Podcasts about pisatelj

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. Roman Iskanje sledi Pavla, pozneje Paula Blache, avstrijskega pisatelja čeških korenin, je za slovenske bralce dvakratno presenečenje. Najprej zato, ker je bil avtor leta 1925 rojen v Mariboru, kar je bilo znano le redkim raziskovalcem preteklosti mesta ob Dravi. In nato zato, ker se je – potem ko so ga Nemci v Mariboru mobilizirali in poslali na rusko fronto, kjer je bil ranjen in zajet – petdeset let pozneje, leta 1994, vrnil v rodno mesto. Pripeljal se je z Dunaja, kjer se je po vojni uveljavil v žurnalističnem in gledališkem svetu. Ulice, trge, drevorede in parke v kraju skromnega otroštva očeta Franza Ferdinanda Blahe je prehodil po dolgem in počez ter nazadnje ostal veliko dlje kot predvidene tri tedne. Odgovora na vprašanje, zakaj je nenačrtovano prebil toliko časa v nekaj let prej osamosvojeni Sloveniji, medtem ko je na jugu še divjala krvava državljanska vojna, Blaha ne ponudi v svojem imenu. Razkriva ga v romanu, v katerem si nadene z avtobiografskimi potezami zaznamovano vlogo prvoosebnega pričevalca, časnikarja Felixa Dohnala, ki z mamo in sestro živi v Seattlu v Združenih državah, kamor se je med vojno pred Nemci rešil njegov oče Edvard Blaha, v romanu Viktor Dohnal. Nanj se bržkone ne bi ohranil noben spomin, če zdaj že literarni Felix, človek brez posebnosti, lepega dne med preurejanjem domačega podstrešja ne bi odkril škatle z očetovimi dnevniškimi in drugimi zapiski ter zasnovo romana o življenju v Mariboru med svetovnima vojnama. Felix to najdbo doživi kot nalogo, ki mu jo je namenil pokojni oče, čeprav se ga niti ne spominja, saj je imel ob njegovi smrti komaj štiri leta. Orumeneli, zaprašeni zapiski ga tako prevzamejo, da sklene dokončati očetovo delo. Po naključju oživi tudi stik z njegovim nekdanjim mariborskim sošolcem Dušanom Bobičem, večkrat omenjenim v zapiskih. Ta razgledani mož postane Felixov prvi vodnik po Mariboru. Očetovo mesto mu po svoje, kot bi šlo za igro usode, približa tudi roman Severni sij Draga Jančarja, ki ga prebira med vožnjo z vlakom proti Mariboru. Pisatelj poskrbi, da se njegovo in Jančarjevo besedilo v nadaljevanju še večkrat srečata. Felix Dohnal ob iskanju družinskih korenin odkrije in doživi veliko več kot je pričakoval. Spozna vrsto ljudi, ki nadležno drezajo v njegovo zasebnost, pa tudi sorodnike, za katere niti ni vedel, da jih ima. Najpomembneje, kar ga doleti, pa je ljubezen s knjižničarko Nado, Bobičevo posvojenko – in svojo daljno sorodnico. Njuna zveza mu popolnoma spremeni življenje. Nekaj časa prebijeta v Mariboru in na Dunaju, nato pa Nado spremlja v Dalmacijo in Hercegovino, kjer hoče izvedeti, ali je njen mož, srbski častnik JLA, za katerim se je na bojišču izgubila sled, morda še živ. Felix, ki ga življenje po hotelih spravi ob denar, začne ameriškim časnikom pošiljati poročila o razmerah v Splitu in Mostarju, kjer orožje še ni potihnilo. Obenem se začne krhati in se nazadnje tudi razdre njegova romanca z Nado. Ona se pridruži humanitarcem, sam pa se vrne na Dunaj, se vda pijači ter ves zmeden in izgubljen postane ravnodušen do vsega, kar ga obdaja. Niti z očetovimi zapiski se ne ukvarja več … Roman Iskanje sledi ni posebno obsežno delo, a kljub temu se z njim ne da opraviti na hitro. Tudi pobudnik izdaje in založnik Primož Premzl je – ko je prebral nemški izvirnik iz leta 1996, ki je bil odkritje tudi zanj, izvrstnega poznavalca Maribora – ob stoti obletnici rojstva Paula Blahe menil, da je kronološko sledenje dogajanju ter vstopanju in izstopanju ključnih likov, predvsem pripadnikov rodbin Dohnal in Fiedler, lahko za bralca tudi težavna naloga. Da bi mu jo olajšal, je v izdajo poleg svoje izčrpne predstavitve pisateljeve življenjske poti uvrstil nekaj fotografij ter dve prilogi in dve spremni besedi. Prvo z imeni in povezavami glavnih likov romana, drugo pa oblikovano kot geslovnik osebnih imen nastopajočih oseb – z opozorilom, da so literarni liki samostojne stvaritve, ki se le naslanjajo na navedene resnične osebe. Ohranil pa je prava imena prvih organizatorjev odpora proti Nemcem, ki so bili ustreljeni kot talci, in drugih zgodovinskih osebnosti, na katere še danes spominjajo poimenovanja mariborskih ulic in ustanov. Tako vsestransko komentirano besedilo je v današnji založniški praksi izjemen pojav. Pesnica Lučka Zorko v svoji študiji opozarja na pisateljeva ključna izhodišča. Predvsem na njegovo otroštvo brez očeta, kar v romanu že odraslega sina, ko po naključju dobi v roke njegove rokopise, spodbudi, da se odpravi iskat družinske sledi v Maribor. Prevajalka Urška P. Černe nazadnje razkrije še lastno delovno doživljanje romana, goste pajčevine sorodstvenih povezav in zapletov, presenečenj in osupljivih odkritij, ko ga je, kot se je izrazila, »z blago roko« presajala v slovenščino tudi kot pisateljeva someščanka, skoraj soseda.

Piše Andrej Lutman, bere Aleksander Golja. V literarnem opusu Branka Gradišnika predstavlja roman Skrunitelj nadaljevanje njegovih pronicljivih izpisovanj na videz obrobnih pojavov, ki pa v celotni tekstovni strukturi postanejo pomembni, celo ključni za doumevanje avtorjevega namena. Predstavljeni so na način sprotnega humornega obračunavanja z vedenjskimi vzorci, ki so zlahka spregledani, a pisatelj jim da takšno težo, da krepko zarežejo v bralsko zavest. Podani so na način esejističnega nizanja, saj je romaneskna oblika le zunanja mreža, v katero se ujamejo dejstva, s katerimi pisatelj ustvarja svet odzivnosti, primerjav in vrednotenj. V romanu Skrunitelj Branko Gradišnik obuja formo nekakšnega intervjuja. Začne in konča se z izpostavitvijo diktafona. Pripovedovalca oziroma intervjuvanca obiskuje Anka Rivanc in v sedmih obiskih, kolikor je v knjigi poglavij, prejme obilico dejstev, premišljevanj in reminiscenc. Pisatelj se tokrat ukvarja predvsem z osebama iz slovenske literarne zgodovine – Janezom Trdino in Ivanom Cankarjem. Ne vpleta ju v kaka literarnozgodovinska izhodišča, pač pa nastopata v vlogi sogovornikov, pisatelj pa je govorec, ki podaja svoja razmišljanja skoraj kot paberke, kot opombe, ki mu služijo za ogrodje svoje naracije, ter navaja dogodke iz njunega življenja, ki so bolj anekdotične narave. Med tem kramljanjem je obilica naslonitev na določene spise in zgodbe, ki so zaznamovali razvoj slovenske književnosti. Takšnemu občutju se približuje tudi Anka Rivanc, ki v svojih opombah skuša ujeti pisateljev humoristični ton in vsebinske poudarke ter z lastnimi posegi v pripovedovanje, ki ga je posnela in uredila, dodaja še eno dimenzijo aktualnosti. Ima pa to pisanje še eno lastnost: to je implicitno izraženo spraševanje, kdo je skrunitelj in kaj oskrunja. Prvi odgovor bi seveda bil, da je skrunitelj prav pisatelj sam, saj pri vpletanju dveh pisateljev ne skopari z nekakšno desakralizacijo obeh. Nikakor ju ne ponižuje ali išče določenih pomanjkljivosti pri njiju, iskanje manjkov se izraža drugače. Branko Gradišnik poudarja svoje pripetljaje z založbami in težave ali vsaj peripetije v zvezi z možnostjo objavljanja svojih prispevkov v dnevnih občilih. Oskrunjanje tako ostaja knjižni suspenz, kar daje celotnemu pisanju nadih kriminalne zgodbe, kjer prekršek ali zločin sicer obstaja, ni pa trupla niti žrtve. Poleg že omenjenih slovenskih pisateljev je v romanu Skrunitelj še množica literarnih osebnosti, ob katerih pa osnovna naracija prehaja v esejistično podajanje bolj ali manj znanih zgodovinskih dejstev. Te osebe so večinoma iz evropske literarne zgodovine, kot sta Franz Kafka ali Fjodor Mihajlovič. Dostojevski. Tudi njih vpleta le kot nekakšno izhodišče za razpredanja, ki so na nekaterih mestih rahlo ovita v filistrske odtenke, pa takšni odlomki morda delujejo kot preobilje v sicer tekoče berljivem besedilu. Ob tem se poraja zamisel, da bi bil roman Skrunitelj lahko obvezno šolsko branje, saj se loteva stebrov evropske literature na sproščen način. Spremno besedo, ki je pravzaprav uvod v roman, je napisala Miša Gams. V njej poudarja izmuzljivost in primerja Gradišnikovo pisanje s potico, ki ima kar se le da različne nadeve. Krepkih tristo strani obsežno pisanje pa pušča bralstvo v neki negotovosti, ali sploh vzeti resno vse, kar je napisano. A to je vsekakor odlika tega dela, saj relativizira eno od splošnih prepričanj, da je literarna zgodovina ena sama.

Robert Perišić, hrvaški pisatelj, avtor knjige Mačka na koncu sveta, ki je izšla leta 2022. Knjiga je prevedena v številne jezike, preplavila je ne samo evropski, ampak tudi ameriški in mehiški trg, v kratkem bo izšla tudi v slovenskem prevodu. Robert Perišič poleg romanov piše tudi poezijo, kratke zgodbe, dramo in filmske scenarije. Njegova roman Naš človek v Iraku iz leta 2008 je bil svetovna uspešnica, o njem sta pisali Guardian in New Yorker, tudi njegov naslednji roman Območje brez signala je prejel odlične kritike doma in na tujem, po njem je bila posneta tudi hrvaška tv nadaljevanka v režiji Dalibora Matanića Njegov zadnji roman Mačka na koncu sveta je bil, v italijanskem prevodu, predstavljen na letošnjem 37.Tržaškem filmskem festivalu.

Pisatelj in publicist Miha Mazzini je pred kratkim dobil priznanje, ki ga dobijo le redki slovenski književniki: v zbirki Kondor je izšlo njegovo literarno delo, njegov prvi roman Drobtinice. Pri založbi Goga je Mazzini objavil tudi novo zbirko kratkih zgodb z naslovom Druga življenja in tako ponovno dokazal, da je mojster kratke zgodbe. Objavljene zgodbe so zelo različne, imajo pa skupen imenovalec: izpeljane so prepričljivo, natančno in zanimivo. Mazzini pa je tudi zanimiv sogovornik. Nikar ne zamudite.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.

Peter Svetina je pisatelj in prevajalec, ki je za svoj ustvarjalni opus prejel veliko lepih nagrad: leta 2001 je dobil nagrado za pesniško zbirko Kavarna v prvem nadstropju, leta 2008 nagrado za izvirno slovenski slikanico Klobuk gospoda Konstantina, čez pet let je prejel nagrado Večernica za najboljše mladinsko delo za slikanico Ropotarna, pa Levstikovo nagrado za knjigo Molitvice s stopnic. Naš gost je tudi profesor, ki nam je povedal nekaj o svojem literarnem okusu.

Peter Svetina in njegova Veščina pisanja Branje rojeva literaturo, pravi avtor knjige Veščina pisanja, ki ni vešč le pisanja, temveč tudi inovativnih bralnih in pripovednih pristopov. Knjiga ni strogo in premišljeno strukturirana, ampak diha svobodno, zato jo je mogoče začeti brati na kateri koli strani – na začetku ali na koncu. Prikaže zaodrja nastajanja besedila, njegov vznik in poriv, nabiranje idej, vsebin in tematik, sproženih iz človeških dejanj, opazovanj dogajanja, nastalih dogodkov ali pojavov narave. Korpus tematik, ki pristane na papirju in v tisku, se lahko napaja iz procesov osebnih izkušenj, ki predirajo stene občutljive pisateljske propustnosti, konstrukcija literarne zgradbe pa je podprta tudi z mentalnimi in telesnimi zmožnostmi, z neprestanim pisateljskim treningom (tudi z razteznimi vajami in dihalnimi tehnikami) ter z nabiranjem vedno novih znanj. Peter Svetina bralca z avtopoetičnim pristopom pripelje vse do zaključnih dejanj nastanka literature, do srečnega konca... Fotografija: Založba Miš

Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?

Simon Šerbinek je dramski igralec, profesor slovenskega jezika, lektor, pisatelj in predvsem človek z izjemno življenjsko zgodbo. Njegova pot je pred približno tridesetimi leti zavila v povsem nepričakovano smer, ko se je znašel v globoki osebni stiski in doživel izkušnjo, ki mu je za vedno spremenila življenje.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki. Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti. Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij. Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel: "Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja." Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla." Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti. "Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem." Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje. Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.

