manjvrednosti in neizpolnjenosti, za žalovanje, grobo deziluzijo, ljubosumje, predvsem pa za prelomne trenutke obračuna s seboj. Veter je torej – tako kot v pravljicah – trenutek soočenja z mogočnim nasprotnikom, trenutek resnice, ko se neka zavesa raztrga, a je treba kljub temu kreniti naprej in urediti življenje. zavladati vetru. Zgodbe Mateje Gomboc so namreč – poleg tega, da v njih nastopajo izključno protagonistke – izvirne tudi v tem, da junakinje ne potonejo, ampak v veliki večini najdejo nekakšen izhod iz labirinta, čeprav je ta zvečine zelo ozek, včasih zgolj beckettovski: Poskusi znova. Naj spodleti bolje. Že iz teh prvih vtisov je razvidno, da pri novi zbirki kratke proze Mateje Gomboc ne gre toliko za velike prelomnice, velike poraze ali, na drugi strani, za velika zmagoslavja, kot za široko vmesno območje, kjer je treba izumiti novo preživetveno taktiko. O svojevrstni odpornosti in borbenosti, iz katere izraščajo zgodbe, zgovorno pričajo že nekateri naslovi: Zavladati vetru, Samo dihati, Live Aid, Nekaj novega, Topniški položaj, Nekdo od drugod. V svoji temeljni trdoživosti je ta proza življenjska in praktična, zaradi svojega »sleherništva« pa ponuja tudi široko identifikacijsko in bralsko katarzično polje. Večino žensk, ki naseljujejo zgodbe, namreč zlahka identificiramo v najbližji soseščini, še več, morebiti smo nekatere izmed njih celo same bralke, saj zbirka tematizira življenjske situacije žensk različnih starosti. Približno dve tretjini od skupno enaindvajsetih zgodb na takšen ali drugačen način, pogosto v obliki monologa, pripovedujejo ženske srednjih let, upokojenke ali starejše. Tudi v tem je zbirka precej izvirna, saj se zdi, da omenjena starostna skupina predstavlja svojevrstno vrzel v slovenski književnosti, čeprav gre pravzaprav za populacijo z izrednim literarnim potencialom, ki se ponaša z bogatimi pahljačami življenjskih izkušenj in je obenem pogosto sposobna izjemne (samo)refleksije. (Ob tem je dovolj pomisliti na vdovo Ido iz romana Težka voda Pie Prezelj.) Tretjina zgodb v zbirki Zavladati vetru pa pripade nasprotnemu polu: mlajšim dekletom, večinoma na pragu odraslosti, vendar je tudi avtoričin stik z mladostniškimi tematikami živ in pristen, morda zaradi učiteljskega poklica, ki ga lahko tudi brez poznavanja avtoričine biografije zaslutimo v ozadju. Tudi otipljivo najboljša in hkrati najdaljša zgodba z naslovom Učitelj, posvečena avtoričini mami, tematizira učiteljski poklic, vendar v nasprotju z drugimi zgodbami, ki se skoraj vse dogajajo v sedanjosti, sega v obdobje italijanske okupacije in zatiranja Primorske, ko se je v hišo avtoričinih prednikov naselil zadrt fašistični šolmošter in je bilo celo za zaprtimi vrati prepovedano govoriti slovensko. (Mimogrede: italijanski jezikovni pritisk v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja na Primorskem je bil tako velik, da je odstopil celo takratni