Podcasts about mislim

V tem mesecu se v Sloveniji spominjamo največjega genocida v zgodovini slovenskega naroda. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se bo na povabilo ministra za obrambo Boruta Sajovica, teden dni pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, udeležila spominske slovesnosti, kjer se bo poklonila žrtvam na kraju spomina Jama pod Macesnovo gorico.Vse bolj jasno je, da želi biti predsednica države Nataša Pirc Musar prvorazredna – a ne prvorazredna za vse, temveč samo za izbrane, tiste, ki so po njeni meri. Svojo vključevalnost si razlaga kot ekskluzivni klub ideološko všečnih, v katerega ne sodi vsak državljan, ampak le tisti, ki poklekne pred njenimi vrednotami.Gremo lepo po vrsti. Predsednica, ki ji letos mandat vstopa v drugo polovico, se šele zdaj očitno zaveda, da ji voda teče v grlo, če ne želi končati mandata kot Danilo Türk, ki je delil državljane na prvo in drugo razredne. Do danes se Nataša Pirc Musar še ni zmogla, kot prva med državljani, pokloniti žrtvam komunizma. Ima polna usta obsodb fašizma, nacizma, Srebrenice in zdaj Gaze, a največjega povojnega genocida na Slovenskem – množičnih pobojev pred in v letu 1945 – se izogiba kot maček vode.Mirno sedi z ideološkimi dediči krvnikov, jim podeljuje državna odlikovanja v imenu vseh državljanov – tudi tistih, katerih sorodniki so bili brez sodbe pobiti. Organizacijam, kot sta Nova slovenska zaveza in Združeni ob Lipi sprave, ki si leta prizadevajo za resnično, enakovredno in celostno spravo, pa obrne hrbet. Ne, ona gre raje po svoje. Po poti samovoljnosti in selektivnega spomina.S svojim ravnanjem postaja predsednica, ki je s par zamahi – kot slon v trgovini s porcelanom – uničila dolgoletna prizadevanja njenega predhodnika Boruta Pahorja za spravo. Skupaj z vlado je, tudi za ceno obiska pri pokojnem papežu Frančišku izsilila »začasni pokop« žrtev iz Macesnove gorice, ne da bi prisluhnila željam tistih, ki si prizadevajo za njihov dostojen pokop v slovenski prestolnici.Na naše vprašanje ali se bo udeležila slovenski v Kočevskem Rogu, ki jo 7. junija pripravlja Nova Slovenska zaveza so med drugim odgovorili, da je že ob začetku letošnjega leta potrdila udeležbo na 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki bo na isti dan ob 10. uri in kjer bo tudi slavnostna govornica. Zato je nemogoče, da bi se udeležila obeh. Ob tem pa ni pokazala niti kančka želje, da bi si prizadevala, da bi bila ena ali druga slovesnost malo prilagojena, da bi se lahko udeležila obeh slovesnosti. Zanimiv je tudi izgovor: kajti že več desetletij je slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena v ta čas.Njeno govorjenje o spravi je tako kot ogledalo, ki odseva samo njen obraz – ne pa obraze vseh Slovencev. Sramotno. Žalostno. In predvsem – globoko ponižujoče do vseh, ki so zaradi komunizma izgubili življenje, dostojanstvo ali resnico, prav tako pa ponižujoče tudi do vseh, ki si iskreno prizadevajo za spravo med Slovenci. Predsednica, ki ima polna usta pravičnosti, a ne zmore niti enega iskrenega stavka obsodbe komunističnih zločinov, ne združuje – temveč razdvaja. In to ne z močjo resnice, ampak s silo selektivnega spomina.Da je mera polna pa vidimo tudi pri njenem nedržavotvornem delu, ko že nekaj časa blokira delovanje demokratičnih institucij. Do danes še ni našla primernega in za dvotretjinsko večino sprejemljivega kandidata ali kandidatke za varuha človekovih pravic. Če so v njen ožji izbor izmed 14-ih prijavljenih kandidatov prišli zgolj trije, o ostalih sploh ni pojasnila, zakaj jih ne predlaga – med temi so tudi ugleda imena kot sta denimo nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, pa sedaj želi na to mesto kandidatko, ki se sploh ni prijavila za to mesto. Nekako se vse bolj izrisuje, da si pač želi na tem mestu nekoga, ki bo delal zgolj njej po všeči.Neuspešna je tudi pri kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije. Naša država je tako v Evropski centralni banki brez glasovalnih pravic in to v času, ko se evropska unija sooča s poslabšano finančno sliko, naše države pa pri ukrepih ni zraven. Žalostno.Kaj kmalu pa bo jasno, koga bo izbrala na kmalu izpraznjena mesta ustavnih sodnikov. Dve imeni bo morala ponuditi. Bo tokrat bolj taktna ali pa bo tudi tukaj ustavnemu sodišču pomagala s še bolj ideološko skrajno levimi kandidati in tako pomagala pri razgradnji pravne države? Mislim, da sem naštel kar nekaj zadev, ki jasno kažejo, da predsednica ni kos nalogi, ki bi jo morala opravljati. Ne povezuje, si za povezovanje ne prizadeva, še več, namesto dialoga vnaša razdor, namesto sprave dodatne delitve. Bi bil čas, da bi odstopila ali pa morebiti sklicala predsedničin forum na temo svojega vladanja? Na to si odgovorite sami!

Dokumentarni film Propagandist spremlja vzpon in padec nizozemskega filmarja Jana Teunissena, ki je med drugo svetovno vojno postal najpomembnejši človek v nizozemski filmski industriji. Kot vodja filmskega oddelka SS in nizozemske nacistične stranke je postal znan kot filmski "car" in nizozemska "Leni Riefenstahl". Z režiserjem dokumentarca Luukom Bouwmanom se je pogovarjala Petra Meterc. Bere Igor Velše, ton in montaža Franci Moder.

K pogovoru smo povabili inženirko oblikovanja, kreatorko, direktorico in ustanoviteljico podjetja ter blagovne znamke moških oblačil SENS, Zlato Zavašnik. Urejenost je pomembna, zelo vpliva na človeka in na njegovo počutje, tudi na okolje, v katerem se giblje. Zato je vredno v to vložiti nekaj časa, koliko?, naj vsak presodi sam. S pregovorom, da obleka naredi človeka, se ne strinjam najbolj. Bi pa rekla, obleka spremeni razpoloženje človeka in dejansko vpliva nanj navzven in navznoter, in to se mi zdi izjemno pomembno. Zlata še doda: Obleka vseeno nima takšnega vpliva, da bi nas naredila. Lahko pa držo in svoj karakter izrazimo ali podpremo z obleko, to pa. Zlata Zavašnik ustvarja že štirideset let. Kombinacija oblikovalke in podjetnice, ki se v njej prepleta, se je izkazala za veliko prednost. Eno od njenih vodil je trajnost, med prvimi je vstopila v bolj trajnostne in do okolja ter ljudi odgovornejše izdelan tekstil. Trideset let praznuje njena blagovna znamka. S svojo predanostjo in zavedanjem o potrebah trga po kakovostni moški modi in obleki je leta 1994 zagnala lastno blagovno znamko. Z minimalističnimi in vsestranskimi dizajni je revolucionirala slovensko modo, postala del slovenske oblačilne dediščine. Njena zavezanost etiki v poslovnih odnosih je bila odločilna za preživetje in rast tudi v obdobju ko so se številna tekstilna podjetja zapirala. Spominja se, kako se je čez noč trg razpolovil. Njena odločitev, da bo nadaljevala, je v celoti spremenila platformo podjetja. Treba je bilo zožiti poslovanje. Se specializirati. Meni je pomembno, da nisem razpršena. Potrebujem fokus. Najti širino znotraj tega, je zame izziv. In da se, kar je zanimivo. »Obleka ne more narediti človeka, to se mi zdi premočno. Obleka vseeno nima takšnega vpliva. Mislim, da mora imeti človek že sam po sebi neko držo, karakter, da lahko potem to izrazi ali poudari skozi obleko. Če nima vrednot, mu jih žal tudi obleka ne more dati. Z obleko lahko pridobi pozornost, zgradila pa ga ne bo kot človeka v polnem pomenu te besede.«»Žal večini ljudi trendi in cene narekujejo izbor. Vse skupaj je danes žal na kvantiteti in ne na kakovosti. Tudi mladi si raje kupijo pet majic kot eno, ki je za nošnjo prijetnejša in ki »boža« kožo. To bi morali veliko bolj izpostavljati, ker z obleko kažemo tudi svoje vrednote. Manj je več, ne samo v smislu barv in vzorcev, tudi v količinskem smislu je manj več. Na koncu prihranimo, ko smo za oblačilo na začetku odšteli več, a ga nosili dolgo časa. To vpliva na mnoga področja življenj, smo vzor naslednjim generacijam, to je velika tema.« Ko sem bila mlajša sem seveda imela ideje, večje, močnejše, tudi po tujih trgih, željo se pokazati. Bili so poizkusi, a izkušnje ne dobre. »Delala sem kalkulacije, koliko sem dobila za vloženo energijo. Rezultat ni bil v prid moje energije. Počutje mi je bilo pomembno in žal sem ugotovila, da vložim preveč za majhen rezultat. Nisem želela delati samo za modno pisto, ko potem kolekcija obstane v skladišču ali na smetišču. Vedno sem zato iskala mejo, do kod grem lahko z estetiko, da še ohranim produkt, ki je nosljiv.« »Svoboda je v minimalizmu. Obleka je tudi naš tihi govor, z njo sporočamo marsikaj o sebi, svojih načelih, kažemo tudi, koliko časa smo porabili za izbor in urejanje. Če imamo dober izbor, s tem prihranimo čas še za kaj drugega, meni se to zdi pomembno. Zato je začetni premislek ob nakupu zelo dragocen. Dober izbor oblačil postane naša druga koža, v katerih se odlično počutimo in jih nosimo dolgo časa. Na področju tekstila so se zgodile velike spremembe. Danes morajo biti proizvodnje tkanin celostne, izpolnjevati morajo številne kriterije in zaveze, ki zmanjšujejo obremenitve na okolje. V osnovi velja, da se v neki tkanini počutimo dobro, mora biti naravnega deleža v njej vsaj trideset odstotkov, kar še omogoča dihanje in nas ne zapre.« »Obleka je naš podpis. Mediji - in toliko jih je, vemo, da močno vplivajo. Vpijejo o tem, koliko boljši bi morali biti. Vsak se nekoliko podvrže temu. Pritisk je močan. Dobro je izoblikovati svoj stil, v katerem se dobro počutimo in se z njim lahko poistovetimo.«

Lepo majsko jutro. Sonce je pozlatilo nebo, trava je dvignila svoje mokre cvetove in zazelenela z najbolj zeleno barvo na svetu, ptice so v gručah začele izvajati svoj neponovljivi jutranji koncert! Toliko sonca, toliko upanja, veselja, da te kar vrže iz postelje. Potem pa … stopim pred ogledalo in se zazrem v obraz, ki me gleda. Obraz, ki ni nič podoben cvetočemu maju, obraz, ki je zjutraj ves prepreden z malimi in večjimi gubami in gubicami, lasje, ki so na sencih začeli počasi, toda vztrajno siveti, veke, ki so se povesile, podbradek, ki raste in raste… Ja, staram se, cvetoča pomlad je zunaj, toda človeški obraz se spreminja in se ne obnavlja z vsako pomladjo kot narava, ampak z vsakim novim rojstnim dnevom doda kašno starostno spremembo. In tako se nehote spomnim na velike napore mnogih ljudi, posebej žena, posebej tistih v javnosti, ki jih gledamo na vse mogočih zaslonih in plakatih. Kaj vse naredijo, da bi čim dlje ostale mlade, zanosne, cvetoče in sijoče. Kako močna industrija stoji za temi ženskimi željami po večni mladosti in nespremenljivi lepoti! Nehote se nasmehnem. Ne želim biti del tega sveta, ki ne dovoli, da je videti drugače kot pred dvajsetimi leti! Ne želim biti del sveta, ki občuduje ženo predvsem zato, ker je čim dlje časa mlada in sijoča, ki je tudi pri šestdesetih videti kot pri dvajsetih! Mislim, da bi si žene morale izbojevati pravico do starosti, do tega, da so lahko tudi stare. Da so pri šestdesetih enako vredne, tudi če niso več poskočne in cvetoče, tudi če imajo deset gub na obrazu več kot pred enim letom in tudi če so njihovi lasje vse bolj sijoče srebro. Lepota žene, tista prava lepota, o kateri govori Sveto pismo, ni v zunanji podobi. Lepota žene je v njenem srcu, v njenih dejanjih in besedah. Vprašajte otroke, vnuke, tudi mlade! Ali imajo manj radi svoje mame in babice, ko se postarajo in jih ne morejo več uloviti na dvorišču? Oni vedo, da pravo lepoto daje ljubezen, tista tako sijoča in cvetoča ljubezen, ki jo rodi materinstvo, vendar zna žensko srce, tudi če ni telesna mati, vzljubiti tako kot nobeno drugo srce. Obrnem ogledalo narobe in se glasno zasmejem. Dovolite mi, da sem danes stara toliko, kot sem, toda moje srce je ostalo mlado, zato vas ljubim enako kot pred dvajsetimi ali tudi petdesetimi leti. Dobro jutro, moja starost!

Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je potrebno pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti preko raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean – Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je ali vidimo te zglede? Polnost sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!

Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku, ki je bil na enem koncu parka in ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale znotraj pasti. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep.« »To je pa res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Vseeno se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko vas čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvale vreden, ampak želve živijo po mnogih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov teh želv nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko z vašim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je na želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, ter dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne celotnega sveta naenkrat, to bi bilo skorajda nemogoče. Lahko pa po malo spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo naenkrat. Tudi v današnji dan se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko danes naredimo spremembo. Ker jo, in zavestno se lahko odločimo, da delamo spremembe na bolje.

Važno je da ljudi učine sve da održe porodicu, ali kad shvate da će biti srećniji odvojeni, onda treba da se raziđu, jer to je bolja opcija i za dete, priča gošća Mamazjanije i mama jedne Senje, Ivana Marinković “Frajerka”, koja je doktor filoloških nauka, zaposlena u Institutu za srpski jezik SANU, organizatorka venčanja, influenserka, a uz sve to, naglašava, uvek ima vremena za sebe i za svoje dete. Ivana se tokom razgovora osvrnula na bolne periode kada je pokušavala da održi i iznese trudnoću, ali, nažalost, nije uspevala. "Imala sam vanmateričnu trudnoću, potom i sponatni, a kad sam treći put ostala trudna, ležala sam dva meseca u bolnici. Hospitalizovana sam kad sam bila tek u petoj nedelji. Imam utisak da sam uspela, jer sam 'pustila', odnosno konačno sam se opustila i rekla sebi, ‘šta bude, biće'. Takođe sam se obraćala i bebi u sebi, i rekla joj da i ona mora malo da poradi na ovome", kroz osmeh priča Ivana. Ona je danas ponosna mama devetogodišnje Senje kojoj posvećuje najveći deo svog slobodnog vremena. "Imala sam neke poslovne ponude, ali sam ih odbila jer želim da provodim više vremena sa ćerkom dok je još mala. Aktivnost na mrežama je išla tom putanjom da mi oduzme dosta vremena, a već radim u Institutu i bavim se organizacijom venčanja i to je sve zajedno mnogo posla". Dodaje da kad ne radi i nije sa ćerkom, voli i sebi da udovolji, da se opusti i napuni baterije. "Bar pola sata dnevno odvojim samo za sebe, da izađem negde i popijem kafu. Mislim da je jako važno da žena bude ostvarena i zadovoljna da bi bila dobra mama", kaže Ivana. Nakon borbe da održi trudnoću, iz koje je stigla Senja, nažalost, došlo je do razvoda. "Ona je bila mala, a mi smo odlučili da se rastanemo. To nikad nije lako. Čovek sve čini da mu se porodica ne raspadne, nije to samo dvoje ljudi koji se razilaze, to je rascep porodice, a okolina krivicu uvek nekako svaljuje na ženu. Svakako, ne kajem se, jer mislim da je za dete daleko bolje da bude sa roditeljima koji su odvojeni, a srećni, nego da živi u disfunkcionalnoj zajednici", objašnjava Ivana. Opisuje i kako je ćerki dosta pomogla psihoterapija da prebrodi težak period. "Kad smo joj zajedno saopštili, počela je da se smeje, ali to je delovalo kao odbrambeni mehanizam deteta koje ne može odmah da prihvati tako drastičnu promenu", priča naša gošća. Ono što je problem su ljudi, koji i danas, u 21. veku, stigmatizuju samohrane majke. “Doživljavamo da u centru Beograda stičeš utisak da bi lakše prihvatili da žena, majka, ima pored sebe bilo kakvog muškarca, makar i onog koji je bije, samo da nije sama. Da je tu ta muška figura, kakva god i to je prosto neverovatno”, naglašava Ivana. U razgovoru je navela da ćerki pruža dosta slobode i da nije helikopter mama. “Ima nekih ljudi koji kažu da je 'nestašna', jer se popela na drvo, a ona je samo živahno dete, puno energije i deca treba da budu napolju, a ne da sede sa tabletom po ceo dan. Dogovorile smo se da može da koristi tablet pola sata radnim danima i sat vremena kad ne ide u školu. Za sad nekako uspeva, ali videćemo koliko će potrajati. Svakako, ono što želimo da naša deca budu i kako želimo da žive i da se ponašaju, treba mi prvo da pokažemo, jer je naš model taj na koji se ugledaju”, zaključuje Ivana “Frajerka”.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po pesniškemu prvencu Dve zimi je Primož Čučnik, ki ga poznamo tudi kot kritika, esejista, urednika in kolumnista, izdal še dvanajst pesniških zbirk, zbirko kolumen Promet s knjigo, knjigo kritik in esejev z naslovom Delo in Dom – za katero je leta 2008 prejel nagrado Prešernovega sklada, roman Otročjost, napisanim iz vidika otroka, pred kratkim pa esejistično obarvan literarni “kolaž” Osel in senca, ki poleg razmišljanja o urbanem in ruralnem, preteklem in sedanjem, svetlobi in sencah spretno umešča avtorjev poetični pečat in ga preplete v dinamičen konglomerat s filozofskimi fragmenti in kratko prozo. Glavni junak, ki s prijateljem na dolenjskem podeželju obnavlja star družinski skedenj, s katerim ga vežejo spomini na otroštvo, v nekem trenutku prepusti vajeti lastnemu nezavednemu, da vanj prodrejo mitemi iz življenja staršev in starih staršev, ter tako starinskim pojmom in predmetom, ki jih najde v nastajajoči hiši, omogoči, da povejo svojo zgodbo. Hišo v hiši primerja s starogrškim panteonom, v katerem ugleda slepega očeta Ojdipa, jokavo Jokasto in antifašistično Antigono. Ti predstavljajo eksistencialne temelje za groteskno evropsko podrtijo, ki je bila v zgodovini že večkrat porušena. Obenem pa ob delu v skednju občuti in dojame številna življenjska, fenomenološka in ontološka protislovja: “Skedenj je stal in nikomur pisal. // Skedenj je protislovje. / S smrtjo ni nikomur lahko, / niti živim / niti živim. // Stranske vloge brez besedila. / Viže brez teksta. // Tomažek. // Ni pomembno, kako počasi greš, / dokler se ne ustaviš. // Konfucij.” Sebe in svojega delovnega sotrpina imenuje Pi Ču in Li Baj ter vzpostavi podobnost med Don Kihotom in Sančom Panso, le da ju vidi kot aktivna udeleženca, ki z združevanjem idealizma in realizma, pragmatičnosti in poezije, uspešno vzdržujeta ravnotežje pri vsakdanjih delovnih izzivih. S to razliko, da jima v tej mitološko-zenovski strukturi najbolj umanjka prav osel, ki velja za najbolj trpežno, neustrašno, pridno, zvesto, a hkrati neupogljivo in trmasto žival: “Kdor je sam svoj gospodar in svobodnega duha, v hišo pripelje osla, ne psa. Ko je pri hiši osel, ni nikogar blizu, tatovi pa se na daleč izognejo tej hiši. Vsak se boji prerekati z oslom, ko ga ta zabodeno pogleda, še največji pogumnež stisne rep med noge.” V neki drugi zgodbi nadaljuje razvijanje te misli: “Predstavljajte si trmastega osla, ki vas vztrajno ignorira in se niti za noht ne premakne, tudi če ga žgečkate in mu pripovedujete o korenčkovem raju, ki ga čaka zunaj – kaj vse zamuja s poležavanjem po hiši. Predstavljajte si osla brez čuta za domišljijo, ki bi ga nemudoma osrečila. Mislim, da noben osel ne pade daleč od svojega gospodarja. Če drži, da se osel ne cmeri in ne pokaže čustev, pa se zmotno verjame, da je brezčutna žival. Osli so zadržana in molčeča bitja, ki svojih tegob ne razlagajo vsemu svetu. Ampak kako naj vemo, kako se počuti osel, ko je sam?” Pri branju knjige Osel in senca bralec dobi občutek, kot da Čučnik skupaj s skednjem gradi tudi knjigo. Po kompaktnem in uravnoteženem prologu, v katerem se z obujanjem obredov, za katere se zdi, da so v večji meri že izumrli, poglobi v svoje otroštvo, nanaša plast za plastjo odtenke svoje subtilne poezije ter jo utrdi z opombami in ciklom Dom se premika. Sledi mu izviren Seznam stvari, ki so bodisi nujno potrebni bodisi jih v življenju ne bo pogrešal. Osrednji del knjige predstavlja pesniški cikel z naslovom Skedenj (obrnjen na glavo), posvečen predlani umrlemu Tomažu Skulju. V njem prodira v osnove poezije in filozofije ter jih bogati z refleksijami in dvogovorom o življenju, smrti in ponovni gradnji. Prosti pesniški verzi odstopajo prostor poeziji v prozi, dokler v sklopu Hiša v hiši s serijo kratkih zgodb – ki si sledijo po abecedi – dokončno ne opusti vseh oblik poezije. Z epilogom postavi streho na svojo umetniško gradnjo – analizira vzroke, dileme, filozofska vprašanja in paradokse, ki se mu porajajo med obnovo skednja. Med drugim se pomudi tudi pri podobnostih in razlikah med umetniškim delom in hišo: “Umetniško delo hoče ljudi iztrgati iz udobja. Hiša mora služiti udobju. Umetniško delo je revolucionarno, hiša konzervativna. Umetniško delo kaže človeštvu nove poti in misli na prihodnost. Hiša misli na sedanjost. Človek ljubi vse, kar služi njegovemu udobju. Sovraži vse, kar ga hoče iztrgati iz pridobljenega in zavarovanega položaja in kar ga obremenjuje. In tako ljubi hišo in sovraži umetnost.” Kljub preprostim in razumljivim razlagam pa je Čučnikov jezik v knjigi Osel in senca rahlo zbadljiv, ironičen in duhovit, prežet na eni strani s postmodernistično dialektiko in podeželskim pragmatizmom, na drugi pa s kitajskim taoizmom in zen budizmom. Pesmi, za katere se zdi, da iz avtorjevega nezavednega spontano kapljajo po načelu bežnih asociacij, vzpostavljajo bližnjice do vzporednih zgodb in krepijo fantazijski svet, ki se nam ob osvetljevanju različnih plasti skednja vsakič razpira na nov način. Skedenj je tako prispodoba za temačno kolektivno nezavedno, kamor redkokdaj zaide sončni žarek, majhna tradicionalna okna pa nudijo le omejen pogled v svet – pa vendar predmeti, ki se znajdejo v njem, nastopajo kot neke vrste šamanistični obredni totemi in obenem kot simbolne metafore. Tudi na glavo postavljena risba skednja na naslovnici, nas opozarja, da stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Brati jih moramo namreč kot rebus, pesniški koan ali nelogični paradoks, da se prebijemo do njihove biti. In Primožu Čučniku tovrstni poizkusi kar dobro uspevajo, saj v celotni knjigi Osel in senca ostaja na križišču med realnim, imaginarnim in simbolnim, s pomembnim sporočilom o vrednosti solidarnega dela, družinskega izročila in prijateljstva.

Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku v enem koncu parka, ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale po njej. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep.« »Res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Tako se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko ta čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvalevreden, ampak želve živijo v številnih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov jih nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko s svojim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, in dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne vsega naenkrat, to bi bilo skoraj nemogoče. Lahko pa po malem spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo sproti. Tudi jutri se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko ta dan naredimo spremembo. Zavestno se odločimo, da bomo delali dobro.

Profesor Dominic Abrams je eden najbolj uveljavljenih britanskih socialnih psihologov sodobnega časa. Njegove raziskave se osredotočajo na odnose med različnimi družbenimi skupinami in njihovo vedenje, od povezanosti in vodenja do predsodkov, diskriminacije ter človekovih pravic. Na univerzi v Kentu je direktor Centra za študije skupinskih procesov in član različnih znanstvenih skupin in združenj. Profesor Abrams je kot član Britanske akademije, ki povezuje najuglednejše humaniste in družboslovce na Otoku, vodil tudi skupino, ki je preučevala dolgoročni vpliv pandemije covida 19 na britansko družbo. O izsledkih, družbenih spremembah, vlogi lokalnih skupnosti in o tem, kako je obdobje pandemije ukrojilo družbene odnose, je prof. dr. Dominic Abrams govoril v Intervjuju v sredo po 10-ih na Prvem.

Lina Akif je dramska igralka in performerka, ki je na letošnjem 33. festivalu Dnevi komedije prejela nagrado žlahtna komedijantka, in sicer za vlogo v predstavi Tatovi podob v produkciji zavoda Emanat. Članica Slovenskega mladinskega gledališča je v tehnoburleski poustvarila Kamalo Harris in Štajerko v boju za naziv vinske kraljice. Kot je zapisala strokovna žirija, se je Lina Akif izkazala kot izvrstna komedijantka, ki s svojo močno igralsko prezenco, drzno performativno držo v gledalcu na eni strani izvablja smeh in na drugi povzroča čustvene pretrese. Četudi sta njeni točki začinjeni z obilico humorja, služita kot opomin, v kakšnem svetu živimo, pa si ne bi želeli. V oddaji smo se z žlahtno komedijantko pogovarjali o svetu, v katerem živimo, komičnem v gledališču in družbi ter potencialih absurdnega v njenih prihajajočih projektih.

Lolita.Ovo ime će staviti razne insinuacije ljudima u glave. Neke dobre, neke loše. Mi smo ovdje kako bismo dodali još jednu lošu toj listi. Ovaj tjedan se bavimo Amy Fisher i kako je ona dobila nadimak Long Island Lolite. Mislim, s Long Islanda je, ali ovaj drugi dio...nije važno.Počastite nas kavom: https://www.buymeacoffee.com/mjestozlocinaPodržite nas na Patreonu i otključajte ekskluzivni sadržaj: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.patreon.com/mjestozlocina⁠⁠⁠Pratite nas na Instagramu: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/mjestozlocinapodcast⁠Pridružite nam se na Discordu: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://discord.gg/2NU9cprjMd⁠

Časovi demokratije, tolerancije, razumevanja, zajedništva, ljubavi, radosti, proteklih nedelja drže nam naši studenti, ali i srednjoškolci, a kako je njihovim roditeljima, dok im deca spavaju napolju ili u zgradama fakulteta i hrane se onim što im doniraju ili što sami spreme, pešače desetinama kilometara, zarad jednog cilja, pričaju dve mame - dizajnerka Ana Vukmanović i Ana Tadić Pantos, glavna urednica magazina „Bumerka“. Briga i strahovi mešaju se sa osećajem ponosa, ljubavi, zaštite, dok misle na svoju decu u blokadama, u protestnim šetnjama, na skupovima. „Oni dovršavaju naš posao. Mislim da imaju snage da izdrže, da imaju vrlo jasan plan i ciljeve. Svakodnevno imaju plenume na kojima se dogovaraju šta dalje, tu glasaju i niko nema veća prava u odnosu na ostale u grupi. U kući smo bili uvek politički osvešćeni dok su mi sinovi rasli. Stariji je bio vrlo zainteresovan za sve što se dešava, mlađi ne toliko. Međutim, sad obojica podjednako učestvuju u blokadama, u ovoj njihovoj i našoj borbi“, priča Ana Vukmanović. Napominje da svakodnevno razgovara sa decom i dok je stariji sin, brucoš, bio na, kako kaže, hodočašću, do Novog Sada, bili su na vezi. „Zapitkujem šta se dešava, kako je tamo, šta rade, šta planiraju. Jednom sam čak ušla kod njih na Arhitektonski fakultet, sin me je uveo. Nisam se mešala ni u šta, samo sam želela da ih obiđem. Uvek smo se nekako prema deci odnosili kao prema prijateljima, o svemu razgovarali otvoreno i tako stekli njihovo poverenje, ali i oni naše. Taj odnos su sad samo preslikali na svoje društvo, na kolege“, kaže Vukmanović. Ona dodaje da joj je sin još početkom januara rekao da planiraju šetnju do Novog Sada. „Nije me to zabrinulo. Verujem u njega, u njih, u svu tu decu. Kad su stigli do stadiona u Inđiji, znala sam da ih čuvaju poljoprivrednici i policija i da ako se moje dete otkrije tokom noći, neko će me zameniti, i pokriće ga. Vera u to što rade je iznad svake brige i straha. Oni znaju da rade nešto ispravno i iskreno i zato se ne plaše“, naglašava Vukmanović. Da su nas na neki način prevazišli i da mi sada učimo od njih, smatra Ana Tadić Pantos, koja se sa osmehom na licu priseća kako je čak njena majka, sa 75 godina, pekla palačinke za unuke u blokadama. „Nije joj bilo teško, ali bilo je to mnogo palačinki. Nosili smo im i pakete vode, hranu, šta god im treba. Ipak, trudim se da se ne mešam u to što rade, plašim se da mi, odrasli, možemo samo da unesemo pometnju. Oni su vrlo dobro organizovani, imaju čitav sistem kako šta funkcioniše i svi ga se pridržavaju. Moj sin je oduvek bio veliki lokal patriota i sticajem okolnosti živeli smo u inostranstvu jedno vreme, ali kad se vratio bilo mu je žao njegovog grada, kad je video u šta se pretvorio. Ovo je prilika da nešto promeni i mislim da i zbog toga dodatno veruje u blokade“, kaže Tadić Pantos, čiji sin je apsolvent na Fakultetu političkih nauka u Beogradu. Naši studenti i srednjoškolci vođeni su osećajem za pravdu i istinu, slažu se obe mame. „Oni su neiskvareni. Žedni su istine i pravde u ovom društvu, kojem je potrebno da se sistem i zakoni sprovode. Deca vide da se to ne dešava i žele da menjaju trenutno stanje, kako bi osigurali sebi svetliju budućnost u ovoj zemlji“, kaže Tadić Pantos. Mlade generacije nismo shvatali ozbiljno i društvo je bilo u zabludi da su nezainteresovani za rešavanje problema, odsečeni od realnosti, zadubljeni u telefone, društvene mreže, igrice. „To uverenje je vladalo evo do skoro, a onda su nas iznenadili, da lepše nisu mogli. Ima mnogo ljudi koji su od njih digli ruke i nisu ništa očekivali. Međutim, ovo što rade proteklih nedelja sve nas je navelo da se zapitamo i shvatimo da smo se o njih ogrešili. Vrlo su svesni svoje istorije, tradicije, naroda u kojem žive, i jasno daju do znanja da je ovo njihova zemlja, a mi smo tu da pomognemo, damo snagu i učinimo sve što je u našoj moći da u borbi ne budu sami“, naglašavaju obe mame.

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebno nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In taki miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najpomembnejše vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja, je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin, človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: "Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, to pa ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje." Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače, kot nam predpisuje ali vsiljuje javno mnenje. Vprašanje je, ali si upamo ŽIVETI V RESNICI ali je bolje in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičim se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je, kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi si upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?

Zelo pogosto razmišljam, kaj želi nekdo, ki je hudo bolan ali zelo star, povedati, ko reče, da si želi domov. Kaj ta želja pomeni? Dom pomeni za človeka nekaj prav posebnega, tudi če kot otrok ni imel ravno idealnega doma. Dom je kraj, kjer naj bi se človek počutil varnega in sprejetega, kjer naj bi bilo lepo. Ko slišim, da kdo od bolnih in starih želi domov, se vedno spomnim na bolnika, ki sem ga srečala v bolnišnici pred več leti, ko sem še hodila v službo. Bil je pust, siv, deževen novembrski dan. Na oddelku je ležal bolnik, doma nekje pod Šmarno goro. Bil je že zelo slab in vedeli smo, da so mu šteti dnevi. Mislim, da se je tega zavedal tudi on. Ko sem prišla na vizito, mi je z velikim naporom rekel: »Veste, domov grem, tam je sonce, tam je lepo.« Nisem mu razlagala, da v takem stanju ne more nikamor. Samo poslušala sem ga in premišljevala, kje in kaj je zanj dom, kamor gre in ki se ga tako veseli. Zdaj, po toliko letih, se večkrat spomnim na tega bolnika. In vedno sem pozorna, ko slišim koga, ki je bolan, reči, da želi domov. To razumem kot željo, da želi nekam, kjer je lepo in varno, kjer bo sprejet tak, kot je. Osebno razumem to željo po domu kot človekovo večno hrepenenje po tisti drugi resničnosti, h kateri vsi gremo in si jo želimo. Vernemu človeku se zdi to povsem logično in upa na tisti dokončni svet z Bogom, čeprav ne more čisto nič vedeti, kakšen bo. Ko pa srečujem različne ljudi, tudi take, ki se niti nimajo za verne, pa si potem, ko se jim življenje izteka, želijo samo še domov, kjer bo lepo, razumem to kot hrepenenje vsakega človeka po varnosti in sprejetju, po Bogu. Tudi če se tega sploh ne zaveda in tudi če tega nikoli ne bi hotel priznati. Meni je vedno lepo srečevati ljudi z veliko željo po domu, ki si ga v tem trenutku ne znajo predstavljati. Vejo samo, da bo lepo.

