Podcasts about drugega

Premier Robert Golob, ki ga drugič preiskuje protikorupcijska komisija, je dejal, da ga to ni presenetilo. Drugega niti ni pričakoval glede na - kot je dejal - medijski rompompom zaradi njegovega letovanja v hiši poslovneža Tomaža Subotiča, ki ga je vlada imenovala v sveta dveh zdravstvenih zavodov. Predsednik komisije Robert Šumi je bil v odzivu kratek in jasen - KPK deluje neodvisno. Druge teme: - Rusija za drugi krog neposrednih mirovnih pogajanj Ukrajini predlaga drugi junij v Carigradu - Izrael trdi, da je ubil tretjega voditelja Hamasa v manj kot enem letu - Univerza v Novi Gorici praznuje 30 let visokošolskega in raziskovalnega delovanja

Slovenci Grčijo dobro poznamo in imamo radi, takoj za Hrvaško je naša druga najbolj priljubljena počitniška destinacija. Vendar običajno obiščemo katerega od številnih grških otokov, morda še Atene, Solun in Peloponez. Bolj vzhodno, proti polotoku Halkídika, zanese predvsem poznavalce in tiste, ki znajo ceniti manj oblegane, a prav tako zelo lepe plaže in vedno zeleno naravo. Vzhodna Halkídika je raj za ljubitelje pohodništva in zgodovine, tu je bil rojen veliki mislec Aristotel, mnoge privabijo tudi skrivnostni samostani na polotoku Mount Athos. Zadnjih 15 let pa v tem času na Vzhodno Halkidiko vabi tudi kulinarični festival Kouzina. Pretekli konec tedna so program festivala namenili medu in ob svetovnem dnevu čebel jih je skupaj s slovenskimi čebelarji obiskala Andreja Čokl.

Konec marca so minila štiri leta od podpisa pogodbe za graditev drugega tira na odseku Črni Kal–Koper, v začetku maja pa bodo minila štiri leta od podpisa pogodbe za odsek Divača–Črni Kal. Danes na zemljišču pri Dekanih, kjer so 5. maja simbolično zakopali gradbeni stroji, že stoji tir, po njem vozijo delovni vlaki za polaganje tirnic. Če je zgrajenega že več kot 80 odstotkov drugega tira, kaj še ni? Kako turbulentno bo zadnje leto projekta, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Alenka Bratušek, ministrica za infrastrukturo; Matej Oset, generalni direktor 2TDK; Kristjan Mugerli, Kolektor CPG; Jadran Bajec, predsednik projektnega sveta za civilni nadzor drugega tira; Gregor Ficko, zbornica gradbeništva in industrije gradbenega materiala GZS.

Turški minister za promet in infrastrukturo Abdulkadir Uraloglu je na današnjem delovnem obisku v naši državi zagotovil, da turški izvajalec Yapi Merkezi kljub finančnim težavam ostaja na projektu drugega tira železniške proge od Divače do Kopra. S slovensko kolegico Alenko Bratušek sta se dogovorila za sprotno spremljanje razmer. Gostiteljica je zagotovila, da črpanje evropskih sredstev ni ogroženo. Ogledala sta si še dela v drugi cevi karavanškega predora, ki jih tudi opravlja turški izvajalec in poudarila, da potekajo hitreje od pričakovanj.

Gradnja drugega tira se vse bolj zapleta. Gradbeni podjetji v lasti turškega Yapi Markezija, ki gradita ključni infrastrukturni projekt pri nas, imata namreč blokirane račune. Več turških delavcev ob neizplačilu plač razmišlja o vrnitvi domov, podizvajalci so nepoplačani. Z njimi in dobavitelji naj bi Turki v nekaj tednih sklenili dogovore o reprogramiranju finančnih obveznosti, s Kolektorjem CPG so se že dogovorili o spremembi razdelitve del.

Tekma smučarskih skakalk v Vikersundu je prinesla dvojno slovensko zmago. Drugega mesta se je veselila Ema Klinec, Nika Prevc pa je na svoj 20-i rojstni dan poletela do jubilejne 20-e zmage v svetovnem pokalu. Zaradi vetra so tekmo tik prej Prevčinim prvim skokom prestavili in nato opravili le eno serijo.Na istem prizorišču ta trenutek poteka finalna serija moške tekme. V oddaji tudi o tem: - Študentski protest v Beogradu na ulice pognal več sto tisoč ljudi - V Toskani zaradi obilnega deževja in zemeljskih plazov več občin še vedno odrezanih od sveta. - "Kazni za taborjenje na črno in prenočevanje so premajhne," novemu zakonu očitajo turistične občine.

Filozofi so se skozi zgodovino načeloma ukvarjali z velikimi temami, v zadnjih nekaj desetletjih pa so močneje v ospredje stopila tudi razmišljanja o razmerjih človeka do nečloveškega, živali, politike, kulture in Drugega. Kako ob tem razmišljati o napetosti med človeškim in nečloveškim? To je možno tudi skozi prizmo Drugosti – prizmo koncepta, ki se je zgodovinsko in kulturno oblikoval v nasprotju do človeškega. Če se je človeško vzpostavljalo kot objektivno, naravno in normativno, je ideja drugosti zajela deviantnost, pošatnost in živalskost. Ob tem pa velja še izpostaviti, da smo dandanes vsepovsod obdani s podobami nečloveškega, saj le-te bivajo na primer v svetovih filma, fantazijske literature, video iger in vizualnih umetnosti. Te podobe so postale tako razširjene, da oblikujejo celotne žanre in kategorije mišljenja znotraj le-teh. O tem po končani mednarodni filozofski konferenci Nečloveško, prečloveško: o živalih, pošastih in drugih Drugih, ki je ponudila izhodišča za pogovor, razmišljajo dr. Marisa Žele, Vesna Liponik, dr. Rok Benčin. Foto: del grafične podobe mednarodne filozofske konference Nečloveško, prečloveško: o živalih, pošastih in drugih Drugih

Dr. Drago Jerebic je zakonski in družinski terapevt, strokovni vodja Družinskega inštituta Bližina, specializiran za težave v partnerskem odnosu in starševske težave z odraščajočimi otroki. Pogovarjali smo se o pomenu spoštljive bližine, dialoga in učenja razumevanja potreb drugega. Brez vsakodnevnega iskrenega zanimanja za partnerja se bo odnos težje razvijal v obojestransko zadovoljstvo. Ob dnevu žena, osmem marcu, ki nas je vabil k izkazovanju pozornosti, so slišani razmisleki gotovo koristni - za uspešnejše nadaljevanje poti sobivanja, slehernemu.

V Los Angelesu so v znamenitem gledališču Dolby sedemindevetdesetič podelili filmske nagrade oskar. Zmagovalec je neodvisni film Anora, kar vnovič potrjuje, da so nominacije eno, zlati kipci pa nekaj drugega. V tokratnem Studiu ob 17.00 o zmagovalcih in poražencih, predvsem pa o letošnjih filmih. Gostje: Robert Kuret, filmski kritik; Muanis Sinanović, filmski kritik; Tesa Drev Juh, filmska kritičarka.

