Podcasts about pisanje

Piše Muanis Sinanović, bere Aleksander Golja. Kratkoprozni prvenec Lene Kregelj Zato sem torej prišla je osvežujoče nepretenciozna knjiga. Zgodbe so trdno zasidrane v vsakdan običajnih Slovencev in niso obremenjene z modnimi temami in dihotomijami, zato lažje posegajo po celovitosti človeške izkušnje v danem prostoru in času. Kljub psihološki lucidnosti in čustvenem naboju ter z občutkom za podrobnosti so pisane v dostopnem slogu. Dogajalni prostor zgodb je prepričljivo razpet med uradniška in poslovna mestna okolja ter hribe in gozdove, med obema pa bi bilo nesmiselno delati razlike, saj se v izkušnji bivanja v Sloveniji ta prelivajo in tvorijo organsko celoto. Pisanje zaznamuje avtentičen lirski občutek za skrivnostno in mogočno v naravnih okoljih. Številne zgodbe se ukvarjajo z zapletenimi sodobnimi odnosi med moškimi in ženskami. Pisane so iz izrazito ženske perspektive, ki je do moških pogosto ironična, vendar pa ne zajedljiva in skuša razumeti tudi moško krhkost. V njih ni ne enostavne dihotomije med spoloma ne enostavnega preseganja domnevnih spolnih vlog. Napetost med moškimi in ženskami sproža stalno preizkušanje meja med enimi in drugimi ter v vsej svoji dvoumnosti sproža široko paleto čustev od tesnobe do ganjenosti. V tej napetosti je tudi erotičnost, kakor jo v svojem delu Grenko-sladki eros opisuje Anne Carson. Ta erotičnost je najbolj neposredno izražena v uvodni, naslovni zgodbi, nikoli pa ni vulgarna. Pri tem je zanimivo, da so moški v zgodbah, kjer nastopajo kot glavni liki, večinoma v izgubljenem, podrejenem položaju. Ne z namenom nekakšnega posiljenega, subverzivnega obračanja vlog, gre namreč za senzibilno obravnavo osamljenosti in krhkosti sodobnega človeka, ki je lahko tudi moškega spola. Pogosta tema so učinki neoliberalizacije gospodarstva na posameznike. Mladi so vpeti med nemogoče zahteve trga, visoke najemnine, študijske zahteve in vsiljeno ambicioznost. Vse to so sicer pogoste teme v javni razpravi in tudi književnosti zadnjega obdobja, vendar jim zgodbe Lene Kregelj dodajajo eksistencialno dimenzijo, ki presega aktivistične dimenzije in se subtilno potaplja v dejanska stanja atomiziranosti. Ta zajemajo razne duševne stiske in motnje, celo samomorilnost. Posamezniki so stisnjeni v majhna stanovanja in izolirani od preostanka sveta. Potisnjeni so v svoje notranje svetove in hrepenijo po povezovanju. Partnerski odnosi med moškimi in ženskami v tem oziru ne delujejo kot področja tekmovalnosti, temveč kot zavetja pred osamljenostjo. S tem nam razkrivajo zanimivo sociološko perspektivo. Osamljenost v sodobni družbi je lahko večja pri posameznikih iz heteroseksualne populacije, ki ne pripadajo etničnim ali drugim manjšinam in ne sledijo tako imenovanemu girlboss feminizmu. Neoliberalna družbena ureditev namreč ustvarja velike pripovedi o boju manjšin in navidezne manjšinske in feministične skupnosti, ki preusmerjajo pozornost od dejanskih razmerij moči. Iz teh pripovedi pa so izpuščeni povsem običajni ljudje, o katerih piše Lena Kregelj. Na drugi strani neoliberalnega trga dela se nahajajo tako imenovani bulšihti v javnem sektorju, ki so v času popolne zbirokratiziranosti na lokalni in mednarodni ravni bolj ali manj sami sebi namen. Antropolog David Graeber v delu Bulšihti obravnava občutke, ki jih povzroča ujetost v take službe, Lena Kregelj pa to ujetost prikazuje skozi literarno prizmo. Tudi družinski odnosi niso obravnavani enostransko, temveč v vsej svoji ambivalentnosti, ki zaznamuje tudi partnerske odnose. Ena od zgodb se dogaja na praznični družinski večerji in vključuje široko in raznovrstno paleto občutkov o sorodnikih, ki jih lahko posameznica goji na ozadju ljubeče povezanosti. Kljub težkim temam pa je pripovedovalski pristop mehak, tudi krhko odprt, čeprav je obenem suveren in pogumen. Prav zaradi teh odprtih protislovij je branje zgodb Lene Kregelj v knjigi Zato sem torej prišla zanimivo, saj srkajo najrazličnejše odtenke in čustva ter omogočajo različne uvide.

Piše Leonora Flis, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Manca G. Renko je vešča pisanja. Vešča je tudi analitičnega in kritičnega razmisleka. Slednje ji najbrž pride zelo prav tudi pri njenem znanstvenem delu. Po izobrazbi je zgodovinarka, uveljavljena je tudi kot esejistka in urednica. Vse te veščine in talenti so združeni v njeni knjigi Živalsko mesto. Podnaslov Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih povzame kar nekaj njenih nivojev, ne pa vseh. Eseji so ponavadi žanr, ki zahteva počasno branje. Seveda moramo biti tudi pri pričujoči knjigi zbrani, vendar je slog Mance G. Renko gibek, dihajoč, vsebina pa privlačna, neodložljiva v svoji, (zagotovo vsaj literarni) iskrenosti. Ne želim reči, da avtorica ni iskrena kot individuum, ki ubeseduje svoje življenje, vendar se moramo zavedati, da ne glede na ostrino, prodornost in tudi čustvenost njene misli, beremo samocenzuriran zapis: »(...) prav toliko kot se s pisanjem razkrivamo, se tudi zakrivamo in pisanje ni nič bolj pot k dekonstrukciji kot konstrukciji lastne (literarne) osebe.« Pisanje imenuje tudi trening in mu ne pripisuje terapevtskih lastnosti, ki se pogosto izpostavljajo pri avtobiografskih zapisih. Knjiga je sestavljena iz desetih esejev, od teh ima eden funkcijo prologa, v katerem nas avtorica seznani s sestavo knjige in svojih izhodišč pri pisanju: “V živalskem mestu se mešajo napol artikulirane misli drugih ljudi, velikokrat preveč premišljene ideje, surova čustva, ključna življenjska spoznanja, popularne kulture, politični nazori, zgodovina, visoka umetnost, nizke strasti.” In ta napoved ne razočara. V eseju Are We Having Fun Yet Manca G. Renko tematizira med drugim tudi vprašanje vrednosti umetnosti, tiste bolj izbrane in tiste druge, namenjene množicam. Kratek prerez skozi zgodovino pokaže, da imata visoka umetnost in množična, popularna kultura pogosto enak izvor oziroma motivacijo: razvedrilo. V primeru klasičnih izdelkov je šlo bolj za zabavo elit, za pozicijo zrenja, ki so si jo lahko privoščili bogati. Množična kultura pa je kultura potrošništva, ki ima v jedru prav tako razvedrilo, odmik od resničnosti. Manca G. Renko skozi reference iz filmov, filozofije in literature, niza vrsto zanimivih primerov, ki dajo vedeti, da trende v umetnosti postavljajo elite in kapital. V več esejih, tudi v pričujočem, razmišlja o ženski kot o objektu, o predmetu opazovanja (kot primere navaja kip Afrodite Knidske, Botticellijevo Venero ter njeno odslikavo v Ursuli Andress v prvem filmu o Jamesu Bondu Dr. No). »Naš civilizacijski odnos do ženskih teles izhaja iz pogleda zlorabe, vdora v zasebnost, erotizacije brez privolitve.« V Osebni zgodovini popa vnovič, iz drugega zornega kota, izpostavlja položaj ženske in njenega dojemanja sveta, od zaljubljenosti do ženskega prijateljstva (vse to tudi skozi glasbene in knjižne reference, ki jih navaja). Esej kljub pisateljičini izjavi v prologu, da se v pisanju toliko odkriva, kot se tudi zakriva, deluje iskreno, lahko bi rekli boleče iskreno in ranjivo. Ko govori o prijateljstvih, pravi, da so bila nekatera »velika projekcija, ki je nastala iz želje po pripadanju, sprejetosti, varnosti in ljubezni.« »Želela sem dati vse, verjeti v vse, samo zato, da bi lahko pozabila nase.« Gre seveda tudi za običajne vzorce odraščanja in za generacijske specifike, ki jih Manca G. Renko prikaže na nazoren in domišljen način. Podobno tematsko linijo lahko razberemo tudi v eseju Or at least a voice. Of a generation. Odlično je polemiziranje o delu, o vrednoti in vrednosti dela v eseju Mnogo dela za nič. Tudi tu Manca G. Renko vpleta v zapis vprašanje spolov, obenem pa diskusijo vpne v kontekst družbenih slojev. »Nihče na svetu ne more zaslužiti niti enega samega milijona izključno z delom. To je mogoče z delom in špekulacijami, delom in dediščino, delom in izkoriščanjem, delom in srečo – ne pa s samim delom.« Prav tako izpostavlja, da je razkorak med tem, kar nam prinaša denar (vsaj tisti za preživetje, zlasti če delamo na področju kulture), ter tem, kar nas resnično zanima, včasih velik, prav tako tudi izguba naše energije. Esej Življenje onkraj tradicije je zanimiva razprava o pomenu tradicij in tega, kdo se nanje najbolj veže. Avtorici se zdi, da so (malo)meščani tisti, ki se tradicije najbolj držijo (na primer skupna kosila ob družinskih praznikih), v to analizo vnaša tudi uživanje mesa, ki naj bi bilo prav tako prevladujoča 'tradicija' (malo)meščanov (in žensk, ki se preveč predajo družinskemu življenju in zavoljo družine odvržejo recimo vegetarijanstvo). Meni, da so neprivilegirani, tisti na margini, bolj osveščeni. Zanimiva je avtoričina precej ultimativna izjava: »Nobena želja po dobrem starem ne more prinesti tudi dobrega novega. Dobro staro prinaša slabo novo.« Obujanje tradicij, ki se v tem eseju vežejo zlasti na družinski krog, je prikazano v dokaj negativni luči, zdi se, da jih avtorica skoraj apriori povezuje z nezdravimi družinskimi dinamikami. Te vsekakor so navzoče, vendar menim, da je avtoričino opažanje v tem zapisu vendarle preveč črno-belo. Tradicije ne nazadnje prinašajo povezovanje, občutek pripadnosti, bližine (kar sicer izpostavi tudi M. Renko, vendar v obujanju »dobrega starega« vidi problem) in v sebi ne nosijo nujno patologij in preživetih vzorcev. O vlogi in položaju ženske v družbi vnovič lahko beremo v eseju A tako pač je: Geniji in pridne punce, ki ga uvaja korespondenca med Jeanom Paulom Sartrom in Simone de Beauvoir. Sartre pričakuje od mlade Simone, ki je Sartra komajda dobro spoznala, da perici odnese njegovo umazano perilo. Esej nato zvede delo in ženski potencial na nekaj primerov, ki nazorno pokažejo na to, kako ženski intelekt ni pojmovan kot »eruditski, pač pa intuitiven, njihova vrednost ni prepoznana v izvirnih intelektualnih presežkih, pač pa se jih ceni predvsem kot sistematizatorke, promotorke ali popularizatorke (tujih) idej.« S pozicije ženske, ki velikokrat ni zadostno videna in slišana, žal tudi s strani same sebe in celo (ali pa še najbolj) takrat, ko je v jedru huda travma, se zbirka zaključi. Lahko kot nagovor vsem tistim, ki želijo osmisliti sebe, si dati prostor za izraz, za razmislek, za odgovorjena in odprta vprašanja. Tako kot pestrost in kompleksnost tematik besedilom v Živalskem mestu prinašata vrednost tudi multirefenčnost in intertekstualnost, ki bralkam in bralcem lahko odpreta mnoge nove miselne poti.

Avtobiografski romani Vitomila Zupana, ki sodijo v železni kanon naše proze, osvetljujejo življenje enega najbolj fascinantnih in markantnih Slovencev sredi viharjev burne zgodovine 20. stoletjaKo je bil še v svojem švicarskem izgnanstvu, je poznejši voditelj oktobrske revolucije, Lenin, menda pripomnil, da bi si človek moral prizadevati biti tako radikalen, kot je radikalna resničnost sama. No, ko z današnje perspektive motrimo burno zgodovino slovenskega 20. stoletja, zgodovino, ki je svoj dramatični vrhunec skoraj zagotovo doživela v letih tik pred, med in še malo po drugi svetovni vojni, se najbrž lahko vprašamo, kdo je bil takrat resnično na ravni svojega obdobja, svoje viharne resničnosti? V čigavih izbirah, odločitvah, držah in dejanjih, v čigavi usodi se, drugače rečeno, najbolje zrcalijo protislovja tega radikalnega časa, skozi katerega smo takrat morali Slovenci? Ob branju kritičnega eseja, ki ga je literarni zgodovinar in predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matevž Kos, pred nedavnim objavil pod naslovom Vitomil Zupan ali kako biti jaz – knjiga je izšla pri Literarno-umetniškem društvu Literatura – se zdi, da je prav ta pisatelj, avtor Menueta za kitaro in Levitana, resen kandidat za posameznika, čigar življenjska zgodba je tako izredna, tako izstopajoča, tako radikalna, da v njej, paradoksalno, lahko navsezadnje prepoznamo našo skupno zgodbo. A kako natanko je Vitomil Zupan preživel ta čas? Kako je o tem, kar se mu je zgodilo, potem razmišljal in kako je to izkušnjo konec koncev popisal v svojih romanih in dramah? Pa tudi: kako ta literatura nagovarja nas danes – kot prvoosebni dokument o preobratov polnem življenju enega samega, precej izvenserijskega človeka, kot kuriozum torej, ali raje kot svet, v katerega vstopimo in ga, dokler pač beremo, lahko scela naselimo, vzamemo za svojega oziroma podoživimo? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Matevža Kosa. foto: Zupanov avtoportret, objavljen v dokumentarnem albumu Važno je priti na grič (Goran Dekleva)

Pred Prešernovim dnevom smo se vprašali, kako v času razmaha umetne inteligence razvijati ustvarjalnost. Posebej smo se ustavili pri pisanju, razmišljali smo o tem, ali obstajajo kakšne zakonitosti, kako odpreti vrata muzi in zakaj bi se kreativnega pisanja sploh lotili. Naš sogovornik je bil vodja delavnic ter avtor dramskih besedil Rok Sanda.

Gospa, ki ima rada besede, a je službeno pot posvetila številkam - bi lahko rekli za našo tokratno sogovornico, gospo Majdo Rupnik. Besede so prišle na vrsti po upokojitvi. Zelo rada bere, da pa ji gre izredno dobro tudi pisanje, dokazujejo kar tri knjige, ki so doslej izšle. V nastajanju je četrta, ki bo bolj osebna, saj je morala gospa Majda v življenju čez mnogotere čeri. "Pisanje me izpolnjuje," pravi in doda: "Ko človek nekaj zapiše, lahko nekaj kratkega, na koncu začuti neko zadovoljstvo, nek mir." Gospo Majdo Rupnik je obiskala Lucija Fatur.

Pisanje z roko je v sodobni družbi vse bolj zapostavljeno, a njegova vrednost ostaja neprecenljiva. Ali nas mora skrbeti, da bo ta veščina kmalu izgubila svoj pomen? Mednarodni dan pisanja z roko, ki spodbuja k ohranjanju povezanosti med roko, očesom in možgani, se letos odvija pod okriljem 10. Tedna pisanja z roko. Projekta v organizaciji društva Radi pišemo z roko se v tem tednu udeležuje več kot 300 slovenskih institucij.

V Tednu pisanja z roko smo v studio povabili Dejana Ostermana, ki je pri založbi 5tka izdal urejeno zbirko pisem, ki jih je njegov dedek v skoraj dveh letih pisal svoji ljubljeni - njegovi babici, z vojnega območja, kjer je bil prisilno vojak nemške vojske. Pisma so promocija pisanja z roko tudi danes v tehnološkem svetu, saj je pisanje z roko osebno ter z vsakim piscem edinstveno. naslov knjige je Ljuba moja Mici.

Vanja Nikolić je dramaturg, pisac za decu i odrasle, mentor za pisanje i predavač. _______________________________________________________________________________________________ Sponzori ⚡️ Crux suplementi: Ja koristim Ashwagandu pred svako snimanje podkasta ili pred neku meni lično važnu aktivnost koja zahteva moj fokus i energiju. Pružite prirodnu snagu svom umu i telu:

✓ Odakle žargon? ✓ Kakve podsticaje imaju lekari? ✓ Gde je nestao smisao zdravstva?

Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. V romanu September se Ana Schnabl loteva zahtevne in na žalost aktualne, vendar odrinjene, pogosto celo zanikane problematike družinskega nasilja in posledic, ki ga to pušča na žrtvah in pričah, večinoma ženskah in otrocih. Da je ta problematika še kako aktualna, je nedavno pokazala razstava šolskih omaric v Ljubljani pred parlamentom, omaric, v katerih so se skrivale avtentične izpovedi otrok in mladostnikov o nasilju v njihovih družinah in stiskah, ki jih doživljajo. Ana Schnabl se je teme lotila neprizanesljivo, pretresljivo, tenkočutno. Postavila jo je v širok romaneskni okvir in s pomočjo protagonistov in različnih jezikovnih pristopov pokazala na nekatere vzroke in posledice prikrivane, a zato nič manj krute agresije v družini. Osvetlila je tudi različne reakcije nanjo, še posebej, ko resnica prebije zidove hiš, stanovanj in molka. Glavna oseba romana je bistra in občutljiva deklica Evelin, ki skozi pripoved pred očmi bralcev odrašča in odraste, relativno nepoškodovana, v mlado in uspešno žensko, pisateljico, sposobno krmariti skozi življenje na razumskem in ustvarjalnem, ne pa tudi na čustvenem nivoju. Skozi stiske in probleme odraščanja se je ob neodločni materi dolgo prebijala večinoma sama, tudi s pomočjo izmišljij in sanjarjenjem. Nasilni oče, alkoholik, večkratni poraženec življenja, slabič, kot se navadno izkaže, se ni izživljal le nad materjo, temveč se je, čeprav samo enkrat, lotil tudi hčere. Kljub materini in hčerini veliki želji po pobegu, kljub kratkotrajnim izletom v svobodo, se ločitev nikoli ne uresniči v celoti, kot da bi v tako zastrupljeni družine delovala neka temna sila privlačnosti. Sčasoma jo je presekala Evelin, ki se je pri petnajstih vsaj simbolno preselila na svoje. Že kot deklica je veliko razmišljala o vzrokih in izbruhih nasilja med vrstniki, o vzorcih in danostih za takšno obliko vedenja, o vsem, kar doma sliši, a ne razume, o vsem, kar se dogaja okoli nje. Zdravilno je bilo zanjo prijateljevanje z neobremenjeno in vedro prijateljico Uno. Pisanje dnevnika in pozneje psihoterapevtska pomoč sta jo reševala iz čustvenega kaosa, zaradi katerega je stradala svoje telo. Še najbolj ji je bil v pomoč njej angel varuh, njen drugi jaz, njena tolažnica in zaupnica, pronicljiva in sočutna, vedno na distanci, a vendar tako blizu. Čeprav so ji težke izkušnje po eni strani pomagale zoreti, pa je niso mogle ustrezno opremiti za ljubeč, zaupljiv partnerski odnos, za razmerje, v katerem bi se počutila varno in sprejeto. Borisa, svojo dolgoletno ljubezen, s katerim je zaživela v skupnem stanovanju, odžene z žalitvami. Globoko v sebi si želi, da bi se vrnil in jo kaznoval z udarcem. Družinski pečat, ki ga ni mogoče sneti. Na vprašanje, kje je dom, odrasla Evelin odgovarja, dom je tam, kjer je bolečina. Borisova toplina je zgolj anomalija. Ana Schnabl je problematiko nasilja in travm v romanu September sijajno obdelala iz več zornih kotov, vključujoč terapevtske intervjuje, mladostniški žargon, digitalna sporočila. Jezikovne nianse obvlada do podrobnosti, čeprav se zdi, da krši pravopisna pravila. Jecljajoč govor, nedokončani, prekinjeni stavki so umeščeni natanko tja, kjer morajo biti. Z opisi, dialogi in notranjimi monologi nam približa svoje protagoniste v skoraj popolni fizični in psihični podobi, napetosti pred izbruhi pretepanja so tako nazorne, da stopnjujejo tudi bralčevo nelagodje in stisko. Materina starajoča se podoba proti koncu romana, njeno hlastajoče lovljenje zadnjih smislov življenja, je preslikana resničnost številnih žensk v zadnjem življenjskem obdobju, skozi povečavo, ki v ničemer ne izkrivlja realnosti, ne glede na življenje, ki so ga živele. Vez med očetom in hčerjo, ki bi jo Evelin silno rada „pregriznila, pretrgala, presekala, prestrigla – da bi oče v tistem delu, ki boli, padel stran,“ je neuresničljiva, spozna Evelin, „saj bi oče le še globlje padel vanjo.“

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Lidija Hartman. Tatjana Pregl Kobe, pesnica, pisateljica, umetnostna zgodovinarka in esejistka ter dobitnica številnih, tudi mednarodnih nagrad, je v zbirko Pisan cvet na vrtu belih rož uvrstila dve vrsti pesmi: prve, natisnjene z večjimi črkami in brez velike začetnice, napisane v prostem verzu in nekajkrat grafično oblikovane v polkrog, druge pa kot poezijo v prozi. Tako v prvih kot v drugih pesmih je umetničino pesnikovanje subtilno, izrazno bogato in izpovedno globoko. Avtorica trosi življenjske modrosti, filozofska spoznanja in usodne resnice; dokopati se skuša do temeljev stvarnosti. V pesmih v prozi nagovarja različne ustvarjalke, se pogovarja z njimi in izraža razumevanje do njihovih, tudi bolečih življenjskih izkušenj, in pri tem priznava, da pravzaprav govori sama sebi. Sogovornice, ki jih prikliče predse, so bodisi znane in uveljavljene osebnosti bodisi neznane, nekatere od njih dejavne na različnih področjih, pesnice, slikarke, igralke, novinarke, kraljice in še mnogo drugih, tako iz sedanjega časa kot iz preteklosti. To so ženske, ki so se je dotaknile s svojimi življenjskimi zgodbami, iskanjem prostora pod soncem ter razočaranji in krivicami, ki so jih doživele. Med njimi je tudi dekle, ki ji je nekdo storil silo; ubogo, zaznamovano, ranjeno bitje, ki potrebuje objem. Toda pesnica ne izraža samo sočutja in razumevanja, temveč nakazuje tudi upornost. Nekateri verzi govorijo o grdem in nasilnem svetu, vse prevečkrat ohranjeni patriarhalnosti in odrinjenosti žensk. Kot humanistki se ji zahoče drugačnosti, sožitja med ljudmi, sprejemanja in dobrih medčloveških odnosov. Tatjana Pregl Kobe je tudi angažirana pesnica, in to v žlahtnem pomenu besede. Čeprav pozna grozo, samoto, strah in žalost, ohranja upanje o uresničevanju boljšega sveta. V prelepih metaforah se razdaja s posebno živahnostjo in strastjo, predana je ljubezni in stvarem, ki življenju dajejo smisel, ter je pesnica z veliko začetnico in čarodejka lepote. V naravi je zanjo vse resnično in čudežno razgibano. Simbolika dreves in reke slika pesničino notranjost in govori o dogajanju zunaj nje. Toliko vsega vidi, hkrati domišljijsko oblikuje tisto, kar je za druge oči nevidno. Spominja se igrivega otroštva, s posebno milino in v izbranem slogu prikliče v spomin nežnost in drobne radosti iz tistega časa. Poezijo v prozi oblikuje tako, da srečanja z ženskami ujame v kitice, vendar pa se zadnja vrsta nadaljuje v novi kitici ali odstavku. V ležečem tisku navaja dobesedne navedke ter tako znanim in neznanim ženskam omogoči, da same spregovorijo, pomenljivo ali otožno, morda z opozorilom ali napovedjo. Avtorica navede natančen vir in letnico dogajanja oziroma podatek o ženskah, ki jih spominsko ohranja. Prikliče naslednje besede slikarke Ivane Kobilce: » Videla sem svet in življenje. Bilo je lepo in polno sonca. Filozofinja Simone de Beauvoir je v pesničinih očeh iskalka enakopravnega položaja žensk. Igralki Mileni Zupančič je hudo, da ljudje iz njenega življenja kar izginjajo. Grozljivo je, ko ugotavlja, da je napočil dokončen odhod; nikoli več ne bo srečavanja in pogovorov. Literarna zgodovinarka Katja Mihurko je prepričana, da ženska veliko tvega, ko se odloči razpeti krila, toda če tega ne stori, trpi. Tatjana Pregl Kobe občuti doživljanje vseh teh žensk in priznava: »če ne povem resnice o sebi, je ne morem povedati o drugih.« Njene resnice so iskrene, povedno zaokrožene in tudi strastne: »še vedno sem vidna, resnična in živa. / strast se še ni osula. / zardela od ljubljenja / vonjam cvetlični prah, ki lebdi na ramenih / upognjene trave.« Pisanje jo ohranja, pomeni ji odrekanje, samoto in predanost. Vztraja, tudi če ne ve, ali bo kdo prebral njene pesmi. Dokler piše, je to vse, kar ima. Življenje zanjo pravzaprav postane pesem: » Nikoli nisem sama, niti v temnem tunelu niti onkraj noči. Ker je z menoj in v meni pesem. In mi vladajo čustva. In poezija, popolnoma jasna in globoko skrivnostna, čeprav je ni mogoče v celoti pojasniti in je ni mogoče izčrpati.« V postmodernistični maniri citira in oživlja stvaritve drugih. Ponuja verze iz Baudelairovih Rož zla, pogled Mone Lize, Tisnikarjeve podobe smrtne groze in igrivost pravljičnih junakinj. Omeni Kierkegaardove besede o bolezni za smrt. Spomni se na svojo mater, pisateljico Milenko Pungerčar, in na njene zadnje ure življenja. V slovo ji poje in jo drži za roko. Druga svetovna vojna je mater strašno zaznamovala. Njena generacija je bila nadčloveško pogumna in pokončna, pravi avtorica. V pesničinih očeh so ohranjene podobe in barve s platen velikih slikark, glasba zveni in jo izpolnjuje. Minevanje premaguje s predajanjem človeški dobroti, likovnim stvaritvam, naravi, tišini in duhovnemu iskanju. Verjame, da je pomembno tisto, kar ljudje dajejo drug drugemu. V nežnih verzih pojasni naslov zbirke: »ni lahko biti edini pisan cvet / na vrtu belih rož. / vedno sama s seboj. / nenehno osredotočena na bistvo stvari …« V kositrnih jutrih se zave, da se vse začne in konča z rojstvom in smrtjo, življenje pa je nekje vmes, »ko se počutiš božansko, / ko doživljaš trenja in razpoke, / ko vzletaš in lebdiš.« Za hip se ji zazdi, da je vse tako, kot mora biti, z vzponi, padci in zdrsi, toda v eni naslednjih pesmi zapiše, da je čisto sesuta in tudi svet je tak. Povsod vidi smrt in temo ter predvideva, da ju bo slej ko prej še več. Kaj kmalu lepota pripomore, da se vanjo vrneta moč in želja po vztrajanju. Zbirka Pisan cvet na vrtu belih rož je zagotovo ena najlepših in najbolj pretresljivih pesniških stvaritev, ki so v zadnjem času izšle na Slovenskem. Tatjana Pregl Kobe daje svoj glas različnim ženskam. Če pa pomislimo, kako morajo moški današnjega časa zaradi odločitev svojih oblastnikov in nerazumnih okoliščin v vojno in tam pustiti najdragocenejše, kar imajo, svoje življenje, potem bi bili pesničini verzi lahko namenjeni tudi njim in vsem, ki žalujejo za nesmiselno umrlimi svojci. Dejavniki in odločevalci, ki sejejo smrt in druge pehajo vanjo, sami pa so pri tem na varnem, ji na žalost ne bi hoteli prisluhniti.

Pisanje njuzletera 3x nedeljno u trajanju od 30 dana je krenulo

Pisanje v sklopu delavnic dramskega pisanja je v zadnjem času eden od stalno navzočih in vse bolj priljubljenih pristopov snovanja izvirnega dramskega besedila. O prednostih tovrstnega ustvarjanja, pomenu za avtorice in avtorje, pa tudi o izkušnji mentoriranja in vprašanju avtorstva se pogovarjamo z dramatičarko, dramaturginjo in mentorico delavnic dramskega pisanja Simono Hamer.

