Naš pogled

Skrbi me to, da bi v našem času razbohotenega individualizma in samozadostnosti, ki nam dajeta lažen občutek varnosti, pozabili drug na drugega. Da se ne bi pustili zavesti iluziji, da lahko sami poskrbimo zase, da ne potrebujemo nikogar, saj nam bo vsemogočni splet z umetno inteligenco dal vse …

V tem mesecu se v Sloveniji spominjamo največjega genocida v zgodovini slovenskega naroda. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se bo na povabilo ministra za obrambo Boruta Sajovica, teden dni pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, udeležila spominske slovesnosti, kjer se bo poklonila žrtvam na kraju spomina Jama pod Macesnovo gorico.Vse bolj jasno je, da želi biti predsednica države Nataša Pirc Musar prvorazredna – a ne prvorazredna za vse, temveč samo za izbrane, tiste, ki so po njeni meri. Svojo vključevalnost si razlaga kot ekskluzivni klub ideološko všečnih, v katerega ne sodi vsak državljan, ampak le tisti, ki poklekne pred njenimi vrednotami.Gremo lepo po vrsti. Predsednica, ki ji letos mandat vstopa v drugo polovico, se šele zdaj očitno zaveda, da ji voda teče v grlo, če ne želi končati mandata kot Danilo Türk, ki je delil državljane na prvo in drugo razredne. Do danes se Nataša Pirc Musar še ni zmogla, kot prva med državljani, pokloniti žrtvam komunizma. Ima polna usta obsodb fašizma, nacizma, Srebrenice in zdaj Gaze, a največjega povojnega genocida na Slovenskem – množičnih pobojev pred in v letu 1945 – se izogiba kot maček vode.Mirno sedi z ideološkimi dediči krvnikov, jim podeljuje državna odlikovanja v imenu vseh državljanov – tudi tistih, katerih sorodniki so bili brez sodbe pobiti. Organizacijam, kot sta Nova slovenska zaveza in Združeni ob Lipi sprave, ki si leta prizadevajo za resnično, enakovredno in celostno spravo, pa obrne hrbet. Ne, ona gre raje po svoje. Po poti samovoljnosti in selektivnega spomina.S svojim ravnanjem postaja predsednica, ki je s par zamahi – kot slon v trgovini s porcelanom – uničila dolgoletna prizadevanja njenega predhodnika Boruta Pahorja za spravo. Skupaj z vlado je, tudi za ceno obiska pri pokojnem papežu Frančišku izsilila »začasni pokop« žrtev iz Macesnove gorice, ne da bi prisluhnila željam tistih, ki si prizadevajo za njihov dostojen pokop v slovenski prestolnici.Na naše vprašanje ali se bo udeležila slovenski v Kočevskem Rogu, ki jo 7. junija pripravlja Nova Slovenska zaveza so med drugim odgovorili, da je že ob začetku letošnjega leta potrdila udeležbo na 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki bo na isti dan ob 10. uri in kjer bo tudi slavnostna govornica. Zato je nemogoče, da bi se udeležila obeh. Ob tem pa ni pokazala niti kančka želje, da bi si prizadevala, da bi bila ena ali druga slovesnost malo prilagojena, da bi se lahko udeležila obeh slovesnosti. Zanimiv je tudi izgovor: kajti že več desetletij je slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena v ta čas.Njeno govorjenje o spravi je tako kot ogledalo, ki odseva samo njen obraz – ne pa obraze vseh Slovencev. Sramotno. Žalostno. In predvsem – globoko ponižujoče do vseh, ki so zaradi komunizma izgubili življenje, dostojanstvo ali resnico, prav tako pa ponižujoče tudi do vseh, ki si iskreno prizadevajo za spravo med Slovenci. Predsednica, ki ima polna usta pravičnosti, a ne zmore niti enega iskrenega stavka obsodbe komunističnih zločinov, ne združuje – temveč razdvaja. In to ne z močjo resnice, ampak s silo selektivnega spomina.Da je mera polna pa vidimo tudi pri njenem nedržavotvornem delu, ko že nekaj časa blokira delovanje demokratičnih institucij. Do danes še ni našla primernega in za dvotretjinsko večino sprejemljivega kandidata ali kandidatke za varuha človekovih pravic. Če so v njen ožji izbor izmed 14-ih prijavljenih kandidatov prišli zgolj trije, o ostalih sploh ni pojasnila, zakaj jih ne predlaga – med temi so tudi ugleda imena kot sta denimo nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, pa sedaj želi na to mesto kandidatko, ki se sploh ni prijavila za to mesto. Nekako se vse bolj izrisuje, da si pač želi na tem mestu nekoga, ki bo delal zgolj njej po všeči.Neuspešna je tudi pri kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije. Naša država je tako v Evropski centralni banki brez glasovalnih pravic in to v času, ko se evropska unija sooča s poslabšano finančno sliko, naše države pa pri ukrepih ni zraven. Žalostno.Kaj kmalu pa bo jasno, koga bo izbrala na kmalu izpraznjena mesta ustavnih sodnikov. Dve imeni bo morala ponuditi. Bo tokrat bolj taktna ali pa bo tudi tukaj ustavnemu sodišču pomagala s še bolj ideološko skrajno levimi kandidati in tako pomagala pri razgradnji pravne države? Mislim, da sem naštel kar nekaj zadev, ki jasno kažejo, da predsednica ni kos nalogi, ki bi jo morala opravljati. Ne povezuje, si za povezovanje ne prizadeva, še več, namesto dialoga vnaša razdor, namesto sprave dodatne delitve. Bi bil čas, da bi odstopila ali pa morebiti sklicala predsedničin forum na temo svojega vladanja? Na to si odgovorite sami!

