Podcasts about slednji

Tudi minula noč ni minila brez obsežnih napadov med Iranom in Izraelom. Slednji se je osredotočil predvsem na energetske objekte in med drugim zadel pomembno teheransko skladišče nafte Šaran, islamska republika pa je v Izraelu z raketami dosegla največja mesta. Poročajo o sedmih ubitih ljudeh in več kot 100 ranjenih. Obe strani napovedujeta stopnjevanje silovitosti. Teheran sporoča, da je pripravljen na dolgotrajne boje, Izrael pa, da pred napadi ne bo varen niti iranski vrhovni voditelj ajatola Hamenej. Drugi poudarki oddaje: V Minessoti atentat na demokratsko predstavnico in njenega moža. Ukrajina poroča o napredovanju svojih sil v regiji Sumi. Ob svetovnem dnevu boja proti nasilju nad starejšimi izpostavljeno nasilje nad starejšimi moškimi.

Rojaki na Švedskem so tudi letos za binkošti poromali k sveti Brigiti Švedski, z njimi je bil tudi celjski škof Maksimilijan Matjaž. Slednji je z nami delil svoje vtise, ob njem je bil tudi slovenski župnik na Švedskem Zvone Podvinski. Nato smo (od 18:42 naprej) pogledali tudi k prireditvi Dobrodošli doma 2025. Dodali smo še nekaj drugih aktualnih novic.

Na nekaterih naših vrtovih že lepo cvetijo bezgovi grmi. Cvetove lahko posušimo in jih uporabimo pri pripravi čajev, koristne so tudi bezgove jagode. Iz cvetov pa osvežilne pijače pripravljamo tudi v tem spomladanskem času - šabeso ali pa sirup. Slednji je bolj trajen in ga redčimo z vodo. Potrebujemo 30-35 cvetov, peclje jim odrežemo ter po potrebi očistimo. 3 litre vode prevremo in ohladimo. V to namočimo cvetove. Dodamo tudi 1-3 limone in to stoji na hladnem, pokrito s prtičem vsaj 24 ur. Nato prevremo in ohladimo 1 liter sladkane vode (1 kg sladkorja). Dodamo še citronko (20-25 g). V to dolijemo odcejeno tekočino od bezgovih cvetov. Premešamo in nalijemo v plastenke ali steklenice in postavimo v hladilnik (če imamo prostor, lahko tudi v zamrzovalnik). Šabesa bo dobra, dokler tekočina ne bo zavrela. Če pa želimo pripraviti sirup, dodamo še več sladkorja, ki ga karameliziramo, zalijemo z vodo in pripravljamo po istem postopku.

Dobro jutro, dragi poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. To, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo. Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed njih pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, zakaj ne bi bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le zakaj naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel. Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen brez nje. Nesrečni kralj pa si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero izmed devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti. Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča popolna zadovoljitev in odsotnost vsakršne želje. Ljudje srečo razumejo različno, glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na življenje in občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne morejo vplivati. Zato vam to jutro želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17).

V kakšnih drugi temi bi ta naslov požel kakšno nestrinjanje ali dva. A pri kolesarstvu vemo o čem govorimo. O tem, da Slovenci že tretje leto zapored korakamo iz Barcelone s pokalom Dirke po Kataloniji. No, natančneje korakata Tadej Pogačar in Primož Roglič. Slednji že drugič. Kaj vse se je dogajalo v tem dirkaško bogatem tednu? Prisluhni!Disko grupo poganja ⁠Nduranz⁠

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Poezija pesnice in urednice portala Pesem.si Ane Porenta je v zbirki zaTišje blizu prav tistemu, s čimer je poimenovala knjigo: zatišju in tišini. Skozi pesmi se lahko sprehajamo po drobnih spominskih motivih, reminiscencah na otroštvo in pretekle trenutke. Vse manj so otipljivi, a vedno bolj živi v spominu. Ena ključnih tem je vračanje v različne lege otroštva, v zidove doma oziroma domačije. A to ni seganje v tradicionalne okove, temveč preseganje dopuščene svobode. Kako ne lomiti in si preprosto vzeti, lahko preprosto, verz za verzom, najdemo med branjem. A hkrati obstaja zanka – subjektka oziroma kaj okoli nje na trenutke mirno razpada in se spet vrača in sestavi nazaj. Fizičnimi premiki vedno najdejo kaj novega in prav aktivnosti – na primer pospravljanje ali hoja – pesmim dajejo živost. Ta večna telesna prisotnost in čuječnost pa ves čas silita k premisleku o tu in zdaj. Kako zelo pomembno je najti vsak detajl in ga vtkati v pesem, najsi bodo to spomini na otroštvo subjektke ali njenih otrok, družine ali psa. Slednji je pomembno gonilo in je eden izmed presežkov v zbirki. Motivika psa je povezana z njegovim življenjem, radostjo in umiranjem, a tudi slednje ne izniči njegovega mesta v prostoru; še vedno ga je treba prestopiti. Subtilnost teh pesmi je močna, prav tako izraznost. Sobivanje s človekovim najboljšim prijateljem je zavezniško in kaže, kako pomemben člen je v skupnosti. Zanimivo mesto imajo še motivi drugih živali, najbolj presenetljivo je sobivanje z muho: »Postajam nevretenčar z drgetajočim / zvokom, ki dviguje prah s tal. / Muha pa je vse tišja, / kot sprijaznjena z nočjo.« Vse pa se veže na minljivost, kakor koli in o čemer koli spregovorijo pesmi. V presunljivi zbirki Deklice je Ana Porenta pomembno mesto dajala ženskam, v zbirki zaTišje pa se večkrat postavi nazaj in se umika svetu. Kot da bi se kot ustvarjalka na podeželju, kot mama v sindromu praznega gnezda in kot človek na samotnem pohajkovanju čutila nepomembno. Ta tihi upor proti vrvežu življenja in antropocentrizmu veje iz večine pesmi. Verz »Ni dovolj biti človek« s tem preseže idejo pesniškega jaza. Čeprav je ta vpet v odnose, odhode, opazovanje in pomoč, je tukaj in zdaj še veliko drugega. To je obče gledano narava, ki jo opazovalka v njej opazuje in občuduje. Najbolj skozi prizmo razvijanja podobe, v njej pa je najti še več pesniških tropov. Domiselnih, dobro izpeljanih in dodelanih. Posebnost je v rabi velikih črk sredi besede, posebej če so ob njih predpone. Tak je že naslov, torej zaTišje, pa praBit, dvoGovor. To lahko povežem z verzoma: »Orjaške črke so se mi zarile / v čelni reženj.« Jezik Ane Porenta je gibek in izbran. Humorja je manj kot v njenih prejšnjih pesniških delih in prvič pesmim ni namenila naslova. Opaziti pa je veliko grenkobe, zlasti v zaključkih. Ti včasih odgovarjajo celotni pesmi, kot na primer »Moja mama ima hribček na dlani«. Pesmi Ane Porenta v zbirki ZaTišje se zanimivo ukvarjajo s stapljanjem sveta in z negacijo subjektke same. Veliko je zrelih premišljevanj o medgeneracijskem prenašanju bolečine, sprejemanju drugačnih pogledov in kritičnosti o tempu sodobnega življenja. A glavni umik ostaja pisanje, ki je nenehen proces: »Ošiliti moram pisavo, / vrstice zarobiti, / jih izostriti, obtrgati.« Zbirke ponuja veliko možnosti za poglobljeno razmišljanje o vsakem delčku. Ničesar ni dobro prezreti, saj ima vse lahko svoj smisel.

»Pot, ki presega meje in povezuje ljudi« je podnaslov Goriškega camina. Gre za novo, 82 kilometrov dolgo romarsko pot od Ogleja do Svete Gore, ki je označena s simbolom Salomonovega vozla in GPX-sledmi. Goriški camino je razdeljen na štiri etape, lahko pa se ga prehodi tudi v treh, petih ali več dneh. Italijanski del poti je zasnoval Andrea Bellavite, teolog, pisatelj in popotnik, slovenski del pa novinar in popotnik Nace Novak. Slednji je že pred dobrima dvema desetletjema prehodil skoraj 800 km dolg Španski camino, leta 2002 je izdal tudi knjigo z naslovom Camino. Pred tremi leti je izšla njegova druga knjiga Po nebeški poti - Peš od Ogleja do Svetih Višarij. Del druge etape Goriškega camina je z Nacetom Novakom prehodila Mateja Grebenjak.

Morsko ihtiologijo je v slovenskem govornem območju utemeljil mednarodno priznani biolog Miroslav Zei (1914-2006), sodobno »piko na i« pa sta ji s še svežo izdajo knjige »Osnove morske ihtiologije« postavila raziskovalca z Morske biološke postaje Piran v sklopu Nacionalnega inštituta za biologijo, prof.dr. Lovrenc Lipej in dr. Domen Trkov. Slednji je v stavbi raziskovalne postaje v naš mikrofon povzel temeljne prvine razumevanja ekologije morskega življa, predvsem rib kot njegovih najbolj izrazitih predstavnikov, o katerih navsezadnje govori samo delo, namenjeno tistim, ki hočejo na strokoven način spoznavati svet morskih rib. FOTO: Pisana ustnača pavlinka (Symphodus ocellatus) plava nad spužvo VIR: Lovrenc Lipej, MBPP NIB

Število kibernetskih napadov skokovito narašča, najbolj nedavno je obsežni napad doživela Univerza v Mariboru. Jasno se kaže, kako vse bolj sofisticirani postajajo ti napadi in da je lahko tako rekoč vsakdo tarča kibernetskih napadalcev. Slednji so tudi vse bolj organizirani in specializirani. Večja kibernetska odpornost tako postaja nujna za normalno funkcioniranje številnih sistemov v sodobnih družbah. Boljšo podlago za večjo informacijsko varnost naj bi ponudil prenovljeni Zakon o informacijski varnosti, ki bo širokemu krogu deležnikov prinesel tudi nove obveznosti. Gre za prenos evropske direktive o ukrepih za visoko skupno raven kibernetske varnosti v slovensko zakonodajo. Aktualnim trendom na področju informacijske varnosti in zakonskim spremembam se bomo posvetili v Studiu v 17h, v katerem sodelujejo: - dr. Uroš Svete, direktor Urada za informacijo varnost:; - Tadej Hren z Nacionalnega centra za odzivanje na omrežne incidente SI-CERT; - Boštjan Vrečko, koordinator za informacijsko varnost in neprekinjeno poslovanje v Telekomu Slovenije; - Grega Prešeren, etični heker in tehnični vodja v podjetju Carbonsec Gre za reprizo oddaje.

