Podcasts about sploh

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.

Kmalu bo minilo leto dni, odkar je bila javnosti predstavljena ena izmed različic klepetalnega robota Grok. In v zadnjih dneh je vnovič pestro. Grok kot umetna inteligenca, pogovorni program, podoben ChatGPT-ju, zna odgovarjati na vprašanja, razlagati zapletene teme in analizirati informacije. Razvilo ga je podjetje xAI Elona Muska. Grok ne deluje le kot sogovornik. Zna tudi ustvarjati in spreminjati fotografije ter videoposnetke. To pomeni, da lahko ustvari povsem nove prizore ali spremeni obstoječe posnetke tako, da delujejo resnično. Prav zaradi tega strokovnjaki opozarjajo na nevarnost zavajanja in poudarjajo, da je treba takšne vsebine vedno dodatno preverjati. Tematiko nam bo podrobneje razložil dr. Vitomir Štruc, ki je eden tistih, ki v laboratoriju za strojno inteligenco Fakultete za elektrotehniko skušajo prepoznati globoke ponaredke.

Piše Veronika Šoster, bereta Maja Moll in Igor Velše. V romanu Agate Tomažič Ušabti se ponovno srečamo s kriminalističnim inšpektorjem Robertom Obrhom, ki smo ga spoznali že v romanu Čmrljev žleb. Oba romana se močno spogledujeta z zakonitostmi kriminalnega žanra in jih izrabljata v svoj prid, pri čemer je bil Čmrljev žleb poglobljena študija patologij, značajev in razmerij neke družine in okoliša, Ušabti pa je v tem smislu še bolj osredotočen, saj gre za napeto igro mačke in miši med inšpektorjem Obrhom in upokojenim srčnim kirurgom Vladimirjem Baumgartnom. Avtorica je do svojega glavnega junaka oziroma antijunaka Obrha nepopustljiva, ves čas ga preizkuša, komentira, analizira, ob tem pa nastavlja tudi ironične bodice, ki nasmejijo in vznemirijo. Že sam primer, ki ga Obrh tokrat rešuje, je absurden – Baumgarten namreč prijavi krajo lestve s podstrešja, in ker gre za priznano osebnost, je prijava seveda resno upoštevana – morda iz bojazni, da gre za šifro za kaj drugega, morda pa samo zato, da se v stisko spravlja nesrečnega Obrha. In res je pravi nesrečnik, po domače bi lahko rekli, da mu ni nič jasno, razen ko mu slučajno je, pa si tega ne drzne izraziti. Včasih pa se mu preprosto ne ljubi. V tem romanu je njegov značaj še bolj pod drobnogledom kot v Čmrljevem žlebu, prav uživamo lahko, ko opazujemo njegove muke, potenje, nervozo, zadrego, ko mora poslušati in prenašati nadutega doktorja, ki je med drugim baje rešil življenje samemu Titu. Roman temelji na njunem medsebojnem zbadanju, preizkušanju meja, drezanju, provociranju, ob tem pa Baumgarten nenehno zavzema pozicijo tistega, ki ve več, nekakšnega mentorja, ki bo Obrha razsvetlil, ga kaj naučil, mu kaj razkril. Nevsiljivo se zato ponuja primerjava z novelo Stephena Kinga Nadarjeni učenec iz zbirke Pomlad, poletje, jesen in smrt, v kateri ostareli nacistični priseljenec mladega fanta radikalizira do neslutenih razsežnosti. V obeh primerih gre za velik razkorak v hierarhiji akterjev, prav tako se obe zgodbi intenzivno in slastno politično nekorektno plastita, dokler ne pride do končne katarze oziroma produkta tega toksičnega odnosa. Zatohlost, nevarnost, nabuhlost in vzvišenost se kažejo že v samem prizorišču, doktorjevem stanovanju, ki se Robertu zdi kot pravi muzej. Povsod so knjige, afriške maske, preproge iz eksotičnih živali, kipci, dragocenosti, vse skupaj pa spremljajo še visoki stropi in dragoceno masivno pohištvo. Nič čudnega, da je Robert takoj prevzet, pa tudi zgrožen in šokiran, najprej predvsem nad preprogami, ki seveda niso legalne, kasneje pa ga vedno bolj duši tudi vroč zrak, ki ga občasno meša ventilator: »Šele zdaj se je zavedel, da je ves preznojen, čeprav je, odkar je prišel na obisk, stal pri miru. V stanovanju je bilo peklensko vroče, še zagatnejša je bila kombinacija vročine z vlago. A doktorju, kot je bilo videti, ne ena ne druga ni prišla do živega. Klimatske naprave sploh ni imel, zato pa je pri kavču stal velik star pločevinast ventilator, ki je podivjano vrtel eliso. A je le vrtinčil zadušljivi, vroči zrak, kot bi stepal jajčni beljak v gostljat sneg. Vladimir Baumgarten pa se je premikal po prostoru lahko in brez muke, kot bi albatros drsel na zračnih tokovih.« Ni naključje, da se ob teh opisih takoj spomnimo na zatohlo faraonovo grobnico v samem srcu piramide, sploh v navezavi na naslov, ušabti, ki pomeni pogrebno figuro. Te so dajali v grob, da bi v posmrtnem življenju služile uglednemu pokojniku. Ta motiv se izkaže za ključnega in se prav mojstrsko vpiše v sam konec romana, obenem pa pogosto omenjanje vročine in utrujajoče vrtenje protagonistov v krogu, ko doktor noče povedati, kdo naj bi mu stregel po življenju in zakaj je sploh poklical policijo, spretno zadržuje občutek klavstrofobije, ujetosti, neizogibnosti, celo usodnosti. Tako roman tudi na stilski ravni deluje v prid svoji metaforiki. Pri tem gostem, težkem zraku romana ima seveda prste vmes tudi avtoričin slog, ki je namerno gost, zbit, poln zagonetnosti, podrobnosti, pa vendar v kontekstu romana deluje hudomušno in utemeljeno, čisto nič pretirano. Sploh med vrsticami je skrito veliko pomenljivi reči. Med besednim spopadanjem, v katerem inšpektor sicer vedno bolj popušča in sklanja glavo, Roberta tudi bolje spoznamo. Predvsem njegovo družinsko ozadje in očetovo željo, da bi imel lepo odraslost in bi postal znanstvenik, kar pa se ni ravno uresničilo. Robert se tako vse bolj pozicionira kot ranjeno in obupano, čeprav strokovno res precej nesposobno bitje, ki pa se je z vsem skupaj že sprijaznilo: »Ravno prav toplo je bilo v povprečju. Ni več sanjal o tem, da bi se dvignil nad vso to množico v ničemer izstopajočih, nikdar docela zadovoljnih, venomer malce zavistnih, a tudi nikdar dovolj razbesnjenih ljudi. Da bi napredoval za kak klin na lestvi in nanje pogledal zviška. Za kaj takega je bilo prepozno, je bil prepričan.« Tudi zaradi tega je Robert Obrh odlična tarča za odločnega, oholega, pokroviteljskega doktorja. Ta mu zelo rad razlaga, kako je bil spoštovan in kaj vse je dosegel, počuti se večvrednega. Svojo strokovnost in ugled seveda malo napihuje. Glede na vse njegove zaklade in komentarje se Robertu vedno bolj kaže doktorjeva belska vzvišenost, kot jo imenuje pri sebi, prav tako ga žalosti, ko se spravi na njegovega junaka, misijonarja Ignacija Knobleharja. Kljub temu pa ga prenaša, posluša, kmalu se mu celo priljubi, saj si zanj vedno vzame čas, zato spregleda njegovo problematično mišljenje in predsodke in se raje predaja poslušanju. Ker je Robert v svojem razmišljanju precej prostodušen in naiven, doktor pa posmehljiv in nadut, sta skupaj pravi sod smodnika. Roman Ušabti pa se ne ustavi le pri dokazovanju družbenega položaja, nadvladi in preprostem petelinjenju, temveč v lika vpiše tudi njuno tragično plat. Pri Robertu gre predvsem za njegovo potopitev v udobno povprečje, pri doktorju pa seveda za občutek odrinjenosti, odvečnosti, ki mu sledi strašanska samota, pravo morje samote, kot nekje zapiše avtorica Agata Tomažič. Roman Ušabti tako odpira kar nekaj ran, ne samo zgodovinskih ali družbenih, temveč tudi čisto osebnih, in dreza vanje, dokler se grobnica z veličastnim pokom dokončno ne sesede sama vase.

O zagatah evropskih poskusov strateške avtonomije v senci Združenih držav in KitajskeEvropska unija, ki je v osnovi nastala kot gospodarska skupnost zahodnoevropskih držav, nedvomno ni ena tistih političnih tvorb, ki bi se razvile v goreči želji njenih prebivalcev po vzpostavitvi suverenosti evropskega kontinenta, ki je bil v tistem času tako in tako v veliki meri razdeljen na vplivni sferi Združenih držav in Sovjetske zveze. Zato morda ni nenavadno, da iz Bruslja tudi več kot pol stoletja za tem, že v 21. stoletju, ni bilo slišati veliko razmislekov o evropski avtonomiji od svetovnih velesil, pa naj je šlo za gospodarsko in energetsko odvisnost od Kitajske in Rusije ali pa za tehnološko, gospodarsko, tako rekoč popolno vojaško in v veliki meri tudi politično-strateško odvisnost od Združenih držav.In vendar so v preteklih nekaj letih spričo političnih premikov na vseh celinah tudi evropski voditelji morali začeti razmišljati o tem, kakšno vlogo lahko Evropa sploh igra v svetu velesil, ki so ji vedno manj samoumevno naklonjene in od katerih je odvisna na tako rekoč vseh področjih. Če je razmislek o strateški avtonomiji skozi vojno v Ukrajini in vedno manj rožnate odnose z ZDA nenazadnje le prišel v ospredje razmislekov v Bruslju, pa to seveda še ne pomeni, da je ta avtonomija na dosegu roke. Kakšnim miselnim premikom smo priča in koliko so želje po vojaški, gospodarski, tehnološki in politični suverenosti sploh uresničljive v evropskih državah, ki imajo vsaka svoje partikularne gospodarske in politične interese, ki so tehnološko marsikje v zaostanku, ki so dolga leta zanemarjale aktivno industrijsko politiko, ki v evropski komisiji nimajo najbolj učinkovitega in še manj legitimnega vodstva in imajo na svojih tleh na tisoče ameriških vojakov? To so nekatera od vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo filozofa in politologa dr. Sašo Furlana z ljubljanske Filozofske fakultete ter dr. političnih znanosti Jašo Veselinoviča, podoktorskega raziskovalca na Svobodni univerzi Amsterdam. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay  

Popularna kultura se v svojem bistvu navezuje na trende, prakse, prepričanje in izdelke, kot so glasba, film, moda, družbena omrežja, ki si jih kot družba delimo, jih uporabljamo, saj so masovno na razpolago. Odražajo stanje prostora in časa, s popularno kulturo pa poskušamo tudi sami sebe umestiti v družbo, v kateri živimo. Nedvomno se tudi skozi njeno prizmo oblikujejo – predvsem v mladosti in zgodnji odraslosti – naša osebnost, tudi naš okus, naše prijateljstvo, naš pogled na svet in razumevanje tega. In če je popkulturo prejšnjih desetletij zaznamovala neka monokultura (pomislimo na 80-a, 90-a, leta in leta okoli 2000), je vprašanje, kakšna je pop kultura sedanjosti, veliko bolj kompleksno. Gosti:-Zgodovinarka, urednica, založnica in avtorica dr. Manca G. Renko-Urednica filmskega programa na TV Slovenija in voditeljica oddaje Televizorka Ivana Novak-Kulturolog dr. Peter Stankovič, FDV   Foto: prizor s koncerta Taylor Swift v Minneapolisu l. 2023 (Michael Hicks, Wikipedija)

Težave medeničnega dna se pogosto pojavijo zaradi oslabelih ali prekomerno napetih mišic, ki podpirajo mehur, maternico in danko. Najpogostejši vzroki? Ti vključujejo nosečnost, porod, hormonske spremembe v menopavzi, debelost ter ... ne boste verjeli - zaprtost! To velja tako za moške kot ženske - pazite na svoje dnevno odvajanje blata in zdravje črevesja in njegovo delovanje podprite s pravilno prehrano, zadosti tekočine, vlakninami in probiotiki.S prepoznavanjem težav in ustrezno vadbo, kot so Keglove vaje, lahko okrepimo mišice medeničnega dna in izboljšamo kakovost življenja.

Prisluhnite utrinkom s praznovanja desetletnice oddaje. Hana Hawlina, Breda Jelen Sobočan, doc. dr. Blaž Koritnik in prof. dr. Zvezdan Pirtošek so zadnje desetletje postavili v perspektivo (ne)vedenje o možganih, zazrli pa so se tudi v prihodnost- tudi to zmorejo možgani, le da je znanost pri tem manj dolgovidna kot umetnost, so povedali sogovorniki Mojce Delač. Si sploh želimo do konca dognati vse o naših možganih in za kaj bi to lahko služilo? Zakaj "stojimo na igli"? In ali lahko tudi v poeziji Ketteja in Murna najdemo - nevroznanost?

