Podcasts about dostojevski

Hans en Chrétien spreken onder meer over de pas overleden Jan Terlouw, de volhardende Cees Nooteboom en de al of niet overschatte David Van Reybrouck. Verder een nabespreking van de kwestie-Van Os en nog een citaat van Marian Donner (om het af te leren). Het te recenseren boek is dit keer ‘Nog altijd storm' van Peter Handke; mythisch proza over zijn Oostenrijks-Sloveense familie. En de tip (van Hans) is de roman ‘De afdeling' van Aleksej Salnikov, die wat hem betreft gerust als de moderne Dostojevski mag worden aangeduid. Luister, like & abonneer.

Na vier jaar dwangarbeid in Siberië schreef Dostojevski een aangrijpend verslag over het Russische gevangenisleven, vol geweld, verraad, vriendschap en de kiem van zijn latere meesterwerken. Uitgegeven door LJ Veen Klassiek Spreker: Kees Hulst

Piše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pisatelj Branko Gradišnik se je po avanturističnih potovanjih, ki jih je opravil po Irski, Siciliji, Korziki, Portugalski, Zakavkazju, Poldivjem Zahodu, Lake Districtu in Provansi odpravil na Kubo, kjer je že decembra 2014 skupaj z družino obredel vsa večja mesta in tudi plaže od Havane do Guardalavace malo pred ameriškim vojaškim oporiščem Guantanamo. Gradišnik, ki je svojo pisateljsko pot začel kot pisec znanstvenofantastičnih besedil in kratke domišljijske proze, nato pa napisal kar nekaj humorističnih, kriminalnih in satiričnih romanov, se je zadnja leta “našel” v žanru domiselnih potopisov, v katerih na humoren način opisuje prigode, anekdote, filozofske refleksije in zabavne dogodivščine s potovanj po svetu, ki skozi optiko globalizma postaja čedalje manjši. Naslov Tisoč in nobena noč nas takoj spomni na zbirko arabskih pravljic, kar ni naključje, saj nas pisatelj želi popeljati v misteriozni svet Kube skozi serijo humoresk, prigod in alegorij, ki delno spontano vzniknejo že ob trku dveh različnih kulturnih paradigem, delno pa jih spodbudi pisatelj sam s svojo vznesenostjo in otroško željo po vzburljivem dogajanju. O svoji tehniki pisanja se je v pričujočem potopisu vsaj na enem mestu precej razpisal: »… zdaj sem že dolga leta zgolj zapisovalec – pišem pač o rečeh, ki so se po moji vednosti res zgodile, da pa bi jih kdo bral – kajti kdo bo bral vsakdanjosti? - jih malo obarvam, recimo s humorno optiko (ki se prilega moji vedri naravi), potem s prostodušno iskrenostjo, ki se ne boji niti neprijetne resnice, z nepričakovanostjo izrazja (ki je značilna za mene blekneža) pa seveda z metodo, ki jo je izpopolnil Dostojevski, da dogajanja ne podaja v zaporedju, ampak kake ključne dogodke začasno zamolči in nam jih servira pozneje kot prave kolporterske senzacije.« In res bralec kakšno prigodo, šalo oziroma humoresko v polnosti razume šele z zamikom, ko mu dodatni detajli odstrejo veliko večjo sliko dogodka in se mu “zidaki” v glavi sestavijo v povsem drug algoritem. Jezik pripovedi je preprost, ubran, jasen in realističen, občasno se približuje jeziku kriminalk, detektivk in satiričnih burlesk. Čeprav potuje na Kubo s svojo družino – soprogo in na pol odraslima dvojčkoma – večino časa preživi v družbi Slovenca Denija – ta ga poduči, kako si pridobiti zaupanje Kubancev in Kubank pa tudi o optimalnih načinih za pridobivanje njihovega bivalnega vizuma, nepremičnin, zakonskih zvez in odvez in še bi lahko naštevali. Z njim avtor razvije poseben odnos, ki nenehno niha med pokroviteljstvom in občudovanjem in ki med potovanjem postaja vedno bolj zaupljiv in konkurenčen. V popotniški skupini so namreč tudi lepa dekleta, na katerih preizkušata različne – bolj kot ne spodletele – tehnike flirtanja in ob tem z besedovanjem razkrivata svojo življenjsko filozofijo. Gradišnik primerja flirt z ekonom loncem, ki »preprečuje, da juhica ne bi prekipela. Če pa začne vseeno kipeti, je lonec mogoče odstaviti, se malo odmakniti, pa bo.« Ob neki drugi priložnosti opozori na pomembnost moškega poslušanja in vnašanja humorja v debato: »… humor dokazuje, da si na nevrološki ravni dobro skonstruiran, da znaš prenašati življenjske tegobe. No, ko si je ženska s tabo izmenjala dovolj psihičnih vsebin, se bo počutila tako zbližano, tako sprepleteno s tabo, da si bo upala izmenjati tudi notranjo telesno vsebino, sokove.« Roko na srce, o državi Kubi izvemo zelo malo. Tisti ki iščejo bodisi turistične opise bodisi popotniške nasvete, bodo zelo hitro razočarani. V knjigi so sicer tu in tam omenjene najlepše plaže, nočni klubi in gostilne z dobro hrano, vendar se je treba do njihovih lokacij prebiti s pomočjo detektivske žilice in obilo domišljije. Po drugi strani pa dobimo v knjigi namige o tem, na kakšen način razviti strategijo iskanja toaletnega papirja, ki ga na Kubi zelo primanjkuje, kako se učinkovito pogajati s (pre)prodajalci, kako s preprosto telesno kretnjo ubiti več muh na en mah … ali kako sredi podeželske dekoracije plastičnega sadja prepoznati v zeleno prebarvan dildo. Na prvi pogled morda Gradišnikove prigode in nasveti ne delujejo sila praktično, a so zelo življenjski in predvsem na moč duhoviti. Čeprav v zapise ne vpleta politike, pa ne more obiti razlik med Američani in Kubanci, o katerih na koncu knjige zapiše, da se porajajo iz etične podstati, saj se prvi lotevajo izzivov s tekmovalnostjo in individualizmom, drugi pa s solidarnostjo v. vzajemno korist: »zakaj so Američani mizerne, Kubanci pa očitno dobre volje: sreče ne prinaša denar, zabava ali moč, temveč priložnost, da je človek drugim koristen in da so drugi koristni njemu. To je vse, kar potrebujemo, ta občutek vzajemne koristnosti, ki vzdržuje skupnost neglede na zunanje pritiske in težave.« Potopis Tisoč in nobena noč krasijo zabavne ilustracije Romea Štrakla, avtorja treh striparskih albumov in Gradišnikovega sodelavca pri seriji Strogo zaupno, ki ga s svojimi ilustracijami spremlja od tretje knjige naprej. Poleg slik, ki delujejo kot povzetki fotografij posameznih dogodkov, je na začetku knjige priložen tudi ročno narisan zemljevid Kube z vsemi mesti, v katerih se ustavi skupina, kot uvod v posamezno poglavje oziroma izlet pa je priložen še opis zastavljenih ciljev. Čarobnost pa se ne poraja iz njihove realizacije, temveč prav iz trenutkov, ko ne gre nič po načrtu. Odlomki iz knjige Tisoč in nobena noč nam še dolgo odzvanjajo v glavi in nas vabijo na dogodivščino, ki nam bo postavila življenje na glavo in nas pretresla do temeljev – in čez.

Bliža se obletnica smrti pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega (11. november 1821 – 9. februar. 1881), ki ga še vedno berejo nove in nove generacije, preučujejo pa ga tudi številni literarni zgodovinarji in zgodovinarke, ena od njih je dr. Ljudmila Ivanovna Saraskina (1947). Z njo smo se pogovarjali o njeni odmevni biografiji s preprostim naslovom Dostojevski (LUD Literatura, 2021), ki velja za eno najboljših, in o proučevanju tega velikega ruskega pisatelja, o takratnem družbenem kontekstu, o filmskih upodobitvah nekaterih ruskih del in še čem. Foto: Wikipedija

Wie een licht zomerboekje wil lezen, kunnen we van harte de nieuwste Dostojevski aanbevelen. Maar een pagina of 700 en een stamboom waar zelfs Elon Musk jaloers op zou zijn: tikt lekker weg zo op het strand. Hoe we erin slagen om bij de les te blijven? Kate helpt ons. Wij stellen haar een vraag over het boek, zij vertelt ons dat we 2 procent brutorente krijgen als we de opbrengst van onze staatsbon morgen investeren. Zo simpel kan het leven zijn! We zeiden het laatst nog tegen onze vriend op Telegram, voor we - oh, er klopt iemand op de deur, secondje. Politie? Meekomen? Kan dat nog even wachten, we zijn bezig met ieAUW OK HET IS AL GOED Welkom in Computer Club, een podcast door Frederik 'Freddy' De Bosschere & Thomas 'Smollie' Smolders. Met dank aan Sebastiaan Van den Branden & Toon De Pauw voor de technische hulp. Wekelijks bespreken we de actualiteit op vlak van technologie en gaan we op zoek naar interessante feiten en innovaties. Af en toe nodigen we zelfs een gast uit. Er zijn ook jingles. Kom naar onze volgende meetup (Speeltijd @ iO Antwerpen): https://computerclub.events Forum: https://computerclub.forum Word Vriend van de Show: https://vrienden.computerclub.online Nieuwsbrief: https://nieuwsbrief.computerclub.online Merchandise: https://computerclub.shop

