Podcasts about nedeljski

Pred svetovnim dnevom čebel, ki ga na pobudo Slovenije obeležujemo 20. maja, smo tudi v Nedeljski reportaži govorili o čebelah. V Sloveniji je sicer več kot 11 tisoč čebelarjev, ki skrbijo za okoli 213.000 čebeljih panjev, nekaj izmed jih deluje tudi v Ljubljani. Da bi se spomnili na pomen čebel in tudi drugih opraševalcev ter izvedeli več o teh žuželkah, se zato ne bomo odpravili daleč. Špela Šebenik je odšla v Botanični vrt Univerze v Ljubljani, kjer stoji urbani učni čebelnjak in ki je tudi del ljubljanske Čebelje poti. Ta letos praznuje 10. obletnico.

XIV. divizija, prva slovenska narodnoosvobodilna divizija, je bila ustanovljena 13. julija 1943. Ob ustanovitvi jo je sestavljalo pet brigad, v njenem pohodu na Štajersko, ki je trajal od januarja do marca leta 1944, pa so sodelovale 3 brigade, in sicer Tomšičeva, Bračičeva in Šercerjeva, s skupaj več kot tisoč borkami in borci. Po vstopu na območje Slovenije je šel pohod Štirinajste od Sedlárjevega do Ljúbenskih Rastk. Tej trasi bo sledila tudi Vezna planinska pot XIV. divizije, ki jo bomo predstavili v Nedeljski reportaži. Na etapo od Andrejevega doma na Sleménu do Žlébnikove domačije nad Šoštanjem se je odpravil Aleš Ogrin.

Mogoče ste zgolj opazili, ne da bi se zares vprašali, a zadnja leta se pojavljajo povsod. Govorimo o velikonočnih sejmih. Komaj smo se navadili na božične, so že tu velikonočni. Od kod prihajajo? Ali je v njih ujeta tradicija ali gre zgolj za brezbožno komercializacijo praznika? To in še kaj več se v Nedeljski reportaži sprašuje Marko Radmilovič, ki obiskal sejem v Lenartu in Jarenini.

V današnji Nedeljski reportaži se bomo odpravili v Ribnico, kjer je doma suha roba. Poslanstvo Rokodelskega centra Ribnica, ki smo ga obiskali, s številnimi dejavnostmi ohranja našo kulturno dediščino in skrbi za njen razvoj. Tu je tradicija prepletena s sodobnostjo. Predvsem pa v Rokodelskem centru Ribnica skrbijo za medgeneracijsko sodelovanje in povezovanje. Kako se izdeluje posode iz naravnih materialov na tradicionalen način, koliko dela in truda je treba, da nastanejo, ter kaj rokodelcem pomeni ohranjanje tradicije suhorobarstva? Petra Medved je v Rokodelskem centru Ribnica pri delu spoznala pletarje in obiskala rokodelca, ki se ukvarja s posodarstvom.

V tokratni Nedeljski reportaži smo se odpravili v Slovenski etnografski muzej, ki je državni muzej in najstarejša etnološka ustanova v Sloveniji. Hrani več kot 40 tisoč predmetov slovenske in zunajevropske kulturne dediščine ter je muzej "o ljudeh, za ljudi", muzej kulturnih istovetnosti, prostor dialoga med preteklim in sedanjim, med svojo in drugimi kulturami, med naravo in civilizacijo. V teh dneh so kot del spremljevalnega programa stalne razstave Človek in čas v SEM odprli razstavo z naslovom Zgodbe steljnikov: Preplet orlove praproti, živali in ljudi. Razstava se osredinja na značilne belokranjske steljnike iz brez in orlove praproti. Pripoveduje zgodbo opuščanja in zaraščanja ekstenzivne kmetijske krajine ter sprememb v strukturi kmetijstva, to pa je značilno tudi za vso Slovenijo. Po razstavi se je sprehodila Tadeja Bizilj.

Nemalokrat se zgodi, da se izgubimo v glasnem šumu neznosnega ritma vsakdanjih obveznosti in pokleknemo pod težo pričakovanj našega modernega sveta. Zdi se nam, da nimamo ventila, prek katerega bi lahko izrazili samega sebe, niti zavetja, kjer bi se lahko ustavili in v miru zadihali. A na srečo obstajajo takšna zavetja, saj smo se v tokratni Nedeljski reportaži zatekli v enega izmed teh redkih prostorov. Pridružili smo se igralski skupini v sklopu kolektiva Odprta scena, kjer so nam pokazali, na kakšen način si vzamejo čas zase, se družijo in ustvarjajo v svojem tempu.

Menda je prva mehanična stolpna ura na utež omenjena v 14. stoletju v Dantejevi Božanskim komediji … Njen izumitelj ni znan. Znano pa je, da je v Sloveniji pred sedmimi desetletji stekla prva serijska proizvodnja stenskih ur in to v Lipnici pri Kropi. Tistih, ki danes znajo z urami, ni več prav veliko. O urah, času in urarju bomo govorili v tokratni Nedeljski reportaži, ki sta jo pripravila Irena Kodrič Cizerl in Stane Kocutar.

Zgodbe o običajnih stvareh. Jesensko listje dandanašnji gledamo kot nadlogo, nebodigatreba, ki vsako jesen onečedi naše ulice in je ob močnih nalivih lahko tudi nevarno. A ne še tako nedavno je bilo ena izmed esenc kmečkega življenja, da sploh ne omenimo, da bi bil naš planet brez listja hladna skala, izgubljena v vesolju. O tradiciji steljarjenja in novodobnih izzivih pri zbiranju in uporabi odpadlega listja v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

V Sloveniji se vse več ljudi odloča za lastništvo živali, a hkrati vedno več živali pristaja v zavetiščih. Zavetišča so z Zakonom o zaščiti živali lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba. Ta zakon določa, da mora imeti lokalna skupnost na vsakih 800 registriranih psov v občini zagotovljeno eno mesto v zavetišču. Zavetišča v Sloveniji so polna živali, predvsem mačk in psov, ki tam pristanejo zaradi različnih razlogov, a največ je še vedno zapuščenih živali. V tokratni Nedeljski reportaži smo se odpravili v Zavetišče Ljubljana.

Slovenski muzeji skrbijo za najrazličnejše oblike dediščine, med njimi je tudi tista nesnovna, ki jo imajo na skrbi v glavnem kustusi z etnološko ali s kulturnoantropološko izobrazbo. Manj pa je praks, ko se muzeji s svojo dejavnostjo odpravijo zunaj matične hiše. »Na teren,« kot se reče. Velenjskemu muzeju želje za delovanje zunaj matične hiše, ki je na čudovitem gradu nad samim mestom, ne manjka. Ena izmed muzejskih enot je tudi pred dobrima dvema desetletjema muzejski dejavnosti namenjena Grilova domačija. Nekdanja viničarija se je ohranila kot lep primer šaleškega samooskrbnega gospodarstva in po tem, ko jo je v upravljanje dobil Muzej Velenje, postala tudi oder za prikaz najrazličnejših starožitnosti, ki so nekoč živele v dolini. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži obiskal svatbo na Grilovi domačiji.

Kras predstavlja 25 odstotkov površja Slovenije, v njem pa je raziskanih okoli 15 tisoč jam. Ena izmed njih je tudi 300 metrov dolga jama, brez navdihujočih kapnikov, brez človeške ribice, kanjona reke ali še česa drugega, po čem slovijo nekatere druge slovenske kraške jame. A Račiška pečina se je kljub temu znašla na seznamu Drugih 100 krajev geološke dediščine, ki ga pripravlja Mednarodna zveza geoloških znanosti. Zakaj je jama v občini Ilirska Bistrica, ki je služila za skladišče italijanski, nato pa jugoslovanski vojski, tako posebna? Kaj so v njej odkrili geologi, da je arheološki in naravni spomenik ter ni odprta za obiskovalce? Izdajmo le eno stvar: kosti že dolgo izumrlega jamskega medveda. Za več pa vas vabimo, da prisluhnete Nedeljski reportaži, ki jo je pripravila Špela Šebenik.

Kdaj ste zadnjič začinili svoj sprehod z ogledom razstave? Jesen v ljubljanskem Tivoliju je kot nalašč za to. Topli in sončni septembrski dnevi, ki se morda že iztekajo, ali deževni in turobni oktobrski, ki šele prihajajo, ne ponujajo samo počasnega umirjanja narave, temveč še zadnjo priložnost za ogled vrhunske razstave. V tokratni Nedeljski reportaži vas namreč popeljemo skozi retrospektivo najboljše slovenske grafičarke Adriane Maraž. Razstava je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Obiskal jo je Miha Žorž.

Že pred nekaj desetletij se je zbiranje starih predmetov na Slovenskem spremenilo v manijo. Če izpustimo filatelijo, se je pred desetletji zbiralo značke, prtičke ali kaj podobnega. Od takrat pa so zbiranje, zbirateljstvo in zbiratelji prerastli v nacionalni fenomen, ki mu ni videti konca. Zbirke so tako različne, kot je pač različna naša civilizacija. Zbiratelji pa imajo ogromen problem, saj te zasebne zbirke največkrat ostanejo v garažah, kleteh, na podstrešjih, da ne govorimo o tem, kako brezsramno romajo na deponije, ko se zbirateljeva življenjska usoda dopolni. Zato je toliko bolj zanimivo obiskati zasebne zbirke, ki jim je uspelo najti svoj prostor pod soncem. Že pred leti so z zasebnimi zbirkami začeli predvsem v Posočju zbiratelji predmetov iz velike vojne, danes pa se predstavljene zasebne zbirke najdejo tudi drugje po državi. Tri izmed njih je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.

Kako prenesti sodobno umetnost v vaško okolje? Kako domačine navdušiti za sodobne umetniške prakse? Kaj lahko umetnost prinese v lokalno okolje in kako se okolje odziva? Je lahko umetnost identifikacijska točka neke skupnosti? Projekt Hiša na Hribu, ki ga je s sodelavkami in sodelavci zagnala Zvonka Simčič pred desetimi leti, odgovarja prav na ta vprašanja. Miha Žorž je obiskal eno od prireditev, ki nastajajo v okviru Hiše na hribu. V Dolu pri Ljubljani se je udeležil ustvarjalne delavnice skupnostnega prta. Več pa v tokratni Nedeljski reportaži.

Marsikdo bo prvič slišal, da je srednjeveška Evropa, ki je za čistost telesa, vsaj javno, skrbela precej slabše kot za čistost pobožne duše, poznala javna kopališča, kjer je bilo mogoče odvreči oblačila, se malo pomasirati in okopati. Ta družabnost umivanja in sproščanja se menda ponekod ni menila za spol, tako da si lahko le predstavljamo, kako se je takratna duhovno - moralna policija zgražala nad vodnimi sproščanji v skupnih ali ločenih prostorih za odrasle. Na drugi strani pa že od zgodnjih dni na pragu srednjega veka, poznamo prepričanja o trpljenju telesa zaradi čutnega nagona, hudo sovraštvo do človeškega telesa, sramotenje minljive mesene telesnosti, podvržene človeški šibkosti; velikokrat je v nasprotju z duhovnim telesom, ki ga šele čaka vstajenje ... Več v Nedeljski reportaži iz Narodnega muzeja Slovenije, kjer so v okviru različnih razstav prikazane upodobitve telesa od srednjega veka do danes … fotografija: Kristusovo sorodstvo, po 1510, Mojster iz Okoličnega, olje na lesu, NMS, foto: Tomaž Lauko  

Zaplešimo med gozdovi in vrhovi, raziskujmo poti, vrtimo se s kompasom in se podajmo na noro dogodivščino planinske orientacije v čarobni Sloveniji, je ob predstavitvi planinskih orientacijskih tekmovanj zapisano na spletni strani Planinskega društva Vitanje. Z društvom se bomo v Nedeljski reportaži odpravili v svet orientacije in organizacije tekmovanj v teh posebnih znanjih.

Kljub temu da Slovenci obožujemo svojo domovino in njene pokrajine, so kotički, ki - na srečo – ostajajo neodkriti. Eden takšnih kotičkov, kotov, ali kar pokrajin, so gozdovi, grmovje, mrtvice, travniki in ostale prepreke, ki obdajajo reko Muro. Prepreke seveda samo za tistega, ki se nameni prevoziti breg Mure s kolesom. Na avstrijski strani Mure, ko je ta mejna reka, poteka kolesarska pot, imenovana »R2«. Naši severni sosedje so jo zgradili pred leti, začne pa se v srcu Visokih Tur in konča, ko reka zapusti Avstrijo. Našemu dokumentaristu Marku Radmiloviču pa je prišla pod pedala drugačna ideja … Kaj če bi prevozil Muro po slovenski strani, kjer ni udobja asfalta in kažipotov, kjer se steze in stezice in poti navezujejo na breg brez pravega reda in logike? Kako mu je to uspelo, izveste tokratni Nedeljski reportaži.

Če le imajo srečo, da jih pred plenilci in drugimi nevarnostmi opazijo in pravočasno zaščitijo čuteči ljudje, pelje njihova pot v eno izmed zavetišč za prostoživeče živali. V tokratni Nedeljski reportaži bomo stopili v osrednji center za nastanitev, oskrbo in zdravljenje zaščitenih prostoživečih živali na Muti, ki ga vodi veterinarski strokovnjak dr. Zlatko Golob. Četudi oskrbijo od 500 do 1000 živali na leto in je njihova oskrba zakonsko predpisana, so letos ostali brez sredstev za delovanje. Pa vendar nobena pomoči potrebna žival ni ostala brez oskrbe. Tudi velika uharica, ki so jo našli ob enem izmed celjskih trgovskih središč, ne. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.

Nedeljski gost Goran Novković je poznavalec slovenskega podjetništva, odgovorni urednik spletne strani in revije Podjetna Slovenija ter svetovalec za komuniciranje. Bil je namestnik odgovornega urednika Gospodarskega vestnika in Financ, odgovorni urednik časopisov Žurnal24 in Žurnal. V svoji karieri se je iz novinarstva podal tudi na nasprotni breg, bil je izvršni direktor Gospodarske zbornice Slovenije in SBC – Kluba slovenskih podjetnikov. Pogosto sodeluje kot komentator v slovenskih medijih. O slovenskem podjetništvu, o tem, zakaj ni slišati zgodb uspešnih podjetnikov, kakšno je slovensko gospodarsko okolje in kakšni so izzivi, ki bi jih morale nagovoriti tudi prihajajoče evropske volitve. Z njim se pogovarja Nataša Zanuttini.

Zdravo. Ta teden imamo za vas prav posebno epizodo, v kateri se pogovarjamo s človekom, ki je kultno trilogijo v petih delih, ki jo tako radi prebiramo in se o njej pogovarjam že dvesto tednov, lastnoročno pripeljal v našo malo podalpsko državico. Uganili ste, z nami je bil dr. Alojz Kodre, ki se je z nami pogovarjal o Štoparcu, fiziki in sploh vsem.

Tokrat sta gospoda v goste povabila prav posebnega gosta, ki je na trenutke tudi rahlo neokusen. Le kdo bi to lahko bil?

Knjiga Pohodniška pot Juliana in njene zgodbe se je rodila z namenom, da bi ljudi odvrnili od pretiranega obiskovanja in obremenitve Triglava, da bi jih povabili na krožno pot. Najprej je bila to pot okoli bohinjskih planin, da bi od daleč občudovali čudovite razglede na Triglav. Zamisel je nastala iz potrebe, da bi pohodnikom predstavili ta izjemni prostor naravnih, krajinskih, kulturnih in zgodovinskih posebnosti Julijskih Alp. Omenjena knjiga ni tehnični opis poti, ampak so v njej zgodbe, ki naj bi pohodnika spremljale kot tihe sopotnice v nahrbtniku. Tudi ta pohodniška pot ni taka kot nekatere druge, na katerih si pohodniki prizadevajo, da bi jih čim prej prehodili. Nasprotno: zgodbe popotnika nagovarjajo, naj se kje ustavi, si vzame čas zase in hkrati poišče še dodatne opise, posebnosti zunaj ustaljenih pohodniških poti. Tako so pohodniki povabljeni, naj obiščejo recimo Ajdno, dolino Vrat, Trento in kobariške konce. Na pot Juliana se bomo odpravili v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Včasih so jo imenovali najdaljša noč v letu, a zadnja leta je postala najbolj množična in najbolj bučna. Silvestrovanja na prostem so silvestrsko obredje v marsičem postavila na glavo in z njimi je nekaj malega izgubil tudi najbolj slavnostni obrok leta: silvestrska večerja. Vsaj malo bomo pokukali v jedilnik in tradicije okoli tega znamenitega obroka, a v Nedeljski reportaži to storimo nekoliko drugače. Prepustili se bomo umetnosti in spominom profesionalnih gostincev, ki jim je bila silvestrska večerja nekoč največji poklicni izziv v vsem letu.

Nato je Amacja rekel Amosu: “Videc, pojdi, beži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj! V Betelu pa odslej ne smeš več prerokovati, kajti to je svetišče kralja in hiša kraljestva! (Amos 7, 12-13).

Mi Slovenci smo bili vedno tesno povezani z gorami. V njih so pastirji pasli živino, rudarji kopali rudo, botaniki odkrivali nove vrste … Občudovali so jih umetniki, opevali pesniki. Naša prestolnica Ljubljana leži v kotlini in je obdana s hribčki in hribi, na katere se vzpenja vedno več ljudi. Ne tako zelo daleč pa lahko ob lepem vremenu vidimo tudi najvišje slovenske gore. Kaj nas na gore, njihove osvajalce, občudovalce in zgodovino organiziranega planinstva spominja v samem središču Ljubljane, pa boste izvedeli v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.

Slovenci smo bili vedno tesno povezani z gorami. V njih so pastirji pasli živino, rudarji kopali rudo, botaniki odkrivali nove vrste … Občudovali so jih umetniki, opevali pesniki. Naša prestolnica Ljubljana leži v kotlini in je obdana s hribčki in hribi, na katere se vzpenja vedno več ljudi. Ne tako zelo daleč pa lahko ob lepem vremenu vidimo tudi najvišje slovenske gore. Kaj nas na gore, njihove osvajalce, občudovalce in zgodovino organiziranega planinstva spominja v samem središču Ljubljane, pa boste izvedeli v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.

Ko s prstom kažemo na krivce, ki naš matični planet vedno bolj potiskajo, vsaj za človeštvo, proti preživetvenemu robu, redko pomislimo na modo. Na oblačila, na tekstil kot tak. Bolj v ospredju in tudi medijsko bolj pokrite so vsebine, ki govorijo o škodljivem vplivu fosilnih goriv in njihove uporabe na okolje, tako da tekstilna industrija pogosto ostane v ozadju transporta oziroma mobilnosti kot take. To pa ne pomeni, da je tekstilna industrija glede opotekajočega se okolja brez greha. Ravno nasprotno. Štejejo jo za drugega največjega onesnaževalca in Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži predstavlja prakse, ki pomenijo sicer majhen kamenček v naporih po trajnostni uporabi tekstila. Obiskal je Gornjo Radgono in nastala je oddaja z naslovom: Gornja Radgona proti hitri modi.

V Trstu in Gorici si bodo rojaki in tudi drugi lahko ogledali filma o življenju slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. V goste prihajata režiserki Milena Olip in Andrina Mračnikar s svojima filmoma Sine Legibus in Izginjanje. Prvi vodi skozi spomine 105-letne Mice Olip, ki popelje v dvojezično južno avstrijsko Koroško leta 1976, ko se je slovenska narodna skupnost odločila za bojkot preštevanja. Jutrišnji projekciji v Gorici bo sledil pogovor z avtorico. Film Izginjanje pa bo prvič prikazan v Italiji. Celovečerni dokumentarec popelje skozi obdobje zadnjih stotih let, od koroškega plebiscita do današnjih dni, in razkriva zgodovino, ki je bila dolgo spregledana v avstrijskem avdiovizualnem spominu. Nedeljski projekciji bo prav tako sledil pogovor režiserko. V Krajinskem in pripovednem muzeju v Špetru pa bo v soboto še pogovor o pomenu šolstva za ohranjanje jezikovne in kulturne identitete. Dogodke pripravlja goriški Kinoatelje v sodelovanju z Uradom vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu ter lokalnimi institucijami.

Pred kratkim sta odprtje v prestolnici dočakala dva kompleksa, ki sta dolgo razburjala javnost. Precej prahu sta pravzaprav dvigovala tudi njuna predhodnika. Ob tem se je v javnosti še bolj kot prej začelo razmišljati o gentrifikaciji in prevladujočih interesih kapitala – Ljubljana pri tem ni osamljen primer, podobno se dogaja ostalim zgodovinskim mestom v Evropi. Kako k temu prispevata prenovljeni Center Rog in prestižni stanovanjski kompleks Schellenburg, je vprašanje, s katerim smo se ukvarjali v zadnji Intelekti, v Nedeljski reportaži pa bomo pobliže spoznali eno izmed teh novosti – kompleks Schellenburg. Obiskala ga je Darja Pograjc, pa tudi preletela zgodovino prostora, ki ga ta kompleks zdaj zaseda.

Nedeljski gost je Martin Gruzovin, sommelier, državni prvak 2018 in tržnik Guerile, biodinamične vinogradniške kmetije s Planine nad Ajdovščino v Vipavski dolini, za katero njen lastnik Zmago Petrič pravi, da je plod idej, sanj, hotenj in trme.Kot pravi, slovenski vinarji v tujini na predstavitvah vin izpostavijo lepote Slovenije, čisto zeleno okolje in srčne ljudi, pri katerih je vino dozorelo. In da naša vina dobre občutke prenašajo v kozarec. Z njim smo se pogovarjali o modi v vinarstvu, biodinamičnih vinih, pa tudi o tem, da je vse več manjših slovenskih kleti, ki se lahko pohvalijo z odličnimi vini.

Zbirateljstvo je ena skritih slovenskih strasti. Število zbiralcev glede na število prebivalcev mora biti v samem svetovnem vrhu. Slovenci zbiramo vse, kar je mogoče zbirati. Nekatere stare zbiralske strasti, kot so recimo znamke, prtički ali kemični svinčniki, so se z vzponom novih tehnologij nekoliko umirile, prišle pa so mnoge nove. Ob klasičnih, kot so motorna kolesa, kmetijski stroji ali etnološki predmeti, pa obstaja pri nas tudi nekaj skrajno nenavadnih zbirk. Recimo zbirka figuric iz »Kinder jajčk«! A verjetno je zastavonoša neobičajnih zbiralskih predmetov zbirka tisočih medvedkov, ki jo je skozi leta zbral Bor Sojar Voglar. V teorijo in prakso plišastega medvedka se je v Nedeljski reportaži potopil Marko Radmilovič.

Nočni tek Ljubljanica je letos privabil 285 tekačic in tekačev, ki so se pomerili na 5- in 10-kilometrski razdalji. Gre za eno izmed številnih tekaških prireditev v Sloveniji in vse pogostejšo obliko nočnega teka. Tek po nočnih ljubljanskih ulicah in nabrežjih je posebno doživetje, ki pa se ne more primerjati s tekom v naravi ali z največjim tekaškim praznikom pri nas- Ljubljanskim maratonom. Miha Žorž se je podal na daljšo preizkušnjo skupaj z nekaterimi tekači iz tekaške skupine Urbani tekači, ki jo vodita Jasmina Kozina Praprotnik in Urban Praprotnik. Več o skupinski tekaški vadbi v tokratni Nedeljski reportaži.

Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V aprilski Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.

Eden najboljših slovenskih košarkarjev z burno igralsko kariero. “Ludi Štajerec”, ki je šel od Maribora prek Jugoplastike do Olimpije. Z vmesnim postankom v Partizanu, kjer je še vedno rekorder po številu doseženih točk v eni sezoni.Član slovite generacije, ki je osvojila svetovno prvenstvo v Manili leta 1978. Kapetan Krešimir Čosić in drugi so mu zaupali skrb za pokal, ki ga je prvi prinesel iz letala na domačih tleh. Črni Peter, ki je sodniku pokazal rit in se pokesal ter priznal napake. Športni komentator, ki je začel z največjim klubskim uspehom slovenske košarke in komentatorsko kariero simbolno sklenil z največjim reprezentančnim dosežkom. Oče košarkarskega tabora s 30-letno tradicijo, kjer se je kalil tudi Luka Dončić. Nekdanji politik, ki ga skrbi za prihodnost sveta in družbe. Družinski človek, ki z veseljem pomaga hčerki in zetu pri skrbi za vnuke s posebnimi potrebami. Večni borec za življenje, ki je premagal težko otroštvo, številne poškodbe in tudi zahrbtno bolezen. Peter Vilfan. Nedeljski gost. Glasbeni izbor Petra Vilfana: The Platters - The Great Pretender  Magnifico - Gospod, težko sem ponižen

V tokratni Nedeljski reportaži se odpravljamo na morje. In to dobesedno: v začetku meseca smo se odpravili v Izolo na poletno šolo jadranja in se mladim jadralcem Jadralnega kluba Burja pridružili na poletnem počitniškem treningu. V klubu skrbijo tako za tiste, ki se na jadrnice in morje šele navajajo, kot za mlade, ki že tekmujejo na regatah. Kako mladi jadralci iz Jadralnega kluba Burja preživljajo poletje, v katerem vetru najraje jadrajo, kakšne so njihove jadrnice in kako jih je spremljati na motornem gumijastem čolnu?

Nedeljski gost je gledališki režiser Janus Kica, Poljak po rodu, ki je že skoraj tri desetletja del slovenske gledališke scene. Po končanem študiju v Krakovu in Kölnu je kmalu postal hišni režiser v gledališču Pine Bausch v Wuppertalu, kjer je ustvaril prvo mednarodno odmevno uprizoritev Kiplingove Knjige o džungli. Na povabilo režiserja Paola Magellija, takratnega vodje zagrebškega Teatra mladih, je še isto leto Knjigo o džungli režiral v Zagrebu, ki je kmalu postal njegov drugi dom.Slovensko gledališko pot je začel v Mariboru z Dumasevimi Tremi mušketirji in Kafkovo Ameriko. Redno ga vabijo tudi gledališča v Nemčiji, Avstriji in Švici. Janusz Kica je vse do letos predaval na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, na Velikem odru SNG Drama pa končal gledališko sezono z uprizoritvijo Strička Vanje Antona Pavloviča Čehova v novem prevodu Tatjane Stanič. Foto: MMC, Miloš Ojdanić

Tretji vikend v juniju je v Pliskovici potekal festival kamna. Šlo je za 7. izdajo te prireditve, kjer v ospredje stopi zapostavljena, težka, a vseeno impresivna umetniška obrt: kamnoseštvo. Čeprav se je na prireditvi predstavljalo več različnih rokodelcev in je bilo poskrbljeno tudi za bogat spremljevalni program, je glavno besedo imel kamen. V Pliskovici je namreč potekalo tekmovanje mladih kamnosekov, predizbor državnega kamnoseškega prvenstva. O tekmovanju, kamnoseštvu in festivalu v idilični vasici na Krasu, izvemo več v Nedeljski reportaži. »Projekt sofinancirata Republika Slovenija, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Evropska unija – NextGenerationEU.«

Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V današnji Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.

Igre s kartami so priljubljena zabava, da pa je mogoče poseči z njimi tudi na višje ravni človeškega mišljenja, se strinjajo mnogi besni igralci taroka, pasjanse, ali katere drugih priljubljenih iger. Večina kvartopircev pa spoštljivo umolkne, ko beseda nanese na bridž. Globalni fenomen, ki ga uvrščajo celo med športne panoge, je v Sloveniji malo znan, kar pa ne pomeni, da ga Slovenci ne igramo. Delček bridž scene nam bo Marko Radmilovič predstavil v Nedeljski reportaži.

Čas velike noči vsako leto postreže s posebnim rastjem, značilnim za zgodnjepomladne dni, obstaja pa rastlina, ki je po prazniku dobila ime, in prav njej bomo namenili osrednjo pozornost v tokratni Nedeljski reportaži.

Nedeljski gost je reški glasbenik Damir Urban, nekoč basist in frontman zasedbe Laufer, danes prvi glas Urban & 4. Avdiofil, ki je nekaj časa eksperimentiral s snemanjem jelenov v gozdu in rib pod vodo, je avtor številnih nagrajenih albumov in uspešnic, četudi se temu izrazu raje izogiba. V pogovoru z Uršulo Zaletelj se je spominjal divjih devetdesetih, ko je v najhujšem času vojne doživel svojih prvih pet minut slave, pa vse do današnjih dni, ko družbi s prostovoljstvom vrača imaginarni dolg za lepo in mirno življenje. Mislim, da sta veselje in zabava preplitki doživetji. Glasba ni tukaj zato, da bi bila zabavna. Vesela skladba te ne more naježiti. Ob neki neumnosti “hej, ho,” se ti ne naježi koža, oh, kako je to dobro. Namen takšne glasbe je, da ne misliš o ničemer, da nakupuješ. To je glasbena podlaga za neumno življenje. Intervju lahko tudi preberete tukaj. 

Letošnji cikel oddaj Nedeljski klepet zaokrožujemo s pogovorom s Tatjano Fink, vodjo hiše Ljubhospica, s katero smo se pogovarjali o tem, kako gleda na življenje po večletnem spremljanju umirajočih, kaj je bistveno za to, da umremo brez strahu, o pomenu žalovanja, ki ga žal vedno bolj izrinjamo iz našega življenja pa tudi o prostovoljcih, ki delujejo v okviru hiše.

Letošnji cikel oddaj Nedeljski klepet zaokrožujemo s pogovorom s Tatjano Fink, vodjo hiše Ljubhospica, s katero smo se pogovarjali o tem, kako gleda na življenje po večletnem spremljanju umirajočih, kaj je bistveno za to, da umremo brez strahu, o pomenu žalovanja, ki ga žal vedno bolj izrinjamo iz našega življenja pa tudi o prostovoljcih, ki delujejo v okviru hiše.

Pred 61 leti so na Prevaljah začeli bralno značko, ki je prerastla v vseslovensko gibanje. O tem, kako ohranjati kulturo branja tudi v digitalnem svetu, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži. Na Prevaljah pripravljajo muzej bralne značke in kraj z branjem res živi. Naši gosti: pisatelj Primož Suhodolčan, učiteljica Greta Jukič in župan Matic Tasič.

Ste že kdaj med sprehodom opazovali kamne? Se vprašali kakšno zgradbo imajo, kako so nastali in kaj nam lahko povedo o naši daljni preteklosti? Morda ste opazili tudi kakšen fosilni ostanek v naravnem kamnu? Ljubljanski grad je v geološkem pogledu zelo zanimiv, saj lahko tam najdemo veliko značilnih slovenskih kamnin, različne vrste fosilov in nekaj vrst tekstur – posebnih oblik v kamninah, ki so zanimive za razlago geološkega okolja, v katerem so nastale. V tokratni Nedeljski reportaži vas vabimo, da se z Matevžem Novakom z Geološkega zavoda Slovenije in novinarko Petro Medved odpravite na geološki sprehod na Ljubljanski grad.

Vino je znamenita slovenska ikona; res, da ima to pijačo večina narodov za svojo ikono, vendar Slovenci, kot po navadi, spet pretiravamo. Ljudsko blago, nacionalni ponos, lokalpatriotstvo, politične elite in bog ve, kaj še vse, smo ubogi pijači nakopali za vrat! Slovensko vinogradništvo pač je takšno, kot je; organizacijsko vpeto med vikendaše na eni strani in ogromne posocialistične kleti na drugi strani! Vmes so individualni pridelovalci in vampirski gostinci, vsi skupaj pa prepuščeni krutosti trga. Tudi slovenska vina so takšna, kot so: od vrhunske kakovosti prek industrijske pridelave vse do v tujini težko razumljenih posebnosti, se tke naš vinski svod. O vinu bo na martinovo nedeljo tekla beseda tudi v Nedeljski reportaži. Pripravil jo je Marko Radmilovič.

Ura je mehanska naprava, ki kaže čas. Je eden izmed najstarejših človekovih izumov, saj prve omembe sončne ure zasledimo že leta 742 pred našim štetjem. Skozi razvoj in čas so sestopile s stolpov in zvonikov in svoje mesto našle tudi na zapestjih. Danes vrhunec urarske industrije predstavljajo mehanske ročne ure prestižnih znamk. To so ure, katerih cene – zaradi načina izdelave, mehanizmov in komplikacij – lahko dosežejo vrtoglave zneske. Ob tem pa tistim, ki jih nosijo, kot bomo izvedeli v današnji Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, ne pomenijo le časomera, ampak mnogo več. A kljub vrhuncu urarske obrti, ki jih predstavljajo prestižne mehanske ročne ure, je zanje treba ustrezno poskrbeti in jih vzdrževati, kdaj tudi popraviti. Sprehodimo se torej skozi urarsko delavnico.

Slovenske gorice niso samo največje slovensko gričevje, sestavljeno iz sedimentnih kamenin, ki niso nič drugega kot usedline že davno izginulega panonskega morja, ampak so tudi veliko več. Ta valovita pokrajina med avstrijsko in hrvaško mejo je omejena z rekama Muro in Dravo. Tu gojijo izvrstna vina, tu so gradovi, jezera, dobri ljudje in naravne znamenitosti, ki jim ni para. To so slatine, mineralni izviri in mofete, za katere najbrž še niste slišali. Mofeta je naravni izvir, ki se na površju vidi kot reža ali kroglasta odprtina v tleh, iz katere izhajajo plini, največkrat hladen in skorajda čist ogljikov dioksid. Navadno je ta suha oziroma je njena kotanja zapolnjena le z deževnico, in vodna gladina živahno brbota, ko plin prehaja iz vode v ozračje. V Sloveniji so mofete predvsem na območju Slovenskih goric, v vzhodnem, panonskem delu države. V svetu pogosto kažejo na aktivno ognjeniško delovanje, ki ga v Sloveniji ni več, zato so bolj posledica dobrih 30 kilometrov globokih prepustnih con, ki segajo v zemljino skorjo. Mofete, slatine in mineralni izvir bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži? "Počasi bo tudi njih treba nehati ščititi, češ da ne znajo in ne zmorejo in jasno povedati, da tega včasih nočejo", je na vprašanje, kako si razlagati, da ravnatelji v vsaj dveh primerih niso prijavili spolnega nadlegovanja na svoji šoli, povedala Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo. "Ker je to za njih naporno, ker se je treba izpostaviti in da obstajajo med nami ljudje, ki naj bi delali z ljudmi za njihovo dobro, a se niso pripravljeni osebno izpostaviti do te mere, da bi jim bilo rahlo neprijetno. Raje pustijo žrtve v položaju, v katerem trpijo spolno nasilje in zlorabo še naprej, kar je nesprejemljivo. V nevladnih organizacijah se s takimi zgodbami srečujemo zelo pogosto pravzaprav večkrat kot pa s primeri, ko sistem dobro zaščiti otroka ali odraslo žrtev." Katja Zabukovec Kerin Aktualna afera z izpovedmi o spolnem nasilju v kulturniških krogih je znova opomnila, da je spolno nasilje obsežno in se dogaja v vseh družbenih sferah in starostnih skupinah, žrtve in priče pa največkrat o tem molčijo. Kako prekiniti molk in ustaviti zelo visoko toleranco do spolnega nasilja v naši družbi, so minuli teden govorili v oddaji Studio ob 17h. Sogovorniki Tite Mayer so brez zadržkov opozarjali tako na odgovornost kot tudi na družbeni kontekst, v katerem so zelo raznolike oblike spolnega nasilja in predatorstva družbene sprejemljive, dopustne, celo pričakovane. Kako se temu upreti in kako lahko vsakdo k temu pripomore? Gostje: Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo;Neža Miklič iz Generalne policijske uprave;Iva Babič, gledališka igralka V oddaji Studio ob 17h sta sodelovala tudi Nika Kovač, predsednica Inštituta 8. marec, kjer že nekaj mesecev spodbujajo k delitvi pričevanj o spolnem nasilju v akciji "Nisem prijavila" in pa Janez Cerar, duhovnik, ki je sam doživel spolno zlorabo, o njej spregovoril in se, kljub močnemu uporu in sankcijam institucije, neumorno bori za vse žrtve spolnih zlorab v cerkvi. Njegovo zgodbo ste lahko slišali tako v oddaji Nedeljski gost kot tudi v dveh oddajah Vroči mikrofon z naslovom Krik žrtev.