Petra Meterc se je pogovarjala z litovsko režiserko Saule Bliuvaite; njen film Strupeno smo si lahko ogledali na Liffu, poleti pa je na 77. filmskem festivalu v Locarnu osvojil veliko nagrado, zlatega leoparda. V igranem filmu, ki je avtoričin celovečerni prvenec, spremljamo najstnici iz ekonomsko opustošenega litovskega mesta, ki upanje za pobeg iz svojega okolja vidita v avdiciji lokalne manekenske šole. Bere Ajda Sokler, ton in montaža Robert Markoč. Foto: https://liffe.si/sl/filmi

Advent je čas pred božičem. Pravimo mu čas pričakovanja. Današnja nedelja, tretja v adventu, se imenuje nedelja veselja ali po latinsko gaudete. Ko človek pomisli na veselje, mu zaigra srce. Verjetno se hitro spomni dogodkov, srečanj ali dosežkov, ob katerih je bil zares vesel. Vzroki za veselje so lahko zelo različni: rojstvo otroka, uspešno zaključen študij, poroka, oprostilna sodba na sodišču ali ugotovitev, da sumi na težko bolezen niso utemeljeni. Veselje lahko občutimo tudi ob sončnem vzhodu, prijaznem vozniku, ki nam v jutranji prometni konici odstopi prednost in se ob tem celo nasmehne. Mislim, da bi lahko še dolgo naštevali … Žal pa je tudi veliko takih, ki se ne morejo veseliti, ker jih je življenje preveč ranilo in prizadelo. Njihove bolečine so prevelike. Pogosto jih vidimo v poskusih, da bi delovali veseli, a to je daleč od pristnega veselja. Tudi današnja Božja beseda je prežeta z veseljem. Starozavezni prerok spodbuja Izrael z besedami: »Veseli se in raduj iz vsega srca … Gospod je v tvoji sredi.« Apostol Pavel v pismu Filipljanom pravi: »Bratje in sestre, veselite se v Gospodu vedno; ponavljam vam, veselite se! Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu.« Evangelij pa, kakor da bi nam želel pokazati pot do veselja, poroča o množicah, ki sprašujejo Janeza Krstnika: »Kaj naj storimo?« Med drugim Janez pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima hrane, naj stori enako.« Nadalje spodbudi še cestninarje in vojake. Božja beseda nas vedno znova preseneča. Tako globoke življenjske modrosti, ki so večne in vedno veljavne, predstavi na tako preprost način. Če hočeš biti srečen, ne pozabi na svojega bližnjega. Če želiš veselje, stopi korak nazaj in daj prostor drugemu. Če imaš, daj. Pogosto se spomnim pregovora: Manj je več. Zakaj tega ne storimo? Ker se bojimo, da nas bo kdo izkoristil ali prevaral. Premagajmo te predsodke in strahove in presenečeni bomo, koliko veselja lahko prineseta taka drža in prizadevanje. Za vernega človeka je vir veselja tudi gotovost, da je Bog vedno z nami. Ko je Bog želel prenoviti svet, je izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji – Marijo iz Nazareta. Nagovoril jo je z besedami: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Naj veseli december ne bo le iskanje zunanjega veselja, ampak priložnost za srečanje s samim seboj, s svojimi bližnjimi in z Bogom. Tako bomo lahko to veselje zaživeli v polnosti. Francoski filozof in teolog je dejal: »Resnično veselje prihaja iz spoznanja resnice in življenja v skladu z njo.« Naj bo današnja nedelja polna pristnega veselja!

Možganski trust se brez varnostnega pasu pripelje pred vrtec s takšno hitrostjo, da se za njimi dviga prah. Če so ti Glave/Če veš, kaj mislim! všeč, jih lahko podpreš in dobiš dodatno mini epizodo. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj: Če veš, kaj mislim – Glave #192 Zapiski: Vprašanje: Tadej Kako naj ženi […]

Protagonistka prvega filma, ki ga je Mirjana Karanović podpisala tudi kot režiserka, Dobra žena, je naslov filma poosebljala delno ironično: Milena, ki živi lagodno življenje srednjih let, odkrije, da je njen mož odgovoren za grozljive zločine med vojno v Bosni in Hercegovini; liku tradicionalne "dobre zakonske žene", ki svojemu možu stoji ob strani ne glede na vse, se s svojim uporom izneveri – hkrati pa prav s tem postane dobra "žena" – ženska, človek, saj namesto lažje poti ubere odgovorno in moralno. Podobno deluje naslov filma Mati Mara, ki se začne s pogrebom Marinega edinega sina. Kot jo komično netaktno pomiluje njena nekdanja tašča, je zdaj popolnoma sama: ni več žena, ker že dolgo nima več moža, in ni več mati, ker zdaj nima niti sina več – ostala je sama. Hkrati je vloga matere tista, ki protagonistko definira: Mara žaluje za sinom, žaluje zaradi stvari, ki jih o njem ni vedela, obenem pa se – namenoma ali ne – s svojim žalovanjem požvižga na konservativna družbena pričakovanja v zvezi z vlogo matere. Bodisi s tem, ko je ne vidijo jokati niti na pogrebu niti pozneje, bodisi s tem, ko se takoj po pogrebu vrne na delo; še posebno pa s tem, ko začne kmalu zatem spati z veliko mlajšim moškim, prijateljem svojega umrlega sina, in se hkrati poda po stopinjah zadnjega obdobja življenja svojega sina, ki ji je bilo do tedaj popolna neznanka. Ob ljubljanski premieri je Mirjana Karanović povedala: "Ko sem se začela ukvarjati z režijo, sem se hkrati odločila tudi, da bom pripovedovala zgodbe o ženskih likih – o ženskih dušah, ki so sorodne moji. To so ženske, ki imajo veliko življenjskih izkušenj, ki niso več mlade, in ki se znajdejo v položajih, v katerih morajo sprejeti težke odločitve. Vse svoje življenje sem se otepala tega, da bi moje življenje postalo rutina. Na nek način si tudi kot režiserka in scenaristka želim, da bi s svojim delom iz rutinskega življenja, ki ga živijo, potegnila ženske svojih let. O ženskah, ki so starejše od 50 ali 60 let, ne posnamejo veliko filmov. Te ženske pa imajo vendarle svoja življenja, zanimiva življenja. Mislim, da jih bomo začeli zares odkrivati v prihodnjih desetletjih. Jaz sem torej ena izmed teh, ki ta trend začenjamo." In res – Mirjana Karanović se z likom Mare v filmu Mati Mara razgali, tako čustveno kot telesno. To, da je na velikem platnu skoraj osvežujoče videti starejšo žensko, ki ni samo mati, babica, ampak je ženska, ki sprejema svoje telo in seksualnost in to tudi živi, je opomnik, da smo vse preveč navajeni, da so vidna samo določena telesa, druga pa ostajajo nevidna, zakrita z normativno aseksualnostjo. Kot filmska pripoved pa Mati Mara ni povsem uspešna. Kljub obetavnemu začetku, ki uspešno združuje tragično in ironično, osrednji pripovedni lok kmalu po prvi četrtini filma razvodeni; s 96 minutami se film zdi daljši, kot je v resnici, in pripoved se – kljub temu da na papirju morda smiselno – izteče nekoliko mlačno.

Volim da moja deca znaju da je mama uvek tu za njih, kaže u novoj Mamazjaniji Bojana Barović, bivša manekenka, koja danas vodi firmu i Fondaciju „Porodica“, a najviše vremena provodi sa svoje troje dece Leonom, Simeonom i najmlađom Angelinom, ali i sa suprugom, poznatim pevačem Nikolom Rokvićem. Prvu ćerku rodila je u Americi, gde su joj bebu doneli odmah po porođaju, nije bilo čekanja i dojenje je krenulo bez pauze, što je za Bojanu bilo od neizmerne važnosti. „Kod njih su pravila malo drugačija nego u Srbiji, u državnim porodilištima. Kad sam rodila Leonu, odmah su mi je dali na dojenje, spavala je pored mene, mada sam je retko ispuštala iz ruku, sama sam je i kupala, povijala. U Srbiji je to retkost, zato sam se sa drugom decom porađala u privatnim porodilištima u našoj zemlji, kako bih mogla da budem sa bebom odmah po njenom rođenju“, priča Bojana. Ona ističe da je kolostrum, koji majka daje bebi na samom početku života, najdragoceniji za razvoj imuniteta deteta. „Ukoliko bebu počnu da hrane dohranom u porodilištu, onda često bude poteškoća sa dojenjem. Nisam želela da mi se to desi, jer znam koliko je majčino mleko važno. Mene je majka dojila do druge godine, pa iako sam se dosta vezala za nju, sad imam jak imunitet i verujem da za to mogu da zahvalim upravo majčinom mleku, što želim i za svoju decu“, objašnjava Bojana. Navodi u razgovoru da joj je teško palo majčinstvo dok su prva dva deteta bila mala, jer je delovalo kao da ima dve bebe, dok je sa Angelinom bilo lakše, jer je „stigla“ kasnije. „Nije lako kad je dvoje male dece, ali sreća pa sam imala pomoć moje majke, a i sa Nikolom sam delila obaveze, što i danas radimo, kad god je neophodno. Imam ženu koja mi pomaže i dolazi pre podne da bude sa Angelinom, da ja mogu da završim neke obaveze oko fondacije, firme, da odem u teretanu, da prikupim energiju. Mislim da je vrlo važno da radimo na sebi i vodimo računa o sebi, kako bismo bili bolji našoj deci“, priča gošća Mamazjanije. Decu vaspitavaju tako što im postavljaju ograničenja, ali i daju dovoljno slobode. „Nikola i ja smo složni po pitanju vaspitanja. Decu ne želimo da opterećujemo sa mnogo obaveza, dovoljno je da se bave nekim sportom, plesom, nečim što će pomoći pravilnom razvoju. Nismo od onih koji prezaštićuju, iako sam na momente imala te porive, ali sam se zaustavila, jer opet moraju nešto da nauče i sami, ali da uvek znaju da smo tu za njih i da je naša kuća njihova baza, u kojoj će biti najsigurniji“. Za zdravu i srećnu porodicu najvažnije je međusobno poverenje, ali i posvećenost, pre svega roditelja prema deci dok su mala. „Deci na vreme treba pokazati da je porodični dom njihova sigurna baza, da ne traže jednog dana bekstvo u društvu, vezi ili nekim stranputicama. To se ne radi kad uđu u pubertetski period, već u najranijem detinjstvu, kroz razgovor, ali i vreme koje provodimo sa njima, kada smo apsolutno prisutni i oni to osećaju“, zaključuje Bojana.

Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar je temu nasprotno. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršenkoli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moja reakcija na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka sedaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vedno manj naključno, vedno težje stvari z vedno bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih karkoli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.

Mislim, tko nije ponekad poželio ostaviti sve u autu pored ceste i nestati u noć? INTRO: Koncept, režija i animacija: Maida Srabović @maidichemokidich Produkcija: TETRABOT @tetrabotstudio Vezeni elementi: Dora Voska @sarena.vrana Počastite nas kavom: https://www.buymeacoffee.com/mjestozlocina Podržite nas na Patreonu i otključajte ekskluzivni sadržaj: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.patreon.com/mjestozlocina⁠⁠⁠ Pratite nas na Instagramu: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/mjestozlocinapodcast⁠ Pridružite nam se na Discordu: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://discord.gg/2NU9cprjMd⁠

Zanimivo je, koliko svoje energije porabijo ljudje za pridobivanje najrazličnejšega bogastva. Številnim ni nikoli dovolj, ko imajo nekaj, bi radi imeli še več. Pa ne samo mladi, vse to velja tudi za starejše. Kot da bodo vse to vzeli s seboj v grob in bo treba pri vstopu v večnost pokazati, kaj vse imajo. In potem se včasih tik pred smrtjo še tožarijo, ker so bili menda ogoljufani za premoženje. So pa k sreči tudi še drugačni ljudje in takšnih sem vedno zelo vesela. Mislim, da jih ni tako malo, samo o njih se tako malo govori. Ena takšnih je bila gotovo moja prijateljica, ki se je počasi približevala devetdesetemu letu. Prav nobenega premoženja ni imela, vse je razdajala, tako da je imela nazadnje samo pokojnino. Bila je družinska zdravnica, ki je velikokrat hodila tudi k bolnikom na dom, kadar so jo potrebovali. Šla je ob vsaki uri, ko so jo poklicali, tudi ponoči. Tako je oskrbovala številne bolnike, ki se jim je življenje iztekalo. To je bilo dragoceno za bolnike same in pa seveda za njihove svojce. Veliko se je z obojimi tudi pogovarjala. Rekla je, da te njene pripravljenosti niso nikoli izkoriščali, da je nikoli niso poklicali takrat, ko to ne bi bilo potrebno. Vedno znova so ji še po toliko letih pisali ali telefonirali svojci pokojnika in ji zagotavljali, kako so ji še zdaj hvaležni za vso njeno skrb. Tega ne bodo nikoli pozabili. S svojimi obiski in svojo skrbjo je številnim bolnikom omogočila, da so lahko do konca ostali doma in jih ni bilo treba voziti v bolnišnico. Poleg vse strokovne pomoči je bil tako dragocen tudi ta tako človeški pristop do bolnika. Ta moja prijateljica ni imela nobenega premoženja, ki bi ga lahko nekdo podedoval po njej. Pa vendar je bila tako zelo bogata. Imela je toliko lepih spominov, ki so bili vredni veliko več kot še tako veliko bogastvo. Lepo se je na starost poslavljati od življenja s takšnim bogastvom.

