Podcasts about trstu

V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne smo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj članov (VOS OF) Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne Fronte. Za današnjo in dve naslednji oddaji smo tokrat izbrali pričevanje enega od »prvokategornikov« Franca Stadlerja Pepeta, ki je med drugim ustrelil Lamberta Erlicha in bana Marka Natlačena. Njegovo pričevanje v dveh delih je bilo posneto v letih 1978 in 1979. Dosegljivo v Arhivu Republike Slovenije. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.Pred časom smo objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu. Zatem smo objavili pričevanje Lidije Dermastia kasneje poročene Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, njen brat pa je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. Življenjepis iz slovenske biografije:Stadler Franc - Pepe, narodni heroj rojen 30. maja 1915 v Šiški v Ljubljani. Tu je končal osnovno šolo, 4 razrede gimnazije in dvorazredno trgovsko šolo. L. 1937–38 je služil vojaški rok, nato je dobil zaposlitev pri Poštni hranilnici v Ljubljani, kjer je služboval do odhoda v partizane 25. junija 1943. Politično se je udejstvoval v delavskem kulturnem društvu Svoboda, 1935 postal član telovadnega društva Sokol. Spomladi 1941 se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Konec aprila 1941 je postal kandidat KPS, avgusta sekretar terenskega odbora OF v Šiški, jeseni kvartnega odbora OF II. Spodnja Šiška. Oktobra 1941 je postal član VOS v Ljubljani, novembra je bil sprejet v KPS in bil sekretar terenske celice KPS v Šiški, marca 1942 komandir skupine VOS v Ljubljani, maja 1942 komandant VOS za mesto Ljubljana, novembra 1942 pa Narodne zaščite za mesto Ljubljana. 25. jun. 1943 se je priključil Cankarjevi brigadi, kjer je bil namestnik komandanta III. bataljona in bil 11. julija 1943 ranjen pri Semiču. Zdravil se je v partizanski bolnišnici do septembra 1943. Zatem je postal inštruktor VOS v grosupeljskem in stiškem okrožju. 16. februarja 1944 je postal namestnik komandanta slovenske divizije vojske državne varnosti (VDV). Maja 1944 so ga poslali na Štajersko, kjer je reorganiziral VOS, ustanovil III. brigado vojske državne varnosti ter sodeloval pri osvoboditvi Zgornje Savinjske doline. Novembra 1944 so ga dodelili k OZNA za Slovenijo, kjer je ostal do 2. maja 1945. Od 2. do 30. maja 1945 je bil upravnik specialnega sektorja OZNE v Trstu, od začetka junija 1945 do 27. februarja 1958 pa je bil šef oddelka OZNA za Slovenijo. Bilj je načelnik oddelka pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS in prejemnik mnogih visokih vojaških in političnih odlikovanj ter Partizanske spomenico 1941; z redom narodnega heroja je bil odlikovan jul. 1952.

Kdor je v teh dneh obiskal Trst, je na Velikem trgu zagotovo opazil veliko nenavadno plovilo. Gre za kopijo batiskafa Trieste/Trst, ki je leta 1960 v Marijanskem jarku dosegel skoraj 11 tisoč metrov globine. Plovilo, ki se je zapisalo v zgodovino, je bilo zgrajeno v Trstu, od tod tudi njegovo ime. Več o zgodbi, ki jo je v sodelovanju s tržaško občino obudilo potapljaško športno društvo Mare Nordest v prispevku Špele Lenardič:

Izhodišče pogovora je nasilni poseg na Antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji konec julija. Policijska racija na osrednjem spominskem kraju koroških Slovenk in Slovencev je odprla vprašanje zgodovinskih bremen skozi zgodovino. O vsem tem in o kulturi spominjanja govorijo: v Trstu profesorica zgodovine in raziskovalka lokalne zgodovine Marta Ivašič, v Celovcu podpredsednica Društva Peršman Eva Hartmann, zaposlena na Pedagoški visoki šoli v Celovcu, in Sara Pan, znanstvena sodelavka Deželnega muzeja v Celovcu, v Ljubljani pa Janez Stergar, profesor zgodovine, upokojeni strokovni svetnik Inštituta za narodnostna vprašanja ter predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Pogovor je iz Celovca vodil Miha Pasterk, nastal pa je v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars. Foto, vir: Muzej Peršman, na sliki Peršmanova domačija kot spominski kraj in kraj učenja

Piše Iztok Ilich, bere Igor Velše. S Koroško na obeh straneh meje povezani pesnik, pisatelj in publicist Vinko Ošlak, med drugim znan po pisanju tudi v esperantu in po dolgoletni skrbi za revijo Celovški Zvon, se v zadnjih letih s pridigami, učnimi urami in pogovori vse bolj posveča različnim ravnem in vsebinam svetopisemskega izročila. Na vprašaj na koncu naslova knjige Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?, povzetega po pesmi kantavtorja Brendija, sam ne odgovarja povsem črnogledo, temveč z »najbrž ne …«. Pri čemer z »najbrž«, kot pojasnjuje, še goji tiho upanje, da se v svoji presoji moti. V premišljevanjih o ogroženosti slovenske narodne biti in jezika prednikov nima pred očmi le stanja na južnem Koroškem, temveč tudi drugod, tako med izseljenci in njihovimi potomci po svetu kakor v matični slovenski državi, kjer je do odnosa do jezika in tradicije še posebno kritičen. V poglavju Zmote in napake na slovenski in nemški strani koroškega narodnega vprašanja zavrača novo iznajdeni pojem »dvojezičnost« kot jezikovni nesmisel in ponavlja, da je Ljubljana tudi danes »bolj zainteresirana za gladkost diplomatskega parketa na Dunaju, kakor za ohranitev slovenskega dela naroda na Koroškem in Štajerskem«. Ker pri vrsti občutljivih tem, ki jih obravnava, ne želi zdrsniti v ceneno in neplodno moraliziranje, išče in najdeva odgovore v izbranih odlomkih iz Svetega pisma. Prepričan je, da je opuščanje jezika in kulturnega izročila staršev in rodu povezano z opuščanjem vere v Boga in njegove zakone. Med pojasnjevanjem razlike med asimilacijo in odpadništvom pa med drugim ugotavlja, da se to vprašanje danes širi tudi na vprašanje ideološkega in novopoganskega prilagajanja in odpada v okviru lastne materinščine. V tej dilemi je za avtorja zamenjava slovenščine z nemščino, še bolj verjetno pa z angleščino in v prihodnosti morda celo s kitajščino, vendarle precej manjše zlo kakor odpad od normalnosti in razumnosti v lastnem jeziku, kjer se danes, na primer, očetu ne reče več oče, ampak »starš 1«. Skrbi ga torej tudi razkroj tradicionalnih družbenih in družinskih vrednot z uvajanjem drugačnih razmerij in vlog v odnosih med bližnjimi. Ob vsej zaskrbljenosti pa avtor v novi knjigi opaža, da je na jezikovnem in narodnostnem polju posejano tudi dobro seme tistih, ki v smislu zvestobe, ne trme ali kljubovanja, še vztrajajo. Vinko Ošlak esej o vprašanju naroda in jezika zaključuje z objavo znamenitih Slovenskih zapovedi, nastalih leta 1922 v Trstu. Po izgubljenem plebiscitu na Koroškem in ob razraščanju fašizma na Primorskem je bil to za Slovence, ki so po prvi svetovni vojni ostali zunaj Jugoslavije, izjemno težaven čas pospešenega raznarodovanja, za mnoge tudi trenutek odločitve za zvestobo ali odpadništvo. Zapovedi je sestavil in dal natisniti na dopisnici tržaški politični in narodni delavec Anton Gerbec, pobudnik jezikovnega krožka Odvada, ki je v Trstu deloval do leta 1929. Namen ne prav številnih članov krožka, ki so po statutu morali za vsako po nepotrebnem uporabljeno tujko plačati dogovorjeno denarno kazen, je bil »spopolnjevanje in čiščenje slovenskega knjižnega jezika vseh slovničnih nepravilnosti in dvoumnosti« da bi dosegli končni smoter: »en narodni jezik slovenski!«. Ime krožka, Odvada, je tako mogoče razumeti predvsem kot pogumen odziv zavednih tržaških izobražencev za ohranjanje ogrožene materinščine Slovencev na zahodnem robu z odvajanjem od jezikovnih vplivov večinskega in drugih večjih narodov, ki jih obdajajo. Vinko Ošlak to malo znano parafrazo desetih božjih zapovedi kritično komentira z željo, da bi jo porabil kot svojevrstno ponazoritev svojih razmišljanj. Njihovo avtorstvo je pomotoma pripisal takrat že pokojnemu jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu, ki pa je bil pri natisu udeležen le posredno, kot avtor uvodoma povzetega domoljubnega mota: »Naša slovenščina je, prepričan sem, eden najlepših jezikov na svetu.« Za Ošlaka je ta stavek »sam po sebi prvi primer napačnega pojmovanja svojega naroda in jezika, ki ga izrekajo vsi nacionalni šovinisti na svetu«. Iskreno zaskrbljeni, na vse strani kritični esejist zaupa v edino najvišjo nebeško modrost, ki bo odločila, ali naj se slovenščina – tako kot vsi drugi jeziki – ohrani ali ne. Pri tem naj bi bila nemščina po njegovih besedah »danes morda še bolj ogrožena kakor petdesetkrat manjša slovenščina, ker je asimilacija v angleščino za nemško govorečega dosti bližja in lažja, kakor za slovensko govorečega«.

