Podcasts about zaupanje

V epizodi 184 je bil gost dr. Jure Knez. Soustanovitelj in večinski lastnik tehnološkega podjetja Dewesoft v Trbovljah. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Vloga junakov in vrednot v družbi Pobuda Katapult in opazovanja o mladih generacijah Dolgoročno načrtovanje in stoletni plan Izzivi pri uresničevanju vrednot v praksi Pomen zaupanja in spoštovanja Poštenost ter medsebojna pomoč kot temelja uspešne družbe Pripadnost in zmernost kot vrednoti prihodnosti Vizija za prihodnjo implementacijo vrednot v izobraževanje in družbo =================== Podkast pogovor je bil sneman na AIDEA konferenci 2025 v Four Points by Sheraton Ljubljana Mons

Branje z otrokom krepi zaupanje in pomembno vpliva na kakovost odnosa med njim in starši, predstavlja pa tudi varen prostor za dialog in spoznavanje drug drugega. V tokratni oddaji Sol in luč smo predstavili knjigo, ki je v mnogočem strokovno poglobljen priročnik, ki pa ima tudi veliko čisto preprostih in dragocenih nasvetov. Knjiga »Skupno branje gradi zaupanje,« Paole Zanini je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.

Martin Golob je katoliški župnik mlajše generacije, ki svoj vpliv in svoja sporočila zelo uspešno širi tudi po spletu. Je avtor dveh izjemno uspešnih knjig, mentor mlajšim, Instagram vplivnež in navdušeni humanitarec. Zelo sem hvaležen, da si je ob vseh aktivnostih vzel čas še za najin pogovor, ki sva ga posnela v prazničnem, decembrskem času. Pogovarjala sva se o vlogi duhovnika v moderni družbi, o pomenu skupnosti in medsebojne pomoči, o spletnem vplivništvu ter o iskanju ravnotežja med vsakdanjim življenjem, nastopanjem in službo oz. poslanstvom. Upam, da se vas pogovor dotakne in prispeva en delček k lepšemu začetku leta 2025. Martinove knjige najdeš na: https://trgovina.aleteia.si/prodajni-program/all/tag/serija-martin-golob Podkast pogovor Martina z bivšim predsednikom republike Borutom Pahorjem: https://www.youtube.com/watch?v=lVd1RTqKQwI&t=23s Podkast epizoda Umetnost Lenarjenja - Trialog, z Luko Pečar Pahorjem in Špelo Dobrovoljc: https://podcasti.si/umetnost-lenarjenja/ep/28-trialog-v-zivo-aktivacija-mladih-diplomacija-in-podjetnistvo-z-luko-pecar-pahorjem-in-spelo-dobrovoljc/ Časovnica epizode: 0:00 – Uvod in srečno novo leto

Glavno sporočilo jaslic je, da se je Bog učlovečil zato, da bi človeku prišel naproti.Škofje v božičnih poslanicah vabijo, da v svojem življenju ustvarimo prostor za Boga.Nocoj bomo katoličani vstopili v jubilejno leto 2025, ko bo papež Frančišek odprl prva svetoletna vrata.Božično darilo Roberta Goloba - obdavčitev nepremičnin - po oceni Kluba slovenskih podjetnikov ni niti pravično niti stimulativno.Vlada bi se vrnila k staremu načinu obračunavanja omrežnine.Slovenska karitas začela božično-novoletno dobrodelno akcijo Zaupanje.Vreme: Popoldne bo na vzhodu zmerno do pretežno oblačno, drugod bo sončno in zelo vetrovno. Jutri se bo povsod zjasnilo, veter bo postopno slabel.Praznike v bolnišnici in vojski prevevata upanje in povezanost v času preizkušenj.Božična glasba obuja najgloblje plasti našega spomina, zato pomaga ustvarjati praznično vzdušje, je prepričan muzikolog doktor Matjaž Barbo.Božič bo športno bolj miren, v soboto začetek skakalne novoletne turneje.

V zadnji letošnji oddaji smo predstavili akcijo Slovenske karitas Zaupanje z gostjama sodelavkama Karitas Mojco Kepic in Barbaro Godler. Povedali sta nam, komu gredo v roke zbrana sredstva in s kakšnimi težavami se srečujejo družine, ki pomoč potrebujejo.

Zaupanje javnosti v RTV Slovenija se je povečalo, ugotavlja nova raziskava Ogledalo Slovenije. Kako uspešno je naša hiša v tem letu opravljala naloge javne službe, smo v Radijski tribuni vprašali varuhinjo pravic gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov RTV Slovenija Marico Uršič Zupan. Prisluhnite, kakšni odzivi so prevladovali, kaj je najbolj vznemirjalo in kaj naši uporabniki najpogosteje pohvalijo.

Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo« (Mt 6,34) ter: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, ki se mu tat ne približa in ga molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, o tem pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, nisem bil več v skrbeh za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, za to, kaj boste jedli, ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavlja teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pride v naše življenje nenadoma kot pomladni dež z neba in nas po navadi najde nepripravljene, okoli nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo danes poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.

Minula leta v družbeni in politični realnosti bi lahko označili za prelomna, saj se liberalna in demokratična Evropa obrača v desno. Zaskrbljujoča pa je krepitev njene skrajne različice. Od kod je prišel ta zasuk, kje ležijo družbeni vzroki za širitev skrajno desne miselnosti, kaj ta sploh sploh zagovarja in zakaj so njene ideje lahko problematične? Več v prispevku Klare Draškovič, ki se je pogovarjala s kanadskim novinarjem Michaelom Colbornom, ki raziskuje skrajno desna gibanja v Evropi.

Zaupanje v znanost je ključen dejavnik, ki odloča o tem, kako učinkovito se bomo ljudje odzvali na krize, kot so denimo pandemije ali podnebne spremembe. Pri tem je ključno informirano in ne slepo zaupanje v znanost. Konec koncev se na socialnih omrežjih različne teorije zarote širijo prav s t. i. kvaziznanstvenim pristopom, ki oponaša znanstveni govor. Viralno širjenje (tudi) lažnih novic prek digitalnih omrežij pa je sodobni pojav, ki ima vse bolj osrednjo vlogo pri oblikovanju naših predstav o dogajanju v svetu, tudi seveda, ko govorimo o znanstvenih spoznanjih in njihovi uporabi pri naslavljanju številnih izzivov, s katerimi se v sodobnem času srečujemo. Kakšno je dejansko zaupanje javnosti v znanost, kje in na kakšne načine družbena omrežja preoblikujejo naše načine informiranja in kakšen je vpliv lažnih novic, je v tokratnih Podobah znanja predstavil socialni psiholog dr. Nejc Plohl z oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.