Feri Lainšček je odličen pisatelj in pesnik. Pred kratkim je pri Cankarjevi založbi objavil knjigo izbranih ljubezenskih pesmi z naslovom Ne bodi kot drugi : pesmi o dvojini, že prej pa pri Beletrini roman Kurja fizika, sklepni del avtobiografske trilogije o odraščanju. Pisatelj je imel v tretjem romanu na pogled najlažje delo, saj opisuje svojo socializacijo, skratka, dogodke, ki se jih spominja bolje kot v nezavedno potopljene drobce, ki jih je - tako avtor - rekonstruiral s pomočjo Jungove psihoanalize. Roman je slikovita in tudi skrivnostna podoba preteklih časov z bogato galerijo občuteno upodobljenih stranskih likov, med katerimi najverjetneje izstopa Ferekov oče Pištek. Več o romanu pove avtor v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v lendavskem studiu. Nikar ne zamudite.

O radijskih igrah pisatelja in akademika Alojza Rebule nam je nekaj povedala Maja Lapornik.

Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Ajda Sokler. Poklicno se Peter Krkoč ukvarja z marketingom, njegovo poslanstvo pa je ustvarjanje umetnosti. V mlajših letih je bil vodilni pri skupini Skalp, ki se je napajala v psihedeličnem rocku in punku. Ko je še živel v Vipavski dolini, se je v ustvarjalni literarni delavnici otresal vplivov, prejetih prek državnega šolskega sistema. Posledica tega je skupinski roman Otok pozabe, v katerem je sodeloval z Lauro Brataševec, Dominikom Kobolom, Jolando Lesnik, Matjažem Stibiljem in Bojanom Bizjakom. Roman Zrna norosti, od leta 2020 po delih objavljan na portalu Burjač, je obsežna in tudi težka knjiga. Prek tristo potiskanih strani je vezanih v trde in trdne platnice bledo modre barve, ki jih krasijo le štiri stilizirana zrna, postavljena navpično. Od daleč spominjajo na razmajan silos. Knjiga je brez navedbe o številu izvodov in ceni. Takšna je pač navada pri samozaložbah, ki so lahko opremljene le z res kar najmanj podatki, kar je vsekakor prednost, saj so samozaložbe praviloma ljubiteljski projekti. In prav ljubiteljstvo je osnovno gonilo pisave Petra Krkoča. Pisec uvodnih strani Bojan Bizjak – Zakawsky, ki je bil pisateljev mentor v šoli ustvarjalnega pisanja, poudarja, da je to pisanje zmes kar najrazličnejših žanrov, pripovednih postopkov, eksperimentiranja in še česa. Pravo branje pa se začne s predstavitvijo vseh nastopajočih likov in njihovih značilnosti. Sestavljajo pahljačo zgodb, ki jih povezuje le nagnjenost do upora proti ustaljenim pisateljskim postopkom, proti tržni naravnanosti, proti vsem oblikam totalitarizmov. A pisanje se ukvarja z realnim, se spogleduje z aktualnostjo, kar pisatelj, ki je tudi neke vrste pisar, doseže s prevračanjem imen in poimenovanj oseb in pojavov. To počne tako duhovito, da ni težko prepoznati realnih oseb in pojavov. Sama naracija ali kar rdeča nit je pravzaprav postranska, kar nekakšen blef ali zasilna struktura. Poudarek je predvsem na sprotnih domislicah, ki relativno kratka poglavja spravljajo v senco kratkih zgodb, nemara kar črtic. Posebnost je ta, da se vsako tako poglavje konča s kratko povedjo, ki napoveduje naslednje dogodke in črtice povezuje v verigo spretno postavljenih označevalcev. Nekakšen vrh enega od strukturnih lokov je poglavje z naslovom Nova ustava: rob norosti, ki se končuje s povedma: „Zrno norosti ti je le odprlo pot do mene. Od tu naprej sva neločljivo zvezana v pogovor, če boš želel.“ Introvertirano diskurznost na drugi strani uravnoveša pisateljevo ukvarjanje s tako imenovano socialnostjo, ki jo ustrezno ponazarjata stavka na koncu poglavja Balet za revolucijo: „Naša moč so zastave v vetru. / Čas je za revolucijo.“ Izpostavljena navedka sta strop in dno istega silosa, napolnjenega z zrni norosti, ki jih prozni liki goltajo kot nekakšne pilule, s katerimi zaznavajo svet in svoj položaj v njem. Morda bi bila ena od asociacij tudi misel na psihiatrično ustanovo, a takšna primerjava je preskromna. Zrna norosti so razmetana tudi poleg silosa, morda jih je okoli še več kot v silosu. In tudi na takšen metaforičen način knjiga Zrna norosti opozarja, da je prava norišnica vsenaokrog. Pisatelj pa si dovoli, da na kar najbolj neustaljen način takšna zrna pedantno posadi v upanju, da nas dosežejo s svojim homeopatskim učinkom.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Žanrsko bi bilo mogoče novo Flisarjevo literarno delo označiti za družinski roman, hkrati pa je treba poudariti, da je vsebinsko in pomensko veliko več, po eni strani vznemirljiva humoristična stvaritev, po drugi pa pretresljivo slikanje usode, ki se poigrava z ljudmi. Zbogom sonce je romaneskno delo, ki se dogaja, kot da bi gledali film ali gledališko komedijo. Humor ne sme biti omejen z moraliziranjem in tako so tudi Flisarjevi protagonisti in protagonistke kar precej neposredni ter žaljivi, zajedljivi, pikri in nesramni. Družinski odnosi so močno načeti, v igri je tudi denar. Če pa gre za denar, si tisti, ki ga imajo, in oni, ki bi ga radi imeli, ne postavljajo mej in si marsikaj privoščijo. Prvoosebni pripovedovalec je fant zadnjega razreda tedanje osemletke, star približno petnajst let. Prijateljsko in glasbeno je povezan s sošolcem, zgodi pa se, da nehote postane udeleženec zapletov sošolčeve nenavadne družine. Burno dogajanje si zapisuje v dnevnik in sanjari, da bo v prihodnosti o vsem tem in še marsičem napisal roman. Ne izreka vrednostnih sodb, njegovi zapiski so dovolj zgovorna družinska predstava z vsem smešnim in tragičnim vred. S sošolcem se ukvarjata z glasbo in načrtujeta nastop na valeti. Fant igra kitaro, sošolcu pa stric, ki se po petnajstih letih vrne iz Amerike, prinese sintetizator. Iz popevk, ki jih izvajata, in prelomnih dogodkov, je mogoče razbrati dogajalni čas, to je približno pred koncem tisočletja v Prekmurju. Humor se vzpenja v višave, vse do absurda in nonsensa, je obešenjaški, črn in tudi grenak. Dedek in babica sta morda dementna, čisto mogoče pa je, da sta zaradi ravnanja sorodnikov in lastnih doživetij samo razočarana in hudobna. Dedek pokaže jezik in z naravnimi prebavnimi glasovi kar naravnost ponazori, kaj si misli. Babica si po potrebi ušesa maši s čepki, toda zdi se, da ves čas prav dobro sliši, kaj se dogaja okrog nje. Flisarjev slog je razkošen, barvit, poln miselnih obratov, paradoksov in presenečenj. Dialogi so sočni, razgibani in duhoviti, metafore barvite in estetsko prepričljive. Pisatelj zna v dogajanju ustvarjati napetost in pričakovanje. To, kar se v razpletu zgodi, je nekaj čisto drugega, kot bi bilo mogoče predvidevati. Moški ženske imenujejo z nazornimi in ne preveč spodobnimi izrazi, ženske jim ne prizanašajo in jim vračajo s podcenjevanjem in razvrednotenjem njihovega ega, pa tudi moškosti. Večina teh oseb kar rada pregloboko pogleda v kozarec. Obnašanje posameznikov in posameznic se pogosto sprevrže v grotesko, pa če se oglašajo in repenčijo oblastna amaterska slikarka, vinjena soseda ali jezljiva babica, zlasti pa dedek, ki je z literarnega vidika najbolj plastično in domiselno orisana oseba. Stari mož je zadel na loteriji in si lahko privošči celo nakup opuščenega dvorca. Svet, gledan skozi najstnikove oči, je po eni strani grd, popačen, skrivenčen in ogrožajoč, po drugi pa tako čudno naš. Koliko se imajo ti ljudje sploh radi? Nekoliko že, toda ne toliko, da bi popustili in skušali biti strpni drug do drugega. Ne pomislijo, da so pravzaprav sami tisti, ki si krojijo lastno usodo in ravnajo tako, da vzbujajo nasprotovanje in odpor. Tudi varanje ni nič posebnega, zmerjanje je nazorno in kleno, sprenevedanje pa prav tako. Še sami priznavajo, da so se znašli v družinski krizi in da je njihova družina kratko malo nora. Ne gre za norost, ki bi jo bilo ustrezno imenovati duševna motnja, temveč za človeško pritlehnost in podlost. V marsičem je nemoč tista, ki jih ovira, da bi se dvignili s tal: »Premajhni smo za tisto, o čemer sanjarimo.« Brez ljubezni seveda ne gre. Prvoosebni pripovedovalec globoko ljubi nekoliko starejše dekle, tako zelo, da ji napiše sonetni venec. Sčasoma ga zaskrbi, da bo ljubezen ogrozila njegovo napredovanje na literarnem področju, zato razmerje, ki se sploh še ni razcvetelo, kar tako prekine. Še dobro, da se je tako odločil, saj se na koncu razkrije presenetljiva in zavezujoča resnica. Seveda pa je dekletu treba napisati poslovilno pismo, v katerem naznani, da bo nekoč slaven in ga bo poznal ves svet. Pismo ne pride do naslovnice. Morda je v tem fantu, ki je v druženju s tujo družino prikazan brezbarvno, njegova notranjost pa je močno razburkana, drobec česa avtobiografskega. Evald Flisar je bil rojen v Gerlincih, odšel je v svet in postal svetovljan. Njegova dramska dela uprizarjajo na vseh koncih in krajih in je eden najbolj prevajanih slovenskih romanopiscev in dramatikov. V tujini je izšlo več kot sto sedemdeset prevodov njegovih del. Roman Čarovnikov vajenec je bil na Slovenskem velika uspešnica. Kar trinajst Flisarjevih romanov je bilo nominiranih za nagrado kresnik. Je prejemnik več Grumovih nagrad, nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve nagrade za življenjsko delo, pred nedavnim pa je prejel tudi nagrado prozart za razvoj literature na Balkanu, ki jo podeljujejo v okviru mednarodnega literarnega festivala PRO-ZA Balkan. Leta 2023 je bili izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Humorno obarvan je prvi del romana Zbogom sonce, v nadaljevanju pa se začne prvoosebni pripovedovalec odzivati na temačne skrivnosti iz prejšnjih časov in tako je sedanjost določena s preteklostjo. Spomin obremenjujejo različni dogodki, od delovanja v službi državne varnosti, ovajanja, izdaje in povzročitve požara iz malomarnosti vse do posilstva, laži in pokvarjenosti. Odrasli s svojimi sprevrženimi dejanji obremenijo mladega fanta ter povzročijo njegovo stisko in žalost. Prisilijo ga k odkrivanju grozljivih resnic in pojavnih oblik človeške zlobe. Ne da bi bil česar koli kriv, je iznenada po svoje vpleten. Evald Flisar zna presenečati z literarno vznemirljivo mešanico ter menjavanjem ljubezni in sovraštva. V mejnih položajih jočejo tudi moški. Avtor v roman vnaša veliko simbolike in prelomnih spoznanj. Sončni mrk, ki ga vsi nestrpno in z zanimanjem pričakujejo, prikliče premislek o tako imenovanih grehih, ki so jih storili, krivicah, krivdi in želji, da bi z dobrimi deli še kaj popravili. Ko se človek poslavlja od življenja, dahne: »Zbogom sonce.« Poraja se veliko prelomnic in preizkušenj, toda: »Ljudem moramo odpustiti krivice, ki so nam jih storili. Vendar ne samo njim. Odpustiti moramo tudi samim sebi. Samo tako bomo lahko živeli naprej svobodni. Drugače bomo ostali ujetniki.« V poglobljeni spremni besedi literarna kritičarka in prevajalka Alenka Urh pravi, da so na velikem odru literarne ustvarjalnosti Evalda Flisarja v središču pozornosti vselej medosebni odnosi. V romanu Zbogom sonce je razgrnjen niz raznovrstnih deviacij, idiosinkrazij in temačnih skrivnosti dveh družin. Alenka Urh se poglobi tudi v druga Flisarjeva literarna dela in poudari pomen njegovega vsestransko kakovostnega literarnega opusa. Svoj premislek sklene z ugotovitvijo, da je Zbogom sonce roman, ki nemara bolj radikalno kot vsi prejšnji prikazuje dramo človekovih odnosov na nesmiselnem odru naših življenj in ima zato v Flisarjevem opusu posebno mesto.

V današnji oddaji o kulturi smo izpostavili tri novice: Madžarski avtor Laszlo Krasznahorkai je letošnji dobitnik Nobelove nagrade za literaturo. Skupnost muzejev Slovenije organizira akcijo muzejev in galerij pod naslovom Naprej v preteklost. Mesto Ptuj pa je uradno prejelo naziv najboljšega mesta kulturne dediščine v Evropi za leto 2026.

