Podcasts about primorske

Kolonstvo kot posebno obliko pravnih lastniško-najemnih odnosov poznajo v Brdih že od razvitega srednjega veka naprej. V nasprotju s tlačanstvom je kolonstvo veliko bolj sproščena oblika, saj je temeljila na svobodi posameznika, ki je vstopal v najemni odnos z lastnikom kmetijskih zemljišč. Kolonstvo se je v stoletjih nekoliko spreminjalo, odpravljeno je bilo šele po priključitvi Primorske in agrarni reformi (ponovitev).

Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Zavladati vetru ni lahko; še iz pravljic vemo, da je človek nasproti vetru v prepišnih dvoranah svojega hrepenenja kot prah. Veter je v drugi kratkoprozni zbirki Mateje Gomboc – prvo zbirko z naslovom Pozneje se pomeniva je avtorica izdala leta 2014 – prispodoba za marsikaj: za srečanje z radikalno tujim in podzavestnim, za občutja manjvrednosti in neizpolnjenosti, za žalovanje, grobo deziluzijo, ljubosumje, predvsem pa za prelomne trenutke obračuna s seboj. Veter je torej – tako kot v pravljicah – trenutek soočenja z mogočnim nasprotnikom, trenutek resnice, ko se neka zavesa raztrga, a je treba kljub temu kreniti naprej in urediti življenje. zavladati vetru. Zgodbe Mateje Gomboc so namreč – poleg tega, da v njih nastopajo izključno protagonistke – izvirne tudi v tem, da junakinje ne potonejo, ampak v veliki večini najdejo nekakšen izhod iz labirinta, čeprav je ta zvečine zelo ozek, včasih zgolj beckettovski: Poskusi znova. Naj spodleti bolje. Že iz teh prvih vtisov je razvidno, da pri novi zbirki kratke proze Mateje Gomboc ne gre toliko za velike prelomnice, velike poraze ali, na drugi strani, za velika zmagoslavja, kot za široko vmesno območje, kjer je treba izumiti novo preživetveno taktiko. O svojevrstni odpornosti in borbenosti, iz katere izraščajo zgodbe, zgovorno pričajo že nekateri naslovi: Zavladati vetru, Samo dihati, Live Aid, Nekaj novega, Topniški položaj, Nekdo od drugod. V svoji temeljni trdoživosti je ta proza življenjska in praktična, zaradi svojega »sleherništva« pa ponuja tudi široko identifikacijsko in bralsko katarzično polje. Večino žensk, ki naseljujejo zgodbe, namreč zlahka identificiramo v najbližji soseščini, še več, morebiti smo nekatere izmed njih celo same bralke, saj zbirka tematizira življenjske situacije žensk različnih starosti. Približno dve tretjini od skupno enaindvajsetih zgodb na takšen ali drugačen način, pogosto v obliki monologa, pripovedujejo ženske srednjih let, upokojenke ali starejše. Tudi v tem je zbirka precej izvirna, saj se zdi, da omenjena starostna skupina predstavlja svojevrstno vrzel v slovenski književnosti, čeprav gre pravzaprav za populacijo z izrednim literarnim potencialom, ki se ponaša z bogatimi pahljačami življenjskih izkušenj in je obenem pogosto sposobna izjemne (samo)refleksije. (Ob tem je dovolj pomisliti na vdovo Ido iz romana Težka voda Pie Prezelj.) Tretjina zgodb v zbirki Zavladati vetru pa pripade nasprotnemu polu: mlajšim dekletom, večinoma na pragu odraslosti, vendar je tudi avtoričin stik z mladostniškimi tematikami živ in pristen, morda zaradi učiteljskega poklica, ki ga lahko tudi brez poznavanja avtoričine biografije zaslutimo v ozadju. Tudi otipljivo najboljša in hkrati najdaljša zgodba z naslovom Učitelj, posvečena avtoričini mami, tematizira učiteljski poklic, vendar v nasprotju z drugimi zgodbami, ki se skoraj vse dogajajo v sedanjosti, sega v obdobje italijanske okupacije in zatiranja Primorske, ko se je v hišo avtoričinih prednikov naselil zadrt fašistični šolmošter in je bilo celo za zaprtimi vrati prepovedano govoriti slovensko. (Mimogrede: italijanski jezikovni pritisk v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja na Primorskem je bil tako velik, da je odstopil celo takratni koprsko-tržaški škof, sicer Italijan, češ da tolikšnega jezikovnega nasilja ni v nobeni drugi italijanski provinci, niti v Etiopiji.) Sprva sumničavi in vzvišeni učitelj, »laška glista«, kot mu pravi avtoričin ded, se čez nekaj časa nepričakovano omehča in vključi v družino, in nazadnje zastavi celo svojo besedo, da reši domačega sina iz tržaških zaporov. (Morda tudi zato sin Pepi po koncu vojne postane učitelj.) Italijanski učitelj, prišlek iz notranjosti Italije, se na subtilen način zbliža tudi z domačimi hčerami; pripovedovalki na primer na mizi diskretno pusti vabljiv kupček knjig – italijanske romane in poezijo. Pripovedovalka, ki je zaradi vojne v zadnjem letniku prekinila šolanje, se knjigam seveda ne more upreti in jih vzame v roke, in čeprav se želi pred Italijanom prikriti, je vse takoj jasno: »Ko se je vrnil iz šole, sem bila spet v kuhinji, pomagala sem mami. Postregla sem mu in ujel me je s pogledom. Zdaj sem bila zasačena jaz. Če človek bere pesmi, se mu to pozna v očeh, na ustnicah, v žaru obraza.« Učitelj pripovedovalko spodbuja, naj nadaljuje šolanje v Padovi, Trstu ali Gorici in postane učiteljica ali zdravnica. Dekle si tega goreče želi, mati jo podpre, oče in brat pa sta zgrožena: »In ti bi seveda šla, še na Laško bi šla in postala njihova!« Ta zgodba, že skorajda novela, ki v nizu polnokrvnih prizorov zajame medvojni utrip v narodnozavedni družini, je prežeta s pristnim primorskim koloritom, mimogrede in nevsiljivo pa razpre tudi protislovja medčloveških in političnih odnosov ter hrepenenje mladega dekleta, razpetega med domoljubjem in željo po izobrazbi. Žgoča žeja po izobrazbi in učenju se tesno navezuje na drugo pomembno temo zgodb: ljubezen do pisanja. Avtorica Mateja Gomboc hvalospev pisanju in literaturi večkrat spontano vtke v pripovedni kontekst, najbolj premočrtno, v domala biblični razsežnosti v prvi zgodbi Ristanc nazaj: »Nov stavek, ki ga še nikoli ni videla niti slišala in se je izpisal z njeno roko, je bil kot novoustvarjeni dan, in bilo je prav dobro. Odslej je vedela za veličastje te možnosti in je nanjo čakala s slastjo, kdaj bo spet sedla k praznemu listu in zapisala prvo črko, besedo, stavek.« Kot piše avtorica spremne besede Ignacija Fridl Jarc zbirka Mateje Gomboc Zavladati vetru prinaša skorajda učbeniško raznolik in posamičnim tematikam izjemno tenkočutno prilegajoč se nabor kratkoproznih formalnih okvirov: pismo, dramatiziran prizor, prvoosebno pripoved, poročilo neznanega opazovalca itd. Pisateljičin slog in tempo sta odločna, jasna in osredotočena, vsekakor pa so se avtorici najbolj posrečile zgodbe, ki so izšle iz domačega, dobro znanega stvarnega in psihološkega konteksta (Ristanc nazaj, Jazbina, Nekdo od drugod, Zamuda, Učitelj, Suhi zid), nekoliko manj pa tiste, ki tematsko tako ali drugače segajo na primer v Ameriko, Nemčijo ali še kam drugam. Zavladati vetru ni lahko, kratki zgodbi tudi ne.