S Frankfurtskega knjižnega sejma smo pripravili prve vtise med katerimi izstopa tudi oceno branja Evropejcev, menda jih polovica ne prebere niti ene knjige. Društvo slovenskih skladateljev je te dni sklenilo večdnevno praznovanje 80. obletnice delovanja, ob kateri se je odvilo še gostovanje in generalna skupščina ECSA – Evropskega združenja skladateljev in tekstopiscev. Podelili so tudi dve Lipovškovi nagradi. Tudi Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU letos obeležuje 80. letnico delovanja, pogovarjali smo se s predstojnikom dr. Kozmo Ahačičem. V Centru EPIC v Novi Gorici so odprli razstavo o po vojni ustanovljenih novih mestih po Evropi, predstavili pa so tudi zbornik. V petek so v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani predstavili zbornik »Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč« - bilo jih je okoli 60 tisoč, podatki pa so zbrani tudi iz najobsežnejšega svetovnega arhiva o žrtvah in preživelih v času nacionalsocializma, Arhiva Arolsen. Ta vsebuje podatke o približno 17,5 milijona ljudeh, ki so jih nacisti imeli zaprte in registrirane. Besedila za zbornik je prispevalo 16 institucij in 5 posameznikov, z sourednico in avtorico 18 prispevkov dr. Moniko Kokalj Kočevar iz muzeja pa smo pripravili pogovor. FOTO: Izsek posterja prvega frankfurtskega knjižnega sejma iz l.1949 VIR: https://www.dw.com/en/75-years-of-frankfurt-book-fair-world-stage-for-protests/a-70283991

Japonci obožujejo Evropo, ker je polna starih stavb. Na Japonskem jih zaradi pogostih potresov skorajda ni, pravi Čiaki Šimizu iz Tokia. Večkrat nagrajeno multidisciplinarno japonsko umetnico je pri nas zelo navdušil Jože Plečnik. V Ljubljani pa se, že odkar je prišla, počuti zelo domače. Predvsem zaradi prijaznih ljudi, pa tudi zaradi ljubljanskega zmaja.

Predstavniki in predstavnice strokovnih združenj in treh slovenskih univerz s področja jezikovnih poklicev so pred kratkim predstavili program meseca jezikovnih poklicev, ki pod sloganom UIzi prevedeno. UIzi zgrešeno poteka od 29. septembra do 31. oktobra. Z jezikovno kampanjo želijo javnost opozoriti na izzive sodobnega časa, pomembno vlogo in vidnost jezikovnih poklicev ter odgovornost, ki jo za razvoj slovenskega jezika, kulture in prihodnje jezikovne politike nosijo kot skupnost. V tem mesecu poskušajo načeti predvsem vprašanja o prednostih in pasteh uporabe umetne inteligence pri prevajanju, tolmačenju in lektoriranju, pa o etiki, transparentnosti in zaščiti avtorskih pravic v digitalnem okolju.Sogovorniki: Zdravko Duša, upokojeni prevajalec in avtor slogana UIzi prevedeno. UIzi zgrešeno.; dr. Lea Burjan, predsednica Društva prevajalcev in tolmačev Slovenije; Živa Malovrh, predsednica Društva znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije; Diana Grden Jenko, predsednica Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev; Matjaž Juhart iz Združenja konferenčnih tolmačev Slovenije; Tanja Petrič, predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev in pobudnica kampanje UIzi prevedeno. UIzi zgrešeno.; dr. Nataša Hirci, docentka na Oddelku za prevajalstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Domen Pal

Široka udeležba na Blejskem strateškem forumu je pokazala, da Slovenija pridobiva ugled. Ena glavnih tem je bila vojna Gazi. Sišati je bilo kritike dvojnih meril Unije. Druge teme: - Nov medijski zakon kljub kritikam in koalicijskemu omahovanju danes v poslanski obravnavi - Eurobarometer: Evropejci naklonjeni Uniji, a od nje pričakujejo večjo zaščito in enotnost ob krizah - Naši košarkarji po neprepričljivi zmagi nad Islandijo v osmini finala evropskega prvenstva

Poglobili smo se v enega največjih okoljskih izzivov sodobnega časa – plastiko. Spregovorili smo o vplivu plastike na okolje, zdravje človeka in prihodnost planeta. O tem, kakšne so možnosti ponovne uporabe, o bioplastiki in o drugih inovativnih naravnih materialih je več povedal dr. Andrej Kržan s Kemijskega inšituta.

Poglobili smo se v enega največjih okoljskih izzivov sodobnega časa – plastiko. Spregovorili smo o vplivu plastike na okolje, zdravje človeka in prihodnost planeta. O tem, kakšne so možnosti ponovne uporabe, o bioplastiki in o drugih inovativnih naravnih materialih je več povedal dr. Andrej Kržan s Kemijskega inšituta.

Zdravo. Naravnajte si ure na stare čase, medtem ko se mi sprašujemo o formatu osme sezone (ali bomo zares brali Biblijo?) in o tem, zakaj mišja teorija zarote ni tako dobro sprejeta kot reptilske. Med pogovorom o svetih knjigah ugotovimo, da ena knjiga še manjka in da jo je treba napisati. Dogodivščine mladega Boga? Kdo sploh je ta Bog? Hvala, Oolon. Pridemo do konca 12. poglavja: Thor se v veliki vesoljski bitki bojuje z žužki v zobeh, birokratski zasuki so vredni pridevnika vogonski, mi pa kaj hitro presedlamo na zgodbe, ki jih piše življenje: tamal' per, Hot Horse, neumnost v politiki in bazen Ilirija.

V Sloveniji imamo ta trenutek po podatkih Planinske zveze Slovenije 176 planinskih koč in velika večina nujno potrebuje obnovo. Sploh tiste, zgrajene v času prostovoljskih akcij zagretih planincev in društev, ki danes že davno ne ustrezajo več sodobnim standardom in predpisom. Z njimi v pretežni meri še vedno upravljajo planinska društva, ki pa imajo že samo z njihovim obratovanjem in vzdrževanjem veliko težav, zato za večje investicije denarja nimajo, sistemskega financiranja pa ni. Da mora država nujno nasloviti to vprašanje, so zdaj znova opozorili na Planinski zvezi Slovenije in pogovori so že stekli.

Ob osemdeset letnici konca druge svetovne vojne se je tudi v Sloveniji zvrstilo kar nekaj prireditev, seminarjev in simpozijev. Tudi medijskih zapisov je bilo kar nekaj, na našem radiu posebno pozornost obletnici posvečajo v dokumentarno feljtonskem programu. O obdobju, ki je bilo v času po letu 1945 intenzivno preiskano, dokumentirano in tudi publicirano, vemo danes več kot kadarkoli, a še vedno se med dogajanje prikradejo sive lise. Sploh dogodki na Koroškem po kapitulaciji Nemčije 8.maja 1945 so bili tako kaotični in hkrati tudi tragični, da se raziskovalci vedno znova vračajo k tistim majskim dnevom. Majhen, neznaten prispevek k tem prizadevanjem oddajamo tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Marko Radmilovič je dodal zrno ali dve k boljšemu razumevanju dogodkov na slovenski severni meji.

