Podcasts about marko sosi

Piše Iztok Ilich, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Boris Pangerc, učitelj, lokalni politik, pevec, kronist, biograf in, sploh ne nazadnje, pesnik in pisatelj iz Doline pri Trstu, ne živi v ožjem območju Mesta v zalivu in je, nekaj tudi zato, manj na očeh kulturne javnosti, kot so bili Boris Pahor, Alojz Rebula in Marko Sosič ali so še Marko Kravos, Ace Mermolja, Marij Čuk in Dušan Jelinčič. V marsičem je drugačen tudi njegov pesniški svet, vpet v nasilno degradirano, a v osnovi še vedno ruralno okolje Brega pod Kraškim robom. To je prostor, kjer dajejo oljke vrhunsko, z najuglednejšimi priznanji ovenčano deviško olje. Kjer so blago vzvalovljeni griči ravno toliko dvignjeni nad prometni trušč in podjetniško prerivanje spodaj, da nezdravi nemir ne more seči do žlahtnih oljčnikov. Lahko pa pravšnji veter do njih prinese vonj po morju in soli. Med realnim svetom spopadanja ranjene narave in človeka, oboroženega s tehnološkimi dosežki vseh vrst in oprtega na vladajočo politiko, ter Pangerčevo pesniško govorico ni enačaja. So pa številni vplivi in vzporednice. Najprej dejstvo, da lahko v letih po upokojitvi tudi sam preživlja več časa v svojem oljčniku. Tam ni le pozoren opazovalec brstenja, zorenja, obiranja in stiskanja zelenega zlata, temveč z delom scela vpet v ta od davnine komaj kaj spremenjen naravni red. Je eden najuspešnejših pridelovalcev olja s severozahodnega roba Istre pa tudi častilec in varuh oljk, skrivenčenih stark in na novo posajenih drevesc na začetku življenja. Veseli se, kadar jim gre dobro, kadar je ravno prav dežja in sonca za bogato letino, in nemočno trpi, kadar si zmrzal, požrešni insekti in druge nadloge jemljejo prevelik davek. Preprosto ne more biti drugače, kot da se oljka vedno znova pojavlja tudi v Pangerčevi poeziji. V pesmi Veriga na primer zapiše: »Morje / sklanjam z oljčnikom / oljko spregam z oljem / olje stopnjujem s presežnikom / najboljše / najžlahtnejše / najistrjanejše". Najbolj istrsko torej. V pesmi Moje zeleno zlato pravi: »moje zeleno zlato / prekrvavlja v zeleno / moje telo …«, ko v naslednji pesmi obrezuje oljke, pa na koncu zmoli: »rasti belica / – v imenu očeta in sina in svetega duha – / da ti ustvarim nebo / pod katerim boš samo ti kraljica.« Nato se ji še enkrat pokloni v verzih: »belica žlahtna / dobrotljiva kraljica stvarstva /… / svečenica našega oljkarstva …« dokler ne pade na kolena in se do konca zapriseže srebrnemu božanstvu v pesmi V začetku je bila oljka: »oljka je bila pri Bogu / in najvišji je klonil / da se je Bog zaljubil vanjo / ko je ločil nebo od zemlje / kopno od morja / in sol od vode / jo je položil človeku v naročje …«. Oljčnik nad morjem je Boris Pangerc upodobil tudi v pesmi, posvečeni prijatelju slikarju Dezideriju Švari: »Oljčnik nad morjem / je moj vsakdan / zlata skrinja zelenih sanj …« Ko se ozira na oljkarja, ribiča in solinarja, jih v nemara ključni pesmi v zbirki vsakega posebej upesni kot čudovite krajinarje. Vsak po svoje je čez hrbet in obličje ožgan, »vsak po svoje se na svojem spoprijema / dan na dan / oljkar v veje se zapreda / ribiču se morje odpira kot zaseda / solinar strže solno polje / vsak obrača / kakor mu je Bog naklonil vse po svoje / tako je sto in sto že let / vsak svoj biser brusi / oljke morje in soline / zadrgnjeni v nakit ki te prežari / začara te urok / ki ne pregori nikoli « Je pa skrb za oljke – s pesnikovimi besedami »čarobna zgodba / ki se že tisoč let / spleta in razpleta v svet«, v nekaterih pesmih tudi metafora za druge nadloge, ki jih prinaša in odnaša življenje. Pesnik ne more biti ravnodušen do stisk in bolečin, ki jih naravi in človeku prizadeva v hitro kopičenje lastnine in moči zaverovan današnji človek. V pesmih v zadnjem delu zbirke pogleda tudi v preteklost in spomni, da je bil vojni čas, ko je v zubljih izginil Plehnik v Valah, težak, srhljiv: » ... takrat so Švabi tolkli vas / zdaj tolče nas moderni čas …« In še, da je zdaj drugače: »… naselje spreminja se v skelet / sinic v gnezdu je pomalem vedno manj / duše so otrple / in oglašanja letnih časov je le za ščebet.« A čeprav je življenje prek Doline spolzelo kot sanje, v sklepni pesmi vendarle zapiše, »… ljubezen bo plamtela dalje / vžgana v kamen / kot oporoka za zanamce« Jezikoslovka Vesna Mikolič v uvodu k zbirki Oljke in morje in sol opozarja na še eno značilnost Pangerčevega pisanja. Vidi jo v pesnikovem odzivanju na hitre spremembe v družbi in lastni notranjosti, katerim »sledi z raznolikim besediščem, z rabo novotvorjenk, visoko knjižnih besed na eni in dialektizmov na drugi strani, obenem pa mu 'istrjanjenje' pomeni tudi korak nazaj k sebi.« V novi zbirki Borisa Pangerca lahko vidimo še en prispevek k vse preskromni zavesti, ki jo posebno vztrajno širi pomorščak in etnolog Bruno Volpi Lisjak – da smo Slovenci tudi pomorski narod. Da so Koper, Izola in Piran šele pred nekaj desetletji postali slovenski, medtem ko je obala med Miljami in Devinom, stoletja ribolovno območje slovenskih ribičev, to obeležje že skoraj povsem izgubila. Hkrati je pomembno, da se je pesnik znova odločil spregovoriti tudi italijansko govorečim sosedom; vse pesmi in spremna besedila so vzporedno natisnjeni tudi v italijanskem prevodu Mihe Obita, urednika dvojezičnega Novega Matajurja.