V današnji oddaji o kulturi smo izpostavili tri novice: Madžarski avtor Laszlo Krasznahorkai je letošnji dobitnik Nobelove nagrade za literaturo. Skupnost muzejev Slovenije organizira akcijo muzejev in galerij pod naslovom Naprej v preteklost. Mesto Ptuj pa je uradno prejelo naziv najboljšega mesta kulturne dediščine v Evropi za leto 2026.

O pisatelju Alojzu Rebuli in o njegovem jeziku nam je govorila Vilma Purič, slišali pa smo tudi besede pisatelja samega.

O pisatelju Alojzu Rebuli in o njegovem jeziku nam je govorila Vilma Purič, slišali pa smo tudi besede pisatelja samega.

Velibor Čolić je po nekaj mesecih vojne v Bosni in Hercegovini kot begunec odšel proti Parizu. Leta 1992 je znal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre. Danes je cenjen in večkrat nagrajen francoski pisatelj. V slovenskem prevodu je izšel njegov avtobiografski roman Vojna in dež. Bridkim in pretresljivim zgodbam dodaja ironijo ter razmišlja tudi o aktualnih vojnah. Beseda “vojna” v južnoslovanskih jezikih pozna množino, mir pa je vedno le v ednini.

Predstavili smo pesniško zbirko dr. Tineta Debeljaka, ki jo je napisal pod psevdonimom Jeremija Kalin z naslovom Turjaški labod, naše balade, romance in legende. Zbirka je bila pripravljena za tisk že leta 1952 v Buenos Airesu, vendar vse do letos ni bila izdana. Za izid je poskrbelo Muzejsko društvo Škofja Loka, njegova predsednica Helena Janežič pa nam je delo predstavila.

Predstavili smo pesniško zbirko dr. Tineta Debeljaka, ki jo je napisal pod psevdonimom Jeremija Kalin z naslovom Turjaški labod, naše balade, romance in legende. Zbirka je bila pripravljena za tisk že leta 1952 v Buenos Airesu, vendar vse do letos ni bila izdana. Za izid je poskrbelo Muzejsko društvo Škofja Loka, njegova predsednica Helena Janežič pa nam je delo predstavila.

Ukrajinski pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec Andrij Ljubka je po ruski invaziji leta 2022 opustil pisanje. Zdelo se mu je, da je vse, kar je počel pred vojno, med vojno postalo nekoristno in brez smisla. Zato si je obljubil, da bo nadaljeval po koncu vojne in se posvetil konkretni pomoči. Organiziral je selitve kulturnih ustvarjalcev z območja bojev v mirnejše dele Zakarpatja in zbiral denar za terenska vozila za fronto. Pri tem je bil zelo uspešen. Potem pa je ugotovil, da se vojna še ne bo kmalu končala, pa tudi, da mu ljudje zaupajo, ker je pisatelj. Ljubka živi v mestu Užgorod, ki leži ob meji s Slovaško. Ob njegovem gostovanju na festivalu Mesto knjige v Novi Gorici v sklopu programa Evropske prestolnice kulture smo se z njim pogovarjali o književnosti, vojni in upanju (Na fotografiji je Andriy Ljubka ob obisku Nove Gorice, vir: osebni arhiv).

Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Osnovno vprašanje, ki se pojavlja ob branju romana Romana Rozine Trafikant, je: v kaj vse je ovita glavna zgodba? Knjiga obsega okoli dvesto petdeset strani, zgodba s knjižnim naslovom pa nekako sto trideset. Kje je torej razlika sto dvajsetih strani. Računanja za začetek dovolj? Dejstvo je, da je sila težko pronicati v srž romana. Kako tudi ne, saj opisuje vsestransko sumljive okoliščine, ki so spremljale smrt uličnega prodajalca hrane in pijače Dervisha Devetaka. Da se lahko bralstvo dokoplje do podatkov, potrebnih za kolikor toliko celovito predstavo o srži te pisarije, se mora seznaniti s Pisateljevim predgovorom in Založnikovim predgovorom ter pri tem usmeriti pozornost na to, da sta obe osebi pisani z veliko začetnico. Dalje: za razumevanje romana se je skoraj nujno seznaniti tudi z delom knjige, ki Trafikantu sledi, to pa so študije, ki jih piše Romana Rozin in imajo naslove Kukanje v trafiko, Pogodba, Manca Majnik, Pisatelj in Trafikant, Enciklopedije, Optik Panoptik s podnaslovom Temna pravljica in Kdo je avtor Temne pravljice, ter sklepno poglavje z naslovom Nekakšen sklep. Našteto dokazuje, da prebijanje skozi vse te umetnine ni lahko početje. Celo več kot to: je pristajanje na strukturalne lome, s katerimi bralstvo morda lahko seže po razrešitvi, a kaj kmalu spozna, da razrešitve v klasičnem oziroma ustaljenem pomenu te besede ni. In je tudi ne more biti. Skrivnostna oseba, ki je le likec in kasneje tudi lik, zavzema sporočilno celoto, s katero se pisatelj poistoveti do tiste mere, do katere seže bralstvo. A od tu ni poti naprej, pač pa v cikcakanje, tako imenovano odcepno ali spodmikajoče se branje branje, ki zahteva nenehno listanje in preverjanje že prebranega. Tak postopek pa je seveda izraz tiste sile, ki se ji pravi novinarstvo in ima občasno oznako dodatna veja oblasti. Napetost raste, ko ta dodatna veja oblasti preiskuje osnovno vejo oblasti, in napetost raste, ko je preiskovano besedilo, v katerem trafikant, ki je izpostavljen stalnemu pregledovanju z ulice, zazna, da ima svojo zgodbo. Knjiga z naslovom Trafikant usklajuje tudi tako imenovane moške in ženske kvote, ko pisateljeva projekcija imena postane ženska oblika osebnega zaimka. In prav usklajenost je beseda, s katero je najprimerneje opredeliti sporočilnost te knjige. Sorazmerja, s katerimi pisatelj dopolnjuje svojo osnovno naracijo, so dognana do obsežnosti tako knjige kot tudi potencialne koncentracije bralstva, se pravi, da se književno delo sooča s preobsežnostjo. Preobsežnost pa ni kakovost, ki bi upravičila vlogo posrednikov med dogodki in njih opisi. Za nekakšno asociativno zvezo z vejami oblasti je poskrbljeno tudi z naslovnico knjige, ki ponuja kavelj. In odpira vprašanje: na kaj vse se lahko prime knjižna vsebina.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika. Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost: »Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.« Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so. V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.« Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi. V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.« Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.« Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita. Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani. Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti. Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč. Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Naslov zgoščene spominske pripovedi vidnega slovenskega pisatelja Florjana Lipuša, Prešernovega nagrajenca in dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je Mrtve stvari, podnaslov pa O sebi, o drugih, in o tretjem. Katere stvari so mrtve? Čedalje bolj umira slovenski jezik onstran slovensko-avstrijske meje, mrtva je pisateljeva mati, toda spomin nanjo je ohranjen, živ in tudi boleč. Oboje pisatelju povzroča grenkobo in žalost. V pretresljivem in izpovedno presunljivem življenjepisu se Lipuš vrača v svoje otroštvo, najprej preprosto in takšno, kot je pač življenje v majhni koroški vasi. Nič usodnega se ne dogaja, treba je pač nekako preživeti. Družina je revna in živi v grapi, kot so revni vsi, ki živijo na takih koncih, saj grape, pravi pisatelj, niso narejene za bogastvo. Ko je bil še čisto majhen, star komaj štiri leta, je mirne dneve najprej prekinil očetov odhod, kmalu zatem še materin. Orožnika sta jo v času druge svetovne vojne odvedla, ker je govorila v koroškem narečju, se pravi slovenščini. Nič drugega ni storila, le za to je šlo, da je bila v času nacizma jezikovna pripadnost narodni manjšini onstran meje prepovedana, in to tako zelo, da se je materino življenje končalo v plinski celici v Ravensbrücku. Sinkoma, mlajši se je komaj začel postavljati na noge, je obljubila, da se bo vrnila, toda besede ni mogla držati. Usmrtili so jo tri mesece pred koncem vojne. »Zgodaj so se mi zgodila odrasla leta, stlačena v eno leto, v en sam dopoldan. Dvomim, da so bila poznejša leta zrela leta, bila so obilnejša, številčnejša, glasnejša, lepša, temeljitejša, zrela niso bila, nič več bistvenega se me pozneje ni prijelo. Pozno sem se iz boba izdrl, z zamudo, v negotovostih in dvomih, pa še danes mi ni jasno, ali sem se res ali se mi samo zdi, da sem se.« Žalost za mrtvo materjo nosi pisatelj s seboj. Zdaj je očitna in skeli, zdaj se malce skrije v njegovo notranjost, potem pa se čez čas spet začne oglašati. Doživel je vse mogoče. Pot so mu prekrižali tudi dobri ljudje, med njimi župnik Aleš Zechner, in ti so poskrbeli, da se je lahko izšolal. Osem let je preživel v Škofijskem zavodu na Plešivcu. »Zavod se je obrnil proti meni kot človeku, ne ponuja mi poštenosti, pravičnosti, enakovrednosti, ponuja mi prezir. Niso me bili veseli, nismo bili dobrodošli, nismo se počutili sprejete, nič mar jim ni naš jezik, manjvrednost našega jezika je očitna in izpričana.« Leta v Zavodu so minevala, kot da to ni on sam, temveč je nekdo, ki zgolj sprejema verske dogme, se izobražuje po zavodskih pravilih, telovadi, predvsem pa veliko moli. Spolno zorenje je bilo neopazno in zatajeno. Kar hitro je ugotovil, da duhovniški poklic ni zanj. K sreči so bili spet dobri ljudje tisti, ki so pripomogli uresničiti drugačno življenjsko pot. Valentin Inzko, voditelj dela narodne skupnosti, ga je vpisal na celovško učiteljišče. Poučevanje mu je prineslo veliko zadovoljstva. Ustvaril si je družino, postal oče štirim otrokom in v življenje se je skoraj neopazno prikradla tudi sreča. Pomisli pa, da se je Valentinu Inzku premalokrat zahvalil za posojeno očetovstvo. Kljub novim okoliščinam in spremembam se ni mogel v celoti otresti bremena vsega hudega, kar se mu je zgodilo: »A kje in od kod jemati, ko so nas vsi od kraja vzgajali za malega človeka, uklonjenega, ponižnega, poslušnega, pokornega, ubogljivega?« Negotov in ogrožen položaj slovenske manjšine na Koroškem ga preganja in hromi. Vedno znova občuti drugorazrednost in odrinjenost. Za družino je zgradil hišo in zaživel na Selah pri Žitari vasi, toda tam živijo rojaki, ki čedalje bolj opuščajo slovenski jezik. Bili so časi, ko je bilo drugače. Urejal je dijaško glasilo Kres in v njem so mladi, polni upanja in zanosa, izražali pripadnost matičnemu narodu in skrb za slovenski jezik. »Kres pa je bil, čeprav je izhajal le malo let, narodni mejnik, najvažnejši kulturni dogodek po vojni in napoved življenjske volje. Koroškim Slovencem je utrl nova pota v kulturo, v duhovnost.« Florjan Lipuš je bil kasneje kar dvajset let urednik revije Mladje. »Mladje se je pojavilo za veličastje umetništva, in morda tudi po veličju, a veličje si mora pridelati vsak sam. Začelo se je iskanje resnice. Revijo so izdajali brez plačila, honorar so dobili enkrat samkrat, nazadnje jim je zmanjkalo denarja. Čas in družbene spremembe so napravili svoje. Pisatelj priznava, da se ga vse življenje polašča grenkoba. Za ranami ostajajo brazgotine. Pripoved Mrtve stvari je napisana tako, da dogodki ne potekajo drug za drugim, temveč se avtor zaustavi zdaj pri enem, zdaj pri drugem, potem se spet vrne na začetek in k trenutkom, ko je izgubil ljubljeno mater. Jezik je bogato metaforičen, opisno slikovit, včasih tudi privzdignjen in obogaten z narečnimi izrazi. Lipuš piše v sedanjiku, prihodnjiku, pretekliku in celo predpretekliku. Oživljanje spominov je realistično, nekateri odlomki pa nekoliko spominjajo na magični realizem, zlasti prihod smrti, matilde z dolgimi špiklastimi nogami, preoblečene v vilo, in ta strašni stvor odnese babico in ne prizanese materi. Tisto, kar ostane od rajnice, se otrese pepela in postane del vesolja. »Mamini zemeljski delci so grob preigrali. Pogosto se mi zgodi, da mamin duh ždi nad nami in nas varva. Z grobom vzdržujemo vez z mrtvimi, skozi to okno rajni opazujejo svet in tresejo z glavo. Skozi grobove nas vidijo.« Toda ljudje onstran meje so živi. Matična država bi morala pripomoči in si prizadevati, da njihovo ustvarjalno življenje in materni jezik ne bi zamrla.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Ne morem pisati drugače, kakor izreči iskreno, kratko in jedrnato priporočilo radovednemu, resnicoljubnemu, slovenski jezik občudujočemu in trpki duhovitosti odprtemu bralcu, naj esejistično spominsko pričevanje Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nemudoma vzame v roke. Preprosto ga je treba prebrati v celoti, morda objaviti tudi kot nadaljevanko, kot radijski ali časopisni podlistek. Takoj zdaj. Bolj je ne morem pohvaliti, kritizirati nimam česa. Knjiga je preprosto odlična. Ko bom v naslednjih vrsticah skušala povedati, zakaj jo priporočam v branje, bom trepetala pred njegovo pravično oznako kritiških zapisov, ki jo sprejemam, kakor da leti tudi name. Takole se glasi: "Govorim o tistih pravih recenzijah, ki jih beremo v neresnem tisku, kjer lahko knjige ocenjuje vsaka dama, ki se ob večernih damskih bralnih krožkih z drugimi finimi gospicami predaja sanjarijam o ezoterični dobroti, ki veje iz kakšne knjige ..." Ja, tako je in bo. Sem spadam. Naslanjam se, tako kot avtor knjige, na izkušnjo branja mnogih drugih knjig, vsekakor sem jih prebrala manj kot on, knjig, ki so mi ostale v spominu, ki so me oblikovale ali razgradile. A nova knjiga Aleksandra Zorna gotovo ni samo ena od sto in sto knjig, ki izidejo vsak teden, temveč je ena redkih, ki so bile v zadnjih osemdesetih letih napisane iz želje po sledenju resnici, ki ni moja, tvoja, njihova, temveč je tista ena, ki je dosegljiva le brez tavanja po stranpoteh. Aleksander Zorn piše spomine, nenehno zavedajoč se bralca, ki ga sproti naslavlja, kakor da bi mu pisal pismo ali ga opogumljal, naj bere naprej, naj bere pozorno in naj sproti preverja svoje predsodke o zgodovini. Ta se še vedno piše, dopolnjuje in nadaljuje. Pisateljevi osebni spomini so kot plapolajoče zastavice na zemljevidu Slovenije, ki kljub osamosvojitvi še ni dokončno izrisan. Zastavice nakazujejo točke, ki jih je treba še razsvetliti ali celo razstreliti. Vetrovi se še niso pomirili. Zorn opozarja na dejstva, ki bojo morda vplivala na prepotreben konec potvarjanja zgodovine, dejstva, o katerih, kot pravi, "so v tistih časih mnogo manj govorili kot molčali". Kot dragi, drugič zvedavi ali tudi butasti bralec se počutim osebno nagovorjeno. S pisateljem, ki piše v prvi osebi ednine ali v imenu svoje generacije v prvi osebi množine, sva v neposrednem stiku. Ker sem doživljala iste čase, se mi Zornova "dejstva" niti malo ne zdijo neumna, mlajšemu bralcu pa bo knjiga morda zamajala vero v čas, ko je bilo lepo biti v domovini mlad. A Zorn opisuje tudi čase po osamosvojitvi. Ta čas se mi zdi še posebej zamegljen. Zornovi uvidi so jasni. Dejstva o sprijenosti današnjega sveta utegnejo zanimati tudi mlajše bralce. Pisatelj me kot bralca lepo po vrsti pospremi od drobnih spominov iz otroštva na ožjem obrobju Ljubljane, kjer so bolj zgrda kot zlepa s prišleki zamenjali predvojne lastnike, zavije v šolo, v knjižnico, v gimnazijo, na univerzo, vmes v glasbeno šolo in v delavsko brigado. Vsak doživljaj ima vlogo pri likanju dečka, da je postal literarni kritik, esejist, gledališki in filmski dramaturg, ustanovitelj ali soustanovitelj časopisov, urednik, politik in pisatelj, predvsem pa resnici predan intelektualec povojne generacije. Knjigo konča s poglavjem o osemnajstletnem delu urednika za leposlovje na založbi Mladinska knjiga. O knjigah, ki jih omenja in bi jih bilo skoraj nujno spet brati, pravi na primer takole: "Vse te čudovite knjige so na skrivnosten način vplivale na naša življenja tam zadaj nazaj v sedemdesetih letih, ne da bi se tega zavedali tedaj, kakor tega ne vemo še zdaj. Takšne so knjige in takšna je njihova pretekla in pozabljena, nezavedna in speča, pa spet prebujena in v nas reinkarnirana živa moč." A knjiga Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nikakor ni knjiga o knjigah, kakršne dobivajo nagrade kot nekakšni osebni vodniki po knjižnicah – čeprav ji je vredno slediti tudi zaradi naslovov knjig, ki jih omenja. Aleksander Zorn piše o predanosti literaturi, ki mu je nobeno poleno pod noge ni moglo spremeniti v malodušje ali ignoranco: "Bolj kot se poglabljaš med njene platnice, bolj skrivnostna postaja. In kakor vsaka prava skrivnost je tudi mnogo več kot predmet iz papirja, saj so na njej premišljeno postavljeni tiskarski madeži duše. To ni kar neka zamisel, ki se potem natisne. To je ideja, ki se materializira, da lahko ostane ideja za vse." Kakor vsi citati je tudi ta vzet iz konteksta, zato je pisanje o knjigah tako nehvaležno početje. Knjiga Neumno kakor kakšno dejstvo je napisana v sosledju, ki ga opisovalci, kritiki, recenzenti nimamo pravice trgati in mešati posameznih odstavkov. Avtor v njej postavlja merila za ocenjevanje literature. Zelo dragoceno. Aleksander Zorn je začel objavljati v šestdesetih letih v reviji Mlada pota, kjer je že dvajsetleten postal urednik, od tam je odšel na Tribuno, na radio Študent, v gledališče Glej, na Viba film, na Naše razglede, na Novo revijo, na Mladinsko knjigo in v kabinet predsedstva Vlade, kjer je bil med letoma 2005 in 2008 državni sekretar nato pa poslanec v Državnem zboru. Same kultne postaje! Vsaki je posvečeno poglavje. V vsakem poglavju se kdo najde. Razkrit je marsikdo, ki ni imenovan. In v knjigi beremo o njegovih kultnih odhodih. Kdo jih je povzročil, kaj je bilo zadaj? Zorn je študiral je primerjalno književnost. V poglavju Moj profesor takole piše: "Pirjevec je svoja zahtevna predavanja o ustroju evropskega romana predaval tako, kakor nisem slišal predavati nikoli več nikogar. To je bil oratorsko, miselno, z glasovnimi poudarki eksaktno intoniran nastop, ki bi ga lahko imenoval samo kot modernizirano antično govorništvo, kakršno najdeš v zapisih. In to v teatru seveda. To je nastop govornika igralca, ki potegne dvorano za seboj v svoj miselni tok, da potihne in sledi brez diha besedi za besedo, tudi premoru za premorom. Nato ponovitev zadnje misli, da bo naslednja misel njeno presenetljivo zanikanje, ker sledi potem iz prej povedane in potem iz zanikane nekaj tretjega, nepričakovanega in osupljivega. Zatem taktično listanje po zapiskih." Ta nepopolni zapis o knjigi Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo naj dopolnim z omembo štirih knjig, ki jih je pisatelj sam posebej izpostavil kot ključne knjige, ki so izšle v času njegovega urednikovanja na Mladinski knjigi. To sta knjigi Janeza Janše Premiki in Okopi, potem knjiga Janeza Drnovška Moja resnica in knjiga Aleksandra Bajta Bermanov dosje. Zapis, kako so te knjige nastajale, je romaneskno slikovit, bolj resničen kot vsaka neumnost, ki bi bila lahko dejstvo, če je ne bi pogledali še z druge plati.