Poslušalka bi rada pripravila vampe na tržaški način, kako se to naredi? Sestra Nikolina odgovarja: vampi morajo očiščeni in skuhani. Kuhamo jih z jušno zelenjavo. Ohlajene odcedimo in narežemo na tanke rezine. Na maščobi, ki ji lahko dodamo tudi narezano hamburško slanino, prepražimo čebulo, dodamo še malo česna in narezane vampe. Dobro prepražimo, zalijemo in zgostimo s paradižnikovo mezgo, kislo smetano in kakšno žličko pirine ali ajdove moke. Solimo, dodamo lovorjev list in poper. Zraven lahko ponudimo krompir, žgance, kruh, solato ... Poslušalka s Primorske je dodala, da naj k vampom dodamo malo belega vina, sesekljan peteršilj in parmezan.

Revija Primorska poje bo letos spet združevala slovenske pevce s petintridesetimi koncerti po Sloveniji, v zamejstvu in na Hrvaškem, poroča tednik Novi glas. Na 56. izvedbo ene največjih manifestacij slovenske ljubiteljske kulture se je letos prijavilo 210 zborov, zapelo bo skoraj 4000 pevk in pevcev. Prvi koncert bo nocoj v Vili Vipolže, koncertni niz se bo nadaljeval v soboto v Biljah in v nedeljo v Braniku. Letošnja revija je posvečena slikarju Tonetu Kralju, dirigentoma Marku Munihu in Hilariju Lavrenčiču ter 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Ob priložnosti Evropske prestolnice kulture bosta koncerta tudi na Trgu Evrope in v cerkvi Višarske Matere Božje, kjer je poslikave ustvaril Tone Kralj. Revijo Primorska poje prirejajo JSKD s primorskimi območnimi izpostavami ter Zveza pevskih zborov Primorske, Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji, Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta.

V okviru praznovanj obeh Goric kot skupnem evropskem mestu kulture je prav, da se spomnimo časov, ko odnosi med tremi narodi širšega goriškega prostora, med Furlani, Italijani in Slovenci, niso bili dobri. S pripojitvijo Primorske k Italiji po prvi svetovni vojni in nastopu fašizma se je začel hud raznarodovalen pritisk na Slovence, tudi s pravim nasiljem nad narodnozavednimi posamezniki. Prvi so se fašističnemu nasilju odločno postavili po robu slovenski katoliški duhovniki iz Goriške nadškofije, ki so bili povezani v sprva javno, nato pa tajno organizacijo Zbor svečenikov svetega Pavla. Ti so šolali mlade, ohranjali jezik in spodbujali slovensko kulturo in prav zaradi njih so Slovenci zdržali potujčevanje, se naučili pisati in brati po slovensko, saj ni bilo več učiteljev in posvetne inteligence Ob 50. obletnici priključitve Primorske k Sloveniji je Zbor svečenikov svetega Pavla, leta 1997 prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge v zmagovitem boju proti nacifašizmu ter za zvestobo slovenstvu v najhujših časih potujčevanja.

V Goriških Brdih se že od razvitega srednjega veka srečujemo s posebno obliko pravnih lastniško-najemnih odnosov, s kolonstvom. To je za razliko od tlačanstva veliko bolj sproščena oblika, saj je temeljila na svobodi posameznika, ki je vstopal v najemni odnos z latnikom kmetijskih zemljišč. Kolonstvo se je skozi stoletja nekoliko spreminjalo, odpravljeno je bilo šele po priključitvi Primorske in agrarni reformi (ponovitev).

To ni samo praznik Primorcev, temveč vse Slovenije, je v slovesnem govoru na osrednji prireditvi ob dnevu vrnitve Primorske k matični domovini v Vipavi včeraj dejal premier Robert Golob. Spomnil je na grozote fašizma, ki pa je v Primorcih prebudil upor proti ideologiji sovraštva. V oddaji tudi: - Nemčija zaradi migracij zapira svoje kopenske meje - Nov poskus atentata na Donalda Trumpa - Začenja se Evropski teden mobilnosti

V poplavah, ki so prizadele dele srednje in vzhodne Evrope, je umrlo najmanj 17 ljudi, več deset jih pogrešajo. Več milijonov ljudi je moralo zapustiti svoje domove. Razmere v več evropskih državah so kritične, tudi na Poljskem, kjer so na poplavljenih območjih na jugu države razglasili izredne razmere. Poljski premier Donald Tusk pričakuje pomoč Evropske unije. Po njegovih besedah bodo od Evropske unije skušali dobiti vsa mogoča sredstva za pomoč ob poplavah. V oddaji tudi o tem: - Pogajalci o odprtih vprašanjih plačnega zakona v javnem sektorju, policijska sindikata nezadovoljna z doseženim - Državni zbor bo moral spet odločati o preimenovanju praznika vrnitve Primorske k matični domovini - Ob tednu mobilnosti številne dejavnosti pripravili tudi v Mariboru

Danes praznujemo dan vrnitve Primorske k matični domovini. S praznikom se spominjamo 15-ega septembra 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je takratni Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji dodelila velik del Primorske. Na popoldanski slovesnosti bo imel nagovor predsednik vlade Robert Golob, udeležila se jo bo tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Druge teme: - Na ulicah Tel Aviva sinoči več kot miljon protestnikov. Zahtevali dogovor o izpustitvi talcev v Gazi. - Več držav srednje Evrope v primežu poplav: uničenih na tisoče domov, terjale tudi smrtne žrtve. - Hitri vlak iz Gorice v šestih urah do Rima, v osmih do Neaplja. Italija želi hitri vlak pripeljati tudi do Ljubljane.

Danes je državni praznik, ki spominja na uveljavitev pariške mirovne pogodbe, s katero je bil takratni Jugoslaviji, in s tem tudi Sloveniji, dodeljen velik del Primorske. Še letos se praznik imenuje vrnitev Primorske k matični domovini, saj zakon o preimenovanju še ne velja. Proslava ob državnem prazniku bo popoldan v Vipavi. Druge teme: - Hude poplave v srednji Evropi vzele več življenj, razmere se zaostrujejo, v teku evakuacije. - Pred Unijo ključna leta za zeleni prehod, letos že polovica elektrike proizvedene iz obnovljivih virov. - Uspešno zdravljenje limfoma bi lahko kmalu ogrozilo pomanjkanje kadra.

Ob prazniku Primorske se bomo sprehodili po spominih Silvia Pecchiarija Pečariča, ki se je leta 1940 rodil na Škofijah. V času ko je bila tam Italija; po koncu druge svetovne vojne pa so le nekaj metrov od njegove rojstne hiše potegnili Morganovo linijo, s katero so Julijsko krajino – predvojno upravno enoto Italije – razdelili na cono A (pod Zavezniško vojaško upravo) in cono B (pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade). Pogledali bomo skozi oči otroka, ki velikokrat le nemo opazuje nerazumljive situacije v domači hiši ob večkrat prestavljeni meji. Njegova zgodba je zgodba Primorcev, ki so se znašli v vlogi beguncev, a o njej ne govori z zamero. Zaradi avtorjevega šibkega zdravja je Mateja Rolih Maglica na pogovor povabila Fiorello Benčič, ki je italijanski original prevedla v slovenščino.

Danes je državni praznik vrnitve Primorske k matični domovini. Z njim obeležujemo dan, ko je natanko pred 77-imi leti začela veljati mirovna pogodba, s katero je Primorska postala del Slovenije. Pred tem je več kot 20 let preživela pod nacifašizmom, tamkajšnji slovenski uporniki pa so bili prvi borci proti fašizmu v Evropi. Osrednja proslava ob prazniku prav zdaj poteka v Vipavi. Druge teme: - V srednji Evropi svarila, da kljub obsežnim poplavam najhujše še prihaja - Na Hrvaškem bo zaživela aplikacija za nakup neprodane hrane iz pekarn in restavracij - V slovenski Istri več primerov nalezljive kožne bolezni impetígo

V spomin na današnji dan pred 77 leti, ko je začela veljati pariška mirovna pogodba, po kateri so Zgornje Posočje, Vipavska dolina, večji del Krasa in manjši del Istre postali del Slovenije, danes praznujemo obletnico vrnitve Primorske k matični domovini. To samo praznik Primorcev, ampak praznik cele Slovenije, je v slavnostnem govoru na osrednji prireditvi v Vipavi poudaril premier Robert Golob. Moč naroda nikoli ne izhaja iz razdvajanja, ampak vedno samo iz skupnih vrednot, je še poudaril.

