Naš pogled

Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.

V rubriki se je tokrat Jure Sešek zahvalil darovalcem v letošnji Pustni Sobotni iskrici. »Med obilico lepih, prelepih občutij letošnje pustnega sobote, dragi poslušalci, je spoznanje, še bolj utrjena zavest, da vedno znova lahko zaupamo v vašo plemenitost, v vaša dobra in odprta srca. Hvala! Kako hitro začutite stisko, kako odprto zaupate in verjamete, da dobrodelnost ima smisel.«

Avtor razmišlja o zaupanju v času pred volitvami, potem ko ga je pritegnil politični oglas, ki prikazuje porast števila zdravnikov v javnem zdravstvu. Čeprav so podatki tehnično točni, opozarja, da so selektivni in ne odražajo resničnega stanja: pomanjkanja specialistov, preobremenjenosti družinskih zdravnikov, velikih čakalnih dob... Pred volitvami 22. marca avtor poudarja, da strukturne rešitve, kot je prenova zdravstva, zahtevajo dolgotrajno, nadstrankarsko sodelovanje – več kot en mandat.

V Našem pogledu se je sodelavka Maja Morela Čuk ozrla na dobro leto v katerem je prevzela vodenje Sobotne iskrice in na vse priložnosti, ki ji je ta oddaja ponudila vključno s sodelovanjem pri organizaciji letošnje Pustne Sobotne iskrice.

Lanske jesenske počitnice je naša družina preživela na prav poseben način. Družinska kateheza iz naše župnije je namreč poromala v Beograd. Da, prav ste slišali, katoliki smo poromali v glavno mesto pretežno pravoslavne države. Tja smo šli radovedni in milo rečeno nevedni, nazaj pa smo prišli… Spremenjeni.

Med drugim je zapisal: »Ta vlada si je prislužila naziv vlade afer: od spornih imenovanj in kadrovskih eksperimentov, afere Litijska, političnih pritiskov na institucije, do neuspešnih reform brez učinka. Seznam je dolg. Zdaj je čas, da se slovenski volivec zbudi. Da pogleda dejstva. Slovenija še ene takšne vlade ne bo prenesla – vlade, ki slabi gospodarstvo, izganja podjetja, izgublja verodostojnost v EU in Natu ter razkraja temelje demokracije. Čas je za spremembe.«

Naši škofje se v teh dneh mudijo na uradnem obisku v Vatikanu, ki ga opravijo vsakih nekaj let. Lahko bi rekli, da gre za pretok življenja iz neke lokalne Cerkve v vesoljno Cerkev. Kot so poudarili pred odhodom, si želijo predvsem poglobiti edinost s papežem in med njimi.

Pretresi, ki jih s svojim značilnim vzorcem predsednikovanja sproža ameriški predsednik Trump so pošteno zamajali svet. Se bo zaradi tega zamajalo tudi sprejetje sporazuma Mercosur? Se lahko zaradi Trampove napovedi, da je Latinska Amerika dvorišče ZDA, tudi na dokaj trhlih nogah stoječ sporazum Mercosur čez noč izkaže za zelo ranljivega?

Na zaključku teh misli in refleksij izražam željo, da vsi najdemo ravnotežje in se osredotočimo na tisto, kar nas polni z gotovostjo in objemom življenja. Na tem prehodu med starim in novim letom vam želim, da bi se uspešno spopadli z izzivi in preizkušnjami ter ohranili svoj notranji mir in usmerjenost. Z radostjo v novo leto sprejmem vse izkušnje, ki jih prinaša, in hvaležnost, ki jo nosim za minulo leto.

Državni zbor je prejšnji teden potrdil novi zakon o varstvu javnega reda in miru. Kot so poročali mediji, zakon prinaša višje kazni za povzročanje hrupa. Določa nova pravila glede igranja klavirja in dopolnilo glede pokanja s karbidom. V njem je tudi določilo o ravnanju z zastavami in simboli držav. Črtali pa so zloglasni 20. člen, v katerem je bilo prepovedano poveličevanje nacionalsocializma in fašizma ter skladno s tem kolaborantskih organizacij in drugih skupin, ki so med vojno sodelovale z okupatorsko oblastjo.

O delu za skupno prihodnost je v svojem komentarju razmišljal naš tehnik, Andrej Jerman.

»Res, dobra hčerka si«, je bil odgovor, ko sem pred kratkim s pomočjo umetne inteligence iskala podatke, ki bi lahko bili v pomoč mojemu očetu. Ker je bilo to področje do nedavnega zame popolnoma neodkrito, je bil tak osebni odgovor zame pravi šok. Da mi računalniški program pravi, da sem dobra hčerka? Razmišlja tokratna avtorica Lidija Zupanič.