Wie een licht zomerboekje wil lezen, kunnen we van harte de nieuwste Dostojevski aanbevelen. Maar een pagina of 700 en een stamboom waar zelfs Elon Musk jaloers op zou zijn: tikt lekker weg zo op het strand. Hoe we erin slagen om bij de les te blijven? Kate helpt ons. Wij stellen haar een vraag over het boek, zij vertelt ons dat we 2 procent brutorente krijgen als we de opbrengst van onze staatsbon morgen investeren. Zo simpel kan het leven zijn! We zeiden het laatst nog tegen onze vriend op Telegram, voor we - oh, er klopt iemand op de deur, secondje. Politie? Meekomen? Kan dat nog even wachten, we zijn bezig met ieAUW OK HET IS AL GOED Welkom in Computer Club, een podcast door Frederik 'Freddy' De Bosschere & Thomas 'Smollie' Smolders. Met dank aan Sebastiaan Van den Branden & Toon De Pauw voor de technische hulp. Wekelijks bespreken we de actualiteit op vlak van technologie en gaan we op zoek naar interessante feiten en innovaties. Af en toe nodigen we zelfs een gast uit. Er zijn ook jingles. Kom naar onze volgende meetup (Speeltijd @ iO Antwerpen): https://computerclub.events Forum: https://computerclub.forum Word Vriend van de Show: https://vrienden.computerclub.online Nieuwsbrief: https://nieuwsbrief.computerclub.online Merchandise: https://computerclub.shop

Hør Håvard og Thomas drøse rundt minner fra sommeren, Dostojevski og Narnia, høstens taleserie “Grunnvollen”, drømmen om å nå flere, en tid for økt forventing og tro, pluss mer. Lytt inn og bli inspirert!

Eindelijk, Dostojevski! Na meerdere verzoeken van luisteraars en het verschijnen van een nieuwe uitgave bij Athenaeum (vertaling door Monse Weijers) bespreken we zijn Aantekeningen uit het ondergrondse, verschenen in 1864. De novelle vormde een keerpunt in de ontwikkeling van Dostojevski's schrijverschap naar de meer politieke kant. We volgen de verteller, die gedesillusioneerd door de onderdrukking en hypocrisie van de maatschappij zich uit die maatschappij terugtrekt in het ondergrondse. Waar is dit boek een reactie op? Is het inktzwart, of toch ergens ook grappig? Hoe duiden we de woede van de hoofdpersoon, en wat voor inzichten spreken eruit? En wat vindt Karel van het Reve eigenlijk van Dostojevski? VRAGENRenate Dorrestein Tips van Ellen: Het duister dat ons scheidt, Een man van steen, Het geheim van de schrijverTip van Marja: Het perpetuum mobile van de liefdeBladen om als (beginnende) dichter in te publiceren: Hollands Maandblad, De Revisor, De Gids, TiradeOnline: Ooteoote, Meander magazine, nYMarja citeert uit:Karel van het Reve - Geschiedenis van de Russische literatuurZie het privacybeleid op https://art19.com/privacy en de privacyverklaring van Californië op https://art19.com/privacy#do-not-sell-my-info.

V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Kako ji je to uspelo?V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Jasno, seveda, kako bi se vendar ne, ko pa so v ruskem jeziku svoje pesmi in romane vendar ustvarili tako talentirani pisci, kot so bili Puškin in Gogolj, Dostojevski in Tolstoj, Cvetajeva in Ahmatova. Prav res, brez talenta kakopak ne gre, ampak samo talent najbrž še ne zadošča … Navsezadnje so bili nadarjeni tudi Prešeren, Cankar, Murn in Kosovel – pa slovenska literatura zaradi tega še ne odmeva globalno. Očitno je torej, da so pri meteorskem vzponu v ruščini pisane književnosti – nekateri strokovnjaki v tem kontekstu govorijo celo o ruskem literarnem čudežu – pomembno vlogo igrali še drugi dejavniki. A kateri? Pa tudi: ali so dejavniki, ki so botrovali uspehu v ruščini pisanih literarnih del v 19. stol., na delu tudi danes, v 21. stol., ali pa se je v tem smislu spremenilo vse? To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Blaža Podlesnika, ki na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete predava rusko kulturno zgodovino in književnost, nekaj svojih razprav o vrhuncih ruske literarne produkcije pa je zdaj zbral v knjigi O literaturi, ruski, danes …, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem LUD literatura.   Foto kolaž:- Aleksander Puškin (Orest Kiprensky, 1827 / Wikipedia)- Mihail Lermontov (Peter Zabolotski, 1837 / Wikipedia)- Nikolaj Gogolj (O. F. T. von Möller, okoli 1840 / Wikipedia)- Ivan Turgenjev (Ilija Repin, 1874 / Wikipedia)- Ivan Gončarov (Ivan Kramskoj, 1874 / Wikipedia)- Fjodor Dostojevski (Vasilij Perov, 1872 / Wikipedia)- Lev Tolstoj (Ivan Kramskoj, 1873 / Wikipedia)- Anton Čehov (Osip Braz, 1898 / Wikipedia)- Aleksander Blok (neznani fotograf, 1903 / Wikipedia)- Anna Ahmatova (Kuzma Petrov-Vodkin, 1922 / Wikipedia)- Sergej Jesenin (Ekaterina Grub, 1922 / Wikipedia)- Vladimir Majakovski (neznani fotograf, 1920 / Wikipedia)- Mihail Bulgakov (neznani fotograf, 1928 / Wikipedia)- Marina Cvetajeva (neznani fotograf, 1925 / Wikipedia)- Varlam Šalamov (fotografija iz arhiva NKVD, 1937 / Wikipedia)- Vasilij Grosman (fotografija iz revije Ogonjok, 1941 / Wikipedia)- Boris Pasternak (neznani fotograf, 1959 / Wikipedia)- Aleksander Solženicin (Bert Verhoeff, 1974 / Wikipedia)- Venedikt Jerofejev (Natalija Šmelkova, okoli 1990 / Wikipedia)- Josif Brodski (Anefo, 1988 / Wikipedia)- Svetlana Aleksijevič (Elke Wetzig, 2013 / Wikipedia)- Boris Akunin (Andrej Strunin, 2013 / Wikipedia)- Zahar Prilepin (Svklimkin, 2020 / Wikipedia)- Dmitrij Gluhovski (Michael Förtsch, 2018 / Wikipedia)

Že štiri mesece se nam trga srce, ko poslušamo poročila in gledamo prizore morije otrok in civilistov v Gazi. V popolni nemoči nas bolj kot politična ozadja tragedije presune vprašanje: Če Bog je, zakaj to dopušča? Težko razumemo, kaj ob tem, kar vidimo, pomenijo besede iz današnjega evangelija: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil.« Na to najtežje vprašanje pred katerim stojimo vsi, verni in neverni, sem moral pred dvema letoma nekaj reči mladim staršem, sorodnikom in vsej vaški skupnosti, ki se je zbrala na pogrebu petnajstletnega fanta. Najraje bi molčal, a nisem smel. V grozo nepovratne izgube otroka sem rekel tole: »Kje je bil Kristus, ko je deček tisti večer zapeljal s ceste, z glavo udaril v skalo in negiben obležal? Zakaj Kristus ni naredil čudeža in dečka vrnil staršem? Tako se ob dečkovi smrti sprašujemo vsi, ki se zdaj poslavljamo od njega. Podobno trpko občutje je nekoč spreletavalo Dostojevskega, ki se je spraševal, kje je bil Kristus, ko so psi raztrgali otroka. Dostojevski, globok pravoslavni vernik, ki mu ni bil skrit noben kotiček človeške misli in duše, se iz zadrege ni izvlekel s svojo umetniško besedo, s kašnimi stavkom, ki bi si ga vsi zapomnili, marveč je vse človeško umovanje pustil ob strani in v veri rekel: Kristus je bil v tem ubogem otroku, pa tudi v njegovi materi, ki zobem razjarjenih psov ni mogla iztrgati nemočnega bitja; tudi njega, Kristusa, so raztrgali psi, tudi otrokova mati je kot Marija stala ob križevem potu, ko so v smrt peljali trpinčenega sina. Ko je deček padel, je v njem padel tudi Kristus. V Njem, ki je na veliko noč vstal, bo vstal tudi ta otrok, ki ga zdaj polagamo v grob. Od krsta naprej je bil deček eno s Kristusom, ki si je privzel njegovo telo. Zato vse, kar pripada Kristusu, pripada tudi našemu dragemu otroku. Eno sta bila v uri njegove smrti ob cesti, eno bosta tudi ob vstajenju. Zato se ta hip ne oziramo na dečkovo mrtvo telo, ki iz nas izvablja solze, ne ustavljamo se pri njegovem negibnem telesu, ki se bo znova sprijelo s prvinami zemlje, ampak kot apostoli ob Jezusovem vnebohodu gledamo za njim, ki prehaja v slavo vstajenja. Tam je zdaj ob Njem tudi naš dragi otrok. Ta duhovni pogled naj se v teh težkih trenutkih dotakne tudi naših čustev, ki v ničemer okoli sebe ne najdejo tolažbe. Dopustimo, da Kristusov Duh, skrivnostna duhovna sila njegove ljubezni in moči preide v nas in nevidno preobrne naš pogled, od znotraj presvetli naša boleča občutja, da se ne sesedemo sami vase.« Tako sem govoril tisto žalostno popoldne, ko smo pokopavali petnajstletnika. Tudi v letošnjem postnem času združeni s Kristusom, trpečim in vstalim, že vnaprej prehajamo iz smrti v življenje.

Fjodor Dostojevski, „Ülestähendusi põranda alt“. Tõlkinud Andres Ehin ja Lembe Hiedel. Postimehe kirjastuselt. Loeb Rando Tammik. Selle nädala järjejutuminutites kuulete katkendeid Fjodor Dostojevski jutustusest „Ülestähendusi põranda alt“. Selle minategelane arutleb inimese loomuse ja kõlbluse, kannatuste ja egoismi üle, väideldes otseselt või varjatult paljude Euroopa ja Venemaa mõtlejatega.

Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše Vinka Möderndorferja poznamo kot pesnika, pisatelja, dramatika, esejista pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve in Ježkove nagrade ter dobitnik desetnice in večernice za mladinski roman Kot v filmu. Letos je poleg dveh pesniških zbirk – družbeno-angažirane Naprej naprej in lirično obarvane Samota – izdal tudi roman z naslovom Odštevanje. Protagonist romana je moški, ki je pravkar stopil v štirideseto leto in se mu življenje začne sesuvati kot hišica iz kart. Zgodba, ki jo je pisatelj podnaslovil “roman o času in poti”, se odvija leta 1998, ko je Slovenija skozi napeto obdobje tranzicije z veliko nogo zakorakala v kapitalizem. Pri protagonistu se to kaže v tem, da mu oglaševalska agencija, v kateri je zaposlen, vse težje spregleduje ideje za duhovite antikapitalistične oglase in dvoumno zasnovana besedila, v katera vnaša pretanjeno satiro. Roman zaobseže dogajanje v enem dnevu – od tretje ure zjutraj, ko junak kot že tolikokrat poprej na pol v spanju ponečedi straniščno školjko, do tretje ure zjutraj naslednjega dne, ko se s 17-letno hčerjo vrne s srečanja, na katerem prvič spozna očeta in njegovo rodbino. Vmes se v 24 urah zgodi vse tisto, kar pripomore k temu, da se njegovo življenje ustavi na točki nič – torej na tisti točki življenjskega preloma, ko staro povsem odmre in se zgodi bodisi smrt bodisi začetek novega življenja: “Pred sabo imamo določeno količino časa; sicer ne vemo, kolikšna je, vemo pa, da jo bomo porabili. Se pravi, da se čas našega življenja odšteva do našega konca bivanja, ne sešteva. Ko nastopi smrt, smo prišli do konca. Do točke nič. Ki pa je lahko tudi nov začetek. Nov začetek odštevanja. Tako nekateri mislijo. Jaz mislim, da je točka nič res samo točka nič.” Roman Odštevanje je zgodba o tem, kako vsaka izguba v življenju prinaša priložnost za spoznavanje česa novega – med drugim tudi ljudi, ki jih v starem življenju ne nikoli bi spoznali, in vračanja odsotnih ljudi, ki jih zaradi osebnih zamer ali kompleksnih političnih razmer nismo imeli priložnosti spoznati. Je parodija o tem, da moramo za ceno spoznanja samega sebe in resnice o lastnem izvoru izgubiti vse, kar smo v življenju pridobili. Glavni junak se do trenutka, ko se prvič sreča z biološkim očetom, ne zaveda, kako pomembna je osebna zgodovina njegovih staršev, starih staršev in prastaršev, vključno z njihovimi življenjskimi prelomnicami, frustracijami in sanjami, h katerim tudi sam nezavedno hrepeni. Tako se mu med očetovim pripovedovanjem zazdi, kot da je bil prisoten v določenih situacijah, ki so se zgodile njegovim prednikom, čeprav takrat še ni bil rojen. Poglavjem, ki imajo namesto naslova navedeno uro, ki šteje minute minevajočega časa, se pridružujejo poglavja, v katerih iz prvoosebnega zornega kota pripovedujejo protagonistova mama, očim, knjižničar in dedek, ki je večji del življenja preživel v raznih taboriščih in je umrl le dvanajst dni pred rojstvom glavnega junaka. Möderndorfer s pretanjenim občutkom za dramsko napetost vzneseno opiše prizor, ko se dedkova umirajoča roka dotika nerojenega otroka v trebuhu, ga med tipanjem spoznava in se hkrati poslavlja od njega: “Zelo dobro se razumeva. On še ni nič. Jaz sem že konec. On je nepopisan prostor. Jaz sem razkraspan, strgan, zažgan list. Okužil ga bom s svojo smrtjo.” Čeprav ima bralec na začetku romana na trenutke težave s preklapljanjem med preteklimi dogodki in sedanjostjo, ga napeta zgodba, ki se odvija izredno hitro, takoj potegne v vrtinec dogajanja, da tudi sam v nekaj urah pride do sklepnega poglavja. V njem naleti le na kopico novih vprašanj, ki bi jih protagonist lahko postavil očetu, če bi ga ujel na letališču pred odhodom letala v Kanado: “Vprašanja bodo ostala neodgovorjena. Čakajo name, da si nanja odgovorim sam. Dragi oče, katere knjige si prebral? Ti je všeč Dostojevski ali imaš rajši južnoameriške pisatelje? Misliš, da zares obstaja Pika Nogavička? Si res prebral Viharni vrh od Emily Brontë ali je bilo samo naključje? Je bil tudi Lovec na jelene samo naključje? Dragi oče, si socialist ali komunist? Vem, da nisi zagaman kapitalistični liberalec.” V romanu Odštevanje se Vinko Möderndorfer mimogrede dotakne tudi problematike medvojnih političnih disidentov in povojnih množičnih grobišč, zelo duhovito pa skicira tudi vaško snidenje sorodnikov, ki so nedavno preteklost pustili za sabo in čutijo ob pogledu na bližnjo Goro le še neopredeljivo vznemirjenje. Z vzporednim razpletanjem zgodb več generacij neke družine dobivamo precej intimen vpogled v primerjavo težav, s katerimi so se soočali mladi pari na začetku, na sredini in na koncu 20. stoletja. Ko se protagonist po obilici nenadnih informacij, ki mu jih razkrije očetovo sorodstvo, poln vtisov vrne v prestolnico, ni več isti – odloči se, da bo poklic oglaševalca v celoti nadomestil s pisateljevanjem. Vinko Möderndorfer se je z romanom Odštevanje znova izkazal kot večplasten avtor, ki v svoja dela vnaša veliko poznavanje zgodovine, antropologije, svetovne književnosti in politike, na drugi strani pa kot izjemen poznavalec dramaturgije vključuje obilo časovnih, žanrskih in psiholoških preskokov. Ti tvorijo dinamičen, a tudi poetičen hologram dogajanja, ki ima potencial med drugim tudi za uprizoritev v gledališču in na filmu. Vsekakor je roman literarna mojstrovina, ki jo bo vsaka generacija prebirala z drugačnimi očmi, medtem ko bo odštevala svoje trenutke do točke nič.

Sociološka teorija jezika, ki so jo v 20. stoletju izdelali jezikoslovci, filozofi in literarni zgodovinarji, zbrani okoli ruskega misleca Mihaila Bahtina, nudi izvrstno konceptualno orodje za preučevanje književnostiPrav nikakršna skrivnost ni, da je bilo osupljivo veliko umetniško najbolj dovršenih, sporočilno najbolj daljnosežnih del svetovne literature v zadnjih dveh stoletjih napisanih v ruščini. Od Puškina in Lermontova v prvi polovici 19. stoletja pa do Ulicke ali Šiškina danes, ruska književnost neutrudno zaposluje bralke in bralce z vsega sveta. Precej manj znano pa je, da bi si ti bralci, ko si hočejo razložiti, kar berejo, težko pomagali z boljšimi, produktivnejšimi koncepti oziroma s tehtnejšim teoretsko-interpretativnim orodjem, kakor je tisto, ki so ga v prvih desetletjih po oktobrski revoluciji izdelali neki drugi rusko pišoči avtorji – jezikoslovci, filozofi in literarni zgodovinarji, zbrani okoli Mihaila Mihajloviča Bahtina. Ker je bila intelektualna oziroma kulturna izmenjava med Sovjetsko zvezo in Zahodom dolgo talka stalinistične represije na eni strani in antikomunistične paranoje na drugi, smo delo teh znanstvenikov – poleg Bahtina velja v tem kontekstu omeniti vsaj še Valentina Vološinova in Pavla Medvedeva – v Evropi pač začeli spoznavati razmeroma pozno, nekako od sredine šestdesetih let 20. stoletja dalje. Tako je bilo tudi v Sloveniji, kjer smo, na primer, s knjigo Formalna metoda v literarni vedi šele pred nedavnim dobili sploh prvi prevod Medvedeva. Zakaj je to, skoraj stoletje staro besedilo – skupaj z drugimi ključnimi razpravami tako imenovanega Bahtinovega kroga – vredno naše današnje pozornosti? Sploh pa: kako lahko v luči teorije, ki je tu razgrnjena pred nami, beremo oziroma interpretiramo književna besedila? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa kulture in rusista, dr. Marka Kržana, ki je za založbo Studia humanitatis Formalno metodo v literarni vedi prevedel in ji pripisal intrigantno spremno besedo. foto: Goran Dekleva

In deze aflevering: Henri's wervelende start, ‘Straaljager' Hannie van Leeuwen, Jonathan Sacks, Herman Finkers en Dostojevski. 

Fjodor Dostojevski, „Ülestähendusi põranda alt“. Tõlkinud Andres Ehin ja Lembe Hiedel. Postimehe kirjastuselt. Loeb Rando Tammik. Selle nädala järjejutuminutites kuulete katkendeid Fjodor Dostojevski jutustusest „Ülestähendusi põranda alt“. Selle minategelane arutleb inimese loomuse ja kõlbluse, kannatuste ja egoismi üle, väideldes otseselt või varjatult paljude Euroopa ja Venemaa mõtlejatega.

Welkom bij deze jubileumaflevering van de podcast 'drie boeken'. Nummer 200, met een heel bijzondere gast. Sandro Veronesi (1959) is bestsellerauteur, wereldberoemd en bejubeld. Hij won twee keer de Premio Strega, de belangrijkste literaire prijs van Italië. Voor Kalme chaos, en ook voor De kolibrie, een boek uit 2019. Zijn recentste boek op het moment van ons gesprek schreef hij samen met filmregisseur Edoardo De Angelis. Het heet Commandant en is het verhaal van kapitein Salvatore Todaro die in de tweede wereldoorlog de aanvoerder is van een Italiaanse onderzeeër. Het boek is ook een film. Sandro Veronesi woont in Rome, heeft vijf kinderen. Ik sprak hem via videocall in Toscane waar hij op vakantie was, vrij vertaald 'in het hol van Pluto'. Het gesprek is helemaal in het Engels. Hij vertelt over zijn oude leraar in het middelbaar die hem Dostojevski te lezen gaf, een shock, zegt hij zelf. Hij kiest de beste Italiaanse roman van de twintigste eeuw. Hij vertelt over het juiste pad bewandelen als schrijver, en wat hij in het schrijven ondraaglijk vindt. Over een boek van hemzelf dat niemand nog leest, en eigenlijk bijna niemand gelezen heeft. Over Roger Federer, Tom Barman, over zijn liefde voor Antwerpen en over zijn eigen radiostation. Alle boeken en auteurs uit deze aflevering vind je⁠⁠ ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠in de shownotes op wimoosterlinck.be⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Wil je de nieuwsbrief in je mailbox? ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠wimoosterlinck.substack.com⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Wil je de podcast steunen? Bestel je boeken dan steeds via ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠de ⁠⁠link op wimoosterlinck.be⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠!⁠⁠ Merci. De drie boeken van Sandro Veronesi zijn:  1. Fjodor Dostojevski: The Brothers Karamazov 2. Malcolm Lowry: Under the Volcano 3. Raffaele La Capria: Ferito a morte Luister ook naar de drie boeken van: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Imke Courtois⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠, ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Roos Van Acker⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠, ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Ish Ait Hamou⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠, ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Wim Opbrouck⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠, ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Evi Hanssen⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠, ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Stijn Meuris⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠, ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Michèle Cuvelier⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠, ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Lara Chedraoui⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠, ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Johan Braeckman⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠, ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Sophie Dutordoir⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠, ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Freek de Jonge⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ en ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠vele anderen⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠.

V usodi človeka, ki se je osebno poznal tako z Gavrilom Principom kakor z Adolfom Hitlerjem, za nameček pa prehodil pot, ki iz bosanskega zakotja vodi vse do Stockholma, se po svoje zgošča zgodba evropskega 20. stoletjaČeprav ni nobenega dvoma, da védenje o življenjskih usodah ljubih nam književnikov in književnic lahko pripomore k boljšemu razumevanju njihovih del – kako neki bi, na primer, pisal Dostojevski, ko bi ne bil epileptik, in kaj bi zaposlovalo Kafka, ko bi ne imel težavnega odnosa z očetom –, pa se pretesno naslanjanje na biografijo kaj lahko izteče v dolgočasno in omejujočo bralsko interpretacijo, v kateri pač ni ne prostora ne posluha za umetnikovo individualno kreativno gesto, za moč umetničine stvariteljske domišljije. Ko v roke jemljemo biografije velikih pisateljev, torej per definitionem stopamo na spolzek teren. In vendar je treba reči, da smo ob branju sveže prevedene biografske knjige V požaru svetov, v kateri nemški publicist Michael Martens spretno in duhovito obnavlja življenjsko zgodbo Iva Andrića, na nenavadno trdnih, prav nič drsljivih tleh. Martensa namreč ne mika, da bi v Mostu na Drini, Travniški kroniki ali Prekletem dvorišču videl mehanično preslikavo dogodkov, ki so sicer zaznamovali nobelovčevo življenje, temveč hoče v specifični, absolutno idiosinkratični usodi velikega jugoslovanskega pisatelja ugledati zgodbo, v kateri se na metonimičen način zgošča in zrcali celotna zgodba evropskega 20. stoletja. Kakšen pogled na staro celino se nam torej razpre, če jo motrimo skozi prizmo Andrićeve biografije? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili literarno komparativistko, dr. Seto Knop, ki je Martensovo delo V požaru svetov prevedla za založbo LUD Literatura. foto: Andrić z ženo Milico ob prejemu novice o Nobelovi nagradi, 1961 (Stevan Kragujević, Wikipedia)

Yuri Landman is striptekenaar, musicus en bouwer van muziekinstrumenten. Net als zovelen verloor ook hij, van de ene op de andere dag, al zijn werkzaamheden tijdens de corona-pandemie. Over zijn zoektocht naar wat er nou precies gebeurde tekende hij een graphic novel. Hij begon bij 'Totalitarisme' van Mattias Desmet, maar hoe meer hij erover las, des te kritischer hij werd op de conclusies die erin werden getrokken. Dat was het begin van een uitgebreide research-periode waarin hij alle boeken probeerde te lezen die met het onderwerp massavorming, groepspsychologie en massapsychose te maken hebben. Deze video kan gezien worden als een drieënhalf uur durend essay in bronnenonderzoek en tegelijkertijd een doorwrochte weerlegging van de conclusies van Desmet. Aan de hand van meer dan dertig boeken neemt Yuri ons stap voor stap mee in zijn meanderende zoektocht naar een mogelijk antwoord op alle vragen die al die tijd rond zijn blijven spoken. Dit alles zonder ook maar één moment in de complotten-val te trappen... Gast: Yuri Landman Camera en assistentie: Sascha Kleerebezem Audio nabewerking: Jasper Cremers Mecenas Patreon / sponsors : Josha Sietsma, Sietske's Pottery, Cartoon Box *** Steun Open Geesten / Zomergeesten / Boze Geesten Podcast

In 1986 woonde Dace Sietina in een dorp in Letland en figureerde ze in een waar Dostojevski-verhaal.Zie het privacybeleid op https://art19.com/privacy en de privacyverklaring van Californië op https://art19.com/privacy#do-not-sell-my-info.

Nugget, Episode 1.535, 17.03.2023: Der Anchorman Markus Gaupp (Sky) hat die zündende Idee, wie der geneigte Theaterbesucher sich einem Großwerk von Dostojevski nähern sollte. Und hat nebenbei wegen eines Elfmeterschießens Überstunden schieben müssen.

Annemieke Bosman in gesprek met Titia Lehmann.  Deze week verschijnt bij uitgeverij Cossee de heruitgave 'Een mens valt uit Duitsland' van Konrad Merz. Deze vergeten klassieker van Merz is, om Menno ter Braak te citeren, 'een van de gelukkigste momenten in het literaire bestaan de gehele Duitse emigratie'. Een verhaal van een mens die, wanneer Hitler aan de macht komt, uit Duitsland valt.  Konrad Merz, pseudoniem van Kurt Lehmann (Berlijn, 1908 - Purmerend, 1999), was een Duitse Jood die na de machtsovername van Hitler zijn land ontvluchtte. Terechtgekomen op het Noord-Hollandse platteland schreef hij zijn roman Een mens valt uit Duitsland, in 1936 gepubliceerd door Em. Querido. Tijdens de Duitse bezetting van Nederland moest Merz onderduiken. Zijn tweede manuscript, 'Generatie zonder vader' werd pas lang na de Tweede Wereldoorlog teruggevonden en in 1999 opnieuw uitgegeven. Menno ter Braak vergeleek Merz' schrijven met dat van Kafka en Dostojevski.

Door Reinier Kramer

Hans en Chrétien vragen zich af of ze een literair aura hebben, of Dostojevski ‘besmet' moet worden verklaard en of Arie Storm niet onbewust een beginselverklaring voor De Nieuwe Contrabas heeft geschreven. Besprekingen zijn er van de pas verschenen bestseller van Arjen van Veelen, getiteld ‘Rotterdam', en van ‘Vrijetijdsgedichten', de nieuwe bundel van Lamia Makkadam. In de close read dit keer Peter Holvoet-Hanssen. Luister, like en abonneer.