Če se sprašujete, čemu vam je kljub dramatičnemu vsakdanu vsaj malo dolgčas, je odgovor precej preprost. Že dolgo nismo imeli nobenega referenduma! Referendum, temeljni kamen vsake demokracije, je hkrati tudi najbolj zabavni element te antične pogruntavščine. Kajti vreči skozi okno dve novi osnovni šoli, da se lahko volivci v praviloma nizkem odstotku udeležijo odgovarjanja na pogosto zmedena vprašanja, tega drugače kot zabava ne moremo imenovati.Referendum, ki prihaja, bo spraševal o penzijah. Pa to ne o generičnih penzijah, kajti referendumsko vprašanje "ste za višje penzije", bi bilo eno najbolj uspešnih v zgodovini. Prihajajoči referendum bo spraševal o ekstra dodatkih k pokojninam, ki naj bi jih upravičenci dobili za izjemne umetniške dosežke. Referendum predlaga, posplošeno rečeno, slovenska desnica, ki je očitno mnenja, da so izjemni umetniški dosežki domena slovenske levice. Drugače si je težko zamisliti, čemu so se kleni slovenski konzervativci spravili na tistih nekaj fičnikov, ki bi jih – teh nekaj slikarjev, kiparjev, literatov, gledališčnikov, hudiča, še kakšen filmar se bi našel – dobili za povrhu. Hočemo povedati, da gre za majhen znesek in finančno tveganja za slovensko državo je bilo skoraj pri vsakem dosedanjem referendumu višje, kot je pri prihajajočih umetniških penzijah. Še pri referendumu o družinskem zakoniku je bilo v igri več denarja, kot ga je pri tem dodatku … Tako ni najbolj jasno, čemu so upokojeni umetniki slovenski desnici tako zelo sedli v želodec, kot se reče. Najbrž bo nekaj z odnosom do umetnosti same; in za začetek naredimo miselni eksperiment. Recimo, da besedo umetnik, kar je za mnoge naše sodržavljane poklic, akoravno se z umetnostjo ogromno Slovencev ukvarja tudi nepoklicno, zamenjamo z besedo – gasilec. Gasilec je sveta krava slovenstva in kot z umetnostjo, se z gasilstvom ogromno Slovencev ukvarja nepoklicno. Nekateri pa poklicno in ali resnično mislite, da bi katerikoli politični stranki na slovenskem prišlo na misel organizirati referendum proti dodatkom za izjemne gasilske dosežke – če bi pristojno ministrstvo tak dodatek poskušalo uzakoniti. Torej mora biti nekaj z umetnostjo in umetniki, kar moti predlagatelje referenduma. In čisto mimogrede; če bodo nekateri upokojeni slovenski umetniki dobili dodatke k penziji, si bodo mogoče lahko privoščili protestiranje pod bojnim praporom Pavla Ruparja-gromovnika. Kajti če kaj, bi tiste manifestacije potrebovale močnejši avtorski podpis, ker prepevanje Slakovega Čebelarja na nobeni ravni ne prispeva ne k bojaželjnosti, ne k intelektualni širini prireditve. "Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice" bi zaslužen slovenski umetnik v trenutku vrgel s proslave ter verze nadomestil z nečim bolj junaškim, se pravi manj medonosnim. Toliko samo kot medklic. Ampak bistvo prihajajočega referenduma vsaj za zdaj očem še vedno ostaja skrito. Ne poznamo še namreč referendumskega vprašanja in kot nas učijo pretekle izkušnje, se prav okoli referendumskega vprašanja lomi demokratični srd slovenskega človeka. Zato grobo predpostavimo … Rajtamo, da bo vprašanje preprosto:  "Ste za to, da nekateri slovenski upokojenci dobijo dodatek k pokojnini za izjemne umetniške dosežke?" Večina, ki bi prišla na volišča, bo odgovorila z ne, ali pač obkrožila proti, desnica bo razglasila zmago, priljubljenost sedanje vlade bo še padla, nedelja bo šla v nič, milijoni po vodotokih, karavana naprej, psi pa v koče. A seveda ne sme biti tako preprosto. Na vprašanje ne moremo odgovoriti, dokler ne vemo, kaj je to "izjemen umetniški dosežek"! Predlagatelj je sicer pripravil kriterije, med katerimi so nagrade, pojavljanja v mednarodnem prostoru in tako naprej. Ampak če smo državljanom demokratično razložili kriterije, smo kljub vsemu razložili samo pojem "izjemen". Še vedno pa nismo razložili pojma "umetnost"! In ta pojem je zadnja leta zelo na prepihu; hočemo povedati, da ni vsaka glasba Mozart in ne vsaka slika Michelangelo. Odkar v galerijah razstavljajo banane, prelepljene z lepilnim trakom, ki dosegajo na avkcijah potem milijonske zneske, in odkar so nekateri najbolj znani umetniki na svetu absolutno anonimni, je zahteva, da se zedinimo okoli pojma umetnost, prej ko se odločimo, kdo so umetniki, ki dobijo dodatek, povsem na mestu. Zatorej mora biti referendumsko vprašanje sestavljeno iz dveh delov. Drugega smo že navedli, prvo vprašanje pa se mora glasiti: "Kaj je umetnost?" Zavedamo se, da v "trotlziher" demokraciji na podobnih referendumih odločevalci obkrožijo samo za ali proti, vendar se zdi, da ob zapletenem vprašanju umetniškega presežka ne bi smeli pristati na brezkončno poenostavljanje. Seveda se zavedamo, da je za občinstvo, ki kot umetniški presežek razume verz "čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice", vprašanje o izvoru, razvoju, namenu in vplivu umetnosti izjemno zapleteno; a če bo referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke spodbudil prebivalstvo k preizpraševanju o človeški potrebi po kulturi in umetnosti, bodo milijoni za njegovo organizacijo dobro porabljeni.

Stara pripoved govori o zadnjih dnevih evangelista Janeza. Dočakal je visoko ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Simpatična Melani Mekicar se je že zelo zgodaj uveljavlila kot radijska in TV voditeljica ter igralka. Da se v teh vodah počuti kot doma, imajo morda nekaj zaslug za njeno samozavest tudi izkušnje z nastopanjem - mlada lepotička je namreč nekdanja svetovna prvakinja v hip hopu.  V novi epizodi Na svoji strani nas Melani popelje skozi svoje vloge in če vas vsaj malo mika svet ekranov in mikrofonov, sem prepričana, da vam bodo njene izkušnje pomagale. V pogovoru nam zaupa svoje načine sproščanja, pot do svoje prve oddaje in vpogled v zakulisje. Uživajte! ❤️

Božič je zelo pomemben praznik tudi v Nemčiji, predvsem na Bavarskem, od koder prihaja današnji junak Drugega pogleda. To je Christoph Steidl Porenta, ki smo ga spoznali v njegovi zlatarni Zlato runo v Ljubljani in izvedeli, kaj ga je pripeljalo v Slovenijo, kaj pomeni biti zlatar in srebrokovač ter kakšne podobnosti in razlike opaža med Slovenci in Bavarci. Sogovornik pa je tudi član malteškega viteškega reda, kar pomeni, da je zelo aktiven na humanitarnem področju.

Večkrat slišimo, da ženske v Cerkvi nimajo prave vloge. Morda je celo res, saj ženske v Cerkvi veliko naredijo in jim gre zato vsa pohvala. Velikokrat velja, da se vera ohrani tam, kjer jo ohranja žena, mati ali celo babica. V Božji besedi današnjega praznika pa prevladujejo ženske. Spet bi lahko kdo ugovarjal, da je v prvem berilu postavljena žena v slabi luči: Eva namreč greši in po prvem grehu se zagovarja pred Bogom. Toda kot nasprotje ji Cerkev postavlja v evangeliju spet ženo, to je Marijo. Če nekateri govorijo, da je po eni ženi prišel na svet greh, je treba še bolj poudariti, da je po ženi – Mariji na svet prišel Odrešenik. Duhovni pisatelji so Marijo imenovali za novo Evo. In ena najstarejših slovenskih cerkvenih ljudskih pesmi poje: Kar nam je Eva nesrečna zgubila, // roža Marija nam je zadobila, // ki je rodila Jezusa, // milega nam Zveličarja. Odrešenik je prišel po ženi, po Mariji in to odrešenje je veliko večje kot greh, ki je prišel po prvem človeku. Ostaja še eno pomembno sporočilo obeh svetopisemskih odlomkov. V prvem berilu Eva pove, kako je grešila. Prisluhnila ja glasu skušnjavca, ki ga v simbolični svetopisemski pripovedi predstavlja kača. Eva pravi: »Kača me je zapeljala in sem jedla« (1Mz 3,14). V evangeliju pa sledimo pogovoru Marije, ki se pogovarja z Božjim odposlancem, in po angelu prisluhnila Bogu. Zanimivo v tem pogovoru je, da Marija tako prisluhne Bogu, da ga tako prizna za Drugega, da se mu da popolnoma na razpolago in izreče presenetljive besede: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk1,38). Pomenljivo je, da sta obe ženi prisluhnili: Eva Skušnjavcu in je zabredla v nesrečo, Marija pa je prisluhnila Bogu in nam je prinesla odrešenje. Tu vidimo zelo pomembno sporočilo za naše duhovno življenje: Ni vseeno, koga poslušam v življenju! Ni vseeno, pri kom se v življenju navdihujem! Kje iščem modrost, ideje, kje se napajam. Kaj berem, kaj poslušam in komu verjamem. Številni slikarji slikajo Marijo ob oznanjenju v molitveni drži. Angel je Marijo obiskal med molitvijo. Ikone jo prikazujejo, kako posluša angela. Marija v nasprotju z Evo pravilno prisluhne drugemu in zna razločevati, zato ker je sporočila premišljevala v molitvi in jih sprejemala z razumom, ki ga je prečistila v molitvi. Razum je treba, kakor Marija, prečiščevati v molitvi, to je v stiku z Bogom. Duhovni pisatelji zato opozarjajo na nevarnost, če sporočilo sprejema neprečiščen razum. Koliko gorja je v zgodovini naredil razum, ki ni prečiščen v Bogu. Iz njega so se rodile najrazličnejše stranpoti.

Raoul Wijsma je pevec in pisec pesmi, ki ga na Slovenijo veže globoka vez, lepa in žalostna. Prvič je prišel sem, v Prlekijo, kot najstnik in od takrat se vrača. Zadnja leta skupaj s svojo glasbeno skupino Raoul & the Wisemen. Njihov zadnji projekt je bil povezan z zgodbo o povodnem možu, ki jo je zapisal že Valvazor, po njej pa balado napisal tudi Prešeren. Zakaj ima rad sezname, kje vidi razlike med Slovenijo in rodno Nizozemsko in kdo je bil vztrajnejši, oče ali mama, da mu je ime Raoul?

Dejan Lazić ob klavirju razmišlja o Chopinovi klavirski zvočnosti, dramatičnosti, liriki in slikovitosti - pred izvedbo Drugega klavirskega koncerta s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija.

Drugega decembra se mednarodna skupnost spominja trgovine s sužnji in njene ukinitve. Vse od vstaje sužnjev na Haitiju leta 1791 je sledil dolg proces izkoreninjanja suženjstva, ki se sicer pojavlja skozi vso zgodovino. Posledice so prisotne v številnih kulturah tudi v modernem času. O vsem tem in o novih oblikah novodobnega suženjstva v pogovoru s podpredsednico društva Ključ Manco Raušl.

Mariborski župan Saša Arsenovič bo decembra oddelal prvo polovico drugega mandata. Kako uspešen je bil, smo se pogovarjali z vodji svetniških skupin Arsenovič za Maribor, Gibanje Svoboda, SDS in SD v mariborskem mestnem svetu. Pred današnjo sejo svetnikov pa je beseda tekla tudi o rekordnem proračunu za leto 2025 in o načrtih za obnovo dotrajanih občinskih cest.

V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27). V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili. V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli. Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi. Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.

Kako bo vlada rešila zadnji zaplet na poti do plačne reforme v javnem sektorju? Sindikati državne uprave pred podpisom kolektivne pogodbe namreč želijo boljše ovrednotenje dela zaposlenih. Ministrstvo za javno upravo na drugi strani meni, da glede na predlagana zvišanja plač ni povsem jasno, zakaj sindikati nočejo podpisati kolektivne pogodbe. Drugi poudarki oddaje: - Slovenska trgovina bo ob ohlajanju gospodarstva letos očitno beležila upad prihodkov. Trgovci ob tem razmišljajo predvsem, kako in na kakšen način najti oziroma zadržati potrošnike. - Napovedi, da bo med člani administracije novoizvoljenega ameriškega predsednika Donalda Trumpa tudi poslovnež Elon Musk, so bile pravilne. Najbogatejši zemljan bo vodil novoustanovljeno ministrstvo za vladno učinkovitost. - V Cankarjevem domu se danes začenja 35-ti Ljubljanski mednarodni filmski festival - Liffe. V uradnem tekmovalnem programu bodo prikazali 10 filmov, od tega so jih šest režirale ženske, kar se po besedah programskega direktorja Simona Popka kaže tudi v temah filmov. Do 24-ega novembra bodo na festivalu predvajali 91 celovečernih in tri sklope kratkih filmov.

Ko se je Darja Bormatenkova pred skoraj desetimi leti preselila v Slovenijo, si ni predstavljala, da ljudje v prostem času hodijo v hribe. V Kazahstanu, iz katerega prihaja, to namreč ni v navadi oziroma je le šport, rezerviran za profesionalne alpiniste. Zdaj pa se 35-letna Kazahstanka z največjim veseljem odpravi na višje nadmorske višine, uživa pa tudi na slovenski obali. Tokratna gostja Drugega pogleda pa nam je še povedala, da je Slovenija postala njen dom.

Papež Frančišek s svojo novo okrožnico Dilexit nos – Ljubil nas je odgovarja tako na izzive sveta kot tudi Cerkve. Odgovor na brezsrčnost vidi v Jezusovem srcu kot središču vseh src in v medsebojnem srečanju src ljudi. Sociolog religije Igor Bahovec pravi, da papež govori o kulturi srečanja in ne o strpnosti, ki pogosto pomeni, da mi za drugega ni mar. Strpnost namreč pogosto vodi v apatičnost, ki je eden izmed največjih izzivov našega časa.

Del finančnega planiranja je tudi priprava in pregled celotnega premoženja ter sestava oporoke. Kako urediti zapuščino, da se ne boste obračali v grobu, smo že lani ugotavljali z odvetnico Ines Rostohar. Epizodo je objavljena tudi na Youtube.

Na Hrvaškem, ki je solastnica Jedrske elektrarne Krško, za zdaj sploh ni javne razprave o možni graditvi drugega bloka nuklearke. O posvetovalnem referendumu, na katerega se slovenski državljani odpravljamo novembra, se v tamkajšnjih medijih ne poroča. Zato pa razvoj dogodkov pozorno spremlja hrvaški strokovnjak za nuklearno energijo, znanstvenik Tonči Tadić, s katerim se je v Zagrebu pogovarjala naša dopisnica Tanja Borčić Bernard. Foto: BoBo

Leta 2014 je bilo v Sloveniji recikliranih komunalnih odpadkov približno 36 odstotkov, leta 2022 pa se je ta številka dvignila na več kot 62 odstotkov. Še vedno pa se številni znajdemo v zagati, v kateri zabojnik odvreči določeno stvar. Poleg tega se moramo vprašati, ali je stvar, ki jo želimo zavreči, morda še uporabna in jo bi raje komu podarili ali jo prodali. O tem je poizvedovala Lucija Vidergar. Bere Marko Rozman.

