Podcasts about nasprotno

Februarja prihodnje leto bo minilo 25 let od sprejetja zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, ki je izboljšal raven manjšinskega varstva. Najpomembnejši je bil sprejem zakona za pripadnike slovenske manjšine v Videmski pokrajini, torej za rojake v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini, saj je Italija s tem prvič priznala, da na tem območju živi slovenska manjšina. Zakon je med drugim določil pravice do izobraževanja v slovenskem jeziku in pravico do rabe slovenščine na javnih upravah, pa pravico do vidne dvojezičnosti in izražanja narodne identitete in lastnih medijev, če omenimo le nekatere. Četrt stoletja po sprejetju zakona marsikod te pravice še vedno niso zagotovljene, nasprotno, ponekod se razmere poslabšujejo. Kot naprimer v Bardu v Terskih dolinah, čeprav je ta občina ena od 32, kjer velja zaščitni zakon, župan tega ne priznava in trdi, da slovensko narečje ne obstaja. Slovencem onemogoča delovanje in jih diskriminira. Lotil se je tudi župnika Renza Calligara, ki se je po ustrahovanju odločil za upokojitev. Toda, kot zagotavlja Igor Černo, občinski svetnik in kulturno zelo dejaven rojak, se županu ne bodo uklonili. Nasprotno. V Bardu se je z rojaki in župnikom pogovarjala Lucija Tavčar, novinarka Radia Trst A. Prislunite jim!Foto: Brošura Slovencev v Videmski pokrajini - Mi smo tu

Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Za nekaj breztežnih, skorajda hipnotičnih trenutkov se zazdi, da se bo zgodila pripovedna čarovnija; da se bo prvi roman Maja Haderlap Angel pozabe na nevidni razpoki kot živo srebro prelil v novega, Ženske v temi, in se bosta knjigi strnili v nedeljivo celoto. Ta vzgib je morda posledica neubranljive sile pričakovanja; v Angelu pozabe avtorica hkrati z apokalipso koroških Slovencev med drugo svetovno vojno in po njej izriše nepozabna družinska in družbena portreta babice Mici in očeta Zdravka, medtem ko lik matere ostane oklevajoče ambivalenten – in zato toliko bolj vznemirljiv. Zato ne preseneča, da ob podatku na začetku romana Ženske v temi, da se bo protagonistka z Dunaja odpeljala k ostareli mami na Koroško, samodejno potegnemo sklep, da bo avtorica družinsko galerijo podaljšala z monumentalnim portretom matere. In vendar ne: roman Ženske v temi po nekaj uvodnih zamahih krene v povsem drugo smer, na drugačna tematska križišča in v drugačno atmosfero kot Angel pozabe; še najbolj pa preseneti drugačen, poenostavljeno rečeno, veliko bolj negotov notranji tempo romana. V Angelu pozabe, čeprav zvečine pisanim iz otroške perspektive (Drago Jančar ga je po Lojzetu Kovačiču parafraziral Deklica in smrt), so vsebinska in vrednostna razmerja in stališča jasna; in temu sledi tudi pisava. Nasprotno Ženske v temi – kot v retrovizorju nemara sugerira že naslov – že v uvodnih akordih zazvenijo tipajoče, krhko in že tudi nekoliko nepovezano, pri čemer je osrednji katalizator tovrstnega vzdušja ranljiva in razpršena protagonistka Mira, za katero se zdi, da jo je avtorica zavestno umestila daleč proč od brezimne, a notranje veliko bolj navzoče prvoosebne pripovedovalke v Angelu pozabe. Deklica, kasneje mladostnica, v Angelu pozabe sama pri sebi ves čas dobro vé in ubeseduje, kdo je in kaj se ji dogaja, medtem ko Mira v Ženskah v temi samo sebe zaznava nekako haptično, tako da se poraja vtis, kot da zmore zgolj občasno slediti valovanju svoje zavesti. Mirino stanje občasno spomni na junake Marka Sosiča: »To je kača, ki leže jajca v meni, je tuhtala Mira, ta žival je večna, razmnožuje se po železni, zame nedoumljivi zakonitosti. Začutila je plamtenje hladnega ognja, ki se je sprijel v visok, vse višji vrtinec plamenov, se najprej zatikajoče se, naposled pa odločno in neomajno razmahnil in požgal vse, kar ga je skušalo ustaviti.« Razlogov za Mirino bolj ali manj stalno tesnobo je veliko; eden od najbolj pomenljivih je jezik, saj Mira, Koroška Slovenka, ne v slovenščini ne v nemščini nima besed za svoja občutja: »V Mirini družini so zaupali robatim tonom, za vse so bili nekaj najbolj običajnega. ( … ) S tem jezikom je Mira zrasla, bil je njen dejanski materni jezik, robat in skrčen na najnujnejše, jezik, ki jo je izoblikoval in ki se mu ni mogla drugače postaviti po robu, kakor da se mu je izmaknila, se ogradila od njega.« Povod za tokratni Mirin odhod z Dunaja je obisk ostarele matere v domači podjunski vasi. Stik z domačim okoljem opiše z besedami: »Bil je zadah umiranja, sladkoben in žarek, četudi opojen zadah umiranja življenja.« Še prej v besedilu svojo vas imenuje »past«, ob čemer se spomnimo na dekličin citat iz Angela pozabe, ko prihaja na počitnice: »Domači griči se preobrazijo v past, ki vsako poletje seže po meni in me zgrabi.« 'Past' je torej eden od skupnih in hkrati najbolj simptomatičnih in izzivalnih toposov obeh romanov. To, da obe protagonistki koroške vasi in njihov okoliš, imenujeta 'past', nazorno govori, kako trpko je, zlasti za mladega človeka, biti koroški Slovenec, vsak trenutek izpostavljen in zaznamovan. Mira ni dovolj pogumna, da bi se borila za slovenstvo, kar pa ne pomeni, da se ji ob prihodu vsakič znova ne vzbudijo mešani občutki odpadništva in pripadnosti slovenski manjšini. Ob snidenju z materjo po dolgem času spregovori v slovenščini, naslednji dan pa med opravki v Železnem Dolu, majhnem sosednjem mestu, nepričakovano naleti na Jurija, svojo mladostno ljubezen, in se dogovori za zmenek. Z Jurijem se je razšla, ker je podtaknil razstrelivo pod električno napeljavo, da bi mednarodno javnost opozoril na koroški problem. Jurij je torej drugačen od nje, ki je pred »nevšečnostjo biti koroški Slovenec« pobegnila na Dunaj, se poročila z Avstrijcem Martinom in se zaposlila v knjižnici. Ko Mira med obiskom preiskuje vzroke za svoje partnerske, identitetne in duševne težave, se med drugim spominja, kako ji je okolica kot otroku nič krivi naprtila krivdo za očetovo smrt (ta motiv se ujema z utopitvijo v Angelu pozabe) in kako je ob tem čutila, da jo mati zaradi tega sovraži (mati ji to zdaj tudi potrdi), ter kako so jo kot deklico otipavali in nadlegovali vaški pijanci. Za to, da bi odkrila poglavitni vzrok svojih težav, pa sluti, da bi morala »pobrskati pod pepel druge svetovne vojne« – kar pa se ji zdi tako neznosno, da se temu takoj odpove: »Bala se je, da se kot potomka žrtev nasilja ne bi več rešila iz klobčiča vezi in ne bi mogla nikomur razložiti, zakaj se ne vidi kot Slovenko.« Poleg tega Mira med pospravljanjem najde anketo, s katero je pred diplomo raziskovala položaj koroških Slovenk, pa tudi svoj najstniški dnevnik iz časa, ko je zanosila, splavila in pristala na psihiatriji. Mira si med vračanjem h koreninam torej prizadeva, da bi poiskala vzroke za svoje osebno počutje in nelagodje v (slovenski) kulturi – in jih najdeva vsenaokrog, vendar zaenkrat nima moči, da bi jih presegla; tako tudi ni čudno, da konec njene zgodbe ostane povsem odprt. V drugem delu, v trenutku Mirinega odhoda na Dunaj, roman preklopi na pripoved Mirine mame Ani, pri čemer nemudoma izstopi neskladnost predstav, ki jih imata mati in hči druga o drugi. Jasno je, da je Ani kljub telesni betežnosti duhovno in miselno prožna, tudi sama pa se, ob selitvi iz domače hiše v varovano okolje, znajde na križpotju. Tudi Ani ne razpolaga z jezikom za svoje spomine in občutja, zato ji pride na misel, da bi si življenje najlaže približala z risanjem: »Če bi hotela narisati svojo mater, bi jo kot temno gorsko kraljico, ki živi v ledu in premore lastnost, da ob nekaterih dnevih stopi na dan kot velikanka, ob drugih dneh pa je prozorno bitje.« V primerjavi s hčerjo Ani deluje veliko bolj uravnoteženo; zdi se, da predvsem zahvaljujoč svoji sposobnosti, da se pravočasno ustavi pred usodnimi vprašanji, nekako v skladu z Nietzschejevim spoznanjem, da če predolgo gledamo v brezno, nas lahko brezno pogleda nazaj. Ani je – morda tudi zaradi globoke osebne vere – podarjeno, da je brezno ne privlači predolgo ... Ta lastnost je dobro vidna ob njenem premišljevanju o materi Neži, za katero Ani ni nikoli dokončno dognala, ali je bila žrtvujoča se svetnica ali gostilniška lahkoživka. Ko se v Ani poleže trenutno vznemirjenje, lahko mirno in razsodno živi naprej življenje slehernice. Njena nedoslednost v spoznavanju je eden od vidikov njene osebnosti, zaradi katerega ostaja ženska v temi, in hkrati učinkovit preživetveni mehanizem. Maja Haderlap v knjigi Ženske v temi odpira večna vprašanja človeške bližine, ženske in narodnostne identitete, odnosov med materami in hčerami, strategij soočanja s travmami, minevanja in drugih, vendar se ob koncu zdi, da ji ni uspelo poiskati tako učinkovitih notranje- in zunanjeformalnih kanalov za posredovanje svojih tematik kot v romanu Angel pozabe. Lika Mire in Ani nista dovolj karizmatična in večplastna, da bi iz njiju lahko zrasel prepričljiv skelet romana (medtem ko njuni potencialno veliko bolj zagonetni sorodnici, Neža in Dragica, ostaneta v ozadju). Kot kontrapunkt premalo magnetičnima junakinjama bi avtorica verjetno lahko učinkovito zgradila dinamično zunanje dogajanje, vendar je tega malo, zgolj za nujni okvir. Notranji tonus pripovedi rahljajo tudi dolgi, ponekod preveč površinski oziroma pozunanjeni opisi, ki večkrat nimajo dovolj razvidnega vpliva na dogajanje in razvoj romana. Delež bežnih impresij, spominov, opisov in drugih zastranitev je tolikšen, da se izgubljata rdeča nit in linearnost romana, fokus pripovedi pa dodatno zamegljuje tematska neosredotočenost, saj ni povsem jasno, kaj avtorica izpostavlja kot ključen Mirin oziroma Anin problem, in, v povezavi s tem, kaj je središčna tema romana – duševna neravnovesja, identiteta ali odnos med materami in hčerami? Roman tako ves čas nekako niha in od bralca pogosto terja, da si ga sam osmišlja in razlaga. Ženske v temi ponujajo zanimive nastavke, ki pa so izpeljani preveč nejasno, da bi jih forma romana lahko ustrezno podčrtala in povzdignila. Kot da roman že po svoji naravi terja odločnejšo strukturo, zato bi bilo nemara zanimivo preizkusiti, kako bi avtoričine tokratne literarne odločitve učinkovale v krajših formah.

Katastrofalne razmere v Gazi so zaznamovale zasedanje evropskih zunanjih ministrov v Koebenhavnu. V povezavi glede morebitnega ukrepanja proti izraelski politiki ostajajo razcepljeni. Nasprotno je pri odločitvi Združenih držav Amerike, da palestinski delegaciji pred zasedanjem Generalne skupščine Združenih narodov ne izdajo vizumov - Washington so pozvali, naj vnovič preuči svojo odločitev. Drugi poudarki oddaje: - Pred članicami Unije možnost uvedbe dodatnih sankcij proti Moskvi. - Del podjetij pri nas še nima pripravljenega načrta razogljičenja. - Po Sloveniji odpravljanje škode po obilnih padavinah, neurja so danes med drugim pustošila na Hrvaškem.

Piše Silvija Žnidar, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Ko dobimo v roke knjigo z naslovom Država, bi morda najprej pomislili na Platonovo filozofsko delo, ki v dialoško-filozofski globini raziskuje možnosti idealne države. A takšen je tudi naslov najnovejše pesniške zbirke gledališčnika, pesnika in ustvarjalca Jana Krmelja, ki pa se v temelju ukvarja z negativnimi vidiki represivnih oblik oblasti, pri čemer dobijo pesniki oziroma ustvarjalci pozitivnejšo vlogo, sploh v potencialih upora proti otopelosti, nadvladi materialistične potrošnje in »iztrošnje«, v boju proti terorju nadzornega kapitalizma in poplavi informacij. Njegovo delo se morda neposredno ne nanaša zgolj na »organizirano politično skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast«, v našem konkretnem primeru na Slovenijo, zagotovo pa usmerja svoje puščice tudi v to specifično strukturo. Na splošno gledano so v zbirki Država vzete pod drobnogled in kritizirane vse konstrukcije tako ali drugače organiziranih rigidnih in zatiralskih formacij na globalni ali lokalni ravni, v mikro ali makro perspektivi. Formalno je zbirka členjena na pet delov s pomenljivimi naslovi, z uvodno pesmijo Duma 2022, ki je hkrati dialog s Šalamunom in tudi napoved osnovnih topik in motivov v celotnem delu. Hitro seveda ugotovimo, da deli tematsko niso strogo ločeni med sabo, poetične misli in refleksije se fluidno pretakajo skozi vse razdelke. V prvem, imenovanem Otroci kapitalizma, ki ga lahko beremo kot jedko-pikri preobrat imena glasbene skupine Otroci socializma, prevladuje razgaljanje fragmentov in podob iz otroštva, zaradi česar je to tudi pesnikova do sedaj najbolj intimna zbirka. Otroštvo se v Državi večkrat kaže dvoumno, bodisi kot nekakšna utopija nasproti formam strukturnih pritiskov in dušečim normam odraslosti bodisi kot prvi, ranljivi vir poznejših travm. Travme in bolečine izvirajo pogosto iz periferije, kjer je pesniški subjekt odraščal in se soočal z omejenostjo malih krajev, z vsakodnevnim nasiljem in brezperspektivnostjo, depresijo tamkajšnjih prebivalcev in delavcev. Upodobitve teh družbenih skupin in posameznikov so mestoma sicer rahlo distancirane, pristranske, skiciran je predvsem negativni, skorajda odvraten vidik teh ljudi: »ogabni, pijani moški / jočejo v polsvetlobi«. Te pesmi so najbolje uspele tam, kjer kažejo tudi razumevanje brezizhodne situacije. Teksti prvega dela so tudi najbolj narativno orientirani, verzi se razpirajo v širino, kar je očitna razlika od prejšnjih dveh zbirk, ki sta »prisegali« na jedrnatost, krčevitost izraza. Poglavje oziroma cikel z naslovom Država se v svoji sredici najbolj zagrize v kritiko makro in mikro izkoriščevalskih sistemov, kapitalistično in tehnofevdalistično kolonizacijo in degradacijo subjekta, česar se loteva iz različnih gledišč, pri čemer je znova pomemben motiv otroštva, v že zgoraj omenjenem smislu. Preostanek zbirke skuša iskati potencialne izhode, olajšanje in rešitev v ljubezni, skupnosti, odprtosti in umetnosti, kljub vsemu pa je še vselej na delu tesnoba, negotovost vase, ontološka dekreacija sebstva in sveta, pesnik si ne dela utvar popolne subverzije oziroma transformacije. Zadnji del knjige, Vesele pesmi, je intertekstualna predelava že omenjenih problematik in refleksij, kar se zdi nekoliko odveč, kot da bi bilo nekaj napaberkovano v končni etapi sestavljanja dela, kar pa bi bilo morda lahko izhodišče za neko drugo zbirko. Kritiško oko bo v zbirki Država zaznalo tudi določene šibkosti, ki se tičejo formalnih prijemov, potez in vsebinskih vprašljivosti. Kot že omenjeno, Krmelj v zbirki vpeljuje daljše pesmi, ki so zelo pripovedne, občasno celo preveč, zaradi česar lahko delujejo suhoparno, brez pesniškega naboja in močnega ritma. Seveda bi bil takšen postopek lahko popolnoma legitimen, če bi bil naostren recimo s kristofovsko ali jelinekovsko pikrostjo, suhim humorjem, takšnim ali drugačnim suspenzom ipd.: »Morda lahko izbriše / izključenost iz pozicij moči, / vraščeno manjvrednost, morda / lahko vsak glas najde mesto zase / v prihodnosti. // Morda tudi ne: morda ostanemo ujeti / v ponavljanje te nemoči, občutka, / da nas ni, da smo svobodni / le v obsesijah in nasilju, / v ranah, ki jih dedujemo.« Nekateri verzi tukaj delujejo preveč razlagalno in interpretativno, premalo je prepuščeno govorici, implicitnemu ustroju same pesmi. Spet v drugih pesmih, ki so bolj strnjene v izrazu in operirajo tudi na ravni prispodobičnosti, metaforičnosti in figuralike, ki je je v tokratni zbirki nekoliko manj, neredko naletimo na rime, ki pa se včasih zdijo uvedene ad hoc, uporabljene za potrebe zvočnega ujemanja in besedne igre, pri čemer pa utrpi pomen, saj verzi pomensko izzvenijo v prazno ali pa se zdijo prisiljeni. Kot je bilo ugotovljeno že v nekaterih kritikah prejšnje zbirke, pesnik uvaja filozofsko, ontološko obarvane sentence, ki pa v svoji rahlosti, površinskosti pogosto ne padejo na plodno podlago. Najde se tudi kakšna pesem, ki preprosto trpa vase preveč motivno in refleksivno različnih vsebin, pri čemer so prestopi včasih premočni, suspenz med različnimi deli ni konsistentno elaboriran, ali pa končen »nauk« deluje naključno, prazno. Tem opazkam navkljub pa nikakor nočem trditi, da gre za »zgrešeno« ali slabo delo. Nasprotno, Krmeljeva zbirka Država je polna različnih obetov, tako jezikovnih kot sporočilnih, še posebej dragocene so strjene poeme, kjer se pesnikova imaginacija najbolj sprosti. Krmelj prodorno detektira nevralgične točke kaotičnega kronotopa, v katerem se nahaja, pri čemer ne ponuja enostavnih rešitev, temveč manifestira dvoumnosti in bivanjsko tesnobo, sopostavlja drobne emanacije možnih utopij, ki se vežejo na skupnost, ustvarjalnost, ljubezen in otroško »nedolžnost«, temu pa postavlja nasproti prihodnost dušeče antiutopije, ki se zarisuje že v sedanjosti. Tudi njegova pisava se vse bolj osvobaja tujih vplivov, z Državo dokazuje, da prihaja na območje svoje govorice. Konec koncev, intrigantno branje za marsikaterega bralca. Zaključimo to recenzijo s Krmeljevimi jedrnatimi, neposrednimi in za kanec upajočimi verzi: »Ljubezen je skrb, in ne boj / ali krhka spojina zavisti in želje. // Obstaja država, / v kateri preživijo / vse moje identitete.«

Število smrtnih žrtev današnjih izraelskih napadov na Gazo se je povečalo na 61, poročajo palestinski zdravstveni viri. Palestinsko ministrstvo za zdravje je potrdilo, da je v zadnjih nekaj dneh zaradi lakote umrlo 29 ljudi, večina otrok in starejših. Svetovni program za hrano je sporočil, da peščica pekarn v osrednji in južni Gazi vnovič peče kruh, potem ko je v enklavo prišlo nekaj pomoči. Da je prva pomoč po več tednih izraelske blokade dosegla prebivalce enklave, je sporočil tudi Mednarodni odbor Rdečega križa. Nasprotno medtem trdi palestinski Rdeči polmesec.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Rok Vilčnik je eden najpomembnejših mariborskih besednih ustvarjalcev z raznolikim opusom. Prav posebno mesto v sodobni literarni produkciji na slovenskem ima njegov najnovejši roman Mehanizem. Gre za romaneskno pravljico, ki je primerna tako za otroke kot za odrasle. Vsebuje namreč zelo bogato alegorično vsebino, podano prek razvejanega domišljijskega sveta. Zgodba govori o dveh igračah, Titini in Titinu, ki se prebudita v škatli. Titinin ključ za navijanje je zlomljen, zato morata čimprej poiskati nekoga, ki ga bo popravil. Znajdeta se v svetu teme, ki ga upravlja Mož brez sence, pomaga pa mu vojska rogačev. Pripoved ima klasično strukturo pustolovščine. Kratka poglavja gradijo intenzivne dogodivščine s tipičnimi nenadnimi obrati. Na formalni ravni Vilčnikovo delo sledi preizkušenim obrtniškim prijemom. Jezik je jasen in discipliniran. V tem pogledu pripoved spominja na najuspešnejše ameriške animirane filme. Naslednja asociacija so umetniške videoigre neodvisnih razvijalcev, ki svojim umetninam vdahnejo unikaten domišljijski pečat. Zdi se, da je vsako poglavje kot misija, ki nas vodi do končnega soočenja z nepredvidljivim obratom. Razvijalci gotovo ne bi zgrešili, če bi roman Mehanizem prevedli v obliko videoigre. Na notranji, vsebinski ravni, pa se Vilčnik, ki v delo gotovo vnaša tudi občutje lutkarskega sveta in lutkovnih iger, s katerimi ima prav tako izkušnje, dotika pravprašanj o izvoru pomena in sreče, razmerij med egoizmom in tovarištvom, ljubeznijo in sovraštvom ter tudi kozmologije. V sodobnem svetu ima akademsko etablirana književnost, predvsem romani, vlogo umeščanja individualiziranega subjekta v izgubljeno celoto in celostnost. Nasprotno pa skuša fantazijska književnost, ki sta jo etablirala univerzitetna kolega John Ronald Reuel Tolkien in Clive Staples Lewis, ustvarjati oziroma domišljijsko poustvarjati svetove, ki so celostni in zaceljeni, od katerih posameznik ni ločen, temveč je njihov organski del. Prav v tak svet sta umeščena in ga odkrivata Titina in Titin, pri tema pa segata tudi po metafiziki. Vendar ne gre za zapleteno filozofsko govorico, temveč za »filozofijo«, kakršno poznajo otroci, preden povsem ponotranjijo postulate sodobnega sveta. Ta svet je tudi umetno zarezal črto med odraslimi in otroki, ki implicira, da otroci živijo v fantazijah, odrasli pa dojemajo svet takšen, kakršen je. To je filozofsko gledano seveda naivna predpostavka, knjige, kot je Vilčnikova, ki nas znova postavijo v otroško perspektivo in jo povežejo z našim odraslim jazom, pa omogočajo, da to občutimo na najgloblji ravni. Dogodivščine in dileme Titnia in Titine so namreč podane iz neke, recimo, nepokvarjene perspektive, ki pa se še vedno nahaja v nas, le da smo jo prekrili s plastmi cinizma in obrambnih mehanizmov. S tega vidika nam lahko pravljice včasih dajo več kot romani, Vilčnikovo delo pa je skoraj idealen spoj obojega. Zgodba je zelo privlačna in bralca zlahka posrka. Obenem je polna zdravilne toplote in nežnosti, pri čemer se, kar je pomembno za kvaliteto dela, ne izogiba eksistencialni tesnobi ob soočanju s končnostjo in zlom. Pri tem pa ne gre v nasprotno skrajnost, kot je značilno za nekatere sodobne pristope k fantazijskemu pisanju, in se ne spušča v nikakršno eksploatacijo groze, seksualnosti, nasilja in podobno. Kot rečeno, roman je v celoti primeren za otroke. Vilčnik načeloma uspešno, vendar ne nujno povsem, vzpostavlja različne ravni resničnosti, ki spominjajo na predmoderne religiozne metafizike in neoplatonistično filozofijo. Mešajo se tudi časi, sanje in resničnost, praspomini in trenutni doživljaji. To prinaša delu dodatno, mestoma osupljivo dimenzijo, vendar so prehodi občasno morda preveč zapleteni ali prehitri, zgoščeni pa so v zaključku zgodbe, kar nekoliko otežuje dojemanje. Kljub temu pa je zaključek izjemno pomenljiv in to ne kvari končnega vtisa o tej skrivnostni knjigi, ki nas strese iz banalnega vsakdana, nas angažira in popelje v bujne nadrazumske svetove, ki jih ne bomo zlahka pozabili.

Danes, ko so na spletu na razpolago skorajda vsi podatki, se nemalokrat zgodi, da si v bolezenskem stanju bolnik, ob vseh dostopnih podatkih, kar sam oblikuje diagnozo. Potem pa pride k zdravniku in mu že razlaga, kaj je z njim. Kaj ob taki internetni anamnezi misli in doživlja zdravnik, ki ima za sabo študij na medicinski fakulteti, specializacijo in precej delovnih izkušenj in modrosti, je pa drugo vprašanje. Ne nazadnje gre marsikomu verjetno na živce, če mu pametuje nekdo, ki ni iz njegove stroke. Zamislimo si situacijo iz evangelija za današnjo nedeljo, v kateri so se znašli Simon Peter, ribič iz Kafarnauma ob Galilejskem jezeru, in njegova ribiška družabnika, Zebedejeva sinova Jakob in Janez. Fantje so vso noč lovili ribe, a niso nič ujeli. Na obali razočarani izpirajo ribiške mreže. In vtem se pojavi neki pridigar, ki najprej stopi v čoln in iz njega začne učiti ljudi. Potem pa se obrne k Simonu Petru in mu reče: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Si predstavljate, kako se je moralo zabliskati v glavi tega galilejskega ribiča! Vsak ribič ve, da se ribe lovi ponoči. Zdaj pa ti pride neki pridigarski tišler iz Nazareta in pametuje profesionalcem, naj gredo lovit sredi belega dneva! Kar pa je v tej točki izjemnega pomena, je to, da se sicer kolerično eksplozivni Simon Peter ne razburi, ampak s ponižnostjo sprejme Učiteljevo povabilo. Sledi izjemen čudežni ulov rib, temu pa odziv Simona Petra, ko reče Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nadnaravni, čudežni dogodek ga tako pretrese, da se zave neizmerne veličine človeka, ki stoji pred njim, ob tem pa svoje lastne grešnosti in nevrednosti, zato pa mu je jasno, da nikakor ne spada v njegovo družbo. Toda Jezus, ki ne išče popolnih, brezhibnih in izklesanih ljudi, mu reče: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« Hoditi z Jezusom, biti njegov, biti v Njegovi bližini in navzočnosti vsekakor človeka lahko navdaja tudi s strahom in sramom. Zato reakcija Simona Petra ne preseneča: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Seveda je bistveno pri tem, da se zavedamo, da niso naši talenti, usposobljenost, moralna brezhibnost ali značajska prikupnost tisto, zaradi česar bi nas Gospod povabil, naj hodimo za Njim. Nasprotno: ne glede na naše danosti, nepopolnosti ali grešnost nas vabi, naj mu sledimo. Pri tem pa bo lahko uporabil tudi to, kar je položeno v nas, in nadgradil, saj Jezus tudi Simonu Petru ne spremeni njegovega osnovnega poklica – da je namreč ribič, ampak ga nadgradi: »Odslej boš ljudi lovil.« Ne gre torej za našo popolnost ali usposobljenost, ampak za pripravljenost hoditi za Jezusom in se učiti, kako biti vse bolj Njegov.

Piše Muanis Sinanović bere Igor Velše. Uveljavljena slovenska publicistka in nagrajena literarna kritičarka Mojca Pišek v esejih v knjigi Globalni južnjaki na podlagi izkušenj s potovanj po tako imenovanem globalnem Jugu, še posebej Latinski Ameriki, razmišlja o razmerju med tem sveta in tako imenovanim globalnim Severom. Besedila, zbrana v knjigi, so izjemno lucidna in dragocena, ko premišljujejo neokolonialne odnose. Nasprotno pa so precej nelucidna, ko obravnavajo lastno izjavljalno pozicijo. V prvem primeru avtorica s pretanjenim in lucidnim pogledom secira mnogoplastnost (neo)kolonialnega pogleda, ki se v svojih povratnih zankah vedno znova vzpostavlja kot samoumeven. Na poteh se znajde v situacijah, ki te odnose jasno izpričujejo, in iz njih povleče spoznanja in potrditve prej obstoječih teoretskih ugotovitev. Gre za srečanja, denimo, s taksistom, ki se imenuje Stalin, ameriškimi turisti v latinskih državah, ameriškimi najemodajalci; v vseh teh se razkrivajo protislovja, ki jih udeleženci ne osvestijo, piska pa jih razkriva na prodoren način, ki mu ne manjka svojstvene angažirane in iskrive igrivosti, v kateri se mešajo jeza, dobrohotna želja po spremembah, solidarnost in intelektualna strast. V teh delih razkriva materialno, zgodovinsko ozadje in logično protislovnost posameznih prepričanj in izjav, ki so del splošnega repertoarja tako imenovanega Zahoda. Zanimiv je tudi prikaz osebne »spreobrnitve«. V prejšnjem življenju nagrajena literarna kritičarka je ameriški in evropski kanon dojemala kot samoumevnega. Navaja primer pisanja nobelovca Johna Steinbecka, ki ji je bilo zelo ljubo, v zadnjih letih pa je ob srečevanju z globalnim Jugom prišla do točke, ko se ji zdi neberljivo, saj je osvestila rasistične in imperialistične implikacije njegovega »velikega dela«. Podoben obrat se zgodi v predstavljanju svoje dežele tujcem. Od začetne posvojitve osamosvojitvene naracije o premagovanju socializma do današnjega sramu, predvsem sramu za druge, ki so ponosni na svoje slovensko poreklo. Vendar je tovrsten sram simptomatičen in pogost pri ljudeh, ki zamenjajo ideologijo. Kot rečeno, se avtorica v knjigi kaže kot odlična opazovalka in slabša samoopazovalka. Slovenijo in sploh prostor nekdanje Jugoslavije zmotno popisuje kot prostor enoznačnega pristajanja na kapitalistične in prozahodne poglede ter zavračanja socialistične preteklosti. Če ta pojav odlično analizira na primeru Vzhodne Evrope, pa se tukaj zatakne. Slovenija je namreč država, v kateri se elite kitijo z rdečimi zvezdami, zaničujejo religijske prakse – kot se mestoma zazdi, da tudi piska tekstov –, preprečujejo razpravo o povojnih pobojih, ministrica za kulturo se udeležuje obletnice ustanovitve komunistične partije, kjer je veliko antiameriškega sentimenta, kjer ljudje solidarizirajo s Palestino in so jugonostalgični. Jugonostalgije je veliko tudi v drugih državah na tem območju, razen morda na Hrvaškem, Srbija pa je še bolj protizahodna kot Slovenija. Ko lucidno opazuje, kako se je pri Čilencih, tudi na levici, vzpostavila vloga žrtve, ki levici preprečuje, da bi učinkovito delovala, tudi sama zapade v vlogo žrtve. Jugoslavijo stereotipno prikazuje kot državo, ki jo je zrušila napačna zavest državljanov, v sodelovanju z zunanjim dejavnikom. Ne upošteva pa problema pomanjkanja izvirnih ekonomskih rešitev, nizke produktivnosti in prevelike zakreditiranosti v zadnji fazi države, ki se je prikrivala s spektaklom kulta osebnosti in popkulturnim kičem. Ne vključi, denimo, možnosti, da obstajajo dobri razlogi, zakaj so Slovenci in drugi narodi želeli izstopiti iz Jugoslavije, razlogi, ki ne izhajajo iz gole zaslepljenosti. Pri tem povzema postjugoslovanski svetovnonazorski marksizem, ki ne problematizira evrocentrične perspektive pri samem Marxu. Ta je razglašal, denimo, da kolonializem prinaša napredek med barbare, in je potreben, da bi vzpostavil buržoazijo kot predpogoj za revolucijo. Industrializacija nastopa kot nedvoumno dobra in potrebna stvar, brez pomislekov o odtujitvi, ki jo prinaša, in neujemanju s svetovnimi nazori domorodcev – ki so pogosto religiozni, kar v knjigi ni ravno pogosto omenjeno. Tako prek zvijačnosti sodobnih evrocentričnih ideoloških binarizmov začne sama pokroviteljsko in polkolonialno obravnavati lastno ljudstvo, ki še zdaleč ni tako nestrpno in omejeno, kot ga predstavlja, obenem pa tudi vsa ljudstva, ki ne verjamejo v pri Marxu od Hegla podedovano idejo velikega Napredka.

