Podcasts about dovolj

Vlada bo do desetega novembra pripravila poseben zakon za učinkovitejše zagotavljanje varnosti, zaostrovanje kaznovalne politike in omejitve socialnih pomoči za ponavljajoče se prekrške in kazniva dejanja. Novi zakon se bo imenoval po pokojnem Novomeščanu Alešu Šutarju, je sinoči ob predstavitvi predlaganih ukrepov napovedal predsednik vlade Robert Golob. Izredno sejo novomeškega občinskega sveta je prek video povezave spremljala več-tisoč-glava množica udeležencev protestnega shoda Dovolj je. Na shodu so govornike iz sejne sobe pospremili s ploskanjem ali žvižgi. Po shodu pa so policisti posredovali v romskem naselju Brezje zaradi streljanja iz avtomatskega orožja. V oddaji tudi o tem: - Izrael po strelskem incidentu v Gazi močno okrepil nove napade na enklavo. Bela hiša kljub več deset ubitim meni, da premirje ni ogroženo. - Nizozemci znova izbirajo parlament; po anketah spet vodi skrajno desna stranka Gerta Wildersa, ki pa bo tokrat težko sestavila koalicijo. - Orkan Melisa razdejal Jamajko z vetrovi do 300 kilometrov na uro, zdaj nadaljuje pot proti Bahamom in Kubi.

Papež v Koloseju ob obletnici Duha Assisija: »Samo mir je svet. Dovolj vojn z njihovimi kupi smrti, dovolj!„Praznovanje 60. obletnice dokumenta 2. vatikanskega koncila Nostra Aetate.Pri Založbi Dravlje je izšla knjiga p. Ivana Platovnjaka z naslovom Prezrti čas.

Papež v Koloseju ob obletnici Duha Assisija: »Samo mir je svet. Dovolj vojn z njihovimi kupi smrti, dovolj!„Praznovanje 60. obletnice dokumenta 2. vatikanskega koncila Nostra Aetate.Pri Založbi Dravlje je izšla knjiga p. Ivana Platovnjaka z naslovom Prezrti čas.

Komentar ob tragičnemu dogodku v Novem mestu opozarja na dolgotrajno nereševanje težav v romskih naseljih, kjer trenutne politične in varnostne rešitve ne delujejo. Poudarja pomen skupnosti, ki mora biti slišana, ter izpostavlja besede diakona, terapevta in romarja upanja Matica Vidica o nujnosti učinkovitega pravnega sistema, pravične socialne politike in večjih pooblastil policije. Gre za pokroviteljski odnos politike do ljudi, ki živijo v strahu. Tu se primerjava z drugo aktualno tematiko - z upravljanjem z divjimi zvermi, kjer odločitve sprejemajo tisti, ki posledic ne občutijo, poraja sama po sebi.

Komentar ob tragičnemu dogodku v Novem mestu opozarja na dolgotrajno nereševanje težav v romskih naseljih, kjer trenutne politične in varnostne rešitve ne delujejo. Poudarja pomen skupnosti, ki mora biti slišana, ter izpostavlja besede diakona, terapevta in romarja upanja Matica Vidica o nujnosti učinkovitega pravnega sistema, pravične socialne politike in večjih pooblastil policije. Gre za pokroviteljski odnos politike do ljudi, ki živijo v strahu. Tu se primerjava z drugo aktualno tematiko - z upravljanjem z divjimi zvermi, kjer odločitve sprejemajo tisti, ki posledic ne občutijo, poraja sama po sebi.

Za srečo ti ni treba najti mavrice. Dovolj je, če jo iščeš. Pripoveduje: Matej Recer. Napisal: Jurij Černič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2010. Posneto v studiih Radia Slovenija 2010.

Tako Izrael kot gibanje Hamas sta z nekaterimi zadržki sprejela ameriški mirovni načrt za Gazo, a nasilje v oblegani enklavi se za zdaj nadaljuje. Tamkajšnji Palestinci novice o približevanju miru pozdravljajo, a spričo bridkih izkušenj ostajajo zadržani. Po toliko neuresničenih obljubah želimo, da se napadi res ustavijo. Nočemo več lažnega upanja. Naših otrok ni več, naših življenj in domov ni več. Dovolj je bilo, pravi Palestinka Shereen Kharoub iz Gaze. Drugi poudarki oddaje: - Po Evropi novi protesti v podporo Palestini, v Barceloni zbranih 50 tisoč ljudi. - Na čeških volitvah prepričljivo slavil populistični Babiš, sestava vlade pa bo zapletena. - Po državi 29 skupin za samopomoč pri obolelih z rakom.

Projekt »Zmigaj se do vadbe« je namenjen osebam, starim 18 let ali več, ki ne dosegajo minimalnih smernic Svetovne zdravstvene organizacije glede telesne dejavnosti. V prvem javnem povabilu je bilo izbranih 151 športno-rekreativnih izvajalcev iz različnih slovenskih statističnih regij. Ti bodo izbranim posameznikom 30 tednov dvakrat tedensko brezplačno nudili eno izmed željenih vadb. Prispevek je pripravila Lucija Vidergar. Bere Marko Rozman.

Težav in poti do rešitev je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami in tisti, ki so se morali spoprijeti s hudo boleznijo. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. Med štirimi stenami ob ponedeljkih ob 10.10 na Prvem.

Ime tedna je postal Uroš Zafošnik, vodja Simulacijskega izobraževalnega centra Zdravstvenega doma Ljubljana, kjer so prejeli prestižno mednarodno akreditacijo SESAM. Priznanje, ki potrjuje najvišje standarde kakovosti izobraževanja s simulacijami v zdravstvu na primarni ravni, kjer se opravi večina stikov med ljudmi in zdravstvenim sistemom, dokazuje, da tudi manjše države zmorejo razviti vrhunske centre, ki so zgled širši evropski skupnosti.Kandidata sta bila še:   Metod Dolinšek, sekretar območnega združenja Rdečega križa Maribor, kjer že 70 let organizirajo zdravstvena letovanja otrok v Punatu na otoku Krku. V tem času je tam letovalo več kot 125 tisoč nasmejanih otrok, od katerih so mnogi prvič videli morje, vsi pa so sklepali nova prijateljstva, se naučili sodelovanja, gradili samopodobo in okrepili svoje zdravje. Matjaž Cej, novogoriški frizer, ki je kopici mednarodnih uspehov dodal še najprestižnejšega. Na svetovnem tekmovanju IBI (International Beauty Awards) v New Yorku, enem od najpomembnejših svetovnih tekmovanj na tem področju, ki med poznavalci velja za oskarja v svetu lepotne industrije, je med avtorji iz 75 držav v kategoriji kratkih frizur zasedel prvo mesto.

Vlada je prejšnji teden sprejela izhodišča za ustanovitev Javnega zavoda za nujno medicinsko pomoč, s katerim namerava zagotoviti enako dostopnost prebivalstva do nujne medicinske pomoči. Stroka od novega organa pričakuje, da bo omogočil realno financiranje nujne medicinske pomoči in enake standarde oskrbe ne glede na regijo, v kateri se posamezniku pripeti nesreča ali se mu poslabša zdravstveno stanje. Ob tem opozarja, da ustanovitev zavoda ne bo dovolj, saj so za preprečitev kolapsa sistema nujne korenite in politično nekorektne poteze.

Še ne sto let nazaj je v nacistični Nemčiji v le nekaj letih postala evtanazija družbeno sprejemljiva in simbol »usmiljenja, sočutja, pomoči ubogim«. Mediji so s spretnim obračanjem besed to naredili povsem mimogrede.

Še ne sto let nazaj je v nacistični Nemčiji v le nekaj letih postala evtanazija družbeno sprejemljiva in simbol »usmiljenja, sočutja, pomoči ubogim«. Mediji so s spretnim obračanjem besed to naredili povsem mimogrede.

Dolgotrajen stres, strupeno delovno okolje in mikroagresije ter delovna preobremenjenost v povezavi z nizko samopodobo neizogibno vodijo v izgorelost, v stanje življenjske izčrpanosti, pravi Darja Hvala, ki zelo dobro pozna občutke obupa in nemoči, ko telo odpove, saj je izgorelost izkusila na svoji koži. Pozna pa tudi občutke notranjega miru in jasnosti, ki ji jih je prinesla pot okrevanja. O tem, kakšni so bili vzroki za izgorelost, ter o pomenu zdravega delovnega okolja in skrbi zase bo spregovorila gostja tokratne oddaje Med štirimi stenami. Pred mikrofon jo je povabila Tita Mayer.

''Ker ima Nova Gorica jasen začetek, se nam zdi, da bi morala imeti tudi konec, a ni tako,'' pravi arhitektka Eva Sušnik, arhitekt dr. Miloš Kosec pa doda, da ''mesto nikoli ni izgubljena priložnost, ker ima vedno prihodnost'' in da ''prevelike ambicije lahko povzročajo tudi prostorsko paralizo''. Razstava Sijoče nevidno mesto, ki je nastala v sodelovanju Eve Sušnik z umetniško-raziskovalnim kolektivom Nonument Group in si jo lahko ogledamo v Eda Centru, ''raziskuje in izpostavlja porušene, prezidane, na pol zgrajene, zapuščene in neizvedene projekte'' Nove Gorice. Predstavlja torej mesto v neki vzporedni resničnosti, v kateri bi vsi ti objekti danes stali na svojem mestu. ''Sprehajalec po širokih sončnih ulicah na vsakem koraku srečuje praznine, manjkajoče stavbe in nikoli dokončane ureditve javnega prostora, ki dajejo Novi Gorici dvojno podobo nedosegljivega ideala in nikoli končanega gradbišča.'' A lahko dodamo: Če bi se določeni objekti obdržali oz. uresničili, bi se najbrž drugače razvijala tudi njihova okolica, socialno okolje in razpoloženje mesta bi bila drugačna. Ali razstava ponuja odgovore na to ali pa je njen namen, da o njih razmišlja vsak zase in se potemtakem debata začne, kjer se razstava konča? Foto: Žiga Bratoš

Stopnja rodnosti se je v razvitih državah v zadnjih šestdesetih letih prepolovila – tudi v Sloveniji. Ob podaljševanju življenjske dobe bodo gospodarsko razvite države kmalu trčile ob demografski zid. Starajoče se družbe bodo zaradi nizke rodnosti izgubljale gospodarsko dinamiko, odpornost in dolgoročno tudi vojaško moč. Zagotavljanje denarja za pokojnine in dolgotrajno oskrbo bo postajalo vse težje. Vlade, regije in celo posamezne občine skušajo z različnimi, predvsem finančnimi spodbudami, vplivati na višjo rodnost, a so ukrepi večinoma neuspešni. Analiziramo demografske politike in trende v različnih državah, pod drobnogled postavljamo ekonomske, družbene, socialno-psihološke in individualne razloge, zaradi katerih naravno obnavljanje prebivalstva ni več samoumevno. Kakšne so alternative?Sogovorniki: Martina Žnidaršič, Statistični urad RS Diego Ramiro Farinas, Inštitut za demografijo v Madridu Marin Strmota, demograf in nekdanji državni sekretar v hrvaški vladi Janez Malačič, profesor demografije Shuihui Zhang, profesor sociologije v Šanghaju

Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.

V teh zgodnjih jutrih človek težko vstane. »Tako rana ura in že tako svetlo« je v teh dneh pogosto na naših ustnicah. Naj bo zaželeno ali ne, vam, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim, da bi bil to dolg in vesel dan. Samo pomislimo, kaj lahko danes vse postorimo, kam vse lahko gremo, kaj lahko preberemo ali, če drugega ne, vsaj pogledamo. Toliko stvari se nam obeta in toliko si danes lahko privoščimo. Hitro bi me lahko kdo obdolžil, da vas usmerjam k sebičnemu razmišljanju, da imate že dovolj reklam za dopust, ki nam vseskozi prigovarjajo, kaj naj bi si ne le lahko, ampak celo morali privoščiti. Moje uvodne besede naj bi izzvenele, kot da moramo misliti le nase. Kaj pa tisti, ki ne morejo niti vstati iz postelje, ki jim je noč minila v nenehnem pogledovanju na počasno uro in nemem pritoževanju, kdaj bo že vendar napočil dan, in tisti, ki so se zbudili v bolečinah? »Bi si upal tudi njim zaželeti vesel dan?« bi mi upravičeno lahko kdo očital. Seveda, kdo v teh toplih dneh bolj potrebuje veselje kot tisti, ki si niti ne morejo privoščiti trenutka brez bolečin in skrbi? Pa bi spet lahko priletel očitek, da je lahko meni, ko mi nič ne manjka in je zame vsako jutro največji napor odpreti oči, potem pa gre vse skoraj samo po sebi. V teh dneh, ko se vsi kam odpravljajo, priklenjeni na postelje pa so še bolj sami, je to jutranje voščilo prepoceni. A kaj nam pomaga tako moraliziranje! Tisti, ki si ne morejo privoščiti veselega jutra, ne bodo nič laže čakali novega dne. Prav zaradi njih moramo mi, ki lahko, izkoristiti današnji dan. Pri tem ne mislim na to, kar nas morda sem ter tja postavi pokonci. Ko namreč vidimo trpečega, onemoglega, bolnega, si sami pri sebi rečemo, da tako slabo nam pa vendar še ne gre. To je vseeno le sebična misel in v nemoči drugega iščemo le lastno potrditev. Vsem nam, ki zmoremo sami skrbeti zase, želim, da bi pomislili na preprosto in globoko dejstvo, o katerem sem pred kratkim prebral: »Bolni se kozarca vode, ki mu jo kdo da, manj razveseli kot pa nasmeha in veselega srca, ki ta kozarec spremljata.« Zato brž vstanimo, z nasmehom nasitimo prvega, ki ga srečamo. Odžejajmo danes z dobrim srcem tiste, ki jih srečamo. Dovolj je bolnih, ki imajo dovolj vode, a premalo dobre volje in veselja okrog sebe. Dan je dovolj dolg, dragi prijatelji, da zvečer ne bo v naši bližini nikogar več, ki bi moral zaspati z žalostjo v srcu.

Gaja Brecelj je direktorica nevladne organizacije Umanotera, ki letos praznuje 30 let delovanja. Organizacija v ospredje postavlja trajnostni razvoj in vzpostavljanje ravnotežja med človekom in okoljem. Ob tem, ko so se v zadnjem času, zlasti pa po inavguraciji ameriškega predsednika Donalda Trumpa, številna pravila in tudi načela v mednarodni skupnosti postavila na glavo, so žrtve teh novih razmer tudi okoljske politike, kar je slaba novica za celotno civilizacijo. V svetu slabih novic pa imamo tudi nekaj dobrih, ki se, povezane z dobrimi praksami, vsemu navkljub oblikujejo v nekaterih lokalnih skupnostih. Tem se posvečajo na vsakoletni nacionalni konferenci Dovolj za vse v soorganizaciji Umanotere, ki je prejšnji teden potekala že desetič.

Kako v prizadevanjih za trajnostni razvoj doseči točko preloma, ki bi pomenila preoblikovanje naših družb tako, da bi naše okolje ohranile v dobrem stanju za naslednje generacije? S tem se med drugim ukvarja raziskovalec dr. Andrew Ringsmuth, gost 10. konference o trajnostnem upravljanju z viri skupnosti Dovolj za vse, ki je potekala v Ljubljani. Opozarja tudi na družbene medije, ki bi s spremembami algoritmov lahko imeli pomembno povezovalno vlogo v družbi, namesto da razdvajajo.

Verjetno se nam je že zgodilo, da ko smo prišli v službo ali kak krog prijateljev in smo iskali tolažilne in vzpodbudne besede, ker smo bili v skrbeh, kaj vse še moramo postoriti v prihodnjih dneh, da nam je kdo od poslušajočih odgovoril: »Zaupaj. Vstopi v današnji dan. Dovolj je dnevu lastna teža…« Verjetno se takrat nismo zavedali, da podobno nas tolaži in nam daje upanja evangelist Matej v njegovem evangeliju: »Ne bodite torej v skrbeh za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svoje skrbi. Dovolj je dnevu njegova lastna teža.« Zaupam v te izrečene besede in če jim, sem jim pripravljen tudi slediti. Vera brez zaupanja je prazna. Verujem, ko zaupam v Boga in njegovo delovanje. Številne svetopisemske osebe in svetniki so kljub obilici vsakodnevnih skrbi ohranjali zaupanje v Boga in tako je Bog tudi preko preizkušenj življenja lahko ustvaril in tudi po njih delal čudovite stvari v njihovem življenju in v ljudeh s katerimi so se srečali. Spomnimo se samo svetopisemskih oseb – Mojzesa, prerokov Ezekiela, Danijela v novi zavezi apostolov in med njima še posebej Petra in Pavla. Ali svetnikov od naših slovenskih blaženih in mučencev – bl. Antona Martina Slomška, Alojzija Grozdeta, svetega papeža Janeza Pavla II. in tudi v tem letu v svetem letu upanja bo papež Frančišek ob svetoletnem srečanju najstnikov 27.4., razglasil za svetega Carla Acutisa – svetnika v kavbojkah, kot ga nekateri pojmujejo. Posebej mi je všeč njegova misel: »Vsi se rodimo kot izvirniki, mnogo pa jih žal umre kot fotokopije!« Geslo tega leta svetega letaje romarji upanja. V tem dnevu Vas povabim, da ne bodimo fotokopije, ki so izgubile zaupanje v Boga in jih preplavljajo zgolj skrbi in ječe sedanjega sveta. Ostanimo izvirnik zaupanja - upanja in kot romarji upanja ga prinašajmo…

V oddaji bomo spoznali gosta, profesorja, o katerem smo več slišali leta 2006, ko je v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici odkril dragocen izvod knjige De Revolutionibus poljskega astronoma Nikolaja Kopernika iz leta 1566, ki je bil zaradi napake pri katalogizaciji založen. Prof. dr. Stanislav Južnič, iskriv sogovornik, rojen v San Franciscu, zdaj deluje na univerzi v Oklahomi. Na pogovor ga je povabila Lucija Fatur.

V Sloveniji že več kot 50 let deluje sistem tematskih pohodnih poti, ki imajo informacijski, izobraževalni, rekreacijski in sprostitveni namen. Teh poti je že več kot 700. Lahko bi jih razdelili na kulturne, zgodovinske, etnološke in romarske pohodne poti, naravoslovne, planinske, gozdne učne poti, arheološke poti in poti po zavarovanih območjih. Obenem letos praznujemo tudi 50-letnico Evropske pešpoti E6. Vsa bogata tradicija pohodništva odpira vrsto izzivov za prihodnost, recimo kako ohraniti odprte meje držav za pohodnike, kako poskrbeti za vzdrževanje sistema poti in še marsikaj. Gost sredinega Intervjuja na Prvem je Jože Prah, gozdar na Zavodu za gozdove Slovenije, predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji, predsednik Komisije za gozdne učne in tematske poti, podpredsednik Turistične zveze Slovenije ter planinski in turistični vodnik.

Stara ruska pripoved govori o kmečkem paru, ki je po vsakem obroku dejal: Ko ...z knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, pa če si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, pravzaprav bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, čeprav je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo nenehno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Kar koli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo prek časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.