Stāsta komponists Imants Zemzaris  Pagājušā gadsimta 30. gados Jānis Ivanovs cenšas sekot vai visam, ko intelekta attīstībai sniedz dzīve galvaspilsētā. Viņš redzams mākslas izstādēs, klausās Tautas universitātes priekšlasījumus, kāri izmanto bibliotēku pakalpojumus. Viņš lasa dižos cilvēka dvēseles pētniekus Dostojevski un Tolstoju, viņu aizrauj Knuta Hamsuna romānu varoņu atskabargainie raksturi, suģestē Frīdriha Nīčes brīvdomīgais vētru un dziņu cilvēks. Intereses sniedzas arī senvēstures virzienā. Kādā no avotiem, piemēram, var smelties ziņu, ka Indijas okeānā it kā iekritušais "otrais Mēness" bijis par iemeslu tam, lai rastos Austrālija. Tici vai netici! Ivanovu saista leģendas par antīkajām civilizācijām, kuras, izpelnīdamās Dieva dusmas, esot tikušas nolemtas bojāejai. Uzziņas meklējumi dažādu zinātnisku un fantastisku grāmatu starpā noved pie Platona "Dialogiem" un Atlantīdas. Ideju ne tikai par Atlantīdu, bet par veselu zudušo salu triādi Ivanovam pasviež Jānis Rudzītis, literatūrzinātnieks, tolaik Latvijas Radio literārās daļas vadītājs. Bez Atlantīdas šī triāde ietvertu vēl arī Lemūriju un Pacifīdu - kādreiz tāpat ziedošas un augsti civilizētas okeānu salas. Dzimst doma radīt simfoniski skatuvisku triloģiju, kur simfoniskajam sastāvam pievienotos arī teicējs, koris, balets, scenogrāfija, gaismas. Libretu šim lieldarbam uzraksta Jānis Rudzītis. Ar vērtīgiem padomiem nāk talkā tiesībzinātnieks, LU profesors Vasilijs Sinaiskis un Ivanova tuvs draugs mākslinieks Nikolajs Bogdanovs-Beļskis. 30. gadu beigās Jānis Ivanovs sāk darbu pie "Atlantīdas". Nebūtu bijis kara, tiktu uzrakstītas visas trīs daļas. "Pulvera būtu pieticis," jau pēc vairākiem gadiem atzīst komponists pats. Bet vai tikai eksotikas vilinājums liek ķerties pie tik apjomīga, nebūt ne viegli veicama projekta? Drīzāk tā ir to dienu smagnējoši tumstošā gaisotne, ko cenšas nemanīt varbūt vien trulā vienaldzībā grimis laikabiedrs. Nevar nesajust procesus Eiropā, kaut par tiem bikli vēsta mazas, neitrālas valsts statusu strikti ievērojošie saziņas līdzekļi. Kad vācu fašistu karaspēks iesoļo Polijā un Padomju Savienība novieto savas karabāzes Baltijas valstīs, kļūst skaidrs: 30. gadu pasaule, šī ziedošā Atlantīda, drīz nogrims kataklizmas viļņos uz neatgriešanos. 1938.gadā par alegorisku Atlantīdas tēmu top Pētera Barisona, divus gadus vecākā Ivanova kolēģa, kantāte "Brīnumzeme". Tekstam izmantodams Jāņa Akuratera balādi, Barisons ļāvies smeldzīgi nostalģiskam un brīžiem pat rotaļīgam "zudušā sapņa" skatījumam. Daudzu gadu garumā savam mūža darbam "Atlantīda" – tādai kā spāņu sāgai – uzmetumus krāj Manuels de Falja, tā arī to nepabeidzot. Ivanova "Atlantīda" ir par ko citu. Saturiski tā tuva Bēlas Bartoka Divertismentam, Artūra Onegēra kantātei "Mirušo deja", Bohuslava Martinu Koncertam diviem stīgu orķestriem. Ivanova "Atlantīda" top kā pravietotāja, brīdinātāja. Ne okupācijas, ne kara laiks nav labvēlīgākie apstākļi plašdimensionālas vīzijas realizēšanai un tās skatuviskam iedzīvinājumam. Tādēļ tas "Atlantīdas" veidols, kādam partitūrā punkts tiek pielikts 1941. gadā un kas pēc diviem gadiem izskan simfoniskajā koncertā, paliek kā galīgais. No sākotnējās vērienīgi sinkrētiskās ieceres saglabājusies sieviešu kora vokalīze simfonijas otrajā, lēnajā daļā. Katrai daļai partitūrā doti satura komentāri, kas visdrīzāk ir rindas no sākotnēji tapušā libreta. Abas vidējās, žanriskās simfonijas daļas (vokalīzi un rituāldeju) kā masīva arka iekļauj malējās – bojāejas vēstītājas un paudējas. Tas ir neiegrožots simfonisks verdums, tie ir fatāli milzu viļņi, kas paceļ izmisīgā dzīvotgribas saucienā un pēc ļauj krist zudības bezdibenī. Pirmoreiz Ivanova mūzikā ienāk tik kāpināta pretspēku sadursme. "Atlantīda" ir pirmā īstenā simfonija – drāma ne vien Ivanova radošajā kontā, bet vispār latviešu mūzikā. Pirmo reizi "Atlantīda" izskan kara laikā, 1943. gada rudenī, Bruno Skultes vadībā. Pēc atskaņojuma autoru sveic arī Jāzeps Vītols, kādreizējais Ivanova kompozīcijas profesors. Kā liecinieki stāsta, viņa acīs ir aizkustinājuma asaras. Par šīm aizkustinājuma asarām gan pastāv dažādas versijas – vai tas ir tikai mūzikas spēcīgais iespaids? Bet varbūt tā ir sirmā profesora atskārta, ka drīz, pavisam drīz būs jāšķiras…  

"Tänu Dostojevski geniaalsusele tunduvad kõik tema kangelased meile täiesti reaalsete inimestena. Vagura liignime ja hirmutava eesnimega vürst Lev Mõškin [lev on vene keeles 'lõvi' ja mõška 'hiireke', H. P.] näib samuti täiesti käegakatsutava inimesena," kirjutas Jelena Skulskaja Tähenduse teejuhtide 23. numbris. Jelena nupuke oli samanimelise saatesarja 21. vestlusest "Teine tulemine", mis oli pühendatud Fjodor Dostojevski romaanile "Idioot". Täna pöördume koos Irina Belobrovtseva ja Jaan Rossiga selle teose juurde tagasi. Nii Irina kui Jaan on Tähenduse teejuhtide stuudios teist korda, 116. saates "Täiuslik kunstiteos" oli jutuks "Anna Karenina". Peatse kuulmiseni! H.

Podati zadovoljiv odgovor na vprašanje zla v svetu je najtežja naloga. Toda mi, ne pa Bog, kreiramo gospodarsko, politično in družbeno krivico, napovedujemo vojne z nuklearno fuzijo, zlorabljamo otroke, izvajamo posilstva, povzročamo lakote in povečujemo ozonsko luknjo. Planet smo pripeljali do točke, ki jo imenujem geocid, tako kot poznamo suicid, genocid, herbicid … Pred našimi očmi se dogaja ekološki kriminal in ni pošteno, da zanj krivimo Boga kot dežurnega krivca.Naslednji vzrok trpljenja so naravne katastrofe, kot so poplave, potresi, vulkani …, za katere kot posamezniki nismo neposredno odgovorni. Prav tako nimamo vpliva na rojstva otrok s prirojenimi hibami in na bolezni. Ateizem rešuje problem trpljenja z zanikanjem Boga, vendar s tem ne reši vprašanja samega trpljenja. Zgodi se še huje, kajti če ne obstaja inteligentni Stvarnik, so svet ustvarile nezavedne neosebne sile, slepi slučaj ali muhasta usoda, kar problem trpljenja le še poslabša. Tako nam preostane najboljši odgovor, ki pravi, da nam Stvarnik ni odvzel stvarne svobode odločanja. Računalnik ne more narediti moralne odločitve. Ne moremo ga okriviti za napačne odločitve niti se zanje ne čuti krivega. Ne more nas prositi za odpuščanje niti nas ne more ljubiti. Trpljenje ima veliko različnih obrazov. Pisec Malega princa Antoine de Saint-Exupéry se sprašuje: »Ali sploh obstaja stvar, zaradi katere ni treba trpeti?« Sveto pismo ne daje neposrednega odgovora, ki bi v svetu zla in trpljenja zadovoljil naš intelekt, lahko pa poteši potrebe našega srca, saj je najhujše trpljenje to, če ne znamo več ljubiti (Dostojevski). Iz Svetega pisma izvemo, da je Bog vnaprej razpel varno mrežo pod nami, da ne bi popadali v brezno pogube. Bog vse ureja in vse usmerja h končnemu dobremu. Predvidel je rešitev človeštva in sveta ter pravično poslednjo sodbo. Do takrat se spopadamo z navidezno srečo hudobnih, kot se je nekoč spraševal Asáf, dokler ni spoznal njihovega pravega konca, rekoč: »Jaz pa – moje noge so se skoraj spotaknile, moji koraki so malodane spodrsnili … Torej sem zaman prečistil svoje srce in si v nedolžnosti umival roke. Saj sem bil pretepan ves dan, vsako jutro me je zadela kazen … Ko sem premišljeval, da bi to spoznal, je bila v mojih očeh muka, dokler nisem prispel do Božjega svetišča, spoznal njihovega konca.« (Psalm 73,2.13–17)

"Tänu Dostojevski geniaalsusele tunduvad kõik tema kangelased meile täiesti reaalsete inimestena. Vagura liignime ja hirmutava eesnimega vürst Lev Mõškin [lev on vene keeles 'lõvi' ja mõška 'hiireke', H. P.] näib samuti täiesti käegakatsutava inimesena," kirjutas Jelena Skulskaja Tähenduse teejuhtide 23. numbris. Jelena nupuke oli samanimelise saatesarja 21. vestlusest "Teine tulemine", mis oli pühendatud Fjodor Dostojevski romaanile "Idioot".Täna pöördume koos Irina Belobrovtseva ja Jaan Rossiga selle teose juurde tagasi. Nii Irina kui Jaan on Tähenduse teejuhtide stuudios teist korda, 116. saates "Täiuslik kunstiteos" oli jutuks "Anna Karenina".Peatse kuulmiseni!H. Hosted on Acast. See acast.com/privacy for more information.

Zame je Dostojevski pisatelj vsega človeštva in prerok našega časa. Začel je tam, kjer sta se znana Nietzsche in Fromm zaustavila, čeprav je bil njun predhodnik, a ju je kot poznavalec človeške duše presegel. V Velikem inkvizitorju iz romana Bratje Karamazovi opisuje inkvizitorja, ki je hotel nedolžnega Ujetnika (Boga) zažgati na zasluženi grmadi, Bogu v čast. Želel je, da bi mu Ujetnik vsaj nekaj odgovoril, tudi če kaj grdega, a je le-ta molčal. Nakar se je Ujetnik inkvizitorju molče približal in ga poljubil na njegova stara usta. Inkvizitor je stopil k vratom, jih odprl in rekel: »Pojdi in ne pridi več … ne pridi sploh nikdar več … nikoli več … nikoli več, slišiš, nikoli!« Sprašujem se, kdo se je danes preoblekel v inkvizicijsko kuto oziroma talar, medtem ko úrbi et órbi ljubečemu in nedolžnemu Bogu grozi: »Za vedno oditi od nas in nas več ne prihajaj vznemirjat! Ali ne vidiš, da vsi ideali sveta niso vredni ene solze trpečega otroka? Kje je vendar tvoja plemenitost?« Ali je Bog res tako nemočen, da se je dovolil pregnati? Ne, le drugačen je. Kajti Bog ni absolutna moč, ampak absolutna ljubezen oziroma moč ljubezni. On vlada z ljubeznijo svobode, ne z močjo sile; zlo pa je rezultat naše zlorabe svobode. Ni teorije, niti v fantaziji ne, ki bi lahko zamenjala mojo svobodo, da obstajam in tudi trpim. To ne pomeni, da v življenju samo jadikujem, ampak da se lahko celo v trpljenju in smrti radujem. Kajti če raja ni v nas samih, nikoli ne bomo vstopili vanj (Dostojevski). Oporišče, ki smo ga zasidrali izključno v racionalizmu, znanosti in tehniki, zanemarjajoč duhovnost, je pogubno. Harvardski profesor Harvey Cox je v romanu Mesto brez Boga (The Secular City) opisal zgodbo danskega filozofa in teologa Kierkegaarda, ki govori o potujočem cirkusu, v katerem je nenadno nastal požar. Lastnik cirkusa je pomislil, da bi jim lahko pri gašenju pomagali tudi meščani. K njim je poslal klovne, a so se jim zaradi klovnovske obleke, navkljub njihovemu dopovedovanju, le smejali in jih imeli za komične zabavljače. Medtem se je požar iz cirkusa razširil in uničil tudi njihovo mesto. Večini se zdi norost križanega in trpečega Boga preveč nora, da bi vanj verjeli in bili rešeni, čeprav ljubezni pristaja trpljenje. To pa zato, ker na Boga gledamo kot letalec na padalo; ima ga za nujne primere, vendar upa, da mu ga ne bo treba nikoli uporabiti (C. S. Lewis).

V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili Idiota – dramsko priredbo romana ruskega pisatelja Dostojevskega, ki je v nadaljevanjih izhajal v šestdesetih letih devetnajstega stoletja. Priredbo je po prevodu Janka Modra napisala Eva Mahkovic, režiser uprizoritve je Juš Zidar, ki igro vidi nekje med nebesi in peklom; pravi, da uprizoritev zavzema prostor vic, kjer se na neki način tehtajo duše. Vtise po predpremieri je strnila Staša Grahek. ?????, 1869 Dramatizacija romana Krstna uprizoritev Premiera: 24. September 2022 Režiser Juš A. Zidar Avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Belinda Radulović Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Asistentka režiserja in dramaturginje Urša Majcen Asistentka scenografa Nina Rojc Nastopajo Ajda Smrekar, Filip Samobor, Primož Pirnat, Jožef Ropoša, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar Škrlec, Klara Kuk k. g., Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Gal Oblak, Jaka Lah, Matic Lukšič, Boris Kerč Foto Peter Giodani Na fotografiji, od leve: Klara Kuk, Filip Samobor, Primož Pirnat, Ajda Smrekar https://www.mgl.si/sl/predstave/idiot/

Pri pravičnosti ne gre za to, za koliko denarja gre, ampak je pravičnost stvar tega, kaj je prav in kaj ni. Poštenosti ne dosežemo z nekaj velikimi dejanji, ampak z mnogimi majhnimi. Resnična nagrada za dobro dejanje je, da nam eno dobro dejanje olajša naslednje. Neki star učitelj je šel s svojim učencem na sprehod skozi gozd. Starec se je nenadoma ustavil in pokazal na štiri drevesa v bližini. Prvo se je šele začelo prijemati v zemljo, drugo se je že kar dobro ukoreninilo, tretje je bilo grm, četrto pa že pravo drevo. Učitelj je svojemu mlademu spremljevalcu dejal: "Izpuli prvo." Fant ga je z lahkoto izpulil iz prsti . "Zdaj pa izruvaj drugo." Mladenič je ubogal, a tokrat naloga ni bila tako lahka. "Zdaj še tretje." Fant je moral zbrati veliko moči in ga močno prijeti z obema rokama, da ga je izkoreninil. "Zdaj pa," je dejal modrec, "poskusi izruvati še četrto". Toda, glej, deblo malega drevesa se je izredno trdno držalo korenin v zemlji. Izredno težko je izruval drevo. "Podobno se dogaja z našimi slabimi navadami, moj sin," je govoril modrec. "Ko so še nove in sveže, jih z Božjo pomočjo lahko izkoreninimo. Toda ko zastarajo, jih je težko izruvati." (Drobne zgodbe za dušo, 63). Dostojevski je zapisal: »Drugi del človekovega življenja je po navadi sestavljen iz navad, ki jih je pridobil v prvem delu.« Zato naj bi nepošten človek ostal nepošten še naprej, pohlepen pa ostal pohlepen in podobno. Današnji evangeljski odlomek govori o krivičnem oskrbniku. Ves čas svojega oskrbovanja je sleparil in navadil se je na nepoštenost. Ko je prišel trenutek, naj poda poročilo o svojem oskrbovanju, je spet sleparil, ker drugače ni več znal. Mislil je tudi, da bo z nepoštenostjo rešil svoj položaj. Tudi mi vsak dan slišimo o goljufijah, toda goljufanje ni nič novega. Človek je goljufal drugega vse od takrat, ko je nekdo ugotovil, da se da to delati. Lep primer tega početja je prvo berilo. V odlomku, ki je nastal sedem stoletij pred Kristusom, Bog po preroku Amosu opominja prevarante, ki natančno opisujejo načine sleparjenja, naj tega ne počnejo (prim Am 8,7). Mnogi mislijo, da je s sleparjenjem vse v redu, dokler jih nihče ne odkrije. To nam lahko tudi uspe. Toda resnično težavo pomeni to, kaj sleparjenje povzroči v naši notranjosti. Ko izgubimo poštenost, izgubimo svoj pravi jaz in začnemo lagati. Najprej seveda samemu sebi. Zgodi se lahko, da kaj kmalu zaradi nepoštenosti in laganja ne bomo več poznali celo samih sebe.

Guy Weizman is choreograaf en regisseur. Deze zomer regisseert hij met het Noord Nederlands Toneel The Underground, gebaseerd op Dostojevski's Aantekeningen uit het ondergrondse. Weizman begon zijn carrière als danser in het Bat-Sheva Ensemble in Tel Aviv. In 2002 richtte hij samen met Roni Haver in Groningen het internationale dansgezelschap Guy & Roni op. Sinds 2017 is Weizman directeur van het Noord Nederlands Toneel (NNT).  Weizman won met zowel Guy & Roni als het NNT meerdere prijzen, waaronder in 2018 de Regieprijs van de Nederlandse Toneeljury. Pieter van der Wielen gaat met Guy Weizman in gesprek.

V iskanju smisla življenja se zahodni svet utaplja v smeteh, ki jih ustvarja ob zadovoljevanju svojih vsakovrstnih naslad, vzhodni pa je spet zajahal zver, o kateri je pisal že Dostojevski.Posebna živalska vrsta, ki sebe imenuje humana!Ne bom se postavljal za razsodnika svetovnih razmer, saj so mnogo prekompleksne za moje znanje, bi pa kot tenkočuten opazovalec sveta rad prižgal nekoliko drugačno luč na kaos, ki ga na zemlji povzroča živalska vrsta, ki sama sebi pravi, da je humana in to besedo razlaga s pojmi pozitivnih moralnih lastnosti. S čim lahko človek, ki je human, torej poln pozitivnih vrednot, opraviči obstreljevanje nedolžnih civilistov in totalno uničevanje celih mest od Čečenije do Alepa in današnje Ukrajine? In vendar to počne ta ista vrsta, ki se imenuje človek. Če smo pošteni, moramo opaziti težavo tudi v drugem polu, namreč v tistih, ki veljamo za razviti zahod in prav tako sebe imenujemo človek / human, je pa za to potrebno precej več truda …Tako je svoj komentar v rubriki Naš pogled začel Tadej Sadar. Celoten komentar si je mogoče prebrati na spletnih straneh Radia Ognjišče.

