Podcasts about poudarja

Avtor se osredotoča na zapuščino papeža Frančiška, ki je bil 12 let na čelu Katoliške cerkve in je sprejemal odločitve, ki so bile v koraku s časom. Poudarja njegov pragmatičen pristop k verskim vprašanjem in njegovo diplomatsko spretnost. Hkrati ostro kritizira ravnanje slovenskega političnega vrha ob papeževi smrti, posebej premierja Goloba in njegove partnerke, ki naj bi dogodek izkoristila za politični populizem in osebne koristi. Pertinač zaključi z vprašanjem o vlogi Katoliške cerkve v slovenskem družbenem prostoru in pozivom k večji angažiranosti.

V zadnjem tednu aprila po vsem svetu obeležujemo svetovni teden cepljenja. Letos je namenjen prepoznavanju in zmanjševanju vrzeli in velikih zaostankov pri cepljenju dojenčkov in otrok v času epidemije kovida. Stroka poudarja, da je cepljenje eden največjih dosežkov javnega zdravja, številne nalezljive bolezni so bile iztrebljene, ki pa se ob padcu precepljenosti lahko vrnejo. V tem tednu pa stroka poleg cepljenja otrok in mladostnikov poudarja tudi pomen cepljenja odraslih.

Ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar je poudaril pomen postnega časa kot obdobja milosti in duhovne obnove. Osredotoča se na poglobitev vere ter refleksijo o Božji besedi, ki nas usmerja k razumevanju našega odrešenja. Poudarja povezavo med vero in vsakdanjim življenjem ter kako lahko prepoznavamo Božja dejanja v naši zgodovini. Nadaljuje z Jezusovimi skušnjavami v puščavi, kjer se učimo spoprijemanja z izzivi, ki te skušnjave prinašajo. Na koncu nas spodbuja k zvestobi našim načelom in zavedanju Božje prisotnosti v našem življenju, kar povečuje našo vero v vsakodnevnih preizkušnjah.

Ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar se je osredotočil na pomen kateheze in njeno vlogo v življenju posameznega kristjana. Raziskuje Jezusove nauke in prilike, ki ostajajo aktualne v sodobnem svetu, ter poudarja razumevanje sporočila Božjega kraljestva in njegov vpliv na naše vrednote in odnose. Govoril je o izzivih sodobne družbe in poudarja pomen evangelizacije. Katehezo predstavi tudi kot dolgotrajen proces rasti, ki vključuje oznanjevanje in oblikovanje življenjskega sloga. Poudarja tudi pomembnost osebnega srečanja z Jezusom in vabi poslušalce, da izkoristijo postni čas za poglobljeno refleksijo ter aktivno sodelovanje v skupnosti.

Napovedi, da so vse strani, vpletene v ukrajinski konflikt, pripravljene na pogajanja, so ostale v senci besednih dvobojev ameriškega in ukrajinskega predsednika Trumpa in Zelenskega. Ruske oblasti opozarjajo, da bi bila morebitna napotitev britanskih sil v Ukrajino, čeprav kot del mirovne misije, nesprejemljiva. Druge teme: - Borci Hamasa bi predali nadzor nad Gazo, ne pa tudi svojega orožja - Pobudniki omejitve uporabe mobilnikov v šolah in vrtcih začeli zbirati podpise - Kulturniki vztrajajo, da Alpacem ne sme biti povezan z EPK

Celjski škof tokrat obravnava Božjo besedo in usmiljenje ter zgodbo o Simonu in njegovih dvomih. Poudarja pogum, zaupanje v Božje obljube ter opozarja na mlačnost v sodobnem svetu, kar spodbuja k duhovni obnovi.

Avtorica obravnava brezčutnost v sodobnem svetu, vpliv pomanjkanja empatije na odnose in skupnosti, ter psihološke posledice površinskih interakcij. Poudarja pomen refleksije in gradnje zdravih odnosov za bolj empatičen svet.

Konec decembra se je upokojil Tone Petelinšek, dolgoletni novinar in urednik na Radiu Maribor, ki deluje v okviru RTV Slovenija. Njegova kariera na radiu je dolga več desetletij, poleg novinarskega dela je znan tudi predvsem po svoji dejavnosti na področju verskih vsebin. Na Radiu Maribor je kar 38 let pripravljal in vodil versko oddajo Iz roda v rod, v kateri je obravnaval različne vidike duhovnosti in vere. Vseskozi je sodeloval tudi z Radiem Slovenija.

Piše Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Renato Horvat. Joseph Heath je, kot je navedeno na zadnji platnici, kanadski filozof in predavatelj na Univerzi v Torontu. V času študija sta bila njegova mentorja znana filozofa Charles Taylor in Jürgen Habermas. Raziskovalno se ukvarja s politično in moralno filozofijo, kritično družbeno teorijo in ekonomskimi vedami. Objavil je vrsto odmevnih knjig, za delo Razsvetljenstvo 2.0 je leta 2014 prejel kanadsko nagrado za politično pisanje Shaughnessy Cohen. Elizabeth Shaughnessy Cohen, po kateri se nagrada imenuje, je bila kanadska liberalna političarka. Joseph Heath je knjigo posvetil filozofu Andrewu Potterju. Pisanja sta se namreč lotila skupaj, kaj kmalu pa je sodelavec dobil drugo nalogo in postal odgovorni urednik časnika Ottawa Citizen. Heathu torej ni preostalo nič drugega, kot da je načrt uresničil sam. V knjigi predstavlja program za drugo razsvetljenstvo ali razsvetljenstvo 2.0. Oznaka 2.0 se nanaša na splet. Uvedli so jo leta 2003, opisuje pa številne pomembne spremembe v razvoju medmrežja. Heath jo v naslovu navaja zato, ker pomeni premik, ki bi ga rad priporočil pri razmišljanju o racionalnosti. Pri tem pojasnjuje, zakaj je razum nepogrešljiv, kako se je izoblikovalo okolje iracionalizma in kaj bi bilo treba še storiti. Vse skupaj se začne s kritiko ameriške politike, sčasoma pa pisec namenja čedalje več pozornosti delovanju, učinku in zmožnostim tako razuma kot tudi intuicije, se pravi racionalnim in iracionalnim postopkom. Že res, da je razsvetljenstvo zanj prizadevanje, ki pomeni velik izziv, toda dvomi tako o razumu kot tudi o intuitivnih in čustvenih vidikih. Naslanja se na spoznanja psihologije in v nasprotju s kakim Kantom enači izraza razum in um. Pojem razuma se, kot pravi, tradicionalno nanaša na posebno duševno sposobnost, ki je povezana s prepoznavnim načinom razmišljanja. Posebna lastnost razumskega mišljenja je, da ga je mogoče skoraj v celoti izraziti ter navajati argumentacijo in utemeljevanje. Intuitivne presoje pa povedo tisto, kar bi bilo mogoče imeti za rezultate kognitivnih procesov. Intuicija je koristna pri razmišljanju o resničnem svetu in odzivanju nanj, medtem ko razmišljanje o možnem svetu in tudi negaciji resničnega sveta zahteva uporabo racionalnega dela možganov. Razum sklepa tudi hipotetično. Morda bi si celo zastavili vprašanje, ali je Razsvetljenstvo 2.0 sploh knjiga s filozofsko vsebino. Pisec namenja veliko besed človekovemu ravnanju, njegovim zmotam, sprenevedanju in odzivanju na delovanje v skupini. Heath je sicer velik poznavalec filozofije, omenja kar nekaj filozofov, med njimi Aristotela, Nietzscheja, Heideggerja in Marxa ter tudi utemeljitelja psihoanalize Freuda, toda svoja poglavitna spoznanja podkrepi s številnimi slikovitimi primeri iz javnega življenja, politike, medijev in gospodarstva. Naslanja se na sodobno psihologijo in navaja njeno novejšo terminologijo, saj je prav psihologija pokazala, da je nekatere probleme mogoče rešiti samo z razumom. Čeprav razum ni popoln, nam ne preostane drugega, kot da delamo s tem, kar imamo. Od njega je odvisna civilizacija. Najbolj očitne slabosti razuma naj bi bile v tem, da je počasen in zato zahteva veliko napora, trpi pa tudi zaradi omejene pozornosti, ozkega delovnega spomina in nezanesljivega dolgoročnega spomina. Vse skupaj dobi tudi politične razsežnosti. Težava ni v tem, da je levica zamudila svojo priložnost in bila neartikulirana ali da so bili njeni voditelji strahopetni, temveč je razlog pravzaprav temeljna asimetrija med desnico in levico, torej nesomernost, ki se v takšnih časih izrazi. Heath poudarja, da je prav to osrednja trditev njegove knjige. Progresivne družbene spremembe so že po naravi zapletene, težko dosegljive in zahtevajo kompromis, zaupanje in kolektivno delovanje. Zato jih ni mogoče doseči samo s »srcem« – zanje potrebujemo tudi veliko »glave«. Avtor je ironičen in tudi duhovit. Priznava, da je racionalno razmišljanje težavno in se mu ljudje radi izognejo. Razum ni naraven, temveč je, prav nasprotno, globoko nenaraven. Hkrati je edina stvar, ki nam omogoča, da se izvijemo iz prisilnega jopiča animalističnih umov. Joseph Heath je kdaj pa kdaj tudi oseben. Predstavi se kot univerzitetni profesor na oddelku za filozofijo, pred tem je študiral in poučeval logiko, analizo argumentacije in teorijo verjetnosti. Po značaju je nekoliko racionalističen. Otroci so ga v tretjem razredu začeli klicati »gospod Spock«. Benjamin Spock je bil pediater, ki je spodbujal bolj strpno vzgojo otrok. Knjiga Razsvetljenstvo 2.0 je zakladnica idej in kopičenje domiselno izbranih primerov. Avtor sega na različna področja in je izvedenec v kognitivni znanosti. S številnimi opombami, v katerih navaja različne vire, od knjižnih do spletnih, širi vednost o predmetu svoje knjige. Pomembno je zavedanje, predlaga, da racionalnost ni niz pravil, ki bi bila vsiljena od zgoraj, temveč je temelj človekove svobode in avtonomije. Prav dobro ve, kako je »iracionalna desnica« doživela velik volilni uspeh, toda prijatelji in zavezniki razsvetljenstva, med katere se uvršča tudi sam, morajo spremeniti svojo taktiko in poskusiti znova. Racionalno politiko bo omogočilo kolektivno delovanje. Ideal je svet, v katerem si skupaj prizadevamo ustvariti okolja, ki nas delajo pametnejše, namesto okolij, ki nas delajo neumnejše, ne le s predmeti, ki jih upravljamo, temveč tudi z institucijami, s katerimi sodelujemo. Heath verjame, da se je k zdravemu svetu mogoče pomikati z majhnimi koraki, zato na koncu ponudi tako imenovani manifest počasne politike. Avtorica poglobljene spremne besede slovenska sociologinja Ksenija Vidmar Horvat Josepha Heatha uvršča na seznam avtorjev, ki obujajo idejo razsvetljenstva in pozivajo k razumu. Pogosto so na nasprotnih bregovih, za razum in proti njemu, Heath pa je tisti, je prepričana, ki o razsvetljenstvu nima vselej najboljšega mnenja in razsvetljenstvu očita predvsem njegovo individualističnost in ošaben odnos do tradicije. Ksenija Vidmar Horvat meni, da Heathovo delo kljub temu prinaša pomembno razsvetljenje glede razsvetljenstva samega. Poudarja, da je treba v načrt obnove razuma vključiti tudi politiko čustev, in med drugim zapiše: »Vsesplošna krepitev kulture zasmehovanja na eni strani in vzpon brezsramne politične kulture na drugi strani sta resno opozorilo o omejitvah, ki jih ima na razum oprt razsvetljenski projekt v našem stoletju.«

