Podcasts about napisal

Benečija žaluje. Včeraj je v 85-tem letu starosti umrl msgr. dr. Marino Qualizza, duhovnik, profesor in do zadnjega odgovorni urednik polmesečnika Dom. Pred dobrima dvema tednoma je umrl tudi njegov vrstnik Božo Zuanella, župnik v Tarčmunu in Sovodnji, publicist in zbiralec narodnega blaga. Oba sta bila v duhovnika posvečena pred 60-imi leti. V zadnjem mesecu sta tako Benečija in slovenski narod izgubila zadnja čedermaca, stebra slovenstva, vere in kulture. Qualizza je bil od leta 1970 do leta 2014 profesor dogmatike v videmskem semenišču in na inštitutu verskih znanosti, ki ga je leta 1986 ustanovil in bil kar 25 let dekan. Napisal je več deset knjig s teološko vsebino. Nekaj let je bil župnik stolne cerkve v Vidmu. Vedno je skrbel za pravice Slovencev videmske pokrajine in pomagal pri slovenskih organizacijah. Msgr. Marino Qualizza je 37 let, do lanskega poletja, ob nedeljah daroval svete maše v slovenskem jezku v Dreki tik ob meji s Slovenijo. Ob sobotah je od pomladi 2013 daroval sveto mašo po slovensko v Špetru. To je bila velika prelomnica - je povedal za oddajo Naš gost, leta 2014. Qualizza se je zavzemal za dvojezičen verouk v Benečiji, ki se je začel leta 2017. Pogreb msgr. Qualizze bo v ponedeljek, 26. maja, ob 15. uri v špeterski župnijski cerkvi. Pokopali ga bodo pri Svetem Lenartu v Podutani. V globoki žalosti ob smrti msgr. Marina Qualizze so se organizatorji jutrišnjega dogodka, namenjenega poimenovanju ulice po Lambertu Ehrlichu v Žabnicah, odločili, da slovesnost prestavijo na kasnejši datum, ki ga bodo še sporočili. V spomin na msgr. Marina Qualizzo bo jutri ob 11.00 v cerkvi svetega Egidija v Žabnicah sveta maša.

Shameen Prashantham je profesor ekonomije v Šanghaju. Rojen je bil v Veliki Britaniji, ima indijsko-šrilanške korenine, od leta 2015 živi in dela na Kitajskem. Napisal je knjigo z zanimivim naslovom “Plesati z gorilami”. V njej analizira razmerja med zagonskimi podjetji in velikimi korporacijami. Razloži kompleksnost kitajsko-evropskih odnosov. Pojasni ozadja carinske vojne. Argumentira, zakaj je svet veliko več od ZDA.

Nik Škrlec je igralec, TV voditelj, gledališki ustvarjalec in tudi mojster  tehnik pomnenja. Napisal je knjigo Pozabi vse, kar veš o spominu. V njej najdemo veliko znanstvenih podatkov, pa tudi konkretnih nasvetov, tehnik in strategij za izboljšanje spomina. Doc. dr. Simon Brezovar je v spremni besedi zapisal, da teorija, ki je velikokrat suhoparna, v knjigi z opisi in primeri pridobi »barvite podobe«.

Pri zavodu No!Press je izšla knjiga z nekoliko skrivnostnim naslovom Enfilade: življenje stanovanja. Napisal jo je arhitekt Miloš Kosec in v njej spretno in berljivo prepletel arhitekturno tematiko ter spomine na prednike. Enfilade je namreč značilna baročna zasnova stanovanja, v kateri so sobe nanizane ena za drugo, tako da lahko iz prve sobe vidimo do zadnje, in v takem stanovanju na Resljevi ulici so živeli avtorjevi predniki, tudi njegova prababica, ki je v Ljubljano pripotovala iz Prage, in njegov oče Miloš Kosec, ki je s skupino Živel je mož ustvarjal jazz fusion (prevod za prvo silo: džezovsko zlitje). Več pove avtor še kako zanimive knjige v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Z letnico 2024 je pri Založništvu Tržaškega tiska izšel vodnik po evropski prestolnici kulture leta 2025 z naslovom Gorica, Nova Gorica – povezani mesti. Napisal ga je Andrea Bellavite, filozof, teolog, novinar, popotnik, trenutno direktor ustanove za zaščito bazilike v Ogleju, prevedla pa ga je Pia Lešnik. Seveda je vodnik nastajal ob misli na obe Gorici, ki sta postali Evropska prestolnica kulture 2025, dobrodošel pa je za vsakogar, ki si želi obiskati ali raziskati Gorico in Novo Gorico. Avtorja Andreo Bellavite in Martino Kafol, urednico pri Založništvu tržaškega tiska, je v studio oddaje Razgledi in razmisleki povabila Tadeja Krečič.

Franc Gombač, doma iz Podgrada, se vse življenje ukvarja s kulturo. Napisal je veliko scenarijev za različne proslave in prireditve, napovedoval, povezoval in tudi režiral. Zbiral je tudi anekdote iz domačih krajev, pisal pogrebne govore, poročal mlade pare, več desetletij razveseljeval otroke kot Dedek Mraz. Ob mednarodnem dnevu prostovoljstva decembra lani je bil med 18-imi prejemniki plakete Državnega sveta najzaslužnejšim posameznikom in organizacijam s področja civilne družbe. Foto: Andraž Gombač

Pisati pomeni angažirati se, pomeni, kot je še poudarjal Jean-Paul Sartre (1905–1980), zahtevati svobodo. Letos mineva sto dvajset let od rojstva tega kontroverznega filozofa, dramatika, prozaista in političnega aktivista. Sartre ni bil le eden najpomembnejših francoskih intelektualcev dvajsetega stoletja, temveč tudi eden ključnih predstavnikov filozofije eksistencializma. Na splošno pa je za Sartrovo ustvarjanje značilno, da je bila pri njem filozofija neločljivo povezana z literaturo, in obratno. Napisal je nekaj romanov, kot so Gnus, V zrelih letih, Odlog, Smrt v duši, danes je znan tudi po dramskih delih, kot so Zaprta vrata, Muhe, Nepokopani mrtveci, nekoliko manj pa po avtobiografiji z naslovom Besede in esejih, kot so Eksistencializem je vrsta humanizma, Kaj je literatura? ter Mit in stvarnost gledališča. Sartru je bila leta 1964 podeljena Nobelova nagrada za književnost, ki pa jo je iz moralnih razlogov zavrnil, češ da je vedno zavračal uradne časti in da, kot je izpostavil, "pisatelj ne bi smel dovoliti, da iz njega naredijo institucijo". Njegovo delo je vplivalo na vrsto literatov, sociologov, filozofov, pa tudi na literarne teoretike. V pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2005, razmišljamo o pomenu in aktualnosti njegovega dela. Sodelujejo literarni zgodovinar dr. Janko Kos, filozof dr. Valentin Kalan in literarni kritik Urban Vovk. Foto: Wikipedija