No, pa se je spet začel tako imenovani veseli december. Trgovci so že takoj po prazniku vseh svetih odstranili okrasje z ikebanami, bučami in svečami ter ga nadomestili z božično-novoletnim. Po ulicah in trgih naših krajev že prižigajo praznične lučke, stojnice s kuhanim vinom in drugimi dobrotami tudi že obratujejo s polno paro. Začenja se čas božičnih glasbenih nastopov in koncertov, v službah in delovnih kolektivih pa čas prednovoletnih zabav. Predvsem pa se začenja nakupovalna mrzlica, ko se bo spet na polno zapravljalo za pogosto nepotrebna in celo nespametna darila. Seveda, če imaš svoje najdražje zares rad, jih pač moraš temu primerno obdariti! In slednjič skušamo ta veseli, če ne kar nori december, imenovati advent – čas pričakovanja!? Pričakovanja česa? Počitniških prostih dni? Božička ali dedka Mraza? Ali preprosto pričakovanja, da bo vse skupaj čim hitreje šlo mimo in bomo spet zaživeli nekakšno normalnost v puščobnem januarskem mrazu? Za kristjane je advent v svojem bistvu vezan na pričakovanje in pripravo na Jezusovo rojstvo. Prav zato so še kako na mestu Jezusove spodbude v evangeliju današnje nedelje, ko pravi: »Vaše odrešenje se približuje. Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi.« Vabi nas torej k poglobitvi, ne pa praznemu veseljačenju, da bi s tem skušali pobegniti od vsakdanjih težav. Nasprotno: da bi se sami pri sebi zavedeli, katere in kakšne so naše resnične življenjske težave, stiske in preizkušnje. Katera so tista področja v mojem življenju, pri katerih še posebej potrebujem odrešenje in hrepenim po njem? Konec adventa prinaša izpolnitev Jeremijeve prerokbe: »Glej, pridejo dnevi, govorí Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal.« To je obljuba o Odrešeniku. Če želim Jezusa zares sprejeti kot Odrešenika, je potem najprej nujno, da se zavem, kje pri sebi potrebujem odrešenje, nato pa se za to odrešenje tudi odprem in razpoložim. Če ni tega, ostane božič prazen. Ostane samo praznična kuliserija z zabavo, dobro hrano in pijačo. Če pa pripravim in odprem svoje srce, svoje najgloblje globine Odrešeniku, ki prihaja, ki želi vstopiti v moje življenje, ki mojemu življenju želi dati smisel in ga napolniti s svojo navzočnostjo in ljubeznijo, potem sem stopil na pot adventne priprave na božič, ki je praznik rojstva Jezusa Kristusa. Beseda »Kristus«, vzeta iz grščine, dobesedno pomeni »Odrešenik«. Temelj odrešenja, ki ga s svojim učlovečenjem in rojstvom prinaša Jezus, pa je ta, da nas privede v naročje Očetove ljubezni. Da se zavemo, da nas Bog Oče neskončno ljubi. Zato naj za vse na začetku adventa velja spodbuda apostola Pavla, ki nam jo prinaša današnja božja beseda: »Vas pa naj Gospod obogati in napolni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh.«

Kakšna je prava narava ljubezni, se – kakor mi – sprašujejo gostje v Platonovem dialogu Simpozij. Na vprašanje poskuša odgovoriti tudi zdravnik Eriksimah in zbranim razloži svoj pogled na ljubezen s pogledom skozi prizmo zdravstvene znanosti. V začetku svojega govora trdi, da sta že po naravi dve ljubezni, torej dva Erosa, navzoča v vseh stvareh. Prav zdravniška veščina, v kateri se je izobrazil, ga je poučila, da je narava teles dvojna: obstaja namreč zdravo in bolno telo – lepi Eros predstavlja dobre in zdrave prvine telesa, grdega pa vidimo v vsem slabem in bolnem. Ker sta si ti stanji med sabo nasprotni, se medsebojno privlačita, tako da med zdravjem in boleznijo vselej steče kroženje, na katero je mogoče vplivati s posegi od zunaj. Zdravilstvo je tako po njegovem mnenju »védenje o ljubezenskih težnjah telesa k polnjenju in praznjenju«, dober zdravnik pa je potemtakem tisti, ki v telesu »prepoznava lepega in grdega Erosa« in »spremeni enega v drugega, tako da človek namesto ene ljubezni pridobi drugo«. To pomeni, da zna prerazporejati sile znotraj telesa, odvzeti tam, kjer je višek, in dodati, kjer nečesa primanjkuje. Enako, kot je treba v telesu ohraniti notranjo harmonijo in pravo ravnovesje telesnih tekočin, je treba to iskati tudi v vseh drugih vidikih življenja, je v nadaljevanju govora prepričan Eriksimah: ker je ljubezen kozmična sila, nekakšno nenehno prelivanje iz ene skrajnosti v drugo, se z njo uresničujejo različne umetnosti, kot so že omenjena medicina, glasba, astronomija in prerokovanje. Pri vseh teh veščinah gre namreč za iskanje sozvočja med nasprotnimi elementi in prave odmerke. Kadar umetniku to uspe, se bo približal nebeškemu in lepemu Erosu: če so namreč prvine »v medsebojnem odnosu deležne urejene ljubezni in prejmejo premišljeno harmonijo in pomešanost, prinašajo s svojim prihodom ljudem, drugim živim bitjem in rastlinam rodovitna leta in zdravje ter jim ne storijo nič slabega,« zatrjuje poslušalcem. Nasprotno pa, ko se med umetnosti pomeša vse grdo, popačeno, izkrivljeno in objestno, torej grdi Eros, to vodi k množici slabega in zla. S takim premislekom Eriksimah tudi vse nas poziva k iskanju harmonije in ravnotežja na vseh ravneh našega življenja, saj se bomo tako lahko približali in uresničevali pravo ljubezen.

V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo,« pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli samo fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji, mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi?« (12:105) Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev do romanja in celo imigracij. Potovanje pa pomeni tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Ali iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje pomeni pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.

Prevajalka in esejistka Jana Unuk je obogatila slovensko prevodno književnost z vrsto zanimivih knjig, v njenem prevajalskem opusu pa imajo prevodi literarnih del poljske nobelovke Olge Tokarczuk morda posebno mesto. Prevajalka je že kar promotorka odlične pisateljice in po njeni zaslugi lahko v slovenščini beremo nobelovkine kratke zgodbe, eseje in romane. Pred kratkim je tako v zbirki Piknik pri Literarno umetniškem društvu izšel prvi roman Olge Tokarczuk z naslovom Popotovanje ljudi knjige. V njem se skupina ljudi odpravi na pot, ki naj bi se končala z nagrado vseh nagrad, z odkritjem skrivnostne Knjige, ki da ponuja odgovore na vsa vprašanja. Pisateljica je tako na prvi pogled ustvarila neke vrste idejni roman, postavljen v 17. stoletje. V njem resda brbotajo različne ideje, od metafizičnih do empirističnih in že kar razsvetljenskih, toda pisateljico zanimajo tudi njeni romaneskni liki. Skupina tako sploh ni homogena, ampak je bolj posledica naključij (že prvi stavek Gauche je v tej pripovedi naključna oseba opozarja na to). Tako ji uspe, da ustvari galerijo likov, ki sicer nastopajo v idejnem romanu, toda niso papirnati. Nasprotno, vsak izmed njih se srečuje s svojimi demoni, za nameček pa pisateljica konča pripoved hkrati brezkompromisno in z neke vrste čudežem, ne pozabi pa niti na hugenote in na njihovo trpljenje. Več o romanu, ki ga lahko berete tudi v kopalnici, spalnici ali kuhinji, skratka, povsod, pove Jana Unuk v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Ne zamudite oddaje in ne zamudite romana.

Piše Urban Tarman, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. Komaj je minilo leto dni od uničujočih poplav in plazov in že lahko beremo novo knjigo Nataše Kramberger z zapisi o vremenskih skrajnostih in pripetljajih, ki so v zadnjih letih izzvali njeno kmetijo v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah. Avtorica se je pred leti nenačrtovano preselila iz Berlina v okolje, v katerem je odraščala: na približno tri hektarje veliko posestvo z zapuščeno kmetijo brez elektrike in vode, ki jo je pred upokojitvijo kupila njena mati z idejo, da jo bo spravila v red. Ko za to ni našla ne časa ne denarja, jo je predala hčerki. Kot se je pozneje izkazalo, hčerki pisateljici ni predala samo nepremičnine, ampak tudi nepričakovan poklic ekološke in sonaravne kmetovalke, ki o svojih bojih in ljubeznih z zemljo in živalmi zdaj pripoveduje v kolumnah in knjigah. Avtobiografsko in esejistično zasnovana knjiga Po vsej sili živ nadaljuje delo, ki si ga je Nataša Kramberger zastavila v prejšnji knjigi Primerljivi hektarji, v kateri je opisovala svoje spoznavanje z ekološkim kmetovanjem v obdobju intenzivnih podnebnih sprememb, ko se utečena pravila, kot opaža, postavljajo na glavo. To je fokus njene nove knjige: zavzeto, srčno in svojsko potegniti črto pod opažanja in nakazati njihov mednarodni in transgeneracijski kontekst. Knjiga je v tem smislu rezime njenih prvih sezon kmetovanja, osvetljen z izkušnjami drugih ljudi, razmisleki s potovanj in spominskimi prebliski. Referenčni osebi sta na tem mestu njena mati in babica. V knjigo denimo vstopimo s prizorom, polnim simbolike: kako sta posušeni smreka in bukev na zadnji zimski dan in na začetku osme sezone kmetovanja pod sabo skoraj pokopali njeno mater. In nato trpko in pikro ugotavlja, da sezone danes niso več krog, ampak »spirala, s katerimi v fotokopirnicah spenjajo seminarske naloge o globalnem segrevanju«. Spomni se babice in njene napovedi, da podnebne spremembe prinašajo lakoto. Zaradi intenzivnih sprememb so zmedene tudi živali in rastline. Avtorica opisuje, kako se čebele novembra, ko je toplo za kratke rokave, izčrpavajo s preleti, čeprav tedaj ni nobene hrane; opisuje, kako so na nenavadno toplo veliko noč mlade slive bliskovito pognale poganjke, teden dni zatem pa jih je osmodila pomladna pozeba. Takšne izjeme s svojo pogostostjo in zaostrenostjo postajajo naša »nova normalnost«. »Karkoli sem postorila na zemlji, se je v skoraj istem trenutku izmaličilo v svoje nasprotje,« … skrušeno ugotavlja. »Ženska iz vasi Jurovski Dol v Sloveniji in ženska iz vasi Kanak v Nigru nista potrebovali družabnega omrežja, da bi bili povezani. Povezani sta bili, ker sta videli, kar je bilo mogoče videti z odprtimi očmi, slišali, kar je bilo mogoče slišati s pozornimi ušesi, in pogrešali, kar je bilo mogoče pogrešati z natančnim zavedanjem, koliko lepega je v toku enega samega človeškega življenja izginilo s sveta. Kaj je bilo in česa več ni in kaj točno to pomeni za vse, ki smo še vedno tu.« Nataša Kramberger brez dvoma zapisuje »času neprimerna premišljevanja« v obdobju, ko so kmetje po Evropi protestirali proti napovedanemu »zelenemu prehodu« in ko so bili – z drugimi besedami – zaradi strahu pred kratkoročnimi stroški prisiljeni protestirati proti svojim dolgoročnim interesom. Kot realistično ugotavljajo avtoričini sosedje, bi vsak kmet izbral ekološko kmetijstvo, če bi mu hektarski donosi omogočali poplačilo njegovega dela in dolgov. »Predaleč je prišlo,« pravi sosed, »brez špricanja in umetnih gnojil ni več možno«. Toda težavnost njenega novega poklica, ki ga je na še višjo stopnjo povzdignila z ekološkim pristopom, je ne vodi v dantejevski sklep, da »naj vsak, ki vstopa, up opusti«. Nasprotno. Na »napako v setvenem koledarju«, ko se zdi, da je »krog postal spirala«, ki grozi s splošno lakoto, človek lahko odgovori s kolektivnim, bolj skromnim in dolgoročno naravnanim delovanjem. Kajti »lakota se hrani s požrešnostjo in poteši z darežljivostjo,« piše. »Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali nad množico možnosti, ki jih vsako jutro, vsako popoldne in vsako noč v mislih, besedah in dejanjih preigravajo, preizkušajo in predajajo naprej množice … src na odprtih dlaneh. Množice skupnosti, prepletenih in čvrstih, samoniklih in ustvarjalnih, iz vasi Kanak v Nigru, vasi Jurovski Dol na Štajerskem, iz Berlina, Brandenburga, s Krasa, Sardinije, iz Indije, Kitajske, Latinske Amerike, množice teles, ki se skušajo izogniti možnosti, ki je tam, tukaj, vsak dan, zdaj videti najbolj možna od vseh, tako možna, da se ji je treba upreti z vsemi možnostmi. (…) Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali, koliko možnosti obstaja, da se upremo možnosti lakote.« Knjiga Nataše Kramberger Po vsej sili živ vpelje v razmislek politično razsežnost s sklepom, ki je tako očiten, da ga je z lahkoto mogoče spregledati: če ne dosežemo trajnosti v kmetijstvu, tudi do splošnega ravnotežja ne bo prišlo. Kmetijstvo je z družbenim razvojem tudi v Sloveniji postalo industrijska panoga, čeprav imamo z številnimi manjšimi družinskimi kmetijami najbrž boljše priložnosti. Toda pričakovani donosi manjše kmetije silijo v okoljske kompromise in povečano produktivnost, saj »šteje hrana na krožniku in ne skrb za naravo«. Dejstvo, da je knjiga relativno kratka in kot takšna postavlja vprašanje, ali se je založbi po lanskih ujmah mudilo v novo izdajo, ne zmanjšuje pomembnosti in kakovosti zapisanega. Kliče pa k razširitvi pisateljičinega opusa, ki z osebno izkušnjo in izbrušenim slogom gradi mostove med medsebojno pogosto nerazumljenima podeželjem in mestom. Pisanje prevevajo močan občutek povezanosti z naravo, odprtost za presežno in skrivnostno ter ostre in angažirane misli, ki bralca spodbujajo, da pretrese svoj odnos do vse bolj očitnih sprememb v naravnem okolju. Da sam postane sprememba, ki jo želi videti v svetu.

Mi kristjani pogosto slišimo očitek: »Če boš veroval, boš izgubil svobodo.« Številni ljudje menijo, da krščanstvo ne dopušča svobode. Nasprotno pa Kristus v današnjem evangeliju svojim učencem prepušča popolno svobodo. Ko ga večina učencev zapusti, vpraša peščico, ki je ostala: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,47). Niti sledu prisile, ampak popolna svoboda. Vera v Kristusa je prevelika stvar, da bi koga silili vanjo ali ga k njej prisilili. V zgodovini so se vse prisile glede vere slabo končale. Človek se za Kristusa lahko odloči samo v ljubezni. Ljubezen pa je svobodna. Za Kristusa se lahko odloči samo, ko spozna, da je Bog najvišje dobro, najbolj ljubeča oseba ali, kot je to čudovito lepo povedal apostol Peter: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (68). Kakor da bi hotel reči: Ti, Gospod, lahko najgloblje potešiš žejo naše duše. Kolikokrat v življenju izkusimo: Vsi nas lahko razočarajo, samo Bog ne! Frančiškan Polikarp Brolih je rad pripovedoval o srečanju s sorodnikom. Bil je novinec v samostanu, ko se je začela vojna. Pri njem se je oglasil sorodnik, ki je iz Gorenjske pred Nemci pribežal v Ljubljano. Prej je bil bogat trgovec, v vojni pa je vse izgubil: bogastvo, trgovino, delo, ugled … Vse! V pogovoru mu je priznal: Ostala mu je samo vera v Boga. Vse drugo je propadlo! Vera je gotovost, ki ostaja. Vera je velikokrat edina gotovost in je toliko dragocenejša, ker ostane takrat, ko vse druge gotovosti propadejo ali se izkažejo za negotove. Je gotovost nad vsemi gotovostmi … Današnji evangelij tudi odgovarja na vprašanje, zakaj ostajamo ob Kristusu, zlasti ko toliko ljudi odhaja od njega in toliko ljudi meni, da ga ne moremo srečati v Cerkvi. Ne ostajamo ob njem, ker bi se strinjali z nepravilnostmi v Cerkvi, ampak zato, ker ta nosi njegovo odrešenjsko sporočilo. Danes se spominjamo stoletnice rojstva pisatelja Alojza Rebule. Tudi on je v veri našel smisel bivanja. Zanj je postala kakor »vrv, ki nas pelje nad kamnitim prepadom … Megle lahko še tako žvižgajo skozi kamin, lahko ne vidiš ničesar drugega pred seboj kot naslednji vstop – v roki pa ti še vedno ostaja tista na obeh koncih zacementirana vrv, tista gotovost …« (Divji golob, 237). Vera mu je bila tako pomembna, da jo je šel iskat tudi za ceno žrtve. In poiskal jo je v Cerkvi. Postala je biser, ki ga bo šel iskat tudi, če je zakopan v gnoju. V knjigi o francoskem filozofu Jacquesu Maritainu opisuje pot tega filozofa in njegove žene do vere. Ko sta se Jacques in žena Raissa Maritain bližala Cerkvi, sta naletela na veliko oviro – napake ljudi v Cerkvi. Toda njun odgovor je najbrž postal tudi Rebulov odgovor: »Če se je Bogu zdelo prav, da je skril svojo resnico v kup gnoja, jo bova šla iskat prav tja!«

V nasprotju z uveljavljenimi predstavami se industrijska revolucija ni začela z uporabo fosilnih goriv. Nasprotno, prve angleške in škotske tovarne so dolgo izkoriščale obnovljivo moč vode in zgodnji industrialci niso bili niti malo naklonjeni visokim stroškom premoga, ki je poganjal prve parne stroje. Kateri dejavniki so torej na koncu prevladali in sprožili vsesplošni prehod na premog? In kaj nam ta spoznanja lahko ponudijo danes, ko se, večinoma neuspešno, trudimo opustiti fosilne vire energije? To so vprašanja, ki jih je podrobno analiziral švedski raziskovalec Andreas Malm v knjigi Fosilni kapital, Vzpon parne moči in izvori globalnega segrevanja, ki je nedavno izšla pri Založbi /*cf. Knjigo je prevedel Nil Baskar, ki je gost tokratnih Glasov svetov.

Cilj dveh ravni na splošni maturi pri predmetu slovenščine je prilagajanje mature tistim, ki »je ne bi zmogli«. Torej nižanje ravni znanja, opozarjajo slovenisti, če bo sprejet osnutek novega Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja. V delovni skupini za pripravo tega programa zanikajo očitke. Nasprotno, poudarjajo celo, da bi se raven znanja lahko povišala. Argumente sta soočila vodja delovne skupine za pripravo Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja Janez Vogrinc in predsednik Državne predmetne komisije za splošno maturo za slovenščino Matej Šekli (fotografija: Pixabay).

Drugi del znamenite, s prestižnim bookerjem nagrajene trilogije zgodovinskih romanov, umeščenih na angleški dvor za časa vladavine Henrika VIII. V razstavnih prostorih ene izmed newyorških galerij eden nasproti drugega visita potreta – oba je naslikal znani nemški slikar Hans Holbein mlajši – dveh pomembnih angleških državnikov iz časa vladavine Henrika VIII. Na prvem je, jasnega lica in s knjigo v roki, upodobljen eden največjih renesančnih razumnikov, avtor znamenite filozofske razprave o Utopiji, Thomas More; na drugem pa vidimo, namrgodenega, tolstega in z bahavim prstanom na levi roki, Morovega velikega političnega nasprotnika, Thomasa Cromwella. Portreta se izvrstno ujemata s splošno oceno, ki se je glede obeh mož oblikovala v evropskem zgodovinskem spominu. O prvem, o Moru, smo se namreč navadili misliti, da je bil pokončen mož, ki se nikoli ni pomišljal slediti notranjemu etičnemu občutku glede tega, kaj je prav in kaj narobe, in je bil za to zvestobo samemu sebi pripravljen plačati celo z življenjem. Nasprotno naj bi bil Cromwell človek brez vesti, brutalen mož, ki je pač slepo sledil ukazom angleškega vladarja in se v tem kontekstu ni bal mazati si rok s krvjo – navsezadnje tudi z Morovo ne.   Zgodovinska vrednostna sodba je bila, ko gre za Cromwella, dolgo povsem nedvoumna, potem pa so med letoma 2009 in 2020 izšli trije izvrstni, tudi s prestižnim bookerjem nagrajeni zgodovinski romani, ki jih je o burnem dogajanju na angleškem dvoru za časa vladavine Henrika VIII. napisala britanska pisateljica Hilary Mantel, in bralke in bralci z vsega sveta smo se nenadoma začeli spraševati, ali se nismo nemara vendarle motili? – Mantel je namreč v jedro svojega pisanja – tu gre za romane Wolf Hall, ki je v mojstrskem prevodu Dušanke Zabukovec izšel pri Cankarjevi založbi predlani, pa za Pripeljite obtožence, ki so v slovenščini ugledali luč sveta pred nekaj meseci, ter The Mirror and the Light, ki ga Zabukovec menda prevaja ta čas – postavila prav Cromwella in v njem na vsesplošno presenečenje odkrila kompleksen značaj, značaj človeka, ki nikakor ni le enodimenzionalni zlikovec. A če ni zlodej, še ne pomeni, da je angel. Kdo je torej Thomas Cromwell? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo, ko smo pred mikrofon tokratnega Sobotnega branja povabili prevajalko Dušanko Zabukovec.   foto: Goran Dekleva

Vlada je z odlokom določila obseg zdravniških storitev, ki bodo morale biti zagotovljene tudi jutri po umiku nekaterih zdravniških soglasij za nadurno delo. Med njimi so izdaja bolniških listov in storitve za invalide, kar je v minulih dneh sprožalo polemike. Zdravstvena ministrica Valentina Prevolnik Rupel ob tem opozarja, da je bila poteza nujna, cilj vlade pa je po njenem zaščita ljudi in temeljnih človekovih pravic, kto jih določa ustava. Nasprotno pa sindikat Fides vztraja, da je poteza vlade nezakonita in posega v pravico do stavke. Druge teme: - Umar za letos napoveduje umirjanje inflacije in veliko zaposlenost - Po ocenah Washingtona v Gazi doslej ubitih več kot 25 tisoč otrok in žensk - Salonitovi delavci z novim shodom proti zaostritvi okoljske zakonodaje

Piše Matjaž Zorec. Bere Igor Velše. “Besede vidim kot kose živega mesa, ki bljuvajo iz mene, žarki iz črne luknje …” S tako intenzivnostjo je Jan Krmelj opisal svojo pesniško zbirko Uho. In dodal: “Gre samo za to, ali te besede kdo pobere in jim da možnost, da rastejo naprej. Kot bakterije, ki krožijo med nami, jezik nenehno potuje. … Svet se še ni začel in ravnokar smo priča njegovemu koncu.” Ob vstopu v svet, ki ga ubesedujejo pesmi v zbirki Uho in ga povzema navedeni avtorjev zapis, morda pomislimo na Kantovo slavno, pogosto citirano misel: “Dve stvari navdajata čud z vselej novim in naraščajočim občudovanjem in strahospoštovanjem: zvezdnato nebo nad nami in moralni zakon v nas.” Navedka na prvi pogled delujeta, kot bi bila iz različnih dimenzij, a vendarle gre za podoben, če ne istoveten fenomen, h kateremu prisluškujejo Krmeljeve pesmi. Filozofova zgoščena in idealna misel v pesnikovi varianti postane distinktivno modernistična: širjava zvezdnatega neba se prevede v neskončno multitudo obstajanj, moralni zakon v ponižen strah pred njimi. Skupen pa je poseg v neizmernost, ki ji pričuješ kot subjekt in ki se filtrira skozi tvoje čudi. Osnovna stanca verzov je strah oziroma nežna, a odprta preplašenost pred neznosnimi možnostmi bivanja, dostopnimi le prek fragmentarnih izsekov, izrezov in rezov v predstavni moči. Te fragmente pragmatično in precizno vzpostavi Prolog v knjigo: “Leta 1849 v tem prostoru nekdo kihne. / Leta 1715 nekoga, ki sedi za mizo, zasrbi pod levo lopatico – / leta 1960 nekdo odpre pivo – / leta 2050 se nekdo zasmeji – / leta 2023 nekdo bere to knjigo – “ In tako naprej. Na videz arbitrarni izseki iz momentov, ki tvorijo vrtoglavo celovitost prostorov in časov, so v nadaljevanju raziskani s pretanjenimi, senzibilnimi in redkobesednimi verzi. Kot vedno pozorna divjad stopicajo po razdaljah in generacijah ter se, ujeti v zgolj svoje čutenje in čudenje, občasno zgrozijo, da bodo pozabili na pozornost in jih bo oplenila mimohodeča gigantskost sveta. To, kar si, je tako drobčkan delček kozmosa, da se ti zvrti. Nekaj takega je prozaično in z življenjskim romanticizmom upesnil Milan Jesih v zbirki Mesto sto: “...kaj na prihodnost je bilo spominov, / a si dobil zgolj eno od življenj, / druga so drugi vzeli zase / in so netvoja za vse tvoje čase. –“ Krmeljeva čud gre v Ušesu dlje od življenjskih grenčic: Vstop v kakršnekoli poogromnjene predstave je seveda možen le skozi praktične momente – zvok klavirja iz sobe, komaj vzdržna teža besed, drobno nakapane impresije, izpete do mesta v svetni totaliteti. A ravno nujna zavest, da je vsaka kontingenca del amorfne neskončnosti, katere ta ali oni preblisk lahko le oplaziš, je tisti formalni preskok k transcendentalnemu. Slednje seveda nima več kakšne enovite konsistence ali garanta smisla, temveč funkcionira le kot rana, kalejdoskop razpok, ki opaja s pomeni in njihovimi prebitki. Verzi so tako kot v Krmeljevi prejšnji zbirki zgoščeni in minimalistični ter hkrati zelo intenzivni, kot ena in ista sled krempljev, zakraspana v tapiserijo tega ali onega ubesedovanega horizonta. Na redkih mestih uvajajo rimo, asonanco ali rigoroznejšo stopico, kar pa ob siceršnjih izbrušenih prostih verzih deluje regresivno. Kantova zvezdnato nebo in moralni zakon v nas sta tako prevrnjena v neštete kataklizme in prestrašeno nemoč. Občudovanje postane ujetost vanje, strahospoštovanje ustrahovano stanje. To pa seveda ni razlog, kot ponavadi trdijo strokovnjaki za tako imenovane metafizične transcendence, za kakšno resno obupanost ali nihilistično cepetanje. Nasprotno, kot nam pesni Krmeljeva poezija, se mora tu naše življenje šele začeti. Ne se ustrašiti pred neizmernostjo onstran kontrole. Resignirati se v njo in jo ubesedeno dajati dalje. V tem je nenazadnje tudi korespondenca z zoro naše poezije. Končno daje poeziji v zbirki Uho moč prav uvid, da resnica v naših vsakdanjih prebliskih sega dlje od nekakšnih srčkanih in nereflektirano spesnjenih posebnih načinov. Če ni mišljenja, ni življenja. Obstajanje se ti mora dati, vzeti ga moraš v vsej njegovi nepregledni mreži, breznu drobovja, ki si ga lahko samo predstavljaš. Tu potem vznikne poezija, krpajoča sproti trgane luknje obstoja. To bi bila Krmeljeva modernistična transcedentalnost. Kantovsko vseobsegajočnost na najbrž najbolj sproščenem in hkrati najpolnejšem mestu ponovi tudi posvetilo na samem začetku knjige: “za vse živo”.

Knjiga Pohodniška pot Juliana in njene zgodbe se je rodila z namenom, da bi ljudi odvrnili od pretiranega obiskovanja in obremenitve Triglava, da bi jih povabili na krožno pot. Najprej je bila to pot okoli bohinjskih planin, da bi od daleč občudovali čudovite razglede na Triglav. Zamisel je nastala iz potrebe, da bi pohodnikom predstavili ta izjemni prostor naravnih, krajinskih, kulturnih in zgodovinskih posebnosti Julijskih Alp. Omenjena knjiga ni tehnični opis poti, ampak so v njej zgodbe, ki naj bi pohodnika spremljale kot tihe sopotnice v nahrbtniku. Tudi ta pohodniška pot ni taka kot nekatere druge, na katerih si pohodniki prizadevajo, da bi jih čim prej prehodili. Nasprotno: zgodbe popotnika nagovarjajo, naj se kje ustavi, si vzame čas zase in hkrati poišče še dodatne opise, posebnosti zunaj ustaljenih pohodniških poti. Tako so pohodniki povabljeni, naj obiščejo recimo Ajdno, dolino Vrat, Trento in kobariške konce. Na pot Juliana se bomo odpravili v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Dr. Miha Pintarič (na fotografiji levo) je resda vrhunski poznavalec stare francoske književnosti, vendar ni samo to. Nasprotno, med drugim je tudi samosvoj pesnik in prepoznaven esejist. Prvo esejistično zbirko Neškropljene limone je objavil leta 2008, za svojo tretjo esejistično zbirko Dvojni presledek (2017) je dobil Rožančevo nagrado. Toda še širši in izzivalnejši je njegov pesniški opus. Pintarič je leta 2007 objavil pesniško prvenko Nugae (morda igrivosti, zafrkljivke), zbirko s pesmimi z velikim tematskim razponom, od metafizičnih do voščil, predvsem pa so pesmi še kako radoživo gibke, bogate z zvočnimi stiki in presenetljivimi obrati. Pozneje je umetnik napisal še več zbirk, razširil je tudi tematiko (pesmi v zbirki Molitve (2009) so prežete z empatijo), predstavil se je tudi kot nežen lirik (z zbirko Drevesa boli, ko izgubljajo liste (2022)), leta 2023 pa se je z zbirko Liber (objavljeno pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani) na prvi pogled nekoliko navezal na zbirko Nugae, na drugi pogled pa je naredil korak, skok naprej ali vstran in napisal zbirko, ki je hapaks, edini tovrstni primer, v slovenski poeziji. Miha Pintarič zna več jezikov in piše poezijo v več jezikih, kjer si jeziki (latinščina, francoščina, angleščina in drugi) podajajo roke in se prelivajo v osupljivo in težko ponovljivo poezijo. Več o poeziji Mihe Pintariča v zbirki Liber pove dr. Marko Marinčič (na fotografiji desno) v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Tokrat vas bomo popeljali v svet ribiča Mirča. Njegova življenjska zgodba ni bila enostavna. Nasprotno. Na kopnem je doživel številne pretrese in razočaranja. Morje pa je bilo zanj vseskozi oaza miru in svobode. Ribičevo življenje je scenarist, snemalec in režiser Remigio Grižonič zajel v dveh dokumentarnih filmih, ki pred gledalca razgrneta življenje ribiča Mirča, ki je danes našel svojo srečo na morju. Uspel si je kupiti barko in si tako izpolnil svojo največjo željo. Z avtorjem filmov se je pogovarjala Vesna Potočar Godnič.

Ob začetku adventa smo se s p. Andražem Arkom, frančiškanom, pogovarjali o vsebinskih pripravah na Njegov prihod, z odprtim in iskrenim srcem, kako se lahko s svojim življenjem spomnimo Jezusa, njegovega prihoda na svet in kako slediti njegovemu zgledu?

Težko pričakovano premirje v Gazi se bo po napovedih Hamasa začelo jutri ob 9-ih dopoldne po našem času. A zdi se, da 4-dnevno premirje ne nakazuje konca vojne. Nasprotno, izraelske oblasti zagotavljajo, da se bo vojna proti Hamasu nadaljevala. Preostale novice: Generalni sekretar zveze Nato Jens Stoltenberg: Zahodni Balkan strateško pomemben za organizacijo, a obstajajo razlogi za skrb. Strani pozval k dialogu. Državni zbor končal obravnavo proračunskih dokumentov za prihodnji leti, glasovanje predvidoma danes. Opozicija vladi očita prazne obljube. 39-i Slovenski knjižni sejem v polnem zamahu. Današnji program soustvarjamo tudi vsi trije programi Radia Slovenija.

Glasovanje o proračunih za obe leti in zakonu o izvrševanju ter vloženih dopolnilih bo jutri. Sprejem ni vprašljiv, saj ima koalicija večino, poleg tega pa meni, da sta proračuna ustrezen odziv na ekonomske razmere. Nasprotno opozicija vladi očita neustrezno spopadanje z inflacijo in povečevanje davčnih bremen, ko se gospodarstvo ohlaja. Druge teme: - Slovenska družina s hudo poškodovano članico evakuirana iz Gaze v Egipt. - Palestinski in izraelski predstavniki v Katarju o podrobnostih premirja. - Embalaža v ospredju evropskega tedna zmanjševanja odpadkov.

Pred dnevi sem srečal znanca, ki je dejal: »Pa ta svet je zmešan, kaj se to dogaja. Vojne, zlorabe, krivice, oboroževanja, terorizem, migranti ... To ni več normalno!« Ob teh besedah in ob besedah današnjega evangelija, ki govori o pametnih, preudarnih in nespametnih, po domači bi rekli neumnih, sem razmišljal, kakšna je definicija »pameti« oz. »nespameti«. In počasi ugotovim, da svet, v katerem živimo, res postaja na glavo obrnjen svet. Zdi se mi, da kdor se zavzema za življenje, da je pameten. Ampak danes temu ni tako. Taki, ki jim je življenje »sveto«, so velikokrat na tapeti: kdor se zavzema za življenje od rojstva do smrti, za dostojno življenje, pravico do življenja, mnogokrat ni sprejet kot »pameten«. Če si upaš s tem izpostaviti v javnosti, si prej deležen napada kot odobravanja. Nasprotno pa, kar je res neumnost, kar je nesmisel, kar je v nasprotju s človekovo naravo, postavljajo kot pametno, napredno, sodobno, moderno. Po svoje povsem noro, ampak živimo v svetu, ki želi neumnost preobleči v »pamet«. V svetopisemski tradiciji kakor tudi v tradiciji Cerkve, je močno zarisana misel, ki pravi, da si s sedanjostjo »tlakujemo« prihodnost. Pa ne samo jutri, pa pojutrišnjem, ampak večnost. Zato beseda o pameti in nespameti ni tako nedolžna. Cerkveno leto se počasi izteka in evangeljske teme so vedno bolj eshatološke. To pomeni, da govorijo o koncu sveta oziroma o večnem življenju. Papež Benedikt XVI. je zapisal, da vprašanje vstajenja odpira nov pogled. To je pričakovanje Gospodove vrnitve. Zato nas vodi k premišljevanju o odnosu med sedanjim časom, časom Cerkve in Kristusovim kraljestvom ter prihodnjim časom, ki nas čaka. Pametne in nespametne device iz današnjega evangelija so pričakovale. In če tako preslikamo to čakanje in pričakovanje v današnji čas, vidimo, da smo tudi mi v »čakalnici«. Človek je za časa svojega življenja v nenehnem pričakovanju: ko je otrok želi odrasti, ko odraste se želi uresničiti in uspeti, ko se postara, pričakuje zaslužen počitek. Toda pride čas, ko odkrije, da je premalo upal, če mu poleg službe in družbenega položaja ne ostane nič drugega, v kar bi polagal svoje upanje. Pot človeštva zaznamuje upanje, toda za kristjana to upanje vodi gotovost: Gospod je navzoč v minevanju našega življenja ter nas spremlja. Življenje se vsakemu izmed nas izteka. Ne vemo ne ure, ne dneva, ko se bo to življenje izteklo. Sveti Frančišek Asiški je ravno ob tej misli izrekel pomenljive besede: »Bratje, sestre – dokler imamo čas, delajmo dobro!« Z dobrimi, plemenitimi deli lahko začnemo že sedaj, danes.

Platonov Simpozij je čudovita hvalnica ljubezni: zbrani gostje se namreč odločijo, da se ne bodo vdali pijančevanju in spolnosti, kot se je navadno dogajalo na takih srečanjih, pač pa bodo namesto tega poskušali odkriti pravo naravo ljubezni. Vsak gost ji tako izreče hvalnico in poskuša prikazati svoje pojmovanje te božanske sile, Erosa. Končno pride na vrsto tudi Sokrat, ki zbranim v njihovo veliko začudenje pove, da se do te resnice pravzaprav ni dokopal sam, pač pa ga je v te misterije uvedla svečenica Diotima: povedala mu je, da je Eros mogočno božanstvo, ki se giblje vmes med smrtnim in nesmrtnim svetom – »vsako božansko bitje je namreč nekaj vmesnega med bogom in umrljivim«. Naloga ljubezni, ki ima to dvojno naravo pa je, »da razlaga in prenaša bogovom človeške stvari in ljudem božje, namreč človeške molitve in žrtve ter božje zapovedi in povračila za žrtve. In ker biva v sredi med obojimi, izpolnjuje prepad, tako da je Vse povezano sámo s seboj. Prek njega prehaja tudi vse vedeževalstvo in duhovniška veščina v žrtvovanjih, obhajanjih misterijev, zarotitvah in vsakršnem vedeževanju in čaranju.« Ker sta bog in človek ločena, saj pripadata vsak svojemu svetu, potrebujeta posrednika, ki bi lahko povezoval oba svetova – prav to po njenem mnenju opravlja to božanstvo, »prek katerega nastaja vsako občevanje in vsak pogovor med bogovi in ljudmi, najsi so budni ali spijo«. Če človek posluša to silo, ki je v njem, in ji sledi, bo dosegel pravo modrost, kajti prav prek ljubezni se nevednost preobraža v védenje. Ker so bogovi popolna bitja, ki imajo vso modrost in živijo blaženo življenje, ne potrebujejo filozofije in razmišljanja – prav tako ne filozofirajo nevedneži, ki so samozadostni in zato ne želijo postati dobri in modri. Nasprotno pa poskušajo prav tisti ljudje, ki v sebi čutijo neko praznino, pomanjkanje, to zapolniti z razmislekom in poiskati svoje manjkajoče bistvo. Kdor bo našel to dobro in lepo, ki ga išče, bo dosegel stanje največje sreče in blaženosti. Taka pa je tudi narava boga ljubezni: »Eros pa je ljubezen do lepega, tako da je Eros nujno filozof – in ker je filozof, je nujno vmes med modrecem in nevednim.« Eros ima zato prav posebno nalogo, saj nas usmerja od nemira, strahu, duševne pretresenosti in navsezadnje čustvene praznine k našemu poslanstvu, pravemu jazu in občutju izpopolnjenosti, ki se nam lahko pokaže le v stanju miru. Duševni mir nastopi takrat, ko naša duša ne niha ne v eno ne v drugo smer, ampak je v popolnem ravnotežju – takrat lahko začuti izobilje ljubezni, ki je bilo od vselej v njej, in ga z dejanji povnanji v materialnem svetu. S tem premislekom nas Platon poziva, naj raziskujemo sami sebe, ljubezen pa nam bo pomagala doseči spoznanje o božjem, ki je navsezadnje del našega resničnega bistva.

Piše: Muanis Sinanović Bere: Aleksander Golja Čudaštvo v moji glavi je eden najbolj ambicioznih romanov Orhana Pamuka. Dogajalni čas obsega drugo polovico dvajsetega stoletja in začetek sedanjega, sestavljen pa je iz množice glasov, ki preživljajo ogromne spremembe v panorami in demografiji Istanbula v tem obdobju. Ambicioznosti ne prepoznamo zgolj v številčnosti teh glasov, v golem potenciranju že ustaljenega sredstva postmodernističnega romanopisja, temveč tudi v tem, da so ubesedeni na še posebno pretanjen način. Njihovo videnje dogodkov se skozi čas spreminja v zelo blagih, a razvejanih odtenkih, ki pa imajo odločilen vpliv na razumevanje samih sebe in etičnosti svojih dejanj. V tem romanu, ki je v izvirniku izšel leta 2014, Pamukova pisava dosega vrhunec svojega raziskovanja večplastnosti resnice ter prepletenosti ljubezni in sovraštva, zavezništva in zoprništva, pomaganja in izkoriščanja. To mu uspeva tudi zato, ker obravnava življenje širše anatolske družine, ki se preseli v glavno mesto. Prepoznavno kulturno ozadje otomanskih kultur, ki v veliki meri temeljijo na kupčiji, torej tudi na dvoumnosti medosebnih vezi, nudi vstop v univerzalne teme. V središču pripovedi je Mevlut, ki ugrabi eno od treh sester, da bi se z njo poročil, in šele v prvi svetlobi opazi, da je bil opeharjen, saj gre za napačno sestro. Vendar v nasprotju s predvidevanji z njo kasneje uživa zakonsko srečo. Ukvarja se z ulično prodajo boze, pijače otomanskega izvora, katere priljubljenost z modernizacijo vse bolj upada, tako da sčasoma postane relikt nekega obdobja. Medtem pa njegova bratranca bogatita in metropola se nenadzorovano širi. V obrobnih naseljih, polnih črnih gradenj, se spopadajo turški nacionalisti in kurdski komunisti, korupcijska mreža pa vse bolj raste. Medtem ko Mevlut sabotira vsako priložnost za gmotni uspeh, da bi se lahko prepuščal nočni prodaji in sprehodu po skrivnostnih ulicah, se predajal “čudaštvu v svoji glavi”, ugotavljamo, da je pravzaprav edini lik, ki življenje v resnici razume. Utrip njegovega srca je usklajen z utripom mesta in njegovih nepreštevnih protislovij. Pamuk pa nas do tega spoznanja nikakor ne vodi na kakšen očiten način. Mevlut ni prikazan kot posebno ekscentričen, tendenciozno pa niso izpisani niti ostali liki. Nasprotno, za vsakega od njih bi lahko rekli, da je izjemno pretanjena, empatična upodobitev slehernika iz province, ki se preseli v prestolnico. Nobelovec znova dokazuje, da je zmožen izrazitega razumevanje najnižjih slojev in tistih delov ljubljenega domačega mesta, do katerih turisti in elite navadno nimajo dostopa oziroma jih ta sploh ne zanima. Izvirna je tudi ljubezenska zgodba romana. Prevprašuje namreč standardne trope ideje romantične ljubezni in ji nasproti postavlja usodno ljubezen. Glavna junaka se skupaj znajdeta po pomoti, vendar je njuna ljubezen nepremagljiva in večja od ljubezni vseh parov, ki so sledili romantičnim vzgibom in svojim željam. Tako se postavi vprašanje: gre res za pomoto ali pa je v igri morda usoda? To vprašanje Pamuk, ki se je sicer izrekel za kulturnega muslimana, ki ne prisega na osebni stik z Bogom, prepletel z izročilom islamske mistike in tudi z nekaterimi osrednjimi vprašanji islamske etike. Kakšna je razlika med namenom dejanja, namenom srca in namenom jezika? Ali smo res dobri, če storimo dobro, čeprav smo mislili storiti nekaj drugega? Ali lahko dobro mislimo, vendar tega ne izrečemo, molčimo ob krivici, ki jo vidimo? Čudaštvo o moji glavi je tako zelo dovršena, čeprav mestoma rahlo dolgovezna freska sodobne turške družbe, med branjem katere moramo biti ves čas pozorni, da nam ne uidejo male variacije mnenj in videnj dogodkov, ključnih za razumevanje resnice kot za človeka v zadnji instanci nedosegljivega pojava. Pa vendar kljub tej nedosegljivosti, kljub neizogibnosti minevanja, staranja in zgodovinskih pozab, življenje v svoji bujni nepreglednosti nenehno brsti.

Na veliki teden smo objavili pogovor ob predstavitvi knjige Sare Ahlin Doljak z naslovom: Da, življenje! Avtorica je odvetnica in mediatorka in izredna profesorica prava. Še prej je predana žena možu Bojanu in ljubeča mama Valentina in Maje. In predvsem je zaljubljena v Življenje, ki se ji podarja iz dneva v dan. Če jo kdo vpraša, kako ji gre, včasih reče: »Oh, imam multiplo sklerozo. Razen tega mi gre odlično.« Bolezen ji je veliko vzela. Možnost premikanja nog in rok, možnost govora ter neodvisnosti od pomoči drugih in od medicinskih pripomočkov. Ni pa ji vzela veselja do življenja. Nasprotno. Pravi, da ji je bolezen veliko dala. Spoznala je mnogo ljudi, za kar je hvaležna. Svoja spoznanja in srečanja z ljudmi in Božjimi dotiki je stkala v knjigo DA, Življenje! Z možem Bojanom pričujeta o življenju ljubezni, ki ga vsak dan znova sprejemata in darujeta.

Na veliki teden smo objavili pogovor ob predstavitvi knjige Sare Ahlin Doljak z naslovom: Da, življenje! Avtorica je odvetnica in mediatorka in izredna profesorica prava. Še prej je predana žena možu Bojanu in ljubeča mama Valentina in Maje. In predvsem je zaljubljena v Življenje, ki se ji podarja iz dneva v dan. Če jo kdo vpraša, kako ji gre, včasih reče: »Oh, imam multiplo sklerozo. Razen tega mi gre odlično.« Bolezen ji je veliko vzela. Možnost premikanja nog in rok, možnost govora ter neodvisnosti od pomoči drugih in od medicinskih pripomočkov. Ni pa ji vzela veselja do življenja. Nasprotno. Pravi, da ji je bolezen veliko dala. Spoznala je mnogo ljudi, za kar je hvaležna. Svoja spoznanja in srečanja z ljudmi in Božjimi dotiki je stkala v knjigo DA, Življenje! Z možem Bojanom pričujeta o življenju ljubezni, ki ga vsak dan znova sprejemata in darujeta.

