Podcasts about vsako

V ponedeljek se bodo začeli tradicionalni Koroški kulturni dnevi v Ljubljani. Do 11. aprila se bo zvrstilo 12 dogodkov. Na njih bodo skušali predstaviti pester izbor bogate kulturne dejavnosti. Vsako leto povabijo lutkarje, mladinske igralske skupine, slikarje, pevce, pripravljajo predstavitev strokovnih knjig, nam je povedal Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Program pripravljajo v sodelovanju s Krščansko kulturno zvezo in Slovensko prosvetno zvezo iz Celovca. Stergar še dodaja: Mislim, da bodo potem še bolj prepričani, da je slovenstvo na severni strani Karavank še živo ne glede na številčno upadanje in občasne poklice ekscese. Na začetku letošnjih Koroških kulturnih dni v Ljubljani bo odprtje razstave Pregon koroških Slovencev 1942, v ponedeljek ob 18h v desnem atriju Mestne hiše v Ljubljani.

Dolga zgodovina antičnih vplivov, preseljevanja ljudstev, kultov, šeg in običajev je na našem ozemlju tvorila tradicijo praznovanja v pustnih časih, ki si jo sicer delimo z mnogimi sosednjimi državami, a se v naših krajih izraža z lokalno noto. Laufarji na Cerkljanskem, kurenti na Ptuju in vse, kar pade vmes, je izraz domišljije Slovencev in njihovih prednikov. Vsako leto v tako imenovanem petem letnem času, kot se tudi pogosto označi pust, vsa Slovenija zaživi in ulice preplavijo maškare. Maske imajo različno sporočilnost: od tradicionalnih mask, ki jih že stoletja uprizarjajo domačini, do praznovanja priljubljenih likov iz pop kulture ali kritike aktualnih dogodkov. Dokumentiranje teh karnevalov in pustnih skupin pa zahteva terensko delo, o katerem govori tokratna oddaja Sledi časa, v kateri gostujejo kulturologi in etnologi iz Slovenskega etnografskega muzeja: Adela Pukl, Anja Jerin in Miha Špiček, ki so tudi avtorji nedavno odprte razstave o maskah.

Vsako noč se mu sanja, da spi pokrit s polovico neba … Pripoveduje: Branko Jordan. Tibetanska pravljica. Prevod: Silvestra Rogelj Petrič. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.

Štajerska avtocesta se je sredi popoldneva znova odprla za promet v obe smeri. Pri Slovenski Bistrici je bila zaprta od osmih, ko se je tovornjak s cisterno prevrnil in zdrsnil na drugo smerno vozišče, kjer je trčil v kombi. Vozili sta nato zagoreli, požar se je razširil po celotni širini avtoceste. Voznik kombija je na kraju nesreče umrl, njegov sopotnik in voznik tovornjaka sta poškodovana.

Za gripo vsako sezono zboli med 5 in 10 odstotkov prebivalcev. Po podatkih NIJZ letos prevladuje virus influence tipa A, podtip H3N2, ki je že poleti mutiral v dominantno različico K.Letošnja sezona gripe je v Sloveniji intenzivnejša kot pretekla leta. Oboleli že več kot mesec dni polnijo dežurne, urgentne in infekcijske ambulante zdravstvenih domov in bolnišnic. Tisti, pri katerih se gripa zaplete s pljučnico, morajo v bolnišnici največkrat tudi ostati. Podrobneje v oddaji Ultrazvok. Iztok Konc je govoril s pulmologinjo Biljano Knežević s Klinike Golnik. Foto: Klinika Golnik Pljučnica: Vsako senco nad pljuči moramo raziskati TUKAJ Vsaka pljučnica se lahko zaplete, na legionarsko pa smo posebej pozorni TUKAJ Dr. Fležar: Pljuča se razvijejo do tridesetega leta starosti TUKAJ