V velikonočnem času, ko v medije prihajajo najrazličnejše, žal tudi komercializirane duhovne vsebine, je prav, da se posvetimo zgodovini Cerkve na naših tleh. Ki pa je bila, kot zgodovina Cerkve sploh, pogosto vijugava, težavna, predvsem pa danes v marsičem pozabljena. A tudi tisti manj obveščeni verniki ali pa celo laiki se strinjajo, da je eden prelomnih dogodkov v zgodovini Cerkve na Slovenskem prenos sedeža lavantinske škofije v Maribor. Gre za skoraj generičen pojem in razen tega, da je to uspelo škofu Antonu Martinu Slomšku, se o samem prenosu v laični javnosti ne ve dosti. Sploh pa ne poznamo podrobnosti in oseb, ki so še stale za tem zgodovinskim dejanjem. Eden najtesnejših Slomškovih sodelavcev je bil tisti čas Marko Glaser, duhovnik pri sv. Petru v današnjem Malečniku. Oddaja, ki jo je pripravil Marko Radmilovič, poskuša odstraniti nekaj pozabe z osebnosti tega izjemnega moža.

Aleksander, krajše Aleks, živi v garaži. Velikodušno mu jo je odstopil mimoidoči, ko je videl, da 50-letni Korošec nima doma. Čeprav ga življenje na ulici v marsičem celo veseli, se zaveda, da ima srečo, ker mrzlih noči ni prisiljen preživljati na prostem. Podnevi Aleks vandra po ulicah, kjer spoznava ljudi in prodaja časopis Kralji ulice. Je eden tistih, ki vam na poti v službo še zaželi lep dan. Če ga srečate – prepoznali ga boste po vselej črnih oblačilih, živahno modrih očeh in tetovaži pajčevine na rokah – ga le pocukajte za rokav. Poslušajte celotno serijo oddaj o brezdomstvu: Anže: Vsak dan mi je žal, da časa ne preživljam s hčerko Toni: Danes si lahko gospod, jutri pa sediš z mano na klopci, kjer grizeva isti kruh od predvčerajšnjim Jakob in Taubi: Vino in igle sta zamenjala za gore, jahanje in pomoč drugim

Napovedujemo tudi koncertni sezoni obeh ciklov.Poročamo o prvem abonmajskem koncertu iz cikla Mozartine Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in prvem dogodku iz koncertnega cikla Zvokotok zavoda Sploh ter napovedujemo koncerti sezoni obeh ciklov.

Je človek, ki se trudi biti človek, kar ga večkrat dela čudnega ali posebnega. In to je pravzaprav naša težava. Sploh, kadar smo v vlogi tistega, ki njegovo pojavo in misli začuti kot čudne. Je filozof, okoljevarstvenik in pisatelj, čigar sveži roman Ljubezen 22, plagiat toplo priporočam kot podporo k razumevanju pričujočega bluesa v dvoje.

Kakšen je naš pogled na morje? Kako ga doživljamo? Kaj nam morje pomeni? Odgovor na ta vprašanja ni enoznačen. Sploh ne v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih koncih planeta. Recimo, za prebivalce Evrope je bilo morje zelo dolgo obdobje prostor groze, strahu. Šele konec 17. stoletja se začne uveljavljati doživljanje morja kot nekaj pozitivnega. Najprej na severu, nato v Sredozemlju. Danes je naš odnos do oceanov spet drugačen. Vse bolj se zavedamo nujnosti varovanja oceanov. Pogoj za uresničevanje tega cilja je globalna oceanska pismenost. Omogoča nam jo tudi edinstvena spletna platforma Ocean archive dunajske Fundacije TBA 21 - Accademy. Več pa v tokratni oddaji.

Matrica: ponovno naložena: Anže in Pižama se divita nad akcijskimi prizori in svečano zaprisežeta, da v življenju več ne poskusita nobene tortice. Če so ti glave všeč, jih lahko podpreš in dobiš dodatno mini epizodo. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj Glave – Glave #193 Zapiski: Linki: The Matrix Reloaded Masters of the […]

Odnosi so lahko preprosti. Ampak so predvsem kompleksni. Še posebej partnerski, intimni. Sploh v današnjih hektičnih, večopravilnostnih časih polnih distrakcij vseh vrst in, vsaj na videz, neskončnih možnostih izbire (s klikom ali potegom v desno) idealnega življenjskega sopotnika. Ali pa morda ravno ne za vse življenje, ampak samo za kakšno etapo. V poplavi ljubezenskih gurujev, življenjskih trenerjev in vikend delavnic za odkrivanje pravega sebe in drugega, se res zdi, da se z intimnimi odnosi ukvarjamo več in bolj poglobljeno kot nekdaj, smo bolj zahtevni, bolj vemo kaj hočemo in kaj lahko pričakujemo, a hkrati postajamo tudi vse bolj zmedeni, saj smo na prepihu vrednot, družba in svet se nezadržno in drastično spreminjata. Se tudi intimni odnosi? V tokratni Intelekti se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič z gosti spraševala in iskala odgovore na to, zakaj danes vstopamo v partnerske odnose in zakaj iz njih izstopamo, zakaj nekateri ljudje ostanejo v naših srcih, ne morejo pa ostati v naših življenjih. V oddaji so sodelovali: - dr. Sanja Rozman, zdravnica, psihoterapevtka, knjižna avtorica - Špela Gornik, sinologinja, partnerska in spolna terapevtka - dr. Albert Mrgole, psiholog, sociolog, družinski sistemski terapevt, knjižni avtor