30 let po genocidu v Srebrenici imamo veliko bolj jasno sliko o Evropi, kot smo jo imeli takrat. Če se je Evropa takrat vsaj pretvarjala, da ji je mar žrtev, danes, ob trpljenju Palestincev v Gazi, niti pretvarjanja ni več. Tudi genocid se odvija pred našimi očmi in ga zločinci niti ne skušajo več skriti. Tako razmere 30 let pozneje ocenjuje bosansko-hrvaški pisatelj in politolog Igor Štiks, avtor več nagrajenih romanov, ki so prevedeni tudi v slovenščino. V romanu Elijev stol je zgodba postavljena v Sarajevo v prvih mesecih obleganja. Pisatelj pa v usta ene od oseb, sarajevske gledališke igralke, položi besede, da Evropa molči, ker so etnično čista mesta v resnici tudi njena neizgovorljiva želja. "Da, Alma Filipović v mojem romanu poskuša razložiti navidezni paradoks: kako to, da ta Evropa, ki se združuje, noče pomagati Sarajevu, ki je simbol te Evrope oziroma tega, kar ta Evropa želi biti. Doživljali smo uničevanje nekega mesta in države prav v istem času, ko so se razglašale vse te vrednote nove, postnacionalne, mešane Evrope. Razglašali so te vrednote, videli pa smo popolno politično nemoč. Odgovor Alme v mojem romanu na ta paradoks je bil, da je v resnici to tisto, kar si Evropa želi in da je evropsko združevanje v resnici velika laž. V resnici se je, kot se danes dobro vidi, krepilo načelo nacionalnih držav, ki se hočejo, tudi če podelijo del suverenosti Evropski uniji, zaščititi pred potencialno nevarnimi hordami barbarov, ki prihajajo z juga in vzhoda," je v pogovoru povedal Igor Štiks. "Zdi se, da imamo zdaj, ob dogajanju v Gazi, veliko bolj jasno sliko o Evropi. Če se je v 90-ih letih pretvarjala, da ji je mar, zdaj niti pretvarjanja ni več, pač pa to pasivno spremlja ali pa celo aktivno sodeluje v nečem, česar krivci niti ne skrivajo več – celo Ratko Mladić je skušal prikriti genocid, danes se to niti ne skriva več. Zdaj, ko se midva pogovarjava, Trump in Netanjahu odprto govorita o tem, kako preostale Palestince zapreti v veliko koncentracijsko taborišče in kako jih izseliti iz Gaze. Pred kamerami z vsega sveta torej govorita o tem, kako narediti to, za kar smo mislili, da se nikoli več ne bo ponovilo." Igor Štiks je spregovoril tudi o novem naraščanju nacionalizmom in o zelo slabi demografski situaciji v regiji, ki postaja izpraznjeno ozemlje, potencialno zanimivo le za multinacionalke v boju za surovine, kot so voda, gozdovi in litij.

Piše Jože Štucin, bere Aleksander Golja. Seveda nas ob prozi Mateja Krajnca Gospod z Ezl eka najprej zamika izvedeti, kaj je v našem času še "absurdni roman"; je to nadaljevanje literarnega žanra, ki ga je razvil predvsem Albert Camus. Njegov Mit o Sizifu je bil svojčas kultno delo, saj je premaknil smisel življenja proti nesmislu, absurdu, stanju, v katerega bitje pade ne po svoji volji in se potem iz njega lahko izvije samo na dva načina: da dogodek svoje biti ignorira ali pa v svoji enkratni pojavnosti najde izziv, lučko uma, ki sili v temo in išče način, kako absurd premagati. Da tretje možnosti, prostovoljnega odhoda s te platforme, ki v resnici ne ponuja nič konkretnega, to je samomora, niti ne omenjamo. Žanr je imel veliko smiselnih temeljev, od grozodejstev svetovnih vojn do krize človekove identitete brez Boga, v zaodrju pa so olje na ogenj prilivali še totalitaristični sistemi potrošniškega kapitalizma in idealistični diktati komunizma z vsemi vmesnimi interakcijami in podsistemi. Resničnost, ko odvržeš vse iluzije, privide, aluzije, mimikrije in sanje ... je nična, prazna množica upanja in stanje krutega zavedanja le-tega. Vse to sicer že vemo: absurd biti in bivanja, Sizif, mrtev Bog, dekadenca in podobne reči, ki nam hudiča ponujajo na pladnju in jemljejo smisel življenja ter ga sprevračajo na zgolj materialno pojavnost, vse to je sicer literarna klasika, je že nekako obdelano, predelano seveda nikakor. Je pa velik del peze celotne eksistenicialne krize prejšnjega sotletja ostal odprt za nove "pobude", za nova iskanja smisla. Kot vidimo zgodba v našem času spet dobiva navdih, spet se kopičijo absurdi in človek ponovno, nemara tokrat še bolj zares, lebdi v praznem prostoru, niču. Še vedno smo na začetku, to je prva misel ob branju tega intrigantnega dela, ki nima niti začetka niti konca, je pa tu, kot skala na hrbtu, naš korak "navzgor", ki vedno generira padec "navzdol". No, da pa se ob vsem tem najde pisatelj Matej Krajnc s svojim absurdnim junakom, gospodom z Ezl eka, je pravzaprav raritetno in občudovanja vredno oživljanje sloga polpretekle "nezgodovine", literature absurda. Junak je nekakšna glasbena figura z ulice, pevec, nastopač, ki na nekem mestu, v prostoru Ezl eka (menda predel Maribora, če se ne motimo), kroji podobo mesta. Nič posebnega, je pač nekdo, ki v svojem brezčasju išče svoj trenutek, mogoče tudi boren zaslužek, a je tam kot kandelaber, ikona ulice. To je, se zdi, temeljna postavka romana, a ker gre za roman absurda, bolje za absurden roman (ki, mimogrede, zelo minimalistično doseže romaneskni standard tako glede dolžine kot v razmahu zgodbe, ki je v resnici ni), ta "realna" oseba je vez imaginacije s fikcijo. Okrog tega "gospoda" se vse vrti. Nič ni res in vse je res. Pisatelj se je "utrgal z vajeti", bi lahko šaljivo dodali. Ima vizije mesta, ima refleksije in spomine, rad se suče med realitetatimi z ulice, hkrati pa pada v nemilost svoje lastne domišljije. Zgodba se mu suče okrog jedra kot ringlšpil v Pratru, ker pa gre za glasbene slike, je prepolna asociacij na znana umetniška in poustvarjalna imena iz zvrsti, ki tudi njega oplajajo. Če pride mimo Miles Davis, lahko samo rečemo, hvala bogu, ena realna persona v romanu. Na vse to se mešajo Bajagovi verzi, ki je tudi opeval džezerje, malo za šalo, veliko zares. In tako naprej. Ni konca ne kraja refleksij z bistrim umskim pisateljskim nagonom, ko dogodki kot poskočna kobilica preskakujejo iz časa v čas, iz sedanjosti k Franu Levstiku (odlični so citati njegovih del v objemu modernega čutenja), ko pisatelj vleče vzporednice z minulim, nekdanjim, arhaičnim in sedanjim, preminulim, živim in fiktivnim. Težko je branje prvih strani, ko pa se udobno umestiš v Krajnčev svet, ko se znebiš želje po realizmu in "odpišeš" štorijo kot nekaj, kar v tem romanu pade že po prvih stavkih, se lahko samo prikloniš bravuroznosti introspekcije, ki z navdihom ekstrospekcije mimogrede ruši tabuje in spet vzpostavlja vez z eksperimentalno literaturo, ki jo je ustvarjal James Joyce. Predvsem z njegovim zagonetnim romanom Finneganovo bdenje. Tu sicer ne gre toliko za zapis prostega toka sanj v času budnosti, temveč je bolj kot nekakšna povodenj nove resničnosti, nekaj, v kar se je svet zbudil po modernizmu in vseh tavanjih po jeziku in iskanju smisla. Kakšno delo!, nas prešine, kdo še tako radikalno sega v čase, prostore, vrednote in slike, pa spisano še plemeniti z zvočnim metabolizmom krasnih jazzovskih komadov, ki svoje zgodbe z lahkoto najdejo tudi v liturgiji popa in arta, kjer ni nobenih visokih pesmi, je pa čista kri življenja.

