Podcasts about nekateri

V starih časih je neki kralj položil velik kamen na sredo ceste. Potem se je skril in opazoval, če ga bo kdo odstranil. Nekateri mogočniki ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Prvi vročinski val vsakič znova prinese pogovor o klimi in prepihu. Nekateri prisegajo na ohlajene prostore, drugi se jim izogibajo, ker so prepričani, da se jih bo zaradi tega lotil prehlad. Pa je v tem kaj resnice? V tokratni že prav poletni epizodi Radiovednih s pomočjo kirurga in gorskega reševalca Jurija Gorjanca preverjamo, ali nas lahko prepiha do bolezni?

Zakaj imajo nekateri ljudje dober glasbeni posluh, drugi pa pojejo malo … mimo? Je posluh nekaj, s čimer se rodiš, ali ga lahko zvadiš? In kaj ima pri tem opraviti naša starost? Odpravljamo se na znanstveno-glasbeno raziskavo o poslušanju in petju, pogovarjamo se z ravnateljico glasbenega centra Edgarja Willemsa Matejo Tomac Calligaris.

Ste kdaj pomislili, da bi svoje spomine zapisali? Preprosto zato, da se ne bi izgubili in da bi jih lahko prebral tudi kdo drug. V tokratni oddaji vas namreč vabimo – prav k pisanju. Nekateri natečaj Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije za najboljšo domoznansko zgodbo Zgodbe mojega kraja že poznate, saj smo v preteklih letih predstavili že kar nekaj nagrajencev. Natečaj je namenjen starejšim od 60 let in tokrat ima podnaslov Najprej štalca, potem pa kravca. Več o tem je Luciji Fatur povedala Erika Marolt, bibliotekarka iz Mestne knjižnice Ljubljana in članica delovne skupine natečaja.

Vroče je k svina, men se bo sf**al, kva je boysi, a ste si podkast zasukal? Imamo že prvih nekaj kandidatov za umret od vrole, medtem ko si je Tilen hotu industrijski grelec prheftat v studiu. E, nečeš. Debatiramo, a je bolje oditi v NCAA ali kariero zgraditi v Evropi? Kek ali kariera? Nekateri sovražijo […]

Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - Tudi v Posavju podelili priznanja za najboljše inovacije v regiji. - Nov priključek Dragomer na primorski avtocesti naj bi bil končan do konca tega meseca, za promet bi ga lahko odprli sredi julija. - V kraju Sveti Štefan so ob sanaciji plazu poskrbeli tudi za večjo varnost na šolski poti. - V Ilirski Bistrici so ob občinskem prazniku med drugim odprli novo košarkarsko igrišče, ki ga je sofinancirala Fundacija Gorana Dragića.

Ta pravljica je iz zbirke Rdeča knjiga o vilah, poobjavljena v okviru projekta Gutenberg. Napisala jo je gospa d'Aulnoy in je malce drugačna. Kot bi se rahlo norčevala iz plemenitašev, kralja in kraljice in njune hčerke. Nekateri nastopajoči imajo nenavadna imena in se nenavadno tudi vedejo. Ampak, kot vedno se pravljica srečno konča za pridne in lepe in slabo za hudobne in grde. Prisluhni torej malce dolgi francoski pravljici Princesa MajaŠe prej pa morda neznana beseda: Flota so ladje ki plujejo skupaj z enakim namenom in pod skupnim poveljstvom.Vir: Rdeča pravljična knjiga vsebuje nekaj najbolj znanih pravljic, vzetih iz različnih virov.The Project Gutenberg eBook of The Red Fairy Book, Andrew Lang, Langmans, Green and Co, London; 1889, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Nekateri otroci zvečer nočejo spat. Zavidajo sovam, ki so budne ponoči … Pripoveduje: Pavle Ravnohrib. Napisal: Daniel Hevier. Prevedel: Peter Svetina. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Prav dolgo na kopnem ne zdrži, priznava Matjaž Repnik. Potapljaški inštruktor se je nedavno vrnil z Maldivov, kjer je preživel štiri mesece. Resda službeno, pri čemer mu je delo še vedno v užitek. S skupinami turistov je približno po dva tedna preživljal na barki in jih vodil na potope po različnih atraktivnih lokacijah. Nekateri med gosti niso bili najbolje pripravljeni. Dolgčas mu tudi zato ni bilo.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

V nedeljo smo na referendumu odločali o dodatkih k pokojninam za tiste, ki bi jih imenovali umetnike. Nekateri smo šli na volišča, večina ne. Po zelo odločni zavrnitvi novega zakona poslušamo neverjetne izjave in interpretacije rezultatov s strani predsednika vlade, ministrice za kulturo in njunih sodelavcev.

Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - Občina Postojna želi ob gradu Haasberg urediti parkirišče za avtodome, a ZVKD tega ne pusti. - Mrakova domačija v bližini Blejskega gradu bo po prenovi zaživela kot središče kulture, izobraževanja in ustvarjalnosti. - Na športnih igrah mladih poudarjajo pomen druženja in gibanja. - Plesalci iz šestih držav so v Velenju z gibi in zgodbami opuščenim objektom vrnili življenje.

Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že zdaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako pomembno, kako dolgo bo živela, pomembneje je, kako bo živela. Ni odvisno od nje, kako dolgo bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena izmed prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo zdajle se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem stvari pogosto dogajajo čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno mogoče, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak ves čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ?

Slovenija, tukaj sem! je naslov akademije, ki jo pripravlja Izseljensko društvo Slovenija v svetu. Kot nam je povedala Anja Katarina Kocmur, letos praznujemo 80. obletnico konca druge svetovne vojne, ko se je veliko Slovencev znašlo pred težko odločitvijo ostati doma v potencialni nevarnosti ali iti v tujino. Ogromno jih je odšlo in na tujih tleh so ostali Slovenci in začeli so pisati pesmi in prozo. Nekateri so se po osamosvojitvi vrnili v Slovenijo. Na akademiji bodo poleg recitatorjev nastopili solisti: Bernarda in Marko Fink, Ivan Andres Arnšek, Lucas Somoza Osterc in Andrej Rustja, violinistka Mojca Jerman in pianist Ivan Vombergar. Nastopila bosta tudi Mendoški oktet in Mešani pevski zbor argentinskih Slovencev v očetnjavi. Akademija bo 10. maja v Slovenski filharmoniji v Ljubljani.

V Španiji in na Portugalskem se po električnem mrku, ki je včeraj zajel ves najzahodnejši evropski polotok, razmere danes normalizirajo. Električno energijo so do jutra dobili že skoraj vsi prebivalci, železniški promet je znova vzpostavljen, neodgovorjena pa so še vprašanja o vzrokih za izpad. Po prvih ugotovitvah naj ne bi šlo za kibernetski napad. V oddaji tudi: - Amnesty International: Trump v prvih 100 dneh mandata pokazal popoln prezir do človekovih pravic. - V javni obravnavi novela zakona o trgu dela, ki med drugim izboljšuje socialno varnost brezposelnih. - Nekateri izmed več kot 500 zastrupljenih z vodo v Maximarketu se še vedno zdravijo.

Najemanje posojil je danes lahko skoraj hipno. Celo banke jih ponujajo kot hitre kredite. Kljub temu pa najem bančnega posojila zahteva kreditno sposobnost klienta in marsikdo na koncu ostane pred vrati banke. Nekateri se potem zatečejo na splet in tam naletijo na spletno tržnico posojil in številne ponudbe lahko takoj prepoznamo kot tiste, ki sodijo v kategorijo spletnih prevar. O izkušnjah s tovrstnimi spletnimi prevarami, ki jih imajo pri SI-CERT-u, se je Cirila Štuber pogovarjala s Tadejem Hrenom. foto: Gerd Altmann, Pixabay

Nekateri preostali vsebinski poudarki: - Osnovna šola Šmihel iz Novega mesta s prizidkom do nujnih dodatnih učilnic in kabinetov - V Kočevju v prenovo stare knjižnice. - Kranjska Komunala začenja gradnjo sodobnega upravno-izobraževalnega središča - Ob dnevu Zemlje na vóden pohod po Mašunski učni poti v osrčju Snežniško-Javorniškega masiva.

Bernarda Škrabar Damnjanović je mednarodno priznana strokovnjakinja na področju gospodarske obveščevalne in preiskovalne dejavnosti. Certificirana mednarodna preiskovalka s skoraj 20-letnimi izkušnjami je magistra in doktorandka varstvoslovja.  Je direktorica Detektivsko varnostne agencije, soustanoviteljica tehnološkega podjetja Next Sight, predsednica Inštituta za varnost in strateške raziskave ter članica izvršnega odbora Council of International Investigators (CII) v ZDA. Kot častna dekanja detektivske šole v Bukarešti in vodja programa za globalno izmenjavo preiskovalcev je pionirka na področju detektivske dejavnosti. Njeno strokovno delo pokriva širok spekter področij, od korporativne varnosti, notranjih preiskav in preverjanja poslovnih partnerjev do kibernetske varnosti, forenzičnih analiz. Leta 2024 je postavila prvi globalni sistem izmenjave preiskovalcev, ki omogoča detektivom pridobivanje znanj in vpogled v preiskovalne prakse po svetu. Kot govorka in mentorica sodeluje pri razvoju varnostnih politik na nacionalni in mednarodni ravni. Fun fact: Bernarda je na ena redkih žensk v detektivskem svetu na svetu, ki je dosegla tako visoko prepoznavnost in bila povabljena tudi na Europolove konference o kibernetskem kriminalu in varnostnih strategijah prihodnosti. Najljubši citat: "Find a job you love and you'll never work a day in your life." – Konfucij. Opazujte in poslušajte več kot govorite. Najljubša knjiga: Tao Te Jing (Knjiga poti) ali Daodedžing, na kratko Dao, je zbirka verzov, ki jih je v šestem stoletju pred našim štetjem napisal kitajski mislec Lao Tzu. Verzi govorijo o Tau ali Dau, kar v slovenščini prevajamo kot »Pot«, toda pomen besede je mnogo širši, saj glede na rabo v stavku lahko pomeni tudi vodenje po poti, kar se lahko nanaša na filozofsko razsvetlitev oziroma na etično in moralno vodstvo. Nekateri verzi so preprosti, vsakomur razumljivi, kot na primer: »Dober človek se ne prepira, tisti, ki se, pa ni dober.« Drugi vabijo, da se vanje poglabljamo in osmišljamo z zavestnim ubiranjem Poti, v iskanju presežne, vseprisotne modrosti. Najljubša serija: Sem človek dokumentarcev. Hobiji: Potovanja, slikanje, igralska šola, golf, tenis, jahanjeNajljubša hrana: Rada kuham, rada imam jedi na žlico, slow foodNajljubši podjetnik: nekaj jih je, ampak ne bi delala krivice in nekoga posebej izpostavila, pa drugih ne. Predvsem so mi navdih ljudje, ki so sami ustvarili nekaj iz nič, so vizionarji in si upajo iti svojo pot ter uspejo tudi v tujini. Zaključni nauki za poslušalce:·      Varnost in preventiva sta ključ do uspeha – Ne čakajte, da se zgodi težava, ampak vedno razmišljajte korak naprej.·      Resnica vedno pride na dan. Bolje prej, kot slej. – Poštenost in sistematično delo vedno obrodita sadove.·      Znanje in mreženje odpirata vrata – Vedno vlagaj v svoje znanje in bodi povezan s pravimi ljudmi. Upaj si biti sam svoj in samosvoj!

Nadškof Zore na prvem pogovornem večeru Radijskega misijona: Če kdo dvoma ne pozna, pomeni, da svojo vero živi površno.Nekateri sindikati kritični do pokojninske novele; pozivajo k vnovičnemu premisleku.Trgovinski ministri članic unije za pogajanja z ZDA o carinah. Trump prepričan, da je Evropa Američanom vzela ogromno bogastva.Delegacija Evropske ljudske stranke v Sloveniji preverja očitke o vplivanju vladajoče koalicije na izvršilno in sodno vejo oblasti ter na medije.Po mnenju ministra Logaja je v šolah premalo vzgoje. Tonin: Učenci vedo, da jim nihče nič ne more.Vreme: Jutri delno jasno z občasno povečano oblačnostjo. Še bo razmeroma sveže.Nizke temperature poškodovale del sadnega drevja, a ne povsod.Svetovni dan zdravja letos namenjen zdravju mater in novorojenčkov.Šport: Pogačar drugič v karieri dobil enodnevno klasiko po Flandriji.

Predstavljena pokojninska novela je naletela na nasprotovanje Svobodnih sindikatov.Kako realni so vladni visokoleteči načrti o gradnji najemnih stanovanj, pogovor s predsednikom Slovenskega nepremičninskega združenja.Danes v državnem zboru otroški parlament. Nekateri so za spremembe pri ocenjevanju športa, glasbe in likovne umetnosti. Opozarjajo pa tudi na velike razlike med učitelji pri ocenjevanju.Borzni vlagatelji te dni dobivajo sive lase zaradi padcev na borzah, kaj odgovarja predsednik Trump?Vreme: jutra bodo še hladna, čez dan nekaj sonca. V drugi polovici tedna spet topleje.

Piše Meta Kušar, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Esej je tista sočna in krepčilna literarna zvrst, ki je potrebna tako pisatelju in dramatiku kot tudi pesniku. Nič manj oseben ni kot lirika, samo besede so drugače stkane. Niti, na katere se tke, niso zgodba, ampak misli, ideje, prepričanja, ki se razgalijo in s tem osvojijo bralca. Leta 2014 je Drago Jančar izdal eseje Pisanja in znamenja. V desetih letih je globalizacija pokazala nove trike, vendar prav nič ne moti, da so v knjigi Zakaj pisati tudi esej iz leta 1989 in še nekaj starejših od deset let, saj tako doživljamo tudi lucidnost in kvaliteto našega opazovanja pred desetletjem in več. Vem, da se literarni ustvarjalec pogosteje sprašuje, kakšno vlogo ima literatura, kot pa bralec. Kritiki in založniki imajo spet svoje razloge, grobe do literature in umetnika. Nekateri kritiki bi želeli agitacijo, drugi, da bi umetnik zarjovel kot lev. O vseh različnih zahtevah časa razmišlja Jančar v uvodnem eseju, tudi o informacijski džungli in o nenadomestljivosti evropske kulture, literaturo postavi v njen center, in upa na ljudi, tudi mlade, ki naj bi vse manj brali, da začutijo smisel in bogastvo in neštete velike in filigranske vrednote v knjigi iz papirja, ki daje zgodbo, poezijo in esej. Jančarjevi eseji o pisanju so močna izpoved o stoletnem divjanju v Evropi, v katerem je umrlo milijone ljudi; premnogim je bilo vzeto življenje, ki so ga ljubili, in jim je bilo vsiljeno nekaj neživljenjskega, mrtvega. Povsem razločno je bilo videti, da smo umrli Boga, Hudiča pa smo pustili pri življenju. Še dobro, ker zdaj vsakega človeka posebej sili ugotavljati, koliko zla je sposoben bližjemu storiti. Hudič nam kaže, kaj nas bo učilo sočutja, dejansko prav to, da zagledamo lastno neusmiljenost. Jančar v svojem pisanju stoji ob Brodskem, ki pravi: Estetika je mati etike. Ko gre človek resno skozi Jančarjeve eseje v knjigi Zakaj pisati, ga je sram, da ni bral, kar omenja, da ni slišal za pomembna srečanja pisateljev in za nagrade, ki so bile avtorju podeljene. Precej nonšalantno so mnogi, celo politiki, metali na Evropsko zvezo svoj cinizem, kot prej na samostojno Slovenijo. Nekaj jih je, več kot se nam zdi, ki jih pekli slaba vest, ko čezatlantskega prijateljstva ni več in smo postali zajedavci Amerike. Za vse, ki se o zgodovini Evrope in o Srednji Evropi niso v šoli dovolj naučili, velja, naj berejo Jančarjeve eseje. Poučili se bodo, da je Milan Kundera v The New York Review of Books leta 1984 objavil esej Tragedija Srednje Evrope. Bralci so ga brali z navdušenjem, ker so spoznali njeno kulturno identiteto in odprtost. Osem let pred tem, leta 1976, je Tomaž Šalamun v knjigi Praznik objavil pesem Naša vera: Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!... Takrat je zagrabil drugačen fenomen Srednje Evrope, ki se nam kaže zdaj, leta 2025. Ta fenomen je v Jančarjevih esejih nenehno prisoten. Seveda pa ne pozabi niti na opazovanje Habsburškega mita v moderni avstrijski književnosti iz leta 1963. Pisatelj, ki skozi vso knjigo slavi demokracijo, hkrati pa priznava, da je bil v »kulturnem pomenu« tudi jugonostalgik. A vedno zgrožen nad diktaturo v Jugoslaviji, sicer blažjo kot na Madžarskem in Češkem, a še vedno diktaturo, ki je državo pognala v prepad. Drago Jančar je človek, ki je nenehno hrepenel po politični svobodi in zanjo marsikaj storil, a je spoznal, kot pravi »narodni značaj vseh malih narodov, kjer se ljudje raje ukvarjajo drug z drugim, kakor pa z velikim svetom okoli sebe«. Eseji v knjigi Zakaj pisati veliko povedo o slovenski vodilni družbi, »ki najraje jaha politično demagogijo in nezaceljene rane naroda izrablja za surova obračunavanja«. Vsi se še spomnimo, koliko energije in lucidnega pisanja je Drago Jančar v devetdesetih letih namenil svoji publicistiki, kolumnam v Delu – in nekega dne, brez pojasnila uredništva, ni objavil nobene več. To kar je napisal leta 2021: »Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času,« bo veljalo še za sleherne prihodnje eseje. Kdor natančno ne gleda zgodovine, si ni mislil, da bo najnovejši udarec gibanju 'woke', prebujenstvo, prišel prav iz države z močno demokracijo. Puritanstvo v Ameriki je prastaro, od časa do časa se zbudi kot neprecepljena otroška bolezen, in zdaj je udarilo v literaturo. Ne samo v moderno, ampak tudi v klasiko, ki je generacijam dajala smisel in ohranjala lepoto. Jančarjevi eseji nagovarjajo k življenju. Kdo je krivec za vse te norosti, ki so seveda tudi nezaslišane grozote? Oba akterja hladne vojne in vsi mi opazovalci, ki razločno vidimo, kot tudi pisatelj, ki jih je napisal, da je vajeti prevzel diktat ega nad vso raznovrstnostjo nezavednega. Potem sta tu še pragmatizem, ki ga pisatelj prepoznava vsepovsod, in elementarna nehvaležnost brez sočutja, ki para dušo tako ustvarjalcem umetnosti kot občinstvu. In še nekaj nam povedo eseji v knjigi Zakaj pisati: Naše razcapanosti ne more nihče več popraviti, če je ne bo začel popravljati vsak sam. Ali bi si lahko želeli več, kot je razmišljanje pisatelja o preteklih časih v Jugoslaviji, o tranziciji in o težkih rečeh, ki se (spet) dogajajo zdaj.

Zadnji teden v mesecu marcu je, tla so namočena, temperature pa primerne za delo na vrtu. Nekateri ste prve posevke v rastlinjake ali na prosto že opravili, druge to delo še čaka. Smo že kaj zamudili? Fanči Perdih, vodja prve ekološke semenarske hiše v Sloveniji, Amarant, je svetovala, kaj sejemo neposredno v vrtove ali rastlinjake, kaj pa v platoje, če želimo vzgojiti svoje sadike. Z vprašanji ste sodelovali tudi poslušalci.

V metliški občini nekaj več kot 450 Romov živi v petih romskih naseljih, ki so večinoma na občinskih zemljiščih. Nekateri so zemljišče od občine že odkupili po nakupni ceni 7 evrov na kvadratni meter. Kljub temu izzivi ostajajo, te bo občina reševala tudi v letošnjem letu, ko bo iz državnega proračuna na podlagi zakona o financiranju občin prejela dobrih 228 tisoč evrov za urejanje razmer v romski skupnosti. Sandi Horvat se je odpravil tudi v največje romsko naselje v občini, Boriha – Rosalnice, v katerem živi več kot polovica vseh Romov v občini. Preveril je česa si tamkajšnji Romi želijo in kateri so njihovi trenutni največji izzivi.

Nekateri preostali poudarki oddaje: - Mesec in pol po prenovi mariborskih avtobusnih povezav je slišati tako kritike kot pohvale. - Na regijskem posvetu o stanovanjski problematiki Obalno-kraške regije izpostavil težave mladih in izkušnjo s stanovanjsko zdrugo. - V občini Gorje s hitrim ukrepanjem preprečili onesnaženje pitne vode na zajetju Ovčje jame. - Krajani Koč in Prestranka morajo še naprej prenašati hrup ob pretovarjanju železa ob železnici.

Pred kratkim sem prebral misel Thomasa Jeffersona, ki je nekoč rekel: “Sveča ne izgubi ničesar, če prižge drugo svečo.” Vsakdo, ki je že kdaj nesebično pomagal drugemu, ve, da je to res. Toda žal niso vsi pripravljeni sprejeti te miselnosti dajanja. Pravzaprav večina ljudi ne razmišlja tako. Prepričani so, da deliti nekaj svojega z drugimi pomeni izgubiti. Vsak človek ima eno izmed dveh miselnosti: miselnost pomanjkanja ali obilja. Ljudje, ki negujejo miselnost pomanjkanja, menijo, da je v življenju na voljo le omejena količina dobrin, pa naj gre za denar, priložnosti ali kaj drugega. Svet vidijo kot torto s točno določenim številom kosov, zato si prizadevajo, da bi dobili svojega, in ko jim to uspe, ga želijo za vsako ceno zavarovati in v njem uživati sami. Tisti z miselnostjo obilja pa verjamejo, da je vsega dovolj za vse. Če je življenje torta in se drugi bojujejo za svoj kos, je rešitev ljudi z miselnostjo obilja ta, da bodo pač spekli drugo torto. Če imajo zamisel, jo delijo; prepričani so, da se jim bo porodila nova. Če imajo denar, ga nekaj dajo, saj ga lahko vedno še kaj zaslužijo. Vedo, da je na voljo več (ali drugačnih) virov in dovolj priložnosti, da vsi uspejo. Ljudje smo jemalci ali dajalci. Jemalci jemljejo, grabijo in pogoltnejo vse, kar lahko, da bi zadovoljili svoje potrebe. Življenje vidijo kot tekmo, v kateri lahko zmaga le eden. Na drugi strani pa so dajalci, ljudje, ki dajejo, ustvarjajo in omogočajo, da se stvari zgodijo. Ti ustvarjajo napredek in spodbujajo druge k uspehu. Verjamem, da na tem področju dobimo od življenja to, kar pričakujemo. Lahko zbiramo in potem zadržujemo tisto malo, kar imamo, in ne dobimo ničesar več. Lahko pa to, kar imamo, dajemo in delimo z drugimi in smo tudi sami nagrajeni z obiljem. Naše stališče pomeni ključno razliko. Če združimo moči, če velikodušno dajemo, bomo tako ali drugače dobili veliko več, kot smo dali. Svetopisemsko besedilo iz Pregovorov 11,24 je jasno: “Nekateri razdaja obilo in bogatí še bolj; drugi zadržuje celó, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.” Gojimo miselnost obilja. Bodimo dajalci, ne jemalci; sodelujmo, ne tekmujmo. Prepričan sem, da bomo tako na podlagi lastne izkušnje spoznali resničnost omenjenih besed in doživeli tisto, kar je opisal Pierre Teilhard de Chardin, ki je rekel: “Najbolj zadovoljujoča stvar v življenju je zmožnost dati velik del sebe drugim.”

Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - Občine na območju Triglavskega narodnega parka v minulih letih vlagala predvsem v ceste in kanalizacijo. - Srednjeveško obzidje v Kúbedu bi lahko že letos začeli obnavljati. - Česa bi si škofjeloški osnovnošolci v šolskem sistemu želeli več, česa manj? - 5o let delovanja Ribniškega gobarskega društva. Ne le z nabiranjam gob, ukvarja se tudi z izobraževanjem in kulinariko.

Korekcija na borzi. Nekateri bi rekli - končno, drugi pa .... Nihajnost je velika, kako preživeti. * Epizoda je bila posneta 28. februarja, torej pred podpisom izvršnega ukaza Donalda Trumpa, s katerim je napovedal ustanovitev kriptorezerv, kar se je zgodilo 2. marca. Temu je potem sledil močan odboj. Pred mikrofonom: Andraž Grahek, Capital Genetics

Če se sprašujete, čemu vam je kljub dramatičnemu vsakdanu vsaj malo dolgčas, je odgovor precej preprost. Že dolgo nismo imeli nobenega referenduma! Referendum, temeljni kamen vsake demokracije, je hkrati tudi najbolj zabavni element te antične pogruntavščine. Kajti vreči skozi okno dve novi osnovni šoli, da se lahko volivci v praviloma nizkem odstotku udeležijo odgovarjanja na pogosto zmedena vprašanja, tega drugače kot zabava ne moremo imenovati.Referendum, ki prihaja, bo spraševal o penzijah. Pa to ne o generičnih penzijah, kajti referendumsko vprašanje "ste za višje penzije", bi bilo eno najbolj uspešnih v zgodovini. Prihajajoči referendum bo spraševal o ekstra dodatkih k pokojninam, ki naj bi jih upravičenci dobili za izjemne umetniške dosežke. Referendum predlaga, posplošeno rečeno, slovenska desnica, ki je očitno mnenja, da so izjemni umetniški dosežki domena slovenske levice. Drugače si je težko zamisliti, čemu so se kleni slovenski konzervativci spravili na tistih nekaj fičnikov, ki bi jih – teh nekaj slikarjev, kiparjev, literatov, gledališčnikov, hudiča, še kakšen filmar se bi našel – dobili za povrhu. Hočemo povedati, da gre za majhen znesek in finančno tveganja za slovensko državo je bilo skoraj pri vsakem dosedanjem referendumu višje, kot je pri prihajajočih umetniških penzijah. Še pri referendumu o družinskem zakoniku je bilo v igri več denarja, kot ga je pri tem dodatku … Tako ni najbolj jasno, čemu so upokojeni umetniki slovenski desnici tako zelo sedli v želodec, kot se reče. Najbrž bo nekaj z odnosom do umetnosti same; in za začetek naredimo miselni eksperiment. Recimo, da besedo umetnik, kar je za mnoge naše sodržavljane poklic, akoravno se z umetnostjo ogromno Slovencev ukvarja tudi nepoklicno, zamenjamo z besedo – gasilec. Gasilec je sveta krava slovenstva in kot z umetnostjo, se z gasilstvom ogromno Slovencev ukvarja nepoklicno. Nekateri pa poklicno in ali resnično mislite, da bi katerikoli politični stranki na slovenskem prišlo na misel organizirati referendum proti dodatkom za izjemne gasilske dosežke – če bi pristojno ministrstvo tak dodatek poskušalo uzakoniti. Torej mora biti nekaj z umetnostjo in umetniki, kar moti predlagatelje referenduma. In čisto mimogrede; če bodo nekateri upokojeni slovenski umetniki dobili dodatke k penziji, si bodo mogoče lahko privoščili protestiranje pod bojnim praporom Pavla Ruparja-gromovnika. Kajti če kaj, bi tiste manifestacije potrebovale močnejši avtorski podpis, ker prepevanje Slakovega Čebelarja na nobeni ravni ne prispeva ne k bojaželjnosti, ne k intelektualni širini prireditve. "Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice" bi zaslužen slovenski umetnik v trenutku vrgel s proslave ter verze nadomestil z nečim bolj junaškim, se pravi manj medonosnim. Toliko samo kot medklic. Ampak bistvo prihajajočega referenduma vsaj za zdaj očem še vedno ostaja skrito. Ne poznamo še namreč referendumskega vprašanja in kot nas učijo pretekle izkušnje, se prav okoli referendumskega vprašanja lomi demokratični srd slovenskega človeka. Zato grobo predpostavimo … Rajtamo, da bo vprašanje preprosto:  "Ste za to, da nekateri slovenski upokojenci dobijo dodatek k pokojnini za izjemne umetniške dosežke?" Večina, ki bi prišla na volišča, bo odgovorila z ne, ali pač obkrožila proti, desnica bo razglasila zmago, priljubljenost sedanje vlade bo še padla, nedelja bo šla v nič, milijoni po vodotokih, karavana naprej, psi pa v koče. A seveda ne sme biti tako preprosto. Na vprašanje ne moremo odgovoriti, dokler ne vemo, kaj je to "izjemen umetniški dosežek"! Predlagatelj je sicer pripravil kriterije, med katerimi so nagrade, pojavljanja v mednarodnem prostoru in tako naprej. Ampak če smo državljanom demokratično razložili kriterije, smo kljub vsemu razložili samo pojem "izjemen". Še vedno pa nismo razložili pojma "umetnost"! In ta pojem je zadnja leta zelo na prepihu; hočemo povedati, da ni vsaka glasba Mozart in ne vsaka slika Michelangelo. Odkar v galerijah razstavljajo banane, prelepljene z lepilnim trakom, ki dosegajo na avkcijah potem milijonske zneske, in odkar so nekateri najbolj znani umetniki na svetu absolutno anonimni, je zahteva, da se zedinimo okoli pojma umetnost, prej ko se odločimo, kdo so umetniki, ki dobijo dodatek, povsem na mestu. Zatorej mora biti referendumsko vprašanje sestavljeno iz dveh delov. Drugega smo že navedli, prvo vprašanje pa se mora glasiti: "Kaj je umetnost?" Zavedamo se, da v "trotlziher" demokraciji na podobnih referendumih odločevalci obkrožijo samo za ali proti, vendar se zdi, da ob zapletenem vprašanju umetniškega presežka ne bi smeli pristati na brezkončno poenostavljanje. Seveda se zavedamo, da je za občinstvo, ki kot umetniški presežek razume verz "čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice", vprašanje o izvoru, razvoju, namenu in vplivu umetnosti izjemno zapleteno; a če bo referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke spodbudil prebivalstvo k preizpraševanju o človeški potrebi po kulturi in umetnosti, bodo milijoni za njegovo organizacijo dobro porabljeni.

Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profesorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.

Pust ima v Benečiji in Reziji velik pomen. Posebne običaje in pustne like so razvili v nekaterih gorskih vaseh: Črni vrh, Marseu, Ronac, Matajur, Srednje, Prosnid in Černeja. Nekateri si prizadevajo, da bi jih vpisali med Unescovo kulturno dediščino. Letošnji pustni sprevod bo že to nedeljo v Špetru. Kot piše petnajstdnevnik Dom, bo potekal po glavni cesti, začel pa se bo pri šolskem centru. Že v dopoldanskem času bo potekala konferenca o tradicionalnih pustnih običajih. Veselo pustovanje se bo začelo že jutri s srečanjem pod velikim šotorom pri šolskem centru, v soboto pa bo tam potekal tudi ples. Pustne povorke s prikazom beneških običajev bodo potekale tudi v Roncu 1. marca in v Črnem vrhu v nedeljo, 2. marca.

Nekateri evropski voditelji bodo v Parizu iskali skupni načrt za mir v Ukrajini. Ameriške oblasti so Evropsko unijo za zdaj izključile iz pogovorov z Rusijo - to je na stari celini sprožilo paniko. Na vprašanje, ali bo Evropa sama skrbela svojo varnost, prihajajo novi odgovori; nekatere države so namreč prvič nakazale, da so pripravljene mir v Ukrajini zagotavljati tudi z lastno vojsko. Ostali poudarki oddaje: - Izrael tik pred rokom za umik spet udaril po Libanonu. - Povprečna plača lani ob upoštevanju inflacije zrasla za 4 odstotke. - Zamejci v italijanski Gorici proslavili kulturni praznik in izjemne dosežke.

Kako iz 25 evrov, ki jih vlagamo na borzo mesečno ob 9-odstotni povprečni letni donosnosti, nastane v 40 letih 150 tisočakov. Mesečna vplačila se vsako leto povečajo za povprečno triodstotno letno inflacijo. Izračun je bil predstavljen v epizodi podkasta Brez filtra, iz katerega je potem tudi nastal kratek izsek, ki sta ga Tomaž in Miha, ustvarjalca podkasta objavila na Instagram profilu. Odločili smo se, da pokomentiramo komentarje, ki so bili zapisani pod omenjen izsek. Nekateri namreč kažejo na nerazumevanje matematičnega izračuna, celo dvom v resničnost obstoja obrestno obrestnega računa, nekateri celo zahtevajo garancije, drugi pa samo pojasnila. Menimo, da bi morala biti tovrstna vsebina del šolskih urnikov ne samo v teoretičnem smislu, pač pa tudi praktičnem. Mladi bi morali izkoristiti to silo v svojo korist. Na koncu je vedno odločitev posameznika, kaj bo naredil s svojim denarjem. Če pa se odločite pustiti denar na banki, pa to tudi pomeni, da ste se prostovoljno odločili za manjšo kupno moč. Vsem, ki so komentirali, se zahvaljujem, hkrati se zahvaljujem avtorjema podkasta Brez filtra za vabilo. Pred mikrofonom: Andraž Grahek, nekdanji upravljavec premoženja, analitik, Capital Genetics Money-How Friends je mini serija pogovorov s sogovorniki o osebnih izkušnjah z investiranjem. Namenjena je podpornikom finančnega podkasta Money-How preko Youtube članstva. Pridruži se nam tudi ti.

Slovenci v Italiji so vpeti v projekt evropske prestolnice kulture. Nekateri pa opozarjajo, da je vabilo k sodelovanju na odprtju prišlo precej pozno. Od postaje do postaje je sicer naslov sobotnega otvoritvenega dogajanja, ki bo trajalo 14 ur. Slavnostna povorka bo pot začela ob 10.00 na železniški postaji v Gorici in se nato ustavila pred Trgovskim domom, enim od simbolov tam živečih Slovencev. Kdo vse bo sodeloval v povorki in kaj pričakujejo si obetajo v Furlaniji - Julijski krajini (FJK) od EPK GO!2025? Foto (EPK GO!2025) - aplikacija BulevAR

Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - V Skupnosti občin kritični do države, ki občinam nalaga vse več nalog. - V Majšperku začela delovati nova zobozdravstvena ambulanta. - Poslovnež Damian Merlak doslej poskrbel za prenovo dveh od štirih bohinjskih hotelov. - Spoznavanje obeh Goric mogoče tudi prek pustolovščine tihotapljenja.

Nekateri špekulirajo, da je v ozadju rasti slovenskega indeksa SBITOP letos napoved uvedbe individualnih naložbenih računov. Kaj pa poganja posamezne blue chipe, kot sta Petrol in Krka na rekordne ravni? Kakšne so pričakovane dividende? Kako dodajati slovenske delnice v portfelj sodobnega vlagatelja? Pred mikrofonom: Matjaž Dlesk, upravljavec premoženja, Triglav Skladi

Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - Mariborski svet umaknil obravnavo občinskega prostorskega načrta z včerajšnje seje. - Stečaj Kmetijsko-gozdarske zadruge Krpan s sedežem v Cerknici se vleče že osmo leto. - Tudi Ilirska Bistrica bo dobila podjetniški inkubator. - Ob vznožju hriba Jánina v Rogaški Slatini bo zrasel večnamenski prireditveni objekt.

Policija še preiskuje vzrok požara, ki je izbruhnil v dijaškem domu Ivana Cankarja na Poljanski ulici v Ljubljani. Po besedah vodje urgentnega kirurškega bloka Uroša Tominca na ljubljanski pediatrični kliniki in v kliničnem centru zdravijo 11 dijakov, starih od 15 do 19 let. Eden je zaradi opeklin v kritičnem stanju. Nekateri dijaki pa so poskakali iz prvega nadstropja in se poškodovali. Več kot 300 dijakov so začasno namestili v sosednjo stavbo doma. V oddaji tudi o tem: - Vlada nadaljuje postopke 700-milijonskega nakupa finskih osemkolesnikov. - Poslanec Gibanja Svoboda Tine Novak prestopil v stranko Anžeta Logarja. - Zaradi kuge drobnice na Madžarskem ogrožena tudi slovenska obmejna naselja.

Mineva 80 let, odkar je sovjetska Rdeča armada osvobodila koncentracijsko taborišče Auschwitz Birkenau, kraj smrti milijon 300 tisoč ljudi, predvsem Judov. Ta dan zaznamujemo kot svetovni dan spomina na holokavst. Evropa se je od takrat spremenila, tako etnično kot politično in moralno. Nekateri krivci za najhujši zločin v zgodovini so bili kaznovani, drugi ne. Svet pa je dobil mednarodna pravila, po katerih je prepovedana agresija na neodvisne države, za tem pa tudi Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju hudodelstva genocida. O dnevu spomina na holokavst in o tem, kaj se je svet naučil iz te izkušnje, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Vasilka Sancin, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Monika Kokalj Kočevar, Muzej novejše zgodovine Slovenije; dr. Damir Josipovič, Inštitut za narodnostna vprašanja; Maja Derčar, dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije.

Nekateri ljudje nikoli ne stopijo na igrišče, ampak ob njegovem robu držijo vse niti igre v svojih rokah. Ko pa najbolj notorični stric iz ozadja pri svoji visoki starosti znova stopi v ospredje, je to znak, da je igra že zdavnaj razpadla, da gledalci odhajajo in da se koncept delovanja pogreza sam vase. Milan Kučan, največji politični nasprotnik vladarja desnice Janeza Janše, zadnji šef partije in prvi slovenski predsednik, se je v teh dneh dvakrat pojavil v soju žarometov; najprej na strankarskem dogodku Socialnih demokratov, kjer je skupaj s »ponosnim naslednikom« Markom Koprivcem govoril na okrogli mizi o prihodnosti slovenske politike, potem pa še v oddaji Politično na javni Radioteleviziji Slovenija pri prijazni voditeljici Tanji Gobec.

Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - Tudi na Koroškem se spopadajo z zelo slabo kakovostjo zraka - Po 25-ih letih namerava država dokončati sanacijo plazu v Logu pod Mangartom. - V Mariboru so le predstavili predlog občinskega prostorskega načrta. - Gorenjski lovci opozarjajo, da vse številnejši šakali ogrožajo srnjad.

Ob izteku preteklega leta, v tistih prazničnih dneh, ko si vzamemo čas za veselje, druženje in ustvarjanje načrtov, se je po dolgotrajni bolezni poslovila najina dobra prijateljica Ivanka. Vedeli smo, da je rak napredoval preko meje ozdravljivosti. Veliko smo molili z njo in za njo. Nekateri za čudež popolne ozdravitve, drugi, za srečno zadnjo uro s čim manj trpljenja, tretji predvsem za njene najbližje.Komentar sta pripravila Polonca in Tomaž Sokol, publicistka in obrtnik.

Danes pa o temah, ki niso od tega sveta. Oziroma od tega planeta. Slovenija je te dni postala polnopravna članica Evropske vesoljske agencije Esa. Prireditev je potekala v Vitanju, karpomeni, da je morala slovenska elita na Googlovih zemljevidih najti Vitanje in kako se do tja pride. Ob slovenski politični eliti je bila prisotna še slovenska estrada, oboji z vesoljsko tematiko. S tem, da si težko ločil, kdo na prireditvi so resnični vesoljci, in kdo se za vesoljce samo izdaja. Prireditev je potekala pod geslom ali motom »Slovenija – majhna na Zemlji, velika v vesolju«. Kar je kljub PR-ovskemu presežku v sloganu debela laž. Oziroma vsaj ne ustreza dejstvom, za katere se v profesionalnih medijih borimo. Resnica je namreč ta, da je Slovenija na planetu Zemlja majhna država, še manjša, neznatna, skoraj znotraj statistične napake mičkena pa je Slovenija v vesolju. Kar niti ni nič tragičnega, kajti celo največje države na Zemlji so v primerjavi z vesoljem neznatne. Eno je vesolje, drugo pa so slogani kreativnih direktorjev. Kakorkoli; ob Hermanu Potočniku smo Slovenci imeli še nekaj pomembnih vesoljskih pionirjev. Recimo astronavte slovenskega rodu, pa tudi raziskovalce, kot je bil Dušan Petrač in nenazadnje umetnike, kot je Dragan Živadinov. Ampak to so obrobnosti. Poskusimo si predstavljati, z močjo vesoljske domišljije, kako bomo Slovenci čim bolj tvorno pomagali pri kolonizaciji vesolja. Najprej je treba priti gor. Tehnološke rešitve so sicer znane, a so izjemno drage. Nekateri v Sloveniji predlagajo, da si že z obiskom naših gora precej blizu, druga metoda, ki je sicer nekaj bolj ortodoksna, pa predlaga hitrorastočo fižolovko, s pomočjo katere je potem mogoče splezati na luno. Še ena metoda je, da sedemo na inflacijo ali življenjske stroške ali cene nepremičnin, saj so to vse kategorije, ki letijo v nebo; težava je le v tem, da je vesolje končno, dražénje našega življenja pa kot kaže brezmejno. Kakorkoli bomo že Slovenci prišli gor, ostaja glavno vprašanje, kaj bomo tam počeli. Govorci na uradnem sprejemu v evropsko vesoljsko druščino so se strinjali, da je vlaganje v vesoljsko industrijo, ki je bila lani vredna 604 milijarde evrov in raste z 9-odstotno letno rastjo, odlična priložnost za slovensko gospodarstvo. V veliki črnini naj bi bilo polno poslovnih priložnosti. Tako s civilnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji znosnejše, kot tudi z obrambnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji neznosnejše. Z drugo besedo; glavna naloga evropskih pa tudi ostalih vesoljskih agencij je v kozmos izstreliti kapitalizem. Ker kot vse na Zemlji, se mora tudi vesolje najprej splačati, da postane zanimivo. Kot nam kažejo vsakodnevne vesoljske aspiracije multimilijarderjev, je vesolje, ki je bilo na začetku vesoljske tekme ideološko bojišče, danes postalo tržišče. V vesolju od začetka časa veljajo osnovni fizikalni zakoni, zadnjih nekaj let pa še zakoni trga. Torej se je Slovenija, sklepamo, priključila Esi tako pozno zaradi tega, ker pred tem v vesolju ni bilo bog ve kaj profita. Bili so stroški in prestiž, se pravi kategorije, ki si jih Slovenci ne moremo ravno privoščiti. Čim pa je mogoče v vesolju služiti, smo zraven. Kar ni naključje, saj smo – če sklepamo po našem bleščečem kripto trgu, kripto inovacijah in kripto milijonarjih – Slovenci mojstri za delati denar iz nič, oziroma v primeru vesolja v nič. Najbolj nenavadno je, da evropski vesoljski umi, ter po novem tudi slovenska vesoljska terminologija, uporabljajo izraz »vesoljski sektor«. Kot da bi bilo vesolje del neke korporacije, ki ima oddelek za »človeške vire«, računovodstvo, »skupne službe« in pa »vesoljski sektor«. Je pa ravno obratno: vesolje ima »zemeljski sektor«, ki pa je nezanimiv, zaprašen in krvav, pozabljen v zadnjem predalu vesoljskega arhiva. Če smo že uničili naš domači planet, pa obstaja velika možnost, da nam vesolja ne bo uspelo uničiti. Kvečjemu se lahko zgodi obratno. Paradoks, s katerim se kapitalisti na čelu človeštva spravljajo v vesolje, je ta isti paradoks, ki je v vesolje že na začetku civilizacije inštaliral domovanja bogov, medtem ko so pokopališča ostala na Zemlji.

Lokalna samouprava po treh desetletjih delovanja velja za uspešno zgodbo. Nekateri sicer pogrešajo tudi pokrajine, a ljudje so občine vzeli za svoje, te prevzemajo tudi vedno več nalog in obveznosti. Da bi temu sledilo tudi financiranje, so se po maratonskih pogajanjih vlada in občinska združenja dogovorili o popravkih sistema financiranja. Drugačno usklajevanje višine sredstev, nova merila razvitosti, strožja pravila za dodatke občinam z romskimi naselji, več možnosti zadolževanja – to je le nekaj rešitev. Ali sistem financiranja podpira ali ovira avtonomijo občin, zakaj nasprotujejo predlaganemu davku na nepremičnine in kaj mislijo o dajatvi za lastnike psov, smo govorili s politiki in strokovnjaki. Gostje: dr. Irena Bačlija Brajnik, profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Roman Lavtar, vodja Sektorja za lokalo samoupravo na Ministrstvu za javno upravo; Gregor Macedoni, predsednik Skupnosti občin Slovenije in župan Novega mesta; Robert Smrdelj, predsednik Združenja občin Slovenije in župan Pivke.

Kot otrok sem rad igral tetris. Danes igre več ne igram, čeprav bi me kdaj pa kdaj zamikalo. Tetris je predvsem igra, ki temelji na hitrosti in strategiji, lahko pa nas uči tudi sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti. Spomnim se velikega navdušenja, ko so pri igri tetrisa štiri vrste blokov na zaslonu izginile. Vendar je bilo zadovoljstvo kratkotrajno, saj se je na vrhu zaslona že prikazala nova oblika bloka. Včasih so se začeli bloki kar nalagati drug na drugega. Višje, ko je šlo, bolj sta rastli tudi moja zaskrbljenost in frustracija. Dobro se spomnim tudi jeze, ko sem igro izgubil. Jezil sem se na samo igro, ki mi je ponudila take čudne bloke. Jezil sem se tudi na vse motnje v svoji okolici, domače, ki so me zmotili. Največkrat pa sem se jezil nase, saj bi moral biti boljši. Včasih je tako tudi v življenju, da nam spodrsne ne glede na vse naše veščine in zmožnosti. Ne glede na obliko blokov, ki padajo, izgubimo. Ampak kakršen koli je že blok in kakor koli že pristane, nov je že spet na poti. Enkrat se blok sestavi, drugič nam to spodleti, čeprav smo zelo razvili svojo hitrost in strategijo. In običajno si vsi želimo, da čim hitreje pospravimo bloke. Na življenje lahko gledamo kot na trening v hitrosti in strategiji. Rešujemo probleme, odgovarjamo na vprašanja, dosegamo gotovost. Včasih nam v življenju to uspeva, drugič se nam nabirajo bloki, za katere ne vemo, kaj bi z njimi. Nekateri bloki bolj ustrezajo našim načrtom, drugi spet ne. Vendar naše negodovanje ob novih blokih v tetris igri teh še ne bo ustavilo. Upiranje ničesar ne ustavi, bloki še vedno padajo. Naša sprejemljivost in prilagodljivost pa nas spomnita, da po nezaželenem bloku prihaja nov. Ni nam treba biti zadovoljni z vsem, kar nam pride v življenju naproti, vendar se učimo s tem ravnati. Če na naše življenjske bloke gledamo s hvaležnostjo, smo lahko zadovoljni tako v naših vsakdanjih trenutkih kot ob zmagah. Ni nam treba čakati, da pride kaj boljšega, ali skrbeti, kaj vse nas še čaka. Tako lahko sprejmemo nestalnost trenutkov in iščemo v njih moč za težje čase. Igra tetrisa nas lahko uči sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti, ob katerih razvijamo še prožnost, ustvarjalnost in zdravo mero tveganja. Zmaga končno sploh ni tako pomembna, če se učimo gledati onkraj golega izida in cenimo tudi proces. Če smo le prožnejši glede tega, kar nam je dano, in hvaležni za tisto, kar imamo.

V Azerbajdžanu se z majhnimi pričakovanji začenja podnebni vrh Združenih narodov. Ob številnih pozivih k nujnemu ukrepanju bodo v ospredju pogajanja o novem cilju finančnih sredstev, ki jih razvite države namenjajo za podnebne ukrepe v najrevnejših. Druge teme: - Sindikati javnega sektorja in vlada naj bi danes parafirali vsebino panožnih kolektivnih pogodb. Nekateri sindikati nezadovoljni. - 10 dni po zrušitvi nadstreška železniške postaje v Novem Sadu, v kateri je umrlo 14 ljudi, opozicija za danes sklicala protestni shod v Beogradu. - Te dni prvič teden slovenske hrane: v ospredju lokalni pridelki, v petek v šolah tradicionalen slovenski zajtrk

Ali lahko človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni, res premika gore v ameriški notranji in zunanji politiki ali pa je, nasprotno, zgolj klavrna lutka v rokah različnih lobijev ter zakulisnih interesnih skupin?Ameriške volitve so pred vrati in ves svet se sprašuje, kdo se bo po njih vselil v Belo hišo – Donald Trump ali Kamala Harris? Ampak: zakaj natanko naj bi bilo to tako pomembno? – Nekateri pravijo, da seveda zato, ker je voditelj Združenih držav najmočnejši človek na planetu. Pristojnosti in pooblastila, s katerimi razpolaga ameriški predsednik, naj bi pač bili tolikšni, da lahko ta, ki funkcijo opravlja, tako v notranji kakor zunanji politiki navsezadnje premika gore … Pa to drži? – V tem kontekstu najbrž ne gre spregledati vseh tistih glasov, ki že leta zatrjujejo, da je v resnici vse čisto drugače in da ameriški predsednik ne odloča o ničemer, saj da je le nekakšna lutka v rokah različnih interesnih skupin in lobijev, od bankirskega do orožarskega. Kdo ima, skratka, prav? Kolikšna je realna politična moč, ki jo vihti človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni? Je ta moč odvisna od individualnih kvalitet predsednika oziroma predsednice? In kako se je moč funkcije spreminjala skozi čas? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo politologinjo in predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner, pa diplomata, nekdanjega ambasadorja Republike Slovenije v Washingtonu, Romana Kirna, ter, ne nazadnje, zgodovinarja, našega radijskega kolega, novinarja in urednika, dr. Tomaža Gerdena.   Foto: Mount Rushmore, spomenik v Južni Dakoti, ki je pod vodstvom kiparja Gutzona Borgluma nastal med letoma 1927 in 1941 in prikazuje obraze štirih ključnih predsednikov ZDA: Georgea Washingtona, Thomasa Jeffersona, Theodorja Roosevelta ter Abrahama Lincolna (Thomas Wolf / Wikipedija)

Za eno bolj odmevnih zgodb olimpijskih iger je poskrbel boksarski turnir, kjer je bilo veliko polemih o alžirski in tajvanski boksarski. Nekateri trdijo, da sta v resnici moški in ne bi smeli tekmovati med ženskami. Biolog Tim Prezelj predstavlja osnovne lastnosti spola, kromosomske prednosti in vlogo družbe ter kulture. Vabljeni k poslušanju.

To poletje je tudi športno obarvano, za nami je polovica olimpijskih iger v Parizu z rekordnim številom slovenskih športnikov. Nekateri so že končali olimpijske nastope, druge pa ti še čakajo. Doslej je Slovenija osvojila eno olimpijsko kolajno, in to najžlahtnejšega leska: olimpijska prvakinja v judu v kategoriji do 63 kilogramov je postala Andreja Leški, ki se je včeraj vrnila v domovino. Med favoriti je še nekaj slovenskih tekmovalcev, tako v posamičnih kot v skupinskih športih. V oddaji tudi: - Iran znova resno zagrozil Izraelu, Združene države na območje pošiljajo dodatne vojaške ladje in letala. - Izpuščeni ruski oporečniki imajo glede izmenjave mešane občutke. Opozarjajo, da je v ruskih zaporih še veliko nedolžnih. - Na severovzhodu včeraj močan veter podiral drevesa in odnašal strehe, ponekod še motena oskrba z eletriko.

Vladni in sindikalni pogajalci so pred odhodom na počitnice s podpisom potrdili pregled zadev, ki so jih do zdaj uskladili na pogajanjih o prenovi plačnega sistema v javnem sektorju. Gre za dobro popotnico za sklepni del pogajanj, ki jih s še nekaj odprtimi vprašanji čaka jeseni. Drugi poudarki oddaje: - V Energetski zbornici izrazili podporo dobavi plina iz Azerbajdžana. - Nekateri prebivalci Letuša napovedujejo odločen boj za obstanek. - V Pomurju končujejo letošnjo žetev, kmetje pričakujejo pomoč države.

Podnebne spremembe se odražajo tudi skozi poplave. Ne mine dan ali teden, ko ne bi poročali o njihovih uničujočih posledicah. In čeprav se zdi, da so za celo Slovenije lanske poplave na Gorenjskem, v Zgornji Savinjski dolini in na Koroškem stvar preteklosti, strokovnjaki opozarjajo, da so poplave naravni pojav. Da se moramo zavedati, da se lahko tak dogodek ponovi kjerkoli in kadarkoli. Kako se bomo spopadali z njimi? Smo 10 mesecev po poplavah bolje pripravljeni na te dogodke, imamo sistemske rešitve, lahko računamo na sistem, če se znajdemo v najhujšem? Intervencije so se končale, začenja se sanacija. Nekateri prebivalci najbolj ogroženih območij so v iskanju nove strehe nad glavo plačali predujme za nove lokacije, pa sploh še ne vedo, koliko bodo njihove poplavljene nepremičnine ocenjene ali pa se je ob nedavnih sklepih denimo izkazalo, da jih sploh ne bi selili. Sogovorniki: Boštjan Šefic, vodja vladne službe za obnovo Lidija Kegljevič Zagorc, državna sekretarka Na Ministrstvu za naravne vire in prostor Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja Župan Prevalj Matic Tasič Z gosti se bo pogovarjala Metka Pirc.