Podcasts about narodni

Se še spomnite Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje? To so ilustrirani liki Mikija Mustra, slovenskega ilustratorja in striparja, ki bi 22. novembra praznoval svoj 100. rojstni dan. V Mestnem muzeju Ljubljana so mu posvetili razstavo Miki Muster, njegov rojstni dan pa bodo obeležili tudi v Narodni univerzitetni knjižnici. Mustrov svet je bil pisan, duhovit in poln domišljije; prav tak, kot je bil on sam. In kot se ga spominja njegov sin Miklavž Muster.

V Narodni galeriji v Ljubljani se zaključuje velika umetnostna razstava Barok slikarstvo in kiparstvo. Na ogled bo še do 9. novembra in pred mikrofon smo povabili direktorico dr. Barbaro Jaki, ki nas je v času jesenskih počitnic povabila k ogledu nekaterih največjih likovnih zakladov pri nas. Hkrati pa nam je predstavila tudi tri prihajajoče razstave, ki bodo obiskovalce razveselile v mesecu novembru.

Ko slišimo ime Jože Plečnik, takoj pomislimo na njegovo arhitekturo, na njegovo vsestransko ustvarjalnost, prepoznavnost in perfekcionizem, manj pa na njegovo grafično oblikovanje. Razstava Forma Perennis v Narodni in univerzitetni knjižnici, odprta 16. septembra, pa predstavlja mojstra kot grafičnega oblikovalca. Avtor razstave plečnikoslovec Andrej Hrausky nam približa manj znano področje mojstrovega delovanja tudi v pogovoru z Markom Golja, pove pa še marsikaj zanimivega o mojstru. Nikar ne zamudite.

V Narodni galeriji v Ljubljani se zaključuje velika umetnostna razstava Barok slikarstvo in kiparstvo. Na ogled bo še do 9. novembra in pred mikrofon smo povabili direktorico dr. Barbaro Jaki, ki nas je v času jesenskih počitnic povabila k ogledu nekaterih največjih likovnih zakladov pri nas. Hkrati pa nam je predstavila tudi tri prihajajoče razstave, ki bodo obiskovalce razveselile v mesecu novembru.

Einspielerjevo nagrado 2025 bo prejel Georg Wurmitzer „za konkretno podporo vidnih in trajnostnih projektov slovenske narodne skupnosti v času njegovega aktivnega delovanja v koroški deželni politiki“. Wurmitzer je bil več dob poslanec ljudske stranke v koroškem deželnem zboru, potem je bil poslanec v državnem zboru, leta 1999 je postal član deželne vlade, nato pa še deželni predsednik ljudske stranke. Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) in Krščanska kulturna zveza (KKZ) Einspielerjevo nagrado podeljujeta osebnostim javnega življenja, znanosti, umetnosti in kulture iz večinskega naroda na Koroškem in preko njenih meja, ki si prizadevajo za slovensko narodno skupnost. Podelitev bo 10. novembra v Tischlerjevi dvorani Mohorjeve v Celovcu. Slavnostni govornik bo Nanti Olip, predsednik Zbora narodnih predstavnikov.

Einspielerjevo nagrado 2025 bo prejel Georg Wurmitzer „za konkretno podporo vidnih in trajnostnih projektov slovenske narodne skupnosti v času njegovega aktivnega delovanja v koroški deželni politiki“. Wurmitzer je bil več dob poslanec ljudske stranke v koroškem deželnem zboru, potem je bil poslanec v državnem zboru, leta 1999 je postal član deželne vlade, nato pa še deželni predsednik ljudske stranke. Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) in Krščanska kulturna zveza (KKZ) Einspielerjevo nagrado podeljujeta osebnostim javnega življenja, znanosti, umetnosti in kulture iz večinskega naroda na Koroškem in preko njenih meja, ki si prizadevajo za slovensko narodno skupnost. Podelitev bo 10. novembra v Tischlerjevi dvorani Mohorjeve v Celovcu. Slavnostni govornik bo Nanti Olip, predsednik Zbora narodnih predstavnikov.

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

V tednu razglasitve Nobelovih nagrad je bil danes ob 13h razglašen tudi dobitnik Nobelove nagrade za literaturo. Švedska akademija je ime nagrajenca sporočila na svojem sedežu v švedski prestolnici Stockholm. Letošnji prejemnik Nobelove nagrade za literaturo je madžarski pisatelj László Krasznahorkai in sicer za "svoj presunljivi in vizionarski opus, ki sredi apokaliptične groze potrjuje moč umetnosti". Krasznahorkai, ki je pred enajstimi leti prejel tudi nagrado Vilenica, je avtor osamljenih, marginalnih ljudi, ki glasno opozarja na slabosti sodobne družbe. V oddaji več tudi o prvi operni premieri nove sezone v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer bodo na oder prvič postavili komično enodejanko Potovanje v Reims, ki je nastala izpod peresa Gioacchina Rossinija. Predstavljamo tudi novo pesniško zbirko Borisa Pangerca, upokojenega profesorja slovenščine, pesnika, pisatelja, publicista in oljkarja, ki je italijanski izbor svoje poezije z arabskimi prevodi predstavil v tržaški Narodni in študijski knjižnici v Trstu.

Razmere Slovencem še nikoli niso bile tako naklonjene, kot ravno zdaj. Tako je v sporočilu za javnost zapisal predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Zdravko Inzko. V mislih je imel področje sodstva. Pred dnevi je namreč kot novi predsednik deželnega sodišča v Celovcu prisegel Manfred Herrnhofer, ki se, tako kot zvezna ministrica za pravosodje, dr. Anna Sporrer, zavzema za popolno izpolnitev sedmega člena Avstrijske državne pogodbe na področju sodstva. Postopoma naj bi bila mala sodišča, kjer že kmalu ne bo niti enega slovenskega sodnika, opuščena, v zameno bi pa dobili okrajna sodišča v Beljaku, Celovcu in Velikovcu. V Celovcu naj bi pa postalo dvojezično tudi deželno sodišče z modernim servisnim centrom, prevajalci, dvojezičnimi tajnicami, skrbništvom in ostalim dvojezičnim osebjem. Narodni svet tako razširitev podpira. Namesto enajstih občin bo tako imelo dostop do dvojezičnega sodstva kar šestintrideset dvojezičnih občin. Dr. Inzko pričakuje, da bo že kmalu prišlo do razširitve veljavnostnega območja za dvojezično sodstvo. Še to: na slovesnosti prisege Herrnhoferja za novega predsednika deželnega sodišča v Celovcu je zadonela tudi slovenska pesem.

Razmere Slovencem še nikoli niso bile tako naklonjene, kot ravno zdaj. Tako je v sporočilu za javnost zapisal predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Zdravko Inzko. V mislih je imel področje sodstva. Pred dnevi je namreč kot novi predsednik deželnega sodišča v Celovcu prisegel Manfred Herrnhofer, ki se, tako kot zvezna ministrica za pravosodje, dr. Anna Sporrer, zavzema za popolno izpolnitev sedmega člena Avstrijske državne pogodbe na področju sodstva. Postopoma naj bi bila mala sodišča, kjer že kmalu ne bo niti enega slovenskega sodnika, opuščena, v zameno bi pa dobili okrajna sodišča v Beljaku, Celovcu in Velikovcu. V Celovcu naj bi pa postalo dvojezično tudi deželno sodišče z modernim servisnim centrom, prevajalci, dvojezičnimi tajnicami, skrbništvom in ostalim dvojezičnim osebjem. Narodni svet tako razširitev podpira. Namesto enajstih občin bo tako imelo dostop do dvojezičnega sodstva kar šestintrideset dvojezičnih občin. Dr. Inzko pričakuje, da bo že kmalu prišlo do razširitve veljavnostnega območja za dvojezično sodstvo. Še to: na slovesnosti prisege Herrnhoferja za novega predsednika deželnega sodišča v Celovcu je zadonela tudi slovenska pesem.

Predstavljamo letošnjo prejemnico Rožančeve nagrade Uršo Zabukovec, ki je žirijo prepričala s knjigo esejev La Routine: Dostojevski in transhumanizem, predstavljamo tudi nagrajenko 34. natečaja lastovka programa Ars Nino Dragičević in njeno kratko zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije, pa tri festivale – festival novomedijske kulture Speculum Artium, literarno-kritiški festival Pranger in zvočno-glasbeni festival Topot, vmes se sprehodimo še po razstavi z naslovom Forma perennis – Jože Plečnik kot grafični oblikovalec, ki je na ogled v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

Kdor je samo za hip videl kak načrt Jožeta Plečnika ali pa na primer njegovo delo Architectura perennis, da o realiziranih projektih ne govorimo, ve, da je bil mojster perfekcionist v vsaki podrobnosti. To velja tudi za njegovo grafično oblikovanje, verjetno manj znano področje njegovega ustvarjanja. A le do torka zvečer, ko so v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani odprli razstavo z zgovornim naslovom Forma perennis: Jože Plečnik kot grafični oblikovalec. V tokratni oddaji tudi malce več o dobitnici Arsove lastovke Nini Dragičević. Pesnica, esejistka in skladateljica je včeraj v Cankarjevem domu nagrado prejela za kratko zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije.

"Poletje je skoraj prekratko za vse terensko delo, ki se začne maja in konča konec septembra," svoje delovno poletje na kratko opiše mag. Tanja Menegalija z Oddelka za varstvo narave v Javnem zavodu Triglavski narodni park. Z gorami in narodnim parkom je povezana že od otroških let in tedanjega prvega vzpona na Triglav, zato ni nenavadno, da jo je tja vleklo tudi po študiju, ko je bila pripravljena poprijeti za vsakršno delo. Zdaj so njeno delo projekti, povezani z varstvom narave v Triglavskem narodnem parku, zadnja leta pa se največ ukvarja s travniki in projektom Life for Seeds. V tokratnem podkastu V imenu narave o obnovi vrstno bogatih travnikov, sodelovanju s kmeti, košnji in letošnjem poletju, o primeru dobre prakse na množično obiskani Slemenovi špici, pa tudi o še vedno neobljudenih vrhovih parka, kjer prej srečaš gamsa kot človeka.

Marija in Franc Sedeljšak iz Korp sta pogosto oblečena v narodno nošo. Več kot štirideset let redno obiskujeta prireditve in na njih iz srca z oblačilno dediščino kažeta dragocenost slovenstva in svojo pripadnost domovini. Nošo je treba spoštovati in ne smemo biti površno oblečeni.

Marija in Franc Sedeljšak iz Korp sta pogosto oblečena v narodno nošo. Več kot štirideset let redno obiskujeta prireditve in na njih iz srca z oblačilno dediščino kažeta dragocenost slovenstva in svojo pripadnost domovini. Nošo je treba spoštovati in ne smemo biti površno oblečeni.

V poletnih dneh v Narodno galerijo še vedno vabi obsežna razstava Barok v Sloveniji. Ta je tudi najbolj zanimiva za domače obiskovalce, medtem ko si turisti, teh je okoli 60 odstotkov, najraje ogledajo stalno postavitev. O tem, kaj se v tem času dogaja v osrednji hiši naše likovne umetnosti preteklih stoletij, torej, posvetimo pa se še gostujoči razstavi slovaških likovnikov v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov na Komenskega 8 v Ljubljani. Gre za izmenjavo po tem, ko so se na Slovaškem že predstavili naši umetnice in umetniki.

Poletni čas nas vabi, da proste dneve izkoristimo ne samo za oddih na morju ali v gorah, ampak, da obiščemo tudi kakšno kulturno prireditev, razstavo ali koncert. In velika predstavitev baroka v Sloveniji, ki povezuje kar pet nacionalnih kulturnih, izobraževalnih in raziskovalnih ustanov, je kot nalašč za to. Danes smo v Kulturnih utrinkih povabili v Narodno galerijo in Narodni muzej.

Poletni čas nas vabi, da proste dneve izkoristimo ne samo za oddih na morju ali v gorah, ampak, da obiščemo tudi kakšno kulturno prireditev, razstavo ali koncert. In velika predstavitev baroka v Sloveniji, ki povezuje kar pet nacionalnih kulturnih, izobraževalnih in raziskovalnih ustanov, je kot nalašč za to. Danes smo v Kulturnih utrinkih povabili v Narodno galerijo in Narodni muzej.

Playlist: Animatori - Ljeto nam se vratiloNarodni dar - Kad zapiva moja AnaVinko Coce - Sveta AnaVuco - Lipa AnaZagrebacki malisani - Volim djeda i bakuMarko Perkovic Thompson - Moj dida i jaKrunoslav Cigoj - Prolazi zivotKUD Dangubice - Goro,goro visoka siJosip Pintaric - Oprosti Boze

V sklopu Stalne zbirke Narodne galerije je do 21. septembra na ogled študijska razstava Iz sence v sliko: Skicirke Ivane Kobilca, ki ponuja edinstven vpogled v način dela in ustvarjalnega razmišljanja najbolj znane slovenske slikarke. Skicirke, ki jih je Narodni galeriji podarila družina Pintar, še nikoli niso bili predstavljene v javnosti. Na Ptujskem gradu pa je Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož predstavil celovito obnovo grajske žitnice in grajskega griča. Obnovitvena dela, ki se bodo začela letos, bodo omogočila preobrazbo žitnice v sodoben razstavni prostor.

V sklopu Stalne zbirke Narodne galerije je do 21. septembra na ogled študijska razstava Iz sence v sliko: Skicirke Ivane Kobilca, ki ponuja edinstven vpogled v način dela in ustvarjalnega razmišljanja najbolj znane slovenske slikarke. Skicirke, ki jih je Narodni galeriji podarila družina Pintar, še nikoli niso bili predstavljene v javnosti. Na Ptujskem gradu pa je Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož predstavil celovito obnovo grajske žitnice in grajskega griča. Obnovitvena dela, ki se bodo začela letos, bodo omogočila preobrazbo žitnice v sodoben razstavni prostor.

V tretji radijski oceni Festivala Lent smo se pogovarjali z direktorjem Narodnega doma Maribor Vladimirjem Rukavino. Je festival izpolnil pričakovanja? Kakšne izzive je prinesel? Kako so bile sprejete novosti? Od finančne in programske kombinatorike, različnih festivalskih vizij ustanoviteljice – občine in kulturnega zavoda, do direktorjeve prihodnosti in mandata. Avtor fotografije: Marko Pigac, Festival Lent, Narodni dom Maribor.

Uvodoma boste slišali pogovor z dobitnico letošnje literarne nagrade časnika Delo kresnik Ano Schnabl, sledil bo pogovor s fotografom slovite agencije MAGNUM Paolom Pellegrinom, ki razstavlja v ljubljanski galeriji Jakopič, in z umetniško direktorico te agencije Andréo Holzerr. Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu ponuja ogled razstave »Fantastični prasvetovi Štefana Planinca in slovenski nadrealizem«, ki so jo pripravili ob 100. obletnici rojstva leta 2017 preminulega slovenskega slikarja. Narodni muzej Slovenije v Ljubljani je pravkar odprl razstavo o 60 tisoč letih glasbe in neandertalčevi piščali, ki so jo našli pred 30 leti v jami Divje babe blizu Cerkna. Mestni muzej Ljubljana pa ponuja razstavo arheoloških najdb z naslovom »Emona ob Drami« z izkopavanj ob prenovi ljubljanske Drame pred par leti. V Umetnostni galeriji Maribor je nedavno potekala okrogla miza o prihodnosti kulture v mestu in posebej v centru kulture Rotovž, za katerega tamkajšni župan pravi, da je največja naložba v kulturo v zadnjem času. FOTO: Ana Schnabl ob prejemu Delove literarne nagrade kresnik (avtor Bobo/Borut Živulović) VIR: https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/35-kresnik-v-roke-ani-schnabl-za-september-roman-ki-odpira-boleco-temo-nasilja-v-druzini/749915#&gid=1&pid=3

Ko razmišljamo o hladno-vojni Evropi, često razmišljamo o celini dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati. A kako potem pojasniti, da smo v socialističnih časih Slovenci po nakupih redno hodili v Trst? »Od Szceczina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je čez celino spustila železna zavesa.« Ko je Winston Churchill izrekel ta znameniti stavek – to je bilo med govorom, ki ga je britanski politik imel v ameriškem Misuriju marca leta 1946 –, je svet dobil priročno metaforo, s katero je bilo nenadoma moč nadvse elegantno, jedrnato povzeti posledice takrat porajajočega se ideološkega, geopolitičnega, vojaškega in gospodarskega tekmovanja med Združenimi državami ter Sovjetsko zvezo za življenje Evropejk in Evropejcev. A tovrstne, slikovite prispodobe menda nikoli niso brez pomanjkljivosti; bolj ko so namreč retorično učinkovite, večja je verjetnost, da bodo v slepo pego našega razumevanja sveta potisnile vsa tista dejstva, ki se pač ne prilegajo predstavam, ki jih te metafore sicer zbujajo. Natanko tako je bilo tudi s Churchillovo železno zaveso. Zahvaljujoč njegovi prispodobi se je marsikdo na Slovenskem o hladno-vojni Evropi navadil razmišljati kot o kontinentu dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati … In to kljub temu, da smo prav mi živeli ob meji in z mejo, ki je bila – če se zdaj spomnimo tradicionalnih nakupovalnih izletov v Trst ali Celovec – seveda še kako prehodna. A kako se je lahko premerilo, da je prav v naših krajih železna zavesa postala vsa porozna, vsa luknjičasta? In, seveda, kako so, pogojno rečeno, navadni, majhni, vsakdanji ljudje živeli s to mejo in jo s svojimi življenjskimi praksami tudi so- oziroma preoblikovali? To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko in zgodovinarja, dr. Urško Strle, raziskovalko na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, ter njenega sodelavca s slednje institucije, dr. Boruta Klabjana, ki sodelujeta pri mednarodnem znanstvenem projektu Open Borders, se pravi Odprte meje, ki skuša na novo osvetliti, kako so v prostoru med Alpami in Jadranom pravzaprav funkcionirale meje od konca druge svetovne vojne pa do današnjih dni. Foto: Izmenjava novoletnih voščil na italijansko-jugoslovanskem mejnem prehodu na Fernetičih leta 1956 (avtor fotografije je Mario Magajna, fotografija je shranjena v fondu Primorskega dnevnika; objavljeno z dovoljenjem Odseka za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici, Trst)

Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) je kritičen do napovedanega zmanjšanja podpor avstrijskim narodnim skupnostim, ki ga vlada na Dunaju načrtuje zaradi uskladitve proračuna. Krovna organizacija ne razume, da do zmanjšanja podpore narodnim skupnostim prihaja v jubilejnem letu podpisa ADP in zakona o narodnih skupnostih. Nerazumljivo je, da Avstrija po desetletjih zanemarjanja in dolgoletnem nepopolnem izvajanju zaščitnih določil 7. člena ADP in asimilacijske politike, zdaj načrtuje krčenje sredstev za narodne skupnosti, namesto, da bi dala viden signal in popravila škodo desetletij zanemarjanja. Narodni svet koroških Slovencev pripominja, da se od zadnje inflacijske prilagoditve podpor za narodne skupnosti sredstva, zlasti za priznane avtohtone narodne manjšine v Avstriji, niso več povišala, čeprav je prišlo do prilagoditve zaradi inflacije na vseh drugih področjih avstrijske družbe. In ugotavlja, da splošna družbena ureditev očitno ne velja za narodne skupine.

Danes so v Narodni galeriji v Ljubljani predstavili rezultate projekta Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi, ki ga izvaja Geodetski inštitut Slovenije, financira pa Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo. Gre za enega izmed ključnih državnih projektov za razvoj podpore mobilnosti oziroma dostopnosti za invalide in druge ranljive skupine, ki poteka že deseto leto. V projektu sodelujejo 104 občine, letos se projekt razširja na 25 novih občin in na društva invalidov, ki vsak dan poročajo o stanju na terenu. Prispevek Petre Medved.

Pred bližnjo 70. obletnico podpisa Avstrijske državne pogodbe so slovenske poslanke in poslanci pripravili deklaracijo o ohranitvi in krepitvi avtohtone slovenske narodne skupnosti v Avstriji, predvsem pri rabi jezika. Iz besedila deklaracije izhaja, da kljub določenemu napredku, pravice naših rojakov na avstrijskem Koroškem in Štajerskem še vedno niso v celoti uresničene: predvsem na področju šolstva v slovenskem jeziku, dostopa do dvojezičnega sodstva in javne uprave. Potrebno bi bilo dvigniti kakovost šolstva in vanj vključiti predšolsko vzgojo ter zagotoviti možnosti za učenje jezika tudi izven območja poselitve slovenske narodne skupnosti. Nujno je tudi sprejetje novele zakona o narodnih skupnostih ter zakonsko zajamčeno jezikovno znanje v sodstvu ter javni upravi. Predlog deklaracije, ki sledi peticiji, ki so jo novembra 2023 predstavniki manjšine predložili Evropskemu parlamentu, je bil danes na dnevnem redu skupne seje odbora za zunanjo politiko in komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, predvidoma jutri popoldne ga bodo obravnavali še na izredni seji državnega zbora.

Prosvjedi u Srbiji se nastavljaju. Studenti ostaju odlučni u svojim zahtjevima za borbu protiv korupcije, transparentnost i jačanje demokratskih institucija. No što o svemu tome kaže vlast u Srbiji? Ima li pomaka u politici Aleksandra Vučića? Kako pravdaju napad na studente ispred Fakulteta sporta u Novom Sadu 28. travnja/aprila? I pokazuje li policijsko nasilje da vladajućima dogorjeva fitilj? Maja Marić razgovara sa sociologom Zoranom Gavrilovićem i kolegom Aleksandrom Timofejevim. Von Maja Maric.

Direktorica Narodne galerije v Ljubljani dr. Barbara Jaki zapiše, da so botanični vrtovi pravzaprav sorodniki muzejev in galerij. V njih so zbrane različne rastlinske vrste, ki na enem kraju omogočajo spoznavanje bogastva flore in ohranjajo izginjajoče rastline. Povezava med vrtovi, parki, pa tudi cvetjem, sadjem in slikarstvom je zato toliko bolj na mestu. O tem pričajo knjige Cvetje in ženske, Vrtovi in parki, Sporočilnost cvetlic in zdaj še nova Sadje na slikah Narodne galerije, ki so nastale v sodelovanju z Arboretumom Volčji Potok. V zadnji recimo izvemo marsikaj o simboliki sadja, od kod izvira, kako so ga pri nas gojili, pa seveda kako se likovno izkazuje, torej kako je upodobljeno na slikah, ki jih najdemo v naši Narodni galeriji. Vsem štirim knjigam je skupno, da od bralca oziroma gledalca ne zahtevajo posebnega predznanja, saj ne gre za znanstvene monografije, umetnostno zgodovino in botaniko povezujejo poljudno. Avtorja besedil v omenjenih publikacijah sta direktor Arboretuma Volčji Potok Matjaž Mastnak in Jassmina Marijan, kustosinja in vodja Fototeke v Narodni galeriji. Henrika Šantel – Tihožitje z oranžami in medenino, 1929 (izrez)

V tokratnem Svetu kulture poročamo o novi razstavi na blejskem gradu z naslovom Stoji, stoji tam Blejski grad. Prvi del razstave, ki jo je pripravil Narodni muzej v sodelovanju z Zavodom za kulturo Bled, je posvečen naravni in arheološki dediščini Blejskega kota. Vabimo pa vas tudi na 4. abonmajski koncert Celjskega godalnega orkestra, ki letos praznuje 80-letnico delovanja.

V Narodni galeriji v Ljubljani bo vse do novembra na ogled obsežna razstava Barok v Sloveniji: slikarstvo in kiparstvo. Gre za težko pričakovano razstavo, za katero direktorica galerije Barbara Jaki pove, da gre "za enega večjih projektov galerije v zadnjih letih, zlasti po logistični plati". Kaj vse so uvrstili na to obsežno razstavo, kaj vse je barok in zakaj bi nas danes še moral zanimati? O tem v pogovoru s soavtorico razstave dr. Katro Meke.

V tokratni oddaji poročamo o obsežni razstavi, posvečeni baroku, ki jo bodo nocoj odprli v Narodni galeriji v Ljubljani. Na ogled bo več kot 170 del, predvsem slike, kipi, freske in risbe. V portoroški galeriji Monfort pa so pripravili razstavo Prepletanja. Dvanajst avtoric in avtorjev v svojih delih raziskuje vprašanja migracij, identitete, ekologije in reinterpretacije tradicije.

Od drevesa do drevesa vznemirjena mama orangutanka išče svojega pogrešanega mladiča. Da le ni v nevarnosti. Orangutan je ena izmed človeku najpodobnejših opic. Kitajci ga imenujejo šing šing, kar v kitajščini pomeni človek opica. V nasprotju z ljudmi, ki živimo pri tleh, šing šing živi visoko v vrhovih orjaških dreves tropskega deževnega gozda, na otokih Borneo in Sumatra v jugovzhodni Aziji. To je zelo daleč od nas, med Indijskim in Tihim oceanom. Da bi prišel z enega drevesa na drugo, orangutan ne skače, ampak hodi po veji ali lijani kot po drogu. Upogne jo, dokler ne doseže veje drugega drevesa. Pri tem je zelo previden, veje se drži vsaj z eno roko in obema nogama. Če se veja zlomi, pade. Zato vedno skrbno izbere le najmočnejše veje in ovijalke. Kljub vsemu je mama orangutanka zaskrbljena. Svojemu malčku je že stokrat rekla, naj se ne potepa.L'orang-outan : jamais sans mon petit! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Začetek zime je, čas, ko svizci spijo zimsko spanje. »Šest mesecev spanja? Ne pride v poštev!«, se upre mali svizec. Svizci morajo pozimi spati, da prihranijo moči. Poleti in spomladi se hranijo s sadjem, drevesnim lubjem, črvi, čebulicami rastlin, cvetnimi popki, deteljami in pajki ... Tako pridobijo čim več teže in se pripravijo na dolg spanec. Ko si napolnijo zaloge, pride zima in skrijejo se globoko v hibernaculum. Hibernaculum je latinska beseda, ki pomeni zimsko zatočišče. Pod zemljo se namestijo na ležišču iz suhe trave in stisnejo skupaj, da jim je toplo. A mali svizec sovraži spanje ... La marmotte : Marmotton ne veut pas dormir ! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Med komarji je samica tista, ki lovi. A kaj sploh vemo o živalci, ki se nepovabljena naseli tudi v naše domove? Ta nenavadna žuželka ima šest nog, glavo, oprsje in zadek, ki mu rečemo tudi trebuh, dve krili in rilček z bodalcem, s katerim samica piči in posesa kri svojih žrtev. Če samica vzame nekaj kapljic naše krvi, to ni zato, da bi potešila svoj tek, temveč zato, da ustvari jajčeca, preden jih odloži v vodo. Težava je v tem, da pri prehajanju s telesa na telo samica prenaša nekatere zelo nevarne bolezni. Samci komarjev se tako kot čebele in metulji hranijo s cvetličnim nektarjem in tako s prenašanjem cvetnega prahu, opraševanjem, omogočajo razmnoževanje rastlin. Poleg tega življenje komarjev ni brez tveganja, saj so prava poslastica za pajke, kačje pastirje, lastovke, kuščarje in netopirje. Slišite ta nadležni zvok? Gospa komarjeva se skriva med pastmi, ki jih nastavlja pajek, in roko, ki maha okoli nje ... Bo naša samica komarja na koncu sploščena kot palačinka?Le Moustique : l'aventurière mal-aimée Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Klapavica nima ne nog ne oči ne možganov in živi v lupini. Ob vsakem plimovanju se pogumno spopada z življenjem. Tam, kjer živijo klapavice, je morje nenehno v gibanju, pod vplivom lune in sonca se večkrat na dan dvigne in upade. Ko se oddalji od obale, pravimo, da je oseka, in pritrjene na skalah lahko opazimo kolonije klapavic. Klapavica je školjka z mehkim telesom in lupino, ki jo ščiti. Ta je iz dveh delov in to ji omogoča, da se po potrebi zapre in odpre. Ob oseki so klapavice vidne na skalah in zelo ranljive. Ostanejo zaprte. Na srečo so njihove lepe modrikaste lupine zelo trde. Tesno stisnjene skupaj ščitijo školjko pred zunanjimi vplivi kot prava trdnjava!La moule : la folle journée Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Vzemi klobuk, steklenico vode in visoke škornje, gremo v Južno Ameriko na srečanje z nenavadno živaljo, mravljinčarjem. Mravljinčar je žužkojed nenavadnega videza, ima košat rep, s katerim se med počitkom pokrije in prste z dolgimi kremplji. Dva dobro usmerjena zamaha z najdaljšim krempljem, nekaj solz, da se zemlja zmehča, in hop, že prodre v bivališče kolonije mravelj, s katerimi si napolni svoj želodec. S svojim petdeset centimetrov dolgim jezikom jih z vso hitrostjo posrka vase. Ker nima zob, jih stisne ob nebo in lica, zgnete v želodcu in zdrobi ob pomoči drobnih zrnc zemlje, ki jih je prav tako pogoltnil. Je požrešen, pa vendar daljnoviden in si mravlje pusti tudi za prihodnjič. Oh, smrdi po zažganem. Gozd gori in v amazonski džungli vlada panika. Bo naš mravljinčar rešil svojo kožo?Le Fourmilier : Sauve qui peut ! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Podajmo se na pot po osrčju afriške savane v družbi največjega kopenskega sesalca: slona. Njegova mogočna pojava res naredi vtis, visok je tri metre in težak kot šest avtomobilov, vendar ima slon še veliko drugih prednosti. Dva velika uhlja, da bolje sliši, dva podaljšana sekalca, okla, s katerima se brani in neverjeten trobec, s pomočjo katerega diha, se sporazumeva, jé ali utrga cvetlico. Seveda takšen velikan ne poje le kokosovega oreha za zajtrk. Vsak dan zaužije okoli dvesto kilogramov trave, rastlin in sadja ter popije toliko vode, kot je natočimo v kopalno kad. Za sporazumevanje s svojo čredo, to je s svojo družino, ne potrebuje mobilnega telefona, temveč proizvaja infrazvočne valove, ki se lahko prenašajo več kilometrov daleč. Danes boš spoznal Temba, osemletnega slonjega mladiča, ki bi si ga krokodil skoraj privoščil za obrok. Na srečo so člani črede vedno v bližini, saj pri slonih največ štejeta občutek za družino in vzajemna pomoč. L'éléphant : le colosse qui jouait de la trompette Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan   Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Noj v svojem telesu skriva več zvijač. Ima mišičasta stegna, s katerimi pobegne pred plenilci, in čudovito perje, s katerim privablja samice. Ta nenavaden ptič, največji na svetu, je visok več kot dva metra in tehta do 130 kilogramov! Živi v afriški savani, kjer se njegovo močno golčanje sliši kilometre daleč. Te nenavadne zvoke noji oddajajo z zaprtimi kljuni, njihovi dolgi vratovi pa se pri tem napihujejo kot balon. Nojeva peresa sijoče črne in brezmadežno bele barve so navduševala elegantne dame v prejšnjem stoletju. Hijene pa se ne zadovoljijo s perjem, temveč obožujejo nojevo meso. Na srečo noj zelo hitre teče in lahko doseže hitrosti do 90 kilometrov na uro, ima pa tudi močan krempelj, s katerim lahko svoje plenilce spravi v zelo neugoden položaj. Pst! Zdaj je sezona parjenja in noj bo uprizoril osupljivo ljubezensko predstavo, vredno ogleda. L'autruche : Une redoutable charmeuse Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Sipa ima izredne moči: plašč nevidnosti, super razpršilec črnila, vendar se nima s kom igrati skrivalnic, razen morda z lačnim morskim psom ... Ima ovalno in ploščato telo ter deset lovk, od katerih sta dve podaljšani. Živi v čudovitem svetu, ki ga poseljujejo ribe, kiti, morski psi, rakovice, morske zvezde, kozice, morske vetrnice in koralni grebeni: v oceanu. Sipa lahko po želji spremeni barvo in tudi svojo teksturo. V trenutku lahko postane pesek, morska alga ali celo skala, brezhibno se zlije z okolico. To ji zelo koristi pri lovu ali pri begu pred plenilci. In to še ni vse: njeno telo oddaja svetlobo, podobno bliskom, ki naelektri njen plen in ga hipnotizira, da ne more pobegniti. Ima tudi skrivno orožje: vrečko s črnilom! Bolje, da je ne prestrašite, sicer lahko v obraz dobite črno barvilo, ki se imenuje sepija. Jesti ali se pustiti pojesti? Ji vse te super moči lahko omogočijo, da se izogne nevarnostim?La seiche : championne du cache cache sous-marin Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Kengurujček Joey, kot Avstralci imenujejo mladiče kengurujev, je zelo boječ. Še nikoli ni šel iz mamine vreče. A danes nima izbire, moral bo skočiti. Joey je rdeči kenguru, ta vrsta je največja od vseh kengurujev in lahko doseže velikost človeka. Ima dolga stopala kot vsi kenguruji iz družine vrečarjev skakačev. V latinščini tej družini rečemo macropodidae, kar prihaja iz grščine: makros pomeni dolg, pous pa stopalo. Zadnje noge kenguruja imajo dolga in vitka stopala, ki lahko zrastejo več kot 26 centimetrov. Vsako stopalo ima štiri prste, dva s kremplji in dva tanjša, ki sta zraščena skupaj. Kenguru se premika z veličastnimi skoki. Skoči najmanj do višine košarkaškega koša in za dolžino celega avtobusa. Kot bi bil orjaški zajec. Ko se premika, se njegov rep giba kot nihalo ure. Pri počitku svoj dolg rep uporabi, da se nanj nasloni, kot da bi imel še tretjo nogo. A zaenkrat je Joey še na toplem v mamini vreči. Le kangourou : Joey "Grands pieds" a peur de tout Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan   Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Morski konjiček je nenavadna riba. Pravimo mu morski konjiček, ker njegova glava spominja na glavo konja. Ima kot opica dolg rep, ki se lahko zvija in odvija kot jojo. Z njim se lahko oprime vsega. Pod kožo ima neke vrste oklep, to so kostne ploščice, ki ga ščitijo in zaradi katerih je videti kot zmaj! Pred davnimi časi so Grki odkrili to ribo, ki je bila tako neobičajna, da so mislili, da je čarobna. Poimenovali so jo hipokampos ... Hipos za konja in kampos za morsko pošast. Pravzaprav gre za pošast v velikosti špageta! A med nami povedano, morski konjiček ni v resnici prav nič strašen! Morski konjiček ima srečanje s svojo zaročenko in če bo hotel priti pravočasno, bo moral zares pohiteti. Bo po nevihti, ki je vse odnesla, prišel pravočasno na poroko? Nemogoč izziv za najpočasnejšo žival na svetu. L'hippocampe : le petit cheval des mers qui voulait être papaAvtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

V zadnjem delu serije o SURS-u predstavljamo nekaj podrobnosti o mednarodni vpetosti Statističnega urada Republike Slovenije, ki je sestavni del evropskega statističnega sistema, statističnega sistema Združenih narodov, dejaven pa je tudi v OECD, mednarodnih strokovnih združenjih in v mednarodnih razvojnih projektih.O tem pripoveduje Barbara Dremelj Ribič, namestnica generalne direktorice SURS-a. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna 4. del: O cenah in inflaciji 5. del: "Ferrari na kolovozu" 6. del: Popisovalec je pozvonil trikrat Nedeljska gostja: Apolonija Oblak Flander, generalna direktorica Sursa   Foto: SURS

O popisih prebivalstva pripoveduje Tina Žnidaršič iz oddelka za demografske statistike in življenjsko raven, ki se spominja, kako so potekali klasični popisi, opisuje pa tudi dolgoletne priprave SURS-a na uvedbo registrskih popisov, ki v Sloveniji potekajo od leta 2011 naprej. Registrski popis je način priprave celovitih podatkov o prebivalstvu, gospodinjstvih in stanovanjih, ne da bi bilo za to potrebno dodatno zbiranje podatkov na terenu, saj statistiki povežejo že obstoječe podatke iz različnih registrov in baz.Registrski popis je način priprave celovitih podatkov o prebivalstvu, gospodinjstvih in stanovanjih, ne da bi bilo za to potrebno dodatno zbiranje podatkov na terenu, saj statistiki povežejo že obstoječe podatke iz različnih registrov in baz. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna 4. del: O cenah in inflaciji 5. del: "Ferrari na kolovozu"   Foto: Tina Žnidaršič, osebni arhiv

Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v preteklosti podatke zbiral le s pomočjo terenskih anketarjev, danes pa uporablja še številne druge načine zbiranja.Laura Šuštar Kožuh, vodja oddelka za sodelovanje s podjetji, in Luka Zupanc, vodja oddelka za anketiranje oseb in gospodinjstev, opisujeta, kako zbirajo podatke, od terenskega in telefonskega anketiranja do spletnih vprašalnikov in najrazličnejših registrov ter drugih podatkovnih virov, tudi zelo sodobnih, ki verjetno predstavljajo prihodnost zbiranja podatkov. Razlagata še, kako strogo politiko varovanja podatkov imajo na statističnem uradu in dodajata, da so svoje delo tudi med epidemijo covida-19 opravili zelo dobro. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna 4. del: O cenah in inflaciji   Foto: SURS

Analiza obiskanosti spletne strani Statističnega urada Republike Slovenije je pokazala, da uporabnike najbolj zanimajo podatki o plačah. Za usklajevanje plač in socialnih transferjev z rastjo cen se uporablja indeks cen življenjskih potrebščin, ki je od leta 1998 uradna mera inflacije v Sloveniji. Tudi zato so podatki, ki jih SURS zbira, obdeluje in objavlja, tako zelo pomembni.O spremljanju gibanja cen in inflaciji se pogovarjamo s Klavdijo Škerlak iz oddelka za statistiko cen, ki med drugim opisuje delo opazovalcev cen. Razloži nam, kaj pomeni spletno strganje cen in kako sodelujejo z Eurostatom. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna 5. del: "Ferrari na kolovozu"   Foto: SURS

Statistični urad Republike Slovenije objavlja podatke, ki so namenjeni različnim uporabnikom. Zadnja leta je dejaven in prepoznaven tudi na družbenih omrežjih. Z objavami in še s številnimi drugimi aktivnostmi SURS izboljšuje našo statistično pismenost.Na spletni strani www.stat.si so na primer na voljo videoposnetki, s katerimi na preprost način razlagajo na videz zapletene statistične pojme. O objavljanju podatkov, ki niso sami sebi namen, in o statistični pismenosti pripoveduje Simona Klasinc Rozman, vodja oddelka za odnose z uporabniki. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju   Foto: SURS

Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v osemdesetih letih vodilo dvanajst generalnih direktoric in direktorjev, najdaljši staž pa je imel Tomaž Banovec, ki je statistični urad vodil 22 let. SURS je od ustanovitve leta 1944 do danes sedemkrat zamenjal svoj uradni naziv. Najdaljše in najbolj zapleteno ime je imel urad od leta 1951 do 1953, imenoval se je Republiški zavod za statistiko in evidenco pri Gospodarskem svetu Vlade Ljudske republike Slovenije.O zgodovini SURS-a pripoveduje Irena Svetin iz oddelka za objavljanje podatkov. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna   Foto: SURS

Statistični urad Republike Slovenije (SURS), glavni izvajalec in koordinator slovenske državne statistike, je tovarna verodostojnih podatkov. V prvi epizodi nanizanke o statističnem uradu, ki je bil ustanovljen 19. avgusta 1944, nam SURS predstavlja Zala Jakša iz oddelka za odnose z uporabniki.Zapiski: 2. del: O zgodovini in statističnem humorju 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna

V Mariboru se začenja Festival Lent, ki se vrača na Lent, mariborsko dravsko nabrežje, po njegovi skoraj končani prenovi. V devetdnevnem programu, do 29. junija, bo povezoval glasbeno in uprizoritveno umetnost, nevladne organizacije in sestrske festivale. Narodni dom Maribor je zasnoval program te 32-e izvedbe s 170 tisoč evri občinskega sofinaniranja, letos pa je napovedana tudi, drugič po letu 2014, dodatna pomoč države. Kako festival Lent prepoznava mariborska občina – in kako država? Kje se končajo želje ustanovitelja in kje nastopi resničnost, kajti festivalski milijonski proračun polnijo po večini z donatorskimi in sponzorskimi sredstvi? Kaj prinaša njegova 32. izvedba? Koliko entuziazma in programske kombinatorike je v danih okoliščinah potrebne za organizacijo tega največjega mednarodnega festivala na prostem v Sloveniji? O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gosta: Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma Maribor; Marko Brumen, producent Vetrinjskega dvora, Vilinskega mesta in programov nevladnih organizacij na Festivalu Lent.