Podcasts about prevajalka

Prevajalka in esejistka Jana Unuk je obogatila slovensko prevodno književnost z vrsto zanimivih knjig, v njenem prevajalskem opusu pa imajo prevodi literarnih del poljske nobelovke Olge Tokarczuk morda posebno mesto. Prevajalka je že kar promotorka odlične pisateljice in po njeni zaslugi lahko v slovenščini beremo nobelovkine kratke zgodbe, eseje in romane. Pred kratkim je tako v zbirki Piknik pri Literarno umetniškem društvu izšel prvi roman Olge Tokarczuk z naslovom Popotovanje ljudi knjige. V njem se skupina ljudi odpravi na pot, ki naj bi se končala z nagrado vseh nagrad, z odkritjem skrivnostne Knjige, ki da ponuja odgovore na vsa vprašanja. Pisateljica je tako na prvi pogled ustvarila neke vrste idejni roman, postavljen v 17. stoletje. V njem resda brbotajo različne ideje, od metafizičnih do empirističnih in že kar razsvetljenskih, toda pisateljico zanimajo tudi njeni romaneskni liki. Skupina tako sploh ni homogena, ampak je bolj posledica naključij (že prvi stavek Gauche je v tej pripovedi naključna oseba opozarja na to). Tako ji uspe, da ustvari galerijo likov, ki sicer nastopajo v idejnem romanu, toda niso papirnati. Nasprotno, vsak izmed njih se srečuje s svojimi demoni, za nameček pa pisateljica konča pripoved hkrati brezkompromisno in z neke vrste čudežem, ne pozabi pa niti na hugenote in na njihovo trpljenje. Več o romanu, ki ga lahko berete tudi v kopalnici, spalnici ali kuhinji, skratka, povsod, pove Jana Unuk v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Ne zamudite oddaje in ne zamudite romana.