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Miriam Drev Po poti se je zvečerilo je napisan tako, da avtorica preskakuje od dogodka do dogodka, se vrača v preteklost in oživlja spomine. Nekaj samo nakaže, čez čas se vrne in pripoved razširi. Sama pravi, da vrti prizore. Protagonistka se sklicuje na modrost, da moramo piti iz reke spomina, ne pa iz reke pozabe. Opisuje svoje otroštvo, bivanje v Libanonu, družinske odnose in odhod z nevarnega območja, na katerem je od 1975. kar petnajst let divjala državljanska vojna. V tedanjo Jugoslavijo so se umaknili protagonistka, njena mati in brat, medtem ko je oče, levantinski kristjan in potomec Feničanov, ostal prepuščen samemu sebi in divjanju vojne. Družinska zgodba se je začela tako, da se je mati v Libanonu kot turistka zaljubila v precej starejšega moškega, se poročila z njim in nekaj let ostala v njegovi deželi. Rodila sta se jima sin in hči. Sinu je mati namenila vso pozornost, hčere ni marala, k sreči pa ji je varno zavetje in ljubezen dajala razumevajoča slovenska babica, h kateri se prvoosebna pripovedovalka spominsko vedno znova vrača. Oče jo je imel rad in ji je dal popotnico za življenje. Spodbujal jo je k radosti, saj je menil, da ta ni kar tako dana. Rekel ji je, da se je za veselje do življenja treba potruditi; na srce ji je položil tudi to, naj bo zmeraj pravična. Avtorica premišljuje o vojni, osebnem položaju literarne osebe in njenem čustvenem doživljanju. O vojni pravi: »O vojni odločajo stari moški, umrejo pa mladi, godni za boj, naščuvani, pozvani k osvajanju ali k maščevanju. In umre na desetine tisočev civilistov.« Protagonistka se odloči za študij ekonomije, čez čas pa presedla na francoščino in angleščino ter iz teh jezikov diplomira; obvlada tudi arabščino. Po burnih dogodkih najde novo moč in dokonča še študij ekonomije. Je izobražena, pametna, privlačna in radoživa. In kaj se zgodi z njo, ko sreča moškega, poslovno uspešnega Američana, po rodu Škota s strogo kalvinistično vzgojo? Zaradi očaranosti nad njim in ljubezenske zaslepljenosti za lep čas izgubi samo sebe. Ne vzame si dovolj časa, da bi moškega spoznala kot človeka in izvedela, kakšen je v resnici. Nekoliko jo prevevajo dvomi, ali bo zmogla materinstvo, vendar se na partnerjevo pobudo odloči zanj in rodi otroka. Neprespane noči, utrujenost in prepuščenost sami sebi v tujem svetu storijo svoje in kmalu se zvrstijo mučni prizori. Partner je narcis, zlobnež, ozkosrčnež in arogantnež, pravzaprav človek brez ene same dobre značajske lastnosti. Odlikuje se samo po tem, da je dober ljubimec. Do matere svojega otroka je žaljiv na vse mogoče načine in izreka tako neprijetne besede, da bralke in bralci občutimo nekakšno zgroženost. Partnerico obklada z besedami, kot so: postajaš zanikrna, vzemi se skupaj, si pa res štorasta, sodobne ženske ste razvajane, narobe uporabljaš termine, nisi politično izobražena, brigaj se zase. Pri vsem tem jo ima za navadno falirano študentko. Bralcem in bralkam nam je veliko do tega, da bi se protagonistka končno uprla moškemu ob sebi, vzela otroka in odšla po svoje. Ne sprevidi, da se je na milost in nemilost izročila nekomu, ki je nikakor ni vreden, z literarnega vidika antijunaku v najslabšem pomenu te besede. Mlada ženska skuša opravičiti svojo podrejenost moškemu in priznava, da je neprestano spravljiva in si namerno zatiska oči pred grdim dogajanjem v razmerju z njim. »Z mano pa je tako, da sem bila dobra za olepšavanje po kakšnem zoprnem pripetljaju. V meni je bila neka negotovost, zaradi katere sem imela potrebo po naknadnem olepšanju dejstev.« Primerja se z Alico v čudežni deželi, ki je po padcu v zajčjo luknjo popila skrivnostni napitek in se pomanjšala. Hkrati se prikaže kot mojstrica izmikanja. Nekaj jo ločuje od lastnega bistva, a ne ve natanko, kaj naj bi to bilo. V krutem odnosu se je porazgubil njen jaz. Moški je dvoličen, v družbi ves šarmanten in duhovit, doma pa pust in hkrati napadalen, vse do fizičnega nasilja. Ženska je ranjena in čedalje bolj prestrašena: »Preplavijo me dalj časa zatajevani občutki. Za grmado jih je – od tesnobe, skrušenosti, srda, sramu in razočaranja, ki ima priokus po grenivkinih pečkah – , do tistih na drugem koncu spektra. Med temi se najmočneje oglaša hrepenenje. Na površje vzplava stavek: česa si želim za srečo.« Premišljuje o tem, kaj pomeni iskanje lastnih korenin in selitev v različne dežele. Otroštvo je preživela v Libanonu, bežala pred puško ostrostrelca, dozorevala v Ljubljani, bila nekaj časa zaposlena na Škotskem in se na moževo zahtevo preselila v Švico. Nazadnje se je vrnila v Slovenijo. »Spet potujem iz ene države v drugo. Ni prvič, da sem se na vrat na nos znašla sredi toka sprememb, nepripravljena nanje.« Miriam Drev je napisala kakovosten roman. Slog je izbrušen, opisi so nazorni in slikoviti. Literarno snovanje ni namenjeno samo toksičnemu in razrušenemu razmerju med žensko in moškim, temveč tudi drugim življenjskim vprašanjem. Pomembni so vidiki angažiranosti in ti se kažejo kot prizadevanje za enakopravnost med spoloma, svet brez vojn in kakovostne medčloveške odnose. Boj nikoli ne bo končan, zmeraj se bo marsikaj zapletalo in ogrozilo dobronamernost. Trnovo pot mora prehoditi tudi protagonistka. Končno se ji posreči, da spregleda in skuša po pravni poti spremeniti svoj nezavidljivi položaj. Roman Po poti se je zvečerilo bi bilo mogoče uvrstiti med dela, ki si z literarnimi sredstvi prizadevajo za boljši svet. Poglobljeno spremno besedo je prispeval slovenist, esejist in pesnik Zoran Pevec. Napisal je vrednostno sodbo, da je pripoved v romanu tekoča, privlačna, berljiva in spretno prepletena znotraj retrospektivnega in paralelnega načina podajanja romaneskne vsebine. Pravi, da nas delo osupne in obenem pomirja ter nas spodbuja k novim občutjem in spoznanjem. Kar se je zgodilo v njem, sklene avtor spremne besede, bi se lahko primerilo tudi nam. Po njegovem mnenju je ob zanimivem podajanju zgodbe najbrž prav ta možnost ena od najpomembnejših vrednot tega romana.

Današnji godovnjak je bil velik častilec križevega pota. Napisal je lepo, še danes znano premišljevanje za to pobožnost. Spodbujal je tudi opravljanje …

O umetni inteligenci je bilo prelitega že precej črnila, o njej se ukvarjajo na vseh področjih in spektrih življenja in človeštva. Ne bom se spuščal v to, koliko dobrega in koliko slabega prinaša, me je pa k tokratnemu razmišljanju spodbudilo vprašanje, ki smo si ga mimogrede zastavili ob priliki v neki družbi, ali se umetni inteligenci, ko odgovori na tvoje vprašanje ali reši težavo, tudi zahvališ ...Tako je svoje razmišljanje v svojem komentarju začel Rok Mihevc. V celoti si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

Dr. Kajetan Gantar je bil profesor, mentor, vzgojitelj, izreden pedagog, mojster jezikovnega izraza, Sovretov, Zoisov in Prešernov nagrajenec, član SAZU, prevajalec in pisatelj. Napisal je tri knjige o svojem življenju in vse so izreden dokument časa. Pogledali v njegove Utrinke ugaslih sanj.

V prazničnem popoldnevu smo gostili prekmurskega ustvarjalca: pisatelja, pesnika, scenarista in dramatika Ferija Lainščka. Feri Lainšček se je rodil v Dolencih na Goričkem, zdaj pa živi in ustvarja v Murski Soboti. Napisal je več kot sto književnih del, ki jih zaznamujejo prekmurska pokrajina in njeni ljudje. Za svoje delo je prejel številne nagrade: za roman Ki jo je megla prinesla je prejel nagrado Prešernovega sklada, Kresnika za romana Namesto koga roža cveti in Muriša, Desetnico za knjigo Pesmi o Mišku in Belamiški, Večernico za knjigo pravljic Mislice, ...; leta 2021 je za svoje življenjsko delo prejel tudi Prešernovo nagrado. Feri Lainšček je tudi slovenski pisatelj, čigar literarna dela so doživela največ filmskih adaptacij (Petelinji zajtrk, Halgato, Hit poletja, Šanghaj, ...). Uveljavil se je tudi na področju mladinske književnosti, kratke proze, radijskih in lutkovnih iger, filmskih scenarijev ter kot pisec popevk in šansonov. Letos zaključuje tudi trilogijo Kurji pastir, s katero popisuje na prav poseben način svoje otroštvo - prav temu je bil tudi posvečen dobršen del pogovora, ki vas morda nagovori do te mere, da boste zapisano tudi prebrali.

Nedavno je umrl francoski pisatelj Benoît Duteurtre. Rodil se je leta 1960 v Normandiji. Najprej ga je navduševala moderna glasba, študiral je muzikologijo, nato se je ukvarjal z glasbo in zraven pisal. K pisanju ga je spodbudil tudi Samuel Beckett. Napisal je več kot 20 romanov, pisal pa je tudi esejistiko in glasbene kritike. Njegovo literarno ustvarjanje je pogosto navdihovala glasba. Za svoje delo je dobil številna priznanja, tudi nagrado Francoske akademije. Leta 2018 je v slovenskem prevodu Luke Novaka izšla Duteurtrova Knjiga za odrasle, ki je njegovo najbolj osebno delo. Takrat je pisatelj obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Nina Gostiša. Foto: ActuaLitté Benoît Duteurtre, Livre sur la Place 2014 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Beno%C3%AEt_Duteurtre.jpg

Ponovili smo zgodbo, ki opisuje pekel in vstajenje iz njega. Nicky Cruz je danes veliki oznanjevalec Kristusa in tega, kako se ga je kot mladeniča prek pridigarja in Božje besede dotaknil Kristus ter ga iz vodje ene najhujših tolp New Yorka, spremenil v pričevalca luči. Napisal je tudi knjigo in iz nje bomo prebrali nekaj navdihujočih odlomkov. Od mamine zavrnitve, padca v pekel, o tem, kako ga je ganila Božja beseda. Knjiga je izšla pri založbi Družina.

Pravljica o soncu … Pripoveduje: Silvij Božič. Napisal: Žarko Petan. Posneto v studiih Radia Slovenija 1979.

… ima vsako noč dela čez glavo … Pripoveduje: Silvij Božič. Napisal: Žarko Petan. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1979.

Osrednjo pozornost namenjamo drugi letošnji premieri v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana, kjer so uprizorili Massenetovega Wertherja. V nadaljevanju poročamo še o dveh abonmajskih koncertih v Narodnem domu Celje, ki sta potekala pod okriljem zavoda Celeia Celje oziroma Hiše kulture Celje, ob koncu pa osvetljujemo še koncert, poimenovan Kot bi napisal Strauss, ki ga je prejšnjo sredo v Slovenski filharmoniji izvedel orkester Grex Symphoniacorum.

Današnja oddaja bo pisana kot jesensko listje. Najprej vas bomo povabili v Mestno gledališče ljubljansko kjer se nocoj obeta premiera predstave Zahodni privez. O njej je prevajalec Aleš Berger dejal, da gre za večplastno igro, ki vešče krmari med konkretnostjo in metaforami, njeno dogajanje pa vseskozi zaznamuje določena dvojnost. Napisal jo je kultni francoski dramatik in pisatelj Bernard-Marie Koltès, režiral je Jausz Kica, dramaturginja pa je bila Petra Pogorevc. Prelistali smo še novi deli Vinka Möderndorferja Odštevanje in Mateje Gómboc Gorica. Izvedeli pa boste tudi, kdo so letošnji nominiranci za Jenkovo nagrado.

Paul Lendvai se je rodil leta 1929 na Madžarskem. Kot pripoveduje, je postal novinar in pozneje v madžarskem režimu končal v zaporu. Bil je brez službe in na koncu rehabilitiran. Ko se je zgodila madžarska revolucija leta 1956, se je odločil, da zapusti domovino. Prek Varšave je leta 1957 prispel na Dunaj, kjer se je ustalil. Dve leti pozneje je postal avstrijski državljan. Dvaindvajset let je bil dopisnik za londonski Financial Times. Nato pa je pisal za različne nemške in avstrijske časopise. Ustanovil je mednarodno revijo Europäische Rundschau, ki je objavljala tudi prispevke slovenskih avtorjev. Potem pa je postal urednik v zunanjepolitičnem uredništvu ORF, odgovoren za vzhodno Evropo. Pozneje je bil nekaj časa direktor, potem pa se je upokojil. Vsak teden napiše kolumno za liberalni avstrijski časnik Der Standard, večkrat na leto pa gostuje na televiziji v diskusijah o razmerah v Evropi. Napisal je skoraj 20 knjig. Ob tem je zelo vesel, da je ena izmed knjig, Orban – Novi evropski avtokrat, prevedena tudi v slovenščino. Paula Lendvaia sta sredi poletja na obrobju Dunaja obiskala Luka Hvalc in Gašper Andrinek. Pri 94 letih je pronicljiv in brezkompromisen govorec, ki preudarno in mirno odgovarja na kakršna koli vprašanja. O Madžarski, Orbanu, slovenski osamosvojitvi, Janezu Janši, Rusiji in Ukrajini, Evropski uniji ter o tem, da sta najpomembnejši stvari v življenju svoboda in mir. Ter nekaj sreče. Ampak nikoli pa ne žrtvujte svobode za ceno miru.

Roland Schimmelpfennig: dan, ko jaz ni bil več jaz Prva slovenska uprizoritev Režiserka Maša Pelko Prevajalka Anja Naglič Režiserka Maša Pelko Dramaturg Rok Andres Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumograf Andrej Vrhovnik Skladatelj Blaž Gracar Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Svetovalka za gib Bojana Robinson Oblikovalec maske Tomaž Erjavec IGRAJO Barbara Cerar Klemen Janežič Maruša Majer Domen Novak Saša Tabaković Ta konec tedna je tudi v znamenju gledaliških premier v naših teatrih, samo v ljubljanski drami je bila sinoči premiera v Mali drami, nocoj bo druga na velikem odru. Dan, ko jaz ni bil več jaz je naslov drame Rolanda Schimmelpfenniga (šímelfeniga), nemškega dramatika, režiserja in pisatelja. Napisal jo je pred nekaj leti. Prevedla jo je Anja Naglič, dramaturg je bil Rok Ándres, režirala jo je Maša Pelko. Premierno odigrano dramo Dan, ko jaz ni bil več jaz v Mali drami si je ogledala Tadeja Krečič:

Na nočni obisk pride zdravnik, ki je javnosti znan kot dolgoleten športni komentator na Televiziji Slovenija, predvsem za hokej, atletiko, smučarske skoke in nogomet. Poznamo ga tudi po zabavnih izjavah, ki jih je izrekel med komentiranjem športnih dogodkov. Otroštvo je preživel v Ljubljani, šolske počitnice pa pri starih starših v Šmartnem pri Litiji. Postal je »Šmarčan« in na svoje korenine je še danes zelo ponosen. Pri desetih letih je začel zbirati in zapisovati športne statistične podatke, najprej v zvezkih, potem v digitalni obliki. Ima jih več sto, ki jih uporablja tudi Mednarodni olimpijski komite na področjih atletike in drsalnih športov. Po končani srednji šoli je šolanje nadaljeval na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Študij medicine je končal leta 1982 in se zaposlil na Službi nujne medicinske pomoči v urgentnem bloku Kliničnega centra v Ljubljani. Leta 2007 je bil sprejet v Slovenski hokejski hram slavnih. Napisal je tudi nekaj knjig s športno vsebino. Bil je tudi klubski zdravnik NK Olimpija. Gost nočnega programa na Prvem, malo po polnoči, bo Andrej Stare, dr. med., s katerim se bo pogovarjal voditelj Andrej Hofer.

12. julija je umrl pisatelj Marjan Tomšič, tudi dramatik in scenarist, časnikar, pedagog, dragocen sogovornik in mentor. Tomšič je v slovensko književnost uvedel tematike Šavrinskih brd. Živel in ustvarjal je v slovenski Istri, tam je nastajala njegova proza: enajst romanov, osem zbirk novel in črtic, osem mladinskih del. Napisal je dvanajst dramskih tekstov, pa radijske igre, humoreske, satire. O ustvarjanju Marjana Tomšiča in tudi o srečevanju z njim so se v studiu Radia Koper pogovarjale jezikoslovka Vesna Mikolič z Znanstveno raziskovalnega središča v Kopru, Ingrid Celestina, vodja knjigarne Libris v Kopru in voditeljica Janja Lešnik.

Pesnik, pisatelj, dramatik, esejist in prevajalec Milan Dekleva je po krvi Tržačan. Knjižne izdaje na obeh poljih leposlovja šteje v ducatih. V sedemdesetih letih je bil član glasbene skupine Salamander. Bil je tudi novinar v kulturnem uredništvu Ljubljanskega dnevnika in urednik otroškega in mladinskega programa RTV Slovenija. Pesniti je začel že zgodaj, pri trinajstih letih. Napisal je prvo slovensko zbirko haikujev. V svojih pripovednih besedilih pripoveduje predvsem o življenju posameznikov, ki se znajdejo na osebnih, družbenih in zgodovinskih prelomnicah. Piše lutkovne in radijske igre, pesmi, pripovedi in muzikale za otroke. Ljudje si težko predstavljamo, kako je vesolje urejeno. Ampak če je kaj replika vesolja, je to odprt klavir. Milan Dekleva Zapiski www.sazu.si

Pregled kulturnih dogodkov začenjamo s predstavitvijo programa letošnjega festivala Borštnikovo srečanje; nadaljujemo v Frankfurtu, v katerem je prva izvedba opere Blühen, Razcvet, skladatelja Vita Žuraja prejela imenitne odzive. Predstavili bomo tudi letošnjo prejemnico Tischlerjeve nagrade Milko Kriegl, program Art, s katerim NLB-skupina spet začenja naložbe v sodobno umetnost, in dve razstavi. V Lutkovnem gledališču v Ljubljani vabijo na ogled razstave Otroci gledalci, v galeriji Fotografija pa razstavlja Mankica Kranjec. Oddajo Kulturna panorama pripravljamo v uredništvu za kulturo tretjega programa – Programa Ars. Glasbena oprema: Tina Ogrin, tonska mojstrica je Klara Otorepec, urednica je oddaje Tina Kozin.

Piše: Andrej Lutman Bere: Jure Franko V zbirki Vrtavka z Nadiže je pesem, ki se začne z izjavo: „Sama si prosila za tole pesem o pogumu.“ Napisal jo je Béla Szomi, godec, pesnik, učitelj, ki svoje življenje suče od rojstnega Osijeka prek šolanja v Čentibi, Lendavi, Murski Soboti in Ljubljani do Mengša, Domžal, Šalovcev in še povsod, kjer z glasbeno skupino Kontrabant žene svoje pesmi med ljudi. Poleg prve pesniške zbirke Babjeverni pisani pes, ki je izšla leta 2019, je napisal še številne učbenike s področja matematike in fizike ter uglasbil kar debel venček popevk v madžarščini, slovenščini, prekmurščini in romščini. Poleg sodelovanja s skupino Kontrabant nastopa tudi sam. Béla Szomi je torej godec v žlahtnem pomenu, ki je še najbliže oznakam kantavtor, bard. Pesmi piše glede na svojo glasbo, kar pomeni, da ne izhaja iz zapisa, ampak iz napeva. Naslov zbirke Vrtavka z Nadiže je torej logičen, saj glasba zahteva ples, ob katerem se lahko zapoje ali pa tudi ne. In pesmi v tej zbirki so posvečene njej, ljubezni. Več kot le poveden o vsebini teh ljubezenskih izpovedi je že naslov spremne besede Roberta Titana Felixa: Ena sama ljubezen in tisočero njenih obrazov. Zbirko je slikar László Herman likovno dodelal z odtenki sivine, ki izrisujejo najrazličnejše obraze in izraze dvojine. Uvodno besedilo v zbirko pa je spisal Tone Kregar in pesmim podarja naslednje mnenje: „Ljudje izražamo čustva na različne načine. Eni zanje ne potrebujejo besed, drugi bolj malo, za tretje jih nikoli ni dovolj in preveč.“ In prav gostobesednost najbolje označuje pesniška tkiva, v katera so oviti godčevi vrtljaji besed, s katerimi opeva svojo zaljubljenost, ljubljenje in igriv odnos z ljubljenko. Zbirka se deli nekako na šest delov, a pravzaprav brez potrebe, saj so vse besede namenjene ljubezni, pa četudi so besede in sporočila za tovrstno izražanje vzete od vsepovsod. Pesem z naslovom Luna sije že v prvem stihu vsebuje skoraj ponarodeli verz: „Luna sije, kladvo bije“ in se nadaljuje: „mi v mislih ves čas / odmevajo note melodije, / še včeraj v grehu z mano, / danes pa do gležnjev / oblečeno spalno srajco / greješ v mamini postelji.“ Vsaj primerljivih kitic je cela množica. Ljubezen je pač čustvo, ki je – statistično vzeto – največkrat pesniško in še kako drugače obdelano. Godec ne išče prav posebne izvirnosti, ko pa mu napevi sami od sebe vrejo k njej, opevanki. Dodaja besede, ki mu prve padejo na pamet, besede, s katerimi zadovolji svojo osebno harmonsko osnovo. Godec čaka, da se vrtavka zgane, da zapleše, ga naveže nase. Pesem z naslovom Nekaj haikujev samo zate se konča z naslednjim: „Ko zmanjkalo mi bo haiku misli, / bom v mehkobo tvojo posteljo / postlal in zaspal na tvoji mokri polici.“ V mnogih primerih je torej izpostavljena funkcijska vrednost pesmi: povabilo, dvorjenje in vse, kar dvorjenju sledi. Ena od zanimivosti in tudi odlik zbirke Vrtavka z Nadiže je godčeva distanca do sentimentalnosti v obliki osladnosti, pretirane ljubeznivosti, cmokutajočnosti. Te pesmi ne prinašajo namigov k ljubčkanju. So izraz zrelosti. So izraz godčeve samozavesti in težnje po še enem vrtljaju, še enem napevu, še vsaj eni hvaležnosti za vsakršno resonanco.

Piše: Ana Geršak Bere: Lidija Hartman Drama na lovu, predstavljena kot »resnična zgodba«, se uradno začne v pisarni neznanega urednika. Toda pravi začetek nastopi pozneje, s preroškim stavkom: »Mož je ubil ženo!« Besede, ki uvajajo roman Antona Pavloviča Čehova, priklicujejo v spomin neko drugo avtorjevo krilatico – tisto o puški, ki se, če se pojavi na začetku, na koncu mora tudi sprožiti. Misel, ki se na splošno nanaša predvsem na nujnost smiselnega, po možnosti linearnega vzročnega povezovanja pripovednih elementov, se v tem kontekstu preveže z logiko tedaj šele nastajajočih žanrov kriminalnega in detektivskega romana. Drama na lovu ne skriva medbesedilnih navezav, nasprotno, z njimi se veselo poigrava, ne nazadnje tako, da svoje like naziva z imeni junakov svojčas priljubljenih žanrskih pionirjev Émila Gaboriauja in Aleksandra Škljarevskega. Tako kot dramska (ali raje – dramatična) puška imata tudi omenjena avtorja svoje mesto in svoj smisel v čehovljanski pripovedi: sta indica, ki napeljujeta k interpretaciji in reševanju pripovedne uganke. Gaboriau je eden prvih pisateljev, ki je svojemu junaku – detektivu Lecoqu – pripisal natančno preučevanje kraja zločina z namenom iskanja sledi, Škljarevski pa je slovel po povestih, v katerih je glavno vlogo prevzemal sodni preiskovalec, poklic, ki ga opravlja tudi osrednji lik. Ta je hkrati avtor romana v romanu, njegov protagonist in prvoosebni pripovedovalec, podpisan kot Zinovjev oziroma Kamišev. Intertekstualnost je vpisana že v samo strukturo Čehovovega romana Drama na lovu. Zasnovan je kot pripovedni okvir urednika, ki – zelo nerad, to je že treba poudariti – privoli v branje daljšega rokopisa očitno pretresenega neznanca, ki se lepega dne pojavi v njegovi pisarni z željo, da bi kdo prebral in po možnosti tudi objavil njegov prvenec. Sledi torej branje rokopisa, ki je še najbolj podoben nekakšnim atmosferičnim zapisom epigona Dostojevskega, posebej v segmentih, kjer pripovedovalec, ne povsem brez užitka, razkriva svoj razklani, podtalni značaj. Pripovedovalec se vživlja v vlogo antagonista, občutljivega, inteligentnega opazovalca, predobrega, da bi stagniral v podeželskem povprečju, in nagnjenega k bolestnim izpadom iskrenosti, ki pa niso nič drugega kot poza. Čehov se s tem obregne ob resnobne, tragične karakterje, ki so takrat kraljevali po sočasnih vélikih ruskih romanih, za katere naj bi Anton Pavlovič nekoč dejal, da so preobsežni in dolgočasni. A kot je zapisano v Drami na lovu: »Poznavanje tuje literature za porotnike ni obvezno.« Ironijo je namreč zaznati tudi brez prepoznavanja referenc, predvsem v načinu strukturiranja lika pripovedovalca in v uredniških opombah, podpisanih zgolj s pomenljivima začetnicama A. Č. Opombe opozarjajo na zamolke in nedoslednosti v rokopisu, s čimer pravzaprav napovedujejo razplet oziroma razkritje morilca, poskrbijo pa tudi za komično distanco. Urednik samovoljno črta pripovedovalčeve neposrečene melodramatične pasaže in jih pospremi s komentarji tipa: »Temu sledi plastično in izumetničeno razmišljanje o avtorjevi duševni vzdržljivosti. /…/ Preseneča s svojo grobostjo, zato sem ga izpustil.« Na koncu pa prostodušno zapiše, da so iz romana izpuščeni odlomki, »ki presenečajo s svojim cinizmom, razvlečenostjo in malomarnostjo literarne obdelave«. Izpuščeni naj bi bili tudi dva opisa nočnih orgij in divje kvartanje z obilo kletvic, kar bi gotovo prizadelo občutljivejši del bralstva. Vrhunec pa seveda nastopi s soočenjem urednika, preobraženega v detektiva, in avtorja – morilca. Zaplet, ki ga bo leta pozneje navdušenemu bralstvu uspešneje, to je že treba reči, prikazala Agatha Christie s svojim nemara najboljšim romanom Umor Rogerja Ackroyda. Drama na lovu je edini roman Antona Pavloviča Čehova. Napisal ga je leta 1884, star štiriindvajset let, po tem, ko je imel za seboj že dramsko besedilo brez naslova, ki ga danes poznamo pod nazivom Platonov, tri povesti in dve zbirki novel; da o zgodbah, ki so neobjavljene obtičale v predalu, niti ne govorimo. Na prvi pogled se zdi, da je bil izlet v romaneskno formo prej ko ne eksperiment, preizkušanje terena, širjenje področja boja, morda tudi načrten premik v razvijanje daljših in ambicioznejših pripovednih struktur, ki se bodo sčasoma ustalile na mejnem obsegu med pripovedko in kratkim romanom. Ni izključeno, da je šlo tudi za hudomušno polemiziranje s takrat popularnimi žanri in priljubljenimi klasiki. Drama na lovu je nekakšen zločin brez kazni, kjer se raskolniški Kamišev za hipno, v afektu storjeno dejanje ne pokesa, temveč mirno živi naprej in o tem celo napiše sentimentalen romanček. Čehov si najverjetneje ni prizadeval napisati »prave« kriminalke; zdi se, da ga je ekskurz v romaneskne vode predvsem zabaval. Iskanje morilca, ki ga razkriva že v promociji izpostavljena navezava na roman Agathe Christie, tako ni zares bistveno. Dramo na lovu bi še najlažje označila za avtorjev guilty pleasure; pri čemer je prednost tistega, ki bere, v tem, da lahko v branju uživa nekaznovano.

Nedavno je pri LUD Šerpa izšla knjiga z naslovom Greguerie. To so kratke domislice, izražene na izviren in humoren način. Avtor množice greguerij je španski avtor Ramón Gómez de la Sérna, rojen leta 1888, umrl je leta 1963. Na Slovenskem ga poznamo po knjigi kratke proze z naslovom Dojke v prevodu Veronike Rot, o njem pa je že leta 1929 pisal Stanko Leben. Greguerie – tak je tudi naslov knjige - je prevedel Aleš Berger, spremno besedo je napisal Ignac Fock. Aleša Bergerja je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.

Napoved: V Prešernovem gledališču v Kranju so sinoči pripravili že drugo premiero v tej sezoni in sicer dramo ZAPRTA ŠTUDIJA. »New Constructive Ethics« (nju konstráktiv étiks). Napisal jo je Ivan Viripajev, oseminštiridesetletni ruski dramatik, režiser, igralec in producent. Njegovo ime najdemo med desetimi najboljšimi dramatiki sveta. Zaprto študijo je prevedel Miha Javornik, dramaturga sta bila Tibor Hrs Pandur in Marinka Poštrak, režirala jo je Nina Rajić Kranjac, ki je za izhodišče oblikovanja predstave izbrala razkorak med deklarativnim in resničnim ravnanjem. Na premieri v Kranju je bila Tadeja Krečič: Ustvarjalci Prevajalec Miha Javornik Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturga Tibor Hrs Pandur, Marinka Poštrak Scenografka Urša Vidic Kostumografka Marina Sremac Skladatelj Branko Rožman Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel Lektorica Maja Cerar Oblikovalca maske Matej Pajntar, Alja Sušnik Igrajo Monika Borovska, psihologinja Darja Reichman Rachel Donelan, biologinja Tamara Avguštin k. g. Morgan Smith, nevrobiolog Branko Jordan k. g. Moški glas Borut Veselko Ženski glas Doroteja Nadrah Inspicient Ciril

»Pesem [...] mi pomaga pri boju s tesnobo, daje mi smisel, pisanje je majhna zmaga nad sramom,« zapiše hrvaški pisatelj Dino Pešut v romanu Očetov sinko. Kakšno supermoč ima poezija ali umetniško ustvarjanje na sploh, kako lahko vsakomur pomagata, da se dvigne nad tesnobo in pomaga zajeziti sram?Očetov sinko je sicer prvoosebna pripoved mladega geja, Zagrebčana, soočenega z neprijetno novico o očetovi bolezni, ki se nenehno sooča tudi sam s seboj. Biti ali ne biti pesnik? Se povezati z očetom, ali pozabiti nanj? Hkrati pa se ne more odtegniti družinski preteklosti, se znebiti nenehnega odlašanja, premagovati večne izgovore, se premakniti iz mrtvega teka sedanjosti, videti svetlejšo prihodnost. Kamen družbenega razreda ga vleče navzdol in ni jasno, kako se obrniti, ne da bi se z vsakim premikom zanka okoli vratu le še bolj zatezala, in tudi če bi jo razrahljal, ga za naslednjim ovinkom že čaka nov povod za strah in novo izhodišče za sram. Vendar je možno v posameznih bitkah, ki večinoma potekajo s samim seboj, tudi zmagati in se dvigniti nad sram. »Edini način, da se proti njemu boriš, je, da ga ozavestiš, izvabiš iz sebe, o njem spregovoriš in tako začne zlagoma izvenevati,« Pešut pojasni v pogovoru. Zato sta književnost ali umetnost tako pomemben prostor za pripovedovanje o najbolj raznolikih sferah našega življenja in o sramu, ki zadeva naše telo ali pa družbeni razred in zaradi česar se včasih raje delamo še bolj nevidne in neslišne, kot smo. Nevidni in neslišni sebi in drugim.Kako se osvobajati spon, reševati občutek krivde, premagovati revščino, lezti iz delavskega razreda ali sprijazniti z obtičanostjo v njem, prisluhnite v podkastu in, seveda, preberite v Očetovem sinku.—Dino Pešut je hrvaški dramaturg, dramatik in pisatelj, večkratni prejemnik nagrade Marin Držić. Napisal je več dramskih iger, med njimi Pritisci moje generacije, Granatiranje, Djeca recesije, H.E.J.T.E.R.I. in dva romana, poleg Očetovega sinka (izšel 2022 pri založbi Beletrina, prevedla Dijana Matković), še Poderana koljena. Pravkar sodeluje s Slovenskim narodnim gledališčem v Mariboru, kjer na oder postavljajo dramo Elektri pristoji črnina. —-Pogovor je potekal v hrvaščini, vendar sva sklenili, da ga ne bova prevajali v slovenščino, temveč le povzeli; Dinova pojasnila tako ostajajo v izvirniku.

50-letni arhiv Vala 202 skriva bogato zbirko najrazličnejših oddaj, reportaž in intervjujev. Mož, ki je konec prejšnjega stoletja premikal meje mogočega v svetovnem alpinizmu, se povzpel na vse najvišje vrhove planeta, prehodil puščave in bil na Antarktiki. Napisal je več kot 60 knjig, ki so jih prodali v več kot pet milijonih izvodov. Nekdanji poslanec evropskega parlamenta, graščak in biokmetovalec. Vse to je veliki Reinhold Messner. Franci Pavšer ga je 7. februarja 2016 spraševal o slovenskem alpinizmu, ki je nanj naredil velik vtis, o ustvarjanju filmov, o evropski politiki in njegovih zgodovinskih podvigih.

Maribor je pred kratkim dobil roman z naslovom Krušni oče, ki govori o Josipu Hutterju, industrialcu, ki je v 20. stoletju pomembno zaznamoval razvoj mesta Maribor. Napisal ga je Orlando Uršič, sicer založnik, ki se občasno ukvarja tudi s pisanjem literature. V ustvarjalnem centru na Kruščah na hribu nad Cerknico se začenja prvi izmed treh malih festivalov, ki so namenjeni ustvarjanju in raziskovanju, vključujejo pa tudi predavanja ter delavnice psihoterapije in meditacije. Festivali potekajo v organizaciji in pod vodstvom režiserja Tomija Janežiča ter performerke in koreografinje Katje Legin; privabljajo tako slovenske kot mednarodne goste. Foto: Pogled na Hutterjevo tovarno s Pobrežja čez Dravo v smeri središča mesta, fotografija iz leta 1938 (fotograf: Franjo Pivka, hrani: Pokrajinski arhiv Maribor), izrez fotografije.

Počitnice, čas, ko ljudje dobijo krila in odletijo na zaslužen počitek. Tam uidemo hrupu vsakdana, da lahko najdemo mir. Takšne misli vas čakajo v oddaji Sol in luč, v kateri smo prebirali iz knjige založbe Ognjišče z naslovom Vsako srce potrebuje dom. Napisal jo je Phil Bosmans.

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure FrankoBrežice: Primus, 2021Dragan Petrovec je pravnik kriminolog, leta 1997 je doktoriral s tezo O namenu kaznovanja – slepa ulica absolutnih teorij. Napisal je več strokovno-publicističnih del: Kazen brez zločina (1998), Mediji in nasilje (2003), Kult žrtve (2005) in Nasilje pod masko (2015), humorne zapise pa je izdal v knjigah Fanči s psihiatrije in hujše zgodbe (2015) in Pismo nigerijske vdove (2018). Je tudi redni kolumnist časopisa Dnevnik. Jagodni izbor iz obdobja med letoma 2015 in 2021 je v knjigi Stopinje upora uvrstil v sedem poglavij z naslovi: Človeško na tnalu, Stranpota demokracije, Pravica za prakso, Nacionalizem kot domoljubje, (Pol)preteklost zdaj, Ad personam in Prvoosebno. »Svoboda je naporna. Zahteva izjemno odgovornost. Svoboda prinaša skušnjave. Zato zahteva odpornost nanje. Demokracija še ne zagotavlja svobode. Največ svobode zagotavlja spoštovanje človekovih pravic pod vsakršno vlado«, je Dragan Petrovec zapisal v Uvodni besedi ali prvi stopinji. Med temami, ki jih obravnava v knjigi Stopinje upora, so svoboda, pravice človeka in demokracija. Vse se vrti okoli človeka, človečnosti in pravičnosti, nasproti pa jim stojijo nepravilnosti, krivice, nasilje, prevare. Petrovec izhaja iz svojega znanja, profesionalnosti in izkušenj, ki so se nakopičili v desetletjih njegovega dela in vključuje primere, s katerimi se je srečal. Predstavlja jih veristično in na njih bistvene stvari, ki gradijo človečnost. Na koncu zapisov podaja svoje mnenje, a ga ne vsiljuje, temveč ga daje v premislek. Kaj bi lahko skupaj naredili, da bi živeli v pravični in demokratični državi? Kako se bomo uprli krivicam, nasilju in nepravilnostim tistih, ki vodijo našo državo, ki po vélikem poku počasi tone, če se ne moremo upreti niti nasilju v najbolj intimni enoti – družini. Trudi se govoriti resnico in se ne skriva. Posameznike razgalja z imeni in priimki in za tem stoji. Podaja se na mnogotera področja: sodišča, zapori, zdravstvo, politika, cerkev, nacizem, vojska, nasilje, izbrisani … v zadnjem poglavju Prvoosebno pa odkrito spregovori še z avtobiografskimi zapisi. Med drugim tudi o sosedstvu s Cirilom Zlobcem, o otroštvu, ki ga je preživel v župnišču viških frančiškanov, o želji, da bi napisal opero in roman. Ko piše, se mu misel pogosto vrača v tiste čase, ko ustvarjalnost ni imela meja, le spodbude. Petrovčev glas je jasen in neizprosen, zato je nekaterim trn v peti. Predvsem je iskren, v pisanju o aktualnih temah, ki se nanašajo na preteklost, sedanjost, prihodnost. Zbuditi duha v posamezniku. Ljudeh. Ljudstvu.  »Upor je v tem času najbolj državotvorno dejanje. Upor kulture. Upor znanosti. Upor vsakogar, ki želi drugačno družbo, družbo brez zastraševanja, družbo, ki ne temelji na nacizmu sorodnih idejah. Vendar, upor na dovoljen način. Teh načinov je mnogo, veliko več, kot si predstavljamo. Potrebno je nekaj domišljije in precej poguma. Priložnosti za dokazovanje obojega pa nikakor ne manjka.« Kratka besedila Dragana Petrovca v knjigi Stopinje upora se kljub golim preverjenim dejstvom berejo kot polliterarni zapisi. Navzoči, aktualni zapisi. S svojo vsebino nagovarjajo bralca, ga postavljajo pred zrcalo in kličejo po uporu na miren način, ki bo vodil k pravičnosti in človečnosti našega naroda in vsega sveta.

Poslušajte eseje iz nagrajene knjige Povest o knjigah.Napisal jo je prvi kulturni minister prve demokratične vlade dr. Andrej Capuder.Leta 2022 namreč pesnik, prevajalec in pisatelj dr.Capuder praznoval osemdesetletnico.

Tržaški pisatelj Milan Lipovec ni zelo znano ime slovenske književnosti. Rodil se je leta 1912 v Trstu, kjer je večinoma tudi živel. V Trstu je končal meščansko in eno leto trgovske šole, leta 1929 je odšel v Ljubljano, najprej je delal kot knjigovodja, pozneje pa kot stavec. Med vojno je bil interniran, tudi po vojni je delal kot stavec. Pisati in objavljati je začel leta 1938 – predvsem novele in črtice. Sodeloval je pri časopisu Zaliv, tudi kot urednik. Napisal je dva romana: Ljudje ob cesti leta 1961 in Leseno jadro leta 1976, štiri leta prej pa zgodovinsko pripoved Čubejska prigoda. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem Milanom Lipovcem leta 1997, samo nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, posnela Tadeja Krečič. Pogovoru pa smo dodali še odlomek iz Lipovčeve Čubejske prigode, ki govori o Janezu iz Kastva, avtorju znamenitega Mrtvaškega plesa, Hrastoveljske freske iz leta 1490.

Poslušamo koncert cikla Tutti Akademije za glasbo, ki je potekal 15. 12. 2021 v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije. Komorni godalni orkester Akademije za glasbo je takrat krstil novo delo Simona Kravosa, večer pa je sklenil z Dvořákovo Serenado, vmes pa je z godalci nastopila violinistka Katarina Kralj in izvedla še Mozartov Koncert za violino (temu lahko prisluhnete v oddaji Mladi virtuozi, ki je bila na sporedu 21.4.2022). Skladbo z naslovom Forlana za godalni kvartet in godalni orkester je Simon Kravos napisal v prvem letniku študija, malo pred izbruhom pandemije. Kot v koncertnem listu piše sam, je sedel za klavir in začel improvizirati v baročnem slogu. Nastala melodija mu je bila nemudoma všeč, zato jo je takoj zapisal in jo začel razvijati, potem pa jo je na predlog profesorja Bavdka priredil za godalni orkester. Serenada za godala Antonina Dvořáka sodi med najbolj priljubljena in najpogosteje izvajana njegova dela. Napisal jo je spomladi 1875 v manj kot dveh tednih, vendar pa je Dunajska filharmonija tisto poletje ni hotela izvesti, saj so menili, da je skladatelj preveč obskuren. Premiera skladbe je bila tako leta 1876 v Pragi in je utrdila Dvořákov ugled na Češkem.

Dr. Dragan Petrovec je penolog, ki se je ukvarjal tako s teorijo kot prakso kaznovanja. Napisal je več strokovnih del in publicističnih del, humoristični zbirki Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe in Pismo nigerijske vdove. Redno piše kolumne o sodobnem dogajanju v družbi za Dnevnik; njihov izbor iz sedemletnega obdobja je izšel v zbirki Stopinje upora pri založbi Primus. Več o zbirki, njeni tematiki in še čem pove avtor v oddaji Izšlo je v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Ko se ti literatura enkrat zapečati v DNK, potem se je nikoli več ne rešiš. To se je zgodilo, kot sam pravi, tudi našemu tokratnemu sogovorniku, diplomatu, pravniku in esejistu Iztoku Simonitiju. Zgodilo se je že v otroštvu, ko je prebiral pravljice, ki jih je našel na domačih knjižnih policah, in po dolgem in po čez Karla Maya. Hitro je bilo jasno, da poti nazaj ni več; a saj si je niti ne bi želel.Knjige so njegov svet in tega še dandanes rad spoznava od začetkov, zlasti od grške dramatike do njene filozofije, kjer brska za počelom demokracije in ji z branjem poznejše literature ter s svojimi uvidi sledi do njenih sodobnih manifestacij. Pri tem pa se ustavlja ob krščanstvu in monističnih ideologijah, kakršne so fašizem, nacizem in komunizem. Vsaka na svoj način družbi obljublja raj na Zemlji, a se ta, kot kažeta zgodovina ali naša sedanjost, lahko izkrivi tudi v pekel.Zato je po mnenju Iztoka Simonitija demokracija fenomenalna družbena ureditev, saj je oblika življenja, v kateri se nam med seboj ni treba ubijati. In kljub njenim razpokam, ki jih vidimo na družbenem in političnem parketu, je kronski dokaz zanjo sedanja EU. Dokler bomo na tem območju vzdrževali demokracijo, smo narodni varni sami pred seboj.Ni pa demokracija samoumevna, in svobodo, kakršno ponuja, je treba znati tudi nenehno negovati. Ko razmišlja o naši skupni prihodnosti v podkastu Zamolčane zgodbe naslavlja zlasti ženske. »Rabimo ženske, ki mislijo drugače /.../ Začeti se morate intenzivno mešati v vsakodnevno življenje. Brez žensk ne bo demokracije, ker je ni mogoče imeti.«Sicer pa imamo vsi domačo nalogo poskrbeti za udobnejšo prihodnost, saj naš čas zahteva skrajni moralen, intelektualen in političen napor, da zaživi pravna država in da oblikujemo naša življenja tako, da bodo v prihodnosti dobra za vse. Razlogov za optimizem Simonitiju ne zmanjkuje, se pa zaveda, da bo morala vsaka generacija še kako garati.—-Iztok Simoniti je pravnik, karierni diplomat, mednarodni politolog, profesor diplomacije, tudi publicist in esejist. Napisal je več priročnikov o diplomaciji, pravu in politiologiji, je pa tudi avtor esejističnih zbirk, kot so Historia magistra mortis (2008), Religija in nasilje (2009), Deus vult: o vrednotah kristjanov (2015) in Vode svobode (2019).

Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga Saj grem samo mimo, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odsev topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13. februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju. 

Patrick Wirbeleit je ilustrator in avtor, ki živi na podeželju v bližini Hamburga v Nemčiji. Napisal je skoraj petdeset otroških knjig in stripov. Vendar pa ugotavlja, da so ljudje na splošno bolj navdušeni, ko se dotakne stropa, ne da bi se postavil na prste. Ja, tako visok je. A ne tako, da zanj ne bi bilo prostora v novi oddaji Evropa osebno.

V tednu, ko knjižnice po vsej Sloveniji praznujejo Teden splošnih knjižnic, smo tudi knjižno priporočilo poiskali v knjižnici. Barbara Marinčič je vodja Knjižnice Prežihov Voranc v Ljubljani in v branje priporoča roman Vsak od nas biva na tem svetu po svoje. Napisal ga je francoski pisatelj in novinar Jean-Paul Dubois.

Benjamin Moser je ameriški avtor biografij, esejist, publicist in prevajalec. Napisal je odmevno biografijo o brazilski pisateljici Clarice Lispector, za biografijo o Susan Sontag, ameriški pisateljici, cineastki, filozofinji in politični aktivistki pa je lani prejel Pulitzerjevo nagrado. Knjiga je sad sedemletnega truda in je poglobljen portret ene najvplivnejših intelektualk 20. stoletja. Moser je sicer redni sodelavec revij The New York Review of Books in The New Yorker. Benjamin Moser je pred nedavnim gostoval v ljubljanskem Cankarjevem domu in takrat je zanimivega sogovornika pred mikrofon povabila Nina Gostiša.

Nemiren duh ter zagledanost v znanost in raziskovanje. Tako bi lahko opisali upokojenega profesorja Fakultete za elektrotehniko. Njegovo poklicno, pedagoško in raziskovalno področje dela je telekomunikacija. Napisal je tudi več učbenikov. Aprila je dopolnil 90 let, a njegova misel in neustavljiva želja po odkrivanju novega zapolnita vsak kotiček njegovega življenja. Zdaj ga najbolj zanimajo pojavi v vesolju. O tem piše knjigo, ki pa še ni končana, saj jo skoraj vsak dan dopolni s čim novim – z novim spoznanjem.

Letos mineva 80 let od rojstva pisatelja in nevropsihiatra dr. Jožeta Felca. Bil je izjemno zanimiva in mnogostranska osebnost. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, študiral na ljubljanski medicinski fa ku lte ti in postal nevropsihiater. Več kot 40 let je bil zaposlen v idrijski psihiatrični bolnišnici. Bil pa je tu d i pisatelj in pesnik; objavljal je v M ladih potih, Naši sodobnosti, Idrijskih razgledih in reviji Kaplje - to je tu d i urejal. Napisal je vrsto odm evnih rom anov in zbirk kratke proze, med njim i om enim o samo novele Dom mojega doma, spom insko prozo Živeti življenje in roman Sova v krošnji. Umrl je leta 2010. Z dr. Jožetom Felcem se je leta 2001 pogovarjala Ingrid Kovač Brus.

Renato Quaglia je pesnik, ki piše v enem najbolj svojevrstnih slovenskih narečij, v rezijanščini. Rodil se je v Solbici v Reziji pred osemdesetimi leti. Študiral je bogoslovje v Vidmu in Veroni, več let je živel in delal kot duhovnik – delavec v severni Italiji in drugod po Evropi, po letu 1969 pa se je odpovedal duhovniškemu poklicu. Na Mednarodnem inštitutu ''Lúmen vítae'' in na univerzi v Louvainu v Belgiji je študiral psiho-sociologijo. Od začetka 70-ih let se je v domači dolini angažiral pri obujanju gospodarskega, zlasti pa narodnostnega in duhovnega življenja. Napisal je več pesniških zbirk in knjigo esejev z naslovom Rezija: jezik zemlje, jezik kruha. Z Renatom Quaglio se je pogovarjala Ingrid Kovač Brus.

Švicarski zdravnik in psiholog Carl Gustav Jung se je ukvarjal z analitično psihologijo: Vpliv njegovega dela sega na področja psihiatrije, antropologije, religiologijo in na umetnost s teorijo. Napisal je veliko del in kar nekaj jih je prevedenih tudi v slovenščino. V psihologijo je uvedel pomembne koncepte: introvertnost vs. ekstravertnost, kompleks, kolektivno nezavedno (podzavedno), arhetip ter animo in animusa. Mineva 60 let od njegove smrti, o njegovoem življenju in delu nam je nekaj več povedal psihiater dr. Jože magdič, ne zamudite oddaje.

20. marca je minilo sto let odkar se je v Ljubljani rodil Primož Ramovš in sicer v družini Frana Ramovša, slovenskega slavista, poznejšega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Primož Ramovš sodi med vodilne ustvarjalce sodobne glasbe. Napisal je dolgo vrsto izključno instrumentalnih del - orkestralnih, koncertantnih za najrazličnejše instrumente, komornih in solističnih. Zanj je značilna zelo impulzivna in kontrastov polna, pri tem pa sveža tonska govorica. Njegove začetne kompozicije so nastale v duhu neoklasicizma, kasnejše pod vplivom ekspresionizma in serialne glasbe. Ramovš je začetnik slovenske glasbene avantgarde. Delal je v knjižnici slovenske akademije znanosti in umetnosti in tudi poučeval. Kot organist je leta redno igral pri bogoslužju v uršulinski in frančiškanski cerkvi ter v ljubljanski stolnici. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Za svoje življenjsko delo je prejel Prešernovo in Kozinovo nagrado, leta 1988 je postal častni član Slovenske filharmonije.

Škofjeloški pasijon, najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku, praznuje 300 let. Svojo živost in sporočilo je ohranil vse do danes. Napisal ga je pater Romuald, pred petimi leti pa je bil vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Zaradi epidemičnih razmer pa tokrat ne bo uprizoritve Škofjeloškega pasijona, ki je spokorna procesija velikega petka. V Škofji Loki so se prilagodili razmeram in pripravili vrsto tudi virtualnih dogodkov. Borut Gartner je že drugič ljubiteljski režiser Škofjeloškega pasijona, ki ga bodo uprizorili prihodnje leto. Prepričan je, da je sama procesija tako genialno zapisana, da ne potrebuje sprememb. V pogovoru z Aljano Jocif pa je predstavil snovanje in novosti naslednje uprizoritve.

Danes ponavljamo oddajo o Škofjeloškem pasionu. Ta bi moral biti letos prav te dni v živo uprizorjen na škofjeloških ulicah, a ga je ustavila pandemija vitusa Covid-19. Škofjeloški pasijon je tri stoletja staro literano delo z versko vsebino in hkrati prva dramska uprizoritev v slovenščini. Napisal jo je pater Romuald oziroma Lovrenc Marušič iz Štandreža pri Gorici in je hkrati najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga iz baročnega obdobja. Od leta 2016 je Škofjeloški pasijon - Processio locopolitana - vpisan na UNESCO-v seznam nesnovne kulturne dediščine sveta.