Podcasts about sploh

V velikonočnem času, ko v medije prihajajo najrazličnejše, žal tudi komercializirane duhovne vsebine, je prav, da se posvetimo zgodovini Cerkve na naših tleh. Ki pa je bila, kot zgodovina Cerkve sploh, pogosto vijugava, težavna, predvsem pa danes v marsičem pozabljena. A tudi tisti manj obveščeni verniki ali pa celo laiki se strinjajo, da je eden prelomnih dogodkov v zgodovini Cerkve na Slovenskem prenos sedeža lavantinske škofije v Maribor. Gre za skoraj generičen pojem in razen tega, da je to uspelo škofu Antonu Martinu Slomšku, se o samem prenosu v laični javnosti ne ve dosti. Sploh pa ne poznamo podrobnosti in oseb, ki so še stale za tem zgodovinskim dejanjem. Eden najtesnejših Slomškovih sodelavcev je bil tisti čas Marko Glaser, duhovnik pri sv. Petru v današnjem Malečniku. Oddaja, ki jo je pripravil Marko Radmilovič, poskuša odstraniti nekaj pozabe z osebnosti tega izjemnega moža.

Aleksander, krajše Aleks, živi v garaži. Velikodušno mu jo je odstopil mimoidoči, ko je videl, da 50-letni Korošec nima doma. Čeprav ga življenje na ulici v marsičem celo veseli, se zaveda, da ima srečo, ker mrzlih noči ni prisiljen preživljati na prostem. Podnevi Aleks vandra po ulicah, kjer spoznava ljudi in prodaja časopis Kralji ulice. Je eden tistih, ki vam na poti v službo še zaželi lep dan. Če ga srečate – prepoznali ga boste po vselej črnih oblačilih, živahno modrih očeh in tetovaži pajčevine na rokah – ga le pocukajte za rokav. Poslušajte celotno serijo oddaj o brezdomstvu: Anže: Vsak dan mi je žal, da časa ne preživljam s hčerko Toni: Danes si lahko gospod, jutri pa sediš z mano na klopci, kjer grizeva isti kruh od predvčerajšnjim Jakob in Taubi: Vino in igle sta zamenjala za gore, jahanje in pomoč drugim

Napovedujemo tudi koncertni sezoni obeh ciklov.Poročamo o prvem abonmajskem koncertu iz cikla Mozartine Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in prvem dogodku iz koncertnega cikla Zvokotok zavoda Sploh ter napovedujemo koncerti sezoni obeh ciklov.

Je človek, ki se trudi biti človek, kar ga večkrat dela čudnega ali posebnega. In to je pravzaprav naša težava. Sploh, kadar smo v vlogi tistega, ki njegovo pojavo in misli začuti kot čudne. Je filozof, okoljevarstvenik in pisatelj, čigar sveži roman Ljubezen 22, plagiat toplo priporočam kot podporo k razumevanju pričujočega bluesa v dvoje.

Kakšen je naš pogled na morje? Kako ga doživljamo? Kaj nam morje pomeni? Odgovor na ta vprašanja ni enoznačen. Sploh ne v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih koncih planeta. Recimo, za prebivalce Evrope je bilo morje zelo dolgo obdobje prostor groze, strahu. Šele konec 17. stoletja se začne uveljavljati doživljanje morja kot nekaj pozitivnega. Najprej na severu, nato v Sredozemlju. Danes je naš odnos do oceanov spet drugačen. Vse bolj se zavedamo nujnosti varovanja oceanov. Pogoj za uresničevanje tega cilja je globalna oceanska pismenost. Omogoča nam jo tudi edinstvena spletna platforma Ocean archive dunajske Fundacije TBA 21 - Accademy. Več pa v tokratni oddaji.

Prazniki ob koncu leta so vsako leto obdobje, ko se še toliko bolj kot sicer zavedamo, da ljudje žal marsikje po svetu nimajo priložnosti praznovati v miru. Glede na številne vojne in oborožene spopade se zastavlja vprašanje, ali je mir še tista vrednota, ki vsaj od konca druge svetovne vonje združuje ljudi po vsem svetu. Da ni samoumeven in da je treba o tem učiti že učence v šolah, poudarja koncept globalnega učenja. Ta vključuje tudi spoznavanje drugih vidikov in vrednot, ki poudarjajo človekovo soodgovornost – antirasizem, enakopravnost in trajnost. Kaj je torej globalno učenje in zakaj potrebujemo učenje za mir? Odgovore smo dobili od Mari Annne Okkolin, sociologinje in pedagoginje, ki pri finski nevladni organizaciji Peace Education Institute vodi izobraževanje in sodelovanje s šolami in drugimi formalnimi izobraževalnimi ustanovami pri temah enakosti in pravičnosti, boja proti rasizmu, globalnega učenja in učenja za mir.

Matrica: ponovno naložena: Anže in Pižama se divita nad akcijskimi prizori in svečano zaprisežeta, da v življenju več ne poskusita nobene tortice. Če so ti glave všeč, jih lahko podpreš in dobiš dodatno mini epizodo. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj Glave – Glave #193 Zapiski: Linki: The Matrix Reloaded Masters of the […]

20. november je svetovni dan otrok. Z upoštevanjem otroških mnenj lahko uresničimo njihovo pravico do izražanja, razumemo njihove zamisli za boljši svet in upoštevamo njihove poglede pri današnjih odločitvah. Pa jih res? Se otroci res počutijo kot otroci ali odrastejo prehitro? Osnovnošolci Neža, Sara, Zara in Jaša pravijo, da si mora vsak pri sebi zastaviti vprašanje, kaj naša družba dejansko naredi za otroke.

Odnosi so lahko preprosti. Ampak so predvsem kompleksni. Še posebej partnerski, intimni. Sploh v današnjih hektičnih, večopravilnostnih časih polnih distrakcij vseh vrst in, vsaj na videz, neskončnih možnostih izbire (s klikom ali potegom v desno) idealnega življenjskega sopotnika. Ali pa morda ravno ne za vse življenje, ampak samo za kakšno etapo. V poplavi ljubezenskih gurujev, življenjskih trenerjev in vikend delavnic za odkrivanje pravega sebe in drugega, se res zdi, da se z intimnimi odnosi ukvarjamo več in bolj poglobljeno kot nekdaj, smo bolj zahtevni, bolj vemo kaj hočemo in kaj lahko pričakujemo, a hkrati postajamo tudi vse bolj zmedeni, saj smo na prepihu vrednot, družba in svet se nezadržno in drastično spreminjata. Se tudi intimni odnosi? V tokratni Intelekti se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič z gosti spraševala in iskala odgovore na to, zakaj danes vstopamo v partnerske odnose in zakaj iz njih izstopamo, zakaj nekateri ljudje ostanejo v naših srcih, ne morejo pa ostati v naših življenjih. V oddaji so sodelovali: - dr. Sanja Rozman, zdravnica, psihoterapevtka, knjižna avtorica - Špela Gornik, sinologinja, partnerska in spolna terapevtka - dr. Albert Mrgole, psiholog, sociolog, družinski sistemski terapevt, knjižni avtor

Pleme je sedelo okoli tabornega ognja. Starešina Črtomir je mrko gledal, ko je skupina mladcev na čelu z Bosomirjem prišla pred visoki zbor. Takole so govorili mladci: "Slišali smo, da se v Emoni, nekaj tisoč kilometrov od tod, da poceni graditi. Predlagamo, da se pleme preseli tja in zagrabi to poslovno priložnost." Starešina je zajavkal: "Pri Svarunu, kaj pa nam manjka tule pod Karpati. Pridelujemo žito, po malem gojimo drobnico in izdelujemo lahke letalne naprave. Čisto v redu nam je tukaj, rajtam." Pa se Bosomir ni dal odgnati. "Ker smo demokracija, dam naš predlog na glasovanje … Kdo je za to, da preplavamo tisto rusko reko?" Večina je dvignila roko. Tako se je pleme odpravilo na pot. Med plavanjem čez reko jih je četrtina utonila, četrtino pa so obmejni organi poslali nazaj v izvorno državo. Končno so prispeli pred obzidja Emone. Na vzhodu mesta je bila krasna parcela, kjer so Rimljani njega dni skladiščili žito. Požgali so jo in tako dobili največje gradbeno zemljišče v tem delu Emone. Organizirali so veliko predstavitev za zainteresirano javnost. Tako je govoril Bosomir: "Pozabite na kolišča, pozabite na vile Rustice, pozabite na ceste in socialistične bloke. Pozabite na Savsko naselje, Fužine in Štepanjca. Tu bo zraslo tisoč koč in kolib iz trstičevja in blata, prekritih s slamo, z ilovico po tleh." Ko je videl, da poslušalstvo ni bilo navdušeno, je vrgel še zadnji argument, ki so ga slovanski investitorji tako radi uporabljali: "In kvadratni meter bo stal le 3000 evrov." Tedaj je občinstvo končno navdušeno zaploskalo, investitorji so zaklali vola in veselje je trajalo dolgo v noč. Gremo se nekaj osnovne matematike. Če bo v BTC-ju zrastlo 1000 novih stanovanj in če grobo posplošimo, da bodo v enem stanovanju živeli povprečno trije ljudje – se pravi v večini stanovanj po štirje, v nekaterih pa dva,  se bo na vzhod Ljubljane preselilo okoli 3000 ljudi. Tri tisoč ljudi v dvomilijonskem narodu ni malo. A gremo še korak dlje. Seveda ne bo dva milijona Slovencev kandidiralo za Boscarolova stanovanja. Mož, ki se ga je že prijelo ime "dobri človek iz Vipavske doline", bo kljub izjemno ugodni ponudbi s svojimi stanovanji nagovoril samo menedžerje, zdravnike, odvetnike in tiste, ki raje gledajo proti Trojanam. Teh pa je po grobi oceni v naši deželi okoli dvajset odstotkov. Ko ribariš med dvajsetimi odstotki najpremožnejših, pa je že težko najti 3000 kandidatov. Ker kakorkoli mediji slikajo Slovenijo kot zavožen projekt, je vsak Slovenec že nekje doma. Hočemo povedati, da pri nas ravno ne vidiš brezdomcev v tisočih, ali pa šotorskih naselij pod mostom, kot je to primer v nekaterih drugih uspešnih demokratičnih državah. Se pravi, da moraš med Slovenci, ki so že nekje doma, najti tri tisoč prostih radikalov, ki bi dom zapustili, da bi se preselili na vzhod ljubljene. Sploh ne dvomimo, da bo podjetnemu Ivu uspelo, a to bo istočasno pomenilo, da bo nekje drugje 3000 Slovencev zmanjkalo. Ker dvomimo, da se bo tri tisoč Ljubljančanov iz enega konca Ljubljane preselilo na drugega; predvidevamo, da bo tri tisoč ljudi zapustilo svoja ognjišča v provinci in se s plavanjem čez reke podalo v prestolnico. Tečnoba bi na tem mestu zapisala, da je to v globokem nasprotju z načelom decentralizacije, enakovrednega regionalnega razvoja in Slovenije ene same hitrosti, a kaj bi takšni neopredeljivi in teoretični cilji v primerjavi s 65 kvadrati, lastnim parkiriščem, bližino kinodvorane in sosedstvom največjega mesta nakupov v državi. A demografski in razvojni pomislek, ki tako ali tako nikomur ne pade na pamet, je mogoče povsem neupravičen. V mestu, kjer je največja naložbena priložnost ostarela teta brez otrok z lastnim stanovanjem, se je zaredila moda, po kateri ljudje stanovanja kupujejo, čeprav jih ne potrebujejo. Kot bi nepremičninski baloni, v katere civilizacija piha že zadnjih tisoč let, slovansko pleme ničesar ne naučili, Slovenci meniji, da je najboljša naložba denarja, ki ostaja od neopravljenih nadur, v nepremičnino. Elektro Ljubljana je zadnjič dal sramežljivo oceno o praznih stanovanjih v prestolnici – in drugače, kot da je ocena sramota za mesto, državo in njene prebivalce, je ni mogoče opredeliti. Da bi se kaj spremenilo, ni za pričakovati in Bosomirjevi potomci bodo še naprej veselo in žalostno simbolno rušili silose z žitom; ker je kruha povsod dovolj in preveč, stanovanj pa zmeraj manjka. Na pot zrele, razvojno naravnane in odgovorne družbe bomo stopili v tistem trenutku, ko bomo investicijo v tisoč ugodnih stanovanj na vzhodu Ljubljane razumeli kot škodljivo. 

7e émission de la 60e session...Cette semaine, de retour avec du freebop et free jazz! En musique: Oliwood sur l'album Anatomy of Anarchy  (Jazzwerkstatt, 2024) Thumbscrew sur l'album Wingbeats  (Cuneiform, 2024); Oholo! sur l'album Šiba  (Sploh, 2024); Jamie Saft, Joe Morris, Reggie Nicholson sur l'album Ravine  (Indépendant, 2024); Satoko Fujii Quartet sur l'album Dog Days of Summer  (Libra, 2024); Patrick Shiroishi, Àlex Reviriego, Vacso Trilla sur l'album The Devil, Probably II  (Fort Evil Fruit, 2024)...

⏰ Driiiiiing! Hitro, hitro, hitro. Preden bo konec oktobra, ker v tej izjemni ligi, kjer pade 21 golov za vikend, kjer je lestvica vse bolj čudno, eden in edini Žiga pravi, da se bo že do konca oktobra pokazalo, kako in kaj, haha. Ofsajd, ki ni bil klasičen, ker je NZS padla stran dol in naju je čist ven ruknilo ;) Še bolj kot selektorja prejšnji teden - hec hec.

Svojo slepoto je vzel kot neprijetno dejstvo, ki se ga ne da spremeniti in ga več ne obremenjuje. Sploh ni tako težko biti slep, pravi, kot mu je težko prenašati čudne odzive polnočutnih ljudi do slepih in slabovidnih. Sebastjan Kamenik je predsednik Društva za pravice invalidov, podpredsednik Združenja prijateljev slepih Slovenije, velik zagovornik brajeve pisave, urednikuje in se novinarsko udejstvuje pri zvočnem časopisu Obzorje, bil je radijski voditelj, je pa tudi pesnik, humorist in pisec besedil. Sebastjan Kamenik bo pred jutrišnjim mednarodnim dnem bele palice v oddaji Med štirimi stenami pripovedoval o svojem življenju, težavah slepih in slabovidnih ljudi v vsakdanjem življenju ter o predsodkih in stereotipih o slepoti. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.

Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Renato Hiorvat. Knjigo pisatelja, novinarja, scenarista, avtorja turističnih vodnikov ter revijalnega in knjižnega urednika Marjana Žiberne Nesojena kučma sestavlja osem besedil. Zgodbe jih ne bi mogli imenovati, pa tudi prosti spis ne, kakor je večžanrskost Žibernovega pisanja menda opredelil vodja založbe. V njih nastopajo večinoma ptice: golobi, vodomci, divji petelini, kragulji, kanje, sove in lastovke; poleg njih so tu še žabe in polhi. Avtor v vsakem besedilu navaja svoje spomine na srečanja s posameznimi živalmi in z njimi povezane anekdote. Kako sta si na primer v zapisu o polhih s prijateljem nadela partizanski imeni Tito in Kardelj in ustanovila polharsko društvo, vendar sta zaradi visokih zahtev plezanja po drevesih ostala sama, prazne pa so ostale tudi njune pasti. Od tod nesojena kučma, saj sta si želela polhovko, pravo krzneno kučmo, za katero je potrebnih trideset polšjih kožic. “In če jih bova ujela manj, ne bo nobene težave – da sva otroka in imava zato manjši glavi, se je v tem primeru izkazalo kot prednost,” sta razmišljala. Ali kako je soseda pred hišo večkrat vzdignila glasen preplah, ko je človeku koristno prijateljico kanjo zamenjala za nepridiprava kragulja, ki ji bo odnesel kokoši. Pa tisti možakar s traktorjem na Ljubljanskem barju v zapisu Vodomec, ki je prepovedal sprehajanje po barjanskih potkah. In v ljubezni razočarani prijatelj, ki ga je zgolj razpravljanje o ptičih, natančneje sovah, potegnilo iz brezna obupa. In to na ljubljanskih Žalah. Mimogrede je navržena še kakšna nenavadna zanimivost; najbolj sem si zapomnila, da so mnogi naravoslovci, tudi Carl von Linné, od časov Aristotela pa vse do 19. stoletja verjeli, da se jate lastovk, ki se ob jesenskih večerih zbirajo v obrežnem rastlinju, pripravljajo na skupno prezimovanje pod vodo, čeprav so to v resnici njihovi zadnji dnevi pred selitvijo. Sploh sta besedili o sovah in lastovkah po mojem mnenju najmočnejši in najelegantneje izpeljani, tudi s pravim ‘doziranjem' medčloveških povezav ter koeksistence ljudi in živali. Kako potrebni smo drug drugemu, kako je v naravi vse povezano, prepleteno in natančno določeno. Razen avtorjevega neposrednega zapisovanja odnosa do živali, sploh iz otroštva, ko je bil “mehak plastelin, v katerega se je odtiskaval svet, tudi živalski,” pa je sicer zveza med človekom in živaljo v Nesojeni kučmi malo čudna in nedodelana; človek je večinoma prikazan kot predator. Preveč je favoriziranja in opravičevanja lovcev, na primer v Divjem petelinu: ‘Obtoževati lovce, da so nekoč zgolj želeli imeti na steni kuhinje nagačenega petelina, kakršen je bil podedovani Binetov zaprašeni ptič, ali pa ruševčeve krivce, zakrivljena peresa za klobukom, bi bilo krivično. Moj dobri znanec, sicer biolog in lovec, trofejni lov zavrača, pravi pa, da tu in tam odstreli kakšno nutrijo ali mladega divjega prašiča za v lonec. Kamor je nekoč spadal tudi divji petelin.' Prav tako je nepotrebno in moteče, na trenutke za branje že kar gnusno, vpletanje gurmanskih receptur za pripravo divjih živali izpod peresa Ivana Ivačiča, Felicite Kalinšek, Marka Zorka – zakaj neki bi človek moral brati o dušenih bobrih, kvašenih vidrah ali vevericah v obari, o mariniranem divjem petelinu (kjer je ob receptu še razširjen traktat o mrhovini) ali polšjem golažu, kjer je pomembno, da odrežemo glavice pri očeh, tako da možgani, ki izboljšajo okus in kakovost golaža, ostanejo. In tale groza: “Položi želvi na hrbet vroče železo, da pokaže iz lupine glavo. Ko ji glavo odrežeš, prestrezi kri v kaplje kisa ali zriban kruh.” Če so ti citati mišljeni kot humorni vložki, je to res humor posebne vrste. Žiberna je besedila v knjiga Nesojena kučma gosto posejal s številnimi, a občasno predolgimi literarnimi citati. Do onemoglosti navaja živalskim privržencem dobro znanega Frana Erjavca in odlomke iz njegove znamenite čitanke Domače in tuje živali v podobah, med vrsticami najdemo tudi Valvasorja, Slomška, Jurčiča, zapise iz Svetega pisma in povzetek skoraj celotne Finžgarjeve zgodbe Na petelina. Pretirana intertekstualnost knjigi bolj škodi kot koristi, saj je okorno zastavljena in izpeljana – teksti ostajajo na ravni osnutkov, neizpiljeni in z neizpolnjenim obetom. Dobro zastavljeni, a preobloženi z odvečnim. Vidi se, da je avtor brez dodatnega preurejanja in klestenja zbral na kup reportaže, ki so bile v revijalnem tisku, posamezno in podprte s fotografijami, najbrž učinkovite, združene v knjižni obliki pa so slogovno ponavljajoče se, mnogokrat ne tič ne miš, čeprav jih namesto fotografij spremljajo posrečene ilustracije Matjaža Fuchsa. V približno 150-stranski knjižici je kar 25 strani namenjenih predstavitvi citiranih osebnosti, imenskemu kazalu in spremni besedi. V njej Klemen Lah med drugim piše, da Nesojena kučma v sodobni slovenski književnosti ne zapolnjuje le manka, temveč premošča literarno vrzel med človeškim in živalskim svetom, vendar se s tem ne bi ravno strinjala. Takole na prvo žogo sem se spomnila vsaj pisatelja in biologa Borisa Kolarja, ki je z izjemno zbirko kratke proze Trinajst, v katerih je glavna junakinja narava, lahko bi rekli njena kolektivna zavest, resnično premaknil ‘literarnega' bralca, mu odprl marsikatero iztočnico za razmišljanje o medsebojnem dopolnjevanju ljudi, rastlin in živali, poleg tega pa je bil še strašno zabaven in duhovit. Marjan Žiberna je nekje v Nesojeni kučmi poudaril, da nikoli ni poskušal postati Marko Aljančič ali Iztok Geister (to sta bila namreč njegova mladostna naravoslovna idola). A saj se mu za kaj takega niti ni treba truditi. Odlično piše in je najboljši, ko piše o živalih po svoje, iz svoje izkušnje, brez pasti reportaže in tujega balasta.

Piše Muanis Sinanović, bere Dejan Kaloper. Tomaž Mastnak se v knjižici Nova sveta vojna ob genocidu v Gazi in invaziji na Ukrajino ukvarja s temo, ki ga zanima že dlje časa, namreč z odnosom Zahoda do arabskega sveta in Rusije. Tokrat skozi prizmo ideje o sveti vojni. Med obravnavo te ideje mu uspe izvrstno izpeljati kratko genealogijo zgodovine teh odnosov. Na začetku se ustavi pri zgodnjih kristjanih, ki so kot borci za družbeno pravičnost kritizirali rimsko razglašanje samih sebe za prinašalce miru, saj so Rimljani v resnici prinašali vojno in nadvlado. S tem je takoj implicirana analogija s sodobnim zagovarjanjem tako imenovanega svetovnega reda, ki je v resničnosti vse prej kot to in je v resnici režim, ki skrbi za imperialistične interese ZDA. V nadaljevanju Mastnak z elegantnim zgoščanjem in jasnim predstavljanjem zgodovinskih dejstev pokaže, kako evropska civilizacija uporablja prav to metodo ki so jo njeni očaki tako kritizirali. Tudi v renesansi in razsvetljenstvu, ki skozi prizmo postkolonialnih študij izgubljata enoznačno veljavo prinašalcev napredka, so namreč različni evropski intelektualci govorili o potrebi po miru znotraj celine, ki bi omogočil boj in nemara tudi iztrebljenje Turkov. Dodamo lahko, da najbrž prav od tod izhaja neokonservativna ideja o Evropi kot kontemplativni, miroljubni celini, ki jo ogrožata agresivna in iracionalna islam in komunizem. Gre za projekcijo lastne želje po nasilju na Drugega, ki je precej manj obseden z Evropo in je vanjo znatno manj vdiral. Sploh če zadevo, tako kot Mastnak, povežemo z vojno v Ukrajini. Komunizem in islam v očeh neokonservativcev pomenita nočno moro. Rusija je v zavesti povezana z rdečo nevarnostjo. Vendar pa današnja Rusija nima nič s komunizmom ali socializmom. Mastnak drugje Putina povezuje s konceptom ordoliberalizma. Kakorkoli, spopad z Rusijo upravičeno imenuje liberalna sveta vojna, saj gre tudi uradno večinoma za zagovarjanje »evropskih vrednot in svobode« proti vzhodnemu mračnjaštvu in zaostalosti. Visoki predstavniki prikazujejo vojno kot civilizacijski spopad. Tu pa se skriva tudi največja slabost Mastnakovega eseja, saj ne upošteva, da sveto vojno razglašajo tudi Rusi, ki se domnevno borijo za tradicionalne verske vrednote proti »zahodni dekadenci«, multikulturalizmu, pravicam LGBT in podobno. Pri tem jim je v tej sveti vojni uspelo mobilizirati tudi nekatere čečenske muslimane. Mastnak je eden redkih levičarskih, tudi marksističnih intelektualcev, ki se zavzemajo za kritiko razsvetljenstva. Ta je večinoma rezervirana za bolj konservativno filozofsko misel, medtem ko jo on prestavlja na področje sociologije. V tem primeru kaže na kontinuiteto ideje svete vojne skozi razsvetljenstvo in v današnji postrazsvetljenski civilizaciji. Genealoško razkriva bistveno povezavo med srednjim vekom in razsvetljenstvom, ki je, če dodamo, ukinil nekatere pozitivne prvine srednjega veka, kot so sorazmerna svoboda in sproščenost življenja, odsotnost kapitalističnega časa in veliko počitka, ter nadaljuje in zaostruje njegove križarske tendence. Današnja zahodna civilizacija je po njegovem mnenju že postpolitična in posthumanistična. Državljane izvzema iz sfere političnega in jih reducira na nekakšno biološko gmoto, ki se zmeraj bolj spaja s tehnologijo. Vendar mu na tej točki lahko le delno pritrdimo, saj so izvzeti številni primeri, ko naj bi domnevno pasivizirane populacije, predvsem mladih, zavzele veliko močnejše in globlje politične pozicije kot njihovi starši, tudi s pomočjo sodobnih tehnologij. Tomaž Mastnak ostaja eden najpomembnejših slovenskih intelektualcev, ki s svojo mislijo aktivno napada status quo, ne da bi to početje spreminjal v pozo.