Pleme je sedelo okoli tabornega ognja. Starešina Črtomir je mrko gledal, ko je skupina mladcev na čelu z Bosomirjem prišla pred visoki zbor. Takole so govorili mladci: "Slišali smo, da se v Emoni, nekaj tisoč kilometrov od tod, da poceni graditi. Predlagamo, da se pleme preseli tja in zagrabi to poslovno priložnost." Starešina je zajavkal: "Pri Svarunu, kaj pa nam manjka tule pod Karpati. Pridelujemo žito, po malem gojimo drobnico in izdelujemo lahke letalne naprave. Čisto v redu nam je tukaj, rajtam." Pa se Bosomir ni dal odgnati. "Ker smo demokracija, dam naš predlog na glasovanje … Kdo je za to, da preplavamo tisto rusko reko?" Večina je dvignila roko. Tako se je pleme odpravilo na pot. Med plavanjem čez reko jih je četrtina utonila, četrtino pa so obmejni organi poslali nazaj v izvorno državo. Končno so prispeli pred obzidja Emone. Na vzhodu mesta je bila krasna parcela, kjer so Rimljani njega dni skladiščili žito. Požgali so jo in tako dobili največje gradbeno zemljišče v tem delu Emone. Organizirali so veliko predstavitev za zainteresirano javnost. Tako je govoril Bosomir: "Pozabite na kolišča, pozabite na vile Rustice, pozabite na ceste in socialistične bloke. Pozabite na Savsko naselje, Fužine in Štepanjca. Tu bo zraslo tisoč koč in kolib iz trstičevja in blata, prekritih s slamo, z ilovico po tleh." Ko je videl, da poslušalstvo ni bilo navdušeno, je vrgel še zadnji argument, ki so ga slovanski investitorji tako radi uporabljali: "In kvadratni meter bo stal le 3000 evrov." Tedaj je občinstvo končno navdušeno zaploskalo, investitorji so zaklali vola in veselje je trajalo dolgo v noč. Gremo se nekaj osnovne matematike. Če bo v BTC-ju zrastlo 1000 novih stanovanj in če grobo posplošimo, da bodo v enem stanovanju živeli povprečno trije ljudje – se pravi v večini stanovanj po štirje, v nekaterih pa dva,  se bo na vzhod Ljubljane preselilo okoli 3000 ljudi. Tri tisoč ljudi v dvomilijonskem narodu ni malo. A gremo še korak dlje. Seveda ne bo dva milijona Slovencev kandidiralo za Boscarolova stanovanja. Mož, ki se ga je že prijelo ime "dobri človek iz Vipavske doline", bo kljub izjemno ugodni ponudbi s svojimi stanovanji nagovoril samo menedžerje, zdravnike, odvetnike in tiste, ki raje gledajo proti Trojanam. Teh pa je po grobi oceni v naši deželi okoli dvajset odstotkov. Ko ribariš med dvajsetimi odstotki najpremožnejših, pa je že težko najti 3000 kandidatov. Ker kakorkoli mediji slikajo Slovenijo kot zavožen projekt, je vsak Slovenec že nekje doma. Hočemo povedati, da pri nas ravno ne vidiš brezdomcev v tisočih, ali pa šotorskih naselij pod mostom, kot je to primer v nekaterih drugih uspešnih demokratičnih državah. Se pravi, da moraš med Slovenci, ki so že nekje doma, najti tri tisoč prostih radikalov, ki bi dom zapustili, da bi se preselili na vzhod ljubljene. Sploh ne dvomimo, da bo podjetnemu Ivu uspelo, a to bo istočasno pomenilo, da bo nekje drugje 3000 Slovencev zmanjkalo. Ker dvomimo, da se bo tri tisoč Ljubljančanov iz enega konca Ljubljane preselilo na drugega; predvidevamo, da bo tri tisoč ljudi zapustilo svoja ognjišča v provinci in se s plavanjem čez reke podalo v prestolnico. Tečnoba bi na tem mestu zapisala, da je to v globokem nasprotju z načelom decentralizacije, enakovrednega regionalnega razvoja in Slovenije ene same hitrosti, a kaj bi takšni neopredeljivi in teoretični cilji v primerjavi s 65 kvadrati, lastnim parkiriščem, bližino kinodvorane in sosedstvom največjega mesta nakupov v državi. A demografski in razvojni pomislek, ki tako ali tako nikomur ne pade na pamet, je mogoče povsem neupravičen. V mestu, kjer je največja naložbena priložnost ostarela teta brez otrok z lastnim stanovanjem, se je zaredila moda, po kateri ljudje stanovanja kupujejo, čeprav jih ne potrebujejo. Kot bi nepremičninski baloni, v katere civilizacija piha že zadnjih tisoč let, slovansko pleme ničesar ne naučili, Slovenci meniji, da je najboljša naložba denarja, ki ostaja od neopravljenih nadur, v nepremičnino. Elektro Ljubljana je zadnjič dal sramežljivo oceno o praznih stanovanjih v prestolnici – in drugače, kot da je ocena sramota za mesto, državo in njene prebivalce, je ni mogoče opredeliti. Da bi se kaj spremenilo, ni za pričakovati in Bosomirjevi potomci bodo še naprej veselo in žalostno simbolno rušili silose z žitom; ker je kruha povsod dovolj in preveč, stanovanj pa zmeraj manjka. Na pot zrele, razvojno naravnane in odgovorne družbe bomo stopili v tistem trenutku, ko bomo investicijo v tisoč ugodnih stanovanj na vzhodu Ljubljane razumeli kot škodljivo. 

⏰ Driiiiiing! Hitro, hitro, hitro. Preden bo konec oktobra, ker v tej izjemni ligi, kjer pade 21 golov za vikend, kjer je lestvica vse bolj čudno, eden in edini Žiga pravi, da se bo že do konca oktobra pokazalo, kako in kaj, haha. Ofsajd, ki ni bil klasičen, ker je NZS padla stran dol in naju je čist ven ruknilo ;) Še bolj kot selektorja prejšnji teden - hec hec.

⏰ Driiiiiiing! Desetosezonski driiiiiing! Štart v deseto sezono je tu. 2015 smo krenili, saj tu in tam se je kdaj ustavili, ampak odnehat ne znam(o). Evo naju z Žiga Kos! En medijski človek in en medijsko nagrajeni človek ;)

Martin Marion se je v študentskih letih kalil v Združenih državah Amerike, kjer se je uveljavil kot gledališki igralec, med drugim kot član skupine uprizoritvenih umetnikov Blue Man Group, ki slovi po izvirnih odrskih produkcijah vsestransko ustvarjalnih pripadnikov z značilnimi modroobarvanimi obrazi in telesi. Nekje od preloma tisočletja kombinira življenje v Ameriki, Nemčiji in Sloveniji, kjer ga poznamo zlasti kot filmskega igralca, je namreč prejemnik nagrade vesna za posebne dosežke v filmski produkciji, ki jo je leta 2011 prejel za svoj nastop v filmu Stanje šoka iz leta 2011. Od takrat se udejstvuje tudi kot pesnik, v zadnjih letih pa se posveča predvsem družinskemu življenju in, tako kot se je navadil med epidemijo covida, večinoma ustvarja v zavetju svojega doma.

Zdravo. Spet smo z vami v 1. poglavju 6. knjige, vendar se, preden se posvetimo knjigi, posvetimo eminentnim članom naše družbe, Peli pove idejo za scenarij za film z naslovom “Številka 7”, ki bo posnet po resničnih dogodkih, mi pa zapalavamo k veri, preverjanju, svobodi, in dejstvu, da je razmišljat težko, zato je lažje verjet'. Kar nam verjemite, ker mi vemo, da imamo vsaj tri planete premalo resursov in tokrat je tudi Peli ugotovil, da smo nevzdržni. Omenimo paralelno vesolje serije For All Mankind, kjer John Lennon še živi, mi pa prek Nancy Reagan pridemo do nove poslovne ideje in tik preden bi se zakotalili v preostanek poglavja, se spomnimo na Cindy Crawford, Lindo Evangelisto in tokratni komad tedna, Freedom! '90 Georgea Michaela. Pridemo tudi do poglavja in grebila, presenečenja, ki smo ga obljubili prejšnji teden. Potem pa je počasi konec epizode, ker pridemo do baterije in z njo pečinaobešalnika. Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...

Zdravo. Ta teden imamo za vas prav posebno epizodo, v kateri se pogovarjamo s človekom, ki je kultno trilogijo v petih delih, ki jo tako radi prebiramo in se o njej pogovarjam že dvesto tednov, lastnoročno pripeljal v našo malo podalpsko državico. Uganili ste, z nami je bil dr. Alojz Kodre, ki se je z nami pogovarjal o Štoparcu, fiziki in sploh vsem.

Zdravo. V tokratni epizodi že v predigri ugotovimo, da um velikokrat nima prav, obdelamo absolventski izlet, dva tri, lovimo moment, iščemo mero in srednjo pot in zaključimo, da je komunikacija pomembna. Sploh, če te pokliče božji glas. Enotni smo, da nam je mnogoboštvo bolj všeč. Preden pridemo do konca 25. poglavja spt obdelamo še strice iz ozadja, spomnimo se da bi Douglas Adams danes praznoval rojstni dan in ustanovimo stranko. Ko bomo mi na oblast' bo glasba v nakupovalnih centrih taka, da ne bo šla nikomur na živce, pa če bomo za to morali podpisati na stotine aneksev k pogodbam.

Na ljubljanski borzi se je začelo trgovanje s tako imenovanimi ljudskimi obveznicami. A pozornost tudi nepoučenih vlagateljev je v zadnjem času usmerjena zlasti proti trgu kriptovalut, kjer je dogajanje zelo dinamično in tudi v pričakovanju novih rekordnih vrednosti najbolj razširjene med kriptovalutami, bitcoina. Vročica je prisotna tudi na delniških trgih, ki zlasti v luči odličnih rezultatov poslovanja Nvidie (še) ne pojema. A kako dolgo bo obdobje lepih donosov?Sogovornik: Tomaž Okorn, MMC

Posledice afere nakupa sodnih prostorov tako rekoč vsak dan narekujejo tempo politiki. V Socialnih demokratih bodo 13-ega aprila odšli na izredni volilni kongres. To je sinoči po konferenci sporočila Tanja Fajon, ki ostaja predsednica stranke, Matevž Frangež pa je začasno prevzel položaj glavnega tajnika. Oči javnosti so zdaj uprte tudi v premierja Roberta Goloba in Dominiko Švarc Pipan oziroma v njeno ministrsko usodo. Premier Golob še danes pričakuje ugotovitve Švarc Pipanove o postopku nakupa sodnih prostorov, kar se bo tudi zgodilo. Odprto ostaja, kako in kdaj bo z ministrskega položaja odšla Dominika Švarc Pipan, če sploh. Preostale novice: Mednarodna skupnost svari Izrael pred nadaljevanjem vojaške operacije v Rafi na jugu Gaze. V Kairu pogajanja o morebitni prekinitvi ognja. Poljski kmetje tudi danes na meji z Ukrajino v znak protesta proti nelojalni konkurenci omejujejo promet tovornjakov z ukrajinskim žitom. Po državi vrhunec pustnih prireditev in pokop Pusta. Jutri pepelnična sreda in postni čas.

⏰ Driiiiiing! Pa smo prilezli, pribrcali, prisopihali do še zadnjega Ofsajda pred nadaljevanjem Prve lige Telemach! In to kako! Uh, Žiga Kos je nekje na sredini oddaje odprl redovalnico in začel spraševat. Kdo in koliko? Uh, ocene so padle! Od petk do dvojke, izdelali pa so zaenkrat vsi.

⏰ Driiiiing! Še zadnji januarski ponedeljek, zadnja taka "kaj je novega" doza pred tradicionalno napovedno oddajo pred nadaljevanjem Prve lige Telemach. Se je dogajalo dovolj, premalo, preveč? Vse to in še več z Žiga Kos podebatirava v takem klasičnem januarskem Ofsajdu.

⏰ Driiiiiing! Po-ne-delj-ek! In evo ga, sveži, zimo preganjalni, reprezentančni Ofsajd! Še smo tu, še migava z Žiga Kos! Januarja pa sploh, skoraj vsako leto še raje. Sploh, ko pridejo "B" leta. Pa čeprav bojda B reprezentanca ni priljubljen, niti sprejet, niti točno določen termin. Ampak evo! Sva!

Zdravo. Tokrat začnemo s prednovoletnimi (ne)oglasi, a kaj kmalu preidemo na mentalno zdravje, ki je pomembno. Sploh, če letite nad kukavičjim gnezdom. Seveda ne moremo mimo bogov, alkohola, vesoljcev, dejstva, da smo danes bolj enaki, kot kadarkoli. Razen, če nismo. Njegovega imena kljub temu ne omenjamo po nemarnem, če ni res nujno. Zi se spomni na stari nemški pregovor in dobi domačo nalogo za naslednjič. Ugotovimo, da je Artur našel smisel (srečnega) življenja na Lamuelli in da Ford polni praznino v sebi z raznimi ekscesi, divjanjem po Galaksiji in ostalimi divjimi štosi. V poglavju stari Bargo ob slovesu Fordu in Arturju natrese poln koš enovrstičnic in končno pokaže svoje prave barve in tudi ptico pikka, ki se izkaže kot zelo priročna stvarca, če bi humanoid slučajno rad prišel v Kraljevo deželo.

Nocoj bomo premierno slišali novo pravljico avtorice Lee Kosmač: Ne grem še spat, sploh nisem še zaspana. Izbrana je bila med 945 besedili, ki so prispela na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Inja z zaspanimi očmi mežika v mamico in zbira še zadnje moči, da bi se izognila spancu … Pripoveduje igralka Aja Kobe. Pripoveduje: Aja Kobe. Avtorica besedila: Lea Kosmač. Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina. Tonski mojster: Urban Gruden. Režiser: Klemen Markovčič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2023. "Zunaj se je že stemnilo in na nebu se je poleg lune prikazalo na tisoče malih zvezdic. Inja je sedela na svoji postelji in z zaspanimi očmi mežikala v mamico. Oblečena v svežo pižamo in z umitimi zobki, ki so se bleščali kot mali biseri, je zbrala še zadnje moči, da bi se izognila spancu."

Pred skoraj natanko štirimi meseci se je Slovenija zbudila v povsem novo poglavje sodobne zgodovine naravnih nesreč in človeške solidarnosti. Vsak kraj, občina in regija so glede na razmere in možnosti ubrale nekoliko drugačno pot krpanja materialnih in čustvenih ran in iskanja pomoči za sanacijo. Mi smo obiskali le eno od mnogih, kamniško občino, kjer so izjemno razdejanje poleg poplavnih voda povzročile hudourniške naplavine in številni plazovi. Kako se s posledicami soočajo predvsem tisti, ki se še ne morejo vrniti domov ali pa bodo potrebovali nadomestno rešitevKako so iskali in kako dojemali prejeto in ponujeno pomoč? Zakaj so se nekateri celo odločili, da se za čim prejšnjo postavitev novega doma otroci nehajo šolati? V zadnjem Vročem mikrofonu o odpravljanju posledic ujm v jesenki seriji oddaj pa nas bo še posebej zanimalo, kakšno lekcijo iz solidarnosti, a tudi iz problemov nadzora nad zbiranjem in razdeljevanjem humanitarne pomoči smo dobili kot družba?   Sogovornice: Cvetka Tomin, generalna sekretarka Rdeči križ Slovenije Petra Cilenšek, vodja pravne službe CNVOS, krovne mreže slovenskih nevladnih organizacij. Združuje več kot 1500 mrež, zvez in posameznih Nevladnih org.  Nina Zidar Klemenčič, podpredsednica ZPM Moste Polje

Govori se, da so se včeraj nogometaši pred zgodovinskim uspehom v tekmi proti Kazahstanu vzorno štemplali. Naprava je nameščena nekje v katakombah stadiona v Stožicah, tam v tistih prostorih, kjer borno rastlinje poganja iz betonskih tal; tako je Jankovičev spomenik končno dobil namembnost, saj se bodo morali v prihodnje štemplati tudi navijači – ker je navijanje, po črkopisu slovenskega uradništva prav tako delo. Po tekmi, ki po neki neumni logiki globalno najbolj razširjenega športa traja samo devetdeset minut s petnajst minut malice, je nogometaše obiskala inšpektorica. In to tista, ki je odvzela krške krave. Slišala je, da so nogometaši blatni in da delajo ter dajejo mleko v nevzdržnih življenjskih okoliščinah. Sploh pa, da ne delajo osem ur. In res! Bežigrad je bil včeraj blatna mlaka, hrup neznosen, skupina predstavnikov civilne družbe iz Poljske pa je pravico vzela v svoje roke. Tako so nogometaše po tekmi odpeljali na inšpektorat in šele po posredovanju predsednice republike so jih izpustili; ampak so z dopinškim testom vseeno preverili, koliko je pri katerem mastitisa. Slovenci smo se na nogometnem igrišču spopadli s Kazahstanci in zmagali. Izven njega pa smo se spopadli z birokrati in izgubili – oziroma izgubljamo. Poglejmo najprej teoretične osnove. Ko je včeraj ob veličastni zmagi nekdo navrgel, da je uspeh naših nogometašev ena redkih pozitivnih zgodb in da očitno v naši državi ni vse slabo in da se katastrofalno stanje vzdržuje namerno, ker nekomu to ustreza, je pravilno povzel skoraj vse; razen osnovne težave, ki je nacionalna shizofrenija. Zadeva je namreč precej preprosta; ena najbolj pogostih manter slovenske stagnacije ali nazadovanja je neurejenost države, neupoštevanje pravil in to, da se požvižgamo na zakone. Ter obvezno nadaljevanje … »Morali bi pogledati, kako se predpisov, pravil in zakonov držijo v Nemčiji ali Avstriji, da ne govorimo o Švici!« Se pravi v državah, ki so nam vzor in svetal cilj. Ampak v Sloveniji zakone imamo. In potem se najdejo čudaki, ki jih hočejo upoštevati. V večinskem primeru gre za birokrate, ki jih posledično besno ljudstvo razpne na križu. Kot se je zgodilo v primeru delavnega časa in odvzete govedi. Stopimo iz teorije še v prakso. Ko tuji, pogodbeni, prekarni in agencijski delavci delajo v sužnjelastniških razmerah – mimo vseh časovnih omejitev, brez malice, ali počitka – javnost skoči pokonci z besedami: »v Avstriji se to ne bi zgodilo!« In potem birokrat pomisli ter uvede evidentiranje delovnega časa in ta ista javnost skoči v zrak, češ da se je državi dokončno odpeljalo. Skoraj identična situacija je s kravami … Če bi medij objavil krave, ki tonejo v blatu, bi pravičniki skočili pokonci in jeli dokazovati, da v Nemčiji kaj takega ni mogoče. Ko pa te krave birokrati odvzamejo, postanemo govedarsko pravični do te mere, da Indijci delujejo kot sami mesarji. Kje je torej resnica? Kaj je prav in kako urediti zakone, če država nenadoma ni več takšna, kot si jo je zamislil očak Platon …? Po našem skromnem mnenju je problem v slovenskem uradništvu. V tem, od Marije Terezije zarejenemu, skozi zgodovino preziranemu, a tako zelo trdoživemu poklicu, ki so ga poskusili debirokratizirati vsi od Poncija Pilata do Tita, a uspelo ni nikomur. Birokrat, v njihovem cehovskem znaku je gospa s trajno ondulacijo in rolo omaro, je omejen že sam po sebi; z zakoni, nizko plačo in šefom. Ob tem pa jih je tako zelo povozil čas, da je to že nerodno. Poglejmo znamenito štemplanje. Pojem »delo« je zaposloval marksistično znanost skoraj stoletje in o tem, kaj delo je in kaj delo ni, smo se naučili skoraj vse. A medtem ko birokrati še zmeraj razumejo delo, kakršno je bilo ob zori industrijske revolucije, se je delo samo tako zelo spremenilo, da je neprepoznavno. Danes dela enostavno ni mogoče spraviti na skupni imenovalec; ni ga mogoče meriti z istimi vatli, ni mu mogoče določiti nobenega osnovnih parametrov. Delo nima ne vonja ne okusa, ne dolžine, ne trajanja in ne teže ali veljave. Sploh pa ne velja, da je delo vse tisto, za kar smo plačani … Nad tako široko človekovo dejavnost, ki je pogosto večja kot življenje samo, pogosto povsem nevidna, nezaznavna in fluidna kategorija, udariti s štemplanjem, je vsaj neumno, če že ne neodgovorno. Ter vsaj malo tudi komično, ko so izjeme, ki se ne štemplajo, vse po vrsti iz socialne skupine, ki jo poznamo kot družbeno elito. Seveda razumemo, da obstaja praktičen problem, ker je v zvezi z delom zaznati toliko nehumanih kršitev; a krivi niso delavci, katerih obveza bo štemplanje, temveč delodajalci, ki ustvarjajo in vzdržujejo človeka nevredne pogoje dela. Med delodajalci pa so, predvidevamo, pogosto tudi takšni, ki anonimno v zavetju svetovnega spleta besnijo, da živimo v državi, kjer se nihče ne drži pravil. Glede odvzema govedi pa ... njegova usoda je tragična že po definiciji in še tako suho ležišče je ne spremeni. Ne glede na to, koliko mleka je dala molznica v svojem življenju … na koncu bo končala v juhi.

⏰ Driiiiiing! Ne, iskreno, ni zajebancija. Res je. Driiiiing! Ker to? Da pa tako? Da bo skakal čez? Reko? Gor, tja? K čarno-bejlim? Ne, ne. To pa ne. Smiljan Kuhar, rad te imam, do Černelovcev in naprej, ampak to pa ne. Ultimativni prc, ultimativna fora, najbrž ni bila sploh tako mišljena, ampak ne dam se. Ne. Ne, ker ga ne bi delil. Seveda ga, 25% medijsko osebnost. Ampak neeee. Da bo šel gori doli naokoli? Eden in edini? Neeee! Eno uro pa te najdema! Sploh pa zdaj. Ko... Kaj pa veš, mogoče pa res Nemčija drugo leto! Upam, da ne zamerite preveč, dva tedna nazaj sem bil čisto povožen, mladi ateji in mame boste najbrž razumeli, ne? Upam.

Gostja oddaje je Tara Podkrajšek, ki jo je ljubezen do konjev v zgodnjih 20-ih letih starosti odnesla v tujino, kjer je za delo z njimi več možnosti. Najprej v sosednjo Avstrijo, kjer je prebila tri leta, nato se je leta 2014 preselila v Oklahomo, zdaj pa živi v Teksasu. Točneje v manjšem mestecu slabo uro vožnje severneje od Dallasa, ki mu pravijo Pilot Point in ki kljub modernizaciji še ohranja rančarsko tradicijo konjeništva in živinoreje. V Sloveniji, kot pravi, že zaradi nerazvitosti področja, ki jo zanima, ne bi mogla nikoli najti svoje niše, v ZDA pa je možnosti za delo (tudi za trenerje v konjeništvu) neprimerljivo več. Ima pa tamkajšnja fleksibilnost trga dela tudi negativne plati, kar je spoznala pred kratkim, ko je zanosila, in v mesecu dni izgubila praktično vse svoje stranke. Trenutno je tako s svojo nekajmesečno hčerjo na "prisilnem" odmoru od službe, januarja, ko naj bi nadaljevala, pa se jima bo v Pilot Pointu pridružila Tarina mama, da ji občasno pomaga pri vzgoji in vsakdanjih opravilih.

Viralni trend na družabnih omrežjih, t.i. »stay at home girlfriends«, kar pomeni punce, partnerke, povečini mlade ženske, ki ostajajo doma, gospodinjijo in so finančno odvisne od partnerja, ti viralni videi imajo več deset, celo sto milijonske oglede. Medtem pa narašča tudi odstotek žena in mater, ki ostajajo doma, brez službe, gospodinjijo in skrbijo za otroke. Sploh v ZDA, kar 24 odstotkov ameriških mater je doma, lansko leto jih je bilo 15 odstotkov. Tudi v Veliki Britaniji je trenutno doma skoraj milijon in pol staršev, od tega velika večina žensk. Kaj se dogaja v družbi, da ženske ostajajo doma, se na nek način vračajo v vloge gospodinj iz 50-ih let prejšnjega stoletja? Na to kompleksno temo smo iskali odgovore, razloge v Intelekti z gostjami. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je gostila dr. Veroniko Tašner, izredno profesorico za področje sociologije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, Tanjo Buda, doktorsko študentko socialnega dela na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani in Tonjo Jerele, mlado raziskovalko in zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede ter podpredsednico Ženskega lobija Slovenije.

Med častnimi gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil tudi Eugenijus Ališanka, eden bolj prepoznavnih in prevajanih sodobnih litovskih pesnikov. Ob tem je v prevodu Klemna Piska izšla zbirka Če, ki prinaša avtorjev izbor pesmi iz treh pesniških zbirk in spremni poetični esej. Če je za Ališankovo zgodnejše ustvarjanje značilen predvsem abstrakten izraz, četrta zbirka Iz nenapisanih zgodb, ki jo prav tako lahko beremo v slovenščini, označuje poetični obrat h konkretnejši poeziji, ki je le na videz lahkotno igriva. Avtor oddaje Sašo Puljarević, bralec Aleksander Golja, ton in montaža Vojko Kokot. Foto: Heike Huslage-Koch: Eugenijus Ališanka na knjižnem sejmu v Leipzigu 2017 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Eugenijus_Ali%C5%A1anka_Leipziger_Buchmesse_2017.jpg

Volkov je v Sloveniji v zadnjem obdobju vse več. Spet so začeli naseljevati Alpe, kjer se povečuje število pokolov ovc. Kmetje in župani teh občin zahtevajo takojšnje ukrepanje države, saj trdijo, da volk in ovca v alpskem svetu ne moreta sobivati. Da je to izjemno težko, se strinjajo tudi strokovnjaki, a pravijo, da v sodobnem svetu nobeni vrsti živali, niti zverem, ne bi smeli povsem preprečiti bivanja na določenem območju. Katere so mogoče rešitve, v Studiu ob 17.00 z voditeljem Matijo Mastnakom. − Aleš Hvalc, Zveza društev rejcev drobnice, − Mateja Blažič, Ministrstvo za naravne vire in prostor, − Miha Marenče, Zavod za gozdove, − Hubert Potočnik, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Teden se je začel s tradicionalnim obredom kronanja Karla III., končal z največjim evrovizijskim televizijskim spektaklom, kamor se je uvrstila tudi slovenska skupina Joker Out. A maj ni samo mesec ljubezni, lepote in praznovanj. Sploh ne v Sloveniji, kjer se največkrat spremo prav zaradi praznikov, spomenikov in zgodovine. Golobova vlada se bojuje s političnimi tekmeci, predvsem pa z lastnimi obljubami in »časovnicami«. Zdaj ima na mizi še eno politično eksplozivno temo – novi spomenik osamosvojitve.

Zdravo. Tole drugi del posebne epizode v kateri se z Miho in Slavkovm pogovarjamo:

Dalajlama je nastopal v eni od novic tedna, ko se je širnemu svetu opravičil, ker je po spletu zakrožil posnetek, v katerem otroku reče, naj mu posesa jezik. (Če se temu tako reče po slovensko.) In to je rekel v šali, logično. Sicer pa, ali nas sploh lahko še kaj preseneti. Pa to ni vprašanje, temveč trditev. Teden komentira Tadej Košmrlj.

Stopetinpetdeseta epizoda podkasta O.B.O.D. je posebna epizoda, posvečena devetemu delu serije The Last Of Us oziroma Zadnji med nami, po obodovsko Poslednji od nas, ki jo lahko spremljate z nami na HBO Max. Agenti Mito, Igor in Aljoša so se prejšnji teden po ogledu dobili v Kinu Bežigrad in ga na kratko predebatirali. Igorja začetek dela […]

Sneg pada, pa kar naj pada. Ofsajd tako kot fuzbal slovenski ne pozna premora. O, ne. Ker se dogaja. Sploh v epizodi, ko preletiva Olimpijo in Koper izdatno. Če se znajdete v Ofsajdu, ga lahko podprete na: urbani.si/ofsajd. Hvala vsem in vsakomur posebej! Imamo majice! Ofsajd majice! Ta teden poslana naročila gredo skozi še v tem letu! Naročila tukaj: docs.google.com/forms/d/e/1FAIpQL…DRGpaOcmPwVYdG3Z4 Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem snemamo od septembra 2015, skoraj vsak fuzbal sezonski ponedeljek. Pa še kdaj vmes. Hvala!