Drugi poudarki oddaje: - Ajdovska občina je v naselju Stomaž začela urejati vodovodno in kanalizacijsko omrežje. - Pisan poletni program v Postojni bodo zaokrožili s festivalom Zmaj ma mlade. - Bike park Pohorje eden od najprepoznavnejših v Evropi, letos že doslej več obiskovalcev kot lani vse leto. - Mariborska sinagoga v spomin na žrtve genocida nad Romi in Sinti v Mariboru in Murski Soboti pripravlja kulturno-izobraževalne prireditve.

Piše Nada Breznik, bere Lidija Hartman. Roman Naš človek na nebu je Vladimir P. Štefanec napisal na podlagi resničnih biografskih podatkov o pilotu Josipu Križaju, doma iz vasi Kopriva na Krasu. Kot je zapisal v podnaslovu, je zgodba skoraj resnična. Avtor je namreč kronološko sledil Križajevemu odraščanju, izobraževanju in usposabljanju za sanjski poklic, ki ga je za vedno vpisal v zgodovino letalstva na Slovenskem. Dragocenost tega romana je tudi širši okvir, v katerega je Štefanec umestil delo. Skozi vso zgodbo natančno in dosledno povzema in dodatno osvetljuje zgodovinsko obdobje med letnicama rojstva in smrti pilota Križaja, torej med letoma 1911 in 1948, zlasti na območju sedanje Primorske, Italije, nekdanje Jugoslavije in celo Španije. To je čas velikih tranzicij, razkolov, vojn, menjav vladarjev, prave eksplozije sovražnosti in rasizma, vzniklih zaradi večvrednostnega dojemanja pripadnikov italijanske in nemške nacije ter njihovih ozemeljskih apetitov. Vse to je neizogibno vplivalo na oblikovanje značaja in na odločitve Josipa Križaja, saj se je kot vojaški pilot prostovoljno boril v španski državljanski vojni, da bi jo, z njo pa tudi širšo Evropo, tako kot so to želeli tudi mnogi prostovoljci iz drugih držav, ubranil pred naraščajočim fašizmom. Upanje, da ga bo mogoče zatreti že na območju Španije, se žal ni uresničilo in fašizem je dobil krila. Križaj se je že v domačem kraju vključil v organizacijo slovenskih in hrvaških domoljubov, protifašistov, imenovano TIGR. Toda v romanu ne gre le za gola dejstva in podatke. Roman sega globlje, saj želi pisatelj prodreti v intimni svet Josipa Križaja, v njegov značaj, razumeti njegove sanje in ambicije, ki so ga vodile k uresničitvi želje, porojene v zgodnji mladosti, želje, segajoče v samo nebo. Biti svoboden v najširšem pomenu te besede, poleteti in leteti. Želja, ki je presegala meje družinskega in krajevnega okolja, v katerem je bilo življenje začrtano vnaprej, vsako odstopanje pa le s težavo sprejeto. Štefanec poskuša ustvariti psihološki portret pilota Križaja, tudi njegove dvome, strahove in nelagodja, ki jih je samo zavoljo narodne pripadnosti in družbenega statusa doživljal v tujem okolju, v majhnem mestu blizu Neaplja, kjer je kraljevo italijansko vojno letalstvo urilo pilote različnih vojnih letal. Ko je z odliko zaključil tečaj ter opravil še izpite za civilnega in nato še lovskega pilota, ko se je izkazal še z akrobatskim letenjem na letalskih mitingih, na katerih je redno sodeloval, pa je bila njegova prošnja za poklicnega pilota brez obrazložitve in brez možnosti pritožbe zavrnjena. Postal je rezervist, ki se mu je obetal dan, mogoče dva dneva letenja na leto. Veliko razočaranje ga je pognalo v skrajno dejanje in z letalom italijanske letalske flote je prebegnil v Slovenijo. Njegovo dejanje je sprožalo tako občudovanje kot sumničenje in ga je spremljalo na njegovih številnih nalogah v Španiji in kasneje proti koncu vojne tudi v Jugoslaviji, kjer se je boril proti okupatorjem. Vedno na robu med nemilostjo in občudovanjem je večkrat buril duhove, v Španiji je bil dvakrat sestreljen, ranjen, zajet in odpeljan v ujetništvo, od koder ga je rešila odločitev o zamenjavi ujetnikov med vojskujočima se stranema. Že v uvodu romana Naš človek na nebu in potem še med posameznimi poglavji pisatelj Vladimir P. Štefanec uvaja glasove, ki si vsak na svoj način razlagajo Križajev značaj ali komentirajo njegove odločitve. Ti komentarji v ležečem tisku spominjajo na zbor v antični drami. To so glasovi pesnika, znanca, zgodovinarke in sorodnika. Je bil Josip Križaj sanjač, avanturist ali heroj? Zdi se, da avtor na ta način nenehno preverja lastna spoznanja in razrešuje dileme, ko poskuša prodreti čim globlje v legendo o junaku in ustvariti resnično človeško podobo. Vendar ne špekulira, ostaja na območju preverljivega. Josipu Križaju je s tem postavil neizbrisen spomenik, bralcem pa ponudil napeto zgodbo o kratkem, a intenzivnem in nevarnem življenju vojaškega pilota, inštruktorja letenja, očeta in moža, ki se je zapisal v zgodovino.

17. marca je k Bogu odšla nekdanja ravnateljica škofijske Karitas Koper Jožica Ličen. Za seboj je pustila bogato sled in tako smo se odločili, da ponovimo oddajo Naš gost v kateri nam je leta 2016 sama spregovorila o sebi. V oddaji je nismo spoznali zgolj kot humanitarno delavko, ampak tudi osebno. Jožica Ličen je prejela je kar nekaj nagrad, denimo odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje priznanje v slovenski Cerkvi, prav tako zamejsko nagrado Nadje Maganja, namenjeno izjemnim ženskim, bila je častna občanka Ajdovščine in „osebnost Primorske“, pa še bi lahko naštevali. Najbolj pa si ob omembi njenega imena predstavljamo likovno kolonijo Umetniki za Karitas, katere soustanoviteljica je bila in jo je nato tudi skoraj 30 let vodila in navdihovala.

Svetovni slovenski kongres v okviru projekta »Slovensko obrobje« v sodelovanju s Slovenskim kulturnim društvom Gorski kotar pripravlja tradicionalno srečanje zborov ob veliki noči, ki bo jutri zvečer v cerkvi sv. Vida v Prezidu na Hrvaškem. V duhu čezmejnega povezovanja bodo na koncertu sodelovali cerkveni pevski zbori z obeh strani meje. V kulturnem centru na Trbižu pa se bo to nedeljo popoldne odvijala pevska revija Koroška in Primorska pojeta. V Beneški palači bodo letos nastopili Moški pevski zbor Triglav, Vokalna skupina Novum, Moški pevski zbor Bilka, Ženski pevski zbor Ajda, Mešani pevski zbor Gorotan, Goriški komorni zbor in Vokalna skupina Šumljak. Vstop na prireditev, ki se odvija pod pokroviteljstvom Občine Trbiž, je prost. Letošnjo izvedbo revije Koroška in Primorska pojeta po poročanju petnajstdnevnika Dom organizira Slovensko kulturno središče Planika v partnerstvu z Združenjem don Mario Cernet in v sodelovanju s Krščansko kulturno zvezo iz Celovca, z Zvezo slovenske katoliške prosvete iz Gorice, z Zvezo slovenskih kulturnih društev, z Zvezo cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, z Zvezo pevskih zborov Primorske in z Javnim skladom Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.