V tednu razglasitve Nobelovih nagrad je bil danes ob 13h razglašen tudi dobitnik Nobelove nagrade za literaturo. Švedska akademija je ime nagrajenca sporočila na svojem sedežu v švedski prestolnici Stockholm. Letošnji prejemnik Nobelove nagrade za literaturo je madžarski pisatelj László Krasznahorkai in sicer za "svoj presunljivi in vizionarski opus, ki sredi apokaliptične groze potrjuje moč umetnosti". Krasznahorkai, ki je pred enajstimi leti prejel tudi nagrado Vilenica, je avtor osamljenih, marginalnih ljudi, ki glasno opozarja na slabosti sodobne družbe. V oddaji več tudi o prvi operni premieri nove sezone v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer bodo na oder prvič postavili komično enodejanko Potovanje v Reims, ki je nastala izpod peresa Gioacchina Rossinija. Predstavljamo tudi novo pesniško zbirko Borisa Pangerca, upokojenega profesorja slovenščine, pesnika, pisatelja, publicista in oljkarja, ki je italijanski izbor svoje poezije z arabskimi prevodi predstavil v tržaški Narodni in študijski knjižnici v Trstu.

V Dolini pri Trstu so se včeraj spomnili pomembnega rojaka Josipa Pangerca, ki je bil župan, deželnozborski poslanec in ugleden član slovenske skupnosti in je prispeval k razvoju občine in ohranjanju slovenske besede ter kulture v času zahtevnih zgodovinskih razmer. Umrl je pred 100 leti. Na spominski slovesnosti je ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik blagoslovil novo obeležje, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon pa je k temu položil venec in zbrane nagovoril. Podpredsednik vlade se je sicer v Dolini pri Trstu srečal z županom Aleksandrom Corettijem in predstavniki slovenskih društev in tudi z župnikom in škofovim vikarjem za slovenske vernike v tržaški škofiji Tomažem Kunaverjem, si ogledal gradbišče nastajajočega muzeja v Pangerčevi rojstni hiši, torkljo in večnamenski prostor Majence. Izrazil je zadovoljstvo in ponos, da delovanje različnih društev na Tržaškem tvori zelo pomembno in dragoceno celoto. To, kar počnejo naša društva danes, je zagotovo dokaz, da je ta prostor v zamejstvu s svojo matično domovino enoten kulturni prostor.

Kako je živeti na Belem Marsu? Tokratni gost, Daniele Tavagnacco, je na raziskovalni postaji Concordia na Antarktiki večkrat preživel mrzlo zimo in neskončno poletje. Opisal nama je delo astronoma na antarktičnem astronomskem observatoriju in življenje na tej odročni postaji. Med drugim je razkril, kako iz ledene puščave izgleda nočno nebo, zakaj se lomijo kabli, kako se obleči, pa tudi to, zakaj okolice postaje ne krasijo sneženi možje. Hvala vsem, ki podkast podpirate na ⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠!Najdete naju na družbenih omrežjih (temnastranlune), odgovarjava vam na email naslovu podkast.temnastranlune AFNA gmail.com.—Zapiski epizode |Uvodni avdio posnetek: avtor Daniele TavagnaccoDruštvo za znanstveno animacijo, pri katerem sodeluje Daniele: Science Industries Antarktika, raj za astronome (v italijanščini)Italijanski nacionalni raziskovalni program (PNRA) na Antarktiki: https://www.pnra.aq/Raziskovalna postaja Concordia: https://www.pnra.aq/it/stazione-concordiaEsine slike 10. ekipe na Concordii (Concordia DC10): povezavaSlike in blog iz postaje Concordia (iz leta 2014): https://blogs.esa.int/concordia/2014/08/04/one/ Ogled postaje Concordia: povezavaRaziskovalne postaje na Antarktiki: zemljevid, seznamPregledni članek: Astronomy in AntarcticaŽivali na Antarktiki: povezavaAntarktika: Naravni rezervat za mir in znanostMuzej Antarktike v Trstu: https://mna.it/sede-di-trieste/Ledolomilka Laura Bassi: stran OGS, Wikipedia, spremljaj njeno pot na zemljeviduLaura Bassi: prva predstojnica na univerzi Opazovanja:(knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2025”⁠⁠⁠Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠, na spletni strani⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠Vesoljsko vreme na Space Weather.comSeverni sij (stran v slovenščini): https://severnisij.si/Kometi: stran Observatorija Črni Vrh o opazovanju kometov, Epizoda o kometih z Rokom NežičemAplikacije za telefon: Stellarium, SkySafari, SkyPortal, Aurora (za polarni sij)Planetarij na računalniku: Stellarium----Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠)Podkast Portala v vesolje: Povezava na Spotify, avtor: Jure JapeljPodkast Temna stran Lune je del mreže aktivnosti Zavoda Cosmolab: https://www.cosmolab.si

Slovenci v zamejstvu si lahko prihodnje leto obetajo več denarja iz Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, zagotavlja državna sekretarka Vesna Humar. Kako pa je s posodobitvami zakonodaje in strategije? Olimpijski komite Slovenije je na Opčinah pri Trstu odprl prvo regijsko pisarno v zamejstvu. Zanima nas, kaj to pomeni za šport Slovencev v Italiji. Ustavimo se v Celovcu, kjer so na konferenci razpravljali o predšolskem izobraževanju kot temelju za učenje jezika. Po potrditvi učnega načrta za pouk slovenskega jezika in kulture na hrvaških osnovnih šolah preverjamo, kako je z ustreznimi učbeniki in kako z usposobljenimi učitelji slovenščine. Odpravimo se tudi v Porabje, ki ga je takoj po prevzemu funkcije obiskal novi slovenski veleposlanik na Madžarskem. Zakaj? Prisluhnite!Foto (OKS- ZŠZ): odprtje prve zamejske regijske pisarne OKS v Trstu 