Spaudos publikacijų kultūros tema apžvalga.Kodėl reikšmingas Norvegijoje mokslininkų atrastas požeminis fosfatų uolienų telkinys?Antazavės dvare galima aplankyti keliautojo ir LRT Televizijos laidos „1000 pasaulio stebuklų“ kūrėjo Audriaus Sutkaus parodą „Šaltas pasaulis“.Eglė Baliutavičiūtė apžvelgia Marko Sosičiaus romaną „Balerina, Balerina“ ir Kateřinos Tučkovos romaną „Baltųjų Karpatų raganos.Kas skambės specialiame gospel ansamblio „Vilnius Voices“ koncerte „Joy to the World“, kurio tiesioginė transliacija laukia sekmadienį?Muziejų asociacija apdovanojo geriausius praėjusių metų muziejininkus, jų darbus ir iniciatyvas.Tado Ivanausko Obelynės sodyboje – memorialiniame muziejuje lankytojai kviečiami į Kalėdinę parodą.Džiugas Grinys buvo atrinktas į Europos kiną populiarinančios organizacijos „European Film Promotion“ tarptautinę programą „European Shooting Stars“.Komplekse „Sodas 2123“ savaitalį vyks kalėdinė iliustratorių mugė.Ved. Marius Eidukonis

Piše: Sašo Puljarević. Bere: Igor Velše. Pisateljica Samanta Hadžić Žavski v romanu Smrt, v temo zavita razgrinja zgodbo o odraščanju deklice Lene, ki bi bilo v marsičem lahko zelo podobno odraščanju kateregakoli dekleta v Sloveniji, če ga v bistvenem ne bi zaznamovala razpad Jugoslavije in predvsem vojna, ki je sledila v Bosni in Hercegovini. Pri tem ne gre le za spremembe družbenih okoliščin, nastajanje novih držav, to Lene in romana pravzaprav sploh ne zanima, temveč njo in njeno družino vojna zaznamuje predvsem na osebni ravni. Njen oče namreč prihaja iz Bosne, v vojni je izgubil dva brata, večina očetove družine pa se je znašla med begunci, ki so se v devetdesetih letih zatekli v Slovenijo. Vojne grozote s tem dobijo povsem drugačno perspektivo, kakršnokoli politikantstvo pa že na začetku odpade. In naslovna smrt? Čeprav v temo zavita, je ves čas prisotna, je nekakšen lajtmotiv in roman tematsko veže v celoto. Kot lahko preberemo že v uvodnem stavku, Leno smrt spremlja že od malih nog in zdi se, da se ne namerava posloviti tako zlahka. Zgodba se odvija precej linearno, z občasnimi časovnimi preskoki, postavljena pa je v čas od devetdesetih let dalje. Že od samega začetka jo določa Lenina perspektiva, torej perspektiva otroka, s čimer delo predvsem potuji in na novo kontekstualizira samoumevnosti sveta odraslih. Če začetno lahkotnost in morda tudi preprostost v izrazu lahko pripišemo prepričljivi perspektivi otroka, pa se zdi, da se ta ne razvija povsem premo sorazmerno z Leninim odraščanjem. Slogovno tako roman z manjšimi variacijami ostaja precej enovit, pri čemer bi predvsem v Leninih dvajsetih letih pričakovali malo več kompleksnosti. Tudi številne medbesedilne navezave precej obvisijo, čeprav bi jih bilo mogoče tesneje preplesti s tkivom romana. Morda gre to pripisati tudi precej hitremu tempu dogajanja, saj avtorica na relativno malo straneh popiše več kot dvajset let življenja, ki pa ga poganjajo predvsem dogodki. Kakšen dodaten premor, poglobitev, dodatna razdelava bi bili predvsem v drugi polovici vsekakor dobrodošli. V nasprotju s povedanim ima začetni del trdno izoblikovan fokus, a hkrati dopušča več stranpoti, ki gradijo večplastnost dela. Ta se kaže že na ravni jezika, ki v slovenščino elegantno vnaša bosanske fraze in izraze, ne da bi jim posvečal preveliko pozornosti. S tem gradi Lenin svet, ki nujno nastaja na stičišču več kontekstov, a je prav zaradi neenakomernega stikanja izrazito dinamičen. Če bosanske izraze iz vsakdanjega življenja Lena dojema kot del svojega miselnega sklopa, pa se tudi to spremeni, ko v to zareže smrt. Nenadoma se sooča z izrazi kot so mezar, nišan, šehid, ki ustvarjajo določene razpoke in terjajo odgovore. Smrti v vojni delo namenja posebno pozornost, a poudariti gre, da se ne ustavi le pri tem. Vsako poglavje namreč zaznamuje smrt v določeni obliki, hkrati pa jo Lena precej počloveči. Če na začetku sanja o njej, se ji nato začne v pobliskih prikazovati v resničnem svetu, dokler nekega dne ne prisede na sovoznikov sedež. S tem zaključnim poglavjem, če upoštevamo začetno perspektivo otroka, roman doživi vrh, ki ponuja nekakšno orodje, kako se soočiti z umiranjem. Pri tem ne gre za preseganje travmatičnih izkušenj, temveč prej za svojevrstno koeksistenco. A tudi pri tem obstaja hakeljc, kajti z nekaterimi smrtmi je težje sobivati kot z drugimi. Vojna pa, jasno, vpliva na veliko širši krog ljudi, kot so tisti, ki aktivno sodelujejo v spopadih. Bi babica Majka živela dlje, če ne bi bila priča poboju? Morda, zagotovo pa bi drugače končal Lenin oče. Kot namreč beremo, »se ni mogel več boriti. Posledice vojne so bile močnejše od njega.« In prav te smrti so tiste, s katerimi se je najtežje soočiti, kar nam roman, sicer res po drobcih, a zelo tehtno in plastično ponazori s stanjem v Bosni, kjer se vojna »ni nikoli končala, samo pod preprogo se je pometla«, vsak pogovor pa se »že dolga leta konča samo z vojno«. Po drugi strani pa roman Smrt, v temo zavita, s tem ko je postavljen v Slovenijo, izprašuje tudi vlogo drugih skupnosti, postavlja podobno vprašanje kot Marko Sosič v romanu Kruh, prah. Bi lahko naredili kaj več, da bi se vojni izognili. In če ne, bi lahko tem ljudem bolj pomagali? Morda pa gre za to, kaj še vedno naredimo. Lena ob šolskem učbeniku zgodovine pravi: »Smrt mojih stricev in večine atijevih prijateljev je opisana v enem samem stavku. Moji sošolci ne vedo za nič od tega, niti ne bodo vedeli.« Morda lahko začnemo pri tem.

V Cankarjevem domu v Ljubljani bosta nastopila violinist Barnabás Kelemen in pianist Mihály Berecz, ki s pobiranjem nagrad na večjih tekmovanjih navdušujeta kot zmagoviti komorni dvojec. V oddaji tudi o novem romanu pisatelja, publicista in nekdanjega ministra za kulturo Toneta Peršaka z naslovom Za gozdom. Avtor v njem premišlja o zakonskem razmerju in spoprijemanju s smrtjo. V generacijskem prepadu med upokojencem in njegovimi tremi odtujenimi otroki pa lahko prepoznamo subtilen prerez slovenske družbe. V ospredju Primorskih slovenističnih dnevov bosta literarni zgodovinar Boris Paternu in pisatelj Marko Sosič.

Inizia il 2 dicembre prossimo la stagione del Teatro Stabile Sloveno di Trieste. In volo, questo il filo conduttore di un cartellone che ci porterà attraverso voli visionari, liberatori, artistici. Il salto (e la speranza) in una nuova “normalità” ha portato il direttore e direttore artistico del TSS, Danijel Malalan, a immaginare un programma all'insegna del volo simbolico, un tema che il grafico Andrej Pisani ha interpretato con le ali colorate che contraddistinguono l'immagine della nuova stagione 2021/2022. La stagione comprenderà sia a Trieste che a Gorizia quattro produzioni e coproduzioni e due spettacoli ospiti. Tema centrale la vita di  eroi ed eroine che, nonostante le difficili esperienze di vita, hanno spiccato il volo confidando in un mondo migliore: dalle famose Marlene Dietrich e Edith Piaf, protagoniste di “ MarlenEdith “ progetto d'autore con cui si aprirà il cartellone, fino ai personaggi di Marko Sosi? nel volo radente di “Quota neve”, al vicino sconosciuto (ma pur sempre vicino!) di Quaia fino al volo finale con gli “Uccelli di Aristofane”, nella versione di Jera Ivanc. La collaborazione con il Teatro di Capodistria porterà la comicità, un testo classico e una riflessione attuale con lo spettacolo “La fattoria degli uccelli” di Jera Ivanc, una farsa tratta da Aristofane nella regia di Jaka Ivanc che si interroga sulla possibilità di un mondo ideale.  Nel frattempo la stagione passata, prolungata a causa della situazione emergenziale e la chiusura nazionale dei teatri, si concluderà nei prossimi giorni, esclusivamente nella Sala principale, co obbligo di mascherina per gli spettatori ma senza distanziamenti (in accordo con le nuove normative). Ospite di Monica Ferri nell'ambito di Teatralmente, la rubrica dedicata al teatro, per approfondire i prossimi appuntamenti con il TSS il direttore artistico Danijel Malalan:

3. februarja je preminil slovenski pisatelj in režiser Marko Sosič, avtor romanov, kot so Balerina, balerina, Tito, amor mio, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Kratki roman o snegu in ljubezni, Kruh, prah. Kot hommage velikemu umetniku in pokončnemu Slovencu iz Trsta objavljamo njegovo besedilo, ki ga je napisal prav za to oddajo poleti ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu.

Ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu objavljamo v Razgledih in razmislekih besedilo z naslovom Narodni dom – izziv ali izginotje. Napisal ga je Marko Sosič, Tržačan, režiser, pisatelj, avtor radijskih iger. Za roman Balerina, balerina je dobil tržaško nagrado Vstajenje, z romanom pa se je uvrstil tudi v krog finalistov za nagrado Kresnik. Za to nagrado so se potegovali še trije Sosičevi romani, med njimi roman Tito, amor mijo, ki je bil nominiran tudi za nagrado Prešernovega sklada. Zbirka kratkih zgod Iz zemlje in sanj je bila nominirana za najboljšo knjigo leta ter uvrščena v ožji izbor za nagrado Fabula 2012. Njegova dela so prevedena v številne jezike. Marko Sosič je tudi oster premišljevalec o vsakršnih, tudi družbenih, sodobnih pojavih, zato smo ga ob okrogli obletnici požiga Narodnega doma povabili k pisanju eseja za oddajo Razgledi in razmisleki.