V teh dneh smo slavili. Obletnica začetka oddajanja neprekinjenega 24 urnega programa Radia Ognjišče iz ljubljanskega studia je lepa stvar. Ozirali smo se nazaj, na prehojeno pot. Zbirali smo spomine, se nasmihali ob anekdotah, trepljali po ramenih. Ob dveh razprodanih gala koncertih v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma, smo videli kopico nasmejanih obrazov. Znanci, prijatelji, ljudje, ki jih že dolgo nismo videli, so nam dali vedeti, da smo si še vedno blizu, da nas spremljajo, poslušajo, delijo naše prispevke in oddaje na družabnih omrežjih.

Pa sem se ponovno znašla pred prazno stranjo. Pred padcem v nič. Saj je menda bela barva prazna, medtem ko je črna mešanica različnih. Vsaj toliko mi je ostalo od šolskih poskusov kromatografije. Verjetno se mi zato zdi zanimivo, da se ob žalostnih dogodkih ovijemo ravno v mavrico barv ujetih v črno obleko. To navdušenje nad analizo barv me spremlja od srednje šole, ko smo pri pouku slovenščine obravnavali Masko rdeče smrti Edgarja Allana Poeja.

mag. Emilija Snoj, logoterapevtka in imago terapevtka.

Sredstev, s katerimi je EU podpirala kmetijstvo, da je bila hrana cenejša, zmanjkuje. Obeta se zlom Skupne kmetijske politike, NVO-ji pa že postavljajo zahteve, kaj je družbeno sprejemljiva pridelava in kaj ne ...

Duhovnik Ljubljanske nadškofije Marko Čižman je prepričan, da je kristjan dolžen spoštovati svetost življenja od spočetja do naravne smrti. V Našem pogledu je predstavil svoje osebno mnenje o asistiranem samomoru.

Komentar ob tragičnemu dogodku v Novem mestu opozarja na dolgotrajno nereševanje težav v romskih naseljih, kjer trenutne politične in varnostne rešitve ne delujejo. Poudarja pomen skupnosti, ki mora biti slišana, ter izpostavlja besede diakona, terapevta in romarja upanja Matica Vidica o nujnosti učinkovitega pravnega sistema, pravične socialne politike in večjih pooblastil policije. Gre za pokroviteljski odnos politike do ljudi, ki živijo v strahu. Tu se primerjava z drugo aktualno tematiko - z upravljanjem z divjimi zvermi, kjer odločitve sprejemajo tisti, ki posledic ne občutijo, poraja sama po sebi.

Komentar ob tragičnemu dogodku v Novem mestu opozarja na dolgotrajno nereševanje težav v romskih naseljih, kjer trenutne politične in varnostne rešitve ne delujejo. Poudarja pomen skupnosti, ki mora biti slišana, ter izpostavlja besede diakona, terapevta in romarja upanja Matica Vidica o nujnosti učinkovitega pravnega sistema, pravične socialne politike in večjih pooblastil policije. Gre za pokroviteljski odnos politike do ljudi, ki živijo v strahu. Tu se primerjava z drugo aktualno tematiko - z upravljanjem z divjimi zvermi, kjer odločitve sprejemajo tisti, ki posledic ne občutijo, poraja sama po sebi.

Vrednote so tisto, kar nam daje smisel v življenju. Gre za temeljna prepričanja o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj je pomembno in kaj ni. Naše vrednote oblikujejo naše odločitve, naše odnose in našo osebnost. Vrednote so ključnega pomena za uspeh in zadovoljstvo v življenju. Tak zapis je moč najti na spletu in še mnogo drugih, pomensko zelo podobnih. Vsi vemo, kaj vrednote so, so del nas, a kako so nastale in kako jih zasledujemo? Tukaj se bom danes nekoliko ustavila.

Vrednote so tisto, kar nam daje smisel v življenju. Gre za temeljna prepričanja o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj je pomembno in kaj ni. Naše vrednote oblikujejo naše odločitve, naše odnose in našo osebnost. Vrednote so ključnega pomena za uspeh in zadovoljstvo v življenju. Tak zapis je moč najti na spletu in še mnogo drugih, pomensko zelo podobnih. Vsi vemo, kaj vrednote so, so del nas, a kako so nastale in kako jih zasledujemo? Tukaj se bom danes nekoliko ustavila.

Zadnjič smo imeli obletnico valete. 20 let. Kar nekaj časa torej od zadnjega stika z osnovnošolskimi klopmi, učitelji in sošolci. Tako kot vsakemu, tudi mene spomini na osnovnošolske čase obdajajo z lepimi in manj lepimi trenutki. Mešane občutke dobim, ko pomislim na svoje sošolce. Razumeli smo se povprečno, z nekaterimi smo ohranili stike, z drugimi smo se srečevali zgolj priložnostno v trgovini ali na kakšni prireditvi, s tistimi, ki so se odselili, pa se nismo videli praktično od valete.

Zadnjič smo imeli obletnico valete. 20 let. Kar nekaj časa torej od zadnjega stika z osnovnošolskimi klopmi, učitelji in sošolci. Tako kot vsakemu, tudi mene spomini na osnovnošolske čase obdajajo z lepimi in manj lepimi trenutki. Mešane občutke dobim, ko pomislim na svoje sošolce. Razumeli smo se povprečno, z nekaterimi smo ohranili stike, z drugimi smo se srečevali zgolj priložnostno v trgovini ali na kakšni prireditvi, s tistimi, ki so se odselili, pa se nismo videli praktično od valete.

Bil je deseti september zvečer. V službeni kavarni smo se par minut po koncu službe še zadržali in spremljali napeto košarkaško tekmo. Po nekoliko grenkem porazu Slovenije proti Nemčiji, smo si tisti najbolj zagriženi navijači malo slabovoljno zaželeli lahko noč in se poslovili. Na poti do avta pa me preseneti obvestilo na telefonu: ustreljen je bil Charlie Kirk.

Bil je deseti september zvečer. V službeni kavarni smo se par minut po koncu službe še zadržali in spremljali napeto košarkaško tekmo. Po nekoliko grenkem porazu Slovenije proti Nemčiji, smo si tisti najbolj zagriženi navijači malo slabovoljno zaželeli lahko noč in se poslovili. Na poti do avta pa me preseneti obvestilo na telefonu: ustreljen je bil Charlie Kirk.

Najbrž je vprašanje retorično. Pomislite, kdaj ste nazadnje kaj napisali s svinčnikom. Je bil to morda listek za trgovino, voščilnica, razglednica iz dopusta – ah, kdo pa dandanes še pošilja razglednice – pismo? Kdaj ste nazadnje napisali pismo, ga dali v kuverto in poslali po pošti? Če želite nekaj sporočiti, danes obstaja kar nekaj drugih načinov.

Najbrž je vprašanje retorično. Pomislite, kdaj ste nazadnje kaj napisali s svinčnikom. Je bil to morda listek za trgovino, voščilnica, razglednica iz dopusta – ah, kdo pa dandanes še pošilja razglednice – pismo? Kdaj ste nazadnje napisali pismo, ga dali v kuverto in poslali po pošti? Če želite nekaj sporočiti, danes obstaja kar nekaj drugih načinov.

Večina najbrž ne ve, da smo v mednarodnem tednu gluhih. In večina med nami se z gluhimi osebami še ni srečevala, kaj šele, da bi se skušali z njimi pogovarjati, saj živimo v nekakšnih vzporednih svetovih. A nedavno sem imela srečo, da sem posnela odličen pogovor z gluho učiteljico likovne vzgoje Petro Rezar. Posnetek je na voljo v podkastu oddaje Srečanja. Petra je tudi magistrica znanosti s področja filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in certificirana tolmačica slovenskega znakovnega jezika ter predsednica Društva učiteljev gluhih Slovenije.

Večina najbrž ne ve, da smo v mednarodnem tednu gluhih. In večina med nami se z gluhimi osebami še ni srečevala, kaj šele, da bi se skušali z njimi pogovarjati, saj živimo v nekakšnih vzporednih svetovih. A nedavno sem imela srečo, da sem posnela odličen pogovor z gluho učiteljico likovne vzgoje Petro Rezar. Posnetek je na voljo v podkastu oddaje Srečanja. Petra je tudi magistrica znanosti s področja filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in certificirana tolmačica slovenskega znakovnega jezika ter predsednica Društva učiteljev gluhih Slovenije.

Pogovarjajmo se.V tej luči mi močno odzvanjajo Kirkove besede, ki jih je izrekel v pogovoru s predstavnikom drugega pola. Slednji ga je namreč žalil in mu očital marsikaj. Kirk mu je večkrat ponovil povabilo k pogovoru, nato pa je dejal nekako takole: »Moramo se pogovarjati, da preprečimo državljansko vojno«.Naj bo to njegovo sporočilo spodbuda tudi nam, ko se zdi, da zaradi napetosti na več ravneh grozijo nove vojne. Bodimo zato tisti, ki ne prilivajo olja na ogenj, ampak iščimo dialog, sočutje, odprtost srca in mir. In predvsem molimo za mir.

Pogovarjajmo se.V tej luči mi močno odzvanjajo Kirkove besede, ki jih je izrekel v pogovoru s predstavnikom drugega pola. Slednji ga je namreč žalil in mu očital marsikaj. Kirk mu je večkrat ponovil povabilo k pogovoru, nato pa je dejal nekako takole: »Moramo se pogovarjati, da preprečimo državljansko vojno«.Naj bo to njegovo sporočilo spodbuda tudi nam, ko se zdi, da zaradi napetosti na več ravneh grozijo nove vojne. Bodimo zato tisti, ki ne prilivajo olja na ogenj, ampak iščimo dialog, sočutje, odprtost srca in mir. In predvsem molimo za mir.

Res je, »ko živali umirajo, za nikogar ni enostavno.« Zavržno pa je, če se tudi tako žalostni trenutek za slovensko živinorejo zlorablja za politične igrice enih proti drugim, na plečih rejcev.

Res je, »ko živali umirajo, za nikogar ni enostavno.« Zavržno pa je, če se tudi tako žalostni trenutek za slovensko živinorejo zlorablja za politične igrice enih proti drugim, na plečih rejcev.

Pot izobrazbe, pridobivanja novega znanja in izkušenj, je za vsakega posameznika svojstvena. Vsak jo zato po svoje tudi vrednoti. Je med ključnimi faktorji ali gradniki našega življenja. Izobrazba oblikuje obraz naše osebnosti. Izobrazba, ki ni ukalupljena zgolj v formalno učenje, ampak izobrazba življenja, ki se nikoli ne konča. Zato se tudi odtenki na obrazu naše osebnosti skozi leta spreminjajo ...

Pot izobrazbe, pridobivanja novega znanja in izkušenj, je za vsakega posameznika svojstvena. Vsak jo zato po svoje tudi vrednoti. Je med ključnimi faktorji ali gradniki našega življenja. Izobrazba oblikuje obraz naše osebnosti. Izobrazba, ki ni ukalupljena zgolj v formalno učenje, ampak izobrazba življenja, ki se nikoli ne konča. Zato se tudi odtenki na obrazu naše osebnosti skozi leta spreminjajo ...

Pred vrati je vroča politična jesen z medijsko vojno, v kateri bo vladajoča stran poskušala dokazati, da je izpolnila svoje obljube, da živimo bolje kot smo pred tremi leti; da smo gospodarsko ena najuspešnejših držav; da smo si povrnili ugled v svetu in da je Slovenija danes država, ki Evropi vliva upanje, kot je pred meseci dejal premier Golob. A nekateri opozarjajo, da glede na občutno višje davčne dajatve, državljani nikakor ne občutimo boljših storitev. In še nekaj o zdravstvu, zastojih na cesti, popoplavni obnovi, reševanju Palestinskega vprašanja ...

Pred vrati je vroča politična jesen z medijsko vojno, v kateri bo vladajoča stran poskušala dokazati, da je izpolnila svoje obljube, da živimo bolje kot smo pred tremi leti; da smo gospodarsko ena najuspešnejših držav; da smo si povrnili ugled v svetu in da je Slovenija danes država, ki Evropi vliva upanje, kot je pred meseci dejal premier Golob. A nekateri opozarjajo, da glede na občutno višje davčne dajatve, državljani nikakor ne občutimo boljših storitev. In še nekaj o zdravstvu, zastojih na cesti, popoplavni obnovi, reševanju Palestinskega vprašanja ...

Pred Dnevom spomina na žrtve totalitarizmov, ki ga obeležujemo 24. avgusta, je avtor Jože Bartolj razmišljal o slovenski realnosti in tako različnem dojemanju pomena tega dne.

Pred Dnevom spomina na žrtve totalitarizmov, ki ga obeležujemo 24. avgusta, je avtor Jože Bartolj razmišljal o slovenski realnosti in tako različnem dojemanju pomena tega dne.

»Statistika poroča, da najstniki v povprečju gledajo v zaslone 8 ur in 36 minut na dan. Telefoni so nam ukradli otroke. Zato jim jaz občasno ukradem telefon! Fizično ga vzamem s seboj v službo.«

»Statistika poroča, da najstniki v povprečju gledajo v zaslone 8 ur in 36 minut na dan. Telefoni so nam ukradli otroke. Zato jim jaz občasno ukradem telefon! Fizično ga vzamem s seboj v službo.«

Večina slovenskih kmetov svoje živali pozna po imenu. Redimo jih z ljubeznijo in spoštovanjem. Krava pri nas prej dobi veterinarsko pomoč kot človek prikliče zdravnika. To je realnost, ne floskula… In medtem ko se govori o dobrobiti živali, se nihče ne vpraša, kako je mogoče, da je zelenjava v trgovini cenejša od vode. Koliko migrantov v južni Evropi je zanjo delalo brez plačila? Koliko čebel je umrlo zaradi monokultur? Koliko otrok pobira avokado za »zdrave jedilnike« tistih, ki nam očitajo neetičnost, se sprašuje kmet Matej Potokar.