Podcasts about vsaj

Kljub pogajanjem o premirju med Washingtonom in Teheranom se na Bližnjem vzhodu vrstijo novi in novi napadi. Stanje »niti vojna niti mir« se vleče že predolgo, posledice vojne pa zaradi zaprtja Hormuške ožine čutimo iz dneva v dan. Vsaj za nekaj časa pa bodo oči sveta uprte v 23. svetovno nogometno prvenstvo, o katerem govorijo s presežniki. Ti pa niso samo pozitivni. Več v Labirintih sveta, ki jih je pripravila Sandra Krišelj

Četrta vlada Janeza Janše je začela z delom. Kot je napovedal premier, si želi predvsem dolgočasnega mandata. S tem je ciljal na prepotreben mir pri delu, da bi bilo uresničevanje obljub iz koalicijske pogodbe lažje, brez nepotrebnega medijskega stampeda od prvega dne in brez histerije nevladnikov, ki bi javnost od prvega dne prepričevali, da je v državi nekaj narobe samo zato, ker je prišlo do menjave oblasti. Vsaj mediji so se ob prisegi 16. slovenske vlade nekoliko umirili, zavedajoč se, da je ministrska ekipa postavljena, stranke usklajene, koalicija trdna in vlada stabilna.

Zdravo. Tokrat začnemo z razkritjem stoletja: krivec za nakup Patrij je končno znan: to je en opraskan Pinzgauer v Pivki, ki ga je “nekdo” obdrgnil. Izumimo tudi vilkend (vikend vila) in se vprašamo zakaj se otroci v šoli ne učijo (vse)življenjskih veščin in se pripeljemo do angelčkov parkiranja in do osnovnega vprašanja kapitalizma: če moraš po 23 letih popiti 100% več piva, da bi sledil triodstotni rasti, sistem očitno ne deluje. Dokazano na gajbi piva. QED.Vmes obdelamo še Marxa in razliko med idejo in tem, kar so iz nje naredili boljševiki, Stalin in še kdo. Pridemo do dognanja, da je srečen človek slab potrošnik in da, če bi se dolgčasa malo navadili, bi bil svet drugačen. Pri 4. poglavju Zadnje priložnosti pa skočimo na Novo Zelandijo, kjer so fjordi lepi, Douglas pa sedi v helikopterju, kar pa vemo, da ne pomeni nič dobrega. Vsaj zanj.

Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Ava Longyka Marušič. Po–mišljaj je zbirka osemnajstih besedil, ki jih je Mitja Velikonja napisal za različne namene. Nekaj je esejev, ostalo pa so razni predgovori, nagovori, spremne besede in recenzije del drugih avtorjev, celo besedila z zavihkov knjig ali gledaliških listov; spremljajoče fotografije pa so nekakšni intelektualni utrinki s potovanj po svetu. Zelo pester nabor izbranih besedil je avtor za tokratno izdajo delno priredil in osvežil, nekatere zapise je korigiral in ažuriral na način, da bolj ustrezajo sedanjemu trenutku. Bralca, kljub časovni oddaljenosti vsebine, tu so recimo tudi zapisi, ki se navezujejo na nekdaj skupno državo, še vedno opominjajo, da "na zahodu ni nič novega", še več, da na svetu, ni nič novega. Ali kot avtor v predgovoru z naslovom Metuljček iz rezalne žice, lepo pojasni: "Nenazadnje, je bilo v zgodovini kadarkoli kako drugače? Oblike, strategije in tehnike nadvlade ljudi se spreminjajo, da bi oblast ostala nedotaknjena – spreminjajo in prilagajajo pa se tudi oblike, strategije in tehnike rezistence in emancipacije, ki jo sproti rušijo." Svet je igra jojo, bi pomislili, je boj med dobrim in zlom, popolna preslikava risanke o Tomu in Jerryu, ki v pop kulturi izjemno natančno slika realnost. Primerjava naj mi bo oproščena, saj se tudi Velikonja pogosto ukvarja s sistemi popularne kreativnosti, rokenrola in reperskih gurujev, Hollywood pa je tako ali drugače kreator duhovnega stanja sveta, še več, v tem "bodljikavem" gozdu na nas prežita tako razodetje kot tudi satan civilizacije. Kljub široki časovni amplitudi – najstarejša besedila so stara že četrt stoletja –pretakanje časa ne more škodovati; vsi zapisi so aktualni ne glede na zgodovinske okoliščine. Pri Velikonji gre namreč za način pisanja, ki izhaja iz kritične analize vsakokratnega družbenega in političnega stanja, zato je humanistično angažirano in intelektualno prečiščeno, nemalokrat ironično, polemično, celo zajedljivo, saj avtor ne odstopa od svojih stališč. Njegova družbena kritika izhaja iz pozicije levo usmerjene kulturološke znanosti, kjer ni prostora za zatohle nacionalistične dinozavre ali kapitalistične neoliberalizme vseh vrst, ki vedno znova in znova skušajo klestiti svobodomiselne duhove, človekovo umsko in siceršnjo svobodo, da ne govorimo o pravicah, ter jih skušajo reducirati na stanje podrejenosti ljudi kapitalu, ideologijam in strukturam sveta, ki temeljijo na razlikovanju človeštva na liderje in podanike, na bogate in revne, na svobodne in zasužnjene. Če zaobljimo nekoliko bolj dramatično, pa vseeno: teksti v knjigi Po–mišljaj na polno kažejo bistro-umnost, pronicljivo iskanje odgovorov na temeljna vprašanja. Če začnemo na začetku: človek se ne rodi po svoji volji; pade na svet in ta svet postane njegov utelešeni dom. Že na tej točki se pričnejo njegovi po–mišljaji. In potem vse do smrti in nemara še čez, se mu odpirajo vprašanja o identiteti, vlogi na svetu, pravicah, dolžnostih, svobodi in vrednosti svoje eksistence. Ni konca dilem; ko se ravno razvnamejo, pa se osebek stopi z vesoljem in vse je spet tako, kot je bilo pred rojstvom. Ja, ko beremo salamensko zanimivo knjigo, smo priče izumu hrepenenja vseh znanstvenikov, analitikov, mislečih ljudi, priče smo izumu perpetuum mobila, nenehnega vračanja istega, brez ostankov in izgub pri morebitnem trenju. Avtor izhaja iz spoznanja o "nemogoči sedanjosti", saj žaromet obtožbe sije v obraz posameznika tako v antiki, kot v srednjem veku, komunizmu ali v samicah neoliberalnega sveta ... Svet je arest, vsi smo ujeti, vsi smo zaprti v Alkatrazu, ki ga tista narcistična glomaznost in poosebljena defektnost zadnje ameriške nanizanke spet hoče aktivirati, oživiti, osmisliti. Alora, tu je sedaj aktualen Arestej, ki se iskreno bori za preživetje Evridike, a je bil na koncu, lej jo miselno hudičevko, kaznovan, in je izgubil svoje čebele. Kazen pa je bila še hujša, kot samo ekonomska. Njegova dobromisleča nrav se je morala očistiti in se darovati bogovom. Kot slehernik, ki ga za svoj ponucljiv artikel jemlje država, sistem, politika, oblast ... Je pač padel v nemilost "nemogoče sedanjosti", tako nekoč kot včeraj in tudi danes. Velikonja temeljito preverja sedanjost, ponovno premišljuje o vlogi subjekta v družbi, ki valovi od demokracije k teokraciji, od ideologije do ideologije in jo preplavljajo pop kultura, rokenrol, naci-onalizmi, stanje stvari same po sebi, pa kreativnost politik, vibriranje smisla. Knjiga Po–mišljaj je čista analiza socioloških (dis)funkcij časa. Vse ga pritegne, celo bistroumnost Jugoslovanskih glasbenih ikon: "Potem so prišli, kot pravi Djordje Balašević, prišli popovi, pa lopovi, od vsepovsod ispuzali so grabljivci pa lažljivci pa snalažljivci." Vse kulminira v raznih oblikah nadzora nad posameznikom, ki je vedno podrejeni, nusproduktni, pomanjšani del sistema. Človek izza sosednjih blokovskih vrat je tvoj človek, je molekula sivine, ki jo izbrani, vzvišeni, od Sistema poklicani vedno gnetejo po svoji podobi. Tudi eksperimenti naše polpreteklosti (samoupravni socializem, pa te reči) so obilno razčiščeni, ampak tokrat zares, razkrinkani in pojasnjeni. Vsaj v nekaterih poglavjih, za podpisanega še najbolj eksplicitno v zelo kratki spremni besedi za knjigo Olega Sinjeokega, kjer z eno potezo, tako v haiku maniri, perfektno izriše pomen jugo rokenrola z mislijo: "Če kje, je Jugoslavija zares zaživela in še danes živi na jugoslovanski glasbeni scen!" Drugi zapis, ki je tudi krvavo aktualen, ima naslov Stari odgovori novim vprašanjem. Tu avtor preplete lucidne misli o političnem plakatu, ki mu lepo doda artistično noto z razširivijo besede v – plaka(r)t. Za mlajše bralce bo to že kar nova tema, odkritje, "starejšim", pa bo tekst obudil spomine ne ključne dogodke razkroja Jugoslavije iz časa "plakatnih afer". Če povzamemo iz tega teksta in s tem naredimo krivico ostalim sedemnajstim zapisom, ki so zelo široko zastavljeni, bogato raznorodni in prepričljivo zapisani, bomo citirali tale sugestivni pasus: "Jugoslavija kot najbolj napredna, liberalna in odprta med evropskimi socialističnimi državami je najbolj krvavo razpadla, njen avtentični protifašizem se je sprevrgel v najhujše nacionalizme, njena s težavo izpogajana solidarnost v nepredstavljive morije."

Kaj ostane, ko svet razpada? Odgovor iščejo v ptujski mestni galeriji, kjer fotografi Tereza Kozinc, Simon Chang, Stojan Kerbler in Niko Erik Neubauer na skupinski razstavi odpirajo razmislek o pripadnosti, identiteti, skupnosti in spominu. Pri Založbi Beletrina so predstavili novo esejistično delo Borisa A. Novaka Proslavljanja in poslavljanja. V Kosovelovi knjižnici Sežana pa so odprli fotografsko razstavo Ženska toponomastika v Sloveniji, ki z zborom fotografij uličnih tabel z ženskimi imeni osvetljuje premalo poznano vlogo žensk v slovenski zgodovini in kulturi.

Dan po mednarodnem dnevu ozaveščanja o HPV smo tej temi posvetili tudi četrtkov svetovalni servis. Večina ljudi se s HPV okuži vsaj enkrat v življenju, virus je spolno prenosljiv in povzroča različne bolezni pri moških in ženskah, med drugim šest različnih vrst raka, tudi materničnega vratu. Eden najbolj učinkovitih ukrepov za preprečevanje okužb je cepljenje, vendar pa precepljenost proti HPV v Sloveniji ni dovolj visoka. Kdo je upravičen do brezplačnega cepljenja, kaj pomenijo rezultati brisa materničnega vratu in kdaj je izvid patološki? Na vprašanja odgovarja doc. dr. Nina Jančar, dr. med., s kliničnega oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana.

Spregovorili smo o branju in razlogih, zakaj brati (vsaj) 10 minut na dan. Številne raziskave kažejo, da je branje zelo pomembno za zdrav in uspešen razvoj otrok in mladih, zelo koristno pa je tudi za odrasle. A v našem vsakdanjiku smo obkroženi z digitalnimi podobami, všečki in kratkimi sporočili. Z nami je bila Alenka Štrukelj iz Andragoškega centra Slovenije.

Formalno sicer še ne, dejansko pa smo že dolgo v predvolilni tekmi. Vsaj od odločitev o božičnici in podaljšanju vinjet naprej … Volitve so instrument demokracije, ko lahko državljani izberejo in odločijo, kdo jih bo zastopal v parlamentu. Predvideva se, da so državljani pred tem dobro informirani ter svoje predstavnike izbirajo na podlagi razmisleka o programih političnih strank, o kompetentnosti kandidatov, o preteklih (ne)izpolnjenih obljubah ter o (ne)realnosti obljub, ki so dane v predvolilni tekmi.