Tokratna oddaja je nastala na Opčinah pri Trstu, pri znanem rojaku Dragu Štoki. Po izobrazbi je pravnik, deloval je kot odvetnik, a je veliko svojih moči in svojega časa posvetil naši narodni skupnosti, in sicer v edini slovenski stranki v Italiji – Stranki slovenska skupnost. Boril se je za samostojno politično nastopanje Slovencev in bil kar štirikrat izvoljen za deželnega poslanca. V letih 2005 do 2015 je bil predsednik ene od krovnih organizacij, Sveta slovenskih organizacij. Iskal je stike in povezave s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Močno je zaznamoval proces demokratizacije Slovenije. Je avtor več knjižnih del. Vedno je bil zvest zvestobi svojemu narodu, demokratičnemu prepričanju, globokim krščanskim izročilom in vsestranski svobodi v mišljenju, idealih in dejanjih. Vedno se je zavzemal za dialog in sodelovanje. Prejel je Pučnikovo plaketo za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji, medaljo Republike Slovenije za zasluge za dobrobit zamejskih Slovencev, naroda in jezika in plaketo dr. Danila Majarona, najvišje priznanje Odvetniške zbornice Slovenije.

Na Opčinah pri Trstu so danes odprli prvo zamejsko regijsko pisarno Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez. Pisarna se nahaja v prostorih deželnega sedeža Združenja slovenskih športnih društev v Italiji. Odprtje predstavlja pomemben korak za slovensko skupnost v zamejstvu. Gre za nadaljevanje procesa, ki se je začel že decembra lani s podpisom ustanovne listine Zamejske športne koordinacije. Regijske pisarne bodo dobili še v Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem. To bo okrepilo sodelovanje med matično domovino in zamejskimi športniki. Odprtja na Opčinah se je udeležila državna sekretarka na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, ki je v svojem govoru poudarila, da je takšno dejanje »res revolucija«. To ni le besedno, to je konkretno sporočilo zamejcem, da so del narodnega prostora na vseh ravneh in v vseh pogledih.

Na Opčinah pri Trstu so pretekli konec tedna potekali 60. Študijski dnevi Draga. Slišali ste, kaj so ob obletnici naglasili predsednik Društva slovenskih izobražencev iz Trsta Martin Brecelj, škof Andrej Saje, minister Matej Arčon in predsednica Nataša Pirc Musar, pa tudi, da je 14. Peterlinovo nagrado prejel pisatelj, esejist, kulturni delavec in akademik Zorko Simčič.

Na Borznem trgu v Trstu bo od jutri do sobote potekal festival Slovencev v Italiji, Slofest. V velikem prireditvenem šotoru in naselju hišk ob njem se bodo predstavljale slovenske ustanove v Italiji. Program bo pester in bogat ter prinaša: koncerte, gledališke predstave, literarna srečanja, okrogle mize, vodene oglede medkulturnega Trsta, razstave ter številne druge kulturne vsebine. Posebna novost letošnje izvedbe je obisk šol jutri in v petek dopoldne. Tako slovenske kot italijanske šole bodo vključene v raznolik šolski kulturni program, organizator pa predvideva obisk približno 3000 otrok in mladih. Festival Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji prireja v soorganizaciji Občine Trst in v sodelovanju z drugimi ustanovami Slovencev v Italiji in veliko mrežo sodelujočih društev podpornikov, pokroviteljev in partnerjev iz Italije in Slovenije. Slofest je bil prvič prirejen leta 2013, odtlej pa poteka praviloma vsako drugo leto. Letos bo na vrsti že 7. izvedba.

V parku Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu so se včeraj sklenili 60. Študijski dnevi Draga. Bili so prenovljeni, namesto običajnih predavanj so bila tokrat na sporedu pričevanja gostov. Včeraj je zbrane nagovorila predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar, izročili so tudi 14. Peterlinovo nagrado. Prejel jo je pisatelj in povratnik iz argentinske politične emigracije Zorko Simčič. Zaradi zdravstvenih vzrokov nagrajenca ni bilo na Opčine, je pa zbranim poslal video sporočilo, v katerem se je spomnil tudi soustanovitelja študijskih dnevov Jožeta Peterlina. Na sobotnem slavnostnem večeru ob 60-letnici Drage je zbrane nagovoril novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje, predstavili so tudi jubilejni zbornik. Že v petek, prvi dan Drage, sta ob jubileju priznanje organizatorju, Društvu slovenskih izobražencev, izročila predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu ter podpredsednik vlade Matej Arčon.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu. V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje. V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja. Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja, Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.« Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni. Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja. V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji. Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.« V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.

V tokratni oddaji gostimo izjemno sogovornico – biologinjo, profesorico, raziskovalko in kulturno delavko Marinko Pertot. Njeno življenje je stkano iz pedagoškega dela na slovenskih šolah in univerzi v Trstu, iz botaničnih raziskav na Krasu in v Furlaniji ter iz predanega dela v Slovenskem planinskem društvu Trst, ki mu je predsedovala kar dve desetletji. Sodelovala je pri številnih naravovarstvenih projektih in med drugim kartirala urbano floro Trsta. Bila je tesna sodelavka uglednih botanikov, prevajalka strokovnih del in ocenjevalka znanstvenih knjig. Ob vsem tem pa ostaja tudi povezovalka – med znanostjo in skupnostjo, med Slovenci in drugimi narodi, med naravo in človekom. Mi smo jo dan po hudi nevihti obiskali na njenem domu v Barkovljah.

Ustavimo se v Bazovici pri Trstu, kjer je ob 95. obletnici usmrtitve četverice antifašistov in 80. obletnici konca druge svetovne vojne potekala sklepna spominska slovesnost v poklonom bazoviškim junakom. V spomin na upor in poklon koroškim partizanom se je pred Peršmanovim muzejem na avstrijskem Koroškem tudi letos sklenil pohod po poteh upora Lenarta, Johana, Gašperja in Jelke. Kako pa je s preiskavo policijske racije? O tem s predsednikom Zveze koroških partizanov Milanom Wuttejem. V Porabju se pridružimo etnologom, ki so na strokovnem srečanju predstavili zbornik o vleki ploha in borovem gostüvanju, ter potegnemo črto pod prvo sejo Zamejske kulturne koordinacije. Foto (Mateja Železnikar): Peršmanov spominski dom vabi!

Ustavimo se v Bazovici pri Trstu, kjer je ob 95. obletnici usmrtitve četverice antifašistov in 80. obletnici konca druge svetovne vojne potekala sklepna spominska slovesnost v poklonom bazoviškim junakom. V spomin na upor in poklon koroškim partizanom se je pred Peršmanovim muzejem na avstrijskem Koroškem tudi letos sklenil pohod Po poteh upora Johana, Lenarta, Gašperja in Jelke. Kako pa je s preiskavo policijske racije? O tem s predsednikom Zveze koroških partizanov Milanom Wuttejem. V Porabju se pridružimo etnologom, ki so na strokovnem srečanju predstavili zbornik o vleki ploha in borovem gostüvanju, ter potegnemo črto pod prvo sejo Zamejske kulturne koordinacije.

