Podcasts about trstu

Pogovor za skupno mesečno oddajo, ki nastaja v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, je tokrat usmerjen v pregled dogajanja v letošnjem letu, in sicer s poudarkom na tem, kar se je dogajalo na tržaškem, na avstrijskem Koroškem in kaj je doprineslo čezmejno dogajanje Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica. Tako poleg tega projekta izpostavljamo nekatere izstopajoče pretrese, na primer žaljivi napis na slovenskem konzulatu v Trstu, prodaja tržaškega kulturnega doma, racija na Peršmanovi domačiji ter se posredno naslonimo tudi na 80. obletnico konca druge svetovne vojne. Sodelujejo – iz ljubljanskega studia Ervin Hladnik Milharčič, iz tržaškega studia Marij Čuk in iz celovškem studia dr. Karla Hrena.

Piše Robi Šabec, bere Igor Velše. Zbirka kratkih zgodb Mojce Petaros Nočem več biti nevidna je povedna že s samim naslovom. Nevidnost namreč smemo in moramo interpretirati zgolj kot totalno nasprotje vsega vidnega, kar pa konec koncev pomeni, da vprašanje identitete postane primarni sestavni element pomena »biti viden«. Če bi nadaljevali v tovrstni maniri in se dotaknili t. i. tržaške literarne šole, bi bilo treba dodati, da je na prvem mestu vprašanje narodne identitete, torej biti Slovenec v dvo- ali večkulturnem in večjezičnem prostoru, kar je posebej značilno za dela pisateljev, kot sta Boris Pahor in Alojz Rebula. Tržaška pisateljica Mojca Petaros na tem mestu naredi zarezo, saj je zanjo kot avtorico naslednje generacije, sicer značilna obravnava narodne identitete, vendar ji ostale vrednote, kot sta na primer politična ideologija ali še bolj zasebnost niso podrejene. Nasprotno, v delu Nočem več biti nevidna so pogosti zastavki, ki presegajo vprašanja narodne identitete Slovenca / Slovenke v Trstu, torej zamejstva, in to tudi na način, da trčijo ob vprašanja zdomstva oziroma drugega kot takega. Ta drugi (praviloma) ponuja ogledalo, v katerem protagonisti lahko »postanejo vidni«. Bodimo konkretni in izpostavimo npr. Barbaro v črtici Snežne krogle, ki ob fantu Kataloncu Jordiju v daljnem Madridu reflektira lastno pozicijo in identiteto, da zatrdi: »Kakšno bogastvo je to, da sem doma v dveh jezikih in dveh kulturah!« A olajšanje je zgolj hipno in navidezno, saj v nadaljevanju že sledita trpka ugotovitev in ponovitveni strah pred nevidnostjo, ko se junakinja sprašuje o materinem jeziku svojih morebitnih otrok, rojenih bodisi v tujini bodisi v domačem okolju. Dilema (narodne) identitete sicer ostaja, a je predrugačena, pogojno celo nadgrajena, tako da ne vzdrži več zgolj oznake, ki na eni strani predpostavlja pozitivno vrednoteno slovensko identiteto v opoziciji do negativno obravnavane italijanske. »Ščavo« ni več aktualen, saj je mesto tega »nepotrebnega« drugega zdaj in v avtoričinih črticah nadomestil prišlek, brezdomec, tujec, begunec, Afganistanec … Mojca Petaros to domiselno popiše npr. v zgodbi z naslovom To se pri nas ne dogaja, v kateri obravnava rasizem, zakoreninjen tako v italijanskem predstavniku policijskih enot kot tudi pri zamejcu, klenem slovenskem očetu. Ves problem je pač v tem, da hči, po rodu Slovenka, domov na večerjo prvič pripelje svojega partnerja, ki pa je na žalost tam zbranih napačne barve; je begunec, Afganistanec, se pravi neke vrste »čefur«. Podobno ugotovitev bi lahko razbrali tudi v črtici Čakule, le da tam Afganistanca nadomesti Kubanec. Za avtorico je torej značilno, da narodno identiteto obravnava na manj zavezujoč način, kot je bilo to značilno za omenjene avtorje t. i. tržaške šole, a seveda zgolj v smislu znotraj razmerja Slovenca do Slovenca oziroma Slovenca iz Trsta v razmerju do tržaških Italijanov. Tovrstno obravnavo namreč več kot uspešno nadgrajuje z drugimi dinamikami oziroma relacijami, v katerih mesto tega nesrečnega drugega ni več rezervirano zgolj za tržaškega Slovenca. Tudi zato lahko učenec Jakob iz trdnjave slovenstva pri Sv Jakobu v črtici Domača naloga preprosto zatrdi, da ima raje paneton kot potico. Skozi doživljanje osrednjih protagonistov se Trst – dogodkovni prostor večine zgodb je namreč »mesto v zalivu« – razkriva v vsej svoji multikulturnosti, jasno pa je na ta način izražena tudi njegova nacionalistična komponenta. Ta ni več nastrojena proti nemštvu in še bolj izrazito proti slovanstvu / slovenstvu, kot je bilo nekoč, ampak proti drugemu po barvi kože. Zbirka Nočem več biti nevidna tako tržaškemu in tudi slovenskemu bralcu predstavlja mesto Trst na način, kot ga verjetno lahko ponudi le lucidni tržaškoslovenski pisatelj oziroma pisateljica. Presežki, ki v prvi vrsti poskrbijo za dodatno literarno vrednost dela, so mestoma povsem subjektivni, a vselej subtilni elementi, ki zaznamujejo avtoričino sicer realistično pisanje, vendar pogosto nadgrajeno s posameznimi elementi magičnega realizma – jasno, saj konec koncev nihče ne more rešiti problematike nesrečnega openskega tramvaja, kot je to popisano v kratki zgodbi Vsaka vas ima svoj glas. Naj še dodamo, da se Mojca Petaros v delu ves čas spretno giblje znotraj procesov pripadanja, samospoznavanja, spominjanja, izključevanja, stigmatizacije in drugačenja. Zbirka Nočem več biti nevidna obsega dvajset kratkih zgodb ki s svojimi protagonisti spodbujajo razmislek o (lastnih) prepričanjih o identitetah, pripadnosti, drugačnosti, izključenosti oziroma vključenosti in multikulturalizmu.

Piše Iztok Ilich, bere Dejan Kaloper. Boris Pahor je bil človek in pisatelj tolikih razsežnosti in dano mu je bilo tako dolgo živeti, da njegove biografije še dolgo ne bo mogoče skleniti z zadnjo piko. To potrjujejo predvsem epizode iz njegovega zasebnega življenja, o katerih dolgo ni rad ne govoril ne pisal in jih večidel niso razkrivali niti vpleteni bližnji in najbližji. Celo pisateljev sin Adrian je v uvodu v knjigo dolgoletne zaupne družinske prijateljice Ligi Roberto priznal, da je v njej odkril vrsto dotlej neznanih podrobnosti o očetu, ki »zdaj mozaik dopolnjujejo s podobo človeka in misleca«. Spominja se tudi njenih dragocenih besed, ko mu je nekega dne v želji, da premisli o svojih nespravljivih stališčih do premalo ljubečega in šibko navzočega očeta, dejala: »'Adrijan, nekoč sem v knjigi nekega cenjenega misleca prebrala, da so sinovi najslabši sodniki svojih očetov.' Zdaj lahko rečem,« ji je odvrnil on, »da sem si o svojem očetu ustvaril manj neprizanesljivo mnenje, in razumem, zakaj je moja mati odločitev za ločitev od življenjskega sopotnika venomer odlagala. Vodilo jo je čustvo, ki se mu pravi ljubezen …« Ligi Roberto svoje beležnice spominov, anekdot in premislekov, kot jo je podnaslovila, ni v prvi vrsti posvetila pisatelju, zvestemu prijatelju, temveč njegovi soprogi, »dragi prijateljici Radi zdaj, ko so se odrske luči utrnile.« Največ zato, ker je v tej poslovilni knjigi zapisala in objavila marsikaj, kar je tudi pisateljevi najbližji sopotnici ostalo prikrito. Ali pa je vedela, le besede so ostale neizrečene. Na doslej neznane poteze v Pahorjevem portretu opozarja tudi pisec druge uvodne besede Miran Košuta. »V knjigo preliti spomin Ligi Roberto,« pravi, »nam izrisuje povsem drugačnega človeka: mehkega in radodarnega prijatelja, prisrčnega pošiljatelja razglednic z vseh koncev Evrope, obzirnega zaupnika in družinskega dopisnika, krhkega, nege, zdrobovih juhic in volnenih šalov potrebnega starostnika, skrbnega in krivdno skesanega soproga ljubljene in varane žene Rade …« V prvem delu knjige Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem zaživijo svoje posebno življenje njeni pogosti telefonski pogovori z Rado, ko sta si delili čustva, se umirjali in spodbujali, kdaj tudi smejali. Ko je prijateljičino šibko srce omagalo, je ona ostala tu, da ohranja njene misli. Oživljala jih je, ko si je obnavlja njene besede, polne tankočutnih razmislekov, vprašanj in ženskih zaupnosti. Da je ni še pogosteje klicala, jo je »zadrževala utrujenost v njenem glasu, ko je bil govor o rečeh, ki so ji vzbujale boleče spomine«. Poleti 2009, po civilnem slovesu množice prijateljev od Rade na Repentabru in po zadnjem dejanju na pokopališču pri Sv. Ani, kjer je Ligi ob odprtem grobu prebrala svoj poslovilni pozdrav, se je vez med njo in ovdovelim pisateljem še poglobila. Stala mu je ob strani, mu dajala oporo in ga opogumljala. Med njima so romala pisma, nekatera natipkana, druga izpisana z roko, dolga ali le pozdravi v nekaj besedah na razglednicah. Ligi se je veselila pisateljevih vse številnejših priznanj in počastitev ter prevodov, posebno zamudniških v italijanščino. Nekaterim je tudi sama pomagala odpirati vrata, že leta 2012 na primer Zlati ptici, kovancu, s katerim so Benetke od časov republike počastile svoje plemiče, člane Velikega sveta. S prijatelji iz Veneta je nato poskrbela, da je mesto Treviso, odlikovano z zlato medaljo za odpor, Borisu Pahorju, kandidatu za Nobelovo nagrado za literaturo, leta 2014 podelilo častno meščanstvo. Poleti 2020, štirinajst let po njeni pobudi takratnemu predsedniku Italije za visoko državno priznanje Pahorju, je pisatelj ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu iz rok Sergia Matarelle to odlikovanje – Veliki križ reda zaslug Republike Italije – tudi prejel. Ligi Roberto se z nežnostjo in obžalovanjem spominja tudi zadnjega prijateljevega klica po telefonu. Bilo je na velikonočno jutro leta 2022, poldrugi mesec pred njegovo smrtjo. Po tem ganljivem slovesu je ostala sama s spomini na skupne trenutke. V knjigi, nadaljevanju pogovora iz tostranstva v onstranstvo, jih je nanizala v prizadevanju, da bi ostala kar najbolj zvesta pisateljevim besedam. Večinoma jih je zapisala kot dvogovore ne glede na časovno zaporedje, kot da so ravnokar izzveneli, Pomemben delež v knjigi Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem, ki jo zaključujejo strani z izbranim dokumentarnim gradivom, imajo avtoričini spomini na otroštvo v Novigradu. Posebno na dan, ko je morala družina v izgnanstvo. V knjigi Ljubljena in neznana Istra je zapisala: Naš odhod, v strahu pred maščevalnim nasiljem nad Italijani, »je bil pristen, bridek beg duš mimo vseh dogovorov, gnan od hudournega toka moralnega in stvarnega nasilja novih okupatorjev«. Pahor jo je, se spominja, takoj po tem, ko mu je v pismu omenila odličen sprejem svoje knjige, poklical po telefonu in dejal: »Treba je podpreti začeti proces pomiritve, ki ga nihče ne more obsojati, da se boleča igra zaključi.« Sama je pozneje v tem duhu dodala: »Potrebujemo skupno voljo za spoštovanje spomina tolikih mrtvih, da bi arhivirali poglavje o strahotni drugi svetovni vojni.«

Zamejska športna koordinacija (Zaško) je preko regijskih pisarn Olimpijskega komiteja Slovenije v Celovcu, Trstu, Monoštru in Zagrebu odprla možnosti razvoja in pridobivanje mladih v zamejske skupnosti, kjer je bilo teh dejavnosti v preteklosti zelo malo. »Šport je edinstveno sredstvo, da se ohranja jezik in identiteta. Ko mladim nekaj vcepiš v srce in če je to v slovenskem jeziku, to nese naprej v zrela leta,« je prepričan Ivan Peterlin, predsednik Zveze slovenskih športnih društev v Italiji. »Kar se je zgodilo v zadnjem času, je preseglo naša pričakovanja. Prej smo sodelovali na posameznih projektih, zdaj so postavljeni novi temelji, imamo strnjene moči. Regijski centri so izjemno pomembni za zavest skupnosti,« je o projektu Zamejske športne koordinacije povedal predsednik Slovenske športne zveze v Celovcu Marijan Velik. Delovanje koordinacije so pozitivno ocenili tudi predstavniki iz Hrvaške in Madžarske, saj omogoča, da se mladi, kjer ni dvojezičnega šolstva, aktivno vključijo v delovanje slovenske manjšine, kjer so trenutno v kulturnih društvih v večini zbrani starejši.

Glasbeni sprehod začenjamo v dvorani Union v Mariboru, kjer je nastopil Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna, in nadaljujemo v Slovenski filharmoniji, kjer je potekal tretji koncert Pretežno vokalnega cikla z naslovom Ljubezenski ples. V Cankarjevem domu je v okviru abonmaja Kromatika nastopil Simfonični orkester RTV Slovenija pod taktirko dirigenta Gaetana Lo Coca, na odru Narodnega doma Celje je nastopil trio Janus, Učiteljski pevski zbor Emil Adamič pa je izvedel jubilejni koncert ob 100-letnici svojega delovanja. Končujemo v Trstu na predstavi Rossinijevega Seviljskega brivca.

Začenjamo z za mnoge ekskluzivnim pogovorom s svetovno prepoznavno performerko Marino Abramović, ki se te dni mudi v Ljubljani, nadaljujemo pa s svetovno muzealsko in dediščinsko novostjo, ki se vpisuje v enega od simbolnih vrhuncev letošnje dvojne evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica - predstavljamo sporočilo in opis v sredo odprte nastajajoče stalne razstave »Mesto na meji« v novogoriškem središču EPIC. Postavila jo je in jo dopolnjuje kustosinja Kaja Širok. Kako si predstavlja direktorovanje Drami SNG v Ljubljani nova direktorica Ivana Djilas, boste izvedeli v pogovoru z njo. Tokrat predstavljamo dobitnice in dobitnike štirih nagrad in priznanj, ki jih podeljujejo na iztekajočem se Slovenskem knjižnem sejmu, kjer kot kaže, v veliki meri ponujajo literaturo v angleškem jeziku. Podelili so Schwentnerjevo za življensko delo v založništvu in knjigotrštvu, nagrado Maruše Krese, založba Goga jo v sodelovanju z Društvom slovenskih literarnih kritikov podeljuje najboljši zbirki kratkih zgodb, DSP je podelilo nagrado za najboljši prvenec, DSKP pa je podelilo nagrado Radojke Vrančič za prevod v slovenščino. Ženski odbor Slovenskega centra PEN je podelil nagrado »mira« dvema avtoricama. Povzeli smo tudi okroglo mizo o nezavidljivem položaju Kulturnega doma v Trstu, kjer se od sredine 60-ih let preteklega stoletja nahaja Slovensko stalno gledališče v Trstu – stavbnemu kompleksu arhitekta Eda Mihevca namreč grozi, da ga utegnejo lastniki zaradi nesolventnosti prodati na trgu. Foto: Neža Tuma

Letošnja 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma spomladi 1945 ob izteku ponuja priložnost obuditve dejstev in predvsem spomina na takratne oborožene protagoniste antifašizma v tedanji kraljevini Italiji in sedanji Sloveniji. Ki seveda takrat ni obstajala v mednarodno-pravno-politični obliki kot njena pred in povojna zahodna soseda. Razdeljena je bila med 4 okupacijske oblasti z vseh štirih strani neba. Če rečem obuditev spomina na dejstva, imamo v mislih predvsem vojaško-ideološko-politično moč in učinke obeh odporništev na iztek vojne. Ni niti slučajna le raba označbe 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma in ne jubilejna obletnica konca 2. svetovne vojne. Med drugim tudi zato, ker je bil tedanji nasprotnik poražen le vojaško, kot glede na njegovo že dolgoletno, vedno bolj javno navzočnost opažamo bolj in bolj. Kako se tega spominjamo v Sloveniji, in kako se spominjajo teh zgodovinskih dogodkov v sosednji Italiji, posebej v obmejnem območju. O tem se tokrat pogovarjamo z gostoma, zgodovinarjema, dr. Nevenko Troha z Inštituta za novejšo zgodovino in dr. Štefanom Čokom iz Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, osrednji knjižnici Slovencev v Italiji. FOTO: Na snemanju v studiu z leve, Štefan Čok, Goran Tenze, Nevenka Troha VIR: Štefan Čok

Slovenščina od vrtca do univerze je eden od ciljev koroških Slovencev. Pri tem lahko pomembno vlogo igra tudi študij slovenščine na celovški univerzi, ki v okviru Inštituta za slavistiko poteka že pol stoletja. Za razvoj jezika so pomembni tudi ekonomski dejavniki in kot ugotavlja doktor Klemen Lah, lektor za slovenščino na Reki in v Zadru, bi veljalo že obstoječe dobre prakse nadgraditi z večjo promocijo slovenske kulture na Hrvaškem. Krepitev gospodarskih temeljev pa je pomemben dejavnik za mlade rojake v sosednjih državah, so se strinjali udeleženci konference v Trstu, namenjene perspektivam mladih. Manjšina potrebuje ne le podjetnike, temveč tudi kadre, ki bodo skupnost vodili v prihodnje, pravi predsednik Slovenske deželne gospodarske zveze iz Trsta Fabio Pahor. Nina Malalan pa je prepričana, da z dvo - ali večjezičnostjo postaneš čustveno bolj občutljiv in prilagodljiv. Za ohranitev in razvoj slovenskega jezika so pomembni tudi mediji in tega se dobro zavedajo tudi v Porabju.Foto (USZS): 3. letna konferenca Zamejske gospodarske koordinacije posvečena mladim

Tokrat bo precej govora o festivalih: v Ljubljani se je iztekel mednarodni festival Rog Dizajn Dnevi, v Novi Gorici poteka 26. festival sodobnih umetniških praks Pixxelpoint, v Mariboru prirejajo Kiblix, mednarodni festival umetnosti, tehnologije in znanosti, v Ljubljani se končuje Platforma malih umetnosti – mednarodni festival urbanih uzprizoritvenih žanrov, drznih entitet in humorja, poročali pa bomo tudi o festivalu ljubiteljskih gledališč Čufarjevi dnevi, ki poteka na Jesenicah. Nekaj minut namenjamo zborniku, ki je izšel ob 80-letnici Arhiva Republike Slovenije, za konec pa tudi o tem, kaj se dogaja s Kulturnim domom v Trstu – ali lastniki res načrtujejo prodajo stavbe, kot se govori.

Josip Pangerc je bil politik, podjetnik, glasbenik, borec za slovensko besedo in štiri mandate nadžupan občine Dolina – v tem času so gradili ceste, šole, vodovodno in električno napeljavo, pripeljal je zdraviliški turizem, vodil vinarsko in sadjarsko zadrugo, ustanovil Hranilnico in posojilnico, pa izobraževalno in pevsko društvo. Zavzemal se je za pravice žensk in rabo slovenskega jezika v uradniških postopkih. Letos mineva sto let od njegove smrti, a kljub vsemu še vedno spada med dokaj neznane osebnosti. Morda se bo to vsaj nekoliko spremenilo, ko bo odprt sodobno zasnovan muzej v njegovi domači hiši. Vse do maja smo si v Narodnem muzeju Slovenije lahko ogledali tudi razstavo s pomenljivim naslovom Pišem vam iz Doline pri Trstu, ki bo dobila še virtualno različico, in konec oktobra so na sedežu Slovenske matice pripravili posvet o njem. Foto (izrez): Naslovnica knjige Josip Pangerc. Plemeniti slovenski rodoljub avtorja Marca Manina (Založba Mladika)

V tokratni oddaji vam predstavljamo knjižno novost z naslovom »Med Benetkami in Dunajem: Kulturna dediščina kot predmet nacionalnega prestiža in istrske identitete«. Knjigo sta napisala Brigitta Mader in Salvator Žitko. Bili smo tudi na kiparski razstavi »Vrvež« Polone Maher, ki je na ogled v Umetnostni galeriji Maribor. Pripravili pa smo tudi oceno predstave Kavarna, ki smo si jo ogledali v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.

Med Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini nemalo prahu dvigujejo težave nepremičninskega podjetja Dom. Zaradi velikih finančnih težav so morali kar nekaj kulturnih domov že prodati. Skupaj s pristojnimi v Sloveniji pa zdaj iščejo rešitev za prenos lastništva Kulturnega doma v Trstu. Slovenci na avstrijskem Štajerskem si želijo svojo hišo v Gradcu in tudi o tem so se pogovarjali z veleposlanikom Slovenije v Avstriji, ki se je mudil na svojem prvem obisku pri njih. Na pot na Dunaj pospremimo razstavo o pomembnem koroškem deželnem glavarju Hansu Simi, ki se je moral v 70. letih posloviti zaradi dvojezičnih tabel. Skupaj z Zvezo Slovencev na Madžarskem praznujemo 35 letnico njihovega delovanja in se ustavimo v Lovranu, kjer slovensko kulturno društvo Snežnik 20 let povezuje rojake. Prisluhnite!Foto (USZS): praznovanje 35 letnice Zveze Slovencev na Madžarskem

Skupina slovenskih romarjev iz Stuttgarta se je odpravila na svetoletno romanje v Rim. Več nam je povedal župnik dr. Zvone Štrubelj [od 0:15 naprej]. Kako so rojaki v Sydneyju v Avstraliji praznovali praznika vseh svetih in spomina vseh vernih rajnih, nam je povedala Danica Petrič [od 16:44 naprej]. Slišali ste še druge novice, tudi o konferenci o prihodnosti mladih v zamejstvu, ki je potekala v Trstu [pri 26:57].

Jure Godler in Anže Tomić o epizodah v bunkerju in hoji po Trstu. Če ti je Opazovalnica všeč, jo lahko podpreš in dobiš mini dodatno epizodo. Hvala. 
Pridi se pogovarjat – Discord: Apparatus klub Opazovalnica #140 Zapiski: Kuru Toga Hémisphère Luxury Pens Collection | Waterman Genij in njegova jakna [Jure Godler] | Stvar - YouTube […]

V Trstu je bila včeraj 3. letna konference Zamejske gospodarske koordinacije. Ob tem je potekalo tudi srečanje z naslovom Gradimo prihodnost doma: Perspektive za mlade v zamejstvu. Na dogodku, ki ga je pripravilo Slovensko gospodarsko združenje, so med udeleženci prevladovali dijaki slovenskih višjih srednjih šol iz Trsta in Gorice. Uvodoma sta zbrane pozdravila državni sekretar na gospodarskem ministrstvu Dejan Židan in državna sekretarka na uradu za zamejce in izseljence Vesna Humar. Z motivacijskim govorom je zbrane navdušila projektna menedžerka v Pipistrelu Nina Malalan, ki je izpostavila pomen poguma, inovativnosti in sodelovanja pri uresničevanju podjetniških idej ter poudarila: “Morala sem iti v svet, da sem se zavedala, kako krasno in posebno je to naše zamejstvo.” Letošnja konferenca je bila v znamenju mladih podjetnikov, start-upov in perspektivnih kadrov v zamejstvu. Osrednji namen dogodka je bil spodbuditi razpravo o tem, kako mladim v slovenskih skupnostih zunaj meja omogočiti, da uresničujejo svoje ideje doma, v okolju, kjer so zrasli – ob podpori matične domovine in gospodarstva.

Pridružitev držav kandidatk Evropski uniji do leta 2030 je uresničljiv cilj, je danes povedala visoka zunanjepolitična predstavnica Kaja Kallas. V danes objavljenem poročilu o napredku kandidatk v pogajalskem procesu je Evropska komisija kot najbolj prizadevne navedla Črno Goro, Albanijo, Ukrajino in Moldavijo. Druge teme: - Dolgotrajna oskrba: zapletene prijave, na prostor v domovih za starejše čaka skoraj 40 tisoč ljudi. - Nadaljevanje konflikta med Izraelci in Palestinci: pred 30-imi leti ubili mirovnika Jicaka Rabina. - Odmeva napoved prodaje kulturnega doma v Trstu. Kaj bo s Slovenskim stalnim gledališčem?

Kako se je mlad fant z dolenjskega podeželja sploh lahko seznanil z osrednjimi pisci rimske antike? In kako z Erazmom Rotterdamskim, Martinom Luthrom, Jeanom Calvinom in drugimi idejnimi utemeljitelji reformacije?Da je Primož Trubar prvi slovenski protestant, avtor prve slovenske knjige in utemeljitelj knjižne slovenščine, so neizpodbitna, temeljna dejstva naše nacionalne zgodovine. A kako je Trubar sploh postal Trubar, velikan, ki ga poznamo iz zgodovinskih oziroma literarnih učbenikov? – Rodil se je, kot vemo, leta 1508 na dolenjskem podeželju, v svet torej, ki je bil precej oddaljen od novih idejnih tokov, ki so ob začetku 16. stoletja pretresali staro celino in tlakovali tisto vijugasto pot, ki je iz srednjega veka zlagoma vodila v modernost. Kje, kdaj, v kakšnih okoliščinah se je potemtakem mladi Primož Trubar seznanil z intelektualnim in verskim vrenjem, ki mu pravimo reformacija? Literarni zgodovinar dr. Miran Košuta, predstojnik slovenistike na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu, v razpravi, ki jo je letos zgodaj poleti objavil v znanstvenem zborniku Trst v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, prepričljivo dokazuje, da so bila leta, ki jih je mladi Trubar preživel na dvoru tedanjega tržaškega škofa Pietra Bonoma, odločilna za oblikovanje njegovega pogleda na svet, na človeka in njegov odnos z Bogom ter na resnice, razodete v Svetem pismu. To pa pred nas slej ko prej postavlja vprašanje, kdo neki je bil škof Bonomo, v kakšnem odnosu je pravzaprav bil s Trubarjem in kakšne so bile pokrajine duha, ki jih je mlademu fantu z Dolenjske navsezadnje razkril? – Odgovore na ta zagonetna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Košuto. Foto: Primož Trubar, lesorez iz sredine 19. stoletja (Wikipedija, javna last)

Na sedežu Slovenske matice je včeraj potekal posvet o Josipu Pangercu, politiku, podjetniku, glasbeniku in narodnem buditelju, v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pa bodo jutri v režiji Janusza Kice premierno uprizorili predstavo Kavarna italijanskega komediografa Carla Goldonija.

V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne smo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj članov (VOS OF) Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne Fronte. Za današnjo in dve naslednji oddaji smo tokrat izbrali pričevanje enega od »prvokategornikov« Franca Stadlerja Pepeta, ki je med drugim ustrelil Lamberta Erlicha in bana Marka Natlačena. Njegovo pričevanje v dveh delih je bilo posneto v letih 1978 in 1979. Dosegljivo v Arhivu Republike Slovenije. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.Pred časom smo objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu. Zatem smo objavili pričevanje Lidije Dermastia kasneje poročene Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, njen brat pa je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. Življenjepis iz slovenske biografije:Stadler Franc - Pepe, narodni heroj rojen 30. maja 1915 v Šiški v Ljubljani. Tu je končal osnovno šolo, 4 razrede gimnazije in dvorazredno trgovsko šolo. L. 1937–38 je služil vojaški rok, nato je dobil zaposlitev pri Poštni hranilnici v Ljubljani, kjer je služboval do odhoda v partizane 25. junija 1943. Politično se je udejstvoval v delavskem kulturnem društvu Svoboda, 1935 postal član telovadnega društva Sokol. Spomladi 1941 se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Konec aprila 1941 je postal kandidat KPS, avgusta sekretar terenskega odbora OF v Šiški, jeseni kvartnega odbora OF II. Spodnja Šiška. Oktobra 1941 je postal član VOS v Ljubljani, novembra je bil sprejet v KPS in bil sekretar terenske celice KPS v Šiški, marca 1942 komandir skupine VOS v Ljubljani, maja 1942 komandant VOS za mesto Ljubljana, novembra 1942 pa Narodne zaščite za mesto Ljubljana. 25. jun. 1943 se je priključil Cankarjevi brigadi, kjer je bil namestnik komandanta III. bataljona in bil 11. julija 1943 ranjen pri Semiču. Zdravil se je v partizanski bolnišnici do septembra 1943. Zatem je postal inštruktor VOS v grosupeljskem in stiškem okrožju. 16. februarja 1944 je postal namestnik komandanta slovenske divizije vojske državne varnosti (VDV). Maja 1944 so ga poslali na Štajersko, kjer je reorganiziral VOS, ustanovil III. brigado vojske državne varnosti ter sodeloval pri osvoboditvi Zgornje Savinjske doline. Novembra 1944 so ga dodelili k OZNA za Slovenijo, kjer je ostal do 2. maja 1945. Od 2. do 30. maja 1945 je bil upravnik specialnega sektorja OZNE v Trstu, od začetka junija 1945 do 27. februarja 1958 pa je bil šef oddelka OZNA za Slovenijo. Bilj je načelnik oddelka pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS in prejemnik mnogih visokih vojaških in političnih odlikovanj ter Partizanske spomenico 1941; z redom narodnega heroja je bil odlikovan jul. 1952.

V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne smo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj članov (VOS OF) Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne Fronte. Za današnjo in dve naslednji oddaji smo tokrat izbrali pričevanje enega od »prvokategornikov« Franca Stadlerja Pepeta, ki je med drugim ustrelil Lamberta Erlicha in bana Marka Natlačena. Njegovo pričevanje v dveh delih je bilo posneto v letih 1978 in 1979. Dosegljivo v Arhivu Republike Slovenije. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.Pred časom smo objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu. Zatem smo objavili pričevanje Lidije Dermastia kasneje poročene Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, njen brat pa je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. Življenjepis iz slovenske biografije:Stadler Franc - Pepe, narodni heroj rojen 30. maja 1915 v Šiški v Ljubljani. Tu je končal osnovno šolo, 4 razrede gimnazije in dvorazredno trgovsko šolo. L. 1937–38 je služil vojaški rok, nato je dobil zaposlitev pri Poštni hranilnici v Ljubljani, kjer je služboval do odhoda v partizane 25. junija 1943. Politično se je udejstvoval v delavskem kulturnem društvu Svoboda, 1935 postal član telovadnega društva Sokol. Spomladi 1941 se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Konec aprila 1941 je postal kandidat KPS, avgusta sekretar terenskega odbora OF v Šiški, jeseni kvartnega odbora OF II. Spodnja Šiška. Oktobra 1941 je postal član VOS v Ljubljani, novembra je bil sprejet v KPS in bil sekretar terenske celice KPS v Šiški, marca 1942 komandir skupine VOS v Ljubljani, maja 1942 komandant VOS za mesto Ljubljana, novembra 1942 pa Narodne zaščite za mesto Ljubljana. 25. jun. 1943 se je priključil Cankarjevi brigadi, kjer je bil namestnik komandanta III. bataljona in bil 11. julija 1943 ranjen pri Semiču. Zdravil se je v partizanski bolnišnici do septembra 1943. Zatem je postal inštruktor VOS v grosupeljskem in stiškem okrožju. 16. februarja 1944 je postal namestnik komandanta slovenske divizije vojske državne varnosti (VDV). Maja 1944 so ga poslali na Štajersko, kjer je reorganiziral VOS, ustanovil III. brigado vojske državne varnosti ter sodeloval pri osvoboditvi Zgornje Savinjske doline. Novembra 1944 so ga dodelili k OZNA za Slovenijo, kjer je ostal do 2. maja 1945. Od 2. do 30. maja 1945 je bil upravnik specialnega sektorja OZNE v Trstu, od začetka junija 1945 do 27. februarja 1958 pa je bil šef oddelka OZNA za Slovenijo. Bilj je načelnik oddelka pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS in prejemnik mnogih visokih vojaških in političnih odlikovanj ter Partizanske spomenico 1941; z redom narodnega heroja je bil odlikovan jul. 1952.

Izhodišče pogovora je nasilni poseg na Antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji konec julija. Policijska racija na osrednjem spominskem kraju koroških Slovenk in Slovencev je odprla vprašanje zgodovinskih bremen skozi zgodovino. O vsem tem in o kulturi spominjanja govorijo: v Trstu profesorica zgodovine in raziskovalka lokalne zgodovine Marta Ivašič, v Celovcu podpredsednica Društva Peršman Eva Hartmann, zaposlena na Pedagoški visoki šoli v Celovcu, in Sara Pan, znanstvena sodelavka Deželnega muzeja v Celovcu, v Ljubljani pa Janez Stergar, profesor zgodovine, upokojeni strokovni svetnik Inštituta za narodnostna vprašanja ter predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Pogovor je iz Celovca vodil Miha Pasterk, nastal pa je v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars. Foto, vir: Muzej Peršman, na sliki Peršmanova domačija kot spominski kraj in kraj učenja

Kdor je v teh dneh obiskal Trst, je na Velikem trgu zagotovo opazil veliko nenavadno plovilo. Gre za kopijo batiskafa Trieste/Trst, ki je leta 1960 v Marijanskem jarku dosegel skoraj 11 tisoč metrov globine. Plovilo, ki se je zapisalo v zgodovino, je bilo zgrajeno v Trstu, od tod tudi njegovo ime. Več o zgodbi, ki jo je v sodelovanju s tržaško občino obudilo potapljaško športno društvo Mare Nordest v prispevku Špele Lenardič:

Piše Iztok Ilich, bere Igor Velše. S Koroško na obeh straneh meje povezani pesnik, pisatelj in publicist Vinko Ošlak, med drugim znan po pisanju tudi v esperantu in po dolgoletni skrbi za revijo Celovški Zvon, se v zadnjih letih s pridigami, učnimi urami in pogovori vse bolj posveča različnim ravnem in vsebinam svetopisemskega izročila. Na vprašaj na koncu naslova knjige Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?, povzetega po pesmi kantavtorja Brendija, sam ne odgovarja povsem črnogledo, temveč z »najbrž ne …«. Pri čemer z »najbrž«, kot pojasnjuje, še goji tiho upanje, da se v svoji presoji moti. V premišljevanjih o ogroženosti slovenske narodne biti in jezika prednikov nima pred očmi le stanja na južnem Koroškem, temveč tudi drugod, tako med izseljenci in njihovimi potomci po svetu kakor v matični slovenski državi, kjer je do odnosa do jezika in tradicije še posebno kritičen. V poglavju Zmote in napake na slovenski in nemški strani koroškega narodnega vprašanja zavrača novo iznajdeni pojem »dvojezičnost« kot jezikovni nesmisel in ponavlja, da je Ljubljana tudi danes »bolj zainteresirana za gladkost diplomatskega parketa na Dunaju, kakor za ohranitev slovenskega dela naroda na Koroškem in Štajerskem«. Ker pri vrsti občutljivih tem, ki jih obravnava, ne želi zdrsniti v ceneno in neplodno moraliziranje, išče in najdeva odgovore v izbranih odlomkih iz Svetega pisma. Prepričan je, da je opuščanje jezika in kulturnega izročila staršev in rodu povezano z opuščanjem vere v Boga in njegove zakone. Med pojasnjevanjem razlike med asimilacijo in odpadništvom pa med drugim ugotavlja, da se to vprašanje danes širi tudi na vprašanje ideološkega in novopoganskega prilagajanja in odpada v okviru lastne materinščine. V tej dilemi je za avtorja zamenjava slovenščine z nemščino, še bolj verjetno pa z angleščino in v prihodnosti morda celo s kitajščino, vendarle precej manjše zlo kakor odpad od normalnosti in razumnosti v lastnem jeziku, kjer se danes, na primer, očetu ne reče več oče, ampak »starš 1«. Skrbi ga torej tudi razkroj tradicionalnih družbenih in družinskih vrednot z uvajanjem drugačnih razmerij in vlog v odnosih med bližnjimi. Ob vsej zaskrbljenosti pa avtor v novi knjigi opaža, da je na jezikovnem in narodnostnem polju posejano tudi dobro seme tistih, ki v smislu zvestobe, ne trme ali kljubovanja, še vztrajajo. Vinko Ošlak esej o vprašanju naroda in jezika zaključuje z objavo znamenitih Slovenskih zapovedi, nastalih leta 1922 v Trstu. Po izgubljenem plebiscitu na Koroškem in ob razraščanju fašizma na Primorskem je bil to za Slovence, ki so po prvi svetovni vojni ostali zunaj Jugoslavije, izjemno težaven čas pospešenega raznarodovanja, za mnoge tudi trenutek odločitve za zvestobo ali odpadništvo. Zapovedi je sestavil in dal natisniti na dopisnici tržaški politični in narodni delavec Anton Gerbec, pobudnik jezikovnega krožka Odvada, ki je v Trstu deloval do leta 1929. Namen ne prav številnih članov krožka, ki so po statutu morali za vsako po nepotrebnem uporabljeno tujko plačati dogovorjeno denarno kazen, je bil »spopolnjevanje in čiščenje slovenskega knjižnega jezika vseh slovničnih nepravilnosti in dvoumnosti« da bi dosegli končni smoter: »en narodni jezik slovenski!«. Ime krožka, Odvada, je tako mogoče razumeti predvsem kot pogumen odziv zavednih tržaških izobražencev za ohranjanje ogrožene materinščine Slovencev na zahodnem robu z odvajanjem od jezikovnih vplivov večinskega in drugih večjih narodov, ki jih obdajajo. Vinko Ošlak to malo znano parafrazo desetih božjih zapovedi kritično komentira z željo, da bi jo porabil kot svojevrstno ponazoritev svojih razmišljanj. Njihovo avtorstvo je pomotoma pripisal takrat že pokojnemu jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu, ki pa je bil pri natisu udeležen le posredno, kot avtor uvodoma povzetega domoljubnega mota: »Naša slovenščina je, prepričan sem, eden najlepših jezikov na svetu.« Za Ošlaka je ta stavek »sam po sebi prvi primer napačnega pojmovanja svojega naroda in jezika, ki ga izrekajo vsi nacionalni šovinisti na svetu«. Iskreno zaskrbljeni, na vse strani kritični esejist zaupa v edino najvišjo nebeško modrost, ki bo odločila, ali naj se slovenščina – tako kot vsi drugi jeziki – ohrani ali ne. Pri tem naj bi bila nemščina po njegovih besedah »danes morda še bolj ogrožena kakor petdesetkrat manjša slovenščina, ker je asimilacija v angleščino za nemško govorečega dosti bližja in lažja, kakor za slovensko govorečega«.

V tednu razglasitve Nobelovih nagrad je bil danes ob 13h razglašen tudi dobitnik Nobelove nagrade za literaturo. Švedska akademija je ime nagrajenca sporočila na svojem sedežu v švedski prestolnici Stockholm. Letošnji prejemnik Nobelove nagrade za literaturo je madžarski pisatelj László Krasznahorkai in sicer za "svoj presunljivi in vizionarski opus, ki sredi apokaliptične groze potrjuje moč umetnosti". Krasznahorkai, ki je pred enajstimi leti prejel tudi nagrado Vilenica, je avtor osamljenih, marginalnih ljudi, ki glasno opozarja na slabosti sodobne družbe. V oddaji več tudi o prvi operni premieri nove sezone v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer bodo na oder prvič postavili komično enodejanko Potovanje v Reims, ki je nastala izpod peresa Gioacchina Rossinija. Predstavljamo tudi novo pesniško zbirko Borisa Pangerca, upokojenega profesorja slovenščine, pesnika, pisatelja, publicista in oljkarja, ki je italijanski izbor svoje poezije z arabskimi prevodi predstavil v tržaški Narodni in študijski knjižnici v Trstu.

V Dolini pri Trstu so se včeraj spomnili pomembnega rojaka Josipa Pangerca, ki je bil župan, deželnozborski poslanec in ugleden član slovenske skupnosti in je prispeval k razvoju občine in ohranjanju slovenske besede ter kulture v času zahtevnih zgodovinskih razmer. Umrl je pred 100 leti. Na spominski slovesnosti je ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik blagoslovil novo obeležje, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon pa je k temu položil venec in zbrane nagovoril. Podpredsednik vlade se je sicer v Dolini pri Trstu srečal z županom Aleksandrom Corettijem in predstavniki slovenskih društev in tudi z župnikom in škofovim vikarjem za slovenske vernike v tržaški škofiji Tomažem Kunaverjem, si ogledal gradbišče nastajajočega muzeja v Pangerčevi rojstni hiši, torkljo in večnamenski prostor Majence. Izrazil je zadovoljstvo in ponos, da delovanje različnih društev na Tržaškem tvori zelo pomembno in dragoceno celoto. To, kar počnejo naša društva danes, je zagotovo dokaz, da je ta prostor v zamejstvu s svojo matično domovino enoten kulturni prostor.

V Dolini pri Trstu so se včeraj spomnili pomembnega rojaka Josipa Pangerca, ki je bil župan, deželnozborski poslanec in ugleden član slovenske skupnosti in je prispeval k razvoju občine in ohranjanju slovenske besede ter kulture v času zahtevnih zgodovinskih razmer. Umrl je pred 100 leti. Na spominski slovesnosti je ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik blagoslovil novo obeležje, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon pa je k temu položil venec in zbrane nagovoril. Podpredsednik vlade se je sicer v Dolini pri Trstu srečal z županom Aleksandrom Corettijem in predstavniki slovenskih društev in tudi z župnikom in škofovim vikarjem za slovenske vernike v tržaški škofiji Tomažem Kunaverjem, si ogledal gradbišče nastajajočega muzeja v Pangerčevi rojstni hiši, torkljo in večnamenski prostor Majence. Izrazil je zadovoljstvo in ponos, da delovanje različnih društev na Tržaškem tvori zelo pomembno in dragoceno celoto. To, kar počnejo naša društva danes, je zagotovo dokaz, da je ta prostor v zamejstvu s svojo matično domovino enoten kulturni prostor.

Kako je živeti na Belem Marsu? Tokratni gost, Daniele Tavagnacco, je na raziskovalni postaji Concordia na Antarktiki večkrat preživel mrzlo zimo in neskončno poletje. Opisal nama je delo astronoma na antarktičnem astronomskem observatoriju in življenje na tej odročni postaji. Med drugim je razkril, kako iz ledene puščave izgleda nočno nebo, zakaj se lomijo kabli, kako se obleči, pa tudi to, zakaj okolice postaje ne krasijo sneženi možje. Hvala vsem, ki podkast podpirate na ⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠!Najdete naju na družbenih omrežjih (temnastranlune), odgovarjava vam na email naslovu podkast.temnastranlune AFNA gmail.com.—Zapiski epizode |Uvodni avdio posnetek: avtor Daniele TavagnaccoDruštvo za znanstveno animacijo, pri katerem sodeluje Daniele: Science Industries Antarktika, raj za astronome (v italijanščini)Italijanski nacionalni raziskovalni program (PNRA) na Antarktiki: https://www.pnra.aq/Raziskovalna postaja Concordia: https://www.pnra.aq/it/stazione-concordiaEsine slike 10. ekipe na Concordii (Concordia DC10): povezavaSlike in blog iz postaje Concordia (iz leta 2014): https://blogs.esa.int/concordia/2014/08/04/one/ Ogled postaje Concordia: povezavaRaziskovalne postaje na Antarktiki: zemljevid, seznamPregledni članek: Astronomy in AntarcticaŽivali na Antarktiki: povezavaAntarktika: Naravni rezervat za mir in znanostMuzej Antarktike v Trstu: https://mna.it/sede-di-trieste/Ledolomilka Laura Bassi: stran OGS, Wikipedia, spremljaj njeno pot na zemljeviduLaura Bassi: prva predstojnica na univerzi Opazovanja:(knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2025”⁠⁠⁠Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠, na spletni strani⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠Vesoljsko vreme na Space Weather.comSeverni sij (stran v slovenščini): https://severnisij.si/Kometi: stran Observatorija Črni Vrh o opazovanju kometov, Epizoda o kometih z Rokom NežičemAplikacije za telefon: Stellarium, SkySafari, SkyPortal, Aurora (za polarni sij)Planetarij na računalniku: Stellarium----Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠)Podkast Portala v vesolje: Povezava na Spotify, avtor: Jure JapeljPodkast Temna stran Lune je del mreže aktivnosti Zavoda Cosmolab: https://www.cosmolab.si

Slovenci v zamejstvu si lahko prihodnje leto obetajo več denarja iz Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, zagotavlja državna sekretarka Vesna Humar. Kako pa je s posodobitvami zakonodaje in strategije? Olimpijski komite Slovenije je na Opčinah pri Trstu odprl prvo regijsko pisarno v zamejstvu. Zanima nas, kaj to pomeni za šport Slovencev v Italiji. Ustavimo se v Celovcu, kjer so na konferenci razpravljali o predšolskem izobraževanju kot temelju za učenje jezika. Po potrditvi učnega načrta za pouk slovenskega jezika in kulture na hrvaških osnovnih šolah preverjamo, kako je z ustreznimi učbeniki in kako z usposobljenimi učitelji slovenščine. Odpravimo se tudi v Porabje, ki ga je takoj po prevzemu funkcije obiskal novi slovenski veleposlanik na Madžarskem. Zakaj? Prisluhnite!Foto (OKS- ZŠZ): odprtje prve zamejske regijske pisarne OKS v Trstu 

Tokratna oddaja je nastala na Opčinah pri Trstu, pri znanem rojaku Dragu Štoki. Po izobrazbi je pravnik, deloval je kot odvetnik, a je veliko svojih moči in svojega časa posvetil naši narodni skupnosti, in sicer v edini slovenski stranki v Italiji – Stranki slovenska skupnost. Boril se je za samostojno politično nastopanje Slovencev in bil kar štirikrat izvoljen za deželnega poslanca. V letih 2005 do 2015 je bil predsednik ene od krovnih organizacij, Sveta slovenskih organizacij. Iskal je stike in povezave s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Močno je zaznamoval proces demokratizacije Slovenije. Je avtor več knjižnih del. Vedno je bil zvest zvestobi svojemu narodu, demokratičnemu prepričanju, globokim krščanskim izročilom in vsestranski svobodi v mišljenju, idealih in dejanjih. Vedno se je zavzemal za dialog in sodelovanje. Prejel je Pučnikovo plaketo za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji, medaljo Republike Slovenije za zasluge za dobrobit zamejskih Slovencev, naroda in jezika in plaketo dr. Danila Majarona, najvišje priznanje Odvetniške zbornice Slovenije.

Tokratna oddaja je nastala na Opčinah pri Trstu, pri znanem rojaku Dragu Štoki. Po izobrazbi je pravnik, deloval je kot odvetnik, a je veliko svojih moči in svojega časa posvetil naši narodni skupnosti, in sicer v edini slovenski stranki v Italiji – Stranki slovenska skupnost. Boril se je za samostojno politično nastopanje Slovencev in bil kar štirikrat izvoljen za deželnega poslanca. V letih 2005 do 2015 je bil predsednik ene od krovnih organizacij, Sveta slovenskih organizacij. Iskal je stike in povezave s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Močno je zaznamoval proces demokratizacije Slovenije. Je avtor več knjižnih del. Vedno je bil zvest zvestobi svojemu narodu, demokratičnemu prepričanju, globokim krščanskim izročilom in vsestranski svobodi v mišljenju, idealih in dejanjih. Vedno se je zavzemal za dialog in sodelovanje. Prejel je Pučnikovo plaketo za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji, medaljo Republike Slovenije za zasluge za dobrobit zamejskih Slovencev, naroda in jezika in plaketo dr. Danila Majarona, najvišje priznanje Odvetniške zbornice Slovenije.

Na Opčinah pri Trstu so danes odprli prvo zamejsko regijsko pisarno Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez. Pisarna se nahaja v prostorih deželnega sedeža Združenja slovenskih športnih društev v Italiji. Odprtje predstavlja pomemben korak za slovensko skupnost v zamejstvu. Gre za nadaljevanje procesa, ki se je začel že decembra lani s podpisom ustanovne listine Zamejske športne koordinacije. Regijske pisarne bodo dobili še v Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem. To bo okrepilo sodelovanje med matično domovino in zamejskimi športniki. Odprtja na Opčinah se je udeležila državna sekretarka na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, ki je v svojem govoru poudarila, da je takšno dejanje »res revolucija«. To ni le besedno, to je konkretno sporočilo zamejcem, da so del narodnega prostora na vseh ravneh in v vseh pogledih.

Na Opčinah pri Trstu so danes odprli prvo zamejsko regijsko pisarno Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez. Pisarna se nahaja v prostorih deželnega sedeža Združenja slovenskih športnih društev v Italiji. Odprtje predstavlja pomemben korak za slovensko skupnost v zamejstvu. Gre za nadaljevanje procesa, ki se je začel že decembra lani s podpisom ustanovne listine Zamejske športne koordinacije. Regijske pisarne bodo dobili še v Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem. To bo okrepilo sodelovanje med matično domovino in zamejskimi športniki. Odprtja na Opčinah se je udeležila državna sekretarka na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, ki je v svojem govoru poudarila, da je takšno dejanje »res revolucija«. To ni le besedno, to je konkretno sporočilo zamejcem, da so del narodnega prostora na vseh ravneh in v vseh pogledih.

Na Opčinah pri Trstu so pretekli konec tedna potekali 60. Študijski dnevi Draga. Slišali ste, kaj so ob obletnici naglasili predsednik Društva slovenskih izobražencev iz Trsta Martin Brecelj, škof Andrej Saje, minister Matej Arčon in predsednica Nataša Pirc Musar, pa tudi, da je 14. Peterlinovo nagrado prejel pisatelj, esejist, kulturni delavec in akademik Zorko Simčič.

Na Opčinah pri Trstu so pretekli konec tedna potekali 60. Študijski dnevi Draga. Slišali ste, kaj so ob obletnici naglasili predsednik Društva slovenskih izobražencev iz Trsta Martin Brecelj, škof Andrej Saje, minister Matej Arčon in predsednica Nataša Pirc Musar, pa tudi, da je 14. Peterlinovo nagrado prejel pisatelj, esejist, kulturni delavec in akademik Zorko Simčič.

Na Borznem trgu v Trstu bo od jutri do sobote potekal festival Slovencev v Italiji, Slofest. V velikem prireditvenem šotoru in naselju hišk ob njem se bodo predstavljale slovenske ustanove v Italiji. Program bo pester in bogat ter prinaša: koncerte, gledališke predstave, literarna srečanja, okrogle mize, vodene oglede medkulturnega Trsta, razstave ter številne druge kulturne vsebine. Posebna novost letošnje izvedbe je obisk šol jutri in v petek dopoldne. Tako slovenske kot italijanske šole bodo vključene v raznolik šolski kulturni program, organizator pa predvideva obisk približno 3000 otrok in mladih. Festival Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji prireja v soorganizaciji Občine Trst in v sodelovanju z drugimi ustanovami Slovencev v Italiji in veliko mrežo sodelujočih društev podpornikov, pokroviteljev in partnerjev iz Italije in Slovenije. Slofest je bil prvič prirejen leta 2013, odtlej pa poteka praviloma vsako drugo leto. Letos bo na vrsti že 7. izvedba.

Na Borznem trgu v Trstu bo od jutri do sobote potekal festival Slovencev v Italiji, Slofest. V velikem prireditvenem šotoru in naselju hišk ob njem se bodo predstavljale slovenske ustanove v Italiji. Program bo pester in bogat ter prinaša: koncerte, gledališke predstave, literarna srečanja, okrogle mize, vodene oglede medkulturnega Trsta, razstave ter številne druge kulturne vsebine. Posebna novost letošnje izvedbe je obisk šol jutri in v petek dopoldne. Tako slovenske kot italijanske šole bodo vključene v raznolik šolski kulturni program, organizator pa predvideva obisk približno 3000 otrok in mladih. Festival Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji prireja v soorganizaciji Občine Trst in v sodelovanju z drugimi ustanovami Slovencev v Italiji in veliko mrežo sodelujočih društev podpornikov, pokroviteljev in partnerjev iz Italije in Slovenije. Slofest je bil prvič prirejen leta 2013, odtlej pa poteka praviloma vsako drugo leto. Letos bo na vrsti že 7. izvedba.

V parku Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu so se včeraj sklenili 60. Študijski dnevi Draga. Bili so prenovljeni, namesto običajnih predavanj so bila tokrat na sporedu pričevanja gostov. Včeraj je zbrane nagovorila predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar, izročili so tudi 14. Peterlinovo nagrado. Prejel jo je pisatelj in povratnik iz argentinske politične emigracije Zorko Simčič. Zaradi zdravstvenih vzrokov nagrajenca ni bilo na Opčine, je pa zbranim poslal video sporočilo, v katerem se je spomnil tudi soustanovitelja študijskih dnevov Jožeta Peterlina. Na sobotnem slavnostnem večeru ob 60-letnici Drage je zbrane nagovoril novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje, predstavili so tudi jubilejni zbornik. Že v petek, prvi dan Drage, sta ob jubileju priznanje organizatorju, Društvu slovenskih izobražencev, izročila predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu ter podpredsednik vlade Matej Arčon.

V parku Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu so se včeraj sklenili 60. Študijski dnevi Draga. Bili so prenovljeni, namesto običajnih predavanj so bila tokrat na sporedu pričevanja gostov. Včeraj je zbrane nagovorila predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar, izročili so tudi 14. Peterlinovo nagrado. Prejel jo je pisatelj in povratnik iz argentinske politične emigracije Zorko Simčič. Zaradi zdravstvenih vzrokov nagrajenca ni bilo na Opčine, je pa zbranim poslal video sporočilo, v katerem se je spomnil tudi soustanovitelja študijskih dnevov Jožeta Peterlina. Na sobotnem slavnostnem večeru ob 60-letnici Drage je zbrane nagovoril novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje, predstavili so tudi jubilejni zbornik. Že v petek, prvi dan Drage, sta ob jubileju priznanje organizatorju, Društvu slovenskih izobražencev, izročila predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu ter podpredsednik vlade Matej Arčon.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu. V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje. V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja. Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja, Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.« Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni. Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja. V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji. Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.« V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.

V tokratni oddaji gostimo izjemno sogovornico – biologinjo, profesorico, raziskovalko in kulturno delavko Marinko Pertot. Njeno življenje je stkano iz pedagoškega dela na slovenskih šolah in univerzi v Trstu, iz botaničnih raziskav na Krasu in v Furlaniji ter iz predanega dela v Slovenskem planinskem društvu Trst, ki mu je predsedovala kar dve desetletji. Sodelovala je pri številnih naravovarstvenih projektih in med drugim kartirala urbano floro Trsta. Bila je tesna sodelavka uglednih botanikov, prevajalka strokovnih del in ocenjevalka znanstvenih knjig. Ob vsem tem pa ostaja tudi povezovalka – med znanostjo in skupnostjo, med Slovenci in drugimi narodi, med naravo in človekom. Mi smo jo dan po hudi nevihti obiskali na njenem domu v Barkovljah.

Ustavimo se v Bazovici pri Trstu, kjer je ob 95. obletnici usmrtitve četverice antifašistov in 80. obletnici konca druge svetovne vojne potekala sklepna spominska slovesnost v poklonom bazoviškim junakom. V spomin na upor in poklon koroškim partizanom se je pred Peršmanovim muzejem na avstrijskem Koroškem tudi letos sklenil pohod po poteh upora Lenarta, Johana, Gašperja in Jelke. Kako pa je s preiskavo policijske racije? O tem s predsednikom Zveze koroških partizanov Milanom Wuttejem. V Porabju se pridružimo etnologom, ki so na strokovnem srečanju predstavili zbornik o vleki ploha in borovem gostüvanju, ter potegnemo črto pod prvo sejo Zamejske kulturne koordinacije. Foto (Mateja Železnikar): Peršmanov spominski dom vabi!

Ustavimo se v Bazovici pri Trstu, kjer je ob 95. obletnici usmrtitve četverice antifašistov in 80. obletnici konca druge svetovne vojne potekala sklepna spominska slovesnost v poklonom bazoviškim junakom. V spomin na upor in poklon koroškim partizanom se je pred Peršmanovim muzejem na avstrijskem Koroškem tudi letos sklenil pohod Po poteh upora Johana, Lenarta, Gašperja in Jelke. Kako pa je s preiskavo policijske racije? O tem s predsednikom Zveze koroških partizanov Milanom Wuttejem. V Porabju se pridružimo etnologom, ki so na strokovnem srečanju predstavili zbornik o vleki ploha in borovem gostüvanju, ter potegnemo črto pod prvo sejo Zamejske kulturne koordinacije.

Ob 15-tih se bo na bazoviški gmajni začela osrednja slovesnost ob 95-letnici ustrelitve bazoviških junakov. Slavnostna govornica bo tokrat slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. Letošnja proslava bo potekala v znamenju številnih obletnic: mineva namreč 80 let od konca druge svetovne vojne, od postavitve spomenika štirim junakom na bazoviški gmajni in na pokopališču pri Sv. Ani v Trstu ter 80 let od ustanovitve odbora, ki vestno skrbi za ohranjanje spomina na prve antifašiste v Evropi. Kdo so pravzaprav bili štirje mladi uporniki, zakaj je njihov boj pomemben še danes in kaj o polpretekli zgodovini vedo mladi v tokratni oddaji Primorski kraji in ljudje, ki jo je pripravila Špela Lenardič:

V Ljubljani so danes predstavili 60. Študijske dneve Draga, ki bodo v parku Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu potekali od 12. do 14. septembra pod naslovom Med vojno in mirom. Prvi dan bodo o izzivih sobivanja razmišljali Daša Ličen, Peter Spazzapan in Peter Hribar, na okrogli mizi z naslovom Večer Zahoda bodo gostje Bernarda Fink, Karin Planinšek in Ivan Štuhec. Janez Dolinar in Lenart Škof bosta razmišljala o etičnih dilemah ob koncu življenja, zadnji dan pa okrogla miza ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Gostje bodo Valentin Areh, Božo Cerar in Jože Plut. V okviru Drage bodo odprli razstavo o Jošku Tischlerju, pripravili proslavo ob jubileju in predstavili jubilejni zbornik – ob tem bo zbrane nagovoril predsednik Slovenske škofovske konference novomeški škof Andrej Saje. Zadnji dan bo sveto mašo daroval novi škofov vikar za Slovence na Tržaškem Tomaž Kunaver. Na Dragi bodo podelili tudi 14. Peterlinovo nagrado, ki jo letos prejme pesnik, pisatelj, dramatik, publicist in esejist ter Prešernov nagrajenec Zorko Simčič. Uvod v študijske dneve bo Draga mladih v petek dopoldan, častna gostja 60. Drage bo predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar, ki bo zadnji dan udeležence tudi nagovorila.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika. Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost: »Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.« Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so. V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.« Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi. V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.« Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.« Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita. Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani. Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti. Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč. Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

V Ljubljani so danes predstavili 60. Študijske dneve Draga, ki bodo v parku Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu potekali od 12. do 14. septembra pod naslovom Med vojno in mirom. Prvi dan bodo o izzivih sobivanja razmišljali Daša Ličen, Peter Spazzapan in Peter Hribar, na okrogli mizi z naslovom Večer Zahoda bodo gostje Bernarda Fink, Karin Planinšek in Ivan Štuhec. Janez Dolinar in Lenart Škof bosta razmišljala o etičnih dilemah ob koncu življenja, zadnji dan pa okrogla miza ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Gostje bodo Valentin Areh, Božo Cerar in Jože Plut. V okviru Drage bodo odprli razstavo o Jošku Tischlerju, pripravili proslavo ob jubileju in predstavili jubilejni zbornik – ob tem bo zbrane nagovoril predsednik Slovenske škofovske konference novomeški škof Andrej Saje. Zadnji dan bo sveto mašo daroval novi škofov vikar za Slovence na Tržaškem Tomaž Kunaver. Na Dragi bodo podelili tudi 14. Peterlinovo nagrado, ki jo letos prejme pesnik, pisatelj, dramatik, publicist in esejist ter Prešernov nagrajenec Zorko Simčič. Uvod v študijske dneve bo Draga mladih v petek dopoldan, častna gostja 60. Drage bo predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar, ki bo zadnji dan udeležence tudi nagovorila.

Za zastoje na mejnem prehodu Fernetiči ne bo takojšnih rešitev. Italijanska stran je na včerajšnjem sestanku v Trstu zagotovila, da bodo odprli dodaten pas za izvajanje mejnega nadzora. Za zastoje niso krivi oni, pravi tržaški prefekt Giuseppe Petronzi in dodaja, da obmejna policija nadzor na meji opravlja tako, da čim manj ovira pretočnost prometa. Izvor težav vidi v tem, da skozi ozko grlo teče polovico več prometa kot običajno. Avtoprevozniki zaradi zastojev zahtevajo takojšnje ukrepanje, dopoldne se bo z njimi sešla infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek. V oddaji tudi: - Na sestanku o Gazi pri Trumpu tudi Blair in Kuschner. Varnostni svet opozarja Izrael zaradi lakote v enklavi. - Slika beneškega slikarja Vittoreja Carpaccia se po desetletjih vrača v Piran - Košarkarji za uvod v eurobasket zvečer v Katovicah s Poljaki

Rešitve za dolge kolone predvsem tovornih vozil, ki se vlečejo pred mejnim prehodom Fernetiči, bodo predstavniki obeh držav iskali na današnjem srečanju v Trstu. Avtoprevozniki, ki so včeraj opozorili na gospodarsko škodo, grozijo z zaprtjem primorske avtoceste, če pristojni ne bodo ukrepali. Drugi poudarki oddaje: - V pogovorih o iranskem jedrskem programu v Ženevi brez bistvenega napredka. - Drevi odprtje 82. beneškega filmskega festivala. - Začenja se 42. evropsko prvenstvo v košarki; Slovenija jutri s Poljsko.

Pred dnevi je umrla pisateljica, esejistka in prevajalka Zora Tavčar: Rodila se je 2. oktobra 1928 v Loki pri Zidanem Mostu, tam je preživela tudi zadnja leta. Življenjska pot jo je vodila po svetu. V gimnazijo je hodila v Mariboru, na Dunaju in v Ljubljani, kjer je študirala književnost, doktorirala je v Milanu. Z možem, pisateljem Alojzom Rebulo sta si dom ustvarila na Opčinah pri Trstu, kjer je preživela veliko let ter kot profesorica in kulturna delavka pomembno zaznamovala življenje in delovanje slovenske skupnosti. Z Zoro Tavčar se je o njenem vznemirljivem življenju in ustvarjanju leta 1997 pogovarjala Lučka Jenčič.

Jure Godler in Anže Tomić o jahti na Jadranu, letenju, Juretov članek o Mozartu in neverjetnem srečanju v Trstu. Če ti je Opazovalnica všeč, jo lahko podpreš in dobiš mini dodatno epizodo. Hvala. Pridi se pogovarjat -Discord: Apparatus klub Opazovalnica #135 Zapiski: Joe Rogan launches himself off inflatable slide during megayacht vacation with wife Jessica […]