Podcasts about pisateljica

Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Novinarka, kolumnistka in pisateljica Vesna Milek je z romanom Kleopatra: Naj se zgodi zaključila svoje dvajsetletno raziskovanje egipčanske vladarice. Navdušenje za to markantno zgodovinsko osebnost se je pri njej začelo že v otroštvu, zasledimo pa ga tudi v kateri od kolumn. Vesna Milek pripoveduje skozi oči Kleopatre, v poševnem tisku pa zgoščeno o sebi in s svojega vidika. Ti vpogledi bi bili lahko daljši, vendar zadostujejo za uvid v pisateljičino raziskovanje in odnos do Egipta in njegove kraljice. Večji del romana razkriva zgodovino Kleopatrinega vladanja in okoliščin, ki so vplivale na takratno dogajanje. Nizanje nečednosti o vladanju pomembnih figur takratnega časa razkriva marsikatero podrobnost, ki je bila doslej mogoče spregledana. Ta kritični pristop je za roman pomemben, saj presega le čaščenje egipčanske in rimske kulture. Vesna Milek precizno prikazuje ljubezensko življenje Kleopatre s Cezarjem in pri tem premišljeno in spretno upodablja značaje glavnih in stranskih oseb. Kleopatra je prikazana tudi kot vladarica, ki ji je mar za svoje ljudstvo, znala je upoštevati tudi nasvete pomočnic in svetovalcev, primerne celo za bralčevo ali bralkino osebo rabo. Pisateljica ne spregleda niti zločinov in spletk v Kleopatrinem družinskem krogu, ki pa so nekoliko zakriti in manj neposredni. Poudarjena je Kleopatrina vloga matere. Materinstvu se posveča predano in hkrati navdihujoče, njena bojevniška plat se izkaže tudi v tem primeru. Ves čas pa je navzoča Kleopatrina misel: »Niso me naučili tega, kdo zares sem. To sem morala spoznati sama.« Iz romana je mogoče razbrati pisateljičino bravurozno poznavanje umetnostne zgodovine, narave in njenih zakonitosti, filozofije, leposlovja in mitologije. Kleopatra je razgaljena kot ženska, ki je bila ranjena že v otroštvu in je tudi pozneje prejela veliko udarcev. A morala je ostati močna, in to si tudi ponavlja. Vesna Milek skozi ves roman subtilno vpleta sanje, povezane z nesrečami, Kleopatro pa predstavi kot modro in razgledano žensko. Številni citati iz njene bogate knjižnice – Vesna Milek prikaže tudi svojo – so pomembna izhodišča ali odskočne misli za Kleopatrine najtežje odločitve. Kleopatra: naj se zgodi ni roman le o ljubici, tekmici, sestri, ženi, hčeri, materi in vladarici. Je še o marsičem drugem. Prinaša pogled v boje, spletke in strasti v pomembnem zgodovinskem obdobju, ki je prehajalo v drugo. Prav goni so tisti, ki v romanu ali zgodovini prinesejo največ podlega in slabega. Pisateljičin živi jezik in slikanje takratnega časa delujeta prepričljivo, njeno precizno in navdihujoče poznavanje pa bogati še spretno postavljena zgodba, ki naj bi se še nadaljevala.

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Sanja Rejc. Svetlano Slapšak, avtorico knjige z naslovom Kje smo? in podnaslovom Ljubljanski steganogram, je vznemirila legenda, po kateri naj bi Ljubljano, v rimskih časih imenovano Emona, ustanovili Jazon in Argonavti. Na ladji Argo so z zlatim runom bežali od Črnega morja po Donavi, navzgor po Savi in potem Ljubljanici. Druga pripoved pravi, da so Argonavti svojo ladjo ob Ljubljanici razstavili in jo čez slovenski Kras prenesli ali prepeljali do Jadranskega morja. Leta 1955 je slovenski matematik Ivo Lah zgodbo o Argonavtih nadgradil za ponazoritev svoje matematične formule. Do obale vodijo številne poti, zato je upošteval možnost, da je bil vsak del ladje Argo iz varnostnih razlogov prepeljan po drugi poti, kar naj bi zmedlo zasledovalce. Avtorica pojasni, kaj pomeni podnaslov knjige. Steganografija je praksa prikrivanja sporočila znotraj drugega sporočila in fizičnega predmeta; steganogram je njen proizvod. »V računalniških / elektronskih kontekstih je to računalniška datoteka, sporočilo, slika ali video, skrit znotraj druge datoteke, sporočila, slike ali videa … V zadnjih letih se v steganografiji uporablja število Lah, podatki se skrivajo v sliki.« Svetlana Slapšak je iz Lahove enačbe razbrala, da matematik v njej operira z nedeljivimi deli ladje. Njeno pozornost sta torej vzbudila nedeljivo in vizualizacija; prav z vizualizacijo je matematik ustvaril steganogram. V zvezi s tem je miturgija tisto, kar je poljubno in nedeljivo, vizualno in akustično, skratka, zgodba, ki je vselej drugačna. »Moj namen ni bil, da premagam pozabo, marveč da spomin miturgično razširim in obenem odstiram tehnike pozabe. Ključni element je tu nedeljivi del.« Svetlana Slapšak pravi, da je roman napisala kot poskus literarne verbaliziranja Lahove formule. Edini žanr, ki romanu ustreza, je menipska satira. Nastala je v poznem helenističnem obdobju in je nekakšna mešanica eseja, retorične vaje, verzov in zapleta, pravzaprav dekonstrukcija vseh teh žanrov. Ključni element je prenos oziroma potovanje. Argonavti se množijo vse do Lahovega števila, prenašajo sporočila in ostajajo nevidni. Samo poznavalci in poznavalke so tisti, ki jih opazujejo, opisujejo in opevajo. Svetlana Slapšak se prepričljivo uvršča mednje. Kot klasična filologinja, antropologinja, poliglotka, plodovita ustvarjalka, temeljita poznavalka zgodovine, umetnosti in številnih drugih področij razgrne svoje bogato znanje. Izobrazba, omika in razgledanost so zanjo vrednote; vedno znova poudarja, kako veliko veljavo imajo v človekovem življenju. V enem od zadnjih poglavij prikaže svojo življenjsko zgodbo, otroštvo in mladost v družini, ki jo ima danes za socialno okolje nižjega srednjega razreda in precej revno, vendar z zmožnostjo preživetja, izobraženo ter s smislom za humor. Piše o predanosti antični demokraciji in poskusom oživljanja prednosti te družbene ureditve. Doživela je veliko prelomnic. Zaradi kritičnih prizadevanj med študentsko stavko leta 1970 so jo politični nasprotniki napadli in ji prebili arkado. Srbska zgodovina se očitno ponavlja. Svetlana Slapšak je bila zmeraj uporniška in pokončna. Zna pa se tudi pošaliti na svoj račun, saj je kljub poudarjenemu intelektualizmu pogosto počela stvari, ki so jo zgolj zabavale in sproščale – od mode, aerobike in joge pa vse do zbiranja kuhinjskih receptov in domiselnega kuhanja. Avtoričino obsežno literarno-esejistično delo ima umetniško vrednost. Omeniti velja vidike eksofonije, se pravi vstopanja v drugi jezik in opuščanja materinščine – iz srbskega jezika v slovenski. Na koncu knjige sta namreč navedeni lektorica in korektorica, ne pa tudi prevajalka. Knjiga je napisana v slikovitem slogu, bogatem besedišču in jezikovno barvito. Posebnost je pisateljičino vživljanje v posamezne literarne like, tako zgodovinske kot mitične osebnosti, bodisi s pozitivnimi bodisi z negativnimi lastnostmi. Svetlana Slapšak je do njih prizanesljiva, se z njimi pogovarja in skuša razumeti njihova dejanja. Kot da bi bili živi, stopajo pred nas Charles Nodier, hči Vuka Karadžića, Gustav Mahler, Medeja, Prešernova Urška, prijateljice in še marsikdo, osebe, ki so tako ali drugače povezane z Ljubljano. Pisateljica kritično vrednoti zapostavljenost žensk, med vojaki pa jih na začetku omeni kar nekaj, ki so svoje ženske ljubili predano in tudi spoštljivo. Družbena kritika preteklosti in sedanjosti je pronicljiva, argumentirana in poglobljena. V knjigi so natisnjene pesmi v izvirnih jezikih, grškem, nemškem in češkem, ter prevodi, na koncu pa so dodane predstavitve, slikarske upodobitve ter fotografije zgodovinskih in miturgijskih likov. Večina prevodov v romanu je delo Božidarja in Svetlane Slapšak, odlomek iz drame Biljane Jovanović je prevedel Darinko Kores. Antropologinja razkriva etimološko ozadje ter se zaustavlja pri glasbenih in literarnih vrhuncih. Seznaniti se je mogoče tudi s simbolnim in mitološkim pomenom različnih živali – od slona, konja in miši, pa vse do krokodila in vrane. Knjiga Svetlane Slapšak Kje smo? je zakladnica novih in novih informacij, iz nje vejeta tudi posebna toplina in očaranost nad brezmejnimi možnostmi človekovega življenja: »Prenos, zmaga nad prostorom, upanje, da je možno znova sestaviti kose v ladjo, ki nas bo nosila daleč, daleč od smrti in blizu tistih, ki jih imamo radi.«

Japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada se je rodila leta 1960 v Tokiu, študirala je rusko književnost. Pri dvaindvajsetih se je preselila v Nemčijo. Leta 1987 je izšla njena prva knjiga, japonsko-nemška zbirka pesmi, leto pozneje pa prvo njeno v nemščini napisano besedilo z naslovom Kje se začenja Evropa. V slovenščini lahko v prevodu Domna Kavčiča beremo njeno zbirko esejev z naslovom Eksofonija ali poti iz materinščine in od nedavna roman Razkropljeni po zemlji. Yoko Tawada je bila gostja letošnjega Festivala Fabula - literature sveta. Z njo se je pogovarjala Staša Grahek. Bralka Mateja Perpar, tonski mojster Robert Markoč.

Piše Anja Radaljac, bere Aleksander Golja. Nekadilci brez otrok, knjižni prvenec Nike Nikolič, so prvenstveno roman o najemništvu. Tekst ga koncipira kot sodobni fenomen, tesno povezan s prekarništvom in, širše, kapitalistično ureditvijo. Pisateljica v delu vzporeja zgodbe oseb, ki pomagajo osvetliti konstelacijo razmerij med temi deležniki. Sanja, osrednja protagonistka, je pripadnica propadajočega srednjega razreda, ženska v poznih tridesetih ali v začetku štiridesetih, visoko izobražena, zaposlena v oglaševalskem podjetju, kjer ji delo etiško ne ustreza, ji pa ponuja varnost, da lahko preživi. Dunja je njena nekdanja najboljša prijateljica, Til pa moški, ki se po spletu okoliščin znajde v središču njunega spora. Preživetje se v okolju Nekadilcev brez otrok kaže kot tista temeljna človekova potreba, ki jo je vedno težje ali skorajda nemogoče zadovoljiti. S tega vidika morda niti ni nenavadno, da Sanja drugih življenjskih področij nima urejenih; nikakor ne more najti partnerskega razmerja, kakršnega si želi, najbližje nekako pride v odnosu z Dunjo, s katero pa »nista par«, temveč »samo« cimri in najboljši prijateljici. Roman lepo pokaže, kako se Sanja in Dunja znajdeta v tem položaju: kot odrasli osebi, ki že dolgo ne študirata več, v obstoječi ekonomiji ne moreta sami najemati ali celo kupiti stanovanja in tako se povežeta v cimrstvu, novi obliki sobivanja, romantični partnerski odnos pa je nadomeščen s prijateljskim. Tukaj se roman poigrava z normativnimi funkcijami in okviri odnosov; Sanja in Dunja se sicer v začetku romana res spreta in Dunja odide in Sanjo pusti samo, ampak po drugi strani je za njima dolgotrajen odnos, ki ne le njima, ampak tudi njunim prijateljicam in prijateljem deluje kot eden bolj funkcionalnih in bolj povezanih odnosov. Sanja in Dunja se veliko pogovarjata in imata veliko skupnih točk, stojita si ob strani in ena na drugo lahko računata. Sanja poudarja, da se ji je vedno zdelo, da sta oni dve proti svetu. Zalomi se jima, ko v njun odnos poseže zunanji svet. Sanja in Dunja se zaradi značajskih značilnosti različno odzivata na zahteve zunanjega sveta, morda bi bilo točneje reči, da zavzameta različna principa delovanja: Sanja pasivnega, Dunja pa aktivnega. V svojem jedru pa so tako oni dve, kot tudi drugi liki v romanu predvsem oportunistične. Sanja se do nezavesti prilagaja nemogočim zahtevam oseb, ki jima oddajajo stanovanja, nadrejenim v službi in prijateljicam, vedno postane preprosto tisto, kar misli, da druga oseba želi ali potrebuje od nje. Dunja deluje bolj robustno, spontano, ostro, izrabi vsako priložnost … V tem smislu Sanja in Dunja odpovesta ravno na mestu, kjer v konflikt pridejo njune nasprotujoče si značilnosti iz moškega in ženskega družbenega spola. Naposled tako ravnata tudi v odnosu do Tila, nekaj let mlajšega moškega, ki je v še slabšem položaju od njiju, saj je namesto oportunizma izbral drugo taktiko, ki jo kapitalizem pozna: vse je dal od sebe, a mu je spodletelo. V ekonomskem sistemu, kakršnega imamo, tako po spletu okoliščin ni imel druge izbire, kot da si poišče slabo plačano fizično delo. Sanja in Dunja ga v času svojega spora skušata pridobiti vsaka na svojo stran in vsaka skuša pri tem zase nekaj pridobiti: Sanja dom, Dunja pa višjo plačo; Sanja skuša biti enkrat za spremembo aktivna, a je pri tem nerodna in ji ne uspe, Dunja pa nima podobnih težav. Brez problemov se prerine naprej v oglaševalskem podjetju, izpodrine Sanjo in celo pridobi službo Tilu, ki mu preboj uspe točno takrat, ko mu uspe posvojiti oportunizem. Pri vsem skupaj seveda profitirajo premožnejši sloji, ki že tako ali tako razpolagajo z velikim ekonomskim – in deloma kulturnim – kapitalom. Til ostane brez stanovanja, Sanja pa za krajši čas brez službe in stanovanja. Nato se krog ponovi, najde novo nezadovoljivo službo, v kateri nadaljuje svoj poprejšnji modus, in novo najemniško stanovanje, z novo cimro in novo najboljšo prijateljico. Vedno znova le sanjari, da bi lahko kaj spremenila, če bi le bila drugačna, bolj aktivna, bolj drzna … Nekadilci brez otrok sicer prav fino funkcionirajo v slikanju dinamik, ki se vzpostavljajo med liki in likinjami, ter oriše pomenljive povezave med kapitalistično družbeno ureditvijo, prekarstvom in najemništvom, ki postaja vse težje dosegljiva edina rešitev za velik del populacije. Pri tem je romanu mogoče očitati, da likov ne gradi kot plastične individuume, ampak bolj kot nespecifične figure, ki zasedajo določeno mesto v sistemu. Enako velja tudi za odnose med njimi, ki so izrisani le toliko, kot zahteva premislek o orisanih idejnih izhodiščih. Marsikje marsikaj zaide v karikaturo – od hudobnega finančnega mogotca do nepredstavljivo zlobnih najemodajalcev – čeprav ton romana tega ne podpira. Dogajanje je slabo motivirano z zgodbo in bolje z idejnimi zastavki. Nekadilci brez otrok Nike Nikolič tako odpirajo relevantno družbeno vprašanje, so pa pri tem nekoliko shematski in predvidljivi.

Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Pesnica, pisateljica, kolumnistka in raziskovalka s področja etnologije in kulturne antropologije Ana Svetel je v delu Steklene stene ustvarila kompleksne novele. Precizno izpeljani detajli se osredotočajo na ključna vprašanja, ki jih avtorica zastavlja tudi v svojih kolumnah ter revijalno in knjižno objavljenih kratkih zgodbah. Skupne so jim življenjskost, človečnost in tudi moralna vprašanja. Njene pesmi so sicer polne mehkobe, tu pa se najdejo ostrine, ki zarežejo v spoznanje, kaj se skriva za stenami. Kakršnimi koli, najsi bodo (malo)meščanske, ohole ali zaslonske. Knjigo Steklene stene sestavlja pet zgodb. Vsaka ima večplastno tematiko, in sicer od pretirane ambicioznosti do podtikanja krivde in lažnega obsojanja, izsiljevanja, odločitve za otroka, pomena prekarnosti in umetnosti, občutkov krivde in zasvojenosti z virtualnim svetom in premalo poglobitve v pristen, resničen svet. Ana Svetel se teh kolektivnih in hkrati individualnih vprašanj loteva resno, jasno izraža tudi svoj vidik, kar pa se ne spremeni v žuganje, ampak v pronicljive podpomenske tone. Še posebej se to izrazi v primerih, ki izpostavljajo ogrožanje zdravja in zlorabo otrok, vprašanje evgenike, narcizem, lažno obsojanje in vplivanje na nesreče. Že zbirka kratkih zgodb Dobra družba je na kratkih razdaljah ponujala nastavke za razmislek ali kratke ugotovitve in streznitve, v knjigi Steklene stene pa smo priča še večji poglobljenosti, ki jo omogoča vrsta in forma novele. Pisateljica ne prizanaša – realnost je tu in steklene stene metaforično ponujajo marsikaj. Po večini nič dobrega. Izpiljeno izrisani liki in likinje so bolj ali manj ujeti v mreže želja po uspehu in lastnem prav. Če želijo odstopiti in delovati v skladu z dobrim, jih to lahko kaznuje. Moralna vprašanja in zagate se vedno vračajo in konci zgodb se odvrtijo v neslutene razsežnosti. Kratki naslovi Marelice, Alzacija, Hobotnica, Ključi in Elza se po klasični teoriji sokola spretno vijejo skozi posamične novele. Ana Svetel z jezikovnim preigravanjem in gnete zgodbe z več pomeni, pri čemer upošteva različne interpretacije besed in s tem uvide likov in likinj. Pri tem pa daje vedeti, da je prav vsak ujetnik steklenih sten. Najbolje gre verjetno otrokom in tistim odraslim, ki verjamejo v pravičnost in ne odstopajo od nje. A še ti se znajdejo na trhlih tleh. Zgodbe v knjigi Steklene stene se nas dotaknejo in nam ponujajo bogata izhodišča za premišljevanje. Nastavijo nam ogledalo družbe, ki se v prikazanem evropskem svetu kljub razkošju odmika in nas oddaljuje drug od drugega. Posameznik ali posameznica še vedno čuti ranljivost in žalost kljub vsemu ugodju in lahkotnosti sveta, ki sta samo navidezna in zahtevata veliko žrtev. Avtorica celostno zajema like in okoliščine, nič ni brez pomena. Vse se tako ali drugače plača, zdi se, da je prav to bistvo vsake zgodbe. Vsaka odseva jedro težav zaradi površinskosti in navideznega uspeha, v notranjščini pa se kažejo grozljiva ozadja. Jezikovno so rahlo omiljena, vendar pomensko neprizanesljiva in družbeno kritična. Zadnja zgodba Elza tako združuje elemente bolnega in slabo usmerjenega ravnanja matere, ki ne zna ali ne zmore ravnati v dobro otrok. A ju zlorablja v svojo korist. Zgodbe Ane Svetel prikazujejo zanke, ki jih ponujajo svet in egocentrična prepričanja. Vse to obstaja že od nekdaj. Vse, kar ostane, pa je zaupanje v dobro. Steklene stene še vedno zasledujejo dobro in želijo pobegniti pred slabim in nepravičnim. Razumejo svet, čeprav se zdi, da bo potonil. A če pogledamo v globino tega dela, še ne bo.

Tako kot za vsa dela Nataša Kramberger, pisateljice, ki se je pred sedmimi leti odločila za ekološko kmetovanje, je tudi za roman Po vsej sili živ značilen preplet sodobnosti in starožitnosti, zavzetosti in srčnosti, verizma in nadrealistične poetičnosti. Zanj je Nataša Kramberger letos prejela nagrado Prešernovega sklada. Z avtorico se je pogovarjal Vlado Motnikar.

Pisateljica, novinarka, prostovoljka, igralka, profesorica in neutrudna bralka Manca Košir je velik del svojega življenja posvetila širjenju ljubezni do branja in spodbujanju bralne kulture med ljudmi. Pobudo, da peti marec, njen rojstni dan, razglasimo za vseslovenski dan branja, so podprle številne institucije po Sloveniji. V Idriji pa v tem tednu potekajo prvi Pasolinijevi dnevi. Eden najbolj vsestranskih ustvarjalcev 20. stoletja je namreč del svojega otroštva preživel v Idriji, česar se je z naklonjenostjo spominjal v več literarnih delih.

Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je bila sociologinja, novinarka in pisateljica iz Maribora Danaja Lorenčič. Pred kratkim je izdala svojo tretjo knjigo, V iskanju izgubljenega jaza, v kateri piše o izkušnjah ljudi s psihoterapijo. Z njo smo se pogovarjali tudi o njenem boju s perfekcionizmom in anoreksijo, o čemer je pisala v prvih dveh knjigah, in o novinarskem delu.

Nataša Kramberger je ena od prejemnic nagrade Prešernovega sklada; prejela jo je za esejistični roman Po vsej sili živ. Pisateljica, kolumnistka in kmetovalka del leta preživi v Berlinu, del leta pa na svoji biodinamični kmetiji v Jurovskem dolu v Slovenskih Goricah. Pogovor smo posneli lani spomladi, ko je v Mariboru predstavila omenjeno knjigo, za katero strokovna komisija za Prešernove nagrade pravi, da je univerzalno delo, saj avtorica v njej ne upoveduje le lastne izkušnje, ampak pripoveduje o stvarnosti zemlje in planeta.

Pisateljica Neli Filipić je v minulih treh desetletjih ustvarila bogat pripovedni opus pretežno mladinskih del in je dobitnica vrste literarnih nagrad. Med drugim je lani zasluženo dobila nagrado Maruše Krese (prej novo mesto) za svojo prvo pripovedno zbirko za odrasle Srečni konci (objavljeno pri Cankarjevi založbi). Zbirka vsebuje različno dolge kratke zgodbe, od dvovrstičnice do nekaj strani. Njihov skupni imenovalec je njihova odličnost: avtorici je namreč uspelo, da je vsako zgodbo zasnovala kot izviren, samosvoj univerzum. Njene kratke kratke zgodbe so včasih paradoksi, daljše pa lahko imajo domiselno postavitev s presenetljivim koncem. Za nameček so zgodbe berljive, avtorica pa v njih pogosto piše o rastoči ali ozaveščeni ženski samozavesti. Več o zbirki Neli Filipić pove v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi kratko kratko zgodbo Tesnobni časi in odlomek iz zgodbe Pisateljica. Nikar ne zamudite.

Letos se v Evropski prestolnici kulture združujeta obe obmejni mesti, staro in novo, italijansko in slovensko.Podobno kot nekdaj, ko ljudje meja še niso poznali. Gorica (knjigo je izdala Miš Založba) je naslov tudi romana Mateje Gomboc, knjige, ki je bila lani v ožjem izboru za Cankarjevo nagrado, letos pa jo berejo tudi dijaki prvih letnikov, ki se udeležujejo tekmovanja za Cankarjevo nagrado. Pisateljica se je poglobljeno lotila raziskovanja preteklosti, usod ljudi, ki so bili kmalu po koncu druge svetovne vojne odrezani od svojega rodnega mesta, čeprav so pričakovali drugačno rešitev. Gorica je pripadla Italiji, Slovenci na tej strani pa so ostali brez zemlje, imetja, njim ljubih ljudi …

Evelina Umek se je rodila pri Svetem Ivanu v Trstu tik pred drugo svetovno vojno. Po diplomi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je delala kot urednica pri različnih revijah in založbah ter na Televiziji Slovenija – tam je bila urednica Otroškega in mladinskega programa, soustvarjala je kultnega Radovednega Tačka. Upokojila se je leta 1995. Napisala je romane Mandrija, Frizerka, Hiša na Krasu, Zlata poroka ali tržaški blues, Sidrišče spomina ter zbirko kratkih zgodb Odtisi v času. Napisala je več knjig za otroke in mlade. V zadnji knjigi P'nče je tematizirala svojo osebno izkušnjo vojne. Z Evelino Umek se je tik pred tem, ko ji je novembra Ženski odbor Slovenskega centra PEN podelil nagrado mira, pogovarjala Staša Grahek. Oddajo je tonsko uredil Gašper Loborec. Foto: BoBo

V oddaji Obrazi sosednje tokrat gostimo glasbenico, muzikologinjo, pisateljico in profesorico na mariborski Pedagoški fakulteti Majdo Eržen Novak. Kot skladateljica je izdala več zbirk pesmi za otroke, s pesmimi pa opremi tudi svoje pravljice. Njene Lisičje pravljice so bile izbrane za radijsko oddajo Lahko noč otroci, pred kratkim pa je izdala novo božično pravljico.

Pogovarjali smo se z dobitnico letošnje nagrade večernica, mladinsko pisateljico Marjano Moškrič, pokukali v najnovejšo dragoceno in drago slikovno monografijo slovenske knjižne ilustracije "Veličastnih 30", preverili, kaj se je dogajalo sredi tedna na konferenci Vojna in gledališče - pogled v preteklost v ljubljanskem Kinu Šiška. Sredi tedna se je v Mariboru začel že 17. Festival, ogledali pa smo si tudi dve razstavi, že odprto z naslovom "Slovenske krave" akademske slikarke Lare Ješe v Sokolskem domu v Škofji Loki in te dni odprto pregledno razstavo "Odprti globus/Going Global" v ljubljanskem Cankarjevem domu. FOTO: Marjana Moškrič na eni od predstavitev njenih knjig za mlade VIR: FB Mestna knjižnica Ljubljana MKL

Pisateljica knjig za različne generacije Darinka Kozinc, dobitnica mire, je v bližnji preteklosti objavila kar dve pripovedni zbirki: Izza meje in Školjkine solze. Zbirka Školjkine solze (s podnaslovom V ogrlico nanizane zgodbe) je izšla pri Založništvu Jutro, vsebuje pa osemnajst zgodb. Večino zgodb je avtorica najverjetneje napisala po resničnih dogodkih in človeških usodah, vendar jih je spretno oblikovala kot berljive in pogosto presunljive zgodbe. V zgodbah pogosto nastopajo ljudje, ki jih je dohitela preteklost (med njimi so aleksandrinke in njihovi bližnji); včasih jim preteklost pomaga, da zaživijo lepše in boljše življenje, drugič pred njo zamižijo. Pisateljica za nameček v svoje zgodbe spretno vpisuje tudi drobce iz sodobnosti in nas tako nagovarja tukaj in zdaj. Kot nas nagovarja v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Prevajalka in esejistka Jana Unuk je obogatila slovensko prevodno književnost z vrsto zanimivih knjig, v njenem prevajalskem opusu pa imajo prevodi literarnih del poljske nobelovke Olge Tokarczuk morda posebno mesto. Prevajalka je že kar promotorka odlične pisateljice in po njeni zaslugi lahko v slovenščini beremo nobelovkine kratke zgodbe, eseje in romane. Pred kratkim je tako v zbirki Piknik pri Literarno umetniškem društvu izšel prvi roman Olge Tokarczuk z naslovom Popotovanje ljudi knjige. V njem se skupina ljudi odpravi na pot, ki naj bi se končala z nagrado vseh nagrad, z odkritjem skrivnostne Knjige, ki da ponuja odgovore na vsa vprašanja. Pisateljica je tako na prvi pogled ustvarila neke vrste idejni roman, postavljen v 17. stoletje. V njem resda brbotajo različne ideje, od metafizičnih do empirističnih in že kar razsvetljenskih, toda pisateljico zanimajo tudi njeni romaneskni liki. Skupina tako sploh ni homogena, ampak je bolj posledica naključij (že prvi stavek Gauche je v tej pripovedi naključna oseba opozarja na to). Tako ji uspe, da ustvari galerijo likov, ki sicer nastopajo v idejnem romanu, toda niso papirnati. Nasprotno, vsak izmed njih se srečuje s svojimi demoni, za nameček pa pisateljica konča pripoved hkrati brezkompromisno in z neke vrste čudežem, ne pozabi pa niti na hugenote in na njihovo trpljenje. Več o romanu, ki ga lahko berete tudi v kopalnici, spalnici ali kuhinji, skratka, povsod, pove Jana Unuk v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Ne zamudite oddaje in ne zamudite romana.

Piše Tonja Jelen, bere Lidija Hartman. Pesnica, scenaristka, glasbenica in pisateljica Cvetka Bevc se posveča raznovrstnim temam – tabujem, prezrtim in zgodovinskim osebam in ranljivosti. V romanu Sara, ples in roža se ukvarja s številnimi kompleksnimi vprašanji in jih osvetljuje iz več vidikov. Delo se posveča najrazličnejšim teminam človeka in krutim zgodovinskim dejstvom, pa vendar iz njega vejeta tiho upanje in nenehna sla po življenju. Kljub poetičnemu naslovu in občasno tudi jeziku to ni roman, ki bi nas pustil sanjariti. Že na začetku avtorica začrta kar nekaj travmatičnih zgodovinskih dejstev. Sintetično-analitična pripoved izhaja iz dogajanja med drugo svetovno vojno in letalske nesreče na Korziki. Pri tem se zgodbe vseh likinj in likov premišljeno prepletajo, prekrivajo in sestavljajo. Osrednje mesto imajo ženske – avtorica jih psihološko in sociološko dodobra predstavi, pozorna je na njihov razvoj in izbire poti ter na okolje, iz katerega izhajajo in v katerem živijo, ter opozarja na njihovo šibkost v primeru nasilja, o čemer je na primer pisala že v romanu Ptiči. Kljub temu pa jih Cvetka Bevc prikazuje kot polnomočne ženske, ki v življenju morajo ostati trdne. Justina, Magdalena in Bruna se spretno upirajo stereotipom o moški nadvladi in postopoma se izrisujejo podobe žensk, ki so bile med vojno sposobne skrbeti za druge, jih negovati in delati. Pa tudi ljubiti. Kajti ljubezen je med vojno drugačna. Lahko je tudi kaznovana. Vmes se ves čas pojavljajo preizkušnje. Brusijo predvsem Justino in jo skorajda spravljajo v norost, saj se nenehno sooča z izgubami, a jo tudi vedno znova vračajo v življenje – roman je polnokrvno postavljen v različna obdobja. Zanimivo mesto imajo Justinina hči in vnukinji, ki pa so v primerjavi s prej omenjenimi ženskami manj uresničene, izpopolnjene in svobodne. Pri tem je prefinjeno predstavljen in premišljen tudi vidik feminizma. Premišljena je tudi izbira imen potomk, torej Zarje, Marte in Sare. Prav slednja je tista, ki bi lahko prinašala novo sporočilo in upanje. Tudi zaradi rož in njene preproste vere v življenje. Kaj pa nas drugega vodi v življenje, če ne strast in drobec naivnosti? Jezikovno zelo dodelan roman Sara, ples in roža teče na več ravninah, pri čemer ne zanika niti zaklinjanja, urokov, modrosti različnih ljudstev in (slovenskih) pregovorov. Tudi zaupanja v slaba občutenja ne. Kar nekaj misli v romanu si je vredno izpisati, saj so lahko bogato vodilo ali napotek za življenje. Z romanom Cvetka Bevc tudi ponazarja, da ni vse v znanosti, pač pa tudi v občutjih in (temnih) silah. Te so nenehno na preži in nas begajo ali usmerjajo po najrazličnejših poteh. Osnova vsemu pa je življenjski krog, tako ljudi kot tudi rož. Pisateljica je lepoto narave, plesa in jezika spretno prepletla z manj prijetnimi dogodki, a prav lepota bivanja se pogosto pojavlja v finih detajlih in v nekaterih likih vzbuja eros in upanje. Med pripovedjo o dogajanju se občasno pojavljajo monologi pisateljice. Pojasnjuje, kje piše in kdo ji pripoveduje. To deluje kot delovni proces in tudi sam roman bi lahko razumeli kot študijo ljudi, ki se po nekem ključu razdružijo in na koncu spet srečajo. Upoštevanje zgodovine in povezanih vprašanj ter natančni opisi krajev so kot stvarnost oziroma tekstura, na kateri teče zgodba. Pri tem je s posebno simboliko srečevanj in globokim pomenom izrisana podoba Ljubljane, zlasti glavne železniške postaje. Sara, ples in roža je obširen roman, ki se študiozno loteva tudi motiva Lepe Vide, trgovanja s človeškimi organi, izkoriščanja, razmerja med podeželjem in mestom, genskih bolezni in drugega. Cvetka Bevc je napisala odlično delo, ki se ne nazadnje ukvarja z življenjem. Pomislimo, kaj vse se lahko skriva za podobo likinje, ki jo naključno srečamo v manjšem mestu? Niz odločitev, dogodkov, trpka usoda …, torej življenje.