Ob 15-tih se bo na bazoviški gmajni začela osrednja slovesnost ob 95-letnici ustrelitve bazoviških junakov. Slavnostna govornica bo tokrat slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. Letošnja proslava bo potekala v znamenju številnih obletnic: mineva namreč 80 let od konca druge svetovne vojne, od postavitve spomenika štirim junakom na bazoviški gmajni in na pokopališču pri Sv. Ani v Trstu ter 80 let od ustanovitve odbora, ki vestno skrbi za ohranjanje spomina na prve antifašiste v Evropi. Kdo so pravzaprav bili štirje mladi uporniki, zakaj je njihov boj pomemben še danes in kaj o polpretekli zgodovini vedo mladi v tokratni oddaji Primorski kraji in ljudje, ki jo je pripravila Špela Lenardič:

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika. Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost: »Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.« Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so. V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.« Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi. V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.« Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.« Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita. Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani. Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti. Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč. Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

V Ljubljani so danes predstavili 60. Študijske dneve Draga, ki bodo v parku Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu potekali od 12. do 14. septembra pod naslovom Med vojno in mirom. Prvi dan bodo o izzivih sobivanja razmišljali Daša Ličen, Peter Spazzapan in Peter Hribar, na okrogli mizi z naslovom Večer Zahoda bodo gostje Bernarda Fink, Karin Planinšek in Ivan Štuhec. Janez Dolinar in Lenart Škof bosta razmišljala o etičnih dilemah ob koncu življenja, zadnji dan pa okrogla miza ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Gostje bodo Valentin Areh, Božo Cerar in Jože Plut. V okviru Drage bodo odprli razstavo o Jošku Tischlerju, pripravili proslavo ob jubileju in predstavili jubilejni zbornik – ob tem bo zbrane nagovoril predsednik Slovenske škofovske konference novomeški škof Andrej Saje. Zadnji dan bo sveto mašo daroval novi škofov vikar za Slovence na Tržaškem Tomaž Kunaver. Na Dragi bodo podelili tudi 14. Peterlinovo nagrado, ki jo letos prejme pesnik, pisatelj, dramatik, publicist in esejist ter Prešernov nagrajenec Zorko Simčič. Uvod v študijske dneve bo Draga mladih v petek dopoldan, častna gostja 60. Drage bo predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar, ki bo zadnji dan udeležence tudi nagovorila.

Za zastoje na mejnem prehodu Fernetiči ne bo takojšnih rešitev. Italijanska stran je na včerajšnjem sestanku v Trstu zagotovila, da bodo odprli dodaten pas za izvajanje mejnega nadzora. Za zastoje niso krivi oni, pravi tržaški prefekt Giuseppe Petronzi in dodaja, da obmejna policija nadzor na meji opravlja tako, da čim manj ovira pretočnost prometa. Izvor težav vidi v tem, da skozi ozko grlo teče polovico več prometa kot običajno. Avtoprevozniki zaradi zastojev zahtevajo takojšnje ukrepanje, dopoldne se bo z njimi sešla infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek. V oddaji tudi: - Na sestanku o Gazi pri Trumpu tudi Blair in Kuschner. Varnostni svet opozarja Izrael zaradi lakote v enklavi. - Slika beneškega slikarja Vittoreja Carpaccia se po desetletjih vrača v Piran - Košarkarji za uvod v eurobasket zvečer v Katovicah s Poljaki

Rešitve za dolge kolone predvsem tovornih vozil, ki se vlečejo pred mejnim prehodom Fernetiči, bodo predstavniki obeh držav iskali na današnjem srečanju v Trstu. Avtoprevozniki, ki so včeraj opozorili na gospodarsko škodo, grozijo z zaprtjem primorske avtoceste, če pristojni ne bodo ukrepali. Drugi poudarki oddaje: - V pogovorih o iranskem jedrskem programu v Ženevi brez bistvenega napredka. - Drevi odprtje 82. beneškega filmskega festivala. - Začenja se 42. evropsko prvenstvo v košarki; Slovenija jutri s Poljsko.

Pred dnevi je umrla pisateljica, esejistka in prevajalka Zora Tavčar: Rodila se je 2. oktobra 1928 v Loki pri Zidanem Mostu, tam je preživela tudi zadnja leta. Življenjska pot jo je vodila po svetu. V gimnazijo je hodila v Mariboru, na Dunaju in v Ljubljani, kjer je študirala književnost, doktorirala je v Milanu. Z možem, pisateljem Alojzom Rebulo sta si dom ustvarila na Opčinah pri Trstu, kjer je preživela veliko let ter kot profesorica in kulturna delavka pomembno zaznamovala življenje in delovanje slovenske skupnosti. Z Zoro Tavčar se je o njenem vznemirljivem življenju in ustvarjanju leta 1997 pogovarjala Lučka Jenčič.

V pogovoru z italijansko dopisnico povzemamo italijanske odzive na ameriško uvedbo carin, ki bodo najmočneje prizadele kmetijstvo ter farmacevtsko in avtomobilsko industrijo. H komentarju kliče tudi povedna tišina italijanskih državnih institucij ob nedavni manifestaciji protislovenskega oz. protislovanskega sovraštva, v kateri so neznani storilci ob vhodu generalnega konzulata Slovenije v Trstu izobesili žaljiv napis.

Jure Godler in Anže Tomić o jahti na Jadranu, letenju, Juretov članek o Mozartu in neverjetnem srečanju v Trstu. Če ti je Opazovalnica všeč, jo lahko podpreš in dobiš mini dodatno epizodo. Hvala. Pridi se pogovarjat -Discord: Apparatus klub Opazovalnica #135 Zapiski: Joe Rogan launches himself off inflatable slide during megayacht vacation with wife Jessica […]

V nedeljo je minilo 105 let od požiga tržaškega Narodnega doma in pet let od podpisa memoranduma za vrnitev doma slovenski narodni skupnosti v Italiji. Krajšo slovesnost ob tem so pripravili: Fundacija Narodni dom, krovni organizaciji naše narodne skupnosti Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza ter stranka Slovenska skupnost. Glasbeno točko sta pripravila gojenca Glasbene matice, sledilo je polaganje vencev, medtem ko je zbrane v imenu Fundacije Narodni dom nagovoril podpredsednik Walter Coren. Napovedal je, da Fundacija večji dogodek pripravlja ob koncu leta, ko bi radi počastili tudi gledališko dejavnost, ki se je vse od začetka odvijala v prostorih Narodnega doma. Stavba, ki so jo po načrtu arhitekta Maksa Fabianija dogradili leta 1904, je bila pomembno večnamensko središče tržaških Slovencev in drugih Slovanov v Trstu.

