Podcasts about dovolj

V teh zgodnjih jutrih človek težko vstane. »Tako rana ura in že tako svetlo« je v teh dneh pogosto na naših ustnicah. Naj bo zaželeno ali ne, vam, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim, da bi bil to dolg in vesel dan. Samo pomislimo, kaj lahko danes vse postorimo, kam vse lahko gremo, kaj lahko preberemo ali, če drugega ne, vsaj pogledamo. Toliko stvari se nam obeta in toliko si danes lahko privoščimo. Hitro bi me lahko kdo obdolžil, da vas usmerjam k sebičnemu razmišljanju, da imate že dovolj reklam za dopust, ki nam vseskozi prigovarjajo, kaj naj bi si ne le lahko, ampak celo morali privoščiti. Moje uvodne besede naj bi izzvenele, kot da moramo misliti le nase. Kaj pa tisti, ki ne morejo niti vstati iz postelje, ki jim je noč minila v nenehnem pogledovanju na počasno uro in nemem pritoževanju, kdaj bo že vendar napočil dan, in tisti, ki so se zbudili v bolečinah? »Bi si upal tudi njim zaželeti vesel dan?« bi mi upravičeno lahko kdo očital. Seveda, kdo v teh toplih dneh bolj potrebuje veselje kot tisti, ki si niti ne morejo privoščiti trenutka brez bolečin in skrbi? Pa bi spet lahko priletel očitek, da je lahko meni, ko mi nič ne manjka in je zame vsako jutro največji napor odpreti oči, potem pa gre vse skoraj samo po sebi. V teh dneh, ko se vsi kam odpravljajo, priklenjeni na postelje pa so še bolj sami, je to jutranje voščilo prepoceni. A kaj nam pomaga tako moraliziranje! Tisti, ki si ne morejo privoščiti veselega jutra, ne bodo nič laže čakali novega dne. Prav zaradi njih moramo mi, ki lahko, izkoristiti današnji dan. Pri tem ne mislim na to, kar nas morda sem ter tja postavi pokonci. Ko namreč vidimo trpečega, onemoglega, bolnega, si sami pri sebi rečemo, da tako slabo nam pa vendar še ne gre. To je vseeno le sebična misel in v nemoči drugega iščemo le lastno potrditev. Vsem nam, ki zmoremo sami skrbeti zase, želim, da bi pomislili na preprosto in globoko dejstvo, o katerem sem pred kratkim prebral: »Bolni se kozarca vode, ki mu jo kdo da, manj razveseli kot pa nasmeha in veselega srca, ki ta kozarec spremljata.« Zato brž vstanimo, z nasmehom nasitimo prvega, ki ga srečamo. Odžejajmo danes z dobrim srcem tiste, ki jih srečamo. Dovolj je bolnih, ki imajo dovolj vode, a premalo dobre volje in veselja okrog sebe. Dan je dovolj dolg, dragi prijatelji, da zvečer ne bo v naši bližini nikogar več, ki bi moral zaspati z žalostjo v srcu.

Gaja Brecelj je direktorica nevladne organizacije Umanotera, ki letos praznuje 30 let delovanja. Organizacija v ospredje postavlja trajnostni razvoj in vzpostavljanje ravnotežja med človekom in okoljem. Ob tem, ko so se v zadnjem času, zlasti pa po inavguraciji ameriškega predsednika Donalda Trumpa, številna pravila in tudi načela v mednarodni skupnosti postavila na glavo, so žrtve teh novih razmer tudi okoljske politike, kar je slaba novica za celotno civilizacijo. V svetu slabih novic pa imamo tudi nekaj dobrih, ki se, povezane z dobrimi praksami, vsemu navkljub oblikujejo v nekaterih lokalnih skupnostih. Tem se posvečajo na vsakoletni nacionalni konferenci Dovolj za vse v soorganizaciji Umanotere, ki je prejšnji teden potekala že desetič.

Kako v prizadevanjih za trajnostni razvoj doseči točko preloma, ki bi pomenila preoblikovanje naših družb tako, da bi naše okolje ohranile v dobrem stanju za naslednje generacije? S tem se med drugim ukvarja raziskovalec dr. Andrew Ringsmuth, gost 10. konference o trajnostnem upravljanju z viri skupnosti Dovolj za vse, ki je potekala v Ljubljani. Opozarja tudi na družbene medije, ki bi s spremembami algoritmov lahko imeli pomembno povezovalno vlogo v družbi, namesto da razdvajajo.

Verjetno se nam je že zgodilo, da ko smo prišli v službo ali kak krog prijateljev in smo iskali tolažilne in vzpodbudne besede, ker smo bili v skrbeh, kaj vse še moramo postoriti v prihodnjih dneh, da nam je kdo od poslušajočih odgovoril: »Zaupaj. Vstopi v današnji dan. Dovolj je dnevu lastna teža…« Verjetno se takrat nismo zavedali, da podobno nas tolaži in nam daje upanja evangelist Matej v njegovem evangeliju: »Ne bodite torej v skrbeh za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svoje skrbi. Dovolj je dnevu njegova lastna teža.« Zaupam v te izrečene besede in če jim, sem jim pripravljen tudi slediti. Vera brez zaupanja je prazna. Verujem, ko zaupam v Boga in njegovo delovanje. Številne svetopisemske osebe in svetniki so kljub obilici vsakodnevnih skrbi ohranjali zaupanje v Boga in tako je Bog tudi preko preizkušenj življenja lahko ustvaril in tudi po njih delal čudovite stvari v njihovem življenju in v ljudeh s katerimi so se srečali. Spomnimo se samo svetopisemskih oseb – Mojzesa, prerokov Ezekiela, Danijela v novi zavezi apostolov in med njima še posebej Petra in Pavla. Ali svetnikov od naših slovenskih blaženih in mučencev – bl. Antona Martina Slomška, Alojzija Grozdeta, svetega papeža Janeza Pavla II. in tudi v tem letu v svetem letu upanja bo papež Frančišek ob svetoletnem srečanju najstnikov 27.4., razglasil za svetega Carla Acutisa – svetnika v kavbojkah, kot ga nekateri pojmujejo. Posebej mi je všeč njegova misel: »Vsi se rodimo kot izvirniki, mnogo pa jih žal umre kot fotokopije!« Geslo tega leta svetega letaje romarji upanja. V tem dnevu Vas povabim, da ne bodimo fotokopije, ki so izgubile zaupanje v Boga in jih preplavljajo zgolj skrbi in ječe sedanjega sveta. Ostanimo izvirnik zaupanja - upanja in kot romarji upanja ga prinašajmo…

V oddaji bomo spoznali gosta, profesorja, o katerem smo več slišali leta 2006, ko je v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici odkril dragocen izvod knjige De Revolutionibus poljskega astronoma Nikolaja Kopernika iz leta 1566, ki je bil zaradi napake pri katalogizaciji založen. Prof. dr. Stanislav Južnič, iskriv sogovornik, rojen v San Franciscu, zdaj deluje na univerzi v Oklahomi. Na pogovor ga je povabila Lucija Fatur.

V Sloveniji že več kot 50 let deluje sistem tematskih pohodnih poti, ki imajo informacijski, izobraževalni, rekreacijski in sprostitveni namen. Teh poti je že več kot 700. Lahko bi jih razdelili na kulturne, zgodovinske, etnološke in romarske pohodne poti, naravoslovne, planinske, gozdne učne poti, arheološke poti in poti po zavarovanih območjih. Obenem letos praznujemo tudi 50-letnico Evropske pešpoti E6. Vsa bogata tradicija pohodništva odpira vrsto izzivov za prihodnost, recimo kako ohraniti odprte meje držav za pohodnike, kako poskrbeti za vzdrževanje sistema poti in še marsikaj. Gost sredinega Intervjuja na Prvem je Jože Prah, gozdar na Zavodu za gozdove Slovenije, predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji, predsednik Komisije za gozdne učne in tematske poti, podpredsednik Turistične zveze Slovenije ter planinski in turistični vodnik.

Stara ruska pripoved govori o kmečkem paru, ki je po vsakem obroku dejal: Ko ...z knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, pa če si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, pravzaprav bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, čeprav je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo nenehno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Kar koli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo prek časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.