Konec je amaterizma, prihajajo profesionalci! Dovolj je bilo politikov, ki vodijo oddaje, pravi Marcel Štefančič, zato je v današnjo epizodo oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija povabil cvet slovenskih voditeljev, ki bodo pokazali, kako se stvarem streže. Marcel in Zvezdana o svobodi, Vesna Milek in Jan Plestenjak o Ceci, o preimenovanju slovenskih ulic in trgov bo Uroš Slak govoril z Golobom, Jankovićem, Hojsom in Urško Klakočar Zupančič. Edvard Žitnik s posnetki telefonskih klicev med Trumpom in Putinom, Golobom in Macronom ter drugimi. Naš reporter Franc Kangler se bo s prometnimi informacijami tokrat oglašal iz Savdske Arabije, kamor je odpotoval na mirovno konferenco, zelo verjetno pa se bo v oddajo oglasil še kak voditeljski profesionalec. Na začetku oddaje vam bosta ekskluzivno zapela Aleksandar Vučić in Zoran Janković, na koncu pa bo skoraj zanesljivo še kaj, vse to v petek dopoldan na Prvem.

Po nekaterih podatkih naj bi v Sloveniji za kronično ledvično boleznijo obolevalo med 10 in 15 odstotkov prebivalcevAli ste vedeli, da so za učinkovito delovanje vitamina D potrebne zdrave ledvice? »Brez ledvic nimamo dovolj vitamina D,« pravi specialist za bolezni ledvic dr. Andrej Škoberne s Kliničnega oddelka za nefrologijo UKC Ljubljana. Kaj se v ledvicah dogaja z vitaminom D? Odgovor izveste v oddaji Ultrazvok. Najpogostejša bolezen ledvic je sicer kronična ledvična bolezen s kratico KLB. Strokovnjaki ocenjujejo, da za njo po svetu oboleva že več kot 800 milijonov ljudi. Predvidevajo, da bo do leta 2040 že peti najpogostejši razlog za smrt. V Sloveniji naj bi kronično ledvično bolezen imelo med 10 in 15 odstotki prebivalcev. To pa morate vedeti, da je za zgodnje prepoznavanje kronične ledvične bolezni nujna in pomembna preiskava na prisotnost beljakovin v seču. Tudi o tem v Ultrazvoku, ki ga je pripravil Iztok Konc.

Francoski filozof Montaigne iz 16. stoletja v svojem eseju z naslovom O samoti razmišlja o prednostih samotarskega življenja in bralca poziva k posnemanju svojega zgleda: Montaigne se je namreč odločil svoje zadnje desetletje preživeti v svojem dvorcu, povsem stran od javnosti. Kajti trdno je bil prepričan, da mu bo samotarsko življenje prineslo resnično svobodo in notranji mir. Pri tem je Montaigne sledil stoiški misli, da se človek ne sme preveč navezati na zunanje dobrine, saj mu bodo te ob izgubi vzbudile pretirana čustva in porušile njegov duševni mir. Za ponazoritev navaja primer iz antike, ko je neki Stilpo komajda ubežal požaru, v katerem je izgubil svojo ženo, otroke in vse premoženje. Kljub temu mož na obrazu ni pokazal nobenega strahu, zato ga je takratni makedonski kralj vprašal, ali je utrpel kakšno škodo. Stilpo je odgovoril, »da ne in da hvala bogu ni izgubil nič svojega«. S tem je izrazil, da se kot pravi stoik zaveda, da nič od izgubljenega ni bilo zares v njegovi lasti – resnično naša so le tista bogastva in dobrine, ki jih nosimo v sebi, vse drugo pa je zunaj našega vpliva, zato nima smisla, da se čustveno navežemo na zunanje stvari in žalujemo ob njihovi izgubi. »Lahko imamo ženo, otroke, premoženje in vrh tega še zdravje, če nam je dano, vendar se na vse to ne smemo tolikanj navezati, da bi bila od tega odvisna naša sreča,« zapiše Montaigne. Ne zanika, da nam zunanje dobrine lahko ponujajo določeno ugodje, vendar nas ob tem svari, da ne smemo pozabiti, da v resnici ne sestavljajo našega bistva. Opaža pa, da običajno delujemo ravno nasprotno: čeprav omenjene stvari niso naša last in se nas povsem nič ne tičejo, se jim še preveč posvečamo in se obremenjujemo z njimi. »Naše lastne zadeve nam niso prizadejale še dovolj skrbi, mučimo in ubijamo se še z zadevami sosedov in prijateljev,« je kritičen filozof. »Dovolj smo živeli za druge, živimo vsaj ta košček življenja, ki nam še ostane, zase. Posvetimo svoje misli in skrbi sebi in svojemu udobju,« nagovarja sebe in s tem tudi bralca. »Pretrgajmo tiste vezi, ki nas s silo priklepajo drugam in odvračajo od nas samih. Razvežimo te krepke spone, ljubimo poslej še to in ono, toda navežimo se samo nase, to se pravi pustimo si druge stvari, toda ne navezujmo in ne lepimo se nanje tolikanj, da bi se od njih ne mogli ločiti, ne da bi si pri tem posneli kožo in iztrgali nas samih.« Le tako bomo po njegovem spet dobili popoln nadzor nad sabo in občutili pravo notranjo svobodo. Ob branju nas tako Montaigne spodbuja k razmisleku o tem, kaj je zares naše. Smo tudi mi pretirano navezani na zunanji svet? Nas te vezi odvračajo od nas samih, od našega pravega bistva? In navsezadnje, smo resnično pripravljeni na izgubo teh dobrin?

Lokalna samouprava po treh desetletjih delovanja velja za uspešno zgodbo. Nekateri sicer pogrešajo tudi pokrajine, a ljudje so občine vzeli za svoje, te prevzemajo tudi vedno več nalog in obveznosti. Da bi temu sledilo tudi financiranje, so se po maratonskih pogajanjih vlada in občinska združenja dogovorili o popravkih sistema financiranja. Drugačno usklajevanje višine sredstev, nova merila razvitosti, strožja pravila za dodatke občinam z romskimi naselji, več možnosti zadolževanja – to je le nekaj rešitev. Ali sistem financiranja podpira ali ovira avtonomijo občin, zakaj nasprotujejo predlaganemu davku na nepremičnine in kaj mislijo o dajatvi za lastnike psov, smo govorili s politiki in strokovnjaki. Gostje: dr. Irena Bačlija Brajnik, profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Roman Lavtar, vodja Sektorja za lokalo samoupravo na Ministrstvu za javno upravo; Gregor Macedoni, predsednik Skupnosti občin Slovenije in župan Novega mesta; Robert Smrdelj, predsednik Združenja občin Slovenije in župan Pivke.

Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo« (Mt 6,34) ter: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, ki se mu tat ne približa in ga molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, o tem pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, nisem bil več v skrbeh za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, za to, kaj boste jedli, ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavlja teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pride v naše življenje nenadoma kot pomladni dež z neba in nas po navadi najde nepripravljene, okoli nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo danes poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.

Piše Bojan Sedmak, bereta Alekander Golja in Lidija Hartman. Za začetek – je knjiga Izpisano zbirka kratkih zgodb ali roman? Ja, je slednje. Enak kronotop na sto straneh. Enormno število oseb z inovativnimi imeni v medsebojnih odnosih. Za omizji, ki se pojavljajo v domala vsakem od enaintridesetih naslovljenih poglavij in s tem potrjujejo enovitost prizorišča. V svobodni vizualizaciji kraja dogajanja se ta omizja lahko nahajajo kjerkoli, na primer tudi v stolpnici ob kakem pomolu, pripravljena za sprejem osebja s priplule letalonosilke. Na takem prizorišču se pojavljajo književne osebe kot piščeve marionete in – kako blagodejno za spremembo – nobena ni avtorjev alter ego. Imajo svoje motivacije, četudi niso povite v psihološko plastičnost, a obložene z bizarnostmi nekako le uveljavljajo svojo voljo do moči. Pri tem so zelo netaktne, čeprav ne v lahkotno razberljivih in jasno obnovljivih prigodah. No, zaznavno je, da generalni direktor Uroda, nekakšnega urada za zamrznitve in odmrznitve oploditvenega materiala, dosledno pošilja svoje podrejene v tri pike, medtem ko neženirano hlasta po jestvinah. Vsekakor je odsotno prisoten od prvega do zadnjega stavka v besedilu, s čimer potrjuje, da je Izpisano zaokrožen roman. Namesto takta v glasbenem smislu v Lutmanovi prozi dobro deluje nekaj drugega – zanimivo zatikanje. Seveda je vsak začetek težak, a v izpisanem je ta še najlažji; problem celovite bralne vzdržljivosti je spravljiv z občasnim prelaganjem knjige iz vidnega polja, vendar to ne reši vprašanja, kakšen je ritem tega pripovedovanja. Če nasploh obstaja prozni notranji ritem, je v Izpisanem posebno nasekljan in je to pravzaprav prednost tega besedila. Bahtin na nekem mestu v svoji teoriji romana pravi, da ritem »v kali zatira tiste družbeno-govorne svetove in obraze, ki potencialno obstajajo v besedi: vsekakor jim ritem postavlja določene ovire, ne pusti jim, da bi se razvili«. Prav razgradnja besed na dele in njihovo stikanje na podlagi preigravanja pomenov pa je gonilo svojevrstne Lutmanove pisateljske energije. Mogoče bi bilo treba angažirati študente slovenistike, da iz Izpisanega zberejo na kup vsa imena likov ter neologizme, stavčne osebke in predmete s številnimi prilastki, za dodatek pa še vse deležnike in menjave glagolskih časov v istih povedih – zakaj pa ne, saj je misel lahko v malo daljšem hipu v vseh treh časih – ter poskusijo doumeti, od kod se avtorju vse to jemlje. Vsekakor iz bogate slovenščine, in morda bi kdo celo pristavil in obelonočil, da se avtorjevo besedovanje iz bdenja, imenovanega po Finneganu, tako se že zdi – poraja iz modernizma. Lutman vztraja, da se v tej prezgodaj proglašeni slepi ulici marsikaj dogaja. Slepi seveda za tiste, ki dandanes na promenadah ponujajo zaslepljujočo, kot češ nujno potrebno, vsesplošno razumljivo in komunikativno izpisano šaro. V glavnem seveda za kulturniške posle, zato da ti tečejo po pretežno preverjenih tirnicah, po utrjenih modelih, kalupih, klišejih. Lutman kot čarovnik šarad bi se tem v brk zlahka poigral s poslom – z njegovim starinskim pomenom tistega, ki streže, je ustrežljiv, malodane komi, tako rekoč hlapec oziroma suženj že česa. Čudežni modernizem, osamosvojitelj jezika kot samostojnega elementa pripovedovanja, ki teče brez razvidnih zgodb, torej lahko, ne glede na množično prezrtost, deluje prav dobro, če ne celo odlično. Nekako tako kot v modernističnem slikarstvu očarajo poglede samo barve, osvobojene tem in motivov. Poleg tega da v Lutmanovi zadnji mojstrovinici ni enovito zastavljene in zlahka obnovljive zgodbe, v tekstu tudi ni smrti. Dovolj je je zunaj književnosti pa tudi v njenih drugih žanrih, zgodovinskih pa kriminalnih, kjer je tako rekoč nujni vezni člen naracije. Med drugimi je lepo humanistično sporočilo Izpisanega, da je sporazumevanje med ljudmi mogoče tudi brez obveznih opomb o smrtnosti, serijsko podajanih v umetniške obtoke. In da je uživanje v tekstu, v njegovem temnem humorju, mogoče tudi brez nanašanj na prenaseljene reference umrljivosti. Na platnici knjige spremni pisec piše, da je Izpisano dragocen tekst, ki nima trenutnih vzporednic, in pristavi, ali jih je mogoče iskati v zgodovini svetovne književnosti? V tej je sicer precej simpozijev, pogovornih in jedilnih, a za kakršnokoli vsebinsko in slogovno primerjavo so predrugačni. Antični Petronijev Satirikon, vključno s Pojedino pri Trimalhionu, na primer, je preveč gibljiv in premonološki. Za kontrastno asociacijo – dve tisočletji pozneje v Brechtovi Malomeščanski svatbi, ki se vsa odvija za omizjem, glavarju družine sploh ne pustijo do besede. Morda je omizjem v Izpisanem še najbližje nažiranje predmestnega pariškega proletariata v Zolajevi Beznici. Primerjave s postopki deskripcije v novem romanu najbrž ne bi zdržali globlje analize. Kot tudi ne nanašanje na stil triptiha o znani domači junakinji, ki se poskuša osmisliti z delom, ljubeznijo in s transcendenco, a je vseskozi zgolj objekt vsiljivih, grozečih in morečih mehanizmov. Nekaj nadiha po statistično vodenih avtomatizmih in po birokratskem jezikanju vsebuje tudi Izpisano, a nasploh je Lutmanovo pisanje preoriginalno za ustrezne vplivne primerjave. Čeprav se torej zdi, da je Izpisano izpisano z naturalistično oziroma skrajno reistično natančnostjo, je bistvo tega pisanja drugje; mogoče ga je ponazoriti s konstrukcijo zabavnih stavkov, pri čemer sploh ni nujno, da so logično poantirani. Nekatere like avtor povleče iz svoje prejšnje knjige Pojanja, iz zadnje zgodbe Napornost, nove pa brez napora poljubno vnaša v tekst kot za šalo, seveda absurdno: »Na novo uveden osebek, v hotnji biti osebnost, še zvedaveje pričakuje odgovorov. Do in vanj pridejo besede: ris dohitel zajca, zajec prestregel sovo.« In že je na vrsti letalonosilka, ki spusti slap na gladino zaliva. Ali: »odmrznjeni par poseže po besednjaku in sozvočno zabesedi: prečiti prek besed je kakor namiziti sebe glede na naju.« Nakar je nemudoma dodano, da si prva violina zaželi druge. Iz duhovitih krilatic, ki mrgolijo povsod po Izpisanem, si bralec lahko sestavi svoj lastni okusni meni, na primer s citati, kot so: »čemu služiti odvečnosti«, »se dogodi vonj večerje« in neka književna oseba »zasede najbližjo mizo, jo zamizi, mižeč …«, nakar »se nadaljevanje odpove smislu« in »sledi vprašanje; kako se preneha?« No, najbrž se preneha tudi tako, da se neha brati tá tekst in se raje prepusti Lutmanovemu. V Izpisanem je dosegel zrelo kulminacijo svojevrstnega in hvale vrednega literarnega ustvarjanja.