V Peterlinovi dvorani v Trstu bodo nocoj podelili 62. zamejsko nagrado Vstajanje. Prejela jo bo Andrejka Možina za glasbeno-literarni projekt Besede ne ubogajo. Nagrajenka je glasbenica, skladateljica in besedilopiska, ki že dolgo raziskuje pokrajino zamejske poezije in povezuje verze z notami. V omenjeni knjigozvočnici gre za preplet različnih umetniških izrazov: poezije, glasbe in likovne umetnosti. Andrejka Možina je izbrala pesnice različnih generacij (Zora Tavčar, Irena Žerjal, Silvana Paletti, Alenka Rebula, Marija Kostnapfel, Marina Cernetig, Andreina Trusgnach Cekova) in izpostavila njihovo ustvarjalnost v prostoru Slovencev v Italiji. Besedila izbranih pesmi je uglasbila in izvedla s skupino Violoncelli Itineranti. Projekt ponuja novo, sodobno in privlačno pot širjenja slovenske poezije. Strokovno žirijo nagrade Vstajenje sestavljajo: prof. Magda Jevnikar, prof. Jadranka Cergol, prof. Adrijan Pahor, novinarka Erika Jazbar, urednica Nadia Roncelli in urednik Marij Maver.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Zavladati vetru ni lahko; še iz pravljic vemo, da je človek nasproti vetru v prepišnih dvoranah svojega hrepenenja kot prah. Veter je v drugi kratkoprozni zbirki Mateje Gomboc – prvo zbirko z naslovom Pozneje se pomeniva je avtorica izdala leta 2014 – prispodoba za marsikaj: za srečanje z radikalno tujim in podzavestnim, za občutja manjvrednosti in neizpolnjenosti, za žalovanje, grobo deziluzijo, ljubosumje, predvsem pa za prelomne trenutke obračuna s seboj. Veter je torej – tako kot v pravljicah – trenutek soočenja z mogočnim nasprotnikom, trenutek resnice, ko se neka zavesa raztrga, a je treba kljub temu kreniti naprej in urediti življenje. zavladati vetru. Zgodbe Mateje Gomboc so namreč – poleg tega, da v njih nastopajo izključno protagonistke – izvirne tudi v tem, da junakinje ne potonejo, ampak v veliki večini najdejo nekakšen izhod iz labirinta, čeprav je ta zvečine zelo ozek, včasih zgolj beckettovski: Poskusi znova. Naj spodleti bolje. Že iz teh prvih vtisov je razvidno, da pri novi zbirki kratke proze Mateje Gomboc ne gre toliko za velike prelomnice, velike poraze ali, na drugi strani, za velika zmagoslavja, kot za široko vmesno območje, kjer je treba izumiti novo preživetveno taktiko. O svojevrstni odpornosti in borbenosti, iz katere izraščajo zgodbe, zgovorno pričajo že nekateri naslovi: Zavladati vetru, Samo dihati, Live Aid, Nekaj novega, Topniški položaj, Nekdo od drugod. V svoji temeljni trdoživosti je ta proza življenjska in praktična, zaradi svojega »sleherništva« pa ponuja tudi široko identifikacijsko in bralsko katarzično polje. Večino žensk, ki naseljujejo zgodbe, namreč zlahka identificiramo v najbližji soseščini, še več, morebiti smo nekatere izmed njih celo same bralke, saj zbirka tematizira življenjske situacije žensk različnih starosti. Približno dve tretjini od skupno enaindvajsetih zgodb na takšen ali drugačen način, pogosto v obliki monologa, pripovedujejo ženske srednjih let, upokojenke ali starejše. Tudi v tem je zbirka precej izvirna, saj se zdi, da omenjena starostna skupina predstavlja svojevrstno vrzel v slovenski književnosti, čeprav gre pravzaprav za populacijo z izrednim literarnim potencialom, ki se ponaša z bogatimi pahljačami življenjskih izkušenj in je obenem pogosto sposobna izjemne (samo)refleksije. (Ob tem je dovolj pomisliti na vdovo Ido iz romana Težka voda Pie Prezelj.) Tretjina zgodb v zbirki Zavladati vetru pa pripade nasprotnemu polu: mlajšim dekletom, večinoma na pragu odraslosti, vendar je tudi avtoričin stik z mladostniškimi tematikami živ in pristen, morda zaradi učiteljskega poklica, ki ga lahko tudi brez poznavanja avtoričine biografije zaslutimo v ozadju. Tudi otipljivo najboljša in hkrati najdaljša zgodba z naslovom Učitelj, posvečena avtoričini mami, tematizira učiteljski poklic, vendar v nasprotju z drugimi zgodbami, ki se skoraj vse dogajajo v sedanjosti, sega v obdobje italijanske okupacije in zatiranja Primorske, ko se je v hišo avtoričinih prednikov naselil zadrt fašistični šolmošter in je bilo celo za zaprtimi vrati prepovedano govoriti slovensko. (Mimogrede: italijanski jezikovni pritisk v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja na Primorskem je bil tako velik, da je odstopil celo takratni koprsko-tržaški škof, sicer Italijan, češ da tolikšnega jezikovnega nasilja ni v nobeni drugi italijanski provinci, niti v Etiopiji.) Sprva sumničavi in vzvišeni učitelj, »laška glista«, kot mu pravi avtoričin ded, se čez nekaj časa nepričakovano omehča in vključi v družino, in nazadnje zastavi celo svojo besedo, da reši domačega sina iz tržaških zaporov. (Morda tudi zato sin Pepi po koncu vojne postane učitelj.) Italijanski učitelj, prišlek iz notranjosti Italije, se na subtilen način zbliža tudi z domačimi hčerami; pripovedovalki na primer na mizi diskretno pusti vabljiv kupček knjig – italijanske romane in poezijo. Pripovedovalka, ki je zaradi vojne v zadnjem letniku prekinila šolanje, se knjigam seveda ne more upreti in jih vzame v roke, in čeprav se želi pred Italijanom prikriti, je vse takoj jasno: »Ko se je vrnil iz šole, sem bila spet v kuhinji, pomagala sem mami. Postregla sem mu in ujel me je s pogledom. Zdaj sem bila zasačena jaz. Če človek bere pesmi, se mu to pozna v očeh, na ustnicah, v žaru obraza.« Učitelj pripovedovalko spodbuja, naj nadaljuje šolanje v Padovi, Trstu ali Gorici in postane učiteljica ali zdravnica. Dekle si tega goreče želi, mati jo podpre, oče in brat pa sta zgrožena: »In ti bi seveda šla, še na Laško bi šla in postala njihova!« Ta zgodba, že skorajda novela, ki v nizu polnokrvnih prizorov zajame medvojni utrip v narodnozavedni družini, je prežeta s pristnim primorskim koloritom, mimogrede in nevsiljivo pa razpre tudi protislovja medčloveških in političnih odnosov ter hrepenenje mladega dekleta, razpetega med domoljubjem in željo po izobrazbi. Žgoča žeja po izobrazbi in učenju se tesno navezuje na drugo pomembno temo zgodb: ljubezen do pisanja. Avtorica Mateja Gomboc hvalospev pisanju in literaturi večkrat spontano vtke v pripovedni kontekst, najbolj premočrtno, v domala biblični razsežnosti v prvi zgodbi Ristanc nazaj: »Nov stavek, ki ga še nikoli ni videla niti slišala in se je izpisal z njeno roko, je bil kot novoustvarjeni dan, in bilo je prav dobro. Odslej je vedela za veličastje te možnosti in je nanjo čakala s slastjo, kdaj bo spet sedla k praznemu listu in zapisala prvo črko, besedo, stavek.« Kot piše avtorica spremne besede Ignacija Fridl Jarc zbirka Mateje Gomboc Zavladati vetru prinaša skorajda učbeniško raznolik in posamičnim tematikam izjemno tenkočutno prilegajoč se nabor kratkoproznih formalnih okvirov: pismo, dramatiziran prizor, prvoosebno pripoved, poročilo neznanega opazovalca itd. Pisateljičin slog in tempo sta odločna, jasna in osredotočena, vsekakor pa so se avtorici najbolj posrečile zgodbe, ki so izšle iz domačega, dobro znanega stvarnega in psihološkega konteksta (Ristanc nazaj, Jazbina, Nekdo od drugod, Zamuda, Učitelj, Suhi zid), nekoliko manj pa tiste, ki tematsko tako ali drugače segajo na primer v Ameriko, Nemčijo ali še kam drugam. Zavladati vetru ni lahko, kratki zgodbi tudi ne.

Tradicionalni ponedeljkov večer Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani v Trstu bo nocoj prinesel pogovor o slovenskih vojnih letih v arhivu dr. Albina Šmajda. Po objavi druge knjige dokumentov iz zapuščine omenjenega politika (ti v mnogočem zadevajo tudi Trst in Primorsko) bosta govorila njena glavna urednika Mateja Jeraj in Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije iz Ljubljane. O Trstu, njegovi kulturni dediščini, bralni kulturi v mestu in še o marsičem, tudi o knjigah o mestu, bosta jutri dopoldne v Josipinini knjigarni Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani govorili urednici Martina Kafol (ZTT) in Nadia Roncelli (Mladika). Prvo je izdalo prvi slovenski vodnik po mestu Kako lep je Trst, druga pa se lahko pohvali z vodnikom, ki je namenjen nekoliko mlajšim: Po vodi, po suhem in počez. Potepanja od Barkovelj do Škednja. Urednici bosta predstavili tudi pomen založb tako za Slovence, ki živijo v Italiji kot za italijanske bralce, ki prek prevodov spoznavajo slovensko kulturo.

S fotografsko razstavo v Trstu so oživili spomin na zgodovino in izročilo, ki ju v Rablju v Kanalski dolini dandanes skušajo turistično vrednotiti. Stoletja je tamkajšnji rudnik spadal med najpomembnejše rudnike svinca in cinka v vsej Evropi in močno zaznamoval zgodovino kraja z gospodarskega in družabnega vidika. Nekdanji rudnik, ki obsega okoli 130 km rovov do 520 m pod zemljo, so spremenili v mednarodni georudarski park, ki ohranja spomin na rudarski poklic in je hkrati turistična in izobraževalna znamenitost. Fotografije, ki so razstavljene v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine v Trstu, pričajo tako o življenju in delu rudarjev kot o življenju Rabeljčanov, saj je bil v začetku XX. stoletja Rabelj zelo velika in živahna vas s približno 3.000 prebivalci. Po zaprtju rudnika leta 1991 je kraj močno prizadelo izseljevanje. Posebno zanimiv je načrt vrednotenja znamenitega Štolna, ki pod zemljo povezuje Rabelj z Logom pod Mangartom. Julija bo praznoval 120. obletnico odprtja, še piše beneški petnajstdnevnik Dom.

V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu bodo uprizorili Županovo Micko, prvo slovensko dramsko besedilo iz leta 1789, ki ga je Anton Tomaž Linhart napisal po nemški predlogi, na tržaškem odru pa bo postavljeno v petdeseta leta prejšnjega stoletja med kras, morje in večkulturni Trst. Pa še o dveh premierah: V Mestnem gledališču Ptuj nas čaka Kar je bilo in kar bo – mož in žena se odpravita v gledališče, tam pa ugotovita, da v predstavi v bistvu nastopata sama. Zazreta se v svojo zgodovino, ob tem pa še dilema: si želita pogledati tudi v svojo prihodnost? In še v Slovensko ljudsko gledališče v Celju gremo, na arktično tragikomedijo Kokkola, ki na duhovit in mestoma ciničen način problematizira centralizacijo, mrtvost malih krajev in izgubljenost mlajše generacije.

Ena najbolj skrivnostnih slovenskih osebnosti sredine 20. stoletja je Vladimir Vauhnik. Včeraj je minilo 70 let od njegove smrti v Buenos Airesu v Argentini. Med prvo svetovno vojno je služil v slovitem 17. pehotnem polku, nato se je kot Maistrov borec boril za severno mejo. Bil je vojaški ataše in obveščevalec, ima tudi vzdevek »slovenski James Bond«. Njegovo življenjsko zgodbo bodo jutri zvečer predstavili v Parku vojaške zgodovine v Pivki, in sicer publicist in raziskovalec Ivo Jevnikar, Vauhnikova nečakinja in pranečak Štefka Mikluš in Viktor Vauhnik. V petek pa se bodo v Rižarni v Trstu s položitvijo cvetja in molitvijo pred krajem, kjer je stal krematorij, spomnili tudi Vauhnikovega pomembnega sodelavca Jožeta Golca in njegovega kurirja Rafaela Požarja, ki sta delovala v korist zahodnih zaveznikov. Čeprav sta bila aretirana jeseni 1944, so ju nacisti umorili in sežgali v tržaški Rižarni 4. aprila 1945 kot zadnja člana njune nekomunistične protinacistične skupine.

V oddaji Moja zgodba je bil gost zgodovinar dr. Željko Óset , ki je spregovoril o prevratni dobi v Trstu takoj po koncu prve svetovne vojne. Avtor se je namreč ukvarjal s tržaškim škofom Andrejem Karlinom, ki je od konca oktobra 1918 do aprila 1919 pisal dnevnik. Ta je bil javnosti doslej poznan zgolj v italijanskem prevodu, kljub temu, da je dnevnik pisan v slovenščini. Predstavili bomo revolucionarne razmere v katerih je bil Karlin primoran zapustiti svojo škofijo.

Magda Wolnik-Mierzwa, novinarka in ustanoviteljica Skupnosti sv. Egidija v Varšavi na Poljskem, je v soboto, 15. marca 2025, v Peterlinovi dvorani v Trstu prejela 15. Nagrado Nadje Maganja. Podeljujejo jo Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta, Slovenska zamejska skavtska organizacija, Nadjina družina ter Skupnost sv. Egidija v Furlaniji-Julijski krajini. Z njo nagradijo ženske, ki utelešajo vrednote, ki so bile pri srcu prezgodaj umrli tržaški šolnici, publicistki in kulturni delavki Nadji Maganja Jevnikar. Letošnja nagrajenka se je rodila v bližini Gdanska leta 1977, študirala je sociologijo in novinarstvo. Z možem in tremi posvojenimi otroki živi v Varšavi. Zaposlena je pri katoliški radijski in televizijski družbi, ki je del Papeške fundacije za Cerkev v stiski. Dokumentarce o položaju odrinjenih, a tudi o delu v njihovo korist, je posnela po vsem svetu. Pri Skupnosti sv. Egidija se posveča zlasti ostarelim in brezdomcem, zadnja leta še posebej beguncem iz Ukrajine.

7. marca l.1991 je Slovenija še kot del bivše države sprejela resolucijo o pomorski usmeritvi, ob mednarodnem dnevu žena, 8.marca l. 2021 pa je muzejska svetnica Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu, zgodovinarka dr. Nadja Terčon zaradi omejitev druženja ob epidemiji kovida po internetu predstavila monografijo z naslovom Sava in Jolanda. Gre za prvi šolani slovenski in hkrati takrat tudi jugoslovanski pomorščakinji, ki sta se kot prvi ženski l.1947 in leto kasneje vpisali v takrat ustanovljeno pomorsko šolo v coni B pod jugoslovansko vojaško upravo. Sava Kaluža (1929-2014) iz Postojne in Jolanda Gruden (1930-2014) iz Nabrežine pri Trstu sta v svoja življenja krepko vpletli vlogo morja. Avtorica je na temelju arhivskega gradiva napisala zgodbo o povojnem emancipacijskem projektu, ki povzema tudi izjemen razvoj slovenskega pomorstva in zapreke, ki so v tako tradicionalno moškem poklicu čakale dve pogumni mladi ženski. Nadja Terčon že nekaj desetletij raziskuje novejšo zgodovino pomorstva, l. 2015 je izšla njena obsežna monografija (416 str. in 150 fot.) "Usidrali smo se na morje" z zgodbo o vzpostavitvi slovenskega pomorstva v obdobju od 1945 do 1958. Hkrati pa to delo zapolnjuje premalo znane okoliščine vztrajnosti pri nastanku Luke Koper, in s sodobno istrsko zgodbo o tem predvsem državotvornem dejanju vzpostavljanja pomorske narave države tako dopolnjuje kulturno-zgodovinske prikaze bogate preteklosti slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu kapitana iz Trsta Bruna Volpija Lisjaka. FOTO: Jolanda Gruden (levo) in Sava Kaluža med šolanjem v Piranu leta 1948 VIR: fotodokumentacija Pomorski muzej Sergej Mašera Piran

Skozi prizmo zgodovine šolstva na Slovenskem je mogoče brez posebnih težav razbrati celotno slovensko zgodovino v minulem stoletjuZnani francoski marksistični filozof Louis Althusser je njega dni trdil, da je šola najpomembnejši ideološki aparat države. To se pravi, da po Althusserjevem mnenju država izobraževalni sistem uporablja, da bi iz učenk in učencev navsezadnje ustvarila državljanke in državljane po svojem okusu, da bi jim, drugače rečeno, med poukom vcepila ideje, predstave oziroma vrednote, ki bodo iz mladih naredili kolikor marljive in produktivne toliko oblastem poslušne odrasle, ki bodo – za dobro mero – znali živeti v tvornem sožitju z drugimi sodržavljankami in sodržavljani. Da ta teza slej ko prej ni iz trte izvita, lahko opazimo, če si pogledamo zgodovino šolstva na Slovenskem nekako od konca 19. do sredine 20. stoletja. To je bilo, kot vemo, obdobje globokih družbenih in političnih pretresov oziroma sprememb. Človek, ki se je, denimo, rodil leta 1890 v Trstu, se leta 1925 zaradi fašističnih pritiskov preselil v Maribor, leta 1942 pa pred nacističnimi okupacijskimi oblastmi pobegnil v Ljubljano, kjer je leta 1950 tudi umrl, je v vsega šestih desetletjih skusil življenje v Avstro-Ogrski, v Italiji, Nemčiji in dveh Jugoslavijah, prvi, Karađorđevi, in drugi, socialistični. In prav vsaka izmed teh držav, prav vsak izmed teh politično-ideoloških režimov si je ob svojem času prizadeval ustvariti izobraževalni sistem po svoji meri. Kako se je torej v hitrem teku let prve polovice 20. stoletja spreminjala šola na slovenskem narodnem ozemlju? Kako so se, na primer, spreminjali jeziki, v katerih se je na Slovenskem poučevalo, kako predmetnik, ki se ga je poučevalo, in kaj nam vse to pove o zgodovinskih preizkušnjah, ki smo jih Slovenci navsezadnje preživeli? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili teologa in zgodovinarja, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti ter kustosa v Slovenskem šolskem muzeju, dr. Simona Malmenvalla. Foto: poslopje Gimnazije Jurija Vege v Idriji, v katerem je po l. 1901 domovala prva državna srednja šola, v kateri je pouk potekal izključno v slovenščini (Dunja Wedam / Wikipedija)

V Kijevu so se z negodovanjem odzvali na včerajšnje srečanje Združenih držav in Rusije v Savdski Arabiji, pa tudi na današnje izjave po njem. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je tako ameriškemu kolegu Donaldu Trumpu med drugim očital, da živi v okolju ruskih dezinformacij in pomaga Rusiji iz mednarodne osamitve. Trump je pred tem dejal, da bi Zelenski lahko že zdavnaj končal vojno, in nakazal, da jo je začela Ukrajina. V oddaji tudi o tem: - Hamas ponuja izpustitev vseh talcev v zameno za trajno premirje in umik Izraela iz Gaze. - Predlog sprememb volilnega sistema brez podpore ustavne komisije - V občini Dolina pri Trstu vse več pritožb zaradi smradu iz bližnjih naftnih rezervoarjev

O odklenjenih in odprtih psihiatričnih bolnišnicah - v Trstu in Gorici nobena oseba tudi v najintenzivnejši duševni stiski ni zvezana ali zaprta Psihiater Franco Basaglia je leta 1961 prestopil prag stare psihiatrične bolnišnice v italijanski Gorici. V njej je v tistem času v bedi životarilo 600 bolnic in bolnikov z duševnimi boleznimi. Prvo dejanje, ki ga je Basaglia storil kot novi direktor bolnišnice, je bilo, da ni odobril fizičnega omejevanja pacientov. Rekel je: »Tega ne bom podpisal! To je proti mojim načelom!« S tem prvim dejanjem je Basaglia prekinil z dotedanjo prakso. V umobolnico je namreč skušal vrniti življenje in paciente enega za drugim prikazati kot ljudi z njim pripadajočim dostojanstvom. "Franco Basaglia je ikona dezinstitucionalizacije," pravi gost oddaje Glasovi svetov profesor socialnega dela in aktivist na področju dezinstitucionalizacije Vito Flaker. O delu in uspešnih pristopih Franca Basaglie v oddaji govori tudi njegov sodelavec in učenec psihiater Roberto Mezzina iz Trsta. Francu Basagli, njegovemu delu in revolucionarnim zamislim, so prostor namenili tudi v okviru Evropske prestolnice kulture GO2025 Nova Gorica/ Gorica. Dokazati želijo, da sta norost in razumnost prepletena ter neločljiva drug od drugega. GO!2025 TUKAJ

Tokrat predstavljamo novo kantato Tadeje Vulc Noetove noči, ki so jo po premieri na Koroškem izvedli v Mariboru. V Kopru so se s koncertom poklonili spominu na skladatelja in etnomuzikologa Pavleta Merkuja, v Celju pa so v Narodnem domu zveneli kvinteti za klarinet in godala. Ogledali smo si tudi dve novosti na tujih opernih odrih, v Gradcu so uprizorili Berliozove Trojance, v Trstu pa Mozartovo opero Beg iz Seraja

Evelina Umek se je rodila pri Svetem Ivanu v Trstu tik pred drugo svetovno vojno. Po diplomi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je delala kot urednica pri različnih revijah in založbah ter na Televiziji Slovenija – tam je bila urednica Otroškega in mladinskega programa, soustvarjala je kultnega Radovednega Tačka. Upokojila se je leta 1995. Napisala je romane Mandrija, Frizerka, Hiša na Krasu, Zlata poroka ali tržaški blues, Sidrišče spomina ter zbirko kratkih zgodb Odtisi v času. Napisala je več knjig za otroke in mlade. V zadnji knjigi P'nče je tematizirala svojo osebno izkušnjo vojne. Z Evelino Umek se je tik pred tem, ko ji je novembra Ženski odbor Slovenskega centra PEN podelil nagrado mira, pogovarjala Staša Grahek. Oddajo je tonsko uredil Gašper Loborec. Foto: BoBo

Tokrat v središče pozornosti postavljamo blišč iz sveta glasbe z zahoda – pred nami je namreč podelitev prestižne nagrade gremi. Med nominirance se je namreč tudi letos uvrstil kitarist Mak Grgić. V nadaljevanju oddaje se bomo posvetili še baletoma Don Kihot in Plameni Pariza, v Mariboru je potekal tudi 1. koncert 12. cikla Carpe artem, cikel FKK Slovenske filharmonije pa je na 2. koncertu sezone gostil nizozemskega dirigenta in violinista iz Japonske. Odšli smo tudi na Zlati abonma in prisluhnili Simfoničnemu orkestru iz Antwerpna, Zveza kulturnih društev Mestne občine Koper letos praznuje 60 let svojega delovanja, v sosednjem Trstu pa je bila prva operna premiera – Verdijeva Traviata.

18. oktobra leta 1405 se je rodil Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II. Prav na ta dan je bila v frančiškanski knjižnici v Ljubljani predstavitev knjige njegovih humanističnih spisov in zapisov o slovenskem ozemlju. Knjigo sta prevedla Anja Božič in Jan Dominik Bogataj, ki sta isti dan prišla tudi v studio oddaje Razgledi in razmisleki. Enej Silvij Piccolomini je bil med vsemi papeži najbolj povezan z današnjim slovenskim ozemljem kot tajnik cesarja Friderika III., kot škof v Trstu in eden glavnih akterjev pri ustanovitvi ljubljanske nadškofije. Bil pa je tudi izobražen humanist in pisatelj – v knjigi tako najdemo njegova leposlovna dela, kot so Zgodba o dveh zaljubljencih, komedija Hrizida, pa satira O bedi dvorjanov. O vsem tem se Tadeja Krečič pogovarja z Anjo Božič in Janom Dominikom Bogatajem, prevajalcema in avtorjema izbora besedil.

Po koncu prve svetovne vojne je tretjina slovenskega etničnega ozemlja pripadla Italiji in za Primorce se je začelo težko obdobje zatiranja, poitalijančevanja in preganjanja. Eden od načinov, da so Slovenci v Mussolinijevi Italiji ohranjali svojo narodno zavest, je bilo tudi ustanavljanje svojih športnih društev in športne zveze.V tej epizodi smo se pogovarjali o Udruženju slovanskih sportnih društev v Italiji in mnogih slovenskih nogometnih klubih, ki so bili ustanovljeni v Trstu, Gorici in drugod na Primorskem. Sportno udruženje je v obdobju 1925-27 organiziralo dve ligaški prvenstvi in eno pokalno tekmovanje, potem pa je fašistična oblast leta 1927 prepovedala in prisilno zaprla večino slovenskih društev in inštitucij.

Če bi se danes za nekaj dni odpravili v Buenos Aires, bi si verjetno tam med najbolj znamenitimi stavbami argentinske prestolnice ogledali tudi stadion nogometnega kluba Boca Juniors, imenovan La Bombonera, ter velikansko in arhitekturno fascinantno tržnico Abasto. In vendar ob tem morda ne bi niti vedeli, da gre za zgradbi, ki ju je zasnoval naš rojak, arhitekt Viktor Sulčič. Kako je fant, rojen slovenskim staršem v Križu pri Trstu, postal eden najbolj pomembnih arhitektov Buenos Airesa v času med obema svetovnima vojnama, nam bosta za tokratne Sledi časa pomagala zarisati umetnostna zgodovinarka dr. Irene Mislèj, ki je Sulčiča spoznala v svojem otroštvu v Argentini, kasneje pa je o njem napisala doktorsko nalogo in pripravila prvo veliko razstavo njegovih del, ter arhitekt Matej Mljač, ki je pred leti prav tako tako zasnoval fotografsko razstavo Sulčičevih del, ki je vključevala celo načrt obnove znamenitega stadiona. Oddajo je pripravila Alja Zore.

V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne. Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka. Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro. Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji Leta 2015 se je ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati v Narodnem muzeju Slovenije s kustosom mag. Jožetom Podpečnikom pogovarjala Staša Grahek. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka. Na fotografiji je avstrijska sabljaška reprezentanca; tretji z desne je Rudolf Cvetko.

V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne. Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka. Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro. Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji. Pričujoči pogovor s kustosom Narodnega muzeja v Ljubljani mag. Jožetom Podpečnikom je nastal leta 2015 ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka. Na fotografiji je avstrijska sabljaška ekipa. Rudolf Cvetko je tretji z desne. Fotodokumentacija Narodnega muzeja Slovenije

Svet Evropske centralne banke bo po pričakovanjih prvič po skoraj petih letih znižal obrestne mere v evrskem območju, in sicer za četrt odstotne točke. Poleg tega bodo objavili najnovejše napovedi inflacije in gospodarske rasti. Druge teme: - Evropske volitve se danes začenjajo na Nizozemskem, pri nas zadnji dan predčasnega glasovanja. - Izraelski napad na šolo v osrednjem delu Gaze terjal najmanj 27 življenj. - 29-te dneve knjige bodo do konca tedna gostili v 13-ih mestih po Sloveniji in v Trstu.

Tedenski pregled glasbenih dogodkov začenjamo s koncertoma Simfonic voices, v okviru katerega so v Kopru izvedli dve Pergolesijevi deli, ter koncertnim abonmajem Zavoda Celeia, v okviru katerega sta v Celju nastopila Franc Kosem in Jože Bogolin. V Fokusu oddaje se posvečamo koncertu cikla SOS Slovenske filharmonije, ki je bil ob visokem osebnem jubileju posvečen Lojzetu Lebiču, in koncertoma sodobne večkanalne elektroakustične glasbe ZVO.ČI.TI Akuzmonij Di-Fuzija. Poleg tega predstavljamo še konferenco o umetniškem raziskovanju Eparm, ki je potekala na Akademiji za glasbo, koncert godalnega kvarteta Ébène, ki je nastopal v okviru Koncertne poslovalnice Narodnega doma Maribor, ter premiero Verdijeve opere Nabucco, ki so jo uprizorili v Trstu.

Jure in Anze bosta gledala dokumentarec. Anže je smučal. Jure je kupil internet v Trstu. Če ti je Opazovalnica všeč, jo lahko podpreš in dobiš mini dodatno epizodo. Hvala. Opazovalnica #095 Zapiski: Ko pop sreča klasiko

Josef Ressel je bil morda eden zadnjih res širokih mislecev. Po osnovni izobrazbi gozdar, je pomemben pečat pustil na zelo različnih področjih. Tehnike in inovacij se je loteval na način Leonarda Da Vincija. Najbolj je znan po izumu ladijskega vijaka, pomembna je njegova vloga pri pogozdovanju Krasa, bil je hidrotehnični strokovnjak. V prvem obdobju industrijske revolucije se je ukvarjal z novimi materiali in tehnologijami, zlasti pa ga je pritegnilo raziskovanje možnosti tehnoloških izboljšav v prometu in energetiki. Med zanimivejše ideje lahko štejemo tudi brezsmradno stranišče in lokomobil. Deloval je na Dolenjskem, na Krasu, v Trstu in Ljubljani, kjer je umrl leta 1857. Josef Ressel je bil češko-nemških korenin, v Ljubljani ima svojo cesto in spomenik, v Šentjerneju so mu posvetili metuljček in penino, načrtujejo tudi Resslov most. Kakšna je njegova zapuščina?