Italijanski pisatelj in doktor fizike Paolo Giordano je zaslovel že s prvencem Samotnost praštevil, zanj je leta 2008 dobil najuglednejšo italijansko knjižno nagrado strega. V slovenščino imamo prevedenih več Giordanovih knjig, pred kratkim je v prevodu Anite Jadrić izšel roman Tasmanija. Pisatelj je sodeloval na pisateljskem srečanju PEN. Takrat se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ki je pogovor tudi prevedla. Bere Bogdan Kavrečič, ton in montaža Mitja Marsić.

Pisatelj, komediograf, dramatik in scenarist Tone Partljič je različne usode ljudi, njihove zgodbe in poglede na svet ter na več plati, ki jih ima resnica najprej spoznaval kot učitelj, pozneje kot umetniški, gledališki vodja, ki se je kmalu zbližal še s filmskih svetom, marsikdo pa se ga spominja tudi kot nekdanjega poslanca.S svojimi deli in z živimi spomini se velikokrat vrača v svoja zgodnja otroška leta. Naj gre za biografska ali avtobiografska dela, romane, zgodbe, novele, realistične človeške drame in bridko grenke komedije ‒ slika krajino pametnih, ponižnih, pridnih, večkrat zelo siromašnih, a iznajdljivih in vsakega dela vajenih, vendar ne enodimenzionalno preprostih kmečkih ljudi. Med njegovimi junaki so se znašli povsem običajni ali nekoliko posebni meščani in velika imena, ljudje, ki so vtisnili pečat mestu Maribor in okoliškim krajem, zaznamovali kulturo, znanost, družbo in politiko in se ‒ v dobrem ali slabem pomenu besede ‒ izpostavili v prelomnih zgodovinskih trenutkih. Tak trenutek je bil tudi konec 2. svetovne vojne, ko je bil deček iz Pesnice še čisto majhen, ali pa pozneje, ko se je po Titovi smrti v Jugoslaviji začela napovedovati nova bratomorna vojna. Uničujoča vojna, ki si izbira stara in nova bojišča, se tudi zdaj vedno bolj širi in razplamteva … Ali spet grozi tudi nam, vsem tistim, ki še nismo pokopali Polinejka? Tudi o tem se sprašuje Tone Partljič, gost oddaje Razkošje v glavi, ki s spomini v duši Pesnice išče svoje otroštvo, mlada leta, družino, mamo in ateja … kot je ostalo nekje zapisano. V oddaji se ne bomo posebej ukvarjali s številnimi knjižnimi deli Toneta Partljiča, ker oddajo posvečamo spominu na leto 1945, dogajanju proti koncu vojne, različnim izkušnjam in usodam po vojni, velikokrat začrtanim že med vojno, vendar pa bo satirična komedija Moj ata, socialistični kulak, ki je bila tudi filmsko upodobljena, vseeno omenjena, saj se nanaša na spominske motive iz avtorjevega otroštva.  foto: Wikipedia 

Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Ekonomist Vito Komac je precejšen del življenja preživel kot poslovnež, kot samostojni delavec v kulturi, pa fotograf, svetovalec v podjetjih in raziskovalec poslovnih navad. Leta 2022 je objavil svoj prvi kriminalni roman z naslovom Umor v domu ostarelih, sledili so še Odvetnikova avantura, Ugrabljena in Odvetnikovi grehi. Lotil pa se je tudi zgodovinskega romana s preprostim, a povednim naslovom Železničar in ga v podnaslovu opisal kot zgodovinski roman o življenju železničarja – kurjača in ubitega borca za delavske pravice Franceta Perdana. Obsežna stvaritev je bila najprej napisana kot predloga za filmski scenarij ob šestdeseti obletnici železničarske stavke na Zaloški cesti. Nastala je na podlagi pričevanj Perdanovih sorodnikov, njegovih stanovskih tovarišev in zgodovinskih virov. Leta 1920 je namreč po manifestaciji delavskega boja za svoje pravice na Zaloški cesti v Ljubljani v spopadu z orožniki obležalo sedem mrtvih štrajkačev, na begu pa še šest. Glavni junak, France Perdan, ni bil voden kot ena od žrtev, kot tudi ne še nekaj drugih. Pripoved Komačevega romana Železničar je postavljena na začetek dvajsetega stoletja, v čas Avstro-Ogrske, prve svetovne vojne in nekaj let po njej. Dogajanje je osredotočeno na tri prizorišča: na vožnje z vlakom, na železničarjev dom in na gostilne, v katerih se delavci seznanjajo z idejami upora in revolucije. Našteta prizorišča so tudi trije nivoji, s katerimi pisatelj niza svoje sporočanje in jih spretno prepleta. Franc Perdan, ki si služi dokaj boren zaslužek na potovanjih z vlakom, nikoli ne ve, kdaj se bo vrnil in za koliko se mu bodo vožnje in nadomeščanja tovarišev podaljšale. V hrupu stroja se pogovarja s strojevodjem in oblikuje svojo osebnost, ko se seznanja z idejami o boljšem življenju. Poročen je s Francko in imata dva sinova. Življenje doma je prepleteno sprva s pogovori o zaslužku, kasneje pa tudi s prevratniškimi idejami in bojaznijo, da oblast poseže in edinega, ki preživlja družino, zapre. Na tem nivoju pisatelj opisuje življenje, v katerem ni prav dosti nežnosti in radosti, saj gre zgolj za preživetje. S tem v zvezi je nemara pomenljiv stavek, ki morda edinkrat poseže v intimo: „Slekla sta se do spodnjega perila in legla na posteljo in si bila prijazna.“ Najobsežnejši nivo pripovedi pa je seveda tisti, s katerim Vito Komac pričara prebujajočo se delavsko zavest, ki narekuje, da je vendarle treba nekaj spremeniti in si izboljšati življenje. Dogajanje je postavljeno v gostilno, kjer se proletarci in tudi kmetje pod krinko kartanja in zmernega pitja seznanjajo z dogajanjem po svetu, še posebej z revolucijo v Rusiji. Skrivoma si predajajo zapise z revolucionarno tematiko in se bodrijo s priložnostnimi govori določenih posameznikov, ki netijo skupno zavest tovarištva in boja za lepši jutri. Franc Perdan počasi prevzema vodilno vlogo, kar kasneje tudi predrago plača z življenjem. Pisatelj svojo stvaritev konča s podatkom, da za njim ostajata sinova, ki sta dovolj seznanjena s svojimi pravicami do vsaj dostojnega življenja. Knjigi sta dodani spremni besedi Dore Vodopivec in Minke Jerebič. Obe izpostavljata vzorno podane napetosti, ki so se pojavile s prebujanjem delavskega razreda, in dodajata, da takšen boj še traja. Roman Vita Komaca postavlja v ospredje zgodovino predvsem skozi govore in zapiske o revoluciji, česar je morda za tekoče branje kar preveč. Pisatelj piše o zgodovini na osnovi idej in nekoliko manj na podlagi dogajanja. Vsekakor pa je roman Železničar smelo pisanje v slogu žlahtnega socialnega realizma.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Anja Rejc in Igor Velše. Tudi v novem romanu Pesniški Dvor se pisatelj Tone Partljič vrača v dolino Pesnice, v kraje, ki v njem živijo od rane mladosti in jih spoznavamo iz mnogih njegovih del. Prisotni so v komediji Moj ata, socialistični kulak, poseben pomnik pa je roman Pesnica. Vedrino, smeh in tudi posmeh sta nadomestili resnoba ob zavedanju minevanja in želja kronista, ki hoče v propadajočem blišču preteklosti svoje notranje Pesnice obuditi zgodbe nekdanjih bogatih gospodarjev, skromnih obrtnikov in revnih viničarjev, ki so obdelovali vinograde lastnikov, za plačilo pa so dobili skromno kočo in krpico zemlje. Zazrtost v lepote pokrajine nas že na začetku pripovedi prevzame s posebnim občutjem, vonjem po zemlji: »Tu vseeno še diši po podeželskih travah in živalskih sapah in iztrebkih iz hlevov ali njiv. In tudi sanjava in pesniška čustva niso čisto izginila.« Propadli dvorec nekdanjih vitezov Pesniških, celotno naselje z imenom Pesniški Dvor in tudi druge zapuščene vile in dvorci pričajo, da so doživeli nekoč boljše čase. Partljič oživlja življenjsko zgodbo uglednega vinogradnika in vinarja Štefana Gornika, ki se je izobraževal na najboljših šolah za vinarstvo in je svoje znanje nenehno izpopolnjeval, bil je uspešen trgovec, njegova vina so prišla tudi na cesarski dvor. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na vzhodni fronti, po ujetništvu v Rusiji se je vrnil domov prek novih državnih meja. O grozotah, ki jih je doživel med vojno in v ujetništvu, ni govoril. Gornik je bil dober poslovnež, v vsakem režimu si je znal utirati nove prodajne poti, dokler ga ni ustavila agrarna reforma po drugi svetovni vojni. Včasih je rekel: »Ne le vino, ampak tudi denar nima narodnosti, samo profit ali zgubo.« Življenje in delo je posvetil vinski trti. Boli ga, ker sina Slavka vinogradništvo ne zanima, ampak se vpiše na učiteljišče, po maturi pa na univerzo v Ljubljani. Pritegnejo ga ideje Komunističnega manifesta, geslo Proletarci vseh dežel, združite se pa poraja v njem tudi pomisleke. Med mestnimi teoretiki – gosposkimi komunisti – in člani, ki so prišli iz kmečkih družin, je prihajalo do nasprotij, zato je bil Slavko izključen iz partije. Odloči se, da se bo vrnil domov, pisal o kmečkem življenju in pomagal očetu. Zgodba se tako prevesi v Slavkovo iskanje identitete. Srečuje se s ptujskimi komunisti, razmišlja o sodobnem načinu pisateljevanja, o realizmu in novi stvarnosti. Zaposli se v radgonski meščanski šoli in se druži z narodno zavednimi izobraženci, člani veteranskega društva Rudolf Maister, med njimi so znane zgodovinske osebnosti slovenskih rodoljubov. Hitlerjeva priključitev Avstrije je nakazala, da bo tudi Jugoslavija postala plen nemške politike. Onstran Pesnice so sicer gradili obrambno linijo na čelu z generalom Rupnikom, a veliki podvig Rupnikove linije, pisatelj jo imenuje Sizifova linija, ni bil končan. Po kapitulaciji Jugoslavije sta nemška okupacija in druga svetovna vojna pretresli tudi življenje v Pesniškem Dvoru. Slavka aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se po štirih letih vrne telesno in duševno zlomljen. Rešuje ga dolgotrajna ljubezenska zveza z nekdanjo sošolko, učiteljico, ki mu pomaga in stoji ob strani še trideset let. Skozi pisateljevo pripoved se pretikata življenjski zgodbi očeta in sina, kažejo se njuna nasprotujoča si politična stališča, medsebojna navezanost in tragična usoda očeta Štefana, pa tudi sina Slavka, ki nikoli ni našel moči, da bi postal pravi pisatelj. Večkrat se oglasi domača govorica, pogostitve in pojedine pričajo o gostoljubnosti in radoživosti nekdanje mogočne domačije, ko na primer zadiši pojedina ob trgatvi: »Lepi kosi kokoši so se pekli v pekačih. Gibanice so se tresle, da je smetana tekla prek roba, župe, obare in zosi so bili vsak dan različni … In včasih se je slišalo Sladko vince piti, to me veseli … Pretresljiva je tragična stranska zgodba o mladi dekli Dondi, ki je pri Gornikovih pasla krave in je bila kratke pameti, kot so takrat rekli preprosti ljudje. Pisatelj je kritičen v opisovanju medsebojnih odnosov, družbenih razmer in krivic. Z bridkim sarkazmom opisuje razmere na podeželju po drugi svetovni vojni in politične napake: zaslišanja, iskanje notranjih sovražnikov, proces proti generalu Rupniku, dachavske procese, agrarno reformo z geslom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje. Tudi dogodki po svetu so v romanu natančno dokumentirani. Partljič je že v prejšnjih romanih dokazal, da je dober poznavalec zgodovine dvajsetega stoletja. Kronist se na svojih dolgih literarnih sprehodih predaja nostalgičnim občutjem o preteklosti, spominu na čase, ko so vaški fantje lovili ribe na travniku, ki ga je nekoč preplavljala neukročena reka Pesnica. V romanu Pesniški Dvor je Partljič predstavil razgibano in zanimivo panoramo življenja v dolini Pesnice v prejšnjem stoletju. Ob branju se bo marsikomu odstrlo poglavje, ki ga je zgodovina zamolčala.

