Podcasts about univerzi

V okviru Evropske prestolnice kulture zgodovinarka in muzealka Kaja Širok pripravlja osrednjo razstavo, ki bo osvetlila dediščino svetovnih vojn, migracij, razdeljenih družin in različnih pogledov na skupno zgodovino čezmejnega goriškega prostora. Razstava z naslovom Evropska platforma za interpretacijo 20. stoletja, krajše EPIC, bo postavljena v nekdanjih skladiščih železniške postaje. Posebna vrednost razstave bodo tudi osebna pričevanja ljudi z obeh strani meje - Slovencev in Italijanov - ki zgodovino doživljajo različno. Kaja Širok, sicer predavateljica na Univerzi v Novi Gorici, se raziskovalno posveča ustni zgodovini, mejam in kolektivnemu spominu. V svoji knjigi Kalejdoskop goriške preteklosti je podrobno predstavila življenje na Goriškem v prvi polovici 20. stoletja. Pogovor s Kajo Širok, strokovno vodjo omenjene razstave, je pripravila Nataša Uršič.

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."

Rezistenco je razvila Escherichia colli, klebsiela ...Prof. Dan Andersson na švedski Univerzi v Uppsali, mimogrede – mednarodne primerjave Univerzo v Uppsali uvrščajo med 100 najboljših univerz na svetu – vodi Center za antibiotike. S skupino sedemnajstih raziskovalk in raziskovalcev preučujejo odpornost bakterij na antibiotike, delujejo pa tudi na področju hitrejše diagnostike bakterijskih okužb. »Preizkušamo tudi metodo, s katero bi lahko preverili delovanje različnih kombinacij antibiotikov. Razvili smo enostavno ploščico s kislim agarjem, na kateri lahko pogledamo, ali dva antibiotika delujeta sinergistično ali antagonistično.« S prof. dr. Danom Anderssonom se je v Biomedicinskem centru (BMC) Univerze v Uppsali srečal Iztok Konc. Kdo je prof. Dan Andersson TUKAJ Raziskovalna skupina in raziskave TUKAJ

Gostja oddaje Med štirimi stenami bo jezikoslovka, raziskovalka, prevajalka, učiteljica in aktivistka Nina Zavašnik, ki deluje med Ljubljano in Gradcem. Po končanem študiju nemškega jezika in književnosti ter hrvaškega, srbskega in makedonskega jezika s književnostmi na Univerzi v Ljubljani se je vpisala na doktorski študij na Univerzo v Gradcu. Zaradi položaja, v katerem so glede zaposlitve ljudje z okvaro vida, je konec leta 2020 začela mednarodno iniciativo o zaposlovanju ljudi z okvaro vida, ki imajo končano univerzitetno izobrazbo. Kakšna je bila njena življenjska pot, kako je z zaposlovanjem ljudi z okvaro vida in s kakšnimi izzivi se pri tem srečujejo – o tem bo Nina Zavašnik pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. Z njo se bo pogovarjala Petra Medved.

Z Danom Hicksom, profesorjem sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu in kustosom za svetovno arheologijo v oxfordskem muzeju Pitt Rivers, se pogovarjamo o njegovi knjigi Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, ki je v prevodu Ive Jevtić izšla leta 2024 pri Založbi Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled. Zakaj se morajo muzeji zavedati svoje kolonialne zgodovine in zakaj prav z vračanjem nekdaj oplenjenih predmetov lahko začnejo odpravo njenih posledic? Z avtorjem smo se pogovarjali konec januarja ob njegovem gostovanju na dveh dogodkih cikla predavanj Leta dediščine Filozofske fakultete v Ljubljani. Foto: fotografija naslovnice knjige Brutalni muzeji: beninski muzeji, kolonialno naislje in kulturna restitucija (Založba Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled, 2024)

Odpoved delovnega razmerja enemu vidnejših filozofov in dolgoletnemu profesorju mariborske Filozofske fakultete Frideriku Klampferju buri duhove. Na tukajšnji Univerzi menijo, da je do odpustitve prišlo zaradi zamude pri oddaji vloge za habilitacijo, Klampfer pa, da je žrtev obračunavanja vodstva fakultete in napoveduje tožbo. Profesorju v bran so stopili sindikati, ki zahtevajo preklic odpovedi, ter zaposleni in študentje, ki menijo, da gre za poskus odstranitve kritičnega glasu na fakulteti. Gostje v našem studiu so bili Friderik Klampfer, rektor mariborske Univerze Zdravko Kačič in predsednik sindikata Univerze v Mariboru Simon Zupan.

V Cukrarni v Ljubljani si je do 6. aprila mogoče ogledati razstavo dansko-škotske umetnice Shone Illingworth z naslovom Topologije zračnega prostora. Umetnica, sicer tudi predavateljica na Univerzi v Kentu, v svoji video in zvočni instalaciji tematizira uničujoče učinke vse hitrejšega vojaškega, industrijskega in korporativnega preoblikovanja zračnega prostora in vesolja, kar vpliva na degradacijo okolja in ima hude posledice za človekove pravice. Oddajo je pripravila Tesa Drev Juh.

V epizodi 170 je bil gost dr. Boštjan Kobe, znanstvenik, ki je diplomiral iz kemije na Univerzi v Ljubljani, doktoriral v Teksasu in trenutno deluje v Avstraliji. Njegovo raziskovalno področje je strukturna biologija, s poudarkom na proteinih in imunskem odzivu. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Razvoj kristalografije Uporaba strukturne biologije Izvor življenja in evolucija Etična vprašanja pri genskem manipuliranju CRISPR tehnologija in njene posledice AlphaFold in prihodnost napovedovanja strukture proteinov ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Slika preteklosti, ki jo zarisuje zgodovina kulturne dediščine, z njo sakralne arhitektura, stavbarstvo z gradovi in dvorci na Goriškem, slikarstvo in kiparstvo, je morda gledalcu, ki se zazre na goriško krajino, morda manj blizu in razpoznavna s svojimi posebnostmi, kot je nedavna podoba preteklosti Nove Gorice. Publikacija Umetnost na stičišču kultur: Mestna občina Nova Gorica, ki je bila izdana v okviru aplikativnega raziskovalnega projekta Mapiranje urbanih prostorov v slovenskih mestih v zgodovinskem okviru, od tega marsikaj odkriva; seveda niso bili iz vsebine izrinjeni modernistični konteksti Nove Gorice. Dr. Helena Seražin z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU - gostja oddaje predava tudi na Univerzi v Ljubljani - meni, da knjiga poglobljenemu bralcu lahko služi kot zelo obširen umetnostni vodnik, vendar še zdaleč ne v klasičnem pomenu besede, ampak bolj kot umetnostnozgodovinski oris, v katerem so izpostavljeni najpomembnejši umetnostni in arhitekturni spomeniki v Mestni občini Nova Gorica. V oddaji se podajamo predvsem v srednjeveške in novoveške čase tega goriškega območja. Foto: Wikipedia

Znotraj kraja se lahko seli posameznik ali v novo stanovanje družina, kaj pa se zgodi ob preselitvi za »boljšim kruhom«, rečeno s frazo!? Skupina raziskovalcev je pri Založbi ZRC SAZU nedavno objavila zbornik o »Slovenske selitve v socializmu«, torej od konca vojne pa do zamenjave države. Gre za nadaljevanje leta 2020 objavljene monografije zbornika »Doba velikih migracij na Slovenskem«. Seveda pa ne gre le za selitve etničnih prebivalcev, ki se prepoznavajo kot Slovenci. Na ozemlju sedanje republike je skozi stoletja živelo kar nekaj drugih, prvotno neslovensko govorečih ljudi. V obdobju druge Jugoslavije se je na primer zahodna meja dokončno oblikovala šele z Osimskimi sporazumi med SFR Jugoslavijo in Republiko Italijo leta 1975. Več na temo povesta raziskovalki migracij z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU prof.dr. Marina Lukšič Hacin, tudi urednica knjige, in izr.prof.dr. Mirjam Milharčič Hladnik. Obe predavata na Univerzi v Novi Gorici. FOTO: Levo Marina Lukšič Hacin in Mirjam Milharčič Hladnik VIR: Program Ars, Goran Tenze