Konec je amaterizma, prihajajo profesionalci! Dovolj je bilo politikov, ki vodijo oddaje, pravi Marcel Štefančič, zato je v današnjo epizodo oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija povabil cvet slovenskih voditeljev, ki bodo pokazali, kako se stvarem streže. Marcel in Zvezdana o svobodi, Vesna Milek in Jan Plestenjak o Ceci, o preimenovanju slovenskih ulic in trgov bo Uroš Slak govoril z Golobom, Jankovićem, Hojsom in Urško Klakočar Zupančič. Edvard Žitnik s posnetki telefonskih klicev med Trumpom in Putinom, Golobom in Macronom ter drugimi. Naš reporter Franc Kangler se bo s prometnimi informacijami tokrat oglašal iz Savdske Arabije, kamor je odpotoval na mirovno konferenco, zelo verjetno pa se bo v oddajo oglasil še kak voditeljski profesionalec. Na začetku oddaje vam bosta ekskluzivno zapela Aleksandar Vučić in Zoran Janković, na koncu pa bo skoraj zanesljivo še kaj, vse to v petek dopoldan na Prvem.

Po nekaterih podatkih naj bi v Sloveniji za kronično ledvično boleznijo obolevalo med 10 in 15 odstotkov prebivalcevAli ste vedeli, da so za učinkovito delovanje vitamina D potrebne zdrave ledvice? »Brez ledvic nimamo dovolj vitamina D,« pravi specialist za bolezni ledvic dr. Andrej Škoberne s Kliničnega oddelka za nefrologijo UKC Ljubljana. Kaj se v ledvicah dogaja z vitaminom D? Odgovor izveste v oddaji Ultrazvok. Najpogostejša bolezen ledvic je sicer kronična ledvična bolezen s kratico KLB. Strokovnjaki ocenjujejo, da za njo po svetu oboleva že več kot 800 milijonov ljudi. Predvidevajo, da bo do leta 2040 že peti najpogostejši razlog za smrt. V Sloveniji naj bi kronično ledvično bolezen imelo med 10 in 15 odstotki prebivalcev. To pa morate vedeti, da je za zgodnje prepoznavanje kronične ledvične bolezni nujna in pomembna preiskava na prisotnost beljakovin v seču. Tudi o tem v Ultrazvoku, ki ga je pripravil Iztok Konc.

Francoski filozof Montaigne iz 16. stoletja v svojem eseju z naslovom O samoti razmišlja o prednostih samotarskega življenja in bralca poziva k posnemanju svojega zgleda: Montaigne se je namreč odločil svoje zadnje desetletje preživeti v svojem dvorcu, povsem stran od javnosti. Kajti trdno je bil prepričan, da mu bo samotarsko življenje prineslo resnično svobodo in notranji mir. Pri tem je Montaigne sledil stoiški misli, da se človek ne sme preveč navezati na zunanje dobrine, saj mu bodo te ob izgubi vzbudile pretirana čustva in porušile njegov duševni mir. Za ponazoritev navaja primer iz antike, ko je neki Stilpo komajda ubežal požaru, v katerem je izgubil svojo ženo, otroke in vse premoženje. Kljub temu mož na obrazu ni pokazal nobenega strahu, zato ga je takratni makedonski kralj vprašal, ali je utrpel kakšno škodo. Stilpo je odgovoril, »da ne in da hvala bogu ni izgubil nič svojega«. S tem je izrazil, da se kot pravi stoik zaveda, da nič od izgubljenega ni bilo zares v njegovi lasti – resnično naša so le tista bogastva in dobrine, ki jih nosimo v sebi, vse drugo pa je zunaj našega vpliva, zato nima smisla, da se čustveno navežemo na zunanje stvari in žalujemo ob njihovi izgubi. »Lahko imamo ženo, otroke, premoženje in vrh tega še zdravje, če nam je dano, vendar se na vse to ne smemo tolikanj navezati, da bi bila od tega odvisna naša sreča,« zapiše Montaigne. Ne zanika, da nam zunanje dobrine lahko ponujajo določeno ugodje, vendar nas ob tem svari, da ne smemo pozabiti, da v resnici ne sestavljajo našega bistva. Opaža pa, da običajno delujemo ravno nasprotno: čeprav omenjene stvari niso naša last in se nas povsem nič ne tičejo, se jim še preveč posvečamo in se obremenjujemo z njimi. »Naše lastne zadeve nam niso prizadejale še dovolj skrbi, mučimo in ubijamo se še z zadevami sosedov in prijateljev,« je kritičen filozof. »Dovolj smo živeli za druge, živimo vsaj ta košček življenja, ki nam še ostane, zase. Posvetimo svoje misli in skrbi sebi in svojemu udobju,« nagovarja sebe in s tem tudi bralca. »Pretrgajmo tiste vezi, ki nas s silo priklepajo drugam in odvračajo od nas samih. Razvežimo te krepke spone, ljubimo poslej še to in ono, toda navežimo se samo nase, to se pravi pustimo si druge stvari, toda ne navezujmo in ne lepimo se nanje tolikanj, da bi se od njih ne mogli ločiti, ne da bi si pri tem posneli kožo in iztrgali nas samih.« Le tako bomo po njegovem spet dobili popoln nadzor nad sabo in občutili pravo notranjo svobodo. Ob branju nas tako Montaigne spodbuja k razmisleku o tem, kaj je zares naše. Smo tudi mi pretirano navezani na zunanji svet? Nas te vezi odvračajo od nas samih, od našega pravega bistva? In navsezadnje, smo resnično pripravljeni na izgubo teh dobrin?

Lokalna samouprava po treh desetletjih delovanja velja za uspešno zgodbo. Nekateri sicer pogrešajo tudi pokrajine, a ljudje so občine vzeli za svoje, te prevzemajo tudi vedno več nalog in obveznosti. Da bi temu sledilo tudi financiranje, so se po maratonskih pogajanjih vlada in občinska združenja dogovorili o popravkih sistema financiranja. Drugačno usklajevanje višine sredstev, nova merila razvitosti, strožja pravila za dodatke občinam z romskimi naselji, več možnosti zadolževanja – to je le nekaj rešitev. Ali sistem financiranja podpira ali ovira avtonomijo občin, zakaj nasprotujejo predlaganemu davku na nepremičnine in kaj mislijo o dajatvi za lastnike psov, smo govorili s politiki in strokovnjaki. Gostje: dr. Irena Bačlija Brajnik, profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Roman Lavtar, vodja Sektorja za lokalo samoupravo na Ministrstvu za javno upravo; Gregor Macedoni, predsednik Skupnosti občin Slovenije in župan Novega mesta; Robert Smrdelj, predsednik Združenja občin Slovenije in župan Pivke.

Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo« (Mt 6,34) ter: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, ki se mu tat ne približa in ga molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, o tem pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, nisem bil več v skrbeh za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, za to, kaj boste jedli, ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavlja teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pride v naše življenje nenadoma kot pomladni dež z neba in nas po navadi najde nepripravljene, okoli nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo danes poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.

Piše Bojan Sedmak, bereta Alekander Golja in Lidija Hartman. Za začetek – je knjiga Izpisano zbirka kratkih zgodb ali roman? Ja, je slednje. Enak kronotop na sto straneh. Enormno število oseb z inovativnimi imeni v medsebojnih odnosih. Za omizji, ki se pojavljajo v domala vsakem od enaintridesetih naslovljenih poglavij in s tem potrjujejo enovitost prizorišča. V svobodni vizualizaciji kraja dogajanja se ta omizja lahko nahajajo kjerkoli, na primer tudi v stolpnici ob kakem pomolu, pripravljena za sprejem osebja s priplule letalonosilke. Na takem prizorišču se pojavljajo književne osebe kot piščeve marionete in – kako blagodejno za spremembo – nobena ni avtorjev alter ego. Imajo svoje motivacije, četudi niso povite v psihološko plastičnost, a obložene z bizarnostmi nekako le uveljavljajo svojo voljo do moči. Pri tem so zelo netaktne, čeprav ne v lahkotno razberljivih in jasno obnovljivih prigodah. No, zaznavno je, da generalni direktor Uroda, nekakšnega urada za zamrznitve in odmrznitve oploditvenega materiala, dosledno pošilja svoje podrejene v tri pike, medtem ko neženirano hlasta po jestvinah. Vsekakor je odsotno prisoten od prvega do zadnjega stavka v besedilu, s čimer potrjuje, da je Izpisano zaokrožen roman. Namesto takta v glasbenem smislu v Lutmanovi prozi dobro deluje nekaj drugega – zanimivo zatikanje. Seveda je vsak začetek težak, a v izpisanem je ta še najlažji; problem celovite bralne vzdržljivosti je spravljiv z občasnim prelaganjem knjige iz vidnega polja, vendar to ne reši vprašanja, kakšen je ritem tega pripovedovanja. Če nasploh obstaja prozni notranji ritem, je v Izpisanem posebno nasekljan in je to pravzaprav prednost tega besedila. Bahtin na nekem mestu v svoji teoriji romana pravi, da ritem »v kali zatira tiste družbeno-govorne svetove in obraze, ki potencialno obstajajo v besedi: vsekakor jim ritem postavlja določene ovire, ne pusti jim, da bi se razvili«. Prav razgradnja besed na dele in njihovo stikanje na podlagi preigravanja pomenov pa je gonilo svojevrstne Lutmanove pisateljske energije. Mogoče bi bilo treba angažirati študente slovenistike, da iz Izpisanega zberejo na kup vsa imena likov ter neologizme, stavčne osebke in predmete s številnimi prilastki, za dodatek pa še vse deležnike in menjave glagolskih časov v istih povedih – zakaj pa ne, saj je misel lahko v malo daljšem hipu v vseh treh časih – ter poskusijo doumeti, od kod se avtorju vse to jemlje. Vsekakor iz bogate slovenščine, in morda bi kdo celo pristavil in obelonočil, da se avtorjevo besedovanje iz bdenja, imenovanega po Finneganu, tako se že zdi – poraja iz modernizma. Lutman vztraja, da se v tej prezgodaj proglašeni slepi ulici marsikaj dogaja. Slepi seveda za tiste, ki dandanes na promenadah ponujajo zaslepljujočo, kot češ nujno potrebno, vsesplošno razumljivo in komunikativno izpisano šaro. V glavnem seveda za kulturniške posle, zato da ti tečejo po pretežno preverjenih tirnicah, po utrjenih modelih, kalupih, klišejih. Lutman kot čarovnik šarad bi se tem v brk zlahka poigral s poslom – z njegovim starinskim pomenom tistega, ki streže, je ustrežljiv, malodane komi, tako rekoč hlapec oziroma suženj že česa. Čudežni modernizem, osamosvojitelj jezika kot samostojnega elementa pripovedovanja, ki teče brez razvidnih zgodb, torej lahko, ne glede na množično prezrtost, deluje prav dobro, če ne celo odlično. Nekako tako kot v modernističnem slikarstvu očarajo poglede samo barve, osvobojene tem in motivov. Poleg tega da v Lutmanovi zadnji mojstrovinici ni enovito zastavljene in zlahka obnovljive zgodbe, v tekstu tudi ni smrti. Dovolj je je zunaj književnosti pa tudi v njenih drugih žanrih, zgodovinskih pa kriminalnih, kjer je tako rekoč nujni vezni člen naracije. Med drugimi je lepo humanistično sporočilo Izpisanega, da je sporazumevanje med ljudmi mogoče tudi brez obveznih opomb o smrtnosti, serijsko podajanih v umetniške obtoke. In da je uživanje v tekstu, v njegovem temnem humorju, mogoče tudi brez nanašanj na prenaseljene reference umrljivosti. Na platnici knjige spremni pisec piše, da je Izpisano dragocen tekst, ki nima trenutnih vzporednic, in pristavi, ali jih je mogoče iskati v zgodovini svetovne književnosti? V tej je sicer precej simpozijev, pogovornih in jedilnih, a za kakršnokoli vsebinsko in slogovno primerjavo so predrugačni. Antični Petronijev Satirikon, vključno s Pojedino pri Trimalhionu, na primer, je preveč gibljiv in premonološki. Za kontrastno asociacijo – dve tisočletji pozneje v Brechtovi Malomeščanski svatbi, ki se vsa odvija za omizjem, glavarju družine sploh ne pustijo do besede. Morda je omizjem v Izpisanem še najbližje nažiranje predmestnega pariškega proletariata v Zolajevi Beznici. Primerjave s postopki deskripcije v novem romanu najbrž ne bi zdržali globlje analize. Kot tudi ne nanašanje na stil triptiha o znani domači junakinji, ki se poskuša osmisliti z delom, ljubeznijo in s transcendenco, a je vseskozi zgolj objekt vsiljivih, grozečih in morečih mehanizmov. Nekaj nadiha po statistično vodenih avtomatizmih in po birokratskem jezikanju vsebuje tudi Izpisano, a nasploh je Lutmanovo pisanje preoriginalno za ustrezne vplivne primerjave. Čeprav se torej zdi, da je Izpisano izpisano z naturalistično oziroma skrajno reistično natančnostjo, je bistvo tega pisanja drugje; mogoče ga je ponazoriti s konstrukcijo zabavnih stavkov, pri čemer sploh ni nujno, da so logično poantirani. Nekatere like avtor povleče iz svoje prejšnje knjige Pojanja, iz zadnje zgodbe Napornost, nove pa brez napora poljubno vnaša v tekst kot za šalo, seveda absurdno: »Na novo uveden osebek, v hotnji biti osebnost, še zvedaveje pričakuje odgovorov. Do in vanj pridejo besede: ris dohitel zajca, zajec prestregel sovo.« In že je na vrsti letalonosilka, ki spusti slap na gladino zaliva. Ali: »odmrznjeni par poseže po besednjaku in sozvočno zabesedi: prečiti prek besed je kakor namiziti sebe glede na naju.« Nakar je nemudoma dodano, da si prva violina zaželi druge. Iz duhovitih krilatic, ki mrgolijo povsod po Izpisanem, si bralec lahko sestavi svoj lastni okusni meni, na primer s citati, kot so: »čemu služiti odvečnosti«, »se dogodi vonj večerje« in neka književna oseba »zasede najbližjo mizo, jo zamizi, mižeč …«, nakar »se nadaljevanje odpove smislu« in »sledi vprašanje; kako se preneha?« No, najbrž se preneha tudi tako, da se neha brati tá tekst in se raje prepusti Lutmanovemu. V Izpisanem je dosegel zrelo kulminacijo svojevrstnega in hvale vrednega literarnega ustvarjanja.

Martina Smodiš se je rodila v šestem mesecu nosečnosti. Kmalu po rojstvu je doživela stisko zaradi pomanjkanja kisika in tako utrpela možgansko poškodbo, ki vpliva na njeno ravnotežje, prostorsko zaznavo in koordinacijo gibanja. Martina ne more hoditi in zato je voziček njen nepogrešljivi pripomoček v vsakdanjem življenju. Marsičesa ne more početi, lahko pa počne stvari, ki si jih ob njeni gibalni oviranosti marsikdo ne bi mogel niti zamisliti. Pred mikrofon oddaje Med štirimi stenami jo je povabila Cirila Štuber.

Nov plačni sistem v javnem sektorju bo zaživel z novim letom. Vlada in večina sindikatov so namreč podpisali kolektivne pogodbe ter poudarili, da gre za velik dosežek. V oddaji tudi o tem: - Hrvaški premier Plenković razrešil aretiranega ministra za zdravstvo Beroša, ki mu tožilstvo očita trgovanje z vplivom in ne prejemanja podkupnine - Novi Sad obstal za 14 minut v spomin na prav toliko smrtnih žrtev nesreče pred dvema tednoma, v povezavi s katero srbski premier Vučević pričakuje nove odstope - Fašistični voditelj Mussolini še vedno častni občan Pirana, saj ni podatka, da bi mu odvzeli naziv, podeljen pred stotimi leti

Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi v primerjavi z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi podi naokrog. Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči dve kratki besedi, »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven, koliko časa, da se nauči biti človeški … Človek je počasne sorte, naravna nam je. Morda nas je zato ta moderna zahteva po »takojšnjosti« vsega pahnila v neko nečloveško stanje. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet, vse, kar melje več kot nekaj sekund, je nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč. Težava hitrosti je, da te hitrost ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Če greš hitro, nikamor ne prideš, dosežeš cilj, a si ostal brez poti. In pot je tista ključna pri vsem skupaj, Zaplotnika vprašajte, on, veliki popotnik, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi, tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino, ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov, dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna, samo če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, da imaš čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in spiti pivo, da imaš čas vohati rože. To je pot. In lahko se jo naredi samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, raste pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem, ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči ob tla, in trdnost nastane samo počasi. Zato je počasnost očitno za življenje pomembna, zato bi se je bilo menda spet treba navaditi, ne zaradi stresa, zavoljo rasti. In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, ker smo ljudje kakor veter, dokler se premikamo, obstajamo.

Premier Robert Golob je vodil zasedanje varnostnega sveta Združenih narodov, na katerem je izrazil prepričanje, da omenjeni organ ne stori dovolj za umiritev razmer na Bližnjem vzhodu. Poudaril je, da humanitarna prizadevanja ne zadostujejo, in pozval k priznanju palestinske države. Dotaknil se je tudi zaostrovanja razmer v Libanonu in dejal, ne smemo dovoliti, da se zgodi še ena Gaza. Dogajanje v Libanonu je dodaten znak, da je nujno izpolniti dogovor o prekinitvi ognja, je poudaril. - Izrael ponoči okrepil napade na Bejrut - Šest slovenskih šol s projektom Večjezičniki krepi integracijo priseljenih otrok - Gorica vabi na kulinarični festival Okusi ob meji

Julija in avgusta se je kar nekaj mladih udeležilo olimpijad iz matematike, fizike, ekonomije in astronomije. Nadobudni tekmovalci so prinesli domov kar 13 medalj, poudarili pa so, da je bilo za dosežene rezultate potrebno zelo veliko truda in učenja. Vendar priprave, pa tudi nekateri drugi stroški, niso popolnoma kriti z javnimi sredstvi, ki jih priskrbita ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije. Zato Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije upa na spremembe. Prispevek je pripravila Lucija Vidergar. Bere Klara Eva Kukovičič.

Prebivalci, ki so jih avgusta lani prizadele poplave, se lahko s kakršnimikoli vprašanji o obnovi po poplavah še vedno obrnejo na klicni center 114. Od septembra lani, ko je začela delovati številka 114, so zabeležili že več kot 12 tisoč klicev. Kaj vse zanima ljudi, ki so utrpeli škodo, kaj jih najbolj skrbi in kako se spopadajo z izzivi pri odpravljanju škode, pojasnjuje namestnik vodje klicnega centra 114 Matjaž Florjanc Lukan.

Donalda Trumpa, ki se želi vrniti v Belo hišo, bo na novembrskih predsedniških volitvah v Združenih državah najverjetneje izzvala Kamala Harris. Zdajšnja podpredsednica je davi potrdila, da ima - po umiku Joe-ja Bidna iz predsedniške tekme - dovolj glasov delegatov, da bi jo imenovali za kandidatko demokratov. Kot je zatrdila zagovornica možnosti splava in strožje orožarske zakonodaje, si želi čim prej uradno potrditi kandidaturo in zmagati na volitvah - ob tem pa, ob pomoči podpornikov, tudi poenotiti demokratsko stranko in Američane. Ostali poudarki oddaje: - Sporazum doslej nasprotujočih si palestinskih gibanj; Netanjahu v Washington. - Novo letalo za gašenje ima po pristanku poškodovano podvozje. - Tadej Pogačar odpovedal olimpijski nastop v Parizu.

Kako zapleteno fiziko osnovnih delcev narediti zabavno in razumljivo vsakomur? Lahko bi rekli, da je to znanost zase in v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, jo jemljejo nadvse resno. Z dobrim razlogom. Čeprav je razumevanje fizike delcev vse prej kot preprosto, gre vendarle za znanost, ki išče odgovore na najbolj temeljna vprašanja, ki se tičejo prav vsakogar od nas: od kod prihajamo, iz česa smo in kaj se bo zgodilo z nami v prihodnosti. V Cernu kot komunikatorka znanosti že vrsto let deluje fizičarka dr. Anja Kranjc Horvat. V zadnjem letu, odkar je tam zaživel znanstveni center Science Gateway, skrbi za šove in eksperimente v živo. Drobec znanstvenega komuniciranja s Cerna je v družbi Maje Ratej prinesla v tokratne Podobe znanja.

Seneka, rimski filozof iz 1. stoletja, je v 74. pismu prijatelju Luciliju zapisal nekaj misli o splošnem človeškem nagnjenju k temu, da smo nezadovoljni s svojo usodo in živimo v nenehnem strahu. »Eden je žalosten, če izgubi otroke, drugi je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalostí zaradi njihovega slabega vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, da ta trpi zaradi ljubezni do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljubkuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti, kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služba naredi nesrečne. V vsem človeškem rodu pa je največ obžalovanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo,« piše v uvodu. V nadaljevanju ugotavlja, da se je v našem kratkem življenju raznovrstnim udarcem usode nemogoče izogniti, pa naj ta zadene nas ali druge – vsepovsod je mogoče srečati koga, ki trpi zaradi neke nepredvidene nesreče. Nesreča nekoga drugega, ki smo ji priča, pa po njegovem mnenju prav zaradi bližine v nas vzbudi strah. Podobna je udarcu strele, ki ne zadene samo svojega cilja, ampak presune tudi okolico. »Tuje in nenadne nesreče plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, če le zaslišijo, da je nekdo ustrelil s pračo, tako nas vznemiri ne samo udarec, ampak že vsak hrup,« zapiše v svojem razmišljanju. Običajno je, da se človek ustraši, vendar pa je pretiran in dolgotrajen strah neutemeljen, je prepričan Seneka, saj tako posameznik sam sebi odvzema duševni mir. Če živimo v nenehnem strahu, ne moremo biti zares srečni, kajti ta nas bo hromil in obvladoval na vsakem nadaljnjem koraku. »Ni sreče brez neustrašnosti; slabo se živi, če je človek vedno v strahu,« ugotavlja filozof. Seneka je zato prepričan, da obstaja samo ena pot, ki nas bo pripeljala do mirnega življenja, osvobojenega pretirane bojazni pred usodo: pot kreposti oziroma poguma. »Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in da je razen nje še kaka dobrina, sprejema v naročje vse, kar mu slepa sreča meče vanj, in boječe pričakuje njene izstrelke.« Če nismo zares krepostni in pogumni, bomo po njegovem mnenju vselej potihoma pričakovali nesrečo in se prepustili strahu, tako življenje v nenehni vznemirjenosti pa nas gotovo ne bo osrečevalo. Njegov nasvet je zato, da se povsem prepustimo usodi, na katero tako ali tako nimamo nobenega vpliva, in pomirjeno sprejmemo, kar nas bo zadelo. Resnično pogumen človek tako ni tisti, ki nima nobenih strahov, pač pa tisti, ki se zanje ne zmeni in z zaupanjem stopa po svoji življenjski poti – tak, ki kljub vsem strahovom sprejme neznano.

Lučka je lokalni sinonim za zavest o podnebnih spremembah. Pa ne samo lokalni! Spodobi se vedeti, da je njena ekipa pred leti za svoja prizadevanja dobila Nobelovo nagrado. Pravi, da so klimatologinje za segrevanje vedele še v času, ko je nosila kavbojske škornje in o frontah ter okluzijah predavala meni. Dovolj zgodaj? Vse bo jasno, če ji prisluhnete. Jaz sem ji po tridesetih letih z veseljem. Uživajte.

