Podcasts about marko radmilovi

V časih, ko se pozornost sodobnega človeka usmerja v duševno zdravje, posamezniki in tudi zdravstveni sistemi odkrivajo vedno nove poti k dobremu počutju. Ob priznanih metodah, žal prepogosto tudi farmakoloških, obstaja več alternativnih načinov, kako življenje v pobesneli vsakdanjosti spraviti v ravnovesje. Ena izmed metod, pri nas še sorazmerno neznana, je terapija z živalmi. Od pradavnine živali pomagajo človeku najti notranji mir, v Jarenini pa obstaja kmetija, kjer se zadev lotevajo nekoliko drugače. Obiskal jo je Marko Radmilovič in reportažni zapis naslovil Čohati osle.

Ob osemdeset letnici konca druge svetovne vojne se je tudi v Sloveniji zvrstilo kar nekaj prireditev, seminarjev in simpozijev. Tudi medijskih zapisov je bilo kar nekaj, na našem radiu posebno pozornost obletnici posvečajo v dokumentarno feljtonskem programu. O obdobju, ki je bilo v času po letu 1945 intenzivno preiskano, dokumentirano in tudi publicirano, vemo danes več kot kadarkoli, a še vedno se med dogajanje prikradejo sive lise. Sploh dogodki na Koroškem po kapitulaciji Nemčije 8.maja 1945 so bili tako kaotični in hkrati tudi tragični, da se raziskovalci vedno znova vračajo k tistim majskim dnevom. Majhen, neznaten prispevek k tem prizadevanjem oddajamo tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Marko Radmilovič je dodal zrno ali dve k boljšemu razumevanju dogodkov na slovenski severni meji.

Mogoče ste zgolj opazili, ne da bi se zares vprašali, a zadnja leta se pojavljajo povsod. Govorimo o velikonočnih sejmih. Komaj smo se navadili na božične, so že tu velikonočni. Od kod prihajajo? Ali je v njih ujeta tradicija ali gre zgolj za brezbožno komercializacijo praznika? To in še kaj več se v Nedeljski reportaži sprašuje Marko Radmilovič, ki obiskal sejem v Lenartu in Jarenini.

V velikonočnem času, ko v medije prihajajo najrazličnejše, žal tudi komercializirane duhovne vsebine, je prav, da se posvetimo zgodovini Cerkve na naših tleh. Ki pa je bila, kot zgodovina Cerkve sploh, pogosto vijugava, težavna, predvsem pa danes v marsičem pozabljena. A tudi tisti manj obveščeni verniki ali pa celo laiki se strinjajo, da je eden prelomnih dogodkov v zgodovini Cerkve na Slovenskem prenos sedeža lavantinske škofije v Maribor. Gre za skoraj generičen pojem in razen tega, da je to uspelo škofu Antonu Martinu Slomšku, se o samem prenosu v laični javnosti ne ve dosti. Sploh pa ne poznamo podrobnosti in oseb, ki so še stale za tem zgodovinskim dejanjem. Eden najtesnejših Slomškovih sodelavcev je bil tisti čas Marko Glaser, duhovnik pri sv. Petru v današnjem Malečniku. Oddaja, ki jo je pripravil Marko Radmilovič, poskuša odstraniti nekaj pozabe z osebnosti tega izjemnega moža.

»Vojna spada v muzeje« je duhovit napis v enem izmed evropskih vojnih muzejev. Čeprav stari Heleni muze za vojno niso poznali, so vojaški muzeji razširjeni po vsem svetu in, to je nenavadno, izjemno priljubljeni pri obiskovalcih. Ker gre za zanimiv pojav, je zanimiva tudi struktura teh ustanov in mnogi izmed vojaških muzejev so v zasebni lasti. Ob državnih ustanovah tako sledimo zgodbi neštetih zbirk, muzejev in muzejčkov, ki so jih ustanovili in jih vodijo navdušeni zbiralci. Slovenija pri tem ni nobena izjema, ravno nasprotno. Na prepihu zgodovine je njeno ozemlje gostilo kar nekaj vojsk, spopadov in vojn. Ostanki so našli svojo pot tako v javne ustanove kot v premnoge zasebne zbirke. V življenje zadnjih nam bo del zastora, ki jih zakriva, odškrnil Marko Radmilovič.

Novoletne zaobljube, ki se zdijo trivialna opomba v zabavnem tisku, imajo resnici na ljubo za seboj pisano zgodovino. Ob tem pa sta zaobljubljanje in predvsem lomljenje teh zaobljub postali globalen fenomen. Kaj vse se skriva za novoletnimi zaobljubami in kakšen je njihov rok trajanja, pripoveduje Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

Kako se v adventnem času izogniti kiču, pritisku potrošništva in diktaturi vljudnostnega druženja, hkrati pa kljub temu obdržati božičnega duha? Prvi recept je pobeg v gozd, drugi pa v pravljice. Če ju združimo, dobimo pravljični gozd. Ki ga na srečo Slovenci premoremo, domuje pa v Krčevini pri Vurberku. Gre za prostor, ki bi ga terminološko uvrstili med tematske parke, s to razliko, da si ga je umislila, zanj skrbi ter tudi vodi obiskovalce po njem ena sama družina. Natančneje rečeno; trije člani družine Mohorko. Gozd je v večeru štajerskega decembra obiskal Marko Radmilovič.

Na pragu zime je smučanje vedno hvaležna tema. Tudi v oddaji dokumentarnega uredništva, saj je smučanje tradicija in njegova zgodovina v Sloveniji že kako bogata in tudi dobro dokumentirana. Ob turističnem smučanju kot svobodni volji vsakega posameznika je pri nas široko razvejano tudi organizirano smučanje. Hrbtenica tega so smučarski klubi. Čeprav jih v glavnem poznamo po usmeritvi v tekmovalno smučanje, je približno 150 smučarskih klubov, sekcij in društev v Sloveniji veliko več kot samo tekmovalna platforma. Smučarski klubi organizirajo smučarske šole, sejme rabljene opreme, številni pa za svoje članstvo tudi organizirajo smučarske počitnice. Enega izmed bolj nenavadnih smučarskih klubov, iz katerega izhajajo uspešni slovenski smučarji in smučarke (med drugim tudi dobitnik prve slovenske oz. jugoslovanske olimpijske kolajne Jure Franko) pri nas, je ob jubileju obiskal Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.

Zgodbe o običajnih stvareh. Jesensko listje dandanašnji gledamo kot nadlogo, nebodigatreba, ki vsako jesen onečedi naše ulice in je ob močnih nalivih lahko tudi nevarno. A ne še tako nedavno je bilo ena izmed esenc kmečkega življenja, da sploh ne omenimo, da bi bil naš planet brez listja hladna skala, izgubljena v vesolju. O tradiciji steljarjenja in novodobnih izzivih pri zbiranju in uporabi odpadlega listja v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

Kakor velja, da na začetku slovstva zahodne civilizacije kot dva mogočna stebra stojita Iliada in Odiseja, tudi velja, da je iskanje mitskega mesta prav taka znanstvena in duhovna avantura kot samo vprašanje o izvoru obeh epov. Mogoče »Homersko vprašanje« ne obsega neposredno tudi vprašanja o obstoju in lokaciji Troje, a topografija Homerskega univerzuma je prav tako vznemirljiva kot znameniti verzi. Z izkopavanji v Mali Aziji pred zdaj že več kot 150 leti in Schliemannovimi odkritji se zdi, da smo Trojo našli, a argumentov in protiargumentov o resnični lokaciji legendarnega mesta je v znanstveni srenji še vedno dovolj. Oddaja Sledi časa, katere avtor je Marko Radmilovič, obuja spomin na iskanje Troje na dalmatinski obali že pred več kot 40 leti. Oddaja nosi naslov »Homerjevo slepo občinstvo«.

Slovenski muzeji skrbijo za najrazličnejše oblike dediščine, med njimi je tudi tista nesnovna, ki jo imajo na skrbi v glavnem kustusi z etnološko ali s kulturnoantropološko izobrazbo. Manj pa je praks, ko se muzeji s svojo dejavnostjo odpravijo zunaj matične hiše. »Na teren,« kot se reče. Velenjskemu muzeju želje za delovanje zunaj matične hiše, ki je na čudovitem gradu nad samim mestom, ne manjka. Ena izmed muzejskih enot je tudi pred dobrima dvema desetletjema muzejski dejavnosti namenjena Grilova domačija. Nekdanja viničarija se je ohranila kot lep primer šaleškega samooskrbnega gospodarstva in po tem, ko jo je v upravljanje dobil Muzej Velenje, postala tudi oder za prikaz najrazličnejših starožitnosti, ki so nekoč živele v dolini. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži obiskal svatbo na Grilovi domačiji.

Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.

Nenavadna imena slovenskih krajev že od nekdaj privlačijo medije. A vse »Griže,« »Pekli« in kar je podobnih nenavadnih imen, se lahko skrijejo pred »Šestdobami!« Težko zamisljivo in težko izgovorljivo ime kraja domuje na prisojnih pobočjih framskega Pohorja. Tako kraj kot ime samo sta v svoji preteklosti videla premnoge spremembe. Nekatere na boljše, mnogo pa je bilo tudi manj prijetnih časov. In kljub temu, da sta tako zaselek kot narava tam okoli magično lepa, sta vsaj osamljena, če že ne pozabljena. Trenutek v življenju Šestdob je v reportažni zapis ujel Marko Radmilovič.

V pasjem poletju vsako živo bitje išče osvežitev. In ni hujšega, ko je gostinski lokal, to varno zavetje pred sončnimi žarki, ali zaprt, ali prepoln, ali pa kako drugače kontaminiran. Vsak izmed nas je kdaj že pomislil, kako lepo bi bilo imeti napravo, ki bi ves čas, ne glede na čas v dnevu ali dan v tednu, ponudila primerno postreženo pijačo. Brezoblični stroji to naredijo z konzervami sode, a da bi si kdo umislil avtomatizirano strežnico piva ali vina, do pred nedavnim še ni bilo mogoče. Nato se je začelo, najprej v Žalcu, danes pa se zdi, da pohoda najrazličnejših fontan ne more nihče več ustaviti. V drobovje pivske in vinskih fontan v Žalcu, Merezigah, Vodolah in Šmarjeti je pogledal Marko Radmilovič.

Pogosto ideologije, ali režimi, ali pa samo navadne zgodovinske okoliščine ljudi izbrišejo. Po navadi gre za posameznike, ki bi kakorkoli zmotili vodilno naracijo tistega trenutka, ali koga osramotili, ali spremenili razmišljanje javnosti, ali ogrozili prevladujoče mite. Tako tiste o ljudeh, kot tiste o dogodkih. V oddaji Sledi časa odkrivamo zgodb, ki je bila dolga desetletja preveč nerodna, da bi jo povedali. Gre za zgodbo o mlajšem bratu Karla Destovnika Kajuha, ki pa je zelo drugačna od znane usode našega narodnega junaka. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Že pred nekaj desetletij se je zbiranje starih predmetov na Slovenskem spremenilo v manijo. Če izpustimo filatelijo, se je pred desetletji zbiralo značke, prtičke ali kaj podobnega. Od takrat pa so zbiranje, zbirateljstvo in zbiratelji prerastli v nacionalni fenomen, ki mu ni videti konca. Zbirke so tako različne, kot je pač različna naša civilizacija. Zbiratelji pa imajo ogromen problem, saj te zasebne zbirke največkrat ostanejo v garažah, kleteh, na podstrešjih, da ne govorimo o tem, kako brezsramno romajo na deponije, ko se zbirateljeva življenjska usoda dopolni. Zato je toliko bolj zanimivo obiskati zasebne zbirke, ki jim je uspelo najti svoj prostor pod soncem. Že pred leti so z zasebnimi zbirkami začeli predvsem v Posočju zbiratelji predmetov iz velike vojne, danes pa se predstavljene zasebne zbirke najdejo tudi drugje po državi. Tri izmed njih je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.

Avtomobil, kot vse kaže, vozi proti križišču, na katerem se bo odločala njegova usoda: ali se bo spremenil v okolijsko nevtralno, ali vsaj do okolja prijazno napravo, ali pa ga bodo premagale druge oblike sodobne mobilnosti. Res je, da se to vprašanje za zdaj pojavlja samo v razvitem delu planeta in da se večina človeštva še vedno vozi v napol razpadajočih škatlah, ki jim je do vsebine njihovih izpuhov kaj malo mar. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi do avtomobilske preteklosti, ko so bila vprašanja o ekološki ustreznosti zadnja na meniju tudi na naših tleh. Pomembnejša je bila poraba goriva, najpomembnejše pa je bilo, »kako do avta sploh priti«. Med sprehodom po zasebni zbirki starih jugoslovanskih avtomobilov bomo pogledali v jugoslovansko avtomobilsko preteklost, ne bomo pa se ustrašili niti avtomobilske prihodnosti.

V Sloveniji imamo mnogo pomnikov, ki nas opominjajo na našo burno, pogosto nasilno, še pogosteje pa tragično preteklost. Mnogi teh pomnikov so tudi padli: ali v prah ali v pozabo, ko so se družbene okoliščine spremenile. A odnos do kulture spomina je odnos do lastne preteklosti, se pravi, odnos do temin časa, iz katerih prihajamo in ki nas je oblikoval v to, kar smo. Obstaja način, da spomine ujamemo v obliko, ki ni do nikogar žaljiva in ki se ne podreja muham vsakokratne ideologije ali preferencam voditeljev naroda. Če smo del narave, kot radi gromoglasno poudarjamo v trenutkih skromnosti, se lahko naš spomin ujame tudi v naravi. In prav to je uspelo nekemu profesorju in danes njegovim potomcem na posestvu v Petanjcih v občini Tišina. Marko Radmilovič je obiskal eno izmed spominskih prireditev, ki se skozi vse leto odvijejo v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih.

Včasih imajo najobičajnejše stvari dolgo in zapleteno zgodovino. To še posebno velja za nesnovno dediščino. Na primer otroška pesmica o Hudi mravljici. Postala je tako običajna, tako zelo del vsakega odraščanja, da se skoraj nihče več ne vpraša, od kod je mravljica prišla in kdo jo je, ne navsezadnje, ustvaril. Prevladujoče prepričanje je, da gre za ljudsko blago, za ljudsko pesmico, nastalo nekoč v globinah časa, ko so pastirji še gnali na pašo. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Huda mravljica je avtorska pesem v pravem pomenu besede, saj je v peti obliki združila dva mojstra svojega poklica. A nič od tega se ni bi zgodilo, če ne bi v Slovenskih Konjicah živela nenavadna družina, po sledovih katere se v oddaji Sledi časa odpravlja Marko Radmilovič.

Ena največjih nadlog sodobnosti je čas, preživet v prometnem zastoju. Da je nadloga resnično velika in vseobsegajoča, nam dokazuje to, da se je sploh ne zavedamo več. Šele ko se za nekaj časa umaknemo s cest, ko si vzamemo počitek od sodobne mobilnosti in se vsi sveži ponovno odpravljamo čakati med pločevinaste kokone, se zavemo, kako človeka nevredno, brezpredmetno in frustracij polno početje je to. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič ne ponuja rešitve za prometne zastoje. Ponuja pa njihovo razumevanje. Povedano drugače: če hočemo poznati, resnično razumeti razmere na cestah, moramo poznati njihovo zgodovino. Njihovo preteklost. Kdo in kaj so ceste, ne le na horizontali zemljevida, temveč tudi na premici časa. Kajti kakorkoli se sliši neverjetno, verjetno je ni stvari, ki bi bila tako globoko povezana s človeškim bitjem in o kateri bi paradoksalno vedeli tako malo, kot so to ceste.

Iskanje formule za življenje in preživetje v vedno bolj kompleksni, tudi razslojeni družbi daje večkrat zanimive rezultate. Zavedanje o demografski ogroženosti večine razvitih držav je na površje prineslo mogoče rešitve problema v sodelovanju in vključevanju več generacij. Kajti sodobnost je prinesla dramatično razdružitev posameznih generacij, kar je bilo še pred desetletij nekaj povsem nepredstavljivega. Družine in člani širših skupnosti so živeli skupaj in nihče se ni spraševal ali dvomil v urejene in zacementirane odnose med generacijami. Najrazličnejše revolucije dvajsetega stoletja pa so posamezne generacije razdružile do te mere, da se danes organizacije in posamezniki trudijo člane posameznih generacij ponovno spraviti za isto mizo ali vsaj v isti prostor. Nedeljska reportaža govori o enem takšnih poizkusov. Marko Radmilovič je oddajo naslovil »Medgeneracijsko sodelovanje družine Novak!«

Pred skoraj pol stoletja se je v gorskem masivu Prokletij zgodila nezamisljiva tragedija. Dva mladeniča sta umorila svojo vrstnico, ko se je vračala z vpisa v četrti letnik. Zaradi nacionalnih strasti je ostal umor gimnazijke Branke Đukić dolga leta nekakšen simbol krutosti in brezizhodnosti ne le tistega časa, temveč tudi sodobnosti, ki na prostorih med Srbijo, Črno goro in Kosovom še vedno grozi z vseuničujočim spopadom. V oddaji Sledi časa objavljamo feljton, ki ga je pripravil Marko Radmilovič, ter se z njim tudi to nedeljo pridružujemo najbolj poslušanim žanrom radiofonskega medija, ki v podkastih obravnavajo predvsem znane ali pa pozabljene kriminalne primere iz preteklosti.

Poznati preteklost ne pomeni le brati zgodovinske knjige in se navduševati nad to ali ono interpretacijo časa, ki je minil. Pomeni tudi razumeti in sprejeti skrajnosti, ki so izoblikovale naš čas, prav tako kot glavni tok zgodovine. Med obema vojnama je bilo štajersko podeželje eden najrevnejših in najbolj zaostalih delov Dravske banovine, h kateri je spadala večina slovenskega etničnega ozemlja. In na tem podeželju je bil socialni stik izjemno slab. Katastrofalen. Revščina, brezpravnost, zaostalost; vsi ti dejavniki so najmočneje prizadeli sloj prebivalstva, ki ga danes poznamo kot kmečke delavce. In med tem slojem so se, kot se v revščini rado zgodi, začeli taki in drugačni zločini, tudi vedno hujše oblike družinskega nasilja. Knjiga dr. Mateje Ratej, na podlagi katere je Marko Radmilovič pripravil oddajo Sledi časa, se ukvarja z obrnjeno optiko družinskega nasilja: opisuje nasilje žensk nad svojimi zakonskimi partnerji.

Po poteh opuščenih žičniških naprav Tri desetletja in več nazaj je bilo po naši deželi posejanih skoraj brez števila žičniških naprav. V glavnem je šlo za vlečnice, ogromno število je bilo tudi nizko vrvnih prenosnih naprav koprskega Tomosa. Na teh »vaških smučiščih« se je smučarskim prvim korakom in užitkom smučanja predajala množica državljanov naše dežele, ki jim je danes postalo smučanje skoraj nedostopno. Žal. Kot dokaz, kako zelo je bilo pred desetletji smučanje priljubljeno, se v oddaji Sledi časa odpravljamo v pokrajino, kjer smučanja ne bi pričakovali. Na Primorskem je Marko Radmilovič obiskal tri pozabljene »Smučarske centre«!

Ko s prstom kažemo na krivce, ki naš matični planet vedno bolj potiskajo, vsaj za človeštvo, proti preživetvenemu robu, redko pomislimo na modo. Na oblačila, na tekstil kot tak. Bolj v ospredju in tudi medijsko bolj pokrite so vsebine, ki govorijo o škodljivem vplivu fosilnih goriv in njihove uporabe na okolje, tako da tekstilna industrija pogosto ostane v ozadju transporta oziroma mobilnosti kot take. To pa ne pomeni, da je tekstilna industrija glede opotekajočega se okolja brez greha. Ravno nasprotno. Štejejo jo za drugega največjega onesnaževalca in Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži predstavlja prakse, ki pomenijo sicer majhen kamenček v naporih po trajnostni uporabi tekstila. Obiskal je Gornjo Radgono in nastala je oddaja z naslovom: Gornja Radgona proti hitri modi.

Število njegovih posedanj v močvirju je že za malenkost preseglo število noči, v katerih je Šeherezada pripovedovala napete zgodbe, a jasno je, da Markove zgodbe in razmisleki o deželi vsaj dveh hitrosti, tisočerih resničnosti in neštetih zanimivih ljudi in usod niti po naključju še niso presahnili. V natanko 35 letih od prvega reportažnega zapisa o vaškem starinarju iz Jakobskega Dola so se široki paleti raznolikih radijskih zvrsti pridružili še dokumentarni filmi, časopisne kolumne, besedila za gledališke predstave za otroke in odrasle, v zadnjih letih tudi knjige: roman, biografija in pred dnevi še zbirka Močvirij, prerez več kot 1000 glos, objavljenih na Valu 202. V studiu, kjer je začel svojo pot, Ježkovega nagrajenca, ustvarjalca v neštetih medijskih zvrsteh, predsednika kulturnega društva pa tudi glasbenika, motorista, morebitno reinkarnacijo Alme Karlin, zagotovo pa častnega občana občine Zgornji Petrovci, gosti Jana Vidic.

Zbirateljstvo je ena skritih slovenskih strasti. Število zbiralcev glede na število prebivalcev mora biti v samem svetovnem vrhu. Slovenci zbiramo vse, kar je mogoče zbirati. Nekatere stare zbiralske strasti, kot so recimo znamke, prtički ali kemični svinčniki, so se z vzponom novih tehnologij nekoliko umirile, prišle pa so mnoge nove. Ob klasičnih, kot so motorna kolesa, kmetijski stroji ali etnološki predmeti, pa obstaja pri nas tudi nekaj skrajno nenavadnih zbirk. Recimo zbirka figuric iz »Kinder jajčk«! A verjetno je zastavonoša neobičajnih zbiralskih predmetov zbirka tisočih medvedkov, ki jo je skozi leta zbral Bor Sojar Voglar. V teorijo in prakso plišastega medvedka se je v Nedeljski reportaži potopil Marko Radmilovič.

V Dornavi pri Ptuju so pred sedemdesetimi leti ustanovili zavod, ki je skrbel za invalidno mladino. Na začetku se je zavod imenoval, vsaj za današnje standarde, precej brutalno: »Dom za duševno defektno mladino«. V sedemdesetih letih je prerasel v sodoben zavod za usposabljanje, delo in varstvo, ki je dobil ime po tragično preminulem prvem direktorju dr. Marijanu Borštnarju. Dolga desetletja je bil dom zavoda »baročna graščina Dornava« ter kot takšen tudi simbol odnosa do hendikepa pri nas, ki pa so ga začeli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja počasi prazniti. Do dokončne preselitve na novo, sodobno in vrhunsko opremljeno lokacijo, prav tako v Dornavi, pa je prišlo pred približno dvema desetletjema. V zavodu se ukvarjajo, ob mnogih tradicionalnih metodah pomoči in terapije invalidnim osebam, tudi z manj konvencionalnimi prijemi. Eden izmed njih je tudi delovanje pevske skupine pod vodstvom kreativnega terapevta Davida Vezjaka. Zbor Belkanto je na vaji obiskal Marko Radmilovič.

V odjekih ukrajinske vojne pozabljamo, da so bile ravnice evropskega vzhoda prizorišče mnogih bitk, v katerih so izginjale cele generacije. Danes se še najdejo posamezniki, ki so se udeležili velike vojne, ki se je v Ukrajini in pozneje tudi v Rusiji razplamtela poleti 1942. Mnogi trdijo, da so prav ostaline tistih časov tudi vzrok za sedanji vojaški konflikt. Borci iz štiridesetih let prejšnjega stoletja pa niso svoje vojaške zgodbe končali na vzhodu, ampak jih je po vrnitvi čakala vojna tudi doma. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa posluša zgodbo sto eno leto starega Leopolda Tavčarja.

Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je že oktobra lani pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.

V oddaji Sledi časa se bomo vrnili k izdelku, ki je bil nekoč nujen in nepogrešljiv v vsakem gospodinjstvu, danes pa je skoraj pozabljen. Govorili bomo o apnu. Pridobivanje, gašenje, hramba in uporaba apna so bili pojmi, ki so bili našim prednikom domači in nujni za življenje. Čeprav je vsaka domačija imela svojo apneno jamo, kjer so hranili gašeno apno, pa je bilo žganje apna umetnost, ki je bila mogoča le na območjih z veliko čim kakovostnejšega apnenca. In eno takih je v Sloveniji gorski hrbet Paškega Kozjaka. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

Ob skoraj pozabljeni vasi Radmožanci, ki leži med Lendavo, Dobrovnikom in obema Polanama, je gozd. Domačini mu pravijo Črni log. In v tem gozdu se je pred več kot sedmimi desetletji zgodil nenavaden dogodek. Vaški pastir se je vrnil s paše goveje živine in domačinom zaupal, da se mu je nad hrastom v gozdu prikazala Marija. Tako se je začela zgodba prekmurskega Lurda, ki še danes ni čisto priznana, pojasnjena ali širše znana. V Radmožance se je z Nedeljsko reportažo odpravil Marko Radmilovič.

V Sledeh časa se podajamo v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko si je porajajoče slovenstvo iskalo prostor pod soncem opotekajoče se monarhije. V Radgonskem kotu, danes pozabljenem delu nekoč celovitega etničnega prostora, je živel posestnik po imenu Mihael Hois. Sledili bomo njegovemu življenju skozi drobne zapise o položaju posestva, tako prihodkih in odhodkih, kot tudi delovni sili, ki jih je desetletja vztrajno pisal v knjigo ali, bolje rečeno, zvezek. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Stroji delajo za nasV času, ko ves planet govori o rojstvu umetne inteligence in številni strokovnjaki napovedujejo, kako bo spremenila vsakdan in kdo vse bo ostal brez službe, je čas, da pogledamo tudi, kako bo ta tehnološka senzacija vplivala na delo dokumentarno-feljtonskega uredništva. Konkretno: Nedeljske reportaže.Ali je mogoče, da umetna inteligenca spiše celotno dokumentarno oddajo? Kaj njena potentnost ali pa nezmožnost do zadane naloge govori o naši prihodnosti? Marko Radmilovič se je odpravil v globine algoritmov.

Pred petnajstimi leti je sodelavec dokumentarno-feljtonskega uredništva Ivan Merljak pripravil oddajo o Rupnikovi liniji. Tedaj se je namreč začelo prvič tudi v javnosti govoriti o obsežnih sistemih fortifikacij, ki jih je kraljevina Jugoslavija postavljala na zahodni, Rapalski meji proti podobnim utrdbam, ki jih je Mussolinijev režim pospešeno gradil in jih grandiozno imenoval Alpski zid. Dolgo časa pa se ni posvečalo pozornosti podobnim fortifikacijam, ki jih imamo tudi na severni meji. Šele zadnja leta se začenja premikati tudi na tem področju in krona teh prizadevanj je obsežna monografija oziroma njen prvi del, ki jo pripravlja mariborski raziskovalec Aleš Zelenko. Oddajo Sledi časa o teh novih dognanjih je pripravil Marko Radmilovič.

Igre s kartami so priljubljena zabava, da pa je mogoče poseči z njimi tudi na višje ravni človeškega mišljenja, se strinjajo mnogi besni igralci taroka, pasjanse, ali katere drugih priljubljenih iger. Večina kvartopircev pa spoštljivo umolkne, ko beseda nanese na bridž. Globalni fenomen, ki ga uvrščajo celo med športne panoge, je v Sloveniji malo znan, kar pa ne pomeni, da ga Slovenci ne igramo. Delček bridž scene nam bo Marko Radmilovič predstavil v Nedeljski reportaži.

Vsi se strinjamo, da je civilizacija z ukrajinsko vojno naredila velik korak nazaj. A večjih dokazov kot generične krutosti vojne za te trditve nimamo. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v čas, ko sta bila, pa čeprav le za nekaj desetletij, človečnost in napredek osnovni vodili tudi v danes opustošenih pokrajinah evropskega vzhoda. Slovenci, ki danes sicer pasivno sodelujemo v velikem vojaškem spopadu, smo pred nekaj več kot stoletjem tja pošiljali može, ki so v tedanji carski Rusiji širili omiko in kulturo. O delovanju slovenskih profesorjev na ruskih gimnazijah v drugi polovici devetnajstega stoletja je izjemno malo znanega, usodo goriškega rojaka Štefana Široka pa razkriva tokratna oddaja Sledi časa.

Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.

Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.

Žičniške naprave že dolgo niso popularne samo na smučiščih. Povedano drugače; smučišča so njihovo prvotno uporabo celo zakamuflirala, saj je po svetu veliko zgodnjih gondol vozilo prav do svetišč, kamor še danes prevažajo na stotine turistov ali vernikov. Pa še nekaj se je zgodilo medtem. Sodobni »mega polisi«, ki se dušijo v prometni brezizhodnosti, so se začeli zavedati ekološke brezmadežnosti, odlične izrabe prostora in neinvazivnosti za javni prostor, ki jo ponujajo žičniške naprave. Po mnogih svetovnih velemestih množično gradijo gondole, ki tako nimojo več samo turistično-rekreacijskega poslanstva. Postajajo del javnega transporta in če kaj, je prihodnost zelene mobilnosti v zraku pod napetimi jeklenicami … Sledi časa gredo z gondolo na Sveto goro, sprevodnik je Marko Radmilovič.

Da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, je teza tistih, ki so prepričani, da so najpomembnejše ne-postranske stvari na svetu vsakovrstne vojne, politika, država, družba in podobno. Velika večina ljudi tega planeta bi brez dvoma raje sedela na stadionih ali se sama podila za žogo, kot pa bila žrtev najrazličnejših usodnih dogajanj. Nogomet je torej najpomembnejša bistvena stvar na svetu in tisti, ki to negirajo iz verski, ideoloških ali humanitarnih razlogov, so že zdavnaj v manjšini. V času svetovnega prvenstva je prav, da se na zgodovino nogometa uzremo tudi v oddaji, ki sledi času. Tokrat se bo zgodilo nekaj neverjetnega, saj se bo Marko Radmilovič, navijač Maribora, poglobil v poetično zgodovino ljubljanskega nogometa.

Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.

Oddaja Sledi časa prinaša kratek uvid v pionirske čase slovenske fotografije. Toda ne katere koli, temveč umetnosti in obrti, ki ju je vodila ženska roka. Slovenske fotografinje, kot je videti tudi v svetu, so v zgodovini veliko manj znane kot njihovi kolegi, čeprav je med pionirji kar nekaj žensk. O nenavadni usodi ene prvih slovenskih fotografinj bo pripovedoval Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa ...

Potovanje v Rim še vedno velja za enega najpomembnejših ciljev vsakega popotnika. Predvsem, če je tudi katoliški vernik. A Rim je toliko več kot le prebivališče papeža kot vodje milijonov katoličanov; je tudi popek zahodne civilizacije in skozi stoletja se njegova priljubljenost za popotnike, romarje ali pač navadne turiste ni zmanjšala. Kvečjemu nasprotno. Kako so se poti in potovanja lotevali pred več kot stoletjem, nam bo v oddaji Sledi časa popisal slovenski duhovnik in pesnik Jakob Gomilšak, njegov potopis »Pot v Rim« pa je za radijski medij pripravil Marko Radmilovič.

V zadnjih nekaj letih se soočamo z invazijo tujerodnih, pravimo jim tudi "invazivnih", vrst. Naj gre za živalske ali rastlinske. In medtem ko obcestni plevel zahteva splošno narodno aktivacijo, se nekatere druge vrste pri nas naseljujejo dosti manj medijsko podprto. Med njimi so tudi take, ki domujejo v oddaljenih krajih in jih imamo za eksotične. In kar je še najzanimivejše: zgodovina eksotičnih živali na naših tleh je dolga in pisana in v njej pomembno vlogo igrajo tudi štajerski lovci. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

Ezl ek ne bi mogel stati bolj v srčiki mesta, kot stoji. Tam, kjer se prastare žile dovodnice stekajo na Grajski trg, kjer je na eni strani mogočni ostanek mariborskega gradu, tam, kjer je na kupu nekaj najbolj znamenitih stavb mesta Maribor, se nahaja Ezl ek. Sicer je danes obrušen. Simbolno in povsem stvarno. Vogal znamenite kavarne Astorije je namreč odbit in nekdanji pravi kot je postal bolj zapletena geometrijska oblika, da so dobila prostor nekoliko postavljaška vhodna vrata v današnji lokal. Kot se je nekoč nekdo pridušal: »V Mariboru je na tisoče vogalov, a so šli podret ravno Ezl ek!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič. Postavati in postopatiEzl ek ne bi mogel stati bolj v srčiki mesta, kot stoji. Tam, kjer se prastare žile dovodnice stekajo na Grajski trg, kjer je na eni strani mogočni ostanek mariborskega gradu, tam, kjer je na kupu nekaj najbolj znamenitih stavb mesta Maribor, se nahaja Ezl ek. Sicer je danes obrušen. Simbolno in povsem stvarno. Vogal znamenite kavarne Astorije je namreč odbit in nekdanji pravi kot je postal bolj zapletena geometrijska oblika, da so dobila prostor nekoliko postavljaška vhodna vrata v današnji lokal. Kot se je nekoč nekdo pridušal: »V Mariboru je na tisoče vogalov, a so šli podret ravno Ezl ek!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

Stari časi ne bi bili tako zelo pozabljeni, ne oddaljeni, ko bi bili ljudje pozornejši. In radovedni. V drugem desetletju dvajsetega stoletja se je mlad častnik avstrijske vojske odločil zbrati ljudsko blago Pohorja. Ne le da je bila naloga logistično skoraj nemogoča; na njegovi poti je stala še skoraj nepremostljiva jezikovna ovira, pa tudi gmotno ne najboljše razmere za izdajanje slovenskih pripovedk in zgodb v nemškem jeziku. Zato se je njegovo delo s kratkim prebliskom v petdesetih letih skoraj izgubilo, dokler niso »Schlosserjeve Pohorske zgodbe« pred nekaj tedni dočakale svoje prve slovenske izdaje. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič. Na izlet v pohorsko magijoStari časi ne bi bili tako zelo pozabljeni, ne oddaljeni, ko bi bili ljudje bolj pozorni. In radovedni. V drugem desetletju dvajsetega stoletja se je mlad oficir avstrijske vojske odločil zbrati ljudsko blago Pohorja. Ne le, da je bila naloga logistično skoraj nemogoča; na njegovi poti je stala še skoraj nepremostljiva jezikovna ovira, pa tudi gmotno ne najboljše razmere za izdajanje slovenskih pripovedk in zgodb v nemškem jeziku. Zato se je njegovo delo s kratkim prebliskom v petdesetih letih skoraj izgubilo, dokler niso »Schlosserjeve Pohorske zgodbe« pred nekaj tedni dočakale svojo prvo slovensko izdajo. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

Danes pa poglejmo na Ukrajinsko vojno še z druge plati. Bolje rečeno z distance oziroma perspektive, ki jo lahko ponudi le 100 let zgodovine. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa predstavlja vojni dnevnik Matija Petkovška.

Zadnje mesece, tako pravijo, je težko kupiti avto. Nekaj se je ustavilo v dobaviteljski verigi in Slovenija se je vrnila v čase, ko se je na avtomobil čakalo po več let. Na srečo se v tiste čase vrača tudi oddaja Sledi časa, v kateri nam bo Marko Radmilovič predstavil nekaj znamenitih klasičnih avtomobilov.

V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.