Dobro jutro, drage poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. Dejstvo, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo. Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed zdravnikov pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, čemu bi ne bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le čemu naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce na sebi. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel. Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen celo brez nje. Nesrečni kralj si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero od devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti. Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Ljudje srečo razumemo različno glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na naše življenje in na naš občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne moremo vplivati. Zato vam v tem jutru želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17).

Piše Silvija Žnidar, bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman Osnovni pomenski, sporočilni in motivni graditelj pesniške zbirke Lucije Stupica Magnolija. Njena zgodba je akt spomina, je zapisovanje lastne, subjektivne naracije iz drobcev preteklega, v oseben spomin zapisanega časa, je lirično preigravanje modusov in spominjanja, polemiziranje njegove zanesljivosti in fiksnosti: spomin se kaže kot kompleksen, večsmeren, brezdanji tok, v katerega subjektinja posega med drugim zaradi osmišljanja sedanjosti s pomočjo podob in dogodkov preteklosti. Nanj se zanaša, ko celi rane časa; je v dialogu z njim, ko sestavlja slike pokojnih, odsotnih oseb, ali preposto, ko v reki časa in njegovega dogodja išče in izpisuje poezijo, poetično govorico preteklosti. A če ta uvodni zapis morda daje pretežno priokus nostalgije, preproste utehe in iskanja vitalnega ravnovesja, kaže zbirka po drugi strani tudi varljive, nokturne, negotove plati spomina. Če ponazorim z avtoričinim verzom: »S poezijo se približam spominu, ki že hip zatem, / kot Evridika, za vedno izgine.« Za izbiro besede »zgodba« v naslovu teh pesmi v prozi nikakor ne bi mogli reči, da je naključna: niz pesmi v zbirki tvori svojevrstno pesniško naracijo, četudi bi lahko govorili o precej bolj fragmentarnem, asociativnem, »razpuščenem«, prosto tekočem dramaturškem loku, kar bi sicer lahko pripisali sami naravi in funkcioniranju spomina. Gre za premišljeno poetično zgradbo neke osebne zgodbe, zaradi česar se tudi izbira prozno-pesniške forme načeloma zdi smiselna. Na prvi pogled zbirka, tako oblikovno kot vsebinsko, deluje dvodelno, deluje, kot da jo na dva dela ločujeta dve za simboliko in motiviko pomenljivi slovarski definiciji; prvi del nekako daje vtis subjektinjinega vračanja v preteklost, aktivno iskanje spominov na otroštvo in konkretnega prednika, zaradi česar se nam zdi, da smo skozi spomine in refleksije bolj zasidrani v preteklem, drugi del pa deluje kot s tesnobo zaznamovana, s sedimenti bolečine prepredena sedanjost, v katero spomini hote ali nehote »vdirajo« in imajo pri spoprijemanju z njo bolj zapleteno vlogo. Vendar je ta dvojna delitev bolj »navidezna«, saj so prehodi med pesniškimi naracijami precej zrahljani, odnosi med sedaj in včasih, med (spominjanim) jazom in drugimi, bolj elaborirani, kot se je zdelo na začetku. Tudi nekakšna naivnost spominjanja, izklicevanja otroštva, v katero nas avtorica morda »zavede« v štartu Magnolije, se izkaže za iluzorno. Skozi zbirko se spomini sicer dajejo kot morebitna identitetna zaslomba, kot čudežen prostor s svojimi svetlinami, a se hkrati kažejo tudi kot varljive konstrukcije, kot imaginacije, kot slike, na katere vsakič gledamo drugače, ki jim lahko vsakič pripisujemo drug pomen, dodamo pomensko nianso in ki se nam vedno izmuznejo, ne glede na to, kako jih skušamo zasidrati: »Spraviti se moram s tem, s to večno izgubo. / Nezmožnostjo, da bi se zakoreninila v / pesem, spomin«, pravi glas iz pesmi. Stupica pri tem povedno naslika nekdanje podobe, skicira zgodbe iz preteklosti, jih oriše z ravno dovolj informacijami; a vhodi v preteklost lahko, kot povedo pesničine drobne refleksije in pomisleki, hitro vodijo v druge zgodbe, ali pa napotujejo na nestabilnost, relativnost imaginirane preteklosti, in s tem na krhkost naših identitet, takšnih in drugačnih prostorij. Celotno bivanje – zakaj sploh si kar, si, na kakšen način si to, kar si, kako te sooblikuje bivanje drugih – je fluidna, fleksibilna enigma, težko ulovljiva; kot ptica, ki je eden izmed vodilnih, pomenljivih simbolov v zbirki. Vprašanja, premisleki glede samega obstoja, njegove teže in smisla se postopoma »pomnožijo«, ko prehajamo v drugo polovico zbirke, ki postaja bolj kontemplativna, čeravno še vedno v upodabljanju precej »slikarska«, polna čutnih skic, ki jih predirajo drobne, pretehtane misli, emocije. Srčiko refleksivne osi poem dobro zaobjamejo verzi »Vedeti kaj o krajih in ljudeh, čemu / to koristi? Slednji se selijo, izginjajo, / tisti, ki ostajajo, pa v naših spominih / zaledenijo v sliko.« Tudi razporeditev pesmi tukaj postaja bolj raztresena, razvejena, kot da se tematike in motivi menjujejo naključno, po zelo prosti asociativni logiki – kar ni nujno slaba, nepremišljena poteza, lahko jo beremo kot formalni komentar na »odraslo«, zbegano življenje, ki ga tu in tam zajame tesnoba, kdaj pa tudi svetloba. Zdi se tudi, da želi pesniška subjektinja v svojo zgodbo zajeti tudi čim več univerzalnih tem; od pomena rojstva, ki popolnoma spremeni tkanino življenja, do teže in izročil, ki jih sami prenašamo potomcem oziroma zanamcem, konec koncev do pomena same poezije za posameznike in življenje, kaj poezija v sami srčiki je. Zdi se tudi, da je z nizanjem pesmi občutek melanholije, bremena bivanja, nekoliko močnejši, čeprav je prisoten že v sami zasnovi zbirke, a pesnica ima občutek za stopnjevanje razpoloženjskega kolorita. Vendar pa ne gre za neko zapadanje zankam življenjskega pesimizma: da, morda naša domišljija z izstopom iz otroštva izdihuje in tako v resnici zares umiramo, morda nas okoliščine in ljudje brazgotinijo, morda vselej iščemo svoj jezik in prostor v negotovem, izmuzljivem, neulovljivem svetu, a Magnolija dopušča vselej opcijo svetilnika, možnost svetlih sledov. Ne nazadnje je osrednji, naslovni simbol zbirke navdan z upanjem: vselej lahko zraste in se razcveti nova magnolija. V Magnoliji. Njeni zgodbi se Lucija Stupica predstavi z nekoliko drugačno pisavo, kot smo je pri njej vajeni. Zdi se, da je forma pesmi v prozi nekoliko »obrzdala«, umirila njen tonus, večslojnost imaginacije, manj je poudarka na »umetelnosti« jezika in več na nekakšnem refleksivnem, fokusiranem slikanju. Gotovo bi zbirka prenesla več jezikovnega preigravanja, več tenzij in digresij, a tudi v tej obliki, v tej zastavljenosti povsem funkcionira znotraj svojih okvirov ter posrka bralstvo v poetičen dialog z različnimi pojavi časa, individuuma in prostora, v razkrivanje enigmatičnih zemljevidov obstoja. »To / je vse. Ta skrivni glas bivanja«, če zaključim z besedami pesnice.

Ta konec tedna je v znamenju prireditev tradicionalnega srečanja Slovencev iz domovine, zamejstva in izseljenstva Dobrodošli doma. Včeraj zvečer je bila v Konservatoriju za glasbo v Ljubljani opereta Kakor stari naredi, je zmerom prav. Danes je sledil vodeni ogled NUK-a. Osrednji del programa je bo potekal jutri v Celju na Krekovem trgu in v Celjskem domu. Na sporedu bodo predstavitve knjig, ogled kratkega filma in odprtje dveh zanimivih razstav. Poskrbljeno bo tudi za otroke. Na osrednjem odru bodo nastopile pevske in folklorne skupine naših rojakinj in rojakov, ki živijo in ustvarjajo v Nemčiji, na Hrvaškem, v Srbiji, v Bosni in Hercegovini, Makedoniji in Argentini. Prireditve Dobrodošli doma se bodo zaključile v nedeljo, 7. julija, s 30. Taborom Slovencev po svetu, ki ga pripravlja Izseljensko društvo Slovenija v svetu. Slednji pa že to nedeljo zvečer na igrišču župnije v Šentjakobu ob Savi pripravlja Slavnostni večer ob zvokih in plesih Slovenije in Latinske Amerike. Nastopili bodo: Folklorno društvo Rakek, Marko Jerman iz Argentine, Plesni ansambel Daniele Hočevar iz Venezuele in Glasbena skupina Ostanki iz Argentine.