Pisatelj, gledališki in filmski režiser Marko Sosič z vsakim novim romanom izpiše vznemirljivo in še kako prepoznavno posameznikovo podobo in podobo sveta. V romanu Kruh, prah je tako upodobil posameznika, ki potuje ne le od mesta v Italiji do mesta v Bosni, ampak potuje skozi čas, pokrajino človeških usod in odločitev oziroma neodločitev. Razžira ga namreč občutek krivde, da so on in njegovi bližnji v letih zadnje balkanske morije obrnili hrbet sorodnikom v Bosni, da jim niso pomagali, ko bi jim morali in bi jim lahko. Več o romanu nam bo povedal avtor v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim na pisateljevem domu na Črešnjevici v bližini openske železniške postaje, zagotovo pa bo tudi prebral odlomek iz romana. Vabljeni k poslušanju. Foto: Marko Golja

V vsaki od sedmih epizod serije Abonma TSD v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 49. Tedna slovenske drame. še ni naslova (izmenično) spremljajo: Minca Lorenci, igralka, Eva Nina Lampič, režiserka, Marko Sosič, selektor, Nika Švab, dramaturginja, Aphra Tesla, intermedijska umetnica in Miha Horvat, soustanovitelj Fundacije Sonda. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Slovensko mladinsko gledališče še ni naslova Režija: Tomi Janežič Zasedba: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Dramaturgija: Tomi Janežič Scenografija: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografija: Marina Sremac Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenca režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovanje video: Dušan Ojdanič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od sedmih epizod serije Abonma TSD v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 49. Tedna slovenske drame. še ni naslova (izmenično) spremljajo: Minca Lorenci, igralka, Eva Nina Lampič, režiserka, Marko Sosič, selektor, Nika Švab, dramaturginja, Aphra Tesla, intermedijska umetnica in Miha Horvat, soustanovitelj Fundacije Sonda. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Slovensko mladinsko gledališče še ni naslova Režija: Tomi Janežič Zasedba: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Dramaturgija: Tomi Janežič Scenografija: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografija: Marina Sremac Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenca režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovanje video: Dušan Ojdanič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od sedmih epizod serije Abonma TSD v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 49. Tedna slovenske drame. še ni naslova (izmenično) spremljajo: Minca Lorenci, igralka, Eva Nina Lampič, režiserka, Marko Sosič, selektor, Nika Švab, dramaturginja, Aphra Tesla, intermedijska umetnica in Miha Horvat, soustanovitelj Fundacije Sonda. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Slovensko mladinsko gledališče še ni naslova Režija: Tomi Janežič Zasedba: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Dramaturgija: Tomi Janežič Scenografija: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografija: Marina Sremac Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenca režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovanje video: Dušan Ojdanič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od sedmih epizod serije Abonma TSD v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 49. Tedna slovenske drame. 6 spremljajo: Luka Martin Škof, režiser, Mare Bulc, režiser, Marko Sosič, selektor, Nika Švab, dramaturginja in Miha Horvat, soustanovitelj Fundacije Sonda. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Maska Ljubljana in Slovensko mladinsko gledališče 6 Režiser: Žiga Divjak Igralci: Iztok Drabik Jug, Alja Kapun, Katarina Stegnar, Vito Weis, Gregor Zorc Pomoč pri raziskavi: Maja Ava Žiberna Oblikovalec videa: Domen Martinčič Na videu: Sajjad Ahmadi, Ojalan Alothman, Sayed Mahdi Hashemi, Erfan Gulzari, Omid Moradi, Majid Tahiri Oblikovalec zvoka: Iztok Drabik Jug Oblikovalec svetlobe: David Orešič Svetovalka za kostumografijo: Slavica Janošević Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Tehnični vodja: Igor Remeta Producentka: Tina Dobnik Zahvaljujemo se kolektivu Nove pošte, Juditi Nahtigal, Katarini Morano, Marti Globokar, Katjuši Koprivnikar, Slavici Vodopivec, Mirjam Bizjak, Tanji Ahčin, Robertu Rističu, Mariu Majstoroviću, Tini Zorman, Cvetki Kernel, Ožbeju Račečiču, Boštjanu Šeficu, Brunu Rednaku, Andreji Barle Lakota, Katarini Štrukelj in Draganu Kojiću. 19. 2. 2016 ravnateljico dijaškega doma Kranj nenapovedano obiščeta podžupan in vodja službe za zaščito Mestne občine Kranj. Kako bomo to preprečili? Kako bomo to preprečili? Preprečili kaj? To, da bi v dijaški dom prišli mladoletni prosilci za azil, ali to, da bi bili starši dijakov proti? Dokumentaristična predstava, narejena po zgodbah, ki so se zapletale februarja 2016, na vrhuncu migrantske krize, ko bi naj prišlo do nastanitve 6 mladoletnih prosilcev za azil v dijaški dom. Lokalno prebivalstvo pa je doseglo, da tega ni prišlo. Predstava je bila nagrajena na 53. Festivalu Borštnikovo srečanje kot najboljša uprizoritev sezone 2017/2018. Nastala je v okviru novega produkcijskega modela Nova pošta, ki je služil kot rezidenčni prostor režiserjem in igralcem.

ABONMA TSD – VISOŠKA KRONIKA V vsaki od sedmih epizod serije Abonma TSD v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 49. Tedna slovenske drame. Visoško kroniko spremljajo: Miha Horvat, soustanovitelj Fundacije Sonda, Nika Švab, dramaturginja, Marko Sosič, selektor in Aphra Tesla, intermedijska umetnica. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Visoška kronika SNG Drama Ljubljana Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Oblikovalec luči: Pascal Mérat Koreograf: Gregor Luštek Lektorica: Tatjana Stanič Asistenta režiserja: Mirjana Medojević, August Braatz Igralci: Tamara Avguštin, Nina Ivanišin, Klemen Janežič, Aljaž Jovanović, Janez Škof Zgodovinski roman, objavljen leta 1919 kot podlistek v Ljubljanskem zvonu in leta 1921 v prvi knjižni izdaji, velja kljub nedokončanosti (Tavčarja je prehitela smrt) za eno najboljših del v slovenski književnosti. Čeprav je dogajanje postavljeno v 17. stoletje, so bile zgodovinske teme – tridesetletna vojna, preganjanje čarovnic, preganjanje protestantov – po véliki vojni bralstvu blizu in vsako novo obdobje odkriva v pripovedi svoje probleme. Svoje nedokončano veliko delo je Ivan Tavčar označil kot darilo svoji ženi Franji Tavčar. Izjemna aktivistka, dobro¬delka in mecenka si je to nedvomno zaslužila. Če iščemo ključ za Visoško kroniko, potem nujno iščemo žensko. Lah¬ko se zadovoljimo s katalogom žensk v romanu, popisom njihovih imen in njih pomenov; lahko iščemo po sledi ve¬ljavnega dejstva, da so vse ženske v tem romanu pozitivni liki, česar ni mogoče reči za noben moški lik, z izjemo pre¬prostega Jurija. Posvetilo Franji seže še veliko globlje: gre za samo narativno strukturo, za dramaturgijo, ki je zlahka berljiva v tekstu, za družboslovno analizo, ki omogoča obrise neke utopije. To zagotovo ni zgolj elegantna gesta, temveč naznanilo poetike. Svetlana Slapšak: Fragmentiranost, arbitrarnost, spol: Visoška kronika (odlomek)

ABONMA TSD – VISOŠKA KRONIKA V vsaki od sedmih epizod serije Abonma TSD v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 49. Tedna slovenske drame. Visoško kroniko spremljajo: Miha Horvat, soustanovitelj Fundacije Sonda, Nika Švab, dramaturginja, Marko Sosič, selektor in Aphra Tesla, intermedijska umetnica. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Visoška kronika SNG Drama Ljubljana Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Oblikovalec luči: Pascal Mérat Koreograf: Gregor Luštek Lektorica: Tatjana Stanič Asistenta režiserja: Mirjana Medojević, August Braatz Igralci: Tamara Avguštin, Nina Ivanišin, Klemen Janežič, Aljaž Jovanović, Janez Škof Zgodovinski roman, objavljen leta 1919 kot podlistek v Ljubljanskem zvonu in leta 1921 v prvi knjižni izdaji, velja kljub nedokončanosti (Tavčarja je prehitela smrt) za eno najboljših del v slovenski književnosti. Čeprav je dogajanje postavljeno v 17. stoletje, so bile zgodovinske teme – tridesetletna vojna, preganjanje čarovnic, preganjanje protestantov – po véliki vojni bralstvu blizu in vsako novo obdobje odkriva v pripovedi svoje probleme. Svoje nedokončano veliko delo je Ivan Tavčar označil kot darilo svoji ženi Franji Tavčar. Izjemna aktivistka, dobro¬delka in mecenka si je to nedvomno zaslužila. Če iščemo ključ za Visoško kroniko, potem nujno iščemo žensko. Lah¬ko se zadovoljimo s katalogom žensk v romanu, popisom njihovih imen in njih pomenov; lahko iščemo po sledi ve¬ljavnega dejstva, da so vse ženske v tem romanu pozitivni liki, česar ni mogoče reči za noben moški lik, z izjemo pre¬prostega Jurija. Posvetilo Franji seže še veliko globlje: gre za samo narativno strukturo, za dramaturgijo, ki je zlahka berljiva v tekstu, za družboslovno analizo, ki omogoča obrise neke utopije. To zagotovo ni zgolj elegantna gesta, temveč naznanilo poetike. Svetlana Slapšak: Fragmentiranost, arbitrarnost, spol: Visoška kronika (odlomek)

V vsaki od sedmih epizod serije Abonma TSD v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 49. Tedna slovenske drame. V imenu matere spremljajo: Zala Dobovšek, teatrologinja, Eva Nina Lampič, režiserka, in Marko Sosič, selektor 49. Tedna slovenske drame. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Ivo Svetina: V imenu matere SNG Drama Ljubljana Režiser: Ivica Buljan Umetniški svetovalec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Avtor razstave KAPITAL 2018: Irwin Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalca svetlobe in videa: sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistent režiserja: Luka Marcen Asistentka kostumogrfinje: Sara Smrajc Žnidarčič Igralci: Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc , Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec , Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Krstna izvedba novega dramskega teksta izpod peresa Iva Svetine, je nastajalo tri leta, na Velikem odru SNG Drame Ljubljana pa jo režiral Ivica Buljan, sicer stari znanec družinskih kronik. Dogajanje sledi zgodbi o rodu Santinijevih iz Žirovnice, pospremljeno pa je z razstavo Kapital 2018 kolektiva IRWIN. Zgodba se začne v zadnjih desetih letih 19. stoletja in konča po osamosvojitvi leta 1991, spremlja pa usodo dvajsetih članov družine Santini, razpeto skozi dobro stoletje, pet držav in tri sisteme. Zgodbo pripoveduje vsevedni in vseprisotni pripovedovalec, Kronist, ki dogajanje sproti postavlja v časovni geografski kontekst. Gre za zgodbo, ki se je do neke mere zgodila marsikateri slovenski družini. Je faktografsko točna, jasna in z izčiščeno linijo, ki ne pretirava ne v zapletanju in ne v patetiki, ni ideološko zaznamovana, saj je posredno kritična do vseh sistemov. Še najboljši pridevnik za opis zgodbe je, da je življenjska.

V vsaki od sedmih epizod serije Abonma TSD v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 49. Tedna slovenske drame. V imenu matere spremljajo: Zala Dobovšek, teatrologinja, Eva Nina Lampič, režiserka, in Marko Sosič, selektor 49. Tedna slovenske drame. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Ivo Svetina: V imenu matere SNG Drama Ljubljana Režiser: Ivica Buljan Umetniški svetovalec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Avtor razstave KAPITAL 2018: Irwin Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalca svetlobe in videa: sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistent režiserja: Luka Marcen Asistentka kostumogrfinje: Sara Smrajc Žnidarčič Igralci: Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc , Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec , Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Krstna izvedba novega dramskega teksta izpod peresa Iva Svetine, je nastajalo tri leta, na Velikem odru SNG Drame Ljubljana pa jo režiral Ivica Buljan, sicer stari znanec družinskih kronik. Dogajanje sledi zgodbi o rodu Santinijevih iz Žirovnice, pospremljeno pa je z razstavo Kapital 2018 kolektiva IRWIN. Zgodba se začne v zadnjih desetih letih 19. stoletja in konča po osamosvojitvi leta 1991, spremlja pa usodo dvajsetih članov družine Santini, razpeto skozi dobro stoletje, pet držav in tri sisteme. Zgodbo pripoveduje vsevedni in vseprisotni pripovedovalec, Kronist, ki dogajanje sproti postavlja v časovni geografski kontekst. Gre za zgodbo, ki se je do neke mere zgodila marsikateri slovenski družini. Je faktografsko točna, jasna in z izčiščeno linijo, ki ne pretirava ne v zapletanju in ne v patetiki, ni ideološko zaznamovana, saj je posredno kritična do vseh sistemov. Še najboljši pridevnik za opis zgodbe je, da je življenjska.