Izštekani so prinesli novo poslastico: skupni nastop štirih velikanov slovenske popularne muzike, stkan iz repertoarja vseh in izveden na zelo poseben način. Severa Gjurin, Dejan Lapanja, Vasko Atanasovski in Rudi Bučar so združili moči v čudovitem kvartetu Koncert Štirih.Zgodilo se je pred dobrim letom in pol. Po prireditvi v portoroškem Avditoriju so se v zaodrju znašli neprekosljiva pevka in avtorica Severa Gjurin, multiinstrumentalist, glasbeni producent in kantavtor Dejan Lapanja, pihalec in skladatelj Vasko Atanasovski ter vsestranski Rudi Bučar. "Severa si je izposodila mojo kitaro," pripoveduje Rudi. "Ko sem se čez čas vrnil, je še vedno igrala. Počasi smo se nakapljali in začelo se je dogajati." "Mene je najprej premamila zakuska, a ker tam nisem nikogar poznal, sem se hitro pobral nazaj v garderobo," nadaljuje Dejan. "Tam sem našel te ljudi, ki so veselo rajali in prepevali. Sprva mi ni bilo nič jasno. No, bili so moji ljudje in pridružil sem se." "Mislim, da sem igrala Rudijevo pesem Ti kakšnih dvajset minut," dodaja Severa. "Potem je Vasko potegnil saksofon in vzniknilo je vprašanje, katero gremo pa zdaj? Začeli smo izbirati pesmi drug drugega, kot bi se v trenutku stkale nekakšne avtorske vezi." Končalo se je nekaj ur kasneje... Naslednji korak je naredil Rudi: "Ni mi dalo miru... Kaj pa če bi res... Pisal sem Vasku, ali je njemu tudi kaj ostalo od sinoči, ali bi on tudi še kaj... Takoj je bil za. Poklicala sva Dejana in Severo, šli smo na kosilo in se dogovorili." Tako je nastal Koncert Štirih. V njem so združene pesmi iz repertoarja vseh, odigrane z dvema, včasih tremi kitarami, saksofonom ali flavto, odpete s krasnimi večglasji – in predvsem izvedene z neverjetnim občutkom. "Ni ostalo pri jam sessionu, veliko smo vadili, da smo pesmim dali dovršeno obliko," pripovedujejo. Ta oblika je precej drugačna od tiste, ki smo je vajeni. "Zasedba je precej unikatna in naše skladbe pridejo ven na nov način. Zvok je bogat in hkrati jasen. Verjetno se nihče ne bi spomnil, da lahko to naredimo, če se ne bi zgodilo spontano," pravi Vasko. "Muziki smo dali možnost, da se nekaj zgodi. Da nas ona nekam pripelje," dodaja Rudi. "Če ne pristopiš svobodno, nikamor zares ne prideš," meni Severa. "Zanimivo je, da tudi svoje skladbe v tej postavitvi dojemam čisto drugače. Vaje so lahkotne, igrive, prevevata jih tenkočutnost in nekakšna avtohtonost. To smo mi." Koncert Štirih so doslej na odru odigrali le dvakrat. Čast tretjega nastopa in medijske premiere je pripadla Izštekanim na Valu 202. Ki so velikanom na široko odprli vrata. Vam preostane le, da odprete ušesa. In srca. Seznam odigranih skladb: ŠaltinkaKadar sva samaSaj tudi sonce zaslepiEverything Is HistoryKakšni so takšniAli je še kaj prostora tam na juguTemni medSen znala jesVčasih vprašal bi te kajKaminCome To MeTiPastirče mladoGreva naprej Fotografije Alana Orliča TUKAJ. 

Gustav Januš, eden največjih umetniških osebnosti na Koroškem, je 19. septembra dopolnil 85 let. Nekaj dni prej je v galeriji Walker v Bistrici v Rožu odprl razstavo z naslovom Slike dneva; na ogled bodo do konca oktobra. Gustav Januš s pisanjem in slikanjem združuje dve umetnostni zvrsti, ki se prepletata in dopolnjujeta. Prvo pesniško zbirko je objavil leta 1978 pri Državni založbi Slovenije, sledilo jih je še osem pri različnih založbah v Sloveniji in Avstriji. Razstavlja ves čas, za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade, v Sloveniji nazadnje zlatnik poezije leta 2015. Ob umetnikovem jubileju objavljamo pogovor, ki ga je leta 1999 posnela Vida Curk.

Možganski trust pred nemško sodelavko pobegne pod tuš in si na ves glas navije radio. Če so ti Glave/Če veš, kaj mislim! všeč, jih lahko podpreš in dobiš dodatno mini epizodo. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj: Če veš, kaj mislim – Glave #188 Zapiski: Vprašanje. Maruša: Kako prepričat 17-letnika, da se more […]

Jagna Pogačnik, literarna kritičarka, prevajalka in urednica, je zagotovo ena prepoznavnejših osebnosti hrvaškega literarnega prostora. Znana je po strokovni ostrini literarne kritike, ki jo kontinuirano piše od leta 1989; kritiška besedila je izdala v več knjigah, uredila je nekaj literarnih antologij. V hrvaščino je prevedla že več kot 30 slovenskih literarnih del, med drugim dela Aleša Debeljaka, Andreja Blatnika, Zorana Predina in Dese Muck. Letos poleti je gostovala na sarajevskem literarnem festivalu Bookstan, kjer je predstavljala hrvaški prevod romana Trg osvoboditve Andreja Blatnika ter lastno delo Področje signala: mapiranje sodobne proze na Hrvaškem 2000–2020, svojevrstno antologijo, ki ne le priča o nujnosti nadnacionalnega razumevanja književnosti, temveč jo tudi dokazuje. V Sarajevu se je z Jagno Pogačnik pogovarjal Sašo Puljarević. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Vito Plavčak.

U četvrtoj epizodi Radar podkasta sa Stevanom Filipovićem, autor je otišao u Oksford gde je posetio profesora antropologije Marka Gudejla. Povod za razgovor predstavlja ponovno aktiviranje planova Rio Tinta za otvaranje rudnika litijuma u Srbiji, pošto je prof. Gudejl proveo četiri godine istražujući kako se Bolivija – država sa najvećim rezervama litijuma na svetu – suočava sa pitanjima koja su sada pokrenuta i u Srbiji. Pre svega, da li treba pristupiti rudarenju litijuma i kakve su moguće posledice tog izbora. Iako Bolivija i dalje nije započela industrijsku proizvodnju litijum karbonata (planiranog finalnog proizvoda Rio Tintovog rudnika), još 2017. godine je osnovala državno litijumsko preduzeće, koje ostvaruje saradnju sa stranim kompanijama. „To je veoma različit pristup od uobičajenog izdavanja dozvole stranim kompanijama da vrše eksploataciju za određenu naknadu, koje onda iznose profit u inostranstvo. To što sada rade sa litijumom, prethodno su uradili sa prirodnim gasom, kada su 2006. godine nacionalizovali naftnu i gasnu industriju – što je bio prvi potez Eva Moralesa nakon što je izabran za predsednika. U narednih desetak godina, Bolivija je tako zaradila milijarde dolara i uspela je da dobar deo tih prihoda preraspodeli kroz socijalna davanja. Osnovali su nove fondove za trudnice, za studente... U Srbiji imate veoma drugačiji slučaj. Najveći deo profita ići će anglo-australijskoj kompaniji Rio Tinto, a ne narodu Srbije“, ukazao je Gudejl. I dodao da, budući da se sedišta Rio Tinta nalaze u Londonu i Melburnu, to znači da novac neće čak završiti ni u EU. Ali postoje drugačiji ekonomski, kao i geopolitički razlozi zbog kojih je Evropa stala iza projekta – najveći evropski proizvođači automobila su najavili da će se prebaciti na proizvodnju električnih vozila, međutim, trenutno baterije za njih moraju da uvoze, pre svega iz Kine koja dominira tržištem. Zato, konstatuje Gudejl, i EU i evropske kompanije očajnički traže način da proizvode baterije na tlu Evrope. A to znači i da žele da se razreši politički konflikt koji je nastao u predelu Jadra, kako bi mogli da tamo počnu da proizvode litijum. „Ono što slučaj Jadra čini neobičnim, čak i u globalnom kontekstu, jeste činjenica da je planiran u naseljenoj, poljoprivrednoj oblasti. Što nije ni nalik rudnicima litijuma u Zapadnoj Australiji, koji i dalje proizvode najveću količinu litijuma na svetu, a koji se nalaze u pustinjskoj oblasti. Poenta je da će to biti veoma jedinstven projekat, sproveden od strane kompanije koja nema rudnik litijuma nigde u svetu. Što znači da je mnogo toga eksperimentalno i postoje mnoga neodgovorena pitanja. Ali ono na koje mislim da već možemo da odgvorimo jeste da li će projekat naneti nepopravljivu štetu životnoj sredini? Mislim da je odgovor: aposlutno da“, kaže profesor Gudejl. Gudejl je zaključio da se na neki način od građana u dolini Jadra, ako ne i cele Srbije, u ovom slučaju traži da se žrtvuju zarad dobrobiti Evrope, a glavno pitanje je da li je ta žrtva uopšte vredna.

Možganski trust si v pisarni počeše brke in ukroji obleko za koncert Taylor Swift. Če so ti Glave/Če veš, kaj mislim! všeč, jih lahko podpreš in dobiš dodatno mini epizodo. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj: Če veš, kaj mislim – Glave #182 Zapiski: Vprašanje: Mojca Kateri lik v Officu si? Vprašanje: Gašper […]

Nemanja Stevanović je umetnik, istraživač i neko ko kritički razmišlja i prati socijalna, politička i tehnološka dešavanja. Povod našeg razgovora je razlog zbog kog ga je Jordan Peterson blokirao na instagramu, kao i opasnosti koje nam donosi veštačka inteligencija. _______________________________________________________________________________________________