Najštevilčnejšo slovensko skupnost v Nemčiji v deželi Baden-Württemberg je včeraj obiskal podpredsednik vlade in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. Srečal se je s predstavniki slovenskih društev ter učitelji dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture. Slednji opažajo velik interes za učenje. V nadaljevanju se je minister sestal še z državnim sekretarjem za evropske zadeve dežele Baden-Württemberg, županom Stuttgarta in tamkajšnjim častnim konzulom naše države - o drugih srečanjih na uradu ne poročajo, popoldne pa je v navijal za naše nogometaše na evropskem prvenstvu. Nemčijo bodo v naslednjih dneh obiskali še predsednica republike, premier in zunanja ministrica. Vsi trije si bodo v sredo v Münchnu ogledali tekmo s Srbijo.

Vlada naj še poglobi gospodarsko sodelovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu ter si prizadeva za krepitev skupnega gospodarskega prostora. To je bil sklep včerajšnje seje komisije državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki je bila posvečena gospodarskemu sodelovanju s slovenskimi skupnostmi v tujini. Štefan Bogdan Barenboim Šalej iz Brazilije je govoril v imenu Slovenske poslovne globalne povezave, Felix Weieser iz Avstrije pa o delu Zamejske gospodarske koordinacije. Dosežke na področju gospodarskega sodelovanja z rojaki sta predstavila državna sekretarka v uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar ter minister za gospodarstvo Matjaž Han. Slednji je med drugim napovedal prvo poslovno konferenco Zamejske gospodarske koordinacije, ki bo jeseni na Hrvaškem, še ta teden pa bo objavljen prvi javni razpis za sofinanciranje stroškov dela v zamejskih organizacijah.

Pretekli teden so v prostorih Inštituta Jožef Stefan na Brinju blizu Domžal pri Ljubljani, kjer že od leta 1966 deluje eksperimentalni jedrski reaktor Triga, slovesno prerezali trak nove naprave KATANA. Gre za poimenovanje po ikoničnem japonskem meču, ki označuje dejansko in simbolno lastnost te nove "zanke za aktivacijo vode", ki "reže meje med fisijo in fuzijo", torej med zlivanjem težjih jeder v lažja (fisija v jedrski elektrarni npr.) in fuzijo, procesom zlivanja lažjih jeder v težja - kar se že milijarde let dogaja na "našem" Soncu, središču domače galaksije. Gre za dolgoletno sodelovanje IJS v projektu fuzijskega reaktorja ITER, ki ga gradijo v južni Franciji. Takšne reaktorje imenujejo TOKAMAK, in jih hladijo z vodo. Ko ta pride v stik z visokoenergijskimi nevtroni iz plazme reaktorja, se slednji absorbirajo v jedrih atomov kisika, kar ustvari radioaktivno obliko dušika. Slednji je radioaktiven, in v slabi minuti razpade, ob tem pa sprosti žarke gama visokih energij. To kratkotrajno sevanje je velik izziv za vodni hladilni sistem. Zato v okviru konzorcija EUROFUSION razvijajo orodja za simulacijo in izračun ravni sevanja okoli tako aktivirane vode. KATANA je torej zaprta zanka za aktivacijo vode, ki služi kot stabilen vir nevtronov in žarkov gama visokih energij. Takšnih eksperimentalnih naprav doslej še ni bilo, KATANO pa je v celoti v zadnjih treh letih izdelala ekipa, ki jo je koordiniral in vodil prof.dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko - F8. Po slovesnem dejanskem zagonu Katane – kjer sta bila navzoča tudi programski direktor EUROFUSION prof.dr. Ambrogio Fasoli in dr. Xavier Litaudon, vodja evropskih raziskav za obratovanje fuzijskega reaktorja ITER – je Luka Snoj opisal vlogo te naprave v razvoju tehnologij za bodoči fuzijski reaktor ITER v južni Franciji. FOTO: Tik pred rezanjem traku ob napravi KATANA stojijo, z leve, v beli halji Luka Snoj, v modrih haljah pa proti desni, A. Fasoli in X. Litaudon VIR: Goran Tenze, Program Ars

Piše Matjaž Zorec, bere Igor Velše. Spinoza v Etiki mimogrede izpostavi, da ne vemo, kaj zmore telo. Na široko razpravljamo o zmožnostih ali kar čudežu naših zavesti, neštetih duhovnih razsežnostih, protislovjih naših hotenj, dobrem, zlu, upu in strahu, ob vsem tem pa so nam skoraj povsem neznane, na videz banalne, marsikdo bi rekel tudi vulgarne razsežnosti naših teles. Znanstveni obrat v medicini in politični v nadzoru ter njun eksponentni razvoj, ki se razvija še danes, so odpravili marsikateri nesporazum in proizvedli nova polja vednosti, a zdi se, da nevednost o naših telesih ni nič manjša. Nešteta strokovna in kvazistrokovna napotila za zdrav način življenja od nutricistike do gibalnih vadb so, na primer, pogosto protislovni. Ne nazadnje marsikateri učbenik biologije navaja napačne fiziološke podatke o ženskih genitalijah … Poezija v novi pesniški zbirki Monike Vrečar Telo in sin (greh) je najbrž ena najboljših ubeseditev tega, česa je zmožno telo. Tega seveda ne izraža totalno, na enciklopedijski ali razlagalni način, temveč v specifičnem mediju sodobnega pesnjenja. Torej z bolj ali manj kontingentnim prerezom teh ali onih subjektovih posebnih načinov bivanja. Ti so številni in različni; sedanji odnosi, seksualnost, materinstvo, prevpraševanje preteklosti, filozofiranje o moralnih konceptih in tako naprej. V nasprotju z današnjo pretežno poetično umirjenostjo in pesniško zadržanostjo so verzi v knjigi Telo in sin (greh) šalamunovsko radikalni, polni prekipevanja, črkovnih in zlogovnih lomov, besnih poudarkov, odpiljenih, epileptičnih asociacij. Prav asociacije, ki so občasno videti, kot da butnejo od kar nekod, utelešajo horizont telesnosti. Absolutna nepričakovanost, izražena na povsem naključen, presenetljiv način, je kazalnik, simptom neslutenih telesnih zmožnosti. Oziroma – v poeziji Monike Vrečar – vsaj slutenih, če že ne védenih zmožnosti. Poleg verzov tvorijo knjigo še zapisi v pisemsko-dnevniški obliki in recimo temu, etični priročnik, navodila za boljše življenje. Slednja so že od nekdaj ena od glavnih filozofskih zvrsti, danes pa so zelo razširjeni kot literatura za samopomoč, najbrž najplitvejša zvrst literature. Morda prav zaradi tega avtoričina verzija deluje toliko globlje, saj zelo adekvatno pretresa nekatere temeljne koncepte krščanstva, današnjih toksičnih psihologij in političnih dogmatizmov. Takšni zapisi bi morda pri komu lahko vzbudili času primeren cinizem, a prav njihova resnost, nezamorjenost in lucidnost jim dajejo nenavadno kredibilnost. Vse to se morda zdi v protislovju z našo izhodiščno tezo, da gre namreč v knjigi za poezijo telesa. Protislovje pa je le navidezno. Je produkt neadekvatne zdrave pameti. Druga stvar, s katero nam lahko Spinoza pomaga razsvetliti zbirko Monike Vrečar, je ekvivalenca med telesom in duhom. Duh ni nesmrten, transcendenten medij, ki je kot kakšna kumarica vložen v naše bedno telo, temveč sta telo in duh neločljivo povezana. Duh si lahko le kot telo in telo si lahko le kot duh. Tako ne le, da ne vemo, kaj zmore telo; tudi zmožnosti duha so vse prej kot povsem jasne. In ta ekvivalenca kipi iz vse knjige. Ko avtorica pesni o telesu in njegovi pezi, neštetih gravžih in neslutenih lepotah, je prav v tem najduhovnejša. In nasprotno, ko secira koncepte nestrpnosti, jeze, sramu, strasti in tako naprej do morale, vzpostavlja najbolj telesne parametre. Njeno telo ima težo. Njen duh je teža njenega telesa. Slednjič pa bi izpostavili še širše obzorje pesmi. Pesnjenje Monike Vrečar vsebuje tudi redko videno oziroma brano totaliteto vseh stvari; vsak moment je sestavljen iz neštetih povezanih kontingenc preteklega in prihodnjega – subjekt je le, kolikor se na njem odtiskujejo drugi, drugi so subjekt, kolikor se na njih odtiskuje sam. To niso le drugi ljudje, temveč tudi živali, krave, drevesa, blato, vesolje. “(Verjamem v Boga, / Kolikor je Bog v drugih. / V moji svobodi pri proizvajanju odnosa / Z drugim, / Ki pri tem postane moj enaki.)” To nedogmatsko verovanje, skladno z vsem povedanim, ne vsebuje več nobene transcendence. Vse, kar je, je tu, med nami, z nami, v nas, poleg nas, brez nas; onstran tega ne obstaja nič. Za to imamo v zgodovini mišljenja tudi izraz – spinozizem. Ta je bil dolgo sinonim za ateizem, nevarno brezboštvo, ki so se ga bali tudi najradikalnejši razsvetljenci. Njegova današnja verzija, kot veje iz poezije Monike Vrečar – recimo mu spinozizem z njenimi karakteristikami –, pa je morda prav nasprotje zgodovinskega odpora: možnost za razsvetljenje sredi vse večjega, mračnjaškega praznoverja.

V Beneški palači v Naborjetu bodo v nedeljo popoldne odprli fotografsko razstavo o Tromeji umetnika Davideja Degana. Slednji je tudi avtor knjige Sclavanie, ki preko slik, pričevanj in esejev pripoveduje o pokrajini, kulturi in življenju v beneških vaseh. Knjiga je pred tremi leti izšla v italijanščini, slovenščini, furlanščini in angleščini in obravnava zgodovino, spremembe, vojne, potres in izseljevanje na območju ob meji. Slednje zaznamujeta dve tradiciji, slovansko-poganska in krščanska, ki še sobivata. V zadnjih mesecih se je Degano lotil fotografiranja v vaseh Rezije in Kanalske doline. Prav zaradi tega bodo fotografsko razstavo odprli prav v Beneški palači, ki velja za kulturno referenčno točko v okviru Skupnosti gorskega območja Železna in Kanalska dolina. Razstavo organizira Združenje don Mario Cernet v sodelovanju z Združenjem don Eugenio Blanchini, kulturnim društvom Rozajanski dum in Svetom slovenskih organizacij.

Slovenski duhovniki, ki delujejo v evropskih državah, so na rednem letnem srečanju, ki je potekalo v Armstorfu v Nemčiji, govorili o pastoralnih razmerah v posameznih državah, gospodarskem stanju, izzivih, ki čakajo duhovnike in laike po posameznih misijah. V zadnjih letih ob rojakih, ki so izseljenci že več let, k slovenskim mašam in na različna srečanja, praznovanja in druge dogodke še posebej v Londonu, Bruslju, v Švici, prihaja vse več mladih. Sestanek je vodil predsednik Zveze izseljeniških duhovnikov v Evropi Izidor Pečovnik Dori, dva dneva je bil z njimi tudi škof Anton Jamnik, ki je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za pastoralo Slovencev po svetu. Slednji je sporočil, da veliko upanje za slovenske izseljenske župnije v Evropi predstavljajo laiki, ki se zelo dejavno vključujejo, kar še posebej bogati pastoralno življenje in krepi pristnost občestvenih odnosov.Škof Jamnik se je duhovnikom zahvalil za njihovo požrtvovalno delo, saj morajo prevoziti tudi po več tisoč kilometrov na mesec, da obiščejo različne skupnosti po posameznih državah. Osebna bližina rojakom, delitev zakramentov, obhajanje svete maše, so darovi, ki jih v Jezusovem imenu prinašajo ljudem. Škof je duhovnike in vse rojake povabil, naj bodo v Evropi, ki se nahaja v zahtevni geopolitični situaciji, priče upanja in veselja do življenja. Naš dom je Slovenija in tudi Evropa, zato smo odgovorni, da vsakdo prispeva svoj delež pri uresničevanju »evropskega projekta«, ki raste iz temeljnih krščanskih vrednot.

Števec smrti v Gazi zdaj poganjajo tudi smrti izstradanih ljudi, prve žrtve lakote pa so najšibkejši, torej otroci. Evropska unija predstavila svojo prvo strategijo obrambne industrije, medtem ko francoski predsednik Macron napoveduje čas v katerem bo nujen pogum, češ da je Rusija postala nezaustavljiva. Tako imenovani super torek je v Združenih državah Amerike utrdil položaja zdajšnjega predsednika Joea Bidna na demokratski in nekdanjega predsednika Donalda Trumpa na republikanski strani. Slednji se predstavlja kot edini rešitelj sveta pred tretjo svetovno vojno. Ob današnjem dnevu je avtorica tokratnih Labirintov sveta zaokrožila z ženskimi glasovi.

Peter Paco Wrolich, koroški Slovenec, je bil profesionalni kolesar, sodeloval je tudi na tritedenskih dirkah po Franciji in Italiji, nastopal je na olimpijskih igrah leta 1996 in 2000. Kolesarstvu je ostal zavezan tudi po koncu kariere, kot predsednik koroške kolesarske zveze in trener kolesarskega kluba KAC. Po očetovih stopinjah gresta tudi sinova Santiago in Manolo. Slednji je član avstrijske kolesarske reprezentance in bo prihodnji mesec nastopil na svetovnem prvenstvu v Glasgowu. Paco Wrolich spremlja kolesarske dirke, tudi po Franciji, ki ima sloves najprestižnejše na svetu. Takoj po dirki na čas je napovedal, da Tadej Pogačar ne bo mogel premagati Jonasa Vingegaarda. Imeti drugega na Dirki po Franciji je vrhunski rezultat, pravi. Da sta kar dva slovenska kolesarja v svetovnem vrhu, pripisuje kolesarski tradiciji, prepričan pa je, da je to enkraten dogodek, ki se ne bo kmalu ponovil.

Piše: Iztok Ilich, bere: Aleksander Golja. Vsebina simpozija o stanju in zgodovini slovenskih medijev v Italiji je poldrugo leto po simpoziju na Slovenski matici dobila knjižno obliko. Udeleženci so svoje takratne prispevke dopolnili, uredniško pa jih je za objavo pripravila Nadia Roncelli. Z izrazom »nekoč« v naslovu zbornika Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes so mišljeni začetki večinoma po drugi vojni ustanovljenih slovenskih založb. Častitljiva Goriška Mohorjeva, skoraj že stoletnica, je nastala po tem, ko so nove meje zaprle pot knjigam in koledarjem matične celovške hiše do blizu 17.000 udov v goriški nadškofiji in tržaško-koprski škofiji. Renato Podbersič, predsednik Goriške Mohorjeve družbe, je orisal njeno krčevito prizadevanje za obstanek v fašistični eri in pozneje, v uvodu pa je opozoril še na Narodno tiskarno, Goriško matico, Našo založbo v Trstu ter druge založniške in časopisne hiše, ki prav tako spadajo pod skupni imenovalec »nekoč«, niso pa preživele fašističnih raznarodovalnih pritiskov. Posebnost Goriške Mohorjeve vidi v zakoreninjenosti v zahodnem zamejstvu, ki se preliva v romansko kulturo in z njo sobiva, najpomembnejši vir biografskega in domoznanskega gradiva pa ostaja v dvajsetih snopičih izdani Primorski slovenski biografski leksikon. V zborniku sta prvi predstavljeni obe tržaški založbi. Ob Mladiki urednica njenega knjižnega programa Nadia Roncelli omenja, da je pod okriljem Slovenske prosvete začela delovati leta 1961, osamosvojila pa se je 38 let pozneje. Njeno vodilo je še danes ohranjanje slovenstva s spodbujanjem uveljavljenih in tudi šele nastopajočih slovenskih avtorjev v Italiji. Posveča se tudi razvejani problematiki zdomstva, piscem v narečju in v zadnjem času prevodom v italijanščino z željo, da bi italijanskim sosedom spregovorili o Slovencih v Italiji in prispevali k boljšemu poznavanju vrtincev skupne polpreteklosti. Danes samostojno podjetje Založništvo tržaškega tiska, najprej pojasni predsednik upravnega odbora Ace Mermolja, razen imena nima skoraj nič skupnega z ZTT, ki je bil tudi lastnik Primorskega dnevnika. Zdaj objavi letno po osem do deset izvirnih in prevedenih del zlasti primorskih avtorjev ter izdaja otroško revijo Galeb. To je ob omejenih sredstvih od prodaje, podpori iz Slovenije in dotacijah, ki jih prinaša zaščitni zakon za Slovence v Italiji, doseg te teritorialne založbe z eno stalno zaposleno urednico. Založba posveča veliko pozornosti oblikovanju svojih izdaj, njena ključna cilja pa sta promocija in distribucija, pri čemer prodor v slovensko matico ni vedno lahek in uspešen. Marko Tavčar v prispevku Poslušati in gledati slovenske sporede RAI najprej omenja propagandne oddaje v slovenščini med nemško okupacijo, nakar je maja 1945 začel delovati Radio Svobodni Trst. Slovenski program se je nato preselil na frekvence zavezniškega radia, po obnovi italijanske državne oblasti pa je celotno radijsko strukturo prevzela RAI, tako da so bili slovenski časnikarji do reforme leta 1976 bolj ali manj prevajalci italijanskih vesti. Postopno povečevanje avtonomije je 19 let pozneje pripeljalo do ustanovitve slovenskih televizijskih sporedov, ki danes obsegajo 208 ur tedenskega programa z objavami na spletu. Igor Devetak v nadaljevanju predstavlja razvoj Primorskega dnevnika, od 13. maja 1945 naprej edinega nepretrgoma izhajajočega slovenskega dnevnega glasila v Italiji, ki svoj doseg in vpliv širi še z digitalno izdajo. Ivo Jevnikar nato piše o reviji Mladika, ki med svojimi vrednotami izpostavlja pozornost do vseh treh Slovenij – matične, zamejske in zdomske. Medtem ko nekoč odmevnih revij Dan, Most, Zaliv in še nekaterih ni več, Mladika ne le izhaja, temveč tudi širi svoj obseg in vsebino. Vztraja in se prilagaja novim razmeram tudi tednik Novi glas, izdaja Zadruge Goriška Mohorjeva, o njem pa piše njegov urednik Jurij Paljk. Sledita zapisa Miha Obita Novi Matajur že več kot 70 let glasilo slovenske manjšine v Furlaniji in Dom, časopis za nepismene Slovence, v katerem Luciano Lister, tajnik Združenja don Mario Cernet, predstavlja petnajstdnevnik, ki ga hkrati s spletno izdajo ureja po Marinu Qualizzi in drugih slovenskih duhovnikih z željo, da bi rojakom v Videmski pokrajini od Višarij do Stare Gore pomagal do pismenosti tudi v knjižni slovenščini. Sledita predstavitvi revij Galeb in Pastirček, ki ju Alina Carli oziroma Marijan Markežič urejata za pomoč vsem, ki si v slovenskih osnovnih šolah v Italiji želijo ohraniti narečno in knjižno materinščino. Zbornik Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes končuje razdelek Refleksije in perspektive z razmišljanji dobrih poznavalcev obravnavane tematike: Vesne Mikolič, Bojana Brezigarja, Primoža Sturmana in Davida Bandlja. Slednji v prispevku Refleksija med upom in strahom ugotavlja, da je bil idejni pluralizem v času, ki je bil bolj polariziran od današnjega, vsaj med izobraženci »veliko večja vrednota in očitno tudi potreba, kot je danes« – po osamosvojitvi matične slovenske države.