Zgodovinarka in muzealka dr. Kaja Širok v okviru evropske prestolnice kulture pripravlja osrednjo razstavo, na kateri bo prikazana zapuščina svetovnih vojn, migracij, družinskih delitev in različnih interpretacij zgodovine, ki so oblikovale čezmejni goriški prostor. Razstava z naslovom Evropska platforma za interpretacijo 20. stoletja oz. EPIC bo postavljena v nekdanje skladiščne prostore železniške postaje in bo vrata odprla maja. Dr. Kaja Širok poučuje na Univerzi v Novi Gorici, raziskovalno pokriva področja ustne zgodovine, študije o mejah in spominih ter področje muzeologije. Doktorirala je z disertacijo o življenju na Goriškem v prvi polovici XX. stoletja, objavljeno v knjigi Kalejdoskop goriške preteklosti. Leta 2014 je bila za dolgoletno delo na področju raziskovanja obmejne zgodovine odlikovana z italijanskim nazivom viteza reda italijanske zvezde. S Kajo Širok se v sredinem Intervjuju pogovarja Nataša Uršič. Foto: Jernej Humar

V oddaji Svet kulture boste najprej slišali pogovor z Danom Hicksom, profesorjem sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu in kustosom za svetovno arheologijo, ki se trenutno mudi v Ljubljani. Na dveh dogodkih je predstavljal svojo knjigo Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija. V oddaji poročamo tudi o 70. obletnici ustanovitve Pomurskega muzeja Murska Sobota.

Kulturni, umetniški dosežki, spoznanja in znanja, vedenja, predstave, ideje, verovanja, pravni dokumenti, etični kodeksi, nenazadnje politični in družbeni sistemi, so se po različnih civilizacijah širili neovirano, krožili nenačrtno, z navdušenimi posamezniki, z državnimi podporami, včasih pa so poniknili in bili znova najdeni in izumljeni, neredko, sploh v primerih imperializma in kolonializma, tudi izkoreninjeni. Tokrat bo osvetljenih nekaj zgodovinsnko izjemnih trenutkov vznemirljivega in presenetljivega povezovanja ter medcivilizacijskega prenašanja vzorcev kulture in njenih elementov, zaradi miroljubne vedoželjnosti ali preračunljivega koristoljubja. Pred časom je namreč izšla mojstrovina, knjiga z naslovom Kultura, s podnasovom Nova svetovna zgodovina, slovitega avtorja Martina Puchnerja. Naj gre za namerne ali nenamerne komunikacije, interakcije, izposoje ali delitve, avtor, ki ne daje prednosti evropskim umetniškim, kulturnim ali tehničnim dosežkom, meni, da ni toliko pomebna izvirnost, kje in kako je določen fenomen nastal, ampak je pomembno, da produkte kulture ohranjamo in si jih ne lastimo; kultura namreč ni muzejski predmet, ampak prepletajoča se mreža v nastajanju in spreminjanju.  Gost: dr. Peter Purg, sicer dekan Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici in izredni profesor za Nove medije na Akademiji umetnosti, ki je doktoriral je iz medijske umetnosti ter komunikoloških in literarnih ved na Univerzi v Erfurtu, ukvarja se z intermedijsko in raziskovalno umetnostjo, zanimajo ga vloge humanistike in umetnosti v ekologiji in idejah odrasti, pri socialnih inovacijah ter skupnostnih praksah. Bil je tudi član skupine za pripravo kandidature Nove Gorice z Gorico za evropsko prestolnico kulture 2025. foto: Wikipedia

Ana Makuc je pesnica, feministka, prevajalka teorije in poezije ter aktivistka. Doktorirala je na Univerzi v Lancastru iz ženskih študij in študij spolov, feminizem pa je pomemben tudi za njeno poezijo. Leta 2015 je objavila pesniško prvenko Ljubica Rolanda Barthesa (z ilustracijami Nevene Aleksovski) in zanjo dobila Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta. Pesmi v omenjeni zbirki pripovedujejo različne govorke iz literarne zgodovine in kulture ter tako izražajo – v pesničini interpretaciji – svoje usode. K tej obliki nagovora se je pesnica vrnila tudi v svoji drugi zbirki Švercam lubenici (objavljeni pri založbi Sophia). Tudi njena druga zbirka je premišljeno in dosledno izpeljano delo. Pesmi izrekajo različne lirske subjektke, vendar imajo njihovi nagovori skupni imenovalec: bralki in bralcu sugestivno približajo usode žensk iz življenja, včasih pa tudi iz literature. Več o knjigi, opremljeni z naslovnico in ilustracijami Samire Kentrić, pove Ana Makuc v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Piše Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Renato Horvat. Joseph Heath je, kot je navedeno na zadnji platnici, kanadski filozof in predavatelj na Univerzi v Torontu. V času študija sta bila njegova mentorja znana filozofa Charles Taylor in Jürgen Habermas. Raziskovalno se ukvarja s politično in moralno filozofijo, kritično družbeno teorijo in ekonomskimi vedami. Objavil je vrsto odmevnih knjig, za delo Razsvetljenstvo 2.0 je leta 2014 prejel kanadsko nagrado za politično pisanje Shaughnessy Cohen. Elizabeth Shaughnessy Cohen, po kateri se nagrada imenuje, je bila kanadska liberalna političarka. Joseph Heath je knjigo posvetil filozofu Andrewu Potterju. Pisanja sta se namreč lotila skupaj, kaj kmalu pa je sodelavec dobil drugo nalogo in postal odgovorni urednik časnika Ottawa Citizen. Heathu torej ni preostalo nič drugega, kot da je načrt uresničil sam. V knjigi predstavlja program za drugo razsvetljenstvo ali razsvetljenstvo 2.0. Oznaka 2.0 se nanaša na splet. Uvedli so jo leta 2003, opisuje pa številne pomembne spremembe v razvoju medmrežja. Heath jo v naslovu navaja zato, ker pomeni premik, ki bi ga rad priporočil pri razmišljanju o racionalnosti. Pri tem pojasnjuje, zakaj je razum nepogrešljiv, kako se je izoblikovalo okolje iracionalizma in kaj bi bilo treba še storiti. Vse skupaj se začne s kritiko ameriške politike, sčasoma pa pisec namenja čedalje več pozornosti delovanju, učinku in zmožnostim tako razuma kot tudi intuicije, se pravi racionalnim in iracionalnim postopkom. Že res, da je razsvetljenstvo zanj prizadevanje, ki pomeni velik izziv, toda dvomi tako o razumu kot tudi o intuitivnih in čustvenih vidikih. Naslanja se na spoznanja psihologije in v nasprotju s kakim Kantom enači izraza razum in um. Pojem razuma se, kot pravi, tradicionalno nanaša na posebno duševno sposobnost, ki je povezana s prepoznavnim načinom razmišljanja. Posebna lastnost razumskega mišljenja je, da ga je mogoče skoraj v celoti izraziti ter navajati argumentacijo in utemeljevanje. Intuitivne presoje pa povedo tisto, kar bi bilo mogoče imeti za rezultate kognitivnih procesov. Intuicija je koristna pri razmišljanju o resničnem svetu in odzivanju nanj, medtem ko razmišljanje o možnem svetu in tudi negaciji resničnega sveta zahteva uporabo racionalnega dela možganov. Razum sklepa tudi hipotetično. Morda bi si celo zastavili vprašanje, ali je Razsvetljenstvo 2.0 sploh knjiga s filozofsko vsebino. Pisec namenja veliko besed človekovemu ravnanju, njegovim zmotam, sprenevedanju in odzivanju na delovanje v skupini. Heath je sicer velik poznavalec filozofije, omenja kar nekaj filozofov, med njimi Aristotela, Nietzscheja, Heideggerja in Marxa ter tudi utemeljitelja psihoanalize Freuda, toda svoja poglavitna spoznanja podkrepi s številnimi slikovitimi primeri iz javnega življenja, politike, medijev in gospodarstva. Naslanja se na sodobno psihologijo in navaja njeno novejšo terminologijo, saj je prav psihologija pokazala, da je nekatere probleme mogoče rešiti samo z razumom. Čeprav razum ni popoln, nam ne preostane drugega, kot da delamo s tem, kar imamo. Od njega je odvisna civilizacija. Najbolj očitne slabosti razuma naj bi bile v tem, da je počasen in zato zahteva veliko napora, trpi pa tudi zaradi omejene pozornosti, ozkega delovnega spomina in nezanesljivega dolgoročnega spomina. Vse skupaj dobi tudi politične razsežnosti. Težava ni v tem, da je levica zamudila svojo priložnost in bila neartikulirana ali da so bili njeni voditelji strahopetni, temveč je razlog pravzaprav temeljna asimetrija med desnico in levico, torej nesomernost, ki se v takšnih časih izrazi. Heath poudarja, da je prav to osrednja trditev njegove knjige. Progresivne družbene spremembe so že po naravi zapletene, težko dosegljive in zahtevajo kompromis, zaupanje in kolektivno delovanje. Zato jih ni mogoče doseči samo s »srcem« – zanje potrebujemo tudi veliko »glave«. Avtor je ironičen in tudi duhovit. Priznava, da je racionalno razmišljanje težavno in se mu ljudje radi izognejo. Razum ni naraven, temveč je, prav nasprotno, globoko nenaraven. Hkrati je edina stvar, ki nam omogoča, da se izvijemo iz prisilnega jopiča animalističnih umov. Joseph Heath je kdaj pa kdaj tudi oseben. Predstavi se kot univerzitetni profesor na oddelku za filozofijo, pred tem je študiral in poučeval logiko, analizo argumentacije in teorijo verjetnosti. Po značaju je nekoliko racionalističen. Otroci so ga v tretjem razredu začeli klicati »gospod Spock«. Benjamin Spock je bil pediater, ki je spodbujal bolj strpno vzgojo otrok. Knjiga Razsvetljenstvo 2.0 je zakladnica idej in kopičenje domiselno izbranih primerov. Avtor sega na različna področja in je izvedenec v kognitivni znanosti. S številnimi opombami, v katerih navaja različne vire, od knjižnih do spletnih, širi vednost o predmetu svoje knjige. Pomembno je zavedanje, predlaga, da racionalnost ni niz pravil, ki bi bila vsiljena od zgoraj, temveč je temelj človekove svobode in avtonomije. Prav dobro ve, kako je »iracionalna desnica« doživela velik volilni uspeh, toda prijatelji in zavezniki razsvetljenstva, med katere se uvršča tudi sam, morajo spremeniti svojo taktiko in poskusiti znova. Racionalno politiko bo omogočilo kolektivno delovanje. Ideal je svet, v katerem si skupaj prizadevamo ustvariti okolja, ki nas delajo pametnejše, namesto okolij, ki nas delajo neumnejše, ne le s predmeti, ki jih upravljamo, temveč tudi z institucijami, s katerimi sodelujemo. Heath verjame, da se je k zdravemu svetu mogoče pomikati z majhnimi koraki, zato na koncu ponudi tako imenovani manifest počasne politike. Avtorica poglobljene spremne besede slovenska sociologinja Ksenija Vidmar Horvat Josepha Heatha uvršča na seznam avtorjev, ki obujajo idejo razsvetljenstva in pozivajo k razumu. Pogosto so na nasprotnih bregovih, za razum in proti njemu, Heath pa je tisti, je prepričana, ki o razsvetljenstvu nima vselej najboljšega mnenja in razsvetljenstvu očita predvsem njegovo individualističnost in ošaben odnos do tradicije. Ksenija Vidmar Horvat meni, da Heathovo delo kljub temu prinaša pomembno razsvetljenje glede razsvetljenstva samega. Poudarja, da je treba v načrt obnove razuma vključiti tudi politiko čustev, in med drugim zapiše: »Vsesplošna krepitev kulture zasmehovanja na eni strani in vzpon brezsramne politične kulture na drugi strani sta resno opozorilo o omejitvah, ki jih ima na razum oprt razsvetljenski projekt v našem stoletju.«