Danes začenjamo s parafrazo resnice, ki se je njega dni zapisala modremu Speransu: "Sreče človeku ne more dati niti sistem, niti država, niti politična stranka … srečo lahko da človeku le loto." In mi obešenjaško dodajamo: "Pa še to je statistično skoraj nemogoče." Že drugo leto zapored je ob običajnih obscenostih glavna atrakcija novoletnega časa novoletni loto. Kartice so šle v rekordnem času in te dni se skoraj četrtina naših sodržavljanov trese, ali bo dobila eno izmed prvih treh nagrad. Ali pa katero koli drugo nagrado. Preostale tri četrtine Slovencev, ki so se z nakupom obirale, pa zdaj poskušajo kartico z obetom sreče kupiti na črnem trgu.V bistvu se analitična oddaja, kot je naša, z nečim tako naključnim, kot je sreča, ne bi ukvarjala, če ne bi novoletni loto na več ravneh govoril o Slovencih in o našem položaju v vesolju ob prelomu koledarskega leta. Glavne nagrade so tri. Lani sta bili dve, ampak, računajoč na božičnico, je letos denarja več in darila pod smrekico bodo bogatejša. Lani sta bili glavni nagradi stanovanji v Ljubljani in Kopru, letos so dodali še stanovanje v Mariboru. Najprej k teoretični ravni. Na loteriji so izjemno natančno zaznali simbolno vrednost glavne nagrade, se pravi stanovanja. Prejšnje družbe so dobile svoje elite tako, da je nekdo imel več ovc kot drugi, elite moderne družbe so se oblikovale s kopičenjem kapitala, pomoderna elita pa nastane z zbiranjem stanovanj. Se pravi, če hočeš pripadati družbeni eliti in vplivu, ki ga ta status prinaša, moraš kopičiti stanovanja. Kako drugače si razlagati dejstvo, da so do pred kratkim glavni loterijski dobitki v glavnem pomenili denar. Se pravi, če si včasih zadel glavni loterijski dobitek, torej denar, si si stanovanje lahko kupil. Kot še vedno velja, da če danes dobiš stanovanje na loteriji, ga še vedno lahko prodaš in dobiš denar. Pomeni, da stanovanje kot loterijski dobitek nima višje ali drugačne vrednosti od denarnih dobitkov preteklosti; gre izključno za čustveno kategorijo, ki naj bi in tudi je pritegnila nepremičninsko pobesnelo slovenstvo, da je v rekordnem času pokupilo vse loterijske listke, ki so bili na voljo. Druga pomemba kategorija, ki jo Loterija Slovenije vzpostavlja z novoletnim lotom, pa je svojevrstni zemljevid slovenske razvitosti. Uradne statistične ocene posameznih regij so eno, nekaj povsem drugega pa sta razvitost in zaželenost regije, kot jo razume slovenska loterija in posledično tudi igralci te zanimive igre. Na prvem mestu je tako stanovanje v Ljubljani, ki je vredno največ. Na drugem mestu je stanovanje v Kopru ... "Zakaj hudiča pa v Kopru?" Koper ni veliko mesto, ima kup ne ravno prijazne industrije, je pa res, da ima mlako, imenovano morje. Na ponižujočem tretjem mestu, potem ko ga lani sploh ni bilo, se je šele znašlo drugo največje slovensko mesto. V Mariboru zaradi loterijskega ponižanja zagotovo vre, ampak v Mariboru pogosto vre tudi zaradi manjših stvari. A tu se še ne konča … Ko bi človek pričakoval, da bo četrti dobitek stanovanje v Novem mestu, peti v Celju, šesti v Novi Gorici in tako naprej po lestvici slovenskega urbanega imaginarija, se nenadoma pojavijo življenjske rente in naložbeno zlato, ki so dobitki po tretjem. Se pravi, če bi sledili logiki prvih treh dobitkov, bi bil petnajsti dobitek bivalni zabojnik v Črnomlju, ampak žal ni tako. Slovenija je skozi prizmo loterije razdeljena na pokrajine klinično hladno. Le tri imamo … Najprej Ljubljana, potem Primorje in kot tretji so na seznamu Štajerci – "če že hočejo". Vsaj malo pa se moramo pozabavati s povsem praktičnimi vidiki novoletnega lota. Ker ni vseeno, kdo kaj zadene. Poglejmo najbolj idealen primer. Če si Ljubljančan in zadeneš prvo nagrado, se vesolje ne bo niti pretegnilo. Stvari so urejene, le še eno prazno stanovanje, namenjeno švedski družini dva tedna v juliju več. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Mariborčan, ga boš ali takoj prodal ali pa uporabljal dvakrat letno, ko je derbi. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Koprčan, si ne moreš domisliti niti enega pametnega razloga, zakaj in čemu bi ga imel. In naprej. Če dobiš stanovanje v Kopru kot Mariborčan, boš prodal prikolico v Savudriji. Če ga dobiš kot Koprčan, to razumeš kot smolo. Če ga dobiš kot Ljubljančan, bodo tja odšli tvoji otroci, ki nimajo pogojev za filozofsko. Če dobiš stanovanje v Mariboru kot Ljubljančan, ga greš pogledat in se nemudoma vržeš z balkona. Če ga dobiš kot Koprčan, odpotuješ tja enkrat letno za štirinajst dni, ker se zaradi zamudne poti za krajši čas ne izplača. Če ga dobiš kot Mariborčan, pa je seveda odvisno, ali je stanovanje na desnem ali levem bregu. Ker če si s Teznega, ti niti na kraj pameti ne pride, da bi šel živet v Melje. Vsi drugi Slovenci, ki živijo zunaj Kopra, Ljubljane ali Maribora, pa bodo ob novoletnem žrebanju dobitkov stiskali pesti, da dobijo četrto nagrado.   Mimogrede … v uredništvu si zelo želimo, da tudi tokrat dobi glavno nagrado tisti Kranjčan, ki je pred nekaj meseci prišel po glavni dobitek – sedemintrideset milijonov, zadnji dan, preden bi listek propadel. Ni lepšega kot opazovati može in žene z loterije, ko se tresejo in potijo.

Pa sem se ponovno znašla pred prazno stranjo. Pred padcem v nič. Saj je menda bela barva prazna, medtem ko je črna mešanica različnih. Vsaj toliko mi je ostalo od šolskih poskusov kromatografije. Verjetno se mi zato zdi zanimivo, da se ob žalostnih dogodkih ovijemo ravno v mavrico barv ujetih v črno obleko. To navdušenje nad analizo barv me spremlja od srednje šole, ko smo pri pouku slovenščine obravnavali Masko rdeče smrti Edgarja Allana Poeja.

Ni ne dan, ne teden, ko bi žaltave razdirali. Zato le nekaj nepovezanih in precej ogorčenih misli o dogodkih, ki so pretresli Novo mesto, preostalo Slovenijo pa spravili v stanje nervozne vzdraženosti. Ob tragični, nesmiselni in brutalni smrti bi morali biti predvsem tiho. Vsi po vrsti. Najbolj tiho bi morali biti politiki. Kako si drznejo, komaj nekaj ur po tej nesmiselni smrti kovati politične dobičke na račun tragičnega dogodka? Ker nismo tako zelo naivni, da v vseh teh bizarnih puhlicah, ki jih streljajo štabi političnih strank in ostali partijski organi, ne zaznamo na eni strani popolno pomanjkanje apatije in na drugi vseprisotnost politične mehanike. Vsi ti pozivi, deklarativne izjave, odločne drže in njim podoben nabor agencij za loščenje politične podobe, je ena velika in sramotna dimna zavesa. Pogledano z edinega mogočega stališča: »Kdo bo ukrepal, kdo bi lahko preprečil in kdo bo sankcioniral dogodke kot je bil pretekli?« To ne bodo ne stranke, ne politično izpostavljeni posamezniki, ne parlamentarni odbori, ne civilne pobude in ne referendumi ... Ukrepale in posledično uspele bodo lahko samo in edino neodvisne in strokovne institucije pravne države. Ki pa jih prav ta politična elita, ki jih sedaj poziva k ukrepanju, stalno in brez prestanka ruši. Uničuje, zasmehuje, onemogoča, in to zadnjih trideset let. Vse politične barve te elite proti celotnemu naboru demokratičnih institucij! Ob institucijah pa se ne branijo niti politikantskih napadov na temeljne gradnikov sistema ... Na šolstvo, policijo, sodstvo in javno upravo … Kot da živimo na ladji norcev … Če vzamemo samo policijo; utrujena in kadrovsko podhranjena služba, na kateri se kar najprej lomijo vsa mogoča in nemogoča politična kopja, danes nenadoma nima ne volje ne moči obračunati z nasilno skupino kriminalcev. Nato se vsi čudijo, čemu je tako, in s posebnimi nadzori ugotavljajo, kaj je šlo narobe; pozabljajo pa, da oni sami že leta s svojimi kadrovskimi preferencami lomastijo po organih pregona. In še pomnite tovariši … Znotraj nedemokratičnega socialističnega sistema je imel represivni aparat, mogoče ne ravno ugleda, zagotovo pa je vzbujal strahospoštovanje in takrat ni bilo nobenega romskega vprašanja. Vsaj v današnjem obsegu ne. Drugi najbolj tiho, bi morali biti mi v medijih. Nikoli tako, kot ob tragediji podobnih razmerij, se ne začuti vsa poniglavost sodobne preinformirane družbe. Sicer s primerno žalobnimi pridevniki, a vsekakor čim bolj živopisno in čim bolj podrobno, se mediji spopadamo z novicami, ki so podobne nedeljski. Naročnine, naklade, gledanost, poslušanosti in kliki so nam scvrli možgane ter ukleščili peresa. To, kar opisujemo, so samo žalostne posledice, vzroki ostajajo izven dosega našega poročanja. Zatajiti lastno razsodnost in varno predstaviti mnenji dveh strokovnjakov, je deviza sodobnega slovenskega žurnalizma. Ker resnični vzroki za nedeljskim napadom so preveč suhoparni in premalo barviti; vključujejo puščobne in nedefinirane pojme, ki so prezapleteni, da bi bili objavljivi. Ob tem se mediji, podobno kot policisti Romov, bojimo svojih bralcev, poslušalcev in gledalcev. Ker se zavedamo odvisnosti, smo se spremenili v delavnice dobrikanja in generatorje nenehnega vzhičenja. Zato bi bilo bolje, da smo tiho. Tretji najbolj tiho, bi morali biti vsi vi. Predvsem pa tisti, ki ste starši. Kako ste dopustili, da je pred vašimi očmi zrastla cela generacija jeznih mladeničev, ki so jim športne stave, kriminal in lagodno življenje postali življenjski cilji, tako dramatično drugačni od vrednostnega sistema, ki je determiniral povojno Evropo? Danes Novo mesto in Podgorica, kot tudi nekdaj bleščeča mesta zahodnega sveta se čudijo nesmiselnemu nasilju dobesedno otrok ... Kako se lahko do dvajsetega leta življenja v mladeniču, ki ni šel skozi ultimativno travmo vojne, nabere morilski bes? Pa ne zdaj predavati o neprivilegiranem socialnem okolju, ker nobena revščina, sploh pa ne tista, ki je lastna odločitev, ni opravičilo, da dvigneš roko nad sočloveka. Tiho bi morali biti, ker nam je spodletelo kot staršem.

Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Samo seks se napaja pri izviru erotike, seksualnosti, a govori in reflektira o vsem mogočem. Pisateljica Erika Johnson Debeljak je vanj postavila primarne reči, vse pa je zgradila na bivanjski substanci razmnoževalnega akta, ki opredeljuje življenje, ga celo poraja, a če smo pri tej oznaki vsaj malo previdni, skozi branje seks postaja vedno bolj muzikalen, večglasen, kot kakšen krasen zborovski seks-tet, proti koncu knjige pa se besedi pridruži še "pripomenka" sekstant, orodje, ki nas vodi po svetu, nam kaže strani neba in nam pomaga živeti. Knjiga je, to nam kmalu postane jasno, roman, ki miselno in vsebinsko plahuta po civilizaciji, obdeluje vse mogoče teme, s seksom pa se ukvarja sporadično, kot bi brskali po netu za pornografskimi vsebinami in ob slikah imeli čisto druge misli v glavi. Libido je širok pojem. Mogoče se res začne z vonjavami izpod pazduhe, konča pa se gotovo v abstraktnih parfumih, ki segajo do neba. Tudi eros je delikatna beseda s številnimi vsebinami in pomeni. Če smo jezikovno dosledni, je pri starih Grkih to bog ljubezni, poželenja in spolne privlačnosti, Rimljani so ga preimenovali v Amorja, vendar ni, da bi človek preveč razglabljal – seks, ki nekako krmari knjigo, je pač tista elementarna prvina, nemara goli gon, nagon in sla, ki vse pogojuje. Erosa ni brez seksa, če bi hoteli biti pragmatični, platonovski verziji navkljub, kjer oznaka pomeni višjo, duhovno obliko ljubezni, silo, ki človeka vodi k lepoti in modrosti. Ergo, na spolzkih tleh smo, ko zaidemo v ta arhetip, v ta summus vseh človekovih stremljenj in dejanj, ki ga je med prvimi iz mita izluščil Sigmund Freud in mu nadel uzde, ki konja vodijo, gonijo in krotijo ... Vsaj mislimo, da je tako. Glede na tematiko ne preseneča, da pisateljica začenja roman z Meduzo. Za razumevanje branja je vendarle treba vedeti, kaj ta starogrški mit pomeni in v kakšne variabilne oblike se je skozi zgodovino modificiral. Meduza, ena od treh Gorgon, je bila smrtnica. Sprva ni bila pošast, temveč lepa deklica, ki je služila kot svečenica v Ateninem templju. To, porečemo, je bilo lepo delo, no, se pa stvari zapletejo, ko jo je bog morja Pozejdon zapeljal, mogoče celo posilil. Atena se je razjezila – kako domače! – ne na Pozejdona, temveč na Meduzo in jo spremenila v pošast z lasmi iz kač, in vsak, ki bi jo pogledal, bi se spremenil v kamen. Meduza v tem romanu je čista metafora, je samo namig v smeri mitologije, v tiste plasti literature, kjer se kopičijo arhetipi, pravzgibi, osnovne strasti, nagon po življenju. Glavna protagonostka v knjigi je vendarle sodobna ženska, ki se sooča s staranjem, ki počasi čuti v sebi smrtno sapo, konec "mita", in se zaradi tega nenadejanega položaja, ko se vse sanje po zakonih narave spreminjajo v moro, začne ukvarjati sama s sabo na zanimiv način. Pisateljica pravi, da gre za "protiljubezensko zgodbo". Glavna oseba v knjigi je Ona v tretji osebi: "Njo svet vidi, toda le, če se tako odloči, in pri mojih letih – kajti če uporabim kliše, moja najboljša leta so mimo, sem ženska na napačni strani šestdesetega - se raje odloča za ne. Se pravi, je nevidna, prozorna, skoraj neobsotoječa." Slednje, o nevidnosti, je kasneje lepo razdelano. Staranje pomeni počasno izginjanje iz vidnega polja sveta. Nihče ne opazi starca, ni zanimiv, nima perspektive, ni atrakcija za oko. To pa je lahko, tudi pravi avtorica, celo koristno, saj kot nevidnež, kot nihče, lahko opazuješ življenje brez interakcije, brez refleksij in povratnih impulzov; resnica postaja jasna in popolnoma čista ter – enosmerna. Tole je nekakšen pritajeni kredo v knjigi, nekakšen potisk za bralca, ki si o staranju ne želi vedeti veliko ali celo nič, a ga te uvodne teze prepričajo, da bere naprej in proti koncu že hlasta po zgodbi. Pisateljica se je spretno izognila lamentacijam vobče, jamranju in strahu pred smrtjo na način, ki preferira mladost, živost in erotično razburljivost. Še zadnjič postaja deklica s sanjami, zakaj pa ne?, kdo nam določa, kdaj je konec strasti, hrepenenja, ljubezi in seksa. Patriarhat, ta kumulus naše civilzacije, nam govori eno, starejša gospa, pa gre po svoje, suvereno in odločno. In naenkrat smo na drugem polu iste premice življenjske črte, ki jo tokrat riše Tinder, in se vprašamo: Kaj ti je, babica? Zakaj so tvoje želje tako velike? Zakaj še hrepeniš po moškem, ker imaš že suha usta od skrbi in peze življenja? Kje so tvoje meje? Zakaj si še polna sle in upanja? Krasna prekucija, v romanesknem in vsebinskem smislu, preskok na premici življenja, ko se proti koncu oziramo nazaj in živimo naprej, avtorica pa nonšalantno ošvrkne svet, ki ga krojijo moški, tudi možače in ponižne ženske, in v prvi plan postavi svojo vizijo svobode, osvobojenosti, nekakšne enakopravnosti in enakovrednosti. Hecno je, da za svoj boj v roke vzame moško orožje, seks, uzi, ki ponavadi kosi po ženskih sužnjah in zadovoljuje samo moški del populacije. Sicer je preprosto, pisateljica že uvodoma namigne, "da so dogodki zgolj naključni, a ne bi imela nič proti, če bi si ji res zgodili," saj se v krizi poznih srednjih let, če pomislimo, da je premagala že vsa "mlada leta" in se sooča s starostjo, odloči na svoj računalnik naložiti program za stike, znameniti Tinder in nadaljevati "mladost". Kratek rezime romana, ki je poln duhovitih izpeljav, iskrivih razmislekov o položaju ženske v našem času, pa tudi na splošno, skratka o dominaciji patriarhata, pa o staranju, predvsem v povezavi s predsodkom, da ženske v zrelih letih (tu je eksplicitno mišljeno po menopavzi, v času sušenja kože in povešanja seksualnih kazalnikov) po nekakšni nazadnjaški tezi ne morejo in ne smejo imeti več spolnih želja. Avtorica se odloči pokazati nove poti, povzdigniti zgodbo do ekstremov, ko se srečata pornografija in primarna sla, živa želja po seksu, še pretkana z ljubezenskimi občutki in nagonom, ki prek suhega užitka »male smrti« vodi v dokončno odmrtje. Intrigantski roman brez primere, voaerje bo vlekel v podrobnosti, emanicipirane bralke bo celo odvračal od konzumacije, sploh, ker avtorica brez težav preklaplja v svet moških pornografskih fantazij; za nekoga, ki ga zamika Erica Johnoson Debeljak, imenitna avtorica, ki se je naselila v naši kulturi in ima častitljiv renome, pa bo branje lep doživljaj: poln erotike, duhovitih indicev, gladkih razmislekov in intimnega razmišljanja in s sklepom, ki pove vse: "Ti boš zadnji. Ti boš tisti, ki mi bo vrnil devištvo. Tako neznansko sem si prizadevala, leta in leta sem se trudila odriniti prerokbo, jo potisniti nekam v prihodnost, spet pomladiti svoje telo, ga narediti lepo, da bo čutilo, da bo živelo. Toda izpolnitivi prerokbe, ko je enkrat oznanjena, se ne moremo izogniti nič bolj kot vsi tisti mogočni kralji in kraljice, vsi tisti mogočni bogovi in boginje. Kajti konec koncev, kdo pa sem jaz?"

Vez s programom Botrstvo je Peter Prevc spletel že pred desetletjem, ko je njegovo delovanje podprl z darovanjem smuči, s katerimi je v sezoni 2015/2016 dosegel največje uspehe kariere in s katerimi smo na dražbah Vala 202 dosegli najvišji izkupiček vseh časov. Tega je pozneje izdatno dopolnila še dražba podpisane čelade, s katero je sklenil to izjemno kariero, vseskozi pa je z Botrstvom povezan tudi na druge načine. Ob 15. obletnici delovanja Botrstva pa je postal tudi eden od treh uradnih ambasadorjev tega najbolj prepoznavnega programa za pomoč otrokom pri nas.

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Poezija Blaža Iršiča ni všečna. Ne zazira se zasanjano v daljave, ne posluša šelestenja drevesnih krošenj in ne opeva lepot bivanja, še manj veličine človekovega duha. Te pesmi ne nudijo pobega pred pritlehnostjo naših življenj, zasidranih v rutino delavnika, ki ji uidemo enkrat na leto, če imamo srečo, da gremo na obalo gledat borovce. Iršičeva prva pesniška zbirka Poezija za avtomehanike je izšla leta 2016. Kljub neizprosni pankerski drži »ne jebem sistema«, v kateri se mešata jeza in zafrkancija, je bilo nekaj na tej zbirki nevšečne poezije tako všečnega, da je avtorju prinesla nominacijo za Jenkovo nagrado in bila kmalu razprodana in ponatisnjena, kar je pri pesniških zbirkah redko, pri prvencih pa še posebej. Leta 2019 ji je sledila zbirka Človek pod luno, skoraj deset let od izida prvenca pa je pred nami tretja zbirka, ki ima od vseh morda najbolj provokativen naslov, Parada heteroseksualcev, a je od vseh treh najbolj umirjena, ne več tako jezna, a tudi ne sprijaznjena. Cinična, ironična, na trenutke temačna kot brezno eksistencialnega obupa, takšna je Parada heteroseksualcev, ob vsem tem pa nas še nasmeji, čeprav bi se morda rajši zjokali nad absurdnostjo življenja, ki jo razgalja Iršičeva poezija. Umrejo dobri in umrejo slabi. Umrejo tisti, ki živijo zdravo in tečejo maratone, tako kot umrejo tisti, ki maratonsko popivajo. »Življenje je zelo dolg skok s padalom, / ki se na koncu ne odpre,« je zapisal Iršič, bralka pa se lahko vpraša Je važno, kaj počnemo, medtem ko padamo? Pod navidezno frivolnostjo vznikajo resna vprašanja, a odgovorov ni na vidiku. Poezija Blaža Iršiča odslikava duh časa, v katerem je bog mrtev, smisel razpršen, edina tolažba, čeprav slaba, pa je smrt. Življenje je nekaj, kar je pač treba preživeti. O tem, kako bi ga morali preživljati, smo bombardirani na vsakem koraku. Najti moramo svojo pot, svojo resnico, svoj pravi jaz, to pa storimo tako, da vstajamo ob petih zjutraj, se ukvarjamo s tekom ali jogo, hodimo na terapijo in meditiramo. Z vsem tem seveda poskrbimo, da smo produktivni delavci in dobri potrošniki. To je smisel, ki nam ga daje kapitalizem in vse, kar delamo v imenu skrbi zase, delamo zato, da smo lahko kar se da učinkoviti člani družbe. Meditiramo, da ne ponorimo – dokler ne ponorimo. Iršičeva poezija je to, kar se zgodi po tem. Meditacija je iz duhovne prakse postala le še eno orodje za obvladovanje stresa, tako kot je punk iz družbenega gibanja postal samo še ena od estetik. Če želimo doseči pankerski videz, moramo samo opraviti nekaj nakupov, par klikov je dovolj. Kako se sploh upirati v sistemu, ki vsako obliko odpora ponotranji in vsrka vase ter jo nazadnje spremeni v produkt, ki ga je mogoče kupiti? Morda je mali upor lahko poezija, ki ni zavezana k temu, da proizvaja karkoli uporabnega, niti smiselnega. Zato se Iršič lahko v nekaterih pesmih približa globokim eksistencialnim vprašanjem, spet v drugih pa je lahko zafrkljivo igriv, na primer v pesmi Biti npr. kruh: »''Si črn?'' / ''Ne. Polbel.''« V tej drži, ki se ne ozira na to, kakšna naj bi poezija bila, je tisti duh punka, ki je tako velikokrat omenjen, ko je govora o poeziji Blaža Iršiča. Pa tudi v neposrednosti besed in same forme, ki se ne trudi biti eksperimentalna, ter v dejstvu, da nič ni varno pred tem, da bi končalo v pesmi. Jezus in papež nista nič bolj sveta od pijancev in perverznežev, Picasso, Modigliani, Nietzsche in Rimbaud pa se v pesmih ne pojavljajo, da bi pesnik s tem izkazal svoje poznavanje umetnosti, filozofije in nadrealistov, temveč zato, da lahko reče »ko jih jebe« in postavi palčka na vrt. Zbirka Parade heteroseksualcev je precej obsežna in večinoma gre za daljše pesmi, med katerimi pa se občasno pojavljajo krajše, ki obsegajo le nekaj vrstic in spominjajo na bolj ali manj posrečene šale ter delujejo kot žganje, s katerim presekamo runde piva. Vsem pa je skupna nepredvidljivost, zaradi katere je zbirko užitek brati. Glavna odlika zbirke je ludizem, ki se ne ozira na »visoko« in »nizko«, ampak vse izenači, ker, kot je v enem izmed intervjujev povedal avtor: »Vse to obstaja. To je dovolj.« Tako smo priča nepričakovanim preskokom med globokimi premisleki in absurdom, med (skoraj) romantiko in vulgarnostjo, med zafrkancijo in smrtno resnostjo. Zbirka zaradi te mešanice deluje pristno in življenjsko, to ni poezija iz pregovornega slonokoščenega stolpa, je poezija povprečne človekove izkušnje, ki je pogosto protislovna in nemalokrat zmedena. Ne gre za to, da bi pesmi skušale izpričati neko občečloveško izkustvo, bolj za to, da se zaradi njihove neposredne iskrenosti bralke in bralci z njimi lahko povežemo, še najbolj na tistih mestih, ki so najbolj odkrita, surova, tudi boleča, kot je na primer začetek pesmi Duša: »Imam noge, / da pobegnem, / pa sem še vedno tu. / Če bi duša res lahko zapustila mrtvo telo, / bi ga gotovo kdaj pa kdaj zapustila, / tudi dokler je še živo. / Vsaj kakšna lajdra od duše, / vsaj za kakšen dan.« Jezik, ki je sproščen, na trenutke pogovoren, vseskozi pa nepretenciozno preprost in vsakdanji, ima veliko vlogo pri komunikativnosti pesmi, ob branju se skoraj zdi, kot bi se pesnik pogovarjal z nami oziroma nas nagovarjal. Pesmi nam približa tudi humor tako v svojih svetlejših kot tudi v najbolj temnih legah. Nič ni tako resnega, niti življenje niti smrt, še manj poezija. Vendar pa kljub humorju v tonu zbirke prevlada mol, nekakšna melanholija, ki izhaja iz nenehne eksistencialne krize, v kateri sta se znašla posameznik in družba. Kot bi pod vsem tem humorjem tlela groza pred breznom, ki zre nazaj v nas. Kot bi bil humor še edina obramba, ki je preostala. Zajebantska poezija Blaža Iršiča je smrtno resna. Kaj ima z vsem tem opraviti parada heteroseksualcev? Vse in nič, kdo bi zares vedel. Blaž Iršič ne ve, kaj so binkošti, zna pa pisati večplastno, kompleksno in hkrati izredno dostopno poezijo. Morda ta deset let po prvencu ni več tako nabita z uporniško jezo, a še vedno ostaja družbeno kritična, poglobila pa se je v eksistencialni razsežnosti. Pesnikov slog se v desetletju ni kaj dosti spremenil, a se ga kljub temu ne moremo naveličati. Konec koncev za poezijo in pesnjenje ne velja dogma večnega napredka.