No, pa skupaj odtecimo nov krog usmiljenja in pomilovanja. Prazniki so minili pričakovano, a nekaj novega obredja je dovolj, da posvetimo današnjo analizo festivalu, ki je za nami. Najprej k običajnemu; odrasli in mladina so si ponovno z veseljem odstreljevali dele okončin, holesterol je tekel v potokih in tradicionalna družina v krizi se je za nekaj ur prebila v ospredje. Novosti letošnjih praznikov pa so naslednje: zapadel je sneg, kapitalisti so ukinili MTV, ameriškemu predsedniku je Božiček prinesel državo, zajček mu bo še drugo. Kot znajo povedati etnografi, se tradicija, da postane tradicija, najprej rodi, in nenavadno, da smo prav v teh neveselih časih priča tolikim rojstvom novih tradicij. Zato danes, še vedno v prazničnem vzdušju, nekaj o rojstvu najnovejše praznične tradicije. O novoletnih skokih v stoječe, tekoče, slane in sladke vode. Včasih je bilo namakanje v zimski vodi rezervirano za severnjake, pri nas se je pred nekaj leti začelo na obali. Če kaj, potem so prvojanuarski možje in žene v kopalkah priklicali novinarske ekipe, ki prvega že tako trpijo zaradi pomanjkanja dogodkov. Nato pa se je začela ta moda širiti – težko zapišemo kot požar – po naši prekrasni deželi. Ob obali so prišle na vrsto reke, potem jezera, potem ribniki, potem mlake in letos so naši marljivi dopisniki poročali o vsaki malo bolj ambiciozni vodi, ki je imela na sredi Slovenca, tresočega se v objemu tistih nekaj stopinj. Ob rojstvu te nove tradicije pa si vsi zmrzljivi ne moremo kaj, da se ne vprašamo: »Zakaj« in pa še tudi: »Čemu?« Nekaj drži kot pribito. Verjetno ni bolj učinkovitega načina za preganjanje novoletnega mačka, kot je proces, pri katerem telo izpostavimo temperaturnemu šoku. Kri v žilah zblazni, toksini se izločijo in spoli nagoni izginejo. Potem pa je, vsaj po izjavah udeležencev, tu še metafizični element. Voda čisti in po tej logiki tista voda, ki je tik na tem, da spremeni agregatno stanje, čisti še bolj. Ko na začetku koledarskega leta torej zaplavamo v ledeni vodi, nas ta očisti preteklega leta in na simbolni ravni pozabimo na dogodke preteklega leta. Če nas pa kap, pozábimo še na vse ostalo. Obstaja pa za te vrle može in žene še ena mogoča razlaga; včasih so spremembo koledarja imenovali tudi »skok v novo leto«. Ker pa se je ta skok iz izreke počasi izgubil, ga plavalci ponovno uvajajo s tem, da skačejo v januarske vodotoke. Eden izmed elementov, ki ga ne smemo zapostaviti, sploh v civilizaciji spletnih vplivnežev, pa je tudi kultura kopanja v ledeni vodi, ki jo reklamirajo na internetu in imajo nekateri izmed teh junakov toliko sledilcev, da jim je čemenje med ledenimi kockami postalo poklic. To naj bi zdravilo večino znanih bolezni, človeško zavest pa postavilo na povsem novo raven. Kar z lahkoto verjamemo. Da ta zapis ne bo razumljen kot zanikanje te nove tradicije, še enkrat poudarimo, da gre za junaško dejanje, ki ne le dokazuje klenost, dolgoživost in vitalnost naroda, temveč tudi samodejno izpostavlja tiste najpogumnejše med nami; tiste, ki nas naj vodijo v svetlejšo prihodnost. In na tem mestu imamo vsi, ki prvega januarja sedimo v copatih, največja žrtev pa je med koncertom in skoki pojesti samo en kos potice, veljaven pomislek. Dejstvo je namreč, da novoletno kopanje skokovito narašča. Vsako leto se mu pridruži nova voda, število kopalcev pa raste na potenco. Tako ne bo dolgo, ko bo plavajočih več kot zmrzljivih boječk. In kot to počnejo večine nad manjšino, bo novoletno kopanje postalo splošna norma, vsi, ki se ga ne bodo udeležili, pa bodo praznično marginalizirani. Kajti tako obredje in tradicije delujejo. Ob večerjah, smrekici, darilih in ognjemetu se bo praznikom priključil še skok v ledeno vodo in dva milijona Slovencev, se bo, kot Indijci v Gangesu, na začetku leta obredno očistilo. Rešitev za vse tiste med nami, ki nočemo testisov v trebušni votlini, prihaja iz nepričakovane smeri. Verjetno se sprašujete, čemu se tradicija rojeva tako pozno v zgodovini naroda. Se pravi, zakaj niso že naši predniki slekli kožuhov in cap in se ob solsticiju zagnali v vodo. »I, niso se mogli!« Kajti vodotoki so bili ob tem času tradicionalno zamrznjeni. Hočemo povedati, da prvega januarja v preteklosti, ko so zime še bile zime, ni bilo prosto dostopnih voda, ker jih je prekrival led. Tako bi si morali naši predniki s sekiro najprej razbiti odprtino, v katero bi se nato po tjulenjsko potopili. Kar pa jim ni prišlo na pamet. In ker kaže, da se bodo klasične zime vrnile, bi lahko bilo tudi te nove tradicije na hitro konec. Kdo ve, mogoče pa jo bo nadomestilo novoletno golo drsanje.

Marija Švajncer Blaž Lukan: Fànce, Fànce! Ljubljana: KD Hiša poezije, 2025 Blaž Lukan na začetku pesniške zbirke Fànce, Fànce pojasnjuje, kaj pomeni njeno ime. Njegova mati je bila krščena za Frančiško; ko je bila majhna, so ji rekli Štêfnova čêča, vse življenje pa jo kličejo Francka. Njen najmlajši brat se imenuje Frànce, njo pa so kot otroka klicali Fànce, toda kasneje je niso več poklicali s tem imenom. Vtisnilo se je v pesnikov spomin in nastale so nežne pesmi. Pesmi so napisane kot verzificirana pripoved o Primorki, ki je na novo zaživela na Štajerskem, in o nekoliko muhastem nagovoru njenega sina. Za trenutek je vse skupaj nekako pravljično: Fànce se zdaj pojavi kot dobra vila, že v naslednjem hipu kot kak navihan škrat pristopica med nas in nas na svoj prikupni način prepričuje, da je življenje lahko nadvse lepo, čeprav je preprosto in zoženo na omejen prostor: »Nič ne reče, / a včasih se zazdi, da ji iz ust / poletijo mavrični / mehurčki.« Spomin ji seže v domače kraje. Divjala je vojna in se je bilo treba skriti pred sovražniki. Italijanski vojaki so bili v bregu, ponoči je bilo za hišo slišati partizane. Dekleta, med njimi tudi Fànce, so bila mlada in brezskrbna. Potem so šla od doma in se čez leta spet srečala. Toda tisto, kar je bilo poglavitno, je bil njihov smeh. Naj so opravljale kmečka opravila ali se umikale pred nevarnostjo, zmeraj so se smejale. Najbrž je prav mladost tista, v kateri je vse nezapleteno in lahkotno, toda zgodi se, da se ponoči vendarle prikrade tudi strah. Fànce je bila zavedna Slovenka. Zapisovala si je pesmi in jih z zanosom prepevala, tudi tisto, ki ima globoko sporočilo in se imenuje Vstala Primorska! »Ko zapiše zadnjo vrstico zadnje od njih, vstane. / Vsak, ki jo bo bral, bo moral prav tako vstati.« In v Fàncino življenje se je prikradla ljubezen: »Zaljubila sem se vanj, / ker je imel take črne lase, / počesane nazaj, / in bodikaste brke.« Govorili so, da ni primerna zanj, saj je prestara; fant je pameten in zna celo nemško. Moral bi si izbrati kako učiteljico, ne pa kuharice Fànce, toda ljubezen ima svojo moč in premaga skoraj vse ovire. Skupno življenje pa slej ko prej pokaže zobe. Vse mogoče pride, smrt prvega sinka, selitev na Štajersko, rojstvo dveh sinov, življenje iz dneva v dan, moževa smrt in nazadnje samotni dnevi. Ko je Fànce hudo, se zna pogovarjati z vetrom ter se vživeti v njegovo divjanje in silovitost. Prisluhne kosu in mu reče, naj ji zapoje pesmi Zabučale gore ali Šivala je deklica zvezdo, ptič pa zažvrgoli tisto znano Lepo mi poje, črni kos, oj črni kos in tudi tako je čisto v redu, še Fànce zapoje z njim. Črni kos se ji tudi pridruži, ko skrbno obdeluje vrt, in jo opazuje, kaj vse postori. Narava ji prinaša mir in spokojnost. Čudi se, kako zanimive živali so okrog nje – od komarja in vrabca do sinice, pa še deževnik se zvija po sveže prekopani prsti, krt dvigne hribček zemlje in bo zdaj zdaj pokukal na svetlo. »Velike živali so tudi oblaki, / tako se mi zdi, / največja žival pa je noč.« Fànce ni mogoče očitati, da ne gre naprej s časom. Fotoaparat, radio, telefon in televizor ji niso tuji. S televizorjem se rada pogovarja, le politike ne mara in takrat zamenja program. Najbolj pa se razveseli sonca, ki ga sploh ni treba prižgati. Vsako jutro zasije in jo poboža po licih. Stihi so namenjeni Fànce, tu in tam pa se oglasi tudi njen sin. Ko se mati nameni podreti brezo, ji zagrozi, da ne bo več prihajal domov. Ali prihaja zaradi drevesa ali zaradi nje? Seveda zaradi nje, ji odgovori in pomisli, da pravzaprav ni razlike, obe sta brezi. Sina z blagimi besedami skuša poučiti, kako je treba živeti, on pa si misli svoje in ravna, kot se mu zahoče, le za to gre, da ima svojo Fànce nadvse rad. Ko ta ugasne, je vse drugače. Ustavljena je v času, ki ga ni več in tudi doma ne, zdaj je nekje drugje, nekje, kjer bomo nekoč vsi. »Ampak vseeno si / tu, v teh pesmih, ki so … / nikjer in nekje.« Beremo te nežne in lepe pesmi, polne miline in blagosti, Fànce ostaja med nami in tudi sami postajamo malce otožni, po svoje pa tudi radoživi in razigrani.

Vsako nedeljo prenašamo katoliško mašo, vsako peto nedeljo pa evangeličansko bogoslužje.

Psihologinja Ana Kozina pove, da je njeno najljubše prijetno čustvo hvaležnost. Med pogovorom pojasni, zakaj je sicer vsako čustvo pomembno – pozitivno ali negativno; podpreti in krepiti pa moramo zlasti pozitivna čustva. Praznični decembrski dnevi mnogim predstavljajo velik čustven izziv. »Vsako čustvo je samo po sebi koristno in v redu,« pravi psihologinja prof. dr. Ana Kozina. Raziskovalka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani in predavateljica na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru kljub temu svetuje, naj podpremo in okrepimo zlasti pozitivna oziroma prijetna čustva. Raziskave namreč kažejo, da za ohranjanje duševnega zdravja ni dovolj le odstranjevanje neprijetnih, negativnih čustev. Podrobneje v Glasovih svetov, ki jih je pripravil Iztok Konc. 

Vsako ime lahko skriva zgodbo. Včasih je to zgodba o tem, kako je kraj nastal, včasih pa je to legenda, ki so si jo ljudje izmislili, da bi svet okoli sebe naredili bolj čaroben in zanimiv.Danes se bomo popeljali na gričevnato Kozjansko, v svet domišljije, kjer bosta Luka in Maja spet odkrivala skrivnosti krajevnih imen.  Pozdravljeni v novi epizodi podkasta, kjer raziskujemo zanimive frazeme skozi kratke, hudomušne zgodbe za otroke in vse radovedne člane družine. Besedila zgodbic o slovenskih frazemih mi je pomagal ustvariti UI.Frazemi so povzeti po spletnih virih: fran.si :Janez Keber: Slovar slovenskih frazemov. Lektorira Tatjana Kovačič, bere Nataša Holy.

V Celovcu že več kot 60 let pripravljajo Gledališki praznik koroških Slovencev. Vsako leto na 8. december tako v mestnem gledališču v Celovcu nastopa slovensko gledališče. To tradicijo so začeli zato, da pride slovenščina tudi v osrednje koroško gledališče, saj sicer tam nastopov slovenskih gledališč ni. Več knjig, več svobode pa sta ime in geslo knjižnega sejma majhnih in srednjih založnikov v Rimu, na katerem se je predstavila tudi založba Založništvo tržaškega tiska.

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Vsako sredo ste lahko slišali novo, nocoj pa bomo kot zadnjo v nizu premierno slišali pravljico Dante se okuži avtorice Marjete Lubej v interpretaciji igralca Saše Tabakovića. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. Zmaj Rožljaj, zmaj Žlampaj in zmaj Dante so bili dobri prijatelji. Radi so bruhali ogenj v daljavo ali v tarčo, še rajši pa strašili hrabre viteze in reševali ugrabljene princeske ... Pripoveduje: Saša Tabaković. Avtorica besedila: Marjete Lubej. Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiser: Klemen Markovčič. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiih Radia Slovenija 2025.

Društvo slovenskih režiserjev in režiserk je konec novembra podelilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Prejela jo je filmska in gledališka igralka Silva Čušin, članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Pred leti je za življenjsko delo že prejela Borštnikov prstan, največje priznanje za igralsko umetnost na Slovenskem, leta 2022 pa za delo pri filmu in televiziji nagrado Ite Rine. Silva Čušin je nastopila v filmih, kot so Sanremo, Jaz sem Frenk, Izbrisana, Ivan, Inferno, Srečen za umret, 9:06, Estrellita – pesem za domov, Predmestje, Šterkijada. Leta 2022 se je s Silvo Čušin pogovarjala Tina Poglajen.

Vsako nedeljo prenašamo katoliško mašo, vsako peto nedeljo pa evangeličansko bogoslužje.

Tuberkuloza še zdaleč ni samo bolezen iz romanov in oper 19. stoletja. Podatki WHO kažejo, da za njo vsako leto zboli okoli 10 milijonov ljudi, umre pa milijon in pol.Podatki kažejo, da je po petih letih pandemije covida neslavno prvo mesto med najbolj pogostimi in smrtonosnimi okužbami ponovno prevzela tuberkuloza. Strokovnjaki ocenjujejo, da za boleznijo, ki jo povzročajo bacili tuberkuloze, vsako leto zboli približno 10 milijonov ljudi, umre pa milijon in pol. Kam se po številu primerov tuberkuloze uvršča Slovenija? Zakaj v naši državi cepljenje ni več obvezno? Kako je v zadnjih petih letih napredovalo zdravljenje? V Ultrazvoku odgovarja prim. Petra Svetina, vodja Registra tuberkuloze Republike Slovenije s Klinike Golnik. Foto: NIAID, cc Register tuberkuloze TUKAJ

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Čezmejni filmski festival Poklon viziji, ki ga vsako leto organizira goriški Kinoatelje in se tradicionalno odvija oktobra v somestju Nove Gorice in Gorice, je letos uvrščen v osrednji program Evropske prestolnice kulture. Vsako leto podelijo tudi nagrado Darka Bratine, ustanovitelja Kinoateljeja, ki je tesno povezana z dvojno kulturo, vpeto med vzhod in zahod. Letošnja izdaja festivala prinaša še posebej bogat program: projekcije pod zvezdami Kino Soča, dogodke za mlade Kinomagnet, publikacijo Vzhod/Zahod – meja skozi film in zgodovino ter Naš vsakdanji kino, svežo produkcijo kratkih filmov dijakov in študentov z različnih akademij.

Rožnati oktober je mednarodni mesec osveščanja o raku dojk, ki je najpogostejša oblika raka pri ženskah. Vsako leto s tem namenom pripravimo tudi Svetovalni servis; o preventivi, presejalnem programu DORA, zdravljenju in novih zdravilih bomo tako v četrtek po deveti govorili z dr. Simono Borštnar z ljubljanskega Onkološkega inštituta. Vprašanja zanjo pošljite na e-naslov prvi@rtvslo.si, zapišite na spletni strani Prvega ali pa pokličite med oddajo.

Vsako leto se na Karitas poleg ostalih ljudi v stiski obrne po pomoč skoraj sto tisoč oseb z imajo zelo omejenimi sredstvi. Njim je namenjen program ZAupanje. O tem in številnih drugih možnostih pomoči je spregovorila Mojca Kepic, sodelavka Karitas.

Vsako leto se na Karitas poleg ostalih ljudi v stiski obrne po pomoč skoraj sto tisoč oseb z imajo zelo omejenimi sredstvi. Njim je namenjen program ZAupanje. O tem in številnih drugih možnostih pomoči je spregovorila Mojca Kepic, sodelavka Karitas.

Na največjem kulinaričnem dogodku v Gorici Okusi ob meji se bo tudi predstavila Zveza slovenske katoliške prosvete z včlanjenimi društvi, in sicer v tako imenovani Slovenski vasi. Od jutri do nedelje bodo v velikem šotoru stojnice postavila društva iz Doberdoba, Štmavra in Števerjana. Vsako bo predstavilo najbolj pristne okuse svojega kraja – od kmečkega piva in briških vin do jedi iz divjačine ter drugih specialitet. Ob kulinarični ponudbi bo poskrbljeno tudi za spremljevalni program, in sicer bodo jutri na uradnem odprtju Slovenske vasi nastopili gojenci Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, v petek bo potekal pogovor o pomenu ohranjanja slovenskih navad, običajev in tradicij, raziskovanja lokalne gastronomske dediščine ter predajanja izkušenj, vrednot in življenjske modrosti mlajšim generacijam. Na štiridnevnem dogodku v Slovenski vasi bo sodelovalo več kot sto prostovoljcev. Zahtevne priprave, od dokumentacije do najrazličnejših načrtov, so se začele že pred poletjem. Za usklajeno organizacijo je skrbela posebna delovna skupina. Društva bodo z udeležbo okrepila svojo prepoznavnost in utrdila vezi med člani, ob tem pa pridobila dragoceno podporo za nadaljnje kulturno delovanje.

Na največjem kulinaričnem dogodku v Gorici Okusi ob meji se bo tudi predstavila Zveza slovenske katoliške prosvete z včlanjenimi društvi, in sicer v tako imenovani Slovenski vasi. Od jutri do nedelje bodo v velikem šotoru stojnice postavila društva iz Doberdoba, Štmavra in Števerjana. Vsako bo predstavilo najbolj pristne okuse svojega kraja – od kmečkega piva in briških vin do jedi iz divjačine ter drugih specialitet. Ob kulinarični ponudbi bo poskrbljeno tudi za spremljevalni program, in sicer bodo jutri na uradnem odprtju Slovenske vasi nastopili gojenci Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, v petek bo potekal pogovor o pomenu ohranjanja slovenskih navad, običajev in tradicij, raziskovanja lokalne gastronomske dediščine ter predajanja izkušenj, vrednot in življenjske modrosti mlajšim generacijam. Na štiridnevnem dogodku v Slovenski vasi bo sodelovalo več kot sto prostovoljcev. Zahtevne priprave, od dokumentacije do najrazličnejših načrtov, so se začele že pred poletjem. Za usklajeno organizacijo je skrbela posebna delovna skupina. Društva bodo z udeležbo okrepila svojo prepoznavnost in utrdila vezi med člani, ob tem pa pridobila dragoceno podporo za nadaljnje kulturno delovanje.

Vsako leto je zadnji septembrski teden posvečen gluhim. Prirejajo ga z geslom »Brez pravic znakovnega jezika ni človekovih pravic«, s katerim gluha skupnost opozarja, da človekove pravice niso popolne, če niso priznane in uresničene tudi pravice do znakovnega jezika. Že pet let je od vpisa znakovnega jezika v ustavo Republike Slovenije, pa država še vedno ni uredila sistemskega financiranja razvoja slovenskega znakovnega jezika. Več pa v pogovoru z sekretarjem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjažem Juhartom. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.

Lahko noč, otroci! praznuje 60 let in najmlajše vsak večer ob 19.45 pospremi v svet sanj. Vsako sredo vse do 3. decembra boste zato lahko na Prvem slišali novo pravljico z našega natečaja - 12 sred, 12 novih pravljic in presenečenje 22. oktobra! Nocoj pa bomo premierno slišali pravljico Na valovih avtorice Sončke Vidmar. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Pripoveduje: Ana Urbanc. Avtorica besedila: Sončka Vidmar. Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, avgust 2025.

Starega Vilija so sprejeli v službo. Vsako jutro in vsako popoldne je vodil šolske otroke čez cesto, ki so jo morali prečkati na poti v šolo in iz šole ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Starega Vilija so sprejeli v službo. Vsako jutro in vsako popoldne je vodil šolske otroke čez cesto, ki so jo morali prečkati na poti v šolo in iz šole ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

O filmu Chuckovo življenje režiserja Mika Flanagana, ki je lani na festivalu v Torontu dobil nagrado občinstva, bi bilo zelo težko pisati brez kvarnikov, zato poslušalcem, ki ga še niso videli, dolgujem opozorilo, da tokrat brez njih žal ne bo šlo. Chuckovo življenje je namreč precej nenavaden, žanrsko izmuzljiv film. Začne se kot apokaliptična srhljivka, izteče pa se v hvalnico ljubezni in drobnim življenjskim radostim, ki osmišljajo naše bivanje na tem planetu. Film je razdeljen na tri dejanja, ki si sledijo v kronološko obrnjenem vrstnem redu. Če poznate Flanaganovo prejšnje delo in če k temu dodam še, da je film posnet po knjigi Stephena Kinga, najbrž ne bo presenetilo, da nas sprva vrže v območje grozljivega. V prvem dejanju se znajdemo v svetu na robu propada: druga za drugo se vrstijo naravne katastrofe, ob degradaciji okolja se krhajo družbeni sistemi in razpada infrastruktura, junakom, ki ta distopični svet naseljujejo, pa postaja vse bolj jasno, da se bliskovito bliža konec – še zlasti potem, ko se začne vsepovsod pojavljati srhljiva podoba moškega v dvodelni obleki s pripisom »39 čudovitih let! Hvala, Chuck!« V drugem dejanju, ki tudi formalno dobi drugačno podobo – posnet je v drugačnem, bolj »odprtem« formatu slike in toplih, sončnih barvah – vidimo prizor iz življenja Charlesa Krantza, Chucka s plakata. Neopazni računovodja med sprehodom naleti na ulično glasbenico, bobnarko, katere ritem ga po nekaj sramežljivih zibljajih izstreli v spontan izbruh radostnega plesa. V tretjem dejanju gremo s Charlesom v njegovo otroštvo, zaznamovano s tragičnimi izgubami, a tudi trenutki veselja, ljubezni in plesa. Vsako dejanje ima svojo lastno tonaliteto in drugačno vizualno identiteto, najbolj pa s svojo enigmatično, grozljivo naravo, ki prehaja v območje fantastike, izstopa prvo. Kronologija dejanj in logika pripovedi postane jasna šele, ko se prebijemo skozi celotno pripoved, razgibano z veliko čustveno amplitudo, in se ozremo na začetek filma. Kaj je filmska fantastika in kaj fantazija, nakopičeni vtisi iz 39 let nekega življenja, sestavljeni v zgodbo o koncu sveta po nekakšni vročični, sanjski logiki? V Chuckovem življenju prizori za nazaj dobivajo drugačne pomene; svetovi se prelivajo iz zunanjih v notranje, svet pa v edinstveno vesolje spominov, vtisov in občutkov. Med njimi, v drobljenju zavesti, je tudi nekaj svetlega: čutenje ljubezni in ljubljenosti.

Vsako nedeljo na Bregu v središču Ljubljane pripravijo bolšji sejem. Gre za splet nakupovanja, zanimivih pogovorov in deljenja nostalgičnih spominov. Še posebej lepo je bolšjak obiskati poleti, predvsem zaradi lepega vremena, pa tudi zaradi ponudbe, ki je takrat nekoliko večja. Nedeljskega bolšjega sejma se je udeležila tudi Lucija Vidergar. Bere Andreja Čokl.

Vnebovzetje je največji Marijin praznik v liturgičnem koledarju, zato je med Slovenci poznan tudi z imeni veliki šmaren, šmarna miša in rožnica. Tako mu med drugim pravijo v Nediških dolinah v Furlaniji. Najbolj znano praznovanje je v Dreki. Vsako leto ga je slovesno pripravil msgr. Marino Qualizza, ki pa je pred tremi meseci, meseca maja odšel v večnost. Veliko ljudi od vsepovsod je prišlo k njegovi sveti maši v lepo cerkev Vnebovzete Božje Matere nad Krasom, piše petnajstdnevnik Dom. Letos bo prva rožinca brez čedermaca msgr. Qualizze, se pa bodo naj spomnili pri opoldanski sveti maši, ki jo bo daroval videmski nadškof msgr. Riccardo Lamba. Na začetku bo blagoslovil snopiče rož in na koncu vodil procesijo s podobo Device Marije. Pel bo zbor Rečan Aldo Klodič. Nadškof bo ob tej priložnosti blagoslovil spomenik duhovnikom, ki so se rodili v Dreki ali so tam delovali. Nanj so namreč dodali ime msgr. Qualizze, ki je tja hodil maševal kar 37 let. Na istem spomeniku je tudi ime Emila Cenciga, ki je bil župnik med letoma 1989 in 2007. Tudi njega se bodo spomnili, saj letos mineva sto let od njegovega rojstva.

Vnebovzetje je največji Marijin praznik v liturgičnem koledarju, zato je med Slovenci poznan tudi z imeni veliki šmaren, šmarna miša in rožnica. Tako mu med drugim pravijo v Nediških dolinah v Furlaniji. Najbolj znano praznovanje je v Dreki. Vsako leto ga je slovesno pripravil msgr. Marino Qualizza, ki pa je pred tremi meseci, meseca maja odšel v večnost. Veliko ljudi od vsepovsod je prišlo k njegovi sveti maši v lepo cerkev Vnebovzete Božje Matere nad Krasom, piše petnajstdnevnik Dom. Letos bo prva rožinca brez čedermaca msgr. Qualizze, se pa bodo naj spomnili pri opoldanski sveti maši, ki jo bo daroval videmski nadškof msgr. Riccardo Lamba. Na začetku bo blagoslovil snopiče rož in na koncu vodil procesijo s podobo Device Marije. Pel bo zbor Rečan Aldo Klodič. Nadškof bo ob tej priložnosti blagoslovil spomenik duhovnikom, ki so se rodili v Dreki ali so tam delovali. Nanj so namreč dodali ime msgr. Qualizze, ki je tja hodil maševal kar 37 let. Na istem spomeniku je tudi ime Emila Cenciga, ki je bil župnik med letoma 1989 in 2007. Tudi njega se bodo spomnili, saj letos mineva sto let od njegovega rojstva.

Zdravo. Tokrat se posvetimo izobraževanju. Ker je klitoris primarni vir orgazma za veliko večino žensk in ker tega ne ve 40-60 % moške populacije, možje, fantje, moški, dedci in kar je še teh imen, preberite zapiske. Vsaj 60-40 % tistih, ki menite, da je penetracija najlažja pot do njenega orgazma. V epizodi skočimo v tuš kabino (saj veste katero), pomežiknemo nesmrtnim bogovom, se spomnimo na prodajalca motornih kosilnic, basistov iz Han Dold Cityja in ugotovimo, da bi namesto katoliškega molka potrebovali več spolne vzgoje. Če imate občutek, da svet drvi v neznano smer - nič hudega. Ko pride trelovnik (dvelovnik z dodadnim dnem) bomo vsi uživali v šlafroku ali brez njega.

Vsako poletje se dela Richarda Wagnerja (1813–1883) izvajajo na festivalu v Bayreuthu, ki je ena najbolj zaželenih glasbenih prireditev na svetu. Malokdo pa ve, da je Wagner napisal veliko število spisov. Izdani so bili že za časa njegovega življenja in obsegajo kar deset debelih zvezkov, pri nas pa so štirje od njih – Umetnost in revolucija, Umetnina prihodnosti, Sporočilo prijateljem in Judovstvo v glasbi – izšli pod naslovom Izbrani spisi. Umetnost in družba (SH, 2014) ter prinašajo zanimive razmisleke o glasbi, gledališču, politiki in družbi. Pred letošnjim začetkom festivala jih predstavljamo z gostoma v oddaji, ki smo jo prvič predvajali leta 2015. Sodelujeta dr. Gregor Pompe in dr. Aldo Milohnić. Foto: Wikepedija

Dan brez vozička je tradicionalni dogodek, kjer invalidski vozički ostanejo na suhem, udeleženci pa raziskujejo gibanje v okolju brez gravitacije. Vsako leto Plavalni klub Slovenske Konjice predstavi novost, letos bo to plavalno-podvodni pripomoček za plavanje brez nog. Na bazenu se srečajo gibalno ovirani, starostniki, otroci, prostovoljci in običajni kopalci – vsi z enakim ciljem: dokazati, da je voda prostor za vse. Dogodek povezuje generacije, premika meje in obenem tudi osvešča o nevarnostih skokov v vodo. Pogovarjali smo se z Brankom Ravnakom iz Ekipe Dneva brez vozička.

Dan brez vozička je tradicionalni dogodek, kjer invalidski vozički ostanejo na suhem, udeleženci pa raziskujejo gibanje v okolju brez gravitacije. Vsako leto Plavalni klub Slovenske Konjice predstavi novost, letos bo to plavalno-podvodni pripomoček za plavanje brez nog. Na bazenu se srečajo gibalno ovirani, starostniki, otroci, prostovoljci in običajni kopalci – vsi z enakim ciljem: dokazati, da je voda prostor za vse. Dogodek povezuje generacije, premika meje in obenem tudi osvešča o nevarnostih skokov v vodo. Pogovarjali smo se z Brankom Ravnakom iz Ekipe Dneva brez vozička.

Slovenija je prepredena z gosto mrežo teh poti, skupaj več kot 10 tisoč kilometrov. Če bi jih raztegnili v ravno črto, bi po njih iz Slovenije lahko prišli do Tokia ali Los Angelesa. Za planinske poti pri nas skrbijo za to ustrezno usposobljeni markacisti Planinske zveze Slovenije. Pri planinski zvezi planinske poti delijo v tri kategorije, ki se med seboj razlikujejo po zahtevnosti in seveda glede na to, kam se odpravljamo, od nas zahtevajo ustrezen nivo znanja. O planinskih poteh in njihovem vzdrževanju je Aleš Ogrin govoril s predsednikom Planinske zveze Slovenije Jožetom Rovanom.

Tokratne Jezikovne pogovore namenjamo dvotedenski prireditvi z imenom Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki prav zdaj poteka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prvič so ga izvedli že daljnega leta 1965, organizira pa ga Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Vsako leto seminar poteka na določeno temo, letos se posvečajo tržaški regiji in jo obravnavajo z zgodovinskega, političnega, gospodarskega ter seveda kulturno-literarnega in jezikoslovnega stališča. V studiu se nam bo pridružila predsednica 61. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, Urška Perenič.

Vsako leto našo državo obišče vedno več turistov, kot tudi več sto Američanov, z namenom iskanja prednikov in lokacij, kjer naj bi ti živeli. Gre za rodoslovni turizem, ki je v svetu že znana turistična panoga. Z raziskovanja družinskega drevesa vsak posameznik na svoj način potuje skozi prostor in čas. Hkrati spoznava naravne lepote Slovenije. Med njimi je tudi Betty Tisel, ki živi v zvezni državi Minnesota. Že dlje časa je želela raziskati svojo družinsko zgodovino ali celo poiskati svoje daljne, še živeče slovenske sorodnike.

»Vsako poletje, ko sem ugriznil v svež paradižnik, se spomnim na dogodek, ki se je zgodil v semenišču,« pripoveduje neki duhovnik ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

V Trebnjem Baragov danJutri narodno romanje bolnikov in invalidov na BrezjeNadškof Cvikl obhajal 70. rojstni dan in 10 let duhovništvaV nedeljo že petnajstič 24 urna molitev za domovinoV Rovtah se bodo spomnili rojaka Janeza Hladnika.Vsako leto v župniji in občini Trebnje obeležijo rojstni dan rojaka, svetniškega kandidata častitljivega božjega služabnika škofa Friderika Ireneja Baraga. Nocoj bo sveto mašo za uspešen zaključek beatifikacijskega postopka vodil škof Anton Jamnik. Jutri ob 7.00 pa bo pohod po Baragovi poti izpred župnijske cerkve v Trebnjem. MD57. slovensko narodno romanje bolnikov, invalidov in starejših bo jutri na Brezjah. Somaševanje bo vodil koprski škof Peter Štumpf. Ob 9.00 se bo na trgu pred cerkvijo začela priprava na mašo z molitvijo rožnega venca in petjem, ob 10.00 pa bo slovesna romarska maša

80-letnico begunstva in povojnega izseljenstva so obeležili tudi na žegnanju v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v Buenos Airesu v Argentini. V devetdnevnici, ki jo je pripravil Robert Brest, so se rojaki na praznik pripravili s poslušanjem Marijinih pesmi, duhovnimi mislimi in molitvami o tem, kako Mati Marija vsem kaže pot upanja in pomaga h končnemu cilju, ki so nebesa. Otroci so ves teden barvali podobe Marije Pomagaj obkrožene z rožicami različnih velikosti. Vsako rožico so pobarvali, če so molili, naredili dobro delo, ubogali starše ali govorili slovensko. Vse pobarvane podobe so položili pred oltar v košaro. Delegat Franci Cukjati je v pridigi pri sveti maši naglasil Marijino prisotnost v Jezusovem življenju in kako je bila Marija tudi vodnica beguncev, ki so zaradi vere morali v izseljenstvo. Ti so po njegovih besedah v Mariji našli oporo in moč. Po blagoslovu so Mariji zapeli v zahvalo za življenje in vero v 80-ih letih begunstva in izseljenstva s prošnjo, naj Marija še naprej prosi zanje in jih varuje s svojim plaščem, še v najnovejši izdaji piše Svobodna Slovenija iz Argentine.

Kengurujček Joey, kot Avstralci imenujejo mladiče kengurujev, je zelo boječ. Še nikoli ni šel iz mamine vreče. A danes nima izbire, moral bo skočiti. Joey je rdeči kenguru, ta vrsta je največja od vseh kengurujev in lahko doseže velikost človeka. Ima dolga stopala kot vsi kenguruji iz družine vrečarjev skakačev. V latinščini tej družini rečemo macropodidae, kar prihaja iz grščine: makros pomeni dolg, pous pa stopalo. Zadnje noge kenguruja imajo dolga in vitka stopala, ki lahko zrastejo več kot 26 centimetrov. Vsako stopalo ima štiri prste, dva s kremplji in dva tanjša, ki sta zraščena skupaj. Kenguru se premika z veličastnimi skoki. Skoči najmanj do višine košarkaškega koša in za dolžino celega avtobusa. Kot bi bil orjaški zajec. Ko se premika, se njegov rep giba kot nihalo ure. Pri počitku svoj dolg rep uporabi, da se nanj nasloni, kot da bi imel še tretjo nogo. A zaenkrat je Joey še na toplem v mamini vreči. Le kangourou : Joey "Grands pieds" a peur de tout Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan   Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Pirotehnični izdelki so, če nam je to všeč ali ne, redni spremljevalci božično-novoletnih praznovanj. Vsako leto poročajo tudi o zasegih prepovedane pirotehnike, o rabi, ki vznemirja prebivalce, pa tudi o nesrečah in poškodbah pri uporabi pirotehnike. Kaj glede prodaje in uporabe pirotehnike določa zakon? Morajo imeti dovoljeni izdelki kakšen certifikat? Kakšne so sankcije za posedovanje prepovedanih izdelkov? Kako je s starostno omejitvijo uporabnikov? Katera so tista območja, na katerih tudi sicer dovoljenih izdelkov po zakonu ne smemo uporabljati? Gost petkovega svetovalnega servisa bo višji samostojni policijski inšpektor Daniel Jug iz Uprave uniformirane policije na Generalni policijski upravi.

Na festivalu LGBT filma je zmagal filipinski film Asog Seána Devlina, zmes filma ceste in dokumentarne drame. O zmagovalnem filmu smo se pogovarjali s članom žirije, ki je nagrado podelila in glavnim igralcem v filmu. V Kinodvoru je slovensko premiero doživel film V mojih sanjah rase vsako noč drevo Vida Hajnška, poetičen filmski esej o Halozah in Haložanih, ki je na Festivalu slovenskega filma v jeseni prejel vesno za najboljši dokumentarni film. Ocenjujemo tudi film Substanca Coralie Fargeat in Mufaso - Levjega kralja Barryja Jenkinsa, vabimo pa tudi na Noč kratkih filmov in prinašamo novice o februarskem Berlinalu.

Vsako leto več kot 60 milijonov ljudi potrebuje paliativno oskrbo, od tega pa je vsaj sedem odstotkov otrok, opozarjajo strokovnjaki. Poudarjajo, da je umiranje še vedno stigmatizirana tema. Področje pesti pomanjkanje kadra ter nedorečeni standardi in normativi. Mobilni paliativni timi bi morali biti dostopni 24 ur na dan vse dni v tednu, a je njihova dostopnost različna po regijah, zato v praksi nimajo vsi državljani možnosti kadarkoli poklicati zdravstvenega delavca. Država sicer namenja sredstva za njihovo delovanje, a številke kažejo, da so ljudje v lanskem in predlanskem letu koristili le slabo polovico njihovih storitev. Kaj je privedlo do takšnih številk, zakaj je zakon o paliativni in hospic oskrbi padel v vodo, kdaj bomo dobili več hospic namestitev - trenutno imamo namreč samo eno, kje je v tej zgodbi država in kje entuziastični posamezniki, ki poganjajo sistem paliative v državi? Gostje: dr. Maja Ebert Moltara, državna koordinatorica paliativne oskrbe na Ministrstvu za zdravje in vodja specializiranega paliativnega tima na Onkološkem inštitutu Ljubljana; dr. Anamarija Kejžar, profesorica na Fakulteti za socialno delo in nekdanja direktorica domov za starejše občane; Petra Gornik, vodja mobilnega paliativnega tima v Splošni bolnišnici Novo mesto, sicer specialistka splošne kirurgije; Tatjana Fink, vodja Hiše Ljubhospic.

81. Beneški filmski fetival je v polnem teku, letos z rekordnim številom obiskovalcem. Vsako leto je več zanimanja za ta najstarejši filmski festival na svetu, kjer filme v glavnem tekmovalnem programu, enakovredno ocenjuje žirija mladih, starih do petindvajset let. Nina Zagoričnik.

Na beneškem Lidu se znova odvija najstarejši filmski festival na svetu – tokrat že enainosemdesetič. Po lanskem letu, ki so ga zaznamovale stavke, so tam letos spet zvezdniška imena filmske industrije: med drugim, George Clooney, Angelina Jolie, Nicole Kidman, Daniel Craig, Cate Blanchett, Brad Pitt, Joaquin Phoenix in Lady Gaga. Film je odprlo nadaljevanje priljubljenega filma Tima Burtona iz osemdesetih, Beetlejuice, Beetlejuice, ki pa je pri kritikih zaenkrat naletel na mešane odzive. Angelina Jolie je odigrala Mario Callas v filmu Pabla Larraína, postavljenem v Pariz v sedemdesetih, veliko pa smo lahko brali tudi o dokumentarnem filmu, ki je prinesel nova odkritja o glavni filmarki nacističnega režima, Leni Riefenstahl. Ocenjujemo film Sonje Prosenc, Odrešitev za začetnike, z Markom Mandićem in Katarino Stegnar v glavnih vlogah, in V mojih sanjah rase vsako noč drevo, dokumentarni mozaik odročne pokrajine in njenih ljudi, Haloz in Haložanov, ki ga podpisuje Vid Hajnšek.

Vsako leto tudi na Programu Ars predstavljamo letno poročilo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev. Ob tej priložnosti gostimo Marico Uršič Zupan, ki je izpostavila nekaj podatkov, ki se nanašajo tudi na naš program. Foto: Adrijan Pregelj

Dejavniki, ki narekujejo izbiro najustreznejšega zakonskega partnerja ali partnerke, se skozi zgodovino vedno znova spreminjajo. Vsako obdobje ima svoje specifike, na katere seveda močno vplivajo širša družbena, ekonomska in politična dogajanja. Tako je bilo tudi v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, ko se je slovenski prostor demokratiziral, nacionaliziral in industrializiral, vsi takratni izobraženci pa so obilo brali tudi romantično ljubezensko poezijo. Kako je torej pred stoletjem in več tedanji javni diskurz na Slovenskem obravnaval idealnega partnerja? Kako so v sfero zasebnega, intimnega izbiranja najustreznejšega življenjskega sopotnika posegali dejavniki, ki jih praviloma štejemo za neosebne, javne? Kaj lahko iz konkretnih poročnih strategij ljubljanske premoženjske oziroma izobraženske elite razberemo o materialnem in predstavnem svetu teh ljudi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam v tokratnih Sledeh časa nas pomagata iskati zgodovinarki doc. dr. Irena Selišnik in doc. dr. Ana Cergol Paradiž, obe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več? Sogovornika: Andrej Hrabar, direktor urada za letalsko meteorologijo Agencije za okolje; Andrej Grebenšek, nekdanji pilot, nadzornik letalskega prometa in predavatelj na ljubljanski fakulteti za strojništvo.

Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj? Odpravimo se na epsko potovanje z arktičnimi čigrami, skrivnostnimi netopirji mračniki, veličastnimi metulji monarhi in milijoni kopitarjev v afriških savanah. Gostje: dr. Al Vrezec, Nacionalni inštitut za biologijo; Primož Presetnik, Center za kartografijo flore in favne; dr. Rudi Verovnik, biotehniška fakulteta v Ljubljani; dr. Miha Krofel, biotehniška fakulteta v Ljubljani.