Jure Sešek je pogledal v misijone, se misijonarjem zahvalil za vse zglede, ki smo jih deležni tudi mi, ki njihovo delo občudujemo od daleč. Slišali smo radijsko slovo od misijonarja Danila Lisjaka, s katerim smo veliko sodelovali, pred tedni pa je v njegovi Ugandi sklenil svojo življenjsko pot.

Za papežem Argentincem smo dobili papeža Američana. Osebno spremljanje konklava je še bolj doživeto, če moraš pri tem kot novinar tudi sodelovati. Kaj nam Leon XIV sporoča? Petrov namestnik, ki želi biti z nami eden od vernikov in za nas tudi škof - pastir, želi, da skupaj sledimo Kristusu. Želi poslušati, graditi mostove, pozivati k miru in opozarjati na zapostavljene.

Maja Morela je v komentar vpletla svoj pogled na odzive širše javnosti ob smrti papeža Frančiška. In njegovo pozornost do nebeške Matere Marije vzela kot iztočnico za zapis o marijinem mesecu, ki se počasi začenja.

Čeprav se zdi, da sta zakon in družina v krizi, da so v krizi tudi medsebojni odnosi in mladi, upanje za zakone in družine predstavljajo številne zakonske skupine po Sloveniji, v katerih se srečujejo zakonski pari, ki si želijo svoj zakon ohraniti in mu pomagati, da raste.

Tokrat se sprehajamo po robu med upanjem in strahom – med tehnološkim napredkom in duhovnim iskanjem. Damijana Medved razmišlja o umetni inteligenci kot o prelomnici, ki jo nekateri vidijo kot odrešitev, drugi kot pogubo. Preko osebnih izkušenj z orodji, kot je ChatGPT, in dvomov, ki jih ta prinašajo, odpre pogovor o avtentičnosti, jeziku in zaupanju v lastne misli. V drugi polovici nas popelje na Oljsko goro, kjer doživi globoko duhovno refleksijo, prepleteno z razumevanjem Velike noči in skrivnosti človeške poti. Kaj, če je umetna inteligenca naša skupna Oljska gora – kraj preizkušnje, tišine in morda preobrazbe?

Jure Sešek je v komentarju združil spoznanja minulih dni, dobrega tedna, ki ga je preživel v Južnem Sudanu in tisto, kar nas nagovarja v dneh Radijskega misijona. Afriška beda vsakdana in globine, danes sicer precej plitke, Evrope verjetno res težko sodijo v isti zapis, v en sam komentar. Tema misijona pa trdi nasprotno. »Verujem v enega Boga … » Veroizpoved, ki nas združuje, izpoved vere, ki nam daje ista izhodišča, ki nas utrjuje v enakem prepričanju. Verujem!

Vas je danes že kdo potegnil za nos? Vas je kdo naprvoaprilil? In? Kako ste se odzvali? Pravzaprav natančneje: Kaj ste ob tem razmišljali? Ste se iskreno zabavali in morda potegavščini še kaj dodali? Ste se morda sicer prijazno nasmehnili, a v sebi čutili, da vam je to odveč? Ali pa ste zadevo ignorirali in se morda glasno zgražali nad neumnostmi, neresnostjo in zapravljanjem časa? Kakorkoli, vse našteto so povsem običajni odzivi. Pa vendar …

Skupnost je ključna za preživetje civilizacije. V krščanski skupnosti, ki povezuje ljudi med seboj in z Bogom, pa se gradi tudi duhovna sinergija. Veliko moč lahko pokaže takrat, ko zmanjka človeških besed. V težkih trenutki, ob smrti, se začuti moč takšne skupnosti, ki temelji na Jezusovi obljubi “Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi. Na materinski dan avtor poudarja vlogo Marije kot stebra skupnosti apostolov in njenega vpliva na njihovo povezanost in pogum.

Del sveta si je nekaj mesecev nazaj veliko obetal od nove ameriške vlade. Predsednik Trump je obljubljal, da bo zelo hitro končal vojno med Rusijo in Ukrajino, vojno do katere sploh ne bi prišlo, če bi bil, tako Trump, on predsednik. Že v prvem dnevu po nastopu funkcije je podpisal vrsto izvršnih ukazov in dal vtis, da bo do zdaj neurejeni in kaotični svet uredil. Kot nam je bil simpatičen denimo ukaz, da sta spola le dva in da je treba zaustaviti neobrzdano LGTB ideologijo, pa ni ostalo le pri tem.

Na dan pred gregorjevim, ko se po starem julijanskem koledarju začenja pomlad in velja rek, da se ptički ženijo, je v naši deželici na sončni strani Alp bore malo razlogov za veselje. Razen morda, da se je gorivo nekoliko pocenilo, pa še to ne gane vseh. Ljudje smo različni, nekateri za dobro voljo potrebujejo le lepo vreme, drugi lep znesek na svojem bančnem računu, tretji zaljubljen pogled svoje boljše polovice, četrti zdrave otroke. Ampak če pogledamo malo širše, malo izven svojega vrtička, pa vendarle ne moremo skakati od navdušenja.Tako je svoje razmišljanje v svojem komentarju začela Tanja Dominko. Celoten komentar si lahko v zapisani obliki preberete tudi na naši spletni strani.

Rubrika je tokrat prinesla iskreno zahvalo darovalcem, ki so sodelovali v Pustni Sobotni iskrici, ki je zbrala 159.016 evrov za otroke v Angoli.

Manca Hribar se v svojem komentaru tokrat spominja kopice raznolikih porok, ki jih je v svojem življenju doživela. In prav nedavna poroka jo je vrnila v preteklost, v čase rosne mladosti, ki jih je preživela v objemu lokalne župnijske skupnosti …

Potem ko je mladi ameriški podpredsednik J.D. Vance v svojem dolgem govoru zbranim predstavnikom evropskih zaveznikov natočil čistega vina, ko jim je pridigal o nujnosti jasnih ciljev, o temeljih demokracije, svobodi govora, nesprejemljivosti cenzure, pomenu dialoga in poslušanja ljudstva in brezglavosti nekontroliranih migracij ter jih spomnil, da se je, če stavimo na učinkovito kolektivno varnost, treba držati dogovorov o vlaganju v obrambne sposobnosti in ne samo računati, da bo, ko bodo prišle težave, te rešila Amerika, je bil odziv predvidljiv.

V človeka je položena želja po življenju, po možnosti dolgem življenju. In seveda želja po zdravju, za katerega radi rečemo, da je naše največje bogastvo. Za starozavezne pisce je to znamenje božjega blagoslova, bolezen pa prekletstvo. Radi bi živeli dolgo in tako rekoč umrli zdravi. Priznam, v svojem življenju še nisem bila resno bolna, zato ne morem reči, da razumem bolnike. Prisegam na zdravo prehrano, domačo kuhinjo in viham nos nad procesirano hrano.