Pisateljica in prevajalka Evelina Umek je svojemu bogatemu knjižnemu opusu lani dodala še eno knjigo, pripoved P´nče (opuščaj označuje izpuščeni u, naglas je na prvem zlogu, beseda pa v kraškem narečju pomeni punčko). Naslovna junakinja avtobiografske pripovedi je pisateljica. Pripoved je zasnovala kot niz prizorov; tako ni ustvarila zgolj pričevanjske knjige, ampak ji je uspelo ustvariti še nekaj več: knjigo o otroškem doživljanju krutega sveta. Naslovna junakinja živi pod fašizmom, slovenščina je jezik previdnosti in šepetanja, mama je napeta, oče odsoten, punčka pa poskuša razumeti, kar lahko razume pri svojih letih. Pisateljica zelo premišljeno odmerja, kaj lahko punčka razume in česa ne, in tako ustvari psihološko prepričljivo miniaturo. K slikovitosti besedila prispevajo tudi preudarno zapisane narečne besede in molovske ilustracije Štefana Turka. Več o delu, objavljenem pri založbi Mladika, povesta Evelina Umek in pisec spremne besede Ivan Vogrič v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Med gosti prireditve Svobodna Palestina, ki je maja v organizaciji Vodnikove domačije in Gibanja za pravice Palestincev potekala v Ljubljani, je bila tudi palestinska pisateljica in arhitektka Suad Amiry. Znana je tako po svojem konservatorskem delu na področju kulturne dediščine v Palestini kot tudi po svojih leposlovnih knjigah; v slovenščino je njeno knjigo Kapučino v Ramali leta 2005 prevedla Duša Zgonec Hibon. S Suad Amiry se je ob njenem obisku Ljubljane pogovarjala Petra Meterc. Brala je Lidija Hartman, oddajo je posnel Gašper Loborec. Foto: Architecture and Representation: the Arab City / Columbia GSAPP

Piše Leonora Flis, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Annie Ernaux je edina Francozinja, ki je doslej prejela Nobelovo nagrado za literaturo. Leta 2022 je žirija za to prestižno nagrado zapisala, da jo prejme zaradi »poguma in klinične ostrine, s katerima odkriva korenine, odtujitve in kolektivne omejitve osebnega spomina.« Precej umetelna razlaga, ki pa sporoča, da je v njenem pisanju mogoče začutiti nekakšno brezkompromisno, ostro držo. V slovenščini lahko beremo njen roman Leta (ki je njen največkrat nagrajeni in najbolj prevajani roman) in zdaj še zbirko štirih daljših zgodb z naslovom Dogodek in druga besedila. Napisala je več kot dvajset literarnih del in poleg Nobelove nagrade prejela še številne druge nagrade in priznanja. Dobršen del življenja je delala kot predavateljica književnosti na univerzi Cergy-Pontoise. Pisanje je bilo vedno del njenega življenja, piše v uvodu k zgodbi Mladenič: »Če stvari ne zapišem, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete.« Nekje drugje pa pravi: »Skoraj nikoli nisem pisala fikcije, pisanje sem vedno razumela kot izražanje osebnih izkušenj v kontekstu družbenih okoliščin, ki vplivajo na posamezna življenja.« Če s to mislijo pristopimo k branju zbirke Dogodek in druga besedila, je učinek zgodb Dogodek, Gola strast, Okupacija ter Mladenič lahko močnejši, kot če bi avtorica trdila, da je vse zgolj fikcija. Dasiravno je v vsakem pisanju nedvomno nekaj avtobiografskega. Ker pa je Annie Ernaux eksplicitna v izpostavitvi lastne usode, ki je vpisana v zgodbe, jih beremo lahko še bolj zavzeto in doživeto. Vsa štiri besedila (dve izmed njih – Dogodek in Gola strast – sta doživeli tudi filmsko upodobitev) so neposredna ali, kot se je v kratkem opisu pisateljice izrazila prevajalka Suzana Koncut, »skoraj surova« in kar težko je predelati vse nanizane prizore. Opisi so nazorni, včasih na meji vzdržnega. Ko na primer v zgodbi Dogodek opisuje potek splava, ki ga protagonistka v študentskih letih naredi neki ženski, ki skrivaj odpravljala neželene otroke oziroma nosečnosti, je branje opisov telesnih reakcij precej zahtevno. Zanimivo je, da pisateljica zgodbe, ki se navezujejo na bolj ali manj oddaljeno preteklost, spremlja z razmisleki, ki so včasih v oklepajih, včasih pa so preprosto vtkani v zgodbo. Gre za nekakšne komentarje in tudi za razmišljanje o pisateljskem procesu. V zgodbi Dogodek, ki se dogaja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, piše: »Med pisanjem se vedno zastavlja vprašanje dokaza: zdi se mi, da razen svojega dnevnika in beležnice iz tistega časa nimam na voljo ničesar zanesljivega o čustvih in mislih, tako brezsnovno in bežno je vse, kar gre skozi um. Samo spomin na občutja, povezana z osebami in stvarmi zunaj mene, mi prinaša dokaze o dejanskosti. Edini pravi spomin je snoven.« Gola strast je pripoved o obsesivni zvezi med žensko in poročenim moškim, ki vstopi v njeno življenje. »Od lanskega septembra nisem počela ničesar drugega razen čakala na tega moškega: da me bo poklical, da bo prišel k meni«, beremo nekje na začetku. Vse v življenju neimenovane protagonistke je podrejeno zvezi, ki to sploh ni. Čas meri s časom, ki ga preživita skupaj, in časom, ko sta ločena, pravzaprav so zanjo vsi drugi elementi in vidiki življenja podrejeni dejanjem in mislim, ki jih usmerja k moškemu. Njeno življenje postane eno samo mučno čakanje – na klic, na kratek obisk, na besedo ali dve. Pisateljica nam ne prizanaša z bolečino in občutki ujetosti. »Neke noči me je prešinila želja, da bi napravila test za aids: mogoče mi je zapustil vsaj to.« Kljub trpljenju pa pravi tudi, da je razkošje v življenju tudi to, da lahko živiš strast do moškega ali ženske. Zgodba Okupacija obravnava podobno temo, spet je v ospredju odnos med moškim in žensko, avtorica se tu ukvarja predvsem z ljubosumnostjo, negotovostjo, beganjem, ki jih v odnos vnaša navzočnost tretje osebe. Spet imamo v zgodbi misli o pisanju in o tem, kako se pisateljica boji, da bi izpustila kaj bistvenega; pisanje se ji kaže kot ljubosumen odnos do resničnosti. Zgodba Mladenič s katero se zbirka zaključi, pa je pripoved o zvezi med mladim študentom in profesorico književnosti. V tem odnosu je ženska tista, ki ima večjo moč, ki odloča in se na koncu tudi odloči zapustiti zvezo. Pred tem pa skozi spolnost in podoživljanje mladosti za nekaj časa pretenta proces staranja. »Moje telo ni več pripadalo nobeni starosti,« pove. Konec njune zgodbe sovpada s koncem knjige, ki jo piše pripovedovalka. Zadnji odstavek pravzaprav zaokroži celotno zbirko: »Bila je jesen, zadnja v dvajsetem stoletju. Ugotavljala sem, da sem srečna, ker sama in svobodna vstopam v tretje tisočletje.« V ospredju pisanja Annie Ernaux so protagonistke, ki se sprašujejo o lastni vrednosti, identiteti in položaju v družbi, ki še vedno pogosto favorizira moške. Ernaux je iskrena, neposredna in neomajna v svoji sporočilnosti, ki pa nima namena na silo provocirati, pretirano intelektualizirati ali zavajati bralca in bralko. To je pravzaprav redkost današnje literarne produkcije in tudi zato ima zbirka tolikšno težo in pomen.

Suzana Koncut je vrhunska prevajalka, ki se je podpisala pod vrsto prevodnih knjig vrhunskih francoskih pisateljic in pisateljev. V to skupino zanesljivo sodi pripovedna zbirka Dogodek in druga besedila francoske nobelovke Annie Ernaux. Knjiga je izšla v prestižni zbirki Kondor; vsebuje štiri pisateljičina besedila. Besedilo je zelo ohlapna oznaka, saj se ne vpisuje v sistematiko literarnih zvrsti kot črtica, kratka zgodba, noveleta, novela itd., ampak sporoča, da besedilo ni strukturirano in da se uspešno izmika tovrstnim literarnovednim oznakam. Toda to ne pomeni, da so besedila Annie Ernaux kar nekaj, nasprotno. Pisateljica se je definitivno zavedala, da ustvarja samosvoj svet tako z izbiro tem kot s samo pripovedjo. Zelo pogosto piše o temah, ki si jih ljudje običajno izogibamo in ki so bile v času nastanka besedil vsaj nekoliko tabu. V besedilu Dogodek piše o splavu, v besedilu Gola strast o ženski in njeni strastni ljubezni, v Okupaciji o obsedenosti z novo partnerko nekdanjega ljubimca, v Mladeniču pa o razmerju s precej mlajšim ljubimcem. Toda izzivalna ni samo tematika pisateljičinih besedil, ampak tudi pisava. Nagrajenka piše v prvi osebi ednine, piše zelo zgoščeno in intenzivno ter z izjemnim ritmom. Besedila zahtevajo od bralstva, da jim sledi, da ne odneha do zadnje pike. Vendar besedila niso zgolj besedila o osebnih stiskah, ampak njihova avtorica v svoja besedila srka različne sodobne utripe, od političnih in socialnih ter do sodobne popularne kulture. Skratka, odlična knjiga, ki ji do popolnosti manjka samo spremna beseda. V večdesetletni zgodovini zbirke Kondor je najverjetneje prvič, da je izšla knjiga brez spremne besede. Zagato je rešil urednik Andrej Ilc z zgoščeno notico O pisateljici. Več o Annie Ernaux in njenih besedilih pa pove prevajalka Suzana Koncut v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

V epizodi 139 je bila moja gostja Manca Košir, novinarka, publicistka in javna intelektualka. Uveljavila se je kot filmska igralka, nastopila je v več filmih. Je avtorica številnih poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov in 16 knjig. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Priprava na smrt Težka obdobja življenja Nevoščljivost in nesramnost ljudi Srčnost do sočloveka Odnos do smrti Mladost, manekenstvo in videz Neklasična babica in odnos do mladih Mančin vsakdan Nauk religij, Indija in Meher Baba Islam, razsvetljenstvo, miti in sufizem

»Patriarhat je eden najhujših režimov, kar smo jih doživeli v človeštvu,« pravi predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma, ki je tudi članica upravnega odbora mednarodnega ženskega komiteja pri PEN ter mednarodnega odbora Pisatelji za mir. Po izobrazbi je profesorica francoščine, angleščine in nemščine, svoje življenje je zapisala knjigam in književnosti. Pisateljica, avtorica številnih člankov s področja založništva, pobudnica bralnih kampanj za mlade in ustanoviteljica založbe Tuma, pri kateri sta med drugim izšli pomembni knjigi Antologija slovenskih pesnic in Pozabljena polovica, je kritična opazovalka družbe, ki si upa kritiko povedati tudi naglas. O sebi pravi, da se od nekdaj bori za promocijo branja in za pravice žensk ter zapostavljenih skupin in opozarja, da je samo upor molku edina pot k resnični enakopravnosti. Tanjo Tumo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.

Na pobudo Mestne občine Celje je v projekt Kulturne poti Sveta Evrope - Pot pisateljic, po novem vključena tudi pisateljica in svetovna popotnica Alma Maksimiljana Karlin. Med gradbenimi deli so na območju nad Kajakaškim centrom v Solkanu odkrili 19 grobov, v katerih so po mnenju arheologov pokopani langobardski vojščaki.

Njene knjige so izdale številne založbe v Španiji, Portugalski, Italiji, Turčiji, Braziliji, Kitajski, Koreji, Maleziji, Belgiji, Franciji, Nemčji, Ukrajini, Slovaškem, Rusiji in na Maržarskem. Nekatere njene slikanice se v Rusiji in Koreji predvajajo kot risanke. Je pa aktivna tudi v založniški panogi kot članica številnih knjižnih upravnih odborov, pa tudi kot predsednica Slovenskega knjižnega sejma. Založba Morfem, se kljub temu, da je Slovenija častna gostja bolognskega knjižnega sejma, tako kot vsa leta doslej, predstavlja samostojno, pravi direktorica založbe Helena Kraljič, letos z dvestopetdesetimi naslovi v petindvajsetih tujih jezikih. Založba Morfem je zelo uspešna tudi s predstavitvijo domačih avtorjev v tujini in tujih v Sloveniji. Na lanskoletnem Slovenskem knjižnem sejmu je gostila uspešen britanski tandem, pisateljico Rachel Bright in ilustratorja Jima Fielda.

Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Maja Moll. Pisateljica Neli Filipić je po študiju na Akademiji za likovno umetnost našla svojo pravo ljubezen v pisanju otroških knjig in mladinskih romanov, kratkoprozna zbirka Srečni konci pa je njena prva knjiga za odrasle. V njej najdemo kar 49 kratkih zgodb, v katerih močno prevladujejo ženske, ki tako ali drugače izstopajo iz družbenih okvirjev, zato nas sivo-rdeča naslovnica, na kateri gola ženska na metli beži pred “božjim dotikom” – gre za ilustracijo Samire Kentrić, ki je motiv vzela iz Michelangelove freske Stvarjenje Adama – ne preseneti, ampak še hitreje spodbudi k branju. Čeprav je bil študijski naslov knjige sprva Pri sosedih koljejo otroka, je avtorica očitno izbrala bolj “diplomatski naslov” z namigom o srečnem koncu. Pisateljica, ki se zadnjih šest let preizkuša tudi v vlogi mentorice za pisanje kratke zgodbe na literarnih delavnicah, zgodbe pogosto zaključi čustveno neprizadeto, nepredvidljivo, dvoumno, zato za večino zgodb vendarle ne moremo trditi, da se zaključijo srečno. Če gledamo na celotno knjigo skozi prizmo zgodbe Močen stavek, v katerem protagonist išče zadnji stavek za svojo zgodbo, lahko naslov zbirke razumemo tudi kot ironično poigravanje. Življenje mu namreč prinese nasproti bel list papirja s partnerkinim sporočilom, ki namiguje na razhod: “Tak konec je srečen za oba.” Ironičen je tudi prikaz več junakinj, ki so na začetku prikazane kot nekonvencionalne, neiznajdljive, nore, obrekljive, čustveno posesivne in nemočne, a jih nepredvidljivi dogodki in odločitve postavijo položaj, ko dobijo vzvode moči nazaj v svoje roke. V nekem trenutku se mati odloči, da ne bo več kuhala za družino, zato se otroci, ki nastopajo kot prvoosebni protagonisti zgodbe Pojedli smo mamo, zaskrbljeno sprašujejo: “Trideset let in več je bila nežna in potrpežljiva z nami. Je to začetek demence – je pozabila, kdo smo? Njeni ljubi otročički, ki jih je včasih z mehkimi prsti ščipala v lička, da bi imeli zdravo rdečo barvo, mi pa smo se med upiranjem hihitali? Ja, pozabila je, druge razlage ni. Ima nas za zajedavce na svojem materinskem telesu. Lepo te prosim – katera mama bi tako gledala na svoje otroke? Razen, če se ji je močno poslabšalo v glavi. Ampak kdo ji bo plačal za pregled, ko pa ničesar več nimamo. Še za v želodec nimamo. Lačni smo. Od lakote izgubljamo pamet. Ona pa takole – nekako mirna in zadovoljna, kot da nam je dala fino lekcijo.” Protagonistka zgodbe Dilema – Dvom razmišlja, ali naj izbranca sploh povabi k sebi na obisk, saj ji stanovanje in zobovje razpadata in mora pretehtati, ali se ji “vse to garanje sploh splača”, glavna junakinja zgodbe Vročina pa že pozna odgovor, ko mesi cmoke z dodatkom strupa za voluharje. Junakinji zgodb Nočna mora in Samoumevnost se zavedata, da sta vpeti v družbene vzorce, ki jima narekujejo, kaj vse morata narediti, da ostaneta nemoteči in nevpadljivi. Prva ugotavlja, da bi morala “polno živeti, ne zgolj razmišljati o tem”, druga pa se na ulici zlepa ne umakne mimoidočim, temveč čaka, da se ji sami umaknejo ali celo trčijo vanjo. Tudi protagonistka zgodbe Ključ se odzove nekonvencionalno, ko pred blokom zagleda kradljivca svojega kolesa in ga prav prijazno povabi v stanovanje, da pokrade še nekaj njenega imetja, nato pa mu v kuverti izroči tisto, kar je pravzaprav iskala tudi sama. Ali gre za čustveno izsiljevanje matere, patološko laganje ali zgolj za radovednost o dometu govoric, se sprašujemo ob branju domiselne zgodbe z naslovom Govorice, v kateri protagonistka spretno manevrira s pričakovanji svojcev do nosečnic. Ko govorice o nosečnosti pridejo do njene homofobične matere, se med njima vzpostavi nenavaden dialog: “Ljubezen, ljubezen, kaj ti sploh veš o ljubezni!” je kriknila. “V zakonu je treba včasih potrpeti, se čemu odreči. To je življenje, ne pa to… to… ta. Take kot si ti, ne smejo imeti otrok. Pokvarile bi jih.” “Kaj res? Kdo je pa potem mene pokvaril?” se je ujezila Sandra. Čeprav zgodbe Neli Filipić delujejo kot bizarna znanstvenofantastična odisejada, ki nudi inovativne odgovore na feministična, družbeno-politična in eksistencialna vprašanja, pa gre v prvi vrsti za igriva, eksperimentalna besedila, v katerih se avtorica poigrava tako z družbenimi konstrukti kot z žanrsko in stilistično zasnovo zgodb. V knjigi Srečni konci najdemo enostavčne filozofske uvide, na glavo postavljene pravljične parodije in tudi kompleksno zasnovana besedila, v katerih avtorica gradi zgodbo z bogatimi metaforami in nenavadnimi besednimi izpeljankami ter jo spretno zasuče v skladu s svojo življenjsko filozofijo. Ker se zaveda, da so srečni konci tako v filmu kot v literaturi bolj kot ne dolgočasni, jih začini s plejado dramaturških obratov, ki bralca prizemljijo v zavedanju, da ni nič tako, kot se kaže. Rdeča kapica odraste šele, ko jo volk zavrne – in ko jo zavrne še mama, se po vzoru Gregorja Samse prelevi v dlakavo bitje. Od tu naprej je vse odvisno od bralčeve domišljije in smisla za humor.

Piše: Bojan Sedmak, bere: Ivan Lotrič. Agregat Norme Bale nataka bralstvu osveženo stalnico nacionalne literature – politiko, tematiko, ki se je slovenska književnost loteva že stoletje in pol. V tovrstnih besedilih so akterji narodovih blagrov praviloma pokvarjeni v razponu od moralnih spačkov do odkritih zločincev, zavetje tega arhetipa pa bralstvu omogoča vznemirljive soočanje z vsakršnimi mahinacijami druge najstarejše obrti. Novost, ki jo roman Agregat domiselno prinaša v politične spektakle, je vloga tehnologije v tem očitno nujnem početju. Glede na naslov in tehnologijo bi bilo mogoče utemeljevati trditev, da sta v Agregatu pravzaprav dva romana v enem zajetnem, razdeljenem na dva dela, dobro zgrajenem s poglavji, v katerih se prvoosebni pripovedovalec izmenjuje z vsevedno pripovedovalko v kurzivi. Slednja dodatno poganja zgodbo s predstavitvami stranskih likov, ki obkrožajo junaka, godnega za levitev iz učitelja v poslanca, a osrednja pripovedna linija je prvenstveno speljana skozi iskanje identitete nekoga, ki se sooča s spoznanji, kako so vsakršni družbeni položaji podrejeni služenju. V prvem delu tako prevladujejo prizadevanja likov okoli volitev, v drugem delu pa se rezultati iztekajo v zmedeno očaranje osrednje osebe z manipulativno avtomatizacijo realnosti. Prav zaradi vse večje izpopolnjenosti robotov je finalna znanstvenofantastična razsežnost romana skorajda realistična, vsekakor pa žanrsko izstopa od številne avtobiografske, zgodovinske, kriminalne, mladinske, samopomočniške in podobne proze na današnjih knjižnih policah. Agregat namreč v besedilu ni nekaj, kar naj bi delovalo, ko zmanjka električnega toka, temveč vsakršno vezje, v avtoričinem zastavku predvsem združba, ki prakticira mreženje kot nujo za uspešno doseganje ciljev. In tematika podmazanega stroja v romanu ni le spretnost, kako se vodi volilna kampanja, ampak poučen način, kako delujejo trendi umetne inteligence. Seveda v danih mednarodnih, državnih in deželnih okoliščinah, v katerih se običajno uresničuje pregovorni homo homini lupus, v njem pa posamezniki težko kaj opravijo brez krdela, v katerem pa so razmerja izrazito hierarhična. V globinskem uvidu Norme Bale so tako razpostavljeni prevladujoči moški od centralnih vladnih do lokalnih krajevnih ravni. Pisateljica z bogatimi izkušnjami iz lastnega dela v javnem in realnem družbenem sektorju jim kaže kritično zrcalo, v njem pa so tipi groteskni, na videz nevredni pomilovanja, a v bistvu družbeno škodljivi. Usodo glavnega junaka Gumpeka je seveda treba prepustiti bralnemu suspenzu, prav tako posledice njegovega soočenja z zapeljivo virtualnostjo. Ga bo izkušnja vklenila, zmlela in uničila ali se ji bo prilagodil? Norma Bale ve, da se dandanes živi v vseobsegajoči navideznosti, kjer se moški radi predajajo nadomestkom polnokrvnih žensk; tako je pač vsaj že od znamenite uspešnice Philipa K. Dicka Ali androidi sanjajo električne ovce, kot je pozneje po tej predlogi Rachel omrežila Forda v Iztrebljevalcu. Predstavitve staromodnega spolnega občevanja s zato v literaturi privlačen izziv za marsikaj, vključno s psihoanalizo. No, tvorka Agregata ne potrebuje niti teoretične niti klinične podpore za prav dober prikaz tega obče potrebnega početja. Med dvema tovrstnima opraviloma v romanu – uvodno hitrim prešuštnim in celovito neposrečenim zakonskim, je tako posebej učinkovit opis slednjega, ki ga prizanesljivo podaja ženska avtorica z vložnico v prvoosebnem moškem toku zavesti. Nekako je krivično, da se besedila, ki so najverjetneje plod večmesečnega dela, použijejo čez vikend, a za roman Agregat je to lahko le pohvalno. Bralno hlastnost spodbujajo tudi nevsiljivo poučni deli; bodisi o delovanju služb za stike z javnostmi, o pomenu mode bum bum za napade na kapitalske položaje, o rastoči proizvodnji mandljev v južni Avstraliji, o vrstah viskijev ali s podatki o tem, da je v zemlejskem ozračju dnevno okoli sto tisoč letal. Razgledana piska dodatno krepi pozornost z recepti avokadovih namazov, ostrig in eksotičnih jedi ali z razlagami umamija, japonskega izraza za peti okus, okusu zahtevnejših bralcev pa streže še s citati od Seneke, Lincolna in Tarantina do Zupana in Predina … Na predstavitvah so pisci večkrat vprašani o morebitnih modelih za svoje književne osebe. Za tokratne vrhovne v piramidi – premierja Stelarja, strankarskega predsednika Sveteta, generala Sinka – ter njihove pribočne kadre, ravnatelja Majorja, medijca Boža, poverjenika Luka in snemalca Mufla, ni težko zbrati asociacij na stvarne domačijske politike, ne nazadnje so ti marsikaj ključnega sklepali v podeželskih gostilnah. Med ženskami je nekakšen ključ morda Zora, animatorka književnih prireditev in učiteljeva volilna konkurentka, a tako profiliranih je precej in mnoge niso najbolj zadovoljne kot odkrito častihlepne gospe ministrice ali toneče v kalupe varanih žrtev in nameščene za šanke kot tarče za strelice nasprotne usode. Ironija Norme Bale tako ne zadeva le moških, saj žensko cvrtje v patriarhalnih kotlih spada k nespremenljivosti slovenske patologije. Žal sredi te deluje tudi glavni junak kot po lastnih besedah »samo figura, nujno potrebna za vzdrževanje navidezne normalnosti«. Kakšne normalnosti? Takšne med nacionalnimi vizijami in provizijami, s katerimi se za korupcijske procente pretvarjajo rodovitna kmetijska zemljišča v asfaltne zaplate za proizvodnjo mednarodnih korporacij. Tovrstno uslužnost satirično ponazarja izjava enega izmed domorodnih glavarjev: »… mi s pestjo udarjamo samo po domači mizi, k sosedovim pa tečemo takoj, ko nas pokličejo, in se pred tem še lepo vljudno sezujemo.« Pri tem so za poslovni naskok na rodno grudo v romanu poleg anglosaksonskih dobičkarjev pripravljeni tudi germanski partnerji, katerih mentaliteto obmejno in čezmejno mnogostransko aktivna pisateljica dovolj dobro pozna. In na koncu koncev – le o kakšni normalnosti je mogoče govoriti v času, v katerem so tudi čustveno občutljivi haikuji rezultat umetne inteligence. //»Ta trenutek zdaj / ujet v večnosti časa / srce utripa//«, je v romanu Agregat predstavljen kot izvržek statistično napaberkovanih informacij, hladnega algoritma in ravnodušne usluge agresivnega programa, ki kot tak seveda ne vzbuja zaupanja. Norma Bale je z drugim samostojnim romanom napisala svoje najbolj obsežno delo, ki upravičeno dráži obete, da bo spod prstov zrele ustvarjalke prišlo še več aktualnega in odličnega pisanja.

Je pisateljica, prevajalka, literarna kritičarka in raziskovalka na Oddelku za prevajalstvo ljubljanske Filozofske fakultete. Prevaja iz francoščine in arabščine. Je prejemnica nagrade Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca. Njen prvenec Kozjeglavka, zbirka kratkih zgodb, je bila na Slovenskem knjižnem sejmu nominirana za najboljši literarni prvenec.

Pisateljica, prevajalka, kolumnistka in avtorica sedmih knjig nas je najprej navdušila z zbirko kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki. Njen najnovejši roman z naslovom Čmrljev žleb je zanimiv žanrski hibrid družinske sage in kriminalke, ki se dogaja v idilični gorski vasici Strmčnik.

Pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka je izdala že šest romanov ter zbirko kratkih zgodb. Že njen prvenec Koža iz bombaža (2007) je bil nagrajen na Slovenskem knjižnem sejmu, njen tretji roman Sušna doba (2013) pa je dobil nagrado Evropske unije za literaturo. Poleg pisateljevanja tudi prevaja, večinoma afriške avtorje.

Pisateljica, prevajalka in novinarka je lani izdala svoj prvenec Težka voda, ki je bil nagrajen na 39. Slovenskem knjižnem sejmu. Leta 2018 je izšel njen prevod kratkoprozne zbirke Priročnik za čistilke Lucie Berlin.

Pisateljica in študentka psihologije Laura Buzeti si je za svojo prvenko zadala težek in zahteven izziv: roman je stkala okoli konkretnega zgodovinskega dogodka: decembra 1970 je takratni zahodnonemški kancler Willy Brandt obiskal Varšavo: 7. decembra se je poklonil pred spomenikom vstajnikom v varšavskem getu: med dogodkom je povsem nenapovedano in mimo protokola pokleknil. Ta dogodek in Brandtov obisk spremljajo različni ljudje, Poljaki in Nemci; pisateljica tako ustvari širok razpon človeških usod in tako posredno piše tudi o spravi. Več pove v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Maja Moll in Ivan Lotrič. Odgovor na vprašanje, zakaj je Boža Herek začela pisati satirične, včasih precej ostro začinjene zgodbe o razvadah in slabostih posameznikov in banalnih pojavih v javnem življenju, je z mislijo na oblastnike, ki jim je osebna korist pomembnejša kot dobrobit države, že pred dva tisoč leti napisal rimski pesnik satirik Decimus Juvenalis: Difficile est satiram non scribere – Težko je ne pisati satire. Težko je verjeti, da so humoreske v knjigi Davek na pamet stare že več kot dvajset let, njihovi liki bi bili lahko tudi naši sodobniki. Prva zgodba nas spomni na Butalce, ki so kupovali pamet, le da je pripoved modernizirana z uvedbo inteligenčnega količnika za vsako delovno mesto. Vlada v domu demokracije soglasno sprejme davčno reformo in za odstopanje od predpisanega količnika uvede nov davek na pamet, ki bo zagotovo v celoti napolnil državni proračun. »Sistem je na moč human za tiste, ki so obvladali odtujitve velikega formata – kot so po novem rekli navadni kraji,« pravi sindikalist. V izogib zapleteni metodologiji vlada sklene, da se letna stopnja davka določa z žrebom. Humoreska Naša kultura govori o tankočutnem uličnem violinistu Gregorju, ki postane minister za kulturo. Na prvi seji vlade dobi nalogo, naj na dolgem seznamu umetnikov zamenja vse neustrezne s pravimi. Črtal naj bi ljudi, ki so kot paraziti polno desetletje živeli brez dela, pri tem pa se mora soočiti z ministrico za obrambo svobode misli, ministrico za socialne programe in družinsko pragmatiko, prisluhne pa tudi mnenjem stanovalcev v živalskem vrtu. V naslednji pripovedi vlada razpravlja o izboljšavah vremena in sprejme več koristnih ukrepov: na primer o nakupu termometrov, ki bodo kazali samo do petindvajset stopinj Celzija, vročino pa bodo merili v Fahrenheitih. Največji dosežek pa je priprava evropskega zakona o vremenu. »Tudi vreme je stvar demokratične javne razprave, najširša demokratična razprava lahko prinese novo kvaliteto, ljudstvo pa naj razmišlja, se ozira v nebo in se jezi. Naj se ukvarja z vremenom. Sicer nam bodo začeli vtikati nosove v pravo politiko in se ukvarjati s tem, o čem kdo odloča in na kateri račun gre kakšen znesek.« Precej pogosta slovenska lastnost je ustvarjanje videza, vtisa na druge in dokazovanje lastne pomembnosti. Iz te izvira absurdna potegavščina, ki si jo v humoreski Sanjske počitnice privošči lastnik turistične agencije Modra palma z reklamo: »21 čarobnih dni na Bahamskih otokih za samo 999 dolarjev za štiri osebe«. Na koncu so kljub trdemu garanju v vinogradu vsi zadovoljni, ko za nevoščljive sosede in prijatelje kot dokaz posnamejo video o svojih počitnicah pred kulisami s posnetki Bahamov. Težavna pa je lahko tudi izbira otrokovega imena, saj imajo v satiri Ime po mnenju nove mamice vse Anice, Bojane Mojce, Marije, Jožice, Dragice, Nine, skratka vse dobre znanke, preveč slabih lastnosti, da bi po njih imenovala svojo novorojenko. Humoreske Bože Herek v knjigi Davek na pamet odlikujejo spreten tok pripovedi in zanimive zgodbe iz vsakdanjega življenja preprostih posameznikov in pomembnežev – klavrnih literarnih junakov, ki jim je skupno hlepenje po bogastvu in karieri. Pisateljica s posmehom in bridkim humorjem razgalja zlaganost uglednežev, nesmiselne politične odločitve, birokracijo, laži, podkupovanje in krajo. V nekaterih lahko zaznamo sledi znanih literarnih del tega žanra, kot so Milčinski z Butalci, Dickensov Božični duh v zgodbi Kako sem postal pameten ter Hašek in njegov Dobri vojak Švejk v humoreski Pred volivci ob ustanovitvi 'Stranke zmernega napredka'. Knjižna oprema Bojana Hereka se ujema z vsebino, prikazuje na primer bankomate in okenca z duhovitimi napisi: »Davkarija. Vplačila 24 ur. Vse dni v letu samo za vas.«