Piše Leonora Flis. Bere Eva Longyka Matrušič. Nobelovka Olga Tokarczuk ima svojevrsten slog pripovedovanja, ki ga ni tako lahko opisati. Njene stavčne strukture, sintaksa in besedni red niso običajni, prav tako so izvirni njeni paralelizmi, besedne zveze in metafore. Tudi roman Ana In v grobnicah sveta jasno kaže, kakšna mojstrica jezika, sloga in tudi kompozicije je Olga Tokarczuk. Prevajalka in avtorica spremne besede Jana Unuk je besedilo označila za poetični roman s feminističnim, revolucionarnim nabojem. Temu lahko pritrdimo. Poleg tega je pisateljica zgodbi dodala še Zaključno besedo, ki je natančna, domala akademska študija procesa nastajanja romana in mita, ki ga ubeseduje. Avtorica, ki je znana po tem, da si vzame veliko časa za raziskavo področja ali teme nastajajočega dela, piše, da se je v romanu Ana In v grobnicah sveta lotila nekakšne literarne arheologije. Sodobnemu bralcu je, kot piše, želela približati enega najstarejših mitov človeštva, mit o sumerski boginji Inani, hčeri boga in boginje meseca, vladarici mesta Uruk. Inana ali Ana In, kot jo tudi imenuje Olga Tokarczuk, je boginja ljubezni in vojne. V pričujočem romanu se pisateljica osredotoča na Inanin spust v podzemlje, v svet mrtvih, ter na njeno vrnitev v svet živih. Mit o potovanju v domovanje mrtvih in o vrnitvi v svet živih poznamo tudi iz babilonske zgodbe o Ištar in Tamuzu, grške pripovedi o Demetri in Perzefoni in iz drugih mitov, ki prav tako pokopljejo svoje junake, zato da se lahko znova dvignejo v življenje. Olga Tokarczuk je starodavni mit prestavila v nedoločeno prihodnost, v prostor znanstveno-tehnoloških izumov, mest, v katerih živijo odtujeni ljudje, v patriarhalni sistem, ki ne pozna empatije in kjer se mora ženski princip vedno znova bojevati za svoje pravice in priložnosti. Avtorica v študiji, ki spremlja roman, piše, da se je za več pripovedovalcev in pripovedovalk odločila zato, ker mite vedno pripoveduje »vsakdo in nihče«. V pripovedi tako spoznamo Inano skozi pripovedi njene zveste spremljevalke Nine Šubur/Ninšabur, (ki sebi pravi “jaz slehernica, ki pripovedujem”), sestre njenega moža Dumuzija Ane Gešti/Geštiane, Netija, vratarja v podzemlju, kjer kraljuje Inanina sestra, sumerske pesnice Enheduane (Enheduana je prva oseba v zgodovini svetovne književnosti, ki je podpisala svoja dela oziroma pri kateri je izpričano avtorstvo – napisala je kar nekaj pesnitev, v katerih slavi boginjo Inano), spoznamo pa tudi Inanine ljubimce, frizerja, kuharja in rikšarja, s katerimi komunicira. Ana In se v podzemlje, ki mu vlada njena sestra Ereškigal, potopi zato, da bi se udeležila pogreba sestrinega moža, vendar tega vidika Inanine zgodbe, kot pravi pisateljica, mit ne razvija. Izvirna zgodba govori tudi o tem, da je Inana želela sestro pahniti s prestola in je bila zato kaznovana s smrtjo, Ninšubur pa naj bi nato pri trojici bogov očetov prosila za njeno izpustitev. Jezik Olge Tokarczuk ima v romanu poseben ritem, spevnost, kakršno najdemo v obrednem jeziku. Avtorica se tako na bolj neposreden način poveže s starodavno mitologijo, s časom “pred veliko politično, družbeno in versko revolucijo, posledica katere je bil nastanek patriarhalnih človeških družb in – znotraj tega – patriarhalnega monoteizma,” kot v študiji piše Olga Tokarczuk. Cikličnosti sveta, v katerem bivata Inana in Ninšubur, svet, v katerem živimo, ne pozna več. To je svet ljudi, katerih “misli so pred njimi, za korak naprej, razporejene po točkah, nakupovalni seznami in delo, ki ga morajo opraviti; mehurčki v stripu”. Inana je kljub patriarhalnemu okolju nedefinirane prihodnosti, še vedno mogočna in svojeglava boginja. Ko prostovoljno stopi v podzemlje, prestopa meje dovoljenega, gre za uporniško, domala revolucionarno dejanje. Inana želi razdrobljen, fragmentiran svet spet narediti celovit, stakniti želi cikel življenja in smrti. Ana In in piska njene zgodbe se tako upirata odtujenosti potrošniške, izkoriščevalske, patriarhalne družbe sodobnega časa, ki mu vladajo brezsrčni, avtoritarni voditelji. Roman Ana In v grobnicah sveta že z naslovom nakazuje, da gre za razgradnjo in vnovično sestavo mita, ki polnomoči ženski glas. Prastaro, sedanje in prihodnje se v romanu sestavljajo skozi različne pripovedne spektre in se izpišejo v zgodbo, ki bralcu in bralki kliče tako, kot je vratar Neti zaklical Inani, ko je stala na pragu sestrinega kraljestva: “Pridi, Inana, vstopi.” Vstop v pripovedni svet Olge Tokarczuk je ponavadi več kot literarna pustolovščina, je vstop v mistično, v neizrekljivo, v praspomin, ki živi le še v mitski podobi.

Rapa Šuklje je bila legendarna radijska novinarka, urednica, filmska in gledališka kritičarka na Radiu Slovenija, bila pa je tudi prevajalka in esejistka. Nedavno je minilo sto let, odkar se je Rapa Šuklje rodila v Ljubljani, kjer je skoraj devetdesetletna umrla. Bila je prva urednica oddaje Gremo v kino s tem imenom in urejala jo je petindvajset let. Leta 2012 je revija Ekran Rapi Šuklje podelila Ekranovo priznanje; takrat je nagrajenko pred mikrofon povabila Ingrid Kovač Brus. Hommage veliki ustvarjalki ob stoti obletnici rojstva v letu, ko praznuje program Ars šestdeset let.

