Podcasts about vsako

Ljudje smo nagnjeni k temu, da hitro sodimo druge: po videzu, vedenju, hoji, obleki, govorjenju, delu … In kolikokrat se zelo motimo! Zunanji blišč ali eno samo dejanje, pa naj bo dobro ali slabo, namreč še ne pokažeta vse resnice o človeški osebi, ki je skrita globoko v njeni notranjosti. V Lukovem evangeliju nam Kristus to situacijo predstavi s priliko, v kateri sem jaz, ki sodim drugega, predstavljen z brunom v očesu, z veliko oviro torej. Moje oko ni čisto, ni svobodno, brez prave luči je, zato drugega napačno sodim. Kristus nas zato povabi, naj se zazremo v modrost narave: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (Lk 6, 43-44). Že v Prvi Mojzesovi knjigi, v pripovedi o stvarjenju, spoznamo dve pomenljivi drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja, katerega sad prinaša smrt. To sta pravzaprav dve temeljni izbiri, ki ju ima človek: ali sprejme odnos z Bogom, ga upošteva in ljubi in je tako deležen njegovega življenja, ki je pravzaprav edino življenje, ki ne mine. Ali pa v ta odnos ne vstopi, marveč se zadovolji s spoznanjem, postavi temelj svojega življenja na človeški razum in logiko. Zato tudi med sadovi Duha zaman iščemo posameznikove sposobnosti in uspehe, ampak so ti vezani na odnose, na občestvo z Bogom in z drugimi ljudmi. Apostol Pavel jih v pismu Galačanom našteva: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To niso muhe enodnevnice, ampak življenjske drže, ki zorijo počasi in se kot sad zdravega drevesa najresničneje razodenejo predvsem takrat, ko se na obzorju življenja pojavijo preizkušnje. Taki sadovi razodevajo, da je v človeku navzoče Božje življenje, da so korenine njegovega srca v Bogu in ne v močeh in stvareh tega sveta. Torej ne gre samo za človekovo dobro voljo, ampak za njegovo sodelovanje z Bogom, ki more v njem zasaditi in obroditi dobre sadove. Takim ljudem pravi sv. Avguštin: Ljubi in delaj, kar hočeš! Če je tvoja resnica ljubezen, namreč ne moreš delati slabega. Najdragocenejše drevo, ki rojeva sad življenja, pa je križ. Njegov sad je Kristus, zreli sad Božje in človeške ljubezni, do konca darovan za odrešenje človeka. V njem je izvir vsakršne duhovne rodovitnosti. V cerkvi sv. Klemena v Rimu je v apsidi Cerkev predstavljena kot bujna trta, ki poganja iz križa, vsak poganjek pa prinaša svoj sad, ki zori v kristjanih. Trajni sadovi torej izvirajo iz sodelovanja med Bogom in človekom. Ni dovolj, da se človek trudi biti dober, biti mora naseljen s tisto Dobroto, ki dobro ne le želi, ampak ga more tudi uresničiti, kot pravi veliki ruski filozof in teolog Vladimir Solovjov.

Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku, ki je bil na enem koncu parka in ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale znotraj pasti. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep.« »To je pa res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Vseeno se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko vas čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvale vreden, ampak želve živijo po mnogih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov teh želv nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko z vašim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je na želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, ter dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne celotnega sveta naenkrat, to bi bilo skorajda nemogoče. Lahko pa po malo spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo naenkrat. Tudi v današnji dan se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko danes naredimo spremembo. Ker jo, in zavestno se lahko odločimo, da delamo spremembe na bolje.

V tem pomladnem času rada pogledam skozi veliko okno na vrt, poln rumenih trobentic. Tudi druge rože so letos zelo zgodnje. Zvončki, tudi ta »gosposki« so že sklonili glave, toda kot bi spodbujali vetrnice, ki so ob jutranjem mrazu upočasnile svoje cvetenje. In tulipani hitro rastejo, vse je zeleno, le cveteti se jim še ne mudi. Vsak dan vzcveti kakšen nov šopek narcis. Kako pisano je. Lepo je to Božje stvarstvo. Prebudi hrepenenje. »Kakor jelen hrepeni po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« Čudovita so tvoja dela. Tiho, skrivnostno hrepenenje po Bogu, ganjenost, ki je pomešana z veseljem in hvaležnostjo. Gospodova smrt je darovana za odrešenje človeka. Za njegovo dostojanstvo. Vsako življenje je čudovita vrednota, je enkratno. Prav vsakega se je dotaknila Jezusova daritev. Tudi zame se je daroval, čeprav nisem nikomur podobna. Na svetu ni meni enakega. Nisem kot moj drugi. Vsak je drugačen. Kot cvetlice. A prav vsak je dragocen, saj ga je odkupil Gospod s svojo žrtvijo na križu. Veselje, ki ga čutim sredi cvetočega vrta, se je rodilo iz zavesti pisanega darovanja narave. Duša, ki se spusti v to lepoto, je odprta, je večna. Treba je samo upati, se odpreti, sprostiti. Rada imam v življenju papir in svinčnik. Kar mi leži na duši, dam na papir, kar mi govore oči sogovornika, se me dotakne in pridejo besede. Povežem se z besedami, prepoznavam jih po jasnini oči, resnici, ki se čuti v glasu, v povezanosti z ljubeznijo, ki je jezik duše. Ko uporabim dobro, sočutno besedo, prav taka spodbuja druge, jih obogati, potolaži, razveseli, pomiri – in se odprejo in prav tako izrazijo. Iščejo, kako bi očistili svoje srce. Gospod, v tem postnem času si želim blagodejnih in globokih pogovorov, ki odstranijo odvečne, grde, take, ki ranijo in zastirajo svetlobo, ki jo prinaša tvoja Luč.

Piše Veronika Šoster, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Knjižna zbirka Sončnice že vrsto let prinaša sveže pesniške pristope, zelo različne glasove, poetike in občutja. Na videz drobna knjižica Favnovo popoldne izjemno plodovitega ustvarjalca Andreja Medveda, sicer pesnika, esejista, filozofa, urednika, prevajalca in umetniškega vodje Obalnih galerij Piran, si zasluži vso pozornost, saj je presunljiva in zgoščena v najmanjši atom izdihanega zraka. Kot vedno se je pri branju Medvedove poezije dobro čim bolj seznaniti z aluzijami, navezavami, pokloni in navdihi. Že naslov zbirke Favnovo popoldne prinaša pravo zakladnico zgodovine in kulture. Favn je bil v rimski mitologiji bog polj in gozdov, upodobljen kot človek s kozjimi nogami, lahko bi rekli, da je rimska različica grškega satira. Navdihnil je mnoge, med drugim francoskega simbolista Stéphana Mallarméja, ki je leta 1876 napisal pesem z naslovom Favnovo popoldne. Tu se zgodba vplivov ne konča, saj je osemnajst let pozneje skladatelj Claude Debussy na podlagi pesnitve napisal skladbo z istim naslovom. Mallarmé je bil do poskusa najprej zadržan, saj naj bi že poezija dovolj zazvenela, ko pa je Debussyjevo desetminutno stvaritev slišal v živo, mu je poslal precej občudujočo zahvalo. Medvedova knjiga tako, že preden jo odpremo, nagovarja in vabi v posebno vzdušje, ki naj bi bilo popoldne nekega mitološkega bitja. Vendar ne ostane le pri tem. Knjiga se takoj razprši na razne pomenske konce in kraje in nas že s prvim verzom povabi v prazne, zapuščene prostore. Posvečena je deklici Danki Ilić, katere tragična zgodba še vedno ni dobila zaključka. Medved tako hipoma ustvari močan kontrast med nežno sanjavo glasbo in tragičnimi usodami, kar je pravzaprav tudi srž vsake mitologije. Vsebinskemu kontrastu sledi tudi vizualni, saj se pesmi razdrobijo v zelo nenavadno obliko – skoraj vsaka stran v knjigi prinaša tri verze zgoraj in tri verze spodaj, na sredi pa med njimi zeva velikanska praznina. So to prostori, ki smo jih zapustili, ki so zapustili nas? Se med njimi giba favnova senca? Tudi Medvedovo Favnovo popoldne lahko beremo kot enotno stvaritev, ki pa se napaja iz raznih virov. Gre za poezijo, ki jo je neizmerno težko ujeti v opise, saj se dogaja na obrobju zavesti, med stikom neba in zemlje, ki sta ves čas povezana v svoji usodnosti. Podobe so po eni strani neverjetno trpke, stroge, hladne, krute, po drugi pa mehkobno svetle, nežne, čutne. Medved izumlja svoj jezik, jezik iz zemlje, če si sposodim Zajčevo sintagmo (a ne kar naključno, že na začetku knjige naletimo na podobo kepe iz pepela). To je jezik, ki rožlja in se krotoviči, ki nas ne izpusti iz svojega primeža od prve do zadnje vrstice: »[…] in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iz telesne plazme se skrijejo neznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laske in kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izprani raztopini, v nebesni kani … Kam so izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutek po piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?« Andrej Medved se poigrava tako s pomeni in navezavami kot s samimi besedami, pa naj gre na ravni zvočnosti besed, kot tudi na ravni skrite notranje rime, ki ni stalna, zato je ne moremo pričakovati in se ne izpoje, ko pa se pojavi, se zdi kot osji pik, kot trska, kot sončni žarek med listjem. Tako je zbirka tesno zvezana tudi na besedni in zvočni ravni. Iz vsakega verza bi lahko izluščili mnogo skritih pomenov, a včasih je bolje, da se prepustimo toku Favnovega popoldneva, da nas ponese skozi tisočletja in spet nazaj, v današnje prazne prostore, ki še kako odmevajo. Po tonu se zdi, da gre za nagovor oziroma dialog z bralcem, pesniški subjekt se ves čas obrača na nekoga, pri tem pa uporablja primerjave, da bi opisal, kar doživlja in opazi okrog sebe. Vpraša nas, če lebdimo v popoldnevu favna, in res se zdi, da se v trenutku odlepimo od tal in se še bolj prepustimo toku poezije, ki je polna mitoloških podob, zgodovine, umetnosti, pa tudi čisto vsakdanjih podob sveta. Vsako novo vprašanje nas postavlja pred dilemo, pred željo po odgovoru in obenem hlepenju po nadaljevanju v ritmu, ki ne jenja: »Si kdaj pomislil na vzhajajočo / luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva / plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in ramena, / brez polti in črnih turov?« Kot se pred favnom razprostre popoldne, se pred pesniškim govorcem razprostre vsemirje, ki ga lovi v verze, kjer bi se vsaj malo ustalilo, ustavilo, umirilo. Hoče videti, kako zraste vrt, kako se zaspi na dlaki jazbeca, kako brizgne kri, kako se zbudi jutro, kako se žrejo oblaki in se podirajo stolpi. Pri tem spraševanju niti malo ne prosi za pozornost, saj je naslovnik vprašanj lahko kar on sam, ali pa so namenjena le tihemu odzvanjanju v zavesti, med sanjami. Proti koncu knjige se večkrat vrine njegov bežni medklic na vsa ta vprašanja, 'ne vedel bi, a vendar vem', ki še bolj priča o vseobsegajočih možnostih, ki jih odpira. Gre za poezijo, ki se ji moramo prepustiti, s katero moramo odplavati v neskončno dolgo popoldne. In postati, kot pravi zadnji verz knjige: »Kot nebo brez konca.«

Ramazan nas vsako leto uči dragocenih lekcij. To ni le čas posta, ampak obdobje notranje rasti, premisleka in povezovanja. Z odpovedjo hrani in pijači smo krepili voljo; s potrpežljivostjo pa prečistili misli, z molitvijo in dobrimi deli utrdili srce. Vsak trenutek, ko smo premagovali lakoto in žejo, nas je spomnil, da je resnična moč v duhovni vztrajnosti in zavesti o tem, da nas na naši poti vedno spremlja božja milost. Ko se ramazan konča, ni pomembno samo, kako smo ga preživeli, ampak kaj nosimo naprej. Bajram ni samo praznovanje, ampak priložnost, da vrednote, ki smo jih krepili ves mesec, živimo tudi v prihodnje. Sočutje, skromnost, hvaležnost – vse to niso le ramazanske vrline, ampak temelji življenja. Ne gre le za obred posta, ampak za to, kako nas ta mesec preoblikuje, kako okrepi naš značaj in odnose z ljudmi okrog nas. Praznični dnevi so čas veselja in povezanosti. Po postu telo uživa v hrani, duša pa v druženju in toplini doma. Takrat objamemo svoje najdražje, pokličemo tiste, ki jih pogrešamo, in podarimo nasmeh tistim, ki ga potrebujejo. Vsako dejanje prijaznosti je korak k boljšemu svetu. Iskren objem, prijazna beseda ali skromno dejanje dobrote so včasih vredni več kot najrazkošnejše darilo. Pomembno je, da ob tej praznični priložnosti ne pozabimo na tiste, ki trpijo. Svet okrog nas je poln preizkušenj, vojn, stisk in negotovosti. Bajram je priložnost, da v svojih srcih in dejanjih širimo mir in upanje. Kajti resnična vrednost praznika ni v obilju, temveč v ljubezni, ki jo delimo z drugimi. Vsaka pomoč, vsak iskren dar, vsaka topla beseda lahko prinese upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Ob bajramu se spomnimo vseh, ki potrebujejo podporo, osamljenih, bolnih, tistih, ki iščejo toplino in varnost. Praznični dnevi niso le čas veselja, ampak tudi priložnost, da odprta srca prinesejo upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. V vsakem dobrem delu, v vsaki iskreni besedi se odraža resničen bajramski duh. Naj bodo ti dnevi napolnjeni z mirom, srečo in blagoslovom. Bajram šerif mubarak olsum. Vesel in srečen bajram.

Vsako leto se 25. marca spomnimo naših mam. Taka je navada v Sloveniji, v nekaterih drugih državah praznujejo dan mamic kakšen drug dan. V Argentini na primer na tretjo nedeljo v mesecu oktobru, na Švedskem konec maja. Ampak na koncu ni pomemben datum …

Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku v enem koncu parka, ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale po njej. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep.« »Res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Tako se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko ta čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvalevreden, ampak želve živijo v številnih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov jih nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko s svojim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, in dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne vsega naenkrat, to bi bilo skoraj nemogoče. Lahko pa po malem spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo sproti. Tudi jutri se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko ta dan naredimo spremembo. Zavestno se odločimo, da bomo delali dobro.

Vsako leto za rakom zboli od 80 do 90 otrok, kar od 15 do 20 otrok in mladostnikov pa bi zaradi izgube las potrebovalo lasuljo. Društvo študentov medicine zato v sklopu Projekta Onko in v sodelovanju z Brigito Smrekar iz Frizerskega studia 3ka organizira akcijo darovanja las. V sklopu akcije študenti medicine želijo okrepiti ozaveščenost o delovanju organizacije Little Princess Trust, ki otrokom in mladostnikom pomaga pridobiti brezplačne lasulje iz naravnih las. Prispevek je pripravila Lucija Vidergar. Bere Lucija Fatur.

Že tradicionalno je tretji teden v marcu v znamenju Tedna možganov, niza predavanj, delavnic in raznolikih aktivnosti, ki možgane bližajo širši strokovni in laični javnosti. Vsako leto nestrpno pričakujemo, katero temo organizatorji, ekipa Gub znotraj Slovenskega društva za nevroznanost – Sinapsa, izberejo. Odločili so se za »Metamorfoze«, različna obdobja in prehode med njimi, s katerimi se srečujemo vsi. V naslednjih minutah boste lahko izvedli, kaj in kje lahko poslušate in katere aktivnosti pripravljajo. Mojca Delač je v studio povabila predstavnici Gub, Majo Leva in Laro Jereb.

Prisluhnite radijski zgodbi o srečanju, ki jo prinašamo iz Prekmurja. Vsako leto januarja poteka Teden molitve za edinost kristjanov, ki poglablja razmislek o veri in pomenu enotnosti. Kmalu potem se je v eni izmed večjih pomurskih občin, v kateri ekumenizem živijo na dnevni ravni, začelo že tradicionalno ekumensko srečanje. Vabljeni k poslušanju pogovornih utrinkov iz Spominskega doma Števana Küzmiča v Puconcih.

Kengurujček Joey, kot Avstralci imenujejo mladiče kengurujev, je zelo boječ. Še nikoli ni šel iz mamine vreče. A danes nima izbire, moral bo skočiti. Joey je rdeči kenguru, ta vrsta je največja od vseh kengurujev in lahko doseže velikost človeka. Ima dolga stopala kot vsi kenguruji iz družine vrečarjev skakačev. V latinščini tej družini rečemo macropodidae, kar prihaja iz grščine: makros pomeni dolg, pous pa stopalo. Zadnje noge kenguruja imajo dolga in vitka stopala, ki lahko zrastejo več kot 26 centimetrov. Vsako stopalo ima štiri prste, dva s kremplji in dva tanjša, ki sta zraščena skupaj. Kenguru se premika z veličastnimi skoki. Skoči najmanj do višine košarkaškega koša in za dolžino celega avtobusa. Kot bi bil orjaški zajec. Ko se premika, se njegov rep giba kot nihalo ure. Pri počitku svoj dolg rep uporabi, da se nanj nasloni, kot da bi imel še tretjo nogo. A zaenkrat je Joey še na toplem v mamini vreči. Le kangourou : Joey "Grands pieds" a peur de tout Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan   Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Poleg pregleda najbolj aktualnih novic s kmetijskega področja, smo v nedeljski kmetijski oddaji slišali povzetek predavanja dr. Rafaela Mihaliča o zeleni elektriki za vsako ceno in pa svarilo Tevža Tavčarja o medijski razsežnosti ukrepov zelene politike, ki se je zajedla v skupno kmetijsko politiko in jo s pridom, na škodo kmetijstva, izkoriščajo nevladniki.

Pirotehnični izdelki so, če nam je to všeč ali ne, redni spremljevalci božično-novoletnih praznovanj. Vsako leto poročajo tudi o zasegih prepovedane pirotehnike, o rabi, ki vznemirja prebivalce, pa tudi o nesrečah in poškodbah pri uporabi pirotehnike. Kaj glede prodaje in uporabe pirotehnike določa zakon? Morajo imeti dovoljeni izdelki kakšen certifikat? Kakšne so sankcije za posedovanje prepovedanih izdelkov? Kako je s starostno omejitvijo uporabnikov? Katera so tista območja, na katerih tudi sicer dovoljenih izdelkov po zakonu ne smemo uporabljati? Gost petkovega svetovalnega servisa bo višji samostojni policijski inšpektor Daniel Jug iz Uprave uniformirane policije na Generalni policijski upravi.

Vlada je potrdila izhodišča glede uvedbe davka na drugo in vse naslednje nepremičnine. Kot je dejal premier Robert Golob, s tem želijo odpreti stanovanjski trg predvsem za mlade in zagotoviti več najemnih stanovanj, denar iz davkov pa bodo usmerili v razbremenitev dela oziroma zvišanje plač. Kot je dodal, bodo z namenom pridobitve več najemnih stanovanj upoštevali tudi olajšave iz davka na najemnine, ki se bodo odbijale od davka na premoženje. Drugi poudarki: - Vlada: Agencija za energijo naj s prvim februarjem uvede stari sistem omrežnine. - Nove sirske oblasti krepijo diplomatska prizadevanja, Iran si želi sodelovanja. - Madžarsko pohodnico iz Kamniško-Savinjskih Alp prenesli v dolino, o moškem ni sledu.

Na festivalu LGBT filma je zmagal filipinski film Asog Seána Devlina, zmes filma ceste in dokumentarne drame. O zmagovalnem filmu smo se pogovarjali s članom žirije, ki je nagrado podelila in glavnim igralcem v filmu. V Kinodvoru je slovensko premiero doživel film V mojih sanjah rase vsako noč drevo Vida Hajnška, poetičen filmski esej o Halozah in Haložanih, ki je na Festivalu slovenskega filma v jeseni prejel vesno za najboljši dokumentarni film. Ocenjujemo tudi film Substanca Coralie Fargeat in Mufaso - Levjega kralja Barryja Jenkinsa, vabimo pa tudi na Noč kratkih filmov in prinašamo novice o februarskem Berlinalu.

Po župnijah že načrtujejo obhode kolednikov v okviru Trikraljevske akcije. Letos jo Misijonsko središče Slovenije izvaja že 30.-ič. V zadnjih letih sodeluje približno 400 slovenskih župnij z več kot 6000 koledniki. Skupine, večinoma gre za otroke in mlade, ki obiskujejo domove in oznanjajo Jezusovo rojstvo, ob tem zbirajo darove za slovenske misijonarje po svetu. Vsako leto ob tem zberejo približno 400 tisoč evrov in v 30 letih so z zbranimi darovi podprli 282 projektov slovenskih misijonarjev v višini šest milijonov in pol evrov. Posebnost letošnje Trikraljevske akcije koledovanja je, da se bodo vsi slovenski koledniki v soboto, 4. januarja, zbrali na srečanju v Ljubljani.

Jezus v jaslicah je osrčje božičnega praznovanja. Postavljanje jaslic je eno izmed tradicionalnih dodatkov božiču, ki pa za nas kristjane nikakor ni le dekoracija, saj v njih najdemo mnogo simbolike in se tako še lažje osebno povežemo z novorojenim Jezusom. Figure ne pričarajo le prazničnega vzdušja, temveč nas opominjajo na naš odnos z Bogom. To v oddaji Reflektor lepo razloži duhovnik Peter Čemažar, ki tudi sam iz gline izdeluje jaslice s sveto družino. Vsako leto, ko se bliža božič, pa jaslice postavlja tudi gost Janez Pavlin, župan občine Dobrepolje in profesor na srednji in poklicni šoli Bežigrad. On s posebno skrbnostjo postavi velike, ogromne jaslice doma in v cerkvi, ima preštete vse figurice in ob tem goji posebno navdušenje. Pomembno je podoživeti to sveto prigodo in se povezati z našimi koreninami tega prazničnega časa, predvem pa nas iz jaslic vabi On, ki se je rodil zato, da nas odreši. Vabljeni k poslušanju! Moderatorka pogovora: Monika Štern Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Družina +: Tina Martinec Selan Koordinatorka oddaje Reflektor: Alma Gril Odgovorna urednica Druzina.si: Mojca Purger Izdaja DRUŽINA d.o.o., www.druzina.si #OddajaReflektor #druzina

Ime tedna je Niko Habinc, dijak Gimnazije Bežigrad, ki je na 21. mednarodni mladinski naravoslovni olimpijadi v Bukarešti dosegel absolutno 4. mesto in bil drugi najboljši med Evropejci. Ekipa šestih mladih naravoslovcev, ki je v konkurenci 303 mladih iz 51 držav zastopala Slovenijo je osvojila tudi naslov najuspešnejše evropske države, pod okriljem Zveze za tehnično kulturo Slovenije pa na olimpijadah dosegla do zdaj največji uspeh.Kandidata sta bila še: Gregor Rihtaršič, doktorski študent ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, ki je s slovensko ekipo in znanstveniki z univerz in inštitutov po vsem svetu odkril izjemno oddaljeno galaksijo Roj kresničk. S pomočjo naravne gravitacijske leče in vesoljskega teleskopa James Webb so jo ujeli, ko je obstajala 600 milijonov let po začetku časa, z odkritjem pa postavili pomembno izhodišče za prihodnje študije evolucije vesolja. Dominika Novak Mlakar, vodja državnega programa presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka debelega črevesa in danke Svit, ki praznuje 15 letnico delovanja. V tem času so odkrili več kot 4100 rakov debelega črevesa in danke, večino v zgodnjem stadiju, ko bolniki ne potrebujejo dodatnega onkološkega zdravljenja in v tem obdobju marsikateremu udeležencu rešili življenje.

Takega konjička bi imela tudi jaz. Vsako jutro bi se postavila k enemu ušesu in bi bila čista in potem k drugemu, pa bi že bila oblečena za v šolo. No, pa to je samo pravljica, kajti ni konja, ki bi lahko skočil tako visoko, razen seveda v pravljici! Morda nezana beseda: Zpeček - nižji del ob steni na kmečki peči za ležanje ali sedenje, zapečkar, tisti ki pogosto leži ali sedi pri ali na peči, se greje in lenari Brhek fant – čeden, postaven fant Vir: Čarobni vodnjak, Zbornik pravljic narodov Sovjetske zveze, zbrala in obdelala A. Ljubarskaja, prevedla Marija Kmetova, Mladinska knjiga, Ljubljana 1948, bere Nataša Holy

Morda ste v adventnem času vajeni prebiranja Adventnega koledarja Misijonskega središča Slovenje. Vsako leto prinaša lepe zgodbe, adventne vzpodbude in vabilo k darovanju za otroke v misijonskih deželah. Tudi letos je tako, koledar pa je bil deležen prenove. Kakšen je, kako ga najdete in kaj prinaša, nam je povedal tajnik središča Janko Pirc. Predstavil je tudi novo knjigo, strip o delu misijonarja Petra Opeke.

V pokrajinski Galeriji Murska Sobota pri sestavljanju stalne zbirke posebno pozornost namenjajo umetniškim delom ustvarjalcev, ki izhajajo iz lokalnega okolja, vseskozi pa jo smiselno dopolnjujejo tudi s pomembnimi deli ostalih slovenskih in tujih ustvarjalcev. Vsako leto stalno zbirko na določen način tudi predstavijo javnosti in tokrat so pripravili izbor iz obdobja med letoma 2013 in 2023. Nove pridobitve in stalno zbirko Galerije Murska Sobota predstavlja direktor galerije in kustos aktualne razstave dr. Robert Inhof. Foto: Galerija Murska Sobota

Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci. Vabljeni, da ob Tednu Karitasa prisluhnete oddaji Sledi večnosti. Letošnje geslo Poti do srca, simbolizira poti ljubezni, solidarnosti in razumevanja, po katerih prostovoljci delijo svoj čas, znanje in prijaznost. Teden je še posebej delaven pri skrbi za materialno pomoč 111.078 osebam, ki jim Karitas redno pomaga z materialno pomočjo in svetovanjem. Vsako leto kot osnovno pomoč gospodinjstvom v stiski razdeli več kot 3000 ton hrane.

Ženske na kmetijah imajo posebno poslanstvo, delujejo tako v dobro družbe, podeželja, celo ohranjajo dediščino, so prostovoljke in še marsikaj. Vsako leto že 21 let razglasijo kmetico leta. Letos je ta naziv prejela Marjana Kogelnik s kmetije Klančnik pri Dravogradu. Kmetija je tako velika, da obiskovalce po njej popeljejo kar z vlakcem. Kmetica leta pa je kot vse dozdajšnje kmetice izjemna ženska. Obiskala jo je Metka Pirc, ki je skušala tudi razvozlati, kaj je na Koroškem takega, da od tam prihaja že kar pet kmetic leta.

Saša je ustanoviteljica in direktorica zaposlitvenega portala Optius.com, enega izmed vodilnih in enega od večjih v Sloveniji, ter edinega v slovenski, to je njeni lasti. S svojo predanostjo in vizijo vodi Optius.com skozi uspešnih 14 let delovanja, v katerih je pridobila zaupanje že preko 12.000 delodajalcev, tako iz Slovenije kot tudi tujine. S svojo ekipo in strokovnostjo na Optius.com, povezuje delodajalce z iskalci nove zaposlitve, ter tako vidno prispeva tudi k napredku in razvoju kadrovske stroke v Sloveniji. Zaposlitveni portal Optius.com mesečno beleži tudi do izjemnih 400.000 obiskov uporabnikov, kar potrjuje njegovo vlogo ključnega igralca na področju trga dela.   Poleg tega je Saša tudi ustanoviteljica prvega kluba za kadrovske managerje, ki je v zgolj treh letih delovanja pritegnil že 350 strokovnjakov s področja kadrovanja, obenem je tudi ustanoviteljica prvega knjižnega kluba namenjen vsem HR strokovnjakom in knjigoljubom na HR področju. Ideja za kadrovski klub in knjižni kljub je nastala iz njene želje po informiranju kadrovskih strokovnjakov o aktualnih tematikah, raziskovanju kadrovskih trendov, izmenjavi dobrih praks ter vzpostavljanju novih povezav in prijateljstev v kadrovskem svetu. Njen izjemen prispevek k izboljšanju zaposlitvenih priložnosti in razvoju kadrovske skupnosti potrjuje pozitiven vpliv njenega dela na slovenski trg dela in družbo kot celoto.   Saša pravi: »Že vse življenje delam z ljudmi in za ljudi, zato v svojem delu, ki ga enostavno obožujem, vidim veliko potenciala za rast in razvoj vseh deležnikov na trgu dela, kot tudi tistih, ki vanj šele prihajajo.«   Naj quote: Vsak človek je svoje sreče kovač. Naj knjiga: Tek za zmajem, Skalpel, Za božjo voljo, utihnite Naj serija: iz otroštva se spomnim Pesem ptic trnovk, Modro poletje, Arabela Hobiji: Funkcionalna vadba 2x tedensko, hribolazenje, potovanja po Aziji, branje dobrih knjig Najljubša hrana: Jem vse, tudi vampe. Ne maram pa pehtrane. Najljubši podjetnik: Zgled mi je moj mož-podjetnik, ki ima podjetja tudi v tujini. Naj app: Spotify Zaključni nauki: ·      Poišči si delo, ki ga boš opravljal rad in s srcem. ·      Vsako delo je častno. ·      Na mladih svet stoji.

Vsako leto več kot 60 milijonov ljudi potrebuje paliativno oskrbo, od tega pa je vsaj sedem odstotkov otrok, opozarjajo strokovnjaki. Poudarjajo, da je umiranje še vedno stigmatizirana tema. Področje pesti pomanjkanje kadra ter nedorečeni standardi in normativi. Mobilni paliativni timi bi morali biti dostopni 24 ur na dan vse dni v tednu, a je njihova dostopnost različna po regijah, zato v praksi nimajo vsi državljani možnosti kadarkoli poklicati zdravstvenega delavca. Država sicer namenja sredstva za njihovo delovanje, a številke kažejo, da so ljudje v lanskem in predlanskem letu koristili le slabo polovico njihovih storitev. Kaj je privedlo do takšnih številk, zakaj je zakon o paliativni in hospic oskrbi padel v vodo, kdaj bomo dobili več hospic namestitev - trenutno imamo namreč samo eno, kje je v tej zgodbi država in kje entuziastični posamezniki, ki poganjajo sistem paliative v državi? Gostje: dr. Maja Ebert Moltara, državna koordinatorica paliativne oskrbe na Ministrstvu za zdravje in vodja specializiranega paliativnega tima na Onkološkem inštitutu Ljubljana; dr. Anamarija Kejžar, profesorica na Fakulteti za socialno delo in nekdanja direktorica domov za starejše občane; Petra Gornik, vodja mobilnega paliativnega tima v Splošni bolnišnici Novo mesto, sicer specialistka splošne kirurgije; Tatjana Fink, vodja Hiše Ljubhospic.

Kdo še ni slišal svetopisemskega reka: »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15-20) Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.« Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede. Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razrase. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge. Naša naloga je torej, da torej začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihove ozaljšane govorice, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.

Poskušajmo se spomniti, kako je bilo, ko smo morali prvič nekaj storiti: prvič zaplavati v vodi, se prvič peljati z letalom, prvič iti v osnovno ali srednjo šolo, na univerzo, prvič iti za dlje časa od doma, prvi dan v službo … Marsikdo pravi, da za vsako tako ali podobno prvo stvarjo stojijo ljudje, ki so jih opogumili, naj se ne bojijo. Besede bližnjih nas lahko opogumijo, dvignejo in nam pomagajo premagati strah. Telesno prizadeta žena je pripovedovala: »Ko sem odraščala, sem se zavedala, da sem drugačna od drugih, in to me je zelo bolelo. Bila sem rojena z volčjim žrelom. Imela sem iznakažen obraz in prizadet govor. Ko sem začela hoditi v šolo, so me otroci oponašali. V enem izmed višjih razredov smo imeli učiteljico, ki smo jo imeli vsi radi. Vsako leto je z nami naredila preizkus, kako slišimo. Iz prejšnjih let sem vedela, da bomo morali stati pri vratih in si pokriti eno uho. Učiteljica nam je na drugo nekaj zašepetala in to smo morali ponoviti. Tako sem tistega dne čakala na učiteljičine besede, ki jih je moral sam Bog položiti v njena usta. To so bile besede, ki so spremenile moje življenje. Priljubljena učiteljica mi je namreč šepnila: »Deklica, želim si, da bi bila moja.« (Zdravilne besede). Prerok Izaija nam v prvem berilu današnje nedelje govori, da ima Bog sporočilo za ljudi, ki so »plahega srca« (Iz 35,4). To je spodbudno sporočilo, saj je vsakdo izmed nas včasih boječega srca. Kaj vse se nam lahko zgodi v življenju, da nam vzame pogum: nepričakovano lahko izgubimo službo, v nekem trenutku življenja se znajdemo sami, pa smo prej upali, da bomo imeli ob sebi družinske člane, sorodnike, prijatelje. Ustrašimo se ob nenadni in težki novici o otrocih ali starših. Na rojstni dan se zbudimo s spoznanjem, da naše življenje ne teče tako, kot smo si zamislili … Veliko je stvari, ki nam lahko vzamejo pogum in vlijejo strah. Bog pa ima po preroku Izaiji sporočilo za vsako boječe srce: »Bodite močni, ne bojte se!« (Iz 35,4) Bog pozna naše srce, zato ima besedo za vsakogar izmed nas, ko nas je strah. Kar je krivo, bo postalo ravno. Rane bodo ozdravljene. Zato naj v nas vedno odmevajo besede preroka Izaije: »Bodite močni, nikar se ne bojte.« (Iz 35,4)

Na beneškem Lidu se znova odvija najstarejši filmski festival na svetu – tokrat že enainosemdesetič. Po lanskem letu, ki so ga zaznamovale stavke, so tam letos spet zvezdniška imena filmske industrije: med drugim, George Clooney, Angelina Jolie, Nicole Kidman, Daniel Craig, Cate Blanchett, Brad Pitt, Joaquin Phoenix in Lady Gaga. Film je odprlo nadaljevanje priljubljenega filma Tima Burtona iz osemdesetih, Beetlejuice, Beetlejuice, ki pa je pri kritikih zaenkrat naletel na mešane odzive. Angelina Jolie je odigrala Mario Callas v filmu Pabla Larraína, postavljenem v Pariz v sedemdesetih, veliko pa smo lahko brali tudi o dokumentarnem filmu, ki je prinesel nova odkritja o glavni filmarki nacističnega režima, Leni Riefenstahl. Ocenjujemo film Sonje Prosenc, Odrešitev za začetnike, z Markom Mandićem in Katarino Stegnar v glavnih vlogah, in V mojih sanjah rase vsako noč drevo, dokumentarni mozaik odročne pokrajine in njenih ljudi, Haloz in Haložanov, ki ga podpisuje Vid Hajnšek.

Globokoumni verzi in vlak iz nezavedne črnine nas popeljejo na kontemplativno popotovanje h koreninam. Koreninam, iz katerih »v mojih sanjah rase vsako noč drevo«. Koreninam filmskega ustvarjalca Vida Hajnška, vnuka haloškega pesnika Franceta Forstneriča. In koreninam, ki jih nekje globoko v sebi kot potomci prvobitnega sožitja med človekom in naravo čutimo vsi. Če smo se le pripravljeni zagledati vase – in v drugega. Največja vrednost dokumentarnega filma V mojih sanjah rase vsako noč drevo je prav to, da nam nenehno odpira portale v nezavedno hrepenenje po vrnitvi k izgubljeni harmoniji. Skozi poezijo, fotografije, sočloveka, glasbo, običaje, detajle. Običaje, ki v sebi nosijo sled sobivanja. Poezijo, ki prenaša spomin na otroško veselje. Fotografije, ki trenutek prenesejo v večnost. Glasbo, ki igra z vetrom – zavijajočim med griči, poraslimi s trto in gozdovi. Sočloveka, ki s svojo pristnostjo vabi k srečanju. Detajle, ki pričajo o nekem drugačnem življenju. Vzdušja filma ne gre zamenjati z nostalgijo po izgubljenem domu. V tem pogledu se še kako zaveda izgube. Prav iz nje črpa svoje bogastvo občutenj. In se s tem približa univerzalnemu. Univerzalnemu, ki korenini v tankočutno prikazanih posameznostih. O tem pričajo izjemni prizori, ko se pred našimi očmi ponovno razvije več desetletij stara fotografija Stojana Kerblerja … Ko jo v rokah na istem kraju veliko let pozneje drži portretiranec in se ob tem spominja svojega soočenja s fotografom in zunanjim svetom, ki je vdrl v njegovo otroško idilo … Ko se znajdemo med kurenti, ki pijejo špricar pred domačijo, s praga katere so pregnali zimo ... Ko od blizu brez besed spoznamo vsako članico ženskega pevskega zbora, ki zatopljene vase zrejo skozi okno brzečega avtobusa. Tako se pred nami plast za plastjo odkrivajo Haložani in Haloze. Haloze z veliko in malo začetnico, saj vsakdo izmed nas nosi v sebi svoje lastne »haloze«. Besede to težko opišejo, zato jih je tako malo. Hajnšek, ki je z majhno ekipo kar štiri leta obiskoval Haloze, je s tem znova presegel samega sebe. Uspelo mu je ujeti zelo osebna, intimna občutenja in jih pretvoriti v univerzalni filmski jezik. Tudi zato, ker se pri tem brez sramu opira na umetnost dveh velikih mojstrov. Ki ju, zvest izjemnemu občutku za sočloveka, mojstrsko požene v tek gibljivih sličic in tako zgnete v svojo vizijo. Čeprav ta kdaj pa kdaj deluje nekoliko nedostopno – predvsem, ker v ponorelem svetu nismo več vajeni enourne kontemplacije –, pa se na koncu vedno znova odpre gledalcu. Ali ob pomoči Kerblerjevih brezčasnih fotografij, izjemnih posnetkov direktorja fotografije Domna Martinčiča, pretresljive glasbe Sare Korošec ali nevsiljive montaže Andreja Nagodeta. Kontemplaciji življenje vdihnejo živa bitja, ki se neverjetno naravno pojavljajo pred objektivom: od domačinov, ki z užitkom duhajo gobe, do mačk, ki se brezskrbno poigravajo kljub kameri. Umirjen in umerjen ritem pa celoti dajejo različni ponavljajoči se elementi: naprava, ki jo mora strojevodja stiskati, da signalizira budnost; čudovita pokrajina, ki sublimno vabi; in veter, ki brije čez haloške griče. Edini recept, da res doživite Haloze, je popolna prepustitev. In enako je tudi s tem filmom.

Otroško in mladinsko petje imata v naši RTV hiši dolgo tradicijo, vse od petdesetih let prejšnjega stoletja. Vsako sezono s svojimi posnetki bogatita nacionalni zvočni arhiv in pa radijske in televizijske programe ter koncertne sporede, posnetki zborov pa so del šolskega sistema in zbora dajeta zgled osnovnošolskemu petju v Sloveniji. Da bi se prepevanje slišalo tudi v prihodnosti, je potrebno zbora vsako leto osvežiti z novimi močmi. Zato med svoje vrste vabijo nove pevke in pevce, ki lahko postanejo del zborovske tradicije na RTV Slovenija. V Otroški pevski zbor vabimo otroke, stare od 7 do 11 let, pripravijo naj pesem v slovenskem jeziku. Avdicija bo v ponedeljek, 2. in sredo, 4. septembra od 16. ure na Radiu Slovenija. Vse podatke in spletni prijavni obrazec najdete na strani zbori.rtvslo.si. V Mladinski pevski zbor pa vabimo fante in dekleta med 12. in 16. letom starosti, pripravijo naj pesem v slovenskem jeziku – 4. septembra od 17.45 in 9. septembra od 17. ure na Radiu Slovenija. Podrobnosti izveste na povezavi: https://zbori.rtvslo.si/

Vsako leto tudi na Programu Ars predstavljamo letno poročilo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev. Ob tej priložnosti gostimo Marico Uršič Zupan, ki je izpostavila nekaj podatkov, ki se nanašajo tudi na naš program. Foto: Adrijan Pregelj

Dejavniki, ki narekujejo izbiro najustreznejšega zakonskega partnerja ali partnerke, se skozi zgodovino vedno znova spreminjajo. Vsako obdobje ima svoje specifike, na katere seveda močno vplivajo širša družbena, ekonomska in politična dogajanja. Tako je bilo tudi v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, ko se je slovenski prostor demokratiziral, nacionaliziral in industrializiral, vsi takratni izobraženci pa so obilo brali tudi romantično ljubezensko poezijo. Kako je torej pred stoletjem in več tedanji javni diskurz na Slovenskem obravnaval idealnega partnerja? Kako so v sfero zasebnega, intimnega izbiranja najustreznejšega življenjskega sopotnika posegali dejavniki, ki jih praviloma štejemo za neosebne, javne? Kaj lahko iz konkretnih poročnih strategij ljubljanske premoženjske oziroma izobraženske elite razberemo o materialnem in predstavnem svetu teh ljudi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam v tokratnih Sledeh časa nas pomagata iskati zgodovinarki doc. dr. Irena Selišnik in doc. dr. Ana Cergol Paradiž, obe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Obletnica rojstva pokojnega ustanovitelja radia Ognjišče Franca Boleta in napoved odkritja spomenika v rodnem Knežaku.Novinarka Nina Kojima (izg. kodžima) za Radio Ognjišče o protestih v Veliki Britaniji in vpletanju tretjih držav v njih.Katoliški in anglikanski škofje Združenega kraljestva obsodili izgrede in nasilje na Otoku.V Nagasakiju obeležili spomin na žrtve napada z atomsko bombo leta 1945.Električni skiroji niso igrače, opozarja policija. Vsako leto se z njimi poškoduje približno 700 ljudi, večina mladoletnih.V celjski bolnišnici imajo samo še tri radiologe, kar za bolnike vsekakor ni dobra novica.Vreme: Jutri bo pretežno jasno s temperaturami do 33 stopinj.Pred nami so prometno zelo obremenjeni dnevi. Policija z napotki opozarja na varnost v gorah.Ekološko stanje visokogorskih jezer v Julijskih Alpah se slabša, urediti bo treba planinske koče, tudi obiskovalci bodo morali spremeniti navade.Šport: Slovenski rokometaši drevi z Danci za finale olimpijskih iger.

"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije. Sogovornici: mama z dvema otrokoma v finančni stiski, Tina Lamovšek, koordinatorka projektov Botrstva

Oratorij je počitniški program za otroke, ki ga pripravljajo mladi prostovoljci. Vsako leto poteka že v 300 krajih po Sloveniji, med seboj pa združi otroke, mlade in odrasle. Kakšen je utrip v Slovenskih goricah? Obiskali smo župnijo Sv. Urban – Destrnik. Skozi oddajo pa nas popeljejo: Mirjana Fladung, ki je že več kot 10 let voditeljica oratorija, otroci in mladi, župnik Jože Škofič, animatorka Eva Petek, pa tudi ena izmed staršev Nina Horvat, ki svoje otroke redno vključuje v oratorij.

Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več? Sogovornika: Andrej Hrabar, direktor urada za letalsko meteorologijo Agencije za okolje; Andrej Grebenšek, nekdanji pilot, nadzornik letalskega prometa in predavatelj na ljubljanski fakulteti za strojništvo.

Prvi teden v juniju je že tradicionalno namenjen ozaveščanju videčih o potrebah in izzivih, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni v vsakdanjem življenju. Tudi gostja tokratne oddaje Med štirimi stenami Gaja Beč se vsak dan sreča s kakšnim izzivom zaradi svoje slabovidnosti. Zelo blizu ji je tudi zagovorništvo slepih in slabovidnih, saj iz svojih lastnih izkušenj ve, kako pomembno je ozaveščanje splošne javnosti, da so lahko primerno razumljeni in se lahko zato bolje vključujejo v družbo. Z Gajo Beč se bo pogovarjala Petra Medved.

V mojih sanjah raste vsako noč drevo je naslov dokumentarnega filma režiserja, scenarista in pedagoga Vida Hajnška, ki je svetovno premiero doživel na festivalu dokumentarnega filma v Solunu. Naslov filma je vzet iz ene pesmi Franceta Forstneriča, ki je bil njegov ded, velik navdih pa so mu bile tudi fotografije Stojana Kerblerja, še posebej iz njegove serije obrazov Haložanov. Njegov magistrski film Konec je prejel priznanje Franceta Brenka za izjemne dosežke na področju filmske kulture, debitiral pa je s celovečernim dokumentarnim filmom o argentinski pisateljici slovenskih korenin Alejandri Laurencich, z naslovom Alejandra (režija: Klemen Brvar in Vid Hajnšek).

Slavni slikar Michelangelo je nekoč stopil v atelje, da bi pregledal platna svojih učencev. Nekatere je pohvalil, drugim je dejal, naj nadaljujejo svoje delo. Navsezadnje se je ustavil pri najboljšem učencu. Fant je slikal na majhno platno. Mojster je vzel čopič in na platno napisal besedo: AMPLIUS, ki v latinščini pomeni večji. Veliki mojster mu je dal vedeti, da dela premalo glede na svoje sposobnosti. Hotel je, da svoje delo začne znova. Učenec ga je tako ubogal in ustvaril izredno lepo sliko. Psihologi menijo, da zapustimo ta svet, ne da bi razvili velik del svojih možganov. Najbrž bi Bog lahko velikokrat napisal besedo AMPLIUS na naše življenje. Dobri smo v tem, kar naredimo, a lahko bi naredili več. (Vodi me, dobrotni duh, 112). Modro je, da si v življenju zastavimo visoke cilje in ideale in se ne zadovoljimo prehitro s nizkimi cilji. Spominjam se, kako nam je nekdanji koprski škof Pirih kot bogoslovcem večkrat dejal, naj si postavimo visoke ideale v življenju in v duhovništvu, da bomo potem vsaj nekaj dosegli. Kajti če si bomo postavili nizke ideale, bomo v življenju in v duhovništvu dosegli zelo malo. Neki svetnik je to mojstrsko strnil v rek: »Če težiš k zvezdam, boš mogel doseči gore. Če pa boš težil h goram, boš končal v blatu.« V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi: »Vsako mladiko, ki ne rodi sadu, odstrani, in vsako, ki rodi sad, očisti, da rodi še več sadu« (Jn 15,2). V petih vrsticah nam osem krat pravi, naj ostanemo v njem. S tem poudari, kako je pomembno, da ostanemo povezani s Kristusom. Na vprašanje, zakaj nam Jezus to naroča, najdemo odgovor v nadaljevanju evangelija, ko pravi, »brez mene ne morete ničesar storiti« in »kdor ostane v meni, obrodi obilo sadu« (Jn 15,5). Še več: lahko bi nadaljevali: z Jezusom pa moremo veliko storiti! Ko beremo življenjepise svetnikov, vidimo, kako so prav svetniki, ki so bili zelo povezani s Kristusom, naredili veliko v življenju. Povezanost z Bogom je pri njih rodila veliko sadov v službi človeku. Ali če povemo v slogu začetne zgodbe današnjega evangelija – slika našega življenja bo večja. Ne bomo gledali samo na to, da se bomo izogibali greha, ampak tudi na to, da bomo v življenju naredili nekaj več in da bomo naredili veliko dobrega. Velikokrat se trudimo, da bi sami napredovali v duhovnem življenju. Opazujmo gosi, ki letijo. Videli bomo, da letijo v čudovitem redu. Pred tisočletji so se naučile, kako težko je dolgo leteti in da je laže leteti tako dolge razdalje, če letijo v skupini. Tudi mi bomo napredovali v veri, če bomo napredovali skupaj z drugimi verniki. Vsi pa tako, da bomo povezani s Kristusom.

Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj? Odpravimo se na epsko potovanje z arktičnimi čigrami, skrivnostnimi netopirji mračniki, veličastnimi metulji monarhi in milijoni kopitarjev v afriških savanah. Gostje: dr. Al Vrezec, Nacionalni inštitut za biologijo; Primož Presetnik, Center za kartografijo flore in favne; dr. Rudi Verovnik, biotehniška fakulteta v Ljubljani; dr. Miha Krofel, biotehniška fakulteta v Ljubljani.

Kdo še ni slišal svetopisemskega reka »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15−20) Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.« Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede. Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razraste. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge. Naša naloga je torej, da začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihovo ozaljšano govorico, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.

»Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Obujen je bil od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« (Mt 28,5-7)

Vsako leto meseca marca finančne ustanove zaznamujejo svetovni teden denarja, tokrat na temo Zavarujte svoj denar, zaščitite svojo prihodnost. Tudi tokrat pripravljajo razne programe in predavanja z namenom širjenja finančnega izobraževanja ter izboljšanja finančne pismenosti. Poznamo različne vrste pismenosti. Poleg med drugim bralne, matematične in naravoslovne je tu še finančna pismenost. Finančnih odločitev, ki jih mora sprejeti posameznik, je vse več.

Minimalističen akustičen nastop s tremi gosti: Maša Bogataj (Masharik), Andrej Guček (Hiša), Gregor Strasbergar (MRFY) - ki so se jim na koncu oddaje kot gostje presenečenja pridružili še preostali člani zasedbe MRFY. Zgodil se je pravi časovni stroj, Aleksander se je sprehodil skozi šest desetletij ustvarjanja. In se simbolično vrnil na kraj srečnega imena: oddaja je potekala na prav istih koordinatah, na katerih je kot sedemnajstletnik radijskemu občestvu predstavil svojo prvo pesem. "Julija", "Siva pot", "Ajda pa znova cveti", "Vremenska napoved", "Ljubljanske ceste", "Tu sem doma", "Tečem skozi čas". To je niz nekaterih najbolj sijočih biserov iz opusa enega prvih vidnih slovenskih kantavtorjev. Aleksander Mežek, ki je odraščal v Žirovnici, je v začetku sedemdesetih let odšel v London in tam ostal več kot štirideset let. Ob bogati karieri na Angleškem je ves čas objavljal in nastopal tudi doma. Z nepozabnimi skladbami je soustvaril našo zvočno sliko druge polovice minulega stoletja. »Glasbo sem pisal tako, kot bi pisal dnevnik. Tisto, kar sem doživljal, kar sem razmišljal, kar se je dogajalo okoli mene. Za vsako pesem vem, o čem ali kom govori, komu je morda posvečena. Nekatere tudi moji prihodnosti,« pripoveduje. Srebro v laseh žlahtni doma, pod mogočnim Stolom, v domači hiši, po težki bolezni kot znova rojen in vidno pomlajen. Vsako poletje v Vrbi na travniku pred domačijo Franceta Prešerna z glasbenimi prijatelji priredi "Prešerno noč". In plete medgeneracijske niti, iz katerih bo stkal tudi nastop v Izštekanih. »V zadnjem desetletju, po povratku, spoznavam bogato slovensko glasbeno sceno. Spominja me na moje začetke v Londonu. Tu so spontanost, pristna komunikacija, povezanost, sodelovanja. Le tako lahko nekaj nastane,« poudarja Aleksander. »Verjamem, da je naše sodelovanje tudi za moje goste velik izziv. Vsi pristopajo nadvse profesionalno. Navdušili so me tudi s tem, da so večkrat sami predlagali, katere moje pesmi bi radi igrali. Če hočeš pripraviti dobro jed, potrebuješ začimbe. Vsak od sodelujočih ima svoj značaj, je svojevrstna začimba. Ko se začne to mešati, se lahko zgodi marsikaj.« Prava eskplozivno-ekskluzivna mešanica za oddajo Izštekani. Ki običajno poteka v studiu 26 Radia Slovenija. Ta je le nadstropje nad nekdanjim studiem 14, v katerem je rosno mladi Aleksander leta 1965 nastopil v oddaji "Pokaži, kaj znaš". Zapel je svojo prvo pesem "Krila". In ja, tudi v Izštekanih niso manjkala. Krila. Nadenite si jih, zaprite oči, prisluhnite in poletite. V izštekane širjave. V preteklost in v prihodnost. Fotografije: Alan Orlič Odigrane skladbe: KRILA – Aleksander Mežek - YouTube TEČEM SKOZI ČAS – Aleksander Mežek AJDA PA ZNOVA CVETI - Aleksander Mežek, Andrej Guček OSAMLJENA SENCA - Aleksander Mežek, Andrej Guček SVETLE KAPLJE - Aleksander Mežek, Maša Bogataj KAM - Aleksander Mežek TRNOVO, KRAJ NESREČNEGA IMENA - Aleksander Mežek, Gregor Strasbergar JULIJA - Aleksander Mežek, Gregor Strasbergar, Andrej Guček LIPA - Aleksander Mežek, Gregor Strasbergar SRCE NA ELEKTRIKO - Aleksander Mežek, Maša Bogataj - YouTube HIŠE GOSPODAR - Aleksander Mežek, MRFY TU SEM DOMA - Aleksander Mežek, MRFY, Maša Bogataj, Andrej Guček PAF - Aleksander Mežek, MRFY, Maša Bogataj, Andrej Guček - YouTube

Delavci večine upravnih enot po državi so danes znova stavkali. Na upravnih enotah opozarjajo, da bodo stavko, če ne bodo dosegli dogovora, nadaljevali vsako sredo. Medtem ostajajo zaostreni tudi odnosi med vlado in sindikatom Fides: - V URI Soča bodo kljub stavki znova izvajali preglede za vozniška dovoljenja za invalide - V Gazi v štirih mesecih ubitih več otrok kot v štirih letih v vseh vojnah po svetu - Policija onesposobila moškega, ki je v središču Ljubljane grozil z nožema

Iz Svetega Lovrenca v občini Prebold poročajo, da je zgodaj popoldne v razgretem avtomobilu umrl otrok. Po zdaj znanih podatkih je nekaj pred 13-o uro otrok iz še neznanega razloga ostal zaprt v vozilu na soncu. Otroka je opazil mimoidoči ter mu nudil prvo pomoč, odzvali so se tudi lokalni gasilci, prav tako so aktivirali vojaški helikopter iz Maribora, a je otrok umrl na kraju dogodka. Na policijski upravi Celje še zbirajo informacije o dogodku. Preostale teme oddaje: - Vsako minuto mora dom prisilno zapustiti 20 ljudi - Kijev in druga ukrajinska mesta znova tarče obsežnih napadov - Zelene in trajnostne rešitve največji potencial naše države - Janković in šest soobtožencev oproščenih v zadevi parkirišča Stožice

Vsako leto ameriški naložbeni konglomeratni Berkshire Hathaway s sedežem v Omahi v Nebraski organizira letno srečanje delničarjev, ki ga vodita legendi dolgoročnega investiranja Warren Buffett in Charlie Munger. Oba sta od 70-ih let prejšnjega desetletja prvi in drugi mož Berkshire Hathaway. Srečanje delničarjev nekateri imenujejo tudi Woodstock za investitorje in se ga udeleži več deset tisoč ljudi. Letos se je Woodstocka za investitorje udeležil tudi Zlatko Turkovic, prevajalec knjige The Inteligent Investor oziroma Modri investitor, je tudi predavatelj vsebine iz te knjige ter avtor več borznih knjig.

Vsako noč se mu sanja, da spi pokrit s polovico neba … Pripoveduje: Branko Jordan. Tibetanska pravljica. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.

“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York. Kot pravi Urška, v Washingtonu, kjer sicer živijo, pogrešajo predvsem širše družinsko življenje in stike z domovino. Vsako poletje zato preživijo v Celju, kjer ima njena hči možnost negovanja in obnavljanja znanja slovenskega jezika. Vez s Slovenijo ohranjajo tudi prek športa in se redno odpravljajo na tekme NBA predvsem, ko v Washintonu igrajo slovenski košarkarji. Vedno s sabo prinesemo slovenske zastave, tako da močno navijamo in upamo, da nas fantje vidijo od daleč. Moja hči zdaj že res obvlada tisto navijaško “Kdor ne skače, ni Slovenc'!” in ni ji niti malo nerodno, da se to naglas dere v veliki dvorani v centru Washingtona. Urška Zrinski Urška Zrinski je uslužbenka Svetovne banke, mednarodne ustanove, ki državam v razvoju ponuja finančno in tehnično pomoč pri izvajanju programov za zmanjševanje revščine, prebiva v ameriški zvezni prestolnici, ki je tudi matično mesto omenjene institucije. V intervjuju govori o življenju, razpetim med Washingtonom in sedmimi karibskimi državami, s katerimi poslovno sodeluje. Washington, D. C., po njenih besedah najlaže opišemo kot nekakšno anomalijo Amerike: predvsem zato, ker se v njej ne zrcalita siceršnja ameriška politična razdeljenost ter prepad med socialno šibkejšimi in močnejšimi skupnostmi. Pa tudi za konec leta značilna praznično-potrošniška manija menda tam ne pustoši tako intenzivno kot morda v kakšnih bolj "tipično ameriških" krajih.

Kombinacija spretnih tržnih pristopov, vplivnic in vplivnikov na družbenih omrežjih, poceni delovne sile in naše neumnosti ter brezbrižnosti je silovita. Vsako leto ji uspe proizvesti in prodati 65 milijonov ton oblačil. Evropa je prodajo oblačil od leta 2000 podvojila. Nas dvakrat bolj zebe? Smo dvakrat bolj lepi in lepe? Gre za večinoma nekvalitetno poceni šaro dvomljivih materialov, ki modni naboj in funkcionalnost izgubi v nekaj mesecih. Kje vse to konča, se raje ne sprašujemo. Kdo to proizvede, da je tako poceni, nas ne zanima. Od kod so materiali in kako so potovali, je nepomembno, saj ima take pajkice Kim Kardashian. Nebuloze tokrat o tem, koliko parov hlač, superg, čevljev in koliko jaken je dovolj? Mesečno? Letno? Kdaj ste nazadnje kupili kaj, kar je dražje, ker je trajno in proizvedeno ter prodano na fer način?