Pomen tradicionalne družine za celostni razvoj otrok in vplivu odsotnosti družinske podpore na identiteto posameznikov. Nadškof je izpostavil, da sodobne ideologije ogrožajo vrednote družine, ki je ključna za zdrav razvoj zrelih osebnosti. Poudarja pomembnost vzgoje, ki temelji na ljubezni in zaupanju, ter vlogo institucij, kot so šole in cerkev, pri podpori teh vrednot. Poseben poudarek daje veri in duhovnosti v družini ter izzivih, ki jih prinaša sodoben čas, kar nas zavezuje, da aktivno ščitimo družinske vrednote.

Upokojeni ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres izpostavlja Marijino vero in zaupanje v Božjo obljubo, ki kaže, da pri Bogu nič ni nemogoče. Poudarja pomen upanja v Božje kraljestvo ljubezni in pravičnosti ter nas vabi, da postanemo Božji sodelavci pri uresničevanju njegovega načrta. S tem nagovorom odkriva alternativen pogled na življenje, kjer ljubezen, resnica in sprava premagujejo sovraštvo in laži.

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Najnovejša zbirka pesnice in pisateljice filozofinje Marije Švajncer Vesele pesmi je hvalnica življenju, vendar prikazuje tudi temnejše odtenke bivanja in sobivanja, prebranega in opazovanja. Postavlja se po robu vsemu težkemu, oholosti in družbeni togost. Pri tem sledi konceptu avtoričinih zbirk Sive pesmi, Pisane pesmi in Kamnite pesmi. Vsak naslov oz. barva ali stanje ob njih se ujema z vsebino in temami pesmi. Vendar se tudi v veselju lahko skrivata trpljenje in bolečina – zato je poanta teh pesmi prav volja in strast do življenja, ki seva iz njih. Ena od pesmi je poimenovana Veselje do življenja in podoben je tudi naslov avtoričine monografije Veselje do življenja ali filozofija radoživosti. Marija Švajncer se pogosto loteva tem bolezni in smrti, tokrat pa se njen izraz ironično posmehne že v prvi pesmi. Da, te pesmi so drobne radosti in stremijo k polnosti življenja. Že njena pesniška zbirka Samogotovost se obrača k lepoti in upanju, v tej zbirki pa to še izpolnjuje. Stremi k dobremu, k bližini in lepoti – to je lahko najti v naravi, glasbi in prijaznosti. Svetli del zbirke je kot verza iz pesmi Darilo: »Pijem tvoja sporočila, / zaužijem tvoj obstoj.« Pesmi bližine so namreč tudi pesmi o spominih, o daljavi, ki pa je pomemben del pesniškega jaza. Avtorica se izraža jasno, neposredno. Izpisani verzi so kot vtisi, spoštljivi do vsega doživetega in čutnega. Poslušanje glasbe – najsi bo skupina Šukar, Rudi Bučar ali opera – se prepričljivo preigrava z vrednostjo življenja in umetnostjo. Tudi njeni zbirki Igralca in Zrcalo Hinka Smrekarja dokazujeta avtoričino veliko poznavanje in spoštovanje (slovenskih) umetnikov. Zbirka Vesele pesmi se upira družbi, ki deluje in želi prej slábo kot koristno in plemenito. Pri tem je pomembno, da pesnica kritično poudarja negativno moč medijev in tistih, ki to podpirajo. Pesmi govorijo tudi o problematiki beguncev, raznovrstnemu nasilju in lažni predstavi o boljših časih v preteklosti. Pesnica se je izognila moraliziranju, da je zdajšnjost napačna, izkrivljena: kot filozofinja celo ovrže Aristotelovo misel, da slabega človeka ne smeš več ljubiti: »Potem bi ostalo / le malo ljubljenih.« S poezijo se Marija Švajncer dviga nad vse temno in se whitmansko prikloni dobremu. Z drznimi verzi ne kloni pred povprečnostjo in stereotipi. Poudarja, kako pomembni sta starost in soočenje z njo. Je ena redkih avtoric pri nas, ki o tem govori odkrito. V tem kontekstu je pomemben motiv telo, ki skozi zbirke postaja lajtmotiv. Vsesplošna ideologija mladosti, ki naj ne bi poznala staranja, je porušena, prav tako podoba večnih idealov. Občasno lahko avtorico primerjam s poljsko pesnico Anno Świrsczyńsko, ki tudi obravnava bolezensko razžiranje. Švajncerjeva na poseben, skorajda lahkoten način podaja doživljanje bolečine in razmišljanje o njej: »Nočem, / da se posušiš / in kloniš.« Vesele pesmi Marije Švajncer so resda naslovljene skromno, a se v njih skriva mnogo več. V njih je veliko upanja, volje, prefinjene ostrine in tudi humorja. S prečiščenim jezikom in erudicijo nas vabijo v bogat svet in razmišljanje o vseh razponih in oddaljitvah v življenju o svetu in intimi. Ne nazadnje tudi o polemikah: »Samo ljudje smo, / spol je pogosto nedoločljiv / in zgolj zasebno občutje.« To je poezija za življenje in vabilo k življenju, naj bo kakršno koli.

Gostja tokratne portretne oddaje Obrazi sosednje ulice je diplomirana inženirka agronomije Maja Klemen Cokan iz Šempetra v Savinjski dolini – svetovalka pri celjski enoti Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, ob tem pa še kmečka gospodinja, žena, mama, aktivistka in zagovornica sonaravnega, ekološkega, biodinamičnega kmetovanja. Poudarja, da je tudi sodobno industrijsko kmetijstvo ujeto v planetarne sheme pohlepa, vendar moramo ohraniti zdrav razum in spoštljiv odnos do zemlje in vsega kar so na tem področju počeli že naši predhodniki. Tehnična realizacija Zoran Perko.

V zadnji epizodi te sezone Cosmo podkasta psihologinja in uspešna podjetnica Nina Dušić Hren razkriva svojo definicijo uspeha, ki vključuje osebno zadovoljstvo in ravnotežje, ter deli svoje izkušnje z največjimi strahovi v podjetništvu in kako se z njimi spopada. Poudarja pomen vodenja podjetja z žensko energijo, ki vključuje intuicijo, sočutje in empatijo, ter razlaga svoj pogled na prodajo kot proces ustvarjanja vrednosti in gradnje odnosov.  Nina ponuja nasvete za tiste, ki so na začetku podjetniške poti, in govori o tem, ali res lahko vsakdo uspe. Deli svojo odločitev za študij jyotisha in ajurvede ter pojasnjuje, kako ta znanja vplivajo na njeno življenje in delo. Razloži tudi, zakaj nas privlačijo določeni tipi ljudi, in poudarja pomembnost prave hrane za zdravje in dobro počutje. Ponudi praktične nasvete za izboljšanje počutja z majhnimi, brezplačnimi vsakodnevnimi spremembami. Uživaj v poslušanju, Cosmo podkast pa se zopet vrača po poletni pavzi! :) Več o Nini: https://ninadusichren.com/ https://doberstik.si/o-meni/ Več o Flori Emi: https://floraema.com https://www.instagram.com/floraema/ Za lažje navigiranje po epizodi: 02:20 - Kaj je za Nino uspeh? 05:00 - Največji strah v podjetništvu 12:10 - Vodenje podjetja v ženski energiji 15:00 - Kaj je za Nino prodaja? 20:06 - Nasvet za vse na začetku svoje poti 32:00 - Ali lahko vsak uspe? 38:00 - Zakaj se je odločila študirati jyotish in ajuvredo? 42:20 - Zakaj nas privlači točno določen tip ljudi? 50:16 - Pomembnost prave hrane 53:50 - Na kaj pozabljamo pri skrbi zase? 55:00 - Pomembnost spanja 58:52 - Malenkosti za boljše počutje #cosmo #cosmopolitan #podcast #cosmopodcast #ninadusichren #floraemalotrič #zdravje #uspeh #nastopanje #ljubezen #odnosi #jyotish #ajurveda #spanje #hrana #zdravahrana #dodatki

Avtor kritizira sedanjo oblast zaradi ohranjanja komunističnih laži, zlorabe demokracije in gospodarskega izkoriščanja. Poudarja pomen krščanskih načel in potrebo po spravi ter ozdravitvi narodnih travm. Dokumenti in pričevanja razkrivajo zločine slovenskih partijskih veljakov med in po drugi svetovni vojni. Juhant poziva k sodelovanju in spravi za boljšo prihodnost Slovenije. Celoten komentar si lahko tudi preberete na tej strani.

Pred poslankami in poslanci je živahen teden, saj bodo ob redni seji, na kateri je med drugim na sporedu tudi predlog energetskega zakona, opravili še izredno sejo z odloki o razpisih treh posvetovalnih referendumov, in sicer o evtanaziji, o uvedbi preferenčnega glasu na volitvah in o konoplji. Današnje dogajanje pa se je začelo s poslanskimi vprašanji predsedniku vlade. Druge teme: - Zunanji in obrambni ministri Evropske unije v Luxemburgu o razmerah v Ukrajini. - Stroka v primeru neuspešnega zdravljenja otrok s srčno napako ravnala ustrezno, kažejo izsledki strokovnega nadzora. - Ob svetovnem dnevu Zemlje ukrepe za obvarovanje planeta poudarjali tudi otroci v Polzeli.

Prof. dr. Stanko Gerjolj je duhovnik, lazarist, ki ima tudi častni naslov zaslužnega profesorja ljubljanske univerze…. V povezavi z izzivi vzgoje ter učenja je poglabljal znanje o integrativni geštalt pedagogiki, s čimer je obogatil slovenski in evropski prostor. Poudarja pomen odnosov in tudi poznavanja osebne in narodove zgodovine, ki je po njegovih besedah izvir za življenje v sedanjosti in prihodnosti.

Nevrolog Zvezdan Pirtošek pravi, da sam ne dvomi v subjektivne izkušnje otrok s skotopičnim sindromom. Poudarja pa, da dolgo časa ni bilo pregledne študije, ki bi ponudila vpogled v izsledke različnih raziskav o skotopičnem sindromu. Zato pozdravlja študijo brazilske skupine, v kateri je sodeloval gost tokratnega Ultrazvoka analitik Erik Montagna, in je ponudila vpogled v relevantne znanstvene članke, ki so o skotopičnem sindromu – nekateri ga poznajo tudi kot sindrom Irlen – izšli do leta 2018. Dr. Montagna je jasen: »Ne napadamo ljudi, ne napadamo institucij, ne napadamo sindroma, ne napadamo pacientov; s študijo smo samo pokazali, da ni jasnih dokazov, da ni močnih dokazov. Na razpolago smo imeli malo relevantnih objav o skotopičnem sindromu; dva najmočnejša članka pa sta pokazala, da barvna stekla oziroma očala ne delujejo.« Eden od opisov skotopičnega sindroma – nekateri ga poznajo tudi kot sindrom Irlen – pravi, da gre za motnjo vizualnega procesiranja informacij. Za sindrom so značilne zlasti bralne in učne težave – otroci na primer poročajo o popačenju besedila pri branju. V pomoč so lahko barvne folije, filtri in barvna stekla. Ko beseda teče o skotopičnem sindromu je nemogoče spregledati »Skupnega stališča stroke« iz oktobra leta 2022, ki so ga podpisale predsednice štirih razširjenih strokovnih kolegijev in dekan Pedagoške fakultete. Končno mnenje začenjajo takole:… menimo, da je vsakršno navajanje, oglaševanje ali predstavljanje t. i. sindroma Irlen kot medicinske diagnoze in z njim povezano dobičkonosno »zdravljenje« z barvnimi filtri, ki naj bi olajšalo težave, zavajajoče in lahko celo nevarno. In še zaključek: ... oftalmologi, pediatri, nevrologi, specialni in rehabilitacijski pedagogi ter klinični psihologi t. i. sindroma Irlen s svetovanimi metodami »zdravljenja« ne pripoznamo kot znanstveno utemeljenega in široko preverljivega po uveljavljenih znanstvenih standardih. O skotopičnem sindromu s prof. dr. Erikom Montagno in prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom v Ultrazvoku. Z obema strokovnjakoma je govoril Iztok Konc. Skupno stališče stroke TUKAJ Pregledna brazilska študija TUKAJ

Ob razkritju nove napake v zdravstvu, ko so zaradi zamenjave vzorcev pacientu po nepotrebnem odstranili prostato, se pojavljajo številna vprašanja o stanju slovenskega zdravstva. Na pristojnem minstrstvu zagotavljajo, da ne razpada, a tudi v luči zdravniške stavke, ki se nadaljuje šesti teden, se vrstijo opozorila, da smo še pred hujšo krizo zdravstva, če ne bomo ustrezno ukrepali. V oddaji tudi o tem: - Na območju Gotenice poteka reševalna akcija, poškodovani jamar ni v smrtni nevarnosti - Nemško gospodarstvo v nemirnih vodah: ključna težava pomanjkanje delovne sile - V Trstu na ogled več kot 50 del priznanega nizozemskega slikarja Vincenta van Gogha

Pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan za zdaj ostaja pravosodna ministrica. Poudarja, da prevzema objektivno odgovornost za domnevno preplačilo objekta za sodno stavbo v Ljubljani, a da - kljub pozivu matične stranke SD - ne bo odstopila. Dodaja, da bo spoštovala odločitev premiera Roberta Goloba, ki lahko ministrico razreši, a se o tem danes še ni izjasnil. V Zrcalu dneva tudi: - Zaostrovanje zdravniške stavke z umikom soglasij za nadurno delo - Netanjahu, kljub padcu podpore javnosti, vztraja pri vojni v Gazi - Kaj bo uradni Bruselj ponudil jeznim kmetom po Evropi?

Gregor Bezenšek ml. razpravlja o kontroverznem predlogu spremembe zakonodaje, ki bi odvzela pravico do sofinanciranja obiskovanja vrtca otrokom v zasebnih vrtcih. Avtor izraža močno nasprotovanje tej ideji, opisuje jo kot diskriminatorno, nepravično in protiustavno. Poudarja, da bi takšna sprememba povzročila razlike v obravnavanju otrok, omejila svobodo izbire staršev in vodila v družbeni elitizem. Iniciativa staršev otrok v zasebnih vrtcih izraža pripravljenost boriti se proti tem spremembam, vključno s pravnimi sredstvi in protesti.

Škof Saje v svojem nagovoru razmišlja o iskanju in hrepenenju, ki je del človeške narave. Poudarja, da je pomembno, da se zavedamo, kaj točno iščemo in kaj je predmet našega hrepenenja. Jezus je postavil vprašanje iskalcem, zakaj so z njim in kaj iščejo. Opiše, kako se lahko nekateri ljudje zadovoljijo z opustitvijo iskanja in sprejemanjem trenutnega stanja, medtem ko drugi iščejo varnost. Poudarja, da nas Jezus vabi, da stopimo naprej in ga spoznamo ter se odpravimo na neznano pot z njim. Ko ob Jezusu začnemo videti, vidimo, da gledamo v globino in da želimo svoje novo spoznanje deliti z drugimi.

Pravi, da je v Sloveniji težko biti igralka. Večkrat so jo tudi podcenjevali in poskušali uvrstiti v predalčke. Čeprav se z moškimi kolegi odlično razume, odkrito priznava, da je tako gledališki kot filmski svet v Sloveniji domena moških. Kritična je tudi do vedno glasnejših pozivov k tradicionalizaciji žensk v družbi. Poudarja, da se moramo za že izbojevane pravice, vedno znova boriti.Tjaša Železnik je zaposlena v Mestnem gledališču Ljubljanskem. V dolgoletni karieri je igrala v številnih uprizoritvah. Za vlogo v filmu Kratki stiki je prejela vesno, za vlogo Marthe v drami Ta obraz pa Dnevnikovo nagrado za izjemno odrsko stvaritev. Vloga Ane Ban v televizijski seriji TV Dober dan jo je v začetku kariere zaznamovala, ampak se je je kasneje v karieri otresla. V pogovoru pove, kakšen je njen pogled na vedno bolj krut svet in na čedalje bolj cirkuško Ljubljano. Zakaj je treba na odru vzdrževati zdravo mero egoizma in biti tudi malo nor. Spregovori pa tudi o sproščenem otroštvu, zasebnosti in skrbi za prihodnost družbe, človeštva in svoje hčere. Tako kot pri prvem nedeljskem gostu v letu 2023, bodo na novega leta dan tudi pri Tjaši Železnik na mizi sarme, ob spremljavi dunajskih filharmonikov. S Tjašo Železnik se pogovarja Gašper Andrinek. Glasbeni izbor nedeljske gostje: Nick Cave & The Bad Seeds - Into My Arms Hamo & Tribute 2 Love - Lepe Stvari R.E.M. - Oh My Heart