Martina Smodiš se je rodila v šestem mesecu nosečnosti. Kmalu po rojstvu je doživela stisko zaradi pomanjkanja kisika in tako utrpela možgansko poškodbo, ki vpliva na njeno ravnotežje, prostorsko zaznavo in koordinacijo gibanja. Martina ne more hoditi in zato je voziček njen nepogrešljivi pripomoček v vsakdanjem življenju. Marsičesa ne more početi, lahko pa počne stvari, ki si jih ob njeni gibalni oviranosti marsikdo ne bi mogel niti zamisliti. Pred mikrofon oddaje Med štirimi stenami jo je povabila Cirila Štuber.

Nov plačni sistem v javnem sektorju bo zaživel z novim letom. Vlada in večina sindikatov so namreč podpisali kolektivne pogodbe ter poudarili, da gre za velik dosežek. V oddaji tudi o tem: - Hrvaški premier Plenković razrešil aretiranega ministra za zdravstvo Beroša, ki mu tožilstvo očita trgovanje z vplivom in ne prejemanja podkupnine - Novi Sad obstal za 14 minut v spomin na prav toliko smrtnih žrtev nesreče pred dvema tednoma, v povezavi s katero srbski premier Vučević pričakuje nove odstope - Fašistični voditelj Mussolini še vedno častni občan Pirana, saj ni podatka, da bi mu odvzeli naziv, podeljen pred stotimi leti

Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi v primerjavi z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi podi naokrog. Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči dve kratki besedi, »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven, koliko časa, da se nauči biti človeški … Človek je počasne sorte, naravna nam je. Morda nas je zato ta moderna zahteva po »takojšnjosti« vsega pahnila v neko nečloveško stanje. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet, vse, kar melje več kot nekaj sekund, je nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč. Težava hitrosti je, da te hitrost ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Če greš hitro, nikamor ne prideš, dosežeš cilj, a si ostal brez poti. In pot je tista ključna pri vsem skupaj, Zaplotnika vprašajte, on, veliki popotnik, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi, tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino, ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov, dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna, samo če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, da imaš čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in spiti pivo, da imaš čas vohati rože. To je pot. In lahko se jo naredi samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, raste pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem, ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči ob tla, in trdnost nastane samo počasi. Zato je počasnost očitno za življenje pomembna, zato bi se je bilo menda spet treba navaditi, ne zaradi stresa, zavoljo rasti. In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, ker smo ljudje kakor veter, dokler se premikamo, obstajamo.

Premier Robert Golob je vodil zasedanje varnostnega sveta Združenih narodov, na katerem je izrazil prepričanje, da omenjeni organ ne stori dovolj za umiritev razmer na Bližnjem vzhodu. Poudaril je, da humanitarna prizadevanja ne zadostujejo, in pozval k priznanju palestinske države. Dotaknil se je tudi zaostrovanja razmer v Libanonu in dejal, ne smemo dovoliti, da se zgodi še ena Gaza. Dogajanje v Libanonu je dodaten znak, da je nujno izpolniti dogovor o prekinitvi ognja, je poudaril. - Izrael ponoči okrepil napade na Bejrut - Šest slovenskih šol s projektom Večjezičniki krepi integracijo priseljenih otrok - Gorica vabi na kulinarični festival Okusi ob meji

Julija in avgusta se je kar nekaj mladih udeležilo olimpijad iz matematike, fizike, ekonomije in astronomije. Nadobudni tekmovalci so prinesli domov kar 13 medalj, poudarili pa so, da je bilo za dosežene rezultate potrebno zelo veliko truda in učenja. Vendar priprave, pa tudi nekateri drugi stroški, niso popolnoma kriti z javnimi sredstvi, ki jih priskrbita ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije. Zato Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije upa na spremembe. Prispevek je pripravila Lucija Vidergar. Bere Klara Eva Kukovičič.

Prebivalci, ki so jih avgusta lani prizadele poplave, se lahko s kakršnimikoli vprašanji o obnovi po poplavah še vedno obrnejo na klicni center 114. Od septembra lani, ko je začela delovati številka 114, so zabeležili že več kot 12 tisoč klicev. Kaj vse zanima ljudi, ki so utrpeli škodo, kaj jih najbolj skrbi in kako se spopadajo z izzivi pri odpravljanju škode, pojasnjuje namestnik vodje klicnega centra 114 Matjaž Florjanc Lukan.

Donalda Trumpa, ki se želi vrniti v Belo hišo, bo na novembrskih predsedniških volitvah v Združenih državah najverjetneje izzvala Kamala Harris. Zdajšnja podpredsednica je davi potrdila, da ima - po umiku Joe-ja Bidna iz predsedniške tekme - dovolj glasov delegatov, da bi jo imenovali za kandidatko demokratov. Kot je zatrdila zagovornica možnosti splava in strožje orožarske zakonodaje, si želi čim prej uradno potrditi kandidaturo in zmagati na volitvah - ob tem pa, ob pomoči podpornikov, tudi poenotiti demokratsko stranko in Američane. Ostali poudarki oddaje: - Sporazum doslej nasprotujočih si palestinskih gibanj; Netanjahu v Washington. - Novo letalo za gašenje ima po pristanku poškodovano podvozje. - Tadej Pogačar odpovedal olimpijski nastop v Parizu.

Danes pa nekaj o lanskih poplavah. O hitrosti obnove se lahko prepirajo politiki, na tem mestu pa samo spomnimo na nesrečne družine, ki jih čaka morebitna izselitev. 36 objektov bo odstranjenih, 348 objektov pa je takšnih, ki predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje in življenje ljudi. Vlada je ponudila možnost nadomestne gradnje in vsaj del te naj bi bili tipski objekti. Gre za pet različnih tipov, ki pa so jih pristojni organi opisali samo z generičnimi imeni, kot so: manjši objekt, individualni tip objekta in pa dvojčka ali vrstna hiša. Govorimo seveda samo o tistih upravičencih, ki so se odločili, da jim bo nadomestni objekt zgradila država. Mnogo bo namreč tudi upravičencev, ki so se odločili za individualno gradnjo …Razmišljajoči bi ob tako občutljivi temi, kot je po poplavna obnova, najraje molčal, a ker gre v glavnem za službe, urade, strokovnjake in vladne uradnike, ki so pred tem enkrat že dopustili graditev na poplavnih področjih, je modro pogledati načrtu tipske gradnje pod prste. Tako smo si pri naših virih v popoplavni pisarni priskrbeli natančne načrte petih tipskih objektov, ki jih danes prvič in kot edini medij predstavljamo javnosti. In še mimogrede in nepovezano s temo: dva cela pet načrta nam je priskrbel moški vir, dva cela pet načrta pa ženski vir. Po novem mora biti namreč sodelovanje v RTV oddajah po spolu točno na pol, drugače se ti lahko zgodi, da jih slišiš od Marte Kos, ki je postala varuhinja pravic slovenskega estrogena na začasnem delu v Švici. In zdaj kot pravi pesem: Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi ... Nadomestni objekti, kot si jih je zamislila vlada, imajo nekaj skupnih značilnosti. Na prvem mestu morajo biti poceni; če hoče vlada zajeziti stavkovni val, mora nekje vzeti in kje je vzeti lažje, kot pri popoplavni obnovi. Ko smo dobili poceni objekte, je naslednja zahteva vladnih strokovnjakov, da mora biti tipski nadomestni objekt vsaj nekoliko mobilen. V Sloveniji imamo ogromno vodotokov, tako da nikoli ne veš, kateri in kje bo poplavil. S tega stališča je pametno, da lahko objekt premaknemo na varnejšo lokacijo. In še tretja značilnost; objekt mora ustrezati ali regionalnim, ali kulturnim, ali pa geografskim značilnostim pokrajine. Dovolj svete slovenske krajine je že zapacane z modrimi, roza in zelenimi fasadami, ki so ostale od turških vpadov, tako da naj bodo vsaj nadomestne gradnje, za katere bo poskrbela država, okolju prijazne. In zdaj k objektom samim. Prvi objekt se imenuje "tipi …" Gre za objekt, ki je skoraj popoln stožec, kar mu daje atraktivno podobo, kajti kot vemo, je ravna linija sovražnica sodobne arhitekture. Uporabljeni materiali so izključno organski, v glavnem les in živalske kože. Prostora v tem nadomestnem objektu je veliko, interier je odprt, tako da lahko družina ves čas komunicira in se druži ob odprtem ognju. Tipi je namenjen posameznikom odprtega duha in daljših las, primeren pa za poplavno področje srednje in spodnje Save, kjer je kar nekaj ravnine, na kateri pride tip Tipi še posebej do izraza. Drugi objekt se imenuje "iglu". Gre za nadomestno gradnjo v pravem pomenu besede. Ta nadomestna gradnja uspeva le v hladnejših mesecih leta, nato pa tudi nadomestna gradnja potrebuje nadomestno gradnjo. Primerna za zgornje tokove rek na Koroškem, predvsem okoli krajev, kjer izdelujejo pravljično deželo Kralja Matjaža; gre za kupolaste bivalne objekte, zgrajene iz vode v alternativnem agregatnem stanju, kar je ekološko najčistejša mogoča gradnja. Tretji objekt se imenuje "jurta". Zaradi zahtevnosti gradnje vlada predvideva, da bo teh najmanj; postavili pa jih bodo v bližini prestolnice, kjer po navadi poplavlja Ljubljanica, kajti pri jurti je predvidena tudi soudeležba investitorja, ima pa zaradi razkošne kvadrature tudi image luksuznega prebivališča. Jurta je primerna za popoplavno obnovo pri visokih državnih uradnikih, uspešnih športnikih, gospodarstvenikih, pevcih in podobnih posameznikih, ki so nemirnega – nomadskega duha. "Adria" je četrti tipski objekt. Namenjen predvsem mladim družinam. Ker mlade družine niso zahtevne in so srečne že, če imajo streho nad glavo, bo vlada ogromno teh nadomestnih objektov napaberkovala v hrvaških campih, jih nekoliko dodelala ter nato poslala kot nadomestne gradnje. Adria je, kot pove že ime samo, primerna za slovensko obalo in Istro, bo pa, kot vse kaže, tudi najbolj številčna nadomestna gradnja. Peti in zadnji tipski objekt je "kolišče". Lokacijsko bo zelo omejen, gre pravzaprav za nadomestno elitno sosesko na ljubljanskem barju, zemljišča pa je odstopila Mestna občina Ljubljana. Kot je pri ljubljanski občini, ko odstopa zemljišča za nadstandardne gradnje v navadi, je projektna dokumentacija že izdelana in tako tudi že poznamo zunanjo podobo te luksuzne nadomestne gradnje. Naselje bo imelo dve ulici. Prva se bo imenovala "Ulica Janeza Jalna", druga pa "Ulica Zorana Jankoviča"! Če ste torej med nesrečniki, ki so bili prizadeti v lanskih poplavah, zdaj vsaj približno veste, kakšen nadomesten tip stavbe vam bo država postavila. In še to; vse nadomestne gradnje bodo v kratkem predstavljene v oddaji "Ambienti".

V Gazi je vsakih 10 minut ubit otrok. Podatek je bil prvič objavljen v začetku meseca in po mesecu in pol izraelskih napadov na Gazo še vedno drži - doslej je bilo ubitih 5 tisoč 500 palestinskih otrok. "Dovolj je, to so nedolžni otroci," je dejala mati enega izmed nedonošenčkov, ki so ga danes iz bolnišnice Al Šifa prepeljali v Egipt. Medtem izraelska vojska napada indonezijsko bolnišnico na severu mesta Gaza, v kateri naj bi bilo 700 ljudi. Drugi poudarki oddaje: - Komisija za preprečevanje korupcije premierja Roberta Goloba preiskuje zaradi domnevnega izvajanja pritiskov na nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar in njene podrejene. V premierjevem kabinetu so napovedali, da bo Golob ovrgel vse sume o nedovoljenem ravnanju. - Sindikat kmetov Slovenije se strinja, da je bil nedavni inšpekcijski odvzem krav s kmetije blizu Krškega pretiran in nezakonit. Pristojni minister Marjan Šarec je napovedal notranji nadzor na ministrstvu. - Pred slovensko nogometno reprezentanco je odločilen večer kvalifikacij za evropsko prvenstvo. Z zmago ali remijem proti Kazahstanu v ljubljanskih Stožicah, kjer so napovedane polne tribune, bi se že uvrstili na prvenstvo.

Dovolj stari, da jih je ujel zvok izvirnega synth popa, dovolj mladi, da ga preigravajo po svoje. To, da so iz Maribora, je samo še plus. Seznam odigranih skladb: - Val - Lačen - Spet tam - Listopad - Puli

Pater Marko Rupnik se po petih mesecih še vedno ni javno odzval na obtožbe o spolnih zlorabah redovnic; molčijo tudi njegovi najbližji sodelavci. Kaj sporoča ta molk? Ali bodo obtožbe sploh kdaj v celoti pojasnjene in kako vse skupaj vpliva na status njegovih mozaikov, ki so postavljeni v več kot 200 cerkvah po vsem svetu? O tem v skupnem projektu Arsa in Studia ob 17.00 Aleksander Čobec s sogovorniki. Gostje: Janez Cerar, koordinator zavoda Dovolj je!, ki preiskuje spolne zlorabe v Katoliški cerkvi; dr. Tomaž Erzar, profesor zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti v Ljubljani; dr. Gabrijel Kavčič, tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference.

Mladi Norvežan Mathias Braathen je lani skakalne smuči postavil v kot in postal profesionalni snemalec zračnih posnetkov. Je eden od trojice, zaslužen, da so z letošnjega Svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici šli v svet ne le čudoviti posnetki doline pod Poncami, ampak tudi dih jemajoči posnetki smučarskih skokov posnetih s pomočjo dronov, ki so letali vsega nekaj metrov za skakalci. Za dober posnetek namreč ni dovolj, da si vrhunsko izurjen upravljalec drona, ampak moraš smučarske skoke poznati do zadnje malenkosti, poznati zakonitosti vetra, imeti uigrano ekipo in kar je najbolj pomembno, da ti nekdanji kolegi zaupajo.

Za srečo ti ni treba najti mavrice. Dovolj je, če jo iščeš. Pripoveduje: Matej Recer. Napisal: Jurij Černič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! Posneto v studiih Radia Slovenija 2010.

Za srečo ti ni treba najti mavrice. Dovolj je, če jo iščeš. Pripoveduje: Matej Recer. Napisal: Jurij Černič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! Posneto v studiih Radia Slovenija 2010.

Kolesarjev je na cestah vedno več, več pa je tudi prometnih nesreč, v katerih so udeleženi. Kako naj kolesarji poskrbijo za svojo varnost in varnost drugih udeležencev v prometu? Kakšna so priporočila za varno vožnjo in katere so najpogostejše napake? Gost mag. Ivan Kapun iz sektorja prometne policije na Generalni policijski upravi.

Dovolj sveže vode in senca – to sta osnovna pogoja, ki jih v toplejšem delu leta potrebujejo naši hišni ljubljenčki. Kljub temu, da se zdi, da je to nekaj samoumevnega, vsako leto poslušamo novice kot na primer, da je nekdo pustil psa v zaprtem avtu na soncu več ur. O živalih poleti zato v petkovem Svetovalnem servisu, ko bo z nami dr. vet. med. Iris Selan. Spregovorimo tudi o tem, kako z živaljo na daljšo pot, kakšno dokumentacijo je treba urediti za potovanje v tujino, kako preprečiti toplotni udar.

Z velikonočnimi in prvomajskimi prazniki se po dveh epidemičnih letih znova tradicionalno začenja poletna turistična sezona. Če ne bo nepričakovanih hujših pretresov, bo trajala do septembra ali oktobra. Turizem se je v zadnjih dveh letih precej prilagodil razmeram, prilagodili pa so se tudi turisti. Zanje je zdaj na prvem mestu varnost, pa naj gre za covid-19 ali vojno v Ukrajini. O spremembah in smernicah v panogi, prvih turističnih rezultatih in pričakovanjih glede poletne turistične sezone voditeljica Katja Arhar s sogovorniki. Gostje: - Fedja Pobegajlo, direktor Turistično-gostinske zbornice Slovenije, - Iztok Altbauer, direktor Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč, - Matej Knaus, predsednik Združenja turističnih agencij Slovenije. Posneta sta pogovora s - Klemenom Hrenom, urednikom spletnega portala Avtokampi.si, - Andrejem Šterom, vodjo konzularne službe na ministrstvu za zunanje zadeve.Kakšni so prvomajski obeti za poletno turistično sezono?Z velikonočnimi in prvomajskimi prazniki se po dveh epidemičnih letih znova tradicionalno začenja poletna turistična sezona. Če ne bo nepričakovanih hujših pretresov, bo trajala do septembra ali oktobra. Turizem se je v zadnjih dveh letih precej prilagodil razmeram, prilagodili pa so se tudi turisti. Zanje je zdaj na prvem mestu varnost, pa naj gre za covid-19 ali vojno v Ukrajini. O spremembah in trendih v panogi, o prvih turističnih rezultatih in pričakovanjih od poletne turistične sezone voditeljica Katja Arhar s sogovorniki. Gostje: – Fedja Pobegajlo, direktor Turistično gostinske zbornice Slovenije, – Iztok Altbauer, direktor Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč, – Matej Knaus, predsednik Združenja turističnih agencij Slovenije. Posneta pogovora: – Klemen Hren, urednik spletnega portala Avtokampi.si, – Andrej Šter, vodja konzularne službe na Ministrstvu za zunanje zadeve.

»Putinova vojna nas je izstrelila v nov čas. Prav in primerno je, da na novo ovrednotimo dozdajšnja spoznanja,« je dejala nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock. Ukrajina in Evropa sta se znašli v Putinovem svetu, ki ga ne zanima prihodnost, ker hoče na novo napisati zgodovino. Zgodovinarji, sociologi, filozofi pa tudi psihologi in psihiatri bodo lahko še leta analizirali teden, ki je za nami. Herojev je bilo dovolj. Ob pomoči prispevkov novinarjev in novinark Radia in televizije Slovenija je komentar tedna pripravila Nataša Štefe.