Pa smo nazaj. Komaj. Kajti letošnjo poletje smo stali. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Stali smo v prometu in edini, ki jim je bilo do heca, so bili slovenski policisti, ki so vsake toliko napovedali akcijo merjenja hitrosti. Ko so ugotovili, da njihove naprave ne zmorejo zmeriti nič hitrosti, so odnehali. Bilo je ogromno jeze, ogromno negodovanja, frustracij vseh vrst, še sploh, ker so se Darsovi politiki umirjanja prometa pridružile še slovenske železnice. Tako je bila usodna prometna os slovenstva: Maribor–Ljubljana in Ljubljana–Koper dobesedno neprevozna in tradicionalne gostilne ob poti so že razmišljale, da velja ponovno odpreti hleve – kajti poštne kočije so se letošnje poletje zdele najhitrejša možnost potovanja prek države.Seveda pa bi pomenilo zlo srečo, če bomo jesensko-zimsko kolekcijo vaše priljubljene analitične oddaje začeli z jamranjem, kot to počnejo vsi ostali mediji. Slovimo po ponujanju rešitev in za danes smo za vas in načrtovalce prometne politike pripravili tri možnosti, kako Slovenijo potegniti iz infrastrukturnega kolapsa. Prva rešitev. Metro oziroma podzemna železnica. Najhitreje bi se prek Slovenije potovalo pod zemljo. Potrebne gradbene rešitve in tehnologija so zdaj stari že več kot stoletje in Slovenija je med redkimi državami, ki je ravno dovolj velika in hkrati primerno majhna, da bi se graditev metroja pod vso državo splačala. Če menite, da streljamo kozle, vedite, da omrežja podzemne železnice v nekaterih mestih obsegajo več kot osemsto kilometrov. Se pravi, da s podzemsko železnico, katere en krak bi vodil od Murske do Kopra, drugi pa od Brežic do Jesenic, še zdaleč ne bi dosegli rekordnih omrežij. Podzemska železnica bi hkrati razbremenila avtocestni križ, ki bi ga lahko Dars v naslednjih petdesetih letih nato resnično kakovostno obnovil. Okoreli cinik seveda vpraša, kje bi za takšno megalomansko graditev našli denar. Ampak če bi od osamosvojitve sem namesto v Slovenske železnice vlagali v Slovenski metro, bi se od Maribora do Ljubljane že dolgo vozili eno samo uro. Druga rešitev Projekt Nataša Kot vemo, se je predsednica zaradi varnostnih razlogov, saj bi jo lahko kdo od stoječih tovornjakarjev poškropil z vodno pištolo, izognila Slovenskim Konjicam in je v Beltince poletela s helikopterjem. Kar nam je dalo odlično idejo. Ker smo ravno sredi nabave reševalnih helikopterjev, bi bilo smiselno, da ne nabavimo samo dva, temveč jih nabavimo okroglih tisoč. Zagotovo bi nam Italijani transparentno dali količinski popust. Ampak kako bi se s tisoč helikopterji rešili prometnih zagat? Povsem preprosto; ne bi se obnašali razsipno kot predsednica, temveč bi recimo po en helikopter uporabljalo več potnikov. Nekakšen helikopterski Uber ali nekaj podobnega, kot je med mladimi priljubljena storitev »prevozi«. Petsto helikopterjev bi tako imeli v prostem prometu, tristo bi jih uporabljali za šolske prevoze, sto za prevoze bolnikov, dva za reševanje, enega za predsednico, ostale pa za nadzorovanje derbija med Mariborom in Olimpijo. Če menite, da je tudi ta rešitev predraga, poglejte samo podatek, koliko denarja občine zmečejo za šolske prevoze; če pa k temu prištejete še izgubljene delovne ure, razbite družine in uničena življenja zaradi stanja v kolonah, vidimo, da helikopterski prevoz za vse državljane niti ni tako zelo drag. Ob tem pa moramo zaradi verodostojnosti le pripomniti, kako bi veljalo s helikopterji še kakšno leto počakati. Kot nas uči ukrajinsko bojišče; droni za zdaj tovorijo le še bombe, ampak trenutek, ko bodo zmogli na želeno pozicijo dostaviti živega človeka, se bliža s svetlobno hitrostjo. Tretja rešitev Bojna ladja Galactica Kot nas uči spoštovani ceh piscev znanstvene fantastike, si je prihodnost brez teleportiranja skoraj nemogoče zamisliti. In ko se bo rjavi Elon namenil združiti svoji tehnologiji ultra hitrega potovanja po vakuumski cevi in možganskega vsadka, bomo dobili pionirsko tehnologijo teleportiranja. Predlagamo, da nas državljane slovenske vlada prijavi kot pilotski projekt. Teleportacija bi za Slovence pomenila izjemno priložnost. Ne le znižanje stroškov vzdrževanja in graditve cestne in železniške infrastrukture, povečalo bi se tudi razumevanje med državljani … Recimo štajerske družine, ki desetletja zaradi prometnih zamaškov niso mogle obiskati sorodnikov na Primorskem, bi s to tehnologijo uspele videti, od kot so po prvi vojni pribežali nono. Sicer pa je s teleportiranjem manjša težava. Vsaj v začetnih fazah obstaja možnost, da se človeško telo, potem ko ga razbijemo na atomsko raven, ne sestavi več v pravilnem vrstnem redu. Sicer gre za malenkosti, kot so uho sredi čela, ali bradavica na komolcu, v skrajnejših primerih tudi kakšen ud na nepravem mestu … ampak kot nas učijo večni nergači slovenske politične realnosti; pri nas že dolgo poizkušamo proizvesti človeka nove dobe in mogoče nam to z nekaj sreče uspe med procesom uvajanja teleportacije. Morali pa bi do vseh teh čudovitih možnosti končno mobilne Slovenije priti precej hitro. V prestolnici se gradi novi štacijon in župan mora vedeti, ali bo prerezal vrvico, ali pa bo stopil v energetsko polje in ukazal: »Beam me up, Scotty!« Ali po Jankovićevo: »Prežarči me, Skoti. Ne.«

Slovenci so najbrž najštevilčnejši gostje na hrvaški obali in iz medijskih poročil je videti, kot da so tudi najbolj razgrajaški ali pa največkrat pretepeni od hrvaških varnostnikov. Vsaj pet hujših incidentov so v zadnjem mesecu zabeležili slovenski mediji.

Tudi v času kislih kumaric, tako kislih, da sta bili oni dan udarni novici vseh slovenskih medijev Šeškov prestop k Manchester Unitedu in Dončičev prihod na reprezentančni trening. Tudi v teh časih je strašljiva ugotovitev, da Slovenija nima več dobrih sosedov. Vsaj ne takih, ki si jih tako zelo zaželimo vsakič, ko zapojemo zadnji verz naše himne. Hrvati nam pretepajo najstnike, Italijani nas zmerjajo s koruptivnimi usranimi Slovani, Avstrijci pa nam za rabo materinščine lahko pokažejo rumeni karton. In smo že tik pred izključitvijo.

Pri Nacionalnem odzivnem centru za kibernetsko varnost zaznavajo velik porast prevar z vrivanjem v poslovno komunikacijo. Letos so obravnavali že 25 prijav vdorov v poslovno komunikacijo, lani pa v vsem letu 32. Sporočena oškodovanja znašajo že skoraj pol milijona evrov, od tega 312.000 evrov samo v mesecu juliju. O aktualnem porastu prevar z vrivanjem v poslovno komunikacijo smo se pogovarjali z Gorazdom Božičem, vodjo Nacionalnega odzivnega centra, Tadej Hren pa je podrobneje razložil, kako izgledajo tovrstne prevare.

Zdravo. Tokrat se posvetimo izobraževanju. Ker je klitoris primarni vir orgazma za veliko večino žensk in ker tega ne ve 40-60 % moške populacije, možje, fantje, moški, dedci in kar je še teh imen, preberite zapiske. Vsaj 60-40 % tistih, ki menite, da je penetracija najlažja pot do njenega orgazma. V epizodi skočimo v tuš kabino (saj veste katero), pomežiknemo nesmrtnim bogovom, se spomnimo na prodajalca motornih kosilnic, basistov iz Han Dold Cityja in ugotovimo, da bi namesto katoliškega molka potrebovali več spolne vzgoje. Če imate občutek, da svet drvi v neznano smer - nič hudega. Ko pride trelovnik (dvelovnik z dodadnim dnem) bomo vsi uživali v šlafroku ali brez njega.

Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. V knjigi Martine Potisk Ena na ena je šestdeset pesmi, naslovljenih zgolj po zaporednih številkah. Vse so napisane dosledno brez punktuacije (razen v štiriinpetdeseti pesmi ko se za V pojavi pika), v prostem verzu in z jezikom, ki se rad spreobrača iz visokega do pogovornega, na trenutke celo "pošvedranega" z neštetimi besednimi igrami, kalki, asociativnim pisanjem, kjer se verzi pretakajo drug v drugega na videz brez "repa in glave", se pa pretakajo, točijo v razne plasti, v nadpomene, podpomene in prazne marnje ... Tako nekako, kot se civilizacija vedno bolj striktno spreminja v cvilizacijo. To po že znani tezi ljubega nam pesnika, da gre vse počasi h koncu "ne s treskom, temveč s cviljenjem". Vsaj še eno pesnico poznam, Vido Mokrin Pauer, ki goji tovrstno pisanje. Beseda porodi besedo, asociacija dvigne pulz do nove prispodobe, vse se nekako po principu ena na ena kotali iz verza v verz, vmes je nekaj besednih iger, veliko je slengovskih prekucij, neprestano pa brbota in rine v smer jezikovnih "norosti", kjer se težko odločamo, ali gre za realije ali nemara samo fekalije – besede prenesejo vse, bralčevi percepciji se pa potem vrti v glavi od jezikavih erupcij. Da ne bo nesporazuma, Martina Potisk to počne na žlahtno sproščen način, brez sile se prepušča toku, kjer "cvilita" oba, bralec in pesnica. Občasno se spozabi in pove kakšno bolj "uravnoteženo" misel, na primer v devetnajsti pesmi, kjer je poezija čistejša in jasnejša: "ne / ni zvezd / mandragorinih gnezd / samo nenasitljivi naprstci / komarji v predpasnikih in pijanska / srepota pred paradoksalnim strelskim / postankom ko bo treba odmetati mrzle / kanje in premostiti pretrgane glasove / na vranje pogreti podstrehi ker / roko na srce / res ne morem / minirati tako eh / majhnih njih / potem ostanem sama // do neba". Igra je pač igra, besedne so pa sploh zabavne. Asociativni tok je za prmajduš nekaj, česar ne prinašajo podnebne spremembe, ni plaz, niti povodenj, sploh ne ogroža sveta, je pa strašen in nenasiten v svoji ekspanziji. Pesništvo prejšnejga stoletja je že dodobra preigralo vse take besedilne vulkane, se pa v resnici nikoli ni odpovedalo dejstvu, da so človeški možgani, ko si zares začnejo izmišljati poezijo, samozadostno vesolje, ki planetarno resničnost mimogrede, brez muje, stisne v kot in jo naredi drobceno. Tako, če strnemo brez pik in vejic, so vse to res "parnasovske pompadure" in se pesmim prav dobro godi. Nič jih ne ovira pri nastanku; pesnica se jim blagovoljno prepušča, da jo izkoriščajo kot medij, kot ročno izdelano žensko torbico (pompaduro), v kateri lahko najdeš več reči, kot jih volumen sploh lahko sprejme. Tudi literarnih eksperimentov je v pompaduri na pretek. Če se omejimo samo na prosto verzifikacijo in zapis brez punktuacije, smo že na njivi svobodnega doživljanja poezije brez vnaprejšnjih diktatov. Bralec tekst brez ločil seveda lahko bere in akceptira po svoje, mu dodaja svoj pomen, se ritmično obnaša kot jazzovski bobnar in pogosto bere celo "sinkopirano". Poudarke in intence poezije lahko prestavi na čisto druge pomene in vrednote. Na tej točki se pesnica naveže na slavne prednike, Eliota, Pounda in Gertrude Stein, če omenimo samo najbolj znane, svoje pa so k takemu slogu prispevali še nadrealistični ustvarjalci in pesniki beat generacije. Mogoče res že malo pozabljen pristop, saj se postmodernistična lirika raje ogleduje v narcisovem ogledalu jaza, avtopoetik pa se je v zadnjih desetletjih razcvetelo za več deset arboretumov, ampak ti tokovi, ti prosti tokovi, ti svobodni curki besed, te iskrive povodnji, ki v svojo strugo lahko spravijo kakršno koli besedo ali metaforo, ta "frajgajst" ima v modernem času spet svoj pomen - pesniku dati avtonomijo in svobodo, da brez pomisleka lahko napiše: "vem / vas ne zanima / na samem merim v sence sonca / dokler do donebnega poka prodira / od oka koralna bilanca".