Na božični dan, ki bi moral biti miren in vesel za vse, se nadaljujejo številni oboroženi konflikti. Na to je v tradicionalnem blagoslovu mestu in svetu poudaril papež Frančišek, ki je, ob obsojanju orožarske industrije, najbolj glasno opozoril na trpljenje civilistov v Gazi. Naj se v nemirnih časih ne prepustimo strahu in nasilju, je poudarila evangeličanska duhovnica Violeta Vladimira Mesarič. V oddaji tudi: - Izrael vztraja, da bo vojna v Gazi dolgotrajna - Po sinočnjih izgredih v Beogradu danes nov protivladni shod - Nemčija želi zeleni prehod pospešiti z novimi davki

Danes je svetovni dan otrok. Tokrat poteka pod geslom Vsaka pravica za vsakega otroka. Sklad Združenih narodov za otroke pa v luči dogajanja v Gazi opozarja zlasti na katastrofalne posledice vojne za otroke. Druge teme: - Od danes v veljavi novosti evidentiranja delovnega časa; po mnenju stroke je treba evidentirati tudi odmor za kavo ali brskanje po spletu. - Ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel bo direktorjem bolnišnic in zdravstvenih domov predstavila protokol za urejanje čakalnih seznamov. - Slovenska nogometna reprezentanca bo drevi pred polnimi Stožicami lovila vozovnico za evropsko prvenstvo 2024.

Vlada bo delo nadaljevala v enakih okvirih kot doslej, je bilo glavno sporočilo po današnjih koalicijskih pogovorih. Ob tem nameravajo še do konca meseca popolniti vrzeli v ministrski ekipi. Rekonstrukcija vlade ni potrebna, poudarjajo v koaliciji in zagotavljajo, da so trdni in enotni. Premier Robert Golob še dodaja, da je ta koalicija edini branik pred zdrsom v stanje, v katerega ne želimo. Druge teme: - Strokovnjaki prebivalcem Strug priporočili selitev drugam. - ZDA proti novi izraelski zasedbi Gaze; Izrael bi jo spremenil v demilitarizirano območje. - Ukrajini in Moldaviji odprta vrata za pristopna pogajanja z Evropsko unijo, ne pa tudi Bosni in Hercegovini.

Predstavniki vlade so se danes drugič sestali s predstavniki občinskih združenj in prečesali dosedanji potek intervencijskih in sanacijskih del na prizadetih območjih. Najnujnejše delo je opravljeno, znižuje se tudi število prostovoljcev na terenu, občine pa bodo po zagotovilih države dobile povrnjenih sto odstotkov intervencijskih stroškov. Ena od težav, ki je zdaj pred vsemi, pa je pripravljanje poročil in formularjev, s katerimi bo Slovenija skušala priti do evropskih sredstev. Druge teme: - Regulirane cene pogonskih goriv ostajajo nespremenjene; kurilno olje bo nekoliko dražje. - Ukrajinsko pristanišče Odesa zapustila prva tovorna ladja od ruskega odstopa o izvozu žita prek Črnega morja. - V Sudanu po štirih mesecih spopadov humanitarna katastrofa - onemogočen tudi dostop do zdravstvene oskrbe.

Piše: Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Knjiga Primoža Reparja Saga o prostosti duše je sestavljena iz več problemskih sklopov, in sicer: razgrnitve avtorjeve izvirne filozofije, utemeljene na Kierkegaardovi misli in personalizmu, kritičnosti do pojavov sodobnega sveta, premišljevanju o haikuju, pisanju o Gogoljevem delu Taras Bulba, skicah nove metafizike Béle Hamvasa, možnostih novega branja Ivana Cankarja in ocenjevanju pesniških zbirk. Nekatera avtorjeva stališča so oblikovana dialoško – kot odgovori na vprašanja Stanislave Chrobákove in Marjane Lavrič. Primož Repar je znan kot prevajalec Kierkegaardovih del iz izvirnikov. Spoznanja tako imenovanega očeta eksistencializma so se ga dotaknila že v zgodnji mladosti. Opus danskega misleca je izhodišče za Reparjev humanizem. Prizadeva si za novo paradigmo, sestavljeno iz nove oekonomije kot zbirne skupnosti in skupnega doma, nove pravde v pomenu pravičnosti, nove družabnosti kot prvega pogoja kakršnekoli družbe in politike ljubezni, tako rekoč edine možne rešitve v svetu. Zasnoval je humanističen projekt, v katerem so tudi prvine utopičnosti in vidiki najstva. Izhaja iz tistega, kar je v svetu in med ljudmi narobe, in se zavzema za to, kako bi moralo biti vse skupaj videti in kakšno naj bo. Poudarja pomen posamičnika in njegove odgovornosti, pristen odnos do bližnjika in dobre medčloveške odnose nasploh. Zanj sta odločilna individualizem in singularnost, tudi transcendenca je tista, ki je kot hotenje po večnosti in presežnosti neke vrste določilo minljivega človeka. Avtor je kritičen do hrematizma oziroma pohlepne ekonomije in drugih pojavnih oblik neoliberalnega kapitalizma, zlasti izkoriščanja, prekarnega dela in potrošništva. Spominja se tudi omejitev v času epidemije korona virusa. Kljub neposredni kritičnosti ohranja svojevrstni optimizem, upanje in zaupanje v ljubezen, in med drugim pravi: »Ko ljubimo, dajemo sebe transcendenci kot drugemu. Ko udejanjamo ljubezen, smo pristali v politiko ljubezni namesto sovraštva, politiko sprave z mrtvimi in pomiritve med živimi, politiko bivanjskega preobrata, se pustimo graditi gradnikom ljubezni, tako sebi, ko to dopustimo tudi drugim, izgrajujemo resnico, ki je resnica zame, ki je resnica moje samotranscendence oziroma sebetranscendence.« Politika ljubezni med drugim pomeni solidarnost in sožitje med ljudmi. Avtor si prizadeva tudi za ohranjanje narave, glede nove tehnologije pa opozarja na pasti in hkrati priznava dobre strani njene uporabe, tako pretok informacij kot povezovanje v svetu. Poznavanje haikuja in vednost o njem Primož Repar podaja v pogovoru s filozofinjo, pesnico in publicistko Stanislavo Chrobákovo, slovaško umetnico in teoretičarko, ki je v letih bivanja pri nas veliko prispevala h kulturnim in drugim stikom med Slovenijo in Slovaško ter v slovenski ustvarjalnosti zapustila pomembno in vidno sled. Založba in revija Apokalipsa s podnaslovom Revija za preboj v živo kulturo haikuju posvečata veliko pozornosti, postal naj bi celo eden zaščitnih znakov njune založniške filozofije. Haiku izraža eksistencialno odprtost za neznatne in subtilne izrazne možnosti, njegovo jedro je dogodek s posebno osvetlitvijo. Repar priznava, da se haikuji, kakršne ustvarja, nočejo držati kakih omejujočih pravil, temveč se bolj ravnajo po svojem lastnem notranjem ritmu; sam se je izvirno in inovativno domislil celo dvojnih haikujev. Avtor pravi, da se v času brezbrižnosti in vseenosti haiku kot čista poezija pojavlja kot dar opazovanja in dragoceno urjenje pozornosti. Primož Repar piše v esejističnem in literariziranem slogu, tudi poetičnem, in uporablja eksistencialije, a kljub temu je njegovo pisanje filozofsko koherentno ter zasnovano na široki in poglobljeni filozofski vednosti. Na koncu knjige je predstavljeno Reparjevo bogato literarno, filozofsko, uredniško, založniško in organizacijsko delo. Njegova doktorska disertacija o Kierkegaardu iz leta 2009 je pomenila pionirsko delo te vrste na Slovenskem. Reparjevo delovanje je odmevno tudi v mednarodnem prostoru. Kot neodvisni raziskovalec in vodja strokovnih programov pri Srednjeevropskem raziskovalnem inštitutu Sørena Kierkegaarda sodeluje na številnih evropskih univerzah in inštitutih in občasno predava na njih; tako je na primer leta 2018 v Pekingu na Kitajskem govoril o politiki ljubezni in soorganiziral predavanja na omizjih, povezanih s Kierkegaardovo mislijo. Primož Repar je tudi prejemnik več nagrad in priznanj, njegove knjige so prevedene v tuje jezike. Jurij Hudolin na zavihku platnic piše, da je Reparjeva Saga o prostosti duše avtorefleksija in tudi samokritika. Kdor pa je tega zmožen, velja za ustvarjalca, ki mu zaupamo in z radovednostjo segamo po njegovih knjigah.

S filozofom Rüdigerjem Safranskim, enim najbolj prepoznavnih nemških avtorjev, so v Cankarjevem domu pripravili pogovor na predvečer Spomladanske konference Nemške akademije za jezik in slovstvo, ki jo ta konec tedna gosti Ljubljana. Safranski je razmišljal o nekaterih temeljnih problemih sodobne družbe, kot so pomanjkanje časa in izzivi umetne inteligence. Posvetimo pa se še najnovejši monografiji skoraj dvajsetih avtoric in avtorjev z naslovom Osebnosti druge svetovne vojne, ki so jo predstavili v Atriju ZRC SAZU.