Najbolje, da se kar vržemo v vrtinec divjega plesa delcev, manjših od atoma, ki pospešujejo, se brez zavor zabijajo med seboj in se v vse smeri razpršujejo po velikem hadronskem trkalniku v Cernu. Nič ne bo bolelo, saj bomo ves ta čas v varnih rokah strašno hude fizičarke in komunikatorice znanosti Anje Kranjc Horvat. Pri tem evropskem megaprojektu za fizikalne raziskave Anja že vrsto let javnosti predstavlja vsa njihova noro vznemirljiva znanstvena odkritja. Ravno ta mesec pa je postala še podoktorska študentka v Lozani, kjer bo koordinirala evropski projekt o izobraževanju v inženiringu. A v Cernu ostaja. Sploh pa, tudi če bi jo spravili iz Cerna, »Cerna definitivno ne moreš spraviti iz mene«. Anjo sva k snemanju podkasta povabili tik pred 70. obletnico Cerna. Dotaknili smo se njene vijugave poti, ki jo je najprej vodila do obotavljivega spoznavanja s fiziko, nato do študja fizike, pa sodelovanja s Hišo eksperimentov in od tam, kot z nekakšnega trampolina, naravnost do Cerna.Tako kot je fizika njej zlagoma zlezla pod kožo, tako zdaj svojo ljubezen tam pretaplja v predstavitev eksperimentov in raznolike šove, da bi se to zgodilo tudi pr tistih, ki kot obiskovalci potrkajo na njihova vrata. Če ji jih že ne uspe popolnoma uročiti, pa je zadovoljna že, če v njih vsaj prebudi radovednost. »Ko delam znanstvene predstave na odru, tudi mene z energijo popolnoma napolni, ko vidim otroke, ki z odprtimi očmi srkajo vsako besedo vase.«A neskončno radovednost ohranja tudi sama. Na tako velikem območju, kot je Cern, hranil ne zmanjka. »Meni je njegov najboljši del ravno ta, da se v njem mešajo različne kulture, narodnosti, spoli, z njimi vred pa se odpirajo vrata do novih pogledov na znanost,« pravi Anja v podkastu. In kjer so novosti, tam je tudi ona.V takšnem kotlu, kjer buhti od zanimivih in izjemnih sogovornikov, ji je še toliko bolj dragoceno spremljati izmenjavo raznolikih idej, saj tako napaja svojo ustvarjalnost in zvedavost. Vselej se odpirajo še dodatna vprašanja, ki bi jim sama rada prišla do dna ‒ sploh ko gre za vse, kar je povezano z antimaterijo. Tega vrelca pa bržkone tako ali tako ne bo mogla nikdar izčrpati. --Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi raziskovalec in profesor na fakulteti za matematiko in fiziko Simon Čopar. Bil pa je Anjin asistent med njenim diplomskim študijem.»Anja izžareva nalezljivo energijo. (…) Vedno sem bil impresioniran, ko sem videl njeno interakcijo z ljudmi, kako se zna povezati s publiko in ji predstaviti težke teme z energijo in zanosom, ko bi velika večina obupala ali pa se skrila v kot,« pojasni v pogovoru.

Budizem ni »le« religija; v pomembni meri je tudi filozofija. V pogovoru s filozofinjo dr. Nino Petek smo preverjali, kateri pravzaprav so ključni koncepti budistične filozofske misli pa tudi kako se je ta misel razvijala v zgodovinskem času ter geografskem prostoru.V zahodni intelektualni tradiciji smo navajeni precej jasno, ostro ločevati med kategorijami, kot so umetnost, filozofija in religija – pa čeprav v vseh treh poljih udejstvovanja ljudje že tisočletja iščemo odgovore na sorodna vprašanja, povezana pač s smislom človeške eksistence, smislom našega trpljenja, temeljno naravo stvarstva ali s tisto skrivnostno mejo med bitjo in ne-bitjo, ki ji rečemo smrt. Prav zato se lahko zdi, da imajo, pogojno rečeno, bolj prav v nekaterih intelektualnih tradicijah, ki imajo svoje korenine v Aziji in v katerih omenjene kategorialne ločnice niso tako ostro postavljene. Vzemimo, na primer, budizem in se vprašajmo, kaj natanko počne budistični menih, ko ustvarja mandalo? – Je to oblika umetniškega ustvarjanja, religijskega čaščenja ali filozofske meditacije? Je vse troje hkrati? Nič od tega? Sploh pa: katera so ključna vprašanja, ki vznemirjajo oziroma zaposlujejo tiste intelektualke in intelektualce, ki izhajajo iz budističnih idejnih tradicij, iz budističnega miselnega univerzuma? Kateri pravzaprav so ključni koncepti, s katerimi skušajo budistični misleci zgrabiti človeka in stvarstvo? Kakšni so odgovori, do katerih so se v počasnem teku stoletju – zahvaljujoč delovanju različnih, pogosto tudi opazno divergentnih si budističnih intelektualnih šol – navsezadnje dokopali? In, jasno, kako težko je v ta miselni svet vstopiti človeku, ki se je intelektualno oblikoval v kontekstu evroameriških intelektualnih tradicij? To so nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo, predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Nino Petek, ki je v sodelovanju s Sebastijanom Pešcem pred nedavnim souredila intriganten zbornik V iskanju Buddhe : sprehodi po krajinah budistične filozofije. Gre za zbornik, v katerem slovenski filozofi in filozofinje različnih generacij in usmeritev premišljujejo ne le budizem kot tak, ampak s pomočjo budizma skušajo, kajpada, tudi poglobiti svojo lastno misel. Toda: ali si lahko z budistično mislijo pomagamo, ko se bodemo s svetom, tudi laiki? – No, tudi to vprašanje smo pretresli v pogovoru z dr. Petek.   foto: kip Bude, ki poučuje, je nastal v 3. ali 4. stol. n. št. v deželi Gandhara na območju današnjega Pakistana, hrani pa ga singapurski Muzej azijskih civilizacij (detajl, Goran Dekleva)

⏰ Driiiiiiing! Desetosezonski driiiiiing! Štart v deseto sezono je tu. 2015 smo krenili, saj tu in tam se je kdaj ustavili, ampak odnehat ne znam(o). Evo naju z Žiga Kos! En medijski človek in en medijsko nagrajeni človek ;)

Počitniško vzdušje smo vnesli v tokratno oddajo in se v studiu pogovarjali z Markom Juhantom, specialnim pedagogom, ki je odgovarjal na vprašanja poslušalk in poslušalcev. Kolikšno moč še ima vzgoja staršev in domače okolje, dobivajo pre/moč vrstniki in družbena omrežja? Kako vstopiti v ta čas zahtevnih preobrazb, kako se okrepiti?, govorili smo tudi o preveliki feminizaciji pedagoškega poklica, o porastu medvrstniškega nasilja in kako zaposliti šestletnika.

Martin Marion se je v študentskih letih kalil v Združenih državah Amerike, kjer se je uveljavil kot gledališki igralec, med drugim kot član skupine uprizoritvenih umetnikov Blue Man Group, ki slovi po izvirnih odrskih produkcijah vsestransko ustvarjalnih pripadnikov z značilnimi modroobarvanimi obrazi in telesi. Nekje od preloma tisočletja kombinira življenje v Ameriki, Nemčiji in Sloveniji, kjer ga poznamo zlasti kot filmskega igralca, je namreč prejemnik nagrade vesna za posebne dosežke v filmski produkciji, ki jo je leta 2011 prejel za svoj nastop v filmu Stanje šoka iz leta 2011. Od takrat se udejstvuje tudi kot pesnik, v zadnjih letih pa se posveča predvsem družinskemu življenju in, tako kot se je navadil med epidemijo covida, večinoma ustvarja v zavetju svojega doma.

21. junij je svetovni dan hude nevrodegenerativne bolezni, ki se ji reče Amiotrofična Lateralna Skleroza in o kateri smo v naših oddajah že veliko povedali, vse epizode hrani naš radijski arhiv in še enkrat hvala vsem, ki so pripovedovali o izkušnjah življenja s to boleznijo in zdravljenja. Nekateri ALS poznate tudi kot Lou Gehrigovo bolezen, po igralcu bejzbola, ki so mu jo diagnosticirali v 30ih letih prejšnjega stoletja, morda veste, da je za eno od oblik bolehal Stephen Hawking, ste slišali za bolezen motoričnega nevrona ali pa sodelovali pri polivanju z mrzlo vodo. Vse to je ALS. Mojca Delač vas tudi tokrat vabi, da greste z njo v svet čudovitega organa, ki pa se lahko s posameznikom tudi kruto poigra. Pridružila se ji bosta prof. dr. Albert Ludolph in doc. dr. Blaž Koritnik, ki se oglasi z največjega evropskega kongresa za ALS.

Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.

Zdravo. Spet smo z vami v 1. poglavju 6. knjige, vendar se, preden se posvetimo knjigi, posvetimo eminentnim članom naše družbe, Peli pove idejo za scenarij za film z naslovom “Številka 7”, ki bo posnet po resničnih dogodkih, mi pa zapalavamo k veri, preverjanju, svobodi, in dejstvu, da je razmišljat težko, zato je lažje verjet'. Kar nam verjemite, ker mi vemo, da imamo vsaj tri planete premalo resursov in tokrat je tudi Peli ugotovil, da smo nevzdržni. Omenimo paralelno vesolje serije For All Mankind, kjer John Lennon še živi, mi pa prek Nancy Reagan pridemo do nove poslovne ideje in tik preden bi se zakotalili v preostanek poglavja, se spomnimo na Cindy Crawford, Lindo Evangelisto in tokratni komad tedna, Freedom! '90 Georgea Michaela. Pridemo tudi do poglavja in grebila, presenečenja, ki smo ga obljubili prejšnji teden. Potem pa je počasi konec epizode, ker pridemo do baterije in z njo pečinaobešalnika. Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...

Piše Iztok Ilich, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Nabor ključnih besed ob predstavitvi zbirke esejev Andreja Blatnika Knjige na poti in drugi eseji bi med drugim navrgel pojme: knjiga, založba, avtor, urednik, branje, prevajanje, honorar, recenzija, knjigarna, nagrada itn. Torej predmete, dejavnosti in premišljevanja, s katerimi ima avtor že 40 let opraviti tako rekoč iz dneva v dan. So najpomembnejši gradniki njegovega življenja in delovanja ter del intelektualnega prostora in produkcije posebnega kulturnega pomena, ki ju vztrajno soustvarja kot književnik in bralec, ustvarjalec in usmerjevalec, spodbujevalec in organizator. V zbirki Knjige na poti, kot pravi v Prvih besedah, povezuje »svoje strokovno znanje z osebnimi izkušnjami štiridesetih let dejavnosti na slovenskem in mednarodnem prizorišču, od česar se zdaj, hočeš nočeš, najbrž poslavlja«. Tudi z mislijo, da se začetna zaskrbljenost nad katastrofičnim izginevanjem vsega zapisanega po vnovičnem razmisleku na srečo ni iztekla v kapitulantski fatalizem. Tukaj zbrani eseji namreč portretirajo tudi obstoječe ali na novo nastajajoče oaze literarnega življenja (od subkulture književnih festivalov in strastnih izmenjevalcev knjig do ponovnega vznika zanimanja za knjižno kulturo v času koronskih zaprtij) »in nenehno premišljajo možnosti za obstoj avtonomnega bralskega doživetja, s tem pa tudi avtonomnega duha in misli.« V prvem med 21 besedili se Andrej Blatnik dotakne v zadnjem času pogosto izpostavljenega stanja v založništvu in tudi na drugih področjih ustvarjanja, ki ga definira kot pretvarjanje vsebin v denar, , da avtor – ob vzponu novega proizvajalca vsebin Chat GTP – kot se zdi postaja odvečen, celo moteč element kulturne industrije. Na moralno paniko, ki jo povzroča ta pojav, odgovarja: »Avtorski individualni glas je lahko glas proti vnaprej postavljeni strukturi. Morda je prav to težava. A glas proti je prvi korak k iskanju rešitve. Avtorski glas je prvi glas, ki se mu lahko pridružijo odmevi.« Esej Drobiž v klobuku opozarja, da plačevanje velike večine ljudi, ki pri nas pišejo ali se drugače ukvarjajo s knjigami, ni le vprašanje preživetja, ampak tudi spoštovanja, ne samo pisateljskega obstanka v večnosti, ampak obstanka na tem svetu! V spisu Kvantiteta to potrjuje ugotovitev, da bi moral avtor v svoji delovni dobi objaviti kakšnih osemdeset javno podprtih romanov, da bi dobil minimalno plačo. Nič novega, a vedno znova srhljivo. V Elegiji za tiskovko Blatnik iz vidika urednika pa tudi pisatelja, predvsem mojstra kratke zgodbe z več objavami na tujem kot doma, žaluje za predstavitvami knjižnih novitet, za mnoge edine poti do javnosti, včasih tudi način praznovanja, vsaj s kavo, če ne s kozarcem penine. Avtor se v nadaljevanju še večkrat ozre na zelo različne prakse založnikov doma in na tujem in na usode posameznih knjig – spregledanih in uspešnic. Ter z njimi – ne vedno – povezanimi nagradami. Potem ko ovrže pomisleke, da literarne nagrade, pri katerih je bil udeležen kot član komisij za podeljevanje ali tudi sam nominiranec za priznanja, niso tema, o kateri bi se spodobilo molčati, se Blatnik najprej ustavi ob mnenjskem stampedu po Prešernovi nagradi Marku Rupniku in Svetlani Makarovič, o kateri se je leta 2023 spet veliko govorilo. Strinja se s tistimi, ki menijo, da o nagradah ne moremo odločati za nazaj in jih jemati nekdanjim dobitnikom. »Prvo tako dejanje bi sprožilo plaz in vsako novo oblast bi mikalo prečistiti seznam preteklih nagrajencev po svoji volji in nazoru.« Sodeloval je pri predlogih nekaterih sprememb Zakona o Prešernovi nagradi, ki so bile jeseni 2017 sicer sprejete, vendar so bile, kot opozarja, »dodane tudi druge spremembe, ki jih naš odbor ni predlagal in s katerimi se ni strinjal. Za končno besedilo sta bili odločilni politična želja in volja.« Posledice te odločitve so pozneje znova dvigale prah, nemalo dilem pa spremlja tudi nagrado kresnik, vilenico in druga nagrajevanja, zaradi katerih, meni Blatnik, ostajajo v ozadju tako besedila kot sestava žirije in kriterij izbora. Opozarja tudi na nedorečenost odgovorov na pogosto ponavljajoča se vprašanja, kaj v resnici obsega slovenski literarni prostor in kdo je lahko slovenski pisatelj, pri čemer jezik ni neoporečno ločevalno merilo. Sploh ne v razmerah, ko se slovenščina v znanosti umika angleščini, vedno bolj malomarna in pomanjkljiva pa je tudi uporaba uradnega jezika v medijih, javnih nastopih, poslovnem svetu, oglaševanju itn. Pri tem Blatnik spodkopavanje osrednjega nacionalnega medija, osrednje skupne hiše, ki jo Slovenija še ima, primerja s požigom narodnega doma. V esejih Skupni krožnik, Knjige na poti in Stranska ulica stopijo v ospredje Blatnikove izkušnje s potovanj križem po svetu. Od službenih, leto za letom na frankfurtski knjižni sejem, tudi v vlogi gostujočega pisatelja, do povsem zasebnih, največ v Indijo. Srečuje se z zanimivimi sogovorniki in zna skoraj povsod poleg kulturnih znamenitosti najti tudi središča za izmenjavo knjig, ki ga, kot priznava, usodno privlačijo. Ta in ona, delo dotlej neznanega avtorja, je čez nekaj let izšla v slovenščini! Bolj osebna je pisateljeva odločitev, da s pomočjo Facebooka najde nove bralce za več sto knjig, ob katerih je spoznal, da je življenje prekratko, da bi jih vse prebral vsaj še enkrat, kakor je nameraval, ko jih je leta in desetletja zlagal na police …

Spoštovani, razburljivo in neustavljivo gonjo zoper teror nebes zasledimo vse od Sofokleja, Joba, Danteja, Becketta, Dostojevskega, Camusa, Heineja … Noben prepirljivec z Bogom ne izpusti te kljuke iz rok. Tudi slavna sufijska poetična drama Zborovanje ptic, ki jo je leta 1177 napisal perzijski pisec Farid ud-Din Attar, govori o iskanju mitskega kralja ptic z imenom Simorgh in je metaforična vseživljenjska zgodba o iskanju smisla življenja, trpljenja in minevanja. O Bogu je težko govoriti tudi tistim, ki vanj verujemo. Sploh ko v temni noči vere ostanemo brez besed. Toda najslabše je, če se ne sprašujemo; takrat se odpovemo človeškosti in živimo kot neuka žival. Takrat vera v Boga izhlapi in nastopi praznina z neskončnim hladom (Friedrich Nietzsche). Takrat se ne osramoti vera v Boga, ampak se osramotimo mi. Brez Boga ni nobene instance več, na katero bi se bilo mogoče sklicevati, in nobenega upanja več v poslednji smisel in poslednjo pravičnost. Reševanje vprašanja trpljenja brez Boga je zato domišljavost. Tudi Franz Kafka (1883–1924), veliki pisatelj judovskega rodu, je iskal rešitve. Ne drži, da Kafka ni verjel v nobenega Boga; verjel je v vsaj »nemočnega« Boga, danes pa je Bog zradiran. Kafka je v delu Cesarjevo sporočilo (1919) pisal o neznanem cesarju (Bogu?), ki na smrtni postelji zaupa svojemu glasniku skrivnostno sporočilo, ta pa ga mora prenesti neznanemu naslovniku. Glasnik se ves čas prebija skozi množico in gnečo prisotnih v cesarjevi palači, a kljub prerivanju nikoli ne pride do cilja. Njegova prizadevanja, da bi skrivnostno sporočilo predal, postanejo neznosno moreča, saj se na hodnikih cesarjeve palače vse bolj izgublja. Glasnik nikoli ne zapusti palače, ker ne najde poti do vrat. Brezizhoden položaj se konča brezizhodno tudi za čakajočega naslovnika, ki sedi na oknu in zre v votlo noč, upajoč, da glasnik prihaja … Pisatelj je že vnaprej uprizoril krizo postmodernega človeka. Ker smo Boga izgnali skozi glavna vrata, nam skozi okna, špranje in luknje vdira v izpraznjen prostor groza nihilističnega šoka. Ne čudimo se, da po neuspelem magičnem svojem lastnem pomlajevanju čofotamo in hropemo v kaosu teme, obsedeni z miselnimi stroji in lovljenjem mističnih signalov iz vesolja, a brez utehe in kisika. »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« (Pridigar 1,2) Tako je zapisal svetopisemski judovski filozof.

