Podcasts about gremo

V tem mesecu se v Sloveniji spominjamo največjega genocida v zgodovini slovenskega naroda. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se bo na povabilo ministra za obrambo Boruta Sajovica, teden dni pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, udeležila spominske slovesnosti, kjer se bo poklonila žrtvam na kraju spomina Jama pod Macesnovo gorico.Vse bolj jasno je, da želi biti predsednica države Nataša Pirc Musar prvorazredna – a ne prvorazredna za vse, temveč samo za izbrane, tiste, ki so po njeni meri. Svojo vključevalnost si razlaga kot ekskluzivni klub ideološko všečnih, v katerega ne sodi vsak državljan, ampak le tisti, ki poklekne pred njenimi vrednotami.Gremo lepo po vrsti. Predsednica, ki ji letos mandat vstopa v drugo polovico, se šele zdaj očitno zaveda, da ji voda teče v grlo, če ne želi končati mandata kot Danilo Türk, ki je delil državljane na prvo in drugo razredne. Do danes se Nataša Pirc Musar še ni zmogla, kot prva med državljani, pokloniti žrtvam komunizma. Ima polna usta obsodb fašizma, nacizma, Srebrenice in zdaj Gaze, a največjega povojnega genocida na Slovenskem – množičnih pobojev pred in v letu 1945 – se izogiba kot maček vode.Mirno sedi z ideološkimi dediči krvnikov, jim podeljuje državna odlikovanja v imenu vseh državljanov – tudi tistih, katerih sorodniki so bili brez sodbe pobiti. Organizacijam, kot sta Nova slovenska zaveza in Združeni ob Lipi sprave, ki si leta prizadevajo za resnično, enakovredno in celostno spravo, pa obrne hrbet. Ne, ona gre raje po svoje. Po poti samovoljnosti in selektivnega spomina.S svojim ravnanjem postaja predsednica, ki je s par zamahi – kot slon v trgovini s porcelanom – uničila dolgoletna prizadevanja njenega predhodnika Boruta Pahorja za spravo. Skupaj z vlado je, tudi za ceno obiska pri pokojnem papežu Frančišku izsilila »začasni pokop« žrtev iz Macesnove gorice, ne da bi prisluhnila željam tistih, ki si prizadevajo za njihov dostojen pokop v slovenski prestolnici.Na naše vprašanje ali se bo udeležila slovenski v Kočevskem Rogu, ki jo 7. junija pripravlja Nova Slovenska zaveza so med drugim odgovorili, da je že ob začetku letošnjega leta potrdila udeležbo na 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki bo na isti dan ob 10. uri in kjer bo tudi slavnostna govornica. Zato je nemogoče, da bi se udeležila obeh. Ob tem pa ni pokazala niti kančka želje, da bi si prizadevala, da bi bila ena ali druga slovesnost malo prilagojena, da bi se lahko udeležila obeh slovesnosti. Zanimiv je tudi izgovor: kajti že več desetletij je slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena v ta čas.Njeno govorjenje o spravi je tako kot ogledalo, ki odseva samo njen obraz – ne pa obraze vseh Slovencev. Sramotno. Žalostno. In predvsem – globoko ponižujoče do vseh, ki so zaradi komunizma izgubili življenje, dostojanstvo ali resnico, prav tako pa ponižujoče tudi do vseh, ki si iskreno prizadevajo za spravo med Slovenci. Predsednica, ki ima polna usta pravičnosti, a ne zmore niti enega iskrenega stavka obsodbe komunističnih zločinov, ne združuje – temveč razdvaja. In to ne z močjo resnice, ampak s silo selektivnega spomina.Da je mera polna pa vidimo tudi pri njenem nedržavotvornem delu, ko že nekaj časa blokira delovanje demokratičnih institucij. Do danes še ni našla primernega in za dvotretjinsko večino sprejemljivega kandidata ali kandidatke za varuha človekovih pravic. Če so v njen ožji izbor izmed 14-ih prijavljenih kandidatov prišli zgolj trije, o ostalih sploh ni pojasnila, zakaj jih ne predlaga – med temi so tudi ugleda imena kot sta denimo nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, pa sedaj želi na to mesto kandidatko, ki se sploh ni prijavila za to mesto. Nekako se vse bolj izrisuje, da si pač želi na tem mestu nekoga, ki bo delal zgolj njej po všeči.Neuspešna je tudi pri kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije. Naša država je tako v Evropski centralni banki brez glasovalnih pravic in to v času, ko se evropska unija sooča s poslabšano finančno sliko, naše države pa pri ukrepih ni zraven. Žalostno.Kaj kmalu pa bo jasno, koga bo izbrala na kmalu izpraznjena mesta ustavnih sodnikov. Dve imeni bo morala ponuditi. Bo tokrat bolj taktna ali pa bo tudi tukaj ustavnemu sodišču pomagala s še bolj ideološko skrajno levimi kandidati in tako pomagala pri razgradnji pravne države? Mislim, da sem naštel kar nekaj zadev, ki jasno kažejo, da predsednica ni kos nalogi, ki bi jo morala opravljati. Ne povezuje, si za povezovanje ne prizadeva, še več, namesto dialoga vnaša razdor, namesto sprave dodatne delitve. Bi bil čas, da bi odstopila ali pa morebiti sklicala predsedničin forum na temo svojega vladanja? Na to si odgovorite sami!

Pomlad prinaša otoplitev tudi na kapitalskem trgu. Danes se začenja vpisovanje drugih ljudskih obveznic, konec leta bomo dočakali davčno prijaznejše individualne naložbene račune, število delničarjev na Ljubljanski borzi se bo v začetku prihodnjega leta z vstopom Vzajemne na kapitalski trg pomembno okrepilo. Za prepričljivejše povečanje likvidnosti in obsega trgovanja pa bi potrebovali vsaj še nekaj svežih podjetij, uvrščenih na Ljubljansko borzo. Gremo v to smer? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Nikolina Prah, državna sekretarka na ministrstvu za finance; Marko Bombač, predsednik uprave Ljubljanske borze; Blaž Bračič, član uprave NLB skladi; Igor Štemberger, predsednik uprave Ilirika.

Evropska komisija je po poglobljenem usklajevanju z avtomobilsko industrijo včeraj predstavila akcijski načrt za podporo temu sektorju, ki je pod udarom kitajske konkurence in ameriškega protekcionizma. Obljubila je ukrepe za spodbujanje proizvodnje baterij, razvoja sistemov avtonomne vožnje in razogljičenja voznih parkov podjetij, napovedala pa je tudi podaljšanje roka za izpolnitev vmesnih ciljev za znižanje izpustov pri vozilih. V Sloveniji so odzivi na bruseljske predloge pozitivni, čeprav jih ocenjujejo kot prepozne in finančno prešibke. O načrtu EU in usodi avtomobilskega sektorja smo se pogovarjali s koordinatorjem misije Gremo – zelena mobilnost Iztokom Seljakom in direktorjem podjetja Opel Slovenija Borutom Gazvodo.

Kdo je zmagovalec in kdo poraženec, ko pogledamo gospodarstvo v letu 2024? Na eni strani nadpovprečna rast domačega gospodarstva znotraj evrskega območja, rekordna zaposlenost in obrzdana inflacija, na drugi drastično izgubljanje konkurenčnosti, napovedi selitve proizvodnje in ob koncu leta padanje naročil. A vodilni gospodarstveniki in ekonomisti se povečini strinjajo: poraženka leta je Evropa. Svet se dramatično spreminja, oblikujejo se novi bloki in Evropa izgublja pozicije v vseh ključnih gospodarskih sektorjih. Slovenija je ostala del tega problema, brez odločne krepitve produktivnosti v panogah prihodnosti, s prepočasnimi reformami pri davkih in pokojninah ter napakah pri zelenem prehodu. O vsem tem v Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Mojmir Mrak, Jean Monnet Chair profesor za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik EU na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Iztok Seljak iz družbe Hidria in koordinator projekta Gremo, zelena mobilnost, dr. Jure Knez, ustanovitelj in lastnik podjetja Dewesoft.

Zadnjo oddajo letošnjega Radia Ga Ga – Nova generacija bosta prevzeli dve voditeljski legendi, Štefančič in Slak, ki ju bomo tokrat prvič slišali skupaj. V studiu bosta gostila "prave" slovenske dobre može, od Boscarola do Pečečnika, Hana, Jožeta Potrebuješa in Kanglerja, ki bo zbrane tudi nagovoril. Spremljali bomo športni prenos božične zakuske s komentatorskimi legendami Ivom Milovanovičem, Andrejem Staretom, Jelkom Grosom in Miranom Ališičem. Ob teh pa bodo tu še Angelca Likovič in Martelanc, ki bosta razpravljala o božičnih tradicijah, Robert Golob s pravili za slikanje z Božičkom, mala šola pirotehnike s Strojani in seveda odštevanje do novega leta z Zoranom Jankovićem. Vse to in vsaj še dvoje v petek dopoldne na Prvem.

Kdo je zmagovalec in kdo poraženec, ko pogledamo gospodarstvo v letu 2024? Na eni strani nadpovprečna rast domačega gospodarstva v primerjavi z evrskim območjem, rekordna zaposlenost in obrzdana inflacija, na drugi strani drastično izgubljanje konkurenčnosti, napovedi selitve proizvodnje in ob koncu leta padanje naročil. Vodilni gospodarstveniki in ekonomisti se povečini strinjajo: poraženka leta je Evropa. Svet se dramatično spreminja, oblikujejo se novi bloki in Evropa izgublja pozicije v vseh ključnih gospodarskih sektorjih. Slovenija je ostala del tega problema, brez odločne krepitve produktivnosti v panogah prihodnosti, s prepočasnimi reformami pri davkih in pokojninah ter napakah pri zelenem prehodu. Gostje: dr. Mojmir Mrak, Jean Monnet Chair profesor za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik EU na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Iztok Seljak iz družbe Hidria in koordinator projekta Gremo, zelena mobilnost, dr. Jure Knez, ustanovitelj in lastnik podjetja Dewesoft.

Send us a textPOLJUBNE DONACIJE: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=84N6AK9XMXA64Dobɘrdan majice:https://doberdanbrand.siEPIZODA 161Danes z nami spet v dvoje Jure in Rimanic. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni zanimivim zgodbam!TIMESTAMPI:00:00:00 Intro00:00:56 Češnja na vrhu torte00:02:41 Žabe00:05:10 Punce na kolesih00:07:38 Gremo poklicat Jureta na Tajsko00:08:00 Kako je Jure?00:08:54 Prenočitve00:11:31 Pobiranje kokosa00:12:18 Plaže00:14:55 Bi lahko ostal dlje?00:17:30 Poskušanje sadja00:27:50 Praznično vzdušje00:29:17 Ali je jure spoznal koga zanimivega?00:30:57 Plan za zadnji teden00:33:04 Kako je iti z novo punco na dopust?00:34:42 Vprašanja00:39:00 OutroPOSLUŠAJTE PODCAST TUDI NASpotify: https://open.spotify.com/show/2gjgPtR... Apple: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google Podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...SPREMLJAJTE NASInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podc...TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcast VODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne ... Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jopredvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 2 mlada ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na podcastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

⏰ Driiiiiiiiing! Gremo dalje, gremo dalje, jubilejno dalje! Čeprav nas Kviz v Gambrinusu v sklopu 400. oddaje še čaka (sreda, 4.12., ob 19.00, ja 19:00!), je bil že 17. krog, predzadnji po vrsti v jesenskem delu. In, ja, imamo jesenske prvake!

Matrica: ponovno naložena: Anže in Pižama se divita nad akcijskimi prizori in svečano zaprisežeta, da v življenju več ne poskusita nobene tortice. Če so ti glave všeč, jih lahko podpreš in dobiš dodatno mini epizodo. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj Glave – Glave #193 Zapiski: Linki: The Matrix Reloaded Masters of the […]

Spoštovani, marsikomu se naježijo lasje, ko kdo omeni Boga. V njem vidijo džentelmena s črnim klobukom, ki terorizira nedolžne ljudi z belimi klobuki. Nestrpno čakajo, kateri kavboj si bo upal vanj uperiti pištolo. Sprašujejo, kako lahko brezmejna Dobrota dopušča zlo? Vse rešitve, ki naj bi to protislovje prevladale, so varljive, pa še nešteto nians imajo. Krvnik Hitler se ni ubil zaradi tankovestnosti, da je zločinec, ampak zaradi poraza. Drugače je bilo z zločincem Stalinom; umrl je v postelji, a je na smrtni postelji zahteval, naj njegovo ljubico ubijejo, ker ni mogel prenesti, da bi bila z nekom drugim. V svetu zla je dobro nositi barvna očala, saj se, čeprav smo bili že na Luni, vedemo, kot da smo še vedno »za luno«. Ker izgubljamo optimizem, nam ostaneta le še pesimizem in cinizem. Pozabili smo na preteklost, ne verjamemo v prihodnost, sedanjosti pa ne znamo živeti. Nič, kar je staro več kot nekaj dni, nam ni všeč. Družba več ne obstaja, ker v njej ni več rešitve. Resnico o bolečini, ki edina rešuje, zavračamo kot blasfemično; bogokletno in sramotno za Boga. Poljski Jud Isaac Bashevis Singer (1902–1991) in nobelovec za literaturo je v Čarodeju iz Lubina napisal: »Čarodej je prispel v ulico, ki se imenuje Bolečina. Tako bi se morale imenovati vse ulice. Kajti v svetu ni drugega razen trpljenja.« Govoriti o trpljenju je tvegano in nevarno. Noben smrtnik mu ne more ubežati. Kjer je življenje, je tudi bolečina. Kjer ni bolečine, ni življenja. Velja, kar pravi modrost: »Ne bojim se umreti, bojim se živeti.« Hrvaški pisatelj Miroslav Krleža (1893–1981) je zapisal: »Življenje je neozdravljiva bolezen.« Sprašujem se, zakaj živimo tako, da se trpljenju izogibamo? Filozof Bertrand Russell (1872–1970) je zapisal: »Kjer ni trpljenja, ni kulture srca!« Umetniki, znanstveniki in geniji sveta so v glavnem ljudje trpljenja; Beethoven je bil gluh, Homer in Milton sta bila slepa, Viktorju Franklu je taboriščni pekel izostril duha, bibličnemu Jobu pa je v agoniji zaradi Boga zrasla vera v Boga. Ko je John Milton, pisec knjige Izgubljeni raj, oslepel, je prepeval: »V noči, ki me obkroža, bleščí luč božanske prisotnosti z močnejšim sijem, kot bi sicer. Zdaj me Bog gleda z več ljubezni in nežnosti, ker ne morem videti ničesar drugega, razen njega. Zato bodi blagoslovljen moj Bog, ki daješ tudi trpljenje.« Vsi gremo skozi kovačnico zla. Indijska pesnica Rupi Kaur (1992) je v zbirki Med in mleko zapisala: »Hudo je, da smo tako zelo zmožni ljubiti, a smo kljub temu raje strupeni … Potrebujem nekoga, ki pozna trpljenje tako dobro kot jaz … Takšnega ljubim, ki me bo poslušal, tudi kadar ne govorim.« In potem sklene: »Ne išči zdravila pri nogah tistih, ki so te zlomili.«

Pleme je sedelo okoli tabornega ognja. Starešina Črtomir je mrko gledal, ko je skupina mladcev na čelu z Bosomirjem prišla pred visoki zbor. Takole so govorili mladci: "Slišali smo, da se v Emoni, nekaj tisoč kilometrov od tod, da poceni graditi. Predlagamo, da se pleme preseli tja in zagrabi to poslovno priložnost." Starešina je zajavkal: "Pri Svarunu, kaj pa nam manjka tule pod Karpati. Pridelujemo žito, po malem gojimo drobnico in izdelujemo lahke letalne naprave. Čisto v redu nam je tukaj, rajtam." Pa se Bosomir ni dal odgnati. "Ker smo demokracija, dam naš predlog na glasovanje … Kdo je za to, da preplavamo tisto rusko reko?" Večina je dvignila roko. Tako se je pleme odpravilo na pot. Med plavanjem čez reko jih je četrtina utonila, četrtino pa so obmejni organi poslali nazaj v izvorno državo. Končno so prispeli pred obzidja Emone. Na vzhodu mesta je bila krasna parcela, kjer so Rimljani njega dni skladiščili žito. Požgali so jo in tako dobili največje gradbeno zemljišče v tem delu Emone. Organizirali so veliko predstavitev za zainteresirano javnost. Tako je govoril Bosomir: "Pozabite na kolišča, pozabite na vile Rustice, pozabite na ceste in socialistične bloke. Pozabite na Savsko naselje, Fužine in Štepanjca. Tu bo zraslo tisoč koč in kolib iz trstičevja in blata, prekritih s slamo, z ilovico po tleh." Ko je videl, da poslušalstvo ni bilo navdušeno, je vrgel še zadnji argument, ki so ga slovanski investitorji tako radi uporabljali: "In kvadratni meter bo stal le 3000 evrov." Tedaj je občinstvo končno navdušeno zaploskalo, investitorji so zaklali vola in veselje je trajalo dolgo v noč. Gremo se nekaj osnovne matematike. Če bo v BTC-ju zrastlo 1000 novih stanovanj in če grobo posplošimo, da bodo v enem stanovanju živeli povprečno trije ljudje – se pravi v večini stanovanj po štirje, v nekaterih pa dva,  se bo na vzhod Ljubljane preselilo okoli 3000 ljudi. Tri tisoč ljudi v dvomilijonskem narodu ni malo. A gremo še korak dlje. Seveda ne bo dva milijona Slovencev kandidiralo za Boscarolova stanovanja. Mož, ki se ga je že prijelo ime "dobri človek iz Vipavske doline", bo kljub izjemno ugodni ponudbi s svojimi stanovanji nagovoril samo menedžerje, zdravnike, odvetnike in tiste, ki raje gledajo proti Trojanam. Teh pa je po grobi oceni v naši deželi okoli dvajset odstotkov. Ko ribariš med dvajsetimi odstotki najpremožnejših, pa je že težko najti 3000 kandidatov. Ker kakorkoli mediji slikajo Slovenijo kot zavožen projekt, je vsak Slovenec že nekje doma. Hočemo povedati, da pri nas ravno ne vidiš brezdomcev v tisočih, ali pa šotorskih naselij pod mostom, kot je to primer v nekaterih drugih uspešnih demokratičnih državah. Se pravi, da moraš med Slovenci, ki so že nekje doma, najti tri tisoč prostih radikalov, ki bi dom zapustili, da bi se preselili na vzhod ljubljene. Sploh ne dvomimo, da bo podjetnemu Ivu uspelo, a to bo istočasno pomenilo, da bo nekje drugje 3000 Slovencev zmanjkalo. Ker dvomimo, da se bo tri tisoč Ljubljančanov iz enega konca Ljubljane preselilo na drugega; predvidevamo, da bo tri tisoč ljudi zapustilo svoja ognjišča v provinci in se s plavanjem čez reke podalo v prestolnico. Tečnoba bi na tem mestu zapisala, da je to v globokem nasprotju z načelom decentralizacije, enakovrednega regionalnega razvoja in Slovenije ene same hitrosti, a kaj bi takšni neopredeljivi in teoretični cilji v primerjavi s 65 kvadrati, lastnim parkiriščem, bližino kinodvorane in sosedstvom največjega mesta nakupov v državi. A demografski in razvojni pomislek, ki tako ali tako nikomur ne pade na pamet, je mogoče povsem neupravičen. V mestu, kjer je največja naložbena priložnost ostarela teta brez otrok z lastnim stanovanjem, se je zaredila moda, po kateri ljudje stanovanja kupujejo, čeprav jih ne potrebujejo. Kot bi nepremičninski baloni, v katere civilizacija piha že zadnjih tisoč let, slovansko pleme ničesar ne naučili, Slovenci meniji, da je najboljša naložba denarja, ki ostaja od neopravljenih nadur, v nepremičnino. Elektro Ljubljana je zadnjič dal sramežljivo oceno o praznih stanovanjih v prestolnici – in drugače, kot da je ocena sramota za mesto, državo in njene prebivalce, je ni mogoče opredeliti. Da bi se kaj spremenilo, ni za pričakovati in Bosomirjevi potomci bodo še naprej veselo in žalostno simbolno rušili silose z žitom; ker je kruha povsod dovolj in preveč, stanovanj pa zmeraj manjka. Na pot zrele, razvojno naravnane in odgovorne družbe bomo stopili v tistem trenutku, ko bomo investicijo v tisoč ugodnih stanovanj na vzhodu Ljubljane razumeli kot škodljivo. 

Piše Jože Štucin, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Eden zadnjih, če ne res poslednji družbenokritični pesnik brez dlake na jeziku, a z dlako v juhi zbirke Dvomovinska lirika, je brez dvoma Andrej Rozman Roza, »rdečak«, znajo ugotoviti »rumenčki«, »pisanček«, bodo dahnili ateistični verniki levice, za nas, ljubitelje frajgajsta in vesoljnega duha, ki odpira obzorja prapoka, ognja, ki je zanetil vse, kar obstaja, pa je Andrej Rozman Roza predvsem kremenit ulični gledališčnik, v zasedi tudi poet, ki pije kri vsakršni oblasti ... Knjiga je izšla pri Gogi, kako lucidno, v založbi, kjer so dogodki doma, kjer ima poezija domicil. Tehnično gledano: zbirka je dogodek v mestu Gogi, ki pa ga za potrebe razumevanja lahko preimenujemo v mesto Slovenija. Pesnik se je tu iz neznanega razloga udomačil, njegovo poreklo sega »od bodeče žice pa do Planice, / s piranske Punte v Lendavske gorice« in postal je vaščan te drobne skupnosti, mil in prijazen gromovnik, ki vizitira okolje, ga secira in ponuja v ogled, pa obenem resignirano ugotavlja: »Ko sem hodil skozi mesto / na en siv in mrzel dan, / tisoče ljudi sem srečal, / a je vsak od njih bil sam.« Seveda je pesnik levičar, kakopak, pesnik je napreden pes, ki laja tudi na gospodarja. Mogoče piše z desno roko, tega ne vemo, je pa liberalno bitje, ki se zaveda moči besede, kritik tistih, ki besedo ukradejo in jo postavijo v usta oblasti; pesnik, čista duša, ki zre v svet kot nekakšen ježek, ves napičen in naboden od iskrivih misli, ki »vsakršni vladavini prava« zre v oči in brezkompromisno recitira: »ker greste se demokrate, / nas še za vas je sram, / da tko žaljivo teptate vse, ki so proti vam, / zato je čas, da greste stran.« Citat je nedvomno politično motiviran, nekaj, kar je v srčiki vsake revolucije, a je obenem tudi maska rdeče smrti, glasnik zatona sveta, ki je z rdečo barvo krasil prihodnost in je smrti nadel rdeč obraz. Seveda tu od vsega zastavljenega ne bo nič, ker je glasnik zgolj pesnik, bitje s krili, ki lebdi v sanjah. Ja, pesniku se taka politična aktivacija gotovo ne bo splačala, izplačala se mu tudi ne bo nikoli, »saj v tržno svobodo smo šli / in žejni čez vodo prišli / ker nas je prnesu naš novi idol / hkrati čez in okol«. Upanje se mu kaže edino v verzih in rimah, v dovtipih in umnih klicajih, rad pa je tudi politično bridek, vsakič sproti človeško uravnotežen, a v dani situaciji, ko oblast znova in znova prevzemajo lažnivci in prekucanti, se naivno oprime upanja: »Vsak človek je dragulj / že zdej, / če priložnost dobi, / da zažari (...) ker moč je u nas že zdej.« Ne, ne, šarca, mitraljezíkovo puško, je u(s)meril v zrak in krogle ne bodo pokosile političnih veljakov, ne, svet bo politično cvetel naprej do bridkega konca, ko se bo na nebu pojavil napis: Opusti vsako upanje, ki vstopaš, tvoja domovina je dvomovina in moto sveta je eno samo upanje na konec: »Dvomim, / da je bila / na začetku / beseda. / Prepričan / pa sem, / da je bila / na začetku / konca.« Mimo ljudi hodi pesnik, mimo človeka, še več, odmaknjen je od pesnika-človeka, ki bo v tej navezi zgolj kolateralna škoda kulturne politike, je pa vštric, o, ja, prekleto vštric z vsem. ON je z nami, bi pozivali samotarji. Tam tavajo politikanti, tam se gnetejo povzpetniki, zrak je očiščen resnic, povsod ena sama spletka in laž, a na ulici, tej žlahtni materi vsakdanjosti, se drenjajo navadni ljudje, tako rekoč mimoidoči osebki, po zraku frčijo ptiči, na odru življenja se barve mavrice zmešajo v rozasto, tako, ki zajema vse odtenke ... A omenjena pozicija je samo en del zbirke Andreja Rozmana Roze Dvomovinska lirika. Pesniku se zdi pomembnejša skrb za slovenski jezik. Poigrava se s purističnimi brusi, ki znajo jezik zamoriti do neuporabnosti. No, če tu kot bralci vklopimo sociolingvistični čut, se spet pokaže v ozadju – politika. Vseeno kakšna, jezikovna, nacionalna, komunalna, medčloveška, domovinska ... vedno udari ven politika, ki je (smo šli preverit, glede na bogatijo interpretacij, ki se vsujejo iz Frana) poplava pomenov (...) del življenja. Človek, bralec poezije, se s temi formulacijami težko sooči. Naj obvelja prva, kjer slovar pravi, da je to »urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov«. Ampak dajmo na stran ta državotvorni aspekt. Tu ni ne konca ne kraja debat, tema se ne more kosati s poezijo, če odmislimo, da je svet pogosto samozadosten tudi brez parlamenta, besedne hiše, kjer se veliko govori in malo pove. Roza o tem ve vse, njegovih stališč pa ni mogoče kar tako staliti v vodeno lužico. Gremo torej od začetka. Roza je aktivist non plus ultra ... Zavzeto se postavi na vogal in kliče resnico, kliče poštenje in pravico. Tam recitira vsem v brk, vsak, ki se mu približa, bo deležen njegove kose, ki kosi samo z besedami, ubija muhe s pikami in vejicami, klati neumnosti z narodovega drevesa in sakramensko resno upa, da bo slišan. Seveda ne bo; zgolj v omejenih dozah pri enakomislečih, to je za prmejduš res, se mu pa zna zgoditi, da se bo opletalo z besedami na njegov račun. Somišljeniki bodo rekli, da je preveč radoživ in metaforičen, nasprotnikom se bo zdel klovnovski in politično neškodljiv, bratje in sestre po besedi pa mu bodo zamerili predvsem popise dnevnopolitične krajine, ki že po naravi nima neke vrednosti. Le-ta, kot vemo, je krajše sape kot muha enodnevnica, ki ji vsak mrzel piš lahko skrajša življenje na hip in trenutek. Ampak vsi se bodo strinjali, Roza je en sam, unikaten poet in gledališčnik, ki svetu nastavlja zrcalo, četudi se v njem pogosto ogleduje le sam.

Drugo sezono oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija začenjamo na terenu, nekje na Dolenjskem v naselju brez tekoče vode in iz studia brez gradbenega dovoljenja. Miloš in Emeralda bosta v posebni izdaji "Romski radio Ga Ga" brez cenzure spregovorila o romski problematiki in reševanju težav. Seveda ne bodo manjkali vsi redni sodelavci oddaje, Franc Kangler bo iz gumenjaka na avtocesti poročal o stanju v prometu, Uroš Slak bo v studiu gostil premierja Goloba, ki bo s seboj prinesel tudi pismo Uršule von der Leyen in Matjaža Hana. Helena Blagne bo predstavila svojo kandidaturo za komisarko, prisluhnili pa bomo tudi ustanovnemu srečanju društva "Dej ne TEŠ" in spoznali prvega digitalnega ministra za obrambo, ki ga bo predstavila Emilija Stojmenova Duh. Vse to in vsaj še ena stvar v petek dopoldne na Prvem.

Zajčkov strah je odveč. Pripoveduje: Lara Jankovič. Napisala: Darinka Kobal. Posneto v studiih Radia Slovenija 1997.

“Še zadnjič v starem studiu ;)” je bilo košarke približno toliko, kot na poslovilni tekmi Gileta, Gogija, Cikija, Dragona. Kako smo preživeli poletje? Tilc je hengu z Noahom Lylesom, Matko je rinu v hrib, Štule pa sanja o preživljanju dopusta v gozdu. Ne manjka tudi omemb znamenitih osebnosti iz zgodovine in vsesplošnega kaosa. Ne pozabite, […]

Gremo s čolnom - prevrnjeno vrtno mizo - na piknik! Pripoveduje: Vojko Zidar. Napisal: Bogdan Novak. Posneto v studiih Radia Slovenija 1994.

Na predzadnjem koncertu Piranskih glasbenih večerov je nastopila priznana violinistka Lana Trotovšek z Ansamblom Dissonance, to je bil večer baročne glasbe, ki se je zaključil s skladbo mojstra Giuseppeja Tartinija. Gremo še v Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavo Ujeti prostori, posvečeno 70-letnici umetnika Karla Plemenitaša, poznanega še posebej po ustvarjanju v keramiki in grafiki, deloval pa je tudi kot pedagog.

Mnogo lastnikov psov se v poletnem času sooča s težavo, ko v primeru krajših ali daljših dopustov ne najdejo primernega varstva za svojega psa. Sta pasji hotel ali vrtec dobri rešitvi? O tem je poizvedovala Lucija Vidergar. Bere Darja Pograjc.

Prostor je širok pojem, ki določa naše bivanje, a pogosto pozabljamo, da ima pravico obstajati tudi brez nas. Prav s tem razmislekom so med drugim pospremili 22. mednarodni festival sodobne vizualne umetnosti Art Stays na Ptuju. Z eno od razstav, Ekosofizmi v Dominikanskem samostanu, na primer želijo preseči militantno ekološki vidik odnosa med človekom in naravo. Prav na resnost sprememb, ki jih s svojim tveganim početjem povzroča človek, pa se osredotoča tudi razstava Sprememba v omrežju v Galeriji sodobne umetnosti v Celju. Gremo še na 9. sarajevski literarni festival Bookstan, kjer letos donijo Zarjavele trobente. Poteka pod naslovom pesmi, ki je pred štiridesetimi leti nastala prav v Sarajevu.

Mūsu muti apdzīvo ļoti daudzveidīga mikroorganismu kopiena. Tā var palīdzēt un var arī traucēt uzturēt cilvēka gremošanas sistēmu veselu. Kā tas notiek? Kāds ir labvēlīgs mutes mikrobioms? Kā tas veidojas un kādas veselības problēmas rodas gadījumos, ja bojāti zobi un smaganas un mutes mikrobiomā nav līdzsvara? Skaidro Rīgas Stradiņa universitātes Zobārstniecības fakultātes vadošā pētniece Alisa Kazarina, zobārste-periodontoloģe Anete Vaškevica un Rīgas Stradiņa universitātes periodontoloģijas rezidente un zobārste Dārta Emuliņa. Jautājumus par mutes mikrobiomu neapsprieda pirms vairākiem simtiem gadu, kad zobu problēmas risināja vai nu kalējs ar stangām, vai bārdzinis ar nazi. Bet ko simts un tūkstoš gadus veci zobi var pavēstīt arheologiem, stāsta Latvijas Universitātes Latvijas vēstures institūta vadošā pētniece Gunita Zariņa. Līdzās skeleta kauliem un apbedījumos atrastiem priekšmetiem, zobi arheologiem sniedz informāciju par cilvēka dzīves kvalitāti un uztura paradumiem.

Iskrena in surova solo epizoda o spoznanjih, občutkih, poti, ovirah in izzivih, ki so me spremljali zadnje mesece. Rdeča nit epizode je samozaupanje, beseda, ki sem si jo izbrala za mojo besedo leta 2024. O tem, kako samozaupanje zgradiš in kako ga lahko izgubiš. Predvsem pa, kakšna spoznanja so me vodila do postavljanja trdnejših temeljev samozaupanja. Gremo v epizodo, postopoma, korak za korakom. Hvala, ker ste tukaj.❤️ Zapis epizode, ki vključuje omenjene vire v epizodi, je na voljo na: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda213

Kakšna je razlika med troslojnim in trislojnim papirjem ali med petimi in petero jabolki? Gremo skozi dvojna vrata ali dvoje vrat? Današnja oddaja nas uči pravilne rabe števnikov. Gostja dr. Helena Dobrovoljc razlaga, kako jih pravilno sklanjamo, kako se najpogosteje izgovarjajo in kakšna je raba množine oziroma dvojine pri števnikih.

Šterkijada je avtobiografski portret družine Igorja Šterka, v ospredju katerega je odnos med sinom in zaradi jadralnih podvigov pogosto odsotnim očetom. V slovenski art kino mreži se je zavrtel tudi film Zlo ne obstaja Ryusukeja Hamaguchija – dobitnik velike nagrade žirije v Benetkah. Med 12. in 30. januarjem se v Slovenski kinoteki s filmskim ciklom posvečajo spominu na slovenskega igralca Petra Musevskega. Prav tako v Kinoteki 11. januar posvečajo delu Alexandre Halkin – v oddaji Gremo v kino boste lahko slišali pogovor s filmsko kuratorko in ustvarjalko iz Chicaga, ki že od konca 90. let avtohtone skupnosti v Mehiki in na Kubi z vzpostavitvijo medijskih centrov spodbuja k produkciji lastnih videoposnetkov in s tem k prezentaciji samih sebe skozi medij filma.

Kakšni so Popolni dnevi Wima Wendersa, film, v katerem nastopi Koji Yakusho, ki je prejel nagrado za najboljšega igralca v Cannesu? In kateri so pričakovani filmi novega leta? V oddaji Gremo v kino pa več tudi o filmu za otroke Dnevnik Pauline P.

Tako zimski kot praznični dnevi mnoge ljudi zvabijo v savno, kjer se naše telo dobro pregreje, razstrupi in okrepi. A pred obiskom je dobro vedeti, za koga je savnanje primerno, komu odsvetovano, kako se ga pravilno lotiti in katero vrsto savne izbrati. Ivica Flis Smaka, dr. med., spec. fizikalne medicine in rehabilitacije ter mednarodna wellness svetovalka, bo v sredinem Svetovalnem servisu odgovarjala tudi na vaša vprašanja, povezana z obiskom savne. Pišite nam na prvi@rtvslo.si, pokličite med oddajo ali zapišite svoje vprašanje na spletni strani.

V kinih po vsej Sloveniji je svojo pot uspešno začel celovečerni prvenec režiserja Tosje Flakerja Berceta, nekonvencionalna romantična komedija z naslovom Kaj pa Ester?, ki se odvija v srednješolskem okolju. Pred mikrofon smo povabili režiserja in glavno igralko Katjo Predan. Sledi recenzija filma in v nadaljevanju oddaje še kritiška refleksija Prehodov neodvisnega ameriškega režiserja Ire Sachsa in Ptičarja slikarja in režiserja Roberta Černelča. V oddaji Gremo v kino redno poročamo o tematiki digitalne obnove filmov. Filmski trakovi namreč nepovratno propadajo, zato je digitizacija in restavracija naše filmske dediščine vselej bitka s časom.

3d6 Down the Line returns to the fairy-haunted paths of Dolmenwood for a brief jaunt! We have gained exclusive access to the starter adventure The Redcap's Cauldron, which will be included in the upcoming Dolmenwood tabletop role-playing game, to be published in 2024! Join Friar Jymes, Sir Crump, Gremo, and Glance-Askew-Guillem as they embark upon a surreal quest to retrieve a map of the moon from a dream-like extradimensional space! Find out more about the Dolmenwood TTRPG on Necrotic Gnome's site! Explore more 3d6 Down the Line at our official ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠website⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠! Find our House Rules (culled from numerous luminary OSR sources), character sheets, artwork, both video and audio only versions of every episode, and lots more! If you'd like to not only listen to us, but also watch our ugly mugs, check out the episode on ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠YouTube⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠. Support our ⁠⁠Patreon⁠⁠, and enjoy awesome benefits! Join our friendly and lively ⁠⁠⁠Discord⁠⁠⁠ server! Purchase Feats of Exploration, an alternate XP system for old-school games! Drivethru RPG | Itch Grab some 3d6 DTL ⁠merchandise⁠! Isometric maps by Jason Lutes. Maps used in the podcast banner by Dyson Logos. Intro music by Muzaproduction. --- Send in a voice message: https://podcasters.spotify.com/pod/show/3d6dtl/message Support this podcast: https://podcasters.spotify.com/pod/show/3d6dtl/support

Pogovor o ljubezni do hrane in potovanj. Darja Končarevič je lastnica priljubljenih ljubljanskih postojank Bazilika in Bife. V delčku pogovora te bo odpeljala po svetu na iskanje nepozabnih gurmanskih presežkov. Celoten pogovor z Darjo lahko poslušaš tukaj: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda171 ... Trenutki so rubrika kratkih delov že objavljenih epizod.

Le še dober teden nas loči od prvega rojstnega dne aplikacije ChatGPT in v tem sorazmerno kratkem času so tehnologije t. i. generativne umetne inteligence pretresle svet in odprle ali poglobile številna daljnosežna vprašanja, kot so denimo: v kolikšni meri bodo zmogljivosti nove tehnologije nadomestile človeške delavce in posledično še pospešile naraščanje neenakosti? Bodo utrdile in povečale predsodke in diskriminacijo, ki je v družbah že prisotna in je bila posledično tudi vpisana v podatke, na katerih so se modeli učili? Kaj pomeni tovrstna tehnologija v rokah peščice zasebnih korporacij? Pojavlja pa se tudi vprašanje, ali bo umetna inteligenca dosegla točko, ko bo v vseh vidikih pametnejša od ljudi? Paleta zelo različnih in kompleksnih vprašanj, ki se tu porajajo, lahko že sama po sebi predstavlja neprehoden gozd, v katerem se zlahka izgubimo, izgubi pa se kaj lahko tudi pozitivni potencial nove tehnologije. Nekaterim ključnim dilemam, ki jih preskok v zmogljivostih ključne tehnologije 21. stoletja postavlja pred nas, smo se posvetili v Intelekti. Gosta sta prof. dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani in dr. Maja Bogataj Jančič, direktorica Inštituta za odprte podatke in intelektualno lastnino ODIPI, vodja projekta Šola Generativna AI in pravo, ki v sodelovanju Instituta Odipi, Fakultete za računalništvo in informatiko in Pravne fakultete Univerze v Ljubljani trenutno poteka na slednji. Foto: vizija prihodnosti, kot si jo zamišlja generativni model Dall-E

Govori se, da so se včeraj nogometaši pred zgodovinskim uspehom v tekmi proti Kazahstanu vzorno štemplali. Naprava je nameščena nekje v katakombah stadiona v Stožicah, tam v tistih prostorih, kjer borno rastlinje poganja iz betonskih tal; tako je Jankovičev spomenik končno dobil namembnost, saj se bodo morali v prihodnje štemplati tudi navijači – ker je navijanje, po črkopisu slovenskega uradništva prav tako delo. Po tekmi, ki po neki neumni logiki globalno najbolj razširjenega športa traja samo devetdeset minut s petnajst minut malice, je nogometaše obiskala inšpektorica. In to tista, ki je odvzela krške krave. Slišala je, da so nogometaši blatni in da delajo ter dajejo mleko v nevzdržnih življenjskih okoliščinah. Sploh pa, da ne delajo osem ur. In res! Bežigrad je bil včeraj blatna mlaka, hrup neznosen, skupina predstavnikov civilne družbe iz Poljske pa je pravico vzela v svoje roke. Tako so nogometaše po tekmi odpeljali na inšpektorat in šele po posredovanju predsednice republike so jih izpustili; ampak so z dopinškim testom vseeno preverili, koliko je pri katerem mastitisa. Slovenci smo se na nogometnem igrišču spopadli s Kazahstanci in zmagali. Izven njega pa smo se spopadli z birokrati in izgubili – oziroma izgubljamo. Poglejmo najprej teoretične osnove. Ko je včeraj ob veličastni zmagi nekdo navrgel, da je uspeh naših nogometašev ena redkih pozitivnih zgodb in da očitno v naši državi ni vse slabo in da se katastrofalno stanje vzdržuje namerno, ker nekomu to ustreza, je pravilno povzel skoraj vse; razen osnovne težave, ki je nacionalna shizofrenija. Zadeva je namreč precej preprosta; ena najbolj pogostih manter slovenske stagnacije ali nazadovanja je neurejenost države, neupoštevanje pravil in to, da se požvižgamo na zakone. Ter obvezno nadaljevanje … »Morali bi pogledati, kako se predpisov, pravil in zakonov držijo v Nemčiji ali Avstriji, da ne govorimo o Švici!« Se pravi v državah, ki so nam vzor in svetal cilj. Ampak v Sloveniji zakone imamo. In potem se najdejo čudaki, ki jih hočejo upoštevati. V večinskem primeru gre za birokrate, ki jih posledično besno ljudstvo razpne na križu. Kot se je zgodilo v primeru delavnega časa in odvzete govedi. Stopimo iz teorije še v prakso. Ko tuji, pogodbeni, prekarni in agencijski delavci delajo v sužnjelastniških razmerah – mimo vseh časovnih omejitev, brez malice, ali počitka – javnost skoči pokonci z besedami: »v Avstriji se to ne bi zgodilo!« In potem birokrat pomisli ter uvede evidentiranje delovnega časa in ta ista javnost skoči v zrak, češ da se je državi dokončno odpeljalo. Skoraj identična situacija je s kravami … Če bi medij objavil krave, ki tonejo v blatu, bi pravičniki skočili pokonci in jeli dokazovati, da v Nemčiji kaj takega ni mogoče. Ko pa te krave birokrati odvzamejo, postanemo govedarsko pravični do te mere, da Indijci delujejo kot sami mesarji. Kje je torej resnica? Kaj je prav in kako urediti zakone, če država nenadoma ni več takšna, kot si jo je zamislil očak Platon …? Po našem skromnem mnenju je problem v slovenskem uradništvu. V tem, od Marije Terezije zarejenemu, skozi zgodovino preziranemu, a tako zelo trdoživemu poklicu, ki so ga poskusili debirokratizirati vsi od Poncija Pilata do Tita, a uspelo ni nikomur. Birokrat, v njihovem cehovskem znaku je gospa s trajno ondulacijo in rolo omaro, je omejen že sam po sebi; z zakoni, nizko plačo in šefom. Ob tem pa jih je tako zelo povozil čas, da je to že nerodno. Poglejmo znamenito štemplanje. Pojem »delo« je zaposloval marksistično znanost skoraj stoletje in o tem, kaj delo je in kaj delo ni, smo se naučili skoraj vse. A medtem ko birokrati še zmeraj razumejo delo, kakršno je bilo ob zori industrijske revolucije, se je delo samo tako zelo spremenilo, da je neprepoznavno. Danes dela enostavno ni mogoče spraviti na skupni imenovalec; ni ga mogoče meriti z istimi vatli, ni mu mogoče določiti nobenega osnovnih parametrov. Delo nima ne vonja ne okusa, ne dolžine, ne trajanja in ne teže ali veljave. Sploh pa ne velja, da je delo vse tisto, za kar smo plačani … Nad tako široko človekovo dejavnost, ki je pogosto večja kot življenje samo, pogosto povsem nevidna, nezaznavna in fluidna kategorija, udariti s štemplanjem, je vsaj neumno, če že ne neodgovorno. Ter vsaj malo tudi komično, ko so izjeme, ki se ne štemplajo, vse po vrsti iz socialne skupine, ki jo poznamo kot družbeno elito. Seveda razumemo, da obstaja praktičen problem, ker je v zvezi z delom zaznati toliko nehumanih kršitev; a krivi niso delavci, katerih obveza bo štemplanje, temveč delodajalci, ki ustvarjajo in vzdržujejo človeka nevredne pogoje dela. Med delodajalci pa so, predvidevamo, pogosto tudi takšni, ki anonimno v zavetju svetovnega spleta besnijo, da živimo v državi, kjer se nihče ne drži pravil. Glede odvzema govedi pa ... njegova usoda je tragična že po definiciji in še tako suho ležišče je ne spremeni. Ne glede na to, koliko mleka je dala molznica v svojem življenju … na koncu bo končala v juhi.

V teku je festival Poklon viziji, na katerem so letošnjo nagrado Darka Bratine podelili bolgarskemu režiserju Stefanu Komandarevu, ki svoj filmski pogled vztrajno usmerja v bolgarski delavski razred. V oddaji Gremo v kino lahko slišite, kako mu je pri filmskem ustvarjanju pomagal študij medicine. Predstavljamo program letošnjega festivala Kinotrip mladi za mlade, posvečamo se novemu filmu Martina Scorseseja Morilci cvetne lune in filmu Dogman Luca Bessona. Seveda ne manjka tudi razmislek o filmu Pero Damjana Kozoleta – poklonu življenju in ustvarjanju Petra Musevskega.

V tokratni oddaji Gremo v kino se oglašamo iz Benetk, tik pred podelitvijo nagrad najboljšim filmom. Med favoriti za zlatega leva sta znanstvenofantastična črna komedija Nesrečna bitja Jorgosa Lantimosa z Emmo Stone v glavni vlogi in japonska ekodrama Zlo ne obstaja Rjusukeja Hamagučija. Ljubljano je medtem s filmsko ekipo obiskala Teona Strugar Mitevska, in sicer ob premieri filma Najsrečnejši človek na svetu. Ta pod komičnim površjem prizorišča hitrih zmenkov in z ironijo prežetim naslovom skriva pronicljivo, presunljivo študijo bosansko-hercegovske družbe, v kateri so tri desetletja pozneje posledice vojne veliko bolj prisotne, kot se zdi na prvi pogled. Obiskali smo tudi Slovensko kinoteko, kjer novo sezono začenjajo z retrospektivami Živojina Pavlovića in italijanskim političnim filmom Francesca Rossija ter osvetljujejo slovensko eksperimentalno in avantgardno filmsko dediščino.

Skupni projekt Prvega in A1 prinaša pet novih pravljic, ki spodbujajo pripovedovanje. V drugem delu raziskujemo, kakšnega okusa so stvari ali dogodivščine, ki jim sicer ne pripisujemo okusa. Gremo na pomoč gozdnim prijateljem, ki tuhtajo, kako bi prišli tja nad oblake … Nastopajo: Jožica Avbelj (pripovedovalka), Maja Končar (miš), Marijana Brecelj (veverica), Ivo Ban (medved), Željko Hrs (jazbec), Zvone Hribar (zajec). Avtorica besedila: Nina Mav Hrovat po kreativni zasnovi izr. prof. dr. Barbare Baloh in Samante Kobal v sodelovanju z urednikom Žigo Koscem Dramaturginja: Samanta Kobal Fonetičarka: Mateja Juričan Napovedovalec: Aleksander Golja Mojstra zvoka: Matjaž Miklič in Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Režiserka: Špela Kravogel Urednica oddaje: Alja Verbole Vodja projekta: Špela Šebenik Pravljična nanizanka, ki spodbuja pripovedovanje, v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci! Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, avgust 2023.

Pred nekaj dnevi so v Rusiji organizirali manjši državni udar. Bile so, kot je po navadi pri državnih udarih, kolone oklopnih vozil, ki so se namenile pred predsedniško palačo, predsednik je, kot spet velevajo šege ob državnem udaru, pobegnil, vojaška elita pa naj bi vzpostavila začasno vlado, ki bi bila potem začasna desetletje ali dve, do ponovne vzpostavitve demokracije. Vse je potekalo v tej smeri, a se je nenadoma končalo s popolnim antiklimaksom, ki v naslednjih letih o dogodkih ne omogoča niti dostojnega dokumentarca, kaj šele igrane serije na kateri od pretočnih platform. Analitiki po vsem svetu si razbijajo glavo, kaj se je dogajalo v Rusiji tistega dne, in ker smo analitična oddaja, jasno ne smemo stati ob strani. Podali bomo povsem svež pogled na ruske dogodke, ki jih pojasnjujemo s stališča infrastrukture in prometne politike. Gre pa tako. Ko se je najemniška vojska Jevgenija Prigožina odločila izvesti državni udar, se s tem ni strinjala najemniška vojska Ramzana Kadirova. In so se Čečeni odpravili preprečit wagnerjancem, jasno ob zvokih Valkire, da bi ti vrgli Putina s trona. Vse je kazalo na spopad dveh najemniških vojska, ampak Čečeni so obtičali v prometu! Pred Rostovim na Donu, ki je bil popek tokratnega državnega udara, so štiri ure stali v koloni in priložnost preprečiti Wagnerju zasesti mesto, je splavala po vodi. Poročila ne poročajo natančno, kaj je šlo narobe, predvidevamo pa, da je šlo ali za dela na cesti ali pa za pokvarjeno tovorno vozilo. Tako je državni udar tekel nemoteno naprej, kajti nič ne vzame možu bojaželjnosti bolj, kot stanje v koloni. Gremo naprej; medtem ko je Kadirov čakal v prometnem zamašku, se je kolona wagnerjancev spet ob spremljavi Valkire odpravila proti tisoč kilometrov oddaljeni Moskvi. Ker je bil konec tedna, je bilo prometa malo; imeli so urejene vinjete, založili so se s sendviči, gorivom in strelivom, zato so napredovali hitro in učinkovito. Nato pa so se dvesto kilometrov pred Moskvo – iz danes še nepojasnjenih razlogov – ustavili. Medtem ko imamo za Čečene, stoječe v koloni, natančna poročila in slikovne dokaze, za stoječo kolono pučistov pred Moskvo nimamo ničesar, razen špekulacij in natolcevanj. Iz celonočnih analiz pa lahko zgodbo vsaj delno rekonstruiramo …! "Prigožina je poklical beloruski predsednik Lukašenko in mu povedal, da radio poroča, kako je na moskovskih obvoznicah cela štala. Začele so se šolske počitnice in M4 je bila zatrpana vse do cestninske postaje. Obvoz bi bil sicer mogoč skozi predmestja, a tudi tam je bila gneča. Prigožin je nato poklical pučistično kolono in fantom predlagal, naj se sami odločijo, ali gredo stat v gnečo in izvesti puč potem naslednji dan, ko bi prišli do Kremlja, ali pa državni udar prestavijo na čas, ko bo na cestah manj prometa. Neusmiljeni in krvoločni najemniki so se odločili za to zadnje in se obrnili." Kot vemo iz izkušenj slovenske vojne, ki se je spominjamo prav te dni, noben tank ne pomaga, če je avtocesta zagozdena in če ne bi takrat imeli Slovenci tako modre politične elite, bi jugoslovanski tanki še danes stali pred cestnimi blokadami. Kar je dobrodošla iztočnica za nadaljevanje naše analize. Z državnim udarom se na veliko opleta tudi v Sloveniji. Po našem svetem prepričanju prepogosto in prelahko, a po izjavah politikov smo že imeli mehke državne udare, tihe državne udare, izdaje, veleizdaje in kar je podobnih protiustavnih rabot. Vendar se nič od tega  – razen morebiti Depale vasi, ki je bila na moč podoben državni udar kot ta v Rusiji – ni uresničilo. Se pravi: na teoretični ravni imamo državnih udarov, kolikor jih hočeš, v naturi pa mu še nismo bili priča. In na ruskih cestah smo se lahko naučili, zakaj in čemu … Povedano drugače – na slovenskih cestah imamo preveč zastojev, da bi bili zainteresirani sposobni izpeljati državni udar. Z Vrhnike, ki je priljubljena točka za pohod s tanki proti Ljubljani, je do prestolnice skoraj nemogoče. Včasih bi bilo še mogoče, da bi državni udar izpeljali ob urah, ko se promet obrača, se pravi okoli popoldneva ali potem po sedemnajsti uri, ampak danes je vse zabasano ves dan. Nato je tu obvoznica, tako severna kot južna stojita ves čas, kot vemo, pa je tudi središče Ljubljane te dni ena sama velika protitankovska ovira. Skratka – vsak, ki bi se namenil rušiti ustavni red Republike Slovenije, je obsojen na čakanje v koloni, kot se je to dogodilo ljutim Čečenom Ramzana Kadirova.

Danes pa o drobni novički, ki se je komaj opažena izgubila v splošni zmedi vsakdana. Eden izmed treh najbolj branih, ali bolje rečeno najbolj klikanih spletnih portalov v Sloveniji se je odločil, da pod novicami, ki jih objavlja, ukine komentiranje uporabnikov oziroma bralcev. Ker je eksperiment bolj kot ne svež, natančnih podatkov o posledicah takšne odločitve še ni, a po pisanju odgovornega urednika zmanjšanja uporabe portala ni zaznati. Majhen korak za medijsko krajino, velik korak za zdravo pamet. Vsi približno vemo, kako se je začelo. Ljudje so dobili glas in prva leta se je zdelo, da je svoboda govora prijezdila na belem konju. Da bodo pravice in svoboščine zdaj končno zadihale s polnimi pljuči, kar bo po nekaj tisoč let starem Helenskem receptu vodilo v boljšo in pravičnejšo družbo. Pa je šlo kmalu narobe; komentarji pod novicami so postajali vedno bolj nestrpni in ni malo raziskovalcev in analitikov, ki menijo, da so nestrpnost, netolerantnost in sovražni govor, ki prepredajo našo družbo in civilizacijo nasploh, doma prav v teh komentarjih. Ker je svet postal globalen, lahko razmišljujoči z nekaj pritiski na miško preveri, kakšno je stanje na drugih, tujerodnih spletiščih in brez pretiravanja ugotavljamo, da smo Slovenci v svetovnem vrhu nestrpnega komentiranja. Nekaj je vsajeno v uporno dušo našega naroda, kar mu preprečuje, da bi novinarjevo delo vzel kot dejstvo, ali da se ne bi iz medijskih napak norčevali, sploh pa, da naj ne bi imel drugega komentatorja za popolnega bedaka. Da podkrepimo, o čem govorimo, kot izziv preprečimo analizo slovenskih levičarjev in desničarjev, ki se dajejo v komentarjih. To bi bilo prelahko, saj so oboji v spletnih komentarjih tako ali tako na robu oboroženega konflikta. Gremo na področje, ki nam je v zadnjem tednu prineslo toliko veselja; poglejmo športno disciplino kolesarjenja skozi očala spletnih komentarjev. Slovenci imamo dva kolesarska šampiona. Športna genija. Kar je neverjetna redkost in le vesolju samemu ter Tadeju Pogačarju in Primožu Rogliču se imamo zahvaliti, da živimo v času njunih neverjetnih uspehov. Ampak za spletne komentatorje nič ne bi moglo biti dlje od resnice. V komentarjih sta se oblikovala dva sovražna tabora, ki eden drugega obmetavata s kolesarskim blatom, posledično pa zasmehujeta, celo žalita tudi oba športnika. Gre za popoln absurd, ki vsaj po našem skromnem vedenju nima primerjave nikjer na planetu. Hočemo reči, da bi se narod razdelil zato, ker ima noro srečo, da ima v istem športu dva šampiona. Spletni mediji, akoravno jim stroka prerokuje v nekaj naslednjih desetletjih popolno dominacijo, imajo velik problem. Ker so praviloma zastonj, si jih uporabniki lastijo. Ob tem pa je tudi oglaševanje okoli člankov bolj neokusno, kot je oglaševanje recimo na radiu. Pa ne trdimo, da smo nad reklamnimi bloki v našem mediju navdušeni. A na spletnem portalu, tudi pod resnim in pomembnim besedilom najprej pride na vrsto zdravilo proti prostatitisu, nato za glivice na nohtih, skoraj nikoli pa ne manjka nekaj za hujšanje. Zatem pa čudoviti svet komentarjev, ki kljub resnim naporom uredništva iz medija naredi posmeh novinarstvu. Dolgo časa smo se iz spletnih komentarjev zafrkavali. Posebej duhovito tudi na tem programu kolega Šalehar v "Forumu 69"!  A nenadoma ni bilo več smešno. Usodni trenutek, ki je premaknil odločevalce, ki jih je še prej premaknil javni revolt, je najverjetneje streljanje na osnovni šoli v Beogradu. Ko so se tam dvignile množice, ne v političnem, ali gospodarskem, temveč v globoko človeškem protestu, je še največjim zagovornikom svobode govora postalo jasno, da je treba nekje potegniti črto. Da abotnost in pritlehnost ne sodita v javni prostor. Seveda se kritik takoj priduša, da gre za efekt Trnuljčice; če umaknemo vse spletne komentarje, bodo skrajna stališča, oziroma ljudje za njimi še vedno obstajali. "Problema ne bomo rešili, če bomo ugasnili njegovo manifestacijo," imajo kritiki odločitve močan argument. A to drži le do določene meje. Komentatorji, sploh tisti razdiralni, ki pa jih je velika večina, so v glavnem šleve. Ne le tisti, ki se skrivajo pod anonimnimi  komentarji, tudi tisti, ki so podpisani, spadajo med šleve. Ker tudi na Twitterju, ki je tako zelo usodno zarezal v naša življenja, se uporabniki v glavnem prepirajo in trosijo neslanosti, pa gre za podpisane profile. S šlevami ne označujemo vsebine besedičenja, temveč dejanski prispevek komentatorjev k družbi. Gre za gobezdala, ki so znotraj same skupnosti marginalizirana. Če zelo natančno pogledate: nihče izmed odgovornih članov družbe, skoraj nihče tistih, ki na tak ali drugačen način gradijo svoje lokalno ali pa širše okolje, se ne prepira v spletnih komentarjih.  Upajmo, da se čimprej obrne nam v prid. Kajti imeti stališče v spletnem komentarju je preživeto. Ne imeti spletnega komentarja, bodi stališče novega časa.  

Gremo v kuhinje, delavnice in na bauštele. Morda dobite tudi kako idejo za malico ali piknik. Vreme je šajba!

Med 15. in 21. majem v počastitev svetovnega dneva čebel na Prvem že šesto leto v poslušanje ponujamo sedem novih pravljic iz priljubljene otroške knjižne zbirke Čebelica. Letošnji cikel je zasnovan kot poklon zbirki, ki letos praznuje 70 let in ob kateri so in še odraščajo generacije. V prvem večeru pa Gremo gledat morje avtorja Miroslava Košute. Pravljica o svizcu, ki s pisano živalsko druščino prvič odide na morje in povabi galebe na obisk v gore … Pripovedovalec: Saša Tabaković. Avtor besedila: Miroslav Košuta. Režiser oddaj in avtor idejne zasnove cikla Čebelice: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2023. Na fotografiji: Saša Tabaković Avtor fotograije: Adrian Pregelj

Rapa Šuklje je bila legendarna radijska novinarka, urednica, filmska in gledališka kritičarka na Radiu Slovenija, bila pa je tudi prevajalka in esejistka. Nedavno je minilo sto let, odkar se je Rapa Šuklje rodila v Ljubljani, kjer je skoraj devetdesetletna umrla. Bila je prva urednica oddaje Gremo v kino s tem imenom in urejala jo je petindvajset let. Leta 2012 je revija Ekran Rapi Šuklje podelila Ekranovo priznanje; takrat je nagrajenko pred mikrofon povabila Ingrid Kovač Brus. Hommage veliki ustvarjalki ob stoti obletnici rojstva v letu, ko praznuje program Ars šestdeset let.

Posvetili se bomo kinotečnemu ciklu filmov OF, ki tematizirajo boj proti okupatorju, in vsem vrstam fašizma, poleg tega večeru v Kinodvoru, namenjenemu slovenskim filmom, za katere le redko slišimo, pa Rapi Šuklje, dolgoletni urednici oddaje, ki se danes imenuje Gremo v kino. 26. aprila bi dopolnila 100 let. V ospredju bodo tudi filmski snemalci, prejemniki letošnje nagrade iris, pot nas bo zanesla tudi v Linz, kjer poteka eden od zanimivejših evropskih festivalov Crossing Europe, ki se že 20 let osredotoča na prikaz inovativnega sodobnega evropskega filma. Letos poteka pod geslom »Evropa, moramo se pogovoriti!«

V oddaji Gremo v kino se posvečamo dvema filmoma, v katerih nastopajo ne povsem klasični superjunaki – v absurdističnem filmu Kajenje povzroča kašelj Quentina Dupieuxa (s filmom v Kinodvoru v Ljubljani začenjajo praznovanje 10. obletnice festivala Kurja polt) srečamo skupino superjunakov, ki se mora odpraviti na enotedenski team building, preden se lahko spet vrne reševat svet. V nadaljevanju spektakla Šazam! izpred štirih let pa se mora deček, ki se lahko spremeni v odraslega superjunaka Šazam, skupaj s superjunaškimi kolegi soočiti z razdiralno silo Atlasovih hčera. Poleg tega poročamo s festivala dokumentarnega filma Zagrebdox in o ciklu palestinskega filma v Slovenski kinoteki.

V električnem avtomobilu te pozimi zebe zaradi varčevanja z baterijo. Baterije imajo rok trajanja in jih ni mogoče reciklirati. Z električnim vozilom ne prideš daleč, polnjenje pa traja veliko časa.  Res?  Odbita do bita preverja mite, ki veljajo o električnih vozilih, in išče resnico. Dejstvo je, da so električna vozila za večino še vedno cenovno nedostopna, zato se posvečamo tudi novici o padcu cen (Teslinih) avtomobilov. Bo to vplivalo na trg? Matjaž Ropret je dolgoletni tehnološki novinar, urednik portala Tehnozvezdje. Zapiski: PlugShare - EV Charging Station Map - Find a place to charge your car! ABRP Aplikacija OneCharge | Petrol Gremo na elektriko MOON charge | Porsche Group Card Home - Home Electric Cars, Sedans and SUVs I BYD Europe Welcome to MG | MG MOTOR UK Maruša na Mastodonu Anže na Mastodonu Odbiti kviz Zanimivosti iz tehnološkega sveta pošiljava tudi v elektronske nabiralnike. Naročilnica na Odbito pismo je tukaj. Razpravi o odbitih temah se lahko pridružite na Twitterju. Dosegljiva sva tudi na naslovu: odbita@rtvslo.si. Podkast Odbita do bita je brezplačno na voljo v vseh aplikacijah za podkaste. Naročite se in podkast ocenite.

Gremo na severni tečaj - po sneg … Pripoveduje: Vera Per. Napisala: Sunčana Skrinjarić. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1980.

V 147. epizodi podcasta govorimo o pomenu in vlogi RTV Slovenija, o prihajajoči referedumski nedelji 27. 11. 2022, ko bomo vse polnoletne državljanke in državljani odločali o tem, kakšen RTV Slovenija si želimo. Na referendumu 27. novembra glasujemo o podpori novele Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki jo je slovenski parlament sprejel julija letos. Novela zagotavlja popolno institucionalno in programsko avtonomijo naše največje kulturne in informativne ustanove od vsakršne oblasti ter uredniško neodvisnost, da bi lahko nemoteno opravljala svoje osnovno poslanstvo: zagotavljanje kakovostnih informativnih, izobraževalnih, otroških, kulturnih, umetniških in razvedrilnih vsebin. V epizodi lahko slišiš pogovore s krasnimi sogovornicami in sogovorniki, ki za nas ustvarjajo na RTV Slovenija: Uršula Zaletelj, novinarka in voditeljica na VAL202 Tita Mayer, novinarka, urednica in voditeljica na programu Radio Slovenija Prvi program Miha Žorž, urednik oddaj na programu Radio Slovenija Prvi program Tina Antončič, urednica informativne TV oddaje za otroke Infodrom Ana Jurc, novinarka kulturne redakcije na MMC - rtvslo.si Helena Milinković, novinarka in predsednica stankovnega odbora novinarskih sindikatov na RTV Slovenija Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Nino omenili v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda147 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/collections/all Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Uvod v novo sezono zaznamuje živahna kampanja pred 7. predsedniškimi volitvami. Pogovarjamo se o presenetljivem izstopu kandidatke Kos, težavnosti zbiranja podpisov in viharju v...

Gremo nocoj gremo v Butale, kjer živijo Butalci. In tudi Cefizelj! Pripoveduje: Stane Potisk.t Napisal: Fran Milčinski. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1977.

Letošnji predstavniki na izboru za pesem Evrovizije so mladi fantje in dekle skupine LPS (Last Pizza Slice) iz Celja. Svež veter je zavel, ne samo v knežjem mestu, ampak tudi v italijanskem Torinu, kjer se že pripravljajo na nastop na prvem polfinalu, ki bo v torek, 10.maja 2022, ob 21.uri po lokalnem času. Z njimi smo se pogovarjali v njihovi "bazi" v Celju.

Letošnji predstavniki na izboru za pesem Evrovizije so mladi fantje in dekle skupine LPS (Last Pizza Slice) iz Celja. Svež veter je zavel, ne samo v knežjem mestu, ampak tudi v italijanskem Torinu, kjer se že pripravljajo na nastop na prvem polfinalu, ki bo v torek, 10.maja 2022, ob 21.uri po lokalnem času. Z njimi smo se pogovarjali v njihovi "bazi" v Celju.

Velja vse: od paleolitika do Asimova, če jih podprete z argumenti.   Toplovod se zgodi ob torkih ob 21.00. V živo lahko pokličete na 01 475 2 202. Miha na Twitterju že nekaj ur prej postavi vprašanje oddaje. Tam ga najdete kot @toplovodar.