Piše Muanis Sinanović, bere Dejan Kaloper. Tomaž Mastnak se v knjižici Nova sveta vojna ob genocidu v Gazi in invaziji na Ukrajino ukvarja s temo, ki ga zanima že dlje časa, namreč z odnosom Zahoda do arabskega sveta in Rusije. Tokrat skozi prizmo ideje o sveti vojni. Med obravnavo te ideje mu uspe izvrstno izpeljati kratko genealogijo zgodovine teh odnosov. Na začetku se ustavi pri zgodnjih kristjanih, ki so kot borci za družbeno pravičnost kritizirali rimsko razglašanje samih sebe za prinašalce miru, saj so Rimljani v resnici prinašali vojno in nadvlado. S tem je takoj implicirana analogija s sodobnim zagovarjanjem tako imenovanega svetovnega reda, ki je v resničnosti vse prej kot to in je v resnici režim, ki skrbi za imperialistične interese ZDA. V nadaljevanju Mastnak z elegantnim zgoščanjem in jasnim predstavljanjem zgodovinskih dejstev pokaže, kako evropska civilizacija uporablja prav to metodo ki so jo njeni očaki tako kritizirali. Tudi v renesansi in razsvetljenstvu, ki skozi prizmo postkolonialnih študij izgubljata enoznačno veljavo prinašalcev napredka, so namreč različni evropski intelektualci govorili o potrebi po miru znotraj celine, ki bi omogočil boj in nemara tudi iztrebljenje Turkov. Dodamo lahko, da najbrž prav od tod izhaja neokonservativna ideja o Evropi kot kontemplativni, miroljubni celini, ki jo ogrožata agresivna in iracionalna islam in komunizem. Gre za projekcijo lastne želje po nasilju na Drugega, ki je precej manj obseden z Evropo in je vanjo znatno manj vdiral. Sploh če zadevo, tako kot Mastnak, povežemo z vojno v Ukrajini. Komunizem in islam v očeh neokonservativcev pomenita nočno moro. Rusija je v zavesti povezana z rdečo nevarnostjo. Vendar pa današnja Rusija nima nič s komunizmom ali socializmom. Mastnak drugje Putina povezuje s konceptom ordoliberalizma. Kakorkoli, spopad z Rusijo upravičeno imenuje liberalna sveta vojna, saj gre tudi uradno večinoma za zagovarjanje »evropskih vrednot in svobode« proti vzhodnemu mračnjaštvu in zaostalosti. Visoki predstavniki prikazujejo vojno kot civilizacijski spopad. Tu pa se skriva tudi največja slabost Mastnakovega eseja, saj ne upošteva, da sveto vojno razglašajo tudi Rusi, ki se domnevno borijo za tradicionalne verske vrednote proti »zahodni dekadenci«, multikulturalizmu, pravicam LGBT in podobno. Pri tem jim je v tej sveti vojni uspelo mobilizirati tudi nekatere čečenske muslimane. Mastnak je eden redkih levičarskih, tudi marksističnih intelektualcev, ki se zavzemajo za kritiko razsvetljenstva. Ta je večinoma rezervirana za bolj konservativno filozofsko misel, medtem ko jo on prestavlja na področje sociologije. V tem primeru kaže na kontinuiteto ideje svete vojne skozi razsvetljenstvo in v današnji postrazsvetljenski civilizaciji. Genealoško razkriva bistveno povezavo med srednjim vekom in razsvetljenstvom, ki je, če dodamo, ukinil nekatere pozitivne prvine srednjega veka, kot so sorazmerna svoboda in sproščenost življenja, odsotnost kapitalističnega časa in veliko počitka, ter nadaljuje in zaostruje njegove križarske tendence. Današnja zahodna civilizacija je po njegovem mnenju že postpolitična in posthumanistična. Državljane izvzema iz sfere političnega in jih reducira na nekakšno biološko gmoto, ki se zmeraj bolj spaja s tehnologijo. Vendar mu na tej točki lahko le delno pritrdimo, saj so izvzeti številni primeri, ko naj bi domnevno pasivizirane populacije, predvsem mladih, zavzele veliko močnejše in globlje politične pozicije kot njihovi starši, tudi s pomočjo sodobnih tehnologij. Tomaž Mastnak ostaja eden najpomembnejših slovenskih intelektualcev, ki s svojo mislijo aktivno napada status quo, ne da bi to početje spreminjal v pozo.

Od spočetja naprej, če je seveda vse šlo tako, kot je prav, je vsakega od nas mama devet mesecev nosila pod svojim srcem. Po rojstvu pa so nas nosili po rokah, ali takrat ko so nas ljubkovali ali crkljali, ali pa nas je bilo treba prenašati sem ter tja, ko smo neutolažljivo jokali, po možnosti ob nemogočih nočnih urah. Prav ta nošnja v naročju, to prenašanje po rokah je v nas zapisalo občutke sprejetost, pripadnosti in ljubljenosti. Sem in smem biti in definitivno pripadam nekomu. Potem pa smo odrasli. Ob vsem preostalem smo začeli spoznavati in ugotavljati tudi to, da okoli nas obstajajo ljudje, ki znajo biti naporni, težki, zoprni, ki nam gredo na živce, ki jih preprosto težko prenašamo. Včasih se lahko zadeve celo tako zaostrijo, da nekdo izjavi: »Tega človeka preprosto ne prenesem v svoji bližini.« In prav v tem smislu nam prihaja naproti Božja beseda za današnjo nedeljo. Natančneje: apostol Pavel in njegovo Pismo Efežanom, v katerem nas spodbuja: »V ljubezni prenašajte drug drugega.« Zaveda se namreč, da je življenje z drugimi lahko naporno, saj smo zelo različni med sabo. Prav o tej raznolikosti piše na več mestih in to celo podkrepi s prispodobo telesa, ki je sestavljeno iz raznolikih udov in organov, ki pa vsak po svoje prispevajo k delovanju telesa in je zato vsak ud še kako pomemben. Predvsem pa je pomembno, da udje skladno delujejo. Prav s tega vidika Pavel spodbuja efeško skupnost, naj med seboj živijo »v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti«. To je način, kako lahko zares pristopamo k drugemu. Seveda v zdravi ponižnosti, ki je pač nasprotje sebičnosti, egoizma, občutka večvrednosti ali napuha. Kadar namreč zapadem vsemu temu, se lahko kaj hitro zgodi, da nekoga ne prenesem več v svoji bližini. Prav zato nasproti temu Pavel nadalje zapiše, naj nobena umazana ali slaba beseda o drugem ne pride iz naših ust, marveč le dobra. Dobra, lepa beseda o drugem izgrajuje, slaba pa razdira in ruši. Vedno. Ob vsem tem lahko upravičeno ugovarjamo, da do neke mere še zmoremo to prenašati, več pa ne gre. Seveda ne, če se zanašamo samo na svoje moči in sposobnosti. Da lahko nekoga, ki me je prizadel, ki mi je zoprn in nadležen, »v ljubezni prenašam«, ne more v polnosti izhajati samo iz mojih moči. To je v resnici dar Svetega Duha, ki pa si ga moramo izprositi. Nenehno prositi zanj, še posebno, kadar se v naših mislih ali globinah srca pretakajo zamere, negativne ali celo sovražne misli do nekega človeka. Čez to pač ne zmoremo sami. Od tega lahko ozdravimo samo ob pomoči Svetega Duha, ki je Tolažnik, ki prinaša in naklanja notranji mir, ki v naši notranjosti ustvarja najpristnejše razpoloženje za to, da lahko v ljubezni prenašamo drug drugega.

Ob slovesu Anite Ogulin se veliki humanitarki poklanja vsa država, posebno čast se ji bo izkazalo tudi s pogrebom z vojaškimi častmi. Njena najdragocenejša zapuščina pa je odločenost številnih, da bodo nadaljevali njeno nesebično delo. Ostali poudarki oddaje: - Metsola ob vnovični izvolitvi za presednico evropskega parlamenta o potrebi po močnih voditeljih. - Izrael trdi, da je v Gazi ubil že 14 tisoč borcev Hamasa. - Na Primorskem od jutri velika požarna ogroženost.

Ni globljega vprašanja, kot je krik: »Bog, zakaj?« Še najbolj se sprašujemo, kako pojasniti Božja početja, ko gre za neopravičljivo trpljenje. Teologi ne smemo ljudem ponujati poceni kupljene tolažbe, kajti večina ljudi tako in tako živi v tihem obupu. Jonathan Henry Sacks (r. 1948), britanski Jud, rabin, filozof in teolog, pravi, da Sveto pismo ne zagovarja, da moramo sprejeti, česar ne moremo razumeti, ampak da moramo sprejeti samo tisto, česar ne moremo spremeniti. Največji junaki vere v Svetem pismu so Boga veliko spraševali, a zaradi tega niso bili heretiki, skeptiki ali grešniki in niso izgubili vere v vero. Meni je všeč teologija protesta. Všeč mi je, da v Svetem pismu piše, da se je celo Bog spraševal in obžaloval, da je ustvaril človeka s svobodno voljo, kajti svoboda pomeni tudi svobodo delati zlo. Zakaj ni ustvaril programiranih bitij, ki bi mu prepevala slavo in bi pred njim klečeplazila, namesto da nam je zaupal svoje partnerstvo? Takšen Bog ne obstaja; razen če si ga predstavljamo kot filozofsko šalo. Toda če pravici ni zadoščeno na tem svetu, kdaj ji bo? Ali moramo plačevati kazen za zločin, ker živimo na planetu Zemlja, ne da bi nas kdo vprašal za našo privolitev. Ali je to pošteno? Zavedam se, da če bi bil Bog tako majhen, da bi ga lahko razumeli, ne bi bil dovolj velik, da bi ga oboževali. Vprašanja trpljenja in zla ne moremo razrešiti s filozofsko-teološkim razglabljanjem, ampak z odrešenjskimi dejanji. To zagovarja tudi Jonathan Henry Sacks v svoji uspešnici Veliko partnerstvo (The Great Partnership), v kateri je zapisal tragično judovsko šalo iz časa nastanka nacizma: »Čas: leto 1938, kraj: potovalna agencija v Nemčiji. V agencijo stopi Jud. Ženski za pisalno mizo pove, da bi rad kupil vozovnico za potovanje v tujino. »Kam?« ga vpraša potovalna agentka. »Kaj ponujate?« jo vpraša Jud. Potovalna agentka mu dá globus. Jud ga počasi vrti, gleda deželo za deželo, vedoč, da je vsaka od njih zaprla vrata za ljudstvo njegove vere. Potem vrne globus agentki in jo vpraša: »Ali nimate kakšnega drugega sveta?« Pisec pritrdi, da naš svet ni svet, ki bi ga izbrali mi, a je edini, ki ga imamo. Z zlom v njem se lahko sprijaznimo ali pa Bogu prijavimo protestno noto proti zlu. Potem pisec konča: »Protest se začne s krikom, ki utihne šele, ko slišimo Sodnika vse Zemlje, kako nas poziva, naj mu pomagamo prinašati pravičnost v človeški svet, ki ga gradimo skupaj.«

Prebiti so vsi predori na trasi železniškega tira Divača Koper – izkopana je torej celotna trasa, kar je velik projektantski, inženirski in gradbeni dosežek. Ker pa se drugi tir gradi kot enotirna proga, levi tir naj bi začeli graditi šele čez dve leti po pridobitvi prostorskega načrta, gradbenega dovoljenja in vnovične izbire izvajalcev, bo obstoječa stara proga najmanj do 2030 predstavljala ne le drago vzdrževanje, pač nevarnost za okoliške prebivalce in vodne vire. O vsem tem, učinkih, posledicah in prihodnosti železniškega prometa v tokratnem Studiu ob 17.00 z voditeljico Alenko Terlep in gosti: Ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek Generalni direktor 2 TDK Matej Oset Direktor glavnega izvajalca Kolektor CPG Kristjan Mugerli Predsednik projektnega sveta za civilni nadzor nad gradnjo drugega tira Jadran Bajec

Gen energija, državno podjetje, ki ima v lasti slovensko polovico jedrske elektrarne v Krškem, mora na poziv pristojnega ministrstva do začetka referendumske kampanje o drugem bloku pripraviti vrsto informacij in dokumentov in jih deliti z javnostjo. Med njimi je tudi recenzirana študija potresne nevarnosti. Poteka zadnja stopnja študije, rezultati bodo predvidoma znani jeseni. Po zagotovilih Gen energije so dozdajšnje potresne analize potrdile varnost lokacije. Druge teme: - Bela hiša izraelske očitke o tem, da je v ključnem trenutku omejila dobavo orožja judovski državi, zavrača kot neutemeljene. - Začenja se 32-ti Festival Lent, ki se letos vrača na mariborsko nabrežje, po katerem je poimenovan. - Na evropskem nogometnem prvenstvu sta v skupini Slovenije, ki se je včeraj s Srbijo razšla z 1: 1, enak remi dosegli Anglija in Danska.

Kaj je ostalo od tukajšnjih nekajdesetletnih poskusov predstavljanja izvenevropskih kultur onstran kolonialnega načina prikazovanja Drugega kot kulturno manjvrednega od "zahodne civilizacije"? Na dan zmage nad nacifašizmom v drugi vojni, 9. maja, so v Slovenskem etnografskem muzeju v glavnem mestu odprli 2 razstavi, ki obujata spomin na te poskuse. Avtorica (poleg soavtorja dr. Marka Freliha) osrednje razstave "Prepletenost svetov: Zunajevropske zbirke v obdobju neuvrščenosti", kustosinja dr. Tina Palaić v pogovoru razmišlja in osvetljuje, kaj je SEM ob letošnji 60-letnici ustanovitve Muzeja neevropskih kultur v Goričanah pri Medvodah blizu Ljubljane (1964-2001) s to in bolj osebno zastavljeno razstavo avtorice dr.Nine Zdravič "Popotovanja spominov preko Alžirije v 60-ih letih 20.stoletja", poskusil posredovati v tukajšni javni prostor. FOTO: Ravnatelj muzeja dr. Boris Kuhar in kustosinja dr. Pavla Štrukelj z zakoncema Bebler pregledujeta indonezijsko zbirko, 1964. VIR: Dokumentacija SEM