Novinarka, ki ljubi radio in verjame v največjo moč slišane besede, na VALU202; leta 2016 prestopila na mesto odgovorne urednice Sveta kapitala, vodila ekipo cca 20 ljudi s slogom »humanega start up-a«. Zaradi grenke izkušnje izstopila iz novinarskih krogov. Danes se ukvarjam z relevantno, za future ključno vsebino, ki pa jo do javnosti prinašam na čist, transpareneten način. Skozi jasno informacijo, kdo je organizator oziroma naročnik. Danes sodeluje z Delom (poslovni dogodki in podcasti), in s številnimi blagovnimi znamkami, ki jih odlikuje odličnost.   Petra Kovič, po izobrazbi univ.dipl.komunikologinja, je 15 let službovala kot novinarka, voditeljica in dnevna urednica na Valu 202 Radia Slovenija; v času radijskega dela je opravila na tisoče intervjujev na najrazličnejše teme in obenem opravila Šolo govora RTV Slovenija, kjer so jo več let poučevali akademski igralci iz AGRFT in profesorji fonetike, retorike in fonologije ter profesionalni speakerji kot so denimo legendarne radijske napovedovalke Nataša Dolenc, pokojna Ajda Kalan in Maja Šumej. Opravila pa je tudi večletno izobraževanje iz fonetike in fonologije pri Suzani Kästner.   V zadnji sedmih letih se je javnosti predstavila kot odgovorna urednica poslovnega tiskanega in spletnega časnika Svet kapitala in tudi kot snovalka in voditeljica poslovnih konferenčnih dogodkov in okroglih miz.   Od začetkov karierne poti pa se vzporedno posveča tudi korporativnemu komuniciranju in snovanju poslovnih dogodkov in okroglih miz ter seveda moderiranju. Podpisuje se tudi kot urednica in avtorica priloge Marketing magazin, BivaMMo. Obvlada in pozna najsodobnejše trende v načinu podajanja vsebin v korporativnih kontekstih, v katerih se zasleduje cilj povezovanja malih sivih celic na asociativni ravni bralca z naročnikovimi blagovnimi znamki. Slog podajanja vsebine vselej prilagodi naročniku oziroma obravnavani tematiki. Njen slog sledi sproščeni strokovnosti.   Kot dolgoletna novinarka se navdušuje nad podcasti, ki so obenem lep odmik in čudovit približek klasične radijske oddaje. Ocenjuje, da je podcast oblika negovanja blagovne znamke in odnosa s strankami in javnostmi, ki pokaže na odlike kot so zazrtost v prihodnost, razumevanje trendov, poslovno uspešnost nujnost negovanja in nadgrajevanja BZ.   Najljubši citat: Vsak na koncu najde svoj sitz Najljubša knjiga: na nočni omarici ima vselej cca 6 do 7 knjig. ·      Ker nisem stoik po naravi, me je v turbolentnem času med leti 2019 in 2022 »rešila« uspešnica z naslovom Ovira je pot. Sicer zelo lahkotno branje, a z zame odličnim sporočilom/vodilom. ·      Na vsako pot pa s seboj vzamem uspešnico mojega dragega prijatelja dr. Kenana Crnkića »Pazi kojeg vuka hraniš«, kjer začne z mislijo »Ti češ umrijeti, počni da živiš«. ·      Sicer pa se vse bolj navdušujem se nad čudovitimi ljubezenskimi romani z zanimivim slogom, strukturo in zgodbo, takimi ki so do solz ganile samega krutega Hitlerja, recimo Pisma iz Rusije. ·      Strokovnih pa je cel kup…ki me učijo spanja, dihanja, hranjenja, bla bla bla… Imam svoje mnenje o tem, da nas drugi učijo tisto, kar smo že vedeli in nam to prodajajo kot suho zlato. ·      V tem hipu pa noro uživam ob branju knjige Obdobje Rolling Stonesov, ki jo je napisala težka frajerka Lesley-Ann Jones. Najljubša serija : Meni so ljubše nadaljevanke; med njimi še vedno izstopa Twin Peaks norega režiserja Davida Lyncha. Sploh muzika. Hobiji : sanjam o naskoku gigantskih valov v Nazare na Portugalskem z desko, a nimam pojma o tem športu. Rumena teniška žogica je najbolj antistresna žogica na svetu – torej, tenis. Downhill mountain biking, klasičen balet, jazz balet, hoja, supanje, tek na smučeh, jadranje, potovanja, prijateljska srečevanja, pikniki, filmski festivali, koncerti, kuhanje, igranje z otroki, branje, branje, branje, poslušanje muzike… Najljubša hrana : čokolešnik Najljubši podjetnik: prvega ne izdam, a si nesporno zasluži ta naziv, saj me je nesebično naučil marsikaj iz polja gospodarstva in to skozi prizmo naprednega, inovativnega, celo vizionarskega pogleda. Takoj ob njem, ki ostaja neimenovan, pa je prav gotovo g. Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB. Lahko se podpišem kot njegov »fan«. Izrazito karizmatičen tip (človeka) s poglobljenim uvidom, in neverjetno retorično prepričljivostjo. Najljubši app: Spotify Zaključni nauki: ·      Solze šparaj za čas, ko življenje zares zaboli. (neznan avtor) ·      Najprej recite »ja«, potem poglejte, ali je nekaj zares za vas ali ne. Paraliza analize je ubijalka razvoja, rasti. (dr. Kenan Crnkić)

Zdravo. Ta teden imamo za vas prav posebno epizodo, v kateri se pogovarjamo s človekom, ki je kultno trilogijo v petih delih, ki jo tako radi prebiramo in se o njej pogovarjam že dvesto tednov, lastnoročno pripeljal v našo malo podalpsko državico. Uganili ste, z nami je bil dr. Alojz Kodre, ki se je z nami pogovarjal o Štoparcu, fiziki in sploh vsem.

Zdravo. V tokratni epizodi že v predigri ugotovimo, da um velikokrat nima prav, obdelamo absolventski izlet, dva tri, lovimo moment, iščemo mero in srednjo pot in zaključimo, da je komunikacija pomembna. Sploh, če te pokliče božji glas. Enotni smo, da nam je mnogoboštvo bolj všeč. Preden pridemo do konca 25. poglavja spt obdelamo še strice iz ozadja, spomnimo se da bi Douglas Adams danes praznoval rojstni dan in ustanovimo stranko. Ko bomo mi na oblast' bo glasba v nakupovalnih centrih taka, da ne bo šla nikomur na živce, pa če bomo za to morali podpisati na stotine aneksev k pogodbam.

Na ljubljanski borzi se je začelo trgovanje s tako imenovanimi ljudskimi obveznicami. A pozornost tudi nepoučenih vlagateljev je v zadnjem času usmerjena zlasti proti trgu kriptovalut, kjer je dogajanje zelo dinamično in tudi v pričakovanju novih rekordnih vrednosti najbolj razširjene med kriptovalutami, bitcoina. Vročica je prisotna tudi na delniških trgih, ki zlasti v luči odličnih rezultatov poslovanja Nvidie (še) ne pojema. A kako dolgo bo obdobje lepih donosov?Sogovornik: Tomaž Okorn, MMC

Posledice afere nakupa sodnih prostorov tako rekoč vsak dan narekujejo tempo politiki. V Socialnih demokratih bodo 13-ega aprila odšli na izredni volilni kongres. To je sinoči po konferenci sporočila Tanja Fajon, ki ostaja predsednica stranke, Matevž Frangež pa je začasno prevzel položaj glavnega tajnika. Oči javnosti so zdaj uprte tudi v premierja Roberta Goloba in Dominiko Švarc Pipan oziroma v njeno ministrsko usodo. Premier Golob še danes pričakuje ugotovitve Švarc Pipanove o postopku nakupa sodnih prostorov, kar se bo tudi zgodilo. Odprto ostaja, kako in kdaj bo z ministrskega položaja odšla Dominika Švarc Pipan, če sploh. Preostale novice: Mednarodna skupnost svari Izrael pred nadaljevanjem vojaške operacije v Rafi na jugu Gaze. V Kairu pogajanja o morebitni prekinitvi ognja. Poljski kmetje tudi danes na meji z Ukrajino v znak protesta proti nelojalni konkurenci omejujejo promet tovornjakov z ukrajinskim žitom. Po državi vrhunec pustnih prireditev in pokop Pusta. Jutri pepelnična sreda in postni čas.

⏰ Driiiiiing! Pa smo prilezli, pribrcali, prisopihali do še zadnjega Ofsajda pred nadaljevanjem Prve lige Telemach! In to kako! Uh, Žiga Kos je nekje na sredini oddaje odprl redovalnico in začel spraševat. Kdo in koliko? Uh, ocene so padle! Od petk do dvojke, izdelali pa so zaenkrat vsi.

⏰ Driiiiing! Še zadnji januarski ponedeljek, zadnja taka "kaj je novega" doza pred tradicionalno napovedno oddajo pred nadaljevanjem Prve lige Telemach. Se je dogajalo dovolj, premalo, preveč? Vse to in še več z Žiga Kos podebatirava v takem klasičnem januarskem Ofsajdu.

⏰ Driiiiiing! Po-ne-delj-ek! In evo ga, sveži, zimo preganjalni, reprezentančni Ofsajd! Še smo tu, še migava z Žiga Kos! Januarja pa sploh, skoraj vsako leto še raje. Sploh, ko pridejo "B" leta. Pa čeprav bojda B reprezentanca ni priljubljen, niti sprejet, niti točno določen termin. Ampak evo! Sva!

Zdravo. Tokrat začnemo s prednovoletnimi (ne)oglasi, a kaj kmalu preidemo na mentalno zdravje, ki je pomembno. Sploh, če letite nad kukavičjim gnezdom. Seveda ne moremo mimo bogov, alkohola, vesoljcev, dejstva, da smo danes bolj enaki, kot kadarkoli. Razen, če nismo. Njegovega imena kljub temu ne omenjamo po nemarnem, če ni res nujno. Zi se spomni na stari nemški pregovor in dobi domačo nalogo za naslednjič. Ugotovimo, da je Artur našel smisel (srečnega) življenja na Lamuelli in da Ford polni praznino v sebi z raznimi ekscesi, divjanjem po Galaksiji in ostalimi divjimi štosi. V poglavju stari Bargo ob slovesu Fordu in Arturju natrese poln koš enovrstičnic in končno pokaže svoje prave barve in tudi ptico pikka, ki se izkaže kot zelo priročna stvarca, če bi humanoid slučajno rad prišel v Kraljevo deželo.

Nocoj bomo premierno slišali novo pravljico avtorice Lee Kosmač: Ne grem še spat, sploh nisem še zaspana. Izbrana je bila med 945 besedili, ki so prispela na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Inja z zaspanimi očmi mežika v mamico in zbira še zadnje moči, da bi se izognila spancu … Pripoveduje igralka Aja Kobe. Pripoveduje: Aja Kobe. Avtorica besedila: Lea Kosmač. Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina. Tonski mojster: Urban Gruden. Režiser: Klemen Markovčič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2023. "Zunaj se je že stemnilo in na nebu se je poleg lune prikazalo na tisoče malih zvezdic. Inja je sedela na svoji postelji in z zaspanimi očmi mežikala v mamico. Oblečena v svežo pižamo in z umitimi zobki, ki so se bleščali kot mali biseri, je zbrala še zadnje moči, da bi se izognila spancu."

Pred skoraj natanko štirimi meseci se je Slovenija zbudila v povsem novo poglavje sodobne zgodovine naravnih nesreč in človeške solidarnosti. Vsak kraj, občina in regija so glede na razmere in možnosti ubrale nekoliko drugačno pot krpanja materialnih in čustvenih ran in iskanja pomoči za sanacijo. Mi smo obiskali le eno od mnogih, kamniško občino, kjer so izjemno razdejanje poleg poplavnih voda povzročile hudourniške naplavine in številni plazovi. Kako se s posledicami soočajo predvsem tisti, ki se še ne morejo vrniti domov ali pa bodo potrebovali nadomestno rešitevKako so iskali in kako dojemali prejeto in ponujeno pomoč? Zakaj so se nekateri celo odločili, da se za čim prejšnjo postavitev novega doma otroci nehajo šolati? V zadnjem Vročem mikrofonu o odpravljanju posledic ujm v jesenki seriji oddaj pa nas bo še posebej zanimalo, kakšno lekcijo iz solidarnosti, a tudi iz problemov nadzora nad zbiranjem in razdeljevanjem humanitarne pomoči smo dobili kot družba?   Sogovornice: Cvetka Tomin, generalna sekretarka Rdeči križ Slovenije Petra Cilenšek, vodja pravne službe CNVOS, krovne mreže slovenskih nevladnih organizacij. Združuje več kot 1500 mrež, zvez in posameznih Nevladnih org.  Nina Zidar Klemenčič, podpredsednica ZPM Moste Polje

Govori se, da so se včeraj nogometaši pred zgodovinskim uspehom v tekmi proti Kazahstanu vzorno štemplali. Naprava je nameščena nekje v katakombah stadiona v Stožicah, tam v tistih prostorih, kjer borno rastlinje poganja iz betonskih tal; tako je Jankovičev spomenik končno dobil namembnost, saj se bodo morali v prihodnje štemplati tudi navijači – ker je navijanje, po črkopisu slovenskega uradništva prav tako delo. Po tekmi, ki po neki neumni logiki globalno najbolj razširjenega športa traja samo devetdeset minut s petnajst minut malice, je nogometaše obiskala inšpektorica. In to tista, ki je odvzela krške krave. Slišala je, da so nogometaši blatni in da delajo ter dajejo mleko v nevzdržnih življenjskih okoliščinah. Sploh pa, da ne delajo osem ur. In res! Bežigrad je bil včeraj blatna mlaka, hrup neznosen, skupina predstavnikov civilne družbe iz Poljske pa je pravico vzela v svoje roke. Tako so nogometaše po tekmi odpeljali na inšpektorat in šele po posredovanju predsednice republike so jih izpustili; ampak so z dopinškim testom vseeno preverili, koliko je pri katerem mastitisa. Slovenci smo se na nogometnem igrišču spopadli s Kazahstanci in zmagali. Izven njega pa smo se spopadli z birokrati in izgubili – oziroma izgubljamo. Poglejmo najprej teoretične osnove. Ko je včeraj ob veličastni zmagi nekdo navrgel, da je uspeh naših nogometašev ena redkih pozitivnih zgodb in da očitno v naši državi ni vse slabo in da se katastrofalno stanje vzdržuje namerno, ker nekomu to ustreza, je pravilno povzel skoraj vse; razen osnovne težave, ki je nacionalna shizofrenija. Zadeva je namreč precej preprosta; ena najbolj pogostih manter slovenske stagnacije ali nazadovanja je neurejenost države, neupoštevanje pravil in to, da se požvižgamo na zakone. Ter obvezno nadaljevanje … »Morali bi pogledati, kako se predpisov, pravil in zakonov držijo v Nemčiji ali Avstriji, da ne govorimo o Švici!« Se pravi v državah, ki so nam vzor in svetal cilj. Ampak v Sloveniji zakone imamo. In potem se najdejo čudaki, ki jih hočejo upoštevati. V večinskem primeru gre za birokrate, ki jih posledično besno ljudstvo razpne na križu. Kot se je zgodilo v primeru delavnega časa in odvzete govedi. Stopimo iz teorije še v prakso. Ko tuji, pogodbeni, prekarni in agencijski delavci delajo v sužnjelastniških razmerah – mimo vseh časovnih omejitev, brez malice, ali počitka – javnost skoči pokonci z besedami: »v Avstriji se to ne bi zgodilo!« In potem birokrat pomisli ter uvede evidentiranje delovnega časa in ta ista javnost skoči v zrak, češ da se je državi dokončno odpeljalo. Skoraj identična situacija je s kravami … Če bi medij objavil krave, ki tonejo v blatu, bi pravičniki skočili pokonci in jeli dokazovati, da v Nemčiji kaj takega ni mogoče. Ko pa te krave birokrati odvzamejo, postanemo govedarsko pravični do te mere, da Indijci delujejo kot sami mesarji. Kje je torej resnica? Kaj je prav in kako urediti zakone, če država nenadoma ni več takšna, kot si jo je zamislil očak Platon …? Po našem skromnem mnenju je problem v slovenskem uradništvu. V tem, od Marije Terezije zarejenemu, skozi zgodovino preziranemu, a tako zelo trdoživemu poklicu, ki so ga poskusili debirokratizirati vsi od Poncija Pilata do Tita, a uspelo ni nikomur. Birokrat, v njihovem cehovskem znaku je gospa s trajno ondulacijo in rolo omaro, je omejen že sam po sebi; z zakoni, nizko plačo in šefom. Ob tem pa jih je tako zelo povozil čas, da je to že nerodno. Poglejmo znamenito štemplanje. Pojem »delo« je zaposloval marksistično znanost skoraj stoletje in o tem, kaj delo je in kaj delo ni, smo se naučili skoraj vse. A medtem ko birokrati še zmeraj razumejo delo, kakršno je bilo ob zori industrijske revolucije, se je delo samo tako zelo spremenilo, da je neprepoznavno. Danes dela enostavno ni mogoče spraviti na skupni imenovalec; ni ga mogoče meriti z istimi vatli, ni mu mogoče določiti nobenega osnovnih parametrov. Delo nima ne vonja ne okusa, ne dolžine, ne trajanja in ne teže ali veljave. Sploh pa ne velja, da je delo vse tisto, za kar smo plačani … Nad tako široko človekovo dejavnost, ki je pogosto večja kot življenje samo, pogosto povsem nevidna, nezaznavna in fluidna kategorija, udariti s štemplanjem, je vsaj neumno, če že ne neodgovorno. Ter vsaj malo tudi komično, ko so izjeme, ki se ne štemplajo, vse po vrsti iz socialne skupine, ki jo poznamo kot družbeno elito. Seveda razumemo, da obstaja praktičen problem, ker je v zvezi z delom zaznati toliko nehumanih kršitev; a krivi niso delavci, katerih obveza bo štemplanje, temveč delodajalci, ki ustvarjajo in vzdržujejo človeka nevredne pogoje dela. Med delodajalci pa so, predvidevamo, pogosto tudi takšni, ki anonimno v zavetju svetovnega spleta besnijo, da živimo v državi, kjer se nihče ne drži pravil. Glede odvzema govedi pa ... njegova usoda je tragična že po definiciji in še tako suho ležišče je ne spremeni. Ne glede na to, koliko mleka je dala molznica v svojem življenju … na koncu bo končala v juhi.

⏰ Driiiiiing! Ne, iskreno, ni zajebancija. Res je. Driiiiing! Ker to? Da pa tako? Da bo skakal čez? Reko? Gor, tja? K čarno-bejlim? Ne, ne. To pa ne. Smiljan Kuhar, rad te imam, do Černelovcev in naprej, ampak to pa ne. Ultimativni prc, ultimativna fora, najbrž ni bila sploh tako mišljena, ampak ne dam se. Ne. Ne, ker ga ne bi delil. Seveda ga, 25% medijsko osebnost. Ampak neeee. Da bo šel gori doli naokoli? Eden in edini? Neeee! Eno uro pa te najdema! Sploh pa zdaj. Ko... Kaj pa veš, mogoče pa res Nemčija drugo leto! Upam, da ne zamerite preveč, dva tedna nazaj sem bil čisto povožen, mladi ateji in mame boste najbrž razumeli, ne? Upam.

Gostja oddaje je Tara Podkrajšek, ki jo je ljubezen do konjev v zgodnjih 20-ih letih starosti odnesla v tujino, kjer je za delo z njimi več možnosti. Najprej v sosednjo Avstrijo, kjer je prebila tri leta, nato se je leta 2014 preselila v Oklahomo, zdaj pa živi v Teksasu. Točneje v manjšem mestecu slabo uro vožnje severneje od Dallasa, ki mu pravijo Pilot Point in ki kljub modernizaciji še ohranja rančarsko tradicijo konjeništva in živinoreje. V Sloveniji, kot pravi, že zaradi nerazvitosti področja, ki jo zanima, ne bi mogla nikoli najti svoje niše, v ZDA pa je možnosti za delo (tudi za trenerje v konjeništvu) neprimerljivo več. Ima pa tamkajšnja fleksibilnost trga dela tudi negativne plati, kar je spoznala pred kratkim, ko je zanosila, in v mesecu dni izgubila praktično vse svoje stranke. Trenutno je tako s svojo nekajmesečno hčerjo na "prisilnem" odmoru od službe, januarja, ko naj bi nadaljevala, pa se jima bo v Pilot Pointu pridružila Tarina mama, da ji občasno pomaga pri vzgoji in vsakdanjih opravilih.

Viralni trend na družabnih omrežjih, t.i. »stay at home girlfriends«, kar pomeni punce, partnerke, povečini mlade ženske, ki ostajajo doma, gospodinjijo in so finančno odvisne od partnerja, ti viralni videi imajo več deset, celo sto milijonske oglede. Medtem pa narašča tudi odstotek žena in mater, ki ostajajo doma, brez službe, gospodinjijo in skrbijo za otroke. Sploh v ZDA, kar 24 odstotkov ameriških mater je doma, lansko leto jih je bilo 15 odstotkov. Tudi v Veliki Britaniji je trenutno doma skoraj milijon in pol staršev, od tega velika večina žensk. Kaj se dogaja v družbi, da ženske ostajajo doma, se na nek način vračajo v vloge gospodinj iz 50-ih let prejšnjega stoletja? Na to kompleksno temo smo iskali odgovore, razloge v Intelekti z gostjami. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je gostila dr. Veroniko Tašner, izredno profesorico za področje sociologije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, Tanjo Buda, doktorsko študentko socialnega dela na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani in Tonjo Jerele, mlado raziskovalko in zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede ter podpredsednico Ženskega lobija Slovenije.

Med častnimi gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil tudi Eugenijus Ališanka, eden bolj prepoznavnih in prevajanih sodobnih litovskih pesnikov. Ob tem je v prevodu Klemna Piska izšla zbirka Če, ki prinaša avtorjev izbor pesmi iz treh pesniških zbirk in spremni poetični esej. Če je za Ališankovo zgodnejše ustvarjanje značilen predvsem abstrakten izraz, četrta zbirka Iz nenapisanih zgodb, ki jo prav tako lahko beremo v slovenščini, označuje poetični obrat h konkretnejši poeziji, ki je le na videz lahkotno igriva. Avtor oddaje Sašo Puljarević, bralec Aleksander Golja, ton in montaža Vojko Kokot. Foto: Heike Huslage-Koch: Eugenijus Ališanka na knjižnem sejmu v Leipzigu 2017 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Eugenijus_Ali%C5%A1anka_Leipziger_Buchmesse_2017.jpg

Volkov je v Sloveniji v zadnjem obdobju vse več. Spet so začeli naseljevati Alpe, kjer se povečuje število pokolov ovc. Kmetje in župani teh občin zahtevajo takojšnje ukrepanje države, saj trdijo, da volk in ovca v alpskem svetu ne moreta sobivati. Da je to izjemno težko, se strinjajo tudi strokovnjaki, a pravijo, da v sodobnem svetu nobeni vrsti živali, niti zverem, ne bi smeli povsem preprečiti bivanja na določenem območju. Katere so mogoče rešitve, v Studiu ob 17.00 z voditeljem Matijo Mastnakom. − Aleš Hvalc, Zveza društev rejcev drobnice, − Mateja Blažič, Ministrstvo za naravne vire in prostor, − Miha Marenče, Zavod za gozdove, − Hubert Potočnik, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Objavljamo zadnji izsek iz dogodka Money-How Live na temo investiranja – kje, kam, zakaj in koliko. Na okrogli mizi so sodelovali: - Damian Merlak, serijski podjetnik, investitor - Luka Podlogar, predsednik uprave NLB Skladi - Andraž Brilli, ocenjevalec vrednosti nepremičnin, partner v Capital Genetics

Teden se je začel s tradicionalnim obredom kronanja Karla III., končal z največjim evrovizijskim televizijskim spektaklom, kamor se je uvrstila tudi slovenska skupina Joker Out. A maj ni samo mesec ljubezni, lepote in praznovanj. Sploh ne v Sloveniji, kjer se največkrat spremo prav zaradi praznikov, spomenikov in zgodovine. Golobova vlada se bojuje s političnimi tekmeci, predvsem pa z lastnimi obljubami in »časovnicami«. Zdaj ima na mizi še eno politično eksplozivno temo – novi spomenik osamosvojitve.

Zdravo. Tole drugi del posebne epizode v kateri se z Miho in Slavkovm pogovarjamo:

Dalajlama je nastopal v eni od novic tedna, ko se je širnemu svetu opravičil, ker je po spletu zakrožil posnetek, v katerem otroku reče, naj mu posesa jezik. (Če se temu tako reče po slovensko.) In to je rekel v šali, logično. Sicer pa, ali nas sploh lahko še kaj preseneti. Pa to ni vprašanje, temveč trditev. Teden komentira Tadej Košmrlj.

Stopetinpetdeseta epizoda podkasta O.B.O.D. je posebna epizoda, posvečena devetemu delu serije The Last Of Us oziroma Zadnji med nami, po obodovsko Poslednji od nas, ki jo lahko spremljate z nami na HBO Max. Agenti Mito, Igor in Aljoša so se prejšnji teden po ogledu dobili v Kinu Bežigrad in ga na kratko predebatirali. Igorja začetek dela […]

Sneg pada, pa kar naj pada. Ofsajd tako kot fuzbal slovenski ne pozna premora. O, ne. Ker se dogaja. Sploh v epizodi, ko preletiva Olimpijo in Koper izdatno. Če se znajdete v Ofsajdu, ga lahko podprete na: urbani.si/ofsajd. Hvala vsem in vsakomur posebej! Imamo majice! Ofsajd majice! Ta teden poslana naročila gredo skozi še v tem letu! Naročila tukaj: docs.google.com/forms/d/e/1FAIpQL…DRGpaOcmPwVYdG3Z4 Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem snemamo od septembra 2015, skoraj vsak fuzbal sezonski ponedeljek. Pa še kdaj vmes. Hvala!

Dan reformacije, dan varčevanja, dan spomina na mrtve, dnevi grozljivih dogodkov po vsem svetu in dnevi, ki nam prinašajo ogromno visokoletečih besed. Po svežih podatkih EUROSTATA je stopnja bruto varčevanja v Sloveniji zelo visoka, višja od povprečja v evrskem območju. Ampak glede na slišano v zadnjem tednu, dveh, bi nam vsem, sploh pa politikom vseh vrst, predlagal, da smo še bolj ali pa povsem varčni predvsem pri žaljivih zapisih in izrečenih besedah. Sploh če nismo čisto prepričani ali gre za govor, ki meji na nespodobnega. In še bolj, če smo prepričani, da bomo šli prek omenjene meje. In potem tudi gremo. Zavestno. Kot v času reformacije tudi danes potrebujemo premišljeno vizijo, ki bo pokazala skupno pot in izhod iz delitev, ki močno zaznamujejo naš vsakdan in jim kar ni videti konca.