Podcasts about mladinska

Zgodba o Jakcu, preprostemu, a bistrem fantu, ki se je odpravil v svet. Kako bo s pomočjo čarobne tobačnice, ki mu jo je podaril oče ob slovesu pridobil grad in lepo nevesto?Vir: Zlata ptica, Angleške pravljice, prevedla Lilijana Avčin, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1963, bere Nataša Holy

Tudi Angleži si pripovedujejo pravljico o treh sinovih, ki poskušajo pomagati očetu. In kot v vseh pravljicah sta starejša brata malopridna, najmlajši pa uspe in reši očeta. Le zakaj so v pravljicah starejša sinova vedno slaba z redkimi izjemami, ko so se bratje v pomoč drug drugemu? Vir: Zbirka Zlata ptica, Avstrijske pravljice, izbral, uredil in spremno besedo napisal Karl Haiding, prevedla Gitica Jakopin, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987, bere Nataša Holy

Na robu Kozjanskega stoji nad zelenimi dolinami hrib z nenavadnim imenom. Čeprav ni ne špičast ne strm, ampakje prijetno okrogel, že dolgo nosi to ime. Ljudje pravijo, da je nekoč res hotel imeti oster vrh, a mu ni uspelo – in zato se danes vsem nasmiha s svojo mehkobo. Ko zapiha veter, pa se zdi, da rahlo vzdihne: »Ah, prav lepo je biti špičast poimenu in okrogel po srcu!«Čarobni zemljevid, Nataša Holy, Osnutek generiran s pomočjo UI Perplexity. Vir: Atlas Slovenije, Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije, Ljubljana, 1985,  slika: Wikipedija, Google earth, Atlas. Lektorira Tatjana Kovačič, bere Nataša Holy

Kot v vseh pravljicah je tudi v tej nagrajena dobrota in usmiljenje. Čeprav si je zapravil možnost zaslužka in s tem preživetja, je bil prepričan, da je storil prav. In dobrota premaga tudi zlobno pošast,. Kaj je pošast pravzaprav imela za bregom? Je bila prepričana, da dninar ne bo znal odgovoriti na vprašanja in ga bo lahko požrla? Tega ne bomo izvedeli, kajti …Vir: Zbirka Biserna čebelica, Armenske pravljice, prevedel Širok Albert, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2013, bere Nataša Holy

Si lahko predstavljaš, da je nekdo tako ponosen, da ne vidi ničesar okrog sebe, le sebe in samo sebe. Pravljica Hansa Christiana Andersena nam prikaže ozek svet ponosne krpalke, ki je pravzaprav zelo srečna, saj ne uvidi, da je nepomembna in ima o sebi zelo visoko mnenje. Da ni tako, vidimo le mi, zunanji opazovalci. In kaj je tu pomembnejše, njena sreča ali naše zmrdovanje nad njenim zgrešenim ponosom? Morda neznana beseda. Krpalka je malo debelejša šivanka, ki se uporablja za krpanje. In kaj je krpanje? Ko luknjo na hlačah prekrijemo s krpo in zašijemo. In kaj je krpa? To je kos blaga, ki ga uporabimo za krpanje luknje. Prilsuhni torej zabavni Andersenovi pravljici Vir: Hans Christian Andersen, Pravljice, prevedel Rudolf Kresal, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1950, bere Nataša Holy

Si kdaj tako utrujen ali pa samo len, da bi kar poležaval, strmel v lepo drevo ali sončni zahod in ne počel nič, prav nič. Skratka, da bi počival. Počitek je vedno prijetno opravilo in marsikateri pohodnik nadvse uživa, ko lahko počiva na vrhu vzpetine. Prisluhni Maji in Luki, kaj bosta odkrila tokrat.Čarobni zemljevid, Nataša Holy, Osnutek generiran s pomočjo AI DeepSeek, Gemini in Perplexity. Vir: Atlas Slovenije, Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije, Ljubljana, 1985,  slika: Wikipedija, Google earth, Atlas. Lektorira Tatjana Kovačič, bere Nataša Holy

Današnja pravljica izhaja iz ustnega izročila ljudstva Udegejcev. V pravljici se bomo potopili v svet, ki ga obdajata reki Kopi in Hungarf—manjša, a življenjsko pomembna pritoka Amurja, ob katerih Udegejci živijo že stoletja strnjeno v več vaseh na severu Ruskega primorja, središče njihove kulture pa je vas Krasni Jar. Od tisoč petsto ljudi, ki se štejejo za Udegejce, jih le nekaj manj kot sto govori jezik svojih prednikov. Verjamejo, da izvirajo iz tigra. Kaj pa je sobolj? To je kuna s krajšim repom in temno rjavim kožuhom, ki živi zlasti v Sibirij. Lovijo jo tako zaradi mesa kot zaradi kožuha. Vrbina je svet porastel z vrbovim grmovjem in drevjemVir: Zlata ptica, Amurske pravljice, izbral in uredil Dimitrij D. Nagiškin, prevedla Gitica Jakopin, Mladinska knjiga, Ljubjana 1991, bere Nataša Holy

Vir:  Čarobni zemljevid, Nataša Holy (Zasnovano, urejeno in finalizirano s strani avtorja. Osnutek generiran s pomočjo AI modela DeepSeek.), Atlas Slovenije, Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije, Ljubljana, 1985, vir slike: Wikipedija, bere Nataša Holy

Cesarju se je zdelo za malo, da bi, pa čeprav samo v sanjah, stregel svojemu sinu. In da se sanje ne bi uresničile, je jezno napodil sina od doma. Kam je šel in kaj se mu je dogajalo, izvemo v bolgarski pravljici ...Vir: Zbirka Zlata ptica, Živa voda in druge bolgarske pravljice, Ran Bosilek, prevedel Matej Rode, Mladinska knjiga, Ljubaljana, 1958, bere Nataša Holy

Poglabljamo se v slovenski mladinski film Elvis Škorc režiserja Borisa Jurjaševiča, posnet po romanu Janje Vidmar. Belgijski režiser Valery Carnoy govori o ustvarjanju mladinskega filma Ples lisic, ki je na ogled v okviru festivala Kinotrip. Ocenjujemo še nežen film o iskanju lastnih korenin katalonske režiserke Carle Simón z naslovom Romanje. Oziramo se k najvidnejšim vlogam Diane Keaton, poleg tega se pogovarjamo z direktorjem 28. Festivala slovenskega filma Bojanom Labovićem o tem, kaj se obeta v Portorožu med 21. in 26. oktobrom.