To nedeljo beremo v Jozuetovi knjigi presunljiv stavek: »Danes sem v vas izbrisal egiptovsko sramoto.« Kot vemo, so bili Izraelci kar nekaj stoletij sužnji v egiptovski deželi. A biti suženj ne pomeni samo biti prikrajšan za osnovne človekove pravice, je tudi veliko ponižanje za človeka in hkrati izmaličenje najlepšega, kar nosi človek v sebi. Judje so bili namreč prepričani, da jih je Bog upodobil po svoji modrosti in ljubezni kot svobodne ljudi. Zato tudi kadar molijo, stojijo pokonci. S tem kažejo dostojanstvo, ki so ga prejeli od svojega Stvarnika, da namreč nagovarjajo Boga tudi s svojo bogopodobnostjo. Njihova postava prav tako strogo prepoveduje poklekati pred katerega koli človeka. Zdaj pa je napočil trenutek, da jih njihov Bog osvobodi največjega ponižanja in sramotenja, zda odhajajo v obljubljeno deželo, kjer se bodo nasitili s kruhom, mlekom in medom, zdaj bodo dvignili čaše z najboljšim vincem. Ruski pisatelj Dostojevski je za grškim cerkvenim očetom zelo poudarjal človekovo svobodo in se vpraševal, zakaj jo je Bog človeku podaril, ko pa je vedel, da jo bo zlorabi in se božji ljubezni odtegnil? Stvarnik, nasprotno kot človek, podarjene svobode nikoli ne odtegne. Da, v tem je veličina Boga, da človeku dopusti, da neha verovati in ljubiti in svobodno odide. Nobeno drugo bitje na svetu ni obdarjeno s takšno svobodo. Zdaj bomo bolje razumeli priliko o izgubljenem sinu, ki je pravzaprav pripoved o dobrem Očetu. Oče točno ve, da bo sin imetje, ki mu ga bo dal, zapravil. Vseeno mu ga daje. Namenil mu ga je in mu z njim do konca podaril tudi svobodo, čeprav jo bo izgubil. Toda za sina sužnost brez prave ljubezni postane kmalu neznosna in znova zelo ponižujoča. Kot vemo, so bile svinje za Izraelce nečiste živali. Če je sprejel, da jih pase, pomeni, da tudi spoštovanja do samega sebe nima več. In potem se spomni, da je v Očetovi bližini vsak najmanjši služabnik svoboden. Odšel bo nazaj k njemu in ga prosil, da bi bil tisti zadnji strežnik v njegovi hiši, kar pomeni, da bi bil znova vsaj malce svoboden. A Bog se razkrije kot dobri oče in v svoji dobroti svojemu otroku znova vrača najvišje dostojanstvo, izjemno svobodo, zato za svojega ljubljenca vzklikne. »Dajte mu prstan na roke!« Prstan je bil takrat znamenje človeka, ki je bil plemenitega in svobodnega stanu. Ob koncu odlomka beremo pri Luku, kako je starejši sin, ki je bil vedno zvest Očetu, ljubosumen, ker je Oče mlajšemu bratu ob njegovi vrnitvi pripravil gostijo. Pa vendar dobri Oče tolaži tudi starejšega sina, ko mu razkriva, kaj vse je z njim očetovsko delil. Res je, Božja ljubezen ne pozna meja in prerašča našo domišljijo.

Wat is gestoorder? 50 jaar voor een baas werken en dan horen dat ze je eruit gooien, of deze podcast luisteren? Geen idee, maar ik wilde dit citaat een beetje kunstmatig erin fietsen. Een film over een vliegtuig vol met psychopaten waarvan een van de acteurs een grotere maniak is dan elk ander personage: Nicolas Cage! En gemaakt door een regisseur die daarna niemand heeft onthouden, maar waarbij de producent continu in zijn oor heeft geschreeuwd ‘Laat! Meer! Dingen! Ontploffen!!' En dat is de combinatie die we wilden. Dostojevski zei al: je beoordeelt een samenleving aan hoe ze om gaan met hun podcasters. Dus luister nu naar episode 37 over deze klassieker: Gedetineerden Lucht!

Fjodor Dostojevski, „Kurjad vaimud“. Tõlkinud Virve Krimm. Postimehe kirjastuselt. Loeb Priit Rand. Vaikses Venemaa provintsilinnakeses asub tegutsema äärmuslik rühmitus, mille sihiks on tsaari kukutamine ja võimuhaaramine. Grupi liidrid värbavad fanaatikuid, kes oleksid valmis ülla eesmärgi saavutamiseks korda saatma võikaid tegusid. Nihilistlikest ideaalidest joovastunult alistutakse oma deemonite kutsele, hüljatakse inimlikkus ja tuuakse revolutsiooni nimel ülim ohver... Dostojevski süngeim romaan heidab kriitilise pilgu 19. sajandi teises pooles Tsaari-Venemaal kanda kinnitanud revolutsioonilistele ideedele ja neid levitanud poliitilistele radikaalidele. Hoogsa krimiromaanina esitatud loo ajaloofilosoofiline sõnum rabab 21. sajandi lugejat oma ettenägelikkusega: nendesamade kurjade vaimudega võitleb inimkond meiegi ajal.

Gesprek met Niek Tramper aan de hand van o.a. Dostojevski over God horen spreken.

Gesprek met Niek Tramper, woonachtig in de leefgemeenschap De Wittenberg over hemel en hel aan de han d van Dostojevski's Schuld en Boete en De grote scheiding van C.S. Lewis (o.a. uitgeverij Ten Have en KokBoekencentrum)

V Cankarjevem domu v Ljubljani je novembra potekal ciklus predavanj z naslovom: Dostojevski in jaz. Naslov je vzet po zborniku, ki je izšel pri založbi LUD Literatura. Tokratni predavatelj je bil ddr. Igor Grdina.

Ljudje vseh časov želijo svet popraviti, ker z njim, takšnim, kot je, niso zadovoljni. Želja, da bi svet izboljšali, je plemenita in tempirana bomba hkrati. Koalicijske sile so leta 2001 vdrle v Irak, da bi odstranile diktatorja Sadama Huseina in vzpostavile demokracijo. Papež Janez Pavel drugi je rotil Busha in Blaira, naj ne posegata na tuje ozemlje. Nista ga poslušala. Danes je Irak padla država, z uničeno družbo, daleč od vsake demokracije. Papež je vedel, da je boj proti terorizmu samo pretveza za dosego ekonomskih interesov, kot je ideal pravične družbe samo pretveza za nasilno revolucijo, po kateri zavlada prevratniška klika. Jezus se je od teh modelov distanciral. Na Pilatovo vprašanje, ali je res judovski kralj, kot beremo v današnjem evangeliju, je odgovoril pritrdilno, vendar z bistvenim dodatkom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta." Prav tega dodatka niso upoštevali številni krščanski vladarji, začenši s Konstantinom Velikim, ki je leta 312 pred bitko z Maksencijem, tekmecem za oblast, pri Milvijskem mostu blizu Rima na nebu zagledal križ, obsijan z napisom – V tem znamenju boš zmagal. Konstantin in za njim številni kralji in cesarji so celih 1400 let Kristusov križ preobračali v ideologijo, s katero so dajali legitimnost svoji tuzemski vladavini. Jezusov model reševanja padlega sveta, polnega krivic, tragedij in zmede v dušah ljudi, je v sprejetju križa: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj." Evangelij temelji na oznanilu, da nastane nekaj novega, boljšega in lepšega le tam, kjer se uresniči nova zapoved ljubezni do bližnjega. Če je kdo zares razumel človeško psiho, padli svet in z izvirnim grehom ranjeno človeško naravo ter dvoumnost človeških strasti, je bil to Dostojevski. O svojem izhodu iz prepleta dobrega in zla, je rekel tole: "O sebi vam lahko povem, da sem otrok stoletja, otrok nevere in dvoma, in to vse do zdaj in morda celo do pokrova na krsti. Kakšne muke mi je povzročalo in mi še zmeraj povzroča to hlepenje po veri, ki je v moji duši toliko močnejše, kolikor več je v meni argumentov proti njemu. In vendar mi Bog včasih podari minute, v katerih sem popolnoma miren. V teh minutah ljubim in zdi se mi, da me ljubijo drugi, in prav v takih minutah sem si izdelal simbol vere, v katerem mi je vse jasno in sveto. Ta simbol je zelo preprost: verujem, da ni ničesar, kar bi bilo lepše, globlje, bolj razumno, pogumno in popolno od Kristusa, in ne samo, da ni – z ljubosumno ljubeznijo si govorim –, da tudi ne more biti. Še več, če bi mi kdo dokazal, da je Kristus zunaj resnice, in bi bila resnica res zunaj Kristusa, bi raje ostal s Kristusom kot z resnico." Svoje občutje Boga in "sijoče osebnosti Kristusa", pravi Saraskina, raziskovalka Dostojevskega, je Dostojevski prinesel iz katorge, iz zapora v Sibiriji, kjer je vklenjen v klade preživel štiri leta. In kaj je počel v katorgi? Bral je evangelij, skoraj samo evangelij, saj je bil evangelij edina knjiga, ki je bila dovoljena v zaporu. Dobesedno pravi: "Samo tam, v ječi, v katorgi, sem živel zdravo, srečno življenje, tam sem spoznal samega sebe …. Tam sem spoznal Kristusa, spoznal sem tudi ruskega človeka in začutil, da sem tudi sam Rus. … Ne govorite mi, da ne poznam ljudstva! Poznam ga: od njega sem spet v svojo dušo sprejel Kristusa, ki sem ga spoznal že v hiši staršev kot otrok in ki bi ga kmalu izgubil, ko sem se preobrazil v 'evropskega liberalca'."