Piše Urban Tarman, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. Komaj je minilo leto dni od uničujočih poplav in plazov in že lahko beremo novo knjigo Nataše Kramberger z zapisi o vremenskih skrajnostih in pripetljajih, ki so v zadnjih letih izzvali njeno kmetijo v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah. Avtorica se je pred leti nenačrtovano preselila iz Berlina v okolje, v katerem je odraščala: na približno tri hektarje veliko posestvo z zapuščeno kmetijo brez elektrike in vode, ki jo je pred upokojitvijo kupila njena mati z idejo, da jo bo spravila v red. Ko za to ni našla ne časa ne denarja, jo je predala hčerki. Kot se je pozneje izkazalo, hčerki pisateljici ni predala samo nepremičnine, ampak tudi nepričakovan poklic ekološke in sonaravne kmetovalke, ki o svojih bojih in ljubeznih z zemljo in živalmi zdaj pripoveduje v kolumnah in knjigah. Avtobiografsko in esejistično zasnovana knjiga Po vsej sili živ nadaljuje delo, ki si ga je Nataša Kramberger zastavila v prejšnji knjigi Primerljivi hektarji, v kateri je opisovala svoje spoznavanje z ekološkim kmetovanjem v obdobju intenzivnih podnebnih sprememb, ko se utečena pravila, kot opaža, postavljajo na glavo. To je fokus njene nove knjige: zavzeto, srčno in svojsko potegniti črto pod opažanja in nakazati njihov mednarodni in transgeneracijski kontekst. Knjiga je v tem smislu rezime njenih prvih sezon kmetovanja, osvetljen z izkušnjami drugih ljudi, razmisleki s potovanj in spominskimi prebliski. Referenčni osebi sta na tem mestu njena mati in babica. V knjigo denimo vstopimo s prizorom, polnim simbolike: kako sta posušeni smreka in bukev na zadnji zimski dan in na začetku osme sezone kmetovanja pod sabo skoraj pokopali njeno mater. In nato trpko in pikro ugotavlja, da sezone danes niso več krog, ampak »spirala, s katerimi v fotokopirnicah spenjajo seminarske naloge o globalnem segrevanju«. Spomni se babice in njene napovedi, da podnebne spremembe prinašajo lakoto. Zaradi intenzivnih sprememb so zmedene tudi živali in rastline. Avtorica opisuje, kako se čebele novembra, ko je toplo za kratke rokave, izčrpavajo s preleti, čeprav tedaj ni nobene hrane; opisuje, kako so na nenavadno toplo veliko noč mlade slive bliskovito pognale poganjke, teden dni zatem pa jih je osmodila pomladna pozeba. Takšne izjeme s svojo pogostostjo in zaostrenostjo postajajo naša »nova normalnost«. »Karkoli sem postorila na zemlji, se je v skoraj istem trenutku izmaličilo v svoje nasprotje,« … skrušeno ugotavlja. »Ženska iz vasi Jurovski Dol v Sloveniji in ženska iz vasi Kanak v Nigru nista potrebovali družabnega omrežja, da bi bili povezani. Povezani sta bili, ker sta videli, kar je bilo mogoče videti z odprtimi očmi, slišali, kar je bilo mogoče slišati s pozornimi ušesi, in pogrešali, kar je bilo mogoče pogrešati z natančnim zavedanjem, koliko lepega je v toku enega samega človeškega življenja izginilo s sveta. Kaj je bilo in česa več ni in kaj točno to pomeni za vse, ki smo še vedno tu.« Nataša Kramberger brez dvoma zapisuje »času neprimerna premišljevanja« v obdobju, ko so kmetje po Evropi protestirali proti napovedanemu »zelenemu prehodu« in ko so bili – z drugimi besedami – zaradi strahu pred kratkoročnimi stroški prisiljeni protestirati proti svojim dolgoročnim interesom. Kot realistično ugotavljajo avtoričini sosedje, bi vsak kmet izbral ekološko kmetijstvo, če bi mu hektarski donosi omogočali poplačilo njegovega dela in dolgov. »Predaleč je prišlo,« pravi sosed, »brez špricanja in umetnih gnojil ni več možno«. Toda težavnost njenega novega poklica, ki ga je na še višjo stopnjo povzdignila z ekološkim pristopom, je ne vodi v dantejevski sklep, da »naj vsak, ki vstopa, up opusti«. Nasprotno. Na »napako v setvenem koledarju«, ko se zdi, da je »krog postal spirala«, ki grozi s splošno lakoto, človek lahko odgovori s kolektivnim, bolj skromnim in dolgoročno naravnanim delovanjem. Kajti »lakota se hrani s požrešnostjo in poteši z darežljivostjo,« piše. »Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali nad množico možnosti, ki jih vsako jutro, vsako popoldne in vsako noč v mislih, besedah in dejanjih preigravajo, preizkušajo in predajajo naprej množice … src na odprtih dlaneh. Množice skupnosti, prepletenih in čvrstih, samoniklih in ustvarjalnih, iz vasi Kanak v Nigru, vasi Jurovski Dol na Štajerskem, iz Berlina, Brandenburga, s Krasa, Sardinije, iz Indije, Kitajske, Latinske Amerike, množice teles, ki se skušajo izogniti možnosti, ki je tam, tukaj, vsak dan, zdaj videti najbolj možna od vseh, tako možna, da se ji je treba upreti z vsemi možnostmi. (…) Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali, koliko možnosti obstaja, da se upremo možnosti lakote.« Knjiga Nataše Kramberger Po vsej sili živ vpelje v razmislek politično razsežnost s sklepom, ki je tako očiten, da ga je z lahkoto mogoče spregledati: če ne dosežemo trajnosti v kmetijstvu, tudi do splošnega ravnotežja ne bo prišlo. Kmetijstvo je z družbenim razvojem tudi v Sloveniji postalo industrijska panoga, čeprav imamo z številnimi manjšimi družinskimi kmetijami najbrž boljše priložnosti. Toda pričakovani donosi manjše kmetije silijo v okoljske kompromise in povečano produktivnost, saj »šteje hrana na krožniku in ne skrb za naravo«. Dejstvo, da je knjiga relativno kratka in kot takšna postavlja vprašanje, ali se je založbi po lanskih ujmah mudilo v novo izdajo, ne zmanjšuje pomembnosti in kakovosti zapisanega. Kliče pa k razširitvi pisateljičinega opusa, ki z osebno izkušnjo in izbrušenim slogom gradi mostove med medsebojno pogosto nerazumljenima podeželjem in mestom. Pisanje prevevajo močan občutek povezanosti z naravo, odprtost za presežno in skrivnostno ter ostre in angažirane misli, ki bralca spodbujajo, da pretrese svoj odnos do vse bolj očitnih sprememb v naravnem okolju. Da sam postane sprememba, ki jo želi videti v svetu.

Ovih 5 ideja da vežbaš pisanje na engleskom će ti pomoći da vežbaš engleski i koristiš ono što učiš. Preslušaj ovu epizodu i nauči. Ukoliko želiš da učiš engleski u English Lane školi sa Zoranom, pogledaj kako da se prijaviš ovde: https://englishlane.net/onlineskola/ Link ka ovoj epizodi podkasta na blogu: https://englishlane.net/onlineskola/162-5-ideja-da-vezbas-pisanje-na-engleskom/

V epizodi 145 je bila moja gostja Milena Miklavčič, slovenska pisateljica, novinarka ter ljubiteljska zgodovinarka in antropologinja. Avtorica številnih zelo branih knjig, kot je Ogenj, rit in kače niso za igrače. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Milenine knjige, ženske in moške zgodbe Pogovori z ljudmi, nastanek knjige in digitalna pismenost Strah, pogum in nelagodje Nelagodna izkušnja pri pisanju knjige Problematika mladih danes Spolne prakse nekoč in danes 4. Božja zapoved Zaprtost vase, konflikti in pogovor Zbiranje zgodb za nastanek prve knjige Odnos z mamo, delovne navade in ljudsko znanje Bralne navade mladih, pisanje in kreativnost Zanimive zgodbe z moškimi, miselnost prejšnjih generacij Ženske in moški danes Odnos s poslušalci, dialog in avtentičnost zgodb Kdaj so ženske začele nositi modrčke?

Piše Leonora Flis, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Annie Ernaux je edina Francozinja, ki je doslej prejela Nobelovo nagrado za literaturo. Leta 2022 je žirija za to prestižno nagrado zapisala, da jo prejme zaradi »poguma in klinične ostrine, s katerima odkriva korenine, odtujitve in kolektivne omejitve osebnega spomina.« Precej umetelna razlaga, ki pa sporoča, da je v njenem pisanju mogoče začutiti nekakšno brezkompromisno, ostro držo. V slovenščini lahko beremo njen roman Leta (ki je njen največkrat nagrajeni in najbolj prevajani roman) in zdaj še zbirko štirih daljših zgodb z naslovom Dogodek in druga besedila. Napisala je več kot dvajset literarnih del in poleg Nobelove nagrade prejela še številne druge nagrade in priznanja. Dobršen del življenja je delala kot predavateljica književnosti na univerzi Cergy-Pontoise. Pisanje je bilo vedno del njenega življenja, piše v uvodu k zgodbi Mladenič: »Če stvari ne zapišem, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete.« Nekje drugje pa pravi: »Skoraj nikoli nisem pisala fikcije, pisanje sem vedno razumela kot izražanje osebnih izkušenj v kontekstu družbenih okoliščin, ki vplivajo na posamezna življenja.« Če s to mislijo pristopimo k branju zbirke Dogodek in druga besedila, je učinek zgodb Dogodek, Gola strast, Okupacija ter Mladenič lahko močnejši, kot če bi avtorica trdila, da je vse zgolj fikcija. Dasiravno je v vsakem pisanju nedvomno nekaj avtobiografskega. Ker pa je Annie Ernaux eksplicitna v izpostavitvi lastne usode, ki je vpisana v zgodbe, jih beremo lahko še bolj zavzeto in doživeto. Vsa štiri besedila (dve izmed njih – Dogodek in Gola strast – sta doživeli tudi filmsko upodobitev) so neposredna ali, kot se je v kratkem opisu pisateljice izrazila prevajalka Suzana Koncut, »skoraj surova« in kar težko je predelati vse nanizane prizore. Opisi so nazorni, včasih na meji vzdržnega. Ko na primer v zgodbi Dogodek opisuje potek splava, ki ga protagonistka v študentskih letih naredi neki ženski, ki skrivaj odpravljala neželene otroke oziroma nosečnosti, je branje opisov telesnih reakcij precej zahtevno. Zanimivo je, da pisateljica zgodbe, ki se navezujejo na bolj ali manj oddaljeno preteklost, spremlja z razmisleki, ki so včasih v oklepajih, včasih pa so preprosto vtkani v zgodbo. Gre za nekakšne komentarje in tudi za razmišljanje o pisateljskem procesu. V zgodbi Dogodek, ki se dogaja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, piše: »Med pisanjem se vedno zastavlja vprašanje dokaza: zdi se mi, da razen svojega dnevnika in beležnice iz tistega časa nimam na voljo ničesar zanesljivega o čustvih in mislih, tako brezsnovno in bežno je vse, kar gre skozi um. Samo spomin na občutja, povezana z osebami in stvarmi zunaj mene, mi prinaša dokaze o dejanskosti. Edini pravi spomin je snoven.« Gola strast je pripoved o obsesivni zvezi med žensko in poročenim moškim, ki vstopi v njeno življenje. »Od lanskega septembra nisem počela ničesar drugega razen čakala na tega moškega: da me bo poklical, da bo prišel k meni«, beremo nekje na začetku. Vse v življenju neimenovane protagonistke je podrejeno zvezi, ki to sploh ni. Čas meri s časom, ki ga preživita skupaj, in časom, ko sta ločena, pravzaprav so zanjo vsi drugi elementi in vidiki življenja podrejeni dejanjem in mislim, ki jih usmerja k moškemu. Njeno življenje postane eno samo mučno čakanje – na klic, na kratek obisk, na besedo ali dve. Pisateljica nam ne prizanaša z bolečino in občutki ujetosti. »Neke noči me je prešinila želja, da bi napravila test za aids: mogoče mi je zapustil vsaj to.« Kljub trpljenju pa pravi tudi, da je razkošje v življenju tudi to, da lahko živiš strast do moškega ali ženske. Zgodba Okupacija obravnava podobno temo, spet je v ospredju odnos med moškim in žensko, avtorica se tu ukvarja predvsem z ljubosumnostjo, negotovostjo, beganjem, ki jih v odnos vnaša navzočnost tretje osebe. Spet imamo v zgodbi misli o pisanju in o tem, kako se pisateljica boji, da bi izpustila kaj bistvenega; pisanje se ji kaže kot ljubosumen odnos do resničnosti. Zgodba Mladenič s katero se zbirka zaključi, pa je pripoved o zvezi med mladim študentom in profesorico književnosti. V tem odnosu je ženska tista, ki ima večjo moč, ki odloča in se na koncu tudi odloči zapustiti zvezo. Pred tem pa skozi spolnost in podoživljanje mladosti za nekaj časa pretenta proces staranja. »Moje telo ni več pripadalo nobeni starosti,« pove. Konec njune zgodbe sovpada s koncem knjige, ki jo piše pripovedovalka. Zadnji odstavek pravzaprav zaokroži celotno zbirko: »Bila je jesen, zadnja v dvajsetem stoletju. Ugotavljala sem, da sem srečna, ker sama in svobodna vstopam v tretje tisočletje.« V ospredju pisanja Annie Ernaux so protagonistke, ki se sprašujejo o lastni vrednosti, identiteti in položaju v družbi, ki še vedno pogosto favorizira moške. Ernaux je iskrena, neposredna in neomajna v svoji sporočilnosti, ki pa nima namena na silo provocirati, pretirano intelektualizirati ali zavajati bralca in bralko. To je pravzaprav redkost današnje literarne produkcije in tudi zato ima zbirka tolikšno težo in pomen.

Pisanje je, baš kao i čitanje, usamljenički posao. No je li to uvijek baš tako? Na primjeru Foruma mladih pisaca iz Crne Gore možemo vidjeti šta se dešava kada se različiti glasovi na književnoj sceni udruže, sarađuju i na kraju postanu prepoznatljivi kao novi talas crnogorske književnosti. Gošće podkasta "Glasom mladih" su koordinatorka Foruma Valentina Knežević i dvije mlade i već afirmisane pjesnikinje Barbara Delać i Marija Ivanović.

Dam ti 10% popusta za vedno na Astra AI: inštrukcije matematike z AI tehnologijo: https://astra.si/ai/?ref=uUokGuyodL    AIDEA knjiga: https://aidea-knjiga.com  ============================= V epizodi 132 je bil moj gost David Zupančič, specializant infektologije, influencer, pisatelj in avtor priljubljenega podkasta Umetnost Lenarjenja. O svojih izkušnjah med pandemijo Covida-19 je napisal knjigo Življenje v sivi coni, kasneje pa še delo Znanost mirnega življenja, kot spodbuda k razmisleku o lastnemu vsakdanu. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Mirno življenje Komunikacija Mladi, pozornost in družbena omrežja Vzgoja in pričakovanja do otroka Odrasli in zasvojenost s pametnimi napravami Davidova izkušnja s pisanjem Moč podkasta Snemanje podkasta s predsednikom vlade “Hooks” ali dolgi pogovori? Vedno manj ljudi bere knjige Znanost mirnega življenja in pomoč drugim Čuječnost Minljivost Meditacija in koncept napake

U ovoj epizodi vodim vas kroz Osho knjigu o svetom trojstvu u emocijama: bijesu, ljubomori, strahu. Mnogo je bitno da shvatimo važnost emocionalne inteligencije, čija je definicija ukratko - sposobnost razumijevanja i reagovanja na emocije, jer nam jasnije razumijevanje naših emocija, ali i reagovanje na njih, može poboljšati kvalitet života. Ili u suprotnom - njihovo potiskivanje i kontrola- unazaditi, ili nas čak koštati života. Zanimljiva je činjenica da psiholozi tvrde da potisnute emocije izazivaju gotovo 80% bolesti – svi ti infarkti znače da je mnogo bijesa potisnuto baš u srcu recimo.03:37 o autoru - OSHO07:22 Siže podkasta - 7 poglavlja11:20 Drugo poglavlje - emocije i sentimentalnost17:57Treće poglavlje - Bijes21:00Četvrto poglavlje - Ljubomora24:09 Peto poglavlje - Strah27:30 Šesto poglavlje: Razumijevanje kao ključ transformacije30:53 Sedmo poglavlje -praktični prijedlozi - Pisanje dnevnika- Vježba sa jastukom- Uzemljenje

Branislava Majstorović je psihoterapeut. Suosnivačica je MYND centra za razvoj ljudskih potencijala, a pomaže ljudima da unaprede emotivne veze, pokrenu sopstvene biznise i oslobode se ograničavajućih uverenja. _______________________________________________________________________________________________

AIDEA knjiga: https://emka.si/products/aidea   =============================   1.12. 2023 je v Cankarjevem domu potekal uraden dogodek ob izdaji knjige AIDEA, kjer je Klemen skupaj s Tjašo Strle delil misli in pogled o procesu pisanja knjige, modrostih in najbolj “intimnih” doživetjih v času ustvarjanja. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Občutki pred in po izdaji knjige Neupoštevanje nasvetov Pogum in porednost Vipassana, trpljenje in spoznanje miru Soočanje z neprijetnimi trenutki Pisanje knjige v koči in samota Izkušnja na Tajskem Ljubezen in dušna golota Maska Nasveti preteklih partneric Motivi in pričakovanja o Vipassani Ali je upanje rešitev ali iluzija? Razmerje med disciplino in predajanjem Nasveti moškemu, da se odpre Zakaj AIDEA? Ekstremne situacije

Švicarsko pesnico in pisateljico madžarskega in slovenskega rodu Ilmo Rakusa slovenski bralci poznajo po poetični avtobiografiji Morje modro moje ter pesniških zbirkah Črta čez vse in Proti strahu. Pri Beletrini je zdaj izšla dvojezična zbirka pesmi Impressum: Upočasnjena svetloba. Izbor pesmi iz zadnjih dveh zbirk je v slovenski jezik prevedla Amalija Maček. Pesnica je Slovenijo obiskala kot častna gostja festivala Dnevi poezije in vina. Z njo se je pogovarjala Tina Poglajen. Bralka Ana Bohte, tonski mojster Vojko Kokot. Foto: Ilma Rakusa, Fokus Lyrik 2019, Frankfurt (Kritzolina) https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ilma_Rakusa_bei_Fokus_Lyrik_2019_01.jpg

Piše: Ana Hancock Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič. Tatjana Plevnik, po izobrazbi pedagoginja, se je v svoji karieri ukvarjala s izobraževanjem. S pisanjem je začela po upokojitvi. Od leta 2016 je zmagala na natečajih LUD Literatura, KUD Sodobnost, AirBeletrina in programa Ars. Zbirka kratke proze Vabe je njena prva knjižna izdaja. Že podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug pove, da gre za zbirko samostojnih zgodb, ki jih je avtorica zasnovala z veliko mero kritičnosti, ironije in samoironije kot nekakšne literarne eksperimente. In res je vsaka zgodba kot bitje zase, celo eksotično bitje, ki ga je avtorica zasnovala in postavila na ogled, radovedno, kakšne poti bo ubralo v notranjih svetovih bralk. Ženski spol ni izbran naključno, saj avtorica nagovarja skoraj izključno žensko bralstvo. Morda bo kakšna izmed zgodb spodbudila naključno bralko k pisanju, kot piše na samem začetku zbirke: »Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.« Pisanje je tu poudarjeno dialog, saj je, kot piše, »naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura«. Tatjana Plevnik pa se v zbirki Vabe ne nanaša le na bralstvo, temveč vstopa v tudi dialog s priznanimi literati. Sestava zbirke je v glavnem takšna: poglavju, ki govori o literarnem ustvarjanju in se neposredno nanaša na bralke, sledi zgodba, nekakšen literarni eksempel, primer, ne nujno tistega, o čemer smo ravnokar brali. Vsaka zgodba je svet zase, v katerem avtorica ustvarja različna življenja, nekatera verjetna, druga možna nekoč v prihodnosti, tako kot v apokaliptični pripovedi z naslovom Ptice, rože, drevesa, nebo, otok, morje, polno rib, ki je del skupine treh zgodb pod skupnim naslovom Znanstvena fantastika. Za nekatere zgodbe se celo zdi, da bi jih avtorica lahko doživela, morda najbolj očitno zgodbi Jasnovidni pesnik in Slovo od hoochie mame, ki govorita o družabni sceni leta 68' in Radiu Študent, kjer je avtorica v tistem obdobju v resnici delala. A to niti ni pomembno, saj tudi izpovedna literatura nastane na »križišču med spominom na resnično izkušnjo in njeno literarno ubeseditvijo«. Če so nekatere zgodbe bolj ali manj blizu tistemu, kar si bralstvo predstavlja, da se je avtorici morda v večji ali manjši meri tudi zgodilo, so druge vaja v možnem nekoč v prihodnosti, v fantastičnem, ki se prevesi v čisto znanstveno fantastiko, ali v raziskovanju psihologije posameznikov z družbenega roba, kot je na primer srce parajoča Let's shoot the moon, v kateri je za vedno zapečatena usoda vseh vpletenih: »Turoben večer je, navaden večer nesrečnega dne, ko bo mlad moški, pred katerim je še skoraj vse življenje, povzročil nesrečo.« Pogosti so tudi nepričakovani obrati na koncu zgodb. Literarni subjekti so vsi do zadnjega tako verjetni, da je vsaka zgodba okno v drug do podrobnosti izdelan svet. Vsak pripovedovalec in tudi literarni lik govori s sebi primernim jezikom, bodisi knjižnim jezikom ali slengom, prilagojen je tudi besedni zaklad, kar je najbolj očitno v sopostavitvi sodnika in njegove nedojemljive soproge v Čebulni sodbi. Menjavanje perspektiv je namreč eno izmed prapočel ustvarjalnosti. Nekatere zgodbe so eksperimentalne tudi po obliki, na primer Sto razlag pustote in Sedeminpetdeset poklonov družini očeta in mame, kjer je ob naštevanju pomenov vsak primer nastavek za gradnjo zgodbe. Enako bi lahko dejali tudi za celotno zbirko, saj je vsaka zgodba le nastavek za možne zgodbe, ki bi lahko sledile iz nje. Vabe Tatjane Plevnik so tako res vaba za pisanje.

Pisanje je pri njem nezanesljivo opravilo, ki ga prečijo dolge prekinitve, vendar je napisal že dva romana: Rok trajanja in Škrbine. Oba sta pritegnila kritike in bralce. Je tretji v nastajanju? Morda bomo odgovor izvedeli v nočnem pogovoru. Romanopisje ima moč, da seže tja, kamor si drugače najbrž ne bi upal, pravi pisatelj. V pisavi si nedvomno upa daleč, skozi vse praznine in gostote, skozi vse okruške, ki se v pripovedi sestavijo v celoto. Kako in koliko je pisatelj povezan s svojimi liki, s pripovedovalci, ki imajo ime ali pa ga tudi nimajo? So sledovi intimnih izkušenj izmišljeni ali stvarni? O tem lahko bralec samo ugiba. S prvencem Rok trajanja se je uvrstil med finaliste za najboljši literarni prvenec in v ožji izbor za nagrado kresnik. Za svoj drugi roman Škrbine je leta 2021prejel Cankarjevo nagrado. Gašper Kralj, doktor socialne antropologije, je tudi prevajalec. Med drugim je skupaj s Tino Malič v slovenščino prevedel deli izjemnega urugvajskega avtorja Eduarda Galeana Otroci dni in Narobe, šola narobe sveta. V narobe svetu nas učijo, kako se sprijazniti z resničnostjo, ne kako jo spremeniti, pravi Galeano. V pisanju pa je vse mogoče. Gašper Kralj je nočni gost Nade Vodušek.

Cees Nooteboom, eden osrednjih nizozemskih pisateljev, je zadnjega julija dopolnil devetdeset let. Vsestranski besedni ustvarjalec: prozaist, pesnik, potopisec in novinar, je preje več prestižnih nagrad, leta 2009 tudi najpomembnejšo nagrado nizozemske književnosti, Prijs der Nederlandse Letteren, njegove knjige so prevedene v več kot dvajset jezikov, tudi v slovenščino. Leta 2016 je Cees Nooteboom obiskal Slovenijo, bil je gost festivala Fabula, Literature sveta. Takrat je izšla njegova knjiga Raj, izgubljeni, pred mikrofon ga je povabila Tadeja Krečič.

Poljski pisatelj Ryszard Kapuściński (1932–2007) v svojih literarno-reportažnih besedilih največkrat ubeseduje avtobiografska doživetja ob zgodovinskih dogodkih. Kapuściński je bil tudi kot novinar priča mnogim prelomnim dogodkom in zato se mnoga njegova literarna dela nanje tudi navezujejo. V njih je posebej zanimiv njegov odnos do Drugega. S prevajalcem dr. Nikolajem Ježem, ki je prevedel njegova dela Cesar (CZ, 1999), Ebenovina (CZ, 2003) in Potovanja s Herodotom (Modrijan, 2009), predstavljamo tega zanimivega poljskega pisatelja 20. stoletja.

Andrej P. Škraba, Klemen Selakovič & Jani Pravdič. Enkrat na mesec se srečamo in preko dialoga (iz gr. diálogos "pogovor"), drug z drugim delimo ideje.  Teme DIALOGA 40: We are back! Kaj počnemo sedaj? Ameriška politika Pisanje knjige, lajf v gorah Deep work Zakaj je Jani začel z vloganjem? X, novi Twitter Live dialog in naslednji dialog v živo Klemen piše knjigo Oppenheimer, filmi in dokumentarci LK-99 ============================= Prijavi se in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT priporočamo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …): https://aidea.si/aidea-mailing-lista ============================= AIDEA Total Pack — Paket 22 znanstveno podprtih učinkovin v 4 izdelkih. https://bit.ly/AIDEA-Total-Pack =============================

Piše: Veronika Šoster Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Pri Zoranu Pevcu smo vajeni pomensko zahtevnejše poezije, ki se pogosto staplja s filozofijo, in tudi pri zbirki Beckett – moj advokat ni nič drugače, kljub temu pa zbirka ostaja zelo odprta in dostopna, na trenutke celo najbolj do zdaj. Pesmi namreč temeljijo na jasnih, sodobnih podobah, se potapljajo v jezik, ki odseva svet okrog nas, poln paradoksov in izpraznjenosti, zato tudi same postanejo bolj spontane in igrive. A samo na površju, saj avtor že z naslovom napoveduje pomenski okvir, kot je to storil na primer z zbirko To ni Michel Foucault. Tokrat je v središču irski pisatelj in dramatik Samuel Beckett, predstavnik dramatike absurda, pri nas najbolj znan po delih Čakajoč Godota, Konec igre, Mercier in Camier, trilogiji o Molloyu in Srečnih dnevih. Knjigo sestavlja pet delov po deset pesmi, vsak del pa pomensko določa in napoveduje uvodna pesem, ki se tematsko nanaša na Beckettova dela oziroma na njegove teme. To so na primer vrtenje v krogu, minljivost, pasivni upor in eksistencialna izkušnja. Te uvodne pesmi po strukturi in zasnovi lepo korespondirajo med sabo, saj so vse napisane na način stopnjevanja in ponavljanja in so ciklične – prvi in zadnji verz se stakneta skupaj. Tudi in predvsem s tem zadnjim uspešno evocirajo naslovnega Becketta, ki se v svojih delih nenehno vrača, čeprav se zdi, da se ves čas premika in odhaja, če spomnim le na sloviti sklepni prizor drame Čakajoč Godota. Uvodne pesmi pa niso naivni pamfleti, napisani po vzoru irskega dramatika, temveč pretanjene skice sodobnega časa in ljudi, bolj ali manj ujetih v njem. Veliko pesmi v zbirki se zaključuje z negativno noto, obupano ali resignirano, pa tudi jezno: pred praznim listom ali ekranom, z dvignjenim sredincem, bledim odsevom v ogledalu ali onemelimi glasovi. Kljub temu pa v zbirki ne prevladuje nihilizem, saj je nabita z ironijo in cinizmom, kar je tudi njena največja prednost: »človek se rodi s svobodno voljo s katero lahko počne kar se mu zahoče težave se pričnejo ko se od nekod prikaže bog najprej ne sme pojesti vsega kar bi rad potem enkrat mora in drugič ne sme prevarati brata pa izbira lahko samo med natančno določenimi dejanji« Knjiga Beckett – moj advokat je prepojena z družbeno kritiko, tematizira potrošništvo, globalizem, individualizem, kapitalizem in druge -izme, ki nas pokopavajo pod seboj in tiščijo v veliko premajhne okvirje, zato ni nič čudnega, da je prva pesem v zbirki o tem, kako spodleteti znova in bolje. Pesnik nam kaže človeka, ki je v svetu izgubljen kot da bi gledali »hrčka na oblazinjenem kolesu / miga hitro miga / se premika / a hodi kar naprej nazaj«. Človek se zato ne zanaša samo na boga in oblast, ampak tudi na razne njune podaljške in v končni fazi celo na naprave, ki ga usmerjajo, kot so na primer senzorji za vse mogoče: za vrata in okna, topel in hladen zrak, gibanje, žmrkanje in poslušanje, pečico Sylvie Plath, celo za pesniško misel. Iskanje identitete in ohranjanje človečnosti v vsebinsko in čustveno izpraznjenem in osiromašenem svetu je nemogoča naloga, zato so pesmi na trenutke precej jezne in odrezave. Pesnik ponuja iskriv uvid, kako je človek postal izdelek za zadovoljevanje lastnih potreb, kar pomeni, da se nenehno preobraža in prilagaja trendom, pritiskom in pričakovanjem. Zato je logično, da mu kdaj prekipi in se zateče v pasivni upor. Ta ni prost po Beckettu, temveč po Melvillu in njegovem Bartlebyju, ki pravi: »raje bi, da ne«. Pesnik se tako sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi se različne (fiktivne in resnične) osebe uprle, a bi potem sploh pesnik lahko rekel »raje bi, da ne«? Morda se na tej točki lahko ozremo k Beckettu kot advokatu, kot nastopa v naslovu. Morda gre za advokata v smislu zagovornika iz nekih časov, ki se nam iz današnje perspektive zdijo bolj umirjeni in smiselni, a so bili ravno takšnim, kot je Beckett, prav tako absurdni kot nam sedanji čas. Človek mora postati advokat pač sam sebi, če le lahko. Sploh če je pesnik. Pisanje poezije je namreč tisto grajenje in stvarjenje sveta, ki je pravičnejše ali pa bi vsaj želelo biti. Pesnik se ukvarja z besedami: za njimi pleza na zelene veje, jih daje v praznino, jih potaplja v morje, ponavlja si zloge, menja vrstni red črk in se nasploh plazi naokrog v lovu za tistimi, ki mu bodo prišle prav. Pa tudi on se včasih zasači, da kakšni zategne pas, da bo bolj sprejemljiva. Pesmi so žive entitete, ki se vsakič kažejo drugače in se dotikajo večnosti, zato se tudi tako pogosto ukvarjajo s človekovo minljivostjo. Glede na to je močna pesem o človeku, ki bi rad živel večno, a ga smrt dohiti, »ker želiš več od življenja / padeš v komo / umreš in to prav takrat / ko najbolj si«. Smrt nastopa kot edina stalnica, ki je ni mogoče pregnati, lahko ji sicer rečeš, da bi raje, da ne, a vse obravnava enakopravno. Ali kot v sklepni pesmi še ene večplastne knjige, ki nas obenem nezadržno vabi, da bi spet vzeli v roke Becketta, zapiše Zoran Pevec: »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo«.

Pisanje pesama za umetnice širom regiona, ali i za pozorišne predstave, decu i sebe, samo su neke od stvari koje su deo karijere pevačice Bojane Vunturišević. Osim na nastupima moguće ju je videti i na protestima u Beogradu – protiv nasilja, femicida, za podršku žena i ljudskih prava uopšte. U Glasom mladih sa Bojanom razgovaramo o aktivizmu, borbi za ljudska prava kao i dečijem horu kojeg vodi i muzici koju piše.

Piše Matej Bogataj, bere Igor Velše. Peter Božič sodi med pionirje moderne pisave, z Lojzetom Kovačičem in Andrejem Hiengom so pisali o lastnem življenju v od vojne razrušeni deželi, o ideoloških imperativih povojne obnove in, predvsem Božič, o marginalcih, ki se z ne vedno pokončno in uporno držo prebirajo skozi življenje. Med njimi je bil Hieng najbolj izobražen in seznanjen z dogajanjem v svetu, njegovo spogledovanje s sočasno evropsko prozo je nedvomno, Kovačič je najbolj občutil tujstvo in se predajal dosledni in neprizanesljivi introspekciji ter gradil na detajlih, ki se vračajo, Božič pa je bil – vsaj v dramatiki, recimo v igrah o Krišu, ki je enkrat vedomec in drugič komisar, ali v Španski kraljici – najbližje dramatiki absurda, to pa odmeva tudi v njegovi prozi. Božičevi romani že z naslovi problematizirajo in opozarjajo na to družbeno obrobje; Na robu zemlje ali Jaz sem ubil Anito se dogajata med klateži in pijanci. Predvsem v njegovih kasnejših romanih, recimo v Zdaj, ko je nova oblast, so družbene funkcije pogosto poljubne, v dogajanju okoli psihiatrične ustanove posamezniki zlahka prehajajo iz notranjosti ustanove, torej iz vrst zaposlenih, med hospitalizirane, in tisti, ki naj bi skrbeli za red, se pogosto znajdejo na drugi strani zakona. Vse to opozarja, da so vloge v družbi zamenljive, da posamezniki vstopajo v vloge in da je celotna družba pravzaprav igra, tudi kadar ima to za posameznike resne posledice. Najpomembnejši Božičev roman je nedvomno Očeta Vincenca smrt, v katerem popisuje vračanje pripadnikov različnih nacionalnosti domov po koncu druge svetovne vojne, nizke moralne standarde med družbeno devastiranimi prisilnimi delavci. izgnanimi v rajh, predvsem pa težko in negotovo ozračje, ki jih spremlja skozi v vojni prizadeta in opustošena mesta in pokrajine. Roman ima morda težo pričevanja, saj je bil Božič v okolici Dresdna v času tako imenovane obločne toplote, ko sta se v mestu zaradi zavezniškega bombardiranja talila jeklo in beton. Kot vojni ujetnik je to doživel tudi Kurt Vonnegut in popisal v romanu Klavnica pet, le da se Vonnegutov zmedeni ameriški vojak Billy iztakne iz časa in doživi shizoidni preskok, v katerem se znajde v živalskem vrtu Nezemljanov z najlepšo na planetu, Božičevi opisi pa so realistični, težki, napisani v zatikajočem se jeziku, ki dobro zadene negotovost takratnega časa, dezorientiranost, strahove in otopelost razseljencev v rajhu iz njegove bližnje in daljne okolice. Božič je pisal tudi o lumpenproletarcih v lokalih. Šumiju, največjemu med malimi bifeji, in pesniku Vojinu Kovaču Chubbyju je posvečen roman Chubby was here, ki je dobil naslov po legendarnem napisu v lokalu na višini, ki jo je dosegel samo omenjeni. Ta napis predstavlja pripovedovalcu zadnjo oporo v realnosti, vse ostalo se ruši in relativizira. Le opomnik, da je Chubby nekoga čakal, pa ga ni bilo, in ga je z muralom obvestil, da je bil tam, ga rešuje pred padcem v brezno niča in eksistencialistične groze. Ko oblasti sploh ni je gradivo za roman, ki ni doživelo končne avtorske redakcije. Dogaja se v času lokala z imenom Mesing, ki se danes imenuje Opera bar, torej v začetku petdesetih let, čeprav je pripovedna perspektiva z začetkov devetdesetih. Božiču, ki se izmika, da je brez osebne izkaznice in ga zato občasno zaprejo, dovolijo delati maturo, potem ko so ga prej vrgli iz mariborske gimnazije, Gregor Strniša je ravno prišel iz kamnoloma, na kar je bil obojen zaradi bratovega emigriranja po vojni. V lokalu, kjer streže in na puf daje Anita iz enega Božičevih romanov, se zbira vesela družba – Taras Kermauner in Dominik Smole, tam Božič in Strniša pijeta, modrujeta in moralizirata, vmes gledata in še bolj opravljata druge goste in zaideta tudi v legendarni Rio, kamor hodi Lojze Kovačič, vendar sta do tistih, ki jim je z objavo uspelo, zadržana. Enkrat vmes se odločita, da bosta obračunala s Kermaunerjem in njegovo držo, da ga bosta preizkusila, in Božič pade v Mali graben in bi utonil, če ne bi bil Strniša toliko večji, da ga je izvlekel. Ko oblasti sploh ni kaže petdeseta kot živahno in razgibano obdobje, podobno kot so se menjavale revije, so se menjali tudi prostori druženja. Ljubljana tistega časa ni premogla veliko možnosti, njeno kulturno življenje je potekalo v lokalih, zato so se vsi poznali, udbaši in prekaljeni pivci in intelektualci, sploh vsi. Pisanje tudi tokrat zvesto sledi Božičevemu miselnemu toku, razkriva aporije tistega časa in pred nami naniza pisano druščino, med katerimi so tudi moderni klasiki in kakšen zoprnik, od Josipa Vidmarja do Ivana Mraka, Marjana Rožanca in gledališke, filmske in likovne scene. Gre za dragoceno, živahno in z globokim uvidom ter anarhoidnim poprhom napisan portret mesta, za krokije iz pivskega in kulturnega življenja, med katerima takrat ni bilo bistvene razlike. Gre skoraj za Božičeve ljubljanske razglednice, v katerih vidimo, da je bila oblast glasna, ampak nekako slepa in rahlo neumna; naslov pa je priskrbelo spoznanje, da je mogoče živeti brez identitete, tudi brez osebne izkaznice, da je mogoče živeti polno mimo predpisanih vlog. To pisanje je pomemben dokument časa, kaže tudi Božičevo posmehljivost do centrov moči in ponuja precej živahnih skic in portretov sopivcev in spolnih profesionalk, po katerih so neustavljivo hrepeneli.

O tem, kako napisati esej, kaj morajo vsebovati uvod, jedro in zaključek ter kako se maturitetni esej sploh ocenjuje, smo govorili v tretji oddaji Studio ob 17.00, ki jo namenjamo letošnjim dijakom zaključnih letnikov gimnazij. Poleg splošnih napotkov za pisanje, ki naj jih bodo dale profesorica slovenščina in članica maturitetne predmetne komisije Irena Velikonja Kolar ter dijakinje z Gimnazije Šentvid, smo povezali tudi vse štiri obvezne drame in dali mladim priložnost, da sami povedo več o ženskah na odru sveta.

O tem, kako napisati esej, kaj morajo vsebovati uvod, jedro in zaključek ter kako se maturitetni esej sploh ocenjuje, smo govorili v tretji oddaji Studio ob 17.00, ki jo namenjamo letošnjim dijakom zaključnih letnikov gimnazij. Poleg splošnih napotkov za pisanje, ki naj jih bodo dale profesorica slovenščina in članica maturitetne predmetne komisije Irena Velikonja Kolar ter dijakinje z Gimnazije Šentvid, smo povezali tudi vse štiri obvezne drame in dali mladim priložnost, da sami povedo več o ženskah na odru sveta.

✓ Zašto nije isto pisati na staklu i na papiru? ✓ Zašto je dobro beležiti dane? ✓ Šta je bolje od marginalija?

Vsak dan se srečujemo z branjem besedil, umetnostnih in neumetnostnih. Ena nas nagovorijo bolj kot druga. Kaj pa storiti, ko naenkrat nismo več bralci in se znajdemo v vlogi tvorca besedil? S kakšnimi prijemi nagovoriti ciljno publiko, ki bo naše delo brala? O tem smo se v tokratni Svetovalnici pogovarjali z Rokom Sanda.

Vsak dan se srečujemo z branjem besedil, umetnostnih in neumetnostnih. Ena nas nagovorijo bolj kot druga. Kaj pa storiti, ko naenkrat nismo več bralci in se znajdemo v vlogi tvorca besedil? S kakšnimi prijemi nagovoriti ciljno publiko, ki bo naše delo brala? O tem smo se v tokratni Svetovalnici pogovarjali z Rokom Sanda.

V 157. epizodi podcasta odgovarjam na vprašanja občinstva, ki sem jih prejela v moj instagram nabiralnik. V epizodi lahko slišiš: - kako izbiram goste za podcast in kakšno opremo uporabljam za snemanje vsebin; - o antidepresivih in mojih izkušanjah z depresijo; - o sindromu vsiljivke; - kako mi gre pisanje kolumn za siol.net; - kaj me je v zadnjem času najbolj razburilo; - recept za gratinirane kapesante; - ali bo poleti joga v Tivoliju. Nova rubrika Hej, povej!, v kateri je prostor za tvoje zgodbe, že čaka nate. Na povezavi najdeš prve tri teme. Če imaš fino zgodbo na kakšno od razpisanih tem, te vabim, da oddaš informacije in podatke. Komaj čakam, da slišim tvojo zgodbo! Več na: https://ninagaspari.com/blogs/hejpovej Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo vse informacije in dodatne povezave, ki sem jih omenila v epizodi. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda157 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/collections/all Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Nina Majer je upokojena profesorica, ki že od nekdaj tudi piše. Lani je izdala svoj prvenec, zbirko zgodb Roža za konfliktno osebo. V vsaki je kanček resničnega, pravi. Desa Muck pa je v predgovoru napisala tudi tole: "Nina Majer nič ne skriva. Na videz je nedolžna in neškodljiva, v samem bistvu pa surovo odkrita, polna presenečenj in nepričakovano zadene tja, kjer smo najbolj občutljivi. Tako je tudi njeno pisanje." Nina Majer pripoveduje o pisanju, delu osnovnošolskega učitelja, odnosu do ljudi, tretjem življenjskem obdobju in kulturnem prazniku.

V Katoliški cerkvi 24. januarja praznujejo god svetega Frančiška Saleškega, cerkvenega učitelja in zavetnika katoliških novinarjev. Med slovenskimi duhovniki med najbolj medijsko prepoznavne osebnosti sodi Martin Golob, župnik v Župniji Grosuplje, ki je ustvaril skupaj z novinarjem spletnega portala Aleteia Lojzetom Grčmanom knjižno uspešnico Na spletni prižnici. Golob kot sv. Frančišek Saleški v srednjem veku išče poti, kako ljudem oznanjati Boga, se pa ob tem ne ukvarja s svojim vplivom na ljudi. Pisanje knjige pa je za oba avtorja izjemna izkušnja.

Pisanje in urejanje zapiskov je izjemno pomemben del vsakega študija. Z zapisovanjem ključnih idej ne le povzemamo, kar smo slišali ali prebrali, temveč razvijamo tudi lastno razumevanje vsebine. Vendar niso vsi pristopi k zapisovanju enako učinkoviti. -- Z vašo podporo pripovedujemo zgodbe o znanosti na zanimiv in razumljiv način : kvarkadabra.net/podpri/ --

Avtorica recenzije: Ana Lorger; bralka: Barbara Zupan Charles Baudelaire se je v literarno zgodovino zapisal kot zloglasen in ekscesen umetnik, ki je svoje nasprotujoče si sile, kot so človeško zlo in krščanska morala ali pa revolucionarni in reakcionarni duh 19. stoletja, zgoščal tako v poeziji kot tudi v načinu življenja. Čeprav ga je Roland Barthes kot avtorja želel ubiti, je njegov sodni primer eden izmed najbolj slavnih primerov, kjer se poraja vprašanje, koliko lahko pesmi ločujemo od pesnika samega. Poleg obtoženca je namreč na sodni klopi sedela predvsem njegova pesniška zbirka Rože zla. In kot tak je Charles Baudelaire hkrati tudi navdih za številne ustvarjalce in ustvarjalke, ki se skušajo poglobiti v duh tistega časa, predvsem pa razumeti njegov pesniški genij. Ena izmed njih je pisateljica Gabriela Babnik z romanom Tišina, polna vetra, ki se sicer bolj kot v pesnikovo duševnost poglablja v njegovo razmerje z Jeanne Duval. Roman nas ponese v obdobje od leta, ko sta se Charles in Jeanne spoznala, do izida njegove obsojene pesniške zbirke in razhoda ljubimcev. Jeanne Duval, ki ji roman posveča enako, če ne celo več pozornosti kot Baudelairu, je prišla s Haitija, države, ki sta ji kmalu po francoski revoluciji sledila neodvisnost in prvi uspeli upor sužnjev v zgodovini človeštva. A Charlesa kolonialni kontekst njegove ljubice seveda ne zanima. Najdemo ga sredi tipičnega malomeščanskega zapravljivega življenja v Parizu, kjer se pesnik poglablja predvsem vase in v odnos med nizkotno mesenostjo in božansko lepoto ženskega telesa. Jeanne se izreka iz razredno in rasno popolnoma neenakega mesta in pesniku tako nastavlja ogledalo. A bralki in bralcu ostaja zavita v tančico skrivnosti in se tako nevarno približa mistificiranemu diskurzu o ženskem telesu, ki ga proizvaja pesnik sam. Jeanne oznakam in okvirjem, ki reducirajo njeno osebnost na objekt fascinacije, ne more uiti niti s pomočjo romaneskne tretjeosebne pripovedovalke. Roman Gabriele Babnik Tišina, polna vetra se sicer ne poglablja v Jeannino ali Charlesovo psihologijo, njuna portreta se gibljeta na površini, tretjeosebna pripovedovalska perspektiva namenja strani pridevniško obloženemu opisovanju in popisovanju dogodkov, prizorov in ljudi. Nekateri so plod pisateljičine domišljije, drugi pa zgodovinsko resnične osebnosti. Zaradi seksualnih prizorov in metaforično baročnih opisov spolnosti bi roman lahko označila za erotičnega, vendar s pridihom postmodernih elementov, ki se stopnjujejo v zadnjih poglavjih knjige. Ti se ne kažejo več kot opombe pod črto, temveč kot nepričakovani vdori sodobnega časa v fiktivni svet 19. stoletja. Anahronije, ki se sprva zdijo kot spodleteli opisi ali napaka, kot je na primer poslušanje takrat še neobstoječih glasbenih izvajalcev ali Charlesova omemba Edwarda Saida in Mathiasa Enarda, se izkažejo za pisateljičino strategijo. S časovnimi prelomi preverja bralsko pozornost in zbranost, ta metoda pa se izkaže za uspešno predvsem na formalni ravni. Vdiranje sodobnega postkolonialnega diskurza se v romanu stopnjuje, kar bi v vsebinskem okviru, ki ga prinaša podtekst romana, lahko razumeli skozi prizmo Baudelairove naprednosti in preroškosti. Vendar Charlesova omemba Saida ostaja zgolj kot opomba, bežen spomin, morda celo ignoranca, kar ga nasprotno postavlja v veliko bolj ambivalenten položaj. Odnos do razmerja moči med revno pribežnico in privilegiranim belim moškim ostaja v svojem bistvu nenagovorjen, s čimer se za ambivalentnega izkaže tudi roman sam. Pisanje ostaja prevzeto z mitologijo umetnika kot genija in njegovo muzo kot abstraktnim krajem navdiha, ki jo lahko moški z velikimi besedami ljubezni povzdigne v enaki meri, kot jo lahko brutalno poniža. Srž razloga za romaneskno protislovnost tiči že v Baudelairovi mejni zgodovinski osebnosti, kjer se z obsodbo pesnika morda prehitro lahko vpišemo med umetniške reakcionarje in moraliste, po drugi strani se s poveličanjem njegovega genija nevarno poveliča tudi takratni mizogini umetniški diskurz. Roman Tišina, polna vetra v svoji dvoumnosti, kot piše avtorica sama, torej ostaja »poskus, kako ujeti neulovljivo.«

Dolge noči za kuhinjsko mizo. Računalnik, pisanje, družba muc, brez ljudi. To je le grob oris ustvarjalnega procesa Dijane Matković. »Bolj kot oris procesa ali priporočilo, je to lahko opozorilo, česa ne početi, ker je bilo zelo nezdravo: ponoči sem delala, ful enih redbulov spila, pivo, cigarete …«Dijana Matković pravi, da je bilo obdobje pisanja precej intenzivno. »Na trenutku se mi je zdelo, da grem tako daleč z intenzivnostjo in ob tem nekakšno avtodestruktivnostjo, da bom pač na neki točki pristala na urgenci.«Na srečo ni. A na srečo tudi ni odnehala. Lani je tako pri Cankarjevi založbi izšel njen roman Zakaj ne pišem.Pisanje ponoči in spanje čez dan je po njenem odlična strategija za izogibanje bivanju v družbi. Odmik je Dijana potrebovala, četudi je prav bivanje v družbi rdeča nit njenega romana. Če nit še nekoliko odvijemo in se potopimo v roman ali pa v svoje izkušnje, postane razvidno, da nikakor ni preprosto biti član družbe, sploh ne takšne, ki se tudi nerada pogovarja o težavah vseh vrst in iz katere se marsikdo rad umakne. Tudi Dijana se je.Kako in zakaj, nam pojasnjuje v avtofikcijskem romanu Zakaj ne pišem, v katerem nas kot literarna oseba odpelje do svojega otroštva, nas skozi izkušnje in socialno-ekonomski položaj svoje družine in nje same seznanja z obremenjenostjo delavcev, nižjega družbenega razreda in vseh drugih bolečih pasti sistema, zaradi katerih ne sodiš ne sem ne tja, zaradi katerih nimaš zaledja in varnostne mreže, v katero se lahko ob padcih varneje uloviš, in ki marsikoga pripeljejo do tega, da se pač ne gre več … Da obmolkne, se še sam dodatno porine na obrobje družbe, iz nje izstopi v popolno osamo, neha proizvajati ali – povsem ne odneha. Razen če se ne pobira po delcih, gre dalje, čeprav ves razdrobljen, in, če nič drugega, vsaj piše.»Pravzaprav sem po svoje hotela pokazati, zakaj mnogi, kot sem jaz, ki prihajajo iz podobnega, priseljensko delavskega okolja, ne pišejo, zakaj oni ne ustvarjajo, zakaj je na področju kulture samo 16 odstotkov ljudi iz delavskega razreda. Ja, ravno zato, ker se morajo za preživetje ukvarjati z drugimi rečmi, ker verjamejo, da so ničvredni, da njihove zgodbe niso pomembne. Mogoče jim je bilo tudi priučeno, da ustvarjanje ni zares delo,« je povedala Dijana Matković v podkastu.

Roman Treven se je rodil v Ljubljani. Živi v Hotedršici v občini Logatec. Po izobrazbi je diplomirani inženir gozdarstva in obnovljivih virov. Zaposlen je v Zaposlitvenem centru Zarja 2, kjer je vodja in organizator dela za invalidne osebe. Je aktivni član v Kulturno turističnem društvu Hotedršica, kjer je trenutno predstavnik za kulturo in sovodja otroške in odrasle dramske skupine. Je pisec dramskih besedil, zbiralec ljudskega izročila v okolici Hotedršice in pisec otroških zgodbic oziroma pravljic, ki temeljijo na slovenskem ljudskem izročilu. Lani je prejel februarsko priznanje za izredne kulturne dosežke v občini Logatec. Leta 2020 je izdal svojo prvo slikanico z naslovom Barbara, kje si?, ki je bila prevedena tudi v latvijski jezik. V letu 2021 pa je v Avstriji izšla v slovenščini in nemščini, njegova tretja slikanica Lihardina gostija za pobalina. Roman Treven je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič. Spodbuda za pisanje je bogato ljudsko izročiloRoman Treven se je rodil v Ljubljani. Živi v Hotedršici v občini Logatec. Po izobrazbi je diplomirani inženir gozdarstva in obnovljivih virov. Zaposlen je v Zaposlitvenem centru Zarja 2, kjer je vodja in organizator dela za invalidne ljudi. Je aktivni član v Kulturno turističnem društvu Hotedršica, kjer je trenutno predstavnik za kulturo. Je sovodja otroške in odrasle dramske skupine v KTD Hotedršica. Je pisec dramskih besedil, zbiralec ljudskega izročila v okolici Hotedršice in pisec otroških zgodbic oz. pravljic, ki temeljijo na slovenskem ljudskem izročilu. V letu 2021 je prejel februarsko priznanje za izredne kulturne dosežke v občini Logatec. Leta 2020 je bila izdana njegova prva slikanica z naslovom Barbara, kje si?, ki je bila prevedena tudi v latvijski jezik. V letu 2021 pa je v Avstriji izšla v slovenščini in nemščini, njegova tretja slikanica Lihardina gostija za pobalina. Roman Treven je gost v oddaji Razkošje v glavi. Slikanice   Vezan na izročilo Roman Treven po izobrazbi ni etnolog, jezikoslovec ali zgodovinar, pa vendar ga navdušuje prav nesnovna dediščina. Že od rane mladosti je rad poslušal stare pripovedi, ki so mu jih pripovedovali stari in prastari starši. Tako ga ljudsko izročilo že vseskozi spremlja in navdušuje.   Aktiven Roman Treven je aktiven v domačem kraju. Igra in režija Roman Treven nima nekih dodatnih hobijev, saj mu to, kar počne na kulturnem področju, prinaša veliko zadovoljstva.   Pisanje in zbiranje izročila Poleg mitoloških likov, kot so ajdovske deklice, škratje, vile, rezijanske dolgočese, in izmišljenih likov, kot so Dobrač in Budigoji, lahko v njegovih pravljicah opazimo tudi svetniške like iz ljudskih legend.   Roman Treven je takole končal pravljico Linhardina gostija za pobalina: "Kneginja Linharda je bila ponosna na Petra in Lupo. Povabila ju je k mizi in jima ponudila slastne medenjake. »Stokrat hvala,« sta se zahvalila Peter in Lupa. Linharda je pogledala goste in jih vprašala: »Bi morda še kod medenjake?« Gostje so dvignili roke in od navdušenja vriskali. Linharda, Peter in Lupa so se spogledali, se navihano nasmehnili ter začeli metati medenjake med goste. Ti so jih spretno ujeli in na tla ni padla niti drobtinica. Od takrat v Linhardini deželi lenčki-škrati, varno spijo v Dobračevi torbi. No, seveda se sem ter tja kateri zbudi. Morda spleza za vrat meni ali pa celo tebi! A tudi če se to zgodi, se spomniva čarobnih besed Dobrača: Oprosti, prosim, in hvala. Te besede imajo čudežno moč in še dandanes slabo v dobro obračajo.« Konec navedka.

V rubriki je Danica Krivec opisala skoraj pozabljen vaški običaj, pisanje šempavskih pirhov.

“Lijepa je to motivacija za dalje. Nekako uvijek se trudim preskočiti sebe, biti bolji od sebe jučer.Volim svoj put. Volim sve stepenice koje sam prošao. Bilo je svega. Lijepih, manje lijepih stvari. Nisam imao neku veliku prepreku, jedino što sam mogao sam sebe kočiti sumnjama i preispitivanjima i skepsama, a mislim da ne postoji onaj koji je nešto započeo, a da nije sumnjao.” - iskreno se Matija Cvek osvrnuo na svoj “put”.Put koji ga je doveo do statusa najslušanijeg muškog izvođača u prošloj godini.Nagrade mu samo pristižu.Cesarica, Top.Hr Music Awards, čak četiri nominacije za ovogodišnji Porin.Koncerti su mu prepuni, publika ga obožava, a on postaje i ostaje rame uz rame najvećima.Njegov život je glazba.Pisanje i stvaranje iste.Nesuđeni nogometaš je danas sve sportske vrijednosti primjenio na životni poziv, a to je glazba.Izrazito discipliniran, odgovoran, jednostavno skroman.Zahvalan.Smireno korača uz kompetitivnu crtu unutar sebe da svaki dan bude još bolji i kvalitetniji, radnik svog poziva i ljubavi prema glazbi.Inspirativan Matija Cvek je zbog iskrenosti i autentičnoati sve veći miljenik publike.Pola sata? Bilo je premalo!Hvala dragi Matija, sretno dalje!https://instagram.com/matijacvek?utm_medium=copy_linkhttps://www.instagram.com/anaradisic/...Ana Radišić podcast - razgovori s ljudima koji inspiriraju. Pitanja koja se nerijetko pitamo, kako, zašto i na koji način je netko uspio. Priče gostiju su pokazatelj da su svi uspješni, inspirativni ljudi zapravo jednostavno - ljudi. Njihove postavke, njihova preispitivanja, njihovi životni putokazi - bez maski, ne klasični intervjui, opušteni, topli i iz srca – bit će okosnica svakog podcasta koji možete slušati na svim popularnim podcast platformama poput Apple podcasta, Google podcasta, Deezera, Spotifya...Ana, pravnica po struci, voditeljica emisije 'Exkluziv', urednica i voditeljica glazbene emisije 'Top.hr'. Osim što je lice RTL-a, radijska je voditeljica glazbene emisije 'Inkubator', strastvena trkačica i ljubiteljica sporta, glazbe, knjiga i putovanja, a ono najvažnije putovanje na koje i vas vodi je putovanje prema samom sebi.Scenografija: http://smartcon.hr/https://www.instagram.com/smart.con.a...Produkcija https://www.redlight-production.comPR  ​​​​​​https://www.pr365.hr/  https://www.instagram.com/pr365studio/Dizajn loga:  https://www.instagram.com/miamarstudio   Glazba: https://youtube.com/c/ZvonimirRadisic

Lullaby Project je međunarodno vođen projekat koji podstiče mlade roditelje i staratelje da pišu i pjevaju uspavanke za svoje bebe uz pomoć profesionalnih muzičara. Kroz ove jedinstvene pjesme roditelji djece autohtonih naroda u Australiji grade veze sa zemljom i zajednicom.

Pesnik, kritik, pisatelj in umetnostni zgodovinar Robert Simonišek je za delo Pejsaži – sanjati na soncu (Družina) prejel Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev. "Moje življenje je bilo v prehajanju, moje delo je bilo in še zmeraj je začasno," piše Simonišek o ustvarjanju v eseju Moja soba. Pisanje esejev dojema na tri načine. "Prvi je senzacionalnističen, ko si avtor pač izbira teme, ki bodo odmevale. Objektivistični način pisanja je tak, da se v njem približujemo že  skoraj znanstveni publicistiki. Zadnji tip pisanja je intimističen. V ospredju intimističnega pisanja so introspekcija, avtorefleksija in osebne skice. Pretekle izkušnje predstavljajo otnološki temelj, je pa tak način vzpostavljanja besedila manj dramatičen od prvih dveh," dodaja Simonišek, ki je leta 2016 že dobil Rožančevo nagrado za zbirko esejev Trk prostorov (LUD Literatura). V utemeljitvi je žirija, ki so jo sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Jonatan Vinkler, Nada Šumi in predsednica Ifigenija Simonović, zapisala, da je Simonišek književnik in umetnostni zgodovinar in oboje se vsebinsko in slogovno čuti tudi v njegovih esejih. K tematiki pristopa pesniško svobodno z obilo asociacij in hkrati racionalno premišljeno, besedila zaznamujejo avtorjevo pretanjeno čutenje, natančno opazovanje, introspekcijo, globinski premislek in pretehtano argumentiranje. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Bobo

Poet, writer and author Cilka Žagar, who comes from Lightning Ridge in NSW, recently published a new book about her life and the history of our homeland Slovenia. She also inspired her students to write, and they still write letters to her today. - Pesnica, pisateljica in avtorica Cilka Žagar, ki prihaja iz kraja Lightning Ridge v NSW-u, je pred nedavnim izdala novo knjigo, ki govori o njenem življenju in zgodovini naše domovine Slovenije. Za pisanje je navdušila tudi svoje učence, ki ji pišejo pisma še danes.

Poet, writer and author Cilka Žagar, who comes from Lightning Ridge in NSW, recently published a new book about her life and the history of our homeland Slovenia. She also inspired her students to write, and they still write letters to her today. - Pesnica, pisateljica in avtorica Cilka Žagar, ki prihaja iz kraja Lightning Ridge v NSW-u, je pred nedavnim izdala novo knjigo, ki govori o njenem življenju in zgodovini naše domovine Slovenije. Za pisanje je navdušila tudi svoje učence, ki ji pišejo pisma še danes.

Gost v epizodi #59 je priznani psiholog in psihoterapevt dr. Andrej Perko, ki nadaljuje delo legendarnega dr. Janeza Ruglja. Dotakneva se tematik, kot so: Ozadje dr. Andreja Perka in njegovo delovanje Definicija kvalitetnega in nekvalitetnega življenja Marihuana (THC) Problematika zlorabe drog in alkohola v Sloveniji Reševanje osebnih težav in pričakovanja Posluževanje alkohola pri moških Definicija alkoholizma Pisanje kot osnova za razmišljanje Travme pri odraslih otrocih, ki so odraščali z alkoholizmom Največji izziv mladih fantov v današnjih časih Cenzuriranje vsebin Naslanjanje na tradicijo

✓ Zašto misao nije kompletna dok se ne zapiše? ✓ Kada pisati dnevnik, kada blog, a kada trajne beleške? ✓ Kako bolje upoznati sebe i svoje greške u razmišljanju?

Andrej P. Škraba, Klemen Selakovič & Jani Pravdič. Enkrat na mesec se srečamo in preko dialoga (iz gr. diálogos "pogovor"), drug z drugim delimo ideje. Tokrat v živo, pred publiko! ================================== Teme (Live) DIALOGA #19: Deal-breakerji v biznisu Prvi vtis pri ljudeh Stvari o katerih govorimo na podkastu Naša študentska dela Pisanje & prodaja knjige Janija Pravdiča Dialog s publiko

Gost v epizodi #56 je moj osebni heroj iz študentskih let, Blaž Kos, ki danes svetuje podjetjem pri strategijah rasti, optimizaciji procesov, vpeljavi vitkih agilnih metod ter digitalizaciji poslovanja. Dotakneva se tematik, kot so: Blaž Kos in njegov background Pisanje in ustvarjanje vsebin Mnenje o Mono-specializaciji in razvijanju kompetenc Članek: Kaj si želim, da bi vedel pri svojih 20-tih? Izbira med introvertiranostjo in ekstravertiranostjo Razvijanje kompetence, ki je iskana na trgu kot osnova za karierni razvoj Vestnost in Kompetentnost Kako priti v “trend” industrijo? Odprtost do sprememb Balance (ravnotežje) v življenju Myers Briggs Personality Test in koristna orodja za osebnostni razvoj Strinjanje in nestrinjanje z drugimi Ohranjanje pozitivnega pogleda na življenje Razmišljanje o prihodnosti v času krize Najbolj donosna naložba v življenju Sreča in trdo delo Slabi nasveti za mlade   ========================================­=====   Omenjeno v epizodi: Velikih pet faktorjev osebnosti: https://sl.wikipedia.org/wiki/Velikih_pet_faktorjev_osebnosti https://www.truity.com/test/big-five-personality-test (primer testa)   16 osebnosti po Myers & Briggs: https://sl.wikipedia.org/wiki/Myers-Briggs_indikator_tipov https://www.16personalities.com/ (primer testa)   Omenjena članka iz bloga: https://coach.blazkos.com/z-diplomo-brez-sluzbe-in-brez-opcij-obstajajo-moznosti/ https://coach.blazkos.com/kaj-si-zelim-da-bi-vedel-pri-svojih-dvajsetih-letih/    ========================================­=====   Blaž Kos je v preteklih 12. letih upravljal investicije tveganega kapitala ter sodeloval pri razvoju start-up ekosistema v regiji. Danes svetuje podjetjem pri strategijah rasti, optimizaciji procesov, vpeljavi vitkih agilnih metod ter digitalizaciji poslovanja. Poleg slovenskega spletnega dnevnika piše tudi angleški blog, ki je bil izbran med 50 najboljših blogov na svetu v kategoriji osebne in poslovne rasti. Več: https://www.blazkos.com/ https://agileleanlife.com/ 

Marko Kapović, docent na Odjelu za Hispanistiku i Iberske studije u Zadru, radio je na Novom englesko-hrvatskom rječniku, između ostalih i slovo C. Kaže da je bio sretan kada je, nakon par mjeseci, došao do Ce. Ovaj sveobuhvatni opći dvojezični rječnik sadržava 150.000 leksičkih jedinica i 280.000 značenja. Pisanje rječnika je višegodišnji projekt. Od današnjeg gosta pokušat ću saznati s kojim se sve jezičnim i logističkim izazovima susreo i uspješno savladao. --- Kako se pretplatiti? Google: bit.ly/2UFZZ6C Apple: apple.co/2UivogF Spotify: spoti.fi/2DzXmyn Deezer: bit.ly/2CCtxwA Stitcher: bit.ly/3btbKEa TuneIn: bit.ly/3dqpz8m Pratite nas i javite nam dojmove: www.facebook.com/bliskisusreti www.instagram.com/bliskisusreti_podcast www.twitter.com/bliskisusreti

Može li bilo šta olakšati pisanje naučnih radova? Šta sprečava širenje novih tehnologija? Kako je Google ubio svoju najbolju društvenu mrežu?

Kako da pokrenem podcast? Možeš početi ovde. Ivan Kosogor nam u današnjoj epizodi govori baš o tome - Šta je podkast i odakle krenuti. Ivanov Podkast: https://www.youtube.com/channel/UCTIZt55P0jf8ve4AwPgtbkQ Kurs Podkast PRO: https://www.ivankosogor.com/ U ovom videu ćete saznati: ✅ 00:00​ Uvod ✅ 00:01:58 Odakle Ivan u podkast svetu? ✅ 00:06:02 Prva epizoda ✅ 00:09:41 Snimaću šta god da se desi ✅ 00:16:03 Kako pozvati gosta ✅ 00:19:56 Kako spremiti podkast intervju ✅ 00:24:38 Proces pripreme podkasta ✅ 00:30:00 Kako biti domaćin ✅ 00:30:00 Podkast oprema ✅ 00:38:00 Tehnika vođenja intervju-a ✅ 00:43:44 Zatvaranje razgovora ✅ 00:47:25 Trema?! ✅ 01:01:58 O Ivanu i počecima ✅ 01:15:05 Ni kap alkohola ✅ 01:21:05 Pisanje knjige ✅ 01:38:37 Poplava i haos ✅ 01:32:00 Šta je uspeh

V prvi bonus epizodi ELLE Slovenija podkasta se z izvršno urednico revije ELLE Katjo Kozlevčar pogovarjamo o njenem delu v uredništvu, potovanjih in elektronski glasbi. Pokrovitelj bonus epizode je Philips Slovenija z LatteGo. Najdete nas tudi na: SPLETNA STRAN https://elle.metropolitan.si/podkast/ INSTAGRAM https://www.instagram.com/elleslovenija/ FACEBOOK https://www.facebook.com/elleSlovenija TWITTER https://twitter.com/elleSlovenija https://www.instagram.com/katja.kejt.katjusha/ https://www.facebook.com/katja.kozlevcar https://www.instagram.com/metakac/?hl=en meta.kac@adriamedia.si GLASBA https://www.purple-planet.com

U 84. epizodi Pojačalo podkasta, gost Ivana Minića je Galeb Nikačević - novinar, voditelj, medijska ličnost, a od ove godine i domaćin podkasta “Agelast”. Kolega podkaster za početak govori o podkastu kao formatu koji je tek u povoju na ovim prostorima, odbijanju potencijalnih klijenata zbog nerazumevanja načina funkcionisanja samog formata, kao i novom načinu oglašavanja putem danas uticajnih osoba na društvenim mrežama iliti influensera. Detinjstvo za ovog velikog sanjara bilo je turoban period u životu, a kroz čitanje i maštanje tražio je beg od svakodnevice. Novinar navodi pisanje kao način da izbaci sve što ga mori, da se iskaže, ali ujedno i da stekne jednu veštinu koja oduvek cenjena i praktično svuda tražena, a najbolji pristup za brušenje tog umeća upravo leži u kreativnom čitanju. Jaz između sveta privilegovanih i neprivilegovanih je veliki, a to je naš gost dobrano osetio na svojoj koži. Put otkrića, pronalaska sebe je veliki zalogaj za svakoga, mnogi ni ne uspeju u svojoj nameri. Stoga, njegovo čedo, podkast “Agelast” je vid da se nekako premosti taj jaz, da se izgradi most, tj. platforma za najrazličitiji spektar ličnosti, gde su svi ravnopravni, gde svi mogu da ispričaju svoje priče, ali gde i sam autor pokušava da nađe odgovore na sopstvena pitanja, i time pokaže drugima da nisu sami u svojoj potrazi. Teme u podkastu: - Uvod - Podkast kao format u povoju kod nas - Razumevanje formata podkasta od strane klijenta - Influenseri: novi način oglašavanja - Sanjar o boljem sutra - Pisanje: vid uspuhavanja i sticanja dragocene veštine - Evolucija čoveka i tehnologije ne idu ruku pod ruku - Podkast “Agelast”: platforma za (ne)privilegovane - Pronaći sebe: korak u nepoznato - Svaki trenutak je pravi trenutak Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3oADMFs Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Veliko je dejavnosti, ki jih ljudje odkrijejo šele po upokojitvi ali pa so jih razveseljevale že prej, pa zanje niso imeli časa. Tudi naša današnja sogovornica, gospa Tatjana Leskošek Denišlič, pravi, da moraš v življenju negovati tisto, s čimer se poleg službe rad ukvarjaš. Da ji veselje prinaša tudi kakšna nagrada, boste izvedeli v pogovoru z Lucijo Fatur.

U 81. epizodi Pojačalo podkasta, gost Ivana Minića je Voja Žanetić, satiričar, jedan od autora “PLjiŽ-a”. 4K čovek - ako budete gledali ili slušali, znaćete zašto - govori o sebi, i o tome šta ga je navelo da se lati pisanja, te u čemu leži razlog manjka objavljenih knjiga iz njegovog krajnje kreativnog pera, a razlog sam po sebi je veoma poistovetljiv i realan. Kako pisati za klijenta reči koji ne bi trebalo da su Vaše, i kako se postaviti kad postoji razlika u željenom pristupu između Vas i klijenta - otkriva Voja u nastavku. Sledi “Indeksovo pozorište”, i doslovno sve o njemu: od kreativnog procesa, stanja iza kulisa, preko teškog rada u vidu zabavljanja napaćenog naroda, pa do toga kako ga je to formiralo kao satiričara trasiranog u svet marketinga. Voja se tu zadržava, govoreći o tome kako privući pažnju publike, oglašavanju, kao i o sloganima iza kojih on stoji. Aktuelni projekat, “PLjiŽ-”, ostavljen je za poslednji deo podkasta: nastanak, okup aktera, pronalazak tema i materijala za samu emisiju. Takođe, za kraj, Voja će se dotaći poslednjeg u nizu angažmana - rada na fakultetu i rada sa studentima. Teme u podkastu: - Uvod - Ko je Voja Žanetić - Pisanje kao zvezda vodilja - Voja kao književnik - Pisanje za klijenta - Razilaženje u pogledu pristupa između klijenta i Vas - Profesionalno ostvarenje - "Indeks" - Kreativni proces u "Indeksovom pozorištu" - Satiričari u marketing - Kako pridobiti pažnju - Advertajzing i Vojin pečat - Predstave kao lek za napaćeni narod - Iza kulisa - Kako je nastao "PLjiŽ" - Materijal za "PLjiŽ" - Rad sa studentima Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/36ChDA5 Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

V epizodi #37 z Miho Mazzinijem, pisateljem, antropologom in znanim kolumnistom, govoriva o življenju, ustvarjalnosti in Slovencih. Dotakneva se tematik, kot so: meditacija; sestavine dobrega življenja; pomembnost radovednosti in kreativnega dela; stanje "flowa" in občutek izgube jaza; koncept in uporabnost dolgčasa; Mihin ustvarjalni proces in naučene lekcije; navezanost na svoje kreacije; vzorniki in najljubša knjiga; slovenstvo in Slovenci; največji izzivi človeštva v prihodnosti; mentaliteta obilja; zasvojenost s pametnimi napravami; stik med tehnologijo in človekom; teorije zarote; itd. ========================================­===== Miha Mazzini je pisatelj, avtor več kot 30 knjig, prevedenih v 11 jezikov. Dobitnik številnih nagrad (tudi ameriške nagrade Pushcart). Njegova dela so bila uvrščena v več antologij. Avtor scenarijev za dva nagrajena celovečerna filma in režiser petih kratkih filmov. Doktor znanosti, program Antropologija vsakdanjega življenja. Redni član Evropske filmske akademije. https://www.mihamazzini.com/

Episode 7 Izražajno pisanje Recommended literature: James W. Pennebaker, John E. Evans (2014). Expressive Writing: Words that Heal. Idyll Arbor. Stefanie P. Spera, Eric D. Buhrfeind and James W. Pennebaker (1994). Expressive Writing and Coping with Job Loss. The Academy of Management Journal, 37, 287–322. Gerhard J. Ohrband Psychologist, author and consultant from Hamburg /Germany (*1979). Married, two sons. MA in psychology from the University of Hamburg. More than 14 years of experience teaching psychology as well as a consultant for UNICEF, Terre des Hommes, IOM, the EU and private companies. Speaks 21 languages. Contact gerhard.j.ohrband@gmail.com https://thegomethod.org/ On Linkedin: https://www.linkedin.com/in/gerhard-j%C3%B6rg-ohrband-22525147/ Twitter: https://twitter.com/JOhrband If you want to discover my secrets for learning more than 21 languages, please check out my book “The GO Method” on Amazon. Intro music: Josef Liebeskind - Symphony No. 1 in A minor, Op. 4.The recording is in the public domain. Listen here to the entire composition.

S svojimi besedili se vpisuje v svežo, vznemirljivo dramsko pisavo najmlajše generacije. Junija so na Mali sceni MGL zaživele njegove Žalostinke. Fragmentarno strukturirana drama življenjskih zgodb ljudi, ki se naključno znajdejo v lokalu. Skozi raztrgane, absurdne dialoge, se odpirajo tabuizirane teme našega sveta, kjer se tudi žalosti ne spodobi javno izražati. Pisanje in praktična dramaturgija nista edini področji umetnosti, ki ju raziskuje. Študiju dramaturgije in scenskih umetnosti je dodal še študij režije, ustvarja tudi glasbo. Jernej Potočan bo nočni gost Nade Vodušek.

'Rad i trud je ono što ti donosi samopouzdanje. Kroz sport sam to doživio i osvijestio. Ono što projiciraš to ti se vraća. Energija mora biti dobro iskorištena. Samopouzdanje?Tako je i s njim, čak i u trenucima kad nemaš pojma što radiš, ono ti daje jedan level performansa koji ne može nikad biti ispod crte i onda..rasteš!' -jednostavno, autentično iskreno i srcem punog žara Aljo je objasnio 'jednostavnost' svojih životnih postavki. Nekadašnji sportaš, profesionalni nogometaš koji je u svojoj karijeri zabilježio dvjesto sedamdeset nastupa u prvoj HNL ali i mnoštvo izvan granica Lijepe Naše. Najpopularniji sport i život kreiran zahvaljujući nogometnoj igri. Kapetanska vezica u rodnom Osijeku, obitelj ,ljubav, žrtva, ozljede, usponi , padovi te novi počeci ali i cimerstvo s Ćirom Blaževićem te savjeti legendi hrvatskog nogometa, sve je to prošao u svoje trideset i četiri godine, te postao tata Helene i Ivana. Miljenik publike, navijača, ali ne svaki put i medija, odlučuje se nakon prekida karijere za novi početak. Pisanje kolumne, sjajne brojke čitanosti, obrazovanje, fakultet te posao u sportskoj event industriji, sponzorstva ono je gdje nekadašnji nogometaš pronalazi svoju novu priliku za rast i razvoj i sjajno 'pliva' u tome. O slamanju ega, novim počecima ali i timu kojem se pridružio te nadolazećem Pannonian Challenge natjecanju , adrenalinu , sportu s ove'druge' organizacijske strane te Marini i obitelji koja je stup oslonac svega, poslušajte i pogledajte u podcastu!Vjerujem da ćete uživati i da će vas inspirirati ali i šarmirati svojom iskrenošću i neposrednošću!Hvala Aljo!https://telesport.telegram.hr/price/aljosa-vojnovic-moji-trenuci-u-vremenu/https://www.instagram.com/aljosavojnovic/ https://www.instagram.com/anaradisic/Ana Radišić podcast - razgovori s ljudima koji inspiriraju. Pitanja koja se nerijetko pitamo, kako, zašto i na koji način je netko uspio. Priče gostiju su pokazatelj da su svi uspješni, inspirativni ljudi zapravo jednostavno - ljudi. Njihove postavke, njihova preispitivanja, njihovi životni putokazi - bez maski, ne klasični intervjui, opušteni, topli i iz srca – bit će okosnica svakog podcasta koji možete slušati na svim popularnim podcast platformama poput Apple podcasta, Google podcasta, Deezera, Spotifya... Ana, pravnica po struci, voditeljica emisije 'Exkluziv', urednica i voditeljica glazbene emisije 'Top.hr'. Osim što je lice RTL-a, radijska je voditeljica glazbene emisije 'Inkubator', strastvena trkačica i ljubiteljica sporta, glazbe, knjiga i putovanja, a ono najvažnije putovanje na koje i vas vodi je putovanje prema samom sebi.Produkcija https://www.redlight-production.com/

dr. Zijad Ljakić Serijal pitanja i odgovora.

Pisanje mi, za razliko od Lore, ne gre tako dobro od rok. Zato v tem "spremnem" tekstu ne bom izgubljal besed. Lora. Prijatelji ji bojda pravijo "Lora nora". Morda. Jaz lahko rečem nasmejana, iskrena in zabavna sogovornica Lora. Upam, da sedeva kdaj skupaj na kavo. Prisluhni!

This episode is drawn from a workshop I teach on writing for publication. How do you find an agent, get a publisher, write a book proposal, all the nuts and bolts that are rarely taught about the mechanics of being a writer, whether dealing with books or articles. But this was a special class, as I taught it bilingually, teaching the material in both English and Slovenian--with weird but hopefully helpful results. Poteka v slovenscini in anglescini. Dobrodosli!

Episode 17 Trebam li se više usredotočiti na govor ili na pisanje? Please check out my newest book: 21 Self-Limiting Beliefs on Learning a Foreign Language – Smashed! USA & worldwide Kindle: https://www.amazon.com/dp/B082J2L8YT Paperback: https://www.amazon.com/dp/1673536964 Netherlands Kindle: https://www.amazon.nl/dp/B082J2L8YT Paperback: https://www.amazon.com/dp/1673536964 De GO-methode “Ik woon al jaren in Duitsland. Ik heb alle niveaus doorlopen en de nodige examens afgelegd. Toch maak ik nog steeds teveel fouten om een ​​serieuze baan in mijn beroep te krijgen. ” Het is gemakkelijk om een ​​vreemde taal te starten. Je hoeft alleen maar te oefenen en in het buitenland te wonen om vloeiend te worden. Om de laatste (!) 5% te leren en zonder fouten te spreken, moet u echter een geheel andere aanpak gebruiken. De GO-methode helpt je om van je chronische grammatica en uitspraakfouten af ​​te komen door psychologie en principes van kwaliteitsbeheer toe te passen. We bieden corrigerende cursussen voor sommige talen, evenals een algemeen systeem om uw gebruik van elke taal te verbeteren. We ondersteunen bedrijven bij het verbeteren van de taalvaardigheid van belangrijke werknemers. Gerhard Ohrband Heeft meer dan 1200 studenten geholpen hun studie en professionele carrière te bevorderen door uitstekende Duitse en Spaanse vaardigheden te verwerven. Psycholoog en taaldocent, uit Hamburg / Duitsland (* 1979). Getrouwd, een zoon. MA in psychologie aan de Universiteit van Hamburg. Meer dan 15 jaar ervaring als universitair docent psychologie en adviseur voor UNICEF, Terre des Hommes, IOM, de EU en particuliere bedrijven. Spreekt 21 talen. Contact Stuur ons een e-mail: gerhard.j.ohrband@gmail.com Onze startpagina: https://thegomethod.org/ Onze online cursussen: https://gerhards-school.thinkific.com/ Ons YouTube-kanaal: https://www.youtube.com/channel/UC3n5LCxW8N3uPatViww-Okw/ Onze podcast: https://anchor.fm/dutchgo Onze blog: https://thegomethod.blogspot.com/ Onze Facebook-pagina: https://www.facebook.com/Psychologie-en-vreemde-talen-110238603736477/ Op Linkedin: https://www.linkedin.com/in/gerhard-j%C3%B6rg-ohrband-22525147/ Twitter: https://twitter.com/JOhrband Als je tijd wilt besparen bij het leren van een vreemde taal zonder leraar, bekijk dan mijn boek “The GO Method” op Amazon.

Nije uvek lako napisati CV, ali sve se može kad se hoće, nebitno da li pišete nešto što vam je "sveže" ili ste poslednji put pisali CV pre 10 godina.

Današnji gost je pisac, scenarist i filmski producent Velimir Grgić. Radio je za televiziju, kazalište i film, te je napisao 13 knjiga, a naslov zadnje objavljene knjige je "Najveća K-POP enciklopedija na svijetu". Razgovarali smo o kinematografiji, istočnoj azijskoj kulturi te naravno njegovom najnovijem projektu, filmu "Divljaci". Velimirov Instagram: https://www.instagram.com/velimirgrgic/ Velimirov Facebook: https://www.facebook.com/velimir.grgic.9 https://www.pulsarprodukcija.hr Snimio: Ivan Porupski Vodili: Oliver Petrović i Petar Starčević Lokacija: Green Grass; Kolarova 5, Zagreb Segment 1: 00:00:00 Tko je Velimir i zašto je skratio bradu? (O filmu "Divljaci") 00:04:40 Isplativost filma u Hrvatskoj 00:09:24 Netflix i kvantitet preko kvalitete 00:12:30 Tarantino je genijalan! (Pulp Fiction i njegov masterclass) 00:14:57 Mlade redateljske nade u filmu i trendovi 00:17:00 Utjecaj filma na ljudska razmišljanja (propagande i "General") Segment 2: 00:22:54 O popularnosti K-Pop bendova i njihovim fan klubovima 00:25:22 O PSYu i njegovoj ulozi u širenju K-Popa 00:28:43 Uspon Južne Koreje i globalizacija 00:33:12 Pisanje novih knjiga te uspjeh "Najveće K-POP enciklopedije na svijetu" 00:37:30 O knjizi i o korejskom jeziku 00:41:09 Intriga azijskom kulturom Segment 3: 00:46:53 O japanskim kinkovima i taboo temama 00:52:38 Komedija u Japanu 00:55:00 Brutalni i šokantni japanski filmovi; gledanje klasika na velikom platnu 00:59:00 O Pulsar produkciji, motivima i problemima 01:07:30 O Edi Maajci, Fil Tilenu i hejterima na internetu Segment 4: 01:14:20 Početak Q&A (UK Grime i Drill, vođenje firme, godišnji odmori) 01:26:35 Triska! Usput malo o MMA-u 01:33:00 Završna riječ i pozdravi Birc Talk Instagram: https://www.instagram.com/birctalk/ Birc Talk Facebook: https://www.facebook.com/birctalk/ Birc Talk Reddit: https://www.reddit.com/r/BircTalk/ Birc Talk Twitter : https://twitter.com/BircTalk #birctalk #podcast #film

Odgovor na ta i mnoga druga pitanja dobit ćete u novoj epizodi Netokracijinog podcasta, koja je svojevrstan nastavak epizode o tome kako napisati dobar blog post ili koji drugi sadržaj za tvrtku (ako baš morate). Nakon ove epizode dobili smo upite za nastavkom, s još konkretnijim savjetima, stoga oni slijede. I ne samo to, u pomoć smo pozvali i Božicu Brkan, poznatu hrvatsku književnicu i dugogodišnju novinarku, inače i Ivanovu mamu. :) Ona je podijelila svoje savjete o pisanju, od toga kako je izgledala njena tranzicija iz printa u online (Božica već deset godina vodi blog Oblizeki!) do toga kako se suočava s kreativnom blokadom, jer svi se s njom suočavamo. Osim toga, u ovoj epizodi doznajte: ► Kako i zašto ne zakopavati lead u tekstu! ► Kolika dužina teksta uopće treba biti? ► Zašto je važno imati na umu kome se obraćate? ► Zašto i najmanji komadi sadržaja mogu imati veliku važnost! ► Zašto se topimo kad čitamo tople ljudske priče? ► Zašto uvijek, ali baš uvijek, nakon što dovršite tekst, trebate ga pročitati još jednom? PRIMAJTE NETOKRACIJA NEWSLETTER Besplatno u vašem inboxu ► https://netokracija.com/newsletter DOJAVITE VIJEST Imate prijedlog ili želite dojaviti vijest ► info@netokracija.com PRATITE NETOKRACIJU NA DRUŠTVENIM MREŽAMA Pratite nas na Twitteru ► http://twitter.com/netokracija Pratite nas na Instagramu ► http://instagram.com/netokracija Lajkajte nas na Facebooku ► http://www.fb.com/netokracija PRATITE SVOJE NETOKRATE Ivan Brezak Brkan (IBB) https://www.instagram.com/ivanbrezakbrkan https://linkedin.com/in/ivanbrezakbrkan Mia Biberović http://www.twitter.com/cyberkoza https://www.instagram.com/cyberkoza https://www.linkedin.com/in/miabiberovic/

Ivan Brezak Brkan je osnivač i glavni za sve u poznatoj Netokraciji, on-line magazinu posvećenom digitalnom poslovanju, marketingu i kulturi. Malo manje je poznato da se Netokracija proširila i na Sloveniju i Srbiju, te ide prema tome da bude "regionalni TechCrunch." S Ivanom smo pričali o njegovim počecima, što je sve radio prije Netokracije, kako je počela Netokracija, te kako funkcionira danas. Ivan Brezak Brkan U zajednici ga znaju kao lovca na ekskluzive. Najpoznatiji predstavnik startup kulture u digitalnim medijima. Prvi Netokrata u Hrvata. Danas se može pohvaliti uredom u Zagrebu i Osijeku, a svoje djelovanje proširio je na Srbiju i Sloveniju. Ivan Brezak Brkan za Surove strasti priča o svojim počecima i nastanku Netokracije, o tome koliko je važna reputacija u poslu, o konferencijama i sadržaju te ljudima sa kojima radi i kakvi su mu planovi za budućnost. Možda je kriv Johnny Bravo ili kako je sve krenulo od crtića Kao veliki obožavatelj animacije, Ivan se rado prisjeća trenutaka kada se na TV-u u dječjoj sobi, izmjenjivao popularni Cartoon Network, CNN i Kanal A. Obzirom da izbor nije bio velik, kao i kod većine vršnjaka, svu pažnju odnosili su crtići. Tada najpopularniji Johnny Bravo i Scooby Doo.  No interes prema crtićima ubrzo je zamijenio interes prema igricama. U njegovom slučaju igrama u kojima se razvija strategija, poput Start Craft, Age Of Empires i Wordcraft III. To je pratila i aktivnost na raznim gaming, a kasnije i dizajnerskim forumima. Negdje po putu je shvatio kako malo manje voli igrati, a malo više voli web stranice. One thing led to another, i ubrzo se našao da radi ono što radi i danas - piše o tehnologiji. Od blogera do bloga - kako je nastala Netokracija Ivan je prve tekstove radio za Bug i Mrežu. Povremeno se našao i kao gost bloger na blogovima svojih poznanika i kolega, ali svoj blog zapravo nikada nije ni imao. Sve do ljeta 2009. Urednici Bug-a i Mreža-e bili su više zainteresirani za tech sadržaj, a Ivana je srce vuklo prema web sadržaju. I tada je odlučio pokrenuti svoj blog, odnosno današnju Netokraciju. Obzirom da je iza sebe već okupio community, odluka o pokretanju digitalnog mjesta za geekovsku aristokraciju i tehnološku elitu, zapravo je bila jednostavna. Pisanje mu je i tako oduvijek išlo brzo i lagano. A po uzoru na mamu Božicu koja je pisala za Večernji i uvijek imala stručne goste, plan je bio i da Netokracija ima više autora (ne samo njega), koji su specijalisti za određeno područje i koji će pisati kvalitetne članke. Kako izgraditi on-line poštovanje vs. kako ga izgubiti? Obzirom da se Netokracija istaknula kao relevantan i kvalitetan medij u zajednici, Ivan otvoreno govori o izgradnji povjerenja kod čitatelja nekog medija. On-line reputaciju najlakše je uništiti tako da se medij proda nekoj mainstream medijskoj kući koja ne poštuje ni sadržaj ni autore. Sve to lijepo začiniti oglašavanjem svega mogućeg i nemogućeg uz, što više pop-upa i bannera. Autorski sadržaj neka zamjeni copy-paste svake PR objave ikad pristigle. A nije na odmet pokupiti vijesti, svakako neprovjerene, sa drugih hrvatskih medija i ne objaviti demant kada se pogriješi. Uz ovaj recept, u roku godine dana, osigurana je propast medija.  Poštovanje je ipak malo teže izgraditi. Pomaže networking i reputacija. Dobar način je i edukacija, a ne nužno i ne jedino prodaja. Dobar primjer je Ivan Minić iz Srbije koji radi dobar sadržaj, ima reputaciju iza sebe i educira ljude zbog čega oni postaju lojalni mediju koji im daje kvalitetan sadržaj. Jedna od najvažnijih stvari svakako je komunikacija i konzistencija. Biti proaktivan, održavati odnose, povezivati - ključne su karakteristike dobrih agencija. Što se najbolje može desiti Netokraciji? Ivan ne skriva svoje želje i planove da Netokraciju odvede preko Balkana, možda Amerika. Najbolje što se može desiti jest da zajednica još više procvjeta i da Netokracija u tome pomogne kroz razne evente i konferencije koje organizira.

Oddajo namenjamo maturantom – te generacije, pa tudi tistim, ki jih zrelostni izpit čaka v prihodnjih letih. V njej bomo namreč slišali mnenja mladih o maturi, različnih maturitetnih predmetih, izvedeli bomo, kaj je že za njimi, kaj jih še čaka. Profesorje različnih predmetov in zunanje ocenjevalce pa smo prosili za napotke in usmeritve za pisanje mature: kje mladi pri nekaterih predmetih izgubljajo točke, na kaj naj bodo še posebej pozorni? In kako je po objavi z vpogledi in ugovor? Odgovore smo zbrali v oddaji Gymnasium.

Pisanje z roko nam ni več tako domače kot včasih. Veliko prej natipkamo pismo po elektronski pošti, kot pa napišemo klasično pismo. Kaj se dogaja pri pisanju z roko in kaj pri tipkanju na elektronske naprave? Kako pri obeh dejavnostih delujejo naši možgani? Ali naj se otroci še učijo pisanja z roko ali zadostuje, da se naučijo tipkati? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali s predstojnikom katedre za nevrologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani dr. Zvezdanom Pirtoškom.

Primož Cirman je novinar. Tekme evropskega prvenstva v košarki je gledal na istem delu kavča. Pisanje je življenje. Apparatus je tudi na Twitterju in Facebooku. Anže je na Twitterju @anzet. Oddajo lahko podprete tudi osebno. Zapiski: Primož na Siolu NepoTEŠeni – Naložba stoletja ali rop stoletja? – Primož Cirman The Post Sid Lowe Pascal Roller Boštjan […]

Ivana Ninčević- Lesandrić, osnivačica Poduzetničkog centra Solin, koji je zadnjih godina iznjedrio desetak startupova u uspješne, pa i globalne, tvrtke, žena koja je "otkrila", mentorirala i pogurala mnoge hrvatske poduzetničke priče, a trenutno kao saborska zastupnica MOST-a proaktivno djeluje na unapređenju poduzetničke klime, posebno za male i srednje poduzetnike. 02:30 - Zašto poduzetnica 07:00 - Zakoni koji bi pomogli poduzetnicima - 28 inicijativa 09:15 - Odakle motivacija za borbu za poduzetništvo 11:10 - Što koči poduzetnike 12:00 - Počeci u poduzetništvu 17:00 - Poduzetnik zadnji dolazi na red 18:20 - Pisanje projekata za financiranje iz EU 20:00 - Poduzetnik - što je meni ovo trebalooooo... 22:30 - Strah od propadanja 24:30 - 90% mladih u Hrvatskoj smatra da je za uspjeh potrebna veza ili sreća 27:30 - Omogućiti ljudima da se realiziraju ako to žele 29:00 - Ideja communitya 32:10 - Uzori u poduzetništvu i inspiracija u poduzetništvu 34:50 - Kada su Surove Strasti najslušanije 35:30 - Jesu li poduzetnici dobri zaposlenici 37:30 - Poduzetnik mora vidjeti širu sliku 39:00 - Koja je motivacija poduzetnika, novac ili nešto drugo 40:20 - Što ti je najvažnije u životu 42:30 - Zašto biti poduzetnik 44:20 - Kako i kad educirati ljude o poduzetništvu 45:30 - Bruto vs. neto 47:30 - Preporuka za Dragon's den 50:00 - Prodaja i prezentacija 53:30 - Inovacija vs. Birokracija 55:00 - Što je najgore što se može dogoditi ako ne uspijem 56:10 - Najgori savjet koji si dobila 59:00 - Što bi rekla sebi sa 20 godina 1:01:30 - Što kad nema novca 1:02:15 - Je li u planu povratak u Ameriku 1:04:15 - Što je bilo šokantno u Saboru?   PREPORUKE ZA LAKŠE I UGODNIJE SLUŠANJE PODCASTA 3 Načina kako slušati podcast Kako slušati podcast u autu koji nema Mp3 player *Epizoda podcasta snimljena je na radiju 808. Majstor zvuka: Gordan Antić Suradnik na postu: Mario Mucalo

Ispravno vjerovanje u pisanje djela