Slovenska kulturna akcija v Argentini neprekinjeno deluje že 70 let. Obletnico so obeležili z zahvalno sveto mašo v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v središču prestolnice. Za jubilejno leto v prvi polovici načrtujejo še koncert v Buenos Airesu, simpozij v prostorih Slovenske matice in NUK-u ter priložnostno tudi v Državnem zboru v Ljubljani. V drugi polovici leta bo osrednja obeležitev in peščica kulturnih večerov v Buenos Airesu ter tri nove publikacije v Trstu, Sloveniji in Buenos Airesu. Rednima glasiloma Glas SKA in Meddobje se bo pridružil tudi zbornik, je za Svobodno Slovenijo povedal predsednik Damijan Ahlin. V Meddobju so v vseh teh desetletjih objavljali najpomembnejši slovenski kulturni delavci v zdomstvu, a tudi zamejstvu, revija je znana tudi po prilogah izvrstnih umetnikov. Meddobje še danes ohranja odlično kakovost, pa čeprav so se vrste zdomskih piscev v slovenskem jeziku zredčile, mlajše generacije vse manj obvladajo knjižni jezik in jih vse več piše v drugem jeziku. A kljub temu zadnje Meddobje premore 230 strani, ki jih je sooblikovalo približno dvajset peres od Koroške do Primorske, Argentine in ZDA, Mehike, vse do Peruja, pa tudi iz Slovenije.

Na nočni obisk prihaja dolgoletna novinarka in glasbena urednica na Radiu Koper, Tatjana Gregorič. V radijski eter je skoraj 40 let prinašala številne, predvsem glasbene zgodbe s Primorske in zamejstva. V največje veselje in zadovoljstvo ji je bilo delo z mladimi ustvarjalci, ki jih, kot pravi Tatjana, lahko še danes kadarkoli pokliče, čeprav so nekateri svetovno uveljavljeni glasbeniki. O tem in številnih drugih njenih projektih in pobudah, zaradi katerih je septembra lani prejela najvišjo nagrado Mestne občine Nova Gorice, nagrado Franceta Bevka za življenjsko delo, pa v pogovoru s Karin Zorn Čebokli.

Bogomila Kravos je doktorica literarnih ved, teatrologinja in samostojna raziskovalka. Vse svoje življenje je dejavna na polju slovenske kulture v Trstu, tako na raziskovalnem, kritiškem kot ustanoviteljskem in organizacijskem področju. Med drugim je temeljito raziskala in popisala je zgodovino gledališkega ustvarjanja na tržaškem, in je v naši oddaji nastopila pred kratkim, ko smo se poklonili spominu na Štefko Drolc, ki je svoje formativno igralsko obdobje preživela prav v Trstu, in sicer med letoma 1948 in 1958. Ob tej priložnosti nam je Bogomila Kravos povedala tudi nekaj več o tem obdobju tržaškega gledališča. Tudi tokratna oddaja je deloma nastala v sodelovanju z Ano Perne, teatrologinjo in kustosinjo v Slovenskem gledališkem inštitutu – Gledališkem muzeju. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Carlo Goldoni, Primorske zdrahe, Slovensko narodno gledališče za Tržaško ozemlje, režija: Jože Babič in Modest Sancin, premiera: 2. 7. 1955. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej. (Ambientalna postavitev.), izsek

V oddaji Moja zgodba je bil gost zgodovinar v postopku za razglasitev mučencev XX. stoletja za blažene dr. Renato Podbersič. Govorili smo o Narteju Velikonji pisatelju in kulturnem delavcu, doma s Primorske, ki je večino življenja preživel v Ljubljani. Znan je bil po svojih novelah in romanih. Med vojno je deloval v protikomunističnem gibanju. Zato je bil takoj po vkorakanju partizanov v Ljubljano 11. maja aretiran, obsojen in 25. junija 1945 tudi ustreljen. Po tem je bil obsojen še na izgubo spomina in izgnan iz javnosti.

Vojaški psihiater Janez Rugelj je opisal, kako ga je obiskal slovenski višji častnik, doma iz Primorske, ki je bil premeščen v Slovenijo in dobil nalogo, da rezervnim častnikom predava vojaške teme v slovenščini. Takole mu je dejal: »Pred vojno sem moral hoditi v italijansko šolo, po partizanski dobi sem služboval po vsej Jugoslaviji, toda vojaške šole so bile v srbohrvaškem jeziku, v šoli se nisem nikoli učil slovenščine,« se je izpovedal višji častnik in psihiatru potožil: »Zaradi neznanja maternega jezika me je te naloge tako strah, da ves poten komaj spregovorim. Rad bi bil te naloge oproščen.« To je eden izmed primerov, ki govorijo o tem, kakšna tabu tema je bila slovenščina v nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi. Ob državnem prazniku dneva samostojnosti in enotnosti se bomo z zgodovinarjem dr. Alešem Gabričem pogovarjali o tem, kako se je slovenščina uveljavljala kot uradni jezik po drugi svetovni vojni, kako so jo uporabljali naši najopaznejši politiki v nekdanji Jugoslaviji in kakšni so bili primeri protestov proti temu, da je srbohrvaščina imela prednost. Na fotografiji odhod zadnjih vojakov JLA iz Slovenije. Foto: BoBo

Po poteh opuščenih žičniških naprav Tri desetletja in več nazaj je bilo po naši deželi posejanih skoraj brez števila žičniških naprav. V glavnem je šlo za vlečnice, ogromno število je bilo tudi nizko vrvnih prenosnih naprav koprskega Tomosa. Na teh »vaških smučiščih« se je smučarskim prvim korakom in užitkom smučanja predajala množica državljanov naše dežele, ki jim je danes postalo smučanje skoraj nedostopno. Žal. Kot dokaz, kako zelo je bilo pred desetletji smučanje priljubljeno, se v oddaji Sledi časa odpravljamo v pokrajino, kjer smučanja ne bi pričakovali. Na Primorskem je Marko Radmilovič obiskal tri pozabljene »Smučarske centre«!

Drugi poudarki oddaje: - Na Goriškem in Koprskem pripravili Festival duševnega zdravja Primorske. - V Mariboru vpisujejo v program Projektno učenje mlajših odraslih. - Letina koruze povprečna. Višina odkupne cene še ni znana. - Kranjska enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine in občina Bled si nista enotni glede varovanja dediščine.