Pisatelj Lenart Zajc je doslej objavil že več pripovednih del, s svojim najnovejšim romanom Rana (Litera, 2024) pa je sklenil romaneskno trilogijo o vojnih in povojnih letih. Prvi del trilogije Odred (2022) prikazuje okupacijo Slovenije in začetke partizanskega gibanja, drugi del Pošast (2023) grozljivost in uničevalnost vojne, sklepni del pa je vsebinsko morda najbolj ambiciozen. Pisatelj med drugim piše o povojnih pobojih, s svojo pripovedjo pa seže do osamosvojitve Slovenije. Tudi v tretjem delu trilogije spremljamo like, ki jih že poznamo: nekateri, na primer Figa, so negativci do petnih žil, večina pa je naslikana celostno in vznemirljivo. Več o romanu pove avtor v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Saif ur Rehman Raja , pakistansko-italijanski avtor, ki je marca gostoval na festivalu Fabula, v avtobiografskem prvencu, romanu Hidžra, popisuje svoje odraščanje med dvema kulturama. Kako je, kot sam zapiše v knjigi, če si preveč Pakistanec za Italijane in preveč Italijan za Pakistance? O tem, pa tudi o rasizmu in homofobiji, temah, ki se ju avtor brezkompromisno loteva v romanu, v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki. Bere Bernard Stramič, ton in montaža Maks Pust.

Piše Lev Detela, bere Igor Velše. Zgodovinski roman Več kot stoletje in pol je Tine Golež spletel okrog resnične rodbine, ki ima korenine na stičišču Kranjske in Koroške. V ospredju so trije rodovi družine Mubi iz Tupalič pri Preddvoru, ki je bila prvotno podložna velesovskemu dominikanskemu samostanu. Iz življenjskih zgodb protagonistov, predstavljenih v okvirih lokalne in tudi svetovne zgodovine, izvemo marsikaj kulturno zanimivega o postopnem zorenju slovenskega prebivalstva v ozaveščen narod. Dogajanje se začenja leta 1753 v župnišču v Preddvoru, kjer se župnik Franc Rabič s svojima kaplanom in vikarjem ukvarja s prvim štetjem prebivalstva v habsburškem Svetem Rimskem cesarstvu. Vladarica Marija Terezija je namreč posvetni gosposki in vzporedno tudi duhovščini ukazala, naj popiše vse prebivalce velike države. Zares se razvejena zgodba začne leta 1777 s poroko Franca Mubija in Mete Celar. Oba sta nepismena, tako kot večina tedanjega prebivalstva. V zakonu se jima rodi deset otrok, od katerih trije zgodaj umrejo. Pisatelj posveča največ pozornosti njunemu sinu Francetu, ki odrašča v razburljivem času Napoleonovih vojn. Iz take snovi so veliki pisatelji, na primer Lev Tolstoj, oblikovali pomembna literarna dela. Tudi Tine Golež je svoje resnične osebe sicer spretno povezal s široko predstavljenim lokalnim in tudi evropskim zgodovinskim dogajanjem, vendar je njegov roman ostal predvsem marljivo literarizirana rodbinska dokumentacija o skoraj dveh stoletjih na mejnem prostoru med Kranjsko in Koroško. Pri tkanju svojega poročila se spretno opira na rodovnike svojih bližnjih in daljnih sorodnikov. Prav na zadnji strani z resničnimi dejstvi izredno bogato pretkane knjige pa še zapiše, da je vnuk Ivana Milača in Jerice Mubi in da je njegov praded Anton Mubi že daljnega leta 1866 bral knjige Mohorjeve družbe. Eden glavnih protagonistov večsmernega dogajanja je France, ki je moral že s šestim letom poprijeti za delo na domači kmetiji. Čeprav je bila v Preddvoru šola enorazrednica, kmetje iz Tupalič niso pošiljali otrok v šolo, saj so menili, da je dovolj, če se naučijo kmečkih opravil. Posebno doživetje za mladega Franceta je bil obisk „velikega“ Kranja, kjer je deček občudoval imenitnost gosposkih hiš in ljudi. Ko Napoleon zasede večje dele slovenskega ozemlja in ustanovi Ilirske province, mladi France noče izgubiti glave za francoskega cesarja, temveč pobegne na avstrijsko stran, na Jezersko. Tu si ustvari družino in v hriboviti Beli na pol poti med Jezerskim in Železno Kaplo sezida gostilniško hišo v bližini zdravilišča Mihe Pesjaka, kamor goste privablja zdravilna slatina. V to tkivo, včasih kar preveč nabito s številnimi obrobnimi osebami in dogodki, postavi Golež tudi marsikaj kulturnozgodovinsko zelo zanimivega. Gost v že omenjenem zdravilišču je bil na primer baron Jožef Kamilo Schmidburg, guverner Ilirskega kraljestva, ki ni bil zaslužen le zaradi osuševanja Ljubljanskega barja, temveč tudi kot podpornik Slovencev. Leta 1830 je kot podpornik počaščen tudi v prvem zvezku Krajnske čbelice, ki je kljub Metternichovi cenzuri lahko izšla prav z njegovo pomočjo. Tretji rod je predstavljen z leta 1850 rojenim Antonom, prvim v družini, ki je bil vešč branja in pisanja in ki je postal celo župan občine Bela. V avstrijski monarhiji je v tem času prišlo do velikih političnih in družbenih sprememb. Arhaično kmečko slovenstvo je s pomočjo izobraženstva postopoma zorelo in se prebujalo v ozaveščen narod, hkrati pa so naraščala nasprotja med narodi v državi. Tine Golež veliko strani posveča političnim dogodkom in mladoslovenskim narodnim taborom, še posebej koroškemu taboru julija 1870 na Bistrici pri Pliberku z osem tisoč udeleženci. Med slavnostnimi govorniki sta bila dr. Valentin Zarnik in Matija Majar Ziljski, ki sta spodbujala prisotne, da se mora v šolah dosledno uvesti slovenski jezik, ki bo združil vse Kranjce, Korošce in Štajerce v „eno Slovenijo“. Precej strani je pisatelj namenil tudi botaničarki dr. Angeli Piskernik, saj se je hči Franceta Mubija Katarina poročila v to družino. V knjigi so objavljena pisma Angele Piskernik in njene sestrične Jerice. Goležev zgodovinski roman Več kot stoletje in pol se konča s prvo svetovno vojno, propadom avstroogrske monarhije, vedno bolj očitnim narodnostnim razkolom in za Slovence neuspelim koroškim plebiscitom leta 1920. Pisatelj je svoje like spretno vgradil v gospodarski in politični razvoj v njihovem lokalnem okolju. Prvi protagonisti se v 18. stoletju gibljejo še v izrazito patriarhalnem okviru, vendar je že kmalu zatem, po francoski revoluciji, v Evropi in v svetu, a tudi na slovenskem prostoru, prišlo do velikih družbenih sprememb. Ta razvoj Golež ponazori tudi z načinom izražanja, na primer sprva s spoštljivim onikanjem. Ne zanemarja niti državnih reform na upravnem področju, v šolstvu in sodstvu, bralec izve celo marsikaj o uvedbi novih mer leta 1876. Namesto dunajskega sežnja ali klaftre, ki je merila šest čevljev, en čevelj pa dvanajst palcev, medtem ko je ena milja obsegala štiri tisoč sežnjev, so uvedli metre in kilometre. Prav tako so odpravili komolce, vatle, bokale, maseljce in še marsikaj. Končno pa je avstro-ogrska monarhija namesto goldinarja, ki se je sprva delil na 60 krajcarjev, uvedla krono in vinar kot novo plačilno sredstvo. Obširno literarno delo Tineta Goleža Več kot stoletje in pol ni le neke vrste kolektivni roman na podlagi družinske kronike več rodov, temveč tudi spreten pregled lokalne zgodovine na obmejnem koroško-gorenjskem prostoru z ozadjem velikega sveta. Dediči te predstavljene preteklosti pa smo seveda mi, „zanamci“.

Piše Meta Kušar, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Esej je tista sočna in krepčilna literarna zvrst, ki je potrebna tako pisatelju in dramatiku kot tudi pesniku. Nič manj oseben ni kot lirika, samo besede so drugače stkane. Niti, na katere se tke, niso zgodba, ampak misli, ideje, prepričanja, ki se razgalijo in s tem osvojijo bralca. Leta 2014 je Drago Jančar izdal eseje Pisanja in znamenja. V desetih letih je globalizacija pokazala nove trike, vendar prav nič ne moti, da so v knjigi Zakaj pisati tudi esej iz leta 1989 in še nekaj starejših od deset let, saj tako doživljamo tudi lucidnost in kvaliteto našega opazovanja pred desetletjem in več. Vem, da se literarni ustvarjalec pogosteje sprašuje, kakšno vlogo ima literatura, kot pa bralec. Kritiki in založniki imajo spet svoje razloge, grobe do literature in umetnika. Nekateri kritiki bi želeli agitacijo, drugi, da bi umetnik zarjovel kot lev. O vseh različnih zahtevah časa razmišlja Jančar v uvodnem eseju, tudi o informacijski džungli in o nenadomestljivosti evropske kulture, literaturo postavi v njen center, in upa na ljudi, tudi mlade, ki naj bi vse manj brali, da začutijo smisel in bogastvo in neštete velike in filigranske vrednote v knjigi iz papirja, ki daje zgodbo, poezijo in esej. Jančarjevi eseji o pisanju so močna izpoved o stoletnem divjanju v Evropi, v katerem je umrlo milijone ljudi; premnogim je bilo vzeto življenje, ki so ga ljubili, in jim je bilo vsiljeno nekaj neživljenjskega, mrtvega. Povsem razločno je bilo videti, da smo umrli Boga, Hudiča pa smo pustili pri življenju. Še dobro, ker zdaj vsakega človeka posebej sili ugotavljati, koliko zla je sposoben bližjemu storiti. Hudič nam kaže, kaj nas bo učilo sočutja, dejansko prav to, da zagledamo lastno neusmiljenost. Jančar v svojem pisanju stoji ob Brodskem, ki pravi: Estetika je mati etike. Ko gre človek resno skozi Jančarjeve eseje v knjigi Zakaj pisati, ga je sram, da ni bral, kar omenja, da ni slišal za pomembna srečanja pisateljev in za nagrade, ki so bile avtorju podeljene. Precej nonšalantno so mnogi, celo politiki, metali na Evropsko zvezo svoj cinizem, kot prej na samostojno Slovenijo. Nekaj jih je, več kot se nam zdi, ki jih pekli slaba vest, ko čezatlantskega prijateljstva ni več in smo postali zajedavci Amerike. Za vse, ki se o zgodovini Evrope in o Srednji Evropi niso v šoli dovolj naučili, velja, naj berejo Jančarjeve eseje. Poučili se bodo, da je Milan Kundera v The New York Review of Books leta 1984 objavil esej Tragedija Srednje Evrope. Bralci so ga brali z navdušenjem, ker so spoznali njeno kulturno identiteto in odprtost. Osem let pred tem, leta 1976, je Tomaž Šalamun v knjigi Praznik objavil pesem Naša vera: Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!... Takrat je zagrabil drugačen fenomen Srednje Evrope, ki se nam kaže zdaj, leta 2025. Ta fenomen je v Jančarjevih esejih nenehno prisoten. Seveda pa ne pozabi niti na opazovanje Habsburškega mita v moderni avstrijski književnosti iz leta 1963. Pisatelj, ki skozi vso knjigo slavi demokracijo, hkrati pa priznava, da je bil v »kulturnem pomenu« tudi jugonostalgik. A vedno zgrožen nad diktaturo v Jugoslaviji, sicer blažjo kot na Madžarskem in Češkem, a še vedno diktaturo, ki je državo pognala v prepad. Drago Jančar je človek, ki je nenehno hrepenel po politični svobodi in zanjo marsikaj storil, a je spoznal, kot pravi »narodni značaj vseh malih narodov, kjer se ljudje raje ukvarjajo drug z drugim, kakor pa z velikim svetom okoli sebe«. Eseji v knjigi Zakaj pisati veliko povedo o slovenski vodilni družbi, »ki najraje jaha politično demagogijo in nezaceljene rane naroda izrablja za surova obračunavanja«. Vsi se še spomnimo, koliko energije in lucidnega pisanja je Drago Jančar v devetdesetih letih namenil svoji publicistiki, kolumnam v Delu – in nekega dne, brez pojasnila uredništva, ni objavil nobene več. To kar je napisal leta 2021: »Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času,« bo veljalo še za sleherne prihodnje eseje. Kdor natančno ne gleda zgodovine, si ni mislil, da bo najnovejši udarec gibanju 'woke', prebujenstvo, prišel prav iz države z močno demokracijo. Puritanstvo v Ameriki je prastaro, od časa do časa se zbudi kot neprecepljena otroška bolezen, in zdaj je udarilo v literaturo. Ne samo v moderno, ampak tudi v klasiko, ki je generacijam dajala smisel in ohranjala lepoto. Jančarjevi eseji nagovarjajo k življenju. Kdo je krivec za vse te norosti, ki so seveda tudi nezaslišane grozote? Oba akterja hladne vojne in vsi mi opazovalci, ki razločno vidimo, kot tudi pisatelj, ki jih je napisal, da je vajeti prevzel diktat ega nad vso raznovrstnostjo nezavednega. Potem sta tu še pragmatizem, ki ga pisatelj prepoznava vsepovsod, in elementarna nehvaležnost brez sočutja, ki para dušo tako ustvarjalcem umetnosti kot občinstvu. In še nekaj nam povedo eseji v knjigi Zakaj pisati: Naše razcapanosti ne more nihče več popraviti, če je ne bo začel popravljati vsak sam. Ali bi si lahko želeli več, kot je razmišljanje pisatelja o preteklih časih v Jugoslaviji, o tranziciji in o težkih rečeh, ki se (spet) dogajajo zdaj.