Novi podkast s Tadejem Štrokom in mano ponuja analizo treh izbranih tem v političnem in družbenem dogajanju zadnjega časa: najprej o nevarnih in škodljivih potezah Roberta Goloba, ki si za sodelavce izbira neoliberalne ekonomiste (Masten, Lahovnik), po sumljivem podrejanju policije se izmika odgovorom na vprašanja novinarjev glede poslovanja GEN-I in nasploh krepi vtis nekoga, ki obsežno kadruje po osebnih izbirah. Nato govoriva o ministru za zdravje, ki ne bi iskal krivcev in se oziral po preteklosti, ko gre za revizijo poslovanja UKC Ljubljana, hkrati pa se čudi, da smo kot družba zabredli v stanje, kjer ni krivcev. V pomoč so mu mediji, od katerih ne moremo pričakovati, da bodo branik javnega zdravstva, očitno zadnje skrbi te vlade, ker ima le eno večjo skrb: privatizacijo zdravstva. Na koncu pogovora se s Tadejem dotakneva prihodnjih političnih možnostih oživljenega Janše in Logarja v luči napak, ki jih počne Golob. Če ta zašuštra, nas čaka dolga vladavina desnice. Ni dvoma, da šef SDS računa z Logarjem, ne vemo pa še čisto, če Logar računa s šefom SDS. Slednji skupaj z Ruparjem izvaja bitke na terenu za prevlado med upokojenci, ki si jih želi Golob kot stranko DeSUS pripeti, vmes pa si pripaja manjše stranke, kot je Kanglerjeva, in vlaga interpelacije. Vedno je pravi in celo skrajni čas, da poskrbimo zase z intelektualno samoobrambo. Pomagamo si lahko le s svojo kritično držo, zato vabljeni k poslušanju. Blog in s tem tudi podkast lahko podprete na platformi www.novdan.si.

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.

V tokratni oddaji Od slike do besede sta bila z nami predstavnik Slovenskega društva za moderno zgodovino dr. Renato Podbersič in dobitnik prve nagrade tega društva dr. Jože Možina. Slednji je prejel priznanje za knjigo Slovenski razkol.

V tokratni oddaji Od slike do besede sta bila z nami predstavnik Slovenskega društva za moderno zgodovino dr. Renato Podbersič in dobitnik prve nagrade tega društva dr. Jože Možina. Slednji je prejel priznanje za knjigo Slovenski razkol.

V Berlinu še vedno analizirajo eno najbolj divjih silvestrskih noči v zgodovini mesta. Poleg pokanja petard, so skupine mladih na najdaljšo noč v letu napadale policiste, reševalce in gasilce, 33 je bilo poškodovanih. V Porenju so se v vasici Lützerath v preteklih dneh začeli spopadi med policisti in okoljskimi aktivisti. Slednji branijo vasico, ki naj bi jo porušili, da bi lahko širili premogovnik. Podobno nasilne akcije so bile prejšnji teden tudi v Berlinu, aktivisti so se pred ministrstvom za promet skušali poškodovati vozišče tako, da bi to povzročilo prometne zamaške v okolici, ni jim uspelo, blokirajo pa nekatere ceste v mestu. Zakaj okoljski aktivizem v Nemčiji postaja vse bolj nasilen?

Gledališkega in filmskega igralca Marka Mandića smo lahko v preteklih dveh letih med drugim videli tudi v Nočnem piscu, Cementu, Požigih in v performansu MandićCirkus v ljubljanski Drami. Slednji je nastal v koprodukciji platforme za sodobno umetnost Via Negativa, ki letos praznuje 20 let. Igralčev opus se širi in tudi po novem letu s sodelavci pripravljajo nekaj posebnega. S tem pa je povezano njegovo današnje priporočilo.

Končal se je 20. kongres kitajske komunistične partije, ki je na mesto generalnega sekretarja in voditelja največje države na svetu še za tretji mandat ustoličil Ši Džinpinga. Slednji se tako po dolžini staža dviguje nad vse predhodnike, z izjemo Maa Zedonga. Ob sebi je v politbiroju zbral poslušne in lojalne sodelavce, zatrl kritiko in si omogočil dosmrtno vladanje, če bo tako želel. Svetovno javnost pa zanima, kakšna bo t.i. »Kitajska nove dobe«, ki jo zaznamuje Ši Džinpingova misel, kakšna bo prihodnost kitajskega gospodarstva, še posebej ob strogih ukrepih za zamejevanje epidemije. Kako bo s spoštovanjem človekovih pravic? Bo Tajvan kmalu postal sestavni del Kitajske, kot je Ši prav tako napovedal? O Kitajski po prelomnem kongresu, ki ni prinesel veliko presenečenj, bo z gostjami razmišljal Matej Hrastar.Gostje: dr. Maja Veselič, oddelek za sinologijo Filozofske fakultete v Ljubljani;dr. Saša Istenič Kotar, Center za tajvanske študije;Nina Pejič, Center za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede.

Kot ste že slišali se bo Prvi program oglašal iz velenjske kotline in Pikinega festivala, sicer predela države, ki je znano po premogovništvu že vse od leta 1875. Danes je projekt rudarjenja v dolgoročnem zapiranju, kar bo prineslo tako ekonomske kot tudi socialne težave, v samem podjetju, kot tudi v Velenju in okolici. Kakorkoli, rudarjenje daje kruh tudi številnim rudarjam. Poklic rudarja je na splošno pojmovan kot eden najnevarnejših in najbolj tveganih. Marko Rozman je obiskal in se pogovarjal z rudarjem Aleksandrom Kavčnikom. Slednji mu je podrobneje predstavil poklic, kot tudi izzive, ki mu jih je skozi leto prineslo delo pod zemljo.

V »Pogovoru o« smo se ustavili pri vojaški taktiki, ki jo v vojni v Ukrajini uporabljata Rusija in Ukrajina. Ali je taktika, ki sta jo ubrali strani v čem presenetila smo vprašali izredno profesorico na Katedri za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede dr. Majo Grb. O diplomatskem reševanju vojne in tudi o tem, kako vse to dogajanje vpliva na Zahodni Balkan pa smo vprašali upokojenega diplomata, sicer nekdanjega veleposlanika v ZDA, dr. Boža Cerarja. Slednji je komentiral tudi diplomacijo, ki jo je ubrala aktualna vlada.

Svet ima svoje idole. Vsaka družba jih pozna in se jim klanja: športnikom, glasbenikom, ustvarjalcem lepote, velikanom duha. Idoli so rekorderji. V poslu, ki ga obvladujejo, so najboljši: najspretnejši, najdrznejši, najprepričljivejši. Kot da so narejeni iz nekega božanskega testa. Zanje ni merilo povprečnost človeškega dometa, ampak izjemnost. Čeprav bi si večina želela biti kakor oni, človek v srcu ve, da jim ni kos. Nima lastnosti, da bi se spopadal z vrhunskostjo. Zato prepušča idolu, da je postavljen na oltar osebnega ali skupnega občudovanja. A na koncu je še tako velik idol pozabljen. Kajti pojavi se naslednji, še drznejši in odličnejši od njega. Slava in čast novemu prvaku! Nikoli pa se ne pojavi idol, ki bi mogel obstati skozi vso zgodovino sveta; človek, ki bi ga lahko trajno kovali v nebo. Slednjič namreč sleherna izjemnost zbledi, njeni presežki pa so pospravljeni v zakladnico družbenega spomina. Kdo zmore nenehno razsvetljevati svet? Če tega ne more človek, ki mu pripisujejo moč presežnosti, kdo bo mogel to namesto njega? Luč sveta je Jezus, ker je kot čista ljubezen premagal smrt. Luč sveta so njegovi zvesti učenci, ki se ne menijo za slavo tega veka, ampak so zazrti v lepoto nebeškega doma. In slednjič so luč sveta vsi trpeči, posebno še, če dajejo smisel Božjemu naročilu o darovanju trpljenja. Svojega življenja.

To poletje so bili v Sloveniji maturantje iz Argentine, Rast 51 in gledališka skupina iz Pristave v Buenos Airesu. Slednji so v šestih krajih uprizirili predstavo Jeklene magnolije. Naši sogovorniki so bili: režiserka Maruča Zurc, Miloš Mavrič, Adrian Gaser, Andrejka Puntar, Viki Selan in Erika Čeč.

Kako dosegljivi so ambiciozni cilji Evropske unije glede zmanjšanja izpustov zaradi prometa, če ne bomo spremenili svojega dojemanja avtomobila kot prve, tako rekoč naravne izbire za prevoz na delo, v trgovino ali na izlet? Kako – če sploh – težave rešuje pospeševanje proizvodnje in uporabe električnih vozil? Primeri dobrih praks spodbujanja kolesarjenja in hoje obstajajo, tudi pri nas. Kako jih razširiti, da bodo postali prevladujoči način mobilnosti v mestih? Gosta Špele Novak sta na našem Prvem programu Katjuša Šavc iz okoljske organizacije Focus in dr. Luka Mladenovič z Urbanističnega inštituta Republike Slovenije. Slednji ima tudi praktične izkušnje in razmisleke povezane z urbanim kolesarjenjem. Oddaja je pripravljena s finančno podporo Evropske unije v okviru projekta INFO4EU. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališče Unije.