Ta teden smo Slovenci pričeli in končali z razkazovanjem našega športnega okusa. Bolje rečeno ne-okusa. Nehote smo namreč razkrili, da nam šport kot tak, z vsemi vrlinami in umetelnostmi vred, ne pomeni kaj dosti, smo zgolj in samo navijači slovenskih tekmovalcev, pa še to najraje takrat, ko je uspeh čim bolj zanesljiv. V Petkovi centrifugi Damjan Zorc razmišlja tudi o reformnem pogumu in resnici. Vsi bi jo častili, dokler se ne obrne proti nam.

Misel, da vedno vemo več, kot lahko povemo, se zdi precej očitna. Pravzaprav se na najbolj banalni, vsakdanji ravni redno srečujemo s tem problemom, ko pač že česa ne znamo dobro upovedati, ko ne najdemo pravih besed. A ta poanta, ki je danes tako razširjena, da se sliši kot obče mesto, pravzaprav skuša izpostaviti nekaj mnogo bolj temeljnega in bolj daljnosežnega, kot je zgolj pomanjkanje pravih besed. Osvetliti namreč skuša tiste razsežnosti védenja in osmišljanja sveta, ki se vedno in nujno izmaknejo besedam, in ki obenem tvorijo tako nujni temelj vsake vednosti kot tudi neobhodni okvir vsake komunikacije. Gre za izhodišče, iz katerega je judovsko-madžarski znanstvenik in filozof Michael Polányi zastavil svoje kartiranje tistega, čemur pravi tiha vednost. S tem konceptom je skušal na eni strani pojasniti, kako pravzaprav ljudje ustvarjamo vednost, kako ustvarjamo znanost in kako, po drugi strani, lahko instrumentalizacija znanosti v določene partikularne namene, - v današnjih časih bi bili to v prvi vrsti uporabni, aplikativni vidiki znanstvenih spoznanj -, ogroža samo znanost in s tem našo zmožnost ustvarjanja novega vedenja. Ideje, ki jih je Polanyi razvil v svojem delu Razsežnosti tihe vednosti, ki smo ga več kot pol stoletja po nastanku dobili v slovenskem prevodu v zbirki Temeljna dela založbe Krtina, so v tem času seveda vplivale na različna področja od filozofije znanosti do izobraževanja in celo managementa. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da smo ključne poante tega dela dodobra osvojili. Nasprotno, zdi se, da današnji čas kar kliče po tem, da razsežnostim tihe vednosti ponovno posvetimo nekaj več pozornosti. Gost tokratnih Glasov svetov je zato filozof in izr. prof. na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem dr. Tomaž Grušovnik, ki je knjigi pripisal spremno besedo. Foto: Michael Polanyi, 1.1.1933, avtor neznan, vir: Wikipedia, javna last

Kaj storiti? Nasvet inženirke živilske tehnologije Dr. Živa Lavriša, raziskovalka na področju prehrane, živil in javnega zdravja pri Inštitutu za nutricionistiko, skrbno spremlja podatke o prehranskih navadah prebivalk in prebivalcev Slovenije. Opozarja, da stanje ni optimalno. Nasprotno! Še zlasti starejši odrasli dnevno zaužijejo premalo beljakovin in prehranskih vlaknin. Rešitev doktorice Lavriša je preprosta. In kakšen je njen recept za zdrav način prehranjevanja po petinšestdesetem letu? Povezava: Prehrana.si Foto: ulleo/ pixabay, cc

Vlada je lani zvišala plače javnim uslužbencem za skupno 600 milijonov evrov. Prvi del so dobili decembra, drugega bodo aprila. Vendar se zato plačne zahteve niso umirile. Nasprotno - posamezne poklicne skupine zahtevajo višje plače in spremembo razmerij med poklici. V oddaji tudi: - Svetovni gospodarski forum v Davosu spremljajo tudi protesti - Evropski poslanci sprožili postopek za odvzem imunitete dvema poslancema, vpletenima v korupcijsko afero - Slovenski rokometaši z drugim mestom v skupini v nadaljevanje svetovnega prvenstva prenesli dve točki

Nekoč je neki deček z družino obiskal London in si močno želel videti angleškega kralja. Seveda so bila ob obisku vrata kraljeve palače zaprta. Na njegovo prošnjo, da bi rad videl kralja, mu je stražnik dejal: »Žal mi je, a nimaš dovoljenja!«Mimo je prišel lepo oblečen plemič in slišal pogovor. Vprašal je dečka: »Kaj bi pa rad?« Ta je odgovoril: »Zelo si želim videti kralja.« Mladi plemič je prijel dečka za roko in mu dejal: »Pojdiva.« Ko sta se približala vratom palače, jih je straža na stežaj odprla. Dečka je vodil v palačo in po stopnicah sta se povzpela naravnost pred kralja. Lepo oblečeni plemič je bil waleški princ, kraljevi sin, in je dečku omogočil dostop do svojega očeta, kralja. (Zgodbe za veselje do življenja, 12)Podobno nam Jezus Kristus omogoča dostop do Boga Očeta, ker je Božji Sin. Ta dostop nam je omogočil s svojo krvjo, ki jo je prelil na križu. In vsakemu od nas govori: »Resnično povem ti, še danes boš z menoj v raju.«Nebeški Oče želi, da je Jezus »kralj src«, ne zemeljski kralj. V Božje kraljestvo nas vodi po ljubezni in človeškim srcem govori, da Božjega kraljestva ne bomo dosegli z revolucijo, ampak z evolucijo, to je s spreobrnjenjem src. Jezus je Božje kraljestvo prinesel s svojim križem, smrtjo in vstajenjem, s tem, da je postal »trpeči Božji služabnik«. Zato Kristus izziva tudi današnje kralje in današnje oblastnike. Izziva pa tudi nas vse.Evangelij, ki ga beremo na današnji praznik, opisuje Jezusa na križu. Z njim so križali tudi dva razbojnika. Čeprav sta bila oba nepridiprava, sta bila popolnoma različna. Ta različnost se kaže iz njunih besed. Njuno govorjenje in njuni različni pogledi kažejo, kako različnega kralja so si na eni strani predstavljali ljudje in kakšen kralj želi biti Jezus. Levi razbojnik je glasnik »ljudskega« mišljenja saj pravi Jezusu: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« (Lk 23,39). Ima zelo plitek način razmišljanja in pričakuje, da mu bo Jezus rešil težave in ga rešil kazni, ki jo je dobil za svoja grozodejstva. Jezus ga ne usliši. Nasprotno pa desni, dobri razbojnik zelo jasno razume Jezusovo vlogo in ga prosi: »Spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42). Kristus nas ne rešuje človeških omejitev: upravičene kazni za naše napake, ne rešuje nas trpljenja. Desni razbojnik izroči svoje srce Jezusu in se odloči, da bo pripadal resničnemu Kralju in njegovemu kraljestvu. Zato mu Kristus zagotovi: »Resnično povem ti, še danes boš z menoj v raju,« (Lk 23,43) in ga sprejme v svoje večno kraljestvo ljubezni.

Poslanci na izredni seji so govorili o zakonskem predlogu SDS, s katerim želi ta opozicijska stranka zmanjšati vpliv inflacije in draginje na gospodarstvo in gospodinjstva. V SDS namreč poudarjajo, da vlada s svojimi ukrepi ne pomaga vsem podjetjem in ljudem. Nasprotno temu pa vladna koalicija predloge SDS ocenjuje kot populistične in brez širšega premisleka. V oddaji tudi. - Neodvisni preiskovalci: ruske sile zagrešile številne vojne zločine v Ukrajini - Japonska, Tajska in Hongkong sproščajo protikoronske ukrepe za tuje turiste - Ob dnevu športa poudarili pomen čim širšega sodelovanja vseh generacij v dejavnostih - Jutri dopoldne povečini še suho, popoldne dež

V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo«, pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja, postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Bodisi iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje predstavlja pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti, tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.

Verjetno se še spomnite popevke, ki jo je pred dobrimi dvajsetimi leti posnel Magnifico, ko je v refrenu prepeval: Gospod, težko sem ponižen, / ko vse mi gre dobro od rok! / Pogledam se rad v ogledalo. / Od sreče mi gre kar na jok! Zbadljiva popevka, ki ob vsej zafrkljivosti dejansko izziva našo narcisoidnost. Vprašanje, ali je avtor pesmi samokritičen ali celo avtoironičen, je pri tem postransko. Na eni strani se danes kot družba srečujemo s problemom pristne in zdrave samopodobe, ko marsikdo trpi prav zaradi občutkov svoje lastne nevrednosti. Na drugi strani pa se srečujemo z bolestno potrebo po samopromociji v najboljši in celo idealistični luči na vseh mogočih družbenih omrežjih ali pa z narcisističnimi egotripi v vseh možnih oblikah. Živeti pa tisto zdravo mero, v smislu sprejemanja samega sebe, z zavedanjem tudi svojih omejitev, šibkosti in nemoči, pa vendarle tudi s hvaležnostjo, da sem takšen, kakršen sem – to je temeljni izziv za vse nas. Zato ponižnost ni to, da skozi življenje hodimo s sklonjeno glavo ali celo, da vsi hodijo po nas in nas dajejo v nič. Nasprotno: ponižnost je v tem, da se zavedam kdo in kakšen sem in se v tem sprejemam, a se zaradi tega ne počutim boljšega in več vrednega od drugih. V evangeljskem odlomku za današnjo nedeljo Jezus očitno naslovi problem napuha in večvrednosti, ko oriše primer gostije, na katero smo lahko povabljeni. V želji, da bi izpadli pomembni, se lahko usedemo na VIP sedež, a se potem lahko zgodi, da bi nas presedli, ker bi prišel nekdo, ki je pomembnejši od nas in bi se mi morali osramočeni presesti na drug, manj pomemben sedež. Kot zgled ponižnosti Jezus postavi nasprotno varianto – da bi se namreč usedli na nepomemben sedež, da bi nas potem lahko gostitelj morda povabil naj se presedemo na pomembnejše mesto. Podobo zaključi z znanim izrekom: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Oziroma, kar poznamo v predelani verziji v ljudskem pregovoru: »Kdor visoko leta, nizko pade.« In verjetno smo to že večkrat izkusili. Pač, vsaka šola nekaj stane, vprašanje je le, če smo se iz takega padca kaj naučili. Zato na tem mestu še kako veljajo modre spodbude iz Sirahove knjige: »Otrok, opravljaj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu. Zakaj silna je Gospodova moč, zato ga ponižni poveličujejo.«

Tokrat smo se lotili težav, ki niso povezane samo z morjem, temveč s celotnim okoljem. Žal, ne moremo trditi, da okoljske težave pri nas in v svetu dobro rešujemo. Nasprotno. Zgolj gasimo požare, kot radi rečemo v prenesem pomenu. Julija pa smo to počeli tudi v dobesednem pomenu, saj je bil požar na Krasu najobsežnejši v zgodovini Slovenije. Države v Sredozemlju pestita tudi suša in pomanjkanje vode. S podnebnimi spremembami pa zagotovo ne bo šlo na bolje, temveč, če ne ukrepamo, samo strmo navzdol. In kaj lahko storimo, da bi preprečili podobne obširne požare v prihodnosti? Kako naj ob vse pogostejših sušah priskrbimo dovolj pitne vode, recimo v slovenski Istri? A tudi širše, v Sredozemlju, denimo? In katere spremembe potrebuje kmetijstvo, da bomo lahko zagotovili dovolj hrane za vse? Samo tehnologija ne bo dovolj. Zgovoren primer je sosednja Italija, kjer so ob reki Pad vzpostavili učinkovit sistem namakanja, a je reka letos ostala brez vode. Okoljski znanstvenik, dr. Žiga Malek, ki že vrsto let dela na Inštitutu za okoljske študije na Vrije Universiteit v Amsterdamu, med drugim opozarja, da se moramo podnebnim spremembam prilagoditi z novimi, trajnostnimi in dolgoročnimi rešitvami. "Včasih rečejo, da je preveč ljudi. Ne, preveč je predvsem potrošnikov in mesojedcev. Znanstveniki so že pokazali, da bi današnje in tudi prihodnje prebivalstvo lahko nahranili z bolj pravičnim sistemom trgovine in poljedelstva, z manjšo porabo mesa in mlečnih izdelkov ter z zmanjšanjem količin zavržene hrane. Treba je pa spremeniti sistem. Ne bi tukaj kazal na posameznike," je med drugim izpostavil v pogovoru za našo oddajo.

Ali je bil tudi evangelist Luka jungovec? Malo že, sicer ne bi že pred dva tisoč leti tako jasno izklesal dva arhetipska lika, Marto in Marijo. Marta je prototip ženske, ki se ves dan neumorno razdaja za druge, potem pa zagrenjena ugotovi, da drugi mislijo predvsem nase in na svoje počutje. Nasprotno pa si Marija vzame čas zase, prisluhne sebi, vse z namenom, da bi ohranila veselje do življenja. Evangelist Luka dramski lok napetosti med sestrama sklene tako, da v konflikt med njima vključi še Jezusa, ki se v skaljenem odnosu med sestrama postavi na Marijino stran in izreče znamenite besede: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.« Poslušanje tega evangeljskega odlomka nas navadno spravi v zadrego. Jezusu namreč težko ugovarjamo, a se nam vendarle zdi čudno, zakaj se je tako enostransko postavil na Marijino stran, ko pa je bil tudi sam deležen postrežbe, za katero je poskrbela Marta. Jung bi nam verjetno povedal, da je konflikt med dvema fizičnima osebama, Marto in Marijo, arhetipski, samo preslikava napetosti v vsakem izmed nas. Dvojnost ni zunaj nas, temveč v nas. V vsakem izmed nas se namreč bije hrepenenje, da bi kot Marta imeli vse pod nadzorom, obenem pa bi se kot Marija prepustili intimnim potrebam svoje duše in izstopili iz uničujočega ritma, ki lahko vodi v izgorelost in malodušje. To dvojno med seboj nasprotujoče si hrepenenje je odsev negotovosti, ki je eno od elementarnih konfliktnih stanj v naši duši. Obvladovalo je tudi Abrahama in njegovo ženo Saro, ker nista mogla imeti otrok. O tem govori prvo današnje mašno berilo. Negotovost skušamo preseči na dva različna načina. Sara in Marta se na negotovost odzivata podobno, z negodovanjem in zagrenjenostjo. Marija pa je podobna Abrahamu, ki upa, ker se zaveda, da usodnega problema človek ne more rešiti sam, zato se odpre Božjemu delovanju. Neki pisec negotovost duhovito primerja z aligatorjem, ki nas vleče v motno globino in nas golta v svoj trebuh, prepoln gnile hrane, zaostale iz preteklosti. S tesnobo pa nas udarja po rokah, s katerimi bi se morda lahko ubranili. Krokodil oziroma negotovost nas ubija že zato, ker se pred njim čutimo nemočne. Jezus ne podcenjuje Martinega dela in njenih skrbi, a s tem, ko potrdi Marijin model, pove, naj pri vsem, za kar se trudimo, pri vsakem naporu svojih rok, da bi se rešili iz žrela aligatorja, torej iz negotovosti, ne izgubimo izpred oči, da prav v moči vere vidimo prek motne vode, v katero nas vleče krokodil, da se, potem ko v molitvi posedimo ob Jezusovih nogah, spremeni perspektiva, ki nam vrača smisel in daje novih moči.

Sociologi presenečeno ugotavljajo, da danes v očeh najstnikov niso največji junaki in vzorniki uspešni športniki ali zvezdniki, pač pa njihovi starši, zlasti očetje. Nenadomestljiva vloga očeta za vsakega človeka je univerzalna, značilna za vse kulture in vsa starostna obdobja. Če potreba po očetu ne bi spadala med naše primarne potrebe, bi Bog za svojega sina Jezusa gotovo lahko našel kakšno drugo obliko preživljanja mladosti kot to, o kateri nam priča 1. maj, praznik sv. Jožefa delavca. Philip Zimbardo , ameriški psiholog, navaja svoje japonske kolege, ki ocenjujejo, da se je že več sto tisoč mladeničev na Japonskem odločilo za življenjski slog, ki mu pravijo hikikomori. Ti mladeniči nikoli ne zapustijo stanovanja, ne iščejo službe, nočejo spoznati partnerja ali si ustvariti družine. So popolnoma družbeno izolirani in ves dan preživijo za računalnikom. Podobno je v Južni Koreji. V Evropski uniji in Združenih državah Amerike še ni tako hudo, a tudi v ZDA fantje do enaindvajsetega leta povprečno preživijo pred zasloni več kot štirideset ur na teden. Vse to je simptom nekega drugega pojava – da ti fantje po večini odraščajo brez očetov. Ločitve so najpogostejši, a ne edini razlog za to. Očetovstvo ni več družbena norma. Ne izginja samo iz družine, ampak tudi iz popularne kulture. Presenečeni smo, če v filmu vidimo tridesetletnega moškega igralca v vlogi očeta. Očetje manjkajo celo v družinskih nanizankah ali pa so prikazani kot karikature. Za družbo je taka odsotnost očetov izrazito škodljiva, saj mladeniči nujno potrebujejo odrasle moške, po katerih se lahko zgledujejo in ki jim pomagajo odrasti v samostojne in odgovorne posameznike. Tako pač deluje moška psihologija, zato brez očetov izgubljamo tudi junake. Matere otroka naučijo altruizma: dobrodelnosti, pomoči, sodelovanja in upoštevanja družbenih norm. Vendar se je treba za vsakdanje junaštvo po večini upreti pritisku skupine in prekršiti njene družbene zapovedi. Prav to, kar je tipično za očeta in o čemer govori psiholog Zimbardo, je poosebljal sv. Jožef. Nobenega razloga ni, da bi praznik sv. Jožefa obhajali napol sramežljivo in v nelagodju, da se oziramo v preživeti lik Jezusovega krušnega očeta. Nasprotno, bolj analiziramo stranpoti sodobne kulture, bolj vidimo, kako dragoceno orientacijo prepoznamo v sv. Jožefu, arhetipu in praliku skrbnega, zvestega, vernega in pokončnega očeta.

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure FrankoMaribor: Litera, 2021Čeprav se večina pisateljev ponavadi najprej preizkusi v pisanju kratkih zgodb in šele potem zbere pogum za pisanje romana, je Kazimir Kolar v tem pogledu precej drugačen. Romaneskni prvenec Glas noči je izdal pri 37 letih, navdihovale pa so ga izkušnje iz časa študija filozofije na Filozofski fakulteti in babištva na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani. V zbirki s pomenljivim naslovom Zgodbe nekega slabiča se že prva zgodba Sladoledarjevo poročilo vsebinsko precej navezuje na roman, v katerem prav tako nastopa protagonist Lampreht. Posebnost te zgodbe je tudi v tem, da se od začetka do konca zgleduje po Camusovem romanu Tujec – začne se s skoraj enakimi stavki: “Ponoči je umrla babica. Ali mogoče včeraj, ne vemo točno. Mogoče zjutraj. Pogreb čez tri dni.” Glavni junak, ki opravlja poklic varnostnika v knjižnici, po spletu nesrečnih okoliščin ubije Arabca, o katerem zmotno meni, da ga namerava zahrbtno umoriti. Tudi protagonista zgodb Divji pesnik in Kirurginja sta razpeta med groteskne psihotične epizode in bizarno realnost, meje med obema pa postajajo vse bolj zabrisane. V prvi zgodbi se Pesnik boji, da bi ga pojedle mravlje, v drugi zgodbi pa se kirurginja podaja v bližnji park s kovčkom vrhunskih japonskih nožev, da bi vsaj deloma uživala v fantaziji ubijanja, ki pa se na koncu zgodbe prelevi v realnost. Pri tem izreče pomenljivo misel: “Kdor ubija, ima absoluten nadzor, kdor je ubit, se popolnoma podredi, takšen je zakon narave.” Kazimir Kolar slika psihološke profile svojih junakov prek njihovih razmišljanj in načinov reševanja konfliktnih situacij. Omenjenim junakom je skupno to, da iščejo prizemljitev svojih psihotičnih epizod v dejavnostih, ki se navadnim smrtnikom zdijo nenavadne. Tako varnostnika pomiri le njuhanje priljubljene droge, ki se ji reče “sladoled”, divjega pesnika poživi branje čilskega književnika Roberta Bolaña, medtem ko kirurginja najde svojo izpolnitev v pisanju kratkih zgodb in opazovanju ljudi v parku. Nasprotno pa protagonist zgodbe Angeli nad Atosom išče svoj notranji mir v izolaciji v samostanu, namenjenem zgolj moškim, ki se postijo, med postom pa doživi najrazličnejša razodetja in halucinacije. Tudi brata v zgodbi z naslovom 1943 se zavedata, da ju bodo ljudje obravnavali kot slabiča, če se po končani vojni ne bosta iz gozdne votline vrnila v vas, pa vendar na koncu ponosno izjavita: “Nikoli več ne bova šla živet nazaj v vas. Domovala bova v gozdni votlini. Govorili bodo: “Slabiča.” Ampak midva bova ostala to, kar sva. Navadila sva se na votlinsko življenje in tako bo ostalo.” Naslov knjige Zgodbe nekega slabiča tako lahko beremo po eni strani kot samoironijo, po drugi pa ga lahko ugledamo kot nekakšen eksistencialni manko subjektov, ki še iščejo svoj pravi poklic in identiteto v svetu, ki nezadržno razpada. Motiv samodestrukcije posameznika in uničevanja planeta, ki zaradi nerazsodne politike bogatašev postaja nevzdržen za bivanje, se prenaša iz zgodbe v zgodbo. Tako junak zgodbe Trolovo pismo politikom ogorčeno zapiše: “Včeraj, na primer, so v obmorsko ordinacijo pripeljali dva morska konjička, ki so ju naplavljena na morski breg našli otroci iz sosednjega kampa. Pri obdukciji prvega so ugotovili zadušitev s polietilenskimi vlakni, pri drugem pa je šlo za odpoved dvanajsternika v prebavilih, saj so se tam nabrali koščki poliamidov, iz katerih je nastala zaplata, ki je usodno zamašila konjičkovo prebavno cev. Kam gre ta naš svet – ne vem!” Dokončen razpad sveta, kot ga poznamo, je najbolj opazen v zgodbi 20 4 9, ki se dogaja v bližnji prihodnosti, ko znanost toliko napreduje, da začnejo bakterije razvijati svoj jezik in zavest o lastni eksistenci, v moškega pa v vmesnem času umestijo maternico in jajcevode. V tej zgodbi Kazimir Kolar razgrne ves spekter domišljije in najrazličnejše odtenke sarkazma in parodije – s pomočjo dolgih in izčrpnih opomb, v katerih pojasnjuje geopolitično podobo novega sveta, bizarne biotehnološke rešitve in nenavadne umetniške smernice postopoma gradi pogled na distopijsko družbo, v kateri so odpravljene skoraj vse biološke in politične omejitve, želje pa se uresničijo skupaj s pripadajočimi strahovi. Kazimir Kolar se zlasti v zgodbah na koncu zbirke Zgodbe nekega slabiča mojstrsko poigrava z literarnimi žanri in stilističnimi izzivi. V romanu Glas noči je bil njegov jezik brutalno realističen, lahko bi rekli naturalističen, v pričujoči zbirki pa se spreminja glede na psihološko stanje protagonistov in njihovo razmišljanje. Zgodba 1943 je npr. napisana v več krajših refleksijah o travmatičnem otroštvu, Trolovo pismo politikom je napisano v obliki zgoščenega pisma misleca, ki nima kaj dosti izgubiti, zgodba 20 4  9 pa predstavlja dnevniški zapis anonimneža, ki kronološko popisuje faze razpadanja zahodne družbe. Razen zgodbe Angeli nad Atosom, ki je napisana v tretji osebi, so vse napisane v prvi osebi ednine, bodisi iz vidika moškega ali ženske. Podobno kot kirurginja v zgodbi z istoimenim naslovom išče udarni uvodni stavek, s katerim bi vstopila v svet pisateljevanja, se tudi Kolar loteva zgodb bodisi s kratkimi, a pomenljivimi stavki, bodisi z neobičajno besedno zvezo, ki nas takoj postavi v središče dogajanja. Zgodbo z naslovom V kazenski koloniji začne z besedami: “Tistega jutra sem imela vizijo: nekje na severu Nemčije sva s Pesnikom nekemu konju prekinjala semenovode.” Lahko bi rekli, da se Kazimir Kolar pri pisanju nadvse zabava, to pa se ne nazadnje prenese tudi na bralca, da prek zgodb zdrsne v labirint lastnih asociacij in zamisli …

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato HorvatPrevedla Marija Zlatnar Moe; Ljubljana: KUD Logos, 2021Paul Tyson, raziskovalec na Inštitutu za humanistične študije v Queenslandu v Avstraliji, pri svojem delu združuje filozofijo, teologijo in sociologijo. V knjigi Vrnitev k resničnosti nazorno predstavlja zgodovinski prerez dojemanja krščanskega platonizma in njegovo aktualno veljavo. O krščanski metafiziki trdi, da je bila v skladu s Platonovim pogledom na resničnost, a je v prehodu v modernost izgubila svojo prepričljivost. To pa, kljub prevladujoči razsvetljenski miselnosti, po njegovem ne pomeni napredka. Nasprotno, to je redukcija v enodimenzionalno naturalistično razlago resničnosti. Po drugi strani se je tudi krščanstvo oddaljilo od metafizičnih temeljev, zato se zavzema za vrnitev k resničnosti, torej za uveljavitev izhodišč krščanskega platonizma, ki bo izpostavil pristnejši način življenja v času pragmatičnega realizma. Paul Tyson zavrača mit o modernosti, da se od grške in rimske filozofije do Descartesa ni zgodilo nič. Dokazuje, da je maternica modernosti poznosrednjeveška teologija, ki je znova odkrila ideje o tem, kaj je razum, kaj je znanje, kakšno je razmerje med teologijo in filozofijo in kaj je filozofija sama. Po njegovem prepričanju moderna doba nosi frančiškansko zapuščino Dunsa Skota  Vilijema iz Ockhama. Dominikanski brat Tomaž Akvinski pa je postavil razmerje med razumom in vero in trdil da si Božja modrost in človekov razum ne nasprotujeta, saj ni dveh resnic, je ena sama. Moderni nazor po prepričanju Paula Tysona ne bi bil mogoč, če se ločevanje vere od razuma ne bi začelo že v 13. stoletju in če v 17. stoletju ne bi doživelo vrhunca z željo, da bi ločili to, čemur zdaj rečemo »znanstveno spoznanje«, in sicer ne le od teologije, ampak tudi od filozofije. Tako je moderna doba posledica razdvajanja znanja in modrosti na način, da teoretičnemu znanju o naravi daje metodo, ki se šteje za popolnoma neodvisno od verskih oblasti in ki je tudi filozofsko nevtralna, tako da ima znanstvena resnica objektiven odnos do dejstev brez bistvenega razmerja do teoloških in filozofskih pomenov in ne da bi se ozirala na interpretativne avtoritete. Krščanski platonizem je bil predvsem stališče s koreninami v krščanski veri in življenju Cerkve. Prilagajanje in vključevanje združljivih platonističnih idej v krščansko teologijo se je na naraven način zgodilo v prvih stoletjih življenja Cerkve. Platona so pogosto imeli za božansko navdihnjenega poganskega predhodnika krščanske vere, tako da Božja beseda ni bila izgovorjena le v neposrednih teofanijah, ampak tudi z umevanjem. Znotraj krščansko platonističnega razmišljanja je Bog v svoji skritosti vedno navzoč kot večni in umljivi Temelj svojega minljivega stvarstva. Bog je ontološki Vir, iz katerega vse bivajoče stvari dobivajo svoje umljivo bistvo in svoj posebni obstoj. Predstava o ontološkem deležju ima izjemen pomen za naše razumevanje življenja Cerkve in odnosa kristjana do stvarstva. Paul Tyson strne svoje razmišljanje o krščanskem platonizmu s pozivom kristjanom, naj se vrnejo k videnju resničnosti, ki temelji na razodeti resnici pristno duhovne in transcendentno utemeljene narave. Brez takega videnja bomo imeli samo amoralno moč, instrumentalno izkoriščanje in vse hujšo slepoto za dejanske človeške resnice, ki našemu obstoju dajejo smisel in namen. Branko Klun v spremni besedi ugotavlja, da gre v knjigi Paula Tysona Vrnitev k resničnosti za vprašanja, ki so se izoblikovala kot ključna za krščanski metafizični pogled na stvarnost in pri katerih vidimo aktualnost krščanskega platonizma, ter pomenljivo zaključuje z mislijo, da platonizem in krščanstvo danes skupaj kljubujeta ne le zanikanju vsake transcendence, temveč izvotlitvi razumevanja stvarnosti in človekovega življenja v celoti.

Rimski govornik, politik in filozof Ciceron je precej svojih besedil oblikoval kot premisleke o temeljnih življenjskih vprašanjih. V Pomenkih v Tuskulu se je tako spraševal o življenju po smrti ter s tem povezanim vprašanjem o dobrem življenju. »Kakšen je pravilni način življenja?« se sprašuje, »Po katerih načelih naj se ravnamo? Kako bomo dobri ljudje in dobri državljani?« Sam je namreč kot zaveden patriot verjel, da mora posameznik gledati tudi na skupno dobro, na dobro države in ne zgolj na lastno korist. V Pomenkih pa tudi v drugih delih je zato trdil, da bi si moral vsakdo prizadevati za udejanjenje vrline in za skrb za državo. Pri tem se ne bi smel osredotočati na dolžino, temveč na kakovost življenja: čeprav smrt »vsakodnevno grozi v negotovih pripetljajih in zaradi kratkega življenja nikdar ne more biti daleč«, modrega moža strah pred njo ne bi smel odvrniti od tega, da ne bi vselej pomagal državi in deloval v korist sodržavljanov. Kajti modrec se zaveda, da je »potomstvo, ki ga sicer ne bo uspel videti, tudi njegova stvar.« Njegovo delovanje bi morala potemtakem po eni strani usmerjati skrb za prihodnje rodove, po drugi strani pa želja, da bi tudi sam utelesil vrlino. Tako bi se lahko izkazal za najboljšega na vseh področjih: za najboljšega moža, politika, državljana in nasploh najboljšega človeka. Ciceron večkrat poudari, naj se človek loteva podvigov iz želje po vrlini in ne po slavi: če bo hlepel zgolj po slavi, se bo odvrnil od vrline in zašel na kriva pota, to pa mu ne bo prineslo prave sreče v življenju. Nasprotno pa prav življenje v skladu z vrlino in udejanjanje te vrline v vsakdanu vodi do resnične blaženosti. Medtem ko vrlina ne sledi želji po slavi, pa želji po vrlini »nujno sledi tudi slava, čeprav si ne prizadevaš zanjo,« zatrjuje Ciceron. Lahko se sicer zgodi, da dobremu človeku za njegovo dobroto in vrlino ni poplačano že v njegovem zemeljskem življenju, nedvomno pa bo nagrade deležen po smrti, ko bo užival v božanski blaženosti.