Ajda in Tadej sta se lotila jezikovne inventure leta 2024. V goste sta povabila dva človeka, ki skrbita za dva različna izbora besed leta. To sta dr. Simona Klemenčič, etimologinja na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, in dr. Iztok Kosem iz Centra za jezikovne vire in tehnologije na Univerzi v Ljubljani.

V portretni oddaji Obrazi sosednje ulice predstavljamo upokojenega vsestranskega glasbenika in pedagoga Ota Vrhovnika. Kot virtuoza klasičnega saksofona ga poznajo širom po svetu… Sodeloval je z različnimi uglednimi orkestri – tudi z Dunajskimi in Berlinskimi filharmoniki, vrsto let je bil redni profesor za klasični saksofon na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Slišali smo kako je kmečkega fantiča z Otiškega vrha pri Dravogradu, ki se je najprej izučil za kovinarja, izjemen glasbeni talent in volja študijsko peljala preko Maribora, Pariza, Graza do zaslužnega profesorja te znamenite dunajske glasbene šole…

V tokratni portretni oddaji Obrazi sosednje ulice predstavljamo upokojenega vsestranskega glasbenika in pedagoga Ota Vrhovnika. Kot virtuoza klasičnega saksofona ga poznajo širom po svetu… Sodeloval je z različnimi uglednimi orkestri – tudi z Dunajskimi in Berlinskimi filharmoniki, vrsto let je bil redni profesor za klasični saksofon na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Slišali bomo kako je kmečkega fantiča z Otiškega vrha pri Dravogradu, ki se je najprej izučil za kovinarja, izjemen glasbeni talent in volja študijsko peljala preko Maribora, Pariza, Graza do zaslužnega profesorja te znamenite dunajske glasbene šole… Tehnična izvedba Zoran Perko.

David je industrijski oblikovalec, ki raziskuje tradicionalne tehnike in obrti v kulisi sodobnega sveta. Vse od zaključka magistrskega študija industrijskega oblikovanja na dunajski Univerzi uporabnih umetnosti ostaja razpet med Ljubljano in Dunajem, kot začetek samostojne kariere pa šteje svoj dizajn, čez tri nadstropja razpet mural luksuzne franšize Rewe Groupa – Merkur Hoher Markt na Dunaju. V 12 letih solo kariere je razvil dolgotrajne poslovne odnose kot oblikovalec in kreativni direktor za širok nabor industrij. Mineva že osmo leto, odkar za svojo stranko šteje proizvajalca žakardnega tekstila za dom Leitner Leinen, njegovo delo pa so zaznamovala tudi sodelovanja z največjimi svetovnimi modnimi konglomerati. Doma David ustvarja za Dano in Iliriko, poznamo pa ga tudi po sodelovanju pri veliki prenovi Hotela Grand Koper leta 2021. Letos je perspektivni David sprejel še vlogo avtorja postavitve in kustosa razstave Spekter, postavljene ob 70. obletnici Zbirke Umetnostne galerije Maribor, ki bo na ogled do decembra naslednje leto. Več o podkastu z Davidom Tavčarjem si lahko preberete tukaj. Gost: David Tavčar https://www.instagram.com/david_tavcar_design_practice/ Voditeljica: Petra Windschnurer https://www.instagram.com/windschnurer/ Več podobnih vsebin najdete na: https://elle.metropolitan.si/

Nocojšnja gostja bo zgodovinarka in publicistka, Manca G Renko, raziskovalka na ZRC SAZU, ustanoviteljica založbe No! Press, avtorica esejističnega prvenca Živalsko mesto ter prejemnica postdoktorske štipendije Marie Sklodowska-Curie Actions na Univerzi na Dunaju.

Ime tedna je Ksenija Trs, pisateljica in potujoča knjižničarka, ki že več kot tri desetletja živi svojo "potujočo štorijo" v bibliobusu, potujoči enoti Mariborske knjižnice, kjer te dni zaznamujejo 50 let delovanja. Je tudi avtorica knjige Potujoči utrinki, v kateri je zbrala tako anekdote kot zgodovino potujočih knjižnic ter soavtorica razstave Mariborska knjižnica na kolesih: 50 let bibliobusa. Kandidata sta bila še: Mak Grgić, kitarist, ki se je z albumom Entourer vnovič, že tretje leto zapored v kategoriji najboljši samostojni klasični instrumentalni album uvrstil med nominirance za nagrado grammy. Album je izdal pri ljubljanskem Zavodu Dissonance, skladbe žanrsko segajo od klasične do etnične in avantgardne glasbe, posnetek in postprodukcija pa sta nastala v sodelovanju z RTV Slovenija.  Zvonka Pangerc Pahernik, vodja Središča za obveščanje in ozaveščanje na Andragoškem centru Slovenije, ki že 30 let uspešno opozarja na pomen vseživljenjskega učenja na nacionalni in mednarodni ravni. S sprejetjem v Mednarodno dvorano slavnih za izobraževanje odraslih in nadaljevalno izobraževanje na ameriški Univerzi v Oklahomi se je pridružila največjim imenom svetovne andragogike.   

V dolini reke Jadar v zahodni Srbiji, le nekaj kilometrov od meje z Bosno in Hercegovino, naj bi zrasel nov rudnik litija. Kopalo naj bi ga podjetje Rio Tinto, projekt podpira srbska vlada, koristi od njega pa si obeta predvsem Evropska unija. Okoljevarstvene organizacije in nekateri strokovnjaki opozarjajo, da bi rudnik pomenil potencialno okoljsko katastrofo, protesti po vsej državi se vrstijo že nekaj let. Kaj pa lokalni prebivalci? Kako na načrte gledajo tisti, ki bi morali zapustiti svoje domove? Kako živijo in kakšna narava jih obdaja? Odpravili smo se v dolino reke Jadar in v Gornje Nedeljice, v vas, ki bi morala zaradi rudnika izginiti. Spoznali smo zgodbo o zavajanjih, lažeh, grožnjah, strupu in uničenju. Gosti: Marija in Momčilo Alimpić, združenje Zaščitimo Jadar in Rađevino Zoran in Vladimir Filipović, prebivalca Gornjih Nedeljic Nebojša Petković, združenje Ne damo Jadar Dragana Đorđević, Inštitut za kemijo, tehnologijo in metalurgijo na Univerzi v Beogradu Zahodno Srbijo sta obiskala Jan Grilc (Val 202) in Lucijan Zalokar (Delo).

Glede na poročilo Svetovne zdravstvene organizacije je po pandemiji več šoloobveznih otrok poročalo o spletnem ustrahovanju kot pred njo. Poročilo navaja, da je nujna potreba po izobraževanju mladih, družin in šol o oblikah spletnega ustrahovanja in njegovih posledicah. Kljub vse večji ozaveščenosti o škodljivosti prezgodnje uporabe digitalnih naprav in posledično družabnih omrežij pa se število žrtev ne zmanjšuje. Podatki, ki so jih letos predstavili pri Globalnem inštitutu za varnost otrok Childlight na Univerzi v Edinburgu, kažejo, da je bil eden od osmih otrok na svetu oziroma približno 302 milijona mladih v preteklem letu žrtev fotografiranja brez privolitve, deljenja in izpostavljenosti golih fotografij in videov ali spletnega nadlegovanja in izsiljevanja. Mladi, sodelujoči v oddaji, pravijo, da so sami že prejeli kakšne neprimerne vsebine ali pa poznajo nekoga, ki je bil žrtev spletne zlorabe.Sogovorniki: Boris Radanović, britanski center za varnejši internet Marko Puschner, Safe.si Catherine Knibbs, psihoterapevtka Niels van Pamel, Child Focus

Po dobrih treh letih se je sestal koordinacijski odbor ministrov Slovenije in Italije pod vodstvom zunanjih ministrov obeh držav. Bilateralni odnosi so prijateljski in Italija je za Slovenijo pomembna trgovinska partnerica. Kaj pa obe narodni skupnosti? Kako ministrsko srečanje ocenjujejo Slovenci v Italiji? Ustavimo se v Bregani, kjer na tamkajšnji osnovni šoli slovenščino poučuje Lidija Vučajnk Škrobot. In to ne le učenke in učence, temveč tudi odrasle, saj je zanimanje res veliko. Zanimiva pa je tudi pot, po kateri je prišla do poučevanja. Zasluge za to ima profesorica dr. Tatjana Vučajnk, namestnica vodje Inštituta za slavistiko na celovški Univerzi. Inštitut, ki bo prihodnje leto praznoval 50 letnico, je pomemben tudi za koroške Slovence. O slovenskem jeziku, družini in kmetijstvu pripoveduje vodja Kmečke izobraževalne skupnosti Marinka Mader Tschertou. V začetku leta je pod okriljem koroške kmetijske zbornice prevzela svetovalno službo v slovenskem jeziku. Ena naših sogovornic pa je tudi doktorska študentka na ljubljanski Filozofski fakulteti Simona Kuntarič Zupanc. Raziskava na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo jo je pripeljala na Goričko in v Porabje. Zakaj? Prisluhnite!   Foto: Bilateralni pogovori zunanjih ministrov Tanje Fajon in Antonia Tajanija

V oddaji se odpravljamo k rojakom v Severno Makedonijo, kjer so Slovenci v Skopju v začetku tedna proslavili tri desetletja delovanja združenja France Prešeren, obiskal pa jih je tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. Ustavljamo se na srečanju Mavrica v Subotici, ki je združilo učence slovenskega dopolnilnega pouka iz vse Srbije. Seznanjamo vas z dogajanem na tem tradicionalnem srečanju slovenskih učencev, izveste pa tudi, kako so v programu sodelovali otroci iz Beograda. Pogovarjali pa smo se tudi z novo lektorico slovenskega jezika na Univerzi v nemškem Tübingenu Petro Seitl.

Inštitut za slavistiko na celovški Univerzi Alpe Adria bo prihodnje leto praznoval 50-letnico delovanja. S svojimi študijskimi programi slovenščine, tako na pedagoški kot nepedagoški smeri, pa skrbi tudi za izobrazbo usposobljenih profesoric in profesorjev slovenskega jezika. Teh na avstrijskem Koroškem primanjkuje. Kako poteka študij na slovenistiki, kdo se nanj vpiše in zakaj, pojasnjujejo namestnica vodje Inštituta prof. dr. Tatjana Vučajnk ter študentke Klavdija Kajtna, Lara Žnidar in Tina Matovič. Bodo po končanem študiju ostale v Avstriji in pomagale koroškim Slovencem?

Praznuje velika osebnost slovenskega glasbenega prostora: Aldo Kumar. Danes je njegova sedma jesen. Vse najboljše spoštovani Aldo Kumar in dobrodošli v oddaji Primorski kraji in ljudje. Rojen v vasi Otalež nad desnim bregom reke Idrijce v Cerkljanskem hribovju je mladost preživel v Idriji. Po končani gimnaziji Jurija Vege, ga je pot vodila na študij glasbene pedagogike in kompozicije v Ljubljano. Ob kompozicijskem ustvarjanju je bil tudi redni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo na Univerzi v Ljubljani. Aldo Kumar je avtor obsežnega, pomenljivega opusa, ki zaznamuje širok svetovni glasbeni prostor na področju zborovske, komorne in simfonične glasbe, pa tudi svet odrskih, filmskih in drugih vizualnih umetnosti. Znova in znova Alda nagovarja preprost, včasih tako moder ljudski svet. Petinšestdeset zborovskih del, 23 orkestrskih kompozicij, 31 skladb za komorne sestave, 21 del za plesne predstave, 53 filmov in 82 gledaliških predstav vsebuje njegovo glasbo. Aldo je prejemnik številnih nagrad in priznanj. Izstopajo nagrada Prešernovega sklada, tri Borštnikove nagrade za gledališko glasbo, Kozinova nagrada in Župančičeva nagrada. Zase, za prijatelje, za tisto muzičnost, ki nastane ob dobrem druženju, si je zamislil skupino raznolikih glasbenikov Anbot. Srečali smo se v Seči. Ob morju. Bil je tih in miren dan.

V oddaji se odpravljamo v Sarajevo, kjer na Filozofski fakulteti sarajevske univerze že vrsto let deluje slovenski lektorat in širi vedenje o slovenskem jeziku, kulturi in literaturi tudi v osrčje Bosne in Hercegovine. Ta teden so na Univerzi pripravili slovesnost ob obletnici slovenskega lektorata in pomembni pridobitvi za študij slovenistike. Ustavljamo se tudi pri slovenskih rojakih v Ingolstadtu, ki jih druži društvo Lastovka in so bili minuli konec tedna organizatorji 36. Folkloriade - srečanja slovenskih folklornih skupin v Nemčiji. Naš gost pa je tudi zgodovinar in eden izmed najaktivnejših članov slovenske skupnosti v ameriškem Clevelandu Joe Valenčič, ki se te dni mudi v Sloveniji.

Antropologija vonja - pionirsko delo o vznemirljivih vohalnih temah, ki jih raziskuje dr. Mojca Ramšak Kdo ne pozna vonjalnih metafor, kot so: diši po jeseni, snegu, pomladi ...? Znano je, da riba smrdi pri glavi, mladenič ali deklica še dišita po mleku, nekomu smrdi delo, vendar zna zavohati denar, ima nos za to in lahko tudi voha nevarnost. Čeprav nekaterim pripisujemo, da so brez vonja, navadno neprijetne vonje asociiramo s tujci, z drugačnimi od nas. To se seveda nanaša tudi na druge družbene skupine, ki jih imamo za manj vredne, pa naj gre za barvo kože, spol, nacionalnost, politično ali versko pripadnost. V zgodovini, tudi svetih spisih, so na dno družbene diferenciacije poslali nevernike, krivoverce, razvratneže, vsakega, ki je bil malo moralno vprašljiv … Ti so bili navadno Bogu smrdljivi, medtem ko so božanska bitja in dominantne družbene skupine - vedno dišale. V različnih verskih tradicijah in kulturah je podobno še danes, saj so pogosto prijetni vonji povezani s čistostjo, svetostjo, duhovnimi in etičnimi dimenzijami. Kot zanimivost, pripadniki ene izmed malezijskih skupnosti, ki marsikaj okrog sebe razvrščajo na temelju vonja, celo verjamejo, da ima luna dober vonj, sonce pa zaudarja. Obsežni pomeni vonjalnih metafor, tako za vrednotenje ljudi, kot živali, rastlin, predmetnega sveta in še česa, so tako razvrščeni po naravnem, nravnem vonju ter po simbolnih vonjih. Kaj je za nas prijetnega vonja in pred katerimi vonji bežimo, seveda ni odvisno le od nas samih, naših dobrih ali slabih spominov na vonje, ampak tudi od kulture, ki ji pripadamo. Zato tokrat o pionirski in obsežni znanstveni monografiji z naslovom Antropologija vonja. Izčrpna knjiga je delo za dr. Mojce Ramšak, profesorice kulturne in socialne antropologije na Univerzi v Ljubljani in profesorice antropologije na AMEU-ISH. V letu 2024 sta bili sicer objavljeni dve njeni knjigi o antropologiji vonja v slovenskem in angleškem jeziku, ki sta nastali v okviru raziskovalnega projekta "Vonj in nesnovna kulturna dediščina", ki ga vodi. Mojco Ramšak zanima vloga vonja v kulturno raznolikih okoljih, zgodovinsko-medicinski pogledi na vohanje, načini ubesedovanja vonja, vonj kot del spominov, predsodkov, govoric, čustev, spolnosti, trženje z vonji in pravna urejenost vonjav.

Ob začetku novega študijskega leta v oddaji gostimo novo lektorico slovenskega jezika na Univerzi v Bukarešti Barbaro Kustec, ustavljamo se pri slovenskih rojakih v Sarajevu, kjer so slovesno zaznamovali 90.letnico slovenskega društva Cankar, potujemo k Slovencem v Srbijo, kjer je slovensko društvo Emona iz Rume pripravilo že tradicionalni dvodnevni projekt Beremo s Slovenijo, pozornost pa namenjamo tudi Konferenci Slovenskega kmetijstva in gozdarstva doma in po svetu, ki bo v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa prihodnji teden v Ljubljani.

»V Kolumbiji večinoma pijemo tako imenovano filter kavo. Najboljši približek temu, ki ga lahko dobim v Sloveniji, je americano," je v oddaji Drugi pogled, ki jo je Darja Pograjc pripravila na svetovni dan kave, povedal Kolumbijec Andrés David Santamaria Galvis. Podoktorski matematik, ki v Kopru na Univerzi na Primorskem opravlja delo raziskovalca in asistenta, je v oddaji razmišljal tudi o domačem mestu Medellinu, družinski kavni plantaži, kolumbijski kulturi, slovenski hrani in kavi pa tudi o dopisovanju z ameriškim profesorjem, ki ga je po srečnem naključju pripeljalo v Slovenijo.

Začenja se novo študijsko leto, med okoli 55.000 študenti pri nas pa je tudi dobrih 12.000 brucev. Zanje so vodstva univerz in študentske organizacije pripravila posebno dobrodošlico ob vstopanju v akademski svet. Kako je na mariborski univerzi, koliko študentov jo bo obiskovalo v tem študijskem letu in kako potekajo uvodni dnevi, sste slišali v tokratni Radijski tribuni, postregli pa smo tudi z uporabnimi napotki.

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Zbirka Pordelih lic je, če prav razumemo spremno besedilo Marjana Pungartnika, tretja izdana pesniška zbirka Toma Vebra, a v resnici prvenec, saj je avtor nekako »za nazaj« zbral svoje stare pesmi in jih pordelih lic poslal med bralce. Ta zardelost je nekoliko namišljena, saj vstopa med bralce zelo odločno, brez sramu, kot samozavesten mislec in nikakor ne plah pesnik. Tom Veber je relativno mlad. Rodil se je v Mariboru leta 1995 in med študijem etnologije in kulturne antropologije na Univerzi v Ljubljani hitro vzpostavil stik s pomembnimi akterji tamkajšnjega kulturnega življenja. Sodeloval je z gledališčem Glej, v klubu Tiffany in v Plesnem teatru Ljubljana. Kljub raznovrstnim izkušnjam se zdi, da je poezija njegova prva izbira. Dobil je celo nekaj pohval in nagrad, a to ni bistveno, pomembno je, da se je besedni muzi zapisal s srcem in umom, z dušo in telesom. Korpus besedil te zbirke je raznovrsten, pronicljiv, na trenutke povsem neposreden in gol, obsega pa vse intence, teme in reminiscence, ki jih poezija nudi in premore. Bivanjske slike, družbene pozicije, slednje celo z nastavki aktivizma, ampak res samo z nastavki, dvom o sebi in dvom o svetu, pa liričnosti, polne nežnih dotikov, strah in egocentrizem, celo narcizem, kot omenja recenzent Pungartnik ... vse je tu, res, prvenec, kjer se za nazaj nizajo vsa primarna stanja, kjer se tipa v vse smeri, kjer se identiteta gradi na plahosti in začetniški negotovosti in strastno želi biti to, kar v svojem bistvu prepričljivo je. Ampak v knjigi postavljeno z jasnim namenom katarze za nazaj. Kot rečeno, poezija nastopa suvereno in brez pretiranih pomislekov. Že med branjem obrnemo hrbet namišljeni dilemi nekakšnega dvoma in sramu. Pesnik je, kar želi biti: pesnik. In tu podvprašanj ni več. Vebrove pesmi so impozanten niz vsega mogočega. V navalu »družbenega duha«, kjer bralca useka pesem o kapitalizmu, direktno in surovo, kot je surov družbeni red, v katerem biva, neposredno izpove: »... družba v kateri se gibljem in jo kvazi sooblikujem / je kot nemaren vase zaljubljeni fuck boy / ki se briga samo zase ...« Zdi se pomenljivo, da se me je med branjem poezije nekako najbolj dotaknil in me usmeril v razmišljanje verz na 60. strani, nekje na polovici zbirke: »Hodim po tej cesti / moje telo je težko kot so težke smeti v moji glavi«. Pesnik se skorajda po vojaško postavi v položaj človeka, ki gleda s strani. Ustvarjalna poza, bi dodali, tista naivna vzvišenost, ki krasi umetnost, liriko še posebno, ima tu svoj trdni razlog. To izluščimo postopoma iz zelo raznorodnih pesniških enot. Kot pri vsakem poetu, ki ga je čudež ustvarjanja približal resnici, »smetem v glavi«, se tudi tu poezija izkazuje kot visoka pesem o življenju, nekaj, kar skuša definirati smisel, odkriti lepoto (ali grdoto), poiskati oporno točko, nemara samo simbol ali besedo, kjer lahko zacveti v svoji metaforični polnosti, hkrati pa odločno išče pomensko, vrednostno poanto. Oboje je vedno tu: nesmisel vsega in lepota tega nesmisla. Težko je priznati, da gre v resnici samo za »smeti«. Ampak tu nekje smo. Pesnik, kot ugotavlja Veber, »se nekako navadi na samotno življenje«. Temu se ne reče osamljenost, pravi, ampak samost. Prostorov, ki zevajo v duši in srcu, nikakor ne skuša zapolniti s tujimi »neosebnimi izdihljaji«. Avtor, ki ga sicer obdaja hlad sveta, a ima svoje brstenje in goji večno pomlad v poeziji, je zato tako rekoč prisiljen graditi svojo kozmogonijo iz sebe, iz svoje samosti in se tako bližati vsem drugim »samostim« sveta. Njegova socializacija je torej »jaz«, s katerim se skuša vpeti v druge »jaze«, se z njimi povezati in jih nagovoriti. Če citiramo iz pesmi Brstenje na str. 82 je njegov glas kirurško natančen in kristalno čist: »V mojem srcu se talijo ledeniki. / Počasi se spet prebujam. / Hrepenim po sebi, / po svojem telesu. / Znova se spoznavam, / vsak del telesa posebej. / Se osvajam, tako nežno, otroško. / Z milino se razdajam / in se poskušam čutiti, / vsepovsod, brez greha in sramu.« Tu je ta preklemana dvojnost: jaz, kot unikum, in drugi – tudi kot unikum. S poezijo strniti vrste, se zliti v celoto in na polno živeti, biti čudež skupnosti in enkratnost, četudi od vsepovsod pihljajo sapice dvoma. Na koncu se pesnik (Veber ni v tem nobena izjema) oprime tistega, kar zagotovo ima – sebe in hrepenenja. In smo v najčistejši liriki, pesniški subjekt pa se skorajda dotika resnične osebe. Kot v naslednjih verzih, kjer realistični jaz hlasta za drugim in se v metafiziki rojevajo ljubezenske sanje: »Prerisujem obrise / tvoje spolzke sence / v spranih spodnjicah / se giblješ mehko / v ritmu nežne bolečine Nine Simone (...) ko za hip pomislim / da ne bi bil enak / brez tebe / da ne bi mogel opazovati / drugega / ki me hrani s toplino / me ljubi kot me lahko ljubi / samo nekdo / z enako bolečino.«

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Anja Mugerli, letošnja prejemnica nagrade kresnik za roman Pričakovanja, v katerem odkrito piše o zagatah, s katerimi se mlad par spopada ob umetni oploditvi, je tudi avtorica več kratkoproznih zbirk – s knjigo Zeleni fotelj je bila pred slabim desetletjem nominirana za najboljši knjižni prvenec, za zbirko Čebelja družina pa je pred tremi leti prejela evropsko nagrado za književnost in bila nominirana na nagrado Novo mesto short. Zbirka Plagiat je tako njena tretja knjiga kratke proze in peta leposlovna knjiga po vrsti, če vključimo še romaneskni prvenec Spovin, za katerega je bila leta 2018 prav tako nominirana za kresnik. Diplomantka slovenistike na Univerzi v Novi Gorici in magistrica uprizoritvenih študij in kreativnega pisanja na Primorski univerzi je v šestih letih dodobra izoblikovala svoj stil pisanja, njena ljubezen do literature pa veje tudi iz vseh devetih zgodb v pričujoči zbirki. Gre za zgodbe o razočaranju zaradi takšne in drugačne izdaje, zgodbe o demenci in osamljenosti, zgodbe o predanosti, ljubezni in umiranju. Protagonisti in protagonistke zgodb v zbirki Plagiat so večinoma odraščajoče najstnice, ki gradijo identiteto na družbenih omrežjih in si z njo utirajo virtualno pot v odraslost, medtem ko z zahrbtnimi udarci staršev in prijateljev dobivajo prve izkušnje o ljubezni in ambivalentnih odnosih. Po drugi strani pa se nam v zgodbah odpira tudi poglobljen pogled v razmerje med materjo in hčerko, profesorico in učenko ter lastnico stanovanja in njeno podnajemnico. Tako v zgodbi z naslovom Tatica spremljamo odnos med hčerjo in dementno mamo, ki tava izgubljena po soseski, po kateri sta še nedavno skupaj sprehajali, zdaj pa jo zaradi izgube spomina doživlja kot ječo: “Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal. /…/ Peljem jo do centra mesta, kjer sva se po navadi dobili na kavi. Na maminem obrazu vlada začudenje. Začetna jeza, ker se ni mogla spomniti, jo je minila – zdaj spominja na otroka, ki ga prvič peljejo v luna park.” Zgodba Na vdih se osredotoča na potapljačko, ki se zaganja v morsko globino, medtem ko se njena mati bojuje z rakom na pljučih – vsaka na svoj način hlastata za zrakom ob zavedanju, da je vsak vdih lahko zadnji. Tudi glavni junakinji zgodbe Plagiat, pisateljici in profesorici Ani, zmanjkuje zraka, ko ugotovi, da jo je študentka dobila pri kraji zgodbe in da bo do konca terjala pravico – knjižna polica, v katero postopoma zlaga svoje knjige, med katerimi se znajdejo tudi plagiati, se pod težo laži vse bolj trese, dokler na koncu ne popusti. Medtem ko se Ani ne zdi nič spornega, da v sklopu umetniških rezidenc počiva, saj ji študentje ne nazadnje kar sami preskrbijo manjkajoče dele njenih knjig, pa se protagonistka zgodbe Motovilka udeleži literarnega simpozija v Lihtenštajnu, kjer jo prostor in hrana spomnita na pravljico o Motovilki. Po ogledu filma o duhovih, si v rjuhi izreže oči, da bi jo bilo manj strah: “Sprašujem se, ali je bilo Motovilko strah teme. O tem sem skoraj stoodstotno prepričana. Kako je premagovala svoj strah pred temo? Je na ves glas prepevala? Si je predstavljala, da stoji sredi zelenega travnika, obsijanega s soncem? Je masturbirala?” Tudi junakinja zgodbe Zofi si krajša čas z nenavadnim hobijem, ki vključuje glasno branje knjig travmatiziranim psom – ob branju Sreče na vrvici se približa zlorabljeni kužki ter z njo po nizu nenavadnih okoliščin preživi novoletni večer daleč od petard in mestnega vrveža. Protagonistka zgodbe Siva pega, ki ji je zaradi epidemioloških ukrepov onemogočeno nastopanje na gledaliških odrih, postane ljubosumna na svakinjo, ki prav takrat prvič v življenju pride do službe varnostnice lokalnega zdravstvenega doma. Statusni simboli se tako “premešajo”; koncept službe, družine, zdravja in sreče se postavi na glavo, domači postanejo tujci, ki le tu in tam skupaj molče pokadijo cigareto. V še bolj tragične vode zabrede zgodba Stanovanje, v kateri se izpoved hčerke lastnice ljubljanskega stanovanja izmenjuje z izpovedjo njene podnajemnice, ki za sobo plačuje 250 evrov na mesec, dokler se lastnica stanovanja ob hčerinem prigovarjanju ne odloči, da bo Srbkinjo po hitrem postopku izgnala iz stanovanja, saj bo od turistov prejela po 70 evrov na noč. Hči, ki je prav tako kot slednja šla s trebuhom za kruhom v Berlin, je do Srbkinje pokroviteljska, čeprav ima sama zaradi slovenskega potnega lista in družinskih nepremičnin prednost že v izhodišču: “Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla. Hotela sem ostat tukaj, ampak morala sem se potrudit, bit inovativna, se znajt. Noben me ni prijel za rokico in rekel, glej, Maja, zdaj bi pa ti lahko to in to, ne, sama sem se spomnila, da bi lahko poučevala po netu, sama sem zalaufala biznis … akcija – reakcija, pravim jaz, nič ne pomaga, če samo sediš na riti. Vesela sem, da sem prišla sem. Če bi ostala v Sloveniji, bi mogoče odprla espe in bi zdaj dihala na škrge, tako kot par mojih dobrih frendov, ali pa bi bila prisiljena naredit strokovnega in it delat v šolstvo, si predstavljaš?” Posebnost pisanja Anje Mugerli je v tem, da počasi in temeljito gradi psihološke like, ki na začetku dajejo vtis enoličnosti, dokler prek drobnih detajlov ne odkrijemo njihovih temnih plati. Pa vendarle jih avtorica moralno ne obsoja niti jih ne kuje v zvezde – večkrat jih niti ne poimenuje ali pa bralcu poda ime in priimek z opisom knjig ali med povzemanjem pogovora s prijatelji. Pod gladino malomeščanske urejenosti in zlaganih vrednot se skozi razpoke vsakdanjega življenja postopno prebija tisto, kar bi Freud opredelil kot Das Unheimliche bodisi skozi ponovitev nasilnega dejanja iz otroštva bodisi skozi diskrepanco med pravljicami oziroma virtualnim svetom in travmatično sedanjostjo. Vdor duhov, ki opozarjajo na potlačene in nerazčiščene vsebine iz nezavednega, je možen tako v obliki privida pokojne prijateljice, do katere protagonistka razvije občutke krivde, kot tudi v razmajani knjižni polici in rjuhi z luknjama, namenjenima potešitvi strahov in spolnega vznemirjenja. Strukturo posamezne zgodbe Anja Mugerli dodatno popestri z navajanjem pisem, sporočil, asociacij iz nezavednega in izmeničnim podajanjem monologa glavnih junakov, ki se načeloma zelo pristransko, lahko bi rekli narcisoidno, bojujejo za prevlado svoje doktrine. Literarni verizem s primesmi družbene kritike in numinozne intrige je prav gotovo kombinacija, ki bo bralca za dolgo prikovala h knjigi.

