Sobotno branje

"Ta roman je kraj, kamor me je odpeljalo srce. Ta roman je moja ljubezenska pesem rekam – tistim, ki še tečejo, in onim, ki jih že davno ni več." Elif ŠafakV romanu Po nebu tečejo reke potuje kapljica vode, reke pa skozi stoletja valovijo s tisočerimi spomini. Ljudje razmišljajo o zgodovini in znanosti, berejo epe in si pripovedujejo zgodbe, pišejo poezijo, poznajo modrosti in mite, kopičijo znanje, odkrivajo pozabljene pisave ter razvozlavajo skrivnostne znake. Zanima jih posebna in presunljiva dežela, kjer so davno tega asirski kralji gradili palače, kanale in vrtove ter postavili ogromno knjižnico z zaščitnimi duhovi pred vsakim vhodom, da se temu blaženemu raju ne bi pripetilo nič hudega … Vendar se je zgodilo – in se še vedno dogaja: preganjanja, pokoli in smrti. Rečni tokovi na dolgem potovanju čez širjave in daljave, puščave in goščave, doline in kotline, skozi svetlobo in temo človeštva, skozi hlad in toploto – ko voda zaledeni, izpareva in se znova utekočinja – prenašajo dežno kapljico. Ta je lahko zadnja v plastenki vode ali čista, grenka solza, ki tava na svoji krožni poti proti morju … V tem neprestanem kroženju vode se s kapljico prepletajo fiktivni dogodki in dejansko izpričana zgodovina: najprej dežna kapljica pristane na glavi asirskega kralja Asurbanipala v Ninivah, na koncu prepleta zgodb pa je to solza, ki spolzi iz očesa na rečni čoln v Londonu. Medtem padajo imperiji, ki so se znali nekako preslepiti, da bodo trajali večno. Tudi ljudje živimo v pomirjajoči zmoti, da bodo stavbe, ki jih postavljamo, pesmi, ki jih zlagamo, in civilizacije, ki jih ustvarjamo, preživele tudi potem, ko nas bo odnesla reka večnega počitka. Sogovornica: Andreja Udovč, Založba SanjePrevedla: Maja Ropret

Romaneskni prvenec pisateljice, ki je pred nekaj leti opozorila nase z mojstrskimi kratkimi zgodbami, spretno pretresa velike teme: razmerje med odgovornostjo in krivdo, med kulturo in naturo, med individualnim in kolektivnimAjda Bračič, arhitektka in pisateljica, je leta 2022 z izvrstno kratkoprozno zbirko Leteči ljudje na mah osvojila slovenske bralke in bralke in zanjo potem prejela še dve ugledni priznanji – kritiško sito za naj knjigo leta po izboru slovenskih literarnih kritikov in kritičark ter nagrado Maruše Krese za najboljšo zbirko kratkih zgodb. Tako najbrž ni presenetljivo, da se je bralska javnost vse odtlej s precejšnjim zanimanjem spraševala, kaj bo naslednje delo, ki bo na naše knjižne police dospelo iz pisateljske delavnice Ajde Bračič. No, čakanja in spraševanja je bilo proti koncu lanskega leta naposled konec, saj je pod založniškim okriljem LUD Literatura luč sveta ugledal pisateljičin prvi roman, Kresničevje. Gre za ambiciozno delo, ki pretresa velika vprašanja, velike teme: razmerje med odgovornostjo in krivdo, med kulturo in naturo, med tem, kar je individualno, in tem, kar je kolektivno. Kakšen pa je zgodbeni okvir, znotraj katerega pisateljica potem preigrava ta kompleksna vprašanja? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Ajdo Bračič. Foto: Goran Dekleva

Pesniška zbirka, za katero je njena avtorica prejela eno od letošnjih nagrad Prešernovega sklada, je podkletena s premišljevanjem o tem, čemu neki poezijo sploh brati in pisatiMed letošnjimi prejemniki in prejemnicami nagrade Prešernovega sklada je tudi pesnica in prevajalka Ana Pepelnik, ki prestižno priznanje prejme za zbirki to se ne pove (LUD Literatura, 2023) – za to delo je sicer predlani že prejela tudi kritiško sito, nagrado za »naj« leposlovno knjigo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov – ter V drevo (LUD Šerpa, 2025). O slednji so pri Upravnem odboru Prešernovega sklada zapisali tole: »Čeprav bi se bilo nemalokrat, kakor pravi naslov zbirke, bolj vabljivo kot boriti se s človeškostjo, spremeniti v drevo, je prav poezija Ane Pepelnik urjenje v tem, kako zdržati: s pesmijo, z jezikom, s svetom – in s seboj.« Kako je to urjenje v resnici videti, kako novopečena lavreatka ustvarja, kako razume poezijo in kaj nam s svojimi pesmimi pravzaprav želi sporočiti, smo v preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Ano Pepelnik. Foto: Goran Dekleva

Kratkoprozna zbirka sodobnega estonskega pisatelja, za prevod katere je Julija Potrč Šavli minulo jesen prejela Sovretovo nagrado za naj prevod lanskega leta, pokaže, da je kulturna razdalja med Slovenijo in Estonijo precej manjša, kot bi si misliliČe bi človek sedel za volan avtomobila v Ljubljani in se odpeljal v Talin, prestolnico Estonije, bi za to pot menda porabil več kot 20 ur čiste vožnje. In jezik, ki ga ljudje tam govorijo, sploh ni, kakor slovenščina, indoevropski, ampak sodi – skupaj s finščino, madžarščino in še nekaterimi zahodno-sibirskimi jeziki – v tako imenovano uralsko jezikovno družino. Vse to seveda lahko hitro ustvari vtis, da se Estonija nahaja precej daleč stran od nas, da je malodane na drugem koncu sveta. Toda Julija Potrč Šavli, naša prva in še vedno edina književna prevajalka iz estonščine, od minule jeseni pa tudi prejemnica Sovretove nagrade – to prestižno priznanje je prejela za svoj prevod Duše ob cesti, kratkoprozne zbirke sodobnega estonskega pisatelja Urmasa Vadija, ki je izšla pri založbi LUD Literatura –, opozarja, da se ta geografsko-lingvistična oddaljenost najmanjše izmed baltskih republik od nas nikakor ne prevaja v nekakšno kulturno tujost. V čem natanko pa sta si Estonija in Slovenija podobni? – Prav to je vprašanje, ki smo ga v pogovoru z Julijo Potrč Šavli pa ob hkratnem listanju po Vadijevi Duši ob cesti zasledovali v tokratnem Sobotnem branju … Foto: Goran Dekleva