koprsko-tržaški škof, sicer Italijan, češ da tolikšnega jezikovnega nasilja ni v nobeni drugi italijanski provinci, niti v Etiopiji.) Sprva sumničavi in vzvišeni učitelj, »laška glista«, kot mu pravi avtoričin ded, se čez nekaj časa nepričakovano omehča in vključi v družino, in nazadnje zastavi celo svojo besedo, da reši domačega sina iz tržaških zaporov. (Morda tudi zato sin Pepi po koncu vojne postane učitelj.) Italijanski učitelj, prišlek iz notranjosti Italije, se na subtilen način zbliža tudi z domačimi hčerami; pripovedovalki na primer na mizi diskretno pusti vabljiv kupček knjig – italijanske romane in poezijo. Pripovedovalka, ki je zaradi vojne v zadnjem letniku prekinila šolanje, se knjigam seveda ne more upreti in jih vzame v roke, in čeprav se želi pred Italijanom prikriti, je vse takoj jasno: »Ko se je vrnil iz šole, sem bila spet v kuhinji, pomagala sem mami. Postregla sem mu in ujel me je s pogledom. Zdaj sem bila zasačena jaz. Če človek bere pesmi, se mu to pozna v očeh, na ustnicah, v žaru obraza.« Učitelj pripovedovalko spodbuja, naj nadaljuje šolanje v Padovi, Trstu ali Gorici in postane učiteljica ali zdravnica. Dekle si tega goreče želi, mati jo podpre, oče in brat pa sta zgrožena: »In ti bi seveda šla, še na Laško bi šla in postala njihova!« Ta zgodba, že skorajda novela, ki v nizu polnokrvnih prizorov zajame medvojni utrip v narodnozavedni družini, je prežeta s pristnim primorskim koloritom, mimogrede in nevsiljivo pa razpre tudi protislovja medčloveških in političnih odnosov ter hrepenenje mladega dekleta, razpetega med domoljubjem in željo po izobrazbi. Žgoča žeja po izobrazbi in učenju se tesno navezuje na drugo pomembno temo zgodb: ljubezen do pisanja. Avtorica Mateja Gomboc hvalospev pisanju in literaturi večkrat spontano vtke v pripovedni kontekst, najbolj premočrtno, v domala biblični razsežnosti v prvi zgodbi Ristanc nazaj: »Nov stavek, ki ga še nikoli ni videla niti slišala in se je izpisal z njeno roko, je bil kot novoustvarjeni dan, in bilo je prav dobro. Odslej je vedela za veličastje te možnosti in je nanjo čakala s slastjo, kdaj bo spet sedla k praznemu listu in zapisala prvo črko, besedo, stavek.« Kot piše avtorica spremne besede Ignacija Fridl Jarc zbirka Mateje Gomboc Zavladati vetru prinaša skorajda učbeniško raznolik in posamičnim tematikam izjemno tenkočutno prilegajoč se nabor kratkoproznih formalnih okvirov: pismo, dramatiziran prizor, prvoosebno pripoved, poročilo neznanega opazovalca itd. Pisateljičin slog in tempo sta odločna, jasna in osredotočena, vsekakor pa so se avtorici najbolj posrečile zgodbe, ki so izšle iz domačega, dobro znanega stvarnega in psihološkega konteksta (Ristanc nazaj, Jazbina, Nekdo od drugod, Zamuda, Učitelj, Suhi zid), nekoliko manj pa tiste, ki tematsko tako ali drugače segajo na primer v Ameriko, Nemčijo ali še kam drugam. Zavladati vetru ni lahko, kratki zgodbi tudi ne.

V oddaji Moja zgodba smo začeli s predvajanjem prispevkov znanstvenega posveta z naslovom »Dachavski procesi – 75 let pozneje«, ki je novembra 2024, potekal v organizaciji Slovenske matice in Študijskega centra za narodno spravo. Slišali ste prvo oddajo v kateri je spregovoril dr. Marko Dolinar pod naslovom: Kemik Boris Kranjc: načelnost, idealizem in smrt.

V oddaji Moja zgodba smo začeli s predvajanjem prispevkov znanstvenega posveta z naslovom »Dachavski procesi – 75 let pozneje«, ki je novembra 2024, potekal v organizaciji Slovenske matice in Študijskega centra za narodno spravo. Slišali ste prvo oddajo v kateri je spregovoril dr. Marko Dolinar pod naslovom: Kemik Boris Kranjc: načelnost, idealizem in smrt.

V tokratni oddaji gostimo gledališko in radijsko režiserko Živo Bizovičar, gledališko ustvarjalko mlajše generacije, ki je nase opozorila že med študijem s predstavo Jagababa, za katero je prejela akademijsko Prešernovo nagrado. Pozneje je za predstavo Žene v testu prejela Borštnikovo nagrado za celosten pristop k obdelavi gradiva, nagrado Društva slovenskih kritikov in teatrologov Slovenije ter Šeligovo nagrado na Tednu slovenske drame, za predstavo Juriš pa je prejela Borštnikovo nagrado za avtorski koncept in dramatizacijo. Februarja smo na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega lahko videli predstavo Drame princes, ki jo je ustvarila v Dramskem Teatru Skopje. Živa Bizovičar, ki se pomembnih zgodovinskih tem loteva z raziskovalno natančnostjo in kritičnim razmislekom, je konec januarja na odru Slovenskega mladinskega gledališča režirala predstavo Boško in Admira. Vabljenik poslušanju!

Podrobneje smo si ogledali razstavo Odsevi upanja v frančiškanskem samostanu v Mariboru ter se pozanimali o Tednu oblikovanja in tekstilne umetnosti, ki poteka v Gorici. Na njem se posvečajo tekstilu kot simbolu povezovanja, prepletu dveh kultur in šivanju vezi med narodoma. Pozneje pa še nekaj besed o književni umetnosti in arhitekturi. Vabimo vas k poslušanju!

Pred petimi leti smo v Sloveniji potrdili prvi primer okužbe z novim koronavirusom, kmalu zatem je izbruh pandemije ustavil svet in močno zaznamoval to obdobje v naši zgodovini. Kako se ga danes spominjajo in ocenjujejo tisti čas strokovnjaki, ki so takrat to bolezen preprečevali, jo preučevali in zdravili? Kaj smo takrat naredili prav, kaj ne, in ali smo se česa naučili; smo zdaj bolje pripravljeni, če se zgodi kaj podobnega?

Kako gledamo na epidemijo koronavirusne bolezni pet let pozneje? Smo se iz epidemije kaj naučili, si pridobili izkušnje, smo bolj ozaveščeni, ali smo posledice te bolezni preprosto potisnili v podzavest in nanjo pozabili? Kako na bolezen gledajo tisti, ki so se borili za življenje, kakšne posledice jim je bolezen pustila in kako živijo danes? Nekdanji dolgoletni strokovni direktor Ginekološke klinike UKC Ljubljana in višji zdravstveni svetnik prof. dr. Adolf Lukanović je bolezen prebolel v najhujši obliki. O tem, kaj vse je doživljal takrat in kako gleda na bolezen in epidemijo pet let pozneje, boste lahko slišali v oddaji Med štirimi stenami v pogovoru z novinarko Petro Medved.

Danes se bomo posvetili novi galerijski postavitvi v galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, ki odpira dialog o sodelovanju, vstopanju in povezovanju slovenskih umetnikov s tujimi v sredini prejšnjega stoletja. Pozneje pa še o današnjih sodelovanjih in koprodukcijah, natančneje pri filmu Fiume o morte!, ki je prejel glavno nagrado na pravkar minulem filmskem festivalu v Rotterdamu.

Tik pred lanskimi božičnimi prazniki smo obiskali družino, ki je v svoj mali dom v odročnem zaselku ob dveh bioloških hčerah sprejela še štiri otroke, močno zaznamovane s težkim otroštvom. Ob neštetih zdravstvenih težavah in ob tem, da je tako povečano družino zapustil sogovorničin soprog, ki je bil edini zaposlen, je bila zelo velika težava tudi huda prostorska stiska. Pri tej ste jim vi, poslušalci, s svojimi donacijami zelo pomagali. Družino smo pred dnevi znova obiskali.

Tudi v Sloveniji se za otroke odločamo čedalje pozneje, pozno starševstvo ni več redkost, ampak vse pogostejša odločitev parov. Toda ključno vprašanje je, ali pri tem sodeluje tudi biologija. V aktualni Frekvenci X se sprašujemo, kakšno besedo ima pri poznem starševstvu genetika in kako je pri nas z zamrzovanjem jajčec, ki postaja v nekaterih zahodnih državah vse pogostejša praksa.Sogovornice: Tina Žnidaršič, oddelek za demografske statistike in življenjsko raven, Statistični urad dr. Luca Lovrečić, Klinični inštitut za genomsko medicino, Univerzitetni klinični center Ljubljana dr. Nina Jančar, vodja oddelka za zunajtelesno oploditev na ginekološki kliniki na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana Klara Lotrič, obolela za kostnim rakom, ki si je zamrznila jajčne celice

Pogledali smo na Japonsko, kjer približno leto dni živi in raziskuje dr. Tina Škorjanc. Sogovornica je Slovenijo za daljše obdobje prvič zapustila že pri svojih osemnajstih, ko se je odpravila na študij v Združene arabske emirate. Pozneje je študirala in raziskovalno delovala še v Argentini in Združenih državah Amerike, za krajše obdobje pa tudi v Šanghaju in Sydneyu. V oddaji je spregovorila o življenju v tujini, japonskih mestih in naravi ter njenih prebivalcih.

Pogledali smo na Japonsko, kjer približno leto dni živi in raziskuje dr. Tina Škorjanc. Sogovornica je Slovenijo za daljše obdobje prvič zapustila že pri svojih osemnajstih, ko se je odpravila na študij v Združene arabske emirate. Pozneje je študirala in raziskovalno delovala še v Argentini in Združenih državah Amerike, za krajše obdobje pa tudi v Šanghaju in Sydneyu. V oddaji je spregovorila o življenju v tujini, japonskih mestih in naravi ter njenih prebivalcih.

12. oktobra je minilo deset let od smrti, 30. julija letos pa osemdeset let od rojstva v Mežici rojenega slikarja, grafika, tudi profesorja na ljubljanski ALUO Lojzeta Logarja. Pozornost likovne javnosti je vzbudil konec 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja z deli, ki so se spogledovala s popartom in jih likovna kritika uvršča v slovensko različico poparta, poimenovano nova figuralika. Pozneje je prehodil še druge ustvarjalne faze. Približal se je konceptualizmu, nato radikalnemu ekspresionizmu, v osemdesetih je sledilo obdobje minimalizma črnih slik, ki jih je pozneje nasledila bogato koloristična serija slik in grafik Davidovi vrtovi, za katero je Logar prejel tudi nagrado Prešernovega sklada leta 1987. V devetdesetih se je nato premaknil v monokromne, geometrijsko zasnovane kompozicije v seriji Intermezzozoik, ob koncu življenja pa prešel k drobnim risbam, velikim le od 10 do 20 centimetrov, ki jih je z barvnimi svinčniki risal po črnem papirju. Poimenoval jih je Angeli. V letih 2020 in 2021 so se štiri ustanove – Koroška galerija likovnih umetnosti, Galerija Murska Sobota, Obalne galerije Piran in Galerija ZDSLU – povezale in vsaka je pripravila razstavo in v ospredje postavila izbrano poglavje Logarjevega opusa, ki je s tem doživel res celotno predstavitev. V oddaji Likovni odmevi pa vam ob priložnosti obletnice tokrat prinašamo misli samega Lojzeta Logarja. Maja Žel Nolda je krajši pogovor z njim posnela leta 1996, ko je Logar svoja dela, ustvarjena od leta 1967 do leta 1996, predstavljal v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani.

Te dni veliko prahu dvigujejo razprave ZA graditev nove jedrske elektrarne, ki bi zagotovila nove preprotrebne megavate električne energije, in PROTI njej. Njena poraba je v nenehnem porastu in širitev uporabe električnih avtomobilov jo bo še drastično povečala. Toda, vemo, kako smo Slovenci dobili elektriko? Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica. Kmalu so z elektiko poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omrežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neslutenih možnosti (ponovitev).

Pred več leti se je pri meni oglasila gospa, ki se je nekaj mesecev prej upokojila. V novem stanju upokojenke se še ni prav dobro znašla in je iskala nekaj, kar bi ji napolnilo življenje. Prišla je, da se o tem malo pogovori. V tistem trenutku se je videla predvsem v vlogi svetovalke. Ljudem bi želela svetovati. Najrazličnejše stvari. Kako naj živijo, kako naj naredijo to in ono, kako naj se znajdejo v takšnem in drugačnem položaju in seveda še marsikaj. Problem je bil v tem, da ni našla ljudi, ki bi želeli njen nasvet. Od mene je pričakovala, da ji bom našla te ljudi. Pozneje sem srečala veliko ljudi, ki bi želeli predvsem svetovati. Pravzaprav jih srečujem skoraj vsak dan. Ljudje najraje delijo nasvete. Seveda tudi jaz sama pri tem nisem izvzeta. Vedno znova skušamo nekoga prepričati o nečem, kar se nam osebno zdi pomembno. Toda ali je to zares tisto, kar ljudje najbolj potrebujejo? Ko takole opazujem, se mi vedno bolj dozdeva, da je svetovalcev dovolj. Manjka poslušalcev. Vse težje je najti človeka, ki te bo zares poslušal, ki ne bo gledal na uro, ki ne bo po svoje usmerjal pogovora, ki ne bo skakal v besedo. Človeka, ki te bo pustil, da na svoj način poveš to, kar se ti zdi, da moraš ubesediti, če hočeš narediti korak naprej. Za vedno mi bo ostal v spominu pogovor z znancem, ob katerem sem se zavedela prav tega. Dolgo je govoril o svojih problemih in jaz sem ga samo poslušala. Nazadnje pa je rekel: »Hvala za ta pogovor. Moral sem se slišati. Zdaj se bom laže odločil za naprej. Hvala, da ste me poslušali.« Potreboval je drugega človeka, da se je lahko slišal. Če bi govoril samo sebi, to ne bi bilo isto. Gospo, ki je pred več leti ob upokojitvi želela predvsem svetovati, zdaj še vedno srečujem. Zelo zadovoljna je. Pozabila je na svetovanje. Zdaj v okolišu, kjer stanuje, obiskuje stare in bolne ljudi, jih posluša, jim kaj postori ali kaj prinese, če je potrebno. Pravi, da ji prav to pomaga živeti.

Gostili smo Nastjo Grašič, ki je Slovenijo za daljše obdobje zapustila že, ko se je odpravila na študij v Avstrijo. Pozneje je živela še v Hongkongu, na Tajvanu in v Španiji. Prestolnica Tajvana pa je zdaj njen dom že približno tri leta. V oddaji je spregovorila o izkušnji življenja, študija in dela v tujini, pa tudi o zanimivostih Tajpeja.

Gostili smo Nastjo Grašič, ki je Slovenijo za daljše obdobje zapustila že, ko se je odpravila na študij v Avstrijo. Pozneje je živela še v Hongkongu, na Tajvanu in v Španiji. Prestolnica Tajvana pa je zdaj njen dom že približno tri leta. V oddaji je spregovorila o izkušnji življenja, študija in dela v tujini, pa tudi o zanimivostih Tajpeja.

Danes pa nekaj o prehranjevalnih praksah slovenske mladine. O tem, kdo kaj jè, kdo česa ne jè in zakaj. Skratka o pojavu, ki ga imenujemo »izbirčnost,« pogovorno »zbirčnost«, globoko na slovenskem podeželju pa »kočljivost«, celo »špuravost« ali »žnetlavost«, naši stari pa so mu rekli tudi »lišpavost.« V Sloveniji imamo prehrano za šolajočo se mladino subvencionirano. Obstajajo različne kategorije, odvisno od premoženjskega stanja družine oziroma skrbnikov, ostaja pa dejstvo, da imajo lahko osnovnošolci subvencionirano malico in kosilo, srednješolci pa malico. Ukrep, čeprav je pogosto politično manipuliran, se kljub vsemu zdi eden najbolj socialnih ukrepov države in je eden redkih, ki smer plovbe slovenske barke drži v pravi smeri. Ampak kot je navada, se je zapletlo tudi pri tem ukrepu. Muslimanska skupnost v Sloveniji je izvedla raziskavo, med katero so preverili stanje šolske prehrane glede na ponudbo svinjskega mesa. Kot vemo, je v tej verski praksi uživanje svinjskega mesa prepovedano. Muslimanska skupnost je še poudarila, da imajo njihovi otroci ustavno pravico dobiti jedilnik brez te vrste mesa. Na isti čoln so takoj skočili še vegetarijanci, ki bi jim redna ponudba vegetarijanskega obroka prav tako olajšala življenje, ker se ne bi bilo treba več vznemirjati, da bi njihov sonček prišel v stik z mesekom. Potem v nizkem štartu čakajo še vegani, ki so že do zdaj trdili, da je v šolah pogosto citiran verz Ježek bežek, kam pa kam greš ves s hruškami obdan … … ideološko obarvan, ker se norčuje iz prepričanja, da je treba odklanjati vso hrano živalskega izvora. A treba je vedeti, da muslimani niso edina religijska skupina v slovenski šoli z željo po prilagojenem jedilniku. Večinsko katolištvo bi v petkih absolutno uživalo ribe, v postnem času pa prosijo, če bi lahko država subvencionirala samo kruh in vodo. Ampak seveda se tu še ne konča. Sicer majhna, a vseeno obstoječa skupnost hindujcev apelira na zakonodajalca, da z jedilnikov umakne govedino, judovska skupnost se pridružuje muslimanski, kar je izjemno redek primer, pri prepovedi svinjine; po drugi strani pa se učenci, katerih starši prihajajo iz azijskega sveta, sprašujejo, čemu slovenske šole ne ponujajo pasjega mesa. Ki je menda zdravo in za šolajočo se mladino tako koristno. Sicer ni podatka, če imamo v slovenskih šolah koga z mongolskim kulturnim in religioznim vzorcem, ampak bog ne daj mu postreči ribo, polinezijskim učencem pa ne mleka in mlečnih izdelkov. Ampak ne smemo se ustaviti le pri religioznih ali kulturnih praksah. Šole morajo poskrbeti tudi za dietno kuhinjo; brezglutenski obroki se zdijo razumna zahteva, potem pa so tu še učenci, ki so intolerantni na laktozo ali trpijo za diabetesom. Ves ta sprehod skozi različne kombinacije jedilnikov pa je bil potreben, da se dokopljemo do bistva vsega problema. Če bi bili starši modrejši, se ne bi ukvarjali, kaj jedo otroci, ko so v šoli, ter bi bili veseli, da sploh jedo – privilegij, ki je na planetu vse manj samoumeven. Potem pa so tu še šolske kuharice. Kot vemo vsi, ki smo se prikotalili skozi osnovnošolsko šolanje … Lahko se zameriš ravnatelju, lahko se zameriš učiteljici matematike, kar je zelo pogosto, lahko se zameriš celo knjižničarki, ne smeš pa se zameriti kuharici v šolski kuhinji. In – ali hišniku, o čemer pa bomo govorili ob drugi priložnosti. Kot je staršem z nerazumnimi, nesmotrnimi in razvajenimi stališči in zahtevami uspelo uničiti že mnogo dobrega v slovenski šoli, jim bo z vtikanjem nosu v lonce šolskih kuhinj slej kot prej uspelo uničiti tudi šolsko prehrano. Univerzalno pravilo je: vsi otroci so lačni in vsi otroci so po malem izbirčni. Ampak otroški svet je narejen praktično in se izbirčnost ali preference pri hrani uravnajo same od sebe. Prejšnje generacije, ki smo doživele višek kulinarične ponudbe malic pri sendviču s pariško, smo religiozne, kulturne in zdravstvene omejitve med populacijo regulirale s tem, da so deklice dale salamo iz sendviča dečkom, ti pa deklicam nazaj rezino sira. Pa so bili zadovoljni kulturni vzorci in vsi bogovi na panteonu. Ampak seveda se izbirčnost ne konča v osnovnih in srednjih šolah. Kje pa! Ker se socialnost obroka razteza tudi na študentsko populacijo – spet trdimo, da gre za pohvalno in dobrodošlo prakso – se je z začetkom študijskega leta začelo komplicirati tudi tam. Če spomin ne vara, so se prvi boni na univerzi v Ljubljani, ki je tedaj nosila neko drugo ime, pojavili v prvi polovici osemdesetih let dvajsetega stoletja. Ker so na začetku veljali za vse izdelke v študentskih kantinah, so bile prve generacije študentov subvencionirane od države s pivom, kar je bil zelo socialen, a nekoliko manj študijsko naravnan ukrep. Pozneje so se boni spremenili do oblike, ki jo poznamo danes, ko ponudniki študentske prehrane, trenutno jih je 220, ponujajo prehrano v 307 lokalih. Večinoma seveda v Ljubljani, študentske organizacije pa poudarjajo, da se je število ponudnikov v zadnjih osmih letih skoraj prepolovilo; sklepamo, da ima to nekakšno povezavo z ljubljanskim turističnim boomom. Se pravi; bolj kot je hrano mogoče prodati turistom, manj je interesa prodati jo študentom. A to še ni vse. Zapletlo se je pri kakovosti prehrane. Ponovno brez podatkov in najbrž narobe sklepamo, da so prve generacije, ki jim je bilo dovoljeno biti izbirčen v osnovni šoli, zapustile šolske klopi in se preselile v predavalnice. Tako imamo pobudo različnih študentskih društev, da se boni omejijo ali ukinejo, nadomestijo pa naj jih študentske menze, ki bi lahko bolje skrbele za zdrave in uravnotežene obroke, kot to počnejo lokavi gostilničarji, ki jih zanima samo profit. Še več; v razgreto ozračje se je vključil celo Nacionalni inštitut za javno zdravje s projektom »Dober tek študent«. V septembru 2023 so izvedli vizualno oceno 35 obrokov, izbranih glede na najpogosteje unovčene študentske bone. Z Nacionalnega inštituta so sporočili, da bodo letos šli še korak dlje. Letos izbrane obroke ne bodo le vizualno ocenili, temveč jih bodo tudi poskusili, s čimer bomo dobili nov kamenček pri borbi za zdravo in uravnoteženo prehrano študentov. Kot vidimo, so bitke na bojnem polju subvencionirane prehrane naše mladeži – ki se bojujejo tako v kuhinjah kot v poslanskih klopeh, sploh pa za štirimi stenami domov, kjer se otroci pritožujejo nad teksturami, okusi in postrežbo – besne in pri mesnih obrokih celo krvave. In najbrž se nikjer v našem javnem življenju tolikokrat ne omeni ustava republike Slovenije kot pri subvencionirani šolski prehrani. Zaradi tega se »Ustavna komisija« državnega zbora zavzema, da bi s tresočo kuhalnico kot ustavno dopolnilo v ustavo dodali ne člen, temveč celotno »Slovensko kuharico« Felicite Kalinšek, kar bi posledično vsem šolajočim se v Sloveniji omogočilo ustavno pravico, da jedo točno tisto, kar jim paše.

Danes so čevlji z visoko peto simbol ženske mode, pogled v zgodovino pa razkriva, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti so jih zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev nosili moški. Pozneje je višina pet, skupaj z dolžino konice čevljev, nakazovala ugled moškega, ki jih je nosil. Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest in privlačnost, če nanje pogledamo s kritičnega feminističnega vidika, pa predstavljajo patriarhalnost in objektivizirajo žensko telo. V oddaji Sledi časa se bomo ozrli v zgodovino čevljev z visoko peto, v simboliko obutve v ljudskih pravljicah ter v kulturne in modne ideale, ki se skozi čas prav tako spreminjajo in so odvisni od okolja. O tem je pred časom veliko zanimivega izvedela Darja Pograjc.

V zadnji epizodi podkasta Sarajevo 1984 govorimo o zapuščini iger, o olimpizmu danes in v prihodnje ter o možnosti, da bi še kdaj zagorel olimpijski ogenj na teritoriju bivše države, recimo pri nas, v Sloveniji. Sogovorniki: Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Filip Gartner, takratni glavni trener moške alpske reprezentance; Marjan Lah, dolgoletni urednik športnega programa na RTV Slovenija; Bibija Biba Kerla, takratna sarajevska hitrostna drsalka; Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka, poliglotka, v času 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu zadolžena za mednarodno sodelovanje; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Jure Franko, slovenski alpski smučar, ki je v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov; Jabučar Nasir, predstavnik 14. generacije, ki se ukvarja z ročno izdelavo bakrene posode; Eldin Hodžić, zgodovinar in kustos v Muzeju olimpijskih iger v Sarajevu; Emir Osmić, vodič po olimpijski turi v agenciji za ture in potovanja Insider; skupina mladih računalničarjev s Češke; Enzo Smrekar, predsednik Smučarske zveze Slovenije; Franjo Bobinac, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, združenja športnih zvez;  Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Adi Operta, v času Sarajeva 1984 sarajevski turistični vodnik, čigar dedek je bil vpet v organizacijo iger; Zapiski: Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali Sarajevo '84, 3. del podkasta: Volimo Jureka više od bureka" v ritmu Bolera Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45.  

8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno tekmovanje. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnem, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed. V oddaji se bomo preselili natanko 40 let v preteklost, na otvoritveno slovesnost, obenem pa odstrli še nekaj odtenkov iger, ki jih še bolj poglobljeno obdelamo v seriji oddaj in podkastov Sarajevo 1984. Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45.  Zapiski: Sarajevo '84 (1. del podkasta): Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali

Arnold Stadler je skoraj sedemdesetletni nemški pisatelj, esejist in prevajalec, avtor več romanov in drugih zvrstno različnih proznih knjig, za katere je dobil prestižne nagrade doma in v Združenih državah Amerike. V slovenščini imamo roman Smrt in jaz, midva v prevodu Urške P. Černe iz leta 2008. Pozneje je avtor obiskal Ljubljano in se je z njim za Radio Slovenija pogovarjala Amalija Maček.

Philippa Sollersa je Le Monde ob njegovi smrti maja letos okronal za srce pariške intelektualne scene šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V začetku svoje kariere pisatelja je z izposojanjem iz drugih del in eksperimentiranjem vzbujal protislovne odzive. Sam je dejal, da so ga objavili in slavili, še preden je napisal kaj svojega. Pozneje pa je izoblikoval samosvoj slog, tako v esejih kot romanopisju. Ob njegovem obisku Ljubljane leta 2001 ga je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič Scholten. Bral je Janez Dolinar. Foto: Wikipedia; https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/8/85/Philippe-Sollers-2014.jpg (detajl fotografije)

Voditeljem sedmih gospodarsko najmočnejših držav sveta spored srečanja na Japonskem narekuje predvsem ruska invazija na Ukrajino. Združene države Amerike so Kijevu že obljubile dobavo bojnih letal. Kot je dejal ameriški svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan, so Ukrajini dali, kar potrebuje, zdaj pa so se obrnili k razpravam o izboljšanju ukrajinskih protizračnih sil. Pozneje pa se bodo odločili, kdaj bodo letala dostavljena, kdo jih bo dostavil in koliko. Drugi poudarki: - Beograd sinoči že tretjič napolnili protestniki proti nasilju. - Pomoč države po obilnem deževju pričakuje tudi kmetijstvo. - Svetovni dan čebel v znamenju izobraževanja vseh generacij.