Odnos zahodne liberalne družbe do vojne v Gazi je pasiven, ubijanje je postala norma sodobne kapitalistične družbe. Na sicer že slišano, a žal mnogokrat preslišano sporočilo, so opozarjali tudi na letošnji ediciji Festivala Grounded, kjer sta se že osmo leto zapored prepletali kritična misel in elektronska glasba. Letošnja tema festivala je bil antipalestinski rasizem. Kaj točno ta besedna zveza pomeni smo se pogovarjali z aktivisti iz Palestine in Izraela ter novinarji in raziskovalci iz tujine. Sogovorniki in sogovornice:  - Salah Said, palestinski aktivist iz Palestine - Udi Raz, propalestinska aktivistka iz Izraela - Nidžara Ahmetašević, mendarodno priznana novinarka iz Sarajeva, ki deluje na področju človekovih pravice, migracij in vojnih zločinov - Sladjana Lazić, raziskovalka in docentka za mirovne in konfliktne študije na Univerzi v Innsbrucku

Letos mineva 60 let od ustanovitve Botaničnega rezervata na Snežniku. Območje nad 1400 metrov nadmorske višine so leta 1964 zavarovali zaradi izjemne raznovrstnosti in redkosti flore ter tako prepovedali trganje in izkopavanje rastlin. Prepovedane so tudi paša, sečnja in košnja. Na tej kraški planoti med več kot 50 zavarovanimi rastlinami raste tudi Dinarska smiljka, ki je trenutno najbolj ogrožena rastlina pri nas. O pomenu snežniškega botaničnega rezervata se je Julija Kandare pogovarjala z dr. Boštjanom Surino, izrednim profesorjem za botaniko na Univerzi na Primorskem. Da je posegov v zavarovano območje z leti manj, pa ji je povedal Darko Štemberger, oskrbnik koče Draga Karolina na Snežniku.

Februarja 2014 je kot del cikla Glasbeni samovar Glasbene mladine ljubljanske v Ruskem centru znanosti in kulture nastopila Minja Spasić, srbsko-slovenska violončelistka mlajše generacije, aktivna kot solistka, komorna glasbenica in pedagoginja. Po študiju pri Milošu Mlejniku na Akademiji za glasbo v Ljubljani (magisterij), se je izpopolnjevala pri Xenii Jankovic na Univerzi za glasbo v Detmoldu, in sicer je vpisala magistrski študij solistične igre in prestižni Konzertexamen. Od leta 2022 ima svoj razred študentov na Visoki šoli za glasbo v Detmoldu, redno nastopa v različčnih orkestrih in je aktivna tudi kot žirantka. DMITRIJ ŠOSTAKOVIČ: SONATA ZA VIOLONČELO IN KLAVIR V D-MOLU, OP. 40 Violončelo: MINJA SPASIĆ, Klavir: MOJCA PUCELJ

V dveh tednih se je zemljevid ameriške politične krajine popolnoma spremenil. Najprej poskus atentata, ki ga je Donald Trump odlično izkoristil za pridobivanje nove podpore, nato še odstop Joeja Bidna od kandidature za drugi predsedniški mandat. Že štiri mesece pred volitvami lahko torej kampanjo označimo za zgodovinsko. Kdo ima v novih okoliščinah več možnosti? Kako spretni bodo morali biti v Demokratski stranki, da bi njihova najverjetnejša kandidatka Kamala Harris lahko dosegla zmago na novembrskih volitvah? Kako se na spremembe odziva javnost? Gosta: Tomaž Gerden, zunanjepolitični komentator Radia Slovenija  Dr. Peter J. Verovšek, politolog na Univerzi v Groningenu

V zadnjih letih se dogaja največji prenos premoženja od revnih k bogatim v zgodovini. Število premožnih še nikoli ni bilo tako visoko kot v 2023. Kako v kontekstu globalnih izkoriščevalskih trendov preiti v trajnostne ekonomske modele, ki poslovno uspešnost združujejo z ekološko odgovornostjo in družbeno pravičnostjo? Kako inovativne prakse spreminjajo gospodarstvo in poslovne modele in postajajo vzor trajnostne preobrazbe? Sogovorniki: dr. Melanie Rieback, večkrat nagrajena inovatorka, direktorica inkubatorja Radically Open Security in zagonskega podjetja Non-profit Ventures ter predavateljica Podjetništva onkraj rasti (Post Growth Entrepreneurship) na Univerzi v Amsterdamu; Mojca Žganec Metelko, Zavod Knof; Barbara Krajnc, Slovenski tehnološki forum; Andrej Šolinc, direktor podjetniške skupnosti CEED Slovenija.

Konec maja je čas za pregled znanstvenih vrhov meseca, ogromno se je dogajalo, predvsem v domačem znanstvenem okolju. Mladi osnovnošolci s I. osnovne šole v Celju so zmagali na tekmovanju FIRST® LEGO® League na Norveškem. Ta mesec smo tudi pri nas opazovali severni sij. V UKC Ljubljana so objavili pomembno študijo o zdravljenju bolnikov s tveganjem za motnje srčnega ritma. Dobili smo komunikatorko znanosti, to je postala upokojena profesorica botanike in biologinje celice na Univerzi v Ljubljani dr. Marina Dermastia. Razglasili pa so tudi mentorja leta, ki je gost naše znanstvene oddaje.Sogovornik: prof. dr. Roman Kuhar, mentor leta 2023 in sociolog na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 

Lani, tik pred vpisi na srednje šole in fakultete, je predvsem med tistimi dijaki srednjih strokovnih šol, ki so želeli po opravljeni poklicni maturi študij nadaljevati v drugačni strokovni smeri, kot je bila srednješolska, močno završalo. Izkazalo se je namreč, da so bili pogoji za vpis v univerzitetne programe precej drugačni kot so bili takrat, ko so se dijaki vpisovali. Ogorčenje je bilo veliko, na bolj striktno upoštevanje zakonodaje, kar je bil vzrok nenadne zaostritve, niso bile pripravljene niti fakultete s tradicionalnim prilivom poklicnih maturantov. Posredovalo je pristojno ministrstvo in za dve leti uvedlo moratorij. Ta se izteče že v prihodnjem šolskem letu, pa vendar devetošolcem, ki se vpisujejo prav te dni, nihče ne zna natanko pojasniti, kakšni bodo pogoji za vpis na fakulteto, ko bodo šolo končali. In kako si bodo z izbiro srednje šole morebiti otežili pot do študija. Zelo verjetno pa bo enako veljalo tudi za dijake, ki zdaj obiskujejo prve, druge ali tretje letnike srednje šole. Kako je prišlo do tako negotovega stanja, kaj to pomeni za dijake, kje sploh lahko dobijo verodostojne informacije in ali bodo te enake tudi takrat, ko se bodo vpisovali na fakultete?Sogovorniki: dr. Franci Demšar, direktor Nakvisa Matej Hriberšek, prodekan za študijske zadeve, Filozofska fakulteta v Ljubljani Branka Hrast Debeljak, generalna direktorica Direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih Mojca Mihelič, predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev ter dolgoletna ravnateljica OŠ Danile Kumar dr. Ksenija Vidmar Horvat, prorektorica za študijske in študentske zadeve pri Univerzi v Ljubljani

Konec tedna na fakultetah in srednjih šolah po Sloveniji potekajo informativni dnevi. Medtem ko so nekateri že trdno prepričani o svoji izbiri, pa mnogi prihodnji študenti in dijaki ostajajo neodločeni. V ponedeljkovem Svetovalnem servisu se nam bo pridružila Maja Dizdarević, ki je na Univerzi v Ljubljani odgovorna za razvoj dejavnosti kariernega svetovanja. Na kaj naj bodo mladi pozorni na informativnih dneh, kako naj se odločijo za nadaljnje izobraževanje in ali naj se na informativne dneve odpravijo v spremstvu staršev? Odgovore na ta in druga vprašanja poiščemo v ponedeljkovem Svetovalnem servisu.

Nobena ločitev ni lahka, odhod Združenega kraljestva iz Evropske unije po skoraj 50 let trajajoči zvezi pa je bil vse prej kot hiter in neboleč. Štiri leta po njem bomo pogledali, kaj je brexit prinesel obema stranema in kaj odnesel. Katere težave imajo Britanci in Severni Irci, še posebno drugi, ki v novih razmerah pomenijo posebno izjemo? Javno mnenje brexit vse bolj vidi kot napako, priložnosti, o katerih se je v kampanji veliko govorilo, pa ostajajo neizkoriščene. Pogovor bo povezoval Matej Hrastar. Gosti: • dr. Andreja Pegan, fakulteta za management Univerze na Primorskem • dr. Jan Grobovšek, docent za ekonomijo na Univerzi v Edinburghu • dr. Jure Požgan, fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani

V divje vesolje, med pulzarje in nevtronske zvezde, nas pospremi Gabrijela Zaharijas, profesorica na Univerzi v Novi Gorici. Podprite naju lahko na ⁠⁠⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠⁠⁠! --- Zapiski epizode | Znanstveni center Petnica Jabolko navdiha dr. Tanji Petruševski in doc. dr. Gabrijeli Zaharijas Misija Fermi odkrila 300 gama pulzarjev izvor Geminga (in njegova zanimiva zgodba) polje Čerenkovih teleskopov Podkast priporočila: intervju z Jocelyn Bell Burnell (Portal v vesolje) Opazovanja: (knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2023”⁠⁠⁠⁠⁠ Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠⁠⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠⁠⁠, na spletni strani⁠⁠⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠⁠⁠ ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠⁠⁠ Scientific Visualization Studio⁠⁠⁠ Zvočni intermezzo:⁠⁠ ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠⁠⁠ Glasba: Peli (⁠⁠⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠⁠⁠)

Digitalizacija, avtomatizacija in robotizacija. Procesi, ki so vsakdan tudi v svetu delovnih procesov. Sta zato strah in dvom upravičena? Bodo roboti ljudem res prevzeli delovna mesta? Dr. Jana Javornik je raziskovalka in predavateljica na Univerzi v Leedsu, v Centru za preučevanje delovnih razmerij, inovacij in digitalnih prihodnosti. Zapiski: Vprašaj podkast Odbita do bita! Digit robot Atlas robot Razpravi o odbitih temah se lahko pridružite na Discordu. Dosegljiva sva na naslovu: odbita@rtvslo.si

Sogovornica v dvajseti epizodi podkasta je Nuša Crnkovič, ki je opravila specializacijo iz forenzične psihologije na Univerzi v Maastrichtu na Nizozemskem. Njene delovne izkušnje so bogate in raznolike, od strogo varovanih psihiatričnih zaprtih oddelkov v Veliki Britaniji, preko varnih hiš Tajske pa vse do slovenskega NIJZ. Govorila sva o funkciji forenzičnega psihologa, o definicijah osebnostnih motenj in sociopatije ter o principih diagnostike in rehabilitacije posameznikov, ki bi jih morda označili za “psihopate”. Kaj sploh je definicija psihopata, kako se lahko vsak izmed nas izogne stigmi in v katerih filmskih uspešnicah so uspeli na najbolj prepričljiv način prikazati pravega psihopata, pa vam bo Nuša zaupala v pogovoru. Obenem pa tudi omenila, kako je v Republiki Sloveniji oblikovana mreža za psihološko pomoč, kam se lahko ob težavah zateče vsak od nas in zakaj je tako zelo pomembno, da v hudi stiski s tem ne odlašamo predolgo. Epizoda je nastala v sodelovanju z Varuhom zdravja, Vzajemno: https://www.vzajemna.si/varuj-zdravje/program-varuh-zdravja Nacionalni program duševnega zdravja MIRA je dostopen na: https://www.zadusevnozdravje.si/  Projekt Nisi Okej, Povej Naprej lahko spremljate na Instagramu (@nisiokejpovejnaprej) ali na: https://nisiokejpovejnaprej.si V pogovoru omenjava film No Country for Old Men, predvsem lik Antona Chigurha. Izsek pogovora na bencinski postaji lahko pogledate na: https://youtu.be/ZY0DG8rUnCA?si=uYxMGTU6dM9DBwHW Omenjava knjige: The Talented Mr. Ripley (Patricia Highsmith), Ko Telo Reče Ne (Gabor Maté), Ti Povem Zgodbo? (Jorge Bucay), Alkimist (Paulo Coehlo). Raziskava o nevarnosti socialne izolacije: Holt-Lunstad J et al. Social relationship and mortality risk: a meta-analytic review. PLoS Med, 2010.

Poplave so za seboj pustile z raznimi strupi in težkimi kovinami onesnaženo zemljo, ki so jo lastniki uporabljali za namene kmetovanja ali vrtičkarstva. Kaj lahko storimo, da bo zemlja čimprej uporabna, kakšne so sodobne tehnologije revitaliziranja, koliko to stane in koliko dela je treba vložiti v sanacijo. V ponedeljkovem Svetovalnem servisu na vprašanja odgovarja ddr. Ana Vovk, profesorica za fizično in regionalno geografijo na Univerzi v Mariboru in vodja Mednarodnega centra za samooskrbo Dole pri Poljčanah.

Oksana Zabužko sodi med vodilne sodobne ukrajinske pisatelje. Rodila se je leta 1960, na Univerzi Ševčenko je diplomirala iz filozofije in tudi doktorirala. Delala je kot raziskovalka, precej časa je živela v tujini – v ZDA je predavala o ukrajinski kulturi. Njen leta 1996 objavljeni roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa – v slovenščino ga je prevedla Andreja Kalc – so pred časom razglasili za "najvplivnejšo ukrajinsko knjigo v petnajstih letih neodvisnosti". Z Oksano Zabužko, ki je v Ljubljani z literarnim večerom odprla letošnji Festival Fabula, se je spomladi pogovarjala Staša Grahek. Bralki: Eva Longyka Marušič in Maja Moll. Foto: Nik Rovan / BoBo

Didier Queloz je profesor fizike na Univerzi v Cambridgeu in na ženevski univerzi. Leta 2019 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko za "odkritje eksoplaneta, ki kroži okoli soncu podobne zvezde". V intervjuju za Val 202 se je spomnil časov sredi 90. let, ko je odkritju o najdenem planetu verjel le on sam. Danes pa – kako povedno – v tej veji fizike deluje več tisoč raziskovalcev, obeta celo, da preseže samo mater astrofiziko. 56-letni Švicar je jasen in neizprosno odkrit o neumnosti razpredanj o potovanju na oddaljene svetove, saj moramo najprej poskrbeti za naš planet. Da je Zemlja edini dom, ki ga imamo, in da smo bili ustvarjeni zanj in na njem, pa tudi o tem, da je Elon Musk norec.

Morda se spomnite, aprila 2019 smo si lahko črno luknjo prvič ogledali na fotografiji. Podoba črnega kroga z ognjenim obročem je tedaj osupnila znanstvenike in laike. Raziskovalci so leta delali na tem, da so povezovali desetine teleskopov po svetu in naposled z njihovo pomočjo ustvarili podobo še nikoli videnega. Eden od pobudnikov projekta Event Horizon Telescope in takratni predsednik znanstvenega sveta pri njem Nemec Heino Falcke je minuli teden obiskal Slovenijo, saj so mu na Univerzi v Novi Gorici podelili častni doktorat. Za tokratno Frekvenco X smo se z njim pogovarjali o tem, zakaj so črne luknje takšno astronomsko čudo, ali nam bo kdaj uspelo pogledati v njihovo notranjost in ali je v znanosti tudi kaj prostora za vero.