Piše: Iztok Ilich Bere: Igor Velše Zgodovinar Janko Prunk je o raziskovanju razvoja slovenske politične misli, kot se spominja, začel razmišljati že med študijem. Pozneje se je občasno posvečal posameznim pojavom in obdobjem, načrt, da bi v eni monografiji zajel celoto, pa je moral počakati do upokojitve. Pri pisanju knjige Zgodovina slovenske politične misli je postavil v ospredje preglednost in željo, da bi vsak bralec dojel, da smo imeli Slovenci na poti k nacionalni samozavesti in emancipaciji poleg kulturne in narodne tudi politično misel. Zaživela je v pomladi narodov po revoluciji leta 1848 in se izkazala s pogumno zahtevo po združitvi vseh v avstrijskih deželah živečih Slovencev v politični enoti, kar bi jim, znotraj habsburške monarhije, omogočilo samostojno odločati o svojih zadevah. Začetnik prizadevanj za ta cilj je bil koroški duhovnik Matija Majar Ziljski s programom za Zedinjeno Slovenijo. Petdeseta leta 19. stoletja je zaznamoval Bachov absolutizem, ki je politične razmere vračal v čas pred revolucijo. Obenem so množične izdaje Mohorjeve družbe močno okrepile slovenski tisk s konservativnimi Bleiweisovimi novicami in cerkveno Zgodnjo Danico. Naslednje desetletje se je z ustanavljanjem čitalnic – v Trstu, Mariboru, šele tretje v Ljubljani itn. – ter podružnic telovadnega društva Južni Sokol poživilo društveno življenje. Nastala je Slovenska matica, politični list Naprej, ki ga je izdajal narodnjak Miroslav Vilhar in urejal do oportunizma konservativnih veljakov kritični Fran Levstik, pa je cenzura zadušila. Po porazih Avstrije v severni Italiji ter izgubi Lombardije in Benečije je idejo Zedinjene Slovenije v brošuri Slovenci, kaj hočemo? znova obudil Josip Vošnjak. Bleiweis ga je ostro zavrnil: »Kdor premišljuje snovanje samostojnega južno-slovanskega kraljestva, ta je sam bedak ali pa ima za bedake nas …« Kajti »naš dom je v Avstriji …« V tem času, posebno po razmahu taborskega gibanja z zahtevami po uveljavitvi slovenskega jezika, je politična misel na Slovenskem znova dobila zalet. Liberalci so dobili svoj politični časopis Slovenski narod, konservativna katoliška stran pa nekaj pozneje časnik Slovenec. Razkol med taboroma se je po obdobju slogaštva le še poglabljal. Liberalci so se na Dunaju in doma, kadar so v tem videli korist, povezovali z Nemci, Cerkev pa se je odločno zavzemala za slovenstvo, vendar predvsem v podložnosti nadnacionalni papeški oblasti. Pa tudi tukaj so bile razlike: medtem ko je Anton Mahnič zaostroval kulturni boj in mu je bila vera pomembnejša od narodnega vprašanja, se je socialno občutljivi Janez Evangelist Krek ob zahtevah za boljše življenje kmetstva in drugih deprivilegiranih skupin vrnil tudi k programu Zedinjene Slovenije, češ: »Mi se s ponosom imenujemo Slovenci in zahtevamo za svoj narod skupno upravo in pravično narodno avtonomijo.« Kulturna samozavest in politična misel, nadaljuje Janko Prunk, sta zlasti pred koncem prve svetovne vojne tako okrepili slovenski narod, da se je leta 1918 odločil zapustiti monarhijo, ki ni bila pripravljena prisluhniti njegovim zahtevam. Slovencem se je po izgubi Primorske in večjega dela Koroške, kar so občutil kot narodno tragedijo, v kraljevini Jugoslaviji nekoliko izboljšal položaj, še naprej pa niso dosegli zakonske ustavne avtonomije. Zanjo se je sprva zavzemala le najmočnejša stranka, SLS pod vodstvom Antona Korošca, medtem ko so liberalci in socialni demokrati vztrajali pri jugoslovanski centralistični in narodno unitarni obliki države. Kljub temu, ugotavlja Prunk, »je bila slovenska politična misel v kraljevini Jugoslaviji zelo živa, pluralistična in ustvarjalna«. Slovenska ljudska stranka z največ volivci je leta 1932 v Koroščevi Slovenski deklaraciji oblikovala svoj odnos do narodnega vprašanja. Po njegovih besedah je celo zatrdila, »da sta teritorialna združitev slovenskega naroda prek vseh imperialističnih meja in njegov avtonomni status v Jugoslaviji nujna za njegov obstanek in razvoj.« Korošec je ob grožnji naci-fašizma v upanju, da bodo Srbi branili tudi Slovence, nekoliko popustil v svojih zahtevah, razpada in razkosanja države pa ni dočakal. Slovenski narod je bil ob okupaciji prepuščen samemu sebi, kajti nekdanje politične elite so se, ugotavlja Prunk, skrile v pomilovanja vreden atentizem in čakale rešitev od begunske vlade. Sočasno je »komunistična partija prepoznala odporniško voljo Slovencev in jo organizirala v Osvobodilno fronto ...« Med okupacijo, nadaljuje Prunk, »so Slovenci razvili intenzivno politično misel, tako oefovski, ki so se že poleti 1941 podali v neposreden oborožen boj proti okupatorju, kakor oni, ki so v nekdanjem režimu vladali, zdaj pa so čakali, da jih bo rešila begunska vlada«. Nato podrobneje predstavi še svoj pogled na vso politično misel v letih, ko so se »huda politična nasprotovanja med obema taboroma razplamtela v medsebojen slovenski državljanski spopad«. Značilnost politične misli v povojni Jugoslaviji avtor vidi v skoraj do konca trajajoči zaznamovanosti s komunističnim ideološkim stereotipom, nad katerim je bedel Edvard Kardelj. Hkrati se je prepovedani nekomunistični politični misli – Prunk izpostavlja preganjanje Edvarda Kocbeka, Jožeta Pučnika in drugih oporečnikov – tu in tam le uspelo prebiti v javnost. Po Kardeljevi smrti je ideološki pritisk sčasoma popustil, tako da so »demokratični misleci vseh ideoloških smeri lahko razvijali svoje politične poglede, usmerjene k odpravi komunističnega režima in ustanovitvi samostojne slovenske države«. Najočitnejši izraz te politične misli je bila nova Majniška deklaracija, ki so jo opozicijske politične sile objavile 8. maja 1989. Sledila je ustanovitev Demosa in njegova volilna zmaga nad Zvezo komunistov. Zamenjava socialistične zakonodaje z demokratično ter razglasitev neodvisnosti in nove ustave so zadnji mejniki, s katerimi Janko Prunk zaokroža svojo s portreti pomembnejših akterjev ilustrirano monografijo Zgodovina slovenske politične misli.

Ni ga samo užitek gledati teči, izredno zanimivo se je tudi pogovarjati z njim. Tobi je nadarjen športnik, zrel za svoja leta, zelo načitan in neposreden, a hkrati vedno nasmejan in sproščen. Ura in pol debate o njegovem treningu pod razvpitim Vujotom, pa ameriški avanturi, poškodbi, državnih rekordih, ki so jim šteta leta in dopingu je minila kot bi mignil. Uporabni nasveti tudi za rekreativce, za bodoče atlete, za tekače in tudi navijače - ljubezen do teka in življenja pri Tobiju bo navdušila tudi vas!

V prvi junijski turistični oddaji nas je po Mariboru in njegovih znamenitostih popeljal študent tukajšnje Višje šole za gostinstvo in turizem David Tovornik; potem smo se odpravili na drugi konec Slovenije, na Primorsko, in tam spoznavali turistične kmetije. V zadnjem delu oddaje smo se s Ptujčanoma Igorjem in Stanko Benčevič potepali po Mehiki in Braziliji.

V Luksembourgu torej poteka zasedanje zunanjih ministrov Evropske unije, na katerem so, sodeč po izjavah ministrov ob prihodu na srečanje, v ospredju spopadi v Sudanu ter evakuacija državljanov Unije iz te države. Razpravljali bodo tudi o odnosu Unije do Kitajske, še zlasti po sporni izjavi kitajskega veleposlanika v Parizu. Ta je postavil pod vprašaj neodvisnost in suverenost držav, ki so se po padcu komunizma izvile iz primeža nekdanje Sovjetske zveze. Ministri razpravljajo tudi o nadaljnji vojaški pomoči Ukrajini. Druge teme: - Svetovna vojaška poraba lani rekordna, v Evropi najvišja po koncu hladne vojne - Po pandemiji manj zanimanja za rutinska cepljenja otrok - Primorske knjižnice s 17-o akcijo Primorci beremo za podporo slovenskim avtorjem

Septembra lani je bil v Trstu znanstveni posvet z naslovom »Ob 75 letnici Pariške mirovne pogodbe – posledice za primorski prostor«. V oddaji Moja zgodba ste iz tega posveta lahko poslušali dve predavanji: dr. Tamara Griesser Pečar je razmišljala o preganjanju duhovščine v priključenem delu Primorske in v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja. V drugem delu pa lahko poslušate prispevek Iva Jevnikarja z naslovom »Vloga političnih beguncev iz Slovenije pri oživljanju slovenstva v zamejstvu v Italiji«.

Septembra lani je bil v Trstu znanstveni posvet z naslovom »Ob 75 letnici Pariške mirovne pogodbe – posledice za primorski prostor«. V oddaji Moja zgodba ste iz tega posveta lahko poslušali dve predavanji: dr. Tamara Griesser Pečar je razmišljala o preganjanju duhovščine v priključenem delu Primorske in v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja. V drugem delu pa lahko poslušate prispevek Iva Jevnikarja z naslovom »Vloga političnih beguncev iz Slovenije pri oživljanju slovenstva v zamejstvu v Italiji«.

Tako kot jezik tudi roka ne uspe opisati vseh čudežev morja, je pred pol tisočletja zapisal Krištof Kolumb. Raziskovalec in biolog z Morske biološke postaje Piran prof.dr. Lovrenc Lipej pa to dela že dobri dve desetletji tudi v časniku Primorske novice. V prostorih postaje, niti 50 metrov od morja, nam je razčlenil biodiverziteto Tržaškega zaliva in vsega Jadrana, vključno z v času zamrznjenem otokom Mljet, kjer s hrvaškimi kolegi raziskuje že dolga leta, in da celotnega Sredozemlja niti posebej ne omenjamo. Tema "kaj naredi ljudi, da o morju ne mislijo le turistično", je bila le logični dodatek skozi katerega je povzel osrednja spoznanja svoje nedavno predstavljene knjige Podobe iz modrine. Na naslovnici se nam veselo smehlja njegov posnetek velike pliskavke - lat. Tursiops truncatus kot lep primer izjemne naravne dediščine slovenskega morja. FOTO: Velika pliskavka, lat. Tursiops truncatus je prebivalka našega morja in živ dokaz, da le-to še vedno premore izjemno naravno dediščino VIR: Lovrenc Lipej, MBPP-NIB

Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ... V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponekod, v južnih, andskih predelih Amerike, staroselska ljudstva poznajo način razmišljanja, ki zemljo priznava ne le kot enakovreden subjekt vsem drugim, pač pa bi ji težko pripisali določen spol ali vlogo. V prvi izmed dveh oddaj, ki sta nastali sočasno s ciklom predavanj v Cankarjevem domu v Ljubljani z naslovom Narava v religiji in kozmologiji, so si predavatelji zastavili izhodiščna vprašanja: kaj je človek, koliko je udeležen v družbeni stvarnosti in koliko je le del narave. V cikel predavanj, ki ga je zasnovalo Društvo za primerjalno religiologijo, sodi tudi predavanje o filozofiji dihanja, nenavadnem filozofskem konceptu, ki prestopa okvirje samorazumevanja evropske filozofije. Z vsebino respiratorne filozofije, ki se razvija iz zavedanja, da smo ljudje, odvisni od dihanja, izjemno ranljivi v razmerju do naravnega okolja, sploh pa dihamo vse slabši zrak, tudi začenjamo oddajo. V oddajah bodo sodelovali: - prof. dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije na ZRS Koper in dekan Fakultete za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis, ki deluje v okviru Alma Mater Europaea. Ukvarja se z etiko, filozofsko teologijo in religijskimi študijami. - dr. Igor Škamperle, docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Strokovno se posveča sociologiji znanosti, vizualni umetnosti in polju religiologije. Piše strokovne članke in razprave iz kulturne zgodovine. - dr. Marija Mojca Terčelj, predavateljica na Oddelku za antropologijo in kulturne študije ter raziskovalka na Inštitutu za medkulturne študije Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem od študijskega leta 2003/04. Pred tem je vodila Oddelek za zunajevropske kulture Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje so kozmologija, religija, magija in znanost, medicinska antropologija, kolonialne in postkolonialne socialne politike za staroselsko prebivalstvo, človekove pravice – pravice staroselcev. - dr. Cirila Toplak, redna univerzitetna profesorica in znanstvena svetnica. Predava političnozgodovinske predmete na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in je predstojnica raziskovalnega Centra za politične teorije FDV. Kot članica programske skupine Raziskave kulturnih formacij raziskuje tudi na Institutum Studiorum Humanitatis AMEU. Cirila Toplak je predsednica Balkanskega politološkega združenja in članica Etične komisije za poskuse na živalih. - dr. Nina Petek, docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete iz indijske filozofsko-religijske tradicije. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z ontologijo in epistemologijo v hindujskih in budističnih filozofskih šolah ter tradicijo budističnega puščavništva na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje. Je direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.

Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ... V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponekod, v južnih, andskih predelih Amerike, staroselska ljudstva poznajo način razmišljanja, ki zemljo priznava ne le kot enakovreden subjekt vsem drugim, pač pa bi ji težko pripisali določen spol ali vlogo. V prvi izmed dveh oddaj, ki sta nastali sočasno s ciklom predavanj v Cankarjevem domu v Ljubljani z naslovom Narava v religiji in kozmologiji, so si predavatelji zastavili izhodiščna vprašanja: kaj je človek, koliko je udeležen v družbeni stvarnosti in koliko je le del narave.V cikel predavanj, ki ga je zasnovalo Društvo za primerjalno religiologijo, sodi tudi predavanje o filozofiji dihanja, nenavadnem filozofskem konceptu, ki prestopa okvirje samorazumevanja evropske filozofije. Z vsebino respiratorne filozofije, ki se razvija iz zavedanja, da smo ljudje, odvisni od dihanja, izjemno ranljivi v razmerju do naravnega okolja, sploh pa dihamo vse slabši zrak, tudi začenjamo oddajo.V oddajah bodo sodelovali:- prof. dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije na ZRS Koper in dekan Fakultete za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis, ki deluje v okviru Alma Mater Europaea. Ukvarja se z etiko, filozofsko teologijo in religijskimi študijami.- dr. Igor Škamperle, docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Strokovno se posveča sociologiji znanosti, vizualni umetnosti in polju religiologije. Piše strokovne članke in razprave iz kulturne zgodovine.- dr. Marija Mojca Terčelj, predavateljica na Oddelku za antropologijo in kulturne študije ter raziskovalka na Inštitutu za medkulturne študije Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem od študijskega leta 2003/04. Pred tem je vodila Oddelek za zunajevropske kulture Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje so kozmologija, religija, magija in znanost, medicinska antropologija, kolonialne in postkolonialne socialne politike za staroselsko prebivalstvo, človekove pravice – pravice staroselcev.- dr. Cirila Toplak, redna univerzitetna profesorica in znanstvena svetnica. Predava političnozgodovinske predmete na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in je predstojnica raziskovalnega Centra za politične teorije FDV. Kot članica programske skupine Raziskave kulturnih formacij raziskuje tudi na Institutum Studiorum Humanitatis AMEU. Cirila Toplak je predsednica Balkanskega politološkega združenja in članica Etične komisije za poskuse na živalih.- dr. Nina Petek, docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete iz indijske filozofsko-religijske tradicije. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z ontologijo in epistemologijo v hindujskih in budističnih filozofskih šolah ter tradicijo budističnega puščavništva na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje. Je direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.  

23. septembra 2022 je bil v Trstu znanstveni posvet z naslovom »Ob 75 letnici Pariške mirovne pogodbe – posledice za primorski prostor«. V oddaji Moja zgodba ste lahko poslušali dve predavanji z omenjenega posveta: dr. Jernej Vidmar je predstavil represijo komunističnega režima ob zahodni meji med letoma 1945–1954, dr. Renato Podbersič pa je spregovoril o delovanju in prizadevanjih slovenskih duhovnikov za priključitev Primorske k matici.

