Podcasts about nekateri

Namesto prekinitve življenja vsak bolnik potrebuje telesno, duhovno, duševno in socialno podporo, predvsem pa veliko sočutja, varnosti in sprejetosti. Različne službe, društva in posamezniki se zanj vsakodnevno darujejo. Nekateri med njimi so na posvetu, ki ga je pripravila Slovenska Karitas, spregovorili o sodelovanju na področju paliativne in hospic oskrbe, pa tudi o težavah, s katerimi se srečujejo pri svojem spremljanju umirajočih. V oddaji Srečanja smo prisluhnili družinski zdravnici, patronažni sestri in psihoterapevtki. Obogatile so nas bodo s svojimi dragocenimi izkušnjami.

Piše Tjaž Mihelič, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pesnica, naj bo to najboljša ali najnatančnejša oznaka, Svetlana Makarovič pred bralce polaga svojo četrto zbirko haikujev Tista dežela. »Štirje letni časi, štiri knjige,« beremo na zadnji platnici, a pri interpretaciji zbirke je to bore malo v pomoč. Zima vezilja in Naj bo poleti sta morda nakazovali smer, kjer bi bil lajtmotiv posamezen letni čas, a se je pri zadnjih zbirkah zasukalo drugam. Lanska zbirka Ognji in sence ter letošnja Tista dežela sta kakor dvojčici. Že oblikovno, saj se na platnicah stikajo odtenki črne in roza barve – govorice hočejo, da sta to pesničini najljubši barvi. Tematsko pa zbirki zaokrožata spomin in slovo: če je bila prva spomin, je druga slovo. V zadnji z velikimi tiskanimi črkami na zadnji platnici beremo odlomek iz zadnjega haikuja zbirke: »NIKOLI VEČ. / ALDREI AFTUR.« Ali pač? Zbirko sestavlja preko 200 haikujev, kar je več, kot jih je pesnica uvrstila v prejšnje zbirke. Razporejeni so v tri širše sklope: Vodales, Živinmlini in, naslovna, Tista dežela. Dober vstop v branje zbirke Tista dežela ponuja tudi zbirka Tisti čas iz leta 1993. Avtorica se je nato čez slabo leto odpovedala pisanju poezije z izdajo svojih »najboljših pesmi«, kakor jih je označila, v antologiji Samost. Pesnica, naj poudarimo ponovno, se pisanju pesmi, seveda ni mogla odpovedati, pač pa se je, iz distance to lahko trdimo, zgodil premik k drugačni poetiki. Odmevi prve so vidni še v njenih pesmih v pravljicah za odrasle in tistih, ki so bile umeščene v knjigo V tem mrazu iz leta 2015. Haikuje Svetlane Makarovič moramo brati kot premik k drugačni poetiki skozi obliko. Torej, oblika narekuje vsebino oziroma poetiko. Narekovati je najbolj natančen glagol za tovrstno poezijo. »Pa brez zamere – / haiku se sam utrne. / Jaz le beležim,« zapiše in povzame svoje ustvarjanje. Že večkrat je poudarila, da pisanje haikujev pri njej poteka kakor kakšno asociativno pisanje, kjer se verzi vrstijo in vrstijo, utrinjajo. Kot v prejšnjih zbirkah avtorica tudi v tej sledi zlasti naravnim podobam, kar ubesedujejo naslovi sklopov v zbirki. Prva dva, Vodales in Živinmlini, sta si najbližja, če povzamemo: lesen mlin, ki večno vrti vodo. »Iz ognja v vodo. / Tu zakaj in tam zato. / Večno vrtenje.« Naravnim motivom se pridruži človek, ki je največja naravna katastrofa: »Beži in skrij se! / Najhujša zver je človek. / Zver, ki je v meni.« Če je bila v prejšnji zbirki med drugim prisotna podoba naravnih nesreč, se jim tu kot povzročitelj večkrat bolj izrazito pridruži človek: »Bister potoček, / od gnojevke posiljen, / je dušo spustil.« in na drugem mestu: »Glejte vodico, / kako se blešči. / Od kemikalij.« Groza, za katero si je človek sam kriv, in, kar strahotno pretrese, je to, da rešitve ni: Nekateri haikuji so res »močni in ostri kot britev«, kakor jih sicer brezidejno in nezanimivo, torej votlo, označuje njihova založba Mladinska knjiga že vrsto let. Ob nekaterih pa se zdi, da se je britev že skrhala in je jezik zašel k prežvečenim, neizvirnim zapisom: »In je zveličar / vodo v vino spremenil – / hozana na eks.« in na primer: »Nad goricami / klopotci klopotajo / o pijandurah.« Tudi sicer sta prva sklopa najmanj izčiščena in bi nekatere haikuje lahko izločili, saj ne pripomorejo h koherentnosti izraza tematike. Zadnji sklop je izrazno najboljši, saj skozi potovanje po »tisti deželi«, po Islandiji, ki je Svetlani Makarovič tako ljuba, nekoč se je celo želela preseliti tja, zaživita spomin in zgodovina: »Žareče srce / neznane Islandije / ogreva spomin.« Ta sklop prinaša svežino k pesničinemu ustvarjanju. Z vso konkretnostjo prostora sega onkraj njega. Vabi nas kakor v mitsko pokrajino: »Tuja dežela. / Za vsakogar drugačna. / Sama sebi dom.« Ob branju se ne moremo znebiti občutka, da je zbirka Tista dežela slovo od tovrstnega ubesedovanja: »Tokrat sem prišla / čisto zares zadnjikrat. / Nikoli več. / Aldrei aftur.« S to štirivrstičnico je Svetlana Makarovič presekala ustvarjanje v strogi formi haikuja, torej 5, 7, 5 zlogov. Sledi premik k drugačni ubeseditvi, lahko predvidevamo, da so bili haikuji most k le-tej, vmesna postaja. Kakor je pesnica povedala v nedavnem intervjuju za časopis Delo, pripravlja novo zbirko pesmi o kruhu, to pa diši po bolj izraziti ljudski motiviki. No, pa bo prišla še ena zbirka. Da ne bo več pesnila, je rekla … zarečenega kruha se največ poje. Hvalabogu, naj dodamo.

Veliko vlagateljev je svojo nagnjenost k tveganju ocenilo kot povprečno, a so imeli portfelje, ki so vsebovali izpostavljenosti visokotveganim naložbam, kot so kriptovalute in posamezne delnice. Opazna je bila velika izpostavljenost slovenskim delnicam (Krka, NLB, Petrol), ki je v nekaterih primerih dosegala tudi 60 odstotkov portfelja. Nekateri portfelji so imeli več globalnih ETF-ov, ki pa se med seboj močno podvajajo (npr. Vanguard All-World in S&P 500), kar ne poveča razpršitve, ampak predvsem povečuje izpostavljenost ameriškemu trgu. Obiščite našo novo spletno stran www.money-how.si Money-How Premium: Naročite se na finančnega pomočnika Modri AI in davčnega asistenta Taxistent, ki vam pomaga pri oddaji davčne napovedi in davčni optimizaciji ter na poglobljene članke o trgih na https://money-how.si/narocnine/ Investicijski bootcamp za mlade: Darilo z dodano vrednostjo Na finančnem bootcampu bodo mladi spoznali moč obrestno-obrestnega računa, ki daje pospešek našemu denarju, še zlati v rani mladosti. Spoznali bodo tudi, kako odpreti trgovalni račun, kako sestaviti portfelj investicij, ki bo služil kot temelj na poti finančne svobode. V nekaj urah bodo dobili znanje brez primesi prikritega oglaševanja. Termin: 28. oktober 2025 med 10.00 in 15.00 Več na https://money-how.si/dogodki/financni-bootcamp-za-mlade-17-21-let/ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termin: 22. oktober 2025 med 17.00 in 21.00 Več na https://money-how.si/dogodki/bootcamp-v-zivo-investiranje-kako-sploh-zaceti/

Strokovnjaki ocenjujejo, da za tem revmatičnim obolenjem v Sloveniji trpi približno 20.000 prebivalk in prebivalcev. Veliko upanje zanje so sodobna biološka in podobna biološka zdravila.V zadnjem desetletju je pri zdravljenju revmatoidnega artritisa prišlo do velikega napredka. »Ko sem kot mlad zdravnik in doktorski študent videl pacientko z revmatoidnim artritisom, sem vedel, da že čez leto ali dve ne bo več zmogla svoje službe, da ne hoditi po nakupih, ne po stopnicah. Tudi za svoje otroke ne bo mogla skrbeti. Takrat še ni bilo na voljo učinkovitih načinov zdravljenja! Danes pa je drugače. Večina bolnic in bolnikov z revmatoidnim artritisom lahko normalno opravlja svoje delo, se ukvarja s športom – celo morajo se ukvarjati s športom, ki je zelo koristen pri revmi,« pravi nemški revmatolog prof. dr. Gerd-Rüdiger Burmester. Strokovnjak s Klinike Charite v Berlinu je velik poznavalec revmatoidnega artritisa. O kakovosti njegovega kliničnega in raziskovalnega dela priča podatek, da gre za enega največkrat citiranih evropskih in svetovnih znanstvenikov. Revmatoidni artritis je kronična avtoimunska vnetna bolezen, ki se pojavi pri približno enem odstotku ljudi. Podrobneje o sodobnem zdravljenju tega revmatičnega obolenja v oddaji. 

Koliko časa lahko kuhan krompir še hranimo? Nekateri pravijo, da ga je treba takoj zavreči, je vprašala poslušalka. Sestra Nikolina je odgovorila, da če kuhan krompir takoj odcedimo, ohladimo, zabelimo z maščobo (maslom ali oljem) in hranimo na hladnem, lahko uporabimo zvečer ali naslednji dan pri pripravi juhe, njokov, svaljkov ... Krompirjevko lahko uporabimo, če kuhamo golaž ali dušeno meso ali kakšno drugo omako ali juho. a je izredno okus. Zna pa prilivamo k mesu golažu praženemu mesu dušenemu mesu za kakšno drugo omako juho pa pravzaprav vsako.

Na Brdu pri Kranju so se predstavile slovenske reprezentance v zimskih športih. Tekmovalke in tekmovalci so pripravljeni na vrhunec letošnje zime, olimpijske igre v Italiji. Nekateri najboljši kolesarji sveta pa so se le dva dneva po končanem evropskem prvenstvu pomerili na dirki v Italiji, ki sicer ni na koledarju svetovne serije, ima pa dolgo in bogato tradicijo. Na dirki po treh dolinah Vareseja je nastopil tudi aktualni svetovni in evropski prvak Tadej Pogačar.

Humanitarno morsko misijo Global sumud flotilla, v kateri je proti Gazi plulo 50 jadrnic in motornih čolnov, je izraelska vojska pričakovano ustavila. Aretirali so 462 aktivistov iz 44 držav. Nekateri so že doma in poročajo o zlorabah, poniževanju, ki so jih doživeli v izraelskih zaporih. Vendar je njihovo sporočilo doseglo cilj. Poziv k dejavni solidarnosti s Palestino in obsodba nevzdržne pasivnosti mednarodne politike ob genocidu v Gazi sta sprožila močan čustven odziv v civilni družbi. Italijo je v petek ohromila splošna stavka z geslom: blokirajmo genocid. S shodom pred koprskim pristaniščem se je protestom pridružil Sindikat žerjavistov Luke Koper. Za prebivalce Gaze je pomen »sumud flotille« jasen: vse oči so bile znova uprte v Gazo in tudi če mednarodna politika ne ukrepa, niso sami, med drugim poudarja aktivistka Nada Pretnar iz Gibanja za pravice Palestincev. V oddajo jo je povabila Lea Širok.

Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - Se je le našla rešitev zapleta, ki je oviral nadaljevanje gradnje kolesarke med Bledom in Bohinjem? - V Radečah ob občinskem prazniku predali v uporabo prenovljen vhodni del bazena in sanirali plaz Žébnik. - Novogoriški občinski svet potrdil združitev dveh javnih podjetij. - Kamnik znova v znamenju narodnih noš in oblačilne dediščine.

Nekateri upokojenci ostajajo delovno aktivni: eni zaradi osebnega zadovoljstva, drugi zaradi finančne potrebe; zaradi pomanjkanja delovne sile pa po njih povprašujejo tudi delodajalci. Kakšni so pogoji za začasno delo upokojencev, da ne izgubijo pokojnine, in kako deluje stična točka med upokojenci in delodajalci, ki je bila pred kratkim vzpostavljena v Lenartu, smo osvetlili v oddaji.

Kakšne so značilnosti letošnjega junija, julija in avgusta? Nekateri poletni dnevi so bolj spominjali na jesen, toda imeli smo tudi daljša obdobja vročine. Z začetkom septembra smo vstopili v meteorološko jesen in v novo sezono Svetovalnih servisov. Gost prvega bo meteorolog Brane Gregorčič z Agencije za okolje, ki ga vprašamo tudi o zanesljivosti sodobnih vremenskih napovedi in drugih – z vremenom povezanih – zanimivostih. Pišite na elektronski naslov prvi@rtvslo.si, zapišite vprašanje na spletno stran Prvega ali pokličite med oddajo.

Nekateri so jo oklicali kar za kugo 21. stoletja. Pogovor z enim od najvidnejših slovenskih raziskovalcev sladkorne bolezni dr. Andražem Stožerjem.Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da po svetu že več kot 800 milijonov ljudi trpi zaradi sladkorne bolezni, ki je že zdavnaj dosegla epidemične razsežnosti. Zdravnik, predavatelj in raziskovalec prof. dr. Andraž Stožer v tokratni oddaji Glasovi svetov navkljub temu optimistično pravi, da je sladkorna bolezen obvladljiva ali celo ozdravljiva. Z raziskovalno skupino, ki jo vodi na Inštitutu za fiziologijo Medicinske fakultete v Mariboru, se pridružuje tistim strokovnjakom, ki želijo diabetes spoznati in ustaviti že v trebušni slinavki. Kako dr. Stožer vidi razvoj zdravil za sladkorno bolezen; od inzulina do učinkovitega in popularnega semaglutida?

Za nekatere ima beseda antifašizem še vedno magični pomen. Nekateri brez idejnega in političnega sovražnika ne morejo živeti, zato še danes oživljajo fašizem, da s tem opravičujejo svoj obstoj.

Piše Bojan Sedmak, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Slovenska književnost ne premore pravih vohunskih romanov; kriminalk je vse več, a zgodb o akcijah prikritih obveščevalcev komaj kaj, pa še ti se ne prilegajo povsem modelom žanra. Če v priložnostni pregled zadnjih let zajamemo nekaj primerov knjig s tovrstno tematiko – na primer Pod krinko Vladimirja Vauhnika, že v naslovu ironičnega Vohuna Iztoka Osojnika ali serijo knjig Jureta Godlerja o nezgodah agentskega para – lahko zaključimo, da so to bodisi dokumentirane biografije bodisi kritike vsega obstoječega bodisi nekake bondiade v zabavljaški maniri. Seveda ni v njih nič manj pomembnega, tudi slovenske kriminalke so se šele pred pol stoletja izvijale iz senc klasikov žanra s parodiranjem, zakaj pa ne, saj se je s parodijo celo začel moderni roman. A tako kot se klišejem detektivk prilegajo žrtve in morilci ter logične razlage morov s kazenskimi konci, se tudi zgodbe z vohuni razvijajo po lastnih kalupih. Prvenstveno britanski imperialistični teksti, porojeni v prejšnjem stoletju in precej razširjeni v hladni vojni, so nastavili dominante tovrstnega pisanja, od katerih sta najbolj pogosta in zanimiva navezava na aktualno geopolitiko in problem identitete književnih junakov. Slednja je praviloma pogubna predvsem za ljudi, ki so pripravljeni ubijati za dve ali tri nasprotne strani, manj tragična pa najbrž za tiste, ki to počnejo rutinsko za vse mogoče naročnike in dobre plačnike. Dandanes, ko se tragičnost porazgublja med avtomatizirano banalnostjo zla, vohunstvo vsekakor žvižga okoli ušes in vara poglede tudi v najnovejših planetarnih razmerjih, in sicer zelo neslišno in nevidno s sofisticirano digitalno tehnologijo. Roman Mihe Lamprehta Vrij ni eksplicitno roman o vohunstvu, a je v njem mogoče zaznati vseprisotnost obveščevalnih dejavnosti. Boj za informacije in manipulacije z njimi je motivno gonilo v obeh narativnih linijah, ki jo vsevedni pripovedovalec vleče vzporedno in s tem spretno vzbuja bralno radovednost, kaj ju bo kdaj združilo. V eni ruski FSB in izraelski Mosad na preži za pretoki zlata, ki so ga nacisti izpulili pomorjenim Judom, naletita na par dedičev iz teh virov, zato pošljeta na teren konkurenčne profesionalce; v drugi sibirski oligarh kriminalno diktira posle ob veliki mednarodni investiciji v medicinski center v daljni Jakutiji; oba dogajalna tokova pa se stekata v evropski, v glavnem v švicarski in lichensteinski bančni sistem. Lamprehta za poznavanje ruskega miljeja zgodbe avtorizira dolgoletno novinarsko delo, še posebej sedemletna službena izkušnja z dopisništvom iz Moskve, ne nazadnje tudi predlani izdana knjiga komentarjev z naslovom Kratka zgodovina vojne v Ukrajini, kot prevajalec pa je podpisan pod nekaj knjig ruskih piscev. In to ni edina vednost, ki veje iz tega skrbno premišljenega in izpeljanega besedila, saj je v vsakem od triinštiridesetih poglavij mogoče zaznati avtorjevo splošno družboslovno in strokovno širino, najsi piše o zapletenem poslovanju bank in mimogrede omenja znamke švicarskih ur ali o zasebnih letalih, razlaga vrij in kriminalno uporabo kriše in kompromata ali posreduje dejstvo, da je staro pohištvo najbolje osvežiti z lanenim oljem … Pozornost vzbujajo deli, v katerih se eden od protagonistov – teh je v prepletanju zgodb pač več – sooča z izzivi alpinističnega plezanja, pa tisti, v katerih pisec z esejističnimi vstavki niza okrutna zgodovinska dejstva ali predstavlja prakse vzhodnjaške duhovnosti. Vpliv poročevalskega stila na avtorjevo pripovedništvo je zaznaven v prvi četrtini besedila, nato pa se pojavijo prvi dialogi in v nadaljevanju jedrnato in učinkovito pospešujejo dogajanje. Iz razgibanega dogajanja izstopajo asociativni deli kot dokazi o jezikovni moči pisca, ki se je po desetletjih posvečanja publicistiki namenil izraziti literarno; tak je na primer notranji monolog književne osebe, sestavljen iz domala samih enobesednih stavkov. Ali pa retorično učinkovit seznam različnih eksistencialnih položajev ljudi, ko presenečeni ugotovijo, da imajo v posesti enormne količine denarja. Nekateri »… bi premoženje razpršili, en del bi dali v dobrodelne namene, en del bi porabili, en del varno naložili. Nekateri bi vse dali Cerkvi, nekateri bi odpotovali na pot okoli sveta, nekateri bi se prijavili v vrsto za komercialni polet v vesolje, spet drugi bi kupili podjetje, tretji bi v mondenem kraju začeli novo življenje, nekateri bi kupili ali ustanovili svoj športni klub, nekateri bi kupili nove priležnice, ljubice in nove prijatelje …« In tako naprej, pisateljev seznam odzivov na bogastvo se nadaljuje na dveh straneh; tako kot tudi na nekem drugem mestu podobno naštevanje načel, po katerih vsak človek »kreira svoje načrte, poti in načine življenja«. »Svojim ambicijam in notranjemu glasu« sledijo tudi književne osebe Vrija: Luboš Stibarek, Hannah Lippmann, Hana Zavoral, Reiner Kral, Franz Verhoven, Vadim Petrof, Kyla Sanders alias Cveta Pesek, Rovilij Maratov, Musa Gabajev, Bondarenko in drugi, nujni za vézenje sižeja, od direktorjev korporacij do operativcev tajnih agencij ... Vsi ti s svojo številnostjo ne onemogočajo preglednosti dogajanja; vsak značaj je v svojevrstni situaciji zgoščeno podan z družbenim položajem in iz njega izhajajočo psihološko verjetnostjo. A vsi, se zdi, delujejo v nečem, kar jih presega kot skrivnost, naključje, usoda ali inteligenca Drugega … John La Carré je nekoč izjavil: »Vohunska zgodba ni nikoli zgolj vohunska zgodba.« Poleg ogledala svetovnemu dogajanju namreč ponuja še pogled v kompleksnost človekovih ključnih odločitev. Te je že Tajni agent Josepha Conrada prikazal kot sile, ki pronicajo globoko v intimno tkivo na tragičen način, s katerim se ne morejo ponašati kateri drugi tipi proze. A sporočilo iz Lamprehtovega prikaza sveta kljub v njem pomorjenim in ubitim likom ni pesimistično, saj vsebuje verjetje v obstoj osnovnih človekovih vrednot, četudi so te nenehno ogrožane. Na platnice je urednik knjige Boštjan Narat Meden zapisal, da je Vrij »roman o ljudeh, ki v ekstremnih okoliščinah vzamejo krmilo v svoje roke, pri čemer ne vedo, če krmilni sistem sploh še deluje. Od spretnega manevra do katastrofe je samo korak.« In morda res v svetu, kjer nič ni takšno, kot je, ker se takšno samo zdi, umetniško pisanje pove o njegovem realnem stanju paradoksalno več kot sicer hvalevredno raziskovalno novinarstvo. Stvarno komunikativen in etično dognan roman Mihe Lamprehta Vrij napeljuje na razmislek o tem, kako so lahko krhki ljudje, izpostavljeni grozljivostim sodobnosti, sposobni za pogumna dejanja, čeprav je njihov življenjski kredo le naivna poštenost. »Z vso enostavnostjo. Predvidljivostjo. Natančnostjo. In lepoto. In mogočnostjo.« In kot dodaja avtor zadnjih stavkih svojega odličnega leposlovnega prvenca: »Na linearni premici časa dogodki tečejo samo naprej. Preteklost je spomin.« In družno s sedanjostjo mogoče navdih za naslednjo pisateljsko avanturo.

Piše Silvija Žnidar, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Ko dobimo v roke knjigo z naslovom Država, bi morda najprej pomislili na Platonovo filozofsko delo, ki v dialoško-filozofski globini raziskuje možnosti idealne države. A takšen je tudi naslov najnovejše pesniške zbirke gledališčnika, pesnika in ustvarjalca Jana Krmelja, ki pa se v temelju ukvarja z negativnimi vidiki represivnih oblik oblasti, pri čemer dobijo pesniki oziroma ustvarjalci pozitivnejšo vlogo, sploh v potencialih upora proti otopelosti, nadvladi materialistične potrošnje in »iztrošnje«, v boju proti terorju nadzornega kapitalizma in poplavi informacij. Njegovo delo se morda neposredno ne nanaša zgolj na »organizirano politično skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast«, v našem konkretnem primeru na Slovenijo, zagotovo pa usmerja svoje puščice tudi v to specifično strukturo. Na splošno gledano so v zbirki Država vzete pod drobnogled in kritizirane vse konstrukcije tako ali drugače organiziranih rigidnih in zatiralskih formacij na globalni ali lokalni ravni, v mikro ali makro perspektivi. Formalno je zbirka členjena na pet delov s pomenljivimi naslovi, z uvodno pesmijo Duma 2022, ki je hkrati dialog s Šalamunom in tudi napoved osnovnih topik in motivov v celotnem delu. Hitro seveda ugotovimo, da deli tematsko niso strogo ločeni med sabo, poetične misli in refleksije se fluidno pretakajo skozi vse razdelke. V prvem, imenovanem Otroci kapitalizma, ki ga lahko beremo kot jedko-pikri preobrat imena glasbene skupine Otroci socializma, prevladuje razgaljanje fragmentov in podob iz otroštva, zaradi česar je to tudi pesnikova do sedaj najbolj intimna zbirka. Otroštvo se v Državi večkrat kaže dvoumno, bodisi kot nekakšna utopija nasproti formam strukturnih pritiskov in dušečim normam odraslosti bodisi kot prvi, ranljivi vir poznejših travm. Travme in bolečine izvirajo pogosto iz periferije, kjer je pesniški subjekt odraščal in se soočal z omejenostjo malih krajev, z vsakodnevnim nasiljem in brezperspektivnostjo, depresijo tamkajšnjih prebivalcev in delavcev. Upodobitve teh družbenih skupin in posameznikov so mestoma sicer rahlo distancirane, pristranske, skiciran je predvsem negativni, skorajda odvraten vidik teh ljudi: »ogabni, pijani moški / jočejo v polsvetlobi«. Te pesmi so najbolje uspele tam, kjer kažejo tudi razumevanje brezizhodne situacije. Teksti prvega dela so tudi najbolj narativno orientirani, verzi se razpirajo v širino, kar je očitna razlika od prejšnjih dveh zbirk, ki sta »prisegali« na jedrnatost, krčevitost izraza. Poglavje oziroma cikel z naslovom Država se v svoji sredici najbolj zagrize v kritiko makro in mikro izkoriščevalskih sistemov, kapitalistično in tehnofevdalistično kolonizacijo in degradacijo subjekta, česar se loteva iz različnih gledišč, pri čemer je znova pomemben motiv otroštva, v že zgoraj omenjenem smislu. Preostanek zbirke skuša iskati potencialne izhode, olajšanje in rešitev v ljubezni, skupnosti, odprtosti in umetnosti, kljub vsemu pa je še vselej na delu tesnoba, negotovost vase, ontološka dekreacija sebstva in sveta, pesnik si ne dela utvar popolne subverzije oziroma transformacije. Zadnji del knjige, Vesele pesmi, je intertekstualna predelava že omenjenih problematik in refleksij, kar se zdi nekoliko odveč, kot da bi bilo nekaj napaberkovano v končni etapi sestavljanja dela, kar pa bi bilo morda lahko izhodišče za neko drugo zbirko. Kritiško oko bo v zbirki Država zaznalo tudi določene šibkosti, ki se tičejo formalnih prijemov, potez in vsebinskih vprašljivosti. Kot že omenjeno, Krmelj v zbirki vpeljuje daljše pesmi, ki so zelo pripovedne, občasno celo preveč, zaradi česar lahko delujejo suhoparno, brez pesniškega naboja in močnega ritma. Seveda bi bil takšen postopek lahko popolnoma legitimen, če bi bil naostren recimo s kristofovsko ali jelinekovsko pikrostjo, suhim humorjem, takšnim ali drugačnim suspenzom ipd.: »Morda lahko izbriše / izključenost iz pozicij moči, / vraščeno manjvrednost, morda / lahko vsak glas najde mesto zase / v prihodnosti. // Morda tudi ne: morda ostanemo ujeti / v ponavljanje te nemoči, občutka, / da nas ni, da smo svobodni / le v obsesijah in nasilju, / v ranah, ki jih dedujemo.« Nekateri verzi tukaj delujejo preveč razlagalno in interpretativno, premalo je prepuščeno govorici, implicitnemu ustroju same pesmi. Spet v drugih pesmih, ki so bolj strnjene v izrazu in operirajo tudi na ravni prispodobičnosti, metaforičnosti in figuralike, ki je je v tokratni zbirki nekoliko manj, neredko naletimo na rime, ki pa se včasih zdijo uvedene ad hoc, uporabljene za potrebe zvočnega ujemanja in besedne igre, pri čemer pa utrpi pomen, saj verzi pomensko izzvenijo v prazno ali pa se zdijo prisiljeni. Kot je bilo ugotovljeno že v nekaterih kritikah prejšnje zbirke, pesnik uvaja filozofsko, ontološko obarvane sentence, ki pa v svoji rahlosti, površinskosti pogosto ne padejo na plodno podlago. Najde se tudi kakšna pesem, ki preprosto trpa vase preveč motivno in refleksivno različnih vsebin, pri čemer so prestopi včasih premočni, suspenz med različnimi deli ni konsistentno elaboriran, ali pa končen »nauk« deluje naključno, prazno. Tem opazkam navkljub pa nikakor nočem trditi, da gre za »zgrešeno« ali slabo delo. Nasprotno, Krmeljeva zbirka Država je polna različnih obetov, tako jezikovnih kot sporočilnih, še posebej dragocene so strjene poeme, kjer se pesnikova imaginacija najbolj sprosti. Krmelj prodorno detektira nevralgične točke kaotičnega kronotopa, v katerem se nahaja, pri čemer ne ponuja enostavnih rešitev, temveč manifestira dvoumnosti in bivanjsko tesnobo, sopostavlja drobne emanacije možnih utopij, ki se vežejo na skupnost, ustvarjalnost, ljubezen in otroško »nedolžnost«, temu pa postavlja nasproti prihodnost dušeče antiutopije, ki se zarisuje že v sedanjosti. Tudi njegova pisava se vse bolj osvobaja tujih vplivov, z Državo dokazuje, da prihaja na območje svoje govorice. Konec koncev, intrigantno branje za marsikaterega bralca. Zaključimo to recenzijo s Krmeljevimi jedrnatimi, neposrednimi in za kanec upajočimi verzi: »Ljubezen je skrb, in ne boj / ali krhka spojina zavisti in želje. // Obstaja država, / v kateri preživijo / vse moje identitete.«

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Pred sto leti se je socialna antropologija odvračala od strastnega zanimanja za izvore človeštva, zato da bi se ukvarjala s stanjem družb "tukaj in zdaj". V skladu s tem načelom je bila manj podvržena nevarnostim spodbujanja rasizma. Dandanes marsikoga zanima, kdo vse stoji v vrsti njihovih daljnih prednikov.Nekateri menijo, da socialne antropologije ni mogoče opisati z njenim raziskovalnim predmetom, saj pokriva zelo širok razpon na raziskovalnem področju, na katerem se druži tako z biologijo in arheologijo kot zgodovino, sociologijo in filozofijo. Čeprav so jo pred stoletjem in še prej zelo zanimali kulturne in socialne kategorije, koncepti in pojavi, različni ostanki in splošni pojmi – po večini pri staroselskih ljudstvih, ki naj bi bila izolirana in tako rekoč zamrznjena – in je pobegnila pred fizično antropologijo, se je potem skesano vračala, da bi proučila tisto, kar je spregledala in zavrgla. Poleg duhovne kulture, družbenih ustanov, materialne in tehnične kulture, vseh plati življenja, z dinamikami razrednega boja vred, jo v zvezi s človekom zanima tudi preobrazba naravnega okolja, kulturna krajina.Od nje izvemo, da sorodstvo ni biološka, ampak kulturna kategorija, narava in kultura pa si nista v nasprotju.   Gosta: dr. Bojan Baskar, filozofska fakulteta, avtor knjige Antropologi in zgodovinarji – zadnjih sto let, in dr. Miha Kozorog, avtor spremne besede h knjigi, ZRC SAZU  Fotografija: z naslovnice knjige, Studia humanitatis  

V današnji oddaji bomo poletna potepanja po obmorskih kopališčih sklenili v San Simonu v Izoli. Plaža je posebej priljubljena med družinami z otroki. Ponuja prijetno senco pod borovci, lahek dostop do morja, otroška igrišča in edini veliki tobogan na naši obali. Tik ob njej leži Arheološki park Simonov zaliv, kjer poleti potekajo ustvarjalne delavnice za otroke. Nekateri mladi radovedneži se jih udeležujejo iz leta v leto in so že pravi poznavalci obdobja, ko je v zalivu stala razkošna rimska vila s pristaniščem. Lea Širok se jim je pridružila na delavnici izdelovanja rimskega nakita. Kaj so ustvarili, in kako živahno je bilo na velikem toboganu plaže San Simon, pa izveste v oddaji.

Nekateri evropski voditelji in ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski prek videopovezave prav zdaj razpravljajo z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom o Ukrajini, pri čemer želijo predvsem preprečiti, da bi Washington in Moskva sprejemala pomembne odločitve brez njih. Ruske sile so medtem v zadnjih dneh dosegle nekaj opaznejših uspehov v regiji Doneck, čeprav so po navedbah ukrajinske vojske pri tem izgubile veliko vojakov. Druge teme: - Izraelska vojska odobrila novo ofenzivo v Gazi - Zoper nekdanje nadzornike Luke Koper že potekajo izvršbe - Operativci kritični do naročenih reševalnih helikopterjev

Nekateri preostali vsebinski poudarki: - V Luciji začeli graditi 22-oddelčni vrtec, enega največjih pri nas. - Občina Škôcjan dograjuje cestno in kanalizacijsko infrastrukturo. - Na astronomskem taboru na Goričkem ne le o astronomiji in astrofotografiji, ampak tudi o gobarjenju. - Letošnji "obraz Bleda" je srebrokovač in oblikovalec unikatnega nakita Huberto Široka.

Dve leti po najhujši naravni nesreči v zgodovini Slovenije se nadaljuje obnova, za katero je država do zdaj namenila skoraj 1,2 milijarde evrov od skupno ocenjenih treh milijard. Po napovedih bo trajala še tri leta. Drugi poudarki oddaje: - Izraelski premier Netanjahu želi podučiti vojsko, kako doseči cilje v Gazi. - Med pridržanimi v ukrajinski protikorupcijski aferi naj bi bil poslanec vladajoče stranke. - Zaradi kritičnih razmer v kovinarstvu sindikat svari pred socialno bombo.

Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Lidija Hartman. V prozni prvenki Alenke Vesenjak Kamp se združuje besedišče, s katerim turizem samo pridobiva. Kaj pa je tako imenovano kampiranje? To je nomadska veščina, pravzaprav spretnost, kje postaviti začasno bivališče. Avtorica je na knjižnem zavihku predstavljena kot literarna komparativistka, sociologinja kulture, novinarka in urednica ter ljubiteljska kajakašinja. Predvsem zadnja oznaka daje celotni knjižni izpovedi razlagalni pomen; kajak pa je potovalno sredstvo, s katerim se predvsem po vodi potuje od bivališča do bivališča, bolj ali manj začasnih postankov. Pripovedi so razdrobljene na cel kup poglavij, ki se delijo na še manjše pomenske enote, te pa prispevajo k bralnemu vtisu, da je drobljivost sestavina podrhtevanja v kajaku in seveda tudi v izpovedih. V njih mrgoli slengovskih izrazov, podomačenih tujk, fraz in trenutnih pomenskih prebliskov. Kamp je pač združba radoživih različnosti, osebe in osebice se izražajo na ljubek, duhovit ali poniglav način. Začetek poglavja z naslovom Ljubezen združuje bogato besedišče in tudi sublimen namig na potovanje po tekočem: „Nekateri pavšalisti, ki so v kampu parkirani že od sredine aprila, delijo strast do zbiranja zeli, ki jih nato tunkajo v žganjico.“ Kamp torej predstavlja glasnožitje različnosti. Ne le da je vsakršna komunikacija oplemenitena s pogovorščino, sestavljeno iz mnogih govoric, tudi siceršnja komunikacija je mnogoterna, saj kamp sestavljajo tako domačini z domačinkami kot tudi tujci s tujkami; pa še mešanica njih. In avtorica spretno vesla med brzicami literarnih zvrsti in svojih opazovanj. Ob že uveljavljeni literarni zvrsti s poti Alenka Vesenjak uvaja zvrst, ki bi ji lahko rekli stalno med kampi. Začasnost bivalnih prostorov pa je tudi časovna začasnost: „Naj tava. Naj bo v svojih mislih. Jure je vedno rekel: Pusti jo, naj se zmeni sama s seboj.“ Zasuk, izražen v samozaciklanosti, je osrednja značilnost pisave, s katero avtorica vehementno izpisuje brzice in različne hitrosti beleženj. Med vrsticami se sprašuje, kako naj ujame vse bežnosti, s katerimi so začasna srečanja kar prenasičena. A prenasičenost ni kakovost, s kakršno se bohoti barok ali celo rokoko. V prvencu Kamp avtorica z njo prinaša kakovosten pogled na začasno urejenost množice, ki je podvržena zgolj časovni komponenti. Ta časovna komponenta pa je čas dopustov, čas tako imenovanega oddiha, ko naj bi se na soncu zdravilo od siceršnje pregorelosti. Ni namreč poležavanje v senci, popestreno z občasnimi pljuski vode ali ohlajene tekočine, tisto kar razbremeni. Je še ena pomembna sestavina človeškega preživljanja prostega časa: čas za knjigo.

Nekateri lovci so iznašli poseben način za lov opic. V škatlo iz trde lepenke vrežejo luknjo in vanjo položijo okusen oreh. Luknja je ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Ženska gibanja v Nemčiji se še vedno borijo za enakopravnost. Nekateri trendi gredo celo nazaj v smer tradicionalne delitve dela med spoloma. Tudi splav je v Nemčiji še vedno uradno prepovedan, čeprav se ga ne preganja. Zahodna in vzhodna Nemčija sta zaradi različnih režimov različno podpirali ženske. Kako je to občutiti še danes, je preverila Maja Derčar.

Ali pisati o delavskem razredu pomeni pisati proti literarni tradiciji in zakaj je razkrivanje razrednega nasilja nujno, da se proti njemu lahko borimo? Tovrstna vprašanja v svojih delih in javnih nastopih odpira Édouard Louis, eden najbolj priznanih francoskih literatov mlajše generacije, ki je pretekli teden gostoval v Ljubljani. Foto: Gregor Podlogar

V starih časih je neki kralj položil velik kamen na sredo ceste. Potem se je skril in opazoval, če ga bo kdo odstranil. Nekateri mogočniki ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Prvi vročinski val vsakič znova prinese pogovor o klimi in prepihu. Nekateri prisegajo na ohlajene prostore, drugi se jim izogibajo, ker so prepričani, da se jih bo zaradi tega lotil prehlad. Pa je v tem kaj resnice? V tokratni že prav poletni epizodi Radiovednih s pomočjo kirurga in gorskega reševalca Jurija Gorjanca preverjamo, ali nas lahko prepiha do bolezni?

Zakaj imajo nekateri ljudje dober glasbeni posluh, drugi pa pojejo malo … mimo? Je posluh nekaj, s čimer se rodiš, ali ga lahko zvadiš? In kaj ima pri tem opraviti naša starost? Odpravljamo se na znanstveno-glasbeno raziskavo o poslušanju in petju, pogovarjamo se z ravnateljico glasbenega centra Edgarja Willemsa Matejo Tomac Calligaris.

Ste kdaj pomislili, da bi svoje spomine zapisali? Preprosto zato, da se ne bi izgubili in da bi jih lahko prebral tudi kdo drug. V tokratni oddaji vas namreč vabimo – prav k pisanju. Nekateri natečaj Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije za najboljšo domoznansko zgodbo Zgodbe mojega kraja že poznate, saj smo v preteklih letih predstavili že kar nekaj nagrajencev. Natečaj je namenjen starejšim od 60 let in tokrat ima podnaslov Najprej štalca, potem pa kravca. Več o tem je Luciji Fatur povedala Erika Marolt, bibliotekarka iz Mestne knjižnice Ljubljana in članica delovne skupine natečaja.

Vroče je k svina, men se bo sf**al, kva je boysi, a ste si podkast zasukal? Imamo že prvih nekaj kandidatov za umret od vrole, medtem ko si je Tilen hotu industrijski grelec prheftat v studiu. E, nečeš. Debatiramo, a je bolje oditi v NCAA ali kariero zgraditi v Evropi? Kek ali kariera? Nekateri sovražijo […]

Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - Tudi v Posavju podelili priznanja za najboljše inovacije v regiji. - Nov priključek Dragomer na primorski avtocesti naj bi bil končan do konca tega meseca, za promet bi ga lahko odprli sredi julija. - V kraju Sveti Štefan so ob sanaciji plazu poskrbeli tudi za večjo varnost na šolski poti. - V Ilirski Bistrici so ob občinskem prazniku med drugim odprli novo košarkarsko igrišče, ki ga je sofinancirala Fundacija Gorana Dragića.

Ta pravljica je iz zbirke Rdeča knjiga o vilah, poobjavljena v okviru projekta Gutenberg. Napisala jo je gospa d'Aulnoy in je malce drugačna. Kot bi se rahlo norčevala iz plemenitašev, kralja in kraljice in njune hčerke. Nekateri nastopajoči imajo nenavadna imena in se nenavadno tudi vedejo. Ampak, kot vedno se pravljica srečno konča za pridne in lepe in slabo za hudobne in grde. Prisluhni torej malce dolgi francoski pravljici Princesa MajaŠe prej pa morda neznana beseda: Flota so ladje ki plujejo skupaj z enakim namenom in pod skupnim poveljstvom.Vir: Rdeča pravljična knjiga vsebuje nekaj najbolj znanih pravljic, vzetih iz različnih virov.The Project Gutenberg eBook of The Red Fairy Book, Andrew Lang, Langmans, Green and Co, London; 1889, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Nekateri otroci zvečer nočejo spat. Zavidajo sovam, ki so budne ponoči … Pripoveduje: Pavle Ravnohrib. Napisal: Daniel Hevier. Prevedel: Peter Svetina. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Prav dolgo na kopnem ne zdrži, priznava Matjaž Repnik. Potapljaški inštruktor se je nedavno vrnil z Maldivov, kjer je preživel štiri mesece. Resda službeno, pri čemer mu je delo še vedno v užitek. S skupinami turistov je približno po dva tedna preživljal na barki in jih vodil na potope po različnih atraktivnih lokacijah. Nekateri med gosti niso bili najbolje pripravljeni. Dolgčas mu tudi zato ni bilo.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

V nedeljo smo na referendumu odločali o dodatkih k pokojninam za tiste, ki bi jih imenovali umetnike. Nekateri smo šli na volišča, večina ne. Po zelo odločni zavrnitvi novega zakona poslušamo neverjetne izjave in interpretacije rezultatov s strani predsednika vlade, ministrice za kulturo in njunih sodelavcev.

Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - Občina Postojna želi ob gradu Haasberg urediti parkirišče za avtodome, a ZVKD tega ne pusti. - Mrakova domačija v bližini Blejskega gradu bo po prenovi zaživela kot središče kulture, izobraževanja in ustvarjalnosti. - Na športnih igrah mladih poudarjajo pomen druženja in gibanja. - Plesalci iz šestih držav so v Velenju z gibi in zgodbami opuščenim objektom vrnili življenje.

Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že zdaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako pomembno, kako dolgo bo živela, pomembneje je, kako bo živela. Ni odvisno od nje, kako dolgo bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena izmed prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo zdajle se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem stvari pogosto dogajajo čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno mogoče, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak ves čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ?

Slovenija, tukaj sem! je naslov akademije, ki jo pripravlja Izseljensko društvo Slovenija v svetu. Kot nam je povedala Anja Katarina Kocmur, letos praznujemo 80. obletnico konca druge svetovne vojne, ko se je veliko Slovencev znašlo pred težko odločitvijo ostati doma v potencialni nevarnosti ali iti v tujino. Ogromno jih je odšlo in na tujih tleh so ostali Slovenci in začeli so pisati pesmi in prozo. Nekateri so se po osamosvojitvi vrnili v Slovenijo. Na akademiji bodo poleg recitatorjev nastopili solisti: Bernarda in Marko Fink, Ivan Andres Arnšek, Lucas Somoza Osterc in Andrej Rustja, violinistka Mojca Jerman in pianist Ivan Vombergar. Nastopila bosta tudi Mendoški oktet in Mešani pevski zbor argentinskih Slovencev v očetnjavi. Akademija bo 10. maja v Slovenski filharmoniji v Ljubljani.

V Španiji in na Portugalskem se po električnem mrku, ki je včeraj zajel ves najzahodnejši evropski polotok, razmere danes normalizirajo. Električno energijo so do jutra dobili že skoraj vsi prebivalci, železniški promet je znova vzpostavljen, neodgovorjena pa so še vprašanja o vzrokih za izpad. Po prvih ugotovitvah naj ne bi šlo za kibernetski napad. V oddaji tudi: - Amnesty International: Trump v prvih 100 dneh mandata pokazal popoln prezir do človekovih pravic. - V javni obravnavi novela zakona o trgu dela, ki med drugim izboljšuje socialno varnost brezposelnih. - Nekateri izmed več kot 500 zastrupljenih z vodo v Maximarketu se še vedno zdravijo.

Najemanje posojil je danes lahko skoraj hipno. Celo banke jih ponujajo kot hitre kredite. Kljub temu pa najem bančnega posojila zahteva kreditno sposobnost klienta in marsikdo na koncu ostane pred vrati banke. Nekateri se potem zatečejo na splet in tam naletijo na spletno tržnico posojil in številne ponudbe lahko takoj prepoznamo kot tiste, ki sodijo v kategorijo spletnih prevar. O izkušnjah s tovrstnimi spletnimi prevarami, ki jih imajo pri SI-CERT-u, se je Cirila Štuber pogovarjala s Tadejem Hrenom. foto: Gerd Altmann, Pixabay

Nekateri preostali vsebinski poudarki: - Osnovna šola Šmihel iz Novega mesta s prizidkom do nujnih dodatnih učilnic in kabinetov - V Kočevju v prenovo stare knjižnice. - Kranjska Komunala začenja gradnjo sodobnega upravno-izobraževalnega središča - Ob dnevu Zemlje na vóden pohod po Mašunski učni poti v osrčju Snežniško-Javorniškega masiva.

Korekcija na borzi. Nekateri bi rekli - končno, drugi pa .... Nihajnost je velika, kako preživeti. * Epizoda je bila posneta 28. februarja, torej pred podpisom izvršnega ukaza Donalda Trumpa, s katerim je napovedal ustanovitev kriptorezerv, kar se je zgodilo 2. marca. Temu je potem sledil močan odboj. Pred mikrofonom: Andraž Grahek, Capital Genetics

Če se sprašujete, čemu vam je kljub dramatičnemu vsakdanu vsaj malo dolgčas, je odgovor precej preprost. Že dolgo nismo imeli nobenega referenduma! Referendum, temeljni kamen vsake demokracije, je hkrati tudi najbolj zabavni element te antične pogruntavščine. Kajti vreči skozi okno dve novi osnovni šoli, da se lahko volivci v praviloma nizkem odstotku udeležijo odgovarjanja na pogosto zmedena vprašanja, tega drugače kot zabava ne moremo imenovati.Referendum, ki prihaja, bo spraševal o penzijah. Pa to ne o generičnih penzijah, kajti referendumsko vprašanje "ste za višje penzije", bi bilo eno najbolj uspešnih v zgodovini. Prihajajoči referendum bo spraševal o ekstra dodatkih k pokojninam, ki naj bi jih upravičenci dobili za izjemne umetniške dosežke. Referendum predlaga, posplošeno rečeno, slovenska desnica, ki je očitno mnenja, da so izjemni umetniški dosežki domena slovenske levice. Drugače si je težko zamisliti, čemu so se kleni slovenski konzervativci spravili na tistih nekaj fičnikov, ki bi jih – teh nekaj slikarjev, kiparjev, literatov, gledališčnikov, hudiča, še kakšen filmar se bi našel – dobili za povrhu. Hočemo povedati, da gre za majhen znesek in finančno tveganja za slovensko državo je bilo skoraj pri vsakem dosedanjem referendumu višje, kot je pri prihajajočih umetniških penzijah. Še pri referendumu o družinskem zakoniku je bilo v igri več denarja, kot ga je pri tem dodatku … Tako ni najbolj jasno, čemu so upokojeni umetniki slovenski desnici tako zelo sedli v želodec, kot se reče. Najbrž bo nekaj z odnosom do umetnosti same; in za začetek naredimo miselni eksperiment. Recimo, da besedo umetnik, kar je za mnoge naše sodržavljane poklic, akoravno se z umetnostjo ogromno Slovencev ukvarja tudi nepoklicno, zamenjamo z besedo – gasilec. Gasilec je sveta krava slovenstva in kot z umetnostjo, se z gasilstvom ogromno Slovencev ukvarja nepoklicno. Nekateri pa poklicno in ali resnično mislite, da bi katerikoli politični stranki na slovenskem prišlo na misel organizirati referendum proti dodatkom za izjemne gasilske dosežke – če bi pristojno ministrstvo tak dodatek poskušalo uzakoniti. Torej mora biti nekaj z umetnostjo in umetniki, kar moti predlagatelje referenduma. In čisto mimogrede; če bodo nekateri upokojeni slovenski umetniki dobili dodatke k penziji, si bodo mogoče lahko privoščili protestiranje pod bojnim praporom Pavla Ruparja-gromovnika. Kajti če kaj, bi tiste manifestacije potrebovale močnejši avtorski podpis, ker prepevanje Slakovega Čebelarja na nobeni ravni ne prispeva ne k bojaželjnosti, ne k intelektualni širini prireditve. "Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice" bi zaslužen slovenski umetnik v trenutku vrgel s proslave ter verze nadomestil z nečim bolj junaškim, se pravi manj medonosnim. Toliko samo kot medklic. Ampak bistvo prihajajočega referenduma vsaj za zdaj očem še vedno ostaja skrito. Ne poznamo še namreč referendumskega vprašanja in kot nas učijo pretekle izkušnje, se prav okoli referendumskega vprašanja lomi demokratični srd slovenskega človeka. Zato grobo predpostavimo … Rajtamo, da bo vprašanje preprosto:  "Ste za to, da nekateri slovenski upokojenci dobijo dodatek k pokojnini za izjemne umetniške dosežke?" Večina, ki bi prišla na volišča, bo odgovorila z ne, ali pač obkrožila proti, desnica bo razglasila zmago, priljubljenost sedanje vlade bo še padla, nedelja bo šla v nič, milijoni po vodotokih, karavana naprej, psi pa v koče. A seveda ne sme biti tako preprosto. Na vprašanje ne moremo odgovoriti, dokler ne vemo, kaj je to "izjemen umetniški dosežek"! Predlagatelj je sicer pripravil kriterije, med katerimi so nagrade, pojavljanja v mednarodnem prostoru in tako naprej. Ampak če smo državljanom demokratično razložili kriterije, smo kljub vsemu razložili samo pojem "izjemen". Še vedno pa nismo razložili pojma "umetnost"! In ta pojem je zadnja leta zelo na prepihu; hočemo povedati, da ni vsaka glasba Mozart in ne vsaka slika Michelangelo. Odkar v galerijah razstavljajo banane, prelepljene z lepilnim trakom, ki dosegajo na avkcijah potem milijonske zneske, in odkar so nekateri najbolj znani umetniki na svetu absolutno anonimni, je zahteva, da se zedinimo okoli pojma umetnost, prej ko se odločimo, kdo so umetniki, ki dobijo dodatek, povsem na mestu. Zatorej mora biti referendumsko vprašanje sestavljeno iz dveh delov. Drugega smo že navedli, prvo vprašanje pa se mora glasiti: "Kaj je umetnost?" Zavedamo se, da v "trotlziher" demokraciji na podobnih referendumih odločevalci obkrožijo samo za ali proti, vendar se zdi, da ob zapletenem vprašanju umetniškega presežka ne bi smeli pristati na brezkončno poenostavljanje. Seveda se zavedamo, da je za občinstvo, ki kot umetniški presežek razume verz "čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice", vprašanje o izvoru, razvoju, namenu in vplivu umetnosti izjemno zapleteno; a če bo referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke spodbudil prebivalstvo k preizpraševanju o človeški potrebi po kulturi in umetnosti, bodo milijoni za njegovo organizacijo dobro porabljeni.

Kako iz 25 evrov, ki jih vlagamo na borzo mesečno ob 9-odstotni povprečni letni donosnosti, nastane v 40 letih 150 tisočakov. Mesečna vplačila se vsako leto povečajo za povprečno triodstotno letno inflacijo. Izračun je bil predstavljen v epizodi podkasta Brez filtra, iz katerega je potem tudi nastal kratek izsek, ki sta ga Tomaž in Miha, ustvarjalca podkasta objavila na Instagram profilu. Odločili smo se, da pokomentiramo komentarje, ki so bili zapisani pod omenjen izsek. Nekateri namreč kažejo na nerazumevanje matematičnega izračuna, celo dvom v resničnost obstoja obrestno obrestnega računa, nekateri celo zahtevajo garancije, drugi pa samo pojasnila. Menimo, da bi morala biti tovrstna vsebina del šolskih urnikov ne samo v teoretičnem smislu, pač pa tudi praktičnem. Mladi bi morali izkoristiti to silo v svojo korist. Na koncu je vedno odločitev posameznika, kaj bo naredil s svojim denarjem. Če pa se odločite pustiti denar na banki, pa to tudi pomeni, da ste se prostovoljno odločili za manjšo kupno moč. Vsem, ki so komentirali, se zahvaljujem, hkrati se zahvaljujem avtorjema podkasta Brez filtra za vabilo. Pred mikrofonom: Andraž Grahek, nekdanji upravljavec premoženja, analitik, Capital Genetics Money-How Friends je mini serija pogovorov s sogovorniki o osebnih izkušnjah z investiranjem. Namenjena je podpornikom finančnega podkasta Money-How preko Youtube članstva. Pridruži se nam tudi ti.

Nekateri špekulirajo, da je v ozadju rasti slovenskega indeksa SBITOP letos napoved uvedbe individualnih naložbenih računov. Kaj pa poganja posamezne blue chipe, kot sta Petrol in Krka na rekordne ravni? Kakšne so pričakovane dividende? Kako dodajati slovenske delnice v portfelj sodobnega vlagatelja? Pred mikrofonom: Matjaž Dlesk, upravljavec premoženja, Triglav Skladi

Mineva 80 let, odkar je sovjetska Rdeča armada osvobodila koncentracijsko taborišče Auschwitz Birkenau, kraj smrti milijon 300 tisoč ljudi, predvsem Judov. Ta dan zaznamujemo kot svetovni dan spomina na holokavst. Evropa se je od takrat spremenila, tako etnično kot politično in moralno. Nekateri krivci za najhujši zločin v zgodovini so bili kaznovani, drugi ne. Svet pa je dobil mednarodna pravila, po katerih je prepovedana agresija na neodvisne države, za tem pa tudi Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju hudodelstva genocida. O dnevu spomina na holokavst in o tem, kaj se je svet naučil iz te izkušnje, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Vasilka Sancin, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Monika Kokalj Kočevar, Muzej novejše zgodovine Slovenije; dr. Damir Josipovič, Inštitut za narodnostna vprašanja; Maja Derčar, dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije.

Danes pa o temah, ki niso od tega sveta. Oziroma od tega planeta. Slovenija je te dni postala polnopravna članica Evropske vesoljske agencije Esa. Prireditev je potekala v Vitanju, karpomeni, da je morala slovenska elita na Googlovih zemljevidih najti Vitanje in kako se do tja pride. Ob slovenski politični eliti je bila prisotna še slovenska estrada, oboji z vesoljsko tematiko. S tem, da si težko ločil, kdo na prireditvi so resnični vesoljci, in kdo se za vesoljce samo izdaja. Prireditev je potekala pod geslom ali motom »Slovenija – majhna na Zemlji, velika v vesolju«. Kar je kljub PR-ovskemu presežku v sloganu debela laž. Oziroma vsaj ne ustreza dejstvom, za katere se v profesionalnih medijih borimo. Resnica je namreč ta, da je Slovenija na planetu Zemlja majhna država, še manjša, neznatna, skoraj znotraj statistične napake mičkena pa je Slovenija v vesolju. Kar niti ni nič tragičnega, kajti celo največje države na Zemlji so v primerjavi z vesoljem neznatne. Eno je vesolje, drugo pa so slogani kreativnih direktorjev. Kakorkoli; ob Hermanu Potočniku smo Slovenci imeli še nekaj pomembnih vesoljskih pionirjev. Recimo astronavte slovenskega rodu, pa tudi raziskovalce, kot je bil Dušan Petrač in nenazadnje umetnike, kot je Dragan Živadinov. Ampak to so obrobnosti. Poskusimo si predstavljati, z močjo vesoljske domišljije, kako bomo Slovenci čim bolj tvorno pomagali pri kolonizaciji vesolja. Najprej je treba priti gor. Tehnološke rešitve so sicer znane, a so izjemno drage. Nekateri v Sloveniji predlagajo, da si že z obiskom naših gora precej blizu, druga metoda, ki je sicer nekaj bolj ortodoksna, pa predlaga hitrorastočo fižolovko, s pomočjo katere je potem mogoče splezati na luno. Še ena metoda je, da sedemo na inflacijo ali življenjske stroške ali cene nepremičnin, saj so to vse kategorije, ki letijo v nebo; težava je le v tem, da je vesolje končno, dražénje našega življenja pa kot kaže brezmejno. Kakorkoli bomo že Slovenci prišli gor, ostaja glavno vprašanje, kaj bomo tam počeli. Govorci na uradnem sprejemu v evropsko vesoljsko druščino so se strinjali, da je vlaganje v vesoljsko industrijo, ki je bila lani vredna 604 milijarde evrov in raste z 9-odstotno letno rastjo, odlična priložnost za slovensko gospodarstvo. V veliki črnini naj bi bilo polno poslovnih priložnosti. Tako s civilnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji znosnejše, kot tudi z obrambnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji neznosnejše. Z drugo besedo; glavna naloga evropskih pa tudi ostalih vesoljskih agencij je v kozmos izstreliti kapitalizem. Ker kot vse na Zemlji, se mora tudi vesolje najprej splačati, da postane zanimivo. Kot nam kažejo vsakodnevne vesoljske aspiracije multimilijarderjev, je vesolje, ki je bilo na začetku vesoljske tekme ideološko bojišče, danes postalo tržišče. V vesolju od začetka časa veljajo osnovni fizikalni zakoni, zadnjih nekaj let pa še zakoni trga. Torej se je Slovenija, sklepamo, priključila Esi tako pozno zaradi tega, ker pred tem v vesolju ni bilo bog ve kaj profita. Bili so stroški in prestiž, se pravi kategorije, ki si jih Slovenci ne moremo ravno privoščiti. Čim pa je mogoče v vesolju služiti, smo zraven. Kar ni naključje, saj smo – če sklepamo po našem bleščečem kripto trgu, kripto inovacijah in kripto milijonarjih – Slovenci mojstri za delati denar iz nič, oziroma v primeru vesolja v nič. Najbolj nenavadno je, da evropski vesoljski umi, ter po novem tudi slovenska vesoljska terminologija, uporabljajo izraz »vesoljski sektor«. Kot da bi bilo vesolje del neke korporacije, ki ima oddelek za »človeške vire«, računovodstvo, »skupne službe« in pa »vesoljski sektor«. Je pa ravno obratno: vesolje ima »zemeljski sektor«, ki pa je nezanimiv, zaprašen in krvav, pozabljen v zadnjem predalu vesoljskega arhiva. Če smo že uničili naš domači planet, pa obstaja velika možnost, da nam vesolja ne bo uspelo uničiti. Kvečjemu se lahko zgodi obratno. Paradoks, s katerim se kapitalisti na čelu človeštva spravljajo v vesolje, je ta isti paradoks, ki je v vesolje že na začetku civilizacije inštaliral domovanja bogov, medtem ko so pokopališča ostala na Zemlji.

Lokalna samouprava po treh desetletjih delovanja velja za uspešno zgodbo. Nekateri sicer pogrešajo tudi pokrajine, a ljudje so občine vzeli za svoje, te prevzemajo tudi vedno več nalog in obveznosti. Da bi temu sledilo tudi financiranje, so se po maratonskih pogajanjih vlada in občinska združenja dogovorili o popravkih sistema financiranja. Drugačno usklajevanje višine sredstev, nova merila razvitosti, strožja pravila za dodatke občinam z romskimi naselji, več možnosti zadolževanja – to je le nekaj rešitev. Ali sistem financiranja podpira ali ovira avtonomijo občin, zakaj nasprotujejo predlaganemu davku na nepremičnine in kaj mislijo o dajatvi za lastnike psov, smo govorili s politiki in strokovnjaki. Gostje: dr. Irena Bačlija Brajnik, profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Roman Lavtar, vodja Sektorja za lokalo samoupravo na Ministrstvu za javno upravo; Gregor Macedoni, predsednik Skupnosti občin Slovenije in župan Novega mesta; Robert Smrdelj, predsednik Združenja občin Slovenije in župan Pivke.

V Azerbajdžanu se z majhnimi pričakovanji začenja podnebni vrh Združenih narodov. Ob številnih pozivih k nujnemu ukrepanju bodo v ospredju pogajanja o novem cilju finančnih sredstev, ki jih razvite države namenjajo za podnebne ukrepe v najrevnejših. Druge teme: - Sindikati javnega sektorja in vlada naj bi danes parafirali vsebino panožnih kolektivnih pogodb. Nekateri sindikati nezadovoljni. - 10 dni po zrušitvi nadstreška železniške postaje v Novem Sadu, v kateri je umrlo 14 ljudi, opozicija za danes sklicala protestni shod v Beogradu. - Te dni prvič teden slovenske hrane: v ospredju lokalni pridelki, v petek v šolah tradicionalen slovenski zajtrk

Za eno bolj odmevnih zgodb olimpijskih iger je poskrbel boksarski turnir, kjer je bilo veliko polemih o alžirski in tajvanski boksarski. Nekateri trdijo, da sta v resnici moški in ne bi smeli tekmovati med ženskami. Biolog Tim Prezelj predstavlja osnovne lastnosti spola, kromosomske prednosti in vlogo družbe ter kulture. Vabljeni k poslušanju.

Podnebne spremembe se odražajo tudi skozi poplave. Ne mine dan ali teden, ko ne bi poročali o njihovih uničujočih posledicah. In čeprav se zdi, da so za celo Slovenije lanske poplave na Gorenjskem, v Zgornji Savinjski dolini in na Koroškem stvar preteklosti, strokovnjaki opozarjajo, da so poplave naravni pojav. Da se moramo zavedati, da se lahko tak dogodek ponovi kjerkoli in kadarkoli. Kako se bomo spopadali z njimi? Smo 10 mesecev po poplavah bolje pripravljeni na te dogodke, imamo sistemske rešitve, lahko računamo na sistem, če se znajdemo v najhujšem? Intervencije so se končale, začenja se sanacija. Nekateri prebivalci najbolj ogroženih območij so v iskanju nove strehe nad glavo plačali predujme za nove lokacije, pa sploh še ne vedo, koliko bodo njihove poplavljene nepremičnine ocenjene ali pa se je ob nedavnih sklepih denimo izkazalo, da jih sploh ne bi selili. Sogovorniki: Boštjan Šefic, vodja vladne službe za obnovo Lidija Kegljevič Zagorc, državna sekretarka Na Ministrstvu za naravne vire in prostor Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja Župan Prevalj Matic Tasič Z gosti se bo pogovarjala Metka Pirc.