V Sloveniji se zbirajo podpisi za sprejetje zakona o evtanaziji in dvig pokojnin. Prva pobuda se zavzema za pravico do dostojne smrti brez bolečin za hudo trpeče paciente, druga pa za dostojno življenje upokojencev. Avtor komentarja Jože Mlakar vpraša, ali bi pravica do evtanazije ne bi sprevrgla v kupčijo s smrtjo in bolečino. Poleg tega se sprašuje, ali bi se lahko razprava o evtanaziji razširila na velik porast samomorov predvsem med mladimi. Poudarja tudi vprašanje, za koga se dejansko gre pri predlogu zakona o evtanaziji, saj lahko nekatere dolgotrajne oskrbe postanejo veliko breme za svojce.

V Sloveniji se zbirajo podpisi za sprejetje zakona o evtanaziji in dvig pokojnin. Prva pobuda se zavzema za pravico do dostojne smrti brez bolečin za hudo trpeče paciente, druga pa za dostojno življenje upokojencev. Avtor komentarja Jože Mlakar vpraša, ali bi pravica do evtanazije ne bi sprevrgla v kupčijo s smrtjo in bolečino. Poleg tega se sprašuje, ali bi se lahko razprava o evtanaziji razširila na velik porast samomorov predvsem med mladimi. Poudarja tudi vprašanje, za koga se dejansko gre pri predlogu zakona o evtanaziji, saj lahko nekatere dolgotrajne oskrbe postanejo veliko breme za svojce.

Protestnega shoda na Trgu Republike v Ljubljani se je danes udeležilo nekaj tisoč kmetov iz vseh koncev Slovenije. Ti so izrazili nestrinjanje z okoljskimi obremenitvami, neživljenjskimi uredbami in nerazumno zakonodajo. Na ministrstvu za kmetijstvo so še vedno odprti za pogajanja, ministrica Irena Šinko pričakuje, da se bood predstavniki kmetov vrnili za pogajalsko mizo. V Dogodkih in odmevih tudi: - Zdravstveno ministrstvo v strategiji kakovosti in varnosti v središče postavlja paciente - Strani v Sudanu načelno spoštujeta tridnevno premirje, pospešeno se nadaljujejo evakuacije - V tržaški Rižarni slovesno zaznamovali 78-to obletnico osvoboditve izpod nacifašizma

Napovedana podražitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja NI utemljena, pravi pristojni minister Danijel Bešič Loredan, ki želi pojasnila zavarovalnic. Poudarja zavezanost ukinitvi ali preoblikovanju dopolnilnega zavarovanja, vendar je treba drugje poisakti denar za financiranje zdravtstvene blagajne V oddaji tudi: Socialni partnerji bodo danes pretresali novelo zakona o zavodih. Zaznamujemo svetovni dan zdravja; najpogostejša bolezen Slovencev je debelost. Evropska komisija od Kitajske pričakuje, da bo uporabila svoj vpliv za končanje vojne v Ukrajini.

Večina pravoslavnih vernikov praznuje božič, praznik Jezusovega rojstva, 13 dni po katoličanih in protestantih. Predstavnik Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji, ljubljanski paroh Borislav Livopoljac, poudarja, da nam božič sporoča, da je na ta dan Bog postal človek, da bi mi skozi njega postali božji otroci. Predstavlja stališča Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji do nekaterih posvetnih tem, kot je želja, da bi tudi pravoslavni vikar ponujal duhovno oskrbo v slovenski policiji in vojski.

Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine. Trenutno živi v Aarhusu na Danskem, kjer dela v enem izmed klubov za (popoldansko) bivanje otrok in mladostnikov. Navdušujejo jo tamkajšnji bolj odprti in sodobni pristopi k vzgoji in izobraževanju, kot jih je bila vajena iz domovine, ki po njenem še vedno preveč posega po klasičnih avtoritativnih metodah komunikacije od zgoraj navzdol. Slednje namreč po njenih izkušnjah ne omogočajo tako učinkovitega vcepljanja občutka družbene odgovornosti otroku in razvoja njegove osebnosti. Poudarja pa, da pri pedagogiki "po dansko" ne gre za kakšno čislanje permisivne vzgoje. V Sloveniji je več te represivne vzgoje, vsaj jaz sem jo tako občutila. Več je omejevanja, včasih mogoče celo zastraševanja, pogojevanja. Tukaj pa tega recimo ni. Ne bi rekla, da je permisivna vzgoja kot takšna, ampak je več tega spodbujanja, da bo otrok ali najstnik postal aktiven, da bo dobil več samozavesti, bo odgovoren sam zase in gledal tudi na ostale ljudi. Veliko je poudarka na skupnosti. Elena Lazarova O tem, da se tam otrok ne zavija v vato (razen morda dobesedno), med drugim priča tudi tamkajšnja navada puščanja otrok, tudi dojenčkov na svežem zraku ne glede na temperaturo. Ljudje na Danskem, pravi Elena, dejansko že od majhnih nog negujejo svoje stike z naravo. In še dobro, da je tako, če upoštevamo tudi, da se tradicionalno prehranjujejo precej nezdravo. Po dobrem letu bivanja se na Danskem počuti precej domače, vendar kot dodaja, v njej še vedno vre balkanska kri, medtem ko Danci manj izkazujejo svoja čustva. Ko sem začela delati, sem pokazala vse občutke. Ni mi težava jok, jeza, jaz pokažem vse in sem avtentična in sem to, kar sem. Menim, da je to tudi dobro za otroke, da vidijo, da je pedagog tudi človek. Sodelavci so se morali kar privaditi na to, zdaj pa mi že pokažejo svoje občutke na neki taki pristni ravni in so mi zadnjič tudi rekli, da so zelo hvaležni, da sem prinesla to balkansko kri, ki je tudi njih odprla. Elena Lazarova

Avtro recenzije: Iztok Ilich Bere Renato Horvat Vprašanje staroverstva na Slovenskem se je v zadnjih desetih letih – po knjigah Borisa Čoka V siju mesečine in Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba in po veliki razstavi v Goriškem muzeju ter vrsti polemik – večkrat znašlo v ospredju pozornosti strokovne in širše javnosti. Zbornik Staroverstvo v Sloveniji med religijo in znanostjo že v naslovu nakazuje, da nesoglasja še zdaleč niso razčiščena. Niti na najosnovnejši ravni ne: ali gre za soočanje z ostanki skrivnega verovanja na zahodnem robu slovenskega ozemlja, ali za sicer zanimive ugotovitve, ki pa zahtevajo še temeljito znanstveno preučevanje, ali morda le za konstrukt, utemeljen na nepreverjenih ali celo potvorjenih in izmišljenih pričevanjih in dokazih. Med etnologi, antropologi, arheologi in raziskovalci z drugih področij humanistično-družboslovnih ved, ki so tem vprašanjem namenili pozornost, sta se izoblikovali dve struji: ena verjame v verodostojnost gradiva in želi ovrednotiti znanje in prakse starovercev, druga pa bolj razmišlja o diskurzih, skupnosti in identiteti, ki jih poraja – po njihovem mnenju – neverodostojno gradivo. Tem dilemam je bil v zadnjih dveh letih namenjen ciljnoraziskovalni projekt Popis, analiza in ovrednotenje primarnih in sekundarnih virov slovenskih raziskovalcev o »posoškem staroverstvu«. V marsičem nasprotujoči si izsledki sodelujočih so zdaj zbrani v knjigi, ki sta jo uredili Saša Babič in Mateja Belak. Namen avtorjev Katje Hrobat Virloget, Matjaža Bizjaka, Cirile Toplak, Lenarta Škofa, Miha Miheliča in Andreja Pleterskega ni bil potrditev ali vnaprejšnje zanikanje pristnosti virov, zgodb, znanj in svetišč, marveč njihovo kritično ovrednotenje in umestitev v zgodovinski, prostorski in družbeni kontekst. Poleg tega so, kot pripominjata urednici, iskali potencial, ki ga tako gradivo ima, in prek pozitivne naklonjenosti nizali spoznanja in predvidevanja o veri v naravo in njeno moč. Da ne bi ostalo le pri njihovih znanstvenih sodbah in dvomih, so v dodatku prepustili prostor tudi za objavo gradiva, v katerem Rudi Čop in Franc Šturm poskušata na podlagi meritev aplikativno dokazati znanje staroverske družbe in s tem eksplicitno izkazati popolno prepričanost v t. i. staroverski sistem. Do verodostojnosti Medveščkovih virov zadržana etnologinja Katja Hrobat Virloget polemizira s posameznimi raziskovalci z obeh strani. Poudarja, da je vsakršno etnografsko gradivo treba jemati s kritično distanco, in ugotavlja, da je prav razdeljenost med etnologi, ki širši javnosti ne ponujajo sprejemljivih napotkov za sprejemanje gradiva o starovercih, pripeljala do laičnih raziskovanj in s tem tudi stranpoti. Med drugim navaja vrsto analogij med Medveščkovimi zapisi o starovercih in tradicijskimi verovanji – zlasti o čaščenju babe, arhaičnega mitskega bitja – na katera je tudi sama naletela na Krasu in drugod. Zgodovinar Matjaž Bizjak dodaja oris poselitvene zgodovine srednjega Posočja, poglavitnega območja raziskovanja staroverstva na Slovenskem. Politologinja Cirila Toplak, ki zaupa verodostojnosti Medveščkovih navedb, pa se nato posebej opredeljuje do besednih zvez »posoško staroverstvo« oziroma »zahodnoslovensko naravoverstvo«. Filozof Lenart Škof v eseju Elementi slovenske prvotne religije primerja Medveščkovo poročilo in interpretacijo staroverstva v knjigi Iz nevidne strani neba s sodobnimi teorijami domorodnih religij. Specifično versko okolje slovenske avtohtone religije – ki ga v zgodovinski povesti Umirajoči bog Triglav po svoje upodablja tudi France Bevk – pa nato predstavi kot elementarno religijo in teologijo narave. Arheolog Miha Mihelič se v nadaljevanju posveča verovanju v boga Belina, sorodnega Belenu iz keltskega panteona, in v magično zdravilno moč ključa sv. Belina. V njem vidi srednjeveško-novoveško spajanje krščanskih in staroverskih, iz prazgodovine izvirajočih elementov, ki so bili vsaj v začetku 20. stoletja še živi v ustnem izročilu zahodne Slovenije. Največ prostora – z uvodnim zapisom Kratko o knjigi in s sklepno razpravo Verovanje host v sklopu staroverstva na Slovenskem in verovanja starih Slovanov – je pripadlo arheologu, etnologu in zgodovinarju Andreju Pleterskemu, avtorju spremne študije v Medveščkovi ključni knjigi iz leta 2015. Tukaj dopolnjuje nekatere takratne ugotovitve. Znova opozarja na pogosto protislovne izjave Medveščkovih sogovornikov in med drugim posebej pojasnjuje pomen host, političnih skupnosti s svojim družbenim redom, ki vključuje izvajanje avtoritete hostarjev, tudi s prisilo, kot vzpostavljanje in vzdrževanje sodelovanja navznoter in neodvisnosti navzven. Opozarja tudi na pomen tročanov, najpogosteje s kamni vzpostavljenih trikotnikov svetih mest, katerih učinka staroverci niso znali pojasniti, so ga pa poznali. Tako postane jasno, še piše Pleterski, zakaj so ljudje tako vztrajno spravljali v obup tiste krščanske duhovnike, ki niso mogli razumeti, kaj ljudem sveta mesta pomenijo, in so bili prepričani, da gre za nagajanje hudiča. »Če razumemo staroverstvo,« sklene, »razumemo čas in način življenja, v katerem sta bili religija in znanost še eno in isto.«

Umetnik in teoretik fotografije Victor Burgin v svojem delu razmišlja predvsem o vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme. Poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika ter nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Zanima ga mesto, ki ga fotografija zavzema v vsakdanjem življenju in njena vloga pri oblikovanju naših idej, prepričanj in vrednot. "Skušal sem poudariti politični vidik vizualnega užitka in po drugi strani estetski vidik dokumentarne fotografije," pove Burgin o svojem pristopu, v katerem med drugim združuje semiotiko in psihoanalizo. S semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Pravi tudi, da ne obstaja ena sama, edninska fotografija, temveč prej cela paleta fotografskih praks – medicinska, žurnalistična, umetniška, dokumentarna, itd. A če je vse te prakse združeval vsaj fotoaparat, se je z digitalnim preobratom spremenilo še to – saj pogosto ne moremo vedeti, ali gre za digitalno fotografijo ali simulacijo. Čeprav je svojo pot začel kot politično angažirani avtor, je danes do takšne umetnosti kritičen. Meni namreč, da ta dela pripovedujejo o temah, o katerih bere in posluša že v medijih. S to mislijo se je zaključil prvi del najinega pogovora, v drugem delu pa je med drugim pojasnil, zakaj se mu je politična umetnost zdela smiselna nekoč. Foto: Wikipedia

"Nima smisla, da bi danes še ustvarjali nove fotografije." je polemična misel Victorja Burgina, umetnika in teoretika fotografije. Poudarja, da je ključno predvsem, kako že obstoječe fotografije razumemo. Zavedati bi se morali vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme in o tem razmišljati. Burgin poudarja tudi soodvisnost fotografske podobe in jezika, nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Sprva se je uveljavil kot politično angažirani fotograf, ki je s konceptualnim spajanjem podob in besedila opozarjal na družbene nepravilnosti in konvencije. Pogovor s teoretikom objavljamo v dveh delih – v prvem beseda teče predvsem o digitalnem obratu. Pravi namreč, da se danes, ko je vse digitalno, fotografija ne loči več od kakšnega drugega digitalnega objekta, kot je na primer zdravstvena kartoteka ali lik zmaja v igrici, v vseh primerih gre za zaporedje ničel in enk. Če smo nekoč lahko rekli, da različne vrste fotografije (astronomsko, medicinsko, družinsko …) združuje vsaj fotoaparat, danes tudi za digitalne simulacije ni več nujen. Zato je prepričan, da bi morali akademiki, kritiki in teoretiki fotografije dati nekoliko na stran te kategorije, kot sta fotografija in film. Samo tako bi lahko digitalni objekt bolje razumeli. Ob koncu prvega dela pogovora Burgin odgovori še, zakaj mu ni blizu politično angažirana umetnost, čeprav je nekoč bila del njegove prakse, o čemer več v drugem delu. Foto: Wikipedia

Avtorica v komentarju razmišlja o tem, kakšno šolo si želi in soustvarja: tako, kjer se učenci samouresničijo, celostno izrazijo, rastejo tako v znanju kot osebnostno, kjer delajo srčni in usposobljeni učitelji. Opisuje občutke nesprejetosti zato, ker je kot učiteljica matematike želela delati drugače, po svoje, več; dokler ni našla šole in ravnateljice, ki je zmogla videti njen prispevek. Poudarja, da bomo zmagali, ko se drug ob drugem ne bomo počutili ogrožene, ampak bomo drug nad drugim navdušeni; saj, ko zmaga eden, zmagamo vsi.

Robert Golob je bil s 54-imi glasovi podpore izvoljen za predsednika vlade. Po izvolitvi je obljubil, da bo Slovenijo popeljal v boljšo prihodnost. Sporočila koalicijskih poslancev so bila, da je Golob premier z vizijo. Da je ta pomanjkljiva, načrti pa premalo konkretni, so sporočali opozicijski poslanci. Naslednja poteza do izvolitve nove vlade so zaslišanja ministrskih kandidatov. Seznam 17-ih kandidatov je Golob v državni zbor vložil sinoči. Drugi poudarki oddaje: - Ukrajina želi dodatno orožje z Zahoda. Turčija pogovore o širitvi Nata vidi kot priložnost za uresničitev svojih interesov v Siriji. - Odmeva torkov strelski napad v Teksasu. Ameriški politiki znova glasneje o nujnosti preverjanja kupcev orožja. - V Ljubljani se začenja 27-i bienale oblikovanja. V središču so trajnost, tradicija in pomen pravičnejše družbe.

Prva naloga nove vlade bo ublažitev podražitev, poudarja Robert Golob, ki ga bo državni zbor danes potrdil za premiera. Poudarja, da se bo morala vladna koalicija odzivati tudi na nepredvidljive tuje dejavnike. Ostale teme: - Evropska komisija predlaga vzpostavitev varnostnih koridorjev za prevoz ukrajinskega žita, med notranjimi ukrepi pa pomoč kmetijstvu. - Združene države je pretresel nov strelski napad: na eni od osnovnih šol v Teksasu je 18-letnik s streli ubil 19 otrok in dva odrasla, preden ga je ubil varnostnik. - Na četrti tekmi konferenčnega finala, ki bi lahko bila zadnja, je Luka Dončič Dallas popeljal do prve zmage proti ekipi Golden State.

O razlogih za stavko pod vodstvom koordinacije novinarskih sindikatov RTV Slovenija smo se pogovarjali s Sašo Krajncem, voditeljem TV dnevnika, zaposlenim v informativnem programu TV Slovenija. Poudarja, da zaposleni odhajajo, da so tisti, ki ostajajo preobremenjeni in da so spremembe, ki so jih uvedli čez noč, premalo domišljene. Ukinili so paradne oddaje in zdaj, ko gledalci pogledajo TV spored, sploh ne vedo, kaj naj pričakujejo.Saša Krajnc: Že dolgo se zanemarja kadrovska politika in tisti, ki ostajamo, smo vse bolj obremenjeni. Zdaj je dovolj. Ne moremo več stati za tem, kar delamo.O razlogih za stavko pod vodstvom koordinacije novinarskih sindikatov RTV Slovenija smo se pogovarjali s Sašo Krajncem, voditeljem TV dnevnika, zaposlenim v informativnem programu TV Slovenija. Poudarja, da zaposleni odhajajo, da so tisti, ki ostajajo, preobremenjeni, in da so spremembe, ki so jih uvedli čez noč, premalo domišljene. Ukinili so paradne oddaje in zdaj, ko gledalci pogledajo TV-spored, sploh ne vedo, kaj naj pričakujejo.

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander GoljaLjubljana: Slovenska matica 2021Ob zborniku Simon Rutar in Beneška Slovenija naj najprej namenimo nekaj besed založbi, Slovenski matici, ki je že pred 120 leti izdala knjigo z enakim naslovom. Njen avtor, leta 1851 rojeni Simon Rutar, arheolog, geograf, etnolog, narodopisec in pedagoški delavec, kot ga označujeta urednici Petra Kolenc in Danila Zuljan Kumar, je bil ob koncu 19. stoletja eden najdejavnejših članov in odbornikov prve slovenske založnice strokovnih in znanstvenih del. Kot član književnega odseka je sooblikoval tudi njen založniški program. Predsednik Fran Levec – opozarja njegov današnji naslednik Aleš Gabrič – je leta 1903 ob zgodnji smrti »Matičinega ustanovnika, enega najplodovitejših slovenskih pisateljev in najmarljivejših Matičinih sotrudnikov« med drugim zapisal: »Bil je 14 let odbornik, spisal je društvu več samostojnih knjig in veliko krajših sestavkov zgodovinske vsebine. Odbor je o tej priliki izdal posebno smrtno naznanilo, raz hišo je plapolala črna zastava …« Simon Rutar se je s prvima prispevkoma oglasil v Letopisu Matice Slovenske za leto 1889, štiri leta pozneje pa je bil med najzaslužnejšimi za nastanek zbirke Slovenska zemlja – Opis slovenskih pokrajin v prirodoznanskem, statistiškem, kulturnem in zgodovinskem oziru. Prvemu delu, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, sta sledila Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra leta 1897 ter čez dve leti še Beneška Slovenija, ki je sklenila trilogijo o zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja. Prvi del zbornika začenja zgodovinar Robert Devetak z orisom Rutarjevega življenja in 333 bibliografskih enot obsegajočega dela z vrhuncem v Zgodovini Tolminskega. Omenja njegov spor z družino, ker ni hotel postati duhovnik, svojo odločitev pa je utemeljil z besedami: »Jaz se moram na svoje noge postaviti, drugače ne bodem srečen. Moj duh ne more in noče mirovati, on nij ustvarjen za pokojno življenje, nego za hrepenenje, iskanje, borenje …« Med študijem v Gradcu je Simon trpel hudo pomanjkanje, potrlo ga je razočaranje v ljubezni, zato se je s še toliko večjo vnemo posvečal delu. Peter Mikša, prav tako zgodovinar, piše o pomembnem deležu Simona Rutarja pri nastanku Slovenskega planinskega društva in o njegovem sodelovanju v Planinskem vestniku. Etnologinja Karla Kofol nato poroča o prizadevanjih tolminskih muzealcev in drugih kulturnih delavcev od petdesetih let naprej za ohranjanje spomina na znamenitega rojaka z urejanjem muzejskih zbirk in organiziranjem številnih jubilejnih prireditev in publikacij. Geograf Jernej Zupančič začenja drugi dela zbornika, posvečen Beneški Sloveniji, s predstavitvijo značilnosti geografije zahodnega slovenskega roba. Ob upoštevanju skoz čas spreminjajočih se političnih in kulturnih razmer obravnava štiri vidike te robnosti: v okviru Italije, znotraj slovenskega kulturnega prostora, v okviru poselitvenega območja Slovencev v Italiji ter socialno-prostorski vidik, ki se izraža v ločevanju med mestom in podeželjem. Giorgio Banchig, predsednik Inštituta za slovensko kulturo v Špetru, razkriva, zakaj so se beneški Slovenci že v revolucionarnem letu 1848 opredelili za Italijo in 18 let pozneje na plebiscitu – proti je javno glasoval le duhovnik Valentin Bledig – to odločitev tudi formalno potrdili. Verjeli so, da jim bo kraljevina, po tem ko so bile avstrijske oblasti gluhe za vse zahteve po šolanju v lastnem jeziku, vrnila avtonomijo iz časov Beneške republike. Položaj se je še poslabšal, o čemer govori poglavje O začetkih slovenskega knjižnega ustvarjanja pri Beneških Slovencih. V njem zgodovinar Branko Marušič, najboljši poznavalec Rutarjevega dela in časa, ko so bile »še slovenske molitvene bukve po deželi redke kot bele muhe,« spravlja v red nekatere netočne navedbe o nastajanju in dejanskih objavah ter njihovih avtorjih v drugi polovici 19. stoletja. Zgodovinarka Petra Testen Koren piše o beneških diklah, služkinjah, in o dvoličnem obsojanju njihovega dela pri italijanskih družinah v časopisu Matajur. Čeprav so z zaslužkom pomagale domačim, so jim predvsem moški, tako kot bolj znanim aleksandrinkam, očitali nemoralnost in da z odhajanjem v resnici uničujejo svoje družine. Jezikoslovka Danila Zuljan Kumar v prispevku Slovenska identiteta med mladimi v Beneški Sloveniji opozarja na pomen Državne večstopenjske šole s slovensko-italijanskim dvojezičnim poukom v Špetru. Poudarja njen vpliv na širjenje rabe jezika tudi v zasebnem in verskem življenju in na preseganje trdovratnih stereotipov, da lahko mlade Benečane reši barbarstva le višja italijanska kultura. Politolog Zdravko Likar na koncu piše o razvoju odnosov med Benečijo in Posočjem po drugi vojni. Ugotavlja, da se je sodelovanje zlasti po potresu leta 1967 zelo razmahnilo, in pričakuje, da bo po zastoju zaradi protivirusnih omejitev tradicija srečevanj znova zaživela.

Mlad duhovnik grškokatoliške župnije v Metliki Ivan Skalivski, ki prihaja iz manjšega kraja na zahodu Ukrajine, blizu meje s Poljsko, vojno v svoji domovini spremlja zelo čustveno, skrbi ga za življenja članov njegove družine in za usodo ukrajinskega naroda. Poudarja, da se ta ne bo vdal, ter prosi vse Slovenke, Slovence in vse prebivalce sveta, naj molijo za mir v Ukrajini in pomagajo po svojih močeh. Duhovnik Skalivski je mašniško posvečenje prejel poleti lani v Zagrebu, od takrat v metliški grkokatoliški župniji zagotavlja duhovno oskrbo blizu 180 – tim družinam, svoje poslanstvo duhovnika opravlja še v eni manjši župniji na Hrvaškem. Mlad duhovnik grškokatoliške župnije v Metliki, po narodnosti Ukrajinec, Ivan Skalivski o vojni v svoji domovini Mlad duhovnik grškokatoliške župnije v Metliki Ivan Skalivski, ki prihaja iz manjšega kraja na zahodu Ukrajine, blizu meje s Poljsko, vojno v svoji domovini spremlja zelo čustveno, skrbi ga za življenje članov njegove družine in za usodo ukrajinskega naroda. Poudarja, da se ta ne bo vdal, ter prosi vse Slovenke, Slovence in vse prebivalce sveta, naj molijo za mir v Ukrajini in pomagajo po svojih močeh. Duhovnik Skalivski je mašniško posvečenje prejel poleti lani v Zagrebu, od takrat v metliški grkokatoliški župniji zagotavlja duhovno oskrbo skoraj 180 družinam, svoje poslanstvo duhovnika opravlja še v eni manjši župniji na Hrvaškem.

Komentator piše o strahu ljudi, da se bo začela tretja svetovna vojna. Prepričan je, da bo po koncu vojne, ko se bo začel zagon obnove in se bo trgovanje nadaljevalo po ustaljenih poteh, trpljenje ljudi in izgubljena življenja tema, ki ne bo več deležna velike pozornosti, pri čemer bodo največje žrtve begunci – kljub solidarnosti in pomoči tistih, ki so jih sprejeli. Prepričan je tudi, da oblasti nikoli ni imelo ljudstvo, pač pa posamezniki, ki v svojem interesu in za svoje koristi obvladujejo množice. Poudarja, da je svet samo eden in da ga ne smemo zapraviti po neumnosti.

V prvem delu komentarja komentator razmišlja o politični stvarnosti v Sloveniji, o levičarjih, ki nikakor ne zmorejo sprejeti dejstva, da niso na oblasti. Obenem komentatar ugotavlja, da je veliko rdečih direktorjev na vodilnih položajih v medijih, pravosodju, šolstvu, kulturi, državni upravi ... V drugem delu pa ugotavlja, da Slovenija danes doživlja popolno razkristjanevanje. Poudarja, da biti proticepilec in biti v Cerkvi ni mogoče, ker je Cerkev jasno povedala, da je cepljenje priporočeno.

Državni zbor že od devetih obravnava interpelacijo o delu in odgovornosti ministra za pravosodje Marjana Dikučiča, ki so jo vložile stranke LMŠ, SD, Levica, SAB in nepovezani poslanci. Ministru očitajo odgovornost za sago z evropskima delegiranima tožilcema, pa tudi sum utaje davkov. Dikaučič odgovarja, da si je interpelacijo pridelal zato, ker je član Janševe vlade. V strankah koalicije so ga podprli, a so se večinsko odpovedali razpravi. Kako se bo razpletlo z ministrsko usodo Dikaučiča, bodo s svojimi glasovi odločili poslanci Desusa. Kdaj bo državni zbor glasoval - nocoj ali v četrtek -, bo jasno, potem ko bodo poslanke in poslanci odločili o predlogu Levice, da se glasovanje preloži. Med poslanci Levice so namreč potrdili dve okužbi z virusom. Ostale teme oddaje: - Republiški stanovanjski sklad naj bi do leta 2025 zgradil več kot 900 javnih najemnih stanovanj. - Afganistanu ob lakoti in nasilju talibanov grozi še zlom bančnega sistema. - V Mariboru slovesno odkrili prenovljeno pročelje družinske grobnice generala Rudolfa Maistra.

Evropski komisarji in vladni ministri so ob začetku slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije danes na Brdu pri Kranju premlevali prednostne naloge predsedovanja. Med njimi so okrevanje evropskih gospodarstev po pandemiji, zeleno in digitalno preoblikovanje, širitev Unije na države Zahodnega Balkana. Govorili so tudi o vladavini prava. V Radijskem dnevniku tudi: - Slovenskemu načrtu za okrevanje in odpornost pozitivna ocena Evropske komisije - Evropski center za obvladovanje in preprečevanje bolezni v zeleno obarval celotno Slovenijo - Slovenski košarkarji v lovu na olimpijske igre preskočili tudi Poljsko, naslednja ovira Venezuela

Kratki film o zgodovini in poslanstvu evropskega povezovnja po drugi svetovni vojni, predvajan na proslavi ob dnevu državnosti, med katerim se je prepletala celotna pesem Zdravljica, je navdušil tudi pisca komentarja. Poudarja, da je bila Evropa po razdejanju druge svetovne vojne ne le razdeljena, ampak tudi svobodna samo na pol ter da na zahodu naše celine ne vedo niti ne razumejo, da sta bila njihova svoboda in blaginja v povojnih desetletjih v veliki meri kupljeni z nesvobodo druge polovice celine.

Dr. Marija Klobčar se je posebej posvetila obravnavi pomena sejemskih pevcev in viteški kulturi ter pesemski produkciji. Poudarja pomen takratne uporabe besed iz slovenskega jezika, srednjeveški družbeni kontekst in okoliščine, ki so tako na novo osvetljene. Naš prostor dobi pomembnejšo vlogo na evropski celini. Nenazadnje so v pesemskih vsebinah nastajale novice, navadno množicam posredovane teme o vojaških spopadih, turških vpadih, socialnih in o političnih spremembah, potresih, poplavah, sojenjih kriminalcem, umorih, ljubezenskih tračih, čemur bi danes rekli črna kronika in rumeni tisk. Ljudsko izročilo v potujoči pesmi je oblikovalo mesto in podeželje…

Komentatorka opisuje vzdušje na proslavi ljubljanskega župana ob občinskem prazniku. Poudarja, da je bilo na slovesnosti precej motečega, pohvali pa pieteten film o častnih občanih, ki so se v zadnjem času poslovili. Vesela je, da je nagrado dobilo tudi Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ter Vincencijeva zveza dobrote in razmišlja, da bo Ljubljana ostala na zemljevidu evropskih prestolnic, če bo župan zmogel preseči oviro delitve na meščane, ki so bolj primerni in zaželeni, ter druge, katerih beseda in misel sta samo ilustracija pri delovanju mestne oblasti.

Opozicijske stranke LMŠ, SD, Levica in SAB v danes vloženi ustavni obtožbi premierju Janezu Janši očitajo opustitev dolžnega ravnanja pri naročanju cepiv, posege v medije in tožilstvo ter neprimerno komuniciranje. Med očitki je tudi ogrožanje čiste pitne vode, kar je okoljsko ministrstvo danes znova zavrnilo. Premier Janša odgovarja, da gre po nezaupnici, medijskih umorih koalicijskih partnerjev in interpelacijah za nov poskus destabiliziranja države v obdobju epidemije. Ob vsem skupaj se postavlja vprašanje, ali ima alternativa KUL zagotovljenih dovolj glasov za uspeh projekta, torej da bi državni zbor sprejel predlog, da o usodi premierja Janše odloči ustavno sodišče. Preostale teme oddaje: - Društvo novinarjev ostro nad Janševe navedbe o medijskem rušenju vladnih epidemioloških ukrepov - Preverjanje dejstev pomembno orodje v boju proti covidnim dezinformacijam - Slovenske rokometašice bo vodil Črnogorec Dragan Adžić

V komentarju avtor piše o pomenu posta in Jezusovem zgledu v postenju. Poudarja, da post ne pomeni le post v hrani, ampak tudi post oči, post jezika, post poslušanja, post kot obvladovanje raznih grešnih nagnjenj. Ob postu je pomembna tudi molitev. Pravi post obrača vse naše duhovne moči in moči srca, vso našo notranjost proti Bogu in se ne konča z Veliko nočjo. Pomembna je odpoved lastni volji in sprejemanje Božje volje. Odločiti se in živeti post, pomeni boriti se za svobodo.

Leto 2021 je mednarodno leto sadja in zelenjave. V oddaji Za naše kmetovalce nam je kmetijski minister, Jože Podgoršek, povedal, kako kmetijsko ministrstvo podpira oba sektorja. Obiskali smo nov rastlinjak podjetja Paradajz v Veliki Polani, kjer so prvič začeli obirati paradižnik tudi pozimi. Preverili smo, kako je z neposredno prodajo kmetijskih pridelkov na dolenjskem v času omejitev zaradi koronavirusa. Ob koncu pa spomnimo, kako lastniki gozdov na območjih Natura 2000 lahko pridobijo sredstva iz Gozdnega sklada za ohranjanje biotske raznovrstnosti.

»Nevarnost hitrega širjenja novega koronavirusa smo podcenjevali,« pravi prof. dr. Andrej Trampuž, ki v največji evropski bolnišnici – berlinski Charite – vodi oddelek za okužbe. Poudarja, da je karantena v tem trenutku najbolj učinkovit ukrep za omejitev epidemije. Dr. Trampuž je že govoril z nekaterimi izmed tistih, ki so jih nemške oblasti pred dnevi evakuirale iz Vuhana na Kitajskem in so zdaj v izolaciji. Podrobneje v Ultrazvoku, ki ga je pripravil Iztok Konc. Foto: JohnsHopkins CSSE, 5.2.2020/ WHO, CDC, ECDC, NHC, DXY

Pred petimi leti je na plakatno mestno sceno prišel Plaktivat. Plaktivat je plakat, a ne kar kakršen koli. Gre namreč za plakat, ki s svojo vsebino in podobo mimoidoče opozarja na težave v družbi, nam kritično nastavlja ogledalo ali pa nas le opominja na aktualne stvari. Plaktivat je jeseni 2014 zagnala družba TAM-TAM z namenom, da bi najstarejši medij, mestni plakat, izkoristili za opozarjanje na težave, ki pestijo našo družbo. V petih letih so opozorili na 12 različnih tem, kot so nasilje nad mladostniki, telesna nedejavnost, bralna kultura, kriza medijev. Med temami je bila tudi spletna odvisnost, na katero je opozarjal plakat z napisom “Anita. Izgubila hčerko pri devetih letih. Sina pri osmih. Odvisnost od telefona in računalnika vam jemlje otroke.” Perečih tem, ki bi jih plakati lahko poudarjali, pa je bilo v petih letih veliko več kot le tistih, ki so jih uvrstili na plakat. Ustanovitelj in vodja projekta je Tomaž Drozg.

Spoštovani, Marjan Dora je v jubilejni, stoti oddaji Dora – nedeljski pogovori gostil predsednika Evropske nogometne zveze (UEFA) Aleksandra Čeferina. Veliki nogometni navdušenec je v svoji strasti našel službo. Na čelo Evropske nogometne zveze se je povzpel jeseni 2016, februarja letos pa je brez težav dobil soglasno zaupanje za poln, štiriletni mandat. Kot se spominja, se je vse začelo, ko so do njega pristopili Skandinavci in mu dejali, da si ga želijo videti v vlogi predsednika. Med njegovimi prvimi ukrepi je bila omejitev števila mandatov, s čimer je med starejšimi funkcionarji poskrbel za dvignjene obrvi. "Še mandat, pa neham. Še enega, pa neham. Na koncu je bil gospod star 90 let," se šali nekdanji odvetnik. Predsedniku Uefe se je z zasedbo položaja seveda močno spremenilo tudi družinsko življenje. Poudarja pa, da mu družina in dom nudita ta hip nudita ključen stik s tlemi: »Ko ob četrtkih pridem domov, spustim ven psa, počakam, da opravi svojo potrebo, in si rečem: Pa saj sem čisto normalen človek. To je dobro. Po vsem tem, kar se ti dogaja, je dobro priti domov, k svoji družini in v svojo državo.« Kaj zanimivega je Čeferin še povedal, na primer o slovenskem sodstvu, Radenku Mijatoviću in Damirju Skomini, pa izveste, če prisluhnete podcastu.

Marjetka Kulovec je prva gluha doktorica znanosti pri nas. Lani decembra je zagovarjala svojo doktorsko disertacijo z naslovom Analiza strategij tolmačenja znakovnega jezika v Sloveniji in njihovega vpliva na razumevanje. Zaposlena je na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana. Kot profesorica defektologije za osebe z motnjami sluha že 25 let poučuje gluhe otroke. Poudarja pomen znanja slovenskega znakovnega jezika za gluhe otroke, saj po njenih izkušnjah tako najhitreje napredujejo na vseh področjih življenja. Kakšno je bilo njeno otroštvo, kako se je učila slovenskega jezika in kako je premagovala ovire v svojem izobraževanju ter kakšno je življenje gluhih – o tem bo Marjetka Kulovec pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. V goste jo je povabila Petra Medved. Njen govor bo tolmačila tolmačka za slovenski znakovni jezik Tinkara Jerina. Na Prvem programu Radia Slovenija smo zagotovili, da lahko oddajo Med štirimi stenami v video posnetku spremljajo tudi gluhi v slovenskem znakovnem jeziku.

Znanje nas lahko reši iz težav in nam prinese lepšo prihodnost. Nekoč smo napovedovali, da bo Slovenija dežela znanja, ki ga bomo prodajali na tuje, žal pa danes izvažamo predvsem »živo znanje«- mlade diplomante, pravi doktor Miha Kos. Poudarja, da nas ne sme biti strah poskusiti novih stvari in da se ne smemo bati porazov. Pogum in želja po raziskovanju sta podstat Hiše eksperimentov, kjer se znanost, učenje, umetnost in humor prepletajo v celoto. Z doktorjem Miho Kosom se bomo pogovarjali o promociji znanosti in trajnostnega učenja, o vzpodbujanju pozitivnega načina mišljenja ter iskali odgovor na vprašanje, koliko korakov nas še loči od družbe radovednih in odprtih ljudi?