23. septembra 2022 je bil v Trstu znanstveni posvet z naslovom »Ob 75 letnici Pariške mirovne pogodbe – posledice za primorski prostor«. V oddaji Moja zgodba ste lahko poslušali dve predavanji z omenjenega posveta: dr. Jernej Vidmar je predstavil represijo komunističnega režima ob zahodni meji med letoma 1945–1954, dr. Renato Podbersič pa je spregovoril o delovanju in prizadevanjih slovenskih duhovnikov za priključitev Primorske k matici.

Slovenci so na evropskem prvenstvu branili naslov evropskih prvakov, a so v Berlinu sinoči izpadli v četrtfinalu. Našo reprezentanco so presenetljivo premagali Poljaki, ki so tako končali slovenske sanje o novi kolajni. Druge teme oddaje: - Na prvem vrhu koalicije po začetku delovanja nove vlade o izzivih prihajajočih jeseni in zime - Vladnemu predlogu sprememb družinskega zakonika zelena luč pristojnega parlamentarnega odbora - Praznujemo tričetrt stoletja od vrnitve Primorske matični domovini

V celjski bolnišnici napačno identificirali umrlega bolnika, vodstvo ponudilo odstop. Možnost le-tega omenil tudi minister Bešič Loredan, ki pravi: Do napak je prišlo v celi verigi zdravstva.Ob zaostrovanju razmer in višanju števila okuženih z novim koronavirusom Fafangel poziva k upoštevanju ukrepov in cepljenju s prilagojenim cepivom.Koalicija zbrana na Brdu pri Kranju, v ospredju draginja in nekateri drugi izzivi.Družinski zakonik skozi prvo parlamentarno sito ob glasnem ogorčenju opozicije in dela civilne družbe.Pahor ob prazniku vrnitve Primorske k matični domovini: Čutimo odgovornost, da pridobitve, ki so bile dosežene na ramenih rodov naših domoljubov, skrbno negujemo in krepimo.Vreme: Predvsem v severni polovici Slovenije možni dolgotrajni krajevni nalivi.Papež ob sklepu konference verskih voditeljev sveta v Kazahstanu: Nasilje moramo obsoditi brez 'če' in 'ampak'.V Združenih narodih v bližnji prihodnosti ne vidijo možnosti za mirovna pogajanja med Rusijo in Ukrajino.ŠPORT: Naši košarkarji po porazu proti Poljakom ostali brez polfinala evropskega prvenstva.

Papež zadnji dan obiska v Kazahstanu s posvečenimi in na konferenci verstevPrva seja v postopku za beatifikacijo Magdalene Gornik.Dneva vrnitve Primorske k matični domovini se na Primorskem spominjajo tudi pri današnjih mašah.Slavilna molitev v Vipavi v sklopu tedna mladih. Gost Primož Križaj.

15. septembra praznujemo Dan vrnitve Primorske k matični domovini, zato bo tudi ta dan predsedniška palača odprla svoja vrata vsem tistim, ki so se prijavili na ogled. Mi smo si jo pred dnevi že ogledali. Skozi prostore nas bodo radijsko popeljali: predsednik države Borut Pahor, generalna sekretarka Nataša Kovač in Barbara Hiršman iz protokola. S predsednikom, ki ga je pred mikrofon povabil Robert Zajšek, pa se bomo pogovarjali tudi o drugih, zanimivih, vsebinah.

Naša gosta sta bila dr. Renato Podbersič in dr. Jože Možina.

Von der Leyen: Ukrajina in Evropa bosta zmagali, Putinu ne bo uspelo.Evropski poslanci kritični, da je predsednica komisije v letnem govoru obšla številne druge teme.Krajevne Cerkve po Evropi danes združene v molitvi za mir v Ukrajini; Mira Milavec iz Kijeva: Ljudje živijo v strahu za svoje najbližje.Papež v Kazahstanu: Bog je mir in vedno vodi k miru, nikoli k vojni.V Celju uradno odprli 54. Mos: minister Han podjetjem zagotovil pomoč v teh kriznih razmerah.Poslanec Logar kritičen do prepočasnih ukrepov vlade za pomoč gospodarstvu.Evropski poslanci potrdili predlog direktive o minimalni plači.Zgodovinarja Podbersič in Možina pred praznikom vrnitve Primorske k matični domovini: Brez tega prebivalstva in ozemlja danes ne bi bilo samostojne slovenske države.Šport: Slovenski košarkarji drevi s Poljaki za polfinale evropskega prvenstva.Vreme: Danes bo ponekod na zahodu že rahlo deževalo. Jutri bodo pogoste plohe in nevihte.

Pozno popoldne in zvečer je dele Primorske, Štajerske in Koroške zajelo neurje, ponekod je klestila toča. Gasilci so imeli največ dela s črpanjem vode iz objektov in odstranjevanjem podrtih dreves. Na Slavniku pa je strela udarila v moškega, ki je umrl. Druge teme: - Kosovo in Srbija dosegla kompromis glede prehajanja meje, odprto ostaja vprašanje registrskih tablic - NIJZ nad debelost s projektom Prava izbira za lažjo prepoznavo in izbiro prehransko ustreznejših obrokov - Slovenski odbojkarji drevi v Stožicah za napredovanje s Francozi, košarkarji v Münchnu z Nemci

Iz več delov države, predvsem s Primorske, Štajerske in Koroške, so popoldne in zvečer poročali o nalivih, toči in udarih strel. Po navedbah koprskih policistov je na pobočju Slavnika strela udarila v pohodnika, ki je na kraju nesreče umrl. Toča je klestila v Ajdovščini in na Goriškem, voda je zalila več kot 50 objektov. Razmere so bile zato nekoliko bolj zahtevne v prometu, ki je tudi danes hromil slovenske ceste. Drugi poudarki dneva: - Ukrajina in Rusija se obtožujeta za napade na nuklearko v Zaporožju - V Kopru so se s predstavitvijo treh knjižnih izdaj poklonili Borisu Pahorju - Primož Roglič se je pred deveto etapo Vuelte povzpel na skupno tretje mesto

Na nočni obisk bo prišel Jernej Čopi, ustanovitelj in direktor podjetja Ensol 360. Čopi je tudi prejemnik gazele, priznanja za najhitreje rastoče podjetje v primorsko-notranjski regiji leta 2021. Blagovna znamka 360 Karting je namreč mednarodno uveljavljena in znana po načrtovanju in gradnji večnivojskih stez za gokart. Za tuje investitorje, ki s tovrstnimi adrenalinskimi atrakcijami bogatijo družinske zabaviščne parke, je koprsko podjetje v svetovnem merilu trenutno prva in najbolj zanesljiva izbira. V pogovoru z Iztokom Novakom Easyjem se bosta dotaknila poklicne kariere, Čopi je tudi prejemnik priznanja gospodarstvenik Primorske in finalist izbora za mladega managerja leta, ter seveda dijaških in študentskih dni, ko se je Jernej ljubiteljsko preizkušal tudi kot radijec. Po šestih letih dela na področju avtomobilizma je prešel v tehnološke vode. Vabljeni k poslušanju kmalu po polnoči.

Koprski stolni župnik dr. Primož Krečič, je ljubitelj in častilec Božje besede in umetnosti, zlasti glasbe, besede in podobe. Odprtost v Življenje in Lepoto je njegov življenjski moto; tudi zato je bil izbran za naj osebnost Primorske za leto 2021.

Kolonat kot vir preživetja. Kolonstvo kot posebno obliko pravnih lastniško-najemnih odnosov poznajo v Brdih že od razvitega srednjega veka naprej. Za razliko od tlačanstva je kolonstvo veliko bolj sproščena oblika, saj je temeljila na svobodi posameznika, ki je vstopal v najemni odnos z lastnikom kmetijskih zemljišč. Kolonstvo se je skozi stoletja nekoliko spreminjalo, odpravljeno je bilo šele po priključitvi Primorske in agrarni reformi (ponovitev).