Danes pa nekaj o lanskih poplavah. O hitrosti obnove se lahko prepirajo politiki, na tem mestu pa samo spomnimo na nesrečne družine, ki jih čaka morebitna izselitev. 36 objektov bo odstranjenih, 348 objektov pa je takšnih, ki predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje in življenje ljudi. Vlada je ponudila možnost nadomestne gradnje in vsaj del te naj bi bili tipski objekti. Gre za pet različnih tipov, ki pa so jih pristojni organi opisali samo z generičnimi imeni, kot so: manjši objekt, individualni tip objekta in pa dvojčka ali vrstna hiša. Govorimo seveda samo o tistih upravičencih, ki so se odločili, da jim bo nadomestni objekt zgradila država. Mnogo bo namreč tudi upravičencev, ki so se odločili za individualno gradnjo …Razmišljajoči bi ob tako občutljivi temi, kot je po poplavna obnova, najraje molčal, a ker gre v glavnem za službe, urade, strokovnjake in vladne uradnike, ki so pred tem enkrat že dopustili graditev na poplavnih področjih, je modro pogledati načrtu tipske gradnje pod prste. Tako smo si pri naših virih v popoplavni pisarni priskrbeli natančne načrte petih tipskih objektov, ki jih danes prvič in kot edini medij predstavljamo javnosti. In še mimogrede in nepovezano s temo: dva cela pet načrta nam je priskrbel moški vir, dva cela pet načrta pa ženski vir. Po novem mora biti namreč sodelovanje v RTV oddajah po spolu točno na pol, drugače se ti lahko zgodi, da jih slišiš od Marte Kos, ki je postala varuhinja pravic slovenskega estrogena na začasnem delu v Švici. In zdaj kot pravi pesem: Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi ... Nadomestni objekti, kot si jih je zamislila vlada, imajo nekaj skupnih značilnosti. Na prvem mestu morajo biti poceni; če hoče vlada zajeziti stavkovni val, mora nekje vzeti in kje je vzeti lažje, kot pri popoplavni obnovi. Ko smo dobili poceni objekte, je naslednja zahteva vladnih strokovnjakov, da mora biti tipski nadomestni objekt vsaj nekoliko mobilen. V Sloveniji imamo ogromno vodotokov, tako da nikoli ne veš, kateri in kje bo poplavil. S tega stališča je pametno, da lahko objekt premaknemo na varnejšo lokacijo. In še tretja značilnost; objekt mora ustrezati ali regionalnim, ali kulturnim, ali pa geografskim značilnostim pokrajine. Dovolj svete slovenske krajine je že zapacane z modrimi, roza in zelenimi fasadami, ki so ostale od turških vpadov, tako da naj bodo vsaj nadomestne gradnje, za katere bo poskrbela država, okolju prijazne. In zdaj k objektom samim. Prvi objekt se imenuje "tipi …" Gre za objekt, ki je skoraj popoln stožec, kar mu daje atraktivno podobo, kajti kot vemo, je ravna linija sovražnica sodobne arhitekture. Uporabljeni materiali so izključno organski, v glavnem les in živalske kože. Prostora v tem nadomestnem objektu je veliko, interier je odprt, tako da lahko družina ves čas komunicira in se druži ob odprtem ognju. Tipi je namenjen posameznikom odprtega duha in daljših las, primeren pa za poplavno področje srednje in spodnje Save, kjer je kar nekaj ravnine, na kateri pride tip Tipi še posebej do izraza. Drugi objekt se imenuje "iglu". Gre za nadomestno gradnjo v pravem pomenu besede. Ta nadomestna gradnja uspeva le v hladnejših mesecih leta, nato pa tudi nadomestna gradnja potrebuje nadomestno gradnjo. Primerna za zgornje tokove rek na Koroškem, predvsem okoli krajev, kjer izdelujejo pravljično deželo Kralja Matjaža; gre za kupolaste bivalne objekte, zgrajene iz vode v alternativnem agregatnem stanju, kar je ekološko najčistejša mogoča gradnja. Tretji objekt se imenuje "jurta". Zaradi zahtevnosti gradnje vlada predvideva, da bo teh najmanj; postavili pa jih bodo v bližini prestolnice, kjer po navadi poplavlja Ljubljanica, kajti pri jurti je predvidena tudi soudeležba investitorja, ima pa zaradi razkošne kvadrature tudi image luksuznega prebivališča. Jurta je primerna za popoplavno obnovo pri visokih državnih uradnikih, uspešnih športnikih, gospodarstvenikih, pevcih in podobnih posameznikih, ki so nemirnega – nomadskega duha. "Adria" je četrti tipski objekt. Namenjen predvsem mladim družinam. Ker mlade družine niso zahtevne in so srečne že, če imajo streho nad glavo, bo vlada ogromno teh nadomestnih objektov napaberkovala v hrvaških campih, jih nekoliko dodelala ter nato poslala kot nadomestne gradnje. Adria je, kot pove že ime samo, primerna za slovensko obalo in Istro, bo pa, kot vse kaže, tudi najbolj številčna nadomestna gradnja. Peti in zadnji tipski objekt je "kolišče". Lokacijsko bo zelo omejen, gre pravzaprav za nadomestno elitno sosesko na ljubljanskem barju, zemljišča pa je odstopila Mestna občina Ljubljana. Kot je pri ljubljanski občini, ko odstopa zemljišča za nadstandardne gradnje v navadi, je projektna dokumentacija že izdelana in tako tudi že poznamo zunanjo podobo te luksuzne nadomestne gradnje. Naselje bo imelo dve ulici. Prva se bo imenovala "Ulica Janeza Jalna", druga pa "Ulica Zorana Jankoviča"! Če ste torej med nesrečniki, ki so bili prizadeti v lanskih poplavah, zdaj vsaj približno veste, kakšen nadomesten tip stavbe vam bo država postavila. In še to; vse nadomestne gradnje bodo v kratkem predstavljene v oddaji "Ambienti".

Ocena filma Režiser: Christopher Zalla Nastopajo: Eugenio Derbez, Daniel Haddad, Gilberto Barraza, Jennifer Trejo, Mia Fernanda Solis, Danilo Guardiola Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Film Radikal, ki je na festivalu Sundance dobil nagrado občinstva, pripoveduje resnično zgodbo o mehiškem učitelju, ki poskuša z nekonvencionalnimi metodami učence v revni, s kriminalom prežeti soseski motivirati, da se dvignejo nad standarde, za katere mislijo, da jih ne morejo preseči. To mu tudi uspe. Izvirni dogodki po svoje zvenijo kar preveč neverjetno za filmsko obdelavo. Na primer, ena izmed učenk, ki živi v brutalni revščini, se izkaže za genialno in na nacionalnem preverjanju znanja doseže celo najboljši rezultat. Film ima torej zelo težko nalogo prikazati veličasten obrat, vendar se je ne trudi zares izpolniti. Medtem ko pripoveduje o potrebi po drugačnem pristopu k učenju, ki presega pokroviteljske vzorce, sam ubira najbolj utrjene poti. Skoraj vsak prizor je, kakor da smo ga nekje že videli, vsak izraz na obrazu igralcev, vsak lik, vse je od nekod izposojeno, karikirano, včasih že neprijetno predvidljivo. Ne uspe mu zares prikazati učnega pristopa in procesa, ki sta pripeljala do radikalne spremembe. Učitelj uporabi nekaj klišejskih prijemov nekonvencionalnega poučevanja in že naslednji hip otroci razpravljajo o fizikalnih problemih in etičnih dilemah ter gradijo teleskope. Dovolj je bilo prevrniti nekaj miz in med poukom oditi na dvorišče, pa se zgodi velika sprememba. Nasprotja med poštenjem in korupcijo, izvirnostjo in okostenelostjo so prav tako karikirana, prikazana z absolutnimi nasprotji. S tem, ko je skoraj vse dobro na strani novega, razposajenega, nediscipliniranega, vse slabo pa na strani institucionaliziranega, se protisistemsko sporočilo razgubi. Mar niso prav nenehno preseganje povprečja, iskanje izvirnosti in tek za revolucioniranjem kulture, spreminjanjem ter odrekanjem disciplini značilnost postmoderne oblasti? Mar nas ta ne drži v primežu ravno s tem, da nam daje občutek, da smo drugačni, drznejši, posebni? Pri tem Radikal torej ni zares radikalen. Ne uspe mu prikazati, kako je učiteljev pristop zares presegel šolo, ki je po Foucaultu in številnih drugih kritikih modernih institucij ustanova, ki disciplinira, normalizira neenakost in podobno. Poleg neizvirne igre, ki je otrokom ne moremo zameriti, odraslim pa jo lahko, vzbujajo pozornost večkrat okorni dialogi ali monologi, ki se bolj kot z naravnim procesom pogovora usklajeni z določenim namenom in šablonami. Film ima tudi nekaj dobrih točk. Ne odvrača oči od brutalnega nasilja in konflikta med okolico ter javno ustanovo, ki ne more nadomestiti sistemskega problema revščine in kriminala. Srečnega konca mu ne bi zamerili, če revščina ne bi bila nekoliko estetizirana in številni prizori ne bi bili prežeti s sentimentalnim glasbenim ozadjem. Tema idealističnega učitelja v filmski industriji sama po sebi ni nič novega, proslavila so jo že Nevarna srca v devetdesetih, tako da bi za presežek, kot rečeno, potrebovali zelo izviren pristop. Žal Radikalu kot filmskemu izdelku ne uspe zadostiti pomembnosti izvirne zgodbe.

Peter Prevc izjemno kariero letalskega asa kronal z zmago v Planici!Včerajšnji shod Dovolj! na Kongresnem trgu je dopolnil Zbor za prihodnost. Strokovnjaki različnih področij so nakazali rešitve za rešitev krize v državi.Generalna skupščina evropskega združenja zdravniških organizacij o ukrepih za večjo privlačnost zdravstvenih poklicev.Srečanje notranjih ministrov na Brdu: Vse sile usmeriti v preprečevanje tihotapljenja migrantov.Evropska komisija podala predlog za administrativno razbremenitev majhnih kmetij. Ali protesti kmetov že dajejo rezultate?Vreme: delno jasno z občasno povečano oblačnostjo. Proti večeru padavine.

Po prvem mesecu letošnjega leta in pri vsej koncentraciji politično-gospodarskih norosti, ki se dogajajo, je videti, kot da je čas dobrih želja, obljub o spremembah ter novoletnih zaobljub o vsem drugačnem minil. Najhuje pri vsem skupaj je, da ni samo minil, ampak je svet okrog nas zavil v slepo ulico. In to z vso možno hitrostjo. Vendar ni prepozno. Prvi mesec je šele naokoli, ampak s tem zadnji čas, da rečemo dovolj! Dovolj vsi, ki v največji ali najmanjši meri vplivate na življenja svojih sodržavljanov. Vsi skupaj se ustavimo in si upajmo reči, da je čas za razum in čas za razumnost. V vsem in pri vseh.Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Anže Rozman je skladatelj. Ta oznaka mu je najljubša. Kot majhen otrok je z družino obiskoval koncerte Slovenske filharmonije, simfonikov RTV Slovenija in ugotovil, da v glavi sliši glasbo. Ne glasbe, ki jo je poslušal na koncertih, ampak nekaj čisto svojega.Tri desetletja kasneje je že šesto leto skladatelj produkcijske ekipe Bleeding Fingers Music v Santa Monici v ZDA. Po vseh zadanih in uresničenih ciljih zdaj predvsem uživa v komponiranju in življenju. Profesor Jani Golob mu je že na Akademiji za glasbo razložil, da mora pisati vsak dan, da ostane v formi. In je to tudi počel. Eden od rezultatov je tudi nominacija za nagrado Creative Emmy Awards.

Reševalna akcija petih ljudi, dveh vodnikov in treh obiskovalcev, odraslih članov iste družine, ki so od včeraj ujeti v Križni jami, še vedno poteka. Zaradi obilnih padavin je namreč voda zalila dva sifona in jim preprečila umik iz podzemlja. Do njih je okrog 14-tih po prvi nočni akciji vnovič odšla ekipa jamarskih reševalcev - potapljačev, da jih oskrbi s hrano, zdravili in drugimi pripomočki. Iz jame se bo vrnila v prihodnjih urah, tedaj pa bo tudi več znanega o najnovejših razmerah in stanju ujetih. V oddaji tudi o tem: - Pred za torek napovedano stavko Fides še pripravljen na pogovore z vlado - Ameriški zunanji minister Blinken pozval k povečanju pomoči prebivalcem Gaze - Kljub slabšim rezultatom Slovenk z Zlato lisico zadovoljni organizatorji in obiskovalci

Sredozemske države bodo s prihodnjim letom začele zmanjševati onesnaženje s plastiko. Leta 2025 bo celotno Sredozemlje omejilo izpuste žveplovega dioksida iz pomorskega prometa. Prav tako bodo omejili pozidave v stometrskem priobalnem pasu. Čez sedem let bo zaščitena tretjina morskih območij, kar je pomembno za zaustavitev zaskrbljujočega upadanja biotske pestrosti. Po načelu od izvira do morja bo Sredozemlje, vključno s Podonavjem, celovito upravljalo z vodami. V odločanju o prilagajanju podnebni krizi in trajnostnemu razvoju regije bodo aktivno sodelovali mladi. To so zaveze, ki so jih države pogodbenice Barcelonske konvencije sprejele na 23. zasedanju zasedanju v Portorožu, ki se je letos odvijalo med 5.in 8.decembrom, in bodo usmerjale delo predsedovanja Slovenije v letih 2024 in 2025. Več o zasedanju, katerega glavni poudarek je bil - od dogovorov k dejanjem, pa v tokratni oddaji.

V Gazi je vsakih 10 minut ubit otrok. Podatek je bil prvič objavljen v začetku meseca in po mesecu in pol izraelskih napadov na Gazo še vedno drži - doslej je bilo ubitih 5 tisoč 500 palestinskih otrok. "Dovolj je, to so nedolžni otroci," je dejala mati enega izmed nedonošenčkov, ki so ga danes iz bolnišnice Al Šifa prepeljali v Egipt. Medtem izraelska vojska napada indonezijsko bolnišnico na severu mesta Gaza, v kateri naj bi bilo 700 ljudi. Drugi poudarki oddaje: - Komisija za preprečevanje korupcije premierja Roberta Goloba preiskuje zaradi domnevnega izvajanja pritiskov na nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar in njene podrejene. V premierjevem kabinetu so napovedali, da bo Golob ovrgel vse sume o nedovoljenem ravnanju. - Sindikat kmetov Slovenije se strinja, da je bil nedavni inšpekcijski odvzem krav s kmetije blizu Krškega pretiran in nezakonit. Pristojni minister Marjan Šarec je napovedal notranji nadzor na ministrstvu. - Pred slovensko nogometno reprezentanco je odločilen večer kvalifikacij za evropsko prvenstvo. Z zmago ali remijem proti Kazahstanu v ljubljanskih Stožicah, kjer so napovedane polne tribune, bi se že uvrstili na prvenstvo.

Dovolj je dnevu njegovo zlo (Matejev evangelij 6, 34).

Pošljite srp, kajti žetev je zrela, pridite, teptajte, ker je stiskalnica polna, prelivajte kadi, kajti velik je njihova hudobija (Joel 4, 13).