Pisateljica, prevajalka in lezbična aktivistka Suzana Tratnik je tudi mojstrica kratke zgodbe. To je ponovno dokazala s pripovedno zbirko Škarje, objavljeno pri Založbi ŠKUC v zbirki Lambda. Zbirka vsebuje devet kratkih zgodb, napisanih z intenzivno, prepoznavno avtoričino pisavo. Avtorica ima posluh tudi za podrobnosti, tako za besede svojega otroštva in socialnega okolja oziroma sociolekt, skratka, za podrobnosti, zaradi katerih je njen literarni svet še kako živ. Pripovedno intenzivnost pisateljica pogosto stopnjuje s prvoosebno, psihološko prepričljivo pripovedjo. Tudi zaradi omenjene psihološke prepričljivosti so zgodbe o medčloveških razmerjih (med drugim med očetom in hčerko, med lezbijkama) še kako prepričljive. In kot da se je Suzana Tratnik zavedala svoje pripovedne kondicije, je zbirko sklenila z zgodbo Intimental, s katero med drugim variira problematiko evtanazije. Več o zbirki, zgodbah in še čem pove Suzana Tratnik v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Beloruska nobelovka v svoji pretresljivi kroniki govori o koncu Sovjetske zveze ter travmatičnih socialnih in psiholoških učinkih, ki jih je propad komunistične velesile navsezadnje imel na tamkajšnje ljudiPisateljica Svetlana Aleksijevič, ki se je rodila leta 1948 v Ukrajini, ki živi v Belorusiji in ki ustvarja v ruskem jeziku, si je pozornost svetovne bralske javnosti pridobila s polifonično strukturiranimi knjigami, s katerimi je – kot so se izrazili švedski akademiki, ki so ji leta 2015 prisodili Nobelovo nagrado za književnost – postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času. Tega pa ni storila, kot bi kdo utegnil pomisliti, s pomočjo romanov ali kratkih zgodb, s pomočjo literarne izmišljije skratka, temveč tako, da je pred mikrofon povabila na stotine – ali, verjetneje, na tisoče – ljudi z najrazličnejših koncev Sovjetske zveze in jih nekako pripravila k temu, da so ji zaupali svoje trpke življenjske zgodbe in grenke usode, da so ji razkrili, kaj vse se jim je pravzaprav zgodilo na kolhozu in v gulagu, kaj pod nemško okupacijo ali na fronti med drugo svetovno vojno, kaj v Afganistanu med sovjetsko, na neuspeh obsojeno invazijo, kaj na širšem černobilskem območju, ko je bilo treba odpravljati posledice jedrske katastrofe. Te izpovedi običajnih, vsakdanjih ljudi, njihove krhke glasove je Aleksijevič skrbno zapisala, premišljeno oblikovala in jih potem so- in zoper-postavila v delih, kot so Vojna nima ženskega obraza pa Poslednje priče ter Černobilska molitev – če se omejimo samo na knjige, ki so že dostopne tudi v slovenščini. No, pred nekaj meseci pa je Cankarjeva založba v ediciji Moderni klasiki v prevodu Veronike Sorokin izdala še Čas iz druge roke, pisateljičino bržčas najbolj ambiciozno delo, v katerem skozi mozaično zlaganje pričevanj Rusov in Tadžikov, Belorusov in Armencev navsezadnje dobimo nekakšno kroniko razpadanja Sovjetske zveze. Kakšne socialne ter psihološke učinke je propad komunistične velesile navsezadnje imel na ljudi, ki so ob koncu osemdesetih oziroma na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja živeli v orjaškem prostoru med Kaliningradom in Vladivostokom, smo ob Času iz druge roke preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, predavatelja na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Blaža Podlesnika. foto: Goran Dekleva

Lale Gül je mlada nizozemska pisateljica turškega rodu; v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom pripoveduje in razmišlja o svojem odraščanju v konservativni, verni družini. Opisuje dilemo dekleta, ki se je uprlo muslimanski vzgoji, kar je v družini povzročilo nepopravljiv razkol. Za knjigo, ki je bila prodana v več kot 300.000 izvodih, je Lale Gül dobila več pomembnih nagrad, v slovenščino jo je prevedla Stana Anželj. Ob njenem obisku v Ljubljani se je z Lale Gül pogovarjala Petra Meterc. Ton in montaža Robert Markoč, bere Mateja Perpar. Foto: posnetek zaslona iz intervjuja z Lale Gül https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Lale_G%C3%BCl_in_2021_(cropped).png https://www.youtube.com/watch?v=8EDMQB82hOQ

Pisateljica in novinarka Pia Prezelj je z romanom Težka voda (izšel je pri Gogi) napisala izzivalen prvenec: bralko in bralca izzove tako s tematiko (o krčevitem, zakrčenem življenju posameznic in posameznikov na podeželju, a tudi o pokvarjenosti, odpuščanju, zbližanju), predvsem pa s pripovedjo (ki marsikaj zgolj nakaže, napove in ki se cepi in sestavlja po avtoričini volji) – tako da sta morda samo dve možnosti: lepša je, da boste ob branju prikimavali pisateljičini spretnosti in ustvarjalnosti. Možen uvod v branje romana Težka voda je pogovor Marka Golje s Pio Prezelj. Nikar ne zamudite.

Piše: Jure Jakob Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Pripovedni opus nobelovke Herte Müller je v naših logih že lep čas prisoten, v slovenščini šteje štiri romaneskne naslove in enega kratkoproznega, kar daje širok pogled v njeno primarno ustvarjalnost. Pri esejistiki, ki je njeno pomembno dopolnilo pa tudi hvaležno interpretacijsko pomagalo, prevodov ni toliko, doslej je v knjižni obliki izšel pravzaprav le en izbor, zato je zbirka esejev Kralj se prikloni in ubija za vse ljubitelje in poklicne spremljevalce te posebne in v več ozirih izjemne nemško¬-romunske avtorice dobrodošla obogatitev. Še bolj pa: poglobitev. Literatura Herte Müller je namreč v tematskem oziru omejena in osredotočena na nekaj bistvenih žarišč, ki jih je na kratko mogoče povzeti s krilatico "življenje posameznice v represivni totalitarni družbi". Gre seveda za stalinistično družbo Ceauşescujeve Romunije in za avtoričino življenjsko izkušnjo. Herta Müller je banatska Nemka, rodila se je v vasi Nitzkydorf na zahodu Romunije, kjer nekoč številna nemška etnična skupnost prebiva že približno 300 let. Romunščine se je naučila šele petnajstletna, ko je odšla na šolanje v bližnji Temišvar. Tam je tudi študirala nemščino in romanistiko ter se po končanem študiju zaposlila. Njena poklicna in življenjska pot se je kmalu zapletla, saj jo je v tovarni, kjer je delala kot prevajalka tehničnih navodil, hotela v svoje vrste rekrutirati romunska tajna služba Securitate, vendar je Herta Müller sodelovanje zavrnila. S tem se je vpisala na črno listo, postala je sovražnica delovnega ljudtsva, kot se je rado reklo sistemsko neprilagojenim posameznikom v realsocialističnih diktaturah. Odtlej pa vse do leta 1987, ko je emigrirala v Nemčijo, se je soočala z brutalnim in sistematičnim policijskim nasiljem. Primež zastraševanja in podlih intrig romunske tajne službe Securitate jo je stiskal še celo v emigraciji, popustil je šele s propadom Ceauşescujeve Romunije leta 1989 in z demokratizacijo vzhodne Evrope, ki jo simbolično predstavlja padec Berlinskega zidu. V vsakem od devetih esejev v knjigi Kralj se prikloni in ubija, ki je v izvirniku prvič izšla leta 2003, se Herta Müller navezuje na kopico dogodkov, pripetljajev ali pa spominskih detajlov iz svojega življenja. To navezovanje nima nobene zveze z nostalgičnim obujanjem spominov, ampak nudi izhodišče za premislek o temah, ki so za pisateljico trajno eksistencialno pereče, po drugi strani pa tudi v estetsko-ustvarjalnem pogledu avtorsko določujoče. V uvodnem eseju V vsakem jeziku tičijo druge oči jo tako nekateri spomini na otroštvo v garaškem vsakdanu kmečkega življenja napeljejo k premislekom o razmerju med molčanjem in govorom, med jezikom in predmeti, ki jih jezik poimenuje, ter o pomenskih premenah, v katere se besede nekega jezika zakotalijo, potem ko so osvetljene s pomenskimi konteksti svoje prevodne ustreznice v drugem jeziku. Pri tem izpostavlja, da je zanjo bistveno tisto območje, ki ga besede, svoji izrekovalski, denotativni vnemi navkljub, ne morejo zajeti, ampak ga le poetično nakazujejo, s tam ko poustvarjajo vtise, ki jih na svoji predbesedni ravni vzbuja predmetna, stvarna resničnost. Avtorica temu reče "območje blodenj" in dodaja: "Kriterij kakovosti besedila je bil zame vedno: se bodo v glavi pojavile blodnje ali ne. Vsak dober stavek v glavi vodi vedno tja, kjer tisto, kar izzove, s sabo komunicira drugače kot pa z besedami." Herto Müller (literarni) jezik zanima kot prizorišče novih možnosti, vprašljivosti, nestalnosti in iskateljske svobode. To še dodatno ponazarja s svojo dvojezično izkušnjo, ki je povzročila, da se v njeno nemško materinščino stalno vtihotaplja tudi pogled romunščine. Ta pogleda primarne nemščine ne razveljavlja oziroma ga ne spodbija, temveč jo širi in poglablja, zato tudi pravi, da "svoj lastni jezik podržati pred očmi tujega jezika vodi do nenehno pritrjevalnega odnosa, do neutrudljive ljubezni." Takšno najdevanje vedno novih pogledov z istimi, starimi očmi je pravzaprav naraven proces v zgodovinskem razvoju in živi rabi vsakega jezika. Ob tem Herta Müller kaže na primere iz živega, ljudskega govora, ki se je v okolju retorično visokoletečega ideološkega enoumja in kolateralne materialne bede romunskega stalinizma upiral represiji s subverzivnimi in inventivnimi besednimi domislicami, dovtipi in duhovitimi poimenovanji banalnih fenomenov iz vsakdanjega življenja. Tudi drugi, naslovni esej knjige, Kralj se prikloni in ubija, razodeva, kako iztanjšan, fin občutek za drobne jezikovne detajle vodi pisanje Herte Müller. Iz drobnega spomina na lastnoročno izrezljane šahovske figure, ki jih je njen stari oče iz vojnega ujetništva v prvi svetovni vojni prinesel domov in od katerih je nanjo največji vtis naredila figura kralja, razvije kompleksno in strašljivo, pa tudi dvoumno metaforo nasilne usode, ki se igra s posameznikom. Jezikovni artizem je ne zanaša v samozadosten larpurlartizem, ampak, nasprotno, z njim neprizanesljivo razgalja krutost in nasilje oblastnega sistema v totalitarni Romuniji, pa tudi poniglavo omejenost, provincializem in šovinizem vaške nemške skupnosti, ki ni znala in hotela obračunati z nacistično epizodo svoje preteklosti med drugo svetovno vojno. Oče Herte Müller – pisateljica se ga v esejih pogosto spominja – je bil med vojno član zloglasne SS, po vrnitvi domov pa se je grozovito zapil, a še vedno prepeval esesovske pesmi. S tem se je v pisateljičino zavest zarezala podoba klavrno propadlega vaškega kralja; podoba nasilja, ki se pogreza samo vase. Mestni kralj v nasprotju z vaškim svoje zlo in uničenje še dolgo neovirano seje in vliva po Romuniji. Pisateljica podrobno opisuje izkušnje prijateljev in znancev, ki jim je prisluškovala tajna policija, navaja primere insceniranih samomorov in opisuje zaslišanja, šikaniranja in ustrahovanja, ki jih je bila deležna sama. Mučnih spominov na osebno izkušnjo z nasiljem oblasti se Herta Müller dotika tudi v drugih esejih zbirke. Nečloveškost in nedoumljivost teh izkušenj se zrcali v poetičnih potujitvah in asociativnih preskokih jezika, s katerim vse to priklicuje. Njeni eseji zlo totalitarnega sistema in tudi udobno vzvišenost, samozadovoljnost in samozagledanost njenih rojakov, ki jih spoznava v emigraciji v demokratični Nemčiji, vešče razgaljajo ter jasno in nedvoumno obsojajo. A tega ne počnejo v pravičniškem duhu, ki mu je za nazaj in vnaprej vse jasno, temveč z osuplostjo, zgroženostjo, ki se ne neha čuditi, kako je bilo kaj takega sploh mogoče. Ki si ne laže, da se kaj takega ne more nikoli več ponoviti.

Piše: Anja Radaljac. Bere: Eva Longyka Marušič: Zdi se, da v kontekstu slovenske kriminalke še vedno ni samoumevno, če zapišemo, da je knjiga napeto branje, ki ga vse od začetka do konca ne moremo spustiti iz rok. Črni princ Irene Svetek vsekakor je taka knjiga in z žanrskega vidika se s tem že prebije v vrh slovenskega kriminalnega žanra. Ne manjka krvavih, srhljivih, zelo visceralno spisanih prizorov nasilja, ne manjka trupel in ne manjka dramatičnosti; ne le poglavja, kar vsak daljši odstavek se konča s tako imenovanim cliffhangerjem, ki nas sili v branje naslednjega in naslednjega odlomka. Pravzaprav je ta postopek tako izrazit, da ga je mogoče imeti za eno od osrednjih orodij gradnje pripovedi v Črnem princu. Pisateljica v romanu veliko stavi na dinamiko in napetost pripovedi ter nenehno presenečanje bralstva, kar ji dobro uspeva kljub temu, da kot eden izmed fokalizatorjev pripovedi nastopa tudi morilec, čigar zgodbo pravzaprav spremljamo vse od začetka romana. Pomembno se zdi tudi, da Svetek v središče romana postavlja femicid in nasilje nad ženskami, tako v partnerskem odnosu kot tudi v širši družbi. Moški v romanu so ženskam pretežno nevarni ali pa se nanje vsaj ni mogoče zanesti; celo Mio Aurelli, ki ga je mogoče imeti za osrednjega protagonista Črnega princa, tožilec, ki se ves čas zavzema za pravico, je brezbrižen do svoje ljubice in v odnosu do nje izraža izkoriščevalske tendence, predvsem pa se ne ozira na njeno notranje doživljanje, njena čustva, potrebe ali želje. Pripoved to pojasnjuje z Miovim tragičnim intimnim ozadjem, ki ga spremlja kot breme, a tudi kot svojevrsten alibi. To je vzorec, ki ga je mogoče pripisati (skorajda) vsem moškim likom v romanu, vključno s storilci; imeli so tragično intimno zgodbo. To seveda ne prinaša le psihološke širine literarnih oseb, temveč je tudi točno; večina ljudi z antisocialnimi težnjami ali antisocialno osebnostno motnjo je v resnici imela neugodne življenjske okoliščine v otroštvu. Z družbenega vidika roman podaja zanimiv komentar o posledicah tovrstnih okoliščin glede na spol: kjer pri moških vznikne sadizem, vznikne pri ženskih mazohizem, kar je eden ključnih motivov romana. Literarno prepričljivo je, da Irena Svetek pri tem zrcaljenju pokaže celoten spekter vedenj in situacij, v katere lahko vodijo srečanja med ranjenimi osebami, ki se obračajo k sadizmu oziroma mazohizmu. Tako imamo na eni strani vztrajanje v nefunkcionalnih odnosih, na drugem, skrajnem koncu pa umor, ki se zgodi na mazohistično željo žrtve v odziv na morilčev sadistični impulz. Vzorec je izpisan v podtalju predvidevanja, da gre pri zločinih v romanu za medpartnersko nasilje in klasične primere femicidov. Ta dinamika povsem jasno razkriva realno pogostost medpartnerskega nasilja nad ženskami, po drugi strani pa pokaže tudi globlje psihološke trende in vzorce, ki jih ni težko povezati z družbenimi konvencijami v odnosu do spola, ki kot nek zunanji vzvod odmerjajo, kam se bo usmerila agresija travmatsko zaznamovane osebe – k sebi ali k drugemu. Dobro je izrisan tudi primer tega, kako je lahko tragično ozadje v družbi za moškega svojevrstna prepustnica za agresivno ali vsaj brezbrižno, egoistično vedenje, medtem ko se mora ženska, naj bo njeno ozadje takšno ali drugačno, s svojo stisko soočati sama, saj je sicer v družbi prepoznana kot nesposobna ali histerična. Zanimiv je primer Leje, Mieve ljubice, ki je psihiatrinja, a se sramuje svojih paničnih napadov in ni nikomur pripravljena zaupati, da se ji dogajajo, in jo, ko v paniki zakriči na sodelavko, naj jo pusti samo v prostoru, predvsem skrbi, kako naj zakrije stiske in kako naj kar najbolje prevzame odgovornost za povzdignjeni glas. Ženski njene stiske v družbi ne prinesejo simpatije ali popuščanja – kot ga denimo Miu – temveč breme, ki ga je treba zakriti. Manj prepričljiv je Črni princ v končnem razkritju velike prevare, ki je jedro romana. Težava je v tem, da bi bilo celotno tragično zgodbo mogoče preprečiti na precej elegantnejši in preprostejši način, na primer z vpeljavo policije ali s selitvijo. Zgodba, ki jo Črni princ podaja, je tako v svoji zasnovi polna pretiranosti, neverjetnosti (npr. da Mio po tridesetih letih enostavno ne ve več, kako je videti njegova sestra) in tudi patetike ter nepotrebne medosebne dramatičnosti. Besedilo se tako na koncu žanrsko zelo približa nekakšni melodrami, kar pa v kontekstu, da gre vendarle za žanrsko delo, ki naj predvsem zabava, morda ni tako zelo moteče, kot bi bilo zunaj žanrskih okvirjev; slednje Črni princ precej manj presega, kot jih je, na primer, presegla Rdeča kapica. Pod črto, gre za vešče in napeto napisano kriminalko, ki kljub bombastičnemu razvoju dogodkov vendarle opozarja tudi na nekaj družbeno relevantnih tematik.

Špela Frlic, ki se v pripovedovanju, pisanju in drugih dejavnostih, povezanih z otroško in mladinsko literaturo, nenehno uči in izpopolnjuje, proučuje nove in nove reči, je letos za svoj naslovniško odprt romaneskni prvenec Bleščivka, detektivsko zgodbo, polno simbolnih pomenov, prejela nagrado večernica. Kot raziskovalka pripovedne tradicije se je pred kratkim spoprijemala z Italijanskimi pravljicami Itala Calvina, zdaj je v njenem fokusu balkanska pripovedna zapuščina. Ko ji uspe napisati izvirno avtorsko delo, so njeno bralno občinstvo otroci, odeti, kot rada reče, v plašč nedolžnosti, ki pa ga je treba enkrat sleči, zato da odrasteš. Rada je v družbi ljudi, ki jih, kot njo, vleče proti robu, k eksperimentu, čeprav ta lahko ne uspe … Občuduje pogumne in neustrašne, saj je v življenju treba vsaj malo tvegati.

Zbirka kratkih zgodb Tatjane Plevnik z naslovom Vabe (Litera, 2023) vsebuje trideset kratkih in kratkih kratkih zgodb. Kaj je njihov skupni imenovalec? Pisateljica je nekoliko dvomila, da obstaja, zato je zgodbe sešila v celoto s kratkimi uvodi v posamezno zgodbo ali skupinico zgodb. Toda njeni uvodi, metateksti odigrajo še kako pomembno vlogo - so namreč še kako prepričljiv zagovor branja in ustvarjanja. Po drugi strani pa se v zgodbah Tatjane Plevnik vseeno razkriva skupni imenovalec, naj so zgodbe kratke ali dolge – zgodbe so zelo zgoščene in z dobrimi konci, predvsem pa se zgodba razlikuje od zgodbe, zato je njihova morebitna rdeča nič raznovrstnost. Med zgodbami v zbirki, ki ima simpatičen in samozavesten podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug, izstopa tudi Vaja v zgoščevanju. Saj veste: udeleženka literarne delavnice popravlja in popravlja zgodbo do popolnosti, ki se skriva v vseh tako in drugače okleščenih zgodbah. Več o zbirki in zgodbah in še marsičem pove pisateljica v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Moldavijska književnica Tatiana Ţîbuleac je spomladi obiskala Ljubljano kot gostja festivala Fabula - literature sveta. Njen roman Stekleni vrt (izšel je pri Beletrini v prevodu Aleša Mustarja in Saše Špelec (prevedla je odlomke v ruščini)) povsem ustreza naslovu festivala (re)konstrukcije spomina – med drugim namreč pripoveduje o zadnjih letih socializma v Moldaviji in njenem glavnem mestu Kišinjevu. Več o romanu, tudi o romaneskni junakinji Lastočki, pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo.

Ime tedna je Ajda Bračič, pisateljica, ki je za prozni prvenec Leteči ljudje prejela kritiško sito za najboljše literarno delo lanskega leta. Zbirki kratkih zgodb je skupen pogled na realnost, ki ni trdna, temveč se v skladu s počutjem in dejanji protagonistov nenehno spreminja. Nagrado Društva slovenskih literarnih kritikov so ji podelili v okviru Slovenskih dnevov knjige.Kadidata sta bila še: Saša Čaval, raziskovalka z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU, ki je na razpisu za utrditev samostojne raziskovalne poti Evropskega raziskovalnega sveta pridobila skoraj 2,8 milijona evrov sredstev. Petletni projekt raziskovanja srednjeveških nagrobnikov bo vodila po pokrajinah zahodnega Balkana, kjer so stečki še vedno slabo raziskani. Adrijan Rustja, igralec in režiser, eden od najbolj znanih obrazov v zgodovini Slovenskega stalnega gledališča v Trstu ter protagonist dolge vrste uspešnih predstav, v katerih je pokazal širok razpon izrazov. Je dobitnik nagrade Tantadruj 2023 za življenjsko delo, priznanje SNG Nova Gorica, Gledališča Koper in Slovenskega stalnega gledališča v Trstu.

Prvi dogodek 55. mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu je bil literarni večer z mjanmarsko pisateljico in aktivistko Ma Thido, sicer predsednico Odbora za pisatelje v zaporu pri Mednarodnem PEN. Matej Juh se je z njo pogovarjal o njeni zaporniški izkušnji, literarnih spominih nanjo, predvsem pa o razmerah v Mjanmaru po vojaškem udaru leta 2021.

Pisateljica, prevajalka in literarna zgodovinarka Katarina Marinčič je konec lanskega leta pri založbi Beletrina objavila nov roman z naslovom Ženska s srebrnim očesom. Avtorica ni igrala na obseg, dolžino, debelino, ampak na intenzivnost, zgoščenost in dvoumnost. Bralec se ob branju romana sicer lahko sprašuje, kdo je ženska v naslovu ali kaj se je zgodilo takrat in takrat, toda pisateljica stavi in stavo dobi s psihološko pretanjenim pripovednim tokom, s katerim lepo predstavi romanesknega junaka, antijunaka Emila, moškega, ki svet predvsem opazuje, ga nekoliko poskuša razumeti, vendar ne razmišlja in ne deluje kot človek dejanja. Več o romanu in še čem pove Katarina Marinčič v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo.

Moldavijska književnica Tatiana Ţîbuleac je obiskala Ljubljano kot gostja Festivala literature sveta – Fabule. Njen roman Stekleni vrt (izšel je pri Beletrini v prevodu Aleša Mustarja in Saše Špelec (prevedla je odlomke v ruščini) povsem ustreza naslovu festivala (re)konstrukcije spomina – med drugim namreč pripoveduje o zadnjih letih socializma v Moldaviji in njenem glavnem mestu Kišinjevu. Več o romanu, tudi o romaneskni junakinji Lastočki, pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo, na začetku pa lahko slišite nekaj taktov iz komada Primavara (Pomlad) priljubljene moldavijske skupine Norok, skupine, ki jo je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja poslušala tudi Tatiana Ţîbuleac.

Ime tedna je Dijana Matković, pisateljica, prevajalka in publicistka, ki se bo s knjigo Zakaj ne pišem predstavila na berlinskem filmskem festivalu. V okviru prireditve Knjige na Berlinalu so njeno delo skupaj z desetimi izbrali med 190 naslovi iz več kot 30 držav. Z Dijano Matković se je pogovarjala mlada sodelavka programa Ars Zala Trebežnik.  Kandidata sta bila še:  Etelka Korpič - Horvat, vodilna urednica zbornika z naslovom Socialna država in revščina, ene od najobsežnejših monografij zadnjega časa s to tematiko pri nas, ki je izšla pri Mariborski Univerzitetni založbi, vseh 37 sodelujočih avtorjev z različnih področij pa je prispevke pripravilo brezplačno. Vito Žuraj, najuspešnejši slovenski skladatelj v mednarodnem prostoru, ki je po naročilu frankfurtske operne hiše in na libreto Händla Klausa napisal opero Blühen (Razcvet). S svojim najobsežnejšim delom doslej je na krstni izvedbi požel velik uspeh in številne pozitivne kritike.

Pisateljica in prevajalka Jedrt Maležič je v svojem tretjem romanu Križci, krožci (objavljenem pri založbi Goga), ustvarila psihološko pretanjeno podobo ženske, ki se ji ob razpadanju zakona spodmikajo tla pod nogami. Toda ker gre za ločitev lezbičnega para, ki ima hčer, je psihološki roman tudi političen, oziroma kot poudari pisateljica v pogovoru z Markom Goljo, ji je ugotovitev Osebno je politično zelo blizu. Spremembe, ki jih doživlja romaneskna junakinja Giga, je pisateljica sugestivno ubesedila ¬– tako kot se spreminja Gigino življenje, se spreminja tudi njena govorica. Predvsem pa se je pisateljica odločila za nelinearno pripoved, za vzvraten pogled. Njena Giga je tako na začetku romana v hudi krizi, nakar bralka in bralec spoznavata, kako je prišla vanjo, kako se je zgodba razvijala oziroma začela. To pa še ni vse: pisateljica tudi prebere odlomka iz romana in tako lepo ponazori svoje odgovore. Nikar ne zamudite.

Izgubljena hči je tretji roman italijanske literarne superzvezde Elene Ferrante. Izšel je leta 2006, torej pred Neapeljsko tetralogijo, ki je osvojila bralke in bralce po vsem svetu. Pisateljica se tudi v tem romanu, ki je v prevodu Daše Perme Jurjavčič izšel pri Cankarjevi založbi, z brutalno iskrenostjo loti prespraševanja ženskosti in materinstva v sodobni družbi. Poleg dužbene kritike pisatljica predvsem odpira prostor za soočanje z lastnimi prepričanji, predsodki in tabuji. Izgubljeno hči vam v branje priporoča Urška Henigman.

Pisateljica in prevajalka Berta Golob premišljuje o prijateljstvu.

Pisateljica in aktivistka Vesna Lemaić, dobitnica nagrade novo mesto, je že večkrat dokazala, da je odlična pripovedovalka, nazadnje s knjigo, z zbirko zgodb oziroma romanom Trznil je, odprla je oko (objavljeno pri Cankarjevi založbi). V njej občuteno pripoveduje o razmerju med dedkom in vnukinjo, med preteklostjo in sodobnostjo. In takšna je Vesna Lemaić tudi kot gostja v oddaji/podkastu Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Renato Horvat in Eva Longyka Marušič Z Rdečo kapico, prvo iz serije psiholoških kriminalk, v kateri skrivnostne umore razrešuje tragično zaznamovan okrožni državni tožilec Mio Aurelli, se je Irena Svetek uspešno zavihtela med že uveljavljena imena slovenskega kriminalnega žanra, le da je zgodba, polna vsakovrstnih sprevrženosti in zlorab, njegova najtemačnejša verzija doslej. Z Belim volkom je stopila še korak dlje v temo. Dogajanje je tokrat postavila na Kočevsko in v Belo krajino, sem in tja tudi v Ljubljano. Sredi kočevskih gozdov najdejo golo truplo mlade ženske s prerezanim vratom in z volčjo masko na obrazu. Ali kot poetično zapiše Svetkova: »Ptica roparica zaokroži čez nebo. Prameni šibke svetlobe se začnejo plaziti skozi gozd, žarki jutranjega sonca prodrejo med drevesa in osvetlijo truplo ženske, ki leži na tleh. Z njenega obraza strmijo volčje oči, z njenih ust režijo volčji zobje.« To je nov primer za Mia Aurellia, okrožnega državnega tožilca, ki se je spet zbližal z bivšo ženo, arhitektko Violo, in ji poleti na Vinici pomagal obnavljati hišo njenih prednikov. Vendar mu je kljub temu, da je začasno ozdravljen odvisnosti od iger na srečo in alkohola, »v zgubanem tkivu pod lobanjskimi kostmi že vznikala misel na to, da je sreča le hoja po tankem ledu, ki lahko vsak trenutek poči, on pa se bo znašel v temnih vodah, kjer ga bo znana sila ponovno potegnila proti dnu«. Ta misel je pravzaprav lajtmotiv vseh oseb v romanu. Ob preiskovanju zločina se Mio vrne v kraje, kjer so še vedno živi poganski običaji in staroslovansko zaklinjanje za zaščito pred volkovi in kjer so ljudje strašljivo daleč od običajnosti. Vsak protagonist ima neko težko travmo ali anomalijo, osebnostno motnjo, grdo razvado, nenaravno nagnjenje. Avtoritativni predsednik Društva za zaščito kočevskega volka Herman Veles ima očitno raje volkove kot ljudi. Lepotec Jurij Dimitrovski, preprodajalec drog in narkoman, je zaznamovan od nasilne matere, prostitutke Bojane, »ki je udrihala po njem s pasom, na katerem je bila kovinska zaponka, da je od bolečine večkrat padel v nezavest in obležal na tleh«. Tudi njegovo mlado ženo Maro, ki je moževo drogiranje ne moti, »ker pač mora jemati drogo, to so stvari, ki jih vzameš v zakup«, so zaznamovala leta v psihiatrični ustanovi, kamor so jo vtaknili, ker je nenehno risala votline in volkodlaka, ki posiljuje njeno mamo. Marina starša sta enooka intuitivna Mokoš in čudaški redkobesedni Perun. In tu je še v Maro nesmrtno zaljubljen in neuslišan prijatelj Mišo Cvitkovič, na katerega je pijani oče »zlival ledeno vodo in se ob tem glasno smejal, kot bi ga sinovo trpljenje vzburjalo«. Pa še reže se, Mišo, in seksa z napihljivo lutko. Ob iskanju krivca za gnusno dejanje (in kmalu je odkrita še ena iznakažena žrtev) sledimo še tihotapcem heroina iz Afganistana v Slovenijo, da bi iz njega izdelali petdesetkrat močnejšo sintetično drogo, ki se je je na ulici prijelo ime beli volk. Zaradi čvrste povezanosti na prvi pogled »raztreščene« vsebine, kjer pa se nazadnje staknejo vsi konci, je težko kar koli napisati, ne da bi razkrili preveč in tistim, ki kriminalke še niso brali, pokvarili bralnega užitka. Knjiga, v katero težko vstopiš zaradi preskakovanja časov, prizorišč, oseb in dogodkov, kasneje steče v dobrem ritmu, z inteligentnim uvidom, z izdelanim jezikom in slogom, presenetljivim koncem, s pridihom magičnega. Dosledna rdeča nit pripovedi so volkovi, tudi kot metafora za družinsko krdelo (družina je krdelo) in spoznanje, da je prava zver človek, ne volk. Pisateljica v kratkem dodatku razloži, da se je ob pisanju naslonila na staroslovansko mitološko izročilo, ljubezenski trikotnik med bogovi Perunom, Velesom in Mokoš; od tod tudi (nepotrebno) nenavadna imena treh njenih junakov. Pravi, da je za kriminalni žanr zanimiv kontrast, večni princip dobrega in zla (svetlobe in teme), ki se ne izključujeta, ampak se nadgrajujeta, eno brez drugega ne gre. Vegetacijski mit pa mu vdihne cikličnost, nenehno ponavljanje istega, brezizhodno naprezanje spremeniti svojo usodo, od rojstva do smrti. Po pisateljski in raziskovalni plati je to obrtniško odlično opravljeno delo. Tudi izredno vizualno, filmično; Svetkovi se pozna scenaristična kilometrina (iz Rdeče kapice že nastaja televizijska nadaljevanka). Po drugi strani pa je Beli volk izredno hladna, surova, preračunljivo napisana knjiga, v kateri tema absolutno premaga svetlobo – kot da se je pisateljica ves čas pretirano trudila pisati stvari, ki bi bralca šokirale. Do samodestruktivnih glavnih junakov in njihovih družin ne čutiš nikakršne empatije, ne smilijo se ti, ne dihaš z njimi; skratka niso živi, ampak kompleksen pisateljski konstrukt, ki ga je treba po vseh duševnih in telesnih mučenjih na koncu neusmiljeno uničiti, pa četudi z odrezanjem penisa. Tudi tožilec Mio ne vzbuja simpatij ali kakršnegakoli čustva, čeprav vnovič izgubi ženo Violo, ki je, mimogrede, odvisnica od mladih moških teles. Toliko nefunkcionalnih posameznikov na kupu je za eno knjigo preprosto preveč. Kot je preveč tudi nasilnih misli, dejanj in dogodkov. Zaradi tega zgodba zgubi verodostojnost in na trenutke deluje prav »za lase privlečeno«. Pa vendar Svetkova ne ustavi senzacionalističnega masakra vse do zadnjega stavka, v katerem se, kot da jih že ne bi bilo dovolj, na veji stoletnega hrasta v vetru rahlo pozibava truplo. Čigavo, naj ostane skrivnost. Pisanje Irene Svetek me je spomnilo na ameriško pisateljico Gillian Flyn, ki se v kriminalnih uspešnicah Ni je več in Ostrina prav tako že na meji znosnega loteva patoloških medosebnih, predvsem družinskih odnosov. Beli volk pa zadiši tudi po Nesbojevem Macbethu, ki ga je norveški avtor kot sodoben triler brutalno in krvavo napisal po Shakespearjevi dramski predlogi. Ampak pozabite na skandinavski noir, slovenski zna biti strášnejši.

Pisateljica in literarna kritičarka Tina Vrščaj je za roman Na Klancu zasluženo dobila odkupno nagrado modra ptica Mladinske knjige Založbe – v roman je spretno in berljivo vtkala vrsto tem (od materinstva, medsebojne odtujenosti med njo in njim, ekologije in socialne problematike), izmislila si je nekaj novih besed, na primer stranmisli, moškodlak in ženskodlak, ter s poimenovanjem ene izmed nastopajočih s priimkom Vrščaj najverjetneje izrekla poklon bližnji sorodnici in še marsikaj. Več o celostnem in všečnem romanu pove Tina Vrščaj v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi erotičen odlomek iz romana. Nikar ne zamudite.

Pesnica in pisateljica Selma Skenderović (2001) je leta 2020 zmagala na tradicionalnem natečaju revije Mentor za mlade literarne ustvarjalce od 15. do 30. leta in tako postala najmlajša zmagovalka Urške. Za nagrado ji je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti izdal knjigo z naslovom Zakaj molčiš, Hava? Naslovnico je oblikovala Samira Kentrić, spremno besedo je prispevala mentorica mag. Suzana Tratnik. Nagrajenka je na začetek zbirke postavila posvetilo: »Knjigo posvečam neslovenskim otrokom, ki nimajo vzornikov. Tistim, ki morajo postati vzorniki.« Povednemu posvetilu sledijo zgodbe: sugestivne, neposredne, občutene, žalostne, lepe, boleče, težko ponovljive, natančne, ostrorobe … Pisateljica namreč piše o tujstvu: o narodnem, verskem, generacijskem in še kakšnem. Naslovno junakinjo spremlja v letih ob koncu osnovne šole, pa v srednji šoli in na začetku študija. Njena Hava še kako čuti svojo drugačnost, hkrati pa zori, se bolj in bolj zaveda sveta okoli sebe. Zbirko sklene zgodba Zakaj molčiš, Hava? Toda če Hava (tudi) molči, njena avtorica Selma Skenderović piše, pripoveduje še kako jasno in glasno. Več o zbirki pove v oddaji Izšlo je (prvič predvajani 17. februarja), v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Pisateljica, prevajalka in urednica portala Disenz Dijana Matković je leta 2013 objavila zbirko kratke proze V imenu očeta, pri Cankarjevi založbi pa svoj prvi roman Zakaj ne pišem. Avtofikcijski roman je nabit z energijo, z voljo po preživetju in življenju: pisateljica se zaveda meja, ki lahko hromijo pri ustvarjanju, pravzaprav se z izjemno prenicljivostjo zaveda svojega življenja, razmerij z bližnjimi in v svetu. Pri pisanju prehaja od avtofikcijskih vrstic k esejističnim in nazaj, osebna izkušnja in odnos do nje sta eno. Avtobiografska knjiga bo verjetno marsikoga opogumila, tudi navdušila, koga pa tudi vznejevoljila. Nikar ne zamudite. Foto: Nejc Fon / Cankarjeva založba

Pisateljica in socialna pedagoginja Deni Kragelj piše pravljice za tiste otroke, ki so doživeli stvari, o katerih bi morali slišati le v žalostnih pravljicah. Njene pravljice so zasnovane tako, da jih lahko berejo in pri delu z otroki uporabljajo tudi odrasli. S svojimi zgodbami se na prisrčen, a strokoven način približa otrokom tako, da lahko skozi prigode njenih junakov spregovorijo o stvareh, o katerih bi sicer govorili le težko.

Gostili smo dobitnico Desetnice za leto 2022, nagrade za otroško in mladinsko književnost. Mateja Gómboc je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Že več kot dvajset let je profesorica slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Morda jo poznate kot pomočnico urednice revije Mavrica ali kot avtorico učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole. Pisateljica je hvaležna za navdih in se zaveda, da je ljubezen gonilo ustvarjanja.

Gostili smo pisteljico, profesorico in prevajalko Matejo Gomboc, ki je za mladinski roman “Balada o drevesu” prejela letošnjo Desetnico.

Pisateljica in prevajalka Jedrt Maležič je svoj drugi roman Napol morilke objavila pri založbi Goga. Toda še preden je roman izšel pri omenjeni založbi, je imela avtorica že podpisano pogodbo z založbo Beletrina. To je bilo obdobje napadov na nekdanjo direktorico Javne agencije za knjigo Renato Zamida. Jedrt Maležič se je v Dnevniku odzvala na dogajanje s kolumno Ugovor vesti: ali lahko avtorski honorar spominja na izdajstvo? (https://www.dnevnik.si/1042934418), v kateri je med drugim zapisala, da »knjiga ni zgolj papir, ki splava ali potone med drugimi, knjiga je zaveza o nemolčanju. Če bi v tem hipu tiščala jezik za zobe, bi imela občutek, da sem jo izdala. To pa ni moja služba.« Sledila je prekinitev pogodbe z založbo Beletrina, nato pa sodelovanje z založbo Goga in uvrstitev romana o usodi tržaških begunk treh generacij med deseterico, ki se poteguje za kresnika. Z Jedrt Maležič se o romanu Napol morilke pogovarja Marko Golja. Nikar ne zamudite.Zanimiv roman pogumne pisateljicePisateljica in prevajalka Jedrt Maležič je svoj drugi roman Napol morilke objavila pri založbi Goga. Toda še preden je roman izšel pri omenjeni založbi, je imela avtorica že podpisano pogodbo z založbo Beletrina. To je bilo obdobje napadov na nekdanjo direktorico Javne agencije za knjigo Renato Zamida. Jedrt Maležič se je v Dnevniku odzvala na dogajanje s kolumno Ugovor vesti: ali lahko avtorski honorar spominja na izdajstvo? (https://www.dnevnik.si/1042934418), v kateri je med drugim zapisala, da »knjiga ni zgolj papir, ki splava ali potone med drugimi, knjiga je zaveza o nemolčanju. Če bi v tem hipu tiščala jezik za zobe, bi imela občutek, da sem jo izdala. To pa ni moja služba.« Sledila je prekinitev pogodbe z založbo Beletrina, nato pa sodelovanje z založbo Goga in uvrstitev romana o usodi tržaških begunk treh generacij med deseterico, ki se poteguje za kresnika. Z Jedrt Maležič se o romanu Napol morilke pogovarja Marko Golja. Nikar ne zamudite.

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure FrankoMaribor: Kulturni center, 2021 V spremni besedi k zbirki kratke proze Marine Bahovec Življenje je mačka, ki stoji na glavi je Mateja Seliškar Kenda izpostavila, da si avtorica vzame svobodo pri zasnovi svojih junakov. Primer za tovrstno trditev najdemo v daljši pripovedi z naslovom Svetovno prvenstvo vrvohodcev, kjer piše: „Življenje vrvohodca je kratko, njegova kariera še krajša.“ Pripovedi so večinoma krajše. Na naslovnici je pisateljičina slika mačke, ki se morda pripravlja, da se postavi na glavo. Pisateljica predstavlja tudi druge živali in z njimi ošvrkne, osmeši in izpostavi človekove bestialnosti, na primer v zgodbi z naslovom Priročnik o striženju ovc. Številne zgodbe so naslovljene v angleščini, nemščini, latinščini, italijanščini … in tudi sicer se v pisavo vriva neslovensko besedišče. Za branje takšnega pisanja pa je potrebno razgledano bralstvo. Marina Bahovec je po diplomi iz angleščine in francoščine v Ljubljani diplomirala tudi na likovni akademiji v Benetkah, prepotovala je ves svet ter objavila več pesniških in proznih knjig. Našteto priča o tem, da pisateljica svojo izobražensko kilometrino preprosto zapiše in ko zadosti svoji umetniški žilici za besede, vzame slikarsko žlico ali čopič ter s ploskvami odslika podobe, ki se včasih ločijo od prispodob, včasih pa jih prekrijejo. Zgodbe in zgodbice, prigodnice in črtice v zbirki Življenje je mačka, ki stoji na glavi delujejo lahkotno, opisujejo povsem enopomenske vsakdanjosti, a zgodi se, da zaradi pričakovane razgledanosti bralstva izpadejo iz konteksta naučenih načinov branja. To pa je kaša na mlin na glavi sedeči mački. Z ustvarjalnimi načini, ki predočijo nesorazmernosti in zagate življenja, pisateljica dosega učinke, ki mejijo na šok terapijo in njene posledice. Ena od posledic je prehajanje knjižne oziroma slovnične slovenščine v pogovorščino, v slenge, žargone, narečja. Ob tovrstni pisavi pa tudi lektura ostane brez moči in ustreznih pristopov. Kaj pa bralstvo? Bralstvo naj se spomni, da je slovenščina umeščena v tako imenovano Gutenbergovo galaksijo med meteorje, med tiste znanilce mladega vesolja, ki se ob trkih in s trki oplemeniti, obregne, preusmeri. Tako spremenjena slovenščina pač preizkuša svojo usodo in srečo in možnosti ter izzive prihodnosti. V eni od zgodbic, ki je morda novela, se pojavi stavek: „Apartmajček je podoben tvoji bejbi.“ Prehajanje osebka na predmet in nasprotno je skorajda pisateljičina agenda. Žanrsko obarvane literarne nastavljenke ali literarni krokiji vztrajajo v svoji samozadostnosti. Naracija šepa in s tem podaljša agonijo razbiranja smisla. Bralstvo, ki ni podrobno seznanjeno s polpreteklo pop produkcijo svetovnih uspešnic, bo prikrajšano za slogovne poante pisateljičinih črtic. S še hujšim pomanjkanjem bo soočeno bralstvo, ki ne pozna slovenskih narečij in otroškega govora. V enem od besedil se pojavi stavek: „Nezmožnost komunikacije, konec literarnih zvrsti.“ Izraža zloveščost, a grožnja je upravičena. Na okope, čistunstvo! bi se lahko zatrdilo ob tako na prvo branje površno napisanem besedilu. V zgodbah se namreč pozna vpliv ameriških „cestnih zgodbic“, ki nastajajo na potovanjih z avtom ali avtodomom, in sloga z oznako „asociativna kreacija“. Obe oznaki sta lahko krinka za pisanje, ki mu primanjkuje notranje zgradbe. Pri tovrstnem načinu pisanja je pomembnejša splošna frfotavost, kar neke vrste blebetanje. In Bahovčeva se odloča prav za tovrsten slog. Takemu slogu pa je zlahka mogoče poočitati nezrelost ali celo žaljiv odnos do bralstva. Ob vsem tem se nemara vrine tudi oznaka pogrošna literatura ali pa literatura, ki meji na slog časopisnega rumenega tiska ali celo plažne literature. Takšne oznake so pisanju, ki ga podpisuje Marina Bahovec, na nek način kompliment, saj dajejo književnosti lahkotnost in neobremenjenost. Vprašanje pa ostaja: bo bralstvo res zadovoljeno?

Pisateljica in likovna kritičarka Mojca Kumerdej je vrhunska pisateljica, ki si praviloma zastavlja težke izzive in jih izzivalno izpelje. Njena zgodba Pod gladino je skrajni primer njene pisateljske brezkompromisnosti. V veliki meri velja to tudi za zgodbe v njeni najnovejši pripovedni zbirki Gluha soba (objavljeni pri založbi Goga). Zbirka je berljiva kot konceptualna knjiga: njene zgodbe namreč pripovedujejo o tem, kaj avtorica misli in čuti, da se nam dogaja v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih. Kako zavzeto misli in občuti svoje zgodbe, pove precej že njen preudarni in konsistentni odgovor na vprašanje Marka Golje (Kakšne barve so vaše zgodbe?), za nameček pa prebere še odlomek iz ene izmed njih. Nikar ne zamudite.

Ivana Šojat (letnik 1971) je hrvaška pisateljica, pesnica, esejistka, prevajalka. Kot gostja festivala Fabula je 6. aprila 2022 nastopila na literarnem večeru v Cankarjevem domu. Predstavila je svoj najodmevnejši roman Unterstadt, ki je nedavno izšel v slovenskem prevodu Jureta Potokarja pri založbi Didakta. Zanj je Ivana Šojat prejela tako rekoč vse najprestižnejše hrvaške nagrade: Vladimirja Nazorja, Ksaverja Šandorja Gjalskega, Frana Galovića ter Josipa in Ivane Kozarac. Unterstadt je roman o osiješki družini nemškega porekla, ki jo zaznamujejo dramatični dogodki dvajsetega stoletja. V ospredju so ženske štirih generacij, ki morajo prenesti težo izgub, razočaranj in ponižanj, še posebej po drugi svetovni vojni, ostaja pa upanje, da bo zadnja izmed njih zmogla razumeti preteklost in kreniti neobremenjeno po svoji poti.

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan.Prevedla Nina Habjan Villarreal in Domen Kavčič; Ljubljana: Beletrina 2022Mieko Kawakami v romanu Vsa moja poletja v središče postavlja vprašanje reproduktivne vloge žensk v še vedno patriarhalni, a tehnološko razviti Japonski. Tematiko umetne oploditve prepleta s problemi klasične družinske celice v odtujeni kapitalistični sodobnosti. Ta je zaznamovana z družbenimi omrežji, tehnološkim napredkom, visoko gospodarsko rastjo in velikim razkorakom med revnim in bogatim slojem prebivalstva. Zgodbe žensk, ne glede na to, iz katerega družbenega razreda prihajajo, so zaznamovane z razočaranjem nad moškimi, prenekatere pretepene, ponižane in zlorabljane že od malih nog. Glavna junakinja Natsuko Natsume pripoved začne leta 2008, na dan ko jo v Tokiu obiščeta sestra in nečakinja. Njeni spomini na otroštvo nam pred očmi izrišejo nasilnega očeta alkoholika, tipiziran lik odsotnega in agresivnega moškega pa se v romanu ves čas pojavlja. Pisateljica se osredotoča na razmerja med ženskami. Prvoosebna pripovedovalka nam pred očmi slika kompleksnost sestrskega odnosa ter odnosa med materjo in najstniško hčerjo. Pripoved odpira vprašanje lepotnih idealov in razvijanja telesa dekleta v puberteti ter že nastavi motiv žensk samohranilk. Ta se v drugem delu temeljiteje razvija. Odsotnost moških v romanu žari z vedno istega praznega mesta, zgodbe žensk pa se okoli njih sestavljajo, vznikajo in ugašajo ter v iskanju lastne izpopolnitve ves čas plavajo med delom in družino. Prvi del romana je nastal kot samostojna novela, s katero je Kawakami zaslovela, pozneje pa jo je nadgradila v roman. V drugem delu romana se zato prvi del bere kakor odmev, ki prikliče vzporednice in spomine na njeno sestro in otroštvo. Čas dogajanja je prestavljen osem let pozneje, zavzema veliko več prostora in se v celoti osredotoča na življenje osemintridesetletne Natsume. Pisateljica, ki bi za novi roman sicer morala raziskovati jakuze, se postopoma poglablja v raziskovanje umetne oploditve, problema samskih žensk in rojevanja otrok. Natsume, ki sprva deluje kot obris, se pred nami postopoma izriše v celostni ženski jaz, odnosi, ki jih plete v romanu, pa se prav tako poglabljajo. Sprva se zdi, da so vsi odnosi v romanu prepredeni z distanco in da se ljudje srečujejo kakor vase zaprte kapsule v času in prostoru. S subtilnim valovanjem pripovedi se osebe postopoma odpirajo in odnosi se poglabljajo, vprašanje umetne oploditve samskih žensk pa vse bolj stopa v ospredje. Kar se je prej zdelo zgolj Natsumijina radovednost, se prelevi v strah pred starostjo, samoto in v tesnobo. Odtujenost in manko skupnosti se zdita ključna razloga za njeno željo po otroku. Kljub feminističnim gibanjem na Japonskem, ki so ženskam izbojevala volilno pravico in možnost svobodne vključitve na trg dela, je biti samska ženska samohranilka pojav, ki zahteva redefinicijo koncepta družine. Sodobnost se znajde na razpotju, kjer družba ženskam omogoča kariero, a jih zasužnjuje z reproduktivnim skrbstvenim delom in vztraja pri svojih tradicionalnih vzorcih. Glavna junakinja s svojo intimno zgodbo izraža trk tega družbeno-zgodovinskega konflikta. Mesta, ženske in njihovo medsebojno prepletanje valovijo v skrajno natančnem popisovanju krajev in notranjega sveta Natsume, ki se ves čas pogovarja s prijateljicami in sodelavkami. Opisi občutij se gibljejo na površini in postopoma luščijo protagonistkino notranjost. Kraj nasilja in bolečine v romanu predstavlja tradicionalna družina, njen izvor je patriarhat, strukturno zapisan tako v moškemu kot tudi v ženski. Zdi se, da roman v svojem podtonu želi priznati, da patriarhata pač ne bomo izkoreninili, spremenimo pa lahko koncept družine. In na ta način morda nekoč na vrsto pride še patriarhat. Na meta ravni pa so Vsa moja poletja roman o nastajanju romana, saj protagonistka z njegovo zadnjo črko rodi zgodbo, ki smo jo pravkar prebrali.

Gostja je bila Ana Schnabl, mlada pisateljica, avtorica psihološko-kriminalnega romana Plima, ki se dogaja na slovenski obali.

Pisateljica, prevajalka in urednica portala Disenz Dijana Matković je leta 2013 objavila zbirko kratke proze V imenu očeta, pred kratkim, pri Cankarjevi založbi pa svoj prvi roman Zakaj ne pišem. Avtofikcijski roman je nabit z energijo, z voljo po preživetju in življenju: pisateljica se zaveda meja, ki lahko hromijo pri ustvarjanju, pravzaprav se z izjemno prenicljivostjo zaveda svojega življenja, razmerij z bližnjimi in v svetu. Pri pisanju prehaja od avtofikcijskih vrstic k esejističnim in nazaj, osebna izkušnja in odnos do nje sta eno. Avtobiografska knjiga bo verjetno marsikoga opogumila, tudi navdušila, koga pa tudi vznejevoljila. Nikar ne zamudite.

Na dan začetka 25. pripovedovalskega festivala v ljubljanskem Cankarjevem domu, je uvodni dogodek pripravila pobudnica festivala in ena od začetnic profesionalnega pripovedovanja Anja Štefan, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada. »Njene priredbe ljudskih pravljic in avtorska dela so že vstopila v kanonizirano zakladnico slovenskih besedil, ki presegajo okvir literature za otroke,« poudarja utemeljitev nagrade in dodaja, da je Anja Štefan »s svojim delom na področju pripovednega izročila in sodobne mladinske književnosti pomembno obogatila slovenski kulturni prostor«. Ob podelitivi nagrade se je z Anjo Štefan pogovarjal Vlado Motnikar.Dobitnica nagrade Prešernovega sklada 2022Na dan začetka 25. pripovedovalskega festivala v ljubljanskem Cankarjevem domu, je uvodni dogodek pripravila pobudnica festivala in ena od začetnic profesionalnega pripovedovanja Anja Štefan, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada. »Njene priredbe ljudskih pravljic in avtorska dela so že vstopila v kanonizirano zakladnico slovenskih besedil, ki presegajo okvir literature za otroke,« poudarja utemeljitev nagrade in dodaja, da je Anja Štefan »s svojim delom na področju pripovednega izročila in sodobne mladinske književnosti pomembno obogatila slovenski kulturni prostor«. Ob podelitivi nagrade se je z Anjo Štefan pogovarjal Vlado Motnikar.

Pisateljica in prevajalka Ana Schnabl je pred kratkim pri založbi Beletrina objavila svoje tretje leposlovno delo, roman Plima. Na zavihku je objavljeno skoraj literarno besedilce (ga je napisala avtorica?), ki označi Plimo za psihološko-kriminalni roman. To je do neke mere res, do neke mere; toda roman je še marsikaj več, je tudi podoba slovenske družbe in – ne nazadnje – avtorsko dejanje v polni meri besede. Pisateljica tako pripoveduje o literarni junakinji, o njenem iskanju resnice, srečanju z ljudmi iz svojega (preteklega) življenja, toda verjetno glavna odlika romana je njegovo jezikovno podobje, enkratno in samosvoje in sproščeno, skratka, ustvarjalno. Tudi o tem pripoveduje avtorica v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Pesnica in pisateljica Selma Skenderović (2001) je leta 2020 zmagala na tradicionalnem natečaju revije Mentor za mlade literarne ustvarjalce od 15. do 30. leta in tako postala najmlajša zmagovalka Urške. Za nagrado ji je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti izdal knjigo z naslovom Zakaj molčiš, Hava? Naslovnico je oblikovala Samira Kentrić, spremno besedo je prispevala mentorica mag. Suzana Tratnik. Nagrajenka je na začetek zbirke postavila posvetilo: »Knjigo posvečam neslovenskim otrokom, ki nimajo vzornikov. Tistim, ki morajo postati vzorniki.« Povednemu posvetilu sledijo zgodbe: sugestivne, neposredne, občutene, žalostne, lepe, boleče, težko ponovljive, natančne, ostrorobe … Pisateljica namreč piše o tujstvu: o narodnem, verskem, generacijskem in še kakšnem. Naslovno junakinjo spremlja v letih ob koncu osnovne šole, pa v srednji šoli in na začetku študija. Njena Hava še kako čuti svojo drugačnost, hkrati pa zori, se bolj in bolj zaveda sveta okoli sebe. Zbirko sklene zgodba Zakaj molčiš, Hava? Toda če Hava (tudi) molči, njena avtorica Selma Skenderović piše, pripoveduje še kako jasno in glasno. Več o zbirki pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak, avtorica naj knjige 2021, to je njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, pripoveduje o ljubezni, izgubi, žalovanju, rasti in ustvarjanju, ko se s Tatjano Pirc ustavljata na posebej izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in porajajo navdihe.

Pisateljica, igralka in gledališka mentorica Nataša Konc Lorenzutti je s svojim najnovejšim romanom Beseda, ki je nimam najverjetneje ustvarila svoj najzahtevnejši roman. Pripoveduje namreč o otrocih, ki so jih nacisti ukradli med drugo svetovno vojno, da bi jih oblikovali po svoji ideologiji in interesih Tretjega rajha, predvsem pa pripoveduje o žrtvah in njihovih bližnjih, ki odkrivajo zamolčano travmo. V ospredju romana (objavljenega pri založbi Miš) je dijakinja Sonja Vidmar, ki počasi, a vztrajno odkriva zgodbo svoje družine, predvsem none Barbare, ki je bila ena izmed ukradenih otrok. Pisateljica je roman zasnovala z dvema pripovednima linijama: prva je izrazito dialoška in prikazuje, kako Sonja počasi sestavlja družinski mozaik, druga pa pričevanjska (različni dokumenti none Barbare); tako ji je uspelo podati zgodbo iz dveh dopolnjujočih se perspektiv in ustvariti celostno podobo presunljive usode. Več o romanu avtorica pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Letos slavi 80-let argentinska pisateljica slovenskih korenin Vlady Kociancich, ki sodi v vrh sodobne latinskoameriške književnosti. Rodila se je v Buenos Airesu leta 1941, doslej je napisala številne romane, eseje in zbirke kratkih zgodb, za katere je prejela več literarnih nagrad. Dr. Aída Nadi Gambetta Chuk z mehiške Avtonomne univerze Puebla je o delih Vlady Kociancich med drugim zapisala, da v njih izstopajo predvsem njen talent za umetnost pripovedovanja, prečiščen slog ter izjemna fantastična domišljija. V slovenščino imamo preveden njen roman Plitvine strahu. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru, ki ga je z Vlady Kociancich leta 2013 pripravil Andrej Rot.

Pisateljica in političarka Nataša Sukič je ustvarila prepoznaven pripovedni opus, ki obsega tako romane kot kratke pripovedi. V roman Amplituda (s podnaslovom remiksi in drugo) je uvrstila različno dolga poglavja, od zelo zelo kratkih do daljših, od enovrstičnih do sklepnega, najdaljšega z naslovom Beg. Najkrajša poglavja zgoščeno izražajo razpoloženje celote, včasih so na meji paradoksa, sklepno poglavje pa vsebuje vrsto subtilno razvitih in ubesedenih razpoloženj, značilnih za celotno delo, tako zavest o spreminjanju, tudi staranju, in strah v svetu epidemije in nestrpnosti do drugačnih. Več o zelo osebnem romanu bo avtorica povedala v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebrala pa bo tudi dva odlomka. Nikar ne zamudite.

Pisateljica Anja Mugerli je leta 2015 objavila pripovedno prvenko Zeleni fotelj, dve leti pozneje romaneskni prvenec Spovin in pred kratkim svojo drugo pripovedno zbirko Čebelja družina. Zbirko je zasnovala in izpeljala konceptualno: v njej objavljene zgodbe se navezujejo na stare običaje in različne tradicije. Pisateljica te običaje in tradicije spretno reaktualizira in reinterpretira, predvsem pa ustvari psihološko zanimive človeške usode. Marsikaj v zgodbah je zgolj nakazano in zamolčano, toda čeprav zgodbe potekajo s svojo umirjeno hitrostjo, se nezadržno bližajo razpletu, prelomnemu trenutku ali dejanju. V zgodbah Anje Mugerli je manj več in počasi hitro. Več o zbirki in svojem ustvarjanju pisateljica pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Literatura Brede Smolnikar izhaja iz resničnega sveta, kot kronistka je, ki na videz dokumentarno zapisuje dogodke in pripovedi iz družinskega ali lokalnega spomina, a z domišljijo in poetskim jezikom prenesene v literarni svet, v fikcijo torej. Preplet realne in fiktivne resnice jo je pred leti pripeljal pred sodišče z obtožbo obrekovanja. Ustvarjanje Brede Smolnikar je zato mogoče videti tudi kot vztrajen in neomajen boj za lastni umetniški izraz in svobodo pisanja, ki nikoli ne privoli na nobene ne osebne ne uredniške in ne ideološke kompromise. Z Bredo Smolnikar se pogovarja Vlado Motnikar.

V tokratni oddaji Sedmi dan se bo o Egeriji, eni redkih ženskih antičnih avtoric s frančiškanom Janