POPULARITY
Dobrodošli v novi epizodi podcasta I AM / WE ARE ALIVE 2.0. WAKE UP!Tokrat se dotaknemo temeljev, ki nas ali zgradijo ali sesujejo – navad, bolečine in povezanosti.Govorimo o tem, kako nas ravno tisti dnevi, ko ni motivacije, učijo največ. Kako lahko skozi disciplino najdeš mir, in zakaj se prava sprememba pogosto začne šele, ko se ti zdi, da si izgubil kompas.Delimo tudi en nepozaben trenutek – noč, ko se je ekipa končno resnično začutila. Iskreno, surovo. Ni jasno, kako se je končalo, jasno pa je nekaj drugega: bila je noč za spomine… čeprav se morda vseh ne spomnimo
U ovoj inspirativnoj epizodi ugostila sam Vanju Ropić, ženu koja je prošla duboku osobnu transformaciju kroz rad na sebi, coaching i introspektivni razvoj. Vanja s nama dijeli svoj put samospoznaje, izazove koje je prevladala i kako danas koristi alate coachinga u roditeljstvu.
Ljubljana je slovensko glavno mesto, naše največje mesto in kot tako tudi nekakšen zgled ostalim krajem v Sloveniji. Pred Ljubljano so številni izzivi, ki jih lahko pričakujemo v prihodnosti, nekateri pa se že kažejo v polnem razmahu. Govorimo o okoljskih in družbenih izzivih, ki posegajo na polja urbanizma, urejevanja prostora, arhitekture, prometa, zelenih površin, javnega prostora, stanovanjske politike in še bi lahko naštevali. Vsi ti izzivi imajo posledice za ljudi, prebivalke in prebivalce mesta, za začasne obiskovalce, za gospodarstvo, vplivajo na zdravje, mobilnost in kakovost življenja. Kako je Ljubljana pripravljena na izzive prihodnosti? Kakšne strategije ubira? Kje so zamujene priložnosti, kje je ambiciozna, kje zaostajamo, kaj nas čaka? V Intelekti gostimo arhitektko in urednico Nino Granda iz revije Outsider in sociologa, profesorja Marjana Hočevarja s Centra za prostorsko sociologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani.
AI zamjenjuje junior developere? Govorimo i o trendu ili nečemu što se se zadržati dugoročno? Na konferenciji Shift Miami razgovarali smo sa senior inženjerom Zvonimirom Petkovićem iz Infobipa. U intervjuu smo se dotaknuli najnovijih trendova u području umjetne inteligencije, konkretno multimodalnih jezičnih modela, njihove primjene i izazova koje donose developerima. Zvonimir je komentirao utjecaj ovih alata na radna mjesta, posebno juniorske pozicije, kao i šire promjene koje AI donosi u dinamiku tech industrije. _______________0:00 – Uvod0:40 – Multimodalni modeli: revolucija ili nova prijetnja?4:20 – Ovi modeli barataju vrlo osjetljivim podacima6:30 – Zašto developeri panično izbjegavaju ove AI alate?8:50 – AI alati brišu granicu između stručnjaka i laika11:15 – Je li AI “ubio” juniorske pozicije?13:20 – Tempo tech industrije: količina ispred kvalitete17:16 – Tko će kupiti Google Chrome?TOP & FLOP20:20 – Ponovno se dijele otkazi21:40 – Procurili tajni podaci američke vlade_______________
Čakanje na izpitno vožnjo je vse daljše in daljše. Čakalne dobe v Ljubljani in na Gorenjskem so presegle štiri mesece, kar kandidatom povzroča tako finančne kot organizacijske stiske. V Vročem mikrofonu se sprašujemo, zakaj se je sistem zagozdil, kako dolge vrste vplivajo na uspešnost kandidatov in zakaj nekateri razmišljajo celo o opustitvi ideje o izpitu. Govorimo s tistimi, ki čakajo, učijo in odločajo.Sogovorniki:- Borut Žagar, lastnik in vodja ene izmed avtošol v Domžalah- Bojan Borišek, strokovni vodja šole vožnje iz zgornje Gorenjske- Manuel Pungertnik, vodja dejavnosti za usposabljanje voznikov ene izmed ljubljanskih šol vožnje- Robert Gril, vodja sektorja za voznike in vozniške izpite z Agencije RS za varnost prometa- kandidata Tim in Katja Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Ste danes že naredili svojih rekreativnih tisoč gibov? Govorimo o rekreaciji v okviru društev Šole zdravja, katerih člani vsako jutro poskrbijo za svoje zdravje. Vadba 1000 gibov je primerna za vsakogar, dodana vrednost je, da jo izvajajo zunaj. Gospa Silvica Erlih je vodja ljubljanske podružnice društva Šola zdravja. Kot zanimivost je med drugim tudi povedala, da k vadbi še posebej vabijo moške, saj jih ženske po številu nemalokrat prekašajo. Slišali bomo ponovitev oddaje, s Silvico Erlih se je pogovarjala Lucija Fatur.
U specijalnoj uskršnjoj epizodi otvaramo jednu od najsnažnijih i najdubljih tema u istoriji čovečanstva – stradanje Isusovo i njegovo značenje, ne samo za hrišćansku veru, već i za civilizaciju, umetnost i samu ideju čoveka u tradiciji naroda koji su prihvatili hrišćanstvo. Istoričarka umetnosti Jovana Milovanović ovog puta ugostila je teologa Vukašina Milićevića, sa kojim vodi razgovor koji seže daleko izvan granica podkast formata. Zajedno nas uvode u priču o tome kako je jedno stradanje postalo osnova nove vere, nove etike, ali i novih oblika umetničkog izraza. Zašto krst? Zašto muka? Kako se u smrti rađa nada i zašto rana postaje mesto isceljenja? Govorimo o tome kako su prvi hrišćani razumeli ono što se dogodilo na Golgoti, kako se crkva rađala iz traume. Zašto je Isus morao da strada? Kako su hrišćani vekovima kroz liturgiju, ikone i arhitekturu čuvali živi plamen jednog događaja koji se desio u rimskoj provinciji Judeji, a odzvanja kroz epohe? Kako je Crkva nastajala iz senke krsta? I šta nam sve to govori danas, dok i dalje tragamo za smislom u svetu koji često izgleda kao da puca po šavovima?
Mogoče ste zgolj opazili, ne da bi se zares vprašali, a zadnja leta se pojavljajo povsod. Govorimo o velikonočnih sejmih. Komaj smo se navadili na božične, so že tu velikonočni. Od kod prihajajo? Ali je v njih ujeta tradicija ali gre zgolj za brezbožno komercializacijo praznika? To in še kaj več se v Nedeljski reportaži sprašuje Marko Radmilovič, ki obiskal sejem v Lenartu in Jarenini.
Gost v novi jubilejni oddaji (12. 4. 2016 je bila objavljena prva oddaja) podkasta BIMpogovori je Jaka Dujc. Govorimo o Dalux dogodku, ki je potekal v četrtek, 3. 4. 2025 na Brdu v Ljubljani - še vedno najboljša lokacija za organizacijo dogodkov. Bili smo navdušeni nad organizacijo, urnikom in seveda kosilom ... ostaja pa nekaj vprašanj brez odgovorov.
Jelena Stanivuković je koosnivač Instituta Beautiful Minds J&D, diplomirani psiholog i psihoterapeut.________________________________________________________________________________________________Sponzori ⚡️Crux suplementi: Ja koristim Ashwagandu pred svako snimanje podkasta ili pred neku meni lično važnu aktivnost koja zahteva moj fokus i energiju. Pružite prirodnu snagu svom umu i telu:
Sabaho, tokrat se bomo podali na potovanje po Libanonu, deželi, ki jo zaznamujejo kontrasti – od sodobnega urbanega življenja v Bejrutu do mirnih gorskih vasice, ki skrbno ohranjajo tradicije.
Ker se je svet tako veličastno razletel, nekoč združeni danes ugotavljamo, da se je najbolje zanesti kar sam nase. V našem primeru to pomeni, da se Slovenci zanesemo na Slovence in v manjši meri, da se Slovenci zanesemo na Slovenijo. Bodimo konkretni. Če hočemo biti siti in neodvisni od uvožene hrane, se je dobro oskrbeti sam. Temu pravimo samooskrba. Če hočemo biti zaščiteni, se je dobro zaščititi sam. Temu pravimo samozaščita. Če hočemo biti varni, ne smemo računati na Nato in Trumpa, temveč se moramo pripraviti, da se bomo branili sami. Temu pravimo samoobramba. In na koncu. Če hočemo biti v Sloveniji zadovoljni, se moramo zadovoljiti sami. Temu pravimo samozadovoljevanje. Govorimo torej o povečanju izdatkov za obrambo. Debata je vroča in vsi analitiki se strinjajo, da bo v prihajajoči predvolilni kampanji še bolj vroča. Vendar poglejmo na orožje in oboroževanje tudi z druge strani … Najbolj nas skrbi in večina prepirov se vrti okoli tega, da bomo do leta 2030 ali celo prej žrtvovali dva odstotka BDP za obrambo. Ampak hec je v tem, da se stroški za obrambo povečujejo že ves čas. Od lani na letos s približno 1,3 odstotka na 1,5 odstotka, naslednje leto pa še za desetinko odstotka več. Se pravi, da medtem ko se prepiramo o dveh odstotkih, se jim v tišini počasi približujemo. Hočemo povedati, da se bomo leta 2029, ko bomo tiho prišli do 1,97 odstotka BDP-ja, namenjenega za obrambo, glasno prepirali, kako bo, ko bomo na dveh odstotkih. Kot da bi se vsa država prepirala o neobstoječih gradovih v oblakih, nihče pa ne bi opazil marmornih stopnic, ki jih gradimo do tja. Ampak do zdaj smo se že naučili, da pri oboroževanju in žrtvovanju BDP-ja zanj ne gre za resnične varnostne potrebe nekega naroda, temveč gre za investicijski cikel, ki je potreben, da kapitalistična utvara, podmazana z javnim denarjem, teče naprej. Lep primer sta nemška avtomobilska industrija, ki je v krizi, in nemška orožarska industrija, ki cveti. Se pravi, ko delavec, ki sestavlja golfe, zaradi krize na avtomobilskem trgu izgubi službo, se naslednji dan zaposli v Rheinmettalu, kjer sestavlja tanke, ker vojna panoga trenutno cveti. Kot medklic: vsak, ki pozna skrite ovinke učiteljice zgodovine, bi moral zašpičiti ušesa ob novici o cvetoči nemški orožarski industriji … Če bomo zvišali izdatke za obrambo, beri orožje, ne bomo nič bolj varni. Kot nas uči zgodovina vojn, v konfliktih praviloma ne zmaguje orožje, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Izgubljajo pa ne tisti z manj orožja, temveč tisti, ki se jim za vojno fučka … Vsaj tako nas učijo obramboslovci. In še drugi medklic … V troboju med legendarnimi katedrami rajnke FSPN, se pravi med novinarji, politologi in obramboslovci, so ti zadnji absolutni zmagovalci tranzicije. Tako po številu, kot po vplivu. Kakorkoli: obramboslovje uči, da je eno največjih zagotovil zmage v vojaškem konfliktu motiviranost vojaštva. In kot lep primer navajajo slovensko osamosvojitveno vojno, ko se je slabše opremljena in številčno inferiorna slovenska stran uspešno uprla mogočni jugoslovanski ljudski armadi. Ampak časi so se spremenili in danes se zdi, da bi se Slovenci s puško v roki sovragu uprli le še pri obrambi lokalnega Hoferja. Druga možnost pa so vsemogoči droni, ki bi na Slovenskem končno odgovorili na večno vprašanje, kaj se dogaja za sosedovim plotom. Ampak če smo začeli, pa še končamo z javkanjem o nesmiselni porabi državnega denarja … Dva odstotka BDP-ja, ki bosta šla za orožje, nista težava. Težava je 98 odstotkov BDP-ja, ki gre za vse ostalo.
Ko vse v naravi brsti in cveti, se ozrimo k rastlinam, k drevesom, ki rastejo izredno počasi, tako da ostanejo palčki vse svoje življenje. Govorimo seveda o bonsajih. Ta japonska umetnost vzgajanja miniaturnih dreves je vsaj delno popularna tudi drugod po svetu, Slovenija ni izjema. A danes se ne bomo posvetili društvu za gojenje bonsajev, razstavam bonsajev in kar je podobnih očitnih ciljev Nedeljske reportaže. Danes bomo pogledali na te miniaturne umetnine z intimne strani. O velikih malih drevesih govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.
Ovo je nova edicija podcasta, Kolektiv znanja Business, i u prvoj epizodi naša gošća je Jasmina Dizdarević, arhitektica, osnivačica i direktorica kompanije WAGA iz Konjica. Jasmina je odrasla u avliji radionice Mulić, jednog od najstarijih konjičkih majstora drvorezbarstva i jedna je od najzazaslužnijih za revitalizaciju konjičkog drvorezbarstva. Govorimo o tome kako se, još kao djevojčica, zaljubila u to čarobno "kuckanje" drveta, te kako je, nakon povratka sa doktorskih studija u Istanbulu i Jerusalemu, odlučila revitalizirati tu drevnu vještinu iz Konjica i pretočiti sve divne šare nastale u drvetu u kuhinjske pladnjeve i podmetače i druge ukrasne predmete i na koncu napraviti sjajnu domaću kompaniju Wagawood. Saznaćete i kako je u međuvremenu njena kompanija prerasla domaće business okvire, te kako je Jasmina pronašla francuskog investitora, napravila rebrending kompanije i s novim imenom WAGA krenula u osvajanje svjetskog tržišta. *Epizoda je objavljena 21.4.2024, playlist Kolektiv znanja BusinessU ovoj epizodi s Jasminom smo pričali o:00:00:00 Najava i uvod 00:04:02 Odrasla sam u drvorezbarskoj radionici Mulić u Konjicu 00:08:20 Boravak u Jerusalemu na masteru kod prof.Rami Nasrallaha00:13:12 UNESCO je zaštitio konjičko drvorezbarstvo kao svjetsku nematerijalnu kulturnu baštinu00:19:09 Po povratku iz Istanbnula odlučila sam napraviti prvu dasku za posluživanje hrane00:15:54 Konjičko drvorezbarstvo potiče iz islamske ornamentalne arhitekture i njemačke i austrijske vještine rezbarenja00:21:34 Konjički rezbari su po mojim crtežima izradili prve Waga daske 00:26:50 Moj francuski investitor- rođen u Cazinu i usvojen u Francuskoj00:28:53 Dobio na poklon moju dasku i odlučio investirati u naš business00:34:28 Konjičko drvorezbarstvo je nepoznanica i djeci iz Konjica00:38:32 Iz BiH se najviše izvoze drveni trupci, a ne gotovi bh. proizvodi00:42:32 UNESCO je dao preporuku da se u Konjicu napravi razred za izučavanje rezbarskih vještina, no HNK to nije realizirao00:48:02 Rezbari se isključivo drvo oraha, jasena i javora00:52:40 Picasso je bio prijatelj konjičkog rezbara Mulića u Parizu00:54:08 Ismail Mulić je u Konjicu imao prvu radionicu drvorezbarstva sa 250 radnika još davne 1929. i osvojio rekord kao najveći svjetski izvoznik namještaja na izložbi u Beču00:58:56 Radimo u WAGA na uspostavljanju sistema i kanala prodaje01:03:09 Za mene je pogrešna politika da se žene odvajaju kao zasebne skupine u busninessu01:05:34 Zašto se žene u businessu bore s vjetrenjačama?01:08:53 Kako odmaram svoj mozak od silnih informacije koje primim?01:12:52 Nikad nisam imala strateškog plana i nisam mislila da će ovaj posao biti išta više od hobijaPratite nas na društvenim mrežama: FB: https://www.facebook.com/kolektivznanja IG: https://https://www.instagram.com/kolektiv_zn...X : https://twitter.com/AnisaSerak______________
Ste danes že naredili svojih rekreativnih tisoč gibov? Govorimo o rekreaciji v okviru društev Šole zdravja, katerih člani vsako jutro poskrbijo za svoje zdravje. Vadba 1000 gibov je primerna za vsakogar, dodana vrednost je, da jo izvajamo zunaj. Gospa Silvica Erlih je vodja ljubljanske podružnice društva Šola zdravja. Kot zanimivost je med drugim tudi povedala, da k vadbi še posebej vabijo moške, saj jih ženske po številu nemalokrat prekašajo. S Silvico Erlih se je pogovarjala Lucija Fatur.
Vsi vemo, da bi morali ravnati drugače, da bi se v našem svetu kaj spremenilo. Govorimo o praznem, mrzlem svetu »kdo bo koga«, v katerem čutimo veliko potrebo po tem, da vračamo tistemu, ki nas je udaril po enem licu, z udarcem po obeh, če je le mogoče, o svetu, v katerem je možna izbira samo v tem, na katero stran se bomo postavili. Vsi vemo, da polarizacija ni pravi odgovor, pa drugače nekako ne zmoremo, vedno znova se nam zdi, da bomo, če bomo recimo ljubili svoje sovražnike, če bomo odpuščali, če bomo do ljudi usmiljeni, s tem za kaj prikrajšani. V tem je vsa tragika naše nemoči, oklepa nas želja po povprečnosti. Povprečnost, o kateri govorim, ni običajnost, ni normalnost, torej nekaj, kar bi lahko razumeli kot nekaj človeku naravnega, niti ni statistična sredina, v katero spada večina ljudi. Ne, pri povprečnosti človeka govorimo o neodraslosti, o trmastem vztrajanju pri svojem, v tem je tista povprečnost, ki hromi človekovo rast. Povprečnost nekega človeka je v tem, da se noče spreminjati, čeprav ve, da bi se moral, povejmo po svetopisemsko, da v svojem srcu zakrkne. Da ne sega čez samega sebe in se ne ravna več po glasu svoje vesti, temveč po glasu prikladnosti, ugajanja splošnim družbenim pričakovanjem oz. načinom ravnanja. Povprečen človek dela, kakor »delajo vsi«, in ravno zato ne razmišlja več, ali je to prav ali narobe. Za precej udobno rešitev gre, zato je povprečnost tako zelo priljubljena, celo domača, s tem, ko se potopimo v družbeno anonimnost, se izognemo nepotrebnim vprašanjem in kritikam, tudi tistim znotraj nas, ali res delamo prav. In se nam zdi, da smo čisto dobri ljudje. V to zaspano lažno zadovoljnost s samim seboj udari Jezus z besedo, ki izraža krščansko drugačnost: »Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali.« (Lk 6,35) Razlika, ki jo zahteva od tistih, ki želijo hoditi za njim, je torej v naporu. Narediti nekaj več od tega, kar »delajo vsi«, narediti nekaj drugače, kot nas sili udobje. Vendar se ta napor ne more roditi iz človekovih sposobnosti, niti na podlagi odločitve, da bi bili boljši od drugih, taki poskusi se vedno slabo končajo, ali se ima potem človek za večvrednega ali pa se počuti kakor nekdo, s katerim lahko vsak ravna, kakor se mu zazdi. Edina pot do drugačnosti je v tem, da se zavedamo, kdo pravzaprav smo – sinovi Najvišjega namreč. On pa »je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih«. (Lk 6,35) In ker je on tak do nas, smo njegovi sinovi tedaj, ko smo sami takšni tudi do drugih. Zaradi njega, ker se On do nas vede kot Oče. In v tem je tisti napor, ki lahko prinese spremembe, spoznati, da nas ima rad, tudi ko si tega ne zaslužimo.
Zdravo, danes vas čaka posebna epizoda, kjer bomo skupaj z Borutom Andrejašem raziskovali Severna Makedonijo – deželo, ki navdušuje s svojo bogato zgodovino, očarljivimi naravnimi lepotami, prijaznimi ljudmi in okusno kulinariko.
Zdravo. V tokratni epizodi se spomnimo na tisto jezero, ki se je delalo da je gin s tonikom (iz 2. poglavja 3. knjige, ki smo ga obdelali v 72. epizodi našega malega podkasta). Govorimo tudi o predigri, korporativnih kazalcih uspešnosti, vaši podpori, kako si zapomniti notne črte in še marsičem. Vržemo se tudi v 6. poglavje 6. knjige, odpotujemo na planet Nano, na katerem debatiramo o birokraciji, kapitalizmu, veri in na koncu celo ustanovimo religijo, ki zapoveduje proste dni od četrtka do ponedeljka! Vse kar morate storiti, da se nam pridružite je, da se dotaknete zvočnika in se nam pridružite. Nedoganljiva je Njegova volja!
Kako je potovati čez Kavkaz z družino? Tokrat imam v gostih Katjo Mikoš, ustvarjalko bloga Places and Notes, ki je s svojo družino prevozila izjemno pot čez Kavkaz. V Land Rover Defenderju so potovali z dvema majhnima otrokoma in obiskali obalo Črnega morja, Bolgarijo, Turčijo, Gruzijo in Armenijo. Njihova pustolovščina je bila polna nepozabnih doživetij, izzivov in čudovitih pokrajin.
Modni pripomoček, čudežno delo inženirske in tekstilne tehnike, ki nam danes pade v oči le še, ko se zatakne. Tako so pred leti zapisali na spletni strani našega Multimedijskega centra. Govorimo seveda o zadrgi, preprostem mehanizmu, ki so ga zasnovali zaradi potrebe po hitrem zapenjanju in odpenjanju dveh delov blaga: oblačil, čevljev, škornjev, torb, prevlek, šotorov in še bi lahko naštevali … Ker je zapenjanje z gumbi preprosto preveč zamudno, dokler se seveda zadrga ne pokvari. Sogovornik: Drago Jenko, direktor podjetja BVD Trading iz Brezovice pri Ljubljani.
Če vas mika misel na enoletno potovanje okoli sveta, boste v 51. epizodi podkasta izvedeli vse o tem, kako sta to uresničila Simona in Jure Čuček. Simona in Jure Čuček sta par, ki ju združuje strast do raziskovanja sveta in odkrivanja novih kultur. Jure, ki je med potovanjem delal na daljavo, dokazuje, da je mogoče združiti profesionalno življenje s popotniškimi sanjami. Simona, navdušena raziskovalka in ljubiteljica lokalne hrane, pa prinaša toplino in radovednost v njuna doživetja. Skupaj sta se podala na enoletno potovanje, ki je postalo zgodba o življenjskih spominih, dogodivščinah in posebnih trenutkih. Simona in Jure sta svojo pustolovščino začela v Južni Ameriki, kjer sta raziskovala bogate kulture in dih jemajoče pokrajine. Njuno potovanje ju je nato vodilo do Miamija. Iz Miamija sta se podala na križarjenje po Bahamih in doživela rajske plaže, ki jih vidimo na razglednicah. Po vrnitvi na celino sta obiskala Las Vegas in se od tam z avtobusom odpravila v Los Angeles – izkušnja, ki jo opisujeta kot manj udobno, a vseeno vredno doživetja. Naslednja postaja so bili Havaji, kjer sta uživala v tropskem vzdušju, preden sta odletela v Avstralijo. Prav Avstralija je bila njun glavni cilj, saj sta želela tam pričakati novo leto. Po mesecu dni raziskovanja dežele kengurujev sta bila navdušena nad edinstveno naravo in sproščenim življenjskim slogom. Pot sta nadaljevala na Baliju, nato pa raziskovala številne azijske države. Izmed vseh destinacij ju je najbolj očarala Japonska. Tam sta uživala v izjemni hrani, raziskovala tradicije in, kot pravi Jure, uživala v odličnem pivu. _____ V tem pogovoru boste izvedeli:
Annyeonghaseyo, čaka nas prav poseben pogovor, saj bomo pobliže spoznali Južno Korejo – državo, ki navdušuje s svojo bogato kulturo, okusno hrano, K-pop vročico in tehnološkim razvojem.
Bite. Smo v eni najčistejših držav na svetu in najčistejši državi v Afriki. Dobrodošli v Ruandi.
Zdravo, tokrat začnemo z Martinom Strelom in njegovimi "podvigi", a se kaj kmalu posvetimo božičnem in novoletnem spektaklu, ki v vaša ušesa prihaja v izteku letošnjega leta. Letošnja zadnji dve bosta očitno res nekaj posebnega, zato ju komaj čakamo tudi mi. Glasba. Ples. Odlične gostje, tudi gostje. Vrhunski voditelji. Gostujoči komiki. Po čudnem naključju se namesto o 4. poglavju 6. knjige (o njem letos že desetič) raje pogovarjamo o najboljšem zemeljskem približku pangalaktičnemu grlorezu, Aljo pove kako je bilo in kje je bilo to čudovito srečanje s kladivom (ne opeko, ampak blizu). Govorimo tudi o zmajskem dihu, kar pa zagotovo nima nobene zveze s Keithom Richardsom. Richards ne pride v novoletno oddajo. Mogoče Ronnie Wood. Mogoče.
Ob začetku drugega adventnega tedna – gostimo novoimenovanega škofa koprske škofije, ki pa trenutno še opravlja vlogo apostolskega administratorja škofije Murska Sobota dr.Petra Štumpfa. Je tudi podpredsednik Slovenske škofovske konference. Govorimo o adventu kot času aktivnih prazničnih doživljanj, o tem kako smo kristjani vpeti v aktualno sociokulturno dogajanje pri nas in kako moramo biti v tem vrednostno kaotičnem času sol zdrave pameti, dobrote in sočutja…
Servus. Pred nami je zima in marsikdo jo bo preživel na smučišču. Kam it smučat? "V Avstrijo," je rekla navdušena smučarka Ajda Rotar Urankar.
U ovom specijalnom izdanju podcasta razgovaramo o našem antifašističkom nasljeđu i o kulturnoj memoriji Balkana. O antifašističkom nasljeđu i hrabroj antifašističkoj borbi naroda iz ovih krajeva u bivšoj Jugoslaviji svjedočile su kolekcije u nekadašnjim Muzejima revolucije. ''90.tih godina, s raspadom bivše Jugoslavije, nestali su i Muzeji revolucije, a o tome kakva je sudbina Muzeja revolucije u Sarajevu i Beogradu razgovaramo u ovom podcastu. U prvom dijelu Wer ist Walter? Šta je antifašizam danas? moja gošča je Elma Hašimbegović, direktorica Historijskog muzeja BiH u Sarajevu, nekadašnjeg Muzeja revolucije. Govorimo o njihovoj posljednjoj izložbi Wer ist Walter?, koja na posve drugačiji način objašnjava kako je izgledala antifašistička borba u BiH, ko su bili okupatori, a ko antifašisti koji su branili zemlju, zašto je važno da se antifašističkog nasljeđa naših predaka ne stidimo, nego da se njime ponosimo i zašto je važno djeci u školama ispričati historijski relevantnu istinu o našem antifašističkom nasljeđu.S Elmom smo pričali o: 00:00:00 Intro 00:04:16 Uvod u epizodu 00:07:22 Izložba Wer ist Walter? Ili Topografija antifašističkog otpora u BiH00:09:33 Sa raspadom bivše YU Muzeji revolucije više nikome ne trebaju00:13:30 U bivšoj Jugoslaviji smo imali najveći antifašistički pokret u Evropi00:15:10 Zašto mladi ljudi ovdje ne uče o antifašizmu i zašto se ne ponose tim nasljeđem?00:17:03 Mi smo zaboravili ko je bio Walter i koji je njegov historijski značaj00:19:01 Šteta koju je mladim generacijama napravio historijski revizionizam je ogromna00:22:22 Partizanski pokret je ponudio plaformu zajedničke borbe naroda u Kraljevini Jugoslavije protiv okupatora i fašista00:27:07 Tema sudbine Muzeja revolucije širom bivše Yu je poznata u akadmeskoj zajednici, ali ne i javnosti00:28:40 Its complicated- dio izložbe koji objašnjava odnos fašističkih i kvislinških snaga u NOB-u00:31:47 Priča o antifašizmu je sjajan temelj za dijalog među mladima00:34:10 Tito nije komandovao ratnim bitkama iz kancelarije ni iz podruma, nego je direktno učestvovao u njima00:36:04 Žene imaju ključnu ulogu u partizanskom pokretu otpora 00:39:15 Misija Muzeja je očuvati antifašističko nasljeđe kao dio memorije Balkana00:41:35 Mi smo prvi put nakon 1966. ponudili izložbu koja govori o antifašističkom partizanskom pokretu00:43:02 Za razliku od ostalih Muzeja revolucije u Jugoslaviji mi u SA smo bili i fizički ugroženi u ratu, 30 godina imamo problem s finansiranjem i nemamo grijanja00:45:48 U duhu antifašistkinja danas Muzej predvodi sjajan ženski tim 00:47:45 Za izložbu smo koristili i sliku Valtera koja je pronađena u njegovom novčaniku nakon pogibije00:49:37 Najvrijedniji artefakt u našem Muzeju je raritetni Oklopni voz iz II svjetskog rata, jedan od 4 sačuvana na svijetu00:53:51 Mi nemamo Mona Lizu, ali imamo vrijedan artefakt, a to je priča o antifašizmuProdukcija/Sarajevo: Kolektiv znanja Audio/Sarajevo: Nino ŠkiljićProdukcija/Beograd: podcast.rsVideo i audio/Beograd: podcast.rsMuzika: Alan OmerovićDesign: Effect AgencyJednokratne donacije: https://www.paypal.me/KolektivZnanjaPatreon donacije: https://www.patreon.com/c/KolektivznanjapodcastPratite nas na društvenim mrežama: FB: https://www.facebook.com/kolektivznanja IG: https://www.instagram.com/kolektiv_znanja/X : https://twitter.com/AnisaSerak*Kolektiv znanja Podcast "Sudbina Muzeja revolucije u Sarajevu i Beogradu" is susported by UNESCO, trought Culture and Creativity for Western Balkan, a project funded by European Union that aimes to foster dialogue in the Western Balkans by enchancing cultural and creative sectors for increase socio-economic impact.
Hello. Danes bi skoraj da lahko imele čajanko – pa ne samo zaradi stopinj, ampak ker gremo v London. Ker je mesto izjemno zanimivo, zgodovinsko in kulturno bogato, blizu in za nas tja peljejo dobre in poceni povezave, zato gremo danes kar tja.
Govorimo o odprtju novih prostorov Arhiva Republike Slovenije, o razstavi Plastenja: kolaž in asemblaž v sodobni slovenski umetnosti v Cukrarni, kako je potekal strokovni kolokvij z naslovom V goščavi kapitalizma – Sveta Ivana Klavniška danes, o Platformi malih umetnosti 2024 in o Čufarjevih dnevih na Jesenicah.
Kumusta. Kljub temu, da smo se jim vztrajno izogibali smo pristali na Filipinih.
Po poklicu je učiteljica, sicer pa tudi članica Beneškega gledališča. Igra harmoniko, spremlja plesalce FS Živanit in je dejavna pri še treh glasbenih zasedbah. Anna Bernich je pomemben člen kulturnega življenja nediških dolin, njena beneška govorica pa je ena sama pesem. V oddaji boste slišali štiri stare ljudske beneške skladbe, ki jih je posnela v našem studiu Hendrix.
Ciao. Pristali smo na Siciliji. Tokrat namenoma ne bomo govorili o Italiji na splošno, saj vas popeljemo na joga retreat na Sicilijo.
Pošaljite nam SMS poruku.Dobrodošli u novu sezonu i prvu epizodu našeg podkasta na CME.ba! Ova epizoda je malo drugačija od dosadašnjih jer želimo da pružimo drugačiji sadržaj nego do sada. Trudićemo se da u narednom periodu često pravimo retrospektivu najbitnijih smjernica za praksu zdravstvenih radnika, bez obzira na specijalnost. Stoga i počinjemo sa jednom od najbitnijih kliničkih tema, a to je hipertenzija.U ovoj epizodi detaljno razmatramo dijagnozu i tretman hipertenzije kod odraslih, oslanjajući se na ažurirane smjernice britanskog Nacionalnog instituta za zdravlje i kliničku izvrsnost (NICE). Ove smjernice su prvobitno objavljene 2019. godine i revidirane u novembru 2023. godine, kako bi uključile najnovija saznanja i preporuke. Ovaj pregled je pripremio urednički tim portala CME.ba uz selekciju najrelevantnijih tačaka za svakodnevnu praksu. Detaljan uvid u smjernice možete pogledati na linku ispod.
Kia Ora! Pristali smo na Novi Zelandiji, deželi osupljivih naravnih lepot in bogate kulture.
Jadranka Miličević je direketorica Fondacija CURE i suosnivačica Festivala ženskog aktivizma Pitchwise. U ovom podcastu gpvorimo o važnosti ženskih glasova za kulturu ali i aktivizam, bez obzira bio on ekološki, kulturni, obrazovni..-Jadranka obajšnjava kako je nastao Pitchwise i kako se ženske aktivistkinje godinama bore za jednakost u društvu, porodici, na poslu... Govorimo i o demistifikaciji feminizma i potrebi jačanja ženskih prava u bh. društvu koje se nije u stanju, niti pravno niti institucionalno, izboriti s narastajućom ofanzivom nasilja nad ženama i sve učestalijeg femicida kojemu svakodnevno svjedočimo.O nužnosti prepoznavanja i valoriziranje ženskih umjetnica i kulturnih radnica, književnica svakodnevno treba govoriti a ne samo u dane kad se održava Pitcwise ili neke druge ženske aktivističke aktivnosti.Valorizacija i kotekstualizacija ženskih glasova u kulturi je važna u stvaranju fronta otpora patrijarhalizaciji koja sve jače osvaja naše društvo i to je zadatak svih nas.*Ovaj podcast je sniman u bašti Historijskog muzeja i zahvaljujem se direktorici Elmi Hašimbegović na ustupljenom prostoru za snimanje.U ovoj epizodi s Jadrankom smo pričali o:00:00:00 Uvod i najava00:01:50 Zašto su nam dans važniji no ikad ženski glasovi u kulturi i aktivizmu?00:04:20 Današnji globalni odnos prema ženama u kulturi je porazan00:07:24 Mi žene moramo davati otpor patrijarhalnom okviru00:10:12 Sretni smo što već 19 godina Pitchwise organiziramo u Historijskom Muzeju00:14:30 Naše fenomenalne žene umjetnice su po onome što rade prepoznate u svijetu ali ne i ovdje00:18:15 Mi žene iz civilnog svijeta stalno dižemo glas protiv nasilja nad ženama ali nas niko ne čuje00:20:10 U ovoj zmelji političari ne žele da se čuju ženski glasovi 00:23:26 Žene nisu osvještene koliko snažnu podršku mogu dati jedna drugoj 00:25:47 Mi žene, Vještice, se želimo ponovo ujediniti da budemo jače00:29:57 Naše sveto pravo je da se borimo protiv nasilja nad ženama00:33:51 Naši političari imaju moć da odlučuju a ništa ne žele poduzetii u borbi protiv nasilja nad ženama00:40:20 Ljudi su se ovdje dosta otuđili i to najaviše vidi u odnosu prema starim ljudima00:44:40 Ove godine smo na Pichwise imali dodjelu regionalne književne nagrade Štefica Cvek00:48:09 Smiješno je da su 2019., nama koji smo organizirali prvi Pride, u medijima dušebrižnici "saljevali stravu"00:52:00 Nismo spremni kao drušđtvo podržati drugo i drugačije00:54:00 Moramo glasno govoriti u ime onih koji to ne moguProdukcija: Kolektiv znanjaAudio: Nino ŠkiljićMuzika: Alan OmerovićDesign: Effect AgencyJednokratne donacije: https://www.paypal.me/KolektivZnanjaPatreon donacije: https://patreon.com/Kolektivznanja?utm_medium=clipboard_copy&utm_source=copyLink&utm_campaign=creatorshare_fan&utm_content=join_link Pratite nas na društvenim mrežama: FB: https://www.facebook.com/kolektivznanja IG: https://https://www.instagram.com/kolektiv_znanja/X : https://twitter.com/AnisaSerak*Ova epizoda je dio našeg serijala o kulturnom aktivizmu koji je nastao uz podršku Thomson fondacije kao dio projekta Kultura i kreativnost za Zapadni Balkan (CC4WBs). Priča je kreirana uz finansijsku podršku Evropske unije. Njen sadržaj je isključiva odgovornost autora i ne predstavlja nužno stavove Evropske unije.
Xin chào. Pristali smo v Vietnamu in vas popeljemo med riževa polja, slikovite planine in tropske plaže.
Zdravo. Ta teden začnemo s hobiji, ko bodo vaš proračun oropali na stotisoče evrov, zato predlagamo, da namesto v drage hobije vlagate v nas. Hvala za vse ribe pika si. Govorimo tudi o zelo poceni vinu, kar pa nas prinese na debato o knjigah o pijancih, iz njih presedlamo na birokracijo in na vojne. Ugotovimo, da čas, ko bodo Mongoli spet veliki in bodo predniki g. Prosserja (in posledično Džingiskana) spet vladali svetu. Le manjša apokalipsa se mora zgoditi, pa imajo bistveno več možnosti kot v časih kibernetskega vojskovanja in modernih vojaških prijemov. Preden se zakopljemo v veliki finale 3. poglavja, omenimo še Dana Lenarda in smrtonosno bilateralno sodelovanje nekaterih vlad oz. paravladnih podjetij. V poglavju pa končno srečamo Ovečenega Velepoteža, ki je tako hupi frud, da ima ladjo iz temne snovi s pogonom na temno energijo.
Hvala bogu se je končalo. Širše sorodstvo, prijatelji, sodelavci ter birmanski boter so devetim Slovencem zrihtali službe v Bruslju in zdaj bo za nekaj časa mir. Torej se lahko posvetimo bistvenim vprašanjem. Med drugimi tudi vprašanju o človeški naturi in smislu vojne.Te dni obeležujemo osem desetletij od začetka vojaške akcije, ki je pomenila začetek konca druge svetovne vojne in je v perspektivi rešila Evropo spon nacizma in fašizma. Govorimo o praznovanju osemdesete obletnice izkrcanja zavezniških armad na plažah Normandije, ki se ga je prijelo ime "dan D"! "Praznovanje je potekalo v senci trenutnih vojn, sploh tiste na evropskih tleh," so zapisali verni kronisti. Sicer so se na obali zbrali vsi politični nasledniki takrat vpletenih strani, ki so ponovili obvezni "Nikoli več", medtem ko so njihovi tajniki prek elektronske pošte oboroževali divja vzhodna plemena. Kakorkoli. Eden vrhuncev proslave je bil spominski desant britanskih padalcev na francosko ozemlje. Kot povedo vojaški zgodovinarji, se "dan D" ni začel z izkrcanjem na plažah, temveč že nekaj ur prej, ko so v zaledju pristale ameriške in britanske padalske enote ter zavarovale strateške mostove, ceste in naselja, kar je Nemcem onemogočilo pošiljanje okrepitev na napadeno obalo. In v spomin na desantni začetek operacije so britanski padalci tudi tokrat izskočili na normandijska polja. Leta 1944, sredi noči, so k njim pristopili ganjeni francoski prebivalci in jim ponudili vso pomoč, ki so jo po štirih letih okupacije lahko nudili. Tokrat pa so k padalcem pristopili francoski žandarji in od njih zahtevali potni list. Ker velika Britanija ni več v EU, so djali Francozi, in se na moč uradno držali, ko so s štampiljko odobrili spominsko in simbolno dejanje. Prav je imel bradati Karl, ko je rek o ponavljajoči se tragediji zgodovine nadgradil z ugotovitvijo, da se zgodovina drugič ponovi kot farsa.Kako drugače razumeti dejanje francoskih oblasti, ki ne da ne razumejo simbolnega dejanja, temveč ne razumejo niti biološkega dejstva, da jih brez padalcev izpred osemdesetih let sploh ne bi bilo. In da je bilo tveganje tedanjih vojakov ter tudi preštevilne žrtve med njimi z zahtevo po potnem dokumentu onečaščeno. Z zahtevo po pasošu so se Francozi ponečedili na lastno zgodovino in obstoj, na žrtve ter tudi na civilizacijske dosežke, ki so sledili v naslednjih desetletjih. Med katerimi je miroljubna skupnost evropskih narodov brez dvoma najsvetlejši. Noro naključje je omogočilo prelepo parabolo o Evropski skupnosti, ki jo je de facto začelo izkrcanje junija 1944. V času, ko so francoski policisti legitimirali britanske vojake, so se odvile evropske volitve. Vsaj za slovenske izvoljene poslance si upamo zatrditi, da absurda evropske zgodovine, ki se je demonstriral na tisti francoski njivi, niso sposobni doumeti. Malo zaradi dejstva, da ga s svojim političnim in javnim delovanjem soustvarjajo, malo pa zaradi dejstva, da gre za intelektualne mediokritete.Vsi ti strankarski vojščaki in kričeča otročad ne le, da ne doumejo evropske ideje, temveč jo celo pomagajo aktivno rušiti! Ena od novih poslank je v sramoto – ne le svojo lastno, temveč v sramoto rodu njenega in v sramoto Evrope kot take, začivkala, da se bo v Bruslju borila za "boga, družino in domovino". "WTF" vzkliknemo začudeno z besednjakom njene generacije. Končali bomo preprosto, da bodo lahko sporočilo doumeli vsi udi naroda našega …Ko so zavezniški padalci pred osemdesetimi leti izskočili nad polji Normandije in pristali v zasužnjeni Franciji, nacisti niso stopili k njim in jih povprašali po potnih listih … Streljali so nanje! Povedano še bolj neposredno in še bolj vezano na sedanji trenutek evropske povezave … kar se začne s potnimi listi, se konča s streli. Kar se konča kot farsa, se ponovno rodi kot tragedija.
Tilyen Mucik in Tjaša Jarc sta soustanoviteljici in solastnici Džungle, spletne in fizične trgovine raznolikih sobnih in zunanjih rastlin. V epizodi govorimo o njuni poslovni ideji, rasti podjetja in širitvi na tuje trge. Govorimo o njunem odnosu, ki se je skozi prijateljstvo razvil tudi v poslovno partnerstvo, ki sta ga krepili tudi z obiskovanjem terapije. Govorimo o iskanju popolnosti, pa o tem, kako skrbimo za rastline, kako najdemo prave zase ter kako se jih naučimo poslušati in razumeti. Džunglo lahko spremljaš prek spletne strani in trgovine, Instagrama, Facebooka in YouTubea. Zapis epizode je na voljo na: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda214 *** Če imaš ali poznaš zanimivo podjetniško zgodbo, ki jo želiš predstaviti na podcastu Lovim ravnotežje, imaš vprašanje ali komentar se mi lahko oglasiš na info@ninagaspari.com.
Danes pa nekaj o lanskih poplavah. O hitrosti obnove se lahko prepirajo politiki, na tem mestu pa samo spomnimo na nesrečne družine, ki jih čaka morebitna izselitev. 36 objektov bo odstranjenih, 348 objektov pa je takšnih, ki predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje in življenje ljudi. Vlada je ponudila možnost nadomestne gradnje in vsaj del te naj bi bili tipski objekti. Gre za pet različnih tipov, ki pa so jih pristojni organi opisali samo z generičnimi imeni, kot so: manjši objekt, individualni tip objekta in pa dvojčka ali vrstna hiša. Govorimo seveda samo o tistih upravičencih, ki so se odločili, da jim bo nadomestni objekt zgradila država. Mnogo bo namreč tudi upravičencev, ki so se odločili za individualno gradnjo …Razmišljajoči bi ob tako občutljivi temi, kot je po poplavna obnova, najraje molčal, a ker gre v glavnem za službe, urade, strokovnjake in vladne uradnike, ki so pred tem enkrat že dopustili graditev na poplavnih področjih, je modro pogledati načrtu tipske gradnje pod prste. Tako smo si pri naših virih v popoplavni pisarni priskrbeli natančne načrte petih tipskih objektov, ki jih danes prvič in kot edini medij predstavljamo javnosti. In še mimogrede in nepovezano s temo: dva cela pet načrta nam je priskrbel moški vir, dva cela pet načrta pa ženski vir. Po novem mora biti namreč sodelovanje v RTV oddajah po spolu točno na pol, drugače se ti lahko zgodi, da jih slišiš od Marte Kos, ki je postala varuhinja pravic slovenskega estrogena na začasnem delu v Švici. In zdaj kot pravi pesem: Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi ... Nadomestni objekti, kot si jih je zamislila vlada, imajo nekaj skupnih značilnosti. Na prvem mestu morajo biti poceni; če hoče vlada zajeziti stavkovni val, mora nekje vzeti in kje je vzeti lažje, kot pri popoplavni obnovi. Ko smo dobili poceni objekte, je naslednja zahteva vladnih strokovnjakov, da mora biti tipski nadomestni objekt vsaj nekoliko mobilen. V Sloveniji imamo ogromno vodotokov, tako da nikoli ne veš, kateri in kje bo poplavil. S tega stališča je pametno, da lahko objekt premaknemo na varnejšo lokacijo. In še tretja značilnost; objekt mora ustrezati ali regionalnim, ali kulturnim, ali pa geografskim značilnostim pokrajine. Dovolj svete slovenske krajine je že zapacane z modrimi, roza in zelenimi fasadami, ki so ostale od turških vpadov, tako da naj bodo vsaj nadomestne gradnje, za katere bo poskrbela država, okolju prijazne. In zdaj k objektom samim. Prvi objekt se imenuje "tipi …" Gre za objekt, ki je skoraj popoln stožec, kar mu daje atraktivno podobo, kajti kot vemo, je ravna linija sovražnica sodobne arhitekture. Uporabljeni materiali so izključno organski, v glavnem les in živalske kože. Prostora v tem nadomestnem objektu je veliko, interier je odprt, tako da lahko družina ves čas komunicira in se druži ob odprtem ognju. Tipi je namenjen posameznikom odprtega duha in daljših las, primeren pa za poplavno področje srednje in spodnje Save, kjer je kar nekaj ravnine, na kateri pride tip Tipi še posebej do izraza. Drugi objekt se imenuje "iglu". Gre za nadomestno gradnjo v pravem pomenu besede. Ta nadomestna gradnja uspeva le v hladnejših mesecih leta, nato pa tudi nadomestna gradnja potrebuje nadomestno gradnjo. Primerna za zgornje tokove rek na Koroškem, predvsem okoli krajev, kjer izdelujejo pravljično deželo Kralja Matjaža; gre za kupolaste bivalne objekte, zgrajene iz vode v alternativnem agregatnem stanju, kar je ekološko najčistejša mogoča gradnja. Tretji objekt se imenuje "jurta". Zaradi zahtevnosti gradnje vlada predvideva, da bo teh najmanj; postavili pa jih bodo v bližini prestolnice, kjer po navadi poplavlja Ljubljanica, kajti pri jurti je predvidena tudi soudeležba investitorja, ima pa zaradi razkošne kvadrature tudi image luksuznega prebivališča. Jurta je primerna za popoplavno obnovo pri visokih državnih uradnikih, uspešnih športnikih, gospodarstvenikih, pevcih in podobnih posameznikih, ki so nemirnega – nomadskega duha. "Adria" je četrti tipski objekt. Namenjen predvsem mladim družinam. Ker mlade družine niso zahtevne in so srečne že, če imajo streho nad glavo, bo vlada ogromno teh nadomestnih objektov napaberkovala v hrvaških campih, jih nekoliko dodelala ter nato poslala kot nadomestne gradnje. Adria je, kot pove že ime samo, primerna za slovensko obalo in Istro, bo pa, kot vse kaže, tudi najbolj številčna nadomestna gradnja. Peti in zadnji tipski objekt je "kolišče". Lokacijsko bo zelo omejen, gre pravzaprav za nadomestno elitno sosesko na ljubljanskem barju, zemljišča pa je odstopila Mestna občina Ljubljana. Kot je pri ljubljanski občini, ko odstopa zemljišča za nadstandardne gradnje v navadi, je projektna dokumentacija že izdelana in tako tudi že poznamo zunanjo podobo te luksuzne nadomestne gradnje. Naselje bo imelo dve ulici. Prva se bo imenovala "Ulica Janeza Jalna", druga pa "Ulica Zorana Jankoviča"! Če ste torej med nesrečniki, ki so bili prizadeti v lanskih poplavah, zdaj vsaj približno veste, kakšen nadomesten tip stavbe vam bo država postavila. In še to; vse nadomestne gradnje bodo v kratkem predstavljene v oddaji "Ambienti".
Zakaj je v šolskem sistemu naenkrat toliko odličnjakov, so s tem povezane tudi rekordne omejitve po srednjih šolah? Govorimo o tako imenovani ocenomaniji, ki že več let preplavlja slovensko izobraževanje, in o posledicah, ki jih povzroča. Še malo pa se bo zaključil spomladanski rok za vpis v srednje šole, pri čemer bodo najverjetneje tudi letos nekatere, po večini gimnazije skoraj do skrajnosti zaostrile prag za vstop. Ponekod bo ta tako visok, da bo vsaka štirica od sedmega razreda naprej lahko usodna. Šolam je v zadnjem desetletju izrazito poraslo povprečje ocen, govorimo o pravi ocenomaniji, ki pa se kljub temu ne odraža tudi v višji ravni znanja, ampak – kar je skrb vzbujajoče – v vse večjih duševnih težavah mladih. V začarano igro lova na petice so se ujeli vsi – od šol, učiteljev, staršev in posledično tudi učencev, pri čemer je vprašanje, ali so predlagane spremembe zakonodaje korak v pravo smer. Sogovorniki: Sorina Doler in Luka Nikolac, osmošolca na Osnovni šoli Lava v Celju; Arja Ela Hvala in Lara Butinar, dijakinji Gimnazije Vič; Kristina, mama devetošolca; Marijana Kolenko, ravnateljica Osnovne šole Lava; Alenka Krapež, ravnateljica Gimnazije Vič; Klemen Lah, član strokovnega sveta za splošno izobraževanje; Dimitrij Banda, svetovalni delavec na Gimnaziji Vič; Andrej Koritnik, profesor slovenščine na Gimnaziji Vič; Ivana Gradišnik, ustanoviteljica in vodja Familylaba; Sandi Vrabec, vodja sektorja za osnovno šolstvo na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje. Bral je Jure Franko.
Mi smo nekako skozi, a naši otroci, da ne govorimo o vnukih, se bodo pa težko izmazali. Govorimo o obveznem služenju vojaškega roka. Oni dan smo ministra Šarca poslali v Bruselj, da se je čohal po glavi z ostalimi obrambnimi ministri. Čohali pa so se po glavi, ker je najverjetnejši novi ameriški predsednik dal Rusom bianco menico, da lahko bombardirajo vse tiste Natove države, ki ne dajejo dovolj BDP-ja v obrambne proračune. Ker Slovenci nismo niti blizu trumpovskih dveh odstotkov, se je Šarec čohal še posebej intenzivno. In iz vsega tega praskanja se je rodila – verjetno na novinarsko vprašanje – izjava, da je v Sloveniji o ponovni uvedbi obveznega vojaškega služenja še prezgodaj govoriti. To je bilo prejšnji teden. Verjamemo, da je v enem tednu preteklo dovolj vode, da danes o njem že lahko govorimo. Na naš način seveda.Šarec je med razlogi, da se Slovenija še ni pridružila številnim evropskim državam, ki že uvajajo obvezno služenje ali pa o njemu razmišljajo, navedel, da naši naborniki ne bi imeli kje stanovati. Kot vse nepremičnine v naši državi je kvadratni meter vojašnic absolutno precenjen. Čeprav obstaja resna nevarnost, da bi mladi drli v naborne centre že samo zaradi tega, da dobijo streho nad glavo … Kakorkoli. V nadaljevanju izjave je Šarec skozi stisnjene zobe le priznal, da najvišji vojaški vrhovi preljube nam republike v dokumenti o novih obrambnih strategijah dopuščajo tudi možnost obvezne rezerve in naborniške vojske. Čemu smo prišli do točke, ko bo lirični ljudski genij ponovno zajockal »čez dolgih sedem let se bova vidla spet«, ni treba posebej ugibati. Rusi so pred vrati in Evropa se trese pred hordami rdeče armade in evropske vlade pospešeno polnijo eksploziv v kovinske tulce ter razmišljajo, koliko domoljubno vpoklicanih mladeničev lahko vržejo pod gosenice … Če smo analitično natančni; latentna razprava o ponovni uvedbi obvezne vojaščine je tlela ves čas. V glavnem poganjana ne z možnostjo agresije, temveč bolj z debatami o teoriji spolov; po njej bi današnje pomehkužene fantaline na ustrezno testosteronsko raven spravilo le postavljanje postelje, enolična hrana in tacanje po blatu. Ter slepo uboganje v veliki večini intelektualno inferiornejših sodržavljanov! A če za takšno utrjevanje generacij nikoli ni bilo dovolj kritične mase, jo je ruska nevarnost dostavila. Vojske po vsej Evropi so vznemirjene, švedski admirali celo svetujejo nakup baterijskih vložkov in vode za prvih 36 ur invazije. Nemški socialdemokrati odpirajo nove orožarske obrate, divji Balkan pa ima arzenale že tako pripravljene v lopah in shrambah. Ob vsem tem se vsaj rahlo pacifistični analitik ne more znebiti vtisa, kako vsi ti uniformiranci z našitki in črnimi škornji tega ne počnejo z neko slastjo. Kajti vedeti morate: vojak brez vojne, brez vsaj ene vojne v svojem življenju, je nekako impotenten. Podobno, kot bi gasilec preživel svoj vek brez požara, ali športnik brez stopničk. Take stvari. Zato vojaki po vsej Evropi slabo prikrito uživajo, ko gredo odstotki proračuna gor in ko so njihove mašinerije in njihove agende nenadoma, da ne zapišemo ponovno, na prvih straneh medijev. Čisto počasi se je vojaška terminologija prikradla v javno izreko in če smo pojme »žep« ali »rokav« še pred nekaj leti povezovali izključno s cenjenim cehom krojačev, danes vemo, da gre za vojaško fronto, ki valuje na povsem določen način. Vojaki tako le čakajo na ukaz; najprej, da začnejo polniti vojašnice s cenejšim in bolj svežim materialom – za razliko od naveličanega, preplačanega in maloštevilnega vojaštva, s katerim morajo delati zdaj; takoj zatem pa samo še čakajo na zeleno luč politikov. Žal živimo v nerodnem trenutku naše civilizacije, ko je med stotimi najbolj vplivnimi ljudmi na planetu zgodovinsko brez dvoma največje število popolnih bedakov. Prek prsta jih je okoli 60 odstotkov takih, ki bi ne bili zmožni voditi niti balinarske sekcije društva upokojencev, kaj šele države, gospodarstva ali pač religije. Ampak vse to ni glavni razlog, da smo v naši skromni radijski oddaji skeptični do naborništva oz. do rožljanja z orožjem nasploh. Kot nas je zgodovina naučila, so vojaki odlični za boj proti sovražniku, večje težave pa imajo v tem, da ga prepoznajo. Če vzamemo le veliko mantro naše generacije, ki se je potila pod čeladami v sveti veri, da bomo tedanjo domovino obranili pred zunanjim sovražnikom ... Na koncu smo se poklali med sabo. Po tej analogiji je veliko vprašanje, ali je največji sovražnik bodočega slovenskega nabornika resnično na enak način vpoklican fant, ki se bo tresel v neki vojašnici v bližini Moskve … In seveda za konec. Človeka preganja njegova preteklost. Kakorkoli se že naš obrambni minister trudi, svoji prvotni karieri, ki je bila v komičnem poslu, ne more povsem ubežati. In ni pomembno, ali ste se njegovim likom takrat smejali ali ne; dejstvo je, da je kot obrambni minister precej zabaven …Ob razpravi o novih obrambnih strategijah je izjavil:»Slovensko prebivalstvo mora biti ponovno usposobljeno za obrambo države …«Ha, ha, ha. Dobra. Ha, ha, ha.
Ambicije Marka Zuckerberga poprilično su velike, a sada je odlučio postati predvodnik na novom području, a to je general artificial intelligence (AGI). Govorimo o AI-ju koji će nas dovesti do tehnološke singularnosti. Što je pak taj pojam?Uz to, protekli tjedan obilježio je meetup Growth Strategies for Startups na kojem su poznata imena it IT industrije iskreno govorila o načinima kako su razvijali svoje tvrtke. Osim što detaljnije razrađujemo čega smo se dotaknuli u izvještaju još otkrivamo najveće (banalne) greške poznatih startupa koje se mogu dogoditi svakome._______________0:00 Zašto je ova epizoda posebna?0:58 Što je to general artificial intelligence (AGI) i hoće li nas njegova pojava iznenaditi?7:15 Postoji li već AGI i za što će sve biti sposoban?18:05 Mark Zuckerberg gradi AGI otvorenog koda koji će biti dostupan apsolutno svima?!25:40 Donosimo vrijedne savjete poznatih domaćih startup osnivača za B2B i B2C!31:10 Kada ćemo naučiti prodavati kao amerikanci? Evo zanimljivih primjera36:18 Bez čega startupi u ranoj fazi neće preživjeti?39:37 Iskreno o najvećim greškama Bird Buddyja i Bazzara44:30 TOP i FLOP46:43 Zašto veliki YouTuberi odlaze u mirovinu?_______________
Martin Turk je docent na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorica, filmski režiser in scenarist, avtor celovečernega dokumentarnega igranega filma Kino Volta, ki bo na 35. Tržaškem filmskem festivalu doživel svetovno premiero. Film nas popelje v Trst na začetku 20. stoletja, ko se štirje podjetniki pod vodstvom takrat še neznanega dublinskega učitelja Jamesa Joycea odločijo odpreti prvi irski kino – Cinema.
Kateri so odmevni kralji in kraljice letošnjega Liffa? Kateri so izpostavljeni filmi letošnjih Perspektiv, ki se potegujejo za vodomca? In kako se v festival umeščata Hanna Slak in Janez Burger z novima filmoma Niti besede in Opazovanje? Govorimo pa tudi o sekciji Ekstravaganca.
Danes pa nekaj o otrocih, ki so, kot vemo, naše največje bogastvo. Predvsem bomo »naše največje bogastvo« danes poskušali razumeti dobesedno in ne, kot je veljalo nekaj zadnjih stoletij, v prenesenem pomenu.Ramzan Kadirov, znan in priljubljen čečenski diktator in poklicni blaznež, je svojega petnajstletnega sina Adama imenoval za vodjo lastne varnostne službe. Ker je starost petnajst let tehnično še otroštvo, je Adam eden redkih otrok, ki poklicno skrbi za življenje svojega roditelja. Adam si je to visoko čast, za katero mu je, mimogrede čestital ves čečenski politični vrh, pridobil z več odločnimi akcijami in dejanji. Med drugim je zbrcal štiri leta starejšega fanta, ki se je grdo vedel do Korana. To in podobna dejanja so očeta prepričala, da sinu položi življenje na pisalno mizo. Pomeni; če bo Ramzana kdaj dosegla roka mednarodnega prava, bo Adam sodnike v Haagu zbrcal po tleh. Najprej in na začetku; za nasilneže tipa Adam Kadirov so njega dni lepo poskrbeli šolski hodniki, če ne ti, pa šolska dvorišča ali pa celo šolski upravitelj. Nasilje, vtkano v človeške mladiče, sploh v letih, ko začnejo žleze špricati nerodne hormone, so šolska dvorišča primerno uravnavala in ravno okoli Adamovih let so se otroci moškega spola umirili do te mere, da so bili primerni za nadaljnjo vključitev v družbo. Deklice teh težav praviloma niso imele. Danes pa se je očitno vse obrnilo in otroci, ki varujejo svoje starše, so najnovejša moda poblaznele civilizacije. Kajti ne samo Adami tega sveta in ne samo diktatorji tega sveta; otroci, ki kot civilne žrtve ginejo v Gazi, prav tako na nek sprevrnjen način varujejo svoje starše. Govorimo seveda o tolikanj omenjanem »živem ščitu«, ko naj bi civilne žrtve, med katerimi je nesorazmerno veliko otrok, varovale aktivne borce, ki se skrivajo v predorih, izkopanih pod civilno infrastrukturo. Pri razmišljanju, ob katerem je razumnemu sicer ves čas po malem slabo, pridemo do nekaterih zavržnih, a kristalno jasnih ugotovitev. Otroci kot »naše največje bogastvo« se dobesedno razumljeni spremenijo v surovino. Niti ne v »živo silo«, kot je sovražnika njega dni imenovala rajnka ljudska armada, temveč dobesedno v programirane in predvsem lahko pogrešljive žrtve. Kajti med Adamom, ki z orožjem varuje svojega poblaznelega očeta, in med otroki, ki se skrivajo med ruševinami in čakajo, kdaj bo udarilo, ni na načelni ravni nobene razlike. Oboji so žrtve odraslih. Kakšen zagovornik pišmevuhovstva, s katerim je prežeta tudi naša deželica, vzklikne, da je žrtvovanje otrok sestavni del civilizacij in da so najnovejši pokoli otrok le eni izmed mnogih, kar jih pomni zgodovina … Kar seveda drži. Le da so bile nekdanje otroške žrtve namenjene bogovom, nedoločljivemu in nerazumljenemu bitju; danes pa so otroci žrtvovani ljudem z imeni in priimki, njihova žrtev pa del strateških ali pa celo taktičnih manevrov po zemljevidu človeške bestialnosti. Ampak nekaj v vsej tej zgodbi vseeno bega. Vsi ljudje, se pravi tudi najhujši zločinci, smo bili najprej otroci. Z zločinom nad njimi posledično storimo tudi zločin nad samim sabo. Vsaka otroška žrtev odščipne del našega jaza, ne glede kje in kdaj se dogodi. Adam, ki je žrtvovan, da varuje svojega očeta, ali otroške žrtve v Gazi ležijo na dušah nas vseh, ki smo med odraščanjem zavrgli svoje otroštvo. Ali z besedami Malega princa, ki je nastal kot otroška žrtev vojne … »Vsi odrasli so bili najprej otroci; toda le redki od njih se tega spominjajo!«
Dobrodošli v posebni seriji epizod podcasta Lovim ravnotežje, v katerih bom gostila zanimive sogovornice in sogovornike, s katerimi bomo govorili o izzivih na področju duševnega zdravja. V tretji in zadnji epizodi serije »Tudi junaki in junakinje včasih poiščejo pomoč,« ki jo v sklopu aktivnosti ob mesecu duševnega zdravja pripravljam z Mestno občino Ljubljana, gostim junakinjo in junaka. David Zupančič je specializant infektologije, pisatelj ter avtor knjige Življenje v sivi coni in prihajajoče knjige Znanost mirnega življenja. Marjeta Ferlan Istinič je vodja oddelka za upravljanje nacionalnega programa duševnega zdravja MIRA, nad katerim bdi Nacionalni inštitut za javno zdravje. V današnji epizodi govorimo o Nacionalnem programu duševnega zdravja MIRA, ki poteka od leta 2018. Kakšni so rezultati in kaj vse se načrtuje do leta 2028. Govorimo tudi o učenju tehnik mirnega življenja, čustvovanja in poti do boljšega počutja. V zapisu epizode lahko najdete vse povezave, prek katerih lahko spremljate moja sogovornika in njuno delo, povezavo do video pogovora, povezave do vsebin, ki smo jih v pogovoru omenile in povezavo do kontaktov organizacij, ki nudijo pomoč vsem, ki se znajdemo v duševni stiski. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/junaki3 Pogovor za zadnjo epizodo od treh v seriji podcast pogovorov »Tudi junaki in junakinje včasih poiščejo pomoč« smo posneli v novem Centru Rog in je na voljo tudi v video obliki: https://www.youtube.com/watch?v=_-QcT5yFExI Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari *** Posebna serija podcasta Lovim ravnotežje vključuje tri epizode z naslovom »Tudi junaki in junakinje včasih poiščejo pomoč«. Nastala je v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana.
Najbolj "nevaren" filozof na svetu je udaril v Frankfurtu. Govorimo o Slavoju Žižku, ki je ob odprtju Frankfurtskega knjižnega sejma, na katerem je Slovenija častna gostja, opozoril, da se sejem preveč enoznačno postavlja na stran Izraela in pozablja na civiliste v Gazi. Njegov govor je bil večkrat prekinjen, očitali so mu, da relativizira problematiko, del dvorane pa mu je ploskal, saj sta Žižek in pred njim predsednica Nataša Pirc Musar prva opozorila, da razmere na Bližnjem vzhodu niso enoznačne.V luči vojnega konflikta so na frankfurtskem sejmu pred dnevi odpovedali podelitev nagrade palestinski pisateljici in dali več glasu Izraelcem, kar je sprožilo množične odzive. V Berlinskem PEN-u so odločitev komentirali, da bi knjižni sejem moral biti prostor za debate in ne za njihovo zadušitev. Bojkot sejma so napovedali mnogi založniki z Bližnjega vzhoda. Potem ko se je zdelo, da bodo odzivi na stališče Frankfurtskega sejma do dogajanja v Gazi zasenčili častno gostovanje Slovenije, je Žižek, kot kaže, vrnil pozornost Sloveniji. O včerajšnjem odprtju in seveda častnemu gostovanju Slovenije v Frankfurtu, ki je največji slovenski kulturni dogodek v tujini doslej, se pogovarjamo s kuratorjem slovenskega programa Miho Kovačem in pesnico Miljano Cunta, ki je imela ob Žižku otvoritveni govor.