V Izoli se s projekcijo dokumentarnega filma Andrine Mračnikar o postopnem, a vztrajnem izginjanju slovenščine na avstrijskem Koroškem odpira festival Kino Otok – Isola Cinema. V dunajskem kulturnem centru Korotan so odprli razstavo likovnih del izjemne zgodovinske osebnosti druge polovice 19. stoletja, Antona Perka, medtem ko v Slovenskem etnografskem muzeju predstavljajo razstavo Plečnikova Lectarija, zgodbo o medičarskih in svečarskih izdelkih, rokodelskih znanjih in prijateljstvu dveh družin, ki ju povezujeta Ljubljana in arhitekt Jože Plečnik. V sredo se je v Slovenski kinoteki v Ljubljani odvil prav poseben dogodek: Slovenski filmski arhiv je predstavil digitalno restavrirane reportažne filme Veličana Beštra in poetični dokumentarni kratki film Maria Foersterja o Prešernovi rojstni hiši. Slednji je nastal pred 80 leti, trije Beštrovi pa pred stoletjem.V Slovenskem etnografskem muzeju so odprli razstavo Plečnikova LectarijaV Izoli se s projekcijo dokumentarnega filma Andrine Mračnikar o postopnem, a vztrajnem izginjanju slovenščine na avstrijskem Koroškem odpira festival Kino Otok – Isola Cinema. V dunajskem kulturnem centru Korotan so odprli razstavo likovnih del izjemne zgodovinske osebnosti druge polovice 19. stoletja, Antona Perka, medtem ko v Slovenskem etnografskem muzeju predstavljajo razstavo Plečnikova Lectarija, zgodbo o medičarskih in svečarskih izdelkih, rokodelskih znanjih in prijateljstvu dveh družin, ki ju povezujeta Ljubljana in arhitekt Jože Plečnik. V sredo se je v Slovenski kinoteki v Ljubljani odvil prav poseben dogodek: Slovenski filmski arhiv je predstavil digitalno restavrirane reportažne filme Veličana Beštra in poetični dokumentarni kratki film Maria Foersterja o Prešernovi rojstni hiši. Slednji je nastal pred 80 leti, trije Beštrovi pa pred stoletjem.

Šudije etničnosti in nacionalizma, še posebej pa antropologija Romov, rasizem in anticiganizem so področja, ki jim dr. Alenka Janko Spreizer, socialna antropologinja in profesorica na koprski Fakulteti za humanistične študije, namenja posebno pozornost pri svojem znanstvenem delu. Je predstavnica slovenske delegacije v IHRI, Mednarodni zvezi za spomin na holokavst. V njenem okviru je članica Komiteja za genocid nad Romi. Tokrat smo z gostjo osvetlili predvsem večplastne pomene, ki ga imata za romsko skupnost dva letošnja dogodka: premiera kratkega dokumentarnega filma Proud Roma ali Ponosni Romi režiserja Pabla Vege in Beneški umetnostni bienale. Slednji zato, ker prvič v njegovi zgodovini umetnica romskega porekla predstavlja katero od držav. Poljska je namreč za svoj paviljon izbrala dela slikarke in romske aktivistke Małgorzate Mirge-Tas. Avtor: Lea Širok Foto: Osebni arhiv dr. Alenke Janko Spreizer

Na nočni obisk prihaja dr. Alenka Janko Spreizer, socialna antropologinja, profesorica na koprski Fakulteti za humanistične študije. Študije etničnosti in nacionalizma, še posebej pa antropologija Romov, rasizem in anticiganizem so področja s katerimi se znanstveno ukvarja. Je predstavnica slovenske delegacije v IHRI, Mednarodni zvezi za spomin na holokavst. Z gostjo se bomo pogovarjali o večplastnem pomenu, ki ga imata za romsko skupnost dva letošnja dogodka: premiera kratkega dokumentarnega filma Proud Roma ali Ponosni Romi režiserja Pabla Vege in Beneški umetnostni bienale. Slednji zato, ker prvič v njegovi zgodovini umetnica romskega porekla predstavlja katero od držav. Poljska je namreč za svoj pavilijon izbrala dela slikarke in romske aktivistke Małgorzate Mirge-Tas. Dr. Alenko Janko Spreizer je pred mikrofon povabila Lea Širok. Socialna antropologinja, profesorica na koprski Fakulteti za humanistične študije.Na nočni obisk prihaja dr. Alenka Janko Spreizer, socialna antropologinja, profesorica na koprski Fakulteti za humanistične študije. Študije etničnosti in nacionalizma, še posebej pa antropologija Romov, rasizem in anticiganizem so področja s katerimi se znanstveno ukvarja. Je predstavnica slovenske delegacije v IHRI, Mednarodni zvezi za spomin na holokavst. Z gostjo se bomo pogovarjali o večplastnem pomenu, ki ga imata za romsko skupnost dva letošnja dogodka: premiera kratkega dokumentarnega filma Proud Roma ali Ponosni Romi režiserja Pabla Vege in Beneški umetnostni bienale. Slednji zato, ke4r prvič v njegovi zgodovini umetnica romskega porekla predstavlja katero od držav. Poljska je namreč za svoj pavilijon izbrala dela slikarke in romske aktivistke Małgorzate Mirge-Tas. Dr. Alenko Janko Spreizer je pred mikrofon povabila Lea Širok.

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure FrankoPrevedla Lili Potpara; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2022Istanbul, Istanbul je eden izmed petih romanov, ki jih je izdal pisatelj turško-kurdskega rodu Burhan Sönmez, vendar ostali žal še niso prevedeni v slovenščino. V spremni besedi h knjigi je Aljaž Krivec potegnil vzporednice z Dekameronom, pripovedkami iz 1001 noči, Canterburyjskimi povestmi in sufijskimi zgodbami. Deset duhovitih zgodb, ki si jih v desetih dneh izpovejo štirje zaporniki, zaprti za železnimi vrati neznanega zapora v istanbulskem podzemlju, močno spominja na Boccaccievo knjigo o desetih protagonistih, ki se pred kugo zatečejo v samoizolacijo in si pripovedujejo zgodbe z elementi vaških legend, erotičnih peripetij in zabavnih življenjskih naukov. V nasprotju z njimi so junaki romana Istanbul Istanbul bodisi zaradi povezav z revolucionarji, ki se sestajajo v znamenitem Beograjskem gozdu, bodisi zaradi neznanih prekrškov prisilno zaprti v malo celico, v kateri jih na najbolj okrutne načine zaslišujejo in mučijo. Rahločutni študent Demirtay, pokroviteljski Doktor, pragmatični stric Küheylan in razboriti ljubitelj poezije brivec Kamo si krajšajo čas s pripovedovanjem spominov na mesto, mitskih zgodb in dnevnih sanjarij, njihovo pripoved pa tu in tam prekinjajo kriki mučenih sojetnikov: “Podzemlje ni daleč, tukaj je, tik zraven nas. Ljudje tam trpijo, se zvijajo od bolečin in iščejo pot na prosto. Utrujeni so in šibki. Dvigajo glave, kot bi zrli v nebo. Mislijo na nas in nas kličejo. Vsakdo od nas ima dvojnika, ki živi pod zemljo. Če dobro prisluhnemo, jih bomo slišali. Če pogledamo navzdol, jih bomo videli.” Naslov romana ni naključen – pripoveduje zgodbo o dveh Istanbulih – ne o vzhodnem, azijskem, in zahodnem, evropskem delu mesta, temveč o spodnjem in zgornjem Istanbulu. Slednji je manifestacija lucidnih sanj in kolektivnih travm ljudi, ki se zdaj kot jetniki nahajajo na robu družbe. Dvojnost mesta in ljudi se zrcali v ponavljajočih se delih zgodb, tako kot se v časovnih intervalih ponavlja življenje v zaporniških celicah, skrčeno na borno hranjenje, spanje in mučeniško zasliševanje: “Kot črvi v zemlji smo se navadili na temo in vlago. Če nas ne bi mučili, bi živeli večno. Nismo potrebovali drugega kot kruh, vodo in malo spanja. Če bi vstali in iztegnili roke, bi lahko dosegli temo nad sabo? Bi se lahko s prsti dotaknili ptice časa, ki s svojimi strašnimi težkimi krili lebdi v njej?” Burhan Sönmez se je kot študent bojeval za boljši šolski sistem na fakulteti in ima zaradi političnega aktivizma in kurdskega porekla kar nekaj izkušenj z zaporom. Te so mu bile vir navdiha pri opisovanju psiholoških metod zastraševanja zapornikov in razkrivanju družbenih stereotipov. Zanimiv pogled na recipročno torturo mučencev in njihovih mučiteljev izpove stric Küheylan: “Bolečino najbolje poznajo tisti, ki jo povzročajo. Mi smo v enaki meri v njih kot oni v nas.” Po drugi strani brivec Kamo pokaže na zmotne predstave o “herojskih” revolucionarjih, ki verjamejo, da dobro v človeku prevlada: “Verjamejo, da je človek nagnjen k dobremu, da se lahko odvrne od zla. Mislijo, da se sebičnost in brezsrčnost porajata zaradi neugodnih okoliščin. Ne vidijo pekla v duši ljudi, ne zavedajo se, da si na vse pretege prizadevajo svet spremeniti v pekel. Revolucionarji zapravljajo svoja življenja, iščoč resnico na napačnem kraju. Ljudje se ne bodo izboljšali. Ne bodo odrešeni. Lahko samo bežiš pred njimi.” Zgodbe, ki v romanu nastopajo kot protiutež kruti realnosti, imajo več funkcij: vzpostavljajo izgubljeno psihično ravnovesje zaprtih jetnikov, odkopavajo mitološki Istanbul, pokopan pod segmenti zgodovinskih in politično-ideoloških naplavin, ter odpirajo filozofsko-kozmološki pogled na svet. Prestopniki, ki se iz zgornjega Istanbula stekajo v temačni svet senc in pri tem polagajo račune s svojo preteklostjo, spominjajo na zapornike iz Platonove votline, ki se ne morejo otresti spon zaradi strahov, (na)gonov in hrepenenj, ki jih vežejo na snovni svet iluzij. Štirje zaporniki iz Sönmezovega romana, ki ponazarjajo štiri prapočela oz. arhetipe, se šele po pripovedovanju številnih zgodb, sestavljenih iz kozmoloških mitov, ljudskih pravljic in osebnih spoznanj, znajdejo na skupnem mestu, od koder lahko obračunajo s svojimi iluzijami ter stopijo na pot Resnice, ne da bi zares ugledali “luč” sveta. Kar bi zahodni psihiatri uvrstili pod diagnozo “kolektivne psihoze”, nam Sönmez podaja kot rešitev za družbo, ki je postala pretirano ozkogleda in racionalistična, pri tem pa je pozabila na intuitivni vidik realnosti, ki ga lahko obudimo že z lastno interpretacijo pripovedk, basni, pravljic in ostalega ljudskega izročila. Naslovi poglavij, kot so Beli pes, Lačni volk, Suličasti nebotičniki, Rumeni smeh, Nočne luči in Ptica časa, že sami po sebi veliko povedo o metaforičnem in simboličnem ustroju zgodb, s katerimi protagonisti podajajo svoj filozofski uvid v najrazličnejše življenjske teme in jih začinjajo s šalami, paradoksalnimi ugankami in alegoričnimi prispodobami, ki vzburjajo domišljijo še tako zahtevnega bralca. In čeprav Istanbul Istanbul bolj kot na homogen roman spominja na zbirko kratkih zgodb, ki gradijo mozaik fiktivnega podzemlja in improvizoričnega kolektivnega nezavednega turških Kurdov, nam prav fraktalna narava s ponavljajočimi se segmenti posameznih zgodb in dnevnih refleksij razkriva pogled na ta svojevrstni literarni hologram, ki ga lahko ugledamo ne le z osredotočenim branjem, temveč s preslikavo na lastno črno pego oziroma slepo točko spomina.

Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad Nemanja Milenković. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: FB stran Novi sad

Kdo je MVP? Zakaj je MVP? Glede nagrade za najboljšega košarkarja minule sezone se nas veliko ne strinja – prav je tako – a vseeno se zdi, da so kriteriji nekje v zraku, neotipljivi in preveč subjektivni za realno ocenjevanje sezone posameznika. Večina se nas bo strinjala, da se pogovarjamo o treh mojstrih: Joelu Embiidu, Nikoli Jokiću in Giannisu Antetokounmpu. Slednji je postal nekoliko dolgočasen izbor zaradi svoje nadpovprečne konstantnosti. Prva dva sta favorita. Embiid je prvič v svoji karieri odigral več kot 5 tekem, Jokić je Denver pobasal v culjico, si jih naložil na rame in mašira preko ZDA. Gremo po vrsti...Zaslužijo si vsi, napačne odločitve letos ni. Še vedno pa ne vem, kaj je del kriterija in kaj ne.Spletna stran: podcastveto.comZa več NBA takeawayev: TwitterFacebook, Instagram

Vabimo vas v Krkavče, v gručasto naselje nad dolino Dragonje v Mestni občini Koper. Kraj leži na Šavrinskem gričevju v Obalno-kraški regiji in je eden najstarejših v Slovenski Istri. Avtorica oddaje Primorski kraji in ljudje Smilja Baranja, se je pogovarjala s Krkočanom (poudarek na a), kot se prebivalci kraji imenujejo po domače, Pavlom Gojo, pa z muzejskim svetnikom, pravnikom, likovnim kritikom in publicistom Aleksandrom Bassinom iz Ljubljane ter z umetnostnim fotografom Brankom Lenartom iz Gradca. Slednji je fotografiral kraj in ljudi, v letih od 1975 do 1986, leta 2012 pa je izdal knjigo fotografij z naslovom »Krkavče«, ki je dokument časa. Marca pričakujemo tudi Bassinovo knjigo, z orisom življenja v Krkavčah, Obris mojega časa.

Napovedujemo premiero predstave v novomeškem Anton Podbevšek teatru, ki je nastala na podlagi pisma Franza Kafke svojemu očetu, in predstavljamo arheološka odkritja v Fizinah med Rtom Bernardin in portoroškimi skladišči, ki so na ogled v piranskem Pomorskem muzeju. Znane so tudi finalistke za besedo leta: dolgi kovid, komunikacija, kronometer, odlok, PCT, poživitven, proticepilec, samotestiranje, sledilnik, stroka in voda.

56. študijski dnevi Draga so v znamenju dveh pomembnih jubilejev. 30. obletnice osamosvojitve Slovenije in 20-letnice zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Slednji je bila posvečena uvodna okrogla miza. Kot ugotavlja Sergij Pahor, predsednik Društva slovenskih izobražencev, ki pripravlja Drago, zaščitni zakon opominja na usodo slovenske manjšine, ki je številčno vse šibkejša. Vse manjše pa so tudi možnosti, da bi v prihodnje imeli svojega predstavnika v italijanskem parlamentu. Je rešitev zajamčeno zastopstvo? Več o pomenu in dogajanju na tokratnih študijskih dnevih Draga v pogovoru s Sergijem Pahorjem.

Slovesnost ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije na Trgu republike v Ljubljani dne 26. junija leta 1991 pritegnila veliko zanimanje tako na samem prizorišču, kot tudi prek radia in televizije. Brigadirja Bojana Šuligoja je doletela ta čast, da je kot eden izmed častnikov Teritorialne obmrambe Republike Slovenije, prvič javno dvignil zastavo Slovenije. Nova slovenska zastava, ki meri v dolžino 13,5 metra in v širino 2,67 metra je ena najbolj dragocenih muzealij, danes shranjena v depoju Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Bojan Šuligoj se rad spominja tistega časa. Kljub temu, da je pred uradnim začetkom slovesnosti prišlo do mnogih zapletov pravi, da so bili to težki vendar vseeno lepi časi. Na slovesnosti je potekal postroj častne čete Slovenske Teritorialne obrambe. Enoti je poveljeval poveljnik specialne brigade MORiS, danes brigadni general Anton Krković. Slednji je tudi eden izmed akterjev vzpostavitve Manevrske strukture narodne zaščite. Septembra 1990 je bil tako sprejet prvi tajni načrt uporabe enot, ki je predvideval obrambo Slovenije v primeru agresije JLA. Osnovne zamisli iz tega načrta so bile uresničene v vojni za Slovenijo junija in julija leta 1991. Slovesnost je potekala ob preletih letal JLA in zavedanju, da so na primorskih cestah že tanki Jugoslovanske ljudske armade. Dan kasneje se je tudi pričela vojna. Vodja koordinacijske skupine za obrambo letališča Ljubljana- Brnik, Marjan Miklavčič je doživel raketiranje samega letališča s strani letal JLA. Vse dogajanje je spremljal iz kontrolnega stolpa samega letališča.

Tokrat se poglabljamo v duhovito Terapijo, v kateri je režiser Guillaume Nicloux združil igralski moči svojih najljubših sodelavcev – Gérarda Depardieuja in pisatelja Michela Houellebecqa. Pod drobnogledom sta tudi nizozemski otroški muzikal Sova in miška in češki dokumentarec Ujete v medmrežju. Slednji tematizira spolno nadlegovanje mladih deklet prek spleta. Poleg tega se pogovarjamo z Ivanom Ikićem, scenaristom in režiserjem slovenske manjšinske koprodukcije Oaza, ki je postala veliki zmagovalec na beograjskem filmskem festivalu FEST.

S profesorico heritologije na ljubljanski Filozofski fakulteti ddr. Vereno Perko se V ŽIVO pogovarjamo o stanju dediščinskih ved pri nas in po svetu. Povod je nedavni izid prevoda tri desetletja starega izvirnika zagrebškega profesorja Iva Maroevića , Uvod v muzeologijo, delo nje same, izdalo Slovensko muzejsko društvo). Izhodišče je, kaj pri nas med muzealci in dediščinarji muzej pomeni danes, kaj pa bi v muzejih delujoči ljudje radi z njimi dosegli zunaj muzejskih prostorov, nenazadnje pa, kaj je izvorno pomenil starogrški museion. Slednji ni zbiral in razkazoval predmetov kot reprezentacij časa in prostora, temveč je pri Starih izhajal iz muz, reprezentacij človekove kulture in ustvarjalnosti. Smeri razvoja sodobne muzealistike pa bo ob orisu dela že pokojnega Maroevića (1937-2007) nakazala gostja. Instalacija Muzej čudes v mestu Calgary, Kanada; foto Paul Hardy

Naložimo jih v posodico in zamrznemo. Tako jih lahko shranimo nekaj mesecev. Take beljake lahko uporabimo pri različnih sladicah npr. španskih vetrcih. Slednji se obarvajo z limoninim ali malinovim sokom ter z dodatkom kave. Okrasimo jih lahko z drobljenimi mandlji, orehi, lešniki ... Zamrznemo lahko tudi rumenjake, le da ta pred zamrzovanje pomešamo.

Že na začetku prve polovice leta se je zaključil čezmejni evropski projekt z akronimom CLAUSTRA + med hrvaškimi in slovenskimi dediščinskimi, in v sodobno podobo turizma usmerjenimi ustanovami. V tem okviru je med drugim nastala tudi nova tematska pohodniška pot ob t.im. Ajdovskem zidu nad Vrhniko. Prav pri ureditvi slednje sta poleg domačih turističnih društev svoje moči združila tudi oba nekoč v neločevanje dediščine združena javna zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Republike Slovenije. Slednji je bil tudi nosilec projekta, zastopala ga je arheologinja, dr. Katharina Zanier, pri izkopavanjih in interpretaciji vloge in pomena te zapore izpred 1700 let in zdaj, pa je sodeloval kustos iz Narodnega muzeja Slovenije, tudi arheolog, dr. Jure Kusetič. Posebnost tega zidu, ki ni bil LIMES - torej starorimska zapora meja imperija od 3. stoletja pa do propada v 5.st. kot npr. Hadrijanov ali zid ob Renu oziroma ob Donavi - temveč je šlo za nekaj kar je imperialni Rim postavil znotraj takratne X. regije Venetia et Histria, torej na pragu vstopa v njegovo osrčje. Podatki pod sliko: Grafična rekonstrukcija Ajdovskega zidu nad Vrhniko kot pomembnega dela zapornega sistema Claustra Alpium Juliarum zadnjih nekaj stoletij obstoja imperija foto: Narodni muzej Slovenije

V Sloveniji je zasijalo kar šest Michelinovih zvezdic. Med dobitniki tega prestižnega priznanja kakovosti so tri Primorske restavracije. Hiša Franko, ki jo vodi Ana Roš, Restavracija pri Lojzetu na dvorcu Zemono pod taktirko Tomaža Kavčiča in restavracija DAM v Kromberku Uroša Fakuča. Slednji je tudi naš današnji gost v oddaji Primorski kraji in ljudje. K pogovoru ga je povabila Ingrid Kašca Bucik.