V tokratni oddaji s podnaslovom Izzivi duhovniškega poklica, objavljamo prvi del pogovora s koprskim stolnim župnikom dr. Primožem Krečičem, ljubiteljem in častilcem Božje besede in umetnosti, zlasti glasbe, besede in podobe. Odprtost v Življenje in Lepoto je njegov življenjski moto; tudi zato je bil izbran za naj osebnost Primorske za leto 2021.

Včeraj popoldne in zvečer so več delov države znova zajela močna neurja. V Ljubljani je voda poplavila več objektov in cest. O vetrolomu in poškodovanih objektih poročajo tudi iz vzhodne polovice države, v nekaterih delih Primorske pa je neurje poškodovalo pridelek. V oddaji tudi o tem: - Zunanja ministrica Tanja Fajon bo obiskala Zagreb, upa na reševanje odprtih vprašanj - V novomeški bolnišnici počastili jubilej očesnega oddelka, ki že 50 let slovi po naprednosti - Precej jasno bo s temperaturami do 31 °

Današnja oddaja prinaša novice s Primorske: v Novi Gorici se začenja knjižni festival Mesto knjige, na Opčinah pa že pripravljajo 57. srečanje Študijski dnevi Draga 2022. Več o tem, pa tudi o knjigi Neslišni zvoki dleta. Ivan Štrekelj, gluhi kipar, ki so jo izdali ob Štrekljevi razstavi v Narodni galeriji. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: na levi strani kipar Ivan Štrekelj pri klesanju kipa Poplava (1954), na desni strani fotografija kipa Poplava. Foto: arhiv Narodna galerija

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja MollLjubljana in Koper: Beletrina in Annales, 2021Hamburškega pesnika in prevajalca Jana Wagnerja, ki je leta 2017 prejel nagrado Georga Büchnerja, najvišje priznanje za nemško pišoče avtorje, leta 2021 pa slovensko mednarodno književno nagrado pont, je zaznamoval stik s poezijo francoskega pesnika Francisa Pongea v knjigi Le parti pris des choses / V imenu stvari, ki jo imamo od leta 2010 tudi v slovenščini v prevodu Saše Jerele. Enainšestdeset pesmi in petih krajših esejev v knjigi Avtoportret z rojem čebel je prevedlo osem prevajalcev, od tega po obsegu največ Sara Virk, Maruša Mugerli Lavrenčič, Tanja Petrič, Urška Potočnik Černe in Amalija Maček, potem pa še Lučka Jenčič, Milan Dekleva in Gregor Podlogar. Izbor pesmi, ki je v knjigi objavljen dvojezično: v nemškem izvirniku in slovenskem prevodu, je avtorjevo delo in je dopolnjen z novimi in še neprevedenimi pesmimi. Jan Wagner je Slovenijo obiskal večkrat. Pred letošnjo predstavitvijo nove knjige v Kopru in Ljubljani je bil na festivalih v Medani in na Ptuju ter v Vilenici. Revijalno smo ga lahko spoznali v prevodih Maruše Mugerli za Lirikonfestove zbornike. Kljub privrženosti distanciranemu pesnikovanju prek opisa stvari in prehajanja v njegovo esenco ter tako pisanja o mnogočem in marsikateri temi se Jan Wagner v tem knjižnem izboru posveča tudi prvoosebnemu pesniškemu subjektu. Vsekakor je privrženec lastne definicije pesmi, ki pravi, da je pesem umetniško spoštovanje in umetniško kršenje pravil ter da je pesem »iritacija, ker stvari prikaže in izreče na način, kakor še niso bile izrečene in povedane«. Kakor izpričuje nabor besedil, ki ustreza pesnikovemu izboru, je pesnik nemirni duh, ki ga ženeta radovednost in novost in zato raziskuje novo, se brani predvidljivosti. Prav zato je vsaj v slovenščini občasno zagoneten, pesmi so kompleksne in pogosto uganke. Opisovanje stvari, prihajanje do jedra in opis samega bistva je pogost postopek ne le pri obravnavanem avtorju, ampak je vznemirjalo tudi več slovenskih pesnikov, zadnja leta od Aleša Štegra do Bine Štampe Žmavc. In kakor Boris A. Novak in več drugih privržencev predpisanih pesniških oblik in tradicionalnih form, nemški pesnik, letnik 1971, zagovarja, da je raba rime, metričnih shem in pesemskih oblik osvobajajoč način pisanja pesmi. Prek omejitve osvoboditev. Zanimivo nasprotje zvestobe tradicionalni formi pa je kršenje pravopisne norme, saj Jan Wagner v pesmih ne uporablja velikih začetnic. Še posebej markantno je v nemščini, ki piše samostalnike z veliko začetnico. S to kršitvijo prinaša dvoumnost rabe besed in odpira morebitne dvojne pomene. V slovenskem izboru so poleg esejev haikuji, pesmi v prozi, soneti, gazele, ode, himne, pesmi s prostim verzom ... Andražu Gombaču je Jan Wagner v intervjuju za Primorske novice priznal, da se najtežje spopada z elegijami, pesmimi o izgubi, bodisi ljubezni bodisi zaradi smrti ljudi. Vendar je vsaj štiri z besedo elegija v naslovu umestil v slovensko knjigo. Ko je bil gost v Sloveniji, je razvil misel o poeziji danes na podlagi imena nagrade pont, ki pomeni most, in poudaril, da »v poeziji živi in diha Evropa v najboljšem pomenu: mladi prevajajo drug drugega, se srečujejo, pogovarjajo, vplivajo drug na drugega. /…/ Pesniki nenehno gradijo mostove, ki jih večina resda niti ne vidi – a so tam!« Avtoportret z rojem čebel je eden od takšnih prijateljskih prevajanj. Prvi esej je recikliran pogovor, v katerem se avtor razkriva kot navdušenec nad ameriško in anglosaško poezijo ter poda nekaj avtopoetoloških potez. Sledita krajši zahvali: prva je namenjena Nemški akademiji za jezik in pesništvo, druga pa Akademiji znanosti in književnosti v Mainzu, od koder izhaja njegov ded. V govoru se opira na Američana Walta Whitmana, zaupa svojim vzorom in učiteljem v romantikih in zgodnjem ekspresionizmu ter angleško govorečim pesnikom Dylanu Thomasu, Stevensu, Williamsu, Audnu in Tedu Hughsu. Tretja zahvala pa je ob podelitvi nagrade Georga Büchnerja z naslovom Pod jezikovnim skalpelom. V esejističnem delu knjige je najbolj zanimivo obsežnejše münchensko predavanje o poeziji z naslovom Zaprti prostor. V njem Wagner vzpostavlja povezavo med branjem detektivskih in kriminalnih romanov ter pesniki liriki. Nad kriminalkami so se denimo navduševali Neruda, Brecht, Benn, Auden, čigar premislek je, da je v umetnini gotovost krivda, ne pa zločin, v kriminalki pa sprva vlada negotovost, kdo je kriv. Tudi izumitelj detektivske zgodbe Edgar Allan Poe, pri katerem si je Wagner izposodil idejo in razvil misel, da je pesem zaprt prostor, ki ga pesnik skrbno namerno ustvari, da bi pri bralcu naredil čim večji vtis. Spomni tudi na pesemske uganke, ki opisujejo predmet, kakor so jih pisali Bürger, Schiller in so zanimive ravno do trenutka, ko izvemo, kaj je odgovor uganke. Vendar so različne od pesmi, ki jih piše sam. Te pogosto opisujejo predmet ali stvar, a pesem sama razpira širša vprašanja in podobe, ustvari zasuk, domislico. S tem poetološkim esejem Jan Wagner ponudi bralcu pomoč, da bi razčlenil pot, kako vstopati v pesem in kako vstopiti v njegovo pesem. Torej v pesem kot zaprt, hermetičen prostor, ki je, paradoksalno, najbolj odprt prav za bralca. Med prebiranjem Wagnerjevih pesmi se večkrat znajdemo v neznosni tesni, tedaj se spomnimo na njegovo misel: »Pesem je največja svoboda na najbolj tesnem prostoru.«