Piše Katarina Mahnič, bere Lidija Hartman. Iztok Geister je nekakšen bard narave, njen pozoren opazovalec in kritični popisovalec. Njegove knjige Zagovori narave, Dopuščanje narave, O zaupanju v naravo in Levitve – za slednjo je prejel Rožančevo nagrado – lahko vse štejemo med klasiko slovenskega naravopisja in tudi najnovejša Soočenje z naravo je napisana v njegovem slogu preizpraševanja, opazovanja iz drugega zornega kota, obračanja stvari na glavo, da jih lahko potem spet bolj prav postavi na pravo mesto. Tja, kjer bi morale biti, če bi ljudje bolj logično razmišljali ali se vsaj manj sprenevedali, kaj vse dobrega storijo v prid narave. Kot pisatelj pravi v epilogu, knjiga noče učiti, kako spremeniti ali celo izboljšati svet, gre le zato, da poskušamo odkriti doslej zakrito možnost sobivanja z rastlinskim in živalskim svetom in da poskušamo sestopiti s prestola, na katerem smo samopašno umeščeni v središče sveta. V njej se dotakne številnih zanimivih in perečih tem, kot so intima domačega vrta, zaraščanje v kulturni krajini, plenilsko razmerje (tudi človek je do neke mere plenilec), bitka z naravo, popolnost živih bitij in protislovja varstva narave. Na Slovenskem je že januarja 1920 trinajst uglednih posameznikov in strokovnjakov Odseka za varstvo prirode Muzejskega društva v Ljubljani kot prvi poziv k sistemskemu varstu narave predstavilo Spomenico, prvi nacionalni program za varstvo narave pri nas. Pa vendar še danes dojemamo naravo in procese v njej zgolj s stališča lastnega položaja, tudi koristi – nihče se ne sprašuje, ali si divje rastline in živali sploh želijo oziroma ali sploh potrebujejo skrbništvo, kakor ga živim bitjem vsiljuje varstvo narave. Neradi priznamo, da narava tudi mimo človeških prizadevanj za njeno ohranitev nenehno išče in tudi najde svoje poti za samoobnavljanje. “Tako naravoslovci kot naravovarstveniki in ljubitelji narave nikakor ne moremo sprejeti spremembe življenjskih pogojev, kar pa rastlinam in živalim ne povzroča večjih težav, dokler lahko izbirajo med različnimi bolj ali manj ustreznimi razmerami,” Geister se pretirano ne vznemirja nad na primer zaraščanjem travnikov, saj se gozd le vrača na svoje nekdaj mu odvzeto rastišče, niti nima invazivnih rastlin za takšnega bavbava, saj je njihovo naselitev zagotovo omogočila tudi nesposobnost obstoječe rastlinsko-živalske skupnosti, da to prepreči. Krmljenje ptic je zanj ekološko brez pomena, edino smiselno, sploh za mlade rodove, bi bilo opazovanje vrstno prepoznavanje ptic. Tudi iz pušpanove vešče, ki neustavljivo pokončuje kultivirani pušpan, potegne nauk: s kultiviranjem doseženo nenaravno povečanje populacije rastlin ni vedno na roko. Naturalizirani pušpan se bo v divjini gotovo ohranil. Poseganje v naravo, ko kakšni vrsti omogočimo boljše razmere za razplod, je po naravnih merilih vprašljivo, in ne hvale vredno dejanje, saj izključuje tveganje kot pomembno sestavino prizadevanja za obstanek. Knjiga Soočenje z naravo je polna takšnih uvidov, podkrepljenih z različnimi primeri iz narave, nad katerimi se je res vredno zamisliti, še posebej, ker nam avtor ponuja svež in kritičen pogled nanje. A čeprav je knjižica tanka, to ni lahko branje, ki bi ga požrli v trenutku in za zabavo. Ni preprosto, kot tudi ni preprosto resnično in odkrito soočenje z naravo. Okušati ga je treba počasi, premišljeno, z odprtimi očmi, možgani in duhom, še najraje v naravi. Geistrovo pisanje je tudi stilno izredno dodelano, gosto in izrazno bogato, kar daje esejističnim znanstveno-dokumentarnim zapisom nadih sočne prozne pripovedi. Morda je za širok bralski krog najprikladnejši in tudi po praktični plati najzanimivejši esej Vrtna intima, pri katerem bo užival vsak, ki ima doma nekaj vrta. Vsaj na tistem koščku narave, ki ga (četudi samo na papirju) posedujemo, si lahko ljudje ustvarimo svoj delček raja. Tega pa si vsak predstavlja drugače. Menda je uporabnost prevladujoča značilnost srednjeevropskega vrta. Sodobne novozgrajene hiše spremljajo po Geistru “takojšnji vrtovi”, ki so zasnovani tako, da je na njih čimmanj dela; tam ni spontano rastočih rastlin, namesto zelenjavnega vrtička je visoka greda, dreves ni ali pa so iznakažena. Takšen vrt je bolj dodatna soba kot sonaravno prebivališče. In potem so tu vrtovi, z opisom katerih sem se lahko poistovetila in mi je zaigralo srce, saj sem do svojega vrta, prej vzdrževanega v divje urejenem slogu, vedno bolj popustljiva. Ne da bi se kdaj zares zavedala, da je tako najbolj prav. Piše Geister: “Nasprotje takšnemu do podrobnosti urejenemu vrtu, recimo mu čistunski, pa je s spontanim rastjem prežet vrt. Z vidika kulturne presoje mu recimo divji, z vidika zatiralske skrbi sproščeni vrt. Tudi tu gole prsti v vegetacijskem obdobju skorajda ne vidimo, pa ne zaradi nadomestkov, temveč zaradi nebrzdane pokrivnosti rastlin. Trata je, vsaj na obrobju, če ne kar v celoti, polna travniških rastlin in je selektivno košena šele po cvetenju. Grmovje in drevje rasteta sproščeno. Plevel na takšnem vrtu ni nadloga in tudi ne psovka, saj igra pomembno vlogo: ščiti tla pred soncem, ohranja vlago, privablja žuželke ali pa jih odvrača, v obeh primerih v dobro gojenih rastlin. Ospelo cvetje in listje ob deževnikovi pomoči gnojita tla. Ob obdelovanju in negovanju vrta je vedno dobro poskrbeti tudi za sproščanje vrta.” Soočenje z naravo je dragocena spodbuda nam in našim zanamcem, da bi naravovarstvo nadomestila etika zagovorništva narave, ki daje interesom rastlin in živali prednost pred človeškimi interesi. Je spodbuda, da ne bi gledali samo na to, ali je neko dogajanje v naravi koristno za človeka. In spodbuda posamezniku, ljubitelju narave, da se lahko začne z naravo srečevati in sporazumevati kar na domačem vrtu. Zaradi te knjige plevelu lažje pogledam skozi prste, pardon, skozi liste. Lažje tudi prenesem belouško v ribniku, s kosom pa si pošteno razdeliva slastne plodove obema tako ljube šmarne hrušice.

Štirje fantje, ki pridejo nepripravljeni na snemanje epizode. Štirje fantje, ki so "fashion police". Štirje fantje, ki se trudijo napovedati dogajanje v prvih etapah in na Touru nasplošno. Štirje fantje, ki... Prisluhni!Aja, pa še to - Prednaroči kolesarske nogaviceDisko grupo poganja ⁠Nduranz⁠

Od danes velja pravica do oskrbe na domu - vendar še ne v praksi. Popravki urnih postavk, iskanje izvajalcev ob pomanjkanju kadra ter predvsem še nedelujoč informacijski sistem so vse skupaj zamaknili - izvajanje oskrbe na domu naj bi, tako pristojni minister Simon Maljevac, dejansko zagotavljali od jeseni. Toda prav zamude so voda na mlin nasprotnikov novega prispevka za dolgotrajno oskrbo, ki se začne pobirati ta mesec. Podrobneje v začetku oddaje. Drugi poudarki oddaje: - Izdatki za obrambo nov poligon za domača politična obračunavanja - Rusija pridobiva ozemlja na vzhodu Ukrajine, vendar izgublja zavezništva - Prijava trenerja juda Marjana Fabjana zaradi domnevnih zlorab

Ovci Mici Ven je malo všeč, pa tudi on do nje je kar čuteč. Vsaj po njegovi nerodnosti sodeč. Pripoveduje: Vesna Pernarčič. Napisala: Alenka Kramer Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2012. Posneto v studiih Radia Slovenija 2013.

Piše se leto 1918. Moški s šopkom rož potuje od Mandalaja do burmanske prestolnice Rangun, da bi se tam po sedmih letih ponovno srečal s svojo zaročenko ter se z njo poročil. Vsaj tako pravi glas naratorja, čeprav na platnu medtem opazujemo posnetke zabaviščnega kolesa in mimobežeče pokrajine, ki se jasno umeščajo v 21. stoletje. Miguel Gomes, ki je s filmom Veliko potovanje lani osvojil glavno nagrado za režijo v Cannesu, nas tako že od samega začetka sooča s kopico nasprotij in neskladij. Veliko potovanje sopostavlja dokumentarno potopisje in igrani film ter pri tem prepleta sedanjost in preteklost. Gomes je navdih za igrani del filma našel v anekdoti iz potopisne knjige Somerseta Maughama, v kateri se v Burmi živeči Anglež, da bi se izognil srečanju z zaročenko, poda na pot čez azijsko celino. Filmska pripoved tako sledi zgodbama Edwarda in Molly, ki zaročencu neumorno sledi iz kraja v kraj. Po vzoru mnogih zahodnjakov iz zgodnjih let dvajsetega stoletja pa se je še pred snemanjem režiser skupaj z direktorjem fotografije in soscenaristi podal na lastno veliko potovanje po Aziji. Na poti so posneli dokumentarne posnetke, ki tvorijo velik del filma, in iskali nastavke za scenarij igranega dela. Ta je tako odgovor na Maughamove opise iz preteklosti in dokumentarne podobe iz sedanjosti. V prvem delu filma namesto protagonista pretežno opazujemo okolico in domačine, s čimer film posvoji žanr potopisa. Po drugi strani v studiu posneti igrani prizori tako prepričljivo poustvarijo izumetničeno stilistiko holivudskih filmov iz štiridesetih let prejšnjega stoletja, da vmesni utrinki sodobnosti v gledalcu ustvarjajo nekakšno kognitivno disonanco. Kot pri optični iluziji sprva še skušamo prezreti te motilce, da bi se lahko prepustili pripovedi. Nato pa se v kadru džungle kar nenadoma znajde pametni telefon, s čimer smo se prisiljeni predati igrivi nelogičnosti Gomesove pripovedi. Prijemi, ki na površju morda delujejo samo kot sredstva nadrealizma, učinkujejo tudi kot poseg v orientalističen pogled zahodnega filma. Gomesov film je poln zasukov, ki nam preprečujejo, da bi se udobno namestili v katerega koli od njegovih nastavkov. Edward je uslužbenec britanskega imperija, a oba britanska protagonista govorita portugalsko. Ob tem se narativni glasovi in jeziki, v katerih pripovedujejo, spreminjajo glede na geografsko lokacijo – kot da bi zgodbo pripovedovale dežele, skozi katere se pomikamo. Tudi večina domačinov govori svoj materni jezik, razumevanje tega pa je onemogočeno tako tujim protagonistom kot nam, tujim gledalcem. Kar na papirju deluje kot poklon pustolovskim epom in velikim ljubezenskim zgodbam iz filmskega kanona, se v dveh urah tako počasi plasti v veliko bolj slojevit odgovor romantiziranju imperialne preteklosti in ustaljenim pristopom k filmskemu ustvarjanju. Oceno je pripravila Vanja Gajić, bere jo Lidija Hartman.

Logično, da si nihče izmed nas ne želi biti ovca; se pravi človek, ki je naiven, ki se pusti slepo voditi, ki je dejansko zavedèn. Vsi si želimo razmišljati s svojo glavo in svobodno sprejemati odločitve. Vsaj tako se zdi. Koliko je sicer dejavnikov, ki zares vplivajo na naše odločitve in dejanja in koliko smo pri tem zares svobodni, bi nam lahko veliko povedali sociologi, psihologi in nevrologi. No, vsaj občutek, da se lahko sami odločamo, je dober. Koliko pa smo pri naših odločitvah in dejanjih zares svobodni, je drugo vprašanje. Če bi si dovolili še kaj več razmišljanja, razglabljanja in poglabljanja v tej smeri, bi se na koncu verjetno dokopali do spoznanja in priznanja, da smo vsaj do neke mere ovce, ki sledijo čredniškim usmeritvam. Seveda se pojem čredništva in ovc pogosto povezuje z vero in verniki, ki naj bi bili zaslepljeni ali pa naj bi brez kakšnega posebnega razmisleka sledili svojim verskim voditeljem, dogmam, nauku ter verskim pravilom in zapovedim. Nekako v slogu Marxove opredelitve, da je religija opij za ljudstvo. Toda če govorimo o aktivni drži in odnosu, ki sta ena temeljnih in bistvenih drž v krščanstvu, vidimo, da to ne drži. Res je, da simbolika pastirstva preveva Jezusov nauk: ne le, ko Bog ljubeče in sočutno išče in rešuje ovco, ki je zablodila v nevarnost in se zapletla v trnje, ampak predvsem, da Jezus samega sebe predstavi kot dobrega pastirja, ko pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.« Vsekakor ta hoja za njim ne vključuje zaslepljenega fanatizma, ampak je odnos prepuščanja in zaupanja. Sodobnemu človeku se to lahko zdi kontradiktorno: kako naj ohranim svoje mnenje, prepričanje in svobodo, če naj bi sledil Pastirju kot ovca? Če pastir srbi za svojo čredo, to pomeni, da se zaveda, da je njegova, zato tudi zanjo skrbi in jo varuje. Sodobni individualizem nas prepogosto vodi do skrajne osamljenosti ali izkoreninjenosti, medtem ko nas Jezus vabi v odnos. V odnos, v katerem mu lahko pripadamo, v katerem smo sprejeti; odnos, v katerem res lahko najdemo in prepoznamo svojo vrednost; odnos, v katerem lahko spoznamo, da je Nekomu zares mar za nas. To pa ni slepo sledenje in blejanje, ampak zaupanje in prepuščanje. Predvsem pa končno globok občutek bivanjske pripadnosti – tega, da Nekomu zares pripadaš, da je Nekomu zares mar zate, da si mu zares pomemben, da si zares sprejet in ljubljen tak, kakršen si. Tudi če se kdaj oddaljiš in zatavaš v trnje. Po taki pripadnosti in ljubljenosti vsi hrepenimo. Ta je v Kristusu, če mu zares, ampak zares, sledimo.

Bolj ko postajajo mednarodni odnosi negotovi in napeti, bolj so pomembne na videz obrobne podrobnosti, ki lahko odločijo, v katero smer se bodo odvila pogajanjaVsaj del zahodnega sveta je bil po koncu hladne vojne in padcu socializma prepričan, da je nastopil konec zgodovine, zahodni politični in ekonomski ustroj pa bo slej ko prej prevladal povsod po svetu. V tem kontekstu je verjetno jasno, da to ni bil ravno čas, ki bi Zahod silil v premislek marsikdaj arogantnega obnašanja do drugih sil in spregledovanja njihovih pogledov ter miselnega in kulturnega sveta, iz katerega izhajajo in ki v veliki meri določa njihove odločitve. Danes pa je že jasno, da je Zahod le eden od centrov geopolitične moči in da bodo pogovori s predstavniki kultur, ki so lahko zelo drugačne od zahodne, ključni ne le za dobre gospodarske odnose, ampak tudi za razreševanje političnih in celo vojaških konfliktov. Čeprav je bilo poznavanje drugega od nekdaj pomemben del stikov med ljudmi iz različnih okolij, smo se torej znašli v multipolarnem svetu, v katerem bodo gospodarstveniki, diplomati in politiki prisiljeni še precej bolje spoznati kulture svojih sogovornikov, kakršni so denimo Rusija, Kitajska, Indija in Brazilija, v kontekstu vedno manj samoumevnih zavezništev znotraj samega Zahoda pa seveda nikakor ni nepomembna tudi pozornost na naše notranje medsebojne razlike, ki včasih nikakor niso tako majhne. Korak v tej meri predstavlja tudi delo Medkulturna pogajanja: izzivi, dileme in rešitve, ki je nedavno izšlo pri založbi Fakultete za družbene vede. Kako pravzaprav pristopiti k medkulturnim pogajanjem ter kako na različnih koncih sveta razmišljajo o sklepanju dogovorov, pa tudi o odnosih in svetu nasploh, sta predstavila zaslužni profesor, strokovnjak za mednarodne ekonomske odnose dr. Marjan Svetličič ter dr. Boštjan Udovič s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil prvotno predvajan v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: Pogovori kitajske in ameriške delegacije na vrhu G20 v Buenos Airesu leta 2018, Wikipedija, javna last

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in WiFi 7:https://www.t-2.net/odkrijte-wi-fi-7-----------------------------------------------------------Fejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Kako različno se pogajajo Rusi, Kitajci in Američani, kakšne so notranje razlike med zahodnimi državami in zakaj so v vse bolj multipolarnem svetu medkulturna pogajanja vedno pomembnejšaVsaj del zahodnega sveta je bil po koncu hladne vojne in padcu socializma prepričan, da je nastopil konec zgodovine, zahodni politični in ekonomski ustroj pa bo slej ko prej prevladal povsod po svetu. V tem kontekstu je verjetno jasno, da to ni bil ravno čas, ki bi Zahod silil v premislek marsikdaj arogantnega obnašanja do drugih sil in spregledovanja njihovih pogledov ter miselnega in kulturnega sveta, iz katerega izhajajo in ki v veliki meri določa njihove odločitve. Danes pa je že jasno, da je Zahod le eden od centrov geopolitične moči in da bodo pogovori s predstavniki kultur, ki so lahko zelo drugačne od zahodne, ključni ne le za dobre gospodarske odnose, ampak tudi za razreševanje političnih in celo vojaških konfliktov. Čeprav je bilo poznavanje drugega od nekdaj pomemben del stikov med ljudmi iz različnih okolij, smo se torej znašli v multipolarnem svetu, v katerem bodo gospodarstveniki, diplomati in politiki prisiljeni še precej bolje spoznati kulture svojih sogovornikov, kakršni so denimo Rusija, Kitajska, Indija in Brazilija, v kontekstu vedno manj samoumevnih zavezništev znotraj samega Zahoda pa seveda nikakor ni nepomembna tudi pozornost na naše notranje medsebojne razlike, ki včasih nikakor niso tako majhne. Korak v tej meri predstavlja tudi delo Medkulturna pogajanja: izzivi, dileme in rešitve, ki je nedavno izšlo pri založbi Fakultete za Družbene vede. Ob monografij se bomo o tem, kako pravzaprav pristopiti k medkulturnim pogajanjem ter kako na različnih koncih sveta razmišljajo o sklepanju dogovorov, pa tudi o odnosih in svetu nasploh, pogovarjali z avtorjema knjige, zaslužnim profesorjem, strokovnjakom za mednarodne ekonomske odnose dr. Marjanom Svetličičem ter dr. Boštjanom Udovičem s Katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: Pixabay

Donald Trump je svojim volivcem obljubil izgon priseljencev. In obljubo drži. Če ne prej, se je javnost zavedela, kaj pomeni superzapor po srednjeameriško, ko so iz Združenih držav v Salvador prepeljali več kot 200 Venezuelcev. Vsaj nekateri Američani pa so z grenkobo ugotovili, da jim je bržkone izdihnila pravna država.

Ker se je svet tako veličastno razletel, nekoč združeni danes ugotavljamo, da se je najbolje zanesti kar sam nase. V našem primeru to pomeni, da se Slovenci zanesemo na Slovence in v manjši meri, da se Slovenci zanesemo na Slovenijo. Bodimo konkretni. Če hočemo biti siti in neodvisni od uvožene hrane, se je dobro oskrbeti sam. Temu pravimo samooskrba. Če hočemo biti zaščiteni, se je dobro zaščititi sam. Temu pravimo samozaščita. Če hočemo biti varni, ne smemo računati na Nato in Trumpa, temveč se moramo pripraviti, da se bomo branili sami. Temu pravimo samoobramba. In na koncu. Če hočemo biti v Sloveniji zadovoljni, se moramo zadovoljiti sami. Temu pravimo samozadovoljevanje. Govorimo torej o povečanju izdatkov za obrambo. Debata je vroča in vsi analitiki se strinjajo, da bo v prihajajoči predvolilni kampanji še bolj vroča. Vendar poglejmo na orožje in oboroževanje tudi z druge strani … Najbolj nas skrbi in večina prepirov se vrti okoli tega, da bomo do leta 2030 ali celo prej žrtvovali dva odstotka BDP za obrambo. Ampak hec je v tem, da se stroški za obrambo povečujejo že ves čas. Od lani na letos s približno 1,3 odstotka na 1,5 odstotka, naslednje leto pa še za desetinko odstotka več. Se pravi, da medtem ko se prepiramo o dveh odstotkih, se jim v tišini počasi približujemo. Hočemo povedati, da se bomo leta 2029, ko bomo tiho prišli do 1,97 odstotka BDP-ja, namenjenega za obrambo, glasno prepirali, kako bo, ko bomo na dveh odstotkih. Kot da bi se vsa država prepirala o neobstoječih gradovih v oblakih, nihče pa ne bi opazil marmornih stopnic, ki jih gradimo do tja. Ampak do zdaj smo se že naučili, da pri oboroževanju in žrtvovanju BDP-ja zanj ne gre za resnične varnostne potrebe nekega naroda, temveč gre za investicijski cikel, ki je potreben, da kapitalistična utvara, podmazana z javnim denarjem, teče naprej. Lep primer sta nemška avtomobilska industrija, ki je v krizi, in nemška orožarska industrija, ki cveti. Se pravi, ko delavec, ki sestavlja golfe, zaradi krize na avtomobilskem trgu izgubi službo, se naslednji dan zaposli v Rheinmettalu, kjer sestavlja tanke, ker vojna panoga trenutno cveti. Kot medklic: vsak, ki pozna skrite ovinke učiteljice zgodovine, bi moral zašpičiti ušesa ob novici o cvetoči nemški orožarski industriji … Če bomo zvišali izdatke za obrambo, beri orožje, ne bomo nič bolj varni. Kot nas uči zgodovina vojn, v konfliktih praviloma ne zmaguje orožje, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Izgubljajo pa ne tisti z manj orožja, temveč tisti, ki se jim za vojno fučka … Vsaj tako nas učijo obramboslovci. In še drugi medklic … V troboju med legendarnimi katedrami rajnke FSPN, se pravi med novinarji, politologi in obramboslovci, so ti zadnji absolutni zmagovalci tranzicije. Tako po številu, kot po vplivu. Kakorkoli: obramboslovje uči, da je eno največjih zagotovil zmage v vojaškem konfliktu motiviranost vojaštva. In kot lep primer navajajo slovensko osamosvojitveno vojno, ko se je slabše opremljena in številčno inferiorna slovenska stran uspešno uprla mogočni jugoslovanski ljudski armadi. Ampak časi so se spremenili in danes se zdi, da bi se Slovenci s puško v roki sovragu uprli le še pri obrambi lokalnega Hoferja. Druga možnost pa so vsemogoči droni, ki bi na Slovenskem končno odgovorili na večno vprašanje, kaj se dogaja za sosedovim plotom. Ampak če smo začeli, pa še končamo z javkanjem o nesmiselni porabi državnega denarja … Dva odstotka BDP-ja, ki bosta šla za orožje, nista težava. Težava je 98 odstotkov BDP-ja, ki gre za vse ostalo.

Besedne zveze »mir v Ukrajini« v minulih letih verjetno nismo tolikokrat izgovorili kot v zadnjih tednih, ko se je razreševanja večletnega spora in ruske agresije v sosednji državi lotil ameriški predsednik Donald Trump. Po pogovorih z ruskim kolegom Vladimirjem Putinom in z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim pa je očitno, da več govora ne pomeni tudi več miru. Vsaj za zdaj ne. V tokratnih Labirintih sveta se lotimo še prekinitve ognja, ki to ni, v Gazi ter grozljive tragedije v nočnem klubu v Severni Makedoniji.

Vsakič znova je srhljiv sicer že velikokrat objavljen podatek, da je na tak ali drugačen način tudi pri nas spolno zlorabljen vsak šesti ali morda celo vsak peti otrok, kot kažejo podatki Sveta Evrope. Kako je ob taki poplavi zlorab mogoče, da je tako malo prijavljenih in da smo o tem, kako prepoznati zlorabo in ukrepati, tako slabo ozaveščeni? Vsaj malo želimo k boljšemu prepoznavanju in ukrepanju pripomoči na Valu 202 s pomočjo strokovnjakov Lunine vile, inštituta za zaščito otrok, ki pomaga otrokom in mladostnikom z izkušnjo zlorabe. Prvo oddajo namenjamo predvsem prepoznavanju znakov spolne zlorabe.