Zgodovina je mnoge dijake snov, ki zahteva preveč učenja in »piflanja na pamet«, za nekatere pa predmet, ki z odkrivanjem preteklosti odpira vrata razumevanju sedanjosti. Slednji so najbrž tisti, ki si zgodovino izberejo tudi za splošno maturo. Kako je sestavljen maturitetni izpit iz zgodovine in na kaj naj bodo 10. junija še posebej pozorni, izvemo v tokratni rubriki Prvi na maturi …

Do zdaj so znanstveniki v konoplji odkrili več kot 1000 različnih snovi, od tega 144 kanabinoidov, med katerimi prevladujeta THC in CBD. Slednji, o katerem bomo govorili danes, ni psihoaktiven (po domoče povedano, po njem nisi zadet), ima pa vrsto dokazanih medicinskih zmožnosti, predvsem za uporabo pri zdravljenju nespečnosti, revme, kože, živcev, okužb, sladkorne bolezni, psihičnih bolezni itd. V goste smo povabili pridelovalca teh razvpitih kapljic, kmetovalca s posestva Sončni raj Bogdana Maka, ki nam je predstavil, čemu dejansko služi CBD, kako ga dozirati, kakšno je njegovo delovanje in predvsem, na kaj paziti, ko izbiramo med poplavo CBD-proizvodov na trgu. Ne spreglejte! (CBD-kapljic ni mogoče kupiti preko spletne trgovine, lahko pa jih naročite na 02 6200 230).

Prazniki se bližajo, praktično so pred vrati. Družinske vrednote se bodo (če že niso) poskočile na prvo mesto na tvoji preferenčni lestvici (družinska sreča, razumevanje s partnerjem in otroci itd.). Si se že odločil, kako se boš počutil v tem obdobju? Kakšni bodo občutki in predvsem kakšni bodo občutki v naslednjem desetletju? Slednji ti bodo prinesli uspeh ali neuspeh v karieri in odnosih! 

V tokratni oddaji bomo bolj podrobno spoznali Oddelek za pihala, trobila in tolkala ter Katedro za trobila. Z nami v studiu sta bila predstojnica oddelka, profesorica Karolina Šantl Zupan in vodja katedre, profesor Dušan Kranjc, k pogovoru pa smo povabili tudi nekaj študentk in študentov. Slednji so se nam predstavili s krajšimi izjavami o tem kaj jim pomeni študij na oddelku, izjave pa smo obogatili še z odlomki njihovih posnetih izvedb iz solističnih koncertov ali iz koncertov s komornimi zasedbami. Pogovoru o zgodovini oddelka in poteku študija bo sledil še pogled v aktualnoa dogajanje na Mednarodnih dnevih oddelka za pihala, trobila in tolkala, ki vrhunec dosegajo prav ta teden.

Sprejmi svoj svet, sprejmi ga z veseljem, predvsem sprejmi izide. Slednji so lahko najbolj temačni ali veseli, odvisno je samo, kako pogledaš nanje. Evo pa sem zaključil PODCAST. Ampak naj ti postavim tri vprašanja: SI negativen ali pozitiven? Delaš na sebi, to pomeni, da se izobražuješ? Se rad pritožuješ in opravljaš druge? Torej kakšni so? Zapiši si jih, saj jih boš potreboval skozi celoten PODCAST.

Obiskali smo posebno srečanje, ki se ga udeležujejo ljudje s posebnimi avtomobili. Gre za lastnike kultnih Citroënovih modelov kot sta spaček in diana. Ti že od nekdaj navdihujejo generacije širom sveta tudi Slovence. V naslednjih minutkah boste lahko slišali, da imajo lastniki teh avtomobilov poseben življenjski stil in način življenja. Ko zagledamo na cesti rumene, rdeče, modre, zelene ali druge pisane barve spačkov marsikomu izvabijo nasmeh in nostalgijo po hipijevskih časih. V letošnjem letu blagovna znamka Citroën praznuje sto let, goriška sekcija slovenskega Citroën kluba pa 40 letnico. Slednji so jo pred kratkim obeležili na Preserjah nad Branikom, kjer se je zbralo čez sto spačkov in 230 udeležencev iz vse Slovenije. V spačkarskem kampu jih je obiskala Nataša Uršič.

V zadnjih mesecih v slovenski javnosti poteka burna razprava o uvedbi evtanazije. Zdravniki temu močno nasprotujejo, nekateri pa se zanjo zavzemajo. Slednji pa pozabljajo na posledice, ki jih ta odločitev prinaša. Zato smo na okrogli mizi v Krškem odprli to vprašanje z različnih zornih kotov.

Tokrat je gost mag. Robert Turk, vodja Območne enote Piran v sklopu Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave. Slednji je strokovna državna institucija, ki v skladu s pooblastili Zakona o ohranjanje narave in ustreznih mednarodnih konvencij skrbi za naravno okolje po območnih enotah. Piranska pomeni 2 odstotka državnega ozemlja, je pa edina ob morju, kar Slovenijo ne glede na mestoma nasprotujoče si prakse uvršča med pomorske oziroma sredozemske države. Na obalnem območju premorejo kar nekaj zavarovanih območij narave, 7 pa jih je urejenih za obisk. Krajinski park Sečoveljske soline in pred nekaj leti odprt naravni rezervat Škocjanski zatok na pragu Kopra, sta le med najbolj prepoznavnimi. Robert Turk je v pogovoru predstavil osnove dejavnosti in dela območne enote Piran. Na fotografiji vlažni in močvirni travniki naravnega rezervata Škocjanski zatok na pragu Kopra (foto: Borut Mozetič)

V 57. podcast oddaji je pred moj mikrofon stopil trener kranjskega Triglava Dejan Dončić. Slednji je svojo nogometno pot začel na Vevčah pri Slaviji. Na prvoligaški sceni je debitiral v dresu Svobode dokler se ni preselil za tri sezone v nemškega tretjeligaša Blau-Weiß Lochne. Po vrnitvi iz Nemčije je oblekel rdeče-črni dres Primorja in sledile so selitve po raznih slovenskih klubih. Po končani aktivni karieri se je podal med trenerje in bil trener mlajših selekcij v domžalskem klubu. Nekaj časa je opravljal tudi vlogo pomočnika glavnega trenerja, ko je bil glavni trener NK Domžale Darko Birjukov. Pred začetkom letošnje sezone se je podal na samostojno pot in prevzel vodenje kranjskega Triglava. Želim vam prijetno poslušanje.Glasba/Music: Rockin' Riff - Nicolai Heidlas Real Ride - Nicolai Heidlas

Tokrat o nekdanjih (iz začetka 20.st.) prirodoslovnih zbirkah v Mariboru, ki so se zaradi “spremembe namembnosti” muzejev v 50-ih letih, (tudi osrednji Prirodoslovni muzej v Ljubljani), porazgubile. Dolgoletno delo njihovega iniciatorja, mednarodno priznanega zoologa dr.Otmarja Reiserja, je bilo tako izgubljeno. Tudi pokrajinski naslednik takratnega deželnega muzeja izgubo teh zbirk pojasnjuje s citiranjem arhivov in spominov. Gost, redni profesor s Fak.za naravoslovje in matematiko Univerze v MB, dr.Franc Janžekovič pojasnjuje, zakaj bi bile zelo potrebne in koristne tudi danes, predvsem zaradi časovno primerjalnih podatkov. Osvetli pa tudi pot Mariborčana Reiserja, ki je imel zanimivo in hkrati tragično vlogo v dnevu atentata na Franca Ferdinanda v Sarajevu, 28.6.1914. Slednji se je po mestu peljal k pravkar zgrajenemu Muzeju, katerega ravnatelj je bil Reiser.

Jure Ivanušič, igralec in glasbenik si bo leto 2017 zapomnil po dveh glavnih filmskih vlogah, upodobil je lik pohorskega rokerja Lovra v filmu Borisa Jurjaševiča "Stekle lisice" , v filmu Marka Naberšnika "Slovenija, Avstralija in jutri ves svet" pa igra Borisa, vzdrževalca strojev v eni od mariborskih tovarn. Slednji bo končno prišel v slovenske kinematografe 30.novembra 2017.

Izak Košir je tokrat v goste povabil frontmana zasedbe Siddharta - Tomija Megliča. Slednji, nedvomno eden od najprepoznavnejših obrazov domače glasbene scene, bo spregovoril o prihajajoči turneji brez elektrike, Izštekanih v Kinu Šiška, ustvarjalnem procesu Siddharte, spopadanju s prepoznavnostjo, vdoru v zasebnost, zaodrskih zgodbah, (a)politiki, rokenrolu, otrocih, Razredu talentov, mentorstvu in še marsičem. Ne zamudite nove epizode najglasnejšega podkasta v državi! Siddharti lahko v akustični različici (turneja Pot domov) v prihodnjih tednih prisluhnete v naslednjih krajih: 10. 11. Mežica - Narodni dom Mežica 11. 11. Cerklje na Gorenjskem - KH Ignacija Borštnika 23. 11. Nova Gorica - Kulturni dom Nova Gorica 1. 12. Laško - Kulturni Center Laško 8. 12. Krško - Kulturni dom 16. 12. Koper - Snack Bar 1964 Več na njihovi uradni spletni strani >> http://www.siddharta.net/ in na Facebooku >> https://www.facebook.com/Siddhartaofficial/ , kjer najdete tudi Torpedo >> https://www.facebook.com/torpedopodcast/ . Torpedo, z vami že četrto sezono, leti proti vašim ušesom! #podcast