Na nedavnem srečanju s katoliškimi novinarji nas je nadškof Stanislav Zore spodbudil, naj iščemo dobro v svetu, ki ga je veliko več kot slabega; naj prinašamo dobre zgodbe, ki bodo ljudi navdihnile. Ko sem premišljevala, kaj bi pisala v tokratnem Našem pogledu, sem ob prazniku svečnice, ki je tudi dan posvečenega življenja, pomislila na mnoge skrite darovalce, ki dan za dnem, mnogi v tihoti in umaknjeni od medijskih žarometov, dvigujejo dušo našega sveta. Gre za posvečene Bogu, kot so redovniki, redovnice in laiki z obljubami.

Odločitev je vaša, v komentarju sklene Alen Salihović, ki je pripravil tokratni Naš pogled.

Precej gotovo se mi zdi, da ste o nacionalnem dnevu objemanja že slišali. Na današnji dan, 21. januarja, se odvija v Združenih državah, vse od leta 1986. Pobuda je vredna posnemanja, ker je simpatična, vsaj za večino ljudi. Z izjemo morda peščice posameznikov, ki drugih, posebej še neznancev, v svoj osebni prostor ne spustijo zlahka. In tudi to je treba spoštovati ...Tako je svoje tokratno razmišljanja začela Nataša Ličen. Celoten komentar si lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

Kaj je ostalo od tajne policije, ki je leta 1988 nadzirala vse pore slovenske družbe, bila po prvih večstrankarskih volitvah še vedno polno operativna, v letih po osamosvojitvi pripravila teren za zamenjavo oblasti in pred desetimi leti na primer poskrbela za čiščenje kreditnih map v največji banki? Nemogoče je, da bi na tisoče ljudi poniknilo in povsem opustilo delo, za katerega so bili izšolani ali bolje vzgojeni.

Najmanj, kar bi država bila dolžna je, da bi novi (kmetijski) zakoni nastajali transparentno, z veliko meri previdnosti in ob aktivnem sodelovanju kmečke strani. Petdeset (50) odstotni padec števila živinorejskih kmetij, ki smo mu priča v zadnjih treh letih namreč jasno kaže, da lahko aktivistično napisana nova zakonodaja vodi v propad slovenskega kmetijstva. Več boste slišali v #3 podkastu RAST.

Prisluhnite čudovitemu razmisleku, ki nas popelje skozi čarobno popotovanje introspekcije ob prehodu leta. Govori o pomenu notranje inventure, iskanju ravnovesja med obveznostmi in trenutki miru, ter o drobnih iskricah, ki lahko zanetijo našo navdihnjenost za bolj polno življenje. Njene misli nas spomnijo na lepoto vsakdanjosti in pomen pristnosti, topline ter spoštovanja – do sebe in drugih. Pridružite se nam in odkrijte, kako lahko tudi vi ustvarite prazničnost v vsakem dnevu.

Ne glede na vse, kar se dogaja, kar se je dogajalo in kar je pred dva tisoč leti doživljala tako imenovana Sveta dežela, Bog prihaja v ta svet. Prihaja ne glede na razdejanje, na sovraštvo, na prepire in prevare, na krivične sodbe, na samozadostnost vladajočih, prihaja … Želi nam biti blizu, želi biti naš brat, eden izmed nas. Prinaša nam blagoslov, upanje, tolažbo … Bog prihaja, kaj pa mi?

V svojem razmišljanju se je avtor Jože Bartolj zazrl na minulo leto in ob doživetem razmišljal o vrednotenju vsega, kar doživljamo.

Avtor v besedilu razmišlja o vplivu naglice in instantne kulture na doživljanje narave, medosebnih odnosov in vzgoje. Vse omenjeno in še marsikaj drugega v življenju terja postopnost in čas. Opominja, da je resničnost kompleksna, zgodovina pa mešanica lepote in bolečine, kar kliče k potrpežljivosti in zavedanju, da na največje stvari v življenju – rojstvo, ljubezen in odrešenje – ne moremo vplivati sami. Adventno pričakovanje ni pasivno čakanje, ampak aktiven proces priprave srca za sprejemanje nečesa globljega in lepšega. Ključno vprašanje tega časa ostaja: Koga pričakujem in ali sem Nanj res pripravljen?

Mogoče je prav začetek adventnega časa lahko spodbuda, da si začnemo bolj prizadevati za mir, predvsem v okolju, kjer živimo: doma, s sodelavci, v našem kraju. Čeprav se včasih zdi, kot da živimo v nekem mehurčku, v katerem se nam ne more zgoditi ničesar, se to lahko hitro razblini.

»Največje bogastvo so ljudje.« Tako večkrat slišimo, ko gre za vprašanje, kaj je najpomembnejši del neke ustanove in temu se pridružujem tudi sam, ko me ob 30. obletnici Radia Ognjišče sprašujejo, na kaj sem najbolj ponosen. Brez zadržkov in brez lažne preračunljivosti rečem, na sodelavce!Tako je svoje razmišljanje začel odgovorni urednik Radia Ognjišče Tadej Sadar. Celotni komentar si lahko preberete tudi na spletnih straneh radia.

Ki navsezadnje to ni bil. Politika, ki je načeloma zavezana pogovarjanju, dogovarjanju, usklajevanju, je bila navsezadnje kaznovana, ker je to počela. Saj veste, na kaj to leti. Na referendum o ...

Za nami je počitniški teden. Z družino smo ga želeli preživeti predvsem skupaj, doma in v obiskovanju vseh tistih, ki so nam ljubi. Sredi tedna bi morali na obisk k moževi babi, prababici Lojzki, ki pa je zaradi slabega počutja naše srečanje prestavila. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da ga je prestavila v večnost. In tako so se naše počitnice ravno okoli praznika Vseh svetih spremenile v slovo od naše Lojzi. Slovo, ki je bilo težko, a tako blagoslovljeno.

Veste, kaj pomeni, če rečemo, da je nekdo kot Fructalov sok? Poln je samega sebe, s samopodobo nima težav. Jure Sešek v komentarju razmišlja, da ljudem dandanašnji ni več nerodno. razmišlja o resničnem in navideznem svetu, premierju in njegovih podanikih. Čisto malo ga skrbi, nerodno mu pa ni …

O umetni inteligenci je bilo prelitega že precej črnila, o njej se ukvarjajo na vseh področjih in spektrih življenja in človeštva. Ne bom se spuščal v to, koliko dobrega in koliko slabega prinaša, me je pa k tokratnemu razmišljanju spodbudilo vprašanje, ki smo si ga mimogrede zastavili ob priliki v neki družbi, ali se umetni inteligenci, ko odgovori na tvoje vprašanje ali reši težavo, tudi zahvališ ...Tako je svoje razmišljanje v svojem komentarju začel Rok Mihevc. V celoti si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

Na celjsko sodišče so pred dnevi privedli z lisicami vklenjenega sodnika Zvjezdana Radonjića. Prisilno privedbo naj bi izvedli na podlagi zahteve sodnega senata, ki je ocenil, da se obdolženi izmika sojenju. Radonjić je imel zdravniško potrdilo o bolniškem staležu in izvedensko mnenje, da iz zdravstvenih razlogov do začetka novembra ni sposoben sodelovati na sojenju. Oba dokumenta je predhodno dostavil sodnici... Dejstvo je, da je Radonjič prišel v nemilost pri predpostavljenih zaradi razsodbe v primeru Novič. S tem je povezana tudi trenutna obsodba na celjskem sodišču in verjetno prisilna privedba.

Predlani požari, lani ujme, letos pa … poletna vročina. A v senci se ne drži samo prebivalstvo, z izjemo tistega v avtomobilih, v senci je tudi vlada. Počiva, kot počivati zna. Čeprav je od poplav minilo leto dni, mnogi vodotoki ostajajo neurejeni, mnogi mostovi ostajajo zasilni, tudi glede hiš na plazovno ogroženih območjih se še niso uspeli dokončno uskladiti z lastniki. Bolj kot bodo dogodki oddaljeni, težje bo kogarkoli prepričati, da njegova hiša ni na varnem kraju …