Fluent Fiction - Serbian: Love Amidst Stormy Skies: A Serendipitous Encounter at Kalemegdan Find the full episode transcript, vocabulary words, and more:fluentfiction.org/love-amidst-stormy-skies-a-serendipitous-encounter-at-kalemegdan Story Transcript:Sr: Bilo je popodne na Vidovdan.En: It was afternoon on Vidovdan.Sr: Luka je hodao kroz Kalemegdan, razmišljajući o zadnjem raskidu.En: Luka was walking through Kalemegdan, thinking about his recent breakup.Sr: Nebo je bilo tamno, spremno za oluju.En: The sky was dark, ready for a storm.Sr: Luka je bio turistički vodič, voleo je istoriju Srbije.En: Luka was a tour guide; he loved the history of Serbia.Sr: Danas je bilo malo turista, pa je imao prilike da hoda i razmišlja u miru.En: Today, there were few tourists, so he had the chance to walk and think in peace.Sr: Dok je šetao, video je devojku sa velikim fotoaparatom.En: As he walked, he saw a girl with a large camera.Sr: Čupkala je kosu dok je tražila savršeni ugao za fotografiju.En: She was tugging at her hair while searching for the perfect angle for a photo.Sr: Zvala se Anja, bila je turista i fotograf.En: Her name was Anja; she was a tourist and a photographer.Sr: Pokušavala je da uhvati jedinstvenu sliku tvrđave.En: She was trying to capture a unique picture of the fortress.Sr: Odjednom, započela je oluja.En: Suddenly, a storm began.Sr: Kiša je padala teško, kao da je nebo plakalo.En: The rain was falling heavily, as if the sky was crying.Sr: Luka je brzo našao zaklon pod starim zidinama Kalemegdana.En: Luka quickly found shelter under the old walls of Kalemegdan.Sr: Video je Anju kako trči prema njemu.En: He saw Anja running toward him.Sr: Ona je bila mokra, ali je nosila osmeh.En: She was wet, but she wore a smile.Sr: "Da li mogu da se pridružim?En: "Can I join you?"Sr: " pitala je zadihana.En: she asked, out of breath.Sr: "Naravno," rekao je Luka.En: "Of course," Luka replied.Sr: Gledali su kišu, a zatim započeli razgovor.En: They watched the rain and then started a conversation.Sr: Anja je pričala o svojoj ljubavi prema fotografiji i svojim nesigurnostima.En: Anja talked about her love for photography and her insecurities.Sr: Luka je pričao o svojoj ljubavi prema istoriji i bolu zbog nedavnog raskida.En: Luka talked about his love for history and the pain of his recent breakup.Sr: Kiša je neko vreme padala.En: The rain fell for a while.Sr: Luka je zatim odlučio: "Želim da te odvedem na privatni obilazak tvrđave.En: Then Luka decided: "I want to take you on a private tour of the fortress.Sr: Znam mnoga mesta koja drugi ne vide.En: I know many places that others don't see."Sr: "Anja je oklevala, ali je pristala.En: Anja hesitated but agreed.Sr: Znala je da krši pravila, ali osećala je da je ovo posebna prilika.En: She knew she was breaking the rules, but she felt this was a special opportunity.Sr: Krenuli su kroz stare zidine i uske staze.En: They set off through the old walls and narrow paths.Sr: Luka joj je pričao o istoriji svakog kutka, a Anja je fotografisala.En: Luka told her about the history of every corner, and Anja took photos.Sr: Oluja je postajala sve jača, a onda, munja je osvetlila tvrđavu.En: The storm grew stronger, and then, a lightning bolt lit up the fortress.Sr: U tom trenutku Anja je uspela da napravi savršenu fotografiju.En: In that moment, Anja managed to capture the perfect photo.Sr: Pogledala je Luku sa uzbuđenjem.En: She looked at Luka with excitement.Sr: On je gledao u nju i rekao: "Mislim da se zaljubljujem u tebe.En: He looked at her and said, "I think I'm falling in love with you."Sr: "Anja je bila šokirana, ali srce joj je brzo tuklo.En: Anja was shocked, but her heart was pounding.Sr: "I ja osećam isto," priznala je.En: "I feel the same," she confessed.Sr: Kada je kiša prestala, odlučili su da istraže svoje osećaje dalje.En: When the rain stopped, they decided to explore their feelings further.Sr: Luka je pronašao novu radost u druženju sa Anjom, a ona je stekla samopouzdanje u svoje veštine.En: Luka found new joy in Anja's company, and she gained confidence in her skills.Sr: Zajedno su hodali prema izlasku iz tvrđave, spremni za nove avanture.En: They walked together towards the exit of the fortress, ready for new adventures.Sr: Iz Kalemegdana, stari zidine su posmatrale kako dvoje mladih ljudi započinju novu priču.En: From Kalemegdan, the old walls watched as two young people began a new story. Vocabulary Words:afternoon: popodnebreakup: raskidstorm: olujatourist: turistashelter: zakloninsecurity: nesigurnostopportunity: prilikafortress: tvrđavaphotographer: fotografexplore: istražiticompany: drušenjeunique: jedinstvenanarrow: uskeperfect: savršeniconversation: razgovorcapture: uhvatitipaths: stazeconfidence: samopouzdanjeadventures: avanturethought: razmišljajućilightning: munjaangle: ugaocrying: plakalowalls: zidinechose: odlučiovisited: posetilaadmitted: priznalagaining: steklarecent: nedavnoghistorical: istorijski

Možganski trust prebrska osebne koledarčke, odpre konzervo sardel in se zmarinira v zelenjavni omaki. Vse to v trenutku! Če so ti Glave/Če veš, kaj mislim! všeč, jih lahko podpreš in dobiš dodatno mini epizodo. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj: Če veš, kaj mislim – Glave #177 Zapiski: Vprašanje: Irenica Pozdravljeni vsi, prosila […]

Fluent Fiction - Serbian: Kalemegdan Mysteries: A Night That Changed History Find the full episode transcript, vocabulary words, and more:fluentfiction.org/kalemegdan-mysteries-a-night-that-changed-history Story Transcript:Sr: Milion zvezda je obasjavalo noćno nebo iznad Kalemegdanske tvrđave.En: A million stars illuminated the night sky above the Kalemegdan Fortress.Sr: Milena, Jelena i Nikola su stajali ispred starog zida, iza kog su čuli čudne zvuke.En: Milena, Jelena, and Nikola stood in front of the old wall, behind which they heard strange sounds.Sr: Bilo je nešto magično u toj večeri.En: There was something magical about that evening.Sr: Osećali su da bi ovo veče moglo promeniti sve.En: They felt that this night could change everything.Sr: "Kakav je ovo zvuk?" upita Milena, gledajući u Nikolu i Jelenu.En: "What is that sound?" Milena asked, looking at Nikola and Jelena.Sr: "Nikola, idi proveri," reče Jelena uzbuđeno.En: "Nikola, go check it out," Jelena said excitedly.Sr: Nikola klimnu glavom i priđe zidu.En: Nikola nodded and approached the wall.Sr: Gurnuo je ciglu koja je izgledala drugačije od ostalih.En: He pushed a brick that looked different from the others.Sr: Zid se pomerio i otkrio mračan tunel.En: The wall shifted and revealed a dark tunnel.Sr: "Wow! Pogledajte ovo!" uzviknu Nikola.En: "Wow! Look at this!" Nikola exclaimed.Sr: Jelena i Milena brzo su mu se pridružile.En: Jelena and Milena quickly joined him.Sr: "Moramo da istražimo," rekla je Jelena.En: "We have to explore," Jelena said.Sr: "Ko zna šta ćemo pronaći?"En: "Who knows what we'll find?"Sr: Tunel se pružao daleko ispod tvrđave.En: The tunnel stretched far beneath the fortress.Sr: Koraci su im odjekivali u tišini.En: Their footsteps echoed in the silence.Sr: Baterijske lampe su osvetljavale stari kamen i paučinu na zidovima.En: Flashlights illuminated the old stone and cobwebs on the walls.Sr: Srce im je lupalo od adrenalina.En: Their hearts pounded with adrenaline.Sr: "Nije li ovo uzbudljivo?" upita Milena.En: "Isn't this exciting?" Milena asked.Sr: "Osećam da je ovo nešto posebno."En: "I feel like this is something special."Sr: Uskoro su stigli do velikih vrata sa neobičnim gravurama i simbolima.En: Soon, they reached large doors with unusual carvings and symbols.Sr: Nikola je pronašao ključ u blizini i uspeo da otključa vrata.En: Nikola found a key nearby and managed to unlock the door.Sr: Kad su vrata škrinula, milozvučni eho je ispunio tunel.En: As the door creaked open, a melodious echo filled the tunnel.Sr: Unutra su našli prostoriju ispunjenu starim relikvijama i dokumentima.En: Inside, they found a room filled with old relics and documents.Sr: "Ne mogu da verujem! Pogledaj ovo!" vrisnu Jelena i uze staru mapu sa stola.En: "I can't believe it! Look at this!" Jelena screamed, taking an old map from the table.Sr: Na mapi je bio označen izgubljeni deo srpske istorije.En: The map marked a lost part of Serbian history.Sr: "Ovo su dokazi o staroj bitki koju niko nije zabeležio!" rekao je Nikola drhteći od uzbuđenja.En: "These are the proofs of an ancient battle that no one documented!" Nikola said, trembling with excitement.Sr: "Ovo menja sve što znamo o našoj prošlosti."En: "This changes everything we know about our past."Sr: Milena je držala stari medaljon pronađen na stolu.En: Milena held an old medallion found on the table.Sr: "Ovo je toliko staro. Mislim da je pripadalo nekom važnom," rekla je očarano.En: "This is so old. I think it belonged to someone important," she said, enchanted.Sr: Svetlo jutra polako je ispunjavalo tvrđavu dok su izlazili iz tunela.En: As the morning light slowly filled the fortress, they emerged from the tunnel.Sr: Znali su da su otkrili nešto veliko i važno.En: They knew they had discovered something big and important.Sr: Njihovo otkriće će promeniti istoriju i način na koji se prošlost sagledava.En: Their discovery would change history and the way the past is viewed.Sr: "Moramo ovo prijaviti. Ovo je previše važno," rekao je Nikola odlučno.En: "We have to report this. This is too important," Nikola said decisively.Sr: "Slažem se," rekla je Jelena.En: "I agree," Jelena said.Sr: "Ovo otkriće će nas povezati sa našim precima na način koji nikada nismo mislili mogućim."En: "This discovery will connect us with our ancestors in a way we never thought possible."Sr: Dok su napuštali Kalemegdan, srce im je bilo puno ponosa i uzbuđenja.En: As they left Kalemegdan, their hearts were filled with pride and excitement.Sr: Znali su da će ih njihovo otkriće uvek vezivati za Kalemegdansku tvrđavu i jedno za drugo.En: They knew their discovery would always bind them to Kalemegdan Fortress and to each other.Sr: Kraj.En: The End. Vocabulary Words:illuminated: obasjavalofortress: tvrđavaexcitedly: uzbuđenorevealed: otkrioechoed: odjekivaliflashlights: baterijske lampeadrenaline: adrenalinacarvings: gravuresymbols: znakovicreaked: škrinulamelodious: milozvučnirelics: relikvijamadocuments: dokumentimamap: mapumarked: označenancient: starojbelonged: pripadaloenchanted: očaranoemerged: izlazilidiscovery: otkrićeproofs: dokazitrembling: drhtećibattle: bitkireported: prijaviticonnect: povezatiancestors: precimapride: ponosaviewed: sagledavadescisively: odlučnobound: vezivati

Prva epizoda Radar podkasta sa Stevanom Filipovićem ugostila je dramaturškinju Milenu Bogavac, s kojom Stevan Filipović debatuje o popularnoj seriji Maleni irvas. Ali ovaj Netfliksov hit je samo polazište za mnogo širu priču o nama i vremenu u kome živimo. Od petka 31. maja, sajt Radara je bogatiji za još jedan podkast. Naime, reditelj Stevan Filipović, autor filmova Šejtanov ratnik, Šišanje, Pored mene, Pored tebe i nadolazećeg Pored nas, upustio se u ambicioznu realizaciju podkasta s edukativnom komponentom, koji bi na svake dve nedelje donosio nove teme i goste, koji bi zajedno sa njim analizirali aktuelne popkulturne fenomene. Na ideju za podkast došao je slučajno: „Pre par dana sam imao višesatni razgovor sa čovekom od tridesetak godina, koji radi na visokoj poziciji u Majkrosoftu, prima platu do četiri hiljade evra, i zapošljava ljude koji rade na softveru koji upravo menja tok ljudske istorije. Sadržaj razgovora je za mene bio poražavajući. Ne mogu da kažem da čovek nije formalno obrazovan – ima gimnaziju, fakultet… Ali, njegovi stavovi o svim društveno-političkim temama kojih smo se dotakli su bili na nivou onoga što su pre digitalne revolucije bila 'razmišljanja' likova koji piju pivo ili duvaju travu ispred C-marketa. Ili, prevedeno: stavovi su mu digest svih podkasta Džoa Rogana – od antivakserstva, preko podrške Trampu, nezainteresovanosti za demokratiju u svetu, slobodu medija, izbore, uz potpuno odsustvo svesti da živi u Srbiji, a ne u Americi. Vučić mu je apstrakcija, nečiji tuđi problem; ono što mu najviše zamera je 'što nas je zaključavao za vreme pandemije'. Mislim da je istina da on ne živi ni u Srbiji, ni u Americi, već u onome što Sem Haris duhovito naziva 'Podkastistan'. Pitao sam ga da li postoji jedan tradicionalni medij koji prati i čijim novinarima i uredništvu veruje, odgovor je bio odričan… Ovo nije 'generacija koja dolazi', oni su uveliko tu, oni glasaju (ili ne glasaju), a rastu i obrazuju se putem pomenutih sadržaja, u vakuumu koji je nastao nepostojanjem kvalitetnih domaćih ekvivalenata. Moja ideja je da upravo ovim podkastom popunimo taj vakuum…“

Možganski trust zavije sladkorno peno v sponzorsko majico in jo zamenja za diplomo. Če so ti Glave/Če veš, kaj mislim! všeč, jih lahko podpreš in dobiš dodatno mini epizodo. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj: Če veš, kaj mislim – Glave #174 Zapiski: Vprašanje: Blaž Žena je kupila aparat za sladkorno peno (kot […]

Fluent Fiction - Serbian: Statuesque Encounter: An Unlikely Belgrade Tale Find the full episode transcript, vocabulary words, and more:fluentfiction.org/statuesque-encounter-an-unlikely-belgrade-tale Story Transcript:Sr: Jednog sunčanog popodneva, na vrhu Kalemegdana, nalazila se Milica, devojka sa dugom crnom kosom i radoznalim očima, koja je tragala za čarima istorije u srcu Beograda.En: One sunny afternoon, at the top of Kalemegdan, Milica, a girl with long black hair and curious eyes, was looking for the charms of history in the heart of Belgrade.Sr: Milica je često posmatrala tvrđavu i maštala o ljudima koji su nekada hodali njenim zidinama.En: Milica often gazed at the fortress and fantasized about the people who once walked within its walls.Sr: Dok je razgledala, naišla je na statuu koja je izgledala neobično realistično.En: As she explored, she came across a statue that looked unusually lifelike.Sr: "Ova statua izgleda pravo živa," mislila je Milica, ugledavši Nikolu, mladog umetnika koji je stajao nepomično, gledajući u daljinu kao da je zaista kamena figura.En: "This statue looks truly alive," thought Milica, as she spotted Nikola, a young artist standing motionless, gazing into the distance as if he were truly a stone figure.Sr: "Zdravo," nasmejala se Milica, prilazeći "statui". "Ti si najlepša statua koju sam ovde videla."En: "Hello," Milica smiled, approaching the "statue". "You're the most beautiful statue I've seen here."Sr: Nastavila je da priča, ne očekujući odgovor. "Zamišljam kako si nekad bio važan vojvoda, zar ne? Ili možda pesnik?"En: She continued talking, not expecting a response. "I imagine you were once an important military leader, aren't you? Or perhaps a poet?"Sr: Nikola je pokušavao da zadrži ozbiljnost, ali Milicin duh i način na koji je pričala sa njim kao sa starim poznanikom učinili su to nemogućim.En: Nikola tried to maintain his seriousness, but Milica's spirit and the way she spoke to him as if he were an old acquaintance made it impossible.Sr: S osmehom koji mu se razlio po licu, prekinuo je svoj performans. "Zapravo, ja sam umetnik," rekao je.En: With a smile spreading across his face, he interrupted his performance. "Actually, I'm an artist," he said.Sr: Milica je uzletela od iznenađenja. "Oh, izvini! Mislim... Zdravo!" rekla je sa smehom. "Ja sam Milica i... pa, očigledno imam dobru maštu."En: Milica jumped in surprise. "Oh, I'm sorry! I mean... Hello!" she said with a laugh. "I'm Milica and... well, I obviously have a good imagination."Sr: Razgovor između Milice i Nikole tekao je prirodno kao da su se oduvek poznavali.En: The conversation between Milica and Nikola flowed naturally as if they had always known each other.Sr: Pričali su o istoriji, umetnosti, a Nikola joj je čak pokazao svoje crteže Kalemegdana.En: They talked about history, art, and Nikola even showed her his drawings of Kalemegdan.Sr: Sunce je počelo da zalazi, bojeći nebo u nijanse ružičaste i narandžaste, kao epilog jednog nezaboravnog susreta.En: The sun began to set, painting the sky in shades of pink and orange, as the epilogue of an unforgettable encounter.Sr: "Da se nismo sreli ovako na neobičan način," rekla je Milica dok su šetali prema izlazu tvrđave, "možda nikada ne bismo pričali."En: "If we hadn't met in such a peculiar way," said Milica as they walked towards the fortress exit, "we might never have spoken."Sr: "Slažem se," odgovorio je Nikola. "Ponekad je zanimljivo kako nas malo zabune može odvesti na najneverovatnija mesta."En: "I agree," replied Nikola. "Sometimes, it's interesting how a little confusion can lead us to the most amazing places."Sr: Milica se nasmejala. "Kao priča iz nekog filma," dodaje.En: Milica laughed. "Like something out of a movie," she added.Sr: Na kraju dana, shvatili su da je njihov susret, koji je započeo kao zabuna, pretvorio obično popodne u avanturu punu smeha i novog prijateljstva.En: By the end of the day, they realized that their meeting, which began as a mix-up, had turned a regular afternoon into an adventure full of laughter and new friendship.Sr: Srećni što su jedno drugo pronašli usred minulih vekova, otišli su svako na svoju stranu, a Kalemegdan je tiho svedočio početku jedne neobične priče.En: Happy to have found each other amidst past centuries, they went their separate ways, and Kalemegdan silently witnessed the beginning of an extraordinary story. Vocabulary Words:charms: čarifortress: tvrđavalifelike: realističnomotionless: nepomičnoimagined: zamišljalaimportant: važanmaintain: zadržiacquaintance: poznanikperformance: performansimagination: maštuencounter: susretpeculiar: neobičanconfusion: zabunelaughter: smehseperte: odvojewitness: svedočioextraordinary: neobične

Fluent Fiction - Serbian: Brewed Blunders: A Cafe Comedy Find the full episode transcript, vocabulary words, and more:fluentfiction.org/brewed-blunders-a-cafe-comedy Story Transcript:Sr: Jednoga hladnog jesenjeg jutra, Milan se probudio s velikom željom za toplom kafom.En: One cold autumn morning, Milan woke up with a strong desire for a warm cup of coffee.Sr: Oblačio se brzo i uputio u svoju omiljenu kafanu, gde su ga uvek sačekale prijatne kelnerice i miris sveže pečenog hleba.En: He quickly got dressed and headed to his favorite café, where pleasant waitresses and the smell of freshly baked bread always awaited him.Sr: Kafana je bila puna. Dim cigareta plivao je u vazduhu dok je stari gramofon neumorno svirao melodije koje su vraćale u prošla vremena.En: The café was full. Cigarette smoke filled the air as the old gramophone tirelessly played melodies that brought back memories of the past.Sr: Na stolu blizu prozora, gde je svetlost dopirala kroz debelu maglu, sedeli su Ana i Jovan. Bili su najbolji prijatelji od detinjstva i oduvek bi se našli u kafani pre posla da razmene nove priče i planove za dan.En: At the table near the window, where the light peeked through the thick fog, sat Ana and Jovan. They had been best friends since childhood and always met at the café before work to exchange new stories and plans for the day.Sr: Milan je naručio kafu i seo za susjedni sto. Konobarica je donela kafu, a on je, zagledan u novine, posegnuo za šećerom.En: Milan ordered coffee and sat at a nearby table. The waitress brought the coffee, and as he gazed at the newspaper, he reached for the sugar.Sr: Međutim, njegova ruka je, umesto šećera, zgrabila posudu sa solju. Bez gledanja, posuo je sadržaj u šolju crne kafe i lagano promešao.En: However, instead of sugar, his hand grabbed the salt shaker. Without looking, he poured its contents into his cup of black coffee and stirred it lightly.Sr: Prvi gutljaj bio je grozan. Sva gorkost i slanost ovog sveta zagospodarila je Milanovim ustima. Izraz njegovog lica naglo se promenio od opuštene čitačeve zamišljenosti do iznenađene grimase.En: The first sip was awful. The bitterness and saltiness took over Milan's mouth. His expression quickly changed from relaxed concentration to a surprised grimace.Sr: Ana i Jovan su odmah primetili da nešto nije u redu.En: Ana and Jovan immediately noticed that something was wrong.Sr: Jovan je, znatiželjan i brže bolje, upitao: "Milane, šta ti je? Jesi li dobro?"En: Curious and eager, Jovan asked, "Milan, what's wrong? Are you okay?"Sr: Milan, u prvom trenutku zbunjen, nije mogao da odgovori. Pokušavao je da shvati šta se upravo desilo.En: Confused at first, Milan couldn't respond. He was trying to understand what had just happened.Sr: Nakon nekoliko sekundi neugodne tišine, Milan je ispljunuo kafu nazad u šolju i rekao: "Mislim da sam... umesto šećera... stavio so!"En: After a few seconds of uncomfortable silence, Milan spat out the coffee back into the cup and said, "I think I... accidentally put salt instead of sugar!"Sr: Ana, koja je do tada pokušavala da zadrži smeh, nije mogla više da se suzdrži i počela je da se smeje naglas.En: Ana, who had been trying to hold back her laughter until then, couldn't contain it any longer and burst into loud laughter.Sr: Njena smeh je bio zarazan i uskoro su se svi u kafani smejali Milanovoj nespretnosti, uključujući i samog Milana.En: Her laughter was contagious, and soon everyone in the café was laughing at Milan's blunder, including Milan himself.Sr: "Vidiš Milane, ne možeš da veruješ novinama kao ni svojim očima!" našalio se Jovan nakon što se smeh stišao, dajući Milanu novu šolju kafe, ovoga puta sa pravim šećerom.En: "See, Milan, you can't trust the newspapers or even your own eyes!" joked Jovan after the laughter died down, handing Milan a new cup of coffee, this time with real sugar.Sr: Milan je uz osmeh prihvatio novu šolju. "Naučio sam lekciju", rekao je. "Kafu i novine, ali prvo pogledaj što stavljaš!"En: With a smile, Milan accepted the new cup. "I've learned my lesson," he said. "Coffee and newspapers, but first, check what you're putting in!"Sr: Tako je prošlo jutro u kafani, sa smehom i društvom koje će pamtiti taj nesporazum sa solju i šećerom.En: So the morning in the café passed, with laughter and company that would remember the mix-up of salt and sugar.Sr: Milan, Ana i Jovan su proveli ostatak dana u dobroj zabavi i šalama, a Milan nikada više nije pomešao so i šećer.En: Milan, Ana, and Jovan spent the rest of the day in good spirits and jokes, and Milan never mixed up salt and sugar again. Vocabulary Words:autumn: jesendesire: željadressed: oblačiowaitresses: kelnericebaked: pečenoggramophone: gramofonfog: maglustirred: promešaobitterness: gorkostgrimace: grimaseconfused: zbunjenawkward: neugodnelaughter: smehtrust: veruješaccidentally: slučajnocontents: sadržajexpression: izrazcurious: znatiželjansilence: tišinespat: ispljunuocontain: suzdržicontagious: zarazanblunder: nespretnostiobject: posudujoked: našaliospirits: zabavilesson: lekcijumix-up: nesporazumnever: nikada

Možganski trust se med pospravljanjem vilic iz pomivalnega stroja zbode v ustnice. Z dvema pričama. Če so ti Glave/Če veš, kaj mislim! všeč, jih lahko podpreš in dobiš dodatno mini epizodo. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj: Če veš, kaj mislim – Glave #172 Zapiski: Vprašanje: Miška Maška V naprej hvala za razsvetlitev […]

Možganski trust špega skozi špranjo za zaklenjenimi vrati v družbi veganov. Če so ti Glave/Če veš, kaj mislim! všeč, jih lahko podpreš in dobiš dodatno mini epizodo. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj: Če veš, kaj mislim – Glave #170 Zapiski: Lačni Franz Zaradi ugriza klopa vse več alergij na meso Sledite nam […]

Možganski trust se odpravi na olimpijado, kjer zmaga v metu straniščne metlice. Če so ti Glave/Če veš, kaj mislim! všeč, jih lahko podpreš in dobiš dodatno mini epizodo. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj: Če veš, kaj mislim – Glave #167 Zapiski: Glave na gradu: O znanih upornikih skozi čas Vlog #2 – […]

Možganski trust parkira čez črto, nakar se prilizne učitelju s kozarcem mleka. Če so ti epizode všeč, jih lahko podpreš in dobiš dodatno mini epizodo. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub – Glave #164 Zapiski: Sledite nam na Instagramu, ker tam novačimo vprašanja. Sploh Staretu se splača slediti. Joco Stare Pižama Anže

Z Anžetom na bolniški se Sašo, Joco in Pižama spustijo s ketne. Ustanavljajo svoje šole in prepričujejo dostavljalce, da gips ni fotošopiran. S snemanja se odpeljejo v rdečem avtomobilu. Če bi rad/a slišal/a dodatno afteršejv epizodo podpri Glave. Če so ti glave všeč, jih lahko podpreš. Hvala. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj: […]

Jože, Sašo, Boštjan in Anže vejo, kaj mislijo. Petič! Če bi rad/a slišal/a celo epizodo podpri Glave. Če so ti glave všeč, jih lahko podpreš. Hvala. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj: Če veš, kaj mislim – Glave #160 Zapiski: Vprašanje: Primož Ko grem iz bloka se čistilka vedno hoče pogovarjat z mano […]

Evo nas s novom epizodom u našem novom pomalo too much podcast studiju powered by Prima namještaj! Ekipa iz Prima namještaja je uskočila i pomogla nam da si napokon uredimo studio koji ovaj naš mali pomalo too much podcast zaslužuje. Koliko je sve predivno vidite i sami, a ako vas zanimaju koji su to komadi namještaja, evo detalja: Fotelje: www.prima-namjestaj.hr/fotelja-lido.html Stolić: www.prima-namjestaj.hr/klub-stolic-topeka.html Slike: www.prima-namjestaj.hr/ukrasna-slika-moos-4-kom-coc47798mcl.html Vaza: www.prima-namjestaj.hr/ukrasna-vaza-fay-28-cm-coc44065mcl.html Hvala Prima namještaj što ste dio naše priče! ❤️ U ovoj epizodi smo odgovarale na vaša pitanja poput: - Mislim da moja sestra nije sretna u braku. Što da napravim? - Kako se nositi s uspoređivanjem s drugima? - Što kad ti dečko još nije prebolio bivšu? - Kako se nositi s krizom identiteta? - Kako održavati vezu na duljinu? Hvala vam na supportu, volimo vas! POVEŽITE SE S NAMA: Eva: www.instagram.com/toomucheva Marie: ⁠⁠⁠⁠www.instagram.com/mariewasler⁠⁠⁠⁠ Slušajte, gledajte & subscribeajte naš podcast: YOUTUBE: https://bit.ly/3ytU2hP SPOTIFY: https://spoti.fi/3RNtHCj APPLE: ⁠⁠⁠⁠https://apple.co/3RNuD9W⁠⁠⁠⁠ Ako nam se želiš zahvaliti za naš rad i trud, bile bismo ti zahvalne da ovu epizodu podijeliš na svojim društvenim mrežama ili svojim prijateljima i da nas označiš (@toomucheva, @mariewasler) te da podcast ocijeniš i/ ili komentiraš na platformi na kojoj nas slušaš. Hvala ti!

FEJMRČ! : ⁠fejmici.si⁠ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: warehousecollective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Jože, Sašo, Boštjan in Anže vejo, kaj mislijo. Četrtič! Če bi rad/a slišal/a celo epizodo podpri Glave. Če so ti glave všeč, jih lahko podpreš. Hvala. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj: Če veš, kaj mislim – Glave #157 Zapiski: 1. Vprašanje: Urban: Moja punca ima ful tatoojev. Jaz nimam nobenega. Kaj bi […]

Nova epizoda podcasta Snaga uma donosi razgovor sa Sergejem Trifunovićem, koji je planiran kao razgovor o tome kako čuvamo radoznalost, kreativnost i sebe u svetu koji nas vuče ka letargiji. Planiran je kao razgovor o Sergejevom odnosu prema svetu, događajima koji su toliko dobri da ga vinu u nebesa, a i prema događajima koji su ga boleli. O tome i jeste i nije, jer je sniman manje od sat vremena nakon što se dogodila pucnjava u osnovnoj školi "Vladislav Ribnikar". Ispao je kao i razgovor prijatelja o životu, i suočavanje sa događajem koji još uvek, u tom trenutku, ne prihvatamo do kraja i tek počinje da nam dolazi do srca, i psovanje, i traženje objašnjenja, i bežanje od teme, pa vraćanje na temu, i grljenje. "Mislim da mi i dalje ne peremo noge, a menjamo čarape, kao društvo. Užasno nam smrde noge i uporno menjamo čarape, koje se raspadaju, i raspadaju, i raspadaju. I nikako da nam neko objasni da treba prvo da operemo noge, pa da obučemo čiste čarape. To pranje nogu bi značilo da se sistemski stvari menjaju iznutra. Ne fasada. Sećaš se Vranjskog pozorišta, na koje je Srpska napredna stranka okačila fasade isprintane na papiru zgrade koja se raspada. To su te čarape na prljavim nogama. Ne radiš rekonstrukciju zgrade, nego samo navučeš fasadu: Ona je i dalje iznutra trula i raspašće se", rekao se Sergej Trifunović u novoj epizodi podcast-a Snaga uma.

Termini za snimanje su čudna stvar – ušli smo u studio pre prvog podbacivanja u Madridu, a sad je možda i već 2-0 za Partizan? Ko to zna, dragi slušaoci i gledaoci...mi svakako ne, pa smo, svesni činjenice da se budućnost ne da predvideti, rešili da se zabavimo ovim ostatkom ABA sezone pre nego što počne plej-of. Za početak, analizirali smo malo preostale utakmice u ABA karavanu. Najzanimljivije je bilo u Podgorici, gde je Partizan tek u napetom finišu proslavio pobedu nad revitaliziranom ekipom Budućnosti. Briljirao je za domaće Erik Grin, koji je podsetio na neka minula vremena, ali su sa druge strane spremne odgovore imali Kevin Panter i Zek Ledej. Na kraju, pobeda za „pola koša“ i overeno prvo mesto pred plej-of – zadatak obavljen za crno-bele! Crvena Zvezda je položila oba ispita iz dopunske nastave, a u međuvremenu je i Borac iz Čačka poveo sa 1-0 u svojoj baraž seriji protiv Heliosa. Kostur ABA plej-ofa se tako konačno zaokružio, pa će se u četvrtfinalu sastati sledeći parovi – Partizan-Derbi, Zvezda- Zadar, Budućnost-Mega i Cedevita Olimpija-FMP. Neke ishode ćemo znati kod sledećeg javljanja, ali za Partizan ćemo morati sačekati jer im je liga dala slobodno zbog serije sa Realom, što se i očekivalo. A što se nagrada iz naslova tiče...pa, podelili smo poneku. Mislim, „podelili“, izrazili smo se o MVP-ju, prvoj petorci i tako tim stvarima. Ali, da bi saznali ko je zapravo ovu prestižnu nagradu, moraćete zapravo i da pogledate ili poslušate podcast! Nije fer da vam otkrijemo ako ne kliknete. U svakom slučaju, vidimo se za koji dan kad opet pričamo o NBA plej-ofu!

Jože, Sašo, Boštjan in Anže vejo, kaj mislijo. Tretjič! Če bi rad/a slišal/a celo epizodo podpri Glave. Če so ti glave všeč, jih lahko podpreš. Hvala. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj: Če veš, kaj mislim – Glave #151 Zapiski: Pižama 1 Mamuti v čuftih Stare 1 Obramba: MATRICA Jože 1 Prvič ti […]

"Mislim da sam našao sebe i da sam u potpunosti i zadovoljan i srećan, a to je najvažnije i kad radite i kad učite i kad stvarate." U epizodi 206. podkasta Pojačalo, gost Ivana Minića je Živojin Žika Petrović. Žika je uspešan preduzetnik, osnivač i vlasnik nekoliko različitih biznisa, a danas nalazač i promoter naših genijalaca i talenata. Žika nam priča kako se zainteresovao za tehniku, elektroniku i mašinstvo putem sekcija u osnovnoj školi, kako je počeo da popravlja uređaje, prvo sa ocem u kući, a zatim i za komšije i prijatelje i kako je to preraslo u biznis već početkom srednje škole. Priča nam i o prvom susretom sa marketingom i kako je promovisao svoj prvi biznis. Još kao srednjoškolac, bio je poslodavac, imao je dva radnika, sekretaricu i vozača zaposlenog. Kasnije, glad za znanjem i zahtevi tržišta usmeravaju ga u novom pravcu, te početkom devedesetih, zvanično postaje preduzentnik i osniva firmu „Processor Commerce“ koja se bavila prodajom raznih elekrtronskih uređaja, računara, pejdžera, i kasnije mobilnih telefona. U to vreme osniva i pokreće časopis "Moblini magazin", čije prvi broj bio doštampavan, jer se veoma brzo rasporodao. Kroz priču dolazimo i do hobija kojim se i dan danas bavi. Radio signalom ga je zarazio nastavnik Tehničkog u osnovnoj školi kad je doneo radio stanicu i antenu i pokazao im šta rade radio amateri. Priča nam o značaju radio amatera u mirnodopskim i ratnim uslovima, a čućete i jednu skoro neverovatnu priču kako su radio amateri nabavili lek iz Nemačke čoveku u Nišu za samo 24 časa. Čućemo i priču o osnivanju i radu još jednog časopisa E-Magazina, koji se bavio elektronskim poslovanjem u vreme kada elektronsko poslovanje kod nas nije ni postojalo. Priča nam i o svojim preduzetničkim greškama, kojih je kaže, bilo mnogo, naročito u delu zapošljavanja ljudi. Sada, Žika obraća pažnju, zapošljava i bavi se samo talentima. Kada kod nekoga prepozna talenat, posveti mu vreme i pokušava da iz njega izvuče najbolje. Otud i današnji Žikin posao i preokupacija. Srpska Naučna Televizija je bila prva koja je dobila frekvenciju za emitovanje naučnog sadržaja, a sve u saradnji sa mladim talentima koje je nekako okupio oko sebe. Danas je to regionalna Brainz televizija koja se bavi promocijom domaćih talenata i genijalaca. Teme u epizodi: - Uvod i predstavljanje - Kad porastem biću - Kako je Žika počeo rano da radi - Kako je hobi prerastao u nešto ozbiljnije - Na koji način se dolazilo do znanja - Priča o prvom poslu - Odakle i na koji način se rađala inspiracija u to vreme - Svet radio-amatera - Dalje razvijanje biznisa - E-Magazin - Kako izabrati ljlude za saradnju - Kako se nastavila priča sa televizijom - BrainzTv danas - Razlog nastanka knjige Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: http://bit.ly/3yxpJGN Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN