Podcasts about sploh

Dvanajstega junija v Rusiji praznujejo svojo neodvisnost. Sploh v velikih mestih skušajo s praznovanji vzbuditi vtis navidezne normalnosti v času, ko ukrajinski brezpilotniki na videz brez pretiranih težav dosegajo cilje vse globlje na ruskem ozemlju. 1570 dni od začetka ruske invazije miru še ni na obzorju, lepo zveneče besede o pripravljenosti na mirovna pogajanja pa so le del stalnega arzenala uradnih izjav za javnost in bolj kot ne služijo zvračanju krivde na drugo stran. Je pa Rusija uspešnejša na področju športne diplomacije, leto 2026 pa omenjajo kot leto ohladitve dozdajšnjih športnih sankcij.

Angela Balzano je asistentka z doktoratom na Oddelku za lesarstvo ljubljanske Biotehniške fakultete. V Slovenijo je z juga Italije najprej prišla v okviru krajše študijske izmenjave. Takrat si je mislila, da ima srečo, ker se ji ni treba naučiti slovenščine. Ko pa so ji tu ponudili službo, se je lotila tudi tega izziva. Danes ji gre odlično. Njena najljubša beseda je lipa, več pa pove v tokratnem Jezikanju.

Ne gre več le za to, da verjamemo napačnim posnetkom, ampak da postopoma ne verjamemo ničemur več. Od lažnih klicev z glasom direktorja do viralnih videov politikov, ki jim pripisujejo izjave, ki jih nikoli niso izrekli. Jasno postaja, da globoki ponaredki, čeprav kot tehnologija obstajajo že desetletja, danes dobivajo nove razsežnosti zaradi množične, poceni in dostopne produkcije. Širijo pa se tudi spolno zaznamovane zlorabe, kjer neprostovoljne intimne podobe žensk, tudi političark in novinark, služijo kot orodje za njihovo diskreditacijo. Sogovorniki: dr. Vitomir Štruc, profesor na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, ki dela tudi v laboratoriju za strojno inteligenco dr. Igor Vobič, redni profesor na Katedri za novinarstvo in Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Raziskovalno sodeluje tudi s Fakulteto za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani v okviru Centra odličnosti za umetno inteligenco v digitalni humanistiki Sam Gregory, direktor organizacije WITNESS, kjer si s sodelavci prizadevajo za ohranitev naše pravice, da verjamemo tistemu, kar vidimo in slišimo Kaylee Williams, doktorska študentka na Univerzi Columbia, ki v svojem raziskovalnem delu preučuje prav fenomen generiranih pornografskih ponaredkov

S sestro Nikolino smo tokrat govorili tudi o pripravi domačih praznovanj ob birmah in prvih svetih obhajilih. Če bomo po slovesnosti v cerkvi kosilo pripravili doma, se je potrebno dela lotiti dovolj zgodaj. Juho lahko skuhamo prejšnji dan in naslednji dan samo zakuhamo. Tudi meso damo v marinado naslednji dan in jih nato samo popečemo in ponudi z omako. Priloge - riž ali testenine – tudi lahko pripravimo prej, na hitro pa lahko pripravimo še nekaj pomfrita. Zelena solata naj bo očiščena prej, nato jo operemo, da se napije in osveži. Sploh pa je pecivo tisto, ki ga lahko pripravljamo kar nekaj dni prej.

Upanje, da bo dozdajšnji premier Robert Golob sestavil novo vlado je, kot kaže, dokončno ugasilo. Iz pogovorov s Svobodo se je namreč umaknil predsednik Demokratov Anže Logar. Stranki je med drugim očital, da so z načrtovanimi pogovori s člani in poslanci Demokratov te poskušali "prisiliti v koalicijski sporazum". Iz Gibanja Svoboda so sporočili, da se Anže Logar ni pogajal s Svobodo, ampak z Janezom Janšo. Dodali so, da kljub vabilom in predlogom odziva ni bilo. Kljub temu se je v javnosti ustvaril vtis, da pogajanja potekajo. To preprosto ne drži, so dodali v Svobodi. Ostali poudarki oddaje: Ameriški predsednik Donald Trump je pozdravil odločitev Irana o odprtju Hormuške ožine, a ob tem poudaril, da ameriška blokada iranskih pristanišč še naprej velja. Socialni partnerji kljub pričakovanjem niso obravnavali predloga interventnega zakona o razvoju Slovenije. Sindikat taksistov poziva k nujni sistemski ureditvi dejavnosti.

Boštjan Gorenc, z vzdevkom Pižama, je pisatelj, komik, igralec, raper, prevajalec in voditelj. V glavnini, ker je poleg omenjenega še marsikaj. Pogovor o besedah, jeziku in branju, o njegovih zadnjih odmevnejših projektih. Jezik je skupni imenovalec vsega, s čimer se Boštjan ukvarja. “Beremo vsi veliko, samo beremo z zaslonov, kar ni ravno dobro za našo koncentracijo.”Pisatelj, podkaster, komik, igralec, rapar, prevajalec, … človek s črkami, kot piše na njegovi spletni strani. Posnel je več odmevnih rap pesmi. Tudi zgoščenko. Nastopil v več predstavah, tudi v komedijah, sodeloval v Improligi. vodil televizijsko prireditev, povezoval številne dogodke, bil dve leti tudi urednik za mladinsko leposlovje, prevaja otroško in fantazijsko literaturo, nastopa po šolah, med prvimi je začel s podkasti, soustvarjal strip, pred desetimi leti pa na knjižne police postavil svoj prvenec sLOLvenski klasiki 1. Boštjanovo ustvarjanje je zelo razvejano.Od kod vzdevek Pižama?»S tem vzdevkom beležijo tudi izposojo mojih knjig, zato se vsekakor poistovetim z njim. Tudi pomensko gledano, sem človek, ki zelo rad za-spi. Čeprav sem imel obdobja, od tega, da sem po vse noči delal, ker je bilo lažje zaradi miru, do tega, da zdaj, odkar imam otroka, je treba zjutraj vstajati, tako da je to spalno obdobje zdaj bolj regulirano.Vzdevek izhaja iz osnovne šole, ko sem bil tisti »ta mali nesocializirani mulc«, ki so ga imeli razredni in šolski težaki zelo radi, ker so dobili največ »dretja« za svoj denar.Ko sem dvakrat prišel v trenirki v šolo, se je eden spomnil, da je to pižama. Nekaj let tega nisem maral. Mislil sem, da se bom tega vzdevka rahlo rešil na prehodu v srednjo šolo, pa seveda je to prišlo za menoj. Ko sem začel rapat, je bilo o.k, imam že vzdevek, ni se treba izmišljevati. Zdaj je pa sploh super, ko veliko hodim po šolah za bralne spodbude mladim bralkam in bralcev, in če rečem, jutri vas bo obiskal pisatelj Boštjan Gorenc, se sliši zelo tako, o, moj Bog, bo prišel en dvesto let star, pa bo govoril, kako je mamute pasel, ko je bil otrok ... Jutri pride Pižama, pa že malo bolj zastrižejo, in je prepreka manj, ko je treba navezati pristen stik z mladino, da ni treba čez njo skakati.«Kakšna je današnja mladina?»Ukvarjam se predvsem z branjem in bralno kulturo. Odstotek sodelujočih pri Bralni znački je približno takšen kot je bilo pri nas. Posebej v nižjih razredih seveda vsi berejo. Na točki, ki se zgodi med prelomom med slikanicami pa potem daljšimi knjigami, se zgodi osip. Seveda je odvisno od okolij in različnih spodbud. Beremo vsi veliko, samo beremo z zaslonov, kar ni najbolje za našo koncentracijo.Za domišljijski svet je ponavadi potrebna stvar, ki nam je danes vsem primanjkuje, in to je dolgčas. Okrog sebe imamo motilce pozornosti, vsi gledamo na telefon, računalnik, v televizijo. Ves čas smo in nimamo časa. Želim, da bi vam bilo dolgčas. Ko nam bo dolgčas, bomo imeli najboljše ideje, kako ga pregnati. Takrat začne teči domišljija.Pozna se ravno to, da se je treba ves čas boriti za pozornost. Kadar ni zaslonov zraven, zelo hitro lahko kam odtavajo. Toda, če jih prepričaš, ti sledijo. Poslušajo. Najtežje je bilo takoj po koroni, leto, dve, potem je šlo to mino, ko sem imel generacije prvih, drugih, tretjih razredov, ki nikoli niso bili na kulturni prireditvi. Ker niso mogli biti in je bilo to njim nekaj povsem novega. Aha, zdaj moramo tu sedeti pri miru, aha, pa zdaj moramo poslušati … dejansko je bilo tako, zdaj se je to nadoknadilo. Takrat je bilo pa res kar zanimivo, pa niti ne, da bi se oglašali iz neke nagajivosti, samo preprosto bili so v nekem povsem neznanem položaju. Sploh, ko gledam malo starejše, pa se mi zdi, da ta mladina danes - splošno gledano, premore več empatije, kot smo je mi. Pomislijo malo tudi, kako bodo stvari, ki jih počnejo vplivale ali na druge ali na ... Mladina se veliko bolj, pač zato, ker tudi odraščajo s tem, pomen okolja, našega odnosa do tega, da skušamo ohranjati okolje in mu pomagati. Seveda potem pridejo zraven tudi druge stvari.Se najdejo »mandeljci«, splošno pa vzgajamo bolj empatično generacijoPlaz ustvarjalnosti se zdi, da se ne izpoje: »Ja, hvala! … Vse kar počnem se prepleta, vse je povezano z jezikom. Sem zelo, jasno, jezikovni ustvarjalec. V besedah sem močan, imam bogato podlago, iz katere lahko črpam. Vizualen pa nisem ravno. Pisanje, prevajanje, … glavnina vsega je ljubezen do zgodb, ki sem jo dobil že v mladih letih skozi zgodbe, ki mi jih je pripovedovala, brala babica. Spominjam se, kako za malo se mi je zdelo, ker ni imela vedno časa, da bi mi brala in sem se potem malo tudi iz trme kmalu naučil brati. In se je nadaljevalo … dolgo časa je bilo bolj poustvarjanje. V šoli so bile razne recitacije, malo smo pisali, v gimnaziji pa se je začelo, od tega, da sem po naključju pristal v gledališki predstavi in me je to tako potegnilo, da smo naslednje leto še z dvema kolegoma naredili svojo avtorsko predstavo.Ravno branje je to, kar potrebujemo danes. Branje je neke vrste fitnes za možgane, ker ravno s koncentracijo, z osredotočenjem, urimo možgane, jih treniramo, da bodo sposobni biti osredotočeni tudi na ostalih področjih.Istočasno sem začel tudi rapati. Ko sem začel igrati v predstavah, sem itak kmalu »pogruntal«, da resno igro raje prepustim drugim, bolj usposobljenim, z bolj razvitim igralskim aparatom. Sam ga imam toliko, da ljudi nasmejim. No, zdaj pa jaz pišem besedila predstav, ki jih igrajo drugi. Tako se je, se mi zdi, sklenil krog. Ravno zdaj, po tem pogovoru – ne vem sicer, kdaj bo to objavljeno, se odpravljam v Novo Gorico na vajo, kjer Matjaž Pograjc režira moje besedilo »Kekec proti Kekcu«. Predstava je dinamična, nasmeji in da misliti.Včasih mladi rečejo, ko hodim za bralne značke po šolah, joj, zakaj niste vi naš učitelj za slovenščino? Danes ste to rekli, ker sem imel zabaven nastop, prvič, ko bi dal »cvek«, bi rekli, joj, ta Pižama, je težak.»

Bojana Rozman, dolgoletna romska pomočnica na OŠ Bršljin v Novem mestu, je lahko izjemen zgled otrokom, ki jih težka pot iz neurejenih romskih naselij do izobrazbe še čaka.Rojena v romskem naselju staršem, ki ne govorijo slovensko, je uspešno končala osnovno in srednjo šolo, še vedno pa ni opustila niti načrtov o končanju študija. Prav zaradi lastne izkušnje toliko bolj razume stiske romskih otrok, za katere je vstop v šolo lahko zelo težak. Zakaj je njihova pot do izobrazbe tako neuspešna, kaj je najtežje, kaj bi morali storiti, da bi tudi ti otroci lahko razvili svoje talente in potenciale, kako bi jim pri tem lahko pomagalo boljše razumevanje in kako jim že pomagajo romske pomočnice?

Zadnje dni nas navdušuje dogajanje na vesoljskem plovilu, ki se je najdlje do sedaj oddaljilo od Zemlje, obkrožilo Luno in se bo, upajmo, srečno vrnilo na Zemljo. Kot je navadno v takšnih primerih, je bilo izrečenih mnogo epohalnih stavkov o majhnosti, neznatnosti planeta in o nujnem razumevanju med narodi. Ob tem pa smo se še mimogrede naučili, kaj je v življenju resnično pomembno. Ko se je prekinila komunikacija med plovilom in Zemljo, se astronavti niso preveč vznemirili. Tudi ko poveljnik ni mogel dostopati do elektronske pošte, se je človeštvu zdel to precej domač in pogost pojav. Ko pa se je pokvarilo stranišče, se je posadka resnično prestrašila. Hočemo povedati, da se tukaj doli premalokrat zavedamo, kako smo civilizacija stranišč, in da kontemplacija ekonomsko-političnih elit med njihovo uporabo žal prevečkrat vpliva na tok, ki ga človeške družbe uberejo v realnem času. Polet pa je pomemben tudi za slovensko politično elito. Sploh za tiste stranke, ki so nove. Kajti bolj etablirane stranke in njihovo članstvo pomnijo še tiste polete z Appolom in Space Shuttlom, da ne govorimo, kako nekatere stranke še vedno vodijo isti voditelji kot v času poletov vesoljskega čolnička. Kakorkoli; člani in vodstvo stranke Resnica so seveda z velikim zanimanjem spremljali polet, saj lažiran pristanek na luni misije Apollo 11 stoji v njihovem statutu takoj ob dejstvu, da v morskih globinah preži šestdeset metrov dolg ligenj. In ko so se vodstvo ter podporniki zbrali v tistem kranjskem lokalu – mimogrede; če dobijo ministrstvo za kulturo, bodo zahtevali, da se bife vpiše na seznam snovne kulturne dediščine – so z nejevero gledali posnetke okrogle Zemlje. Predsednik jim je namreč zagotovil, da je Zemlja ploščata in da bodo pri ploščati Zemlji vztrajali tudi v koalicijski pogodbi. Težavo, nelagodje in tudi morebitno delitev stranke na frakcije je preprečil eden članov, ki je stal v neposredni bližini, ko so delili pamet. Takole je govoril: »Kaj, ali ni objektiv kamere, s katero so posneli fotografijo, okrogel? Ergo, je na fotografiji okrogla tudi Zemlja, čeprav je v resnici ploščata!« In so vsi navdušeno zaploskali, ker je oni tako pametno govoril ter so naročili red bull in se pri tem pomembno držali, saj so jeziček na tehtnici. Nekatere druge stranke pa so se bale, da bo na do sedaj še neodkritih prostorih na temni strani Lune ladja treščila v nebesa ali vice ter zmotila mir tamkajšnjih prebivalcev. Na srečo se ni zgodilo nič podobnega. Kot vse kaže, leži onstranstvo globlje v vesolju. Ob znanstvenem pomenu pa je misija Artemis II pomembna tudi s simbolnega, občečloveškega stališča. Vesoljski potniki so kar nekajkrat načeli vprašanje perspektive. Se pravi, da je iz vesolja Zemlja videti kot enoten, prelep, skoraj idiličen kup kamenja, na katerem ni zaznati nobenih delitev, razlik in meja, ki sicer poganjajo človeštvo proti izumrtju. Zadnje dni še posebej intenzivno. Ampak ta, nekoliko naivna sporočila ne zdržijo kritične presoje. Mar morebiti vesoljski potniki menijo, da če bi človeštvo zgradilo večje vesoljsko plovilo, takega za nekaj milijard ljudi in ga poslalo v vesolje, da potniki s seboj ne bi vzeli razlik, antagonizmov, sovraštva in delitev? Človeška tragedija ni vprašanje perspektive, še manj vprašanje lokacije v vesolju ... Človeška tragedija je vprašanje razuma, oziroma njegovega pomanjkanja. Z drugimi besedami. Če astronavti želijo dobro človeštvu, naj nam pošljejo fotografije in znanstvene izsledke; če pa hočejo dobro sebi, naj ostanejo tam gori. S tem drobnim navodilom pa tudi končujemo skromno serijo Zapisov iz močvirja. Teh nekaj desetletij pisanja je nič v primeru z večnostjo vesolja, v katerega obstoju smo našli tudi razlog za ukinitev serije. Namreč – vse, kar se začne, se tudi konča. In seveda … Zdi se, da sedeti v močvirju in razmišljati, počasi ne bo več dovolj. Treba bo kaj tudi storiti.

Sogovornici, uspešni študentki, športnici in umetnici sta imeli do tistega usodnega leta precej jasno začrtane izobrazbene in poklicne cilje. Vendar so smrt očeta, babice in dedka, nato pa še tri poplave, ki so močno poškodovale družinsko hišo, temeljito zamajale finančno varnost in psihično stabilnost družine. Sogovornici sta bili pred resno dilemo, ali se še naprej šolati ali pa opustiti načrte in raje finančno pomagati mami. Pomoč Zveze Anita Ogulin je bila pri tem neprecenljiva.

In zdaj nekaj povsem drugačnega. Sicer gremo v središče Ljubljane, a po drugačnih opravkih, kot bi se pričakovalo. Središče Ljubljane – ta antični pojem, kjer se je vsa moč, vpliv in usodnost naroda skoncentrirala na enem kvadratnem kilometru – je bilo v preteklem tednu prizorišče tudi nekoliko drugačne drame. Drame v prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Hočemo povedati, da so ob običajnem naboru tamkajšnjih in javnosti znanih sociopatov na sceno stopili tudi tisti manj izpostavljeni. Kot zdaj že nekaj mesecev, se obnova ljubljanske Drame in z njo kulturnega hrama vseh Slovencev, ne začne zaradi nasprotovanja sosedov. »Nasprotovanje sosedov« je po dnevnih pozdravih najbolj uporabljana besedna zveza v Sloveniji, in tokrat se širi po ulicah z mitskimi imeni, ki obkrožajo Dramo. Zgodba je sila enostavna. Obnova bi bila seveda hrupna, prašna, prostorsko potratna, zmotila bi mir in parkirišča stanovalcev tam ene ulice in tam ene bajte. Če ne moreš zmotiti miru sosedov v Halozah, kako so investitorji pričakovali, da bodo lahko zmotili mir stanovalcev v središču Ljubljane? Sploh po fiasku z obnovo Plečnikovega stadiona. Kakorkoli; obe strani javkata v javnosti. Tako stanovalci kot umetniki oziroma dramski igralci, ki zmrzujejo in se gredo gledališče v nekem skladišču. In ko razumni prebere vse javne nastope, oziroma sporočila za javnost, ki jih obe strani plasirata v medije, je jasno predvsem eno. V tisti ogroženi hiši, primerno se imenuje Nemška hiša in je elitna lokacija sredi elitnih lokacij, stanuje kar nekaj odvetnikov. Ali pa premožnežev, ki si lahko privoščijo dobre odvetnike. Čeprav bi bilo čudno, ako bi na elitni lokaciji v središču Ljubljane ne živela manjša komuna juristov. Kajti jezik, ki ga uporabljajo stanovalci med blokiranjem začetka graditve, je vrhunsko pravniški. Suh. Zakoni in dejstva in pravice in tako naprej in tako nazaj. Tako je izjava dramskih umetnikov v primerjavi s sporočilom stanovalcev eno samo jamranje in pozivanje na nekakšne nepravne, humanistične in občečloveške kategorije. Jasno, da v skromni radijski oddaji ne moremo biti razsodniki in da zaradi spora med umetniki in odvetniki ne moremo fabricirati globljih razmislekov – poskusimo pa vseeno lahko! Osrednje vprašanje današnje analize je: »Koliko naj bo v družbi odvetnikov in koliko naj bo umetnikov?« Kakšno naj bo razmerje med njimi? Na prvi pogled bi rekli, da gre za dve kategoriji, ali poklica, ali stanja duha, ki si ne bi mogla biti bolj vsaksebi. Pa nič ni dlje od resnice. Oboji živijo v zablodi. Umetniki v zablodi, da lahko z umetnostjo izboljšajo družbo, odvetniki v zablodi, da je mogoče družbo izboljšati s pravom. Kot smo se naučili, je družbo mogoče izboljšati s prisluhi, a o tem kdaj drugič. Najbolj preprosto bi bilo, če bi imeli v družbi enega umetnika na enega odvetnika. Ampak to se ne zdi realno, ker bi imeli v Drami potem same monodrame, en odvetnik pa je kljub temu sposoben preprečiti zaprtje ulice. Bolj razumno se zdi, da bi imeli na enega odvetnika deset umetnikov, a to bi nas popeljalo na pot brezzakonja, kjer bi hipiji zganjali gledališče v parkih in na rečnih bregovih, družba kot organizem, ki ga skupaj drži zakonodaja, pa bi razpadala. Tako smo po preučitvi dejstev in pregledu evidenc tako odvetniške zbornice kot združenja dramskih igralcev prišli na plano s številko: trije umetniki na enega odvetnika. Trideset umetnikov na deset odvetnikov. Tristo umetnikov na sto odvetnikov, tri tisoč umetnikov na tisoč odvetnikov. Ta številka se nam zdi umetniško-odvetniški zlati rez slovenske družbe in predlagamo, da se je v prihodnje držimo, pa bomo lahko obnavljali gledališča, sploh pa bomo lahko uveljavljali pravila pravne države. Obstaja pa problem, da razmerje tri proti ena deluje zgolj in le v središču Ljubljane. Če pogledamo razmerje recimo v Celju, kjer sicer imajo tako odvetnike kot umetnike, je to drugačno, da ne govorimo o slovenskem podeželju, kjer ni niti umetnikov niti odvetnikov. Je pa res, da je obnova kulturne infrastrukture na podeželju tako redka, da se celo najbolj nestrpni sosedje nimajo priložnosti pritožiti. Kaj šele najeti odvetnika. Kako se bo končal spor, oziroma kdaj se bo začela obnova Drame? Država, ki je vsaj za zdaj na strani umetnikov in ne odvetnikov, grozi z nekakšnimi razlastninjenji; ta bo verjetno morala sprovesti slovenska vojska, pa še to bo težko, kajti kot vemo, je odvetniško pero ostrejše od meča. Obstaja pa še ena možnost Pozivamo igralce ljubljanske Drame, da na javnem prostoru med Gregorčičevo in Gradiščem postavijo oder na prostem in brezplačno širnemu slovenskemu občinstvu v slogu partizanskega gledališča odigrajo dve predstavi … Prvi večer Brechtovo Malomeščansko svatbo, da se spomnimo, kako zelo zlagan je lokalni hohštapleraj, drugi večer Cankarjev Za narodov blagor. Da se spomnimo, kaj je to nacionalni interes.

Gost oddaje Obrazi sosednje ulice je poveljnik Gasilske brigade Maribor, Primož Osojnik. Z njim smo se pogovarjali o pomembni in odgovorni nalogi gasilcev v naši skupnosti. Spregovorili smo tudi o tem, kako poteka delo gasilcev na terenu, s kakšnimi intervencijami se najpogosteje srečujejo in kateri so največji izzivi pri reševanju ljudi in premoženja.

V postnem času smo in predvsem za kristjane je to dragocen čas, celo sveti čas pravijo, je pa to tudi čas, ki je najbolj znan po odrekanju. Torej, odrekanju, odpovedi stvarem, ki nas zasužnjujejo. Lahko je hrana, lahko so socialna omrežja, spolnost, šport, odnosi. Vsak ve zase. Ali pa pravzaprav ne ve zares in je ravno zato postni čas lahko tako dragocen. Ker nam daje možnost, da z odpovedovanjem, odrekanjem, tudi pridobimo. Jasnost. Globlji vpogled, zavest o tem, česa smo zares lačni. Pod vsem tem pehanjem za ustrezanjem, produktivnostjo, maskami, – česa smo zares lačni? Predvsem v medsebojnih odnosih in v odnosu s sabo, seveda. V tokratni oddaji preizprašujemo to, kje vse pobegnemo v udobje, sebičnost, ki pa nas ne navdihuje, ne plemeniti, celo krni človečno v nas in nas dela neranljive, torej manj dovzetne tudi za dobro in lepo. Post in odpoved, tudi molitev, nimajo pomena, če ne mehčajo našega srca in nas ne naredijo bolj občutljive za bližnjega, so zapisali pri Slovenski Karitas v knjižici, ki naj bi bila v pomoč kristjanom, vsem, pravzaprav, v tem postnem času. Gosta avtorice in voditeljice oddaje Liane Buršič sta priznana imago terapevta, med prvimi pri nas, ki so uvedli imago terapijo, pristop osredotočen na razumevanje in poglabljanje odnosov med partnerji - Meta Tavčar in Rudi Tavčar (dipl. psiholog), tudi dolgoletna zakonca.

Zdravo! Tokrat gostimo Aljaža Pengova Bitenca, novinarja, podkasterja, politiloga, trekija in velikega hupi fruda, ki vedno ve, kje ima brisačo. Pot nas vodi iz Bolivije, kjer se spomnimo na kače in Che Guevaro do modre lune in Smrkcev, potem pa se končno vržemo v politično sceno in jo prevedemo v štoparščino. Izvedeli boste, da je slovenski volilec pravzaprav Artur Dent, ko odpre hladilnik, pogleda kateri dve stvari imata najmanj brade in ju razglasi za zajtrk. Razpravljali smo tudi o zakaj desnica vedno ponudi enostavno rešitev za kompleksen problem, levica pa se pri tem spotakne ob lastna načela. Iskali in našli smo tudi najbolj štoparsko prispodobo za slovensko politično sceno. “Oh ne, nikar že spet”.

Te dni nekoliko trpimo zaradi akutnega pomanjkanja vpliva, ker so vsi vplivneži v Dubaju okupirani z vojno. Pa se bomo kljub temu poskušali znajti in razložiti, kako in kaj je po novem z mednarodnimi potovanji. Niso le zvezde Instagrama nasedle na brezkončnih plažah, v senci najboljšega hotela na svetu, kjer se cedita med in mleko, ter alkohol le tu in tam sramežljivo krši božje zakone. Tudi ambasadorji slovenskega blagostanja, ki so med zimskimi počitnicami, kot to poetično povedo v obrekljivih revijah, »skočili v tople kraje«, so ujeti v Dubaju. V hotelih, na letališčih, nekaj jih je celo na potniški križarki. In medtem ko se začenja evakuacija nesrečnikov, ki so preživeli nepozabne počitnice med plavanjem v turkiznem morju, si oglejmo nekaj geopolitičnih gradnikov svetovnega turizma. Najprej razmišljujočega začudi, kako malo hasnejo naše in ostale informativne oddaje. Če človek vsaj približno prisluhne dnevnim novicam, je nekako logično, da ni modro potovati v ali prek ali v bližino zalivskih držav. Seveda je nerodno, ker se večina letov v tisti smeri za nekaj ur spočije v Dubaju – ali v katerem bližnjih srednjeveških kraljestev – ker je tam gorivo poceni in duty free ugoden. Ampak kljub temu so informativne oddaje kričale o tem, kako bodo Izraelci in Američani izvedli svoje redno bombardiranje Irana, ki je postalo v zadnjih desetletjih že stalnica. Drugače povedano ... Od vsakega ameriškega predsednika se pričakuje, da vrže nekaj bomb na zibelko civilizacij. Ampak tej naši skepsi se nasproti postavijo turistični delavci, lastniki turističnih agencij, turistični vodniki in seveda zbiratelji carinskih deklaracij sami. »Kam naj sploh še gremo?« v obupu vijejo roke slovenski daljnosežni turisti, ki se odpravljajo v svet zato, da vidijo druge kraje, drugačne običaje in drugačne ljudi – ter so lahko potem z razlogom ksenofobi, ko hoče ta svet k nam. In kako prav imajo! Svet je postal neurejena šlamastika in da bi se izognili prihodnjim čarterskim poletom po načelu »ženske in otroci najprej«, poglejmo, kam se nima smisla odpravljati. Najprej odpadejo države, ki so predrage … Razne Švice, Luksemburgi in podobno. Potem odpadejo države, ki so prerevne. Razni Sudani, Centralnoafriške republike in podobno. Potem ne moremo na evropski vzhod, ker tam preži ruska nevarnost. V Centralni Aziji imajo moški brke, v Avstraliji lahko povoziš kenguruja, v Srednji Ameriki se streljajo karteli, v Južni Ameriki predsednik vihti motorko, v Severni Ameriki predsednik ujčka demenco. V zalivu je vojna, na Kitajskem so komunisti, v Vietnamu ob njih še poplave, v Indiji so povsod ljudje, na skrajnem severu in jugu je hladno. Ob ekvatorju je vroče in vlažno. Lahko bi šli na Hrvaško, ampak imajo višji standard, kot je pri nas, Bosanci so začeli v čevape mešati vegeto, Srbi pa imajo proteste. Torej je edino logično, da ostanemo doma. Ampak naše morje je mlaka, naše planine so polne Čehov, Prekmurje pa je polno holesterola. Na Štajerskem imajo problem z alkoholom, na Dolenjskem pa z industrijo. Notranjci imajo zimo tudi poleti, na Koroško pa ni mogoče z nobenim znanim prevoznim sredstvom. Izkaže se, da je najboljše, najceneje, najbolj zdravo in najbolj poučno biti v dnevni sobi. Včasih so zapečkarje, ki jih ne mikajo čudesa planeta, hecali, da potujejo s prstom po zemljevidu. Danes je metoda potovanja iz udobja lastnega doma že zelo izpopolnjena in se je približala, dosegla ali pa večkrat celo presegla izkušnjo analognega vandranja. Če se prijavite na katero družbenih omrežij, ali pa več njih, ugotovite, da je ves svet poslikan, pofilman in opremljen s komentarji. Ni ga kvadratnega metra planeta, ki ne bi bil digitaliziran in opisan. Sploh znamenitosti, ki nas kot turiste najbolj zanimajo, so predstavljene iz stoterih kotov, in o njih je napisanih na tisoče mnenj. Se pravi, da ni prav nobene potrebe, da bi svoje telo mučili s potjo do tja. Prav vse, kar vam nudi destinacija, je mogoče doživeti v miru domače dnevne sobe. Ali pa si natočite kad tople vode in v kopel vzamete prenosni računalnik … Mogoče na ta način ne boste dobili spominka v fizični obliki, se pravi magnetka za hladilnik ali keramičnega krožnička, prav tako pa ne boste dobili trebušnih težav in blažje oblike hemoroidov. Če je že vojna necivilizacijska oblika reševanja konfliktov, imamo kot postindustrijska družba tehnološke možnosti vsaj potovanja spraviti na postmoderno raven. Kdo ve; če ne bo nikjer po planetu več turistov, bodo mogoče tudi gospodarji vojne izgubili del zagona.

Zdravo! V 300. epizodi sta nas obiskala Maja Prijatelj Videmšek in Boštjan Videmšek, ki sta nam skozi usodo Najin in Fatu (zadnjih dveh severnih belih nosoroginj) servirala brutalno lekcijo iz geopolitike in nas popeljala skozi "klavnico" neustavljivega napredka najbolj krute živalske vrste. Izvedeli smo, kako češki AK-47 in kitajske vraže o čudežnem prahu zlijejo v koktajl, ki je izbrisal (ne samo eno) živalsko vrsto. Naučimo se tudi da je afriška svetovna vojna kirva za smrti na desetine milijonov ljudi in tudi da so znanstveni dočakali biotehnološki čudež, ki pa so ga odnesle podnebne spremembe. Tragično. Za konec pa preprost plan za preživetje: beri, sprejemaj naravo in ne jej mesa.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.

Kmalu bo minilo leto dni, odkar je bila javnosti predstavljena ena izmed različic klepetalnega robota Grok. In v zadnjih dneh je vnovič pestro. Grok kot umetna inteligenca, pogovorni program, podoben ChatGPT-ju, zna odgovarjati na vprašanja, razlagati zapletene teme in analizirati informacije. Razvilo ga je podjetje xAI Elona Muska. Grok ne deluje le kot sogovornik. Zna tudi ustvarjati in spreminjati fotografije ter videoposnetke. To pomeni, da lahko ustvari povsem nove prizore ali spremeni obstoječe posnetke tako, da delujejo resnično. Prav zaradi tega strokovnjaki opozarjajo na nevarnost zavajanja in poudarjajo, da je treba takšne vsebine vedno dodatno preverjati. Tematiko nam bo podrobneje razložil dr. Vitomir Štruc, ki je eden tistih, ki v laboratoriju za strojno inteligenco Fakultete za elektrotehniko skušajo prepoznati globoke ponaredke.

Piše Veronika Šoster, bereta Maja Moll in Igor Velše. V romanu Agate Tomažič Ušabti se ponovno srečamo s kriminalističnim inšpektorjem Robertom Obrhom, ki smo ga spoznali že v romanu Čmrljev žleb. Oba romana se močno spogledujeta z zakonitostmi kriminalnega žanra in jih izrabljata v svoj prid, pri čemer je bil Čmrljev žleb poglobljena študija patologij, značajev in razmerij neke družine in okoliša, Ušabti pa je v tem smislu še bolj osredotočen, saj gre za napeto igro mačke in miši med inšpektorjem Obrhom in upokojenim srčnim kirurgom Vladimirjem Baumgartnom. Avtorica je do svojega glavnega junaka oziroma antijunaka Obrha nepopustljiva, ves čas ga preizkuša, komentira, analizira, ob tem pa nastavlja tudi ironične bodice, ki nasmejijo in vznemirijo. Že sam primer, ki ga Obrh tokrat rešuje, je absurden – Baumgarten namreč prijavi krajo lestve s podstrešja, in ker gre za priznano osebnost, je prijava seveda resno upoštevana – morda iz bojazni, da gre za šifro za kaj drugega, morda pa samo zato, da se v stisko spravlja nesrečnega Obrha. In res je pravi nesrečnik, po domače bi lahko rekli, da mu ni nič jasno, razen ko mu slučajno je, pa si tega ne drzne izraziti. Včasih pa se mu preprosto ne ljubi. V tem romanu je njegov značaj še bolj pod drobnogledom kot v Čmrljevem žlebu, prav uživamo lahko, ko opazujemo njegove muke, potenje, nervozo, zadrego, ko mora poslušati in prenašati nadutega doktorja, ki je med drugim baje rešil življenje samemu Titu. Roman temelji na njunem medsebojnem zbadanju, preizkušanju meja, drezanju, provociranju, ob tem pa Baumgarten nenehno zavzema pozicijo tistega, ki ve več, nekakšnega mentorja, ki bo Obrha razsvetlil, ga kaj naučil, mu kaj razkril. Nevsiljivo se zato ponuja primerjava z novelo Stephena Kinga Nadarjeni učenec iz zbirke Pomlad, poletje, jesen in smrt, v kateri ostareli nacistični priseljenec mladega fanta radikalizira do neslutenih razsežnosti. V obeh primerih gre za velik razkorak v hierarhiji akterjev, prav tako se obe zgodbi intenzivno in slastno politično nekorektno plastita, dokler ne pride do končne katarze oziroma produkta tega toksičnega odnosa. Zatohlost, nevarnost, nabuhlost in vzvišenost se kažejo že v samem prizorišču, doktorjevem stanovanju, ki se Robertu zdi kot pravi muzej. Povsod so knjige, afriške maske, preproge iz eksotičnih živali, kipci, dragocenosti, vse skupaj pa spremljajo še visoki stropi in dragoceno masivno pohištvo. Nič čudnega, da je Robert takoj prevzet, pa tudi zgrožen in šokiran, najprej predvsem nad preprogami, ki seveda niso legalne, kasneje pa ga vedno bolj duši tudi vroč zrak, ki ga občasno meša ventilator: »Šele zdaj se je zavedel, da je ves preznojen, čeprav je, odkar je prišel na obisk, stal pri miru. V stanovanju je bilo peklensko vroče, še zagatnejša je bila kombinacija vročine z vlago. A doktorju, kot je bilo videti, ne ena ne druga ni prišla do živega. Klimatske naprave sploh ni imel, zato pa je pri kavču stal velik star pločevinast ventilator, ki je podivjano vrtel eliso. A je le vrtinčil zadušljivi, vroči zrak, kot bi stepal jajčni beljak v gostljat sneg. Vladimir Baumgarten pa se je premikal po prostoru lahko in brez muke, kot bi albatros drsel na zračnih tokovih.« Ni naključje, da se ob teh opisih takoj spomnimo na zatohlo faraonovo grobnico v samem srcu piramide, sploh v navezavi na naslov, ušabti, ki pomeni pogrebno figuro. Te so dajali v grob, da bi v posmrtnem življenju služile uglednemu pokojniku. Ta motiv se izkaže za ključnega in se prav mojstrsko vpiše v sam konec romana, obenem pa pogosto omenjanje vročine in utrujajoče vrtenje protagonistov v krogu, ko doktor noče povedati, kdo naj bi mu stregel po življenju in zakaj je sploh poklical policijo, spretno zadržuje občutek klavstrofobije, ujetosti, neizogibnosti, celo usodnosti. Tako roman tudi na stilski ravni deluje v prid svoji metaforiki. Pri tem gostem, težkem zraku romana ima seveda prste vmes tudi avtoričin slog, ki je namerno gost, zbit, poln zagonetnosti, podrobnosti, pa vendar v kontekstu romana deluje hudomušno in utemeljeno, čisto nič pretirano. Sploh med vrsticami je skrito veliko pomenljivi reči. Med besednim spopadanjem, v katerem inšpektor sicer vedno bolj popušča in sklanja glavo, Roberta tudi bolje spoznamo. Predvsem njegovo družinsko ozadje in očetovo željo, da bi imel lepo odraslost in bi postal znanstvenik, kar pa se ni ravno uresničilo. Robert se tako vse bolj pozicionira kot ranjeno in obupano, čeprav strokovno res precej nesposobno bitje, ki pa se je z vsem skupaj že sprijaznilo: »Ravno prav toplo je bilo v povprečju. Ni več sanjal o tem, da bi se dvignil nad vso to množico v ničemer izstopajočih, nikdar docela zadovoljnih, venomer malce zavistnih, a tudi nikdar dovolj razbesnjenih ljudi. Da bi napredoval za kak klin na lestvi in nanje pogledal zviška. Za kaj takega je bilo prepozno, je bil prepričan.« Tudi zaradi tega je Robert Obrh odlična tarča za odločnega, oholega, pokroviteljskega doktorja. Ta mu zelo rad razlaga, kako je bil spoštovan in kaj vse je dosegel, počuti se večvrednega. Svojo strokovnost in ugled seveda malo napihuje. Glede na vse njegove zaklade in komentarje se Robertu vedno bolj kaže doktorjeva belska vzvišenost, kot jo imenuje pri sebi, prav tako ga žalosti, ko se spravi na njegovega junaka, misijonarja Ignacija Knobleharja. Kljub temu pa ga prenaša, posluša, kmalu se mu celo priljubi, saj si zanj vedno vzame čas, zato spregleda njegovo problematično mišljenje in predsodke in se raje predaja poslušanju. Ker je Robert v svojem razmišljanju precej prostodušen in naiven, doktor pa posmehljiv in nadut, sta skupaj pravi sod smodnika. Roman Ušabti pa se ne ustavi le pri dokazovanju družbenega položaja, nadvladi in preprostem petelinjenju, temveč v lika vpiše tudi njuno tragično plat. Pri Robertu gre predvsem za njegovo potopitev v udobno povprečje, pri doktorju pa seveda za občutek odrinjenosti, odvečnosti, ki mu sledi strašanska samota, pravo morje samote, kot nekje zapiše avtorica Agata Tomažič. Roman Ušabti tako odpira kar nekaj ran, ne samo zgodovinskih ali družbenih, temveč tudi čisto osebnih, in dreza vanje, dokler se grobnica z veličastnim pokom dokončno ne sesede sama vase.

O zagatah evropskih poskusov strateške avtonomije v senci Združenih držav in KitajskeEvropska unija, ki je v osnovi nastala kot gospodarska skupnost zahodnoevropskih držav, nedvomno ni ena tistih političnih tvorb, ki bi se razvile v goreči želji njenih prebivalcev po vzpostavitvi suverenosti evropskega kontinenta, ki je bil v tistem času tako in tako v veliki meri razdeljen na vplivni sferi Združenih držav in Sovjetske zveze. Zato morda ni nenavadno, da iz Bruslja tudi več kot pol stoletja za tem, že v 21. stoletju, ni bilo slišati veliko razmislekov o evropski avtonomiji od svetovnih velesil, pa naj je šlo za gospodarsko in energetsko odvisnost od Kitajske in Rusije ali pa za tehnološko, gospodarsko, tako rekoč popolno vojaško in v veliki meri tudi politično-strateško odvisnost od Združenih držav.In vendar so v preteklih nekaj letih spričo političnih premikov na vseh celinah tudi evropski voditelji morali začeti razmišljati o tem, kakšno vlogo lahko Evropa sploh igra v svetu velesil, ki so ji vedno manj samoumevno naklonjene in od katerih je odvisna na tako rekoč vseh področjih. Če je razmislek o strateški avtonomiji skozi vojno v Ukrajini in vedno manj rožnate odnose z ZDA nenazadnje le prišel v ospredje razmislekov v Bruslju, pa to seveda še ne pomeni, da je ta avtonomija na dosegu roke. Kakšnim miselnim premikom smo priča in koliko so želje po vojaški, gospodarski, tehnološki in politični suverenosti sploh uresničljive v evropskih državah, ki imajo vsaka svoje partikularne gospodarske in politične interese, ki so tehnološko marsikje v zaostanku, ki so dolga leta zanemarjale aktivno industrijsko politiko, ki v evropski komisiji nimajo najbolj učinkovitega in še manj legitimnega vodstva in imajo na svojih tleh na tisoče ameriških vojakov? To so nekatera od vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo filozofa in politologa dr. Sašo Furlana z ljubljanske Filozofske fakultete ter dr. političnih znanosti Jašo Veselinoviča, podoktorskega raziskovalca na Svobodni univerzi Amsterdam. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay  

Popularna kultura se v svojem bistvu navezuje na trende, prakse, prepričanje in izdelke, kot so glasba, film, moda, družbena omrežja, ki si jih kot družba delimo, jih uporabljamo, saj so masovno na razpolago. Odražajo stanje prostora in časa, s popularno kulturo pa poskušamo tudi sami sebe umestiti v družbo, v kateri živimo. Nedvomno se tudi skozi njeno prizmo oblikujejo – predvsem v mladosti in zgodnji odraslosti – naša osebnost, tudi naš okus, naše prijateljstvo, naš pogled na svet in razumevanje tega. In če je popkulturo prejšnjih desetletij zaznamovala neka monokultura (pomislimo na 80-a, 90-a, leta in leta okoli 2000), je vprašanje, kakšna je pop kultura sedanjosti, veliko bolj kompleksno. Gosti:-Zgodovinarka, urednica, založnica in avtorica dr. Manca G. Renko-Urednica filmskega programa na TV Slovenija in voditeljica oddaje Televizorka Ivana Novak-Kulturolog dr. Peter Stankovič, FDV   Foto: prizor s koncerta Taylor Swift v Minneapolisu l. 2023 (Michael Hicks, Wikipedija)

Nedeljski gost na Valu 202 je astrofizik in kozmolog svetovnega slovesa dr. Uroš Seljak, sicer profesor fizike na univerzi Berkeley v Kaliforniji, član ameriške Nacionalne akademije znanosti in dobitnik prestižne Gruberjeve nagrade za kozmologijo, ki raziskuje nekatera najbolj temeljna vprašanja človeštva – kako je nastalo vesolje, iz česa je sestavljeno in kakšna bo njegova usoda. Njegove metode so spremenile način, kako znanstveniki po svetu razbirajo prasevanje – svetlobo, ki je nastala komaj nekaj sto tisoč let po velikem poku in še danes nosi informacije o rojstvu prostora in časa. V zadnjem obdobju pa se dr. Seljak posveča tudi iskanju planetov, podobnih Zemlji, ter uporabi umetne inteligence pri analizi ogromnih količin podatkov, ki jih zbirajo sateliti in teleskopi. Njegove ideje segajo daleč prek meja kozmologije – uporablja jih tudi pri analizi širjenja epidemij in v ekonomskih modelih. Foto: Matjaž Tavčar

Prisluhnite utrinkom s praznovanja desetletnice oddaje. Hana Hawlina, Breda Jelen Sobočan, doc. dr. Blaž Koritnik in prof. dr. Zvezdan Pirtošek so zadnje desetletje postavili v perspektivo (ne)vedenje o možganih, zazrli pa so se tudi v prihodnost- tudi to zmorejo možgani, le da je znanost pri tem manj dolgovidna kot umetnost, so povedali sogovorniki Mojce Delač. Si sploh želimo do konca dognati vse o naših možganih in za kaj bi to lahko služilo? Zakaj "stojimo na igli"? In ali lahko tudi v poeziji Ketteja in Murna najdemo - nevroznanost?

Težave medeničnega dna se pogosto pojavijo zaradi oslabelih ali prekomerno napetih mišic, ki podpirajo mehur, maternico in danko. Najpogostejši vzroki? Ti vključujejo nosečnost, porod, hormonske spremembe v menopavzi, debelost ter ... ne boste verjeli - zaprtost! To velja tako za moške kot ženske - pazite na svoje dnevno odvajanje blata in zdravje črevesja in njegovo delovanje podprite s pravilno prehrano, zadosti tekočine, vlakninami in probiotiki.S prepoznavanjem težav in ustrezno vadbo, kot so Keglove vaje, lahko okrepimo mišice medeničnega dna in izboljšamo kakovost življenja.

S Frankfurtskega knjižnega sejma smo pripravili prve vtise med katerimi izstopa tudi oceno branja Evropejcev, menda jih polovica ne prebere niti ene knjige. Društvo slovenskih skladateljev je te dni sklenilo večdnevno praznovanje 80. obletnice delovanja, ob kateri se je odvilo še gostovanje in generalna skupščina ECSA – Evropskega združenja skladateljev in tekstopiscev. Podelili so tudi dve Lipovškovi nagradi. Tudi Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU letos obeležuje 80. letnico delovanja, pogovarjali smo se s predstojnikom dr. Kozmo Ahačičem. V Centru EPIC v Novi Gorici so odprli razstavo o po vojni ustanovljenih novih mestih po Evropi, predstavili pa so tudi zbornik. V petek so v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani predstavili zbornik »Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč« - bilo jih je okoli 60 tisoč, podatki pa so zbrani tudi iz najobsežnejšega svetovnega arhiva o žrtvah in preživelih v času nacionalsocializma, Arhiva Arolsen. Ta vsebuje podatke o približno 17,5 milijona ljudeh, ki so jih nacisti imeli zaprte in registrirane. Besedila za zbornik je prispevalo 16 institucij in 5 posameznikov, z sourednico in avtorico 18 prispevkov dr. Moniko Kokalj Kočevar iz muzeja pa smo pripravili pogovor. FOTO: Izsek posterja prvega frankfurtskega knjižnega sejma iz l.1949 VIR: https://www.dw.com/en/75-years-of-frankfurt-book-fair-world-stage-for-protests/a-70283991

Japonci obožujejo Evropo, ker je polna starih stavb. Na Japonskem jih zaradi pogostih potresov skorajda ni, pravi Čiaki Šimizu iz Tokia. Večkrat nagrajeno multidisciplinarno japonsko umetnico je pri nas zelo navdušil Jože Plečnik. V Ljubljani pa se, že odkar je prišla, počuti zelo domače. Predvsem zaradi prijaznih ljudi, pa tudi zaradi ljubljanskega zmaja.

Predstavniki in predstavnice strokovnih združenj in treh slovenskih univerz s področja jezikovnih poklicev so pred kratkim predstavili program meseca jezikovnih poklicev, ki pod sloganom UIzi prevedeno. UIzi zgrešeno poteka od 29. septembra do 31. oktobra. Z jezikovno kampanjo želijo javnost opozoriti na izzive sodobnega časa, pomembno vlogo in vidnost jezikovnih poklicev ter odgovornost, ki jo za razvoj slovenskega jezika, kulture in prihodnje jezikovne politike nosijo kot skupnost. V tem mesecu poskušajo načeti predvsem vprašanja o prednostih in pasteh uporabe umetne inteligence pri prevajanju, tolmačenju in lektoriranju, pa o etiki, transparentnosti in zaščiti avtorskih pravic v digitalnem okolju.Sogovorniki: Zdravko Duša, upokojeni prevajalec in avtor slogana UIzi prevedeno. UIzi zgrešeno.; dr. Lea Burjan, predsednica Društva prevajalcev in tolmačev Slovenije; Živa Malovrh, predsednica Društva znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije; Diana Grden Jenko, predsednica Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev; Matjaž Juhart iz Združenja konferenčnih tolmačev Slovenije; Tanja Petrič, predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev in pobudnica kampanje UIzi prevedeno. UIzi zgrešeno.; dr. Nataša Hirci, docentka na Oddelku za prevajalstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Domen Pal

Široka udeležba na Blejskem strateškem forumu je pokazala, da Slovenija pridobiva ugled. Ena glavnih tem je bila vojna Gazi. Sišati je bilo kritike dvojnih meril Unije. Druge teme: - Nov medijski zakon kljub kritikam in koalicijskemu omahovanju danes v poslanski obravnavi - Eurobarometer: Evropejci naklonjeni Uniji, a od nje pričakujejo večjo zaščito in enotnost ob krizah - Naši košarkarji po neprepričljivi zmagi nad Islandijo v osmini finala evropskega prvenstva

Poglobili smo se v enega največjih okoljskih izzivov sodobnega časa – plastiko. Spregovorili smo o vplivu plastike na okolje, zdravje človeka in prihodnost planeta. O tem, kakšne so možnosti ponovne uporabe, o bioplastiki in o drugih inovativnih naravnih materialih je več povedal dr. Andrej Kržan s Kemijskega inšituta.

Poglobili smo se v enega največjih okoljskih izzivov sodobnega časa – plastiko. Spregovorili smo o vplivu plastike na okolje, zdravje človeka in prihodnost planeta. O tem, kakšne so možnosti ponovne uporabe, o bioplastiki in o drugih inovativnih naravnih materialih je več povedal dr. Andrej Kržan s Kemijskega inšituta.

Zdravo. Naravnajte si ure na stare čase, medtem ko se mi sprašujemo o formatu osme sezone (ali bomo zares brali Biblijo?) in o tem, zakaj mišja teorija zarote ni tako dobro sprejeta kot reptilske. Med pogovorom o svetih knjigah ugotovimo, da ena knjiga še manjka in da jo je treba napisati. Dogodivščine mladega Boga? Kdo sploh je ta Bog? Hvala, Oolon. Pridemo do konca 12. poglavja: Thor se v veliki vesoljski bitki bojuje z žužki v zobeh, birokratski zasuki so vredni pridevnika vogonski, mi pa kaj hitro presedlamo na zgodbe, ki jih piše življenje: tamal' per, Hot Horse, neumnost v politiki in bazen Ilirija.

Ob osemdeset letnici konca druge svetovne vojne se je tudi v Sloveniji zvrstilo kar nekaj prireditev, seminarjev in simpozijev. Tudi medijskih zapisov je bilo kar nekaj, na našem radiu posebno pozornost obletnici posvečajo v dokumentarno feljtonskem programu. O obdobju, ki je bilo v času po letu 1945 intenzivno preiskano, dokumentirano in tudi publicirano, vemo danes več kot kadarkoli, a še vedno se med dogajanje prikradejo sive lise. Sploh dogodki na Koroškem po kapitulaciji Nemčije 8.maja 1945 so bili tako kaotični in hkrati tudi tragični, da se raziskovalci vedno znova vračajo k tistim majskim dnevom. Majhen, neznaten prispevek k tem prizadevanjem oddajamo tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Marko Radmilovič je dodal zrno ali dve k boljšemu razumevanju dogodkov na slovenski severni meji.

V velikonočnem času, ko v medije prihajajo najrazličnejše, žal tudi komercializirane duhovne vsebine, je prav, da se posvetimo zgodovini Cerkve na naših tleh. Ki pa je bila, kot zgodovina Cerkve sploh, pogosto vijugava, težavna, predvsem pa danes v marsičem pozabljena. A tudi tisti manj obveščeni verniki ali pa celo laiki se strinjajo, da je eden prelomnih dogodkov v zgodovini Cerkve na Slovenskem prenos sedeža lavantinske škofije v Maribor. Gre za skoraj generičen pojem in razen tega, da je to uspelo škofu Antonu Martinu Slomšku, se o samem prenosu v laični javnosti ne ve dosti. Sploh pa ne poznamo podrobnosti in oseb, ki so še stale za tem zgodovinskim dejanjem. Eden najtesnejših Slomškovih sodelavcev je bil tisti čas Marko Glaser, duhovnik pri sv. Petru v današnjem Malečniku. Oddaja, ki jo je pripravil Marko Radmilovič, poskuša odstraniti nekaj pozabe z osebnosti tega izjemnega moža.

Napovedujemo tudi koncertni sezoni obeh ciklov.Poročamo o prvem abonmajskem koncertu iz cikla Mozartine Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in prvem dogodku iz koncertnega cikla Zvokotok zavoda Sploh ter napovedujemo koncerti sezoni obeh ciklov.

Matrica: ponovno naložena: Anže in Pižama se divita nad akcijskimi prizori in svečano zaprisežeta, da v življenju več ne poskusita nobene tortice. Če so ti glave všeč, jih lahko podpreš in dobiš dodatno mini epizodo. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj Glave – Glave #193 Zapiski: Linki: The Matrix Reloaded Masters of the […]

Odnosi so lahko preprosti. Ampak so predvsem kompleksni. Še posebej partnerski, intimni. Sploh v današnjih hektičnih, večopravilnostnih časih polnih distrakcij vseh vrst in, vsaj na videz, neskončnih možnostih izbire (s klikom ali potegom v desno) idealnega življenjskega sopotnika. Ali pa morda ravno ne za vse življenje, ampak samo za kakšno etapo. V poplavi ljubezenskih gurujev, življenjskih trenerjev in vikend delavnic za odkrivanje pravega sebe in drugega, se res zdi, da se z intimnimi odnosi ukvarjamo več in bolj poglobljeno kot nekdaj, smo bolj zahtevni, bolj vemo kaj hočemo in kaj lahko pričakujemo, a hkrati postajamo tudi vse bolj zmedeni, saj smo na prepihu vrednot, družba in svet se nezadržno in drastično spreminjata. Se tudi intimni odnosi? V tokratni Intelekti se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič z gosti spraševala in iskala odgovore na to, zakaj danes vstopamo v partnerske odnose in zakaj iz njih izstopamo, zakaj nekateri ljudje ostanejo v naših srcih, ne morejo pa ostati v naših življenjih. V oddaji so sodelovali: - dr. Sanja Rozman, zdravnica, psihoterapevtka, knjižna avtorica - Špela Gornik, sinologinja, partnerska in spolna terapevtka - dr. Albert Mrgole, psiholog, sociolog, družinski sistemski terapevt, knjižni avtor

Pleme je sedelo okoli tabornega ognja. Starešina Črtomir je mrko gledal, ko je skupina mladcev na čelu z Bosomirjem prišla pred visoki zbor. Takole so govorili mladci: "Slišali smo, da se v Emoni, nekaj tisoč kilometrov od tod, da poceni graditi. Predlagamo, da se pleme preseli tja in zagrabi to poslovno priložnost." Starešina je zajavkal: "Pri Svarunu, kaj pa nam manjka tule pod Karpati. Pridelujemo žito, po malem gojimo drobnico in izdelujemo lahke letalne naprave. Čisto v redu nam je tukaj, rajtam." Pa se Bosomir ni dal odgnati. "Ker smo demokracija, dam naš predlog na glasovanje … Kdo je za to, da preplavamo tisto rusko reko?" Večina je dvignila roko. Tako se je pleme odpravilo na pot. Med plavanjem čez reko jih je četrtina utonila, četrtino pa so obmejni organi poslali nazaj v izvorno državo. Končno so prispeli pred obzidja Emone. Na vzhodu mesta je bila krasna parcela, kjer so Rimljani njega dni skladiščili žito. Požgali so jo in tako dobili največje gradbeno zemljišče v tem delu Emone. Organizirali so veliko predstavitev za zainteresirano javnost. Tako je govoril Bosomir: "Pozabite na kolišča, pozabite na vile Rustice, pozabite na ceste in socialistične bloke. Pozabite na Savsko naselje, Fužine in Štepanjca. Tu bo zraslo tisoč koč in kolib iz trstičevja in blata, prekritih s slamo, z ilovico po tleh." Ko je videl, da poslušalstvo ni bilo navdušeno, je vrgel še zadnji argument, ki so ga slovanski investitorji tako radi uporabljali: "In kvadratni meter bo stal le 3000 evrov." Tedaj je občinstvo končno navdušeno zaploskalo, investitorji so zaklali vola in veselje je trajalo dolgo v noč. Gremo se nekaj osnovne matematike. Če bo v BTC-ju zrastlo 1000 novih stanovanj in če grobo posplošimo, da bodo v enem stanovanju živeli povprečno trije ljudje – se pravi v večini stanovanj po štirje, v nekaterih pa dva,  se bo na vzhod Ljubljane preselilo okoli 3000 ljudi. Tri tisoč ljudi v dvomilijonskem narodu ni malo. A gremo še korak dlje. Seveda ne bo dva milijona Slovencev kandidiralo za Boscarolova stanovanja. Mož, ki se ga je že prijelo ime "dobri človek iz Vipavske doline", bo kljub izjemno ugodni ponudbi s svojimi stanovanji nagovoril samo menedžerje, zdravnike, odvetnike in tiste, ki raje gledajo proti Trojanam. Teh pa je po grobi oceni v naši deželi okoli dvajset odstotkov. Ko ribariš med dvajsetimi odstotki najpremožnejših, pa je že težko najti 3000 kandidatov. Ker kakorkoli mediji slikajo Slovenijo kot zavožen projekt, je vsak Slovenec že nekje doma. Hočemo povedati, da pri nas ravno ne vidiš brezdomcev v tisočih, ali pa šotorskih naselij pod mostom, kot je to primer v nekaterih drugih uspešnih demokratičnih državah. Se pravi, da moraš med Slovenci, ki so že nekje doma, najti tri tisoč prostih radikalov, ki bi dom zapustili, da bi se preselili na vzhod ljubljene. Sploh ne dvomimo, da bo podjetnemu Ivu uspelo, a to bo istočasno pomenilo, da bo nekje drugje 3000 Slovencev zmanjkalo. Ker dvomimo, da se bo tri tisoč Ljubljančanov iz enega konca Ljubljane preselilo na drugega; predvidevamo, da bo tri tisoč ljudi zapustilo svoja ognjišča v provinci in se s plavanjem čez reke podalo v prestolnico. Tečnoba bi na tem mestu zapisala, da je to v globokem nasprotju z načelom decentralizacije, enakovrednega regionalnega razvoja in Slovenije ene same hitrosti, a kaj bi takšni neopredeljivi in teoretični cilji v primerjavi s 65 kvadrati, lastnim parkiriščem, bližino kinodvorane in sosedstvom največjega mesta nakupov v državi. A demografski in razvojni pomislek, ki tako ali tako nikomur ne pade na pamet, je mogoče povsem neupravičen. V mestu, kjer je največja naložbena priložnost ostarela teta brez otrok z lastnim stanovanjem, se je zaredila moda, po kateri ljudje stanovanja kupujejo, čeprav jih ne potrebujejo. Kot bi nepremičninski baloni, v katere civilizacija piha že zadnjih tisoč let, slovansko pleme ničesar ne naučili, Slovenci meniji, da je najboljša naložba denarja, ki ostaja od neopravljenih nadur, v nepremičnino. Elektro Ljubljana je zadnjič dal sramežljivo oceno o praznih stanovanjih v prestolnici – in drugače, kot da je ocena sramota za mesto, državo in njene prebivalce, je ni mogoče opredeliti. Da bi se kaj spremenilo, ni za pričakovati in Bosomirjevi potomci bodo še naprej veselo in žalostno simbolno rušili silose z žitom; ker je kruha povsod dovolj in preveč, stanovanj pa zmeraj manjka. Na pot zrele, razvojno naravnane in odgovorne družbe bomo stopili v tistem trenutku, ko bomo investicijo v tisoč ugodnih stanovanj na vzhodu Ljubljane razumeli kot škodljivo. 

⏰ Driiiiiing! Hitro, hitro, hitro. Preden bo konec oktobra, ker v tej izjemni ligi, kjer pade 21 golov za vikend, kjer je lestvica vse bolj čudno, eden in edini Žiga pravi, da se bo že do konca oktobra pokazalo, kako in kaj, haha. Ofsajd, ki ni bil klasičen, ker je NZS padla stran dol in naju je čist ven ruknilo ;) Še bolj kot selektorja prejšnji teden - hec hec.

⏰ Driiiiiiing! Desetosezonski driiiiiing! Štart v deseto sezono je tu. 2015 smo krenili, saj tu in tam se je kdaj ustavili, ampak odnehat ne znam(o). Evo naju z Žiga Kos! En medijski človek in en medijsko nagrajeni človek ;)

Martin Marion se je v študentskih letih kalil v Združenih državah Amerike, kjer se je uveljavil kot gledališki igralec, med drugim kot član skupine uprizoritvenih umetnikov Blue Man Group, ki slovi po izvirnih odrskih produkcijah vsestransko ustvarjalnih pripadnikov z značilnimi modroobarvanimi obrazi in telesi. Nekje od preloma tisočletja kombinira življenje v Ameriki, Nemčiji in Sloveniji, kjer ga poznamo zlasti kot filmskega igralca, je namreč prejemnik nagrade vesna za posebne dosežke v filmski produkciji, ki jo je leta 2011 prejel za svoj nastop v filmu Stanje šoka iz leta 2011. Od takrat se udejstvuje tudi kot pesnik, v zadnjih letih pa se posveča predvsem družinskemu življenju in, tako kot se je navadil med epidemijo covida, večinoma ustvarja v zavetju svojega doma.

Zdravo. Spet smo z vami v 1. poglavju 6. knjige, vendar se, preden se posvetimo knjigi, posvetimo eminentnim članom naše družbe, Peli pove idejo za scenarij za film z naslovom “Številka 7”, ki bo posnet po resničnih dogodkih, mi pa zapalavamo k veri, preverjanju, svobodi, in dejstvu, da je razmišljat težko, zato je lažje verjet'. Kar nam verjemite, ker mi vemo, da imamo vsaj tri planete premalo resursov in tokrat je tudi Peli ugotovil, da smo nevzdržni. Omenimo paralelno vesolje serije For All Mankind, kjer John Lennon še živi, mi pa prek Nancy Reagan pridemo do nove poslovne ideje in tik preden bi se zakotalili v preostanek poglavja, se spomnimo na Cindy Crawford, Lindo Evangelisto in tokratni komad tedna, Freedom! '90 Georgea Michaela. Pridemo tudi do poglavja in grebila, presenečenja, ki smo ga obljubili prejšnji teden. Potem pa je počasi konec epizode, ker pridemo do baterije in z njo pečinaobešalnika. Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...

Zdravo. Ta teden imamo za vas prav posebno epizodo, v kateri se pogovarjamo s človekom, ki je kultno trilogijo v petih delih, ki jo tako radi prebiramo in se o njej pogovarjam že dvesto tednov, lastnoročno pripeljal v našo malo podalpsko državico. Uganili ste, z nami je bil dr. Alojz Kodre, ki se je z nami pogovarjal o Štoparcu, fiziki in sploh vsem.

Zdravo. V tokratni epizodi že v predigri ugotovimo, da um velikokrat nima prav, obdelamo absolventski izlet, dva tri, lovimo moment, iščemo mero in srednjo pot in zaključimo, da je komunikacija pomembna. Sploh, če te pokliče božji glas. Enotni smo, da nam je mnogoboštvo bolj všeč. Preden pridemo do konca 25. poglavja spt obdelamo še strice iz ozadja, spomnimo se da bi Douglas Adams danes praznoval rojstni dan in ustanovimo stranko. Ko bomo mi na oblast' bo glasba v nakupovalnih centrih taka, da ne bo šla nikomur na živce, pa če bomo za to morali podpisati na stotine aneksev k pogodbam.

⏰ Driiiiiing! Pa smo prilezli, pribrcali, prisopihali do še zadnjega Ofsajda pred nadaljevanjem Prve lige Telemach! In to kako! Uh, Žiga Kos je nekje na sredini oddaje odprl redovalnico in začel spraševat. Kdo in koliko? Uh, ocene so padle! Od petk do dvojke, izdelali pa so zaenkrat vsi.

⏰ Driiiiing! Še zadnji januarski ponedeljek, zadnja taka "kaj je novega" doza pred tradicionalno napovedno oddajo pred nadaljevanjem Prve lige Telemach. Se je dogajalo dovolj, premalo, preveč? Vse to in še več z Žiga Kos podebatirava v takem klasičnem januarskem Ofsajdu.

⏰ Driiiiiing! Po-ne-delj-ek! In evo ga, sveži, zimo preganjalni, reprezentančni Ofsajd! Še smo tu, še migava z Žiga Kos! Januarja pa sploh, skoraj vsako leto še raje. Sploh, ko pridejo "B" leta. Pa čeprav bojda B reprezentanca ni priljubljen, niti sprejet, niti točno določen termin. Ampak evo! Sva!

Zdravo. Tokrat začnemo s prednovoletnimi (ne)oglasi, a kaj kmalu preidemo na mentalno zdravje, ki je pomembno. Sploh, če letite nad kukavičjim gnezdom. Seveda ne moremo mimo bogov, alkohola, vesoljcev, dejstva, da smo danes bolj enaki, kot kadarkoli. Razen, če nismo. Njegovega imena kljub temu ne omenjamo po nemarnem, če ni res nujno. Zi se spomni na stari nemški pregovor in dobi domačo nalogo za naslednjič. Ugotovimo, da je Artur našel smisel (srečnega) življenja na Lamuelli in da Ford polni praznino v sebi z raznimi ekscesi, divjanjem po Galaksiji in ostalimi divjimi štosi. V poglavju stari Bargo ob slovesu Fordu in Arturju natrese poln koš enovrstičnic in končno pokaže svoje prave barve in tudi ptico pikka, ki se izkaže kot zelo priročna stvarca, če bi humanoid slučajno rad prišel v Kraljevo deželo.

Nocoj bomo premierno slišali novo pravljico avtorice Lee Kosmač: Ne grem še spat, sploh nisem še zaspana. Izbrana je bila med 945 besedili, ki so prispela na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Inja z zaspanimi očmi mežika v mamico in zbira še zadnje moči, da bi se izognila spancu … Pripoveduje igralka Aja Kobe. Pripoveduje: Aja Kobe. Avtorica besedila: Lea Kosmač. Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina. Tonski mojster: Urban Gruden. Režiser: Klemen Markovčič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2023. "Zunaj se je že stemnilo in na nebu se je poleg lune prikazalo na tisoče malih zvezdic. Inja je sedela na svoji postelji in z zaspanimi očmi mežikala v mamico. Oblečena v svežo pižamo in z umitimi zobki, ki so se bleščali kot mali biseri, je zbrala še zadnje moči, da bi se izognila spancu."

⏰ Driiiiiing! Ne, iskreno, ni zajebancija. Res je. Driiiiing! Ker to? Da pa tako? Da bo skakal čez? Reko? Gor, tja? K čarno-bejlim? Ne, ne. To pa ne. Smiljan Kuhar, rad te imam, do Černelovcev in naprej, ampak to pa ne. Ultimativni prc, ultimativna fora, najbrž ni bila sploh tako mišljena, ampak ne dam se. Ne. Ne, ker ga ne bi delil. Seveda ga, 25% medijsko osebnost. Ampak neeee. Da bo šel gori doli naokoli? Eden in edini? Neeee! Eno uro pa te najdema! Sploh pa zdaj. Ko... Kaj pa veš, mogoče pa res Nemčija drugo leto! Upam, da ne zamerite preveč, dva tedna nazaj sem bil čisto povožen, mladi ateji in mame boste najbrž razumeli, ne? Upam.

Gostja oddaje je Tara Podkrajšek, ki jo je ljubezen do konjev v zgodnjih 20-ih letih starosti odnesla v tujino, kjer je za delo z njimi več možnosti. Najprej v sosednjo Avstrijo, kjer je prebila tri leta, nato se je leta 2014 preselila v Oklahomo, zdaj pa živi v Teksasu. Točneje v manjšem mestecu slabo uro vožnje severneje od Dallasa, ki mu pravijo Pilot Point in ki kljub modernizaciji še ohranja rančarsko tradicijo konjeništva in živinoreje. V Sloveniji, kot pravi, že zaradi nerazvitosti področja, ki jo zanima, ne bi mogla nikoli najti svoje niše, v ZDA pa je možnosti za delo (tudi za trenerje v konjeništvu) neprimerljivo več. Ima pa tamkajšnja fleksibilnost trga dela tudi negativne plati, kar je spoznala pred kratkim, ko je zanosila, in v mesecu dni izgubila praktično vse svoje stranke. Trenutno je tako s svojo nekajmesečno hčerjo na "prisilnem" odmoru od službe, januarja, ko naj bi nadaljevala, pa se jima bo v Pilot Pointu pridružila Tarina mama, da ji občasno pomaga pri vzgoji in vsakdanjih opravilih.