Če bi človeku pri dvajsetih letih vnaprej povedali, kaj vse bo v svojem življenju doživel, bi v večini primerov preprosto rekel, da je to nemogoče. Da česa takega nikoli ni sposoben prenesti. Potem pa, glej, prihajajo stvari, nenačrtovane, čisto drugačne, kot bi jih sam lahko načrtoval. In človek zmore. Sam sebe preseneča. Tega od sebe ne bi nikoli pričakoval. Vsak lahko pobrska po svojem življenju in ugotovi kaj podobnega. Verjetno je to del našega človeškega dozorevanja, zelo pomemben del. To pomeni, da gremo naprej, da ne obstanemo na neki točki in se ne premaknemo več. Prav do zadnjega trenutka gremo naprej in morda bomo najbolj presenetili sebe prav v tistih zadnjih trenutkih življenja. Kdo ve? Poslušala sem gospo, ki zelo slabo vidi. Iz leta v leto slabše. Ko je še hodila v službo, je pogosto razmišljala: »Če bi normalno videla, bi se lotila tega in onega, bi naredila to in to …« Sanjarila je o nečem, česar ni bilo. Kaj vse bi bilo, če bi bilo. Vsi poznamo takšna razmišljanja: kaj bi bilo, če bi imeli drugačne možnosti, če bi bili zdravi, če bi imeli dovolj denarja, če bi nam bili ljudje okrog bolj naklonjeni in še in še. Zdaj, ko se je zaradi vida upokojila, pa je njeno razmišljanje drugačno, veliko bolj skromno: »Da bi vsaj še toliko videla kot sedaj, pa bo šlo.« Ob takšnem razmišljanju se počuti bolj zadovoljno kot pred leti. Za premik v tem razmišljanju pa je potrebovala čas, kar nekaj let. Ni prišlo kar samo od sebe. Ta premik se je moral zgoditi v njej sami. Nihče ni mogel namesto nje narediti tega koraka. Drugi so jo lahko samo spremljali od daleč. Prav je, da se o vsem tem pogovarjamo, da si takšne stvari povemo. S tem si med seboj pomagamo delati takšne premike v sebi. Kako čisto drugače živim, če rečem: »Bog bodi zahvaljen, da lahko še malo hodim«, kot pa če bi se ves čas samo jezila, da ne zmorem več, da ne zmorem toliko kot drugi. Na ta ali oni način se to tiče vsakega od nas, saj ne gre vedno samo za zdravje, ampak še za marsikaj drugega.

Zgodilo se je vse in nič. Dirkanje na "otvoritvenem" vikendu je bilo bolj tako, meh. A so vseeno z rezultati presenetili fantje, ki jih še nismo videli tako pri vrhu. Vsaj na World Tour dirkah ne. Raje kot dirkam smo se posvetili hrani in cmokali v mikrofone, kot da so nam ure štete. Vse to in še več. Prisluhni!Disko grupo poganja ⁠Nduranz⁠

Primož Roglič je še četrtič osvojil Dirko po Španiji, s čimer je izenačil rekord Roberta Herasa. Njegov prvi osvojeni grand tour v moštvu Red Bulla je komentiral direktor Dirke po Sloveniji Bogdan Fink, ki meni, da se Zasavec še vedno lahko bori za zmago na Dirki po Franciji.

Send us a Text Message.POLJUBNE DONACIJE: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=WW529JLQSYV7JDobɘrdan majice:https://doberdanbrand.siEPIZODA 144Danes z nami spet v dvoje Jure in Rimanic. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni zanimivim zgodbam!TIMESTAMPI:00:00:25 Juretov teden00:01:39 Tudi Rimanič je skoraj umrl00:03:04 Boli glava od vročine00:04:48 Turški strelec na olimpijskih igrah00:07:08 Čudni športi00:07:47 Kako pridejo na olimpijske tisti ki nimajo pojma00:08:14 Shoutout našim uvrščenim00:08:56 Skakalec s palico00:09:53 Ljubezenske zgodbe na olimpijskih igrah00:12:41 Se zaročiš v Parizu?00:14:58 Kako zaročiš punco?00:18:24 Oče in sin skupaj na dopustu00:21:06 Kako dobro poznaš svojega očeta?00:22:54 Dolgi lasje00:25:03 Hodit redno v fitnes vsaj pol leta00:26:05 Vsaj enkrat probat živet sam00:27:18 Da ti ga potegne, ti pride in še naprej nadaljuje00:27:42 Solo avantura00:29:04 Začet pisati dnevnik00:30:19 Dobiti prst v rit00:30:44 Disneyland00:31:13 Gardaland zase00:32:58 Zakaj so fantje nehali govoriti s svojo punco?00:33:17 Že predolgo samska00:34:53 Koliko rimanič pulla?00:35:41 Pripeljala svojega pas na najin zmenek00:38:09 Na zmenek je prišla noseča00:39:48 Njen glas ni bil dovolj ženstven00:41:09 Smrčala je bolj naglas kot jaz00:43:04 Vprašanja00:43:41 Film iz vajinega življenja00:45:09 Top destinacije za poletje00:45:46 Če bi lahko imeli kateregakoli gosta na svetu00:47:03 Na koga bolj vpliva retrogradni merkur?00:48:38 Najljubša poletna aktivnost?00:49:45 Najljubši spomin iz otroštva?00:51:12 Kdaj pride Andreja Leški na Chlane?00:51:36 Kdaj in kje sta se spoznala?00:51:50 OutroPOSLUŠAJTE PODCAST TUDI NASpotify: https://open.spotify.com/show/2gjgPtR... Apple: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google Podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...SPREMLJAJTE NASInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podc...TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcast VODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne ... Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jopredvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 2 mlada ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na podcastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

Tedensko izkazovanje nezadovoljstva z našim premierjem je pretekle dni prineslo zanimivo epizodo, ki je nekoliko drugačna od običajnih. Ob že nekoliko dolgočasnih očitkih o nesposobnosti se je tokrat ob Golobovem ravnanju pojavila dilema, ki je zaradi kompleksnih okoliščin vzbudila zanimanje tudi pri vaši najbolj priljubljeni analitični oddaji.Okoliščine so sicer na prvi pogled preproste in prav tako na prvi pogled je premier ponovno ustrelil kozla. Šlo pa je tako. Švicarji so priredili mirovno konferenco za Ukrajino, Golob pa je šel raje gledat Dončića v Dallas. V svojo obrambo je pojasnil, da se je za pot čez lužo odločil šele zatem, ko se je prepričal, da gre Ruse in Ukrajince mirit gospa predsednica. Ampak javnost je šla v strelske jarke, ker: kaj se pa to pravi, vprašanja o življenju in smrti, geopolitični prihodnosti, svetovnem redu, nevarnosti tretje svetovne vojne in podobno zamenjati z veseljem ob gledanju uspešnega metanja žoge skozi obroč! Na prvi pogled ima javnost seveda prav, kajti v opisu del in nalog predsednika vlade so mirovne konference mnogo višje na lestvici od košarkarskih tekem. Ampak ko javnost enoglasno linča vsakokratnega slovenskega premiera, je vedno pametno pogledati problem od blizu. Kot to storimo v naslednjih nekaj minutah. Najprej bodimo realistični glede udeležbe Slovenije na mirovnih konferencah. Niso nas pogosto vabili. Oziroma, sploh nas niso vabili. Še ko smo bili znotraj katere druge večnacionalne tvorbe, so nas odganjali od mize. Če kongres Svete alianse v Ljubljani leta 1821 obravnavamo vsaj na simbolni ravni kot mirovno konferenco, so celo pri Tavčarju Rusi omenjeni večkrat kot Slovenci. Pa je bil kongres pri nas doma! V povojnem Parizu so med debato o naši zahodni meji iz sobe poslali celo jugoslovansko delegacijo – kaj bi šele storili samo s slovensko … Hočemo povedati, da je naš geopolitični vpliv omejen zaradi preprostega dejstva, ki se je v teh zadnjih nekaj stoletjih neštetokrat izkazalo kot pravilno: "Ker smo majhni in neznatni, smo tudi neupoštevani." Če povsem odstranimo nacionalni ponos in samopoveličevanje – tudi če bi Golob sedel v Švici, bi bilo njegovo mnenje, mnenje naše vlade in s tem mnenje našega naroda – nepomembno. Za zastopanje nepomembnih mnenj pa imamo na srečo v Sloveniji institut predsednika države. Tisti bolj poduhovljeni na tem mestu dvignejo pravičniški prst, češ da ne gre samo za geopolitično merjenje moči in da lahko tudi majhne države znotraj mednarodnih odnosov s svojo držo, nastopom, ali vzorom opozarjajo na etične standarde in posledične zdrse. Res je, a zavzeti moralno utemeljeno stališče glede konflikta na evropskem vzhodu je, kot smo se v teh preteklih dveh letih naučili, Sizifovo delo. Vsaki, še tako globoki človeški tragediji sčasoma poteče rok trajanja in na koncu jo zamenja cinizem politike in orožarske industrije. Ob tem pa obstaja še ena plat mirovne konference v Švici. Še preden se je začela, je bilo z izjavama predsednikov obeh vojskujočih se strani jasno, da bo neuspešna. Vsaj glede miru. Sedeti tam v veri, da se kuje kakršna koli oblika miru ali vsaj majhna možnost za prekinitev ognja, bi bilo naivno. Tako je konferenca bila namenjena samo za nekaj splošnih izjav in kot nabirka novih milijard za vojaško pomoč Ukrajini. Sklepati orožarske posle na konferenci o miru pa je vsaj toliko smešno, kot je tudi tragično. Obstaja sicer majhna možnost, da se je premier vsega tega zavedal ter je z neudeležbo na konferenci poslal svetu glasnejše sporočilo, kot bi ga z udeležbo. Večja možnost pa je, da premier tako daleč ni razmišljal in si je samo želel videti igrati Dončića. Glede na rezultat tekme, ki se je je udeležil, je bilo zagotovo bolj zanimivo v Dallasu kot v Švici. In zdaj k političnim konotacijam obiska v Ameriki. Skrb za prepoznavnost in dobro podobo Slovenije v tujini je v opisu nalog prvega ministra pomembna kategorija. In če smo ugotovili, da bi bil v Švici praktično neviden, je nekaj besed z Luko Dončićem pred tekmo zaleglo za celoletne napore polovice diplomatskega zbora slovenskega zunanjega ministrstva. Naključno te dni pri nas proslavljamo, ker smo se po zaslugi ruskih vohunov z novičko znašli na straneh Wall Street Journala. Na straneh vseh športnih in večine ostalih medijev v Združenih državah pa se dnevno znajdemo po zaslugi Luke Dončića. Če vzamemo samo mantro zadnjih tridesetih let razvoja naše dežele, ki se glasi: "prepoznavnost, prepoznavnost in še enkrat prepoznavnost", ni niti približno ne objekta in ne subjekta, ki bi za prepoznavnost Slovenije naredil toliko, kot naredi Luka Dončić. Melanija bi lahko bila blizu, če ne bi slovenstva skrivala kot kača nog, uspešno nas promovira še kakšen športnik, pa recimo Laibach, potem pa se konča. Meriti vrednost posameznika glede na njegov prispevek k prepoznavnosti domače dežele je sicer bizarno, a korelacijo med uspešnostjo države in njeno prepoznavnostjo v tujini smo vzredili sami. Kaj je torej pomembnejša udeležba predsednika slovenske vlade: na brezupno načelni ravni podpreti mir, ki praktično ni mogoč, ali pa podpreti športnika, ki nedvoumno prispeva h globalnemu vedenju in zavedanju o Slovencih kot narodu in Sloveniji kot državi.

Hvala bogu se je končalo. Širše sorodstvo, prijatelji, sodelavci ter birmanski boter so devetim Slovencem zrihtali službe v Bruslju in zdaj bo za nekaj časa mir. Torej se lahko posvetimo bistvenim vprašanjem. Med drugimi tudi vprašanju o človeški naturi in smislu vojne.Te dni obeležujemo osem desetletij od začetka vojaške akcije, ki je pomenila začetek konca druge svetovne vojne in je v perspektivi rešila Evropo spon nacizma in fašizma. Govorimo o praznovanju osemdesete obletnice izkrcanja zavezniških armad na plažah Normandije, ki se ga je prijelo ime "dan D"! "Praznovanje je potekalo v senci trenutnih vojn, sploh tiste na evropskih tleh," so zapisali verni kronisti. Sicer so se na obali zbrali vsi politični nasledniki takrat vpletenih strani, ki so ponovili obvezni "Nikoli več", medtem ko so njihovi tajniki prek elektronske pošte oboroževali divja vzhodna plemena. Kakorkoli. Eden vrhuncev proslave je bil spominski desant britanskih padalcev na francosko ozemlje. Kot povedo vojaški zgodovinarji, se "dan D" ni začel z izkrcanjem na plažah, temveč že nekaj ur prej, ko so v zaledju pristale ameriške in britanske padalske enote ter zavarovale strateške mostove, ceste in naselja, kar je Nemcem onemogočilo pošiljanje okrepitev na napadeno obalo. In v spomin na desantni začetek operacije so britanski padalci tudi tokrat izskočili na normandijska polja. Leta 1944, sredi noči, so k njim pristopili ganjeni francoski prebivalci in jim ponudili vso pomoč, ki so jo po štirih letih okupacije lahko nudili. Tokrat pa so k padalcem pristopili francoski žandarji in od njih zahtevali potni list. Ker velika Britanija ni več v EU, so djali Francozi, in se na moč uradno držali, ko so s štampiljko odobrili spominsko in simbolno dejanje. Prav je imel bradati Karl, ko je rek o ponavljajoči se tragediji zgodovine nadgradil z ugotovitvijo, da se zgodovina drugič ponovi kot farsa.Kako drugače razumeti dejanje francoskih oblasti, ki ne da ne razumejo simbolnega dejanja, temveč ne razumejo niti biološkega dejstva, da jih brez padalcev izpred osemdesetih let sploh ne bi bilo. In da je bilo tveganje tedanjih vojakov ter tudi preštevilne žrtve med njimi z zahtevo po potnem dokumentu onečaščeno. Z zahtevo po pasošu so se Francozi ponečedili na lastno zgodovino in obstoj, na žrtve ter tudi na civilizacijske dosežke, ki so sledili v naslednjih desetletjih. Med katerimi je miroljubna skupnost evropskih narodov brez dvoma najsvetlejši. Noro naključje je omogočilo prelepo parabolo o Evropski skupnosti, ki jo je de facto začelo izkrcanje junija 1944. V času, ko so francoski policisti legitimirali britanske vojake, so se odvile evropske volitve. Vsaj za slovenske izvoljene poslance si upamo zatrditi, da absurda evropske zgodovine, ki se je demonstriral na tisti francoski njivi, niso sposobni doumeti. Malo zaradi dejstva, da ga s svojim političnim in javnim delovanjem soustvarjajo, malo pa zaradi dejstva, da gre za intelektualne mediokritete.Vsi ti strankarski vojščaki in kričeča otročad ne le, da ne doumejo evropske ideje, temveč jo celo pomagajo aktivno rušiti! Ena od novih poslank je v sramoto – ne le svojo lastno, temveč v sramoto rodu njenega in v sramoto Evrope kot take, začivkala, da se bo v Bruslju borila za "boga, družino in domovino". "WTF" vzkliknemo začudeno z besednjakom njene generacije. Končali bomo preprosto, da bodo lahko sporočilo doumeli vsi udi naroda našega …Ko so zavezniški padalci pred osemdesetimi leti izskočili nad polji Normandije in pristali v zasužnjeni Franciji, nacisti niso stopili k njim in jih povprašali po potnih listih … Streljali so nanje! Povedano še bolj neposredno in še bolj vezano na sedanji trenutek evropske povezave … kar se začne s potnimi listi, se konča s streli. Kar se konča kot farsa, se ponovno rodi kot tragedija.

Za kolesarji na Dirki po Italiji je prvi teden, po katerem prepričljivo vodi Tadej Pogačar. Vodiitelja podkasta SOS-odmev Slavko Jerič in Toni Gruden sta razmišljala po prvih devetih etapah, prisluhnete pa lahko tudi trem Slovencem, ki nastopajo na italijanski pentlji.

Bodo pravice iz zakona o dolgotrajni oskrbi sploh dostopne? Prve pravice do oskrbovalca družinskega člana še vedno ni možno uveljaviti, ker informacijski sistem še ne deluje. Kaj bo torej z ostalimi pravicami, denimo z oskrbo na domu ali institucionalno oskrbo, če mreža še ni vzpostavljena, pomanjkanje kadrov pa je zaskrbljujoče? Se sistem razkraja, namesto da bi dobili več? O tem v Studiu ob 17.00 z voditeljico Alenko Terlep in gosti: Luka Omladič, državni sekretar na Ministrstvu za solidarno prihodnost Tatjana Milavec, sekretarka skupnosti za socialno delo Valerija Lekić Poljšak, predsednica Skupnosti socialnih zavodov

⏰ Dring. In vprašaj. Mnogo njih. Zakaj? Z upanjem. Da ... Bo nekdaj drugače. Zato tak naslov Ofsajda. Le vprašaj. Ker besede... Sva jih nabrala in šla skozi 21. krog. Sva. Ker verjameva v fuzbal slovenski. Ne pa v to. Ne, v to pa ne. Pa ravno, ko sta se Žiga in Smiljan Kuhar v petek spet v živo sešla.

Zdravo. Ker ples ni več v modi, tokrat stavimo na revolucijo. V šamponu. Oziroma, v šamponih. Vsaj na kakšno novo revolucionarno formulo čakamo, ki bo krasila novodobne šampone, ki bodo primerni za podnebne spremembe. V predigri se posvetimo divje netočni zgodovini interneta, tehnologiji WAP, SMS-om in Geocities. Obelodanimo, da odpuščamo tudi v našem malem podkastu, ker je to pač popularno početje v našem (podkasterskem) sektorju. Poslovimo se od scenarista, redaktorja, montažerja, oblikovalke, režiserke, tajnice režije, organizatorke, odgovorne urednice, strokovnjaka za družabna omrežja in tonskega tehnika. Slava jim. V poglavju se posvetimo povratku Forda, oz. snidenju Arturja in Forda in se spomnimo na Carja, ki zna oživljati skoraj tako dobro, kot Aljo, ki Carja ni gledal, ve pa, kako se to dela po zadnjih standardih.

Jesen s trgatvijo je prišla v deželo in kot koledar veleva, smo doživeli odstop visokega državnega nameščenca zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Visoki državni nameščenci, sploh pa politiki, zaradi vožnje pod vplivom alkohola ne odstopijo vedno, kar sproži v državi zanimiv odziv: če ne odstopijo, jih grajamo, če pa odstopijo, smo navdušeni nad njihovo visoko profesionalno in etično integriteto – kot se reče. A medtem ko uredniki v medijih ob dogodkih, kot se je zgodil vodji državnih tožilcev, samo vzamejo iz predala vzorec novinarskega članka, v katerega le zapišejo novo ime, bo naša današnja oddaja usmerjena v temne skrivnosti vožnje pod alkoholom. Te temeljijo tako na bogatih izkušnjah z vožnjo kot z alkoholom, ki smo si jih z leti pridobili v naši skromni redakciji. Najprej in na začetku; da človek vozi pijan, je logično in razumljivo! Čeprav, da ne bo pomote, nesprejemljivo. Pod vplivom alkohola človek počne neumnosti. To je eden aksiomov popivanja in če ta, ki pije, ne bi počel neumnosti, njegov napor nekako nima smisla. Pijani geniji napišejo recimo Uvod v Krst, ali Pohujšanje, mi navadni smrtniki pa sedemo za volan. Hočemo povedati, da subjekt, ki bi trezno razmišljal, nikoli ne bi pijan sedel za volan. Žal pa se trezno razmišljanje in uživanje alkohola izključujeta in med vsemi norostmi, ki se zgodijo med pijansko seanso, je na koncu obvezna vožnja domov s svojim avtomobilom. Tako pač je in kot ni mogoče vplivati na temeljne zakone narave, ni mogoče vplivati na može, pa tudi žene, da po veselici ne bi sedli za volan. Ko smo si priznali, da je pijanska vožnja nujna, moramo nadaljevati z mogočimi rešitvami. Ki jih ni veliko na razpolago, nekaj pa jih vseeno je. Ob tem patetični pozivi za to zadolženih institucij in tudi pogoste policijski nadzori očitno in mnogokrat dokazano ne pomagajo. Ker ena izmed pijanih norosti je tudi ta, da se ne bojimo policistov in da zasmehujemo državni PR. Torej; prva, najbolj logična rešitev je, da na zabavo ali mesto popivanja ne gremo z avtom. Obstajajo seveda pijanske seanse, ki se zgodijo kar tako, naključno – a večina teh, na katerih se ulovijo državni nameščenci in politiki, je vnaprej napovedanih. Se pravi; najlažje, najbolj logično in najmanj boleče: na zabavo se ne gre s svojim avtom. Žal pa je samozavest, bolje rečeno napuh pivcev skoraj brezmejen. Vsak od nas ima natančno preračunano količino alkohola, ki na organizem, kaj šele na izdihan zrak, še ne vpliva – če le pogoltnemo dovolj čevapov in čebule. Drug očitni namig je, da na zabavo gremo z avtomobilom, ampak da tam ne pijemo. Ker to na Slovenskem spada med znanstveno fantastiko, se z analizo te možnosti ne bomo ukvarjali. Moramo pa se posvetiti še perečemu problemu pijanske vožnje, ki nam državne nameščence redči kot slana poljsko cvetje. Za pijane politike za volanom je v glavnem vseeno; na vsakem grmu raste po deset novih, za državne nameščence pa ni tako enostavno. Odstopljeni tožilec je bil, tako gre ljudski glas, sposoben mož in lopovi menda zdaj slavijo ter se nato pijani vozijo domov … Tako njegov odstop zadosti zakonu in morali, po drugi strani pa nas skrbi. Ker zadeva je ta, da je število državnih nameščencev, sploh tistih sposobnih, končno. Ker se, kot je bilo ugotovljeno, pijani vožnji ne bomo odpovedali, nam grozi, da bomo prisiljeni državne tožilce ali outsorsati ali pa za to delo najemati agencijske delavce. Zato bi veljalo natančno določiti mejo, od katere naprej je treba zaradi pijane vožnje odstopiti. Vsaj svetohlinsko se zdi, da ves narod vozi pijan, pa je zaradi tega kaznovan ali s točkami, ali z denarno kaznijo, celo z odvzemom vozniškega dovoljenja, kljub temu pa učitelji, uradniki, delavci, upokojenci in medicinske sestre svoje delo naslednji dan mirno opravljajo naprej. Kar predlagamo, sta dve lestvici; prva za politike, druga za državne uslužbence. Med politiki lahko pijani vozijo recimo vsi člani parlamenta, ker če ne, bodo izgubili stik z bazo. Ne smejo pa pijani voziti ministri, z izjemo kmetijskega. Predsednik vlade ne sme voziti pijan za nobeno ceno, lahko pa sedi zraven, če vozi njegova partnerica. Funkcija predsednika države pa – odvisno; če je predsednik predsednica, potem ne, če pa je predsednik predsednik, potem pa ja – ker pijana vožnja daje vtis možatosti. Pri državnih uradnikih pa je lestvica še bolj preprosta. Če tvoja funkcija zahteva štemplanje s štampiljko, potem lahko piješ in voziš, če pa se na dokumente le podpisuješ, potem moraš po pijanski avanturi v avtomobilu odstopiti. Najbolj pa bi seveda pomagalo, če bi med Slovenci prevladala sodobna paradigma o nevarnostih alkohola, o nevarnosti njegove pridelave in trženja, a razmišljati v to smer pomeni zanikati srčiko slovenstva, kar pa bi mnogi prenapeteži razumeli kot veleizdajo.

⏰ Driiiiiiing! Pa je prišeeel! Ta dan! Ta Ofsajd! Ta, ja, ta! Z nagradami. Ofsajdki™️! Čakali ste 17 dni na ta Ofsajd in - dočakali. Žal na daljavo, žal tako pozno, ampak tudi nosljavo in virozno in na razdaljo gre. O, ja! To sva Žiga Kos in jaz!

Z gledališko režiserko, pisateljico in publicistko o aktivnem državljanstvu, ženskah v moškem poklicu in kako je nekatere stvari preprosto treba narediti, ker je tako...

Kako bo Unija pomagala državljanom ob podražitvah elektrike in plina? Vsaj delni odgovor naj bi v govoru o razmerah v povezavi danes dala vodja Evropske komisije Ursula von der Layen. Med pričakovanimi predlogi so obvezne redukcije porabe elektrike v urah, ko je ta največja, ter solidarnostni prispevek naftnih in plinskih podjetij. Drugi poudarki oddaje: - Začenja se MOS: v središču največjega in najpomembnejšega sejemskega dogodka pri nas bo samooskrba. - Europride v Beogradu: srbske oblasti prepovedale parado ponosa, načrtovano za soboto; sklicujejo se na varnostne ukrepe. - Slovenski košarkarji zvečer proti Poljakom za polfinale evropskega prvenstva, v njem že Nemci in Španci.

Ovci Mici Ven je malo všeč, pa tudi on do nje je kar čuteč. Vsaj po njegovi nerodnosti sodeč … Pripoveduje: Vesna Pernarčič. Napisala: Alenka Kramer Posneto v studiih Radia Slovenija 2013.