V življenju se nam lahko zgodi, da se po uspehu in dosežkih na osebnem ali poslovnem področju v nas prikrade občutek naveličanosti. Nekaj časa še uživamo sadove doseženega dela in napora, a kaj kmalu se začnemo spraševati o smislu vsega našega početja. To pride do izraza posebno v trenutkih, ko več ne obvladujemo dane situacije in okoliščin. Kaj narediti takrat, ko se nam vse zdi brez pomena, ko začutimo popolno nemoč in odsotnost vsakega smisla? Puščavski očetje iz prvih stoletij krščanstva so to občutje imenovali duhovna naveličanost. To je tisti del dneva, ko je sonce v puščavi najvišje, ko je pripeka najhujša in ko človeku pojemajo moči za boj s skušnjavami. O Antonu puščavniku se je ohranila ta kratka in poučna zgodba: Ko so ga napadale grešne misli in ko se mu je vse zdelo brez pomena, se je zatekel k Bogu in ga prosil, naj mu pokaže, kako se lahko reši te nadloge. Ko je zjutraj šel iz svoje celice, je zagledal moža, ki je bil videti njegov dvojnik. Ta mož je sedel in opravljal svoje delo, potem je vstal in šel k molitvi. Nato je spet sédel in začel plesti vrv; zatem je spet vstal in šel molit. Anton je razumel, da mu je Gospod poslal svojega angela, da ga opomni in opogumi v njegovi naveličanosti. Iz te pomenljive apoftegme lahko potegnemo nauk tudi za naše življenje. V trenutkih, ko se nam bo vse zdelo brez pomena in smisla, ko ne bomo več videli izhoda iz nastale situacije, se je najbolje držati našega običajnega ritma življenja in dobrih navad, ki nam dajejo pravo smer: zjutraj vstati, oditi v službo, poskrbeti za družino, si vzeti čas za molitev, se srečati s prijatelji, se zahvaliti za preživet dan in okoliščine, v katerih smo ta trenutek. V obdobjih suhote in naveličanosti puščavski očetje svetujejo, da nikoli ni dobro delati velikih sprememb in sprejemati prenagljenih odločitev. Nasprotno, najbolje se je zateči k zdravi rutini, k temu, kar smo že od nekdaj počeli in kar je postalo del nas. Nekaj podobnega pravi tudi sv. Ignacij Lojolski: v času potrtosti ne spreminjaj odločitve, ki si jo sprejel v času radosti. Če bomo tako ravnali, bo naveličanost postopoma izgubila svojo ostrino in nadomestilo jo bo tiho upanje. Na skrivnosten način nam bo iz dobrih navad in našega vsakdanjega ritma življenja pritekla nova moč in veselje za izzive, ki so še pred nami.

Reka ni samo korito z vodo. Je sistem, ki je neločljivo povezan z poplavnimi ravnicami. V Evropi je 60 odstotkov teh površin izgubljenih. So pozidane oziroma obdelane in zato ne morejo več opravljati svoje naravne vloge. To neposredno vpliva na biotsko pestrost na eni strani kot v končni posledici na naše zaloge pitne vode. Z njimi smo izgubili tudi velik del njihove sposobnosti za zadrževanje velikih količin vode. Ob vse rednejših vremenskih ekstremih v obliki poplav in suš je to seveda izredna (in tudi draga) izguba. Evropski zeleni dogovor prav zato med drugim predvideva obnavljanje naravnih ekosistemov rek s poplavnimi ravnicami. Kar 25 000 km evropskih rek naj bi po tem načrtu nekega dne znova prosto teklo. A če so evropski načrti brez dvoma ambiciozni in bodo zahtevali veliko dela, sodelovanja in načrtovanja, so vse bolj jasno kaže, da so pri nas prioritete drugačne. "Mi ponosno rečemo, da pijemo čisto vodo iz pipe, ki je bila pred tem le malo obdelana. Mislim pa, da smo na meji te vzdržnosti, da se premikamo [v napačno smer] in hodimo po robu," izpostavlja dr. Lidija Globevnik, ki opozarja, da bi se lahko že zelo kmalu, v petih, desetih letih, kvaliteta vode iz vrtin aluvialnih vodonosnikov poslabšala. "Novi zakon ne kaže v smer pametnega gospodarjenja." Foto: Gašper Šubelj

Pogosto slišimo ali beremo: Ljudje naj bi si želeli le še udobja, bogastva in varnosti in to bi hoteli doseči brez težav in naporov. Postali so vrednotno izpraznjeni in moralno slepi, zato gre vse k vragu. Tako nekako gredo mnoge tirade bolj ali manj jezljivih kritikov sodobne družbe. Seveda potem običajno sledijo nasveti in zahteve o tem, da je nujno treba poiskati izginule vrednote in moralna načela in jih s pravo vzgojo in s pravimi vzori znova privzgojiti ljudem, še zlasti mladim. Tu se ne bom spuščal v razpravo, koliko je danes res med ljudmi vrednotne izpraznjenosti in moralne slepote, koliko pa ni tudi ta vtis proizvod medijske in ideološke propagande z raznih strani. Bolj me zanima vprašanje, kaj sploh pomeni »posedovati« kake etične vrednote ali slediti kakemu moralnemu načelu. V medijih in v vsakdanjih pogovorih pogosto naletimo na mnenje, da je takšno »posedovanje« zajema predvsem sposobnost za ocenjevanje o tem, kaj je v kakih okoliščinah dobro in prav in kaj ni in glasen zagovor teh ocen. Tipično za tovrstna mnenja je, da je v njih precej bolj v ozadju nedvoumno ravnanje v skladu s temi ocenami. Vsakodnevna praksa nas vendarle uči o tem, da je nenehno poudarjanje svojih moralnih zahtev in preverjanje, ali se ljudje držijo teh zahtev najboljša in verjetno tudi najkrajša pot do korupcije morale, tj. do izkoriščanja moraličnega govorjenja za povsem druge, nemoralne cilje. Nasprotno pa so ljudje, ki le redko govorijo o svoji ali tuji morali in se le redko sklicujejo na moralnost, pri tem pa sledijo svoji izvorni altruistični usmerjenosti, izjemno pošteni in dosledni. Tisto, kar nam najbrž resnično najbolj primanjkuje, vsekakor ni moraliziranje, temveč nepopačena in neposredna altruistična usmerjenost, ki zajema tako sposobnost sočutja z drugimi in dajanja pomoči drugim v stiski kot tudi sposobnost iskrenega širjenja veselja in radosti med ljudmi okrog nas. Želim vam, da boste lahko danes lahko kaj storili s takšno usmerjenostjo.

V Nazaretu Jezusa niso sprejeli. Nasprotno: hoteli so ga pahniti v prepad. Tudi v nas deluje skrivnostna …

Grema na kafe z Majo Keuc: Težko bi karanteno preživljala v boljšem okolju Mariborska pevka Maja Keuc večino časa pandemije preživlja doma, v Svečini, od koder lahko sodeluje z vsem svetom. "Za glasbeno inspiracijo ima Svečina neki dar," pravi. Še nekaj časa ne bo nastopala v živo, pravi, da pogreša stik s publiko, a dela ji ne zmanjka. Nasprotno, z zaprtjem mej se je še bolj odprl digitalni svet, povezovanja na spletu je vse več, ugotavlja pevka Maja Keuc. "Dodobra že poznamo vsak kotiček stanovanja," nam je z rahlo kislim nasmehom dejala, ko je v lične skodelice iz džezve natočila kavo. "Na Švedskem pijemo filter kavo, a mi je ta boljša, tista je res močna. Spijem pa kakšne tri skodelice do dvanajstih, tega sem se navadila na Švedskem, ko so dnevi temačni, krajši," nam je razkrila svojo razvado. V Mariboru, kjer je odraščala, se na pijači najraje ustavi v Čajeku in Mački, včasih je hodila v Hudo Kavo, všeč pa ji je tudi čokoladna vas Tete Fride ob Dravi. Intervju: https://www.vecer.com/maribor/aktualno/grema-na-kafe-z-majo-keuc-tezko-bi-karanteno-prezivljala-v-boljsem-okolju-10228072

Filozofinja Alenka Zupančič je v zbirki Analecta (pri Društvu za teoretsko psihoanalizo) pred kratkim objavila svojo najnovejšo knjigo z naslovom Konec. Na njeni naslovnici je znameniti napis v angleščini The End, ki je bil v tradicionalnem Hollywoodu sinonim za happy end, za srečni konec. Taka naslovnica je več kot ustrezna, saj avtorica v knjigi med drugim problematizira konec zgodovine, koncept, ki ga je razvil Francis Fukuyama pred tridesetimi leti ob padcu berlinskega zidu. Po Fukuyami leta 1989 zmagoviti liberalni kapitalizem ne vsebuje notranjih protislovij in zato naj bi se lahko neskončno širil po svetu. Nasprotno pa avtorica razvija tezo o koncu konca kot happy enda svetovne zgodovine, saj je Fukuyama med drugim prezrl, da zlitost kapitalizma in demokracije ni nujna. Več o knjigi, tudi o umetnosti po koncu umetnosti, bo dr. Alenka Zupančič povedala v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite. Foto: Marko Golja

Medtem ko nas širjenje novega koronavirusa vse bolj plaši tudi v Sloveniji, se na Valu 202 vračamo k osnovam. Sploh vemo, kaj je to – virus? Omemba te besede večino ljudi zmrazi, toda pri virusih še zdaleč ni vse slabo. Nasprotno, virusi so nepogrešljivi spremljevalci razvoja življenja na Zemlji, v okolju okrog nas in v nas samih jih je nešteto, v sodobnosti pa se kažejo tudi kot izjemno obetavno terapevtsko sredstvo. O virusih in tudi neprijetnem širjenju novega koronavirusa smo se pogovarjali s svetovno znanim virologom Vincentom Racaniellom.

Tokratne Podobe znanja so– v duhu današnjega kulturnega praznika – zaznamovane z umetnostjo, oziroma konkretneje, z literaturo in literarnim ustvarjanjem. Za tista najboljša, umetniško najbolj dovršena literarna dela sicer radi govorimo, da so brezčasna, toda, tako kot vse drugo, je književnost vedno trdno vpeta v svoj neposredni čas in prostor. Današnji čas pa – kakor zelo pogosto slišimo in kar umetniki in umetnice na svoji koži tudi neposredno občutijo – ne umetnosti nasploh ne literaturi posebej ni najbolj naklonjen. Oziroma jima, se zdi, zelo ozko odmerja mesto in vpliv v družbi. Večinoma bolj na obrobju in v primerno stišanih tonih. A to morda bolj kot na samo kvaliteto umetniških del vpliva na kvaliteto naših življenj. Kako torej nastaja, se bere in nas, če do nas sploh pride, bogati sodobno leposlovje? O tem se bomo pogovarjali z gostom današnje oddaje, dr. Andrejem Blatnikom, pisateljem, urednikom in izrednim profesorjem na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Mateja Jordovič Potočnik

Iz podatkov razberemo, da kar vsak tretji človek trpi zaradi nespečnosti ali drugih motenj spanja. Rešitev težave pa še zdaleč ni le v uspavalnih tabletah. »Čudežnega zdravila za zdravljenje nespečnosti še ne poznamo,« pravi somnologinja dr. Leja Dolenc Grošelj, ki v Ljubljani vodi osrednji slovenski Center za motnje spanja. Opozarja, da je zmotno prepričanje, da se s kronično nespečnostjo najlaže spopademo s tabletami. Nasprotno: prva izbira bi morala biti kognitivno-vedenjska terapija. Več pa v oddaji Ultrazvok. Z dr. Lejo Dolenc Grošelj se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Foundry/ Pixabay, cc

Po podatkih Mednarodne agencije za energijo je med letoma 1990 in 2008 poraba energije v svetovnem merilu narasla za 39 odstotkov. Ključni energenti v tem času pa tudi v nekaj naslednjih letih so bili premog, zemeljski plin in nafta. Tako smo iz fosilnih goriv, za katera sicer dobro vemo, da v ozračje, ko jih kurimo, sproščajo toplogredne pline in so torej najbolj odgovorna za globalno segrevanje, leta 2015 skupaj pridobili kar 87 odstotkov vse energije. Nasprotno smo iz obnovljivih virov s hidroenergijo na čelu pridobili vsega devet procentov. To so številke, ki jasno sporočajo, da moramo, če se nočemo scvreti na pregretem planetu, hitro najti nov, zelo potenten in do okolja bistveno prijaznejši vir energije. Na srečo ima znanost odgovor že pri roki: v prihodnje bi veljalo staviti predvsem na fuzijo, na fuzijsko energijo. Kaj torej je fuzija? Katere so njene prednosti pred drugimi viri energije? Kako bi jo lahko začeli izkoriščati? Zakaj tega še nismo storili? In kdaj bi lahko postala del našega vsakdana? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Naši gostje pred mikrofonom so bili: dr. Boštjan Končar, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu Jožef Stefan in vodja Slovenske fuzijske asociacije, pa dr. Saša Novak, znanstvena svetnica na Institutu Jožef Stefan in sodelavka tamkajšnjega Odseka za nanostrukturne materiale, potem dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko pri Inštitutu Jožef Stefan, ter dr. Bernard Bigot, generalni direktor projekta Iter, največjega mednarodnega eksperimentalno-raziskovalnega projekta, povezanega z razvojem fuzijske energije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Nikiko (Pixabay)

Na že končano svetovno nogometno prvenstvo v Rusiji so se uvrstili šele po dodatnih kvalifikacijah. Selektorja so dobili tako rekoč čez noč. Nekateri igralci so obremenjeni s sodnimi procesi, češ da so sodelovali v finančnih malverzacijah pri svojem transferju v tuje klube. Prihajajo iz države, ki nima nobene športne strategije za mlade, in z nogometne zveze, ki deluje kot zasebni klub pohlepnih posameznikov. Njihov uspeh torej ni nastal ob pomoči države. Nasprotno, uspelo jim je kljub vsem obremenilnim okoliščinam. Hrvaška nogometna reprezentanca je pred dnevi postala druga najboljša na svetu. Kljub porazu v finalu se je v domovino vrnila kot prvakinja, na ulicah in trgih hrvaških mest pa jo je pričakalo več sto tisoč ljudi. Hvaležni, ker so jim nogometaši v zadnjem mesecu in pol omogočili, da so se lahko čutili ponosne na svojo državo. O neverjetnem uspehu reprezentance, njegovih posledicah za hrvaško družbo in o stanju v hrvaškem nogometu pa več v oddaji s Tanjo Borčič Bernard.

Prva svetovna vojna je krepko spremenila evropski in tudi svetovni zemljevid, propadli so nekateri veliki imperiji in nastale so nove nacionalne države. To pa ni pomenilo, da so s tem odpravili vse napetosti, probleme in nasprotja. Nasprotno, v komaj dvajsetletnem obdobju miru je nekatere evropske narode zajela prava vročica, ki se je kazala v nenehnem stopnjevanju oboroževanja in v krepitvi industrije, ki je to oboroževanje podpirala. Bolj kot kdaj koli prej je bilo očitno, da se narodi iz nesmiselnega vojnega klanja niso ničesar naučili. V ta okvir sodi tudi graditev utrdbenih linij, ki so dobesedno požirale denar in dajale lažno iluzijo, da bo država varna pred napadalci iz sosednjih držav. Tak primer je tudi tako imenovane Rupnikova linija, ki jo je začela graditi Kraljevina SHS in nato Kraljevina Jugoslavija, in Alpski zid, ki ga je proti prej omenjeni sosedi začela graditi Kraljevina Italija. Kaj vse je o Alpskem zidu odkril zgodovinar dr. Matjaž Bizjak, bomo predstavili v oddaji Glasovi svetov. Njen avtor je Milan Trobič. foto: Na utrdbah zahodne meje, 1941, avtor A.V. (zasebna zbirka)