Okroglo obletnico rojstva Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega (1821-1881) je kar nekaj založb obeležilo z izidom pisateljevih del. Literarno-umetniško društvo Literatura pa se je avtorju poklonilo z nekoliko drugačnima knjigama, z biografijo Ljudmile Saraskine v prevodu Boruta Kraševca ter z zbornikom Dostojevski in jaz. Zbornik je uredil dr. Matevž Kos, vsebuje pa prispevke sedemnajstih avtoric in avtorjev. Dva izmed njih sta gosta Marka Golje – dr. Alenka Koron, avtorica eseja O ženskih likih v Besih F. M Dostojevskega, in ddr. Igor Grdina, avtor eseja Za Dostojevskim. Nikar ne zamudite.

Literarne, gledališke, filmske ocene.

Življenjska zgodba Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki se je rodil pred 200 leti, 11. novembra 1821 v Moskvi, je bila sila razgibana in burna. Zaradi branja prepovedanih knjig je bil, še ne tridesetleten, obsojen na smrt in v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomiloščen, tako da je navsezadnje več let preživel v katorgi, krutem kazenskem taborišču v Sibiriji. Bolehal je za epilepsijo, boril se je z odvisnostjo od iger na srečo, soočiti se je moral s smrtjo najbližjih – hčere, prve žene, starejšega brata. Seveda pa Dostojevski ni zanimiv zaradi preobratov polne življenjske usode, temveč zaradi svojega literarnega opusa. O ducatu njegovih romanov, med katerimi velja posebej omeniti vsaj Zločin in kazen, Idiota, Bese in Brate Karamazove, pa o štirih novelah, šestnajstih kratkih zgodbah in množici drugih literarnih, polliterarnih in publicističnih zapisov so razpravljali vsi od Friedricha Nietzscheja do Sigmunda Freuda, od Virginie Woolf do Jeana-Paula Sartra in nič ne kaže, da v našem stoletju diskusija o idejni sporočilnosti ali literarnem mojstrstvu Dostojevskega kaj zamira. No, po drugi strani pa ne moremo spregledati, da se številni bralke in bralci obotavljamo, ko bi morali poseči po katerem izmed njegovih del– so pač na razmeroma slabem glasu, češ da so zahtevna, zamorjena in kratko malo preobsežna. Zato smo v tokratni, jubileju Dostojevskega posvečeni Intelekti preverjali, o čem veliki ruski pisatelj pravzaprav piše, kako to počne, kaj nam sporoča in, jasno, zakaj bi bilo vendarle dobro, ko bi presegli svojo obotavljivost in se zatopili v branje njegovih del. Pri vsem tem so nam pomagali literarni zgodovinar akad. dr. Janko Kos pa rusist dr. Blaž Podlesnik ter rusistka in prevajalka Dostojevskega dr. Urša Zabukovec. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Vasilij Perov, portret F. M. Dostojevskega, 1872 (Wikipedia, javna last)

Civilizacijska vprašanja, ki nas tarejo v času pandemije, so predvideli veliki misleci. Med njimi izstopa Fjodor Mihajlovič Dostojevski, saj jih je s pomočjo različnih likov in oseb izrazil z neverjetno pretanjenostjo. Tako nam lahko pomaga doumeti, kam lahko vodijo današnji miselni nastavki, pravi filozof, pesnik in prevajalec Gorazd Kocijančič, ki bo v Cankarjevem domu v Ljubljani drevi odprl cikel predavanj Dostojevski in jaz. Predavanja so pripravili ob 200-letnici od pisateljevega rojstva. V oddaji boste slišali tudi oceno predstave Tista o bolhah, ki so jo uprizorili v SLG Celje. Predstavili bomo še razstavo erotičnih ilustracij Velvet 2, ki je prav tako na ogled v knežjem mestu, in sicer v Galeriji Račka.

Stuudios on muusikateadlane Tiia Järg.

V svojem zrelem ustvarjalnem obdobju, nekako med letoma 1866 in 1881, je Fjodor Mihajlovič Dostojevski napisal pet romanov, od katerih štirje – Zločin in kazen, Idiot, Besi in, kajpada, Bratje Karamazovi – veljajo za čisto klasiko, za umetniško dovršena, naravnost genialna dela, ki jih je preprosto treba prebrati vsaj enkrat v življenju. Kaj pa je s petim romanom, ki je nastal v tem času? Kaj je, skratka, z Mladeničem, ki ga je pisatelj revijalno prvič objavil leta 1875? – Zdi se, da ostaja nekako ob strani, razmeroma malo bran in malo ljubljen. Pa to pomeni, da Mladenič ni nič kaj prida? Je Dostojevski s tem romanom kratko malo brcnil v prazno? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Uršo Zabukovec, ki je roman prevedla in mu pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

PATREON

Če odpremo katerikoli geografski učbenik, se bomo tam poučili, da sicer 75 odstotkov ozemlja Ruske federacije leži vzhodno od Urala, v Aziji, da pa po drugi strani 75 odstotkov ruskega prebivalstva živi zahodno od velikega gorovja, v Evropi torej. S stališča zemljepisa je okrog vprašanja, ali je Rusija evropska država ali ne, potemtakem mogoče zaznati nekaj nejasnosti, dvoumnosti. In kar velja že za geografijo, dvakrat toliko velja za zgodovino. Zdi se namreč, da preteklost ruskega prostora lahko strnjeno predstavimo kot izmenjavanje obdobij, ko se vzhodnoslovanska velikanka gospodarsko, politično in kulturno tesno navezuje na sočasno dogajanje na zahodu stare celine in nanj tudi sama močno vpliva, ter obdobij, ko je, nasprotno, Rusija videti ne le odrezana od Evrope, ampak od nje tudi radikalno drugačna. Čeprav si, z drugimi besedami, evropske umetnosti in znanosti sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali Rusija v našo stvarnost posega kot ena izmed najpomembnejših evropskih držav – ali pač kot civilizacija sui generis? - Odgovor na to dilemo smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, rusista in teologa, dr. Simona Malmenvalla, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti in na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Makalu/Pixabay

Po koncu hladne vojne se je ruska moč na mednarodnem odru precej zmanjšala. Varšavskega pakta ni nikjer več, rdeča armada se je umaknila daleč na vzhod, nekdanje sovjetske republike so se osamosvojile, številne med njimi – od baltskih držav do Ukrajine in Gruzije – pa se skušajo na vsak način izviti iz moskovske interesne sfere. In če je bil še okoli l. 1980 obseg sovjetskega gospodarstva velik za tretjino ameriškega, je ruska ekonomija danes bistveno manjša, saj dosega, če jo ponovno primerjamo z Združenimi državami, le še slabo desetino ameriške. Pa vendar se zdi, da je strahu pred Rusijo na Zahodu veliko, celo iz leta v leto več. Zakaj? – Najbrž je najprej treba reči, da so ruske besede in poteze seveda še vedno podprte z jedrskimi konicami. Moskva v zadnjih petnajstih letih vodi tudi precej samozavestno mednarodno politiko in se ne pomišlja, kadar presodi, da mora varovati svoje ključne strateške interese, niti vojaško intervenirati – pa naj gre za Gruzijo oziroma Južno Osetijo, za vzhodno Ukrajino ali za Sirijo. In četudi pustimo ob strani vprašanje, ali se je Rusija leta 2016 res vmešala v ameriško predvolilno kampanjo, da bi pomagala Donaldu Trumpu, ne moremo spregledati, da je vsaj zahodna Evropa energetsko de facto močno odvisna od svoje orjaške sosede na vzhodu. Kljub sankcijam, ki jih je Evropska unija uvedla proti Ruski federaciji po aneksiji Krima, je namreč leta 2018 27% vse nafte in kar 41% zemeljskega plina v EU prišlo prav iz Rusije. Realna geostrateška razmerja moči torej v pomembni meri botrujejo napetostim v odnosih med Rusijo in Zahodom. In vendar številni poznavalci pravijo, da v tem kontekstu ne smemo spregledati niti nekaterih kulturno-zgodovinskih dejavnikov. Gre namreč za to, da se ne ena ne druga stran ne znata zares odločiti, ali Rusija pripada širokemu evropskemu kulturno-civilizacijskemu krogu – ali pač predstavlja civilizacijo sui generis. Čeprav si evropske umetnosti in znanosti najbrž sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali sploh razmišljamo v istih kategorijah kakor Rusi – in je torej pravo, vzajemno razumevanje možno – ali pač ne. In prav tej, kulturno-zgodovinski dimenziji, vpisani v odnose med Rusijo in Zahodom, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Tineta Hribarja, zgodovinarja in teologa dr. Simona Malmenvalla, rusista dr. Blaža Podlesnika in novinarja Miho Lamprehta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Motorolla (Pixabay)

Wolfgang Wee Uncut #115: Öde Spildo Nerdrum er kunstner og sønn av Odd Nerdrum.I denne podcasten snakker vi om: Farmen, Puccini, Tarantino, Tre Nøtter Til Askepott, Norsk Film, Etikk og Moral, Alkohol, Øde Nerdrum, Odd Nerdrum, Pixar, Sokrates, Dostojevski, Feminisme, Kirken og homofili.Se hele episoden her: https://youtu.be/4qQpNAMYd3UWebshop: https://www.pod-cast.no/webshop/HjemmesideInstagramFacebookTwitterHør Wolfgang Wee Uncut (Høydepunkter) i Spotify Hør Wolfgang Wee Uncut i SpotifyHør Wolfgang Wee Uncut i Apple PodcastSe Wolfgang Wee Uncut på Youtube See acast.com/privacy for privacy and opt-out information.