Če vemo, da vsaj zahodni svet že od industrijske revolucije v veliki meri obvladuje kapitalizem, ni nenavadno, da obstaja vrsta poizkusov, kako to stanje človeka ubesediti tudi v literaturi. Večina pisateljev se pri tem oprime bolj tradicionalnih pristopov in se ukvarja s tem, kako se z močjo kapitala sooča ta ali oni literarni junak iz različnih socialnih okolij. Redkeje pa smo priča delom, v katerih literarni junak na nek način postane kar kapital sam. Enega od najbolj nedavnih podvigov te vrste prinaša roman Hiper, ki ga je napisal kurdski pisatelj Agri Ismail in je pred kratkim izšel v zbirki Izhodi pri založbi Sophia. In če ob omembi kurdskega pisatelja pomislite na boje ljudstva, ki ni nikoli dobilo lastne države ali njihove revolucionarne ideje o nekapitalističnem družbenem sistemu, naj že takoj povemo, da roman pisatelja, ki je odraščal v Londonu, ni zgodba o kurdskem vprašanju ali sanjah o spremembi sveta, ampak prej priča o cinizmu izseljenske generacije, ki je opustila boje idealističnih staršev in vseobsegajočemu kapitalu - tako v svojih življenjih kot v romanu - prepustila glavno vlogo. O Hiperju smo za tokratno Sobotno branje govorili z urednikom in prevajalcem dela Markom Bauerjem, ki je za začetek povedal nekaj o avtorju. Oddajo je pripravila Alja Zore.

»Vešče so knjiga, ob kateri ti vzdrgeta srce. In se kot vranja perut iz globoko zakopane črnine zgane pradavni spomin na čarovnico v nas. Moč ni sramota.« Tako o tridelno zasnovani knjigi, skozi katero spremljamo nemile usode treh žensk, ki v sebi nosijo pradavne moči, posredovane po sorodstvenih vezeh, pravi urednica knjige in avtorica spremne besede Andreja Udovč.Poseben način zbliževanja z naravo, ki je tudi zdravilen, se od prednic prenaša vse od leta 1619, ko deklico Altho bremeni obsodba za smrt kmeta, ki so ga poteptale krave. V razkošju dvorca leta 1942 živi zelo izolirano življenje deklica Violet, ki (skoraj) na skrivaj raziskuje svet drobnih živali, vse bolj pa jo zanima tudi skrivnostna materina usoda. Štiristo let pozneje, ko se z zatohlim vaškim okoljem bori Altha, iz londonskega stanovanja, v katerega je ujeta, pred nasilnim partnerjem zbeži Kate …Sicer pa je lani minilo 600 let od umora – najverjetneje utopitve – Veronike Deseniške, ki je bila prav tako obsojena čarovniškega delovanja. Knjiga je izšla pri Založbi Sanje, prevedlajo je Polona Glavan.  

Ena najbolj kontroverznih knjig, kadarkoli napisanih v srbščini, se skoraj 60 let po nastanku kaže kot nadvse aktualna in pronicljiva analiza tiste zaplankane in bojazljive mentalitete, ki ničesar ne ljubi bolj od uravnilovke, homogenosti in brezpogojne pripadnosti domačemu plemenuČlovek bi si mislil, da knjiga, ki ima že v naslovu tako zastrašujočo besedo, kot je »filozofija«, ne more računati na prav številno bralstvo. Toda Filozofija majhnega kraja, ki jo je leta 1969 objavil srbski pisec Radomir Konstantinović, lani pa je pri založbi Beletrina, zahvaljujoč prevajalskim naporom Đurđe Strsoglavec, izšla še v slovenščini, že vse od izida buri duhove in sproža precej žolčne polemike, v katere se še zdaleč ne zapletajo le filozofi in filozofinje. V Srbiji, na primer, velja za eno najbolj kontroverznih in subverzivnih knjig, kadarkoli napisanih v srbščini, in ne manjka bralk in bralcev, ki so trdno prepričani, da tamkajšnje novejše zgodovine s Slobodanom Miloševićem na čelu sploh ni mogoče razumeti, ne da bi razumeli, kaj je Radomir Konstantinović že ob koncu 60. let napisal v Filozofiji majhnega kraja. Je pa k temu treba dodati, da problemski horizonti, ki se ob tem delu odpirajo, slej ko prej niso zamejeni z mejami Srbije oziroma srbstva. Hrvaški književnik Rade Jarak, na primer, meni, da je to, kar se je na prehodu iz 20. v 21. stoletje dogajalo v hrvaški kulturi in hrvaški družbi, pravzaprav že opisal oz. napovedal Konstantinović v svoji Filozofiji majhnega kraja. O čem torej govori Filozofija majhnega kraja? Kaj natanko je ta majhni kraj, ki ga skuša Konstantinović tu opredeliti? Kako je mogoče, da se v njegovi analizi še danes, skoraj šest desetletij pozneje, prepoznavajo bralke in bralci z različnih koncev nekdanje Jugoslavije? Ali Filozofija majhnega kraja lahko nagovori tudi nas v Sloveniji, ki smo se sicer že pred dolgimi leti navadili o sebi samovšečno misliti, da smo vendarle bistveno drugačni – nekako boljši – od drugih južnoslovanskih narodov? – V iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili do novinarke in literarne kritičarke Hane Samec Sekereš, ki je o Filozofiji majhnega kraja pred nedavnim pronicljivo pisala za revijo Literatura. Foto: Goran Dekleva

France Prešeren ni le naš največji pesnik; po novem je tudi glavni junak najnovejše slovenske kriminalke.Na domačem knjižnem trgu smo dobili novo kriminalko, ki se dogaja v slovenskem okolju. A tokrat moramo iti po časovni premici nazaj v 19. stoletje, natančneje v poletje leta 1835, kjer v drugačnih okoliščinah spremljamo Franceta Prešerna. Poleg občasnega urejanja pravnih zadev, popivanja s prijatelji in kulturniki tistega časa ter ustvarjanja Krsta pri Savici naš največji pesnik v knjigi Dohtar in Povodni mož (Založba Goga) preiskuje še umor neke ženske. Avtor – literarni kritik in nekdanji urednik – Aljoša Harlamov v to zgodovinsko kriminalko vpleta še satiro in parodijo ter oriše takratne družbene razmere, ko ideja o jezikovni oz. nacionalni identiteti ni bila samoumevna, se je pa začela prebujati.

Konec leta nam prinaša tudi več kot potreben čas za razmislek in samorefleksijo, kaj vse smo doživeli, dosegli, izkusili, kaj dobrega in slabega se bo zapisalo v naše misli. Potem pa smo nenadoma postavljeni pred dejstvo, da smo na kar nekaj dogodkov, ljudi in izkušenj preprosto pozabili ali pa imamo težave s priklicem podrobnosti. Kako to popraviti? Odgovor nam ponuja knjiga Nika Škrleca, ki je dobila veliko nagrado 41. Slovenskega knjižnega sejma in tudi naziv najlepše oblikovanega izobraževalnega priročnika sejma, in sicer Pozabi vse, kar veš o spominu. Izšla je pri založbi Miš. Predstavljamo jo v Sobotnem branju, ki ga je pripravila Tina Lamovšek.

Avtobiografski roman, v katerem se bosansko-francoski pisatelj prvi zares sooči s svojo izkušnjo vojne ob razpadu Jugoslavije»Sreča je pogosto samo odsotnost nesreče.« Tako se glasi ena od misli, ki se vedno znova priplazijo v besedila bosansko-francoskega pisatelja Veliborja Čolića, še prav posebej pa zaznamuje njegov zadnji roman, Vojna in dež. V tem resnično neposrednem avtobiografskem delu se namreč pisatelj prvič sooči s svojo izkušnjo bojevanja v vojni ob razpadu Jugoslavije in dezertiranja iz nje, izkušnjo, ki jo je do zdaj v svojem pisanju vedno postavljal na stran. Mojstrsko spisan roman pa pred nami ne zariše le resnično nefiltrirane podobe vojne - v kateri trditev, da je sreča samo odsotnost nesreče, pridobi zelo stvarne in otipljive obrise - ampak delo deluje tudi kot neke vrste popotovanje po procesu soočenja s tem travmatičnim dogodkom, soočenja, polnega ne le bolečih spominov, ampak tudi premislekov o človeškem življenju nasploh. O romanu Vojna in dež, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, smo se za tokratno sobotno branje pogovarjali s prevajalko Ano Barič Moder. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni tudi k poslušanju Sobotnega branja o prejšnjem romanu iz Čolićeve trilogije o izgnanstvu: Knjiga odhodov.

Didier Eribon v svoji najnovejši knjigi z naslovom Življenje, starost in smrt navadne delavke strne svoje spomine na pokojno mamo ter jih stke s sociološko analizo izkušnje staranja v neoliberalnem sistemu razredne razslojenosti družbe. Knjiga je v slovenskem prevodu Iztoka Ilca izšla pri Založbi Cf. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer se je o knjigi pogovarjala z dr. Ano Kralj.

O univerzalnosti hoje, o tem prvinskem gibanju, ki je bliže kot športu meditativnemu razmisleku, pišejo številni avtorji v svojih knjigah. Da hoja, kot gibanje, spravi v pogon različne dele in funkcije možganov, je znana in večna modrost. Sproža spomine, razmisleke in čustva, vodi pa tudi v rešitve in odrešitve.Jurij Hudolin se je peš odpravil po Istri in nastal je potopis z naslovom Ti pa kar greš v bitko za pomlad in podnaslovom Pešimbus po Istri.

Taras Birsa – najbolj poznan fiktivni kriminalist v Sloveniji – se je vrnil že s sedmim primerom.Brezno pisatelja Tadej Goloba. Dogajanje romana, ki je izšel pri založbi Goga, tokrat zavije v jugovzhodno Slovenijo, na Kočevsko. Birsa se s svojo zvesto ekipo – Tino, Brajcem in Ostercem – vprašuje, ali in kako je truplo iz leta 2025 povezano z letom 1945. Tina Lamovšek vas vabi k poslušanju tokratnega Sobotnega branja.

Maali Almeida, vojni fotograf, se zbudi v onostranstvu. Ne more se spomniti, kje in kako je umrl. Tako se začne roman Sedem lun Maalija Almeide šrilanškega pisatelja Šehana Karunatilake, ki je leta 2022 osvojil Bookerjevo nagrado. Deloma kriminalka, deloma politična satira, deloma zgodba o duhovih, ki v trumah poseljujejo Šrilanko in prestolnico Kolombo. Tu je še nestandardni ljubezenski trikotnik in filozofska premišljevanja o smislu človeškega obstoja. Med argumenti Bookerjeve žirije za izbor prav tega romana je suveren in epski zamah, s katerim je Karunatilaka uspel ujeti izredno kompleksnost šrilanške družbe sredi državljanske vojne ter živo približati ljudi najrazličnejših družbenih slojev, narodnosti, poklicev, ambicij ter njihovih medsebojnih odnosov. Vse to pa je bogato podkletil z vseprisotnim črnim humorjem ter nepričakovanimi pripovednimi strategijami. Sedem lun Maalija Almeide je v Sobotnem branju predstavila Tina Mahkota, ki je roman prevedla v slovenščino. Izšel je pri založbi Morfem Plus.

Čeprav Georgi Gospodinov, ki velja za enega izmed pomembnih stebrov sodobne bolgarske literature, saj je njegovo ime dodobra uveljaveljeno v mednarodnem prostoru, izhaja iz izkušenj ljudi nekdanje in sedanje Bolgarije, jih bralke in bralci njegovih knjig zlahka prepoznamo kot univerzalno izkušnjo slehernika. Enaindvajset kratkoproznih besedil v Evropi in drugod zelo branega in priznanega bolgarskega pisatelja, predstavlja začetek avtorjevega proznega pisanja. Slovenskemu bralcu so doslej veliko bolj znana romaneskna dela, kot sta Fizika žalosti in z nagrado booker in nagrado strega nagrajen roman Časovno zaklonišče. Pretihotapljen humus literarnega tovora je pisatelj zmešal že na gojišču izbranih fragmentov svoje poezije. Zbirka je v izvirniku izšla istega leta kot druga izdaja Naravnega romana – to je leta 2001 – v njej pa razodeva zakrito in nevidno iz vsakdanjega negotovega življenja človeka. gost: prevajalec Borut Omerzel

Veliki indijski ep Mahabharata je brez dvoma eno velikih besedil svetovne literarne zakladnice, v katerem se skozi bogastvo zgodb prepletajo filozofski, etični, religijski, estetski in sploh življenjski uvidi, spoznanja in iskanja stare indijske civilizacije.Med mnoštvom zgodb, ki jih vsebuje ta, v svetovnem merilu daleč najobsežnejši ep, po svoji literarni dovršenosti izstopa ljubezenska zgodba z naslovom Nala in Damajanti. Iz sanskrta jo je prevedel dr. Luka Repanšek, dvojezična izdaja je izšla pri založbi Sanje.

V romanu, s katerim je pred približno 40 leti poznejši norveški nobelovec tudi zaslovel, se nam Fosse razkriva kot dostojen naslednik Samuela Becketta, nemara največjega književnika druge polovice 20. stoletjaLjubitelji in ljubiteljice gledališča so imeli doslej že kar nekaj možnosti seznaniti se z ustvarjanjem predlanskega Nobelovega nagrajenca za književnost, norveškega pesnika, pisatelja in dramatika Jona Fosseja. Njegovo igro Noč poje pesmi svoje so, na primer, na odru Male Drame v Ljubljani uprizorili že pred več kot 20 leti. Potem so v sezoni 20/21 Fossejevo dramo Ime igrali v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, no, v Mestnem gledališču ljubljanskem pa si je prav ta čas moč ogledati predstavo Fossejeve Tukaj v temnem gozdu. Nekoliko drugače pa je s tistimi, ki, raje kakor da bi hodili v gledališče, ostajajo doma in berejo v naslanjaču. Doslej smo namreč v slovenščini imeli na voljo eno samo Fossejevo prozno delo – Melanholijo I, ki je v prevodu Jane Kocjan luč sveta ugledala leta 2011 pod založniškim okriljem mariborske Litere. Za tisto izdajo je po uredniški plati poskrbela Petra Vidali, no, ista urednica pa zdaj stoji za Čolnarno, drugim Fossejevim romanom, ki je – ponovno v prevodu Jane Kocjan, a tokrat pri drugi založbi, pri novomeški Gogi – pred nekaj tedni prišel na naše knjižne police. Čeprav se torej zdi, da prevajanje Fossejeve proze pri nas nekoliko zaostaja za uprizarjanjem Fossejevih dram, to seveda še ne pomeni, da Norvežanovo ustvarjanje razpada na dve samostojni, kvečjemu le ohlapno povezani polovici. Prav nasprotno; tisti, ki tako hodijo v gledališče kakor berejo v domačem naslanjaču, namreč pravijo, da imamo tu v resnici opravka z dvema stranem enega in istega kovanca. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Petro Vidali, spraševali, kaj se pravzaprav pokaže, če Fossejeve drame postavimo ob bok Fossejevim romanom, še zlasti, seveda, čisto sveži Čolnarni? Kako je, drugače rečeno, njegov opus videti s ptičje perspektive, kaj nam sporoča in v kakšni govorici to počne? Foto: Goran Dekleva

Prva knjiga iz globalno odmevnega, sedem-delnega niza romanov, ki pripovedujejo zgodbo o Tari, francoski knjigarnarki, ki se je brez razvidnega razloga zataknila v času, saj se ji iz dneva v dan ponavlja 18. november. V zadnjih letih smo se bralke in bralci z vsega sveta – tudi iz Slovenije – navadili sodobno književnost, ki prihaja iz nordijskih dežel, asociativno povezovati predvsem z literarno zvrstjo kriminalke. Jo Nesbø, Camilla Läckberg, Stieg Larsson in drugi so nas pač osvojili s svojimi zapeljivo mrakobnimi, moralno sivimi detektivkami, ki skušajo pokazati, kaj se v resnici dogaja v podpodju na videz urejenih, dobro delujočih, razsvetljenih skandinavskih družb. Seveda pa to še ne pomeni, da se morajo nordijski avtorji in avtorice, če si želijo prodreti na globalni knjižni trg, za vsako ceno oprijeti prav kriminalk. Nikakor ne; obstajajo pač tudi drugi literarni žanri, druge poti do uspeha. In po eni od teh je po letu 2020, ko je luč sveta ugledal prvi del njene načrtovane in ta čas še vedno ne do kraja dokončane romaneskne septologije, naslovljene O prostornini časa, zelo odločno stopila danes 63-letna pisateljica Solvej Balle, ki je bralke in bralce navdušila najprej doma, na Danskem, potem širom po Skandinaviji, no, letos, ko je bila nominirana še za prestižnega mednarodnega bookerja, pa pravzaprav že povsod po svetu; tudi pri nas, kjer je pod založniškim okriljem Mladinske knjige ob začetku poletja izšel prvi del iz serije O prostornini časa. Naslov, ki ga je danska pisateljica poiskala svoji septologiji, je brez najmanjšega dvoma intriganten, mamljiv, a kakšna je zgodba, ki se za njim skriva? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Solvej Balle, Darka Čudna. Foto: Goran Dekleva

Roman Čakajoč na Bojanglesa je francoski pisatelj Olivier Bourdeaut napisal v nekaj tednih, potem ko je izgubil službo in nestrpno čakal na objavo in morebiten uspeh veliko zajetnejšega, do zdaj še neizdanega dela.Tako je roman, za vsebino katerega bi težko rekli, da se ukvarja s človeško zmernostjo, premišljenostjo, preudarnostjo, umirjenostjo in treznostjo, skromnostjo in varčnostjo, na splošno odlikami kreposti, zdravih navad in duševne stabilnosti, postal pisateljev mednarodno priznan prvenec, namesto romana, s katerim se je mučil veliko dlje, kot s pričujočim. Potem ko je v različnih medijih doslej doživel že nekaj priredb – tudi filmska je med njimi – , je za prevod v slovenščino poskrbela Daša Pelikan Prek, v zbirki Ginko pa ga je izdalo Književno društvo Hiša poezije. Čeprav dogajanje v knjigi zaznamujejo zabavljaška ekstravaganca, razsipništvo, lahkoživost premožne francoske družabne smetane, pa se zgodba ukvarja predvsem z družino odraščajočega otroka, ki pa, čeprav mu starša namenjata precej naklonjenosti in ljubezni, s svojimi potrebami ni v središču pozornosti, ampak se, tudi ko gre za zabavo in ples, vse vrti okrog mamine duševne bolezni in njenega nepredvidljivega vedenja. Ples mame in očeta ter pesem Mr. Bojangles, ki jo poje Nina Simone, zaznamujeta veliko dogodkovnih plati romana; o doživljanjih posebnih situacij in emocionalni vpletenosti v trenutke čudaške vsakdanjosti vsak s svojimi pogledi pričata oče in sin … Nadja Dobnik je urednica zbirke Ginko, ki je izpostavila še več mogočih pogledov na roman Čakajoč na Bojanglesa. 

Dolgo pozabljeno delo dolgo neznanega avtorja, ki se je pač skril za psevdonimom, se ponuja v precej mučno branje, ki pa se zdaj, približno 90 let po nastanku, vseeno kaže kot eden najboljših, slogovno najbolj virtuoznih ruskih romanov 20. stoletjaZ osrednjimi romani in ključnimi pisatelji ruske literature, še zlasti tistimi, ki so ustvarjali v drugi polovici 19. ter prvi polovici 20. stoletja, smo na Slovenskem razmeroma dobro seznanjeni. Prav zato je bil nedavni izid knjige z nenavadnim, provokativnim naslovom Roman s kokainom, knjige, ki jo je, kot je moč razbrati z naslovnice, napisal pri nas docela neznani M. Agejev, luč sveta pa je v ruskem izvirniku ugledala v tridesetih letih prejšnjega stoletja, precejšnje presenečenje. Od kod neki se je nenadoma vzelo to delo in treščilo na naše knjižne police? Kako to, da ne za avtorja ne za knjigo še nikoli nismo slišali? In, ne nazadnje, o čem neki Roman s kokainom govori in kako to počne, da se je priznani pisatelj in prevajalec Borut Kraševec odločil zadevo prevesti za založbo Literarno-umetniškega društva Šerpa? – To so bila zagonetna vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Boruta Kraševca. Foto: Goran Dekleva

Nenavaden potopis, ki razkriva, da je oddaljene dežele južne Azije od indijskega Radžastana do indonezijskega Balija mogoče spoznavati tudi s pomočjo brskanja po tamkajšnjih knjigarnah in bukvarnahPred nedavnim je pri založbi UMco izšla knjiga Besedi na sledi : lovljenje knjig v Južni Aziji. Gre za intriganten potopis, v katerem naš priznani pisatelj in knjižni urednik Andrej Blatnik razkriva, kako je oddaljene dežele južne Azije mogoče spoznavati tudi s pomočjo brskanja po tamkajšnjih knjigarnah in bukvarnah. Ideja se vsaj na prvi pogled lahko zdi nekako kontraintuitivna – kaj ni vendar želja po tem, da bi na lastne oči videli naravna čudesa in kulturno-zgodovinske znamenitosti, tisti ključni dejavnik, zaradi katerega nas srbijo pete?Še zdaleč ne! Razlogov, zakaj se podati na pot, je slej ko prej toliko, kolikor je popotnic in popotnikov. In kot v Besedi na sledi nekje zapiše Blatnik, pravzaprav ne manjka vandrovcev, ki potujejo prav zaradi knjig, zaradi literature. Vse lepo in prav; ni si namreč težko predstavljati, da bi se kak popotnik, kaka popotnica rada odpravila po stopinjah svojih najljubših avtorjev in avtoric. Ampak rdeča nit Blatnikovih potovanj, o katerih piše v Besedi na sledi, niso književniki – temveč obiskovanje knjigarn, antikvariatov in bukvarn v širokem loku od indijskega Radžastana do indonezijskega Balija. Ker nas je zanimalo, kakšne perspektive se popotniku odprejo na tako zastavljeni poti, smo Andreja Blatnika povabili pred mikrofon tokratnega Sobotnega branja. Foto: Goran Dekleva

Nas bo umetna inteligenca povsem prekosila in morda celo nadomestila? Čilski pisatelj Benjamin Labatut se tega izrazito sodobnega vprašanja loti skozi zgodbo Johna von Neumanna, enega verjetno najbolj genialnih, a tudi kontroverznih znanstvenikov 20. stoletja, očeta teorije iger in inženirja prvega računalnika, znanega po kratici Maniac.A manijak je bil očitno tudi von Neumann, njegovo zgodbo spremljamo skozi oči številnih ljudi, ki so ga osebno poznali in vsak s svoje perspektive odpira različne plasti tako von Neumanna samega, kot tudi kompleksnega znanstvenega in zgodovinskega dogajanja, ki pelje od pretresov kvantne fizike in vzpona fašizma do vzpona umetne inteligence in dilem današnjega trenutka.O romanu Maniac, ki je izšel pri založbi Mladinska knjiga, sta v Sobotnem branju spregovorila Vesna Velkovrh Bukilica, ki je delo prevedla, in profesor računalniške matematike na fakulteti za matematiko in fiziko UL dr. Ljupčo Todorovski.

Richard Flanagan je avstralski oziroma tasmanski pisatelj. Slovenskemu bralstvu je dobro znan.Spoznali smo ga prek romanov Plosk ene dlani, Smrt rečnega vodnika in Neznana teroristka, ter tudi romana Ozka pot globoko do severa, za katerega je prejel ugledno Bookerjevo nagrado. Naj omenimo tudi, da je poročen s potomko slovenskih emigrantov. Njegovo najnovejše delo Sedmo vprašanje ni klasičen avtobiografski roman, saj vpleta širše dimenzije razmišljanj o družinskih koreninah, skrivnostih in vplivih na življenje posameznika, pa tudi razmišljanja o širših družbeno-zgodovinskih okoliščinah, ki hote ali nehote prav tako imajo svoje posledice in svoj vpliv.

Ob sobotah na Prvem beremo. Kaj? – Najboljše nove romane, poljudnoznanstvene knjige, poezijo, biografije pa še in še. Zakaj? – Ker z branjem širimo svoj svet. Ker ob branju razgibavamo domišljijo. Ker ob branju uživamo.Knjiga z naslovom Edinka je roman, v katerem v glavnih in stranskih zgodbah in pripovedih spoznavamo sodobno življenje žensk, intelektualk in umetnic, ki imajo z materinstvom, zaradi bolezni otrok ali težavnega življenja sploh, večinoma zelo travmatične izkušnje. Tako pisateljica razgrne cel niz mogočih pogledov na mit materinstva, ga razplasti, argumentira, brani tako legitimnost zavračanja materinstva kot odločitev žensk, ki se zanj odločajo. Knjigo, ki je bila tudi za prevajanje čustveno zahtevna, je poslovenila Veronika Rot.

Na nekem otoku stvari izginjajo in ljudje hitro pozabijo, da so sploh obstajale. Tiste, ki ne pozabljajo, išče tajna policija.V romanu Tiha kristalizacija japonska pisateljica Yoko Ogawa izpiše nenavadno in večplastno zgodbo, postavljeno v distopičen in zlagoma vse bolj absurden svet. Izgine lahko karkoli: najbolj drobni predmeti, jedi, ptice, poklici, letni časi. Ko se ti izgini množijo, življenje v vse bolj praznem svetu, z vse bolj luknjičavimi srci od ljudi terja vse radikalnejše prilagoditve. V Tihi kristalizaciji so vprašanja spomina in pozabe, represije in odpora nedvomno v ospredju, a se nam pokažejo skozi precej nepričakovane, sveže perspektive. Slovenski prevod romana Tiha kristalizacija Yoko Ogawa je izšel pri LUD Literatura, iz japonščine ga je prevedel Domen Kavčič, ki je delo v Sobotnem branju tudi predstavil.

Osrednji roman velikega francoskega realista pripoveduje zgodbo o razgradnji tradicionalnih družinskih vezi v kontekstu industrijske revolucije, ki je Francijo pretresla v prvi tretjini 19. stoletjaLiterarna zgodovina šteje Očeta Goriota za osrednji roman Honoréja de Balzaca. Ta pa seveda že dolgo velja za nespornega klasika ne le francoske ampak kar svetovne književnosti. A, priznajmo, leta 2025 ne manjka dvomljivih, kritičnih glasov, ki opozarjajo, da je koncept železnega kanona svetovne literature pravzaprav hudo vprašljiv, nemara celo škodljiv, da je tam pač vse preveč prostora za knjige, ki so jih napisali mrtvi, beli, heteroseksualni moški, in komaj kaj ali celo prav nič za dela, ki so jih ustvarili vsi drugi. Zato se moramo zdaj, ko je pod založniškim okriljem Mladinske knjige izšel nov slovenski prevod Očeta Goriota – zanj je poskrbela priznana, tudi s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčana prevajalka Saša Jerele –, menda najprej vprašati, ali je Balzac resnično vreden oznake »klasik«, oznake, ki slej ko prej pomeni, da si pozabe njegove literature kratko malo ne moremo privoščiti? – Po odgovor smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili k pisateljici in predavateljici francoske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, Katarini Marinčič, ki je novi izdaji Očeta Goriota pripisala spremno besedo. Foto: Goran Dekleva

V spominih na svoja mlada leta pionir slovenske sinologije razkriva, kako mu je njegova zgodnja ljubezen do odkrivanja novih svetov – bodisi prek potovanj bodisi prek učenja jezikov – zlagoma tlakovala pot na KitajskoKo se je Slovenija osamosvojila, so naše oblasti začele razmišljati, kako bi tudi v polju šolstva oziroma izobraževanja nedvoumno pokazali, da je naša država odprta, kozmopolitska, usmerjena v svet in prihodnost. Dobro rešitev je ponudila Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je predlagala ustanovitev čisto novega oddelka, na katerem bi se mlade generacije lahko seznanile z nekaterimi največjimi državami, jeziki in kulturami na svetu, ki pa so bile z našega gledišča takrat še videti precej oddaljene in eksotične. Ta predlog je bil navsezadnje sprejet in tako je leta 1995 z delom začel Oddelek za azijske študije, kjer danes poučujejo japonologijo, sinologijo in koreanistiko. Odločitev, da hočemo v Sloveniji sistematično krepiti povezave z vzhodnoazijskim prostorom, je bila gotovo na mestu, saj je zdaj povsem jasno, da bodo Kitajska, Japonska in Južna Koreja, zahvaljujoč pač svoji izjemni gospodarski moči, z velikimi črkami pisale zgodovino 21. stoletja. A te daljnovidne odločitve bi slej ko prej ne bilo mogoče sprejeti, ko bi takrat že ne imeli treh vrhunskih strokovnjakov, ki so bili pripravljeni dati na razpolago vse svoje znanje, vso svojo energijo. To so bili seveda prvi predavatelji na novem oddelku: japonolog dr. Andrej Bekeš ter sinologa dr. Jana S. Rošker in dr. Mitja Saje, ki so se bili japonščine oziroma kitajščine naučili na lastno pest že precej prej, mimo razmeroma enostavnih, dobro uhojenih poti, ki so jih po logiki stvari ponujale institucije slovenskega oziroma jugoslovanskega izobraževalnega sistema. In prav tu se postavi zanimivo vprašanje: v čem natanko je bila zakoreninjena uka žeja, ki je te tri pionirje slovenskih azijskih študij pravzaprav vodila tako daleč onkraj naših meja, dokler niso navsezadnje prišli na kraje, kjer so se lahko naučili japonščine oziroma kitajščine? In to, za nameček, v svetu, ki še ni poznal interneta, ki z našega današnjega zornega kota torej sploh še ni bil zares globaliziran? – No, vsaj kar se tiče prof. Sajeta, si zdaj lahko ustvarimo nekakšen odgovor na to vprašanje, saj je napisal in pri založbi Miš objavil knjigo spominov na svoja otroška in mladeniška leta, na tisto obdobje torej, ko se je v njem pojavila in sčasoma tudi razbohotila želja po odkrivanju oddaljenih svetov. Ker pa je Saje sinolog, je seveda vsaj malo nenavadno, da v naslovu, ki ga je poiskal svojim spominom, ni omenil Kitajske, ampak je knjigo nekoliko zagonetno raje naslovil Vse se je začelo v Afriki. Zakaj? – Odgovor smo v pogovoru z Mitjo Sajetom iskali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Goran Dekleva

V tokratni oddaji Sobotno branje vam bomo predstavili knjigo z naslovom Popolnosti avtorja Vincenza Latronica. Gre za avtorjev četrti roman, s katerim je bil uvrščen v finalni izbor za mednarodnega Bookerja. Kot so zapisali pri založni No!Press, kjer je izšel slovenski prevod, je žirija roman opisala kot boleče natančen katalog sodobnih skrbi – od zasužnjevanja v poznem kapitalizmu do sodobne ljubezni, od mehkega pohištva na Instagramu do metafizike zahodnjaške krivde. O romanu se bomo pogovarjali z avtorjem spremne besede g. Zoranom Pungerčarjem.

Če so najbolj zagonetne zločine, ki so se zgodili med platnicami slovenskih kriminalk, doslej razreševali predvsem inšpektorji, je s prvencem Maše Jelušič očitno nastopil čas za inšpektorico, Katjušo JakopičMed knjigami, ki se kar najbolj priležejo v senci poletnega obmorskega gozdička, so gotovo kriminalke. Pa, seveda, ne le tiste, pod katere se podpisujejo svetovno odmevni mojstri à la Agatha Christie, Jo Nesbø, Georges Simenon, Boris Akunin ali Raymond Chandler, ampak vse bolj tudi domači avtorji in avtorice. Tako smo v tokratnem Sobotnem branju predstavili prvenec avtorice Maše Jelušič, intrigantno kriminalko z naslovom Profesor je končno mrtev, o kateri je publicist Marcel Štefančič jr. zapisal: »Maša Jelušič piše tako, kot morilci morijo. Preprosto, elegantno, ekspeditivno in nazorno.« Kaj se torej skriva med platnicami romana? O tem smo se pogovarjali z avtorico, ki je svojo kriminalko objavila pri založbi Goga. Foto: Darja Groznik

Verjetno nič ne traja na tak način, kot dolga poletja otroštva. Ko so barve intenzivnejše, vonji dražljivi in večnost kot na dosegu roke, ko se zdi, da se poletni dnevi nikoli ne bodo končali. Takšno poletje se skriva v romanu Regratovo vino ameriškega pisatelja Raya Bradburya. Vanj smo se v Sobotnem branju podali v družbi prevajalke Polone Glavan.

Kulturno-civilizacijsko dogajanje je povezano s temeljnimi človeškimi vprašanji o obstoju in delovanju sveta, vprašalnica "zakaj" je gonilo človekovih radovednih prizadevanj, njegovega ustvarjanja pomenov, smislov in inovacij, ki so si jih kulture delile med seboj.Kultura – nova svetovna zgodovina, ki jo je napisal nemški literarni kritik, filozof in zgodovinar Martin Puchner, je vznemirljiva knjiga o davnih in nedavnih interakcijah ter medkulturnem mešanju, stapljanju, prežemanju, povezavah, izmenjavah, izposojanju, posnemanju ter medgeneracijskih prenosih informacij in mutacij, ki so oblikovale živo organsko tvorbo večnega preoblikovanja. Velika zgodba kulturnih dosežkov civilizacij namreč ni statičen muzejski predmet, ampak neustavljivo potovanje, neskončen preplet porajanja in izginevanja, soodvisnih rasti in usihanja, nepredvidenih selitev v vse smeri. V tem zamotanem klobčiču iz nepretrgane pajčevine Puchner ne igra na strune opevanja dosežkov zahodnega kulturnega kanona in ne razpravlja o vrhuncih kultur, ne meri jih in ne preverja njihove izvirnosti, pristnosti ali neokrnjenosti, ne razsoja o prilaščanju in krajah kulturnih elementov, izrazov in oblik, saj si brezčasne kulture in umetnosti ni mogoče lastiti … Kulturo razume kot skupno zakladnico človeštva, ki jo izposojevalci za samosvojo uporabo vedno znova predajamo naprej v prihodnost. O knjigi več Špela Vodopivec, ki je knjigo poslovenila. 

Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.Ugledna britanska pisateljica Hilary Mantel se je v zadnjem obdobju svojega življenja intenzivno posvečala pisanju o Thomasu Cromwellu, sicer nizko na družbeni lestvici rojenem, a nenavadno zmožnem ministru razvpitega angleškega kralja Henrika VIII., tistega, ki je imel kar šest žena. Cromwellovo zgodbo je navsezadnje razgrnila v treh romanih. To so Wolf Hall, Pripeljite obtožence ter Zrcalo in luč in zahvaljujoč prevajalskim naporom Dušanke Zabukovec lahko zdaj vse tri prebiramo tudi v slovenščini. A kaj je britansko avtorico sploh pritegnilo h Cromwellu? Kaj takega je, drugače rečeno, ta mož storil, da si je navsezadnje prislužil pravo pravcato romaneskno trilogijo? – Ko beremo pričujoče romane, se zdi, da Hilary Mantel misli, da je prav Cromwell človek, ki je povlekel nekaj odločilnih potez, ki so Anglijo in, širše, Evropo pomagale iz srednjega veka povleči v novo, moderno dobo, v kateri – vsaj kar se tiče funkcioniranja države oziroma delovanja oblasti – križ in modra kri štejeta manj od cekina in individualnega talenta. Če to drži, tedaj lahko mirno rečemo, da je bil Cromwell velikan zgodovine ... A zakaj potem vsi poznamo Henrika in njegove žene, Cromwell pa ostaja bolj ali manj neznan? – Odgovor se nemara skriva v tem, kako se je njegova zgodba končala. In kako se je končala? – No, prav o tem govori roman Zrcalo in luč, ki je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, mi pa smo zgodbo, ki jo spremljamo med platnicami te knjigami, v tokratnem Sobotnem branju pretresali v pogovoru z Dušanko Zabukovec. Foto: Goran Dekleva

Novelistična zbirka, za katero je njena avtorica prejela tudi nagrado kritiško sito, bralkam in bralcem ne ponuja toliko priročnih odgovorov, kolikor jim zastavlja kompleksna, zavratna vprašanja o sodobnem svetuAna Svetel je na slovensko literarno sceno stopila leta 2015 s pesniško zbirko Lepo in prav. Potem je izdala še eno knjigo poezije, Marmor, ter zbirko kratkih zgodb Dobra družba, no, prav ob koncu lanskega leta pa so pri založbi Beletrina luč sveta ugledale Steklene stene, v katerih je avtorica zbrala pet sicer kratkoproznih, a po obsegu vendarle občutno daljših – recimo torej: novelističnih – besedil. In natanko za te novele je potem sredi maja prejela kritiško sito, nagrado, ki jo društvo slovenskih literarnih kritikov zdaj že dobro desetletje podeljuje za najboljše leposlovno delo minulega leta. Če je torej s Steklenimi stenami Ana Svetel navdušila celo tako muhasto in izbirčno bralsko publiko, kot so naši kritiki in kritičarke, tedaj si njeno novelistično pisanje najbrž velja pogledati nekoliko pobliže. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju v pogovoru z avtorico med drugim preverjali, kaj jo je pravzaprav napeljalo k odločitvi, da se preizkusi v pisanju novel? Kakšni so junaki in junakinje, ki jo v ustvarjalnem smislu privlačijo? Zakaj so konci njenih novel pogosto odprti in nedorečeni? Foto: Goran Dekleva

Tokrat vam predstavljamo najnovejšo knjigo popotnice, novinarke in pisateljice Anje Kovačič Peter Opeka, ostani z nami. Kovačičeva je na Madagaskarju obiskala svetovno znanega misijonarja Pedra Opeko in napisala navdihujočo pripoved o velikem človekoljubu, ki na tem afriškem otoku že več kot 50 let uresničuje svoje poslanstvo in pomaga najranljivejšim – lačnim, revnim in brezdomnim, ki so izgubili človeško dostojanstvo. Knjga je zbirka ganljivih in pretresljivih zgodb ljudi, ki jim je slovensko-argentinski misijonar pomagal in še vedno pomaga in jim tako za vedno spreminja življenja in budi vero v upanje. Izšla je pri založbi Beletrina, uredila jo je Branka Fišer. O vsebini knjige se je Liana Buršič pogovarjala z njeno avtorico Anjo Kovačič, odlomke iz knjige je interperetiral Dejan Kaloper.

Tokratno oddajo Sobotno branje namenjamo poeziji, grškemu pesniku Nikiforosu Vrettakosu, ki je z zgodnjimi verzi v literaturo vstopil kot otrok, potem pa je s svojo poezijo beležil dogodke 20. stoletja, človeško tragedijo, ki so jo povzročile predvsem vojne, s pesmimi slikal naravo in z njimi gradil metafizične svetove in neprestano nagovarjal človeka. Čeprav pesmi posveča vsem bitjem, in je v liričnem središču tudi ljubezen, pa je tudi kritičen do nerazumnega sveta, kar zavije v metaforiko in simboliko. Prevod njegovih izbranih pesmi, ki so izšle v knjigi Moja zbirka, s podnaslovom Pesmi, 1933−1991, je opravila dr. Dragica Fabjan Andritsakos.

Naraščanje duševnih težav otrok in mladostnikov je žgoča družbena tema, ki pretresa ne le Slovenijo, ampak tudi številne druge države. Obdobje epidemije covida je, bi lahko rekli, sodu izbilo dno. Kaj se dogaja z mlado generacijo? Kaj vpliva na spremembe odraščanja, ki je prepredeno s stiskami, te pa mlade velikokrat porinejo celo v brezizhoden položaj? Socialni psiholog Jonathan Haidt, tudi profesor na Sternovi poslovni šoli Univerze v New Yorku, je eden najvplivnejših in najpogosteje citiranih družboslovcev našega časa. Njegovo najnovejšo knjigo Tesnobna generacija, ki razkriva povezavo med uporabo digitalnih naprav med mladimi in njihovim duševnim zdravjem, označujejo kar za sodobni manifest.

Stripovska biografija znamenitega filmskega režiserja, ki se je nad filmom najverjetneje navdušil prav med bivanjem v SlovenijiFritz Lang je slovit filmski režiser, čigar filmi, kot sta denimo znanstveno-fantastični Metropolis in psihološko napeti M - mesto išče morilca, so se vpisali v filmski kanon ter s svojim neverjetnim suspenzom in mračnimi podobami človekove narave zaznamovali svetovno nemo in zvočno kinematografijo. Kot mnogi veliki umetniki, pa Lang ni zanimiv le zaradi svojih filmov, ampak je v marsičem filmsko tudi njegovo življenje, polno vzponov in padcev, obarvanih tako z njegovim burnim značajem kot z dramatičnimi zgodovinskimi pretresi 20. stoletja. Ta Langova razburkana življenjska in ustvarjalna pot je nedavno našla mesto tudi v biografiji v stripu z naslovom Fritz Lang: Ljutomer-Berlin-Hollywood, ki je izšla v sodelovanju ZRC Sazu in Grossmanovega festivala, za tokratno Sobotno branje pa nam jo bo pomagal predstaviti avtor besedila in risbe tega biografskega stripa, Zoran Smiljanić. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Svetovno znana in plodovita pisateljica je znanstvenofantastično delo o sanjani resničnostii, ki spreminja podobo časa v preteklosti in tudi v prihodnostii v življenju posameznika, ki se želi svoje sposobnosti in moči odrešiti, vendar je njegov dar zanimiv za nemoralnega človeka, katerega namen je, da bi si svet podvrgel in ga oblikoval po svoji zamisli, napisala že davnega leta 1971. V zamišljeni distopiji, ki jo je naslovila na prihodnost, je uganila kar nekaj reči, ki nas mučijo dandanašnji. Roman je obogaten z velikimi mislimi liretature in filozofije.

Ker je bil Prvi na terenu v Bohinju, smo v oddajo Sobotno branje povabili nekoga, ki sicer živi v Mojstrani, a se ima za Bohinjca. To je Joža Mihelič, profesor športne vzgoje, alpinist, naravovarstvenik, fotograf in turni smučar. Vprašaj goro so njegovi planinski spomini, v katerih so s pisateljsko žilico, ki so jo očitno – poleg alpinistične – imeli v njegovi družini, zapisani drobci iz njegovega otroštva in mladosti. V ospredju so odraščanje v Bohinju, sklepanje prijateljskih vezi, naklonjenost do gora in narave, spomini na prve pohodniške in alpinistične podvige ter ljudje, ki so zaznamovali njegovo življenje. Pred mikrofon je avtorja povabila Špela Šebenik.

Roman Ogenj pripoveduje zgodbo resnične osebe Štefke Cobelj, ki je kot kustosinja zaznamovala ne le ptujski kulturni prostor, ampak je njeno delo kot predstavnice Jugoslavije seglo daleč v tujino. Avtor Aleš Šteger je njeno življenje revolucionarke, ki pa nikakor ne najde prave umestitve v prostor, čas in dogajanje, mojstrsko oblikoval tudi v opis turbulentnega časa med drugo svetovno vojno in po njej. Ogenj, naslov romana, je metafora časa, nerazumevanja, praktično izbrisa ene najbolj kontroverznih osebnosti Ptuja, uničenja prizadevanj, znanja in ambicij. Je revolucija tudi tokrat požrla svojega otroka?

V romanu Doba supernove si kitajski pisatelj Liu Cixin zamisli usodni dogodek, ki obsodi na smrt vse, ki so starejši od 13 let. Kitajski avtor znanstvene fantastike Liu Cixin je na zahodu najbolj brani sodobni kitajski pisatelj. Zaslovel je z romanom Problem treh teles, po katerem so pri Netflixu lani posneli serijo. V omenjenem romanu, ki je prvi del trilogije Spominjanje Zemljine preteklosti, si Liu Cixin zamisli zanimiv nov pristop k temi apokaliptične grožnje obstoju človeštva, ki je nemudoma pritegnil pozornost širokega kroga bralcev. Tema apokalipse ga, na precej drugačen način, zanima tudi v Dobi supernove. Roman, ki je sicer izšel pred dobrima dvema desetletjema, je v današnjem času velikih političnih pretresov presenetljivo aktualen.Doba supernove je izšla pri založbi Sophia. Iz kitajščine ga je prevedel Andrej Stopar, spremno besedo je napisal Miroslav Griško.

Z romanom Milenij v Beogradu se v 47 poglavjih pred bralci razvija organizem mesta, ki so mu v preteklosti nadeli imena, kot so Rajsko naselje, Hiša vojn za vero ali Vrata vojn. Vladimir Pištalo, eden izmed najbolj priznanih povojnih srbskih pripovednikov, ki je študijsko kar nekaj let prebival v ZDA, kjer je predaval tudi tamkajšnjo zgodovino, na zgodovinsko, dokumentarni podlagi izrisuje biografijo mesta in ji dodaja mitske, fantazijske in sanjske vsebine. Prvoosebni pripovedovalec s kroniko mesta, zaznamovanem s konci različnih epoh, tako objavlja nekakšen dnevnik kolektivnih in individualnih usod. Čeprav med njimi iščemo portrete resničnih oseb, so ti zabrisani v meglene podobe duhov dvojnikov, vseeno pa se za nekaterimi liki skrivajo poteze znanih ljudi in sledi avtobiografskih motivov iz pisateljevega življenja. Brezkompromisna zgodba – mestoma zelo duhovita – o času in prostoru, konkretnem družbenem in političnem dogajanju, o prijateljstvih, ljubeznih in vojni, je razpeta od Titove smrti leta 1980 do leta 2000, ko je delo v izvirniku tudi izšlo. Avtorja, sicer direktorja Narodne knjižnice Srbije, ki ga v naši prevodno literarni krajini poznamo predvsem po romaneskni literarni biografiji Tesla, portret med maskami in po noveli Aleksandrida, zanima predvsem raziskovanje in pisanje v smeri avtogeografije. Roman je prevedla Đurđa Strsoglavec.