Društvo distrofikov Slovenije ljubljanski mestni hiši predstavlja dela pod naslovom Razkošje spominov. V Galeriji S na Ljubljanskem gradu je v sklopu festivala ljubezni, umetnosti in vandranja Luv fest na ogled fotografska razstava Ljubljana - mesto v zelenem. Pisatelj, dramatik, esejist, urednik in prevajalec Evald Flisar danes slavi 80. rojstni dan.

Martin Pollack: "Danes moramo povedati vse zgodbe, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, poskusili kakorkoli omiliti." Umrl je Martin Pollack, avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki je bil po svojih prednikih po očetovi strani povezan tudi s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščino imamo prevedene njegove knjige Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine, leta 2020 pa je v prevodu Jerneje Jezernik izšla knjiga Ženska brez groba; poročilo o moji teti. V njej je opisal življenjsko zgodbo svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče, kjer je umrla; pokopana je neznano kje. Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ni izvedel veliko, je pa do potankosti dokumentiral zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej. Pisatelj Martin Pollack je bil nesporna moralna avtoriteta; za svoje delo o travmatičnih poglavjih med- in povojne zgodovine je bil večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Ob izidu slovenskega prevoda se je z Martinom Pollackom novembra 2020 pogovarjala Staša Grahek.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Četrta knjiga kratkih zgodb Toma Podstenška Sprehod z neznanko prinaša najrazličnejše vsebine, dogajanje večkrat sprožijo strah, žalost, sočutje slaba vest, neutemeljena sovražnost. Prevladuje prvoosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka – zdravnica, soseda, prijatelj, prijateljica, hči, nečak, vnuk. Časovni okvir ni natančno označen. Pred nami se odpira vsakdanjost sedanjosti, ki ponekod prehaja v preteklost, kot spomin na dogodek, ki zaznamuje življenje. Pisatelj ostaja samo opazovalec in se izogiba etičnim sodbam. Literarne like opisuje s trpko humornostjo, spremlja jih kot snemalec s kamero, sledi njihovemu razmišljanju in odkriva skrito nezavedno. V zgodbi Sprehod z neznanko opisuje preganjavico ženske, ki ji na nočni poti po mestu sledi moški. Njena ogroženost se stopnjuje, saj je prepričana, da je zločinec, on pa ji sledi, ker ima po naključju isto pot, ko se vrača iz službe proti domu. Nehotni »zasledovalec« postane krivec za prometno nesrečo, ko neznanka steče čez cesto. Tudi v zgodbi Sreča revežev se zgodi nezgoda na cesti: moški iz mesta na podeželski cesti povozi kokoš revnega zakonskega para. Mrtvo kuro vrne lastnikoma in ponudi, da se dogovorijo o odškodnini, zakonca ga gostoljubno pogostita, nato pa … Rezka satira o novinarski etiki se oglaša v zgodbi O možu, ki ni dvignil roke. Novinar Igor išče snov za rubriko Na današnji dan ob obletnici Hitlerjevega obiska v Mariboru. Množica na fotografiji iz leta 1941 z dvignjenimi rokami pozdravlja Heil Hitler, razen moškega, ki ni dvignil roke. Fotoreporter v njem prepozna svojega starega strica, zato se oba z novinarjem odpeljeta na teren, da bi v pogovoru z junakom, ki ni dvignil roke, ustvarila prispevek. Sledi pa presenečenje: strica je takrat bolela zlomljena ključnica. A novinar Igor mora oddati članek. »Saj ne bom napisal, zakaj ni dvignil roke, Je pozdravil Hitlerja? Ni. To je važno, drugo so malenkosti. Bralci hočejo navdihujočo zgodbo, ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice.« Ob branju zgodbe Vse najboljše se sprašujemo, zakaj si Klara tako brezmejno želi pozornosti, zakaj si ob rojstnem dnevu priredi slavnostno razstavo s torto, baloni in šampanjcem, da lahko potem na treh socialnih omrežjih pokaže posnetke in pripis: Moj dragi me je tudi letos presenetil za rojstni dan. A tega dragega ni nikjer. »Malo je počakala, da je telefon zabrnel in so začeli prihajati prvi všečki. Nato je enega za drugim izpraznila oba kozarca šampanjca in začela pospravljati. Prepičila je balone, pometla bleščice in vrgla torto v koš za smeti, da je beli labod elegantno zdrsnil z njenega vrha in si zlomil vrat.« Vzroke za to lažno predstavo nam razkrije naslednja (tragična) zgodba Besede in številke. O socialnih stiskah in trgovini s krvno plazmo pripoveduje ženska v zgodbi Schwer verdient, (Težko zasluženo). V zastavljalnici odkupijo pet sveže izdrtih še krvavih zlatih zob, zgodba Rezervni deli pa kaže, da se je mladenič kot dobrodošla žrtev znašel pred skupino, ki trguje s telesnimi organi. V nasprotju z drugimi vedno pretresljivimi nepričakovanimi obrati na koncu zgodbe je Uspavanka za Greto kot lirska pesem v prozi z iskrenim sočutjem do umirajoče povožene in obstreljene srne. »Iztegnil sem dlan in se narahlo dotaknil njenega kožuha. Bila je topla in mehka. Ne moreš umreti brez imena, sem pomislil. Greta, srna Greta. To se mi je zdelo lepo ime za srno. Počasi sem jo božal in ji nežno šepetal zloge brez pomena, kakor da bi poskušal uspavati otroka.« Tudi za zbirko Sprehod z neznanko velja misel, ki jo je Tomo Podstenšek zapisal ob izidu svoje zgodbe Izpit: »Kratka zgodba nastaja iz nelagodja in potrebe po soočanju z delčkom tistega, česar ne želimo videti ali vedeti.« V razkrivanju teh najglobljih resnic je pisatelj zelo prepričljiv.

Pisatelj, dramaturg in prevajalec Alojz Rebula je do upokojitve poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu, v svojih delih pa se je ukvarjal predvsem z življenjem Slovencev kot narodne manjšine in z našo nacionalno problematiko, ki je povezana z moralno. Lani je minilo sto let od njegovega rojstva v Šempolaju pri Nabrežini pri Trstu. Zato so društva in ustanove, ki so včlanjene v Slovensko prosveto v Trstu, pripravili niz prireditev V Rebulovem vetru. Na njih so osvetlili Rebulovo življenje in literarno ustvarjanje, narodnostne in teološke misli in zavezanost demokratičnim vrednotam. Društvo slovenskih izobražencev in založba Mladika sta zdaj izdala zbornik esejev z naslovom V Rebulovem vetru, ki ga je uredil Ivo Jevnikar in bo danes ob 20.30 premierno predstavljen v Peterlinovi dvorani v Trstu. Za zbornik so svoja besedila prispevali ugledni avtorji: Miroslav Košuta, Milček Komelj, Marija Pirjevec, Aleš Maver, Alenka Puhar, Igor Grdina, Ignacija Fridl Jarc, Barbara Zlobec in Božo Rustja. Mladika je v jubilejnem letu posvetila pisatelju vrsto krajših zapisov že v 7. številki svoje revije, v pripravi pa je še izdaja romana Zeleno izgnanstvo v italijanskem prevodu.

Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.

Piše Jože Štucin, bereta Sanja Rejc in Renato Horvat. Milan Kleč je neumoren pisec, če lahko uporabimo tako minorno oznako, za nekoga, ki spada v sam vrh slovenske proze. Piše hitreje kot misli, seveda ne v slabšalnem pomenu, hitro piše, ker je vešč pisatelj in včasih bralec res ne ve, kaj je bilo prej, avtor ali njegova knjiga. Slogovno je na meji med osebnoizpovedno literaturo in fikcijo, ki prvoosebnega junaka izenačuje z resnično pisateljsko osebo. Še več, njegova literatura se bere kot ležeren popis življenja brez posebnih metaforičnih odmikov od samega sebe, od svoje resničnosti. Vse kar beremo, bi bilo lahko v popolnosti nekakšna avtobiografska »enciklika« za podložno bralstvo, toda glej ga vraga, že Aljoša Harlamov, pisec spremne besede v knjigi Sončni zahod je v pisateljevem priimku našel kleč: njegova literatura ima razsežnost občega, ne glede na to, ali je vse res, ali si je kaj tudi izmislil, zato pred bralcem kleči in se mu daje v razmislek na izviren, nekoliko bohemski način. Takole ga je označil: »Milan Kleč v grobem spada v generacijo avtorjev t. i. »nove proze«, ki so začeli v slovensko prozo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja vnašati fantastiko, asociativnost, naključje, jezikovne igre in razne druge postmodernistične postopke«. In tu je neizmerna vaba, že kar voajeristična prilika, da bralec pokuka v njegov osebni svet. V romanu se zvrstijo mnogi znani umetniki, poimensko, pa računalniški igričarji, kjer je Kleč vedno dobrodošel, ne manjka naključnega osebja, ki se ga je kdajkoli dotaknilo, češnjica na tortici pa so vsekakor njegove deklice, na koncu tudi tiste, ki gledajo skozenj, ker pač starci niso več zanimivi in so temu primerno nevidni. A to je tudi salamenska prednost, ko motriš naokrog in opisuješ svet, ne da bi se kdo obregnil vate, nemara tako lahko vidiš globlje in širše. Kar se tiče bralskega standarda je Kleč tiste vrste pisatelj, ki ga ne moreš odložiti. Ko vstopiš v njegovo katedralo, ne opustiš upanja, ne, z vsako črko je upanja več. Vsekakor piše, kot bi v živo pripovedoval, s svojo literaturo nam govori v zelo enostavnem jeziku, ki se temu primerno zatika, ponavlja misli, potrjuje samega sebe s tavtologijami, s preskoki iz ene resničnosti v drugo, iz sedanjika, ki je prevladujoč, v brezčasje in občasje … Da ne naštevamo: čas ni njegov zaveznik, je pa aktivator dikcije, ki nima zavor. V tem je, preprosto rečeno, perfekten, in nemara je prav ta ekspresivno-lakonični stil pisanja njegova največja vrlina. To je tisti speed, ki bralcu ne nudi oddiha od začetka do bridkega konca – in potem v naslednjem romanu vse »jovo na novo«. Za pokušino prilika o kupovanju cvička Steklenica in črno: »Predstavil bom težavo, ki se mi je zgodila pred dnevi. Držijo ga na spodnji polici, kar se lahko izkaže za ponižujoče, še posebej, če ga zmanjkuje, in kar večkrat sem se moral že spraviti na kolena, da sem lahko posegel v notranjost police. Recimo, da je to še v redu, da pokleknem, dokler ni bilo pred dnevi nekaj zadnjih steklenic zloženih na sam rob police, ki je globoko v notranjosti. Dobro, pokleknil sem, požrl sem to sramoto, navadil sem se, toda prav uleči sem se moral, če sem hotel doseči steklence. Kot da se bi mi izmikale. Vedno globje so bile, da so mi po moje štrlele ven samo še noge. Nič drugega ni ostalo od mene, steklenice pa res kot da ne bi mirovale. Nisem se dal in se splazil še globlje noter, dokler nisem končno zatipal prve, ampak sedaj bom nekaj zaupal in povedal. Občutek sem imel, da sem segel v grob. V svoj grob seveda. Nemudoma sem splezal ven, se postavil na vse štiri in da ne bi šel praznih rok mimo blagajne, sem nabavil redkvice.« Klečeva jubilejna knjiga je že malo kasnila. Nekaj časa ni objavljal (bodimo prozaični, zadrževal je izliv), s Sončnim zahodom pa se je to pozlatilo. Pisatelj in junak sta nenadoma stara sedemdeset let. Častitljiva leta ali tako nekako. Okrogla obletnica, primerna za naročilo nove knjige in izdajo spisa pri častitiljivi založbi. In spis bi lahko bil kanoničen, dokončen, nekakšno kapitalno pismo zanamcem. In je. Tekst je izpisan tako, da nadaljevanja skoraj ni več mogoče pričakovati. Patetično. Seveda tudi zmotno, saj nadaljevanje bo. Če smo prav informirani, ga nekdanji urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša pripravlja na nov izziv, nekakšen žametni izbor ali kaj podobnega. Torej, okrog obletnic se dogaja. Kakšna potrata čustev in besed, če gledamo samo formalno plat sončnih zahodov, ki so verjetno ena najbolj potrošniških revij narave! Kakšna ambivalenca, na eni strani moreča obletnica, na drugi živ in do kresila nabrušen navdih, vmes pa človek, ki se vsak dan počuti bolj star, piše pa kot mladenič pri dvajstetih. V jubilejnem letu je bil Kleč primoran pristopiti k sebi na jubilejen način. To pa je, da je sedemdeset let že taka doba, ko pisatelj začne slaviti samega sebe in si domišlja, da je nesmrten. Seveda ne Kleč, njemu je bil jubiljeni izziv le povod, da je prostodušno povedal vsej slovenski javnosti, da mladenke na ulici gledajo skozenj, da izginja in hlapi, da ga je vedno manj v fokusu erotičnih nebes, saj se pač stara, četudi je vse še tu: mlade oboževalke, strastne deklice, ki hrepenijo po magiji njegovega peresa, vulkan računalniških igric, ki so njegova strast, da ne naštevamo. Z enako intenzivnostjo se po romanu sprehodijo vsi znanci in prijatelji, tisti, s katerimi je igral računalniške igrice, ter seveda umetniki od literature do slikarstva, ki jih v svojo fiktivno avtobiografijo vključuje dobesedno, poimensko. O vsakem pove kakšno štorijo, čustveni ali intelektualni zaplet, večinoma pa tudi vse sopotnike razplete z modro držo, češ, tu smo, da se včasih ljubimo, kmalu zatem tudi skregamo, na koncu pa pobotamo. Ja, literarni dobitek knjige Sončni zahod je iskriva in prostodušna pripoved o sebi, polna humorja, mehkobe, rahle čudaškosti in svojevrstne osamljenosti, ki, če kaj, prav samote ne prenese. Pripoved, ki govori tudi o tebi, ki ti bije jubilejna ura minevanja.

Na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu je bila država v fokusu Hrvaška in eden izmed številnih gostujočih avtorjev in avtoric iz sosednje države je bil tudi pisatelj Damir Karakaš. Zagotovo gre za enega najbolj nagrajevanih in prevajanih sodobnih hrvaških avtorjev, a hkrati tudi enega redkih, ki v ospredje svojega ustvarjanja tako močno postavljajo hrvaško pokrajino Liko. V kratkih romanih, za katere je značilen pretanjen slog, namreč pogosto tematizira surovost okolja in Ličane v različnih zgodovinskih turbulencah. V slovenščini lahko beremo njegova romana Šumenje gozda in Proslava, ki sta v prevodu Jurija Hudolina izšla pri založbi Beletrina. Na Ljubljanskem filmskem festivalu pa je bil na ogled tudi film, nastal po romanu Proslava režiserja Bruna Ankovića, ki je na puljskem festivalu prejel veliko zlato areno. Z Damirjem Karakašem se je pogovarjal Sašo Puljarević. Bere Igor Velše, ton in montaža Vito Plavčak. Foto: © C.Stadler/Bwag; CC-BY-SA-4.0

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Prva romana pisatelja, teologa in filozofa Branka Cestnika Sonce Petovione in Šesti pečat je navdihnila preteklost Ptuja, zlasti starorimska Poetovia in njeni prebivalci v mestu in bližnji okolici, od koder izvira avtorjev rod. Tretji roman Pogovori z Njo sega v čas druge svetovne vojne, v njem prikazuje življenje slovenskih mobilizirancev v nemški vojski, eden med njimi je Jakob Špilek, ki se je boril na zahodni fronti avgusta 1944. Tudi v četrtem romanu Razmik med žerjavi pisatelj zajema iz istega časa, njegovi literarni junaki in nejunaki pa se bojujejo na vzhodni fronti. Skrivnostni naslov romana je povzet iz sovjetskega filma Let žerjavov in iz balade pesnika Gamzatova. Žerjavi so duše nekdanjih vojakov, ki so se skupaj bojevali in umirali. »Ko ustvarijo klin in složno letijo, dobro poglej, če je v formaciji vrzel. Če opaziš razmik med žerjavi, tolik, da bi tam lahko letela še ena ptica, vedi, to je prostor zate. Skoraj boš tam, med njimi, mrtev tovariš ob mrtvih tovariših. Duša v telesu bele ptice.« Roman sestavljajo štiri obsežna poglavja, razvrščena po bojnih premikih petnajste čete 304. pehotne divizije nemške vojske na vzhodni fronti v Ukrajini leta 1943 do začetka aprila 1944, predvsem po izgubljeni bitki za Stalingrad in predaji feldmaršala von Paulusa. Posamezne etape bojevanja nemških vojakov in Sovjetov se vrstijo po času in kraj posameznih spopadov, kratkotrajnih zmag in porazov do zadnjega umika. Vsi datumi o vojnih dogodkih so točno navedeni, poznavalsko so opisani tudi kraji in pokrajine. Po več kot osemdesetih letih je čas že zabrisal zgodovinski spomin na dogajanje med drugo svetovno vojno, generacije so se zamenjale, ostaja pa ustno izročilo, da je bil nekdo iz slovenske družine soldat v Hitlerjevi nacistični Nemčiji. Ostali so tudi dokumenti. Roman Razmik med žerjavi oživlja te čase in mlade ljudi, ki so bili nenehno izpostavljeni smrtni nevarnosti in pobijanju, ne da bi vedeli, za koga se borijo, saj niso verjeli nacističnim idejam. Borili so se, da bi preživeli. Na koncu knjige je Branko Cestnik dodal slovarček zastarelih in pozabljenih besed iz vojaškega življenja ter izrazov iz nemščine. Sledi še časovnica zgodovinskih dogodkov, na katere se veže pripoved. Začne se s 6. aprilom 1941 in konča s 3. aprilom 1944, ko je ameriško letalstvo prvič bombardiralo Budimpešto. Avtor navede tudi datum 6. junij 2023, ko je bil v rusko-ukrajinski vojni uničen največji jez Kahovka na Dnepru, poplava v Hersonu pa je razkrila okostja padlih nemških vojakov iz druge svetovne vojne Resnične osebe, ki nastopajo oziroma ki so omenjene v romanu, pojasnjuje posebna razlaga. Med njimi so sovjetski maršal Rodion Malinovski, eden najboljših nemških generalov Erich von Manstei in nemški generalpolkovnik Karl-Adolf Holidt, poveljnik na novo postavljene šeste armade po nemškem porazu v bitki pri Stalingradu, ki je deloval v Ukrajini v Donbasu in ob Dnepru. Pisatelj ne poudarja posameznih literarnih likov, saj je težišče dela bojevanje 15. čete nemške vojske, ki so jo decembra 1942 iz Francije prepeljali na vzhodno fronto, kjer je bilo minus 30 stopinj in so bili jarki pokriti z raztrganimi trupli branilcev. Tukaj je nastajala povezanost petih vojnih tovarišev: Ludvika Voduška, kmečkega sina iz okolice Ptuja, ki je bil vajen trdega dela, v domači godbi pa je igral violino, Avstrijca Hansa Auerja iz Wagne, Nemca, ki so ga klicali Deggi- Deggi, Frizijca z vzdevkom Tulipan in plemenitega Švaba Wolfganga. Ludvik nosi v sebi za vojaka nenavadno skrivnost, ki bi bila zanj lahko usodna. Že kot deček je namreč sklenil, da nikoli ne bo nikogar ubil. Angelu Neubijanja, kot je to stanje imenoval nekdanji ministrant Hans Auer, ki se je na angele spoznal od doma, je Ludvik ostal zvest tudi v vojnih razmerah. Ohranil je vse vrednote staršev in verske vzgoje, nikoli ni meril v človeka. Novo srečanje s sokrajanom Cvetom Ogorelcem iz skupine izvidnikov obeta prijateljstvo, vendar je to človek, ki je že zgodaj prestopil mejo med Dobrim in Zlom, s svojimi zločinskimi dejanji se celo hvali: »Lastnoročno sem ubil za pol potniškega vagona civilistov, Rusov in Ukrajincev, Ciganov in Židov. Žide še posebej rad…« Pretresljivo so opisani Ludvikovo osebno soočenje s sovražnikom – ruskim učiteljem iz Moskve, preselitev izoliranih »božjih pacifistov menonitov«, usoda šestletne deklice, ki jo je lastna družina v času prisilne lakote, »gladomora«, ubila in kruto pojedla, iztrebljanje neželenih skupin, kot je bila Mlada garda, uničevanje Judov, pomor nedolžnih talcev. Razmik med žerjavi ni le zgodovinski roman o vojnem dogajanju, ki se kar naprej ponavlja in mu ni videti konca. Odpira se prepad med Dobrim in Zlom, geslo zmagovalca je »Ni usmiljenja za šibke!« Morda se bo življenjska zgodba Floriana – Cveta Ogorelca, Ludvikovega vrstnika iz okolice Ptuja, razpletla v končnem delu vojne trilogije Branka Cestnika, pisatelja, ki, kot pravi, mora povedati zgodbo, ki je še niso povedali drugi.

Umrl je Ismail Kadare, albanski pisatelj in pesnik, ki je v svojem delu pogosto obravnaval zgodovino in kulturo svoje države, s svojim pisanjem pa se je približal bralcem po vsem svetu. V slovenščino imamo prevedene tri njegove romane – General mrtve armade, Zlomljeni april in Palača sanj. Kadare, rojen leta 1936, je študiral v Tirani, pozneje je šel študirat v Moskvo – na Inštitut Maksima Gorkega. Ko se je leta 1960 vrnil v Albanijo, je postal novinar pod diktatorskim režimom Enverja Hodže. Leta 1990 je pobegnil na zahod. Leta 2010 je Ismail Kadare prišel v Slovenijo; tu je sodeloval na mednarodnem srečanju pisateljev Pen. Takrat se je s pisateljem na ljubljanskem gradu pogovarjal dr. Edvard Kovač. Odlomke iz njunega pogovora je prevedel Matej Juh. Brala sta Ana Bohte in Matjaž Romih. Foto: EPA

Vladimir Tabašević je eden odmevnejših sodobnih srbskih avtorjev, ki je za svoj tretji roman Zabloda svetega Sebastijana prejel nagrado tednika NIN, najpomembnejše prozno priznanje v Srbiji. Čeprav so Tabaševićevi začetki pesniški in čeprav vse od prvega romana Tiho teče Misisipi piše le še prozo, sta prav poetičnost in večpomenskost jezika eni najbolj prepoznavnih lastnosti njegovih del. V romanu Zabloda svetega Sebastijana je predvsem razkrinkaval dvoličnost in malomeščansko miselnost posameznikov, ki zase mislijo, da so angažirani, v zadnjem romanu Nočne besede, ki je izšel lani, pa se je zgodil obrat. Kakšen? Z avtorjem se je pogovarjal Sašo Puljarević. Bere Renato Horvat. Ton in montaža Mirta Berlan.

12. julija je umrl pisatelj Marjan Tomšič, tudi dramatik in scenarist, časnikar, pedagog, dragocen sogovornik in mentor. Tomšič je v slovensko književnost uvedel tematike Šavrinskih brd. Živel in ustvarjal je v slovenski Istri, tam je nastajala njegova proza: enajst romanov, osem zbirk novel in črtic, osem mladinskih del. Napisal je dvanajst dramskih tekstov, pa radijske igre, humoreske, satire. O ustvarjanju Marjana Tomšiča in tudi o srečevanju z njim so se v studiu Radia Koper pogovarjale jezikoslovka Vesna Mikolič z Znanstveno raziskovalnega središča v Kopru, Ingrid Celestina, vodja knjigarne Libris v Kopru in voditeljica Janja Lešnik.

27. avgusta 2022 je umrl katalonski pisatelj in literarni kritik Vicenç Pagès Jordà, star 58 let. Bil je profesor jezika in estetike na univerzi Ramóna Llulla. Objavil je vrsto romanov, zbirk zgodb in esejev. Pri Sodobnosti International sta v slovenščini izšla dva romana v prevodu Veronike Rot: Sreča ni popolna in Pismo angleški kraljici. Ta je izšel leta 2016. Takrat je katalonski pisatelj obiskal Slovenijo in Andrej Rot ga je povabil pred mikrofon.

"Toliko 'natančnih' ljudi je, ki drobijo čas na delčke. Ne vedo pa ali pa nočejo vedeti, da se bo tako ali drugače zgodilo vse," zapiše makedonski pisatelj Aleksandar Prokopiev, sicer mojster kratke zgodbe, v svojem doslej edinem romanu Špegavec. Delo, ki je v slovenskem prevodu Roberta Suše nedavno izšlo v zbirki 100 slovanskih romanov, po sledeh postmodernizma z igrivim pristopom na novo izprašuje literarne postopke, a se hkrati z dobršno mero ironije loteva družbenih premikov, ki so zaznamovali makedonsko družbo na začetku novega tisočletja. S pisateljem, predavateljem na Inštitutu za makedonsko književnost ter nekdanjim članom kultne beograjske zasedbe Idoli se je v Skopju pogovarjal Sašo Puljarević. Bereta Igor Velše in Jure Franko, ton in montaža Vito Plavčak. Foto: Jasne (https://en.wikipedia.org/wiki/Aleksandar_Prokopiev#/media/File:Aleksandar_Prokopiew.jpg)