Ime tedna je Dijana Matković, pisateljica, prevajalka in publicistka, ki se bo s knjigo Zakaj ne pišem predstavila na berlinskem filmskem festivalu. V okviru prireditve Knjige na Berlinalu so njeno delo skupaj z desetimi izbrali med 190 naslovi iz več kot 30 držav. Z Dijano Matković se je pogovarjala mlada sodelavka programa Ars Zala Trebežnik.  Kandidata sta bila še:  Etelka Korpič - Horvat, vodilna urednica zbornika z naslovom Socialna država in revščina, ene od najobsežnejših monografij zadnjega časa s to tematiko pri nas, ki je izšla pri Mariborski Univerzitetni založbi, vseh 37 sodelujočih avtorjev z različnih področij pa je prispevke pripravilo brezplačno. Vito Žuraj, najuspešnejši slovenski skladatelj v mednarodnem prostoru, ki je po naročilu frankfurtske operne hiše in na libreto Händla Klausa napisal opero Blühen (Razcvet). S svojim najobsežnejšim delom doslej je na krstni izvedbi požel velik uspeh in številne pozitivne kritike.

Letos (2022) nas je pretresla žalostna novica iz Grčije. Prevajalka Jasmina Rihar je tam sklenila svojo življenjsko pot. Maja 2021 smo jo gostili v oddaji, ko je predstavljala knjigo SOVRAŠTVO DO SVETA, ki jo je tudi prevedla. Tokrat je spomin na pokojno prevajalko z nami podelil urednik pri tedniku Družina Bogomir Štefanič.

Letos (2022) nas je pretresla žalostna novica iz Grčije. Prevajalka Jasmina Rihar je tam sklenila svojo življenjsko pot. Maja 2021 smo jo gostili v oddaji, ko je predstavljala knjigo SOVRAŠTVO DO SVETA, ki jo je tudi prevedla. Tokrat je spomin na pokojno prevajalko z nami podelil urednik pri tedniku Družina Bogomir Štefanič.

Na začetku oktobra sem dva dni sedela na posvetu o dr. Jožetu Pučniku, o njegovi dramatični usodi in izjemni vlogi pri ustanovitvi slovenske države. Muzej slovenske osamosvojitve, ki je simpozij pripravil, sicer redkokdaj kdo vzame v misli - vsaj javno, mogoče je za kulisami drugače - tokrat pa je tako zakipelo, da je pokrovko odneslo z lonca. Ne zdi se mi prav koristno povzemati in interpretirati besedovanj, ki jih je simpozij sprožil. Nekaj dekorativnih besed, objavljenih ob tej priložnosti, pa mi noče iz glave.Prevajalka in publicistka Alenka Puhar

Prevajalka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Maja Breznik je pred kratkim pri založbi Sophia objavila novo znanstveno monografijo z naslovom Mezdno delo in s podnaslovom Kritika teorij prekarnosti. Avtorica med drugim analizira različne teoretske interpretacije mezdnega dela in različne vrste kapitala, v sklepnem delu pa se posveti nesvobodnemu mezdnemu delu (svobodno mezdno delo je namreč zgolj ena izmed možnih vrst zaposlitve), v pogovoru z Markom Goljo pa pojasni tudi presežno izkoriščanje, skratka, izkoriščanje, ki ga poznamo tudi v Republiki Sloveniji. Nikar ne zamudite.

Prevajalka in komunikologinja, ki se je iz Ukrajine po študiju v Kijevu in Parizu pred dvanajstimi leti preselila v Slovenijo.

Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je bila uveljavljena pesnica in prevajalka Kristina Kočan, ki je nedavno izdala že četrto pesniško zbirko Selišča. Z njo se je Aljaž Mejal pogovarjal o pesnjenju, pa tudi o njenem pedagoškem in prevajalskem delu.

Tokratna oddaja je še posebej zanimiva za ljubitelje literature in zlasti ruskih pisateljev. Zanimiva bo tudi za tiste, ki bi radi dobili priporočilo za dobro branje. V goste smo povabili Lijano Dejak, ki se s prevajanjem ukvarja že dvajset let, prevedla pa je nekaj deset znanih ruskih avtorjev. Leta 2016 je za prevajalske dosežke prejela tudi najvišje slovensko priznanje: Sovretovo nagrado. Nagrado je dobila za prevod dela Jevgenija Vodolazkina: Laurus.

Politologinja in slovenistka. Prevajalka in pisateljica. Koprčanka, ki je dobršen del življenja posvetila ozaveščanju o duševnih motnjah.

Doktorica Barbara Juršič že več kot dvajset let prevaja in tolmači iz portugalščine, španščine in francoščine v slovenščino in obratno. Na področju leposlovja je doslej prevedla že 25 književnih del zlasti iz portugalske književnosti, pri čemer skuša, kot sama pravi, »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo«. Zato, še preden se loti prevajanja, vselej prebere vse, kar je bilo do takrat o avtorju napisanega, poleg tega pa se, če je to le mogoče, sprehodi tudi po »kulisi« dogajanja v romanu, ki ga namerava prevesti. »Pri meni torej velja, da se moram poistovetiti s književnim delom, ki ga prevajam, in od tega, koliko se vanj vživim, je odvisno, kako bom lovila avtorjevega duha in kako se bodo v meni porajale besede.« Doktorico Barbaro Juršič, ki je letos na svoji poklicni poti sprejela nov delovni izziv, ko je bila imenovana za direktorico Tehniškega muzeja Slovenije, je za oddajo Razkošje v glavi v studio povabil Dušan Berne.

Pesnica in prevajalka Ana Pepelnik je do danes podpisala pet odmevnih izvirnih knjig poezije, doslej zadnja med njimi, Tehno (2017), je bila nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado. Uveljavila se je tudi kot prevajalka poezije, v slovenščino prevaja predvsem ameriško poezijo, v knjigah so, med drugimi, tako izšli njeni prevodi Sylivie Plath, Jamesa Tata in Walta Whitmana. Prevaja tudi poezijo slovenskih avtorjev v angleščino, prevod knjige Koža Toneta Škrjanca, pod katerega se je podpisala z Matthewom Rohrerjem, je bil leta 2014 uvrščen med deset tujejezičnih prevodov v angleščino nominiranih za nagrado PEN American Award. Ob tem počne še marsikaj drugega, na primer sodeluje v impro nastopih s Tomažem Gromom in Primožem Čučnikom.

Pri prevajanju pesmi Želodec Aleša Štegra v nemški jezik je teranu grozilo, da bi se ga prevedlo v Wein. Vendar je prevajalki Urški P. Černe uspelo, da je teran tudi v nemškem prevodu ostal teran. Se pa ob tem primeru postavlja vprašanje, kaj sploh predstavlja nemškim bralcem teran. Prevajalka vidi teran kot večpomensko besedo, ki jo nemški bralec lahko razume, če jo poišče na spletu. Če k temu dodamo še, da je o teranu pisal tudi Nobelov nagrajenec Peter Handke, pa je razlogov za ohranitev in neprevedljivost terana še več. Handke je v nemški prevod romana Florijana Lipuša Zmote dijaka Tjaža celo vstavljal slovenske besede, med njimi besedo babica. O nemški prevodni kulturi smo se pred začetkom frankfurtskega knjižnega sejma pogovarjali s prevajalko Urško P. Černe, ki je na sejmu štiri leta vodila nacionalno stojnico. Do leta 2022, ko bo Slovenija častna gostja sejma, naj bi v nemški jezik po napovedih prevedli približno 100 knjižnih naslovov.

