Sobotno branje

Stripovska biografija znamenitega filmskega režiserja, ki se je nad filmom najverjetneje navdušil prav med bivanjem v SlovenijiFritz Lang je slovit filmski režiser, čigar filmi, kot sta denimo znanstveno-fantastični Metropolis in psihološko napeti M - mesto išče morilca, so se vpisali v filmski kanon ter s svojim neverjetnim suspenzom in mračnimi podobami človekove narave zaznamovali svetovno nemo in zvočno kinematografijo. Kot mnogi veliki umetniki, pa Lang ni zanimiv le zaradi svojih filmov, ampak je v marsičem filmsko tudi njegovo življenje, polno vzponov in padcev, obarvanih tako z njegovim burnim značajem kot z dramatičnimi zgodovinskimi pretresi 20. stoletja. Ta Langova razburkana življenjska in ustvarjalna pot je nedavno našla mesto tudi v biografiji v stripu z naslovom Fritz Lang: Ljutomer-Berlin-Hollywood, ki je izšla v sodelovanju ZRC Sazu in Grossmanovega festivala, za tokratno Sobotno branje pa nam jo bo pomagal predstaviti avtor besedila in risbe tega biografskega stripa, Zoran Smiljanić. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Svetovno znana in plodovita pisateljica je znanstvenofantastično delo o sanjani resničnostii, ki spreminja podobo časa v preteklosti in tudi v prihodnostii v življenju posameznika, ki se želi svoje sposobnosti in moči odrešiti, vendar je njegov dar zanimiv za nemoralnega človeka, katerega namen je, da bi si svet podvrgel in ga oblikoval po svoji zamisli, napisala že davnega leta 1971. V zamišljeni distopiji, ki jo je naslovila na prihodnost, je uganila kar nekaj reči, ki nas mučijo dandanašnji. Roman je obogaten z velikimi mislimi liretature in filozofije.

Ker je bil Prvi na terenu v Bohinju, smo v oddajo Sobotno branje povabili nekoga, ki sicer živi v Mojstrani, a se ima za Bohinjca. To je Joža Mihelič, profesor športne vzgoje, alpinist, naravovarstvenik, fotograf in turni smučar. Vprašaj goro so njegovi planinski spomini, v katerih so s pisateljsko žilico, ki so jo očitno – poleg alpinistične – imeli v njegovi družini, zapisani drobci iz njegovega otroštva in mladosti. V ospredju so odraščanje v Bohinju, sklepanje prijateljskih vezi, naklonjenost do gora in narave, spomini na prve pohodniške in alpinistične podvige ter ljudje, ki so zaznamovali njegovo življenje. Pred mikrofon je avtorja povabila Špela Šebenik.

Roman Ogenj pripoveduje zgodbo resnične osebe Štefke Cobelj, ki je kot kustosinja zaznamovala ne le ptujski kulturni prostor, ampak je njeno delo kot predstavnice Jugoslavije seglo daleč v tujino. Avtor Aleš Šteger je njeno življenje revolucionarke, ki pa nikakor ne najde prave umestitve v prostor, čas in dogajanje, mojstrsko oblikoval tudi v opis turbulentnega časa med drugo svetovno vojno in po njej. Ogenj, naslov romana, je metafora časa, nerazumevanja, praktično izbrisa ene najbolj kontroverznih osebnosti Ptuja, uničenja prizadevanj, znanja in ambicij. Je revolucija tudi tokrat požrla svojega otroka?

V romanu Doba supernove si kitajski pisatelj Liu Cixin zamisli usodni dogodek, ki obsodi na smrt vse, ki so starejši od 13 let. Kitajski avtor znanstvene fantastike Liu Cixin je na zahodu najbolj brani sodobni kitajski pisatelj. Zaslovel je z romanom Problem treh teles, po katerem so pri Netflixu lani posneli serijo. V omenjenem romanu, ki je prvi del trilogije Spominjanje Zemljine preteklosti, si Liu Cixin zamisli zanimiv nov pristop k temi apokaliptične grožnje obstoju človeštva, ki je nemudoma pritegnil pozornost širokega kroga bralcev. Tema apokalipse ga, na precej drugačen način, zanima tudi v Dobi supernove. Roman, ki je sicer izšel pred dobrima dvema desetletjema, je v današnjem času velikih političnih pretresov presenetljivo aktualen.Doba supernove je izšla pri založbi Sophia. Iz kitajščine ga je prevedel Andrej Stopar, spremno besedo je napisal Miroslav Griško.

Z romanom Milenij v Beogradu se v 47 poglavjih pred bralci razvija organizem mesta, ki so mu v preteklosti nadeli imena, kot so Rajsko naselje, Hiša vojn za vero ali Vrata vojn. Vladimir Pištalo, eden izmed najbolj priznanih povojnih srbskih pripovednikov, ki je študijsko kar nekaj let prebival v ZDA, kjer je predaval tudi tamkajšnjo zgodovino, na zgodovinsko, dokumentarni podlagi izrisuje biografijo mesta in ji dodaja mitske, fantazijske in sanjske vsebine. Prvoosebni pripovedovalec s kroniko mesta, zaznamovanem s konci različnih epoh, tako objavlja nekakšen dnevnik kolektivnih in individualnih usod. Čeprav med njimi iščemo portrete resničnih oseb, so ti zabrisani v meglene podobe duhov dvojnikov, vseeno pa se za nekaterimi liki skrivajo poteze znanih ljudi in sledi avtobiografskih motivov iz pisateljevega življenja. Brezkompromisna zgodba – mestoma zelo duhovita – o času in prostoru, konkretnem družbenem in političnem dogajanju, o prijateljstvih, ljubeznih in vojni, je razpeta od Titove smrti leta 1980 do leta 2000, ko je delo v izvirniku tudi izšlo. Avtorja, sicer direktorja Narodne knjižnice Srbije, ki ga v naši prevodno literarni krajini poznamo predvsem po romaneskni literarni biografiji Tesla, portret med maskami in po noveli Aleksandrida, zanima predvsem raziskovanje in pisanje v smeri avtogeografije. Roman je prevedla Đurđa Strsoglavec.

V tokratni oddaji Sobotno branje vam bomo predstavili esejistično zbirko Živalsko mesto s podnaslovom Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih, ki jo je pri svoji založbi No!Press objavila pisateljica, zgodovinarka in urednica dr. Manca G. Renko. Živalsko mesto je linearna, toda dramaturško sklenjena pripoved, kjer se v obliki kritičnih esejev prepletajo spomini, politična teorija, zgodovina popularne kulture, kritična analiza patriarhata, vpraševanja o vrednosti dela, pa brezkompromisen obračun s tradicijo ter pretresljiva razmišljanja o čustvih in travmi. Z avtorico Manco G. Renko se je pogovarjala Tita Mayer.

Novela nemškega nobelovca si za snov sicer jemlje čisto konkreten dogodek z Mannovega letovanja v Italiji sredi 20. let 20. stoletja, a pisatelj ta pripetljaj literarno obdela tako, da se besedilo navsezadnje bere kot zgodnje svarilo zoper fašizemNemškega nobelovca Thomasa Manna pri nas dobro poznamo, saj se zdi, kot da imamo vsa njegova resnično pomembna dela – pa naj gre za Smrt v Benetkah, za Čarobno goro ali za Doktorja Faustusa – že dolgo na voljo v slovenskem prevodu. Zato se zdaj, ko je na naše knjižne police prispela še Mannova daljša novela Mario in čarodej – v samostojni knjižici je v prevodu Sare Virk izšla pri založbi Goga –, implicitno vsiljuje misel, da to delo, če ga pač vse doslej nismo mogli brati v slovenščini, po umetniški plati najbrž že ne more biti prav posebej izstopajoče. A to, kot opozarja komparativistka dr. Seta Knop, ki je Gogini izdaji pripisala spremno besedo, preprosto ne drži; kot pravi naša sogovornica, je Mario in čarodej pravzaprav eno Mannovih ključnih kratkoproznih besedil, ki se s problemi, ki jih v tekstu odpira, tudi lepo prilega našemu današnjemu tesnobnemu, mučnemu času. O čem torej v Mariu in čarodeju Mann piše in zakaj bi bilo prav, ko bi novelo vzeli v roke, smo v pogovoru s Seto Knop preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Goran Dekleva

Kaj pa če so subjektivno intonirane religiozne pesmi, ki jih je svetnica pisala v 12. stoletju, morale počakati skoraj 900 let, da bi jih v roke vzeli bralke in bralci, ki jih naposled lahko razumejo v njihovi sporočilni polnosti?Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda Hildegarda iz Bingna, ki je živela v 12. stoletju, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih, nenavadnih in vplivnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Napisala je več pomembnih knjig s področij medicine in botanike. Bila je dovršena skladateljica sakralne vokalne glasbe. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki jih je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter vplivnih delih na teološko izviren način komentirala, spričo česar jo je papež Benedikt XVI. jeseni leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 33 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Pa to še ni vse; Hildegarda iz Bingna je bila tudi navdahnjena pesnica, avtorica globoko občutene, poudarjeno subjektivne religiozne lirike. In prav njene pesmi lahko zdaj prebiramo v Simfoniji, dvojezični, latinsko-slovenski izdaji, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem KUD Logos. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju pred mikrofon povabili komparativista in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Alena Širco, ki je Hildegardino poezijo prevedel in ji pripisal spremno besedo, da bi preverili, kako se je svetnica, ko je pisala pesmi, naslanjala na krščansko duhovno tradicijo, kako je to isto tradicijo z nepričakovanimi novostmi in avtorskimi uvidi preoblikovala, pa tudi koliko težav bomo sodobni bralci in bralke pravzaprav imeli, če se bomo hoteli polnokrvno srečati s temi, zdaj že skoraj 900 let starimi besedili? Foto: Goran Dekleva

Kratkoprozna zbirka klasika sodobne svetovne književnosti bralkam in bralcem v izbrušenem slogu predstavi življenje v Mozambiku, kakršno je, ne da bi podlegla cenenemu eksotizmu ali afektiranemu folklorizmuLetos mineva 50 let, odkar se je Mozambik otresel portugalskega kolonialnega jarma in razglasil neodvisnost. Ob tej priložnosti smo se v tokratnem Sobotnem branju odpravili na literarno potovanje v jugovzhodno Afriko, da bi si pobliže ogledali 800 tisoč kvadratnih kilometrov veliko deželo ob Indijskem oceanu, kjer živi kakih 34 milijonov ljudi. To smo storili s pomočjo Znočenih glasov, kratkoprozne zbirke, ki jo je spisal in leta 1986 objavil Mia Couto, ki velja za osrednje ime sodobne mozambiške književnosti in enega največjih stilistov, ki danes ustvarjajo v portugalskem jeziku. Kako je skozi prizmo Coutovega pisanja torej videti življenje v Mozambiku, smo preverjali v pogovoru s Katjo Zakrajšek, ki je Znočene glasove prevedla za založbo LUD Literatura in jim pripisala spremno besedo. Foto: Goran Dekleva

Kakšen je portret jugoslovanskega voditelja, ki ga je v svoji biografiji izrisala ugledna zgodovinarka in predavateljica na univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu?V nedeljo 6. aprila 1941 je okoli pete ure zjutraj Nemčija brez vojne napovedi silovito bombardirala Beograd. Druga svetovna vojna, ki je takrat sicer divjala že kako leto in pol, je tako zajela tudi Jugoslavijo in se, kot vemo, s porazom nacizma končala štiri leta pozneje. K zmagi antifašistične koalicije so seveda prispevali tudi jugoslovanski partizani, ki jim je poveljeval Tito, edini vrhovni poveljnik kake protihitlerjevske vojske, ki je ves čas spopadov ostal na vojnem območju. A zakaj danes govoriti o Titu? – Enega izmed boljših odgovor najbrž ponuja Marie-Janine Calic, ugledna zgodovinarka in predavateljica na univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu, v svoji knjigi Tito, večni partizan, ki je v prevodu Majde Deutsch zdaj izšla pri Cankarjevi založbi. Kako je torej od blizu videti Titov portret, kakršnega je Calic v svoji biografiji jugoslovanskega voditelja navsezadnje izrisala, smo dan pred 84. obletnico nemškega napada na Beograd v pogovoru z zgodovinarjem ddr. Ivanom Rihtaričem preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Darja Groznik

Tokrat vam predstavljamo najnovejšo knjigo pesnice Mete Kušar, zbir esejev Abonma za poezijo, ki so izšli pri založbi Morfem, uredil jih je Tine Logar. Kušarjeva v esejih na svoj značilen, neizprosen in iskren način preizprašuje esencialna vprašanja, povezana s pesnikovim ustvarjalnim procesom ter položajem njegovega literarnega opusa v sodobni slovenski družbi in percepcijo njegovega dela v tako imenovani strokovni javnosti in celo med njegovimi umetniškimi kolegi. Kot so zapisali pri založbi, kritično ost namenja predvsem strokovno vse bolj nekompetentnim literarnim kritikom, univerzitetnim profesorjem, nagnjenim k nasilnemu predalčkanju umetnikov in njihovih del pa tudi založnikom, ki pri oblikovanju založniških programov ne znajo več ločiti zrna od plev, hkrati pa podlegajo pritiskom pričakovanega dobička. Posledice takih razmer so med drugim odprt prostor za institucionalizirane manipulacije z literaturo in bralci, ustvarjanje kvazikanona literarnih del, v katerem številni izvrstni pisatelji in pesniki ostajajo prezrti. O vsebini knjige se je avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala z avtorico knjige Meto Kušar. Odlomke je interpretiral Renato Horvat.

»Rimski lirik Horacij je pred več kot 2000 leti postavil vrednoto življenja in njegovo enkratnost na prvo mesto. Vodilo Užij današnji dan, kot je vrhunski Kajetan Gantar prevedel carpe diem, in kot v drugačni obliki, pa vendar z istim sporočilom pojejo Joker out, je bilo moj spremljevalec po različnih krajih bivanja, vse od Arabije do Amerike.« Takole se glasi začetek zbirke esejev Svet je drugačen, ki je nedavno izšla pri založbi Buča in v kateri nas Mateja Gaber skozi humoren mozaik vtisov in zgodb iz krajev po vsej zemeljski obli popelje v svoje za običajnega Slovenca zelo razgibano in svetovljansko življenje. Knjigo, ki s svojo usmerjenostjo v svet deluje kot nekakšen kontrast popisovanju majhnega in idiličnega sveta prekmurskega otroštva iz njenega prvenca Svet, kot iz škatlice vzet, nam je v tokratnem Sobotnem branju pomagala predstaviti kar avtorica sama.

Glavni adut trilogije je neposrednost in prepričljivost, s katero avtorica predstavi res raznoliko paleto likov različnih družbenih razredov in pogledov na svet. Tako na svež in duhovit način ujame duha sodobne Francije. Vernon Subutex je nekdanji lastnik prodajalne plošč, ki pristane na ulici. V lasti pa ima videokaseto, na katero je njegov znanec in izjemno priljubljeni pevec posnel svoja poslednja razmišljanja pred samomorom. Vsebina teh posnetkov seveda zanima številne. A ko ga najdejo, se nič ne odvije v skladu s pričakovanji. Čeprav je sama zgodba mestoma morda nenavadna, vseskozi odlično funkcionira zaradi prepričljivosti, s katero so opisani različni ljudje in utemeljene njihove odločitve, ne glede na to, kako nenavadne so. Je tudi zgodba o potrebi po skupnosti in begu iz spon turbo kapitalizma.

Otroci so v sodobnih družinah središče sveta, verjetno bolj kot kadarkoli prej; tudi sodobne družbe so veliko preložile na ramena družin ...Če so oboji, otroci in starši, zbegani, potem bo vse rešila brezpogojna ljubezen - predvsem starševska - , je slišati ponavljajočo se mantro, potem ko starševska predanost in bolj ali manj dosledna vzgoja, tudi požrtvovalnost, obnemorejo ... Prav roman z naslovom Kako ljubiti hčerko razkriva pasti za starše, ki preveč ljubijo, za mamo, ki se povsem zlije s svojo občudovano hčerko. Odnos se vse bolj trga, vse do takrat, ko mlada, komaj odrasla hči, zapusti gnezdo in izgine. Zakaj? Knjigo je napisala izraelska pisateljica Hila Blum, iz nemščine pa jo je prevedla Kristina Jurkovič.

Pripoved o švicarsko-ameriški slikarki in borki za pravice severnoameriških staroselcev, ki pa se ne bere kot klasični zgodovinski oziroma biografski romanSodobni švicarski pisatelj Alex Capus – francosko zvenečemu priimku navkljub ustvarja v nemščini – je avtor, ki ga slovenski bralci in bralke že razmeroma dobro poznamo, saj smo, zahvaljujoč prevajalskim naporom Mojce Kranjc, v zadnjem desetletju ali malo več na svoje knjižne police dobili kar štiri njegove romane. Najprej je do nas dospelo delo Léon in Louise pa potem Švindler, špijonka in človek z bombo, nato Popotovanje v soju zvezd in čisto na koncu – to je bilo pred kakim mesecem ali dvema – še Susanna, ki je tudi sicer Capusov najnovejši roman. Vse te knjige so izšle pri Cankarjevi založbi in prav vse bi – vsaj na prvi pogled – lahko opredelili za zgodovinske romane. A Mojca Kranjc opozarja, da je na tej oznaki pravzaprav nekaj problematičnega, nekaj zavajajočega. Kdor namreč po Capusovih delih poseže v pričakovanju, da mu bodo ti romani prvenstveno služili kot nekakšna literarna ilustracija k učbeniku zgodovine, bo slej ko prej razočaran. Kot namreč še pripominja Capusova prevajalka, pisatelj snov za svoje romane sicer res poišče v zgodovinskih arhivih, a iz nje navsezadnje ustvari polnokrvno literaturo. A kako natanko mu to uspe? – Odgovor smo v pogovoru z Mojco Kranjc iskali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Goran Dekleva

Roman To objokovano telo - v izvirniku je izšel leta 2018 - je tretji del trilogije, ki je nastajala od leta 1988. V njem je pisateljica drobce avtofikcije, ki ni prvoosebna, pač pa je zgodba podana kot nekakšna samorefleksija z razdalje (z vidika drugoosebne pripovedovalke), vdelala predvsem v lik, ki ni v ospredju, čeprav so določene izkušnje prve zimbabvejske pisateljice, ki je izdala knjigo v angleškem jeziku, vpisane v podobo protagonistke romana.Ta se ukvarja predvsem s tem, kako osmisliti življenje v družbi neenakih možnosti, kako s končano visoko izobrazbo ubežati revnemu življenju vaške periferije, obogateti, zlesti iz depresivnih epizod, upleniti bogatega moža, postati uspešna v očeh svojih sorodnikov, se izviti iz zavisti do drugih, se otresti sramote, ker ni uspelo poseganje po sanjah obljubljenega življenja ... Njena spoznanja o družbi, lastni vrednosti in statusu, odnosih moški - ženska, beli - temnopolti, jo pahnejo v pesimizem in obup ... A smisel zanjo, ki je obtičala v okoliščinah, predvidenih za mlajše ženske, vseeno obstaja. Nenazadnje se na lastnih nogah, v prenesenem pomenu sicer, obdržijo tudi invalidni ljudje in prizadete osebe iz časov bojev za neodvisnost in svobodo, iz časov vojne, okrog katere je zgrajen skoraj ves njihov identitetni svet ... Knjigo, ki je izšla pri Založbi Goga, je prevedel Andrej E. Skubic.

Trije teksti francoske nobelovke, v katerih umetnica tematizira svoje otroštvo oziroma odraščanje v Normandiji ter razčlenjuje kompleksno, pogosto protislovno dinamiko medčloveških odnosov znotraj svoje družineV Modernih klasikih, elitni knjižni ediciji Cankarjeve založbe, so pod lapidarnim skupnim naslovom Tri besedila pred nedavnim izdali tri besedila Annie Ernaux, danes 84-letne francoske pisateljice, ki je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Ti trije kratki teksti - gre za Mesto, za Neko žensko ter Sram - se med platnicami ene same knjige sicer niso znašli po naključju ali na silo, saj vendar vsi trije tematizirajo avtoričino otroštvo oziroma odraščanje v Normandiji, vsi trije prinašajo portrete pisateljičinih staršev, vsi trije razčlenjujejo kompleksno, pogosto protislovno dinamiko medčloveških odnosov znotraj družine Duchesne, kakor se je pač Ernaux pisala pred poroko. Zato se, ko v roke jemljemo Tri besedila, malodane sama po sebi vsiljuje misel, da smo po zaslugi prevajalskih naporov Suzane Koncut v roke pravzaprav dobili nekakšno avtobiografijo. Toda dr. Manca G. Renko, zgodovinarka, esejistka in publicistka, ki je Trem besedilom pripisala spremno besedo, pravi, da ta misel kratko malo ni na mestu. Če torej Ernaux ne z Mestom ne z Neko žensko ne s Sramom ni spisala avtobiografije ali spominov, tedaj se seveda lahko vprašamo, kaj je s temi tremi besedili v resnici ustvarila? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Manco G. Renko. foto: Goran Dekleva

Kljub velikim spremembam, ki so se v preteklih desetletjih zgodile na področju intimnih partnerstev, je konec dolgoletne monogamne intimne partnerske zveze še vedno izjemno stresen dogodek v življenju. Še posebej za osebo, ki ni imela izbire, ki o koncu ni soodločala, ki je bila zapuščena. Kako se postaviti na lastne noge in začeti znova? Kje najti zavetje in pri kom čustveno podporo, če se to zgodi pri 40-ih? In če se je treba ob čustveni bolečini ukvarjati tudi s finančno negotovostjo in iskanjem strehe nad glavo na nemogočem nepremičninskem trgu? Odgovore na ta vprašanja ponuja ljubezenski roman Jerce Cvetko Padam na besede, ki ga je v novi zbirki Razmerja izdala Cankarjeva založba. Oddajo je pripravila Urška Henigman.

Letos se v Evropski prestolnici kulture združujeta obe obmejni mesti, staro in novo, italijansko in slovensko.Podobno kot nekdaj, ko ljudje meja še niso poznali. Gorica (knjigo je izdala Miš Založba) je naslov tudi romana Mateje Gomboc, knjige, ki je bila lani v ožjem izboru za Cankarjevo nagrado, letos pa jo berejo tudi dijaki prvih letnikov, ki se udeležujejo tekmovanja za Cankarjevo nagrado. Pisateljica se je poglobljeno lotila raziskovanja preteklosti, usod ljudi, ki so bili kmalu po koncu druge svetovne vojne odrezani od svojega rodnega mesta, čeprav so pričakovali drugačno rešitev. Gorica je pripadla Italiji, Slovenci na tej strani pa so ostali brez zemlje, imetja, njim ljubih ljudi …

Esejistična zbirka, ki prepričljivo dokazuje, da ni na drobnih, na prvi pogled le malo pomembnih vsakdanjostih, iz katerih so stkana naša življenja, ničesar obrobnega, saj nam, če jih le znamo ugledati s pravega zornega kota, lahko tlakujejo pot v polnejšo obliko bivanja Anja Zag Golob je brez dvoma eno ključnih imen današnje slovenske poezije. A po petih pesniških zbirkah – od katerih sta druga in tretja po vrsti prejeli tudi prestižno Jenkovo nagrado – je očitno nastopil čas za spremembo, za tisto, čemur bi s pomočjo sodobnega francoskega romanopisca Michela Houellebcqua najbrž lahko rekli razširitev področja boja. Tako je pesnica proti koncu lanskega leta v samozaložbi izdala svoje prvo prozno delo, zbirko enajstih esejev, ki jih je zbrala pod skupnim naslovom Poskus vsakdanjosti. V teh besedilih – sama jih imenuje prosti spisi – se Anja Zag Golob giblje po precej širokem, heterogenem tematskem polju … Tu se, na primer, posveča glasbi kultne beograjske rockovske skupine EKV, tam piše o filmografiji slovitega poljskega cineasta Krzysztofa Kieślowskega, spet drugje v precep jemlje počasni, rafinirani užitek ob pitju čaja, no, v nemara najbolj ganljivem izmed pričujočih esejev pa spiše kolikor nežno toliko vzneseno hvalnico restani rpici, se pravi praženemu krompirju. In vendar ta tematska raznolikost ne učinkuje pogubno sredobežno; prav nasprotno. Poskus vsakdanjosti se pač bere kot tesno prepletena, organska celota, ki je bistveno več kot le seštevek svojih sestavnih delov. In kako neki esejistki to uspe? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Anjo Zag Golob.   foto: Goran Dekleva

Tokrat vam predstavljamo najnovejši roman pisateljice in publicistke Vesne Milek, o eni najbolj intrigantnih žensk v zgodovini človeštva - ptolemajski vladarici Kleopatri. Roman Kleopatra: Naj se zgodi je izšel pri založbi Beletrina, uredili so ga Urban Vovk, Mateja Arnež in Urška Gabrič Kreft. Odlomek iz knjige je v oddaji interpretirala Mateja Perpar, oddajo je pripravila, in se z avtorico Vesno Milek tudi pogovarjala, Liana Buršič.

Pisatelj Tone Partljič nas skoraj vsako leto razveseli z novim romanom. Tudi zgodba zadnjega z naslovom Pesniški dvor se dogaja v Partljiču tako ljubih Slovenskih goricah, točneje ob reki Pesnici, na vinorodnih hribčkih in v širšem okolju, ki ga pisatelj dobro pozna. Roman opisuje življenje vinogradniške družine Gornik, ki ga, tako kot druge, zajamejo približevanje druge svetovne vojne, sama vojna in konec vojne z vsemi stranpotmi vred.

Roman, ki je južnokorejsko pisateljico pred osmimi leti izstrelil med zvezdnice sodobne svetovne književnosti in torej v pomembni meri tlakoval pot njeni letošnji Nobelovi nagradiLetošnja Nobelova nagrada za književnost je šla v roke 54-letne južnokorejske pisateljice Han Kang, ki je švedske akademike prepričala, kot so zapisali, z intenzivno poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razgalja krhkost človeške eksistence. In kar velja za opus Han Kang nasploh, menda še prav posebej velja za roman Vegetarijanka, ki je v izvirniku izšel leta 2007, devet let pozneje pa je pisateljica zanj dobila mednarodnega Bookerja, dandanes najbrž najbolj prestižno nagrado za v angleščino na sveže preveden roman. To priznanje je Han Kang nemudoma izstrelilo med zvezdnice sodobne svetovne književnosti in torej v pomembni meri tlakovalo pot njeni Nobelovi nagradi. Nič čudnega, skratka, če imamo izmed vseh del, pod katere se je južnokorejska avtorica doslej podpisala, v slovenščini na voljo prav Vegetarijanko, ki jo je za Mladinsko knjigo – ne sicer neposredno iz korejščine, ampak prek španščine – leta 2021 v slovenščino prevedla Urša Zabukovec. A kakšno zgodbo pravzaprav spremljamo v Vegetarijanki? O čem neki Han Kang tu piše? In kako težko je sodobnemu evropskemu bralcu vstopiti v literaturo, ki je nastala v kulturno tako oddaljenem kontekstu, kot je korejski? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prof. dr. Byoung Yoong Kanga, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava korejsko književnost. foto: Goran Dekleva

Bosansko-ameriški pisatelj skozi zgodbo svojih staršev zarisuje življenjsko izkušnjo celih generacij ljudi, ki so odraščali v socialistični Jugoslaviji»Resnična zgodovina se vedno odvija na osebni ravni«, nekje v romanu Moji starši zapiše bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon. In vendar - ali pa morda prav zato - se to njegovo delo, v osnovi osredotočeno na življenjsko zgodbo njegovih staršev, bere skorajda kot neke vrste emocionalni zemljevid celih generacij s področja nekdanje Jugoslavije, generacij, ki so doživele vzpon socialistične družbe, njen vrhunec in njen končni razpad, obeležen s krvavo vojno, ki je mnoge - med drugim tudi Hemonove starše - pregnala v izseljenstvo. Knjigo, polno tudi v našem prostoru še vedno marsikomu znanih spominov, hrane, glasbe in čustev, ki je nedavno izšla pri založbi Goga, nam bo za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka Irena Duša Draž. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Vabljeni, da prisluhnete tudi oddaji o Hemonovem romanu Tole ni zate, ki smo ga v Sobotnem branju predstavili pred enim letom: Aleksandar Hemon: Tole ni zate

Silmarillion je epska predzgodba Gospodarja prstanov, ki govori o začetku sveta, rojstvu vilincev, o njihovem boju proti prvemu temnemu gospodarju.Angleškega pisatelja in izumitelja fantazijskega žanra J.R.R. Tolkiena skorajda ni potrebno posebno predstavljati. Verjetno ni človeka, ki ne bi vsaj slišal za Hobita in Gospodarja prstanov. A davno preden je v znamenitem romanu Gospodar prstanov strašni Sauron grozil, da bo ves svet prekril s temo, je prvi temni gospodar Morgoth prišel izjemno blizu uresničenju takšnega načrta in Sauron je bil tedaj le njegov služabnik. Silmarillion je epska predzgodba Gospodarja prstanov, ki govori o začetku sveta, o rojstvu vilincev, o njihovem boju proti temnemu gospodarju, da bi si povrnili dragocene dragulje, ki jih je ukradel, o prihodu ljudi in škratov in njihovih usodah. Silmarillion nazorno prikaže, kako neverjetno dovršen in domišljen je svet, v katerem živijo Tolkienovi junaki, svet, ki se po svoji kompleksnosti lahko meri z mitološkimi svetovi starih civilizacij. A tu gre vendarle za delo enega samega človeka.Silmarillion je prevedel Sergej Hvala, ki je gost oddaje Sobotno branje. Delo je izšlo pri založbi Mladinska knjiga.

Kaj pomeni biti mlad? Kakšni so mladi danes in kako živijo? So res vsi razvajeni in imajo občutek, da jim stvari pripadajo? Ali pa uživajo brezskrbno študentsko življenje? Visijo na telefonih in se ne znajo več družiti v živo? Imajo številne duševne stiske? Mladi niso homogena skupina, gre namreč za demografsko skupino, ki ni naravna, kot na primer otroštvo ali starost. Družbene razmere so tiste, ki mlade delajo mlade. In te razmere so se v minulih desetletjih močno spreminjale. Kako je biti mlada oseba, še posebej, če nimaš finančne in čustvene podpore staršev? Romantične predstave o svobodnem in brezskrbnem študentskem življenju in mite o razvajenih in lenih mladih osebah uspešno podira romaneskni prvenec mlade pisateljice Liu Zakrajšek z naslovom Zajtrk prvakinj, ki je izšel v zbirki Prišleki pri založbi Lud literatura.

Roman o življenju družine Turbinovih v Kijevu, ki se je po ruski revoluciji znašel v kaotičnih razmerah državljanske vojneMihail Afanasjevič Bulgakov je eno tistih velikih imen svetovnega leposlovja, ki ga vsaj pri nas poznamo predvsem po enem njegovem delu, znamenitem romanu Mojster in Margareta. In vendar se je morda prav v minulih letih, v luči vojne v Ukrajini in povečanega zanimanja za zgodovino tega prostora, nekoliko več pozornosti usmerilo tudi na njegov drugi veliki roman Bela garda, v katerem Bulgakov opisuje mesec in pol življenja družine Turbinovih v Kijevu v burnih časih kaosa in državljanske vojne, ki sta sledila ruski revoluciji. Roman, ki je prav v tem kontekstu nedavno izšel pri Celjski Mohorjevi družbi, nam je za tokratno Sobotno branje pomagal predstaviti Sovretov nagrajenec za izjemne prevajalske dosežke Marjan Poljanec, ki je besedilo v slovenščino prvič prevedel pred 50-imi leti, za tokratno izdajo pa je prevod temeljito pregledal in prenovil. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Tokrat vam predstavljamo novo knjigo Irene Cerar, sicer avtorice priljubljenih družinskih pohodniških vodnikov po Sloveniji in zamejstvu (serija Pravljične poti). Tokratna pa je naravopis – Svetišča narave, sedem tednov vseživosti, kjer si je zadala prav poseben izziv, saj se je za sedem tednov odpravila v naravo, da bi vsakega od najbolj značilnih slovenskih habitatov izkusila na lastni koži. O tem iskrenem poskusu dialoga s pokrajinami, vidnimi in nevidnimi, zunanjimi in notranjimi, kot so zapisali pri založbi UMco, kjer je knjiga tudi izšla, se je avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala z Ireno Cerar.

Svež izbor iz obsežnega pesniškega opusa enega najbolj fascinantnih in kontroverznih Slovencev krepi vtis, da je bil v 20. stoletju prav Kocbek naš največji lirik 27. septembra je minilo 120 let od rojstva književnika, misleca, politika, enega izmed voditeljev Osvobodilne fronte, Edvarda Kocbeka. Kot prepričan kristjan, ki je bil v sporu s Cerkvijo, ter prepričan socialist, ki je bil v sporu s Partijo, je Kocbek zasedal nemogoče mesto v slovenski manihejsko strukturirani ideološki krajini, spričo česar se danes kaže kot eden najbolj fascinantnih, markantnih pa tudi kontroverznih Slovencev minulega stoletja. A bolj ko nas vznemirjajo njegove politične izbire oziroma odločitve, ki jih je sprejel v težkih letih pred, med in po drugi svetovni vojni, manj se – tak je vsaj vtis – zanimamo za tisto, kar je Kocbek sam štel za svoje bržčas najpomembnejše delo – za poezijo. Če namreč kolikor toliko zavzeto še beremo Kocbekove znamenite novele, zbrane v zbirki Strah in pogum, ter njegove dnevniške zapiske, objavljene v knjigah Tovarišija in Listina, saj ta dela eksplicitno tematizirajo ravno njegovo partizansko izkušnjo in tako zvedavega bralca in bralko peljejo v samo srce protislovij slovenskega 20. stoletja, pa puščamo poezijo, ki jo je Edvard Kocbek sicer pisal od gimnazijskih let pa do pozne starosti, nekako ob strani, saj se zdi manj pripravna za tiste vrste zainteresirano branje, ki naj nam pomaga bolje razumeti predvsem našo kolektivno usodo v usodnem času. Seveda pa to še ne pomeni, da so Kocbekove pesmi brez izrazne gibkosti ali ritmične izbrušenosti, brez miselne ali čustvene globine oziroma, rečeno čisto na kratko, brez literarne vrednosti. Prav nasprotno. Kot namreč lahko hitro ugotovimo ob listanju po izboru iz Kocbekove lirike, ki je pod naslovom Med zemljo in nebom pred nedavnim izšel pri Mladinski knjigi, lahko srečanje s sporočilno polivalentno Kocbekovo poezijo napravi sila močan vtis na bralke in bralce. In to celo na vse tiste, ki jih vendarle zanima predvsem nelahka zgodovina slovenskega 20. stoletja. A kako neki je Kocbeku to uspelo? O čem pravzaprav piše, ko piše svoje pesmi? Nam, ne nazadnje, njegova lirika vedno znova, iz leta v leto, iz zbirke v zbirko sporoča eno in isto -- ali pa se poudarki sčasoma spreminjajo? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili literarno kritičarko Diano Pungeršič, ki je antologiji Med zemljo in nebom, za katero je selekcijsko delo sicer opravil kocbekoslovec Mihael Glavan, pripisala poglobljeno spremno besedo.   foto: Goran Dekleva

Constance Debre velja za eno najopaznejših sodobnih francoskih pisateljic, s svojimi tremi romani je dodobra razburkala svetovno literarno prizorišče. Njen avtofikcijski roman z naslovom Love me tender, v katerem tematizira večna vprašanja o ljubezni, medosebnih odnosih, materinstvu in družbenih normah, je eno najbolj znanih literarnih del v zadnjih letih. V slovenskem prevodu je nedavno izšel pri založbi No Press!. O romanu in avtorici je spregovorila dr. Manca G. Renko.

Tematsko raznolik roman enega najbolj markantnih ruskih pisateljev naše sodobnosti, ki literarno-kritično pisanje spretno spaja z elementi trilerja, kriminalke, fantastike in celo mitaŽe vse odkar je Nikolaj V. Gogolj sredi 19. stoletja napisal Mrtve duše, je v ruski literarni tradiciji prav posebej močna »disciplina« družbeno-kritično pisanje. In čeprav se je v zadnjih slabih dveh stoletjih vse v Rusiji nekajkrat obrnilo na glavo, se včasih zdi, da se pravzaprav ni spremenilo nič. Kakor je namreč Gogolj v svojem znamenitem romanu z izostrenim smislom za grotesko in absurd tematiziral pohlep in goljufivost, petolizništvo in vraževernost, posurovelost in brezvestnost ruskega človeka – posameznika ter ruske družbe kot celote, tako se zdi, da njegovi nasledniki v peresu še danes radi stopajo po gazi, ki so jo bile utrle Mrtve duše. Eden takih je slej ko prej tudi Aleksej Salnikov, čigar v Rusiji večkrat nagrajeni roman Petrovi v časih gripe je pred nedavnim izšel pod založniškim okriljem Mladinske knjige. Danes 46-letni pisatelj se je rodil v Tartuju v Estoniji, ko je bila Sovjetska zveza seveda še pri močeh; potem je odraščal na Uralu, v Jekaterinburgu, kjer je dočakal padec berlinskega zidu, skusil odraščanje v splošnem kaosu divjih Jelcinovih let in si, kolikor lahko sklepamo po romanu, ki je zdaj prišel na police naših knjižnic in knjigarn, ob tem nabral lepo zalogo snovi, ki se darežljivo ponuja družbeno-kritični literarni obdelavi. Na prvih sedemdesetih ali osemdesetih straneh Petrovih v časih gripe namreč ustvari osupljiv dobro izrisano portretno galerijo zagrenjenih in zapitih, deklasiranih in dezorientiranih, razočaranih in razčlovečenih obrazov post-sovjetske Rusije. A kot da to ne bi bilo dovolj, Salnikov v nadaljevanju v svoj roman malce nepričakovano vplete še elemente trilerja, kriminalke, fantastike in celo mita. Pa gredo vse te heterogene prvine navsezadnje dobro skupaj – ali pač ne? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Petrovih v časih gripe, Lijano Dejak.   foto: Goran Dekleva

Najvišja turška gora Ararat, ki bi bila najvišja na stari celini, če bi bila Turčija članica Evropske unije, je mitska gora, na katero se lepi veliko dogem, povezanih z nasedlo Noetovo barko, hkrati pa so nanjo vezani tudi simboli armenske nacionalne in religiozne zavesti. Za Armence ima gora status pravega božanstva. Stoji na politično zelo nemirnem delu sveta. Za mnoge iskalce smisla in osebne, notranje vere, je tudi romarski kraj, avanturisti pa z vzponom nanjo želijo le potešiti svojo arheološko radovednost in se spopasti z uganko, kaj se skriva po pokrovom ledu, ki pokriva vrh. Tudi Frank Westerman, ki se je mesece dolgo pripravljal na vzpon, je iskal nekaj, kar bi ovrglo ali potrdilo njegova prepričanja in življenjski nazor. Pisatelj in nekdanji dopisnik iz Rusije je pri tem pred bralca nasul številne teme, ki so del njegovega izkušenjskega sveta ali pa se postavljajo kot vprašanja, ki jih pred slehernika postavljajo vedenje in znanje, zgodovina človeštva, kultura, arheologija, biblični spisi ali človekove intuitivne zaznave.

Pravijo, da se od daleč nekatere stvari vidijo jasneje. S časovne oddaljenosti je nedvomno lažje razbrati ključne dogodke in trende, ki so pripeljali do današnjega trenutka. To je tudi osnovna ideja romana Kremeljski mag italijansko-švicarskega pisatelja Giuliana da Empolija. Kot namigne že njen naslov, nas knjiga popelje v ozadje burnega družbenega in političnega dogajanja v Rusiji, ki je na oblast pripeljalo Vladimirja Putina. O romanu Kremeljski mag, ki je izšel pri Mladinski knjigi, se je v oddaji Sobotno branje Nina Slaček pogovarjala z njegovo prevajalko, Janino Kos.

Skozi prizmo romana nemškega nobelovca, umeščenega v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne, se pokaže, da sta jezik in literatura lahko poslednje vezivo družbe, ki se je raztreščila na tisoč koscevNemškega pisatelja Günterja Grassa, leta 1999 tudi prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je pri nas njega dni obilo prevajalo in bralo, v zadnjem času pa je, se zdi, interes za njegovo literaturo nekoliko upadel. Tako je bilo po izidu slovenskega prevoda njegovega poznega romana Po rakovo treba čakati kar 22 let, da je na naše knjižne police prišel kak nov Grass – in sicer kratek roman s konca sedemdesetih, Srečanje v Telgteju, ki je pri nas zdaj izšel pod založniškim okriljem Kulturnega centra Maribor. Pa vendar to ne pomeni, da nam Grass danes nima ničesar tehtnega več sporočiti; prav nasprotno. Srečanje v Telgteju – gre za kratek zgodovinski roman, umeščen v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne med nemškimi protestanti in katoličani – nas namreč vabi k premisleku, kaj je potrebno storiti, da bi našli pot iz začaranega kroga vojne, pobijanja, požiganja, posiljevanja in stradeža ter položili temelje civiliziranemu bivanju v miru. V tem kontekstu pa imajo, če sledimo pričujočemu Grassovemu pisanju, očitno nepričakovano pomembno vlogo pesniki in pisatelji. Zakaj natanko? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Urško P. Černe, ki je Srečanje v Telgteju prevedla in mu pripisala spremno besedo.   foto: Goran Dekleva

Prvo delo, ki ga je po prejemu Nobelove nagrade objavila poljska pisateljica, se bere kot feministična predelava Čarobne gore, znamenitega romana Thomasa MannaKaj je storiti pesniku, kaj je storiti pisateljici, ko enkrat prejmeta Nobelovo nagrado za književnost, priznanje, ki pač tako emfatično okrona ustvarjalni opus, da se zdi, kakor da mu pravzaprav pritisne dokončno piko, piko, po kateri je možen le še molk? – No, če je soditi po poljski lavreatki, Olgi Tokarczuk, ki je prejela Nobela za leto 2018, je edini možni odgovor tale: trmasto, nepomirjeno nadaljevati s pisanjem. In tako je predlani v Krakovu izdala Empuzij, ki se bere kot svojstvena predelava – predelava, ki feministično kritiko spaja z žanrom srhljivke ali grozljivke – Čarobne gore, znamenitega romana nič manj znamenitega nemškega pisatelja, prav tako nobelovca, Thomasa Manna. Kaj iz Mannove predloge je torej Tokarczuk ohranila in kaj vse je spremenila, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Jano Unuk, ki je Empuzij prevedla za Cankarjevo založbo.   foto: Goran Dekleva

Resnična zgodba znamenitega berlinskega bordela, v katerem so nacisti s pomočjo mikrofonov in izurjenih prostitutk vohunili celo za predstavniki lastnega režima, prihaja izpod peresa zgodovinarjev in novinarjev Nigela Jonesa, Ursa Brunnerja in Julie SchrammelKo pomislimo na nacistični režim, nam je seveda jasno, da ta grozodejstev ni zagrešil le nad judi in drugimi narodnostmi, ki so se znašle pod nemško okupacijo ali na bojiščih, ampak je moral biti tovrsten totalitarni sistem tudi močno notranje represiven in poln vohunjenja in nadzora lastnega prebivalstva. Verjetno pa naša domišljija ne seže tako daleč, da bi si predstavljali, kako nacisti v prisluškovalno središče spremenijo celo elitni bordel v Berlinu, v katerem skriti mikrofoni in izurjene dame vohunijo tudi za visokimi predstavniki nacističnega režima. Sicer resnično zgodbo, ki pa je zavita v meglico mitov in ugank, skuša razvozlati tudi knjiga Salon Kitty: seksualna zgodovina tretjega rajha, ki je nedavno izšla pri založbi Beletrina. Kakšna je zgodba ekskluzivnega bordela in zgodovinski kontekst, v katerem se odvija, so v zelo poljudni in berljivo oblikovani knjigi opisali zgodovinarji in novinarji Nigel Jones, Urs Brunner in Julia Schrammel, za tokratno Sobotno branje pa nam bo nekaj utrinkov iz dela pomagala predstaviti dr. Irena Selišnik z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Avtobiografija Jurija Součka, igralca in režiserja, je obsežna, zelo zanimiva, odslikava čas, v katerem je živel, razmere in okoliščine, ki so izrisale izjemno življenjsko zgodbo umetnika, njegovo zavezanost vsestranski življenjski energiji in seveda – gledališču. Ustvaril je približno 150 gledaliških vlog. Povezan je tudi z našo radijsko hišo, saj je delal na radiu, ko je bil ta še v povojih in skorajda brez tonskih posnetkov. Jurij Souček ima največji opus vlog v radijskih igrah med slovenskimi dramskimi igralci. Arhiv Radia Slovenija jih hrani več kot 650.

V tokratnem Sobotnem branju vam predstavljamo zbirko poezije Nora od Ljubezni, indijske mistične pesnice Lalle, ki jo je prevedla dr. Tina Košir. Uredil in oblikoval jo je Žiga Valetič, izšla pa je pri založbi Grafični atelje Zenit. O pesnici, mojstrici joge, razsvetljeni modrinji, ženski, ki je z osupljivo notanjo močjo strla okove družbenih pričakovanj in zaživela polno prebujeno, kot je v spremni besedi knjige zapisala Koširjeva, se je avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s prevajalko. V oddaji lahko slišite tudi odlomke poezije, ki jo je interpretiral Renato Horvat.

V oddaji Sobotno branje se tokrat vračamo na začetek prejšnjega stoletja, v Rusijo, med tamkajšnje simboliste, predstavnike ruske literarne renesanse.   Predstavljamo roman Srebrni golob, ki ga je napisal Andrej Beli (njegovo pravo ime je Boris Nikolajevič Bugajev), pisatelj, ki si je zamislil trilogijo, a ga je raziskovalni duh literarnih inovacij prelisičil, tako da mu trilogije ni uspelo sestaviti in dosanjati. Beli, ki se je navduševal tudi nad mistiko in antropozofijo, še vedno pa se širijo govorice, da je Bulgakov lik Mojstra zasnoval prav po njem, se je prav zaradi psevdonima in svojih prepričanj znašel tudi na črnem seznamu represivnega stalinističnega sistema, vendar ga hujše kazni niso doletele. O Srebrnem golobu, ki naj bi bil prvi roman v načrtovani vrsti treh, tokrat Sara Špelec, prevajalka romana, ki je pri Sanjah v slovenščini izšel pred kratkim.  

Potopis po Latinski Ameriki, ki zavestno noče eksotizirati ali romantizirati krajev in ljudi, ki se s slovenskega vidika zdijo precej oddaljeniVse odkar je Goethe pred dobrima dvema stoletjema napisal in objavil svoje znamenito Italijansko potovanje, velja potopis za eno izmed najbolj uglednih, tako rekoč kanoničnih zvrsti evroameriške literarne tradicije. V ta prestižni kontekst se zdaj vpisuje tudi kritičarka in publicistka Mojca Pišek, ki je pod okriljem založbe Litera pred nedavnim izdala knjigo Globalni južnjaki, v kateri piše o Latinski Ameriki, kakor jo je izkusila v nizu potovanj, ki jih je opravila v zadnjih petih letih. Pa vendar to ni čisto klasični potopis; gre namreč za delo, ki zavestno noče eksotizirati ali romantizirati krajev in ljudi, ki se s slovenskega vidika zdijo precej oddaljeni. Zato se, ko piše, Pišek obilo sklicuje na teoretske koncepte in spoznanja, ki so v zadnjih nekaj desetletjih vzniknili v širokem polu humanistično-družboslovnih ved, od zgodovine do antropologije, od sociologije do politologije. Tako je navsezadnje nastalo delo, ki se malo seveda bere kot potopis, malo kot kritična zgodovina špansko in portugalsko govorečih dežel novega sveta, malo kot primerjalna analiza latinskoameriških postkolonialnih ter evropskih postsocialističnih družb, malo pa tudi kot angažirano-zanesenjaški premislek o tem, zakaj bi se bilo dobro, ko iščemo poti iz blodnjaka sodobnega ekonomsko-političnega reda, ozreti po družbeno-politični imaginaciji, ki jo premorejo v deželah med Mehiko in Argentino. Kako se vse te teme, vsi ti sporočilni poudarki navsezadnje staknejo v trdno, organsko povezano celoto, smo v pogovoru z Mojco Pišek preverjali v tokratnem Sobotnem branju.   foto: Goran Dekleva

Pisateljica Anja Mugerli je letos prejela nagrado kresnik za svoj roman Pričakovanja. Na knjižnih policah pa je že njena nova knjiga – zbirka kratih zgodb Plagiat, ki je izšla pri založbi Miš. Mugerli nas popelje v svet ženske intime skozi pester izbor ženskih odnosov v različnih življenjskih obdobjih. Sestra, hči, svakinja, vdova, stanodajalka, najboljša prijateljica. Z njimi izrisuje predanost, bližino, zaupanje, pa tudi osamljenost, nerazumevanje, zavist in predvsem izgubo. Z avtorico se je o njeni najnovejši izdaji in ustvarjanju nasploh pogovarjala Urška Henigman.