Piše Majda Travnik Vode, bereta Eva longyka Marušič in Renato Horvat. Radiografija je strokoven izraz za preiskavo z rentgenskimi in gama žarki bodisi živih bodisi neživih struktur. Večinoma gre seveda za poskuse odkrivanja nepravilnosti ali napak v ustroju opazovanega fenomena, ki navzven, s prostim očesom, niso vidne. Skratka, gre za način prodiranja pod površino, v globino, v nerazvidno. Kratkoproznemu prvencu Bineta Debeljaka se naslov Radiografije prilega iz več razlogov: brez dvoma gre za osvetljevanje območij pod vidno bivanjsko površino, na empirično znanost pa napeljuje tudi avtorjeva metoda. Njegov »rentgenski žarek« je namreč predvsem misel – ta pa je poglavitno orodje razuma in znanosti. K učinku znanstvenosti in svojevrstne distanciranosti dodatno prispevajo avtorjeva premišljeno izbrana pripovedna sredstva: številni glagolski nedoločniki, dosledna raba odvisnega govora brez dialogov, zelo dolge, pogosto čez celo stran razlivajoče se povedi, ki uokvirjajo sistematično, skorajda kartezijansko izčiščeno zasledovanje izhodiščne pripovedne premise in drugo. Vse to v večinoma kratke pripovedi, ki jih metaforično lahko vidimo kot svojevrstno zaporedje posamičnih rentgenskih pobliskov globoko v človeško tkivo, vnaša svojevrstno objektivistično ozračje. Poraja se občutek, kot da avtor spretno ravna z neko zelo precizno napravo, hkrati pa način vodenja misli in fenomeni, ki jih visoko zmogljivi in široko razvejeni miselni aparat pretežno razčlenjuje in motri, kot so samota, odnosi, praznina, žalost, spomin, tesnoba, večkrat prikličejo misel na Debeljakovo filozofsko izobrazbo. Tako kot smo ljudje na rentgenskih posnetkih vsi enaki in je treba paziti, da se posnetki ne zamenjajo, so tudi Debeljakovi junaki brez kakršnih koli zunanjih označevalcev. Nimajo ne imen, ne telesnega opisa, ne značilnega glasu ali obleke in niso umeščeni v okolje ali prostor. Vtis je, da želi avtor s tem poudariti, da ga ne zanima nič zunanjega in da naj tudi mi pozornost raje usmerjamo drugam, ker je bistvo skrito drugje. Like vzpostavlja zgolj v obrisih, a vendar dovolj polnokrvno, da jih lahko začutimo in se z njimi identificiramo. Zanima pa ga izključno njihov notranji svet s pretakanjem in veriženjem misli in občutij, ki jih v določenih položajih zatresejo in obarvajo. Misli, vtisi in občutja se največkrat porodijo kot odzveni srečanj z drugimi ljudmi. Debeljakovi junaki namreč niso solipsisti, kot bi nemara pomislili, ampak je skorajda nujen pogoj za njihov obstoj oziroma za vzvalovanje njihove misli Drugi – bodisi prijatelj bodisi znanec, znanka, naključnež. Med srečanjem ali pozneje protagonist Drugega sam pri sebi izjemno natančno odzrcali in premisli, razgradi in pretehta njegove besede ali nehotene vzgibe in občutke, ki sta jih izmenjala. Iz takšne pripovedne snovi seveda ne more nastati fabula v klasičnem pomenu besede, ampak gre bolj za opisovanje neke misli: njenega vznika, ki ga, kot rečeno, sproži stik z Drugim, njene rasti in razmaha ter zatona ali sestopa. Skoraj ves čas imamo opravka z gosto, pomensko zbito pisavo, ki od bralca terja nenehno zbranost in predanost, občasno celo vračanje nazaj ali dvakratno branje. Vendar avtor tenkočutno nagradi bralčev napor, saj sčasoma vse bolj opažamo, da besedila pravzaprav zrcalijo našo lastno notranjost. Ena največjih odlik teh pripovedi je namreč, da govorijo o stvareh, o katerih se ne govori: o drobnih, hipnih, komajda porojenih in takoj odrinjenih občutjih odtujenosti, nelagodja, žalosti in samote v medčloveških odnosih, na primer v delcu trenutka, ko z nekim še neznanim čutilom začutiš, da prijateljici tvoje rojstnodnevno darilo ni dovolj, ker ni bilo dovolj drago, in tega ne more odtehtati nobena tvoja ljubeča beseda, ali presenetljivo občutenje popolne samosti in odtujenosti na zabavi dobrega prijatelja ali nenavaden občutek odsotnosti in dušenja, celo razcepljenosti, ko s telesom in glavo začutiš, da ne sodiš za neko omizje in da bi moral nemudoma vstati in oditi, pa tega ne storiš, in te zato odnese v stanje, ki ga kasneje ne moreš popolnoma rekonstruirati … Teh bežnih občutij se pri sebi le slabo zavedamo ali jih potlačimo, še preden jih ozavestimo in poimenujemo, saj gre za neprijetne, s socialnega vidika nezaželene, nekoristne ali celo asocialne občutke. Nekatere od njih bi najbrž vsaj pavšalno lahko povzeli z znano Freudovo sintagmo »nelagodje v kulturi«, se pravi, da ljudje vztrajno zavračamo vse, kar bi v nas utegnilo porušiti ali tudi zgolj načeti povezave s socialnim okoljem oziroma »kulturo«. Debeljakova proza pa, nasprotno, izpričuje, da prav ta »siva cona« bistveno vpliva na medčloveške odnose in na človekovo doživljanje sebe in sveta. Prav to je tisto, kar nas bistveno definira, pa sploh ne sme izplavati na površje. To vsebino zmore priklicati šele »radiografija«. Z literarnega vidika je vsekakor zanimivo, da je tudi iz tako krhkega in abstraktnega tkiva mogoče izpeljati popolnoma linearna besedila – kot da je vsaka misel že tudi neke vrste narativ, če že ne zgodba. (Mimogrede, nevroznanost bi omenjeno predpostavko skoraj zagotovo potrdila. ) Kratke zgodbe v knjigi Radiografije je avtor Bine Debeljak premišljeno razvrstil v več sklopov: Obvezni osnutki, Kratke študije, Predah / Intermezzo in Ponavljanja figur. Že naslovi opozarjajo, da gre za nekaj ne povsem definiranega, zabrisanega: osnutki, študije, predah, figure. Zaradi simptomatičnosti za vso zbirko se je treba ustaviti že ob prvi zgodbi z naslovom S katerega okna?. Zgodba obsega eno samo raztegnjeno, a notranje tako razgibano poved, da nastane vtis, da avtor hoče – in zmore – pripovedovati tudi s formo. Poleg tega zgodba prinese osupljiv notranji obrat, potem ko prvoosebni pripovedovalec nekaj časa opazuje nekega človeka v okenskem odsevu: njegove mehanske gibe, njegovo nezanimanje za kar koli in kogar koli, njegovo brezosebno, nesimpatično pojavo, ki samo obstaja, kot obstaja kamen. Tisti, ki pripoveduje, ga dolgo gleda, nato pa: »/…/ poskušam iti globlje in razbrati njegove patološke strukture, poskušam, ker me je ta tujost tako močno pritegnila, naravnost fascinira me in želim si razumeti /… / ampak nikamor ne pridem, mogoče moram še bolj gledati, vem, da ne bi smel, vem, da ne smem buljiti, vem, da bo izpadlo nenavadno in čudaško, in ko nočem več, je že prepozno, ker me opazi, in sedaj gledam jaz njega in on gleda nazaj mene, gledava se in gledava, vse dokler sam ne zagledam sebe v odsevu notranje strani okna.« Zgodba je izpeljana v enem samem halucinatornem eksistencialnem zamahu, kjer pride do tako močne izmenjave med opazovalcem in Drugim, da se na oba koncu zlijeta v eno. Zdi se kot poskus razumevanja sebe skozi vročično, že skoraj obsesivno opazovanje drugega; za to željo po prodiranju v Drugega pa je čutiti samoto, odtujenost in nesprejemanje samega sebe. Vse zgodbe ne izzvenijo tako radikalno, veliko se jih odvije zgolj kot refleksija ali notranji monolog, vsebinsko pa segajo k spominjanju, prijateljstvu, minljivosti, tesnobi, praznini, žalosti, svobodi v navezavi s tesnobo in k svojevrstnim stanjem, ki jih takšna občutja porajajo. Takšne občutke protagonisti najpogosteje doživijo na zabavah, za prijateljskimi omizji ali na prireditvah, nato pa se z njimi soočajo že na kraju samem, in jih to soočenje odreže od ljudi; ali pa kasneje, na samem. Debeljakove Radiografije so močen, zrel prvenec, ob katerem mora bralec odriniti na globoko in ozavestiti občutke in čustva, ki se jim je najverjetneje izogibal, jih potlačeval ali jih ni znal imenovati, vendar je napor sokratovsko poplačan: Ko knjigo odložimo, o sebi vemo več, kot smo vedeli prej.

V tednu molitve za duhovne poklice v Katoliški cerkvi v Sloveniji s. Ana Šuštar, frančiškanka Marijina misijonarka, in kaplan v župniji Ig Janez Pavel Šuštar, sestra in brat, o božjem klicu za duhovni poklic. V današnjem času ni ravno prav pogosta odločitev, kaj šele da bi iz iste družine dva otroka stopila na pot duhovnega poklica. Ali bi še enkrat sprejela odločitev za duhovni poklic, kaj mlade kristjanke in kristjane odvrača od redovništva in duhovništva, pa kakšnih predsodkov in opazk sta deležna od posameznikov, kaj bi morda spremenila v Cerkvi, pa tudi o tem, kako ostajata povezana.

Tako v Fidesu kot na vladi obžalujejo neuspeh mediacije; glede razlogov pa vsaka stran prst usmerja v drugo. Po besedah predsednika Fidesa Damjana Polha vlada trmasto vztraja pri svojih izhodiščih in se noče premaknit. Vladni pogajalec Denis Kordež je medtem zavrnil navedbe Fidesa, da vladna stran ni imela nobenih izhodišč za približevanje, ampak ta ostajajo enaka; da je dogovor možen le v okviru celotnega javnega sektorja, saj je del, ki je že bil opravljen s sindikati javnega sektorja lahko ogrožen s kakršnimikoli parcialnimi dogovori. Medtem se stavka omenja tudi v policijskih vrstah. Druge teme: - V Središču ob Dravi obisk ministra ni ohladil odpora lokalne skupnosti do azilnega centra - Parlamentarni odbor prižgal zeleno luč predlogu za posvetovalni referendum o evtanaziji - Reka Ural blizu mesta Orenbrug je bliskovito narasla; oblasti pozivajo k evakuaciji

Prof. dr. Stanko Gerjolj je duhovnik, lazarist, ki ima tudi častni naslov zaslužnega profesorja ljubljanske univerze…. V povezavi z izzivi vzgoje ter učenja je poglabljal znanje o integrativni geštalt pedagogiki, s čimer je obogatil slovenski in evropski prostor. Poudarja pomen odnosov in tudi poznavanja osebne in narodove zgodovine, ki je po njegovih besedah izvir za življenje v sedanjosti in prihodnosti.

Razmere v javni Radio Televiziji Slovenija so bile v osredju tokratne oddaje »Spoznanje več, predsodek manj«. Naš gost je bil urednik ukinjene oddaje Panorama in kmalu tudi ukinjenega Informativnega programa Drugega programa TV Slovenija Rajko Gerič. Ali drži, da je RTV prevzela trda levica, na kakšen način novo vodstvo izvaja mobing in tudi ali ima javni zavod z 2100 zaposlenimi še rezerve, so zgolj nekatera vprašanja, ki smo jih zastavili gostu. Vabljeni k poslušanju.

Na trasi gradnje drugega tira Divača Koper smo ob izkopu predorov ravno zdaj priča najbolj množičnim odkritjem kraških pojavov. Z izkopi so pričeli pred dvema letoma in pol, tokratna odkritja pa pripisujejo prečkanju Beško-Ocizeljskega jamskega sistema. Strokovnjaki so na podlagi geoloških raziskav in preteklih izkušenj ob gradnji avtoceste napovedali, da se bo tekom gradnje odkrilo 100 manjših in 10 večjih kraških pojavov. Do zdaj so napovedi precej točne.