Slovenci v zadnjih letih lahko uživamo v prevodih iz svetovnega kanona naravopisja. Henry David Thoreau, Ralph Waldo Emerson, Aldo Leopold in drugi so dobili glas tudi v slovenskem jeziku. Robert Macfarlane v spremni besedi h knjigi Živa gora piše, da je avtorica Nan Shepherd “gorovje Cairngorms spoznavala bolj ‘v globino’ kot ‘v širino’, zanjo so te gore to, kar so bili Selbourne za Gilberta Whita, Sierra Nevada za Johna Muira in Aransko otočje za Tima Robertsona”. Živa gora je eno redkih naravopisnih del, ki jih je napisala ženska. Silovito pisanje je izvrstno prenesla v slovenščino Miriam Drev. Prevajalka v oddaji Izšlo je razmišlja o življenju škotske avtorice, ki je živela precej pred svojim časom. Pogovor je pripravil Blaž Mazi.

Predstavili smo knjigo Partizanski kirurg. Avtor je novozelandski kirurg Lindsay Rogers, ki je knjigo napisal že davnega leta 1957. Njegova najbolj kritična opažanja so bila v prvi slovenski izdaji iz leta 1962 preprosto izločena, zdaj pa je besedilo objavljeno v celoti. Prevajalka knjige je publicistka Alenka Puhar, ki bo v oddaji spregovorila tudi o partijski cenzuri.

Predstavili smo knjigo Partizanski kirurg. Avtor je novozelandski kirurg Lindsay Rogers, ki je knjigo napisal že davnega leta 1957. Njegova najbolj kritična opažanja so bila v prvi slovenski izdaji iz leta 1962 preprosto izločena, zdaj pa je besedilo objavljeno v celoti. Prevajalka knjige je publicistka Alenka Puhar, ki bo v oddaji spregovorila tudi o partijski cenzuri.

Gostja oddaje je Darja Betocchi, ki so ji nedavno podelili letošnjo Lavrinovo diplomo. Priznanje, ki je dobilo ime po Janku Lavrinu, slovenskem prevajalcu, esejistu in literarnem zgodovinarju, ustanovitelju slovanske katedre na univerzi v Nottinghamu, podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev od leta 2003 za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike ali za pomemben prispevek k uveljavitvi slovenske književnosti v tujini. Darja Betocchi se prevajanju posveča od sredine 90. let. Takrat je na natečaju prejela nagrado za italijanski prevod zbirke Miroslava Košute Odseljeni čas. Prevedla je poezijo Milana Jesiha, Tomaža Šalamuna, Gustava Januša in Srečka Kosovela pa tržaških pesnikov Marka Kravosa, Miroslava Košute, Aceta Mermolje in drugih, prozo Marka Sosiča, Dušana Jelinčiča, Florjana Lipuša, Lojzeta Kovačiča… Letos je izšel njen novi prevod povesti Hlapec Jernej Ivana Cankarja. Z Darjo Betocchi se je pogovarjala Staša Grahek. foto: Cankarjev dom

Prevajalka prekmurskih korenin Staša Pavlović dobrih pet let z družino prebiva v Gentu (Flandrija), kjer so ljudje neverjetno organizirani. Z leti je tudi sama izgubila dobršen del spontanosti. Ni prepričana, ali gre to pripisati prilagoditvi na belgijski način življenja, starosti ali dejstvu, da ima “končno normalno službo”. Prav na novem delovnem mestu je spoznala svoje prve prave prijatelje med Belgijci. Ti so menda povečini vljudni in prijazni, a zelo zadržani.

Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga Katalonci zaradi neposrednosti težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotita sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati z državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci. O primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože. Avtor: Luka Hvalc