“Na svet prideš sam in sam tudi odideš z njega. Toda zdi se, da smo najbolj sami med prihodom in odhodom.” (Emily Carr) Te besede dobro povzemajo eno največjih težav sodobne, predvsem zahodne družbe: osamljenost. Nobena družbena skupina – ne glede na svoj spol, izobrazbo, materialno stanje ali dosežke – ni varna pred osamljenostjo. V začetku leta 2018 izvedena študija, v kateri je sodelovalo 20.000 ljudi, je razkrila, da je osamljenost med 18- do 22-letniki veliko večja težava kot pri osebah, starejših od 72 let. Osamljenost povzroča zahrbtno obliko stresa, ta pa povečuje tveganje za srčno-žilna obolenja, visok pritisk, demenco, depresijo, artritis in diabetes. Osamljenost ima na smrtnost enak učinek, kot če bi dnevno pokadili 15 cigaret. Osamljenost je simptom rastočega individualizma, njegov porast pa se ujema s sekularizacijo družbe. Ko človek (posameznik) postane središče smisla, “jaz” dobi prednost pred “mi”. Pri tem pa tudi “mi” naenkrat ni več tesno povezana družbena skupnost, ampak zgolj zbirka posameznikov - podobno neodvisnim in med seboj nepovezanim molekulam v nekakšnem družbenem “plinu”. Svetopisemsko besedilo iz 2. pisma Timoteju 4. poglavja nam razkriva nekatere izmed razlogov za osamljenost, prav tako pa tudi zdravila zanjo. Osamljenost se pogosto pojavi, ko se v življenju srečujemo s spremembami ali prehodnimi obdobji - ko se preselimo v drugo življenjsko okolje, zamenjamo službo, iz študijskih klopi stopimo na trg dela ali pa ko se soočimo s končnim prehodom iz življenja v smrt. Osamljenost se zlahka pojavi tudi takrat, ko smo ločeni od ljudi, s katerimi sicer delimo življenje. In okoliščine, v katerih so izolacija, samoizolacija in karantena tako pogoste besede kot v teh časih, so prepolne takšnih trenutkov. Prav tako pa je osamljenost pogosta tudi takrat, ko doživljamo nasprotovanje. Pa naj gre za nasprotovanje ljudi, ali pa okoliščine, ki so nam izrecno nenaklonjene in zaradi katerih imamo občutek, da se je vse obrnilo proti nam. V trenutkih, ko smo osamljeni, se močno poveča tveganje za samouničujoče vedenje. Številni se takrat zatečejo k mamilom, alkoholu ali drugim škodljivim odzivom, da bi vsaj malo ublažili čustveno bolečino. Toda v besedilu, ki smo ga omenili, je opisan bolj zdrav pristop k spoprjemanju z osamljenostjo. Kako se lahko torej spopademo z njo? Prvič, bodimo pozorni na svoje potrebe. Zastavimo si nekaj praktičnih vprašanj: Ali skrbim za svoje telesne potrebe? Jem zdravo hrano? Dovolj spim? Telovadim? Ali skrbim za higieno misli? Spodbujam svoj razum z branjem dobrih knjig ali ga uspavam z neskončnim buljenjem v kateri koli zaslon, ki mi je pri roki? Ali skrbim za svojo duhovnost? Ti telesni, umski in duhovni dejavniki so zelo pomembni pri obvladovanju osamljenosti. Drugič, preusmerimo pozornost proč od težav in nadomestimo negativne misli s pozitivnimi. Če se ukvarjamo z neprijetnimi okoliščinami, v katerih smo se znašli, ali z nasprotovanjem, ki ga doživljamo, s tem samo hranimo svojo osamljenost in se še bolj odtujujemo od drugih ljudi. Odpustimo, komur je treba odpustiti. Poskušajmo se nekaj naučiti tudi iz najtežjih okoliščin. Nihče izmed nas ne more vplivati na vse okoliščine, toda vsakdo lahko vpliva na to, kako se bo nanje odzval. In tretjič: ne pozabimo, da nismo sami. Ne glede na to, kako osamljene se počutimo, nikdar nismo zunaj dosega Božjega objema. Kristus nam v evangeliju po Mateju zagotavlja: “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” (Mt 28,20) Avtor pisma Hebrejcem pa k temu dodaja: “Zato smo lahko pogumni in govorimo: Gospod je moj pomočnik, ne bom se bal.” (Heb 13,5.6)

Dobro jutro, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, naslov in navdih za tokratno duhovno razmišljanje sem poiskala v Knjigi psalmov. Psalmist je devetintrideseti psalm naslovil Človekova bednost. K pisanju sem se prisilila po jutranjem sprehodu, ki ga je pospremil prebujajoči se dan v popolni samoti. Navadno: kadar le utegnemo, nas je v moji jutranji družbi več: trije ali štirje pari nog z različnimi mislimi v glavah. Predvsem pa vsak par nog s svojimi težavami in različnimi pogledi na svet. To jutro smo dnevu naproti odkorakali vsak zase. Po molitvi sem preletela jutranje novice in svojo knjigo obrazov, v kateri o strahovih, stiskah, nestrinjanju, besu in krivicah pišejo znani, pa tudi nekoliko manj znani prijatelji. To jutro mi je postreglo z vsem:: na eni strani s človekovo bedo, a ne zaradi pomanjkanja materialnih dobrin; in na drugi z njenim nasprotjem: s človekovim bogastvom, a ne zaradi prevelikega obilja. Psalmist je v devetintridesetem psalmu, v peti vrstici, zapisal: »Gospod, daj mi spoznati moj konec, kolikšna je mera mojih dni; spoznati hočem, kako sem minljiv.« (Ps 39,5) To jutro sem bila hvaležna, da mi življenje odmerja številne preizkušnje in stiske. Zdi se mi, da odkar sem kot samostojna podjetnica ostala le z dvema novčičema prihodka, omejitve in prepovedi prenašam s pokončno držo. Ker imam veliko časa, večkrat na dan pomislim na vse, o katerih menim, da imajo skrbi, podobne mojim, in si rečem: zdaj smo pa res vsi v istem čolnu. A čez nekaj časa v moj elektronski poštni predal prileti fotografija, na kateri vidim, da dva para nog mojih bližnjih prijateljev čas izolacije preživljata v lupini razkošne jadrnice. In nato pomislim: bolje, da varujem svojo pot in ne grešim s svojim jezikom (prim. Ps 39,2). Mogoče že res, da smo v istem čolnu, a globine voda življenja, v katerih plujemo, so različne. In mi ljudje smo dobri ali slabi plavalci. Vsaka večja jadrnica ali ladja je opremljena z rešilnimi jopiči in rezervnimi čolni ter sidrom, ki se vrže na dno morja, da se plovilo obdrži na določenem mestu. In kaj imamo mi, dragi poslušalci in cenjene poslušalke? S čim se bomo rešili, ko bodo vesla z našega malega čolna padla v vodo? Tudi stiska in tesnoba sta lahko sidro, četudi nimate čolna ali jadrnice. Za preseganje duhovne bede in revščine ni treba, da vam noge bingljajo s čolna ali z bele jadrnice. Dovolj bo že, če bomo z nogami trdno stali na tleh. Pa kakšna uzda nam bo tudi prišla prav, z njo bomo lahko obvarovali svoja usta pred človeško bednostjo.

Dovolj stari, da jih je ujel zvok izvirnega synth popa, dovolj mladi, da ga preigravajo po svoje. To, da so iz Maribora, je samo še plus. Seznam odigranih skladb: - Val - Lačen - Spet tam - Listopad - Puli

Ne preklinjaj gluhega in slepemu ne nastavljaj spotike (Tretja Mojzesova knjiga 19, 14).

Antonu Martinu Slomšku se je tri leta pred smrtjo uresničila življenjska želja, da bi povezal Spodnjo Štajersko z osrednjo Slovenijo, in to je storil tako, da je škofijski sedež iz koroškega Šentandraža prestavil v Maribor. Imel je podoben občutek kot starček Simeon, da je namreč doživel nekaj najlepšega in da ga Bog zdaj lahko pokliče domov, v večnost, v katero si je njegovo srce vedno želelo priti. Vendar, zakaj se je temu svetniškemu možu zdelo, da je uresničil nekaj najlepšega, kar je bilo mogoče? Slomšek je veroval v pristnost človeške besede in bil prepričan, da je najlepše vzgibe srca mogoče izreči le v maternem jeziku. Zavedal se je, da je to tudi temeljna pravica človeka, ki jo mora doseči vsako ljudstvo, vsak narod. Pristne besede človeku omogočajo, da poimenuje in deli z drugimi najlepše: pesem in radost, svoje upe in ljubezen. Od tod tudi največje veselje, da je s svojo besedo sposoben osrečevati svoje drage. Zanimivo je, da naš svetniški škof ni utemeljeval svoje globoke vere na mističnih doživetjih, čeprav ne moremo zatrditi, da jih ni imel. O njih ni nikoli govoril. Pogosto pa je govoril o Božji besedi, »o Mojzesu in prerokih«. To pomeni, da takrat, ko človek moli z besedami radosti Svetega pisma, lahko izgovori najlepše. Zato tudi evangelij ne vidi rešitve za bogatina in njegove sorodnike tako, da bo kdo prišel povedat z onega sveta, kako je tam. Dovolj nam je beseda prerokov, ta nam daje etično pokončnost in upanje, da je z nami vedno Bog, ki nas tolaži. Tudi slovenski pisatelj Alojz Rebula je rad povedal, da ne razume, zakaj mu nobeden izmed njegovih pokojnih prijateljev ne pride povedat, kako je v večnosti, ko pa vsi vedo, kako strašno ga to zanima! Toda potem se je spomnil Jezusovih besed in se zatopil v svetopisemska besedila ter vsak dan prisluškoval grškemu izvirniku. Slomšek je prav tako vedel, da se bodo otroci pogovarjati z nebeškim očetom le, če bodo prej začutili njegov glas v svetopisemskih besedilih. Zato je razvijal med Slovenci vsesplošno kulturo Knjige. Slovenski človek bo z biblično modrostjo v srcu začutil okoli sebe lepoto svoje dežele in s Cankarjem veselo zapel in vzkliknil: »Tu so nebesa!«

Ciril Horjak je karikaturist in stripar z Raven na Koroškem, ki že 33 let živi v Ljubljani. Mnogi ga poznajo po ilustracijah na naslovnici sobotne priloge časnika Večer, antološka pa je tista, ki je izšla takoj po katastrofalnih ujmah. Pravi, da je vedno najbolj ponosen na ilustracijo, ki jo bo naredil naslednji teden in risanje karikatur primerja z novinarstvom – na aktualne dogodke se je treba odzvati hitro in jih hitro upodobiti, bralec pa jih mora takoj razumeti.

Pater Marko Rupnik se po petih mesecih še vedno ni javno odzval na obtožbe o spolnih zlorabah redovnic; molčijo tudi njegovi najbližji sodelavci. Kaj sporoča ta molk? Ali bodo obtožbe sploh kdaj v celoti pojasnjene in kako vse skupaj vpliva na status njegovih mozaikov, ki so postavljeni v več kot 200 cerkvah po vsem svetu? O tem v skupnem projektu Arsa in Studia ob 17.00 Aleksander Čobec s sogovorniki. Gostje: Janez Cerar, koordinator zavoda Dovolj je!, ki preiskuje spolne zlorabe v Katoliški cerkvi; dr. Tomaž Erzar, profesor zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti v Ljubljani; dr. Gabrijel Kavčič, tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference.

Mladi Norvežan Mathias Braathen je lani skakalne smuči postavil v kot in postal profesionalni snemalec zračnih posnetkov. Je eden od trojice, zaslužen, da so z letošnjega Svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici šli v svet ne le čudoviti posnetki doline pod Poncami, ampak tudi dih jemajoči posnetki smučarskih skokov posnetih s pomočjo dronov, ki so letali vsega nekaj metrov za skakalci. Za dober posnetek namreč ni dovolj, da si vrhunsko izurjen upravljalec drona, ampak moraš smučarske skoke poznati do zadnje malenkosti, poznati zakonitosti vetra, imeti uigrano ekipo in kar je najbolj pomembno, da ti nekdanji kolegi zaupajo.

Za srečo ti ni treba najti mavrice. Dovolj je, če jo iščeš. Pripoveduje: Matej Recer. Napisal: Jurij Černič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! Posneto v studiih Radia Slovenija 2010.

Za srečo ti ni treba najti mavrice. Dovolj je, če jo iščeš. Pripoveduje: Matej Recer. Napisal: Jurij Černič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! Posneto v studiih Radia Slovenija 2010.

Kolesarjev je na cestah vedno več, več pa je tudi prometnih nesreč, v katerih so udeleženi. Kako naj kolesarji poskrbijo za svojo varnost in varnost drugih udeležencev v prometu? Kakšna so priporočila za varno vožnjo in katere so najpogostejše napake? Gost mag. Ivan Kapun iz sektorja prometne policije na Generalni policijski upravi.

Dovoljšnih količin dežja, ki bi omilil že dlje časa trajajočo sušo pri nas, ni na vidiku. Nekaj padavin je bilo sicer včeraj, še največ na severozahodu, ko je nekje zapadlo 25 litrov, a to še zdaleč ni dovolj. Nekolikšna osvežitev je medtem zagotovo dobra novica za vse, ki se morda prebijajo skozi gnečo na cestah. Po pričakovanjih je prometno zelo obremenjen tudi prvi avgustovski vikend. Drugi poudarki oddaje: - Ob zmanjševanju okužb s koronavirusom si v domovih za starejše želijo omilitve ukrepov. - Težava pri preiskavi nesreče avtobusa na avtocesti blizu Zagreba: tahograf povsem uničen. - Najnovejši napadi izraelskih sil na območju Gaze terjali več kot 30 smrtnih žrtev, Islamski džihad odgovarja z raketiranjem.

Dovolj sveže vode in senca – to sta osnovna pogoja, ki jih v toplejšem delu leta potrebujejo naši hišni ljubljenčki. Kljub temu, da se zdi, da je to nekaj samoumevnega, vsako leto poslušamo novice kot na primer, da je nekdo pustil psa v zaprtem avtu na soncu več ur. O živalih poleti zato v petkovem Svetovalnem servisu, ko bo z nami dr. vet. med. Iris Selan. Spregovorimo tudi o tem, kako z živaljo na daljšo pot, kakšno dokumentacijo je treba urediti za potovanje v tujino, kako preprečiti toplotni udar.

Z velikonočnimi in prvomajskimi prazniki se po dveh epidemičnih letih znova tradicionalno začenja poletna turistična sezona. Če ne bo nepričakovanih hujših pretresov, bo trajala do septembra ali oktobra. Turizem se je v zadnjih dveh letih precej prilagodil razmeram, prilagodili pa so se tudi turisti. Zanje je zdaj na prvem mestu varnost, pa naj gre za covid-19 ali vojno v Ukrajini. O spremembah in smernicah v panogi, prvih turističnih rezultatih in pričakovanjih glede poletne turistične sezone voditeljica Katja Arhar s sogovorniki. Gostje: - Fedja Pobegajlo, direktor Turistično-gostinske zbornice Slovenije, - Iztok Altbauer, direktor Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč, - Matej Knaus, predsednik Združenja turističnih agencij Slovenije. Posneta sta pogovora s - Klemenom Hrenom, urednikom spletnega portala Avtokampi.si, - Andrejem Šterom, vodjo konzularne službe na ministrstvu za zunanje zadeve.Kakšni so prvomajski obeti za poletno turistično sezono?Z velikonočnimi in prvomajskimi prazniki se po dveh epidemičnih letih znova tradicionalno začenja poletna turistična sezona. Če ne bo nepričakovanih hujših pretresov, bo trajala do septembra ali oktobra. Turizem se je v zadnjih dveh letih precej prilagodil razmeram, prilagodili pa so se tudi turisti. Zanje je zdaj na prvem mestu varnost, pa naj gre za covid-19 ali vojno v Ukrajini. O spremembah in trendih v panogi, o prvih turističnih rezultatih in pričakovanjih od poletne turistične sezone voditeljica Katja Arhar s sogovorniki. Gostje: – Fedja Pobegajlo, direktor Turistično gostinske zbornice Slovenije, – Iztok Altbauer, direktor Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč, – Matej Knaus, predsednik Združenja turističnih agencij Slovenije. Posneta pogovora: – Klemen Hren, urednik spletnega portala Avtokampi.si, – Andrej Šter, vodja konzularne službe na Ministrstvu za zunanje zadeve.

»Putinova vojna nas je izstrelila v nov čas. Prav in primerno je, da na novo ovrednotimo dozdajšnja spoznanja,« je dejala nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock. Ukrajina in Evropa sta se znašli v Putinovem svetu, ki ga ne zanima prihodnost, ker hoče na novo napisati zgodovino. Zgodovinarji, sociologi, filozofi pa tudi psihologi in psihiatri bodo lahko še leta analizirali teden, ki je za nami. Herojev je bilo dovolj. Ob pomoči prispevkov novinarjev in novinark Radia in televizije Slovenija je komentar tedna pripravila Nataša Štefe.