Potem ko je pred mesecem dni Evropska komisija prižgala zeleno luč našemu zahtevku, je Slovenija vendarle še pred novim letom prejela več kot pol milijarde evrov iz Mehanizma za okrevanje in odpornost. V vladi so 536 milijonov evrov vredno izplačilo označili kot dokaz trdega dela in veliko spodbudo za naprej. To izplačilo je bilo vezano med drugim na zelene naložbe in digitalizacijo, pogoj za preostala sredstva pa bodo najzahtevnejše reforme. Druge teme: - Izrael ob okrepitvi ofenzive v Gazi zdaj z vojno grozi še Hezbolahu v Libanonu. - Poznavalci razmer poteze Hrvaške v prvem letu šengena ocenjujejo kot smešne. - Sodni svet o neuresničitvi ustavne odločbe glede sodniških plač obvestil Bruselj.

Rokometaši Gorenja so skupinski del evropske lige končali proti Sävehofu, ki si je že pred tekmo v Velenju, kot edini v predtekmovalni skupini, zagotovil igranje v izločilnih bojih. Te lovijo slovenske rokometašice na svetovnem prvenstvu na Norveškem. V drugem delu turnirja bodo danes popoldne v Trondheimu njihove prve nasprotnice Južne Korejke.

Piše: Muanis Sinanović, bere Jure Franko. Lahko bi rekli, da je slovenska literarna kritika v krizi. Po eni strani je tako od znotraj kot od zunaj ogrožena samobitnost poklica kritika kot sprotnega bralca in analitika literarne produkcije, po drugi pa je vedno manj daljših študij ali esejev, ki skušajo analizirati širše trende in globinske tokove sodobne književnosti. Manko najbolj sistematično nadomeščajo knjige LUD Literatura in prav v tej založbi je izšla tudi knjiga štirih daljših besedil profesorja Alena Širce Želo pesmi: študije o slovenski poeziji. V prvem besedilu Filozofske prvine v slovenski poeziji skuša avtor razbirati filozofsko ozadje pri pesnikih od Prešerna do Jerneja Zupaniča. Esej sicer vsebuje nekaj zanimivih opazk, vendar razočara s svojo splošnostjo. Avtor sam priznava, da gre zgolj za skico in bi podrobnejšo študijo veljajo izvesti kdaj v prihodnje, vendar to ne deluje prepričljivo, saj imamo občutek, da se želi teksta čimprej znebiti in ne ve, kam bi ga bilo smiselno zapeljati. Začetek slovenskega pesniškega ekspresionizma je nekoliko bolj ambiciozno besedilo, ki se ukvarja z literarnimi teorijami o pesniškem ekspresionizmu ter jih vrednoti skozi lastno perspektivo, pri tem pa pride tudi do določenega zaključka oziroma sodbe. Pritegne vpenjanje različnih teorij v skupno območje, s čimer se bogatita znanje in interpretacija bralcev, ki ne pripadajo krogu literarnih teoretikov, čeprav se vprašanje o ekspresionizmu ravno tem lahko zazdi pretirano sholastično. Naslednji esej je po naši presoji najboljši. Nedoločljivost v poeziji Tomaža Šalamuna je interpretacija duhovnih prvin v pesmih pred nekaj leti umrlega avantgardista, ki mu je med bralci in sledilci uspelo zgraditi kult. S pomočjo Derridajevega koncepta in številnih verzov Širca pride do pomembnega zaključka o izmuzljivosti – natančneje: nedoločljivosti – te poezije, ki se stalno umika interpretaciji. Iz teh zaključkov bi se brzčas dalo izhajati v vrednotenju Šalamunovega kulta in njegovega opusa tudi v prihodnjih letih. Prav tako zanimiv je prispevek Geneologija vsakdanjosti: slovenska pesniška poezija v tranziciji. Ukvarja se s posebnim fenomenom v moderni zgodovini slovenske poezije, namreč z obratom k vsakdanjemu življenju po zgledu urbane ameriške poezije konec osemdesetih oziroma v devetdesetih. Ta obrat je večinoma značilen za skupino pesnikov in pesnic današnje srednje generacije. Esej je zastavljen enciklopedično; po uvodni obravnavi zgodovinskega ozadja pojava se spusti v krajše opise oziroma obdelave posameznih opusov po imenih. Izbor perspektive in razumevanje literarne ideologije sta zanimiva. Podobno kot pri tekstu o Tomažu Šalamunu pa imamo vtis, da bi se dalo tudi to besedilo še razširiti in priti do daljnosežnih spoznanj, tudi z upoštevanjem političnega nezavednega. Žal se takšnih analiz pri nas premalo lotevamo, morda tudi zato, ker objektivne okoliščine scene na vsakdanji ravni osebno prepletajo avtorje, profesorje, urednike in kritike, profesionalni vložek pa je, hočemo ali nočemo, tudi osebni. Zato se včasih zgodi, da bi potrebovali neko praktično nemogočo perspektivo notranjega Drugega. Samorazumevanje je pretirano razdvojeno na to, kako se, pogosto idealistično, razumemo sami, in kako nas, tudi pogosto idealistično, kot nekakšno prisrčno kurizioteto, razumejo drugi. Želo pesmi je knjiga, ki ima dober namen in je v svoji izbiri tem večinoma izvirna. Vendar pa izvedba niha. Če imamo prvi tekst lahko za skico, ki bi si v knjižni obravnavi zaslužila dodelavo, je najboljši soliden prvi korak k določeni interpretaciji. Profesorja Alena Širco kot budnega spremljevalca sodobnega pesniškega dogajanja na Slovenskem tako lahko spodbudimo, da se esejev v prihodnje loti bolj udarno in suvereno izrabi potenciale, iz katerih črpa.

Nova epizoda Drugega pogleda se morda bere kot kakšna filmska ljubezenska zgodba: Slovenec in Kitajka se srečata na izmenjavi, ugotovita, da drug brez drugega ne moreta, ona se preseli k njemu, sledijo poroka in rojstvo otroka, vmes pa še nova služba zanjo v mednarodnem podjetju. Kot boste slišali v nadaljevanju, zapustiti domovino vendar ni tako lahko in samoumevno, vsaka stvar pa zahteva svoj čas in nekaj potrpežljivosti, morda tudi popolno menjavo poklica. Spoznajmo zgodbo Kitajke Sha Xu, z njo se je pogovarjala Ana Skrt.

Z dr. Janekom Muskom, psihologom in upokojenim profesorjem, smo se pogovarjali o vplivu sodobne tehnologije na naše življenje. Digitalna doba predstavlja velik izziv tudi vzgoji in izobraževanju. Govornik poudarja pomen sožitja z umetno inteligenco, ne smemo pa ji prepustiti prevlade. Izpostavlja pomanjkanje možnosti za psihoterapijo pri slehernem, tako mladih kot starejših, in pomembnost samopomoči ter spoznavanja samega sebe, kar je bil ob sklepu pogovora tudi njegov glavni nasvet. Ne moremo reševati svojih problemov, če najprej sebe ne s-poznamo.

V Severni Makedoniji je Marko Durdubakov dokončal študij glasbe in v Slovenijo prišel, ker se je želel tu vpisati na podiplomski študij. Ker mu to ni uspelo, se je odločil, da bo njegova druga diploma s področja filozofije in sociologije ter se vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto. Gost tokratnega Drugega pogleda je torej dipl. flavtist, prodekan študent, ljubitelj počasnega pitja kave in neljubitelj ričeta.

Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Pred leti, na vrhuncu tako imenovane migrantske krize, je v od te neodvisnem televizijskem pogovoru tedanji mufti Islamske skupnosti Slovenije podal izjavo, ki je bila kasneje bizarno napačno interpretirana in zlorabljena. Rekel je namreč, da bo v prihodnosti večina slovenskih muslimanov slovenskih državljanov, zlonamerna interpretacija pa je bila, da bodo slovenski državljani v večini muslimani. Kakorkoli že, Sami Al-Daghistani skupaj z bratom Raidom kaže na razsežnosti pojava, ki ga je napovedal mufti. Sta namreč v Sloveniji rojena organska islamska intelektualca. Lahko bi rekli, da nastopa čas, ko o islamu kot kulturnem, religioznem in antropološkem pojavu na strokoven način ne bodo več govorili strokovnjaki, ki niso muslimani, temveč bo slovenski prostor imel intelektualce, ki bodo islam lahko razlagali od znotraj. Kar je v večjih evropskih deželah z zgodovino migracij sicer že ustaljen pojav. Sami Al-Daghistani, avtor knjige esejev Islam in ljubezen, je mednarodno delujoči akademik, tudi avtor znanstvenih monografij na temo islama, ki se osredotočajo predvsem na islamsko ekonomsko misel. Islam in ljubezen cilja na nekoliko širše občinstvo, ki se ne ukvarja z islamom na akademski ravni, kljub temu pa ne moremo reči, da bi bila knjiga dostopna najširšemu krogu bralcev, saj zahteva določeno intelektualno kondicijo in humanistično izobraženost. Zdi se, da bi najbolj ustrezala denimo takšnim bralcem, ki spremljajo revijo Razpotja, v kateri je tudi avtor objavil nekaj člankov – torej ljubiteljem stimulativne, konceptualno bogate esejistike, študentom, publicistom in drugim intelektualcem. Naslov je do neke mere performativen. Vsi eseji se ne ukvarjajo z vprašanjem ljubezni v ožjem smislu, avtor pa ga je izbral kot kontrapunkt ustaljenim naslovom, kakršen bi bil na primer “islam in nasilje.” Knjiga je sestavljena po avtobiografskem ključu. Posamezne teme so povezane s poglavji piščevega življenja, ki je hkrati povezano z raziskovanjem islama. Klasično pojmovani ljubezni se najbolj posveča prvi esej, ki nas vodi prek zgodovine idej romantične, strastne in usodne ljubezni. Prek svoje genealogije pojav romantične ljubezni pri srednjeveških trubadurjih poveže s tedanjo arabsko mistično poezijo, ki jo skozi stranska vrata uvede v Evropo. V tej razlagi pa je že ena ključnih značilnosti knjige. Vseskozi namreč razgrajuje okorelo in ahistorično razumevanje islama kot totalnega Drugega in evrocentričnemu pogledu prihaja za hrbet s tem, ko kaže, da je marsikaj, kar povezujemo izključno z zahodno civilizacijo, pravzaprav prisotno že v arabsko-islamski preteklosti. Tudi sekularizem, na primer. Pomemben element knjige Islam in ljubezen je tudi kritika islamizma kot modernega političnega pojava ter drugih odporniških ali pa modernizirajočih gibanj v arabskem svetu z islamskim predznakom, ki jim manjka ključni preskok v razumevanju ekonomije. Vsa ta gibanja namreč po svoje ostajajo v primežu kapitalizma, ki ga skušajo integrirati na specifičen način, namesto da bi ga poskušala preseči z oporo na lastno tradicijo. Islamizem ni avtentična tradicija, temveč moderna predstava o tradiciji, medtem ko je resnična islamska tradicija mnogo bolj “moderna”, kot si mislimo. Temi te za slovenski prostor pionirske in nespregledljive knjige sta še značaj bosanskega, evropskega islama in status hidžaba kot naglavnega pokrivala v razmerju do hidžaba kot koncepta z izrazito dvoumnim in mnogopomenskim značajem. Gre, skratka, za teme, ki so v trenutni geopolitični situaciji za slovenskega bralca nadvse intrigantne, pri čemer pristop Samija Al-Daghistanija nenehno razkraja pozicijo drugega, saj večine ne nagovarja kot druge, temveč kot sosed in sodržavljan, ki se napaja tudi v njemu znani evropski intelektualni tradiciji. Tako islamska kot evropska dediščina sta vključeni izrazito kozmopolitsko, kot del občečloveške konceptualne zapuščine, v kateri ni prostora za umetne, ostre razmejitve.

Poljski pisatelj Ryszard Kapuściński (1932–2007) v svojih literarno-reportažnih besedilih največkrat ubeseduje avtobiografska doživetja ob zgodovinskih dogodkih. Kapuściński je bil tudi kot novinar priča mnogim prelomnim dogodkom in zato se mnoga njegova literarna dela nanje tudi navezujejo. V njih je posebej zanimiv njegov odnos do Drugega. S prevajalcem dr. Nikolajem Ježem, ki je prevedel njegova dela Cesar (CZ, 1999), Ebenovina (CZ, 2003) in Potovanja s Herodotom (Modrijan, 2009), predstavljamo tega zanimivega poljskega pisatelja 20. stoletja.

Ta konec tedna se končujejo zimske počitnice za 121 tisoč osnovnošolcev in srednješolcev z vzhoda Slovenije, začenjajo pa se za 152 tisoč učencev in dijakov z zahodne polovice države. Agencija za varnost prometa ob tem opozarja, da lahko danes in jutri zaradi tega pričakujemo povečano gostoto prometa. Ostali poudarki oddaje: Zelenski poziva Zahod k hitrejši dobavi orožja za ukrajinsko vojsko Italijanska premierka v Berlinu za skupno azilno politiko Unije V boju proti raku pomembni preventiva in hitra diagnostika

Svetuje mag. Andreja Cirila Škufca Smrdel - klinična psihologinja z Onkološkega inštituta v Ljubljani Želja je, da nas takrat, ko prestopimo prag zdravstvene ustanove, sprejmejo z razumevanjem in da smo deležni čim bolj celostne oskrbe. Bolezen namreč niso le znaki in simptomi, niso le telesne bolečine, ampak velikokrat tudi skrbi in različne psihične težave. Celostna obravnava je še zlasti pomembna pri onkoloških bolnikih. Diagnoza rak namreč močno in s strahom zareže v življenje posameznice in posameznika ter njegovih bližnjih. Pomoč lahko ponudijo tudi psihoonkologi. V Svetovalnem servisu na vprašanja o psihični pomoči in podpori bolnikom z rakavimi obolenji odgovarja klinična psihologinja mag. Andreja Cirila Škufca Smrdel z Onkološkega inštituta v Ljubljani. Foto:Europa Donna Slovenija/ zajem zaslona

Ta teden smo vstopili v drugi mesec surove, rušilne vojne v Ukrajini. Milijonom žensk in otrok so se na begu z domov vsak dan pridruževali novi in novi. Poslušali smo grožnje s kemičnimi in celo jedrskimi napadi in na drugi strani očitke o ruskih vojnih zločinih. Hkrati je bil to tudi teden intenzivnih srečanj na najvišji ravni. Ocenili bomo odločitve glede krepitve Natovih sil na vzhodu zavezništva ter dogovore Evropske unije o dodatnem pritisku na Rusijo in lastni obrambni viziji. Z direktorji smo se pogovarjali o stiski, ki jo tudi zaradi te nesmiselne vojne občutijo naša podjetja, s političnim analitikom pa o začetku domače predvolilne kampanje – ključnih temah in ravni politične kulture. Na koncu pa tudi utrinki s praznika pod Poncami. Kritični pregled tedna tokrat z Markom Škrljem. Pregled tedenskega dogajanjaTa teden smo vstopili v drugi mesec surove, rušilne vojne v Ukrajini. Milijonom žensk in otrok so se na begu z domov vsak dan pridruževali novi in novi. Poslušali smo grožnje s kemičnimi in celo jedrskimi napadi in na drugi strani očitke o ruskih vojnih zločinih. Hkrati je bil to tudi teden intenzivnih srečanj na najvišji ravni. Ocenili smo odločitve glede krepitve Natovih sil na vzhodu zavezništva ter dogovore Evropske unije o dodatnem pritisku na Rusijo in lastni obrambni viziji. Z direktorji smo se pogovarjali o stiski, ki jo tudi zaradi te nesmiselne vojne občutijo naša podjetja, s političnim analitikom pa o začetku domače predvolilne kampanje – ključnih temah in ravni politične kulture. Na koncu pa tudi utrinki s praznika pod Poncami. Kritični pregled tedna tokrat z Markom Škrljem.

Odnosi med ženskami in moškimi se bodo izboljšali šele takrat, ko bomo začeli drug drugega spoštovati in se ceniti, predvsem pa se sprejemati in ljubiti točno takšne, kot smo. Ko bomo drug drugemu znali dali prostor (in dovoljenje!), da se izrazi, takrat bomo šele znali biti za to ''darilo'', ki ga bomo od partnerja in od življenja prejeli, hvaležni.. Drug drugemu sta lahko moški in ženska velika spodbuda ali pa velika ovira. Od vaju je odvisno, kaj izbereta.   www.URBANURBANC.com