Piše Tjaž Mihelič, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pesnica, naj bo to najboljša ali najnatančnejša oznaka, Svetlana Makarovič pred bralce polaga svojo četrto zbirko haikujev Tista dežela. »Štirje letni časi, štiri knjige,« beremo na zadnji platnici, a pri interpretaciji zbirke je to bore malo v pomoč. Zima vezilja in Naj bo poleti sta morda nakazovali smer, kjer bi bil lajtmotiv posamezen letni čas, a se je pri zadnjih zbirkah zasukalo drugam. Lanska zbirka Ognji in sence ter letošnja Tista dežela sta kakor dvojčici. Že oblikovno, saj se na platnicah stikajo odtenki črne in roza barve – govorice hočejo, da sta to pesničini najljubši barvi. Tematsko pa zbirki zaokrožata spomin in slovo: če je bila prva spomin, je druga slovo. V zadnji z velikimi tiskanimi črkami na zadnji platnici beremo odlomek iz zadnjega haikuja zbirke: »NIKOLI VEČ. / ALDREI AFTUR.« Ali pač? Zbirko sestavlja preko 200 haikujev, kar je več, kot jih je pesnica uvrstila v prejšnje zbirke. Razporejeni so v tri širše sklope: Vodales, Živinmlini in, naslovna, Tista dežela. Dober vstop v branje zbirke Tista dežela ponuja tudi zbirka Tisti čas iz leta 1993. Avtorica se je nato čez slabo leto odpovedala pisanju poezije z izdajo svojih »najboljših pesmi«, kakor jih je označila, v antologiji Samost. Pesnica, naj poudarimo ponovno, se pisanju pesmi, seveda ni mogla odpovedati, pač pa se je, iz distance to lahko trdimo, zgodil premik k drugačni poetiki. Odmevi prve so vidni še v njenih pesmih v pravljicah za odrasle in tistih, ki so bile umeščene v knjigo V tem mrazu iz leta 2015. Haikuje Svetlane Makarovič moramo brati kot premik k drugačni poetiki skozi obliko. Torej, oblika narekuje vsebino oziroma poetiko. Narekovati je najbolj natančen glagol za tovrstno poezijo. »Pa brez zamere – / haiku se sam utrne. / Jaz le beležim,« zapiše in povzame svoje ustvarjanje. Že večkrat je poudarila, da pisanje haikujev pri njej poteka kakor kakšno asociativno pisanje, kjer se verzi vrstijo in vrstijo, utrinjajo. Kot v prejšnjih zbirkah avtorica tudi v tej sledi zlasti naravnim podobam, kar ubesedujejo naslovi sklopov v zbirki. Prva dva, Vodales in Živinmlini, sta si najbližja, če povzamemo: lesen mlin, ki večno vrti vodo. »Iz ognja v vodo. / Tu zakaj in tam zato. / Večno vrtenje.« Naravnim motivom se pridruži človek, ki je največja naravna katastrofa: »Beži in skrij se! / Najhujša zver je človek. / Zver, ki je v meni.« Če je bila v prejšnji zbirki med drugim prisotna podoba naravnih nesreč, se jim tu kot povzročitelj večkrat bolj izrazito pridruži človek: »Bister potoček, / od gnojevke posiljen, / je dušo spustil.« in na drugem mestu: »Glejte vodico, / kako se blešči. / Od kemikalij.« Groza, za katero si je človek sam kriv, in, kar strahotno pretrese, je to, da rešitve ni: Nekateri haikuji so res »močni in ostri kot britev«, kakor jih sicer brezidejno in nezanimivo, torej votlo, označuje njihova založba Mladinska knjiga že vrsto let. Ob nekaterih pa se zdi, da se je britev že skrhala in je jezik zašel k prežvečenim, neizvirnim zapisom: »In je zveličar / vodo v vino spremenil – / hozana na eks.« in na primer: »Nad goricami / klopotci klopotajo / o pijandurah.« Tudi sicer sta prva sklopa najmanj izčiščena in bi nekatere haikuje lahko izločili, saj ne pripomorejo h koherentnosti izraza tematike. Zadnji sklop je izrazno najboljši, saj skozi potovanje po »tisti deželi«, po Islandiji, ki je Svetlani Makarovič tako ljuba, nekoč se je celo želela preseliti tja, zaživita spomin in zgodovina: »Žareče srce / neznane Islandije / ogreva spomin.« Ta sklop prinaša svežino k pesničinemu ustvarjanju. Z vso konkretnostjo prostora sega onkraj njega. Vabi nas kakor v mitsko pokrajino: »Tuja dežela. / Za vsakogar drugačna. / Sama sebi dom.« Ob branju se ne moremo znebiti občutka, da je zbirka Tista dežela slovo od tovrstnega ubesedovanja: »Tokrat sem prišla / čisto zares zadnjikrat. / Nikoli več. / Aldrei aftur.« S to štirivrstičnico je Svetlana Makarovič presekala ustvarjanje v strogi formi haikuja, torej 5, 7, 5 zlogov. Sledi premik k drugačni ubeseditvi, lahko predvidevamo, da so bili haikuji most k le-tej, vmesna postaja. Kakor je pesnica povedala v nedavnem intervjuju za časopis Delo, pripravlja novo zbirko pesmi o kruhu, to pa diši po bolj izraziti ljudski motiviki. No, pa bo prišla še ena zbirka. Da ne bo več pesnila, je rekla … zarečenega kruha se največ poje. Hvalabogu, naj dodamo.

Nekoč je živel na Francoskem bogat trgovec z žitom. Imel je sina edinca z imenom Jan. Poslal ga je v mesto v trgovsko šolo, da bi se usposobil za še bolj spretnega trgovca kot je bil on sam, njegov oče. Vendar je bilo Janu usojeno drugačno življenje. Njegova dobrota in usmiljenje sta ga pripeljali do kraljevske krone. Vir: Zlata ptica, Zaklad pravljic, francoske pravljice, Henri Pourrat, prevedla Mihaela Šaričeva, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1971, bere Nataša Holy

Je morda vsak, ki česa ne ve, bedak? Seveda ne, kajti če nekdo ne zna voziti avtomobila, zagotovo zna kaj drugega, na primer speči kruh. In mi, vsakdanji ljudje se lotimo učenja tistega, česar ne znamo, pa bi radi znali. Kdo je potem bedak? To so pa tisti med nami, ki ne vedo, na nekaj ne vedo in mislijo, da vedo to, o čemer nimajo pojma. Komplicirano? No ja, važno je, da si radoveden in zagotovo ne boš bedak kot je bil tale knez. Vir: Zlata skledica, pravljice z vsega sveta, izbrala Kristina Brenkova, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2017, 2. izdaja, bere Nataša Holy

Lenoba, da mu ni para. In raje kot da bi poskrbel za družino, je odšel na potep. Vendar ga je preizkušnja pripravila do tega, da se je spremenil na bolje. Postal je pošten in delaven član družine. Vir: Cicibanova knjižnica, Duško Nanevski: Vilinski konjič, Prevedel Ivan Minatti, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1983, bere Nataša Holy

Nas bo umetna inteligenca povsem prekosila in morda celo nadomestila? Čilski pisatelj Benjamin Labatut se tega izrazito sodobnega vprašanja loti skozi zgodbo Johna von Neumanna, enega verjetno najbolj genialnih, a tudi kontroverznih znanstvenikov 20. stoletja, očeta teorije iger in inženirja prvega računalnika, znanega po kratici Maniac.A manijak je bil očitno tudi von Neumann, njegovo zgodbo spremljamo skozi oči številnih ljudi, ki so ga osebno poznali in vsak s svoje perspektive odpira različne plasti tako von Neumanna samega, kot tudi kompleksnega znanstvenega in zgodovinskega dogajanja, ki pelje od pretresov kvantne fizike in vzpona fašizma do vzpona umetne inteligence in dilem današnjega trenutka.O romanu Maniac, ki je izšel pri založbi Mladinska knjiga, sta v Sobotnem branju spregovorila Vesna Velkovrh Bukilica, ki je delo prevedla, in profesor računalniške matematike na fakulteti za matematiko in fiziko UL dr. Ljupčo Todorovski.

Od nekdaj velja, da je lisica zvita. Ponavadi se pomeri z volkom in ta jo vedno skupi. V tej pravljici pa se mora pomeriti z medvedom. Vir: Zbirk Zlata Ptica: Za devetimi gorami, slovenske ljudske pravljice, Anja Štefan, Mladinska knjiga Založba 2010, bere Nataša Holy

V koprodukciji Cankarjevega doma, Glasbene matice Ljubljana, PKD Flamenko in Zavoda Koda: Manifest je nastala nova slovenska mladinska opera z naslovom Lisičja luna, ki so jo 20. in 21. septembra uprizorili v Cankarjevem domu. Po istoimenski knjižni predlogi Maše Ogrizek sta jo ustvarila skladatelj Matej Bonin in avtorica koncepta, koreografije in libreta Ana Pandur. Lisičja luna je mladinska opera, ki nas popelje v skrivnostni Zimzeleni gozd, poln otrok, ki se spreminjajo v živali. Med njimi je tudi trinajstletna Zoja, ki neko noč, osvetljeno s polno luno, da bi rešila svojo muco, spleza na drevo in omahne v globino. Še preden pade, jo prestreže črni ptič z rogovi in jo odnese nad krošnje dreves, globoko v Zimzeleni gozd – prostor »tam vmes«, oziroma mesto prehoda. Gozd obdaja krožna reka časa, v njem pa se Zoja znajde v družbi otrok, ki imajo dve luni časa, da se spremenijo v živali. Sprememba jih pelje v smrt, vendar pa niso ujetniki gozda. Če si zares želijo, lahko gozd zapustijo. Simbolno in pomensko bogata zgodba umetnikom daje veliko prostora za ustvarjanje. Opera združuje elemente glasbe, gibanja in improvizacije. Predstava teče. Zaznamujejo jo seveda ritmi, tu in tam skoraj hipnotični udarci na bobne, pa tudi stalno gibanje otrok ter vrteči se oder, na katerem so zarisane meje gozda. Dotika se vprašanj odraščanja, pa tudi osamljenosti, zapuščenosti, ljubosumja, težavnih odnosov v družini in hkrati poudarja pomen skupnosti oziroma plemena – Zojinega plemena, s katerim bo junakinja zapustila gozd. Deklica-lisica Zoja ... Ela Hribar, Ula Pretnar, Eva Brkovič Deklica-sova Sofija ... Ela Redondo Dražič, Iolanta Belyaletdinova, Evelin Škerjanc Deček-dihur Artur ... Filip Babič Podržaj, Peter Cencelj, Eva Ruparčič Deček-zajec Benjamin ... Ana Gajšek, Eva Brkovič Deklica-medvedka Medeja ... Nika Sotlar, Ana Mara Širca, Tisa Majcen Mojka Končar ... Rogata Tolkala / Varuhi ... Jože Bogolin, Jan Čibej, Simon Klavžar in Luka Poljanec Mladinski pevski zbor Glasbene matice Ljubljana Mladinska opera o odraščanju in iskanju lastne identitete Lisičja luna obravnava težke in resne teme na skrivnosten in nekoliko temačen način (tudi z vidika luči in uporabe megle), hkrati pa ne deluje zlovešče in usodno, ampak spodbuja aktivnemu delovanju vsakega posameznika v skupnosti. Tako kot v knjigi pravi Rogata otrokom: »Prav je, da znamo prositi za pomoč, a ne smemo biti odvisni od drugih. Vsak od nas mora biti samostojen.« V Cankarjevem domu si Lisičjo luno lahko ogledate še januarja ali maja prihodnje leto.

Vir: Zlata ptica, Ko so ribe zvezde popasle, zapisal Eduard Claudius, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1970, bere Nataša Holy

Skoraj vsa ljudstva si pripovedujejo pravljico o neuslišani ljubezni. Tako kot večna Romeo in Julija, sta tudi Tahir in Zuhra hrepnela drug po drugem. In nič jima ni moglo preprečiti da se ne bi vsaj po smrti združila. Kot večen opomin, da ljudje ne smemo posegati v srečo drugih. Še prej pa neznane besede: Kara – batir je črni junak, karavan-saraj je večje počivališče za karavane, prenočišče v mestu ali ob cesti, karavan-baši je karavanski vodnikIn kaj je karavana? v orientalskem okolju skupina potujočih ljudi, zlasti trgovcev, romarjev, skupaj pa so potovali zaradi varnosti .Vir: ZLATA PTICA , UZBEŠKE PRAVLJICE, Prevedel Cvetko Zagorski . Mladinska knjiga, v Ljubljani 1965, bere Nataša Holy

V Turkmenistanu si pripovedujejo pravljice o drobnemdečku, tako majhnem, da ga je samo za pol uhlja. Zato mu je tudi ime Pol-uhec. To je majhen, spreten deček, vedno pripravljen pomagati. Zdaj je na vrsti druga pravljica.Vir: Zlata ptica, Jarti Guloke: Najlepše turkmenske pravljice, prevedel Cvetko Zagorski, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1960, bere Nataša Holy

Veliko ljudskih pravljic pripoveduje o nesrečnih ljudeh, ki ne morejo imeti otrok. In v strašni želji imeti sina ali hčerko, najdejo nadomestilo, navadno je to majhno bitje, ki pa je kljub majhnosti uspešno, dobro, prijazno in izpolni pričakovanja staršev. Tudi ta ukrajinska pravljica pripoveduje o takem dečku, ki je osrečil svojo mamo in očeta.Vir: Ukrajinske pravljice, prevedla Vera Brnčič, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1953, bere Nataša Holy

Valaška je gorata pokrajina, ki leži v vzhodnem delu Češke. Prebivalci so Valahi. Ime izhaja iz staroslovanske besede za pastirje. Govorijo v svojem narečju, njihova glasba se razlikuje od glasbe drugih skupin. Prisluhni zabavni valaški zgodbiciVir: Zlata ptica, Valaške pravljice, zbral Jaroslav Nečas, prevedla Jiřina Brožik - Hribarjeva, Mladinska knjiga Ljubljana, 1969, bere Nataša Holy

Avtorji novih otroških knjig Desa Muck, Lila Prap, Slavko Pregl, Slavica Remškar in Neli K. Filipić so predstavili nove dogodivščine za otroke, od pravljic za najmlajše do humornih in rahločutnih zgodb za malce starejše. Izšle so pri založbi Mladinska knjiga, ki letos praznuje 80 let.

Podobno pravljico smo poslušali pred časom in sicer je bila to slovaška pravljica Kača, muca in psiček. Tatarci žive po vsej vzhodni Aziji, nekaj skupin tudi v bližini Slovaške. Morda so si Tatarci sposodili pravljico pri Slovakih ali pa obratno, saj sta si pravljici kar precej podobni. Prisluhi torej tatarski inačici pravljice o kači, muci in psičku.Še to: Morda se še spomniš, da je džigit mladec, junak.Vir: Zlata ptica, Tatarske pravljice, Prevedla Nada Kraigher, Mladinska knjiga, v Ljubljani, 1969, bere Nataša Holy

Zelo podobno temo smo slišali že vsaj dvakrat. Tudi za to pravljico je značilno, da si jo pripovedujejo različni narodi. Vrag je sicer težaven in hudoben, kot vrag mora biti pa vendar ga je prebrisana najmlajša pretentala tako, da se ga je družina znebila za vedno. Prisluhni slovenski pravljiciVir: Slovenske pravljice, zbral in uredil Alojzij Bolhar, Mladinska knjiga, Ljubljana 1965, bere Nataša Holy

V davnih, prastarih časih je živel kralj, ki je bil sicer bogat, otrok pa ni imel. Sleherni dan sta s kraljico prosila, da bi se jima rodil sin. Končno se je njuna želja izpolnila. Kraljica je že vsak hip čakala otročička, ko se je kralju sanjalo, da se mu bo zares rodil sin, toda njegov krstni boter naj bo tisti, ki ga bo tojutro prvega zagledal na cesti. Koga je zagledal in kako je ta boter vplival na življenje komaj rojenega fanta, izvemo v slovaški pravljici.Vir: Zlata ptica, zbirka njlepših pravljic in pripovedk Slovaške pravljice, druga knjiga, zbral Pavol Dobšinsky, Mladinska knjiga, Ljubljana, bere Nataša Holy

Spet prisluhni venčku belokranjskih pripovedk o velikanih. Tri bomo slišali, o velikanu, ki nikoli ni bil sit, o zlobnežu s Kolečaja in velikanu v škornju. In Kar nekaj zanimivih neznanih besed bomo slišali.Grk je za Belokranjce silen človek, velikan,draga je dolina, robača pa srajca, besnjak je divjak, vale je takoj, vehavec je omahljivec, vavek je vednoPrisluhni torej trem simpatičnim pripovedkam.Vir: Zlata ptica Sto belokranjskih, Lojze Zupan, Mladinska knjiga, Ljubljana 1965, bere Nataša Holy

Si že kdaj slišal za kravarsko kočo? Jaz tudi ne. In šele ko sem pravljico prebirala naprej, sem ugotovila, da je to kravji hlev. Morda še ne veš, kaj je vrsta. Ne tista za kosilo ali pred blagajno v trgovini. Vrsta je stara ruska dolžinska mera. Ena vrsta meri 500 ruskih sežnjev ali 3500 ruskih čevljev, kar znese skupaj nekaj več kot 1066 metrov. V 17. stoletju je bila vrsta dolga 700 sežnjev oziroma skoraj kilometer in pol in so jo »skrajšali« za časa cesarja Petra Velikega. Si že kdaj slišal za kravarsko kočo? Jaz tudi ne. In šele ko sem pravljico prebirala naprej, sem ugotovila, da je to kravji hlev. Morda še ne veš, kaj je vrsta. Ne tista za kosilo ali pred blagajno v trgovini. Vrsta je stara ruska dolžinska mera. Ena vrsta meri 500 ruskih sežnjev ali 3500 ruskih čevljev, kar znese skupaj nekaj več kot 1066 metrov. V 17. stoletju je bila vrsta dolga 700 sežnjev oziroma skoraj kilometer in pol in se je »skrajšala« za časa cesarja Petra Velikega. Vir: Ruske ljudske pravlijce, Aleksander Nikolajevič Afanasjev, prevedla Dijana Dejak, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2007, bere Nataša Holy

Organizacija Brez izgovora oz. No excuse Slovenije je mladinska nacionalna organizacija, ki je nastala zaradi želje mladih, da bi imeli prostor, v katerem bi lahko kritično razmišljali o izzivih svojega življenja in sveta, ki jih obkroža. Največjo pozornost pa mladi člani organizacije posvečajo obravnavi tem, kot so zdravje, odvisnost in okolje, ter tako s svojim delovanjem – delavnicami, seminarji in izobraževanji, ki jih izvajajo – prispevajo k spremembam v Sloveniji in po svetu.

V mariborskem prostoru za umetnost KiBela je na ogled skupinska razstava Obraz na obrazu. Družbeno angažiran projekt predstavlja umetnike mlajše in srednje generacije, ki v svojih delih poglobljeno razmišljajo o odnosu družbe do staranja. Postavitev vabi h kritični refleksiji o medgeneracijskih razlikah, podobnostih in izzivih. Zbirko Veliki večni romani, ki jo izdaja Mladinska knjiga, sta obogatila nova prevoda; preobleko je doživela tudi likovna podoba zbirke. Klasiko realističnega romanopisja Oče Goriot Honoreja de Balzaca je prevedla Saša Jerele, enega najbolj kontroverznih romanov 20. stoletja Lolita Vladimirja Nabokova pa Polona Glavan.

Jana Unuk je vrhunska slovenska prevajalka, ki je obogatila prevodno prozo in poezijo z vrsto odličnih prevodov vznemirljivih literarnih del. V najnovejšem letniku Nove lirike (pri založbi Mladinska knjiga; predzadnji je izšel leta 2022!) je objavila reprezentativen izbor poezije poljske pesnice Anne Świrszcyńske (1909-1984) z naslovom Džingiskan v kopalnici. Pesnico je knjižno predtem že predstavila leta 2018, ko je v zbirki Mozaiki pri LUD Literatura objavila njeno pesniško zbirko Baba sem. Že udaren in samozavesten naslov priča o tem, da se pesnica zaveda ženske usode in tematike ter da o njej piše sproščeno in naklonjeno do žensk. Kdor bi hotel spoznati pesničino poezijo, bi moral seči po obeh zbirkah – v izbor Džingiskan v kopalnici zbirka Baba sem namreč sploh ni vključena. To je seveda škoda: tako okrnjen izbor je prihranil nekaj strani, hkrati pa zamudil priložnost, da v optimalni obliki prestavi vznemirljivo pesnico. Je pa izbor v Novi liriki vseeno še kako dragocen: bralcu in bralki ponuja priložnost, da se seznani s pesničinim razvojem od avtorice precej hermetične lirike do poezije, ki se izvirno in brezkompromisno pogosto navezuje na življenjske izkušnje. Več o pesnici, njenem razgibanem življenju in poeziji pove Jana Unuk v pogovoru z Markom Goljo v oddaji Izšlo je, premierno objavljenem 26. septembra 2024.

Se spomniš starogrške pravljice o Kademu? Bil je zelo pogumen vojščak in je premagal strašnega zmaja, sina boga vojne Aresa. Posejal je zmajeve zobe in iz njih so zrasli vojščaki, ki so se začeli bojevati med seboj. Le pet jih je ostalo od vse množice, in ti so sklenili mir med seboj. Z njimi je Kadem ustanovil mesto Tebe. Prisluhni kaj se je zgodilo Kademovem vnuku.Vir: Stare grške bajke, EduardPetiška, prevedla Kristina Brenkova, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1980, bere Nataša Holy

Jasen sončen dan. Gospoda se srečata, eden ima odprt dežnik. »Saj ne dežuje, Toni!« »Ne, vem. Cementuje pa!« Glagola cementovati ne boste našli v slovarjih, čeprav lepo opisuje usodo prebivalk in prebivalcev Anhovega in srednje Soške doline. Njihova zgodba je premalo znana, zato je monografija magistrice Jasmine Jerant z naslovom Primer: Anhovo in s podnaslovom Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo še toliko bolj dragocena. Pripoveduje namreč zgodbo o kapitalskem in tudi družbenem interesu za proizvodnjo azbesta in cementa, za prikrivanje škodljivosti proizvedenega in o pogumu posameznic in posameznikov, ki so leta in desetletja opozarjali in opozarjajo na škodljivost tovarne in njene proizvodnje. Zgodba o Anhovem je zgodba o interesu kapitala in državljanskem pogumu, hkrati pa tudi o veliki večini prebivalstva Republike Slovenije, ki Anhovega zaradi njegove »oddaljenosti«, »odmaknjenosti« ne opazi. Monografija je zasnovana kronološko in je izčrpno dokumentirana. Avtorica je zajemala iz vrste virov (uvodna smešnica je iz tovarniškega glasila Naš list!), tudi iz zaupnih dokumentov. V monografiji (izdala jo je Založba Mladinska knjiga) boste med drugim našli podatek, koliko odpadkov je takrat in takrat tovarna odvrgla v Sočo, v bistro hči planin. Nikar ne zamudite knjige in pogovora Marka Golje z magistrico Jasmino Jerant. (Pogovor je bil premierno objavljen 3. oktobra 2024.)

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Ne morem pisati drugače, kakor izreči iskreno, kratko in jedrnato priporočilo radovednemu, resnicoljubnemu, slovenski jezik občudujočemu in trpki duhovitosti odprtemu bralcu, naj esejistično spominsko pričevanje Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nemudoma vzame v roke. Preprosto ga je treba prebrati v celoti, morda objaviti tudi kot nadaljevanko, kot radijski ali časopisni podlistek. Takoj zdaj. Bolj je ne morem pohvaliti, kritizirati nimam česa. Knjiga je preprosto odlična. Ko bom v naslednjih vrsticah skušala povedati, zakaj jo priporočam v branje, bom trepetala pred njegovo pravično oznako kritiških zapisov, ki jo sprejemam, kakor da leti tudi name. Takole se glasi: "Govorim o tistih pravih recenzijah, ki jih beremo v neresnem tisku, kjer lahko knjige ocenjuje vsaka dama, ki se ob večernih damskih bralnih krožkih z drugimi finimi gospicami predaja sanjarijam o ezoterični dobroti, ki veje iz kakšne knjige ..." Ja, tako je in bo. Sem spadam. Naslanjam se, tako kot avtor knjige, na izkušnjo branja mnogih drugih knjig, vsekakor sem jih prebrala manj kot on, knjig, ki so mi ostale v spominu, ki so me oblikovale ali razgradile. A nova knjiga Aleksandra Zorna gotovo ni samo ena od sto in sto knjig, ki izidejo vsak teden, temveč je ena redkih, ki so bile v zadnjih osemdesetih letih napisane iz želje po sledenju resnici, ki ni moja, tvoja, njihova, temveč je tista ena, ki je dosegljiva le brez tavanja po stranpoteh. Aleksander Zorn piše spomine, nenehno zavedajoč se bralca, ki ga sproti naslavlja, kakor da bi mu pisal pismo ali ga opogumljal, naj bere naprej, naj bere pozorno in naj sproti preverja svoje predsodke o zgodovini. Ta se še vedno piše, dopolnjuje in nadaljuje. Pisateljevi osebni spomini so kot plapolajoče zastavice na zemljevidu Slovenije, ki kljub osamosvojitvi še ni dokončno izrisan. Zastavice nakazujejo točke, ki jih je treba še razsvetliti ali celo razstreliti. Vetrovi se še niso pomirili. Zorn opozarja na dejstva, ki bojo morda vplivala na prepotreben konec potvarjanja zgodovine, dejstva, o katerih, kot pravi, "so v tistih časih mnogo manj govorili kot molčali". Kot dragi, drugič zvedavi ali tudi butasti bralec se počutim osebno nagovorjeno. S pisateljem, ki piše v prvi osebi ednine ali v imenu svoje generacije v prvi osebi množine, sva v neposrednem stiku. Ker sem doživljala iste čase, se mi Zornova "dejstva" niti malo ne zdijo neumna, mlajšemu bralcu pa bo knjiga morda zamajala vero v čas, ko je bilo lepo biti v domovini mlad. A Zorn opisuje tudi čase po osamosvojitvi. Ta čas se mi zdi še posebej zamegljen. Zornovi uvidi so jasni. Dejstva o sprijenosti današnjega sveta utegnejo zanimati tudi mlajše bralce. Pisatelj me kot bralca lepo po vrsti pospremi od drobnih spominov iz otroštva na ožjem obrobju Ljubljane, kjer so bolj zgrda kot zlepa s prišleki zamenjali predvojne lastnike, zavije v šolo, v knjižnico, v gimnazijo, na univerzo, vmes v glasbeno šolo in v delavsko brigado. Vsak doživljaj ima vlogo pri likanju dečka, da je postal literarni kritik, esejist, gledališki in filmski dramaturg, ustanovitelj ali soustanovitelj časopisov, urednik, politik in pisatelj, predvsem pa resnici predan intelektualec povojne generacije. Knjigo konča s poglavjem o osemnajstletnem delu urednika za leposlovje na založbi Mladinska knjiga. O knjigah, ki jih omenja in bi jih bilo skoraj nujno spet brati, pravi na primer takole: "Vse te čudovite knjige so na skrivnosten način vplivale na naša življenja tam zadaj nazaj v sedemdesetih letih, ne da bi se tega zavedali tedaj, kakor tega ne vemo še zdaj. Takšne so knjige in takšna je njihova pretekla in pozabljena, nezavedna in speča, pa spet prebujena in v nas reinkarnirana živa moč." A knjiga Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nikakor ni knjiga o knjigah, kakršne dobivajo nagrade kot nekakšni osebni vodniki po knjižnicah – čeprav ji je vredno slediti tudi zaradi naslovov knjig, ki jih omenja. Aleksander Zorn piše o predanosti literaturi, ki mu je nobeno poleno pod noge ni moglo spremeniti v malodušje ali ignoranco: "Bolj kot se poglabljaš med njene platnice, bolj skrivnostna postaja. In kakor vsaka prava skrivnost je tudi mnogo več kot predmet iz papirja, saj so na njej premišljeno postavljeni tiskarski madeži duše. To ni kar neka zamisel, ki se potem natisne. To je ideja, ki se materializira, da lahko ostane ideja za vse." Kakor vsi citati je tudi ta vzet iz konteksta, zato je pisanje o knjigah tako nehvaležno početje. Knjiga Neumno kakor kakšno dejstvo je napisana v sosledju, ki ga opisovalci, kritiki, recenzenti nimamo pravice trgati in mešati posameznih odstavkov. Avtor v njej postavlja merila za ocenjevanje literature. Zelo dragoceno. Aleksander Zorn je začel objavljati v šestdesetih letih v reviji Mlada pota, kjer je že dvajsetleten postal urednik, od tam je odšel na Tribuno, na radio Študent, v gledališče Glej, na Viba film, na Naše razglede, na Novo revijo, na Mladinsko knjigo in v kabinet predsedstva Vlade, kjer je bil med letoma 2005 in 2008 državni sekretar nato pa poslanec v Državnem zboru. Same kultne postaje! Vsaki je posvečeno poglavje. V vsakem poglavju se kdo najde. Razkrit je marsikdo, ki ni imenovan. In v knjigi beremo o njegovih kultnih odhodih. Kdo jih je povzročil, kaj je bilo zadaj? Zorn je študiral je primerjalno književnost. V poglavju Moj profesor takole piše: "Pirjevec je svoja zahtevna predavanja o ustroju evropskega romana predaval tako, kakor nisem slišal predavati nikoli več nikogar. To je bil oratorsko, miselno, z glasovnimi poudarki eksaktno intoniran nastop, ki bi ga lahko imenoval samo kot modernizirano antično govorništvo, kakršno najdeš v zapisih. In to v teatru seveda. To je nastop govornika igralca, ki potegne dvorano za seboj v svoj miselni tok, da potihne in sledi brez diha besedi za besedo, tudi premoru za premorom. Nato ponovitev zadnje misli, da bo naslednja misel njeno presenetljivo zanikanje, ker sledi potem iz prej povedane in potem iz zanikane nekaj tretjega, nepričakovanega in osupljivega. Zatem taktično listanje po zapiskih." Ta nepopolni zapis o knjigi Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo naj dopolnim z omembo štirih knjig, ki jih je pisatelj sam posebej izpostavil kot ključne knjige, ki so izšle v času njegovega urednikovanja na Mladinski knjigi. To sta knjigi Janeza Janše Premiki in Okopi, potem knjiga Janeza Drnovška Moja resnica in knjiga Aleksandra Bajta Bermanov dosje. Zapis, kako so te knjige nastajale, je romaneskno slikovit, bolj resničen kot vsaka neumnost, ki bi bila lahko dejstvo, če je ne bi pogledali še z druge plati.

Gotovo si že videl vrano, črno ptico z belimi lisami. Gavran je njen sorodnik, malo večji in popolnoma črn, njegov kljun je upognjen navzdol. Oglašata se podobno,tudi prehranjujeta se podobno. In kaj je možnar? To je močna, navadno kovinska posoda z zaokroženim dnom za drobljenje trdih snovi: kave, začimb, orehov. Vir: Slovenske narodne pripovedke, izbral in uredil Alojzij Bolhar, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1981, bere Nataša Holy

Nevihtni val, ki od včeraj prehaja državo, po dozdajšnjih informacijah mineva brez hujših posledic. Padavine bodo nekoliko shladile ozračje, se pa za teden pred nami napovedujejo razgrete razprave v državnem zboru. Poslanci in poslanke bodo namreč obravnavali interpelaciji o delu ministrov za notranje zadeve in za kulturo, še vedno sveža je tudi odločitev o posvetovalnem referendumu o obrambnih izdatkih. Ostali poudarki oddaje: Poljska uvaja začasen nadzor na mejah z Nemčijo in Litvo, tudi za preprečevanje vračanja migrantov z zahoda Ameriški predsednik Trump verjame, da bo premirje v Gazi sklenjeno ta teden, danes se bo srečal z izraelskim premierjem Mladinska košarkarska reprezentanca na svetovnem prvenstvu osvojila bron

Vloga drog v sodobni družbi je največkrat zastrta in tabuizirana, diskurz o uporabi pa temelji na dezinformacijah. Tako trdi nemški pisatelj Norman Ohler, ki se je že v svoji prvi raziskovalno naravnani knjigi Popolna omama: Droge v tretjem rajhu ‒ v slovenskem prevodu je izšla leta 2019 ‒ posvetil temeljitemu pregledu uporabe stimulativnih drog med vodstvom in vojaki nacističnega režima v Nemčiji pred drugo svetovno vojno in med njo. V svoji novi knjigi, LSD za mamo. Psihedelične droge: orožje, mamilo, zdravilo, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga ‒ prevedel jo je Aleš Učakar ‒ se je tokrat posvetil uporabi psihedeličnih drog med hladno vojno. V ospredju njegove obravnave je dietilamid lizergične kisline, širše znan kot LSD. Navdih za novo knjigo je Norman Ohler našel med pregledovanjem arhivov nemškega koncentracijskega taborišča Dachau. V dokumentu, od katerega sta bili v Nemčiji ohranjeni le dve strani, preostanek pa so hranili v Združenih državah Amerike, so bili omenjeni tudi eksperimenti z “nekakšno psihedelično substanco”. To ga je napeljalo k rdeči niti nove raziskave. Zanjo je opravil obsežno terensko delo in preživel veliko časa v arhivih državnih institucij ter zasebnih podjetij. Več o svojem raziskovalnem procesu, pisanju in pridobivanju informacij v sodobni družbi nam je Ohler zaupal v pogovoru med svojim zadnjim obiskom v Ljubljani. Foto: zajem slike iz oddaje Intervju (13. 10. 2019) na TV Slovenija.

Kdo pravi, da so vragi za samo škodo in zoprnije? Negode, kot je bilo ime temu vražičku, je bil priden in brihten in je sprejel kazen, ki mu jo je naložil Lucifer, poglavar vragov. Kako je pomagal pridnemu kmetiču, nam pripoveduje romunska pravljica Stan TrpinVir: Zlata ptica, Romunska pravljice, Ion Creangă, prevedel Niko Kuret, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1970, bere Nataša Holy

Zadnjič smo slišali, da so bojarji, plemiči in ministri nezadovoljni z malim Ivanom. Zato so tudi oni poklicali policaja pijanca, da bi jim svetoval, kaj storiti. Le kaj jim je priporočil?Vir: Zlata ptica, Ruske pravljice, 1. knjiga, prevedel Ludvik Mrzel, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1964, bere Nataša Holy

Britanski zgodovinar, pisatelj in profesor Timothy Garton Ash je za novinarsko in pisateljsko delo prejel številne nagrade. Imel je sedemnajst let, ko se je Britanija pridružila Evropski skupnosti, in štiriinšestdeset, ko jo je zapustila, bil je zgovorna priča prelomnih dogodkov zadnjih 50 let. O Evropi nekoč in danes razmišlja tudi v svoji najnovejši knjigi z naslovom Domovina Evropa: osebna zgodovina, ki bo v kratkem pri založbi Mladinska knjiga izšla tudi v slovenščini. Za Razglede in razmisleke smo izbrali poglavje z naslovom Delfi. Prevod Staša Grahek, bere Aleksander Golja, tonska izvedba Mirta Berlan.

Stare ruske pravljice so nekaj posbnega. Način pripovedi je čisto drugačen kot pri drugih narodih. Si lahko predstavljam temno sobo z nizkim stropom, z gručo otrok okrog ognja in starčka z belo brado, ki pripoveduje pravljico, ki jo je povedal že stokrat ali še večkrat in otroci ga napeto poslušajo. Upam, da mi bo uspelo pričarati ta poseben zven pripovedi. Te besede pa zagotovo ne poznaš. Zmaj in Mali Ivan sta igrala s kartami nekaj podobnega kot je pri nas Črni Peter. In kdor v igri zgubi, postane durak. Durak je v ruščini bedak. In nihče noče biti bedak, tudi zmaj ne.Kaj pa je pir, ki ga je zmaj priredil za Ivana? To je pojedina, navadno ob kakem pomembnem dogodku; Vir: Zlata ptica, Ruske pravljice, 1. knjiga, prevedel Ludvik Mrzel, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1964, bere Nataša Holy

Etiopija je država v severovzhodni Afriki in nima izhoda na morje. V državi živi več kot 80 etničnih skupin, med njimi Oromci, Amharci, Somalci in Tigrejci Najbolj razširjena materna jezika sta oromščina in amharščina, slednja je tudi uradni jezik države. Vir: Zlata ptica, Sol in zemlja, Pripovedke etiopskih ljudstev, Izbrala, prevedla in spremno besedo napisala Silvestra Rogelj-Petrič, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1990, bere Nataša Holy

Podobno pravljico, transilvansko, sva si ogledala nedavno,. Zaplet v tej pravljici je drugačen. V njej nastopajo princi, v oni kmečki fantje. Krivično bi bilo, če bi le eden od princev dobil kraljično za ženo in pravljica se konča tako, da so prav vsi zadovoljni in da se ni bilo treba nikomur tepsti. Prisluhni.Vir: Italijanske pravljice, Italo Calvino, izbrala, prevedla in spremno besedo napisala Tea Stoka, verze prevedla Marija Javoršek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1997, bere Nataša Holy

Ko princesa poljubi žabca, se ta spremeni v princa. In ko fant poljubi kačo … kaj se zgodi? Fant je zaupal kači in se sklenil z njo poročiti. Pa čeprav so se vsi norčevali iz njega. Bil je vztrajen. In pravijo, da je vztrajnost lepa čednost. Kako se je končala poroka s kačo izveš zdajle, prisluhni in si oglej slovensko pravljico.Zbirka Deteljica Slovenske ljudske pripovedi: Babica pripoveduje, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1992, bere Nataša Holy,

Ime tedna je postal Edo Terglav, selektor slovenske hokejske reprezentance, ki si je na svetovnem prvenstvu v Stockholmu s pomlajeno ekipo šele po dvajsetih letih in tretjič v zgodovini zagotovila obstanek v elitni diviziji. Kar sedem hokejistov je bilo sploh prvič del članskega svetovnega prvenstva, za več kot ducat članov pa je bilo to prvo prvenstvo skupine A.Kandidata sta bila še: Simon Kenda, programski vodja festivala Jazz Cerkno, glasbenega dogodka, ki se je s pomočjo lokalnih entuziastov v 30 letih vztrajno utrjeval in širil mednarodne zvočne meje. Ljubiteljem svobodnjaškega in nekonvencionalnega jazza je z uporom do enoznačnosti vedno ponudil vpogled v najnovejše dogajanje na slovenski in mednarodni jazzovski sceni. Rado Likon, direktor fotografije in snemalec, ki je bdel nad postopkom digitalne restavracije filma Poletje v školjki. Mladinska klasika iz 80. let prejšnjega stoletja v režiji Tuga Štiglica je svojo premiero v osveženi preobleki doživela štiri desetletja pozneje, kot del projekta Naši filmi doma, ki ga v sodelovanju s Cankarjevim domom organizira Slovenski filmski center. Foto: Aleš Fevžer

Podobno pravljico si pripovedujejo v različnih deželah. In vedno je problem, kdo si zasluži nagrado. Nič se ne bi moglo zgoditi brez enega ali drugega ali tretjega darila za očeta. In nazadnje je bilo odločilno tisto, kar je najvažnejše – kdo je komu všeč. Veš kje je Transilvanija? To je pokrajina, ki zavzema zahodni in osrednji del današnje Romunije. Ime se je prvič pojavilo leta 1075 kot Ultra silvam (kar pomeni za gozdom), nato pa so ime spremenili v Transilvanija, ki pomeni isto.Vir: Zlata ptica, Izplesani copatki, Transilvanske ljudske pripovedi, zapisala in uredila Agnes Kovács, prevedel Jože Olaj, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, bere Nataša Holy

Pri Švedski akademiji so v utemeljitvi zapisali, da piše avtorica "intenzivno poetično prozo, ki se spopada z zgodovinskimi travmami in razkriva krhkost človeškega življenja«. V slovenščini imamo do zdaj samo roman Vegetarijanka Han Kang; prevedla ga je Urša Zabukovec iz španščine, izšel je pri založbi Mladinska knjiga. Roman je sicer v Južni Koreji izšel že leta 2007, čez devet let pa je dobil mednarodno Bookerjevo nagrado. Prav o tem romanu, pa tudi sicer o korejski književnosti, se Tadeja Krečič pogovarja z Evo Vučkovič, asistentko na oddelku za azijske študije Filozofske fakultete v Ljubljani.

Helena Koder se je uveljavila predvsem kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Kot scenaristka je sodelovala pri skoraj petdesetih dokumentarcih, skoraj dvajset jih je tudi režirala, med njimi imajo posebno mesto Magdalenice gospe Radojke Vrančič in Obrazi iz Marijanišča. Za filmsko ustvarjanje je bila tudi nagrajena. Zbirka esejev z naslovom Krošnja z neznanimi sadeži (Mladinska knjiga) obsega enajst tematsko zelo različnih besedil, v njih ima pomembno mesto umetnost, predvsem poezija, tudi film in slikarstvo. Avtorica veliko piše o zanjo pomembnih ljudeh, tudi tistih, ki jih ni več. Občutljivo se odziva na svet okoli sebe in na dogajanje v njem in ga spremlja s tehtnim premišljevanjem, ki nikoli ni površno, kategorično ali izključujoče. Pogovor je nastal ob izidu knjige marca 2024. Ton in montaža: Vito Plavčak in Jernej Boc.

V okrogli trideseti epizodi podkasta je moja sogovornica Tina Bončina, zdravnica, psihoterapevtka in avtorica dveh knjig na temo duševnega zdravja: "Izgorelost" in "A to je vse, kar je?". Tina je pred odhodom na samostojno pot delala kot sobna zdravnica na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, že vrsto let pa se ukvarja s tematikami, ki so za moj podkast posebej relevantne. Govorila sva o tem, kaj sploh je izgorelost, kakšni so opozorilni znaki in zakaj se o tej entiteti nenadoma tako veliko pogovarja. Potem sva svojo perspektivo še razširila in spregovorila o stresu, počitku, načinih samopomoči in skrbi za duševno zdravje. Bogat pogovor, ki človeku vrne upanje, da v vsakdanji hektiki modernega življenja ni sam in da vedno obstajajo načini, s katerimi lahko ob temačnih dneh podpremo upanje v boljše čase. Tino najdeš na https://www.boncina.si/ Njeni knjigi lahko najdeš na spletni strani https://emka.si/pages/tina-boncina Obe Tinini knjigi lahko najdeš tudi v obliki zvočnih ali e-knjig na aplikaciji MK Plus. Na isti aplikaciji je več kot 1000 drugih knjig, vključno z obema mojima! Aplikacijo najdeš na App Store, Google Play oz. na: https://emka.si/pages/mladinskaknjiga-plus V pogovoru omenjava meditacijo 'Pregled telesa' (Body Scan), ki jo lahko najdeš tudi na mojem YouTube kanalu in na podkast aplikacijah: https://youtu.be/wscC60FIBTw?si=tjw5QRc44TfmR0jw Omenjava knjige Search Inside Yourself (Chade-Meng Tan; prevod: Najdi v sebi), Happiness: A Guide to Developing Life's Most Important Skill (Matthieu Ricard). Omenjam raziskavo, ki je skušala izmeriti in kvantificirati emocijo sreče. Opisana je v knjigi Najdi v sebi, gre pa za: Davidson R, Irwin W. The Functional Neuroanatomy of Emotion and Affective Style. Trends in Cognitive Sciences 3, no. 1. 1999; 11–21. Epizoda je nastala v sodelovanju z: Mladinska knjiga, d.d.