Podcasts about gremo

Studio Marvel je Spider-Mana po desetih letih in treh filmih končno vrnil tja, kamor spada: na ulice New Yorka. V prvi trilogiji s Tomom Hollandom kot mladim, še zelenim Spider-Manom, so superjunaka pošiljali po evropskih turističnih znamenitostih in ga množili v multivesolju – niso pa nam privoščili tistih najbolj antologijskih prizorov, povezanih s tem likom. Menda je bilo »že prevečkrat videno«, kako Spider-Man slalomira nad newyorškimi ulicami in visi s stolpnic mesta, ki nikoli ne spi. No, novi režiser Destin Daniel Cretton, ki je še od filma Shang-Chi in legenda o desetih prstanih znan po svoji ljubezni do borilnih veščin in prizemljenih akcijskih prizorov, je izkoristil priložnost za nov začetek in vpeljavo malo bolj zrelega, odraslega Spider-Mana. Zmedeni najstnik iz prve trilogije je dobil dobrodošlo nadgradnjo značaja, akcijski prizori pa so najboljši, kar smo jih v tej franšizi kdaj videli. Manj je bombastičnih in predimenzioniranih pošasti, več je preproste radosti nihanja med nebotičniki. Na trenutke se Nov dan približa celostni potopitveni izkušnji, ki pričara bobneče vzdušje vrvečega velemesta. Film se oklene iztočnice spektakla Ni poti domov iz leta 2021. Doktor Strange je takrat, da bi preprečil usodno zlivanje med vzporednimi vesolji, iz spomina vsega človeštva izbrisal podatek, da je Peter Parker Spider-Man. Drugače povedano: vse karte je zdaj treba premešati na novo. Minila so štiri leta in Peter Parker se vse bolj izgublja v svoji vlogi superjunaka. Medtem, ko sistematično izkoreninja kriminal v New Yorku, se je težko izogniti občutku, da se z vso to storilnostjo samo skriva pred lastno osamljenostjo. Teta May je mrtva, edina prijatelja, ki ju je kdaj imel, MJ in Ned, pa očitno uživata v študentskih letih, ne da bi ju pri tem obremenjevali kakršni koli spomini na Parkerja. Peter, ki svoje večere preživlja v zanikrnem podstrešnem stanovanju, ju mazohistično zalezuje na družbenih omrežjih in se niti ne poskuša zbližati s kakšnim novim človekom. Stres te brezizhodne situacije v njem sproži tudi telesne spremembe. Če je prej svoje »pajkove mreže« proizvajal in sprožal sintetično, so zdaj začele same brizgati iz njegovih zapestij. Te nenadne spremembe v DNK-ju služijo kot opomin, da je Peter vendarle drugačen, mutant, in film se v tem vidiku – seveda znotraj parametrov blockbusterja – spogleduje celo z žanrom telesne grozljivke. Bi moral Spider-Man pustiti, da ga skrivnostna mutacija nadgradi v še bolj učinkovit borilni stroj, ali pa naj se upre postopnemu razčlovečenju? Medtem, ko naš junak premleva to dilemo, se nadenj spravi skrivnostna entiteta, ki očitno lahko preskakuje med telesi nič hudega slutečih gostiteljev in se jim naseli v možgane. Ustvarjalci filma so se neznansko trudili skrivati, kateri antologijski stripovski lik, ki ga igra Sadie Sink, je osrednji antagonist zgodbe – ampak vse teorije oboževalcev so se izkazale za pravilne. Spider-Manova zgodba je naposled trčila s stripovskim svetom, v katerem se gibljejo mutantski Možje X. Med svoje zaveznike Spider-Man lahko šteje Črno vdovo – njo igra Florence Pugh. Ta s svojim štorastim slovanskim naglasom poskrbi za zabaven intermezzo. Drug zaveznik je profesor Bruce Banner, ki pa se bo seveda na neki točki napihnil v neobvladljivo zeleno pošast, Hulka. Malo manj prepričljiva je njegova bromanca s Frankom Castlom alias Kaznovalcem, žilavim vojnim veteranom in silakom, ki pretirava s svojim karikiranim mačizmom. Igra ga Jon Bernthal, kar števec igralcev iz Odiseje pripelje na tri (druga dva sta seveda Tom Holland in Zendaya). Najbolj prizemljeni in človeški prizori v filmu so tisti, v katerih se Petrova pot končno križa z MJ-jino. Zendaya zbuja vtis, da je v stripovski film vkorakala iz neke druge, veliko bolj odrasle drame. Njen lik trmasto vztraja pri človeški razsežnosti zgodbe in ji s tem daje težo. (Kljub temu nam scenarij z vpeljavo nadnaravnega omogoči za Petrovo situacijo skoraj transgresiven ljubezenski prizor, ki ga sicer ne bi dobili.) Zelo očitno je, da poskuša Nov dan Spider-Mana (in morda cel svoj panteon) potisniti v bolj odraslo, čustveno zrelo fazo. Morda je to edini način, da preživijo v zabavnem ekosistemu, ki je končno prerasel zlizano formulo superjunaških spektaklov s predimenzioniranimi, računalniško animiranimi kataklizmami in serijskimi uničenji sveta. Igralci so naposled več kot samo zamenljiva telesa, na katere se da navesiti pajkice in posebne učinke. Ideja je prava, čeprav je film v tretjem dejanju še vedno prenatrpan s peripetijo in bi mu koristil veliko hitrejši razplet. Vseeno pa nam pusti kanec upanja, da decembrski Vzpon doktorja Dooma, naslednje veliko poglavje Maščevalcev, ne bo popolnoma brezdušen behemot. Recenzijo je napisala Ana Jurc, bere Lidija Hartman. Iz oddaje Gremo v kino.

Avtor uspešnic Jebiga in Gremo mi po svoje Miha Hočevar v svojem novem filmu Skriti ljudje pove zgodbo o Gutiju, ločencu, ki želi zgraditi rečni splav, in Sigu, tujcu, ki se prebudi na bregu Ljubljanice brez spomina. Iskanje njegove identitete oba popelje na pot osebnih preobratov. Skrite ljudi, ki svojo pot po kinematografih začenjajo 8. oktobra, bomo že zdaj videli na dvorišču Ljubljanskega gradu v okviru Kinodvorovega letnega kina Film pod zvezdami. V Svetu kulture še o mednarodni skupinski razstavi Umetelno v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Štirje umetniki se na različne načine posvečajo pojavom umetno ustvarjenih objektov in podob, antropogenih struktur, materialov in virtualnih svetov.

Britanec Christopher Nolan je eden izmed tehnično najbolj dovršenih avtorjev sodobnega filma. Tudi Odiseja ni brez hib, ki mu jih radi očitamo – montaža zvoka in občasna banalnost dialogov ostajata Nolanovi šibki točki – vseeno pa bi težko našli režiserja, ki bi mu bilo bolj smiselno zaupati tri tisoč let staro klasiko. Homerska epizodna struktura je pisana na kožo človeku, ki je iz nelinearnih zgodb in časovnih zank naredil svoj zaščitni znak. Časovni in pripovedni dimenziji zgodbe dodaja še vizualno moč: zgradil je filmski svet, ki grško antiko po življenjskosti v naši kolektivni domišljiji približa neprimerljivo večkrat upodobljenemu rimskemu cesarstvu. Odiseja v Nolanovi interpretaciji ni zgolj skupek samonanašalnih stilističnih poudarkov in bombastičnosti; v najambicioznejšem projektu svoje kariere režiser svet mita in fantazije prizemlji z realizmom, a ga obenem ne oropa spektakla. Ta preplet pravljičnosti ter skrajno tuzemskega trpljenja odpira prostor za zgodovinske "nedoslednosti" , pa tudi za bogove – ki sicer ostajajo umaknjeni daleč v ozadju. Ateno, ki jo igra Zendaya, lahko razumemo le kot manifestacijo Odisejeve krivde in strahov, ne pa kot resnično intervencijo z Olimpa. Puriste in klasiciste bodo brez dvoma zmotile svoboščine in izpusti, ki si jih je Nolan dovolil v odnosu do predloge. Odpovedal se je tudi daktilskemu heksametru in s tem spevni ritmičnosti grškega epa. Izgubljeno poetičnost na ravni dialoga pa je zato v celoti nadomestil z vizualno in kompozicijsko lepoto. Spomine na trojansko vojno in Odisejevo junaško popotovanje prepleta z zmedeno sedanjostjo izgubljenega, osivelega starca, a pri tem ohranja popolno preglednost nad zgodbo. Že po stanju štrenaste brade Matta Damona se je lahko orientirati, na kateri točki pripovedi smo. Za Nolanovo Odisejo je ključno režiserjevo branje njenega naslovnega junaka. Če je pri Homerju Odisej ne samo pretkan in pogumen, pač pa mestoma tudi prevzeten, mejno aroganten junak, Nolana motiv napuha v resnici ne zanima – to nakazuje že izbira Matta Damona, najbolj nenastopaškega med velikimi zvezdniki. Odisej je zdaj strt, čustveno otopel vojni veteran, ki ga hromita posttravmatska stresna motnja in občutek krivde; ne nazadnje je bil on tisti, ki si je izmislil prevaro s trojanskim konjem. Odiseja tako kar naenkrat ni več prilika o samovšečnem junaku, ki ga morajo bogovi postaviti nazaj na mesto, ki mu pripada, temveč zelo sodobna, eksistencialna psihološka grozljivka o človeku, ki ne zmore prekiniti cikla nasilja in vojne, ki ga je sam pomagal nadaljevati. V tem pogledu je Odiseja vsaj dopolnilo, če že ne nadaljevanje režiserjeve oskarjevske uspešnice Oppenheimer. Vsi vidiki filma, od stiliziranega čustvovanja do razmeroma higieničnega prikaza nasilja in ležernega pogovornega besedišča, so anahronistično prilagojeni našemu času in sodobni senzibiliteti. Težnja, da bi v Drugem vedno videli zrcalni odsev sebe, nam po eni strani sicer približa nek skoraj pozabljeni svet, a po drugi plati takšno racionaliziranje in prečiščevanje tudi splošči vso moralno kompleksnost kulture, ki je v marsičem drugačna od naše. Nam avtor ne zaupa, da bi lahko še naprej dihali z Odisejem, če ga ne bi kastriral v nesporno, anemično bitje? Nihče ni nikoli trdil, da je Nolan subtilen pripovedovalec; njegove svetove zaznamujeta jasna ideološka opredeljenost in določena mera politične popreproščenosti. Ta naivnost, če hočete, se temu filmu lepo prilega. Zelo lahko je potegniti vzporednice med zatonom Itake in sodobnega sveta: družba je na milost in nemilost prepuščena pohlepnim vojnim dobičkarjem, ki so izkoristili pomanjkanje moralno pokončnih posameznikov. Nolan in direktor fotografije Hoyte van Hoytema izvedeta načrtni desant na gledalčeve čute: vsak prizor, od smrdljive klavstrofobije v trebuhu trojanskega konja pa do podivjanega Pozejdonovega maščevanja na odprtem morju, je maksimalistična ponazoritev človekove majhnosti v svetu. Orjaškost peripetije protiutež najde v preprostem sporočilu: edina rešitev za naš razklani, individualizirani svet je v tem, da se nekako spet vrnemo k občutku za skupnost in solidarnost. Odisejo od tipičnega blockbusterja loči predvsem to, da ne klecne pod lastno kolosalnostjo. Nolan se zavestno ni bil pripravljen umakniti od sveta, o katerem pripoveduje, in se skriti v zavetje zelenih platen, posebnih učinkov in studijske sterilnosti. Njegovo priseganje na praktične filmske učinke je več kot samo pretenciozna gesta filmskega purista. Moderne pristope zna z obrtništvom stare šole spojiti na način, ki spominja na čarovnijo filmskega mojstra Raya Harryhausna. Recenzijo je napisala Ana Jurc. Iz oddaje Gremo v kino.

Film brazilskega režiserja Gabriela Mascara Modra sled bi lahko poimenovali tudi Babica gre na jug – pa čeprav na vzhod, po Amazonki. Glavna junakinja filma, 77-letna Tereza, se v distopični Braziliji prihodnosti mora soočiti z dejstvom, da država starejše od 75 let prisilno pošilja v tako imenovane kolonije, kjer naj bi si zasluženo odpočili po dolgih letih produktivnosti. Toda kar država predstavlja kot skrb za starejše, je v resnici, tega se dobro zaveda tudi Tereza, le priročna in poceni rešitev za to, kako se znebiti manj produktivne skupine prebivalstva – konec koncev še ni slišala za primer, da bi se kdo iz omenjenih kolonij kdaj vrnil. Ko Terezi uradniki odredijo napotitev v eno izmed njih, se upre diktatu, da bi bila zaradi svoje starosti poslana na simboličen odpad, ter se nameni slediti svojim sanjam. Čeprav ima film distopično vodilo, je režiser Brazilijo v filmu zasnoval le za odtenek drugačno od sodobne, tako pa je brez dvoma želel pokazati, da od tovrstne prihodnosti upravljanja starejšega prebivalstva v imenu ekonomske produktivnosti nismo daleč. Tereza se v filmu, še preden bi jo odposlali v kolonijo, sklene izpolniti svojo željo, da bi poletela z letalom. Toda ker za to potrebuje dovoljenje svoje hčere, ki je zaradi starosti zdaj njena skrbnica, jo pot najprej zanese na barko. Na bregu Amazonke najde ekscentričnega kapitana Caduja, ki z barko po Amazonki prevaža različen, morda nezakonit tovor, ter mu iz svojih prihrankov plača, da jo odpelje proti Itacoatiari. Tam bi ji morda uspelo najti koga za polet z ultralahkim letalom, za katerega, ker država tovrstne polete prepoveduje, ne bi potrebovala dovoljenja hčere. Začetna pot po reki simbolno začrta nadaljevanje filma. Medtem ko plujeta po neskončnih rečnih ovinkih, Cadu Terezo nauči voziti barko, v ključnem prizoru pa Cadu v reki najde polža, ki za seboj pušča nenavadno modro sled. Cadu si v oko kapne domnevno halucinatorno modro sluz in v deliriju vidi svojo prihodnost. Toda naslovna modra sled za Terezo ni le omenjena polžja tekočina, temveč modrina reke, ki jo vodi v prihodnost, začrtano po njenih lastnih željah. V nadaljevanju filmske pripovedi se Tereza znajde v raznih zagatah, med drugim jo oblasti zajamejo in skorajda odpeljejo v kolonije, vendar jim premeteno pobegne in postane prava pravcata ubežnica, ki se na koncu spet znajde na Amazonki, na barki prav tako starejše Roberte. Čeprav film Modra sled nekajkrat zaide v nadrealistične vode, to je že skorajda zaščitni znak sodobnih brazilskih filmov, je Mascarova filmska pripoved močno zasidrana predvsem v običajni Braziliji, po kateri se potika ubežnica. Nekateri izjemno posneti rečni prizori morda prikličejo v spomin druge amazonske filmske pustolovščine, toda režiser v bližnjem planu ves čas ohranja Terezo ter tako slavi njeno upornost in igrivost, pa tudi njeno telesnost in iz nje izhajajočo intimo, ki je pri prikazu starejših sicer na filmskem platnu pogosto spregledana. Film namreč bolj kot distopično svarilo deluje kot razprava o starizmu danes, o izključujoči nevidnosti starejših in o tem, kako poenostavljeno družba pogosto išče rešitve zanje in kako zlahka jim s tem odvzame avtonomno odločanje o tem, kako bodo preživeli starost. Recenzijo je napisala Petra Meterc. Iz oddaje Gremo v kino.

Igralci, ki gredo med režiserje, in prirejanje literarnih del za film – oboje utegne razočarati. Kar pa nikakor ne velja za Kronologijo vode – drzen režijski prvenec Kristen Stewart, posnet po spominih Lidie Yuknavitch, ki je bil premierno predstavljen na filmskem festivalu v Cannesu, zdaj pa ga lahko gledamo pri nas. Gre za film in knjigo o ženski, ki je doživela spolne zlorabe v otroštvu, je izgubila otroka in prestala več ciklov odvisnosti, predvsem od alkohola. Obenem ponuja optimističen zasuk, možnost izhoda iz začaranega kroga, ki ga okrog protagonistke ustvarijo najtežja možna čustva. Film je zelo suvereno zastavljen – z izjemno britansko igralko Imogen Poots v glavni vlogi, pa tudi s Toro Birch v vlogi protagonistkine sestre, in odličnim Jamesom Belushijem v pomembni vlogi mentorja pisanja. Kronologija vode je subtilno posneta na 16 mm filmski trak, tako da ima tudi slika neko posebno taktilnost – zrnatost in barvitost, kar se dobro ujame s pripovedjo, ki gradi na spominih in doživljanju. Vizualno je to delo močno, na trenutke se tudi poigrava z eksperimentalnim filmom. Prav tako ima močan zvočni dizajn. Izhajajoč iz misli, s filmskega začetka, da so spomini zgodbe, sledi življenjski zgodbi pisateljice, ki je napisala predlogo za film, avtobiografski roman Kronologija vode. Lidia Yuknavich je izhod iz težkih življenjskih situacij iskala v pisanju o prav teh. Film v tem smislu vzdržuje mit o tem, da umetnost izvira iz travm in bolečin, do česar imamo lahko zadržke. Vsekakor pa je pisanje, moč besed v filmu predstavljeno kot edina resnična možnost protagonistkine emancipacije, možnost, vzeti stvari v lastne roke in jih pregnesti v nekaj drugega. In narediti korak naprej. Vsekakor Kristen Stewart v filmu ne izkorišča teh izkušenj, ampak poda le toliko informacij o njih, kot je za razumevanje zgodbe nujno. Metafora vode v filmu kot nečesa, v kar se potopiš in ima očiščevalne lastnosti, ter protagonistki ponudi izstop iz primarne družine, je tukaj ključna. Ampak voda je tudi enačaj za solze, predvsem pa prispodoba za valovanje v življenju. Človeka silovit val odnese s sabo in nekam naplavi, vendar zatem morda zbere moč, da od tam odplava na boljši kraj. Recenzijo je napisala Tesa Drev Juh. Iz oddaje Gremo v kino.

Drugi celovečerec nemške režiserke Masche Schilinski je na lanskem Cannskem festivalu osvojil nagrado žirije. Slovenski naslov Zvok padanja je preveden iz angleškega naslova. V izvirniku je naslov In die Sonne schauen, kar dobesedno pomeni zreti v sonce, vendar pa res gre na več nivojih za temo padanja, zato je prevod naslova primeren. Že v prvencu se je režiserka ukvarjala z obdobjem otroštva in odraščanja, kot je povedala na novinarski konferenci v Cannesu: »Zelo me zanima otroška perspektiva. Otroci začutijo stvari, ki jih odrasli ne izrečejo, marsikaj zaznajo in razkrijejo, tudi tisto, kar odrasli želijo prikriti. Na svet zrejo brez vnaprej izdelanih konceptov. Za filmsko pripoved se mi zdi to odlično izhodišče.« Mascha Schilinski je scenarij za film napisala skupaj z Louise Peter: »Neko poletje sva z Louise skupaj preživeli na kmetiji v regiji Altmark v severovzhodni Nemčiji. Tam sva delali na scenarijih za druge filme. Hitro sva se začeli spraševati o tistem kraju. Dobili sva vtis, da se je tam čas ustavil. Nekega dne sva naleteli na fotografijo treh žensk iz 1920. let. Bila je presenetljivo sodobna in zdelo se nama je, da naju te tri ženske gledajo naravnost v oči. Začeli sva se spraševati o njihovih usodah in raziskovati, kaj se je tam dogajalo. V teku raziskav sva ugotovili vse mogoče. Menim, da še veliko stvari o času ne razumemo. Vendar danes vemo, da se travme prenašajo iz ene generacije v drugo. Do teh travm iz preteklosti nimamo več neposrednega dostopa, verjamem pa, da do njih lahko dostopamo prek čustev in pogosto po telesnem odzivu ugotovimo, da smo podedovali neko travmo iz preteklosti.« Film zaobsega časovni razpon od 1910. do 2020.let. V fokusu so štiri dobe, ki se v filmu prepletajo, v vsaki pa sledimo enemu glavnemu ženskemu liku. Vzporedno spoznavamo še usode drugih ženskih in moških likov. Seznanimo se tudi z načini življenja, kar je posebej zanimivo. Tu so navade, običaji, posebno narečje prostora, v katerega je vse skupaj postavljeno, v ospredju pa so tragični dogodki. Mascha Schilinski: »Večkrat sva si zastavili vprašanje, ali se lahko osvobodimo travm iz preteklosti. Niso nas tako zelo zanimale travme, ki so posledica velikih dogodkov, kot so denimo vojne, ampak posledice manjših dogodkov, raznih občutij, nesrečnih naključij, o katerih ljudje pogosto ne spregovorijo, dokler ne ležijo na smrtni postelji. In zanimala naju je povezanost med ljudmi iz različnih generacij. Zvok padanja je čustveno zelo zahteven film – v ospredju je namreč izguba nedolžnosti otroške dobe. Pri tem gledalci dobijo vpogled v vidike iz zgodovine žensk na tem specifičnem območju, ki marsikomu niso znani – gre za strahote, ki so vsekakor pustile sledi na več naslednjih generacijah tako žensk kot moških. Estetika filma je izjemna, kamera vrhunska – za njo stoji Fabian Gamper, ki je posnel že režiserkin prvenec, prav tako izjemni sta igra in režija. Gre za resnično subtilno in mojstrsko izvedeno delo, tako da nagrada žirije v Cannesu ne preseneča. Filmu lahko kvečjemu očitamo, da je v njem preveč teh težkih usod na kupu. Ne da to ni prepričljivo, vendar je nasičenost s tragiko proti koncu filma že težko vzdržna. V tem čutu za tragiko film spominja na Hudičevo kopel avstrijske režiserke Veronike Franz izpred dveh let, ki je sicer postavljen v sredino 18. stoletja v Avstrijo, vendar prav tako temelji na arhivskih zapisih. Jeseni pa bo v kine prišel film Rose režiserja Markusa Schleinzerja, umeščen v 17. stoletje, ki se ukvarja z dejstvom, da so se ženske v preteklosti iz različnih razlogov izdajale za moške. Zahtevne zgodbe o ženskah iz zgodovine in sedanjosti so v filmu vsekakor na pohodu. Recenzijo je napisala Tesa Drev Juh. Iz oddaje Gremo v kino.

Islandski filmar Hlynur Pálmason je za Ljubezen, ki ostaja napisal scenarij, ga režiral in tudi posnel. Zanimivo je, da je na lanskem filmskem festivalu v Cannesu pes, ki v filmu nastopa, po imenu Panda, za svojo vlogo prejel pasjo palmo. Gre za filmsko pripoved o družini s tremi otroki po ločitvi staršev, posneto na 35 mm filmski trak. Ločitev v filmu ni redko tematizirana, pristopi do nje pa seveda segajo od tragičnih do bolj humornih. Za Ljubezen, ki ostaja ne bi mogli reči, da na ločitev daje humoren ali pretirano tragičen pogled, vsekakor pa je sprejemajoč – življenjsko dejstvo družine, ki je v ospredju tega filma. O razlogih za razdružitev para režiser ne razglablja, ne poskuša jasno začrtati kakršnekoli teze, ne išče definicij, ampak zgolj prikaže izsek časa, tok dogajanja, vsakdan te specifične družine po ločitvi: mame umetnice, očeta, ki pogosto živi svoje vzporedno življenje na ribiški ladji ter vsakdanjik otrok, ki je kar se da brezskrben in povezan z naravo. Vse skupaj se dogaja na ozadju slikovite islandske pokrajine z veliko vetra, s spranimi barvami in morjem. Naslov Ljubezen, ki ostaja je zgovoren in ključen, kajti prav iskanje tega, kar ostaja po razhodu staršev, je v središču filma, ki neidealizirano in brez romantičnega filtra v ospredje postavlja nasprotujoča si čustva, ki vrvijo v takšni situaciji. Pálmason je povedal, da gre zanj za oseben film, in v njem res igrajo njegovi trije otroci. Spretno in duhovito se prepletata dve ravni resničnosti - realno dogajanje v filmu in raven, ki ponazarja čustveno stanje likov. To prepletanje deluje spontano, naravno, tako kot se tudi v resnici pri ljudeh prepleta resničnost z nanosi, ki predstavljajo naše strahove, želje, fantazije. Nekakšen magični realizem torej, s katerim se Pálmason poklanja človekovi domišljiji in zaznavam, ki presegajo zgolj realno, a so na neki način vendarle del te realnosti. Poleg družinske je pomembna tema v filmu tudi sodobna umetnost in umetniški trg danes. Anna – mati, ki je obenem likovna umetnica, z rjavenjem kovinskih modelov ustvarja slike. Njen postopek je sam po sebi simboličen, saj tako ustvarja umetnine s posredovanjem učinkov minevajočega časa in odtisov, ki jih ta čas skupaj s predmeti pušča na platnu. Kot življenje pušča svoje sledi na nas. Zanimiva v filmu je med drugim simbolna podoba strašila – viteza, h kateremu hodijo protagonisti in vanj izstreljujejo puščice. Bolj ko je zdelan, bolj postaja človeški – in to je samo na videz protislovno. Naj dodamo, da je Pálmason prav figuri tega viteza posvetil samostojen film z naslovom Ivana Orleanska. Film Ljubezen, ki ostaja nevsiljivo prikaže specifičen način bivanja na Islandiji, v klimatsko neizprosnem delu našega sveta, ki mu zaradi svoje odmaknjenosti uspeva ohranjati lastne kulturne posebnosti. Sprašuje se o ljubezni in korakih naprej v življenju, ki pa jih je včasih težko narediti. Iz oddaje Gremo v kino.

Razstava »Gremo na morje« v Mestnem muzeju Ljubljana nas popelje na nostalgično potovanje skozi zgodovino dopustovanja, a hkrati odpira tudi širšo zgodbo o tem, kako se je turizem sploh začel. Zgodba turizma namreč sega globoko v preteklost. Ljudje so sprva potovali iz nuje – zaradi iskanja hrane, vode ali varnosti –, že v času starih civilizacij pa so se na pot odpravljali tudi iz verskih razlogov, kasneje pa tudi iz želje po znanju in izkušnjah, spoznavanju drugačnih ljudi in kultur. Že v 17. stoletju so se mladi evropski aristokrati odpravljali na znamenite Grand Toure, dolga izobraževalna potovanja po Evropi, ki so veljala za pomemben del njihove vzgoje in družbenega prestiža. Ideja potovanja za užitek se je nato v 19. stoletju povezala z obiskovanjem morja, ki je bilo sprva privilegij elite, a se je z razvojem prometa, predvsem železnice in parnikov, postopoma razširila med širše družbene sloje. Pomembno vlogo pri tem so odigrali tudi zdravniki, ki so morje priporočali kot vir zdravja in dobrega počutja. Fotografije, razglednice in drugi predmeti oživljajo prve stike Ljubljančanov z morjem ter spominjajo na leto 1857, ko je Južna železnica povezala Ljubljano s Trstom. To je spodbudilo razvoj obmorskih letovišč, kot je Portorož, razvijati pa se je začela tudi turistična misel. Med obema vojnama so obalo začeli odkrivati tudi manj premožni sloji – predvsem matere z otroki, za kar si je prizadevala tudi takrat novoustanovljena organizacija Jadranska straža, pravi razcvet množičnega dopustovanja pa je nastopil v času socialistične Jugoslavije, ko je bil oddih v posebnih počitniških domovih in prikolicah prvič omogočen tudi delavskemu prebivalstvu. Tako je morje postalo prostor sprostitve, druženja in skupnih doživetij, ki so zaznamovala generacije. Nostalgični spomini, vpogledi v preteklost, razmisleki o razvoju turizma pa ne govorijo le o nekdanjih skupnih identitetah in hrepenenju po morskem oddihu, ampak prinašajo tudi spoznanja, kako se družba in kultura življenja spreminjata, nenazadnje pa velja potrkati tudi na okolijsko zavest.Sogovornica: umetnostna zgodovinarka Barbara Savenc, soavtorica razstave Gremo na morje, MGMLFotografija: Mire Cetin (1922–2016), Deviška terasa, 1954, olje na platnu (Mestni muzej Ljubljana)

Za marsikoga predstavlja vročina kar velik izziv. No, s tem nimajo težav umetnostni drsalci, ki se udeležujejo Mednarodnega drsalnega kampa Ljubljana - Zalog, ki ga že 8. leto zapored prireja Drsalno-kotalkarski klub Stanko Bloudek. V Dvorano Zalog, kjer led junija pripravijo le za ta tabor, se je med tednom odpravila tudi ekipa Prvega. In medtem ko so bile zunaj temperature okoli 30 stopinj Celzija, se je Dvorana Zalog, ki jo v zimskih mesecih vsi poznamo kot drsališče, 15. junija ponovno spremenila v ledeno dvorano, zato je bilo v njej ta teden prijetno in ne prevroče vzdušje. Veliko je bilo mogoče le pričakovanje umetnostnih drsalk in drsalcev, za katere so taki tabori nadvse dobrodošli in koristni – pomenijo namreč začetek in pripravo na novo sezono.

Backrooms temelji na viralni zgodbi, ki se je začela konec prejšnjega desetletja razvijati na podlagi najdene fotografije. Ta prikazuje prazen pisarniški oziroma trgovski prostor s spuščenimi stropi in neonsko osvetljavo, vse v rumenkastih odtenkih in odprto daleč naprej, kot da prostoru ne bi bilo konca. Objavo na spletnem omrežju je spremljalo srhljivo besedilo o izgubljenih dimenzijah, v katere lahko padeš kot v hroščasti videoigri in kjer zmeraj nekaj preži nate. Zmes boleče vsakdanje podobe in tega lovecraftovskega izhodišča je v naslednjih letih navdihnila številne ustvarjalce, ki so pisali zgodbe, programirali videoigre in snemali kratke filme. Najuspešnejši med zadnjimi je bil Kane Parsons, ki je pri šestnajstih, torej še v srednji šoli, posnel kratki film Backrooms o snemalcu, ki vpade v tak prazen prostor in tava od sobe do sobe, dokler ga na koncu ne začne loviti nekakšna pošast. Film je bil uspešnica in ima danes 84 milijonov ogledov, Parsons pa je nadaljeval s serijo povezanih filmčkov, po večini dolgih le minuto ali dve. Kmalu ga je opazil Hollywood in tako je Parsons pri dvajsetih dobil priložnost posneti Backrooms kot celovečerni film. Pri tem so se mu kot producenti pridružili številni uveljavljeni avtorji grozljivk, z Jamesom Wanom, Osgoodom Perkinsom in Shawnom Levyjem vred. Tako je dobil 10 milijonov dolarjev proračuna ter ga izkoristil za kompleksen in morbiden set ter zvezdniško zasedbo, ki vključuje nominiranca za oskarja Renate Reinsve in Chiwetela Ejioforja. Film izredno učinkovito dopolni podobo, vzdušje in neugodje kratkih filmov ter razširi obete, ki jih je bilo mogoče slutiti že iz izvirne spletne objave fotografije. Zgodba je zastavljena v duhu serij, kot je Območje somraka, kjer spremljamo običajno življenjsko zgodbo, v kateri se zgodi odmik v resničnosti. Tukaj imamo ločenca Clarka, faliranega arhitekta, ki se trudi s trgovino s pohištvom, v kateri tudi živi in kamor nikoli ne vidimo zaiti niti ene stranke. Neke noči v kleti odkrije prehod skozi steno in ta ga pripelje v skriven, očitno neskončen svet. Sprva je videti, kot da bi se njegova trgovina še nadaljevala, le da je vsaka soba po svoje napačna. Nekatere so videti kot v hiši iluzij, druge imajo tapecirane strme klančine, iz tretjih vodijo drobna vrata kot v omaro. Clark izkoristi svoj čut za prostor in celo kartira neki del, toda ko hoče vse to razložiti svoji terapevtki, hitro dojame, da je tik pred odločitvijo, da bi ga dala hospitalizirati. Tako si najde pomočnika, opremijo se s kamero, da bi šli še globlje in dlje. In stvari se seveda zalomijo. Glede na to, kako prazni so ti filmski prostori in da je prav ta odsotnost vsebine in funkcionalnosti tisto, kar jih naredi tako srhljive, je prav zanimivo, kako zelo polni so raznih detajlov, ki namigujejo na nekaj več, vendar tega nikoli ne razkrijejo v podrobnost. Tako je, denimo, v nekaterih prostorih postavljen kartonski model, ki v več jezikih predvaja zvočni zapis iz sonde Voyager, ki drvi skozi medzvezdni prostor. Še bolj povedne oziroma sugestivne so različne samo delno uspešne kopije izgubljenih ljudi in predmetov. Backrooms: Brez izhoda pušča odprta vrata za različne interpretacije same funkcije prostora, usode likov in pomena celotnega dogajanja, tako da številni obsesivni oboževalci že preučujejo vsak kader in namig, da bi lahko uzrli kakšno nit, ki bi jih privedla do višjega pomena. Toda obstaja tudi druga šola. To so tisti, ki film cenijo prav zaradi nedoločnosti in pomenske neoprijemljivosti, zaradi načina, kako z vizualnimi in zvočnimi podobami ustvari presunljivo vzdušje. Zaradi surove pisarniške podobe je vse skupaj boleče blizu grozi, ki jo marsikateri občutijo, ko pomislijo na službo. Na tem mestu je ponovno treba omeniti vzporednico s kozmično grozo v delih H. P. Lovecrafta, ki so nastala pred stotimi leti. Ključni povod tako za Lovecraftovo pisanje kot za navdušenje nad njim je izviral iz znanstvenih dognanj o neznatnosti človeka v primerjavi z neznanskostjo vesolja. In podobno se zdi, da bi v današnji dobi lahko dejali, da je uspeh filma Backrooms in drugih sorodnih del, kot je serija Severance, prav tako povezan s ključnim prelomom v družbi. In najočitnejša tarča se zdi vse neizprosnejši vzajemni odnos med človekom in njegovim delovnim mestom ter porastom brezpredmetnosti samih sebi namenjenih služb, ki jih je antropolog David Graber poimenoval Bulšihti. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Dejan Kaloper. Iz oddaje Gremo v kino.

Kako je morje postalo sinonim za oddih, svobodo in poletne spomine? Z izbranimi predmeti, slikami, fotografijami in oblačili nas na zgodovinsko popotovanje poletnih oddihov na morski obali popelje razstava Gremo na morje v Mestnem muzeju Ljubljana in razkriva vpogled v zgodovino obiskovanja morja: od prvih aristokratskih obiskov obmorskih krajev v 19. stoletju do množičnega turizma v drugi polovici 20. stoletja.

Med poudarke tega tedna med drugim sodi potrditev Ignacije Fridl Jarc za novo ministrico za kulturo, in predstavljamo nekaj načrtov za prihodnje delovanje in urejanje področja, za katerega je omenjeno ministrstvo pristojno. V nadaljevanju se posvečamo novi knjigi Slavoja Žižka Kdo si ti? Tema in šest variacij, skladatelju Dušanu Bavdku, letošnjemu prejemniku Kozinove nagrade in pa retrospektivni razstavi arhitektke in industrijske oblikovalke Bibe Bertok, ki je predvsem v sedemdesetih, pa tudi osemdesetih letih preteklega stoletja zaznamovala slovensko pohištveno industrijo. Prihajajoči poletni čas v Mestnem muzeju Ljubljana pričakujejo z razstavo z naslovom Gremo na morje. Pod naslovom Nič ni neizogibno, dokler se ne zgodi, v ljubljanski Cukrarni predstavljajo delo britanskega umetnika Phila Collinsa, s čemer se začenja nova serija videorazstav.

Gremo na morje – ponarodeli vzklik, ki spremlja poletne mesece, tokrat vabi na istoimensko razstavo v Mestni muzej v Ljubljani, ki se odpira danes in na kateri bo predstavljena zakladnica drobcev, ki osvetljujejo zgodovino ideje o poletnem oddihu na morski obali. Pred Zasavskim muzejem v Trbovljah pa se danes odpira razstava Dimnik 50 let, ki obeležuje 50-letnico tega simbola Trbovelj in industrijske dediščine Zasavja.

Sramežljivi in neizkušeni Colin živi pri delavskih starših v angleškem predmestju, ki nimajo težav s sprejemanjem njegove homoseksualnosti. Mati mu celo uredi zmenek v lokalnem pubu, kjer prepeva v kvartetu s svojim očetom. Toda Colin se zagleda v skrivnostnega, postavnega motorista Raya, s katerim se spusti v burno razmerje dominacije in podrejenosti. Zelo hitro se tudi preseli k Rayu, kjer postane njegov služabnik. Molčeči Ray bolj skrbno razporeja vsakodnevne naloge kot odmerke pozornosti in naklonjenosti, ki jih namenja Colinu, in precej dolgo se zdi, da ta nenapisani dogovor ustreza obema … Ljubezen boli, celovečerni prvenec avtorja mlajše generacije Harryja Lightona, je požel navdušenje lani v Cannesu, kjer je prejel tudi nagrado za scenarij v sekciji Posebni pogled. Izvirni naslov Pillion je izraz za sovoznikov sedež na motorju, v prenesenem pomenu pa tudi za vlogo podrejenega v gejevskem odnosu. Čeprav promocijska besedila opozarjajo na eksplicitne in sadomazohistične prvine, gre v bistvu za pretanjen psihološki esej o nadvladi in podrejenosti v ljubezenskem paru, o bolj in manj izkušenih osebah, o karizmatičnih posameznikih in »sivih miših«. Pa tudi o iskanju lastnega jaza, pristnosti oziroma identitete. Dogajalni čas je avtor iz 70. let v izvirnem romanu prenesel v sodobnost. Odlika filma je v tem, da ne zdrsne v poskus šokiranja, obsojanja ali senzacionalizma. Niti se ne posmehuje umirjenosti in utirjenosti predmestnega življenja in običajnega zakona, kar je pogosto lahka tarča satire, niti ne poveličuje robnih spolnih ali partnerskih praks. Kot uči psihoanaliza, nelagodje in zagate najdemo povsod … V enaki meri kot za scenarij, bi si Harry Lighton zaslužil tudi nagrado za režijo, od zasnove posameznih prizorov, ki nikoli niso čisto predvidljivi, do izjemne izbire in odličnega vodenja predvsem glavnega igralskega dvojca, Harryja Mellinga, ki deluje kot srnjad v soju žarometov, in nevarno skrivnostnega Alexandra Skarsgårda. Očarljivo izvirna je tudi uporaba glasbe Erika Satieja oziroma njegove Gymnopédie. Če pogledamo širšo sliko, mimo eksplicitnih prvin, gre – in to mislim brez ironije – pravzaprav za romantično melodramo. Film Ljubezen boli je globoko humano raziskovanje človeškega čustvovanja, in pravzaprav film o tem, da je težko zdržati v dosledni transgresivnosti. V tem je obenem podoben in različen od pisanja oziroma radikalne filozofije Markiza de Sada. In film se razplete celo v konservativno potrditev ljubezni oziroma nujne konstrukcije para, ki morda ni čisto običajen, spet pa ne tako zelo različen od obrazcev melodram, ki jih prinaša glavni kinematografski tok … Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Bernard Stramič. Iz oddaje Gremo v kino.

Po ocenah Svetovnega gospodarskega foruma je več kot polovica svetovnega gospodarstva zelo močno odvisna od narave. Poleg podnebne krize se soočamo tudi s krizo zmanjševanja biotske raznovrstnosti in degradacije ekosistemov. Kot poudarja eden vodilnih morskih biologov Carlosom Duarte, pa se pomena varovanja narava v zadnjem času vse bolj zavedamo, kar še posebej velja za del zasebnega sektorja, denimo zavarovalnice, saj ekstremni vremenski pojavi povzročajo vse večjo škodo. Nenazadnje pa se moramo zavedati odgovornosti do prihodnjih generacij, kar, kot pravi, ni nek abstrakten pojem, saj gre za naše otroke in vnuke. S profesorjem Duartejem, ki je obiskal Ljubljano na povabilo Ekonomske fakultete, se je pogovarjala Špela Novak.

Da se vsaj nekoliko razbremenite od razburjenja zimskih športov, se na kratko vrnimo k izjavi Žana Mahniča o ustanovitvi urada za pregon. Vemo, vemo, da vam Mahnič do danes leze že iz vseh telesnih odprtin, a trdimo, da nihče v resnici ni analiziral njegove izjave. Tako smo prikrajšani za natančno védenje, kaj je jeznoriti Žan sploh povedal. Med medaljami se torej na kratko vrnimo do metanja tujcev iz države. Najprej izjava v celoti, da bo lahko analiza natančna in nepristranska. Citat: »Ustanovili bomo urad za deportacije z enim zaposlenim, dvema pomočnikoma, avtobusi in dvajsetimi policijskimi specialci. Vsi, ki so ilegalno prestopili mejo, bodo morali nazaj.« Konec citata. Kar so vsi analitiki spregledali, je seveda urad. Odkar nas je Marija Terezija z njimi zastrupila imamo Slovenci z uradi veliko veselje. Že dve stoletji jih ustanavljamo z nezmanjšanim tempom in nabralo se jih je toliko, da so postali resnično breme. Celo komunisti, zviti kujoni, ki so še bolj kot SDS sloveli po svoji učinkovitosti, se uradov niso znali znebiti, kljub temu da so ves čas svojega vladanja napovedovali vojno birokraciji. Na kratko; ženska s trajno ondulacijo in rolo omaro je ponosno upodobljena v grbu in na zastavi slovenskega uradništva in ni je sile, ki bi jo zrušil. Te dni poskuša uradništvo nadomestiti umetna inteligenca, pa slišimo, da je že obupala. In zdaj k Žanu. Napovedal je ustanovitev urada, kar je, kot smo ugotovili, za vsako novo oblast običajno. Ampak naša pozornost velja kadrovski zasedbi. »En zaposlen in dva pomočnika!« In v tem grmu tiči uradnik. Nikoli in nikdar se še ni zgodilo, da bi imel slovenski urad enega zaposlenega in dva pomočnika! Analizirajmo. En zaposlen je zagotovo šef. Brez njega ni pisarne. Dva pomočnika sta tajnica in blagajničarka. Ampak kot vemo, na uradu, ki da kaj nase, ne smeta manjkati še PR in pa sindikalni predstavnik. Tako imamo nenadoma štiri pomočnike in enega zaposlenega. Čim pa imaš takšno množico v uradu, šef potrebuje pomoč, se pravi namestnika oziroma podšefa. To bi vse še šlo, če uradniška logika ne bi bila piramidno zgrajena. Bolj se širi vrh, ustrezno se krepi tudi baza pod njim. Torej imamo nenadoma dva zaposlena, štiri pomočnike, avtobusi so bili že prej v množini, ampak policijski specialci pa se takoj povečajo na štirideset. Ampak tu se še ne konča. Predvidevamo, da bi bil urad v Ljubljani, in kot je splošno znano, je v Ljubljani nemogoče imeti urad, brez da bi v njem bilo nekaj premičnega pohištva, oziroma kadra, ki so nečaki od nekoga. Ko se v uradu zaposli nekaj teh, recimo še dva, dobimo štiri zaposlene, osem pomočnikov in osemdeset specialcev. Tako nastane že povsem spodoben urad, ki pa v teh razmerah kadrovske podhranjenosti že potrebuje strokovnega sodelavca, pravno službo, osebo za mednarodno sodelovanje in nekoga, ki ureja interno glasilo in počitniške zmogljivosti. Tako nekaj tednov po ustanovitvi urada Mahnič debelo pogleda, ko je v njegovem miselnem konstruktu zaposlenih osem ljudi, ki imajo šestnajst pomočnikov, avtobusnih šoferjev je okoli dvajset, pet uslužbencev je v avtoparku za vse te avtobuse, sto šestdeset policijskih specialcev pa je pripravljenih, da se požene v boj proti ilegalnim migrantom. Takšna bo realnost urada za deportacije in niti sam Janez Janša, ki je hodeča učinkovitost, pri tem ne more nič. Kaj šele Žan Mahnič. Gremo z analizo naprej. Imamo torej bataljon policijskih specialcev, ki se z avtobusi prevaža po deželi, akcijo pa koordinira urad s sedežem v kateri od steklenih stolpnic v prestolnici. Ampak težava je v tem, da prostoživečih ilegalnih migrantov v Sloveniji ni. Hočemo povedati, da ima ameriški urad, ki je vzornik našemu prihodnjemu, dosti bolj zahtevno delo. Tam se ilegalni migranti skušajo infiltrirati v družbo. Delajo za majhen denar, otroke pošiljajo v šolo, plačujejo davke in se nasploh obnašajo kot normalni državljani. Zato mora ameriški urad delati izjemno natančno, kdaj pa kdaj koga ustreliti, da splaši ostale – pač po modelu »Puška poči, ena pade, koliko jih še sedi?« Pri nas pa urad tega ne bo delal, ker so naši ilegalni migranti povsem drugačni od ameriških. Hočemo povedati, da ne letajo okoli po gozdovih, niti ne zalivajo naših vrtov, niti ne čistijo bazenov ali delajo v skladiščih. Naši ilegalni migranti najprej nimajo nobenega interesa ostati v Sloveniji (za kar bo v uradu skrbel oddelek za etiko ilegalnih migrantov), temveč se poskušajo čimprej odpraviti naprej. Tisti, ki se pri nas zataknejo, pa pohlevno čakajo v migrantskih centrih in se ga kdaj pa kdaj napijejo. Ter se tako poskušajo zliti z okolico. Torej; ko bo urad izdal odločbo za deportacijo, se bo sto šestdeset policijskih specialcev pripeljalo pred oni dom na Notranjskem, pospremilo nesrečneža v špalirju mitraljezov na avtobus in ga slavnostno vrnilo na Hrvaško. Mahnič pa se bo pri tem strogo in učinkovito držal. Pa še k zadnjemu poglavju analize … Ko so celo pri SDS-u ugotovili, da so tokrat brcnili v temo, so se rešili s pojasnilom, da mi ne bomo deportirali ilegalnih migrantov kot Američani, ki jih mečejo iz države po znamenitem modelu »Dead or Alive«, temveč bomo to počeli po danskem modelu. Danski model je jasno mnogo bolj human, ker je danska domovina Vikingov, čajnega peciva, lego kock in lepih manir. A nihče se v resnici ni vprašal, kako je videti danski model deportacije ... Torej; če si tam ilegalni migrant, te Danci začopatijo in vržejo iz države. In med procesom ponavljajo: »Tak!« in »Tak!« Kar pomeni prosim in hvala …

Vaje so skrivnosten pojem. V poklicnih umetniških kolektivih gre za alkimistično mešanico, med katero se zgodi magija, imenovana predstava, ali koncert, ali opera. Tudi balet. Potem pa obstajajo še vaje v ljubiteljskih društvih, kjer vaje pomenijo mešanico kakovostnega preživljanja prostega časa ter kulturizacijo lokalnih skupnosti, ki so drugače podvržene množičnemu poneumljanju. V obeh primerih so vaje spregledan del naše družbene, še posebej kulturne realnosti. V času praznovanja kulturnega praznika je tako prav, da se na vaje odpravimo tudi v Nedeljski reportaži. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Slovenija je po športnih dosežkih v samem svetovnem vrhu, a ob tem ostaja grenak priokus: uspehi (pre)pogosto rastejo v razmerah, ki njihovemu sijaju ne sledijo, velikokrat mu celo kljubujejo. V Tretjem polčasu smo s sogovorniki preverili, zakaj davčna politika, delovnopravna zakonodaja in omejene možnosti gospodarstva ne sledijo športnim dosežkom. Kaj lahko država še stori – poleg sprejetja novega Zakona o športu – in kakšno stabilno in spodbudno okolje je nujno, da športni uspehi ne bodo le izjema, ampak pravilo.

Škofje po obisku ad limina: Začutili smo, da Cerkev ni projekt papeža in škofov, ampak smo vsi v Jezusovi službi.NSi, SLS in Fokus Marka Lotriča po podpisu sporazuma o skupni listi na volitvah: Gremo po rezultat, ki bo pomenil drugačno Slovenijo.Na Brdu pri Kranju o modernizaciji Slovenske vojske in slovenski obrambni industriji. Trump na Svetovni ekonomski forum v Davosu. Macron za ostrejši gospodarski odgovor zoper ZDA.Na Radiu Ognjišče širimo krog podpornih članov, v posebni akciji vabimo: Postanimo prijatelji.ŠPORT: Nika Prevc druga na tekmi na Japonskem.VREME: Oblačnost se bo trgala, bo konec tedna spet snežilo?

V soboto bodo v Berlinu že 38. podeljene evropske filmske nagrade, za katere so nominirani tudi trije slovenski filmi. Ob tej priložnosti v oddaji Gremo v kino gostimo direktorico Slovenskega filmskega centra, Natašo Bučar, v oddaji pa se posvečamo tudi prav posebni retrospektivi slovenskih filmskih ustvarjalk na tržaškem filmskem festivalu, pa izidu filmske monografije o Borisu Juhu ter ocenjujemo film Glas Hind Radžab režiserke Kaouther Ben Hania.

Slovensko gospodarstvo se je v letu 2025 po eni strani spoprijemalo z izzivi geopolitičnih pritiskov in trgovinskih vojn iz tujine, po drugi pa spopadalo z domačimi težavami, povezanimi s prenizko produktivnostjo in nekonkurenčnostjo na področju obremenitve dela in stroškov energije. Kako je to vplivalo na prestrukturiranje avtomobilske in obrambne industrije, kakšne so bile razmere na trgu dela, kdaj lahko pričakujemo prepričljivejše inovacijske premike in s tem višjo dodano vrednost? Kako se ob tem zadolženost naše države povečuje, slovenski kapitalski trg pa se končno razcveta? O vsem tem vnovič v Studiu ob 17.00. Gostje: Bojan Ivanc, prvi ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije; Iztok Seljak, predsednik Združenja Manager in Koordinator misije GREMO slovenske avtomobilske industrije; Blaž Hribar, član uprave Pokojninske družbe A; Andraž Grahek, direktor in partner v Capital Genetics.

V terminu oddaje Studio ob 17-ih bomo do konca leta lahko prisluhnili letnim pregledom z različnih področij. Začenjamo z oceno dogodkov na področju gospodarstva doma. Slovensko gospodarstvo se je v letu 2025 po eni strani spoprijemalo z izzivi geopolitičnih pritiskov in trgovinskih vojn iz tujine, po drugi pa spopadalo z domačimi težavami, povezanimi s prenizko produktivnostjo in nekonkurenčnostjo na področju obremenitve dela in stroškov energije. Kako je to vplivalo na prestrukturiranje avtomobilske in obrambne industrije, kakšne so bile razmere na trgu dela, kdaj lahko pričakujemo prepričljivejše inovacijske premike in s tem višjo dodano vrednost? Kako se ob tem zadolženost naše države povečuje, slovenski kapitalski trg pa se končno razcveta? O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Bojan Ivanc, prvi ekonomist Gospodarske zbornice Slovenija; Iztok Seljak, predsednik Združenja Manager in Koordinator misije GREMO slovenske avtomobilske industrije; Blaž Hribar, član uprave Pokojninske družbe A; Andraž Grahek, direktor in partner v Capital Genetics.

Hamnet ali kako bi lahko tragedija iz Shakespearovega resničnega življenja navdihnila nastanek njegove brezčasne mojstrovine Hamlet. Fantasy ali spraševanje o svoji lastni identiteti. V oddaji Gremo v kino pa govorimo tudi o festivalu LGBT filma in dogajanju okrog prevzemanja ameriškega medijskega velikana Warnerja Brosa.

Gremo na severni tečaj - po sneg … Pripoveduje: Vera Per. Napisala: Sunčana Skrinjarić. Prevedla: Valči Ravbar. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1980.

Platna kinematografov v Ljubljani, pa tudi drugod po Sloveniji, tudi ta teden zapolnjujejo filmi mednarodnega filmskega festivala LIFFe. V tokratni oddaji Gremo v kino se pred sobotno podelitvijo nagrad posvečamo filmom, ki se zanje potegujejo, predstavljamo še nekatere najbolj pričakovane filme iz sekcije Predpremiere, pa filme iz programa drznih avtorskih pristopov Ekstravaganca in se pogovarjamo s scenaristom dokumentarnega filma Miyazaki: Navdih narave.

Del mednarodnega projekta Untold Europe, ki se odziva na izzive ob porastu diskriminacije, sovražnega govora in družbene neenakosti v Evropi, je mednarodna razstava Salt in the Wound, Gold in the Vault na treh lokacijah v Kopru. Gremo tudi na 36. Liffe, Ljubljanski mednarodni filmski festival, osredotočili se bomo na slovensko manjšinsko koprodukcijo Zajčji nasip, ''zgodbo o prepovedani ljubezni na hrvaškem podeželju, kjer so meje tolerance preozke za burna mladostniška čustva.'' Na prvi program Radia Slovenija pa prihaja radijska igra, nastala po drami V iskanju izgubljenega jezika Gorana Vojnovića. Pripoveduje o dveh bratih, ki sta se v mladosti razšla in živita vsak na svoji strani slovensko-italijanske meje. Prvi je zagrizen fašist, drugi je bil v partizanih in je postal funkcionar v jugoslovanski administraciji.

Zdaj, ko smo zakonsko odzaščitili Rome, je čas, da se posvetimo zakonski zaščiti živali. Živali so zakonsko izjemno regulirane … Najbolj so regulirane tiste, ki jih imamo za kosilo, potem medvedi, na tretjem mestu pa morajo biti psi. O pasjih zakonih torej in o zmedi, ki jo prinašajo. Najprej smo dobili zakonsko regulacijo psov na povodcih. Oziroma je ta obstajala že od nekdaj, a globe so se dramatično zvišale. Pes brez povodca bo lastnika poslej stal premoženje. Te dni pa dobivamo še zakonsko regulativo znotraj zakonodaje proti mučenju živali, ki z globo kaznuje lastnike, ki pse privezujejo za verige in ostale vrvice. Najprej in na začetku. Jasno, da je vsak razumni proti prosto tekajočim psom in proti psom na verigah: ampak na načelni ravni je za vse tiste, ki se v pasji svet ne poglabljajo preveč, kar nekaj zmede. Torej na povodec da, na verigo ne? A zmeda traja le tako dolgo, dokler ne prebijemo prvega aksioma pasje sodobnosti. Psi so namreč dvojni. Tisti podeželski in tisti urbani. Zakon pa, kot vsi zakoni, useka počez. Hočemo povedati, da pes, ki na deželi teka za traktorjem, ni enako, kot zverina, ki prosto teka po Čopovi; kot tudi nikomur ne pade na pamet, da bi pred Schellenburškimi dvori razpel jeklenico, nanjo pa zavezal psa, kot to počnejo na kmetijah slovenskega podeželja. Se pravi; kar je za psa na deželi dokaj normalno, se pravi, da se giblje prosto, kot od matere rojen, je za psa v mestu prekršek, ki bo lastnika stal plačo. In obratno. Kar je za psa na deželi normalno pasje življenje, namreč da je čez dan odvezan, ponoči pa privezan čuva kmetijo pred lopovi, je za psa v mestu nezaslišan eksces. Ampak to je le načelni del zgodbe. Potem moramo h globam. Te so namreč prav drakonske in če k odvezanim in privezanim globam prištejemo še globe za pasje kakanje, oziroma za nepobiranje pasjih iztrebkov, kar je nujno v mestu in butasto na deželi, pridemo do spoznanja, da vas pobalinski pes lahko stane celo premoženje, saj smo za pse odgovorni lastniki. Kot smo starši odgovorni za otroke, ampak težko, da bi nas oblasti kaznovale s toliko globami, če bi od časa do časa pretirano razigranega najstnika privezali na verigo. Zdaj pa k resni analizi. Težava je seveda v tem, da so kapitalisti takoj našli nevralgično točko človekovega odnosa do psa, ki je seveda sodobna praksa, po kateri je posedovati psa bolj praktično kot vzgajati pamža. Je pa postalo oboje približno enako drago. Kakovostna pasja hrana stane več kot človeška hrana, ker psi za zdaj še nimajo zdravstvenega zavarovanja, obisk pri veterinarju velja enako kot bela plomba, pasje trgovine se le po anatomsko različnih krojih ločijo od človeške konfekcije. Šolanje psa velja podobno kot šolanje prvošolčka, prav tako pasja nega, pasja vzreja, pasji kriminal, pasji hoteli in pasja potovanja. Skratka; pes ni več človekov najboljši prijatelj, počasi postaja edini prijatelj in ob kapitalistih so to pogruntali tudi zakonodajalci. Zato so začeli pisati pasje zakone, kjer pa so zakoni, so tudi globe. Psi, sploh tisti preveč privezani in tisti povsem odvezani, sploh pa tisti, ki kakajo, so nevarni … Čeprav za zdravje Slovencev mnogo manj nevarni kot čebele, ose in sršeni, katerih zakonska regulacija pa močno šepa. Kot tudi kaznovalna politika. Gremo k morebitnim rešitvam … Najprej na urbana področja. V Ljubljani, kjer se pišejo pasji zakoni, imajo 26 tisoč psov, ki se statistično brezčutno ponečedijo vsaj enkrat dnevno. Tako dobimo ogromno število pasjih odpadkov, kar postaja problem, ker so pasji iztrebki, za razliko od recimo govejih, precej toksični. Ne predlagamo sicer, da bi po mestu hodile krave, ampak če nemudoma ne odstranite pasjega iztrebka, kar je za zunanjega opazovalca še vedno eden najbolj bizarnih postopkov, v katerega se je prostovoljno zapletla civilizacija, vas to lahko stane do 100 evrov. Ob tem pa boste tudi ogrozili javno zdravje, saj se lahko bakterije v pasjem iztrebku razširijo po okolju. To pa še ni vse. Če se psič ponečedi na zasebnem zemljišču – še vedno smo v Ljubljani – in kot lastnik ne poberete iztrebka, ima lastnik parcele pravico poklicati policijo, ki sproži postopek zaradi nedostojnega, oziroma žaljivega vedenja. Načelno gledano, se je žaljivo vedel pes, nasrkali boste pa vi … Misel, da greste na sprehod, ob tem pa potencialno užalite polovico zasebno razparceliranega mesta, je nekoliko komična, če v sebi ne bi nosila zrna soli … Zakonodajalec od vas zahteva popoln nadzor nad psom. Od povodcev, do pobiranja kakcev, do preprečitev žaljenja, do preprečitve privezovanja … Lastništvo psa zahteva po črki zakona nad živaljo absoluten nadzor in našo absolutno odgovornost, kadar tega ni. Vendar … Kaj je potemtakem ostalo od prijateljstva? Najboljšemu prijatelju ne dovolimo niti sekunde svobode, niti trohice svobodne volje, ne dovolimo mu niti deset odstotkov tega, za kar ga je naredila evolucija, ali pa čemu ga je Noe vzel na barko. Odvisno, na kateri strani pasjega stvarjenja pač stojite. Vzeli smo mu pasjo naravo, prijateljstvo pa spremenili v praktično suženjstvo. In da se razumemo; pes, ki se onečedi na zasebno parcelo, je resničen problem, ker je zasebna parcela majhna, ker je mesto majhno, ker je zelenih površin malo, potencialnih iztrebkov pa 9,5 milijona komadov letno. Kar bi zakonodaja morala narediti – seveda pa ga ni junaka, ki bi si kaj takšnega upal niti predlagati ne – je, da bi po vzoru socialne službe komisije preverile, ali lastnik izpolnjuje pogoje za imeti psa. Najprej psihološke; ker za zapiranje psov v kletke in za vse življenje na verige, kot so primeri, proti katerim se poskuša boriti zakonodaja, moraš biti primerno ubrisan … Nato pa tudi, ali je zadoščeno bivalnim pogojem za lastništvo psa, kar, po zdravi presoji, odpiše vse pse v stanovanjskih blokih. Ker pa so psi v dvigalih in na poročnih fotografijah postali nova normalnost, ki jo živi tudi oziroma predvsem slovenska politično-ekonomska-družbena elita, je normalizacija odnosa med psom in človekom v bližnji prihodnosti nemogoča.

Slovenci imamo lepo in dobro tradicijo mladinskega filma, pomislimo samo na Srečo na vrvici, Poletje v školjki ali Gremo mi po svoje, če jih omenimo samo nekaj. Film Elvis Škorc scenaristke Janje Vidmar, ki je scenarij napisala po svoji uspešni istoimenski knjižni predlogi, in režiserja Borisa Jurjaševiča ji suvereno sledi. Posebej preseneti tekoč potek zgodbe, domiselni dialogi, spretna montaža, čarobna fotografija in glasba ter iznajdljiva režija in dobro vodenje igralcev, tako uveljavljenih kot mladih, ki pred kamero stojijo prvič. Med njimi izstopa Maks Peštaj Zevnik v vlogi naslovnega Elvisa Škorca, ki bo imel v resničnem življenju najbrž kar nekaj težav prepričati ljudi, da nikakor ni tak genialni štor kot v filmu, tako prepričljivo se je vživel v vlogo, čeprav je v resnici kot mlad igralec genialen. Boris Jurjaševič je imel srečno roko ali bolje dobro intuicijo tudi pri igralcih, ki v filmu zastopajo odrasli svet: odličen je samo rahlo melanholični, sicer pa prizemljeni Matej Puc v vlogi ločenega očeta, ravno prav nevrotična in zaletava Iva Krajnc Bagola kot Elvisova mama, simpatično nergavi Gojimir Lešnjak Gojc, spravljiva in izkušenj polna babica Zvezdana Mlakar in novi izbranec Elvisove mame, Elvisov zelo človeški učitelj kemije Marko Mandić. Zakaj zgodba Elvisa Škorca pritegne? Osnovna tema nikakor ni lahka, ob tako že težavnem obdobju najstniških let je tu še družinska problematika: Elvis odrašča z mamo, mlajšo sestro in babico, mamo svojega očeta, in kot da to za mlado srce še ne bi bilo dovolj, Elvis izve, da je mama noseča in to s človekom, ki mu je zelo blizu. Poleg vsega tega je še zaljubljen v najlepše dekle na šoli, ki pa je, kot bi rekli stari, "lisička". Stvar bi lahko torej hitro, po neki drugi slovenski tradiciji, zdrsnila v molovske tone, zgodilo pa se je nasprotno, nekako v Feydeaujevem slogu, ki je nekoč rekel, da če želiš napisati dobro komedijo, si jo najprej zamisli kot tragedijo. Film Elvis Škorc namreč premore veliko humornih domislekov in splošen, spodbuden, komično naravnan ton, ki ne popušča. In prav ta svetla obdelava v osnovi temačne teme je gotovo tisto, kar pritegne – številni Elvisu podobni genialni štori in drugi občasni ali stalni šolski obstranci, pa bodo v filmu tudi našli kak nasvet ali dva, kako se spopasti z različnimi razrednimi "nasilneži brez razloga". Film, ki je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija, sicer izstopa še po nečem: jezikovno in govorno današnjega sveta mladih ne olepšuje, ampak sledi vsakdanji govorici, kar mu vtisne pečat pristnosti. Tako na primer v filmu naletimo tudi na napačno, zdaj že pandržavno rabo glagola rabiti – pravzaprav bi bilo čudno, če take napačne rabe - kljub vsem osebnim pomislekom in odporu - v filmu, kot je Elvis Škorc, ne bi slišali. Film je namenjen starejšim od sedmih let, ne dvomim pa, da si ga bodo z veseljem ogledale tudi starejše generacije mladih in mladih po duhu. Recenzijo je napisal Matej Juh.

Gremo nocoj gremo v Butale, kjer živijo Butalci. In tudi Cefizelj! Pripoveduje: Stane Potisk. Napisal: Fran Milčinski. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1977.

V Atmosferski brlog je vstopila športna boginja Janja Garnbret - dvakratna olimpijska in osemkratna svetovna prvakinja športnega pelzanja. Ko se prsti Slovenke z največ oprijema in jekleno-karbonskimi mišičastimi tkivi dotaknejo oprimka gravitacija doživlja eksestencialno krizo. V podcastu smo govorili o solzah in ugotovili tudi, zakaj ji Kitajci niso mogli vzeti prstnih odtisov. Srebrna in bronasta sta zanjo siva in rjava. Čaka te dve uri plezanja v prvenstveni smeri Janje in Atmosfercev. Gremo!.ZAPISKI:24-urni plezalni maraton Janje Garnbret - https://www.boter.si/2025/06/04/24-urni-plezalni-maraton/Zlati Pariz - https://youtu.be/rQq_8YeP3Y4Janjin vzpon na najvišji dimnik Evrope - https://youtu.be/bpDymGNQy_IUradna spletna stran Janje Garnbret - https://janja-garnbret.comAlex Honnold - Free Solo - https://youtu.be/urRVZ4SW7WU.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠

Pomlad prinaša otoplitev tudi na kapitalskem trgu. Danes se začenja vpisovanje drugih ljudskih obveznic, konec leta bomo dočakali davčno prijaznejše individualne naložbene račune, število delničarjev na Ljubljanski borzi se bo v začetku prihodnjega leta z vstopom Vzajemne na kapitalski trg pomembno okrepilo. Za prepričljivejše povečanje likvidnosti in obsega trgovanja pa bi potrebovali vsaj še nekaj svežih podjetij, uvrščenih na Ljubljansko borzo. Gremo v to smer? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Nikolina Prah, državna sekretarka na ministrstvu za finance; Marko Bombač, predsednik uprave Ljubljanske borze; Blaž Bračič, član uprave NLB skladi; Igor Štemberger, predsednik uprave Ilirika.

Kdo je zmagovalec in kdo poraženec, ko pogledamo gospodarstvo v letu 2024? Na eni strani nadpovprečna rast domačega gospodarstva znotraj evrskega območja, rekordna zaposlenost in obrzdana inflacija, na drugi drastično izgubljanje konkurenčnosti, napovedi selitve proizvodnje in ob koncu leta padanje naročil. A vodilni gospodarstveniki in ekonomisti se povečini strinjajo: poraženka leta je Evropa. Svet se dramatično spreminja, oblikujejo se novi bloki in Evropa izgublja pozicije v vseh ključnih gospodarskih sektorjih. Slovenija je ostala del tega problema, brez odločne krepitve produktivnosti v panogah prihodnosti, s prepočasnimi reformami pri davkih in pokojninah ter napakah pri zelenem prehodu. O vsem tem v Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Mojmir Mrak, Jean Monnet Chair profesor za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik EU na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Iztok Seljak iz družbe Hidria in koordinator projekta Gremo, zelena mobilnost, dr. Jure Knez, ustanovitelj in lastnik podjetja Dewesoft.

Zadnjo oddajo letošnjega Radia Ga Ga – Nova generacija bosta prevzeli dve voditeljski legendi, Štefančič in Slak, ki ju bomo tokrat prvič slišali skupaj. V studiu bosta gostila "prave" slovenske dobre može, od Boscarola do Pečečnika, Hana, Jožeta Potrebuješa in Kanglerja, ki bo zbrane tudi nagovoril. Spremljali bomo športni prenos božične zakuske s komentatorskimi legendami Ivom Milovanovičem, Andrejem Staretom, Jelkom Grosom in Miranom Ališičem. Ob teh pa bodo tu še Angelca Likovič in Martelanc, ki bosta razpravljala o božičnih tradicijah, Robert Golob s pravili za slikanje z Božičkom, mala šola pirotehnike s Strojani in seveda odštevanje do novega leta z Zoranom Jankovićem. Vse to in vsaj še dvoje v petek dopoldne na Prvem.

Kdo je zmagovalec in kdo poraženec, ko pogledamo gospodarstvo v letu 2024? Na eni strani nadpovprečna rast domačega gospodarstva v primerjavi z evrskim območjem, rekordna zaposlenost in obrzdana inflacija, na drugi strani drastično izgubljanje konkurenčnosti, napovedi selitve proizvodnje in ob koncu leta padanje naročil. Vodilni gospodarstveniki in ekonomisti se povečini strinjajo: poraženka leta je Evropa. Svet se dramatično spreminja, oblikujejo se novi bloki in Evropa izgublja pozicije v vseh ključnih gospodarskih sektorjih. Slovenija je ostala del tega problema, brez odločne krepitve produktivnosti v panogah prihodnosti, s prepočasnimi reformami pri davkih in pokojninah ter napakah pri zelenem prehodu. Gostje: dr. Mojmir Mrak, Jean Monnet Chair profesor za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik EU na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Iztok Seljak iz družbe Hidria in koordinator projekta Gremo, zelena mobilnost, dr. Jure Knez, ustanovitelj in lastnik podjetja Dewesoft.

Send us a textPOLJUBNE DONACIJE: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=84N6AK9XMXA64Dobɘrdan majice:https://doberdanbrand.siEPIZODA 161Danes z nami spet v dvoje Jure in Rimanic. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni zanimivim zgodbam!TIMESTAMPI:00:00:00 Intro00:00:56 Češnja na vrhu torte00:02:41 Žabe00:05:10 Punce na kolesih00:07:38 Gremo poklicat Jureta na Tajsko00:08:00 Kako je Jure?00:08:54 Prenočitve00:11:31 Pobiranje kokosa00:12:18 Plaže00:14:55 Bi lahko ostal dlje?00:17:30 Poskušanje sadja00:27:50 Praznično vzdušje00:29:17 Ali je jure spoznal koga zanimivega?00:30:57 Plan za zadnji teden00:33:04 Kako je iti z novo punco na dopust?00:34:42 Vprašanja00:39:00 OutroPOSLUŠAJTE PODCAST TUDI NASpotify: https://open.spotify.com/show/2gjgPtR... Apple: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google Podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...SPREMLJAJTE NASInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podc...TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcast VODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne ... Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jopredvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 2 mlada ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na podcastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

⏰ Driiiiiiiiing! Gremo dalje, gremo dalje, jubilejno dalje! Čeprav nas Kviz v Gambrinusu v sklopu 400. oddaje še čaka (sreda, 4.12., ob 19.00, ja 19:00!), je bil že 17. krog, predzadnji po vrsti v jesenskem delu. In, ja, imamo jesenske prvake!

Matrica: ponovno naložena: Anže in Pižama se divita nad akcijskimi prizori in svečano zaprisežeta, da v življenju več ne poskusita nobene tortice. Če so ti glave všeč, jih lahko podpreš in dobiš dodatno mini epizodo. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj Glave – Glave #193 Zapiski: Linki: The Matrix Reloaded Masters of the […]

Pleme je sedelo okoli tabornega ognja. Starešina Črtomir je mrko gledal, ko je skupina mladcev na čelu z Bosomirjem prišla pred visoki zbor. Takole so govorili mladci: "Slišali smo, da se v Emoni, nekaj tisoč kilometrov od tod, da poceni graditi. Predlagamo, da se pleme preseli tja in zagrabi to poslovno priložnost." Starešina je zajavkal: "Pri Svarunu, kaj pa nam manjka tule pod Karpati. Pridelujemo žito, po malem gojimo drobnico in izdelujemo lahke letalne naprave. Čisto v redu nam je tukaj, rajtam." Pa se Bosomir ni dal odgnati. "Ker smo demokracija, dam naš predlog na glasovanje … Kdo je za to, da preplavamo tisto rusko reko?" Večina je dvignila roko. Tako se je pleme odpravilo na pot. Med plavanjem čez reko jih je četrtina utonila, četrtino pa so obmejni organi poslali nazaj v izvorno državo. Končno so prispeli pred obzidja Emone. Na vzhodu mesta je bila krasna parcela, kjer so Rimljani njega dni skladiščili žito. Požgali so jo in tako dobili največje gradbeno zemljišče v tem delu Emone. Organizirali so veliko predstavitev za zainteresirano javnost. Tako je govoril Bosomir: "Pozabite na kolišča, pozabite na vile Rustice, pozabite na ceste in socialistične bloke. Pozabite na Savsko naselje, Fužine in Štepanjca. Tu bo zraslo tisoč koč in kolib iz trstičevja in blata, prekritih s slamo, z ilovico po tleh." Ko je videl, da poslušalstvo ni bilo navdušeno, je vrgel še zadnji argument, ki so ga slovanski investitorji tako radi uporabljali: "In kvadratni meter bo stal le 3000 evrov." Tedaj je občinstvo končno navdušeno zaploskalo, investitorji so zaklali vola in veselje je trajalo dolgo v noč. Gremo se nekaj osnovne matematike. Če bo v BTC-ju zrastlo 1000 novih stanovanj in če grobo posplošimo, da bodo v enem stanovanju živeli povprečno trije ljudje – se pravi v večini stanovanj po štirje, v nekaterih pa dva,  se bo na vzhod Ljubljane preselilo okoli 3000 ljudi. Tri tisoč ljudi v dvomilijonskem narodu ni malo. A gremo še korak dlje. Seveda ne bo dva milijona Slovencev kandidiralo za Boscarolova stanovanja. Mož, ki se ga je že prijelo ime "dobri človek iz Vipavske doline", bo kljub izjemno ugodni ponudbi s svojimi stanovanji nagovoril samo menedžerje, zdravnike, odvetnike in tiste, ki raje gledajo proti Trojanam. Teh pa je po grobi oceni v naši deželi okoli dvajset odstotkov. Ko ribariš med dvajsetimi odstotki najpremožnejših, pa je že težko najti 3000 kandidatov. Ker kakorkoli mediji slikajo Slovenijo kot zavožen projekt, je vsak Slovenec že nekje doma. Hočemo povedati, da pri nas ravno ne vidiš brezdomcev v tisočih, ali pa šotorskih naselij pod mostom, kot je to primer v nekaterih drugih uspešnih demokratičnih državah. Se pravi, da moraš med Slovenci, ki so že nekje doma, najti tri tisoč prostih radikalov, ki bi dom zapustili, da bi se preselili na vzhod ljubljene. Sploh ne dvomimo, da bo podjetnemu Ivu uspelo, a to bo istočasno pomenilo, da bo nekje drugje 3000 Slovencev zmanjkalo. Ker dvomimo, da se bo tri tisoč Ljubljančanov iz enega konca Ljubljane preselilo na drugega; predvidevamo, da bo tri tisoč ljudi zapustilo svoja ognjišča v provinci in se s plavanjem čez reke podalo v prestolnico. Tečnoba bi na tem mestu zapisala, da je to v globokem nasprotju z načelom decentralizacije, enakovrednega regionalnega razvoja in Slovenije ene same hitrosti, a kaj bi takšni neopredeljivi in teoretični cilji v primerjavi s 65 kvadrati, lastnim parkiriščem, bližino kinodvorane in sosedstvom največjega mesta nakupov v državi. A demografski in razvojni pomislek, ki tako ali tako nikomur ne pade na pamet, je mogoče povsem neupravičen. V mestu, kjer je največja naložbena priložnost ostarela teta brez otrok z lastnim stanovanjem, se je zaredila moda, po kateri ljudje stanovanja kupujejo, čeprav jih ne potrebujejo. Kot bi nepremičninski baloni, v katere civilizacija piha že zadnjih tisoč let, slovansko pleme ničesar ne naučili, Slovenci meniji, da je najboljša naložba denarja, ki ostaja od neopravljenih nadur, v nepremičnino. Elektro Ljubljana je zadnjič dal sramežljivo oceno o praznih stanovanjih v prestolnici – in drugače, kot da je ocena sramota za mesto, državo in njene prebivalce, je ni mogoče opredeliti. Da bi se kaj spremenilo, ni za pričakovati in Bosomirjevi potomci bodo še naprej veselo in žalostno simbolno rušili silose z žitom; ker je kruha povsod dovolj in preveč, stanovanj pa zmeraj manjka. Na pot zrele, razvojno naravnane in odgovorne družbe bomo stopili v tistem trenutku, ko bomo investicijo v tisoč ugodnih stanovanj na vzhodu Ljubljane razumeli kot škodljivo. 

Drugo sezono oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija začenjamo na terenu, nekje na Dolenjskem v naselju brez tekoče vode in iz studia brez gradbenega dovoljenja. Miloš in Emeralda bosta v posebni izdaji "Romski radio Ga Ga" brez cenzure spregovorila o romski problematiki in reševanju težav. Seveda ne bodo manjkali vsi redni sodelavci oddaje, Franc Kangler bo iz gumenjaka na avtocesti poročal o stanju v prometu, Uroš Slak bo v studiu gostil premierja Goloba, ki bo s seboj prinesel tudi pismo Uršule von der Leyen in Matjaža Hana. Helena Blagne bo predstavila svojo kandidaturo za komisarko, prisluhnili pa bomo tudi ustanovnemu srečanju društva "Dej ne TEŠ" in spoznali prvega digitalnega ministra za obrambo, ki ga bo predstavila Emilija Stojmenova Duh. Vse to in vsaj še ena stvar v petek dopoldne na Prvem.

Zajčkov strah je odveč. Pripoveduje: Lara Jankovič. Napisala: Darinka Kobal. Posneto v studiih Radia Slovenija 1997.

“Še zadnjič v starem studiu ;)” je bilo košarke približno toliko, kot na poslovilni tekmi Gileta, Gogija, Cikija, Dragona. Kako smo preživeli poletje? Tilc je hengu z Noahom Lylesom, Matko je rinu v hrib, Štule pa sanja o preživljanju dopusta v gozdu. Ne manjka tudi omemb znamenitih osebnosti iz zgodovine in vsesplošnega kaosa. Ne pozabite, […]

Gremo s čolnom - prevrnjeno vrtno mizo - na piknik! Pripoveduje: Vojko Zidar. Napisal: Bogdan Novak. Posneto v studiih Radia Slovenija 1994.

Mūsu muti apdzīvo ļoti daudzveidīga mikroorganismu kopiena. Tā var palīdzēt un var arī traucēt uzturēt cilvēka gremošanas sistēmu veselu. Kā tas notiek? Kāds ir labvēlīgs mutes mikrobioms? Kā tas veidojas un kādas veselības problēmas rodas gadījumos, ja bojāti zobi un smaganas un mutes mikrobiomā nav līdzsvara? Skaidro Rīgas Stradiņa universitātes Zobārstniecības fakultātes vadošā pētniece Alisa Kazarina, zobārste-periodontoloģe Anete Vaškevica un Rīgas Stradiņa universitātes periodontoloģijas rezidente un zobārste Dārta Emuliņa. Jautājumus par mutes mikrobiomu neapsprieda pirms vairākiem simtiem gadu, kad zobu problēmas risināja vai nu kalējs ar stangām, vai bārdzinis ar nazi. Bet ko simts un tūkstoš gadus veci zobi var pavēstīt arheologiem, stāsta Latvijas Universitātes Latvijas vēstures institūta vadošā pētniece Gunita Zariņa. Līdzās skeleta kauliem un apbedījumos atrastiem priekšmetiem, zobi arheologiem sniedz informāciju par cilvēka dzīves kvalitāti un uztura paradumiem.

Iskrena in surova solo epizoda o spoznanjih, občutkih, poti, ovirah in izzivih, ki so me spremljali zadnje mesece. Rdeča nit epizode je samozaupanje, beseda, ki sem si jo izbrala za mojo besedo leta 2024. O tem, kako samozaupanje zgradiš in kako ga lahko izgubiš. Predvsem pa, kakšna spoznanja so me vodila do postavljanja trdnejših temeljev samozaupanja. Gremo v epizodo, postopoma, korak za korakom. Hvala, ker ste tukaj.❤️ Zapis epizode, ki vključuje omenjene vire v epizodi, je na voljo na: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda213

Kakšna je razlika med troslojnim in trislojnim papirjem ali med petimi in petero jabolki? Gremo skozi dvojna vrata ali dvoje vrat? Današnja oddaja nas uči pravilne rabe števnikov. Gostja dr. Helena Dobrovoljc razlaga, kako jih pravilno sklanjamo, kako se najpogosteje izgovarjajo in kakšna je raba množine oziroma dvojine pri števnikih.

Tako zimski kot praznični dnevi mnoge ljudi zvabijo v savno, kjer se naše telo dobro pregreje, razstrupi in okrepi. A pred obiskom je dobro vedeti, za koga je savnanje primerno, komu odsvetovano, kako se ga pravilno lotiti in katero vrsto savne izbrati. Ivica Flis Smaka, dr. med., spec. fizikalne medicine in rehabilitacije ter mednarodna wellness svetovalka, bo v sredinem Svetovalnem servisu odgovarjala tudi na vaša vprašanja, povezana z obiskom savne. Pišite nam na prvi@rtvslo.si, pokličite med oddajo ali zapišite svoje vprašanje na spletni strani.

3d6 Down the Line returns to the fairy-haunted paths of Dolmenwood for a brief jaunt! We have gained exclusive access to the starter adventure The Redcap's Cauldron, which will be included in the upcoming Dolmenwood tabletop role-playing game, to be published in 2024! Join Friar Jymes, Sir Crump, Gremo, and Glance-Askew-Guillem as they embark upon a surreal quest to retrieve a map of the moon from a dream-like extradimensional space! Find out more about the Dolmenwood TTRPG on Necrotic Gnome's site! Explore more 3d6 Down the Line at our official ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠website⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠! Find our House Rules (culled from numerous luminary OSR sources), character sheets, artwork, both video and audio only versions of every episode, and lots more! If you'd like to not only listen to us, but also watch our ugly mugs, check out the episode on ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠YouTube⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠. Support our ⁠⁠Patreon⁠⁠, and enjoy awesome benefits! Join our friendly and lively ⁠⁠⁠Discord⁠⁠⁠ server! Purchase Feats of Exploration, an alternate XP system for old-school games! Drivethru RPG | Itch Grab some 3d6 DTL ⁠merchandise⁠! Isometric maps by Jason Lutes. Maps used in the podcast banner by Dyson Logos. Intro music by Muzaproduction. --- Send in a voice message: https://podcasters.spotify.com/pod/show/3d6dtl/message Support this podcast: https://podcasters.spotify.com/pod/show/3d6dtl/support

Skupni projekt Prvega in A1 prinaša pet novih pravljic, ki spodbujajo pripovedovanje. V drugem delu raziskujemo, kakšnega okusa so stvari ali dogodivščine, ki jim sicer ne pripisujemo okusa. Gremo na pomoč gozdnim prijateljem, ki tuhtajo, kako bi prišli tja nad oblake … Nastopajo: Jožica Avbelj (pripovedovalka), Maja Končar (miš), Marijana Brecelj (veverica), Ivo Ban (medved), Željko Hrs (jazbec), Zvone Hribar (zajec). Avtorica besedila: Nina Mav Hrovat po kreativni zasnovi izr. prof. dr. Barbare Baloh in Samante Kobal v sodelovanju z urednikom Žigo Koscem Dramaturginja: Samanta Kobal Fonetičarka: Mateja Juričan Napovedovalec: Aleksander Golja Mojstra zvoka: Matjaž Miklič in Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Režiserka: Špela Kravogel Urednica oddaje: Alja Verbole Vodja projekta: Špela Šebenik Pravljična nanizanka, ki spodbuja pripovedovanje, v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci! Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, avgust 2023.

Med 15. in 21. majem v počastitev svetovnega dneva čebel na Prvem že šesto leto v poslušanje ponujamo sedem novih pravljic iz priljubljene otroške knjižne zbirke Čebelica. Letošnji cikel je zasnovan kot poklon zbirki, ki letos praznuje 70 let in ob kateri so in še odraščajo generacije. V prvem večeru pa Gremo gledat morje avtorja Miroslava Košute. Pravljica o svizcu, ki s pisano živalsko druščino prvič odide na morje in povabi galebe na obisk v gore … Pripovedovalec: Saša Tabaković. Avtor besedila: Miroslav Košuta. Režiser oddaj in avtor idejne zasnove cikla Čebelice: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2023. Na fotografiji: Saša Tabaković Avtor fotograije: Adrian Pregelj