Vas danes, drage poslušalke, dragi poslušalci, čaka kaj lepega, zanimivega, odgovornega? Če ste tako zgodaj odgovorili pritrdilno, bo dan poln, hitro bo minil in večer bo prinesel zadovoljstvo. Tisti, ki ste le vstali in ne veste, zakaj, razen da ne morete več spati, ste verjetno zastrigli z ušesi. Dan bo za vas tak, kot je bil včerajšnji in kot bo verjetno tudi jutrišnji. V svoji turobnosti se bo vlekel in na koncu, če bi vas vprašali, kako je bilo danes, bi le zavzdihnili, da nič posebnega, tako kot vsak drug dan. Vsi kdaj pa kdaj to doživimo. Življenje se ujame v ustaljene kolesnice, dolgčas napolni naše življenje in nič več nas zjutraj ne vleče iz postelje. S tem se moramo spopadati in še dobro, da moramo v službo, šolo, na tako ali drugačno delo, poskrbeti za otroka, bolne, ostarele, skrbeti zase, saj nas samo to drži pokonci. Brez tega bi se zaprli vase, izgubili polet. K sreči pridejo spet trenutki, ki nas prebudijo, potegnejo iz utečenosti in nam vlijejo nove moči. Kaj pa, če se nam to vleče, če se preveč navadimo na prekladanje iz dneva v dan, če nas zagrabi tisto obupno prepričanje, da nam življenje ne more nič več dati, če smo siti vsega, vseh in še najbolj sebe, če se zapremo v svoj svet in nočemo iz njega? Kaj pa takrat? Ni lahko, gotovo je le eno: da bom zelo težko kaj spremenil, če ne bo v meni vsaj malo zaupanja. Francoski mislec J. J. Rousseau je zapisal, da zaupanje dvigne dušo. Brez zaupanja, brez temeljne vere vase in še bolj v koga drugega je težko najti kaj smiselnega v življenju. Poglejmo samo današnje srečneže, ki z vsem nemirom čakajo, da bodo šli h komu na obisk. Brez zaupanja in vere, da bo to srečanje prineslo kaj lepega, se tega gotovo ne bi veselili. Že tako gremo prepogosto z bojaznijo, kako se bo vse skupaj razpletlo. A vseeno zvečer, ko pokličemo nazaj in se zahvalimo za lepe skupne trenutke, vemo, da je bilo to tisto, kar nas je zjutraj spreletavalo globoko v duši, ko smo se odpravljali na obisk. Zaupanje je bilo potrjeno in zato se je še bolj utrdilo. Nismo samo verjeli v tega človeka, zdaj verjamemo tudi vase. Še bolj zaupam sebi, da sem vreden zaupanja. V današnjem dnevu vam želim vsaj eno srečanje, ki vas bo utrdilo v zaupanju, najprej v drugega in s tem tudi vase. Najprej moramo iti ven, začeti prvi korak, vsaj poklicati, da bo to hrepenenje po zaupanju našlo potrditev.

Živimo v času, ko se nam vsem mudi, ko nimamo časa, ko lovimo svojo senco, ko imamo občutek, da zamujamo roke in termine. Vse to nas pripelje do velikih obratov in delujemo samo še na instantnih principih. Instantna kava, instantna juha, instantna zabava, pa instanten ... Naš svet in družba delujeta po načelu: pritisnem na gumb in se zgodi. Google vse ve, zdaj in takoj. Pritisnem na gumb in dobim odgovor o temperaturi snega na Aljaski, o korupciji v Argentini, o potresih. Vse to po najkrajši poti in zdaj. Po drugi strani ugotavljamo, da stvari niso vedno tako preproste in jih ne moremo doseči s pritiskom na gumb: starši ne morejo vzgajati otrok s pritiskom na gumb, na dopust tudi ne moremo iti, kadar bi si zaželeli ... Današnji evangelij pa nam ponudi v razmislek človeka, ki "vrže seme v zemljo" (Mr 4,26). Sejalec opravi svojo dolžnost in vrže seme, rast pa prepusti Bogu. Ko poseje seme, si želi, da bi zraslo in obrodilo sad, a za to ne more ničesar storiti, upajoč, potrpežljivo in ponižno čaka. Gre za krepost, ki je danes težko razumljiva in še težje sprejeta. Za papeža Janeza XXIII. govorijo, da prve dni po izvolitvi ni mogel spati. Skrb, ali bo dovolj dobro vodil Cerkev, mu ni dala spanca. Neke noči je le malo zadremal. Sanjalo se mu je, da je prišel k njemu Kristus in mu dejal: "Janez, Cerkve ne vodiš ti, ampak jaz! Kar mirno spi, ko boš opravil svoje delo!" Od takrat je bil papež, ki se je s pogumnimi dejanji zapisal v zgodovino Cerkve, miren. Zaupanje v Boga ne pomeni nedelavnosti. Pomeni, da bomo storili, kar moramo storiti. A takoj zatem moramo priznati, da ni vse v naših močeh. Sporočilo današnjega evangelija je pomenljivo tudi za današnji čas. Podoba o gorčičnem zrnu, "ki je manjše od vseh semen na zemlji", nam sporoča, da more Bog iz majhne stvari, ki jo imamo ljudje, narediti veliko stvar. Dobra beseda, ki jo izrečemo o drugem človeku, je lahko za nekoga začetek nove poti. Brez prvega koraka ni drugega, brez prvega koraka človek nikoli ne pride do cilja. Bodimo sejalci dobrote, optimizma in veselja tudi danes.

Božja beseda za današnji dan vabi, nagovarja v zaupanje v moč, seme dobrega.

Luka Dončić bo z Dallasom prvič zaigral v finalu Lige NBA, kjer bo nasproti Boston, ki je res zahteven tekmec. Igre Dončića in Dallasa ter njegove možnosti v finalu je komentiral trener in analitik Luka Bassin. Vabljeni k poslušanju!

Zaupanje je velika, čudovita beseda. Pomeni skupaj verjeti, ko sem povezana z drugim. In kako dragoceno je, da me druga oseba z zaupanjem podpira, ko pride dvom. Ko drugi izgublja upanje, pa mu lahko jaz pomagam. Čim nevarnejše je, čim bolj negotovo življenje, bolj se med seboj podpiramo. To je kot refleks, iščemo skupno dobro. Ne zapiram se samo v svoje lastno preživetje, upanje najdem tudi v srečanju, sodelovanju z drugimi. Skupaj smo, spoznali smo se, si zaupali, pomagali in se učili bolje poslušati, se slišati in prilagajati. Lepo je, če nimam okoli sebe samo žrtev, ki se sramotijo in zaničujejo drugačnost. Verjamem v dobro, prijazno ljubezen, ki daje, kar more, kar zna. Nočem biti žrtev, ki se umika in včasih celo sovraži druge, medtem ko se ji po glavi podijo užaljene misli, da je vse dala, a drugi nič ne vidijo. In potem zaničuje tudi sebe. V odnosih postane previdna, kot na preži. Bremeni jo čakanje, kdaj bo naredila kaj narobe, da jo bo spet nekdo zaničeval. Sramotili jo bodo, spregledali, ti obrnili hrbet. Zdi se mi, da me nima nihče rad. Ko pa se potopim v megleno, hladno jezero bolečine, pa me lahko preseneti mehkoba vode, občutek miru. Ta mir je treba najti v človeškosti. Kako velik korak je, da odprem oči za sočloveka. Se mu približam, mu sledim, ga spodbudim. Nisem samo užaljena, prenesem začetni strah, kaj bo, če bo, če me zavrne. Dajem luč, prijazno besedo, prijazen žarek svetlobe v najino srečanje. Pogum ne pomeni, da se ne bojim, a nočem biti ujetnica strahu. Pogumno storim, kar je treba storiti. Tvegam svoj ponos. Ne pobegnem. Upam, zaupam v neskončno srečo. To ni predrznost, nespamet, ampak jedro naše človeškosti. Poslušam več glasbe, saj je pogosto temelj iskanja miru in harmonije in odpira vrata v presežno. Duša se zazre v globino, da osvetli duha. Luč osvetli pot iz labirinta tesnobe.

Barbara Godler iz Škofijske karitas Celje je predstavila program Zupanje, s katerim Karitas pomaga družinam in posameznikom v večjih nesrečah in stiskah.

V Svetovalnici je bil z nami dr. Uroš Perko, govorili pa smo o partnerskem odnosu, ki je v današnjih časih večkrat na preizkušnji. Razlogov je veliko, a pomembno je ohranjanje bližine in krepitev zaupanja. O tem s tokratnim gostom dr. Urošem Perkom.

Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. V današnjem jutru bi vas lahko vprašala, ali ste kdaj komu zadali življenjsko hud udarec in zlorabili njegovo zaupanje, pa vas ne bom. Človek o svojih slabih lastnostih nerad govori. Lažje je pisati in govoriti o drugih, mar ne? Rade volje pa verjamem, da bi mi v trenutku odgovorili na vprašanje, ali ste tudi vi med tistimi, ki jim je bil že zadan življenjsko hud udarec, in ali so vas kdaj prizadeli ljudje, ki ste jim zaupali? Tokrat pustimo ob strani vsakodnevno medsebojno zbadanje na delovnem mestu ali sosedovo zavist in poglejmo nekoliko globlje. Bolečina najtežjih življenjskih udarcev in zlorabljenega zaupanja je veliko resnejša od vaških zdrah in predolgih jezikov. Ko nam kdo zada življenjsko hud udarec, ko nam kdo uniči ideale in izigra naše zaupanje, je dvig s tal izjemno težak. Toliko bolj, ker na udarec največkrat nismo pripravljeni. Iz preprostega razloga: ker niti pomislimo ne, da drugi sploh ne opazijo naše plemenitosti, naše žlahtnosti. Na poti k lastni žlahtnosti se nenehno spotikamo, padamo, izpodrivamo drug drugega in si zadajamo udarce. Najtežji življenjski udarci navadno ne puščajo modric ali zlomljenega nosu, puščajo pa globoke brazgotine in hromijo našo plemenitost. Lahko pa tudi zarišejo blage poteze na obraz. Da, življenjski udarci nas lahko tudi mehčajo, na zunaj. V svoji notranjosti pa postajamo bojevniki. A ne vsi. Mnogi samo nemočno in tiho sedijo na stolu v kotu svojega življenja. Sedijo vse do zadnjega udarca, ki jim spodnese stol, da pristanejo na tleh. Sami, brez zaupanja v druge. In kar je še huje: brez zaupanja vase. Kako in kje, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, najti ponovno zaupanje vase in pravi stol, s katerega ob življenjskih udarcih ne bomo padli na tla? Po kateri poti naj hodimo, da se ne bomo spotikali? In kako naj hodimo, da ne bomo spotikali drugih? Kako ponovno, za začetek, zaupati lastni moči? Kar je bila rešitev zame, ne pomeni, da bo rešitev za vas, če ste trenutno na tleh. Z vami lahko samo podelim svoja občutja, kako je, ko te prizadenejo ljudje, ki si jim zaupal. Ob najhujšem življenjskem udarcu se je zamajala tudi moja vera in zaupanje v Gospoda, ki je dovolil, da se je moja noga ujela v zanko (prim. Prg 3,26). A le tako, ujeta v zanko, sem lahko ohranila svojo žlahtnost, potemtakem ne smem biti preveč jezna nanj. Kakor tudi nisem več jezna na tiste, ki so zlorabili moje zaupanje. V današnjem jutru sta moja strumnost in preudarnost, ki mi ju je uspelo dobojevati, moji duši življenje in mojemu vratu okras (prim. Prg 3,21–22). Tudi vam želim, da bi na vrvico svojega ovratnega nakita nanizali vse življenjske udarce in dobojevali zaupanje vase.

Medtem ko vlada dozdajšnje delo ocenjuje za uspešno, se javnost s to oceno ne strinja. Zaupanje v vse politične institucije občutno pada. Preverjamo vzroke in posledice, tudi glede zahtev v javnem sektorju, ki stopnjuje pritiske za ureditev plač. Stopnjujejo se tudi priporočila prebivalcem Strug, naj se dokončno preselijo. Kako, kam in kaj s tistimi, ki bi radi šli, a niso na seznamu? V kritičnem pregledu tedna tudi o izzivih nadaljnje širitve Evropske unije, odzivih na migracijski dogovor v sosednji državi in o vojaškem vidiku dogajanja na Bližnjem vzhodu.

Vlada Roberta Goloba je doživela več sprememb, saj so štirje resorji v nekaj dneh dobili oziroma izgubili ministre. Iz vladne ekipe so odšli Irena Šinko, Uroš Brežan in Sanja Ajanović Hovnik, prišla pa je Valentina Prevolnik Rupel. Golob je slednji ob predaji poslov dejal, da verjame, da bodo imeli vsi prebivalci Slovenije in pacienti od nove ekipe na ministrstvu za zdravje takojšnje in konkretne koristi. Verjeti v nekoga, zaupati mu - to je bilo odločilno pri izbiri ali odstranitvi ministrov, pravi Golob. Zato tokrat o zaupanju po Golobu.

Posnetek pogovora z naslovom "(Ne)zaupanje v znanost" v oddaji ARS humana, 3. programa Radia Slovenija - Programa ars. Oddajo, ki je bila prvič na sporedu 4.9.2023, je vodil Gregor Podlogar, sodelovala pa sva Tomaž Grušovnik in Sašo Dolenc.

Morda ali ste že slišali zgodbo o akrobatu, ki je med hojo po viseči vrvi izvajal različne osupljive podvige. Ko je v nekem trenutku svojega nastopa naslovil množico z vprašanjem, kdo je prepričan, da lahko na drugo stran prepada na svojih ramenih varno prenese kogarkoli, so vsi dvignili roko. Ko pa je navzoče vprašal, kdo je pripravljen biti prostovoljec, so vse roke ostale spuščene. Pogosto besedo vera enačimo z besedo prepričanje kot da bi šlo za sopomenki. Toda besedi sta različni in ta razlika je pomembna. Vera ni prepričanje brez dokazov, ampak zaupanje brez zadržkov. Razlika med prepričanjem in vero je razlika med ostati na svojem sedežu in splezati na ramena akrobata na žici. Pri veri ne gre za prepričanje o določenih stvareh; ampak za zaupanje v nekoga. Vera ni lastnina; je zmožnost zaupanja, ki pa ni stalna. Zato je naša vera v določenih dneh močnejša kot v drugih dneh. Svojo vero v določeniih okoliščinah živimo popolneje kot v nekaterih drugih. Vera, če jo razumemo pravilno, je glagol. Je nekaj kar delamo. Ni nekaj kar z gotovostjo imamo, enkrat za vselej in v vseh okoliščinah. Je nekaj kar počnemo včasih lažje kot drugič, včasih bolj uspešno kot v nekih drugih okoliščiah. Človeška krhkost nam redko dovoljuje kaj več od tega. Vsi smo zmožni zaupati; toda nihče od nas ne zaupa zmeraj. Ko je apostol Peter poskušal hoditi po vodi proti Jezusu (Mt 14,22-33), je njegova vera bila precej močna - vsaj za časa. Potem pa jo je načel dvom in strah je prevzel nadzor. Ko je Petrova vera vse bolj in bolj slabela, se je vse bolj in bolj potapljal. In celo takrat, kljub vsem svojim dvomom in strahovom, je Peter še vedno vsaj malo zaupal. Ni mogel zaupati popolnoma. Zaupal pa dovolj dolgo in dovolj dobro, da je lahko zaklical: “Gospod, reši me!” Bil je rešen kljub svoji spremenljivi veri. Nekdo je bil povabljen, da v sedmih besedah ali manj, povzame bistvo evangelija. Odziv se je glasil tako: “Bog ima zadnjo besedo.” In potem je svojo izbiro pojasnil tako: “V Jezusovi smrti in vstajenju je očitno, da je Bog takšen Bog, ki vztraja pri tem, da ima zadnjo besedo. Nedvomno lahko predzadnja beseda pripada marsičemu drugemu - obupu, odtujitvi, prizadetosti, zlu, celo smrti. Toda naš Bog vztraja, da je njegova beseda zadnja in to je zmeraj beseda upanja, sprave, zdravljenja, dobrote in življenja.” Sta dva načina, ki nam prinašata uteho v navzočnosti strahu. Ena oblika tolažbe je reči, da bo vse dobro - operacija bo uspešna, odnos bo obnovljen, najhujši strahovi se ne bodo uresničili. Toda le redko kdaj lahko damo takšno uteho. Druga oblika tolažbe pa je pokazati zaupanje, kot ga je apostol Pavel, ki je v pismu Rimljanom napisal: “Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.” (Rim 8,38.39)

Raziskave potrjujejo, da je redno gibanje nujno potrebno za zdrav razvoj mladostnikov. Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da je vsak otrok oziroma mladostnik gibalno aktiven vsak dan vsaj 60 minut. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi športni klubi in organizirane športne aktivnosti. Kako otroka, ki vstopa v šolsko obdobje, primerno spoznati s temi možnostmi? Kje postaviti mejo med zdravim gibanjem in pretiranim treningom? In nenazadnje, kako preprečiti spolne in druge zlorabe mladih športnikov, kakršne so v zadnjem obdobju prišle v javnost? O teh in drugih vprašanjih, povezanih z zaupanjem med mladim športnikom, trenerjem in starši, voditelj Jure Jeromen s sogovorniki. Gostje: dr. Tanja Kajtna, psihologinja s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani; dr. Gregor Jurak, športni pedagog, vodja raziskovalne skupine SLOfit; Mojca Mavrič, nekdanja olimpijka v športni gimnastiki Posneli smo tudi izjavo doktorja Uroša Perka. Novinarka Tina Jereb, ki je razkrila jeseniški primer nekdanjega trenerja in ravnatelja, zaradi zaščite primera oziroma skorajšnjega zaslišanja na sodišču, zadeve ni želela komentirati.

Slovenci imamo po nedavno narejenih raziskavah med vsemi državami Evropske unije precej negativno mnenje o znanstvenikih in znanstvenicah oziroma o znanosti nasploh, a kot vemo, je znanost ključno zaznamovala človekovo dojemanje sveta, družbe in samega sebe, pa čeprav je bila povezana tudi z ekonomskimi interesi. V pogovoru, v katerem sodelujeta dr. Sašo Dolenc in dr. Tomaž Grušovnik, razmišljamo o nezaupanju oziroma zaupanju v znanost in njenem pomenu v zgodovini ter predstavljanju le-te v javnosti. Slika: Pogled v vesolje, ki jo je objavil Camille Flammarion v svoji knjigi Atmosfera: popularna meteorologija (1888), vir: Wikipedija

Mateja Korošec, profesorica defektologije, Center Korak v Kranju vodi že dvajset let. V teh letih je bilo v program dolgotrajne rehabilitacije vključenih 94 ljudi s pridobljeno možgansko poškodbo. Dolgotrajna rehabilitacija in vračanje posameznikov v samostojnost sta dolgoročen projekt, ki bi moral zanimati državo. Žal pa so v Sloveniji le trije samostojni centri in trije oddelki. Dobršen del Slovenije je tako še vedno siva lisa. V Centru Korak s trajnostnim modelom rehabilitacije zaposleni sledijo novostim in sodobnim smernicam na področju rehabilitacije. Njihovo strokovno delo dopolnjujejo številni prostovoljci ter klub En korak več. Ta tudi s podporo svojcev utrjuje prepoznavnost Centra Korak ter njihova prizadevanja za uspešno rehabilitacijo uporabnikov na Gorenjskem.

Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. V današnjem jutru bi vas lahko vprašala, ali ste kdaj komu zadali življenjsko hud udarec in zlorabili njegovo zaupanje, pa vas ne bom. Človek o svojih slabih lastnostih nerad govori. Laže je pisati in govoriti o drugih, mar ne? Rade volje pa verjamem, da bi mi v trenutku odgovorili na vprašanje, ali ste tudi vi med tistimi, ki jim je bil že zadan življenjsko hud udarec, in ali so vas kdaj prizadeli ljudje, ki ste jim zaupali. Tokrat pustimo ob strani vsakdanje medsebojno zbadanje na delovnem mestu ali sosedovo zavist in poglejmo nekoliko globlje. Bolečina najtežjih življenjskih udarcev in zlorabljenega zaupanja je veliko resnejša od vaških zdrah in predolgih jezikov. Ko nam kdo zada življenjsko hud udarec, ko nam kdo uniči ideale in izigra naše zaupanje, je dvig s tal izjemno težak. Toliko bolj, ker na udarec največkrat nismo pripravljeni. Iz preprostega razloga, ker niti pomislimo ne, da drugi sploh ne opazijo naše plemenitosti, naše žlahtnosti. Na poti k lastni žlahtnosti se nenehno spotikamo, padamo, izpodrivamo drug drugega in si zadajamo udarce. Najtežji življenjski udarci navadno ne puščajo modric ali zlomljenega nosu, puščajo pa globoke brazgotine in hromijo našo plemenitost. Lahko pa tudi zarišejo blage poteze na obraz. Da, življenjski udarci nas lahko tudi mehčajo, na zunaj. V svoji notranjosti pa postajamo bojevniki. A ne vsi. Marsikdo samo nemočno in tiho sedi na stolu v kotu svojega življenja. Sedijo vse do zadnjega udarca, ki jim spodnese stol, da pristanejo na tleh. Sami, brez zaupanja v druge. Še huje: brez zaupanja vase. Kako in kje, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, najti novo zaupanje vase in pravi stol, s katerega ob življenjskih udarcih ne bomo padli na tla? Po kateri poti naj hodimo, da se ne bomo spotikali? In kako naj hodimo, da ne bomo spotikali drugih? Kako spet, za začetek, zaupati svoji moči? Kar je bila rešitev zame, ne pomeni, da bo rešitev za vas, če ste trenutno na tleh. Z vami lahko samo podelim svoje občutke o tem, kako je, ko te prizadenejo ljudje, ki si jim zaupal. Ob najhujšem življenjskem udarcu sta se zamajala tudi moja vera in zaupanje v Gospoda, ki je dovolil, da se je moja noga ujela v zanko (prim. Prg 3,26). A le tako, ujeta v zanko, sem lahko ohranila svojo žlahtnost; potemtakem ne smem biti preveč jezna nanj. Kakor tudi nisem več jezna na tiste, ki so zlorabili moje zaupanje. V današnjem jutru sta moja strumnost in preudarnost, ki mi ju je uspelo pribojevati, za mojo dušo življenje in moj vrat okras (prim. Prg 3,21–22). Tudi vam želim, da na vrvico svojega ovratnega nakita nanizate vse življenjske udarce in si pribojujete zaupanje vase.

S tremi razstavami na različnih prizoriščih v Novi Gorici in Gorici se danes začenja 23. mednarodni festival sodobnih umetniških praks Pixxelpoint. Njegova nosilna tema je Zaupanje & tveganje, festival pa so razdelili v dva sklopa in bo trajal do 26. novembra. V torek so na Ptuju slovesno odprli Kabinet Stojana Kerblerja. Stojan Kerbler je mestu podaril 1.650 avtorskih fotografij in dokumentacijo o svojem umetniškem delu. Dragoceno zapuščino si je mogoče ogledati v zgradbi, kjer deluje tudi Galerija mesta Ptuj. Včeraj se je začel 33. Ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe. Danes izpostavljamo filma Zbornica in Moja soba. Foto: Mestna galerija Nova Gorica

Premier Robert Golob koaliciji prav zdaj predstavlja ključne ukrepe, ki jih za blaženje draginje uvaja Evropska unija. Koalicija pretresa tudi aktualno dogajanje na domačih tleh, pričakovati je povezovalne korake pred prihajajočima interpelacijama dveh ministric in tremi referendumi. Druge teme: - Zaupanje v Radiotelevizijo Slovenija kot celoto upada, poslušanost nacionalnega radia pa raste - V Združenih državah Amerike še ni zmagovalca vmesnih volitev - bolje kaže republikancem, demokrati uspešnejši od pričakovanj - Italijanski arheologi odkrili največje nahajališče bronastih kipov iz etruščanske in rimske dobe doslej

Verjamem, da je plezalna naveza sveta. Tega me je naučil moj mentor, ko sem bila še alpinistična tečajnica. Razumem pa tudi vprašanje, kako je lahko sveto nekaj, kar je na zemlji, kar je otipljivo, kar je mogoče povsem razumsko razložiti. Zakaj bi kdo dajal nečemu takemu tako velik, morda celo pretiran pomen? Gre za človeka, ki ju povezuje vrv. Potrebujeta jo zato, da varno preplezata steno ali kot včasih pravimo alpinistke in alpinisti, rešita problem. Eden pleza, drugi ga varuje. Če prvi pade, ga drugi zadrži. Ko prvi prepleza raztežaj ali dolžino vrvi, ki ju povezuje, drugi pripleza do njega in naprej nadaljuje kot prvi. Tako si pošteno in enakopravno razdelita naloge v želji, da bi dosegla rob stene. Stena je lahko zelo prijazna, lepa, ponuja navdihujoče razglede ali pa je nevarna. Nepredvidljiva in divja. Naveza mora biti pripravljena na vse. In vrv, ki je med soplezalcema, mora zadržati morebitni padec in ponujati varnost, brez katere si stene ne bi upala preplezati. Ali ni tako tudi v življenju? Znajdemo se pred težavami, ki jih sami ne moremo rešiti. Da jih lahko rešimo, moramo pogosto biti kot alpinisti – popolnoma moramo zaupati tistemu, ki drži drugi konec vrvi, in verjeti moramo, da bo vrv zdržala vse preizkušnje in morebitne padce. Naveza lahko deluje samo tako ali pa sploh ne. In vrv lahko razumemo vsak po svoje – vrv je lahko vera, lahko je ljubezen, lahko je hvaležnost, lahko je sreča, zaupanje ... Ali pa vse skupaj. Vrv je tisto, kar nas povezuje in zaradi česar zmoremo veliko več, kot bi zmogli, če je ne bi bilo. Zaupanje, zaradi katerega ima vrv smisel, pa je tisto, kar vse našteto povezuje v celoto, ki se ji reče naveza. Temu lahko rečemo tudi prijateljstvo, partnerstvo, starševstvo ali zaupanje v boga, da nam kljub vsem preizkušnjam hoče dobro. Naveza je življenje in življenje je naveza. Visoko v stenah ali v vsakdanjem življenju v dolini. Ko sem bila tečajnica, tega nisem ravno razumela. Danes trditev, da je naveza sveta, kot alpinistična inštruktorica poskušam pojasniti mladim iskalcem najlepših prehodov v stenah. Ker vem, da bodo navezo potrebovali tudi takrat, ko bodo v dolini. Morda je – tako kot jaz – ne bodo takoj razumeli. Vendar bodo prej ali slej spoznali njen pomen in takrat bodo tudi sami znali poiskati svetost v tistem, kar nas povezuje in dela naše življenje smiselno. V gorskih stenah ali pa v tistih drugih, nič manj strmih in nevarnih previsih, ki jih prinaša življenje.

Ležim v spalni vreči 4500 metrov visoko v dolini Rakuholta v gorovju Cordillera blanca v Peruju, ob jezeru Shaqsha. Ura je osem zjutraj in zavedam se, da sva s soplezalcem nekoliko pozna za "naskok" na želeni hrib. Počutje soplezalca oznanja, da danes ni dan za tovrstno početje. Razmišljam ... Kaj tiči za dnevi, kot je ta? Kolikor se poznam, težko sprejmem, kadar v hribih ne gre vse po načrtu. Vendar je vedno v ozadju nek namen. Na telefonu imam shranjenih nekaj fotografij strani iz knjige Vedno z Jezusom. Pobrskala sem po njih in našla besede za današnji dan (14.7.): "Bodi miren v moji navzočnosti in potrpežljivo čakaj name. Mir je dobrina, ki jo je v svetu le težko najti. Številni ljudje presojajo sebe in svoj dan glede na to, koliko so v njem dosegli. Počitka v moji navzočnosti po navadi ni med temi dosežki. Pa vendar je prav ta sveti počitek lahko vir tolikerih blagoslovov! V moji navzočnosti prebivata mir in veselje, a najdeš ju lahko le, če se potopiš v globine svoje notranjosti. Za to mi moraš tudi zaupati. Namesto da se vznemirjaš in besniš, kadar se tvoji načrti izjalovijo, potrpežljivo čakaj name, da posežem v dogajanje. Čakaj v upanju, da pridem, saj sem tvoj Bog in rešitelj. Bodi prepričan, da te bom uslišal. Morda ti ne bom odgovoril tako hitro, kot bi si želel, zagotovo pa ti bom odgovoril tako, kot je najbolje zate. (...)" Prebrane besede so me toliko pomirile, da sem brezpogojno sprejela položaj. Danes pač ni dan za plezanje v prvenstvenih smereh. Zakaj ne? Morda ni konkretnega razloga za to, morda bi kljub slabemu počutju odprla novo smer na hrib, če bi se za to odločila. A je Njegova beseda večja od dejanja. Že samo spoznanje in sprejetje, da dosežki v dnevu niso merilo za to, kdo in kaj smo ... Ponotranjenje Njegove besede je večje od dejanja samega. Iz prebranega mi je v mislih ostalo "Zaupaj." Sprejmem, zaupam! Da lahko govorimo o povezanosti z Gospodom, moramo do neke mere občutiti ranljivost. Paradoks je v tem, da se ravno v tej ranljivosti skriva naša moč. Ljudje, ki lahko govorijo o svoji ranljivosti, so namreč globoko v sebi zelo močni, prav zaradi te zmožnosti. Si zmožen govoriti o ranljivosti ali ne? V tem tiči razlika. Ob predlogu, da tudi sama podelim kakšno misel glede lastne duhovnosti, sem se najprej malo prestrašila. Ljudje namreč duhovnost tako različno dojemamo in smo s Svetim tako različno povezani, da bi lahko komu še storila krivico, če bi svoje ozko znanje delila z množico. Pa vendar, sem razmišljala, saj ne gre za znanje. Duhovnost se ne meri glede na količino znanja, ki ga imamo o njej. O duhovnosti lahko govori vsak, ki se ji odpre. Sama verjamem v resnico, da vsak izmed nas v sebi nosi tempelj svetega, ki se izraža v naši dobroti, naši radosti, našem verovanju v dobro in zaupanju v dobro. Brez tega bi namreč težko preživeli. In zame je že to izraz vere. Ker pa sem ravno v gorskem svetu, bom z vami podelila, kako pomembna je zame vera v hribih. Hribi meni osebno pomenijo zelo svet, a seveda tudi zelo nepredvidljiv prostor, zato je v moji navadi, da se vanje (nagibam se bolj k alpinizmu) ne odpravim, ne da bi izročila svojo varnost ter varnost svojih soplezalcev Njemu. Velikokrat tudi prosim za konkretna znamenja, kadar se v hribih ne morem odločati po svoji intuiciji. Samo izročanje varnosti in omenjene prošnje mi prinašajo notranjo pomiritev in sprejetje danosti. Menim, da je občutek varnosti, ki mi ga omogoča duhovnost, v hribih verjetno ključnega pomena, zato se je tako oprijemam. Predvsem se zavedam, da je moja moč Njegova moč. Pomembno mi je, da vsak dan, ki ga preživim ali v hribih ali v dolini, vključim v svoje delovanje in odločanje Njegovo voljo. Zanjo prosim s kratko molitvijo, po navadi že pri zajtrku. Ljudje imamo veliko prostora za svojo voljo, to je Gospodova milost, ki nam je dana, a seveda to ne pomeni, da smo se vedno zmožni odločati tako, kot je najbolje za nas in za druge. Zato je pomembno zaupanje v Gospodovo voljo ter izročanje dogodkov tudi v Njegove roke. Potem pa lahko čakamo in zgodilo se bo tako, kot je najbolje za nas. Zaupajmo!

Smo v supervolilnem letu, v katerem bodo novembra tudi lokalne volitve. Volivke in volivci bodo izbirali ljudi, ki bodo v prihodnjem mandatu sprejemali odločitve na lokalnem nivoju. Ni pa nujno, da se z volitvami konča sodelovanje pri sprejemanju odločitev v občini, krajevni ali mestni četrti. Participativni proračun je mehanizem, ki omogoča, da ljudje predlagajo, za katere projekte porabiti del javnih sredstev. Kako ta mehanizem deluje, kako se izvaja, kaj so prednosti in kje se zatika? To nam je razložila Maja Cimerman z Inštituta Danes je nov dan, ki med drugim oblikuje različna orodja za krepitev sodelovanja in demokratičnega odločanja."Če ljudem pokažemo, da lahko spremenijo stvari na bolje, bodo začeli sodelovati"Smo v supervolilnem letu, v katerem bodo novembra tudi lokalne volitve. Volivke in volivci bodo izbirali ljudi, ki bodo v prihodnjem mandatu sprejemali odločitve na lokalnem nivoju. Ni pa nujno, da se z volitvami konča sodelovanje pri sprejemanju odločitev v občini, krajevni ali mestni četrti. Participativni proračun je mehanizem, ki omogoča, da ljudje predlagajo, za katere projekte porabiti del javnih sredstev. Kako ta mehanizem deluje, kako se izvaja, kaj so prednosti in kje se zatika? To nam je razložila Maja Cimerman z Inštituta Danes je nov dan, ki med drugim oblikuje različna orodja za krepitev sodelovanja in demokratičnega odločanja.

Kaj sploh pomeni, da verjamemo oziroma zaupamo znanosti? -- Z vašo podporo pripovedujemo zgodbe o znanosti na zanimiv in razumljiv način : kvarkadabra.net/podpri/ --

Zaharija je dvomil, da lahko Bog tako korenito poseže v življenje njegove …

Pandemija Covida-19 je med drugim prinesla, tako se zdi, povečano nezaupanje ljudi v avtoritete nasploh. Ena od teh je znanost. V teh časih sta posebej na udaru medicinska in farmakološka znanost, katerih spoznanja se na koncu spremenijo v ukrepe.Kje tičijo vzroki? So se ljudje začeli znanosti bati? Kako naj znanost doseže ljudi, jim postane bolj razumljiva in si povrne zaupanje na področjih, kjer je to zaupanje izgubila?

Vas danes, drage poslušalke, dragi poslušalci, čaka kaj lepega, zanimivega, odgovornega? Če ste tako rano pritrdilno odgovorili, bo dan poln, hitro minil in večer bo prinesel zadovoljstvo. Tisti, ki ste le vstali in še to ne veste zakaj, razen to, da ne morete več spati, ste verjetno zastrigli z ušesi. Dan bo za vas tak, kot je bil včerajšnji in bo verjetno tudi jutrišnji. V svoji turobnosti se bo vlekel in na koncu, če bi vas vprašali, kako je bilo danes, bi le zavzdihnili, da nič posebnega, da tak kot vsak drugi dan. Vsi smo kdaj pa kdaj deležni tega zadnjega. Življenje se ujame v ustaljene kolesnice, dolgčas napolni naše življenje in nič več nas zjutraj ne vleče iz postelje. S tem se moramo spopadati in še dobro, da moramo v službo, šolo, na tako ali drugačno delo, poskrbeti za otroka, bolne, ostarele, skrbeti zase, saj nas to edino drži pokonci. Brez tega bi se zaprli vase, izgubili ves polet. Na srečo pridejo spet trenutki, ki nas prebudijo, potegnejo iz utečenosti in vlijejo nove moči. Kaj pa, če se nam to vleče, če se preveč navadimo na prekladanje iz dneva v dan, če nas zagrabi tisto obupno prepričanje, kako nam življenje ne more nič več dati, če smo siti vsega, vseh in še najbolj samega sebe, če se zapremo v svoj svet in nočemo iz njega? Kaj pa takrat? Ni lahko, gotovo je le eno, da bom zelo težko kaj spremenil, če ne bo v meni vsaj malo zaupanja. Francoski mislec J. J. Rousseau je zapisal, da zaupanje dvigne dušo. Brez zaupanja, brez temeljne vere vase in še bolj v koga drugega je težko najti kaj smiselnega v življenju. Poglejmo samo te današnje srečneže, ki z vsem nemirom čakajo, da bodo šli h komu na obisk. Brez zaupanja in vere, da bo to srečanje prineslo kaj lepega, se tega gotovo ne bi veselili. Že tako gremo prepogosto z bojaznijo, kako se bo vse skupaj razpletlo. A vseeno zvečer, ko pokličemo nazaj in se zahvalimo za lepe skupne trenutke, vemo, da je bilo to tisto, kar nas je zjutraj globok v duši spreletavalo, ko smo se odpravljali na obisk. Zaupanje je bilo potrjeno in zato se je še bolj utrdilo. Nismo samo verjeli v tega človeka, sedaj verjamemo tudi vase. Še bolj zaupam sebi, da sem vreden zaupanja. Želim vam v današnjem dnevu vsaj enega srečanja, ki bi nas utrdil v zaupanju, najprej v drugega in s tem tudi vase. Najprej moramo iti ven, začeti prvi korak, vsaj poklicati, da bo to hrepenenje po zaupanju našlo potrditev.

Marko Pirc zadnji dve leti živi v Stockholmu, zaposlen je v podjetju Profoto. Ponujajo profesionalno studijsko opremo, v zadnjih letih pa se širijo tudi k manj profesionalnim uporabnikom. Pravi, da bo tradicionalna fotografija ostala na sicer visoki ravni, a napredek vidi le še pri mobilni fotografiji. Pogovarjamo se tudi o izjemno visokem zaupanju Švedov (tudi) v tehnologijo in o podkastu, ki ga ustvarja s kolegom Lenartom Kučićem.

Večkrat slišim pritožbe nad odnosi, ki vladajo med ljudmi na delovnem mestu, na odgovornih položajih, v politiki in seveda tudi v družini. Opazil sem, da tisti, ki so na odgovornih mestih, svojim podrejenim pravzaprav ne zaupajo, marveč jih nadzorujejo in včasih celo šikanirajo. Največkrat iz strahu, da bi napredovali in jih tako izrinili z njihovih visokih položajev. Toda kako naj človek dela in se razvija v takem ozračju? Moja izkušnja je, da je za vsak ploden in ustvarjalen odnos bistveno zaupanje. Če med ljudmi vlada zaupanje, se bo v njih sprožil nesluten potencial, ki ga nosijo v sebi in bo končno presenetil tudi odgovorne, ki (še) ne zmorejo brezpogojno zaupati. O tem, kako pomembno je zaupanje, priča tudi ta presunljiva zgodba: Bilo je na fronti in vojak je prišel v štab ter poročal oficirju: »Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča«, gospod oficir. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat«. »Dovoljenje zavrnjeno«, je odgovoril oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za vojaka, ki je verjetno mrtev«. Ta je kljub temu odšel in se čez nekaj ur vrnil smrtno ranjen, s sabo pa je z nadčloveškimi napori prinesel še truplo svojega prijatelja. Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. A sedaj nisem izgubil samo njega, ampak bom tudi tebe. Povej mi, ali je bilo vredno, da si šel in prinesel njegovo truplo?« Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod oficir. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »Jack, vedel sem, da boš prišel«. Ta zgodba nam je lahko v spodbudo. Če bi brezpogojno zaupali drug drugemu doma, na delovnem mestu, na odgovornih položajih, bi lahko razvili tiste skrite in neslutene talente in zmožnosti, ki tlijo v nas, a pogosto prav zaradi nezaupanja med nami ne pridejo do izraza. Zaupam in verjamem, da je lahko drugače.

https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/blog/categories/dnevi-med-letom-a

Zaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular.

Dostikrat se soočamo z utrujenostjo, s strahom, celo z izgorelostjo. Normalno je, da smo …

Dovolj je dnevu njegova lastna teža, pravi Jezus. Naj torej ne kličemo nase skrbi in bremen, ki nas čakajo v prihodnosti, sicer naporov ne bomo vzdržali. Jezusovo priporočilo lahko upoštevamo le, če imamo zaupanje v prihodnost. Umberto Galimberti, italijanski filozof in psihoanalitik, pripoveduje, kako je njegovo generacijo mladih pred šestdesetimi leti prihodnost pričakala z odprtimi rokami. V mislih ima italijanski povojni gospodarski čudež. Zdaj pa nas obvladuje nihilizem, a ne filozofski in teoretičen, ampak nihilizem, ki izhaja iz pomanjkanja perspektive. To mladi čutijo. Ne vsi enako. Nekaterim se odpirajo neslutene možnosti, večini pa ne. In če ni motiva, tudi ni energije, v svoji terapevtski praksi ugotavlja Galimberti. Sprašuje se, ali še smemo zaupati tej kulturi in družbi? Nikakor ne, odgovarja; pred nami je zaton Zahoda. Galimberti povzema po Nietzscheju, za katerega nihilizem ni svetovnonazorsko zanikanje Boga, ampak odsotnost smotra, ki ima vedno opraviti s prihodnostjo. Galimberti opozarja, da prihodnost ni le vlaganje v infrastrukturo in nove tehnologije. Praznine smisla po Galimbertiju ne more napolniti ekonomija, kajti smisel je izrazito religiozna kategorija, zato ga lahko po njegovem prepričanju napolni le religija. Izvirni greh Galimberti vidi v tem, da je zahodna družba organizirana le še okrog ekonomije, ki se osredinja okrog ene in edine vrednote, denarja. Družba, ki temelji na eni vrednoti, pravi Galimberti, ne stoji pokonci, temveč se počasi seseda sama vase. Kaj je za človeka storila religija, se sprašuje Galimberti. Vera je v kategorijo časa vnesla absolutno prihodnost, eshatološki načrt, ki bo na koncu izpolnjen tako, kot je bil razodet na začetku. Ko realni čas vključimo v eshatološki načrt, konkretna zgodovina dobi religiozno razsežnost, s tem pa tudi svojo osmislitev. To pa danes izgubljamo. S krčenjem liturgije, cerkvenega petja, povezanosti v duhovno občestvo in solidarno skupnost se je po Galimbertijevem prepričanju izgubila religiozna razsežnost, ki je nekoč pomagala prenašati tesnobo in srhljivost sveta. Padec Boga v dušah ni nič drugega, dodaja Galimberti, kot redukcija duševnosti na golo tehnično mišljenje, ki uničujoče skrajšuje bivanjski čas; namesto večnosti nam preostane le nekaj desetletij naporov, posejanih s trenutki bežnih užitkov, brez smiselnega konca. Tega pa lahko da le religiozna razsežnost. Ni nam treba koprneti v strahu, kdaj se bo zgodil zaton naše zahodne civilizacije. Ta v resnici lahko pride, a ne bo mogel načeti smisla in upanja, ki ga po veri, ne glede na vse, nosimo v svojih dušah.

Potem ko je epidemiolog Mario Fafangel zaradi nestrinjanja s številnimi vladnimi ukrepi izstopil iz strokovne skupine za covid-19, je pristojni minister že imenoval novo članico. Zamenjala ga je epidemiologinja Irena Grmek Košnik. Ostale teme: - Mariborska sodnica ustavila prekrškovni postopek zoper dijaka, ki je februarja sodeloval na mirnem protestu za vrnitev v šolo. - Začelo se je zbiranje podpisov za razpis referenduma o zakonu o vodah. - Vodstvo nemških krščanskih demokratov za kanclerskega kandidata na parlamentarnih volitvah podprlo vodjo stranke Armina Lascheta- - Do večera možne padavine, jutri sprva sončno, sredi dneva in popoldne znova oblačno s plohami

https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/blog/categories/dnevi-med-letom-a

"Gradili bomo zaupanje. Zaupanje med nami. To je edina pot, ki nam daje jamstvo, da nam bo bolje. Če bomo povezani in solidarni, ni razlogov, da bi se bali prihodnosti." Tanja Fajon, predsednica Socialnih demokratov, v novoletni poslanici in čestitki ob praznikih.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: »Gospod, Gospod«, temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Vsak, kdor posluša te moje besede in jih spolnjuje, bo torej podoben pametnemu človeku, kateri si je postavil hišo na skalo. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter se zagnali v ono hišo: in ni padla, zakaj imela je temelj na skali. Vsak, kdor posluša te moje besede in jih ne spolnjuje, pa bo podoben nespametnemu možu, kateri si je postavil hišo na pesek. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter butnili v ono hišo: in padla je in njena podrtija je bila velika. (Mt 7,21.24-27) VEČ: https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/adventni-spletni-misijon-2020

Z vodjo službe za odnose z javnostmi UKC Ljubljana o komuniciranju v času novega koronavirusa. S čim se ukvarjajo na dnevni ravni, kako se...

Pri delu na daljavo smo bolj učinkoviti, a manj zadovoljni. Kako delo na daljavo organizirati tako, da bo dolgoročno vzdržno? Katera orodja so najbolj primerna za komuniciranje? Kaj smo se glede dela na daljavo že naučili in kaj je ključni izziv za naprej? Odgovarjata Marko Derča, partner v svetovalnem podjetju A. T. Kearney in Igor Pauletič iz podjetja FrodX.

Mož, ki ga je težko ujeti. Je človek, ki se pogosto sprehaja po svetu, pravi sam. Prihaja iz Ptuja, je geopolitični ekonomist, svetovalec, manager, predavatelj in kolumnist. Prisoten doma in na tujem. Dr. Laris Gaiser. Kalil se je kot svetovalec v italijanski vladi in tam začel svojo kariero v mednarodnih vodah. Vrednote v politiki, diplomatski jezik in načini uveljavljanja interesov, so zelo okvirna izhodišča pogovora z njim, med vrsticami pa boste lahko razbrali še marsikaj o geopolitiki.

Od potencialov koalicije ustavnega loka do skorajšnje vrnitve Karla Velikega, nove predsednice SD in zaupanja ljudi v aktualno vodstvo države. Odgovarjamo tudi na pisma...

Estonski novinar Johannes Tralla je v Slovenijo prišel s snemalno ekipo na snemanje ene izmed epizod 2. sezone oddaje Johannesovi izleti. "Koncept oddaje je, da potujem po Evropi in se z ljudmi pogovarjam o aktualnih zadevah, politiki, to sezono sem se še posebej osredotočil na covid 19 in epidemijo." Z Gašperjem Andrinkom sta se pogovarjala predvsem o njegovi službi in njenem pomenu. Torej o novinarstvu in poslanstvu javnega servisa. "Zaupanje v javni servis v Estoniji je najvišje v celotni medijski krajini. Pred nami so mogoče samo policija in gasilci. V odnosu s politiko imamo zelo visoko postavljene standarde kritike."

Neodvisni strokovnjaki ne obstajajo. So samo drug od drugega odvisni in med seboj povezani učitelji, ravnatelji, zdravniki, pedagogi, socialni delavci, psihologi in upajmo, da tudi politiki. Da bi učitelji in ravnatelji stvari vzeli v svoje roke, potrebujejo najprej zaupanje. Zaupanje vlade in predsednika države Boruta Pahorja, zaupanje šolskega sindikata ter njegovega predsednika Branimirja Štruklja, zaupanje učencev, staršev in splošne javnosti.

Med maturanti, ki so nestrpno čakali na današnje rezultate mature, je bila tudi Ana. Čeprav je zelo uspešna dijakinja brez učnih težav, je bilo šolsko leto, v katerem je končala splošno gimnazijo, tudi zanjo izjemno naporno. V družini je namreč šest otrok, zato je bilo šolanje na daljavo, vključno s pripravami na maturo, izjemno stresno. In še nikoli ni bil uspeh dijakov tako zelo odvisen od tega, v kakšnih razmerah in življenjskih okoliščinah živi njegova družina.

Omejeni naravni viri, podnebne spremembe in izginjanje biotske pestrosti zahtevajo globoke spremembe v načinih, kako izkoriščamo vire za naše najrazličnejše potrebe. Kmetijstvo in gozdarstvo sta tu res osrednjega pomena, saj brez hrane in preštevilnih ekosistemskih storitev, ki jih zagotavlja gozd, med drugim zrak in vodo, res ne pridemo daleč. Sodobno kmetijstvo je tudi izredno velik vir toplogrednih izpustov, več kot 10 odstotkov jih prispeva na globalni ravni, prav tako ima zaradi prekomerne uporabe umetnih gnojil, pesticidov in herbicidov tudi vrsto drugih negativnih učinkov. Toda situacija ni brezupna. Poznani so številni načini, kako bi se stanje dalo spremeniti. A spreminjanje utečenih praks ni preprosto početje, poleg tega pri nas radi pozabljamo na ustvarjanje dodane vrednosti. Potenciali za bolj trajnosten in tudi ekonomsko smiseln pristop h kmetijstvu in gozdarstvu nedvomno obstajajo tudi pri nas, potrebno pa jih bo realizirati. V Podobah znanja smo se o priložnostih in ovirah na teh področjih pogovarjali z agrarnim ekonomistom izr. prof. dr. Luko Juvančičem, predstojnikom Katedre za agrarno ekonomiko, politiko in pravo na ljubljanski Biotehniški fakulteti.

Z zaupanjem neposredno vplivaš nase in na odnose. Predvsem odnos s partnerjem! Pri vsem tem je pomemben pogled, pogled ki ga sprejemaš. Pogled, ki te pripelje v smer realizacije ciljev.Zaupanje v partnerja pa ti prinese več kot samo boljši odnos. Ti prinese podporo, ti prinese karierni uspeh.

V tokratnem Podjetniškem Refilu sta se Filip in Rene pogovarjala o tem, kako na pravilen način pridobiš zaupanje potencialnih strank. Malo bolj resna, a kljub temu sproščena in zanimiva epizoda

V tokratnem Podjetniškem Refilu sta se Filip in Rene pogovarjala o tem, kako na pravilen način pridobiš zaupanje potencialnih strank. Malo bolj resna, a kljub temu sproščena in zanimiva epizoda

Poljsko mesto Vroclav je prizorišče Evropskega srečanja mladih 2019, ki v preprostem življenju in v taizéjskem duhu združuje mlade že več desetletij. O romanju Zaupanje na zemlji v Vroclavu so govorili Jure Čehovin, Monika Gril in Neža Ravnikar.

Če še nisi tam, kjer si želiš biti in če še nimaš tistega, kar si želiš imeti, ne prenehaj zaupati v življenje in v proces, saj najverjetneje, ali še ni čas za ''tisto'' ali pa ''tisto'' sploh ni zate in te čaka nekaj boljšega. Zaupaj.. Šele ko človek sprejme dejstvo, da se v njegovem življenju vse, ampak res vse dogaja oziroma zgodi z namenom, takrat se proti vsemu temu preneha upirati. V trenutku, ko pa se človek preneha upirati, pa preneha izgubljati svojo moč ter svojo pozornost oziroma energijo lahko začne usmerjati drugam - tja in k tistemu, česar si želi in ne več k nečemu, česar noče in se boji. Takrat začne človek tudi sprejemati vse svoje težave in nanje začne gledati kot na blagoslove, ki mu pravzaprav pomagajo, da se na svoji poti lahko samo še bolj trdno zasidra in življenju zopet zaupa. Ne glede na to, kaj mu ego govori in česa se boji.