Podcasts about toma gru

Človek se s svojimi dejavnostmi vse bolj širi v habitate, ki od nekdaj pripadajo živalim. S tem ogroža sebe in številna druga bitja. Izrablja neobnovljive vire, pa tudi obnovljive, ki zaradi prekomernih in pretiranih posegov človeka ne morejo znova zaživeti. Naj navedemo le dva primera: pretiran izlov rib ali pretirana sečnja gozdov. Zato je smotrno, da okolje varujemo in omejimo tiste dejavnosti človeka, ki so za naravo in okolje škodljive. V tej smeri razmišlja tudi filozof dr. Tomaž Grušovnik v svojih obravnavah živalske in okoljske etike.

Podnebna konferenca v Bakuju se je končala z dogovorom o novem finančnem cilju za podnebne ukrepe v državah v razvoju. Te dogovor kritizirajo, saj 300 milijard dolarjev letno nikakor ne zadošča za ukrepe prilagajanja podnebni krizi, zaradi katere so še posebej prizadete najrevnejše in male otoške države. Po treh letih podnebnih pogajanj se izpusti toplogrednih plinov še vedno povečujejo, povečujejo pa se tudi neenakosti v svetu. O tem, kako storiti odločilne korake naprej, v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: Ajda Cafun, Umanotera; dr. Mitja Žagar, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Tomaž Grušovnik, Pedagoška fakultete Univerze na Primorskem; Tina Kobilšek, Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, glavna slovenska podnebna pogajalka.

Ljudje poznamo, vendar hkrati ignoriramo neprijetne resnice o okoljskih težavah in izkoriščanju živali, poudarja filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Za pomembne dosežke na področju okoljske etike in etike živali je letos prejel Zoisovo priznanje. Komisija je v obrazložitvi še zlasti izpostavila njegovo izvirno tezo o hoteni nevednosti, s katero pomembno osvetljuje prav to danes izrazito neodzivnost javnosti ob perečih okoljskih izzivih, s katerimi se spoprijema človeštvo. Zgolj informacije, četudi točne in preverjene, same po sebi namreč niso dovolj, še zlasti ne v času njihovega izrazitega preobilja. Ključna za kakršno koli ukrepanje v dobro planeta, je resnična želja po spoznavanju sveta. To pa je nekaj, na kar vse preveč pozabljamo, čeprav bi moralo biti deležno kar največje pozornosti.

Najbrž prvi svetovno pomembni ameriški pisatelj in filozof, ki nam je zapustil prelomno misel, da se ohranitev sveta skriva v divjosti Videti je, da se na Slovenskem dolgo nismo kaj prida zanimali za Henryja Davida Thoreauja, ameriškega misleca, pisatelja in aktivista sredine 19. stoletja. No, to se je v zadnjih nekaj letih korenito spremenilo, saj smo naposled dobili prevode treh ključnih Thoreaujevih spisov – Waldna ali življenja v gozdu pa Državljanske nepokorščine ter Hoje. Za kaj pravzaprav gre v teh besedilih, ki jih je zvrstno sicer zelo težko opredeliti, saj nenehno nihajo med lirsko meditacijo, avtobiografsko izpovedjo, družbenopolitično izjavo nazora in filozofsko razpravo? – Thoreau se skozi prizmo pričujočega pisanja slej ko prej kaže kot nenavadna figura, ki hoče pod vprašaj postaviti številne vrednote in prakse meščanske družbe, sredi katere živi. Nasproti gospostvu, izkoriščanju in podrejanju, nasproti zasledovanju dobička in udobja, nasproti konformizmu in kolektivni morali, nasproti množični, tehnicistični družbi … postavlja posameznika, njegovo intelektualno in etično avtonomijo, njegovo iznajdljivost in pogum, pa tudi – in to se zdi še pomembneje – neukročeno naravo, divjino, celo divjost, v kateri naj bi se, kot piše v Hoji, skrivala »ohranitev sveta«. Z vsem tem je Thoreau pomagal postaviti idejne temelje na videz tako raznorodnim fenomenom, kot sta satjagraha, Gandhijev nenasilni odpor, ter institucija narodnega parka. Ker pa se danes, v antropocenu, vse jasneje zavedamo, da politična praksa upora zoper status quo in varovanje narave vendarle nista tako zelo oddaljena drug od drugega, kot se zdi na prvi pogled, smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kako natanko se Thoreaujeva ekološka etika in njegova državljanska etika pravzaprav stikata. Pri tem nam sta nam pomagala literarna kritičarka, Anja Radaljac, ki je v slovenščino za založbo UMco prevedla Thoreaujevo Hojo, ter filozof in predavatelj na Univerzi na Primorskem, dr. Tomaž Grušovnik, ki je za založbo LUD Šerpa poskrbel za prevod Državljanske nepokorščine.   foto: obrežje jezera Walden v Massachusettsu, kjer je Henry David Thoreau živel med letoma 1845 in 1847 (Ekabishek/Wikipedia)

Tomaž je filozof, ki odpira takšne teme, da se ob njih ne gre čuditi sentimentom, ki se praktično že od Sokratovih časov trudijo, da bi filozofijo razglasili za nepotrebno, neprištevno ali celo nevarno. Govoriva tudi in predvsem o hoteni nevednosti. Izveste lahko, kaj je to, kdaj in kako to prakticirate in kje na vašem krožniku jo najdete kot šolski primer. Pa dober tek.Video na RTV 365.

Posnetek pogovora z naslovom "(Ne)zaupanje v znanost" v oddaji ARS humana, 3. programa Radia Slovenija - Programa ars. Oddajo, ki je bila prvič na sporedu 4.9.2023, je vodil Gregor Podlogar, sodelovala pa sva Tomaž Grušovnik in Sašo Dolenc.

Slovenci imamo po nedavno narejenih raziskavah med vsemi državami Evropske unije precej negativno mnenje o znanstvenikih in znanstvenicah oziroma o znanosti nasploh, a kot vemo, je znanost ključno zaznamovala človekovo dojemanje sveta, družbe in samega sebe, pa čeprav je bila povezana tudi z ekonomskimi interesi. V pogovoru, v katerem sodelujeta dr. Sašo Dolenc in dr. Tomaž Grušovnik, razmišljamo o nezaupanju oziroma zaupanju v znanost in njenem pomenu v zgodovini ter predstavljanju le-te v javnosti. Slika: Pogled v vesolje, ki jo je objavil Camille Flammarion v svoji knjigi Atmosfera: popularna meteorologija (1888), vir: Wikipedija

V epizodi #109 je bil moj gost dr. Tomaž Grušovnik, priznan slovenski filozof in ugledna osebnost na področju pragmatistične filozofije. Aktivno se ukvarja z raziskovanjem vloge in položaja filozofije v družbi ter problematiko izogibanja znanju in odgovornosti v odnosu do etike. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Strah pred spoznavanjem Kdo sem jaz? Filozofija in filozofiranje Kaj pomeni dobro in slabo? Največji izzivi človeštva Rešitve Novi duhovni sistem in moralnost Naravno in nenaravno Teorije zarot Več oseb kot Elon Musk Geopolitika Družbena omrežja, splet in Metaverse Vprašanje prejšnjega gosta Kaj je spol? ============================= Prijavi se in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT priporočamo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …): https://aidea.si/aidea-mailing-lista ============================= AIDEA total pack  — Paket 22 znanstveno podprtih učinkovin v 4 izdelkih. https://bit.ly/AIDEA-Total-Pack  ============================= Pridruži se kot podpornik kanala AIDEA in prejmi epizode prej: https://bit.ly/podpora-YT

Misel, da vedno vemo več, kot lahko povemo, se zdi precej očitna. Pravzaprav se na najbolj banalni, vsakdanji ravni redno srečujemo s tem problemom, ko pač že česa ne znamo dobro upovedati, ko ne najdemo pravih besed. A ta poanta, ki je danes tako razširjena, da se sliši kot obče mesto, pravzaprav skuša izpostaviti nekaj mnogo bolj temeljnega in bolj daljnosežnega, kot je zgolj pomanjkanje pravih besed. Osvetliti namreč skuša tiste razsežnosti védenja in osmišljanja sveta, ki se vedno in nujno izmaknejo besedam, in ki obenem tvorijo tako nujni temelj vsake vednosti kot tudi neobhodni okvir vsake komunikacije. Gre za izhodišče, iz katerega je judovsko-madžarski znanstvenik in filozof Michael Polányi zastavil svoje kartiranje tistega, čemur pravi tiha vednost. S tem konceptom je skušal na eni strani pojasniti, kako pravzaprav ljudje ustvarjamo vednost, kako ustvarjamo znanost in kako, po drugi strani, lahko instrumentalizacija znanosti v določene partikularne namene, - v današnjih časih bi bili to v prvi vrsti uporabni, aplikativni vidiki znanstvenih spoznanj -, ogroža samo znanost in s tem našo zmožnost ustvarjanja novega vedenja. Ideje, ki jih je Polanyi razvil v svojem delu Razsežnosti tihe vednosti, ki smo ga več kot pol stoletja po nastanku dobili v slovenskem prevodu v zbirki Temeljna dela založbe Krtina, so v tem času seveda vplivale na različna področja od filozofije znanosti do izobraževanja in celo managementa. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da smo ključne poante tega dela dodobra osvojili. Nasprotno, zdi se, da današnji čas kar kliče po tem, da razsežnostim tihe vednosti ponovno posvetimo nekaj več pozornosti. Gost tokratnih Glasov svetov je zato filozof in izr. prof. na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem dr. Tomaž Grušovnik, ki je knjigi pripisal spremno besedo. Foto: Michael Polanyi, 1.1.1933, avtor neznan, vir: Wikipedia, javna last

Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Besede na strehi brez črk v roki, ki je ob zbirki Moralke še eno izmed žanrsko hibridnih Grušovnikovih del, bi bilo mogoče opredeliti kot avtobiografsko filozofsko-esejistično knjigo, ta žanrska opredelitev pa ponuja tudi dobro vstopno točko v analizo dela. Tomaž Grušovnik, univerzitetni profesor filozofije, ki se med drugim ukvarja s hoteno nevednostjo, okoljsko etiko in etiko živali, je Besede na strehi brez črk v roki zasnoval kot zbirko besedil, ki osvetljujejo potenciale vsakodnevne rabe filozofije; filozofski razmisleki se v zbirki vpisujejo v avtobiografsko prozo, ki refleksijo konkretizirajo, ji ponudijo stvarnejšo oporo in umestijo v konkretni časoprostor. S tem se teoretski diskurz trdno usidra v stvarnosti, kar se zdi pomembno, saj je filozofija pogosto razumljena kot področje, ki je umeščeno v strogo intelektualno sfero. Obenem ti prozni odlomki nimajo zgolj nekakšne »didaktične« vloge; v literarnem smislu gre za prepričljive, intrigantne tekste, ki so slogovno dovršeni, izražajo pa tudi avtorjev občutek za detajl, izbiro literarno pomenljivih dogodkov in prizorov ter karakterizacijo; predvsem se skozi besedila počasi izrisuje lik Tomaža Grušovnika (ki ga je pomembno ločiti od avtorja), nekoliko impulzivnega filozofa, ki se pogosto zagreto loteva raznih etiško-politično obarvanih razprav z bližnjimi, nato pa na metaravni anksiozno, kritično premišljuje o svojih pristopih. Pogosto šele ta metaanaliza lastne reakcije pripelje do osrednjega filozofskega premisleka posamičnega besedila. Pri zasnovi proznejših odlomkov je pomembno, da pretežno ohlapno sledijo nekakšni sokratski metodi dialoga in preizpraševanja; filozofska, esejistična razmišljanja imajo za izhodišče navadno dialog, v katerem pa se pomenljivo srečujeta Grušovnik filozof in Grušovnik literarni lik; prvi začenja pogovore s številnimi vprašanji, osebo na drugi strani skuša spodbuditi k premisleku in razvijanju lastne misli, a z literarnega vidika so morda še zanimivejši »zdrsi« v debatah, kjer Grušovnikov lik nekako iztiri iz filozofske metode in se spusti v razpravljanje in soočanje argumentov. Pozneje pogosto ugotavlja, da bi morda moral ravnati kako drugače, in raziskuje motive svojih reakcij. Na primer, ko se razburi nad osebama, ki ob pleskanju stanovanja mečeta stran tudi knjige, sam s seboj odpre premislek o tem, zakaj se ob tem početju počuti eksistencialno ogroženega. Ugotavlja, da je ta občutek bržkone povezan z Wittgensteinovim spoznanjem, da lahko biva in razumeva zgolj v jeziku. Wittgensteinovi vplivi na Grušovnikovo misel so sicer razpredeni skozi več besedil in so pomembno izhodišče njegovi misli; v delu se večkrat pojavljajo vprašanja o obstoju in tvorjenju pomena skozi besedo. Drugo pomembno teoretsko izhodišče besedilom je vsekakor filozofija etike, neredko skozi utilitaristični pristop. K filozofiji etike se Grušovnik obrača, ko naslavlja čezvrstne odnose, kjer se vrača tudi k principu moralnih trpnikov in moralnih akterjev, ki ga je razvijal že v svojem strokovnem delu Etika živali. Bitja drugih vrst v knjigi Besede na strehi brez črk v roki vpisuje kot druge, ki pritegujejo njegovo pozornost, ki jih skuša razumeti skozi znanost, ki jim pripoznava subjektivna izkustva, a s katerimi je morda težko vzpostaviti pristen stik, ki ni zaznamovan z lastništvom ali sploh katero od drugih človeških kategorij, v katere umeščamo druga bitja, kot so na primer sopotniške živali, s katerimi sobivamo. Izjema je morda riba, ki jo pogosto opazuje z mostička nad potokom – poimenoval jo je Petra. Etiških vprašanj pa Grušovnik ne zamejuje na odnose do drugih vrst; pogosto se besedila v zbirki lotevajo tudi političnih vprašanj, vprašanj drugosti, razmerij med ideološkimi in političnimi stališči, kakor se pojavljajo na celotnem političnem spektru. V tem smislu je mogoče reči, da gre tudi za aktualistično delo. Tem tematikam nasproti se po drugi strani že postavljajo »velika vprašanja«, ki jih knjiga prav tako načenja; vprašanje boga, svobode, načinov bivanja zavesti ipd. Knjižica Tomaža Grušovnika Besede na strehi brez črk v roki je tako zvrstno, literarno, kot tudi idejno zelo raznoliko delo, ki kaže, kakšna je lahko vloga filozofije v vsakdanjem življenju ter pri razumevanju sveta in sebe v svetu.

Avtor recenzije: Iztok Ilich; bralec: Jure Franko; Šesta knjiga filozofa Tomaža Grušovnika Midva ne bova rešila sveta!, zbirka tematsko povezanih esejev o teorijah zarot, bi bila težko bolj aktualna, kot je. Izšla je v času, ko se je, kot je videti, smrtonosna ost pandemije virusa covid 19 že skrhala, vendar so predvidevanja o transformacijah in mutacijah novih sevov še vedno zelo negotova. To pa le še podžiga neusahljivo porajanje vedno bolj fantastičnih teorij o izvoru in prihodnjem razvoju na Kitajskem tako ali drugače razvitega virusa. Podobno je pri številnih drugih dogodkih in pojavih, pri katerih so znanstvene razlage njihovega nastanka in učinkov za skupine, ki jim ne verjamejo, le lažna, »pravo« resnico zastirajoča krinka. Zgodovina človeštva, piše Grušovnik, je polna zarot, od navadnih spletk in vaških čenč do resničnih političnih izdaj, kakršen je bil umor Julija Cezarja. Sicer pa je sama beseda zarota, pojasnjuje na začetku, etimološko povezana z glagolom rotiti, ki pomeni vztrajno prositi, zaklinjati, prisegati, torej nek tajni načrt, ki ga skujejo zapriseženi udeleženci in ima aktivno ali pasivno obliko. Prva zajema prevaro glede nečesa, druga, »zarota molka«, pa pomeni prikrivanje informacij ali sprenevedanje. Beseda zarota ima v slovenščini iz latinščine izhajajočo sopomenko konspiracija, zato avtor teorijo zarote v nadaljevanju pogosto imenujemo konspiracizem, ljudi, ki vanjo verjamejo in jih širijo, pa konspiracisti. Kot sopomenke zarote se uporabljajo tudi med seboj prepletajoče se besede prevara, spletka, manipulacija, intriga in sabotaža. Med tezami, ki jih navaja Grušovnik, je ena zanimivejših, da so teorije zarot vsaj sorodne ljudskemu slovstvu, če že niso njegova posebna oblika. Tako so tudi pripovedi o cepljenju kot zaroti dobile številne slikovite različice. Eden od slovenskih spletnih forumov je na primer poročal, da si »stric iz ozadja«, poslovnež Bill Gates tako zavzeto prizadeva za čipiranje ljudi zato, da bi si zagotovil nadzor nad celotno svetovno populacijo. Grušovnik ugotavlja, da razumno razpravo ali celo sporazum med nasprotnima poloma pogosto onemogoča že napačno zastavljeno začetno vprašanje. »Podobno kot hipohonder ne more najti odgovora na svoja vprašanja pri zdravniku,« pravi, »ga tudi teoretik zarote ne more dobiti pri znanstveniku, saj je igra, ki jo igrata, popolnoma različna. /…/ Konspiracist zahteva od znanosti dokaze, ki pa jih ima že vnaprej za prevaro.« Avtor svoje pisanje ponazarja s številnimi bolj ali manj znanimi primeri iz sveta pa tudi iz našega okolja. Takšno je na primer vsem znanstvenim dognanjem in neštetim posnetkom kljubujoče prepričanje, da je Zemlja ploskev, obdana z ledenim zidom, ki zadržuje oceane. Ali da je sevanje nove telekomunikacijske generacije 5 G smrtonosno, covid 19 pa v resnici biološko orožje, ki se mu, v nasprotju z nevednimi ali podkupljenimi zdravstvenimi oblastmi, postavljajo po robu le še skupine pogumnih proticepilcev. Zarotniško ozadje naj bi imele tudi smrt princese Diane in mnoge nesreče, v katerih so umrli pomembni politiki. V zadnjem času je posebno odmevno delovanje skupine QAnon, ki se v ZDA trudi razbiti obroč domnevnih satanističnih pedofilov z vidnimi politiki na čelu, ki mu je dal krila volilni poraz predsednika Trumpa, generatorja lažnih novic. Tudi na Slovenskem še vedno burijo strasti tako nekateri uradno že raziskani kot še nepojasnjeni primeri, od smrti generala Staneta Rozmana in uboja Ivana Krambergerja do delovanja politiko in gospodarstvo prežemajoče udbomafije. Grušovnik s prijaznim humorjem opisuje tudi svoje najstniške strahove, da ima morda katero od usodnih bolezni, s katerimi je nadlegoval mamo. »Ko je aids nehal biti popularen,« se spominja, »je njegov prostor zavzel rak … Mislil sem, da sem imel vse možne rake, razen onih, ki prizadenejo samo ženski spol …« Na srečo je ta psihološka motnja ob koncu pubertete počasi izzvenela sama od sebe, ostala pa je … pozornost na hipohondre.

''Ljudje smo si veliko bolj sorodni z določenimi živalmi, kot so si določene živali sorodne med sabo'' Na eni strani imamo eno vrsto, človeka, na drugi strani pa 7,77 milijona živalskih vrst. To na Zemlji ustvarja radikalno nesimetrijo znotraj vsega živega. Kako to nesimetrijo danes razumeti skozi perspektivo etike živali, kakšen je pomen terminologije, ko govorimo o etiki živali in kako vpliva strah pred smrtjo na določitev pozicije človeka v vsem živem? O tem v pogovoru, ki sta ga pripravili Saška Rakef in Pia Brezavšček ter je nastal v procesu snemanja radijske igre Glas šakala. Uredil ga je Gregor Podlogar, gost pa je bil filozof dr. Tomaž Grušovnik. Foto: Pixabay

Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, ki se je pred kratkim tej temi posvetila v knjigi Strast do nevednosti, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik, ki je o nevednosti razmišljal v svoji sveži knjigi Hotena nevednost in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Nedvomno je širjenje alternativnih resnic v znatni meri omogočil svetovni splet in še posebej družbena omrežja, ki so svojo ekonomijo utemeljila na spletnem obisku, številu klikov in všečkov ter zbiranju podatkov. Kvantiteta ima jasno prednost pred kvaliteto. Spletne vsebine so tako ne glede na svojo konkretno vsebino podrejene temu, da pritegnejo pozornost. Z vsakim letom je splet bolj gost, tekma za pozornost pa ostrejša. V spletnem hrupu je torej potrebno biti udaren. Ljudje pa se bolj odzivamo na stvari, ki nas nagovorijo po čustveni strani kot po racionalni, in spet bolj na negativne čustvene dražljaje kot na pozitivne. Eskalacija negativnih čustev na spletu je v takih okoliščinah skorajda samoumevna. Alternativne resnice pa nedvomno zelo uspešno sprožajo močna čustva, zaradi česar imajo avtomatično določeno prednost. A ne glede na to, kako pomembna je realna spletna infrastruktura za širjenje alternativnih resnic, se pomembni vzroki njihove privlačnosti skrivajo v globljih družbenih spremembah, ki jih je v zadnjih desetletjih prinesel neoliberalizem. Možnosti za uveljavljanje v realnem svetu so vse težje in nepredvidljive. Pridobljeno znanje ne zadošča za dolgo, kariere ni več mogoče načrtovati, poklici, ki so nekdaj prinesli določen ugled, danes nimajo več veljave. "Posameznik se mora vse bolj sam odločati o tem, čemu verjame, oziroma se odloča znotraj svojega mehurčka. Zato se je pojavil večji dvom, kot je bil nekdaj prisoten v splošni javnosti, " poudarja prof. dr. Renata Salecl. "Ampak to, kaj je resnica in kaj ne, je poganjalo človeštvo že od samih začetkov in tu kakih velikih sprememb ni." Alternativne resnice v tem kontekstu ne zadevajo toliko vprašanja, kaj je dejansko resnica, ampak so v prvi vrsti eden od možnih vzvodov za doseganje družbene prepoznavnosti. "Raziskava na Danskem in v ZDA je pokazala, kako mnogi, ki strastno širijo neresnice in teorije zarote po spletu, ne verjamejo v svoje lastne teorije. Gre predvsem za užitek, ki ga prinese manipuliranje in potrditev znotraj lastne skupine, da imaš veliko všečkov. Ali na drugi strani, da si nekoga ranil, da je nekdo nate reagiral. Ta užitek, ta čustva igrajo tako pomembno vlogo, da vprašanje, kaj je res in kaj ne, postaja sekundarno celo v skupinah, ki strastno širijo lažne novice, " še pravi Renata Salecl. Vsebina je bila premierno predvajana v oddaji Intelekta januarja 2021. Foto: Pixabay.

Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Foto: Pixabay/Cdd20

Kako si delimo prostor in čas? Nekoč je bil človek pokopan tam, kjer je umrl. Je v pesmi Ograjen prostor zapisal Vojo Šindolić. »Sredi travnika, ob vznožju pečine, ob reki, v gozdu – tako si je delil prostor in čas z rastlinami in živalmi, svojimi tovariši na zemlji.« Kako si delimo prostor in čas? »Na eni strani imamo eno vrsto, to je človek, na drugi strani pa 7,77 milijona vrst, ki so živali. To je radikalna nesimetrija. Kajti te živali so si med seboj veliko bolj različne kot so nekatere te živali različne od človeka,« pove filozof Tomaž Grušovnik. O tem, kako si delimo prostor in čas, zvok, besede, tišino – bomo v tokratni oddaji Oder razmišljali na primeru radiofonske dokumentarne igre Glas šakala avtoric Pie Brezavšček, Tine Kozin, Barbare Krajnc Avdić, Saške Rakef, Petre Veber in Bojane Šaljić Podešva. Igra, zvočno jo je oblikoval Matjaž Miklič, brala sta Aleksander Golja in Ivan Lotrič, interpretacija poezije Vesna Jevnikar, Blaž Šef in Nataša Živković, bo kot performativna kompozicija za posameznico, prostor in zvok, premierno uprizorjena 31. decembra. Ura in lokacija izvedbe bo individualno usklajena s poslušalko/poslušalcem, v Odru pa lahko poslušate izbrane odlomke iz dela, ki jih bo pospremil pogovor z dramaturginjo Pio Brezavšček in skladateljico Bojano Šaljić Podešva. FOTO: Glas šakala (Petra Veber)

Dr. Tomaž Grušovnik je filozof, ki zagotovo ne živi v slonokoščenem stolpu, saj je med drugim pisal o etiki živali in okolijski problematiki. V svoji peti knjigi z naslovom Hotena nevednost pa analizira izogibanje resnici, skratka, zgolj na prvi pogled presenetljivo slehernikovo odločitev, da bo na tak ali drugačen način ostal neveden. Nevednost namreč ni zmerom posledica neizobraženosti in neinformiranosti, pač pa je lahko posledica volje, hotenja ali želje, skratka, nekega aktivnega odpora do spoznanja. Še več o hoteni nevednosti pa bo dr. Tomaž Grušovnik povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Dr. Tomaž Grušovnik se je med drugim podpisal pod znanstveni monografiji Odtenki zelene in Etika živali, njegova najnovejša knjiga z izzivalnim naslovom Karantenozofija (s podnaslovom Razmišljanja o pandemiji) pa je izšla pred kratkim v zbirki Ergo pri Mladinski knjigi. Avtor se je v njej poglobil v najbolj intimno osebno izkušnjo, to pa zato, ker je prepričan, da ta pravzaprav odseva osebno izkušnjo človeštva. Pri svojem premisleku o epidemiji se opre tudi na socialno psihologijo in med drugim prepričljivo pojasni, zakaj, kako in koga nagovarjajo teorije zarot. Več o knjigi in še marsičem bo avtor povedal v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Pofesor na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, dr. Tomaž Grušovnik, je filozof. Ukvarja se z etičnimi vprašanji sodobnega sveta. V času epidemije se je zaprl v stanovanje in spisal knjigo z naslovom Karantenozofija. Izšla je pri založbi Mladinska knjiga, v njej strni svoja razmišljanja o družbi v času virusa. Njegova filozofija razlaga, kaj se v spremenjenih razmerah dogaja z družbo. Je šlo za koronakrizo ali za krizo informacij? Je epidemija primerljiva z vojno? Imajo teorije zarote prav? Prisluhnite pogovoru.

Doktor Tomaž Grušovnik je okoljski filozof, ki je med drugim proučeval podnebne krize in se ukvarja s premišljevanjem etičnih in okoljskih vprašanj v družbi. "?????? oziroma krisis v grškem pomenu besede pomeni ločevanje. Pomeni nekakšno razkritje kompleksnosti vsakdanjika, ki je sicer zakrito z našim normalnim delovanjem," razmišlja dr. Grušovnik in napoveduje, da bo pandemija postala izhodišče za temeljit premislek o tem, kaj je v naših življenjih odveč. "Zaradi izolacije bomo morda ponovno začeli ceniti obiske in stike s sorodniki ter prijatelji, po drugi strani bo zelo težko premišljevati v stanju, v katerem ni občutka varnosti in miru," še dodaja. Kako bo filozofija mislila trenutek, ko se je svet ustavil, ko so se podrla globalna razmerja in se zdi, da je naenkrat s krili zamahnilo tisoče metuljev? Po prvem šoku se morda marsikdo sprašuje, kaj nove razmere pomenijo za politične, družbene in etične dimenzije življenja? "Če kaj, kriza pandemije koronavirusa kaže, kako pomembni so javni sistemi in storitve," je še prepričan dr. Tomaž Grušovnik, ki v tokratni oddaji razmišlja tudi o tem, zakaj ob takšnih dogodkih nemudoma vzniknejo teorije zarot in kaj o njih pravi agnotologija, veda o neznanju? Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Pixabay/sumanley

Ne bi se prav veliko zmotili, če bi rekli, da je delo Pedagogika zatiranih Paula Freira najpomembnejše pedagoško delo druge polovice 20. stoletja. Freire je knjigo napisal leta 1968, pred kratkim pa smo dobili tudi njen slovenski prevod. Zakaj šele po več kot 50 letih? Izredni profesor za filozofijo vzgoje na Pedagoški fakulteti v Kopru, doktor Tomaž Grušovnik, avtor spremne besede v knjigi, pravi, da najbrž tudi zato, ker je delo napisano v brazilski portugalščini, za katero prav veliko prevajalcev pri nas ni. Delo Pedagogika zatiranih je prevedla Blažka Müller, izšlo pa je v zbirki Temeljna dela Založbe Krtina.

Kadar smo prepričani, da živimo pristno življenje, smo v največjem primežu ideologije, pravi predsednik Slovenskega filozofskega društva dr. Tomaž Grušovnik. Docent na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem je prepričan, da je “dvom največji izraz pristnosti”. Številne študente poučuje pri predmetih Filozofija vzgoje in Etika, na drugih raziskovalnih področjih pa se dotika okoljske in medvrstne etike ter etike v vzgoji in izobraževanju. Dr. Tomaž Grušovnik se z okoljsko etiko poglobljeno ukvarja več kot deset let, v ospredju pa je njegova knjiga Odtenki zelene. Z etiko živali se je srečal leta 2013 in v naslednjih letih opustil uživanje mesa. V knjigi Etika živali lahko spoznamo, da mu je ukvarjanje z živalsko etiko odprlo svet mehanizmov zanikanja na osebni in družbeni ravni. Okoljska in živalska etika spreminjata pogled na svet, saj ko začnemo žival približevati človeku, podremo ustaljena razmerja odnosov, ki jih ljudje vzpostavljamo z okoljem in nečloveškimi živalmi. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Maja Bjelica

Videti je, da se na Slovenskem dolgo nismo kaj prida zanimali za Henryja Davida Thoreauja, ameriškega misleca, pisatelja in aktivista sredine 19. stoletja. No, to se je zdaj korenito spremenilo, saj smo v sosledju treh kratkih let dobili prevode treh ključnih Thoreaujevih spisov – Waldna ali življenja v gozdu pa Državljanske nepokorščine in zdaj, čisto pred kratkim, še Hoje. Za kaj pravzaprav gre v teh besedilih, ki jih sicer – kolikor pač nenehno nihajo med lirsko meditacijo, avtobiografsko izpovedjo, družbenopolitično izjavo nazora in filozofsko razpravo – zvrstno zelo težko opredelimo? – Thoreau se skozi prizmo pričujočega pisanja slej ko prej kaže kot idiosinkratična figura, ki hoče pod vprašaj postaviti nekatere prevladujoče vrednote in prakse meščanske družbe, sredi katere živi. Nasproti gospostvu, izkoriščanju in podrejanju, nasproti zasledovanju dobička in udobja, nasproti konformizmu in kolektivni morali, nasproti množični, tehnicistični družbi tako postavlja posameznika, njegovo intelektualno in etično avtonomijo, njegovo iznajdljivost in pogumu, pa tudi – in to se zdi nemara še pomembneje – neukročeno naravo, divjino, celo divjost, v kateri naj bi se, kot piše v Hoji, skrivala »ohranitev sveta«. Z vsem tem je Thoreau pomagal postaviti idejne temelje na videz tako raznorodnim fenomenom, kot sta satjagraha, Gandhijev nenasilni odpor, in institucija narodnega parka. No, danes pa, ko se vse jasneje zavedamo, da živimo v antropocenu, se vse jasneje tudi kaže, da politična praksa upora zoper status quo in varovanje narave sploh nista tako zelo raznorodna fenomena. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov skušali premisliti, kako natanko se Thoreaujeva ekološka etika in Thoreaujeva državljanska etika pravzaprav stakneta. Pri tem sta nam pomagala komparativistka in kritičarka, Anja Radaljac, ki je v slovenščino za založbo UMco prevedla Thoreaujevo Hojo, ter filozof, predesdnik Slovenskega filozofskega društva in predavatelj na Pedagoški fakulkteti Univerze na Primorskem, dr. Tomaž Grušovnik, ki je pri založbi LUD Šerpa objavil prevod Državljanske nepokorščine. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Henry David Thoreau (Wikipedia, javna last)

prof. dr. Gregor Majdič, Veterinarska fakulteta, UL, in Medicinska fakulteta, UM doc. dr. Tomaž Grušovnik, Znanstveno raziskovalno središče, UP dr. Marjetka Golež Kaučič, ZRC SAZU dr. Tanja Španič, Veterinarska fakulteta, UL moderatorka: Renata Dacinger 31. marec 2016, Atrij ZRC SAZU Uporaba živali v raziskavah je tematika, ki pogosto razdvaja javnost. Nasprotniki uporabe živali navajajo neetičnost... Preberi več