Podcasts about trstu

V Peterlinovi dvorani v Trstu bodo nocoj podelili 62. zamejsko nagrado Vstajanje. Prejela jo bo Andrejka Možina za glasbeno-literarni projekt Besede ne ubogajo. Nagrajenka je glasbenica, skladateljica in besedilopiska, ki že dolgo raziskuje pokrajino zamejske poezije in povezuje verze z notami. V omenjeni knjigozvočnici gre za preplet različnih umetniških izrazov: poezije, glasbe in likovne umetnosti. Andrejka Možina je izbrala pesnice različnih generacij (Zora Tavčar, Irena Žerjal, Silvana Paletti, Alenka Rebula, Marija Kostnapfel, Marina Cernetig, Andreina Trusgnach Cekova) in izpostavila njihovo ustvarjalnost v prostoru Slovencev v Italiji. Besedila izbranih pesmi je uglasbila in izvedla s skupino Violoncelli Itineranti. Projekt ponuja novo, sodobno in privlačno pot širjenja slovenske poezije. Strokovno žirijo nagrade Vstajenje sestavljajo: prof. Magda Jevnikar, prof. Jadranka Cergol, prof. Adrijan Pahor, novinarka Erika Jazbar, urednica Nadia Roncelli in urednik Marij Maver.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Zavladati vetru ni lahko; še iz pravljic vemo, da je človek nasproti vetru v prepišnih dvoranah svojega hrepenenja kot prah. Veter je v drugi kratkoprozni zbirki Mateje Gomboc – prvo zbirko z naslovom Pozneje se pomeniva je avtorica izdala leta 2014 – prispodoba za marsikaj: za srečanje z radikalno tujim in podzavestnim, za občutja manjvrednosti in neizpolnjenosti, za žalovanje, grobo deziluzijo, ljubosumje, predvsem pa za prelomne trenutke obračuna s seboj. Veter je torej – tako kot v pravljicah – trenutek soočenja z mogočnim nasprotnikom, trenutek resnice, ko se neka zavesa raztrga, a je treba kljub temu kreniti naprej in urediti življenje. zavladati vetru. Zgodbe Mateje Gomboc so namreč – poleg tega, da v njih nastopajo izključno protagonistke – izvirne tudi v tem, da junakinje ne potonejo, ampak v veliki večini najdejo nekakšen izhod iz labirinta, čeprav je ta zvečine zelo ozek, včasih zgolj beckettovski: Poskusi znova. Naj spodleti bolje. Že iz teh prvih vtisov je razvidno, da pri novi zbirki kratke proze Mateje Gomboc ne gre toliko za velike prelomnice, velike poraze ali, na drugi strani, za velika zmagoslavja, kot za široko vmesno območje, kjer je treba izumiti novo preživetveno taktiko. O svojevrstni odpornosti in borbenosti, iz katere izraščajo zgodbe, zgovorno pričajo že nekateri naslovi: Zavladati vetru, Samo dihati, Live Aid, Nekaj novega, Topniški položaj, Nekdo od drugod. V svoji temeljni trdoživosti je ta proza življenjska in praktična, zaradi svojega »sleherništva« pa ponuja tudi široko identifikacijsko in bralsko katarzično polje. Večino žensk, ki naseljujejo zgodbe, namreč zlahka identificiramo v najbližji soseščini, še več, morebiti smo nekatere izmed njih celo same bralke, saj zbirka tematizira življenjske situacije žensk različnih starosti. Približno dve tretjini od skupno enaindvajsetih zgodb na takšen ali drugačen način, pogosto v obliki monologa, pripovedujejo ženske srednjih let, upokojenke ali starejše. Tudi v tem je zbirka precej izvirna, saj se zdi, da omenjena starostna skupina predstavlja svojevrstno vrzel v slovenski književnosti, čeprav gre pravzaprav za populacijo z izrednim literarnim potencialom, ki se ponaša z bogatimi pahljačami življenjskih izkušenj in je obenem pogosto sposobna izjemne (samo)refleksije. (Ob tem je dovolj pomisliti na vdovo Ido iz romana Težka voda Pie Prezelj.) Tretjina zgodb v zbirki Zavladati vetru pa pripade nasprotnemu polu: mlajšim dekletom, večinoma na pragu odraslosti, vendar je tudi avtoričin stik z mladostniškimi tematikami živ in pristen, morda zaradi učiteljskega poklica, ki ga lahko tudi brez poznavanja avtoričine biografije zaslutimo v ozadju. Tudi otipljivo najboljša in hkrati najdaljša zgodba z naslovom Učitelj, posvečena avtoričini mami, tematizira učiteljski poklic, vendar v nasprotju z drugimi zgodbami, ki se skoraj vse dogajajo v sedanjosti, sega v obdobje italijanske okupacije in zatiranja Primorske, ko se je v hišo avtoričinih prednikov naselil zadrt fašistični šolmošter in je bilo celo za zaprtimi vrati prepovedano govoriti slovensko. (Mimogrede: italijanski jezikovni pritisk v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja na Primorskem je bil tako velik, da je odstopil celo takratni koprsko-tržaški škof, sicer Italijan, češ da tolikšnega jezikovnega nasilja ni v nobeni drugi italijanski provinci, niti v Etiopiji.) Sprva sumničavi in vzvišeni učitelj, »laška glista«, kot mu pravi avtoričin ded, se čez nekaj časa nepričakovano omehča in vključi v družino, in nazadnje zastavi celo svojo besedo, da reši domačega sina iz tržaških zaporov. (Morda tudi zato sin Pepi po koncu vojne postane učitelj.) Italijanski učitelj, prišlek iz notranjosti Italije, se na subtilen način zbliža tudi z domačimi hčerami; pripovedovalki na primer na mizi diskretno pusti vabljiv kupček knjig – italijanske romane in poezijo. Pripovedovalka, ki je zaradi vojne v zadnjem letniku prekinila šolanje, se knjigam seveda ne more upreti in jih vzame v roke, in čeprav se želi pred Italijanom prikriti, je vse takoj jasno: »Ko se je vrnil iz šole, sem bila spet v kuhinji, pomagala sem mami. Postregla sem mu in ujel me je s pogledom. Zdaj sem bila zasačena jaz. Če človek bere pesmi, se mu to pozna v očeh, na ustnicah, v žaru obraza.« Učitelj pripovedovalko spodbuja, naj nadaljuje šolanje v Padovi, Trstu ali Gorici in postane učiteljica ali zdravnica. Dekle si tega goreče želi, mati jo podpre, oče in brat pa sta zgrožena: »In ti bi seveda šla, še na Laško bi šla in postala njihova!« Ta zgodba, že skorajda novela, ki v nizu polnokrvnih prizorov zajame medvojni utrip v narodnozavedni družini, je prežeta s pristnim primorskim koloritom, mimogrede in nevsiljivo pa razpre tudi protislovja medčloveških in političnih odnosov ter hrepenenje mladega dekleta, razpetega med domoljubjem in željo po izobrazbi. Žgoča žeja po izobrazbi in učenju se tesno navezuje na drugo pomembno temo zgodb: ljubezen do pisanja. Avtorica Mateja Gomboc hvalospev pisanju in literaturi večkrat spontano vtke v pripovedni kontekst, najbolj premočrtno, v domala biblični razsežnosti v prvi zgodbi Ristanc nazaj: »Nov stavek, ki ga še nikoli ni videla niti slišala in se je izpisal z njeno roko, je bil kot novoustvarjeni dan, in bilo je prav dobro. Odslej je vedela za veličastje te možnosti in je nanjo čakala s slastjo, kdaj bo spet sedla k praznemu listu in zapisala prvo črko, besedo, stavek.« Kot piše avtorica spremne besede Ignacija Fridl Jarc zbirka Mateje Gomboc Zavladati vetru prinaša skorajda učbeniško raznolik in posamičnim tematikam izjemno tenkočutno prilegajoč se nabor kratkoproznih formalnih okvirov: pismo, dramatiziran prizor, prvoosebno pripoved, poročilo neznanega opazovalca itd. Pisateljičin slog in tempo sta odločna, jasna in osredotočena, vsekakor pa so se avtorici najbolj posrečile zgodbe, ki so izšle iz domačega, dobro znanega stvarnega in psihološkega konteksta (Ristanc nazaj, Jazbina, Nekdo od drugod, Zamuda, Učitelj, Suhi zid), nekoliko manj pa tiste, ki tematsko tako ali drugače segajo na primer v Ameriko, Nemčijo ali še kam drugam. Zavladati vetru ni lahko, kratki zgodbi tudi ne.

Tradicionalni ponedeljkov večer Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani v Trstu bo nocoj prinesel pogovor o slovenskih vojnih letih v arhivu dr. Albina Šmajda. Po objavi druge knjige dokumentov iz zapuščine omenjenega politika (ti v mnogočem zadevajo tudi Trst in Primorsko) bosta govorila njena glavna urednika Mateja Jeraj in Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije iz Ljubljane. O Trstu, njegovi kulturni dediščini, bralni kulturi v mestu in še o marsičem, tudi o knjigah o mestu, bosta jutri dopoldne v Josipinini knjigarni Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani govorili urednici Martina Kafol (ZTT) in Nadia Roncelli (Mladika). Prvo je izdalo prvi slovenski vodnik po mestu Kako lep je Trst, druga pa se lahko pohvali z vodnikom, ki je namenjen nekoliko mlajšim: Po vodi, po suhem in počez. Potepanja od Barkovelj do Škednja. Urednici bosta predstavili tudi pomen založb tako za Slovence, ki živijo v Italiji kot za italijanske bralce, ki prek prevodov spoznavajo slovensko kulturo.

S fotografsko razstavo v Trstu so oživili spomin na zgodovino in izročilo, ki ju v Rablju v Kanalski dolini dandanes skušajo turistično vrednotiti. Stoletja je tamkajšnji rudnik spadal med najpomembnejše rudnike svinca in cinka v vsej Evropi in močno zaznamoval zgodovino kraja z gospodarskega in družabnega vidika. Nekdanji rudnik, ki obsega okoli 130 km rovov do 520 m pod zemljo, so spremenili v mednarodni georudarski park, ki ohranja spomin na rudarski poklic in je hkrati turistična in izobraževalna znamenitost. Fotografije, ki so razstavljene v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine v Trstu, pričajo tako o življenju in delu rudarjev kot o življenju Rabeljčanov, saj je bil v začetku XX. stoletja Rabelj zelo velika in živahna vas s približno 3.000 prebivalci. Po zaprtju rudnika leta 1991 je kraj močno prizadelo izseljevanje. Posebno zanimiv je načrt vrednotenja znamenitega Štolna, ki pod zemljo povezuje Rabelj z Logom pod Mangartom. Julija bo praznoval 120. obletnico odprtja, še piše beneški petnajstdnevnik Dom.

V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu bodo uprizorili Županovo Micko, prvo slovensko dramsko besedilo iz leta 1789, ki ga je Anton Tomaž Linhart napisal po nemški predlogi, na tržaškem odru pa bo postavljeno v petdeseta leta prejšnjega stoletja med kras, morje in večkulturni Trst. Pa še o dveh premierah: V Mestnem gledališču Ptuj nas čaka Kar je bilo in kar bo – mož in žena se odpravita v gledališče, tam pa ugotovita, da v predstavi v bistvu nastopata sama. Zazreta se v svojo zgodovino, ob tem pa še dilema: si želita pogledati tudi v svojo prihodnost? In še v Slovensko ljudsko gledališče v Celju gremo, na arktično tragikomedijo Kokkola, ki na duhovit in mestoma ciničen način problematizira centralizacijo, mrtvost malih krajev in izgubljenost mlajše generacije.

Ena najbolj skrivnostnih slovenskih osebnosti sredine 20. stoletja je Vladimir Vauhnik. Včeraj je minilo 70 let od njegove smrti v Buenos Airesu v Argentini. Med prvo svetovno vojno je služil v slovitem 17. pehotnem polku, nato se je kot Maistrov borec boril za severno mejo. Bil je vojaški ataše in obveščevalec, ima tudi vzdevek »slovenski James Bond«. Njegovo življenjsko zgodbo bodo jutri zvečer predstavili v Parku vojaške zgodovine v Pivki, in sicer publicist in raziskovalec Ivo Jevnikar, Vauhnikova nečakinja in pranečak Štefka Mikluš in Viktor Vauhnik. V petek pa se bodo v Rižarni v Trstu s položitvijo cvetja in molitvijo pred krajem, kjer je stal krematorij, spomnili tudi Vauhnikovega pomembnega sodelavca Jožeta Golca in njegovega kurirja Rafaela Požarja, ki sta delovala v korist zahodnih zaveznikov. Čeprav sta bila aretirana jeseni 1944, so ju nacisti umorili in sežgali v tržaški Rižarni 4. aprila 1945 kot zadnja člana njune nekomunistične protinacistične skupine.

V oddaji Moja zgodba je bil gost zgodovinar dr. Željko Óset , ki je spregovoril o prevratni dobi v Trstu takoj po koncu prve svetovne vojne. Avtor se je namreč ukvarjal s tržaškim škofom Andrejem Karlinom, ki je od konca oktobra 1918 do aprila 1919 pisal dnevnik. Ta je bil javnosti doslej poznan zgolj v italijanskem prevodu, kljub temu, da je dnevnik pisan v slovenščini. Predstavili bomo revolucionarne razmere v katerih je bil Karlin primoran zapustiti svojo škofijo.

Magda Wolnik-Mierzwa, novinarka in ustanoviteljica Skupnosti sv. Egidija v Varšavi na Poljskem, je v soboto, 15. marca 2025, v Peterlinovi dvorani v Trstu prejela 15. Nagrado Nadje Maganja. Podeljujejo jo Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta, Slovenska zamejska skavtska organizacija, Nadjina družina ter Skupnost sv. Egidija v Furlaniji-Julijski krajini. Z njo nagradijo ženske, ki utelešajo vrednote, ki so bile pri srcu prezgodaj umrli tržaški šolnici, publicistki in kulturni delavki Nadji Maganja Jevnikar. Letošnja nagrajenka se je rodila v bližini Gdanska leta 1977, študirala je sociologijo in novinarstvo. Z možem in tremi posvojenimi otroki živi v Varšavi. Zaposlena je pri katoliški radijski in televizijski družbi, ki je del Papeške fundacije za Cerkev v stiski. Dokumentarce o položaju odrinjenih, a tudi o delu v njihovo korist, je posnela po vsem svetu. Pri Skupnosti sv. Egidija se posveča zlasti ostarelim in brezdomcem, zadnja leta še posebej beguncem iz Ukrajine.

7. marca l.1991 je Slovenija še kot del bivše države sprejela resolucijo o pomorski usmeritvi, ob mednarodnem dnevu žena, 8.marca l. 2021 pa je muzejska svetnica Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu, zgodovinarka dr. Nadja Terčon zaradi omejitev druženja ob epidemiji kovida po internetu predstavila monografijo z naslovom Sava in Jolanda. Gre za prvi šolani slovenski in hkrati takrat tudi jugoslovanski pomorščakinji, ki sta se kot prvi ženski l.1947 in leto kasneje vpisali v takrat ustanovljeno pomorsko šolo v coni B pod jugoslovansko vojaško upravo. Sava Kaluža (1929-2014) iz Postojne in Jolanda Gruden (1930-2014) iz Nabrežine pri Trstu sta v svoja življenja krepko vpletli vlogo morja. Avtorica je na temelju arhivskega gradiva napisala zgodbo o povojnem emancipacijskem projektu, ki povzema tudi izjemen razvoj slovenskega pomorstva in zapreke, ki so v tako tradicionalno moškem poklicu čakale dve pogumni mladi ženski. Nadja Terčon že nekaj desetletij raziskuje novejšo zgodovino pomorstva, l. 2015 je izšla njena obsežna monografija (416 str. in 150 fot.) "Usidrali smo se na morje" z zgodbo o vzpostavitvi slovenskega pomorstva v obdobju od 1945 do 1958. Hkrati pa to delo zapolnjuje premalo znane okoliščine vztrajnosti pri nastanku Luke Koper, in s sodobno istrsko zgodbo o tem predvsem državotvornem dejanju vzpostavljanja pomorske narave države tako dopolnjuje kulturno-zgodovinske prikaze bogate preteklosti slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu kapitana iz Trsta Bruna Volpija Lisjaka. FOTO: Jolanda Gruden (levo) in Sava Kaluža med šolanjem v Piranu leta 1948 VIR: fotodokumentacija Pomorski muzej Sergej Mašera Piran

Skozi prizmo zgodovine šolstva na Slovenskem je mogoče brez posebnih težav razbrati celotno slovensko zgodovino v minulem stoletjuZnani francoski marksistični filozof Louis Althusser je njega dni trdil, da je šola najpomembnejši ideološki aparat države. To se pravi, da po Althusserjevem mnenju država izobraževalni sistem uporablja, da bi iz učenk in učencev navsezadnje ustvarila državljanke in državljane po svojem okusu, da bi jim, drugače rečeno, med poukom vcepila ideje, predstave oziroma vrednote, ki bodo iz mladih naredili kolikor marljive in produktivne toliko oblastem poslušne odrasle, ki bodo – za dobro mero – znali živeti v tvornem sožitju z drugimi sodržavljankami in sodržavljani. Da ta teza slej ko prej ni iz trte izvita, lahko opazimo, če si pogledamo zgodovino šolstva na Slovenskem nekako od konca 19. do sredine 20. stoletja. To je bilo, kot vemo, obdobje globokih družbenih in političnih pretresov oziroma sprememb. Človek, ki se je, denimo, rodil leta 1890 v Trstu, se leta 1925 zaradi fašističnih pritiskov preselil v Maribor, leta 1942 pa pred nacističnimi okupacijskimi oblastmi pobegnil v Ljubljano, kjer je leta 1950 tudi umrl, je v vsega šestih desetletjih skusil življenje v Avstro-Ogrski, v Italiji, Nemčiji in dveh Jugoslavijah, prvi, Karađorđevi, in drugi, socialistični. In prav vsaka izmed teh držav, prav vsak izmed teh politično-ideoloških režimov si je ob svojem času prizadeval ustvariti izobraževalni sistem po svoji meri. Kako se je torej v hitrem teku let prve polovice 20. stoletja spreminjala šola na slovenskem narodnem ozemlju? Kako so se, na primer, spreminjali jeziki, v katerih se je na Slovenskem poučevalo, kako predmetnik, ki se ga je poučevalo, in kaj nam vse to pove o zgodovinskih preizkušnjah, ki smo jih Slovenci navsezadnje preživeli? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili teologa in zgodovinarja, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti ter kustosa v Slovenskem šolskem muzeju, dr. Simona Malmenvalla. Foto: poslopje Gimnazije Jurija Vege v Idriji, v katerem je po l. 1901 domovala prva državna srednja šola, v kateri je pouk potekal izključno v slovenščini (Dunja Wedam / Wikipedija)

V Kijevu so se z negodovanjem odzvali na včerajšnje srečanje Združenih držav in Rusije v Savdski Arabiji, pa tudi na današnje izjave po njem. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je tako ameriškemu kolegu Donaldu Trumpu med drugim očital, da živi v okolju ruskih dezinformacij in pomaga Rusiji iz mednarodne osamitve. Trump je pred tem dejal, da bi Zelenski lahko že zdavnaj končal vojno, in nakazal, da jo je začela Ukrajina. V oddaji tudi o tem: - Hamas ponuja izpustitev vseh talcev v zameno za trajno premirje in umik Izraela iz Gaze. - Predlog sprememb volilnega sistema brez podpore ustavne komisije - V občini Dolina pri Trstu vse več pritožb zaradi smradu iz bližnjih naftnih rezervoarjev

O odklenjenih in odprtih psihiatričnih bolnišnicah - v Trstu in Gorici nobena oseba tudi v najintenzivnejši duševni stiski ni zvezana ali zaprta Psihiater Franco Basaglia je leta 1961 prestopil prag stare psihiatrične bolnišnice v italijanski Gorici. V njej je v tistem času v bedi životarilo 600 bolnic in bolnikov z duševnimi boleznimi. Prvo dejanje, ki ga je Basaglia storil kot novi direktor bolnišnice, je bilo, da ni odobril fizičnega omejevanja pacientov. Rekel je: »Tega ne bom podpisal! To je proti mojim načelom!« S tem prvim dejanjem je Basaglia prekinil z dotedanjo prakso. V umobolnico je namreč skušal vrniti življenje in paciente enega za drugim prikazati kot ljudi z njim pripadajočim dostojanstvom. "Franco Basaglia je ikona dezinstitucionalizacije," pravi gost oddaje Glasovi svetov profesor socialnega dela in aktivist na področju dezinstitucionalizacije Vito Flaker. O delu in uspešnih pristopih Franca Basaglie v oddaji govori tudi njegov sodelavec in učenec psihiater Roberto Mezzina iz Trsta. Francu Basagli, njegovemu delu in revolucionarnim zamislim, so prostor namenili tudi v okviru Evropske prestolnice kulture GO2025 Nova Gorica/ Gorica. Dokazati želijo, da sta norost in razumnost prepletena ter neločljiva drug od drugega. GO!2025 TUKAJ

Prireditvam ob slovenskem kulturnem prazniku se pridružujejo tudi rojaki v Clevelandu. V dvorani slovenske župnije svetega Vida bo jutri Slovenski kulturni večer, ki ga pripravlja generalna konzulka Suzana Češarek. Na prireditvi se bodo poleg Prešerna spomnili tudi slovenskih pesnikov in pisateljev, ki so živeli in ustvarjali v ZDA, med drugim priseljenca v Cleveland po drugi svetovni vojni Karla Mauserja ter pesnika, glasbenika in prevajalca Ivana Zormana. Nastopila bosta lektor slovenskega jezika Luka Zibelnik, ki poučuje na clevelandski državni univerzi in na Lakeland Community College in Mojca Slak. Zdaj pa še v Trst. Slovenska prosveta v sodelovanju z Društvom slovenskih izobražencev po zamisli in v izvedbi društva MOSP pripravlja skupno Prešernovo proslavo z naslovom Z besedo na dan, ki bo nocoj v Peterlinovi dvorani v Trstu. Sodelujejo vokalna skupina Anakrousis, Radijski oder in recitatorji. Slavnostna govornica bo logopedinja Anika Tosolini.

Kakšen je pomen otroške in mladinske gledališke vzgoje pri nas danes? To je vprašanje, ki ga bo odprl današnji, tradicionalni ponedeljkov večer v Peterlinovi dvorani v Trstu. Pripravlja ga Društvo slovenskih izobražencev, tokrat v sodelovanju z Radijskim odrom. Javno debato pripravljata debato ob 80-letnici rojstva Lučke Peterlin Susič. O vzgoji otrok in mladih k ljubezni do slovenskega jezika, kulture in pripadnosti skozi prizmo gledališke dejavnosti bodo razmišljali gostje: gledališka pedagoginja v šolah, igralka in odbornica Radijskega odra Julija Berdon, predsednica Slovenskega katoliškega prosvetnega društva Frančišek B. Sedej iz Števerjana in igralka v društveni dramski skupini Ilaria Bergnach in študent na AGRFT Nejc Kravos. Pogovor bo vodila radijska in televizijska voditeljica ter koordinatorka dramske skupine Slovenskega kulturnega društva Prešeren iz Boljunca pri Trstu Jasmina Gruden. Začetek bo ob 20.30.

Pri založbi Mladika v Trstu je izšel zbornik z naslovom V Rebulovem vetru, ki z različnimi pristopi in pogledi osvetljuje raznoliki opus pisatelja in esejista Alojza Rebule. Delo vsebuje eseje, ki so jih kot poklon tržaškemu pisatelju ob stoletnici njegovega rojstva prispevali znani avtorji in so ga sinoči (ponedeljek zvečer) premierno predstavili v Peterlinovi dvorani v Trstu.

Poročamo o ravnokar končanem filmskem festivalu v Trstu. V goriški palači Attems, kjer ima sedež pokrajinski muzej, pa je na ogled obsežna razstava posvečena Andyju Warholu, ameriškemu velikanu poparta. Dežela Furlanija Julijska krajina jo je uvrstila v niz dogodkov, ki jih prirejajo v sklopu brezmejne Evropske prestolnice kulture.

Pisatelj, dramaturg in prevajalec Alojz Rebula je do upokojitve poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu, v svojih delih pa se je ukvarjal predvsem z življenjem Slovencev kot narodne manjšine in z našo nacionalno problematiko, ki je povezana z moralno. Lani je minilo sto let od njegovega rojstva v Šempolaju pri Nabrežini pri Trstu. Zato so društva in ustanove, ki so včlanjene v Slovensko prosveto v Trstu, pripravili niz prireditev V Rebulovem vetru. Na njih so osvetlili Rebulovo življenje in literarno ustvarjanje, narodnostne in teološke misli in zavezanost demokratičnim vrednotam. Društvo slovenskih izobražencev in založba Mladika sta zdaj izdala zbornik esejev z naslovom V Rebulovem vetru, ki ga je uredil Ivo Jevnikar in bo danes ob 20.30 premierno predstavljen v Peterlinovi dvorani v Trstu. Za zbornik so svoja besedila prispevali ugledni avtorji: Miroslav Košuta, Milček Komelj, Marija Pirjevec, Aleš Maver, Alenka Puhar, Igor Grdina, Ignacija Fridl Jarc, Barbara Zlobec in Božo Rustja. Mladika je v jubilejnem letu posvetila pisatelju vrsto krajših zapisov že v 7. številki svoje revije, v pripravi pa je še izdaja romana Zeleno izgnanstvo v italijanskem prevodu.

Tokrat predstavljamo novo kantato Tadeje Vulc Noetove noči, ki so jo po premieri na Koroškem izvedli v Mariboru. V Kopru so se s koncertom poklonili spominu na skladatelja in etnomuzikologa Pavleta Merkuja, v Celju pa so v Narodnem domu zveneli kvinteti za klarinet in godala. Ogledali smo si tudi dve novosti na tujih opernih odrih, v Gradcu so uprizorili Berliozove Trojance, v Trstu pa Mozartovo opero Beg iz Seraja

V Avstriji se nadaljujejo pogajanja svobodnjaške in ljudske stranke o sestavi vlade. Kaj bi takšna vlada pomenila za položaj avtohtonih narodih skupnosti? Bi se lahko razmere poslabšale? O tem se pogovarjamo z ddr. Marianom Wakounigom, ki je lani prevzel vodenje Centra avstrijskih narodnosti na Dunaju. Gostimo vsestransko dejavnega Borisa Pangerca iz Doline pri Trstu. Literat, upokojeni profesor, nekdanji župan, dolgoletni pevec in oljkar je pod naslovom Vmesni čas izdal zbirko kratkih zgodb, v katerih uporablja tudi narečne besede. Narečje je temelj za učenje jezika, je prepričan in ponosen na mlade v Dolini pri Trstu, ki ga negujejo. Vsestransko dejavna je tudi porabska Slovenka Ilona Bartakovič, dobitnica najvišjega madžarskega priznanja za izjemne dosežke na narodnostnem področju. Prejela ga je za dolgoletno delo pri ohranjanju slovenske kulture in jezika na Madžarskem. Upokojena vzgojiteljica še vedno skrbi za malčke v vrtcu, ukvarja se z manjšinsko politiko in poje. V Slovenskem domu Bazovica na Reki pa si ogledamo komedijo Branislava Nušića Žalujoči ostali, s katero je navdušila domača gledališka skupina. Zakaj? Prisluhnite!Foto (zajem zaslona): Slovenski dom Bazovica s kratkim filmom vabi na ogled predstave

Evropska prestolnica kulture GO!2025 računa tudi na Slovence iz sosednjih držav in sveta. Državna sekretarka Vesna Humar, ki je bila tesno vpeta v prve priprave in oblikovanje prijavne knjige, pojasnjuje, kakšno vlogo so v zasnovi imeli rojaki na drugi strani meje. Porabski Slovenci imajo smele načrte za razvoj turizma. Poleg Filovega mlina, edinega takšnega na Madžarskem, bi radi obnovili mlinarjevo hišo in naredili zanimivo turistično točko, napoveduje Karel Holec. V Lokvah v Gorskem kotarju se pridružimo članom enega najmlajših slovenskih društev na Hrvaškem in vas povabimo v Narodni muzej Slovenije, kjer je do začetka maja na ogled razstava o vsestransko dejavnem tržaškem Slovencu Josipu Pangercu.Foto (Vida Toš) - Filov mlin na Gornjem Seniku

Nocojšnji večer Društva slovenskih izobražencev iz Trsta bo odprl zanimivo tematiko - sobivanje z duševno boleznijo. Pred nekaj meseci je na to temo pri milanski založbi Meltemi izšla knjiga tržaške jezikoslovke in kulturne delavke Elene Cerkvenič. Gre za dnevniške zapiske, v katerih avtorica opisuje, kako je v njeno življenje kruto vdrla duševna bolezen in kako se je z njo postopoma navadila sobivati do te mere, da jo danes v nekem smislu celo »ljubi«. Z avtorico se bo pogovarjala režiserka in publicistka Loredana Gec, odlomke iz knjige pa bo brala Barbara Rustia. Večer bo uvedel psihiater dr. Bernard Špacapan. Nocoj ob 20.30 v Peterlinovi dvorani v Trstu. V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici pa so do 20. tega meseca podaljšali ogled razstave Paole Bertolini Grudina Zgodba o odrešenju razodeta otroškim srcem. Ob delavnikih si jo od 16. do 18. ure lahko ogledate tudi v spremstvu moža Walterja Grudine. Več organizacij je razstavo pripravilo ob peti obletnici prerane smrt tankočutne ilustratorke iz Ločnika pri Gorici.

V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu bo nocoj premiera predstave Tako bližji, avtor besedila in režije je tržaški ustvarjalec Luca Quaia. V nedeljo pa bo v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu premierna uprizoritev pripovedovalsko-glasbene predstave Dedal v režiji Jerneja Lorencija. V oddaji boste lahko izvedeli, kako je urejena logistika do prizorišč Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica in kaj novega prinaša nov cikel nedeljskih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija – Mozartine 2025.Vabljeni k poslušanju.

V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu bo nocoj premiera predstave Tako bližji, avtor besedila in režije je tržaški ustvarjalec Luca Quaia, v nedeljo pa bo v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu premierna uprizoritev pripovedovalsko-glasbene predstave Dedal v režiji Jerneja Lorencija. V oddaji boste izvedeli, kako je urejena logistika do prizorišč Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica, zaključili pa jo bomo z novim ciklom nedeljskih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija – Mozartine 2025. Vabljeni k poslušanju!

Kakšna silvestrovanja pripravljajo v Trstu, Gorici, na Hrvaškem, v Beogradu, na Dunaju in v Berlinu? Prispevke so pripravili Špela Lenardič, Tanja Borčič Bernard, Boštjan Anžin, Petra Kos Gnamuš in Maja Derčar.

Slovensko planinsko društvo Trst je 120. obletnico ustanovitve praznovalo tudi s projektom od Trsta do Triglava s kolesom in na smučeh. O zgodovini in današnjem delovanju društva pripoveduje dolgoletna predsednica Marinka Pertot. O 120 kilometrov dolgem potovanju od Narodnega doma v Trstu do Triglava pa Veronika Skerlovaj in Jernej Bufon, dva od deseterice članov društva, ki jim je uspel ta podvig. Na veliko podvigov je lahko ponosen tudi Roman Verdel, vsestranski glasbenik in glasbeni pedagog, zborovodja in skladatelj, prvi ravnatelj Slovenske glasbene šole dežele Koroške in profesor slovenščine. Čemu vse se bo predsednik Slovenskega prosvetnega društva Borovlje posvetil po upokojitvi? Prisluhnite! Foto(Nebojša Tejić/STA): Podelitev reda za zasluge predsednici Slovenskega planinskega društva Trst Marinki Pertot  

V Sydneyju v Avstraliji, v verskem središču svetega Rafaela v Merrylandsu, so božič praznovali ob obnovljenih jaslicah, nam je povedal slovenski župnik p. Darko Žnidaršič [0.57]. V Freyming-Merlebachu v Franciji so pripravili velike jaslice iz hruškovih plohov. Kje so postavljene, nam je povedal slovenski župnik in delegat za Francijo Jože Kamin [14.28]. V Göteborgu na Švedskem so se zbrali tudi na Štefanovo in molili za našo domovino Slovenijo, smo slišali v poročilu slovenskega župnika Zvoneta Podvinskega [25.56]. Ob koncu oddaje tudi o Černetovi nagradi 2024, prejel jo je Dimitrij Žbogar iz Zgonika pri Trstu [38.51].

Evelina Umek se je rodila pri Svetem Ivanu v Trstu tik pred drugo svetovno vojno. Po diplomi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je delala kot urednica pri različnih revijah in založbah ter na Televiziji Slovenija – tam je bila urednica Otroškega in mladinskega programa, soustvarjala je kultnega Radovednega Tačka. Upokojila se je leta 1995. Napisala je romane Mandrija, Frizerka, Hiša na Krasu, Zlata poroka ali tržaški blues, Sidrišče spomina ter zbirko kratkih zgodb Odtisi v času. Napisala je več knjig za otroke in mlade. V zadnji knjigi P'nče je tematizirala svojo osebno izkušnjo vojne. Z Evelino Umek se je tik pred tem, ko ji je novembra Ženski odbor Slovenskega centra PEN podelil nagrado mira, pogovarjala Staša Grahek. Oddajo je tonsko uredil Gašper Loborec. Foto: BoBo

Na koncertu cikla Solo e da camera je 21. februarja 2024 nastopil harmonikar Mile Đurđević Žojan. Prihaja iz glasbene družine iz Smedereva v Srbiji, kjer je končal srednjo glasbeno šolo. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral v razredu Boruta Zagoranskega, eno leto je preživel tudi na izmenjavi Erasmus na Glasbenem konservatoriju v Trstu. JOHANN SEBASTIAN BACH: UMETNOST FUGE, BWV 1080: CONTRAPUNCTUS SOFIA GUBAIDULINA: DE PROFUNDIS ZA HARMONIKO JOŠT JUHANT: LUMEN ZA HARMONIKO IN ELEKTRONIKO "Če razumemo instrument kot umeten podaljšek človeškega telesa, potem je harmonika v rokah mojstra Mileta izrazita potrditev takega razumevanja." Lojze Lebič

Kakšno je predpraznično vzdušje v Trstu? Praznike bo najbrž marsikdo izkoristil tudi za veselje na belih strminah. So smučišča v sosednji Furlaniji Julijski krajini že v pogonu? Po čem si bodo iztekajoče se leto zapomnili Slovenci v Italiji, kateri dogodki so bili ključni za narodno skupnost?

Piše Katja Šifkovič, bereta Eva longyka Marušič in Igor Velše. Vmesni čas, zbirka enajstih kratkih zgodb Borisa Pangerca, je delo, ki se ne pretvarja in s svojo preprostostjo piše zgodbo o ljudeh, kraju in preteklosti, o pozabljenem času. Pangerčeva sposobnost prepletanja osebnih in kolektivnih zgodb iz Doline pri Trstu z brezčasnimi vprašanji o življenju, smrti in minevanju pritegne bralca tako, da se počuti, kot bi bil sam del teh pripovedi. Boris Pangerc je slovenski jezikoslovec, pedagog, kulturnik in publicist. Šolal se je v domačem kraju in v Trstu, nato pa v Ljubljani diplomiral iz slovenskega jezika in književnosti. Poučeval je slovenščino, zgodovino in zemljepis ter bil ravnatelj šole na Proseku. Dejavno je sodeloval z radijskimi in televizijskimi postajami, raziskoval ljudsko gradivo ter objavljal članke in reportaže, zlasti za Primorski dnevnik. Znan je tudi kot raziskovalec dolinskega govora in ustvarjalec vrhunskega oljčnega olja, za katero je prejel številne nagrade. Ustanovil je salon kakovostnih oljčnih olj Olio Capitale in dejavno deluje v zborovskem petju. Njegova literarna in kulturna zapuščina vključuje tudi njegove pesmi, ki so jih uglasbili ugledni skladatelji. Tematsko se zbirka Vmesni čas dotika najglobljih vprašanj človekovega bivanja: minevanja, identitete, ljubezni, telesnosti in pripadnosti. Pangerc raziskuje, kako dogodki iz preteklosti oblikujejo naše življenje danes, kako so naši osebni spomini del širše zgodovinske naracije ter kako se v teh prepletih oblikuje občutek pripadnosti – kraju, ljudem, času. V času, ko literatura pogosto išče zapletene oblike izražanja, Pangerčev pristop dokazuje, kako močan je lahko jezik, ko je omejen na tisto najnujnejše: "In vidiš pred sabo vse kot na filmskem traku. Vidiš sebe in celo vas, vso okolico in vse ljudi, ki jih ne poznaš in vse dogodke, ki so se zgodili, pa če si jim bil priča ali ne." Pangerčeve zgodbe delujejo kot natančno izdelani filmski kadri – detajli so jasni, pripovedi pa polne občutkov in refleksije. Kot pripovedovalec se Pangerc izogiba moraliziranju; njegovo pisanje je brezkompromisno, a nikoli cinično. Kjer bi drugi avtorji morda zapadli v sentiment, Pangerc ostaja zvest resničnosti, ki jo opazuje z očesom kronista, a tudi z dušo umetnika. Jezik, čeprav preprost, je poetičen in učinkovit, a bralcu kljub temu ne prizanaša. Tistim ki jim primorsko narečje ni znano, se morda zgodi, da nekaterih besed ne bodo prepoznali, vendar to nikakor ne zmanjšuje čustvenega učinka zbirke – nasprotno, prav jezikovna barvitost še dodatno poglablja občutek pripadnosti kraju in njegovim ljudem. Pangerčev dar opazovanja se kaže v tem, kako liki v zbirki zaživijo pred nami kot resnične, "krvave" osebe, ki jih lahko skorajda slišimo in vidimo. Sonja, Drago, Miro, Alenka in drugi prebivalci njegovih zgodb niso le literarni konstrukti, temveč dihajo, govorijo in delujejo kot naši sosedje ali prijatelji. Pangerc ne piše, da bi očaral, piše, ker mora, in ravno ta neolepšana nujnost daje njegovemu delu poseben pečat. Zbirka Vmesni čas je dokaz, da lahko literatura, ki ostaja zvesta koreninam – krajem, ljudem in zgodbam – vedno najde svoje mesto v sodobnem svetu. To je knjiga, ki nas uči, kako gledati svet z očmi, ki vidijo pod površje.

V Narodni in univerzitetni knjižnici so podelili Trubarjevi priznanji za leto 2024. V Galeriji Cankarjevega doma je vrata odprl 15. Slovenski bienale ilustracije, podelili so tudi nagrado, plaketi in priznanja Hinka Smrekarja. Društvo slovenskih pisateljev ima novega predsednika, v Trstu rojenega pesnika, pisatelja, dramatika in kritika Marija Čuka.

Slovenščina v Italiji je naslov znanstvene monografije, v kateri so raziskovalke in raziskovalci Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu z različnih plati in zornih kotov obdelali današnji položaj slovenskega jezika v Italiji. Ta se spreminja, tako kot se spreminja družba, v kateri živimo. Če je bila pred pol stoletja slovenščina v Italiji temeljni pokazatelj narodne pripadnosti, je danes drugače. Vloga in pomen slovenskega jezika sta manj enoznačna, manj podobna črno beli sliki in bliže številnim odtenkom sive, ugotavlja dr. Sara Brezigar, predsednica SLORI-ja, v predgovoru monografije. Kakšna je torej vloga in pomen slovenščine v Italiji danes? Vprašanje se sliši enostavno, ampak odgovor je zelo kompleksen, pravi jezikoslovka in prevajalka dr. Matejka Grgič, ki je uredila znanstveno monografijo Slovenščina v Italiji.

Društvo slovenskih pisateljev je na izrednem volilnem občnem zboru po odstopu dosedanjega predsednika Dušana Merca za novega predsednika soglasno izvolilo v Trstu rojenega pesnika, pisatelja, dramatika in kritika Marija Čuka, ki je bil edini kandidat. Z njim se je pogovarjala Petra Meterc.

V Narodnem muzeju Slovenije so minuli teden odprli razstavo o Josipu Pangercu, politiku, posestniku, trgovcu in umetniku. Ta vsestranski zamejski Slovenec je namreč nekaj časa veljal za pozabljenega. Pri založbah Hart, Mladinska knjiga in Grlica pa so v novembru izšla številna dela, namenjena najmlajšim bralcem. V galeriji Equrna bo danes odprtje razstave Interierji, ki jo kurira Arne Brejc. Vabljeni k poslušanju!

Napovedujemo dve gledališki premieri. Tako v Trstu kot v Kranju so segli po delih sodobnih evropskih avtorjev. Drama Svinje hrvaškega pisca Tomislava Zajca z absurdom in grotesko raziskuje velikokrat nevidno in obširno področje osamljenosti. Razodetje švedskega dramatika Mattiasa Anderssona se prav tako dotika duševnih stisk in žgočih družbenih vprašanj v svetu, ki drvi v katastrofo. Slovenski fotograf Jaka Babnik pa razstavlja v Beogradu in z naslovom Pomembno je, kaj vaše oči vidijo, vabi k razmisleku o fotografiji in našem pogledu.

V decembru se družimo z možgani, ki so jih po svetu odpeljali - možgani! Prof. Karla Klokočovnik Evans je kognitivna nevroznanstvenica, ki se veliko ukvarja z vidnim zaznavanjem, pozornostjo in spominom. Njena raziskovalna pot je pestra in jo je vodila od Univerze v Trstu, kjer je diplomirala iz eksperimentalne psihologije, do slovitega Princetona v Združenih državah Amerike, kjer je zaključila magisterij in doktorat. V svoji karieri pa je delovala med drugim tudi na drugih univerzah bršljanove lige, kot sta MIT in Harvard. Na Univerzi v Yorku pa vodi laboratorij za kompleksno kognitivno procesiranje. Mojca Delač je v pogovoru z njo preverila, kaj na področju kognitivne psihologije je bilo po mnenju prof. Karle Klokočovnik Evans najbolj prodorno v letu 2024.

Gostja oddaje odprto za srečanja je Elena Cerkvenič, Slovenka v Trstu, diplomirana jezikoslovka in profesorica nemškega jezika, pobudnica številnih dogodkov za širjenje slovenskega jezika in kulture v Italiji ter izredno dejavna v krogih ljudi, ki živijo ali so doživeli izkušnjo, podobno njeni. V začetku 90. let prejšnjega stoletja se je soočila s težko diagnozo: shizofrenija. Svojemu življenju je morala zgraditi nove temelje. Letos je izšla njena knjiga s spomini "Sem shizofrena in ljubim svojo norost". V njej podrobno in zelo čutno opisuje doživljanje svoje bolezni. Preplete ga s srečanji, ki so jo opogumila, razmišlja o družbenem položaju oseb s težavami v duševnem zdravju in o svobodi, ki jo je njej in drugim dal tržaški psihiater - revolucionar Franco Basaglia.

Gospodarsko sodelovanje z Italijo je izjemno pomembno za Slovenijo, še posebej v povezavi s Furlanijo – Julijsko krajino, ki je naše naravno geografsko in gospodarsko zaledje, je ob obisku v Trstu poudaril minister za gospodarstvo Matjaž Han. Srečal se je z več predstavniki gospodarstva in slovenske narodne skupnosti. Na pogovoru z odbornikom za gospodarske dejavnosti in turizem dežele Furlanija – Julijska krajina Sergiem Emidijem Binijem je bil izpostavljen pomen Evropske prestolnice kulture. Posebno pozornost so udeleženci srečanja namenili tudi štiriletnemu programu (2025–2028) za spodbujanje gospodarske osnove avtohtone slovenske narodne skupnosti. Ta program vključuje ukrepe za podporo gospodarskim organizacijam, naložbam, turističnemu razvoju ter strateškim projektom. Po obeh delovnih srečanjih je minister Han obiskal še ribiški muzej v Križu, edino slovensko banko v Italiji ter več tržaških podjetij v slovenski lasti.

Ime tedna je Barbara Miklošič, zdravstvena administratorka na ljubljanskem UKC-ju, ki za različne klinike in oddelke, od Urgence, Pediatrične klinike, ortopedske klinike, do oddelkov za kardiologijo in ginekologijo zbira knjige in skrbi, da so knjižne police vedno založene. Knjige so namenjene bolnikom, ki jih lahko prebirajo ob čakanju na obravnavo, jih odnesejo domov ali pa podarijo naprej.Kandidata sta bila še: Lun Sevnik, režiser, ki je za film Morje med nama na 25. mednarodnem filmskem festivalu v Stockholmu prejel glavno nagrado v kategoriji kratkih filmov. Film je mednarodno nagrado mlade žirije za najboljši film prejel tudi ob svetovni premieri na letošnjem filmskem festivalu v Trstu, uvrstil pa se je tudi v tekmovalni program novih talentov na mednarodnem filmskem festivalu v Talinu. Igor Muševič, raziskovalec na področju tekočih kristalov in mehke snovi ter redni profesor z Instituta Jožef Stefan in ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko. Za izjemne raziskovalne dosežke, ustvarjanja novih področij raziskav in mentoriranje vrhunskih raziskovalcev je prejel Blinčevo nagrado za življenjsko delo s področja fizike.

Gabriel Milič je leta 2020 končal licej Franceta Prešerna v Trstu in se vpisal na študij slovenistike in italijanistike na tržaški in videmski univerzi. Od oktobra je na študijski izmenjavi na ljubljanski Filozofski fakulteti. Piše za Primorski dnevnik, zaposlen je pri društvu Kru.t, ki povezuje in pestri življenje starejšim rojakom v Trstu, dejaven je tudi v Slovenskem kulturnem društvu Igo Gruden v Nabrežini in v Zvezi slovenskih kulturnih društev. Idej mu, priznava, ne manjka. Kako pa je zadovoljen s študjem v Ljubljani?

Slovenski raziskovalni inštitut SLORI v Trstu je slovenska ustanova v Italiji, ki se že pet desetletij profesionalno ukvarja s slovensko narodno skupnostjo. Točneje z raziskovanjem, preučevanjem in spremljanjem stanja ter sprememb na področju etničnih, družbenih in razvojnih vprašanj, ki zadevajo skupnost. Prav tako raziskuje tudi njene družbeno-zgodovinske, pravne in etnično-jezikovne značilnosti, pa tudi vse družbene odnose, ki izhajajo iz umeščenosti skupnosti v italijanski, čezmejni in širši evropski prostor. Ob jubileju so pripravili slovesnost, ki so jo poimenovali »Zrcalo sedanjosti, vizija prihodnosti«. Uvodni del so posvetili prvemu ravnatelju Karlu Šiskoviču. Premierno so predvajali tudi kratko različico dokumentarnega filma o identiteti mladih Slovencev v Italiji. Podpredsednik vlade, minister Matej Arčon je predsednici SLORI-ja dr. Sari Brezigar ob tem vročil zahvalo in priznanje Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Slovenski raziskovalni inštitut v Trstu je pod naslovom Zrcalo sedanjosti, vizija prihodnosti slovesno obeležil pol stoletja svojega delovanja. Nastavljati zrcalo narodni skupnosti in jo hkrati spodbujati k novim pristopom pri soočanju s spremembami, je vse prej kot lahko, priznava predsednica Inštituta dr. Sara Brezigar, ki smo jo junija gostili v oddaji Intervju. Koroški Slovenci se sprašujejo, kakšna bo njihova narodna skupnost leta 2034. Ena od ugotovitev z delavnice, ki so jo pripravili, je, da so lahko ponosni na svojo skupnost. Kot ugotavlja Veronika Kušej, pobudnica razprave, ki je potekala pod vodstvom strokovnjaka za upravljanje s spremembami, se je treba včasih tudi čemu odreči. Kako pa naprej? Skupaj s porabskimi osnovnošolci z Gornjega Senika in Števanovcev si privoščimo slovenski zajtrk. Učenci slovenskega pouka v podružnični osnovni šoli Roč v hrvaški Istri pa med drugim pojasnijo, zakaj so se odločili za učenje slovenščine.  Foto (Silva Eöry): Slovenski zajtrk v porabskih dvojezićnih osnovnih šolah  

Tokrat v središče pozornosti postavljamo blišč iz sveta glasbe z zahoda – pred nami je namreč podelitev prestižne nagrade gremi. Med nominirance se je namreč tudi letos uvrstil kitarist Mak Grgić. V nadaljevanju oddaje se bomo posvetili še baletoma Don Kihot in Plameni Pariza, v Mariboru je potekal tudi 1. koncert 12. cikla Carpe artem, cikel FKK Slovenske filharmonije pa je na 2. koncertu sezone gostil nizozemskega dirigenta in violinista iz Japonske. Odšli smo tudi na Zlati abonma in prisluhnili Simfoničnemu orkestru iz Antwerpna, Zveza kulturnih društev Mestne občine Koper letos praznuje 60 let svojega delovanja, v sosednjem Trstu pa je bila prva operna premiera – Verdijeva Traviata.

18. oktobra leta 1405 se je rodil Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II. Prav na ta dan je bila v frančiškanski knjižnici v Ljubljani predstavitev knjige njegovih humanističnih spisov in zapisov o slovenskem ozemlju. Knjigo sta prevedla Anja Božič in Jan Dominik Bogataj, ki sta isti dan prišla tudi v studio oddaje Razgledi in razmisleki. Enej Silvij Piccolomini je bil med vsemi papeži najbolj povezan z današnjim slovenskim ozemljem kot tajnik cesarja Friderika III., kot škof v Trstu in eden glavnih akterjev pri ustanovitvi ljubljanske nadškofije. Bil pa je tudi izobražen humanist in pisatelj – v knjigi tako najdemo njegova leposlovna dela, kot so Zgodba o dveh zaljubljencih, komedija Hrizida, pa satira O bedi dvorjanov. O vsem tem se Tadeja Krečič pogovarja z Anjo Božič in Janom Dominikom Bogatajem, prevajalcema in avtorjema izbora besedil.

Po koncu prve svetovne vojne je tretjina slovenskega etničnega ozemlja pripadla Italiji in za Primorce se je začelo težko obdobje zatiranja, poitalijančevanja in preganjanja. Eden od načinov, da so Slovenci v Mussolinijevi Italiji ohranjali svojo narodno zavest, je bilo tudi ustanavljanje svojih športnih društev in športne zveze.V tej epizodi smo se pogovarjali o Udruženju slovanskih sportnih društev v Italiji in mnogih slovenskih nogometnih klubih, ki so bili ustanovljeni v Trstu, Gorici in drugod na Primorskem. Sportno udruženje je v obdobju 1925-27 organiziralo dve ligaški prvenstvi in eno pokalno tekmovanje, potem pa je fašistična oblast leta 1927 prepovedala in prisilno zaprla večino slovenskih društev in inštitucij.

Če bi se danes za nekaj dni odpravili v Buenos Aires, bi si verjetno tam med najbolj znamenitimi stavbami argentinske prestolnice ogledali tudi stadion nogometnega kluba Boca Juniors, imenovan La Bombonera, ter velikansko in arhitekturno fascinantno tržnico Abasto. In vendar ob tem morda ne bi niti vedeli, da gre za zgradbi, ki ju je zasnoval naš rojak, arhitekt Viktor Sulčič. Kako je fant, rojen slovenskim staršem v Križu pri Trstu, postal eden najbolj pomembnih arhitektov Buenos Airesa v času med obema svetovnima vojnama, nam bosta za tokratne Sledi časa pomagala zarisati umetnostna zgodovinarka dr. Irene Mislèj, ki je Sulčiča spoznala v svojem otroštvu v Argentini, kasneje pa je o njem napisala doktorsko nalogo in pripravila prvo veliko razstavo njegovih del, ter arhitekt Matej Mljač, ki je pred leti prav tako tako zasnoval fotografsko razstavo Sulčičevih del, ki je vključevala celo načrt obnove znamenitega stadiona. Oddajo je pripravila Alja Zore.

V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne. Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka. Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro. Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji Leta 2015 se je ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati v Narodnem muzeju Slovenije s kustosom mag. Jožetom Podpečnikom pogovarjala Staša Grahek. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka. Na fotografiji je avstrijska sabljaška reprezentanca; tretji z desne je Rudolf Cvetko.

V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne. Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka. Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro. Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji. Pričujoči pogovor s kustosom Narodnega muzeja v Ljubljani mag. Jožetom Podpečnikom je nastal leta 2015 ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka. Na fotografiji je avstrijska sabljaška ekipa. Rudolf Cvetko je tretji z desne. Fotodokumentacija Narodnega muzeja Slovenije

Svet Evropske centralne banke bo po pričakovanjih prvič po skoraj petih letih znižal obrestne mere v evrskem območju, in sicer za četrt odstotne točke. Poleg tega bodo objavili najnovejše napovedi inflacije in gospodarske rasti. Druge teme: - Evropske volitve se danes začenjajo na Nizozemskem, pri nas zadnji dan predčasnega glasovanja. - Izraelski napad na šolo v osrednjem delu Gaze terjal najmanj 27 življenj. - 29-te dneve knjige bodo do konca tedna gostili v 13-ih mestih po Sloveniji in v Trstu.

Jure in Anze bosta gledala dokumentarec. Anže je smučal. Jure je kupil internet v Trstu. Če ti je Opazovalnica všeč, jo lahko podpreš in dobiš mini dodatno epizodo. Hvala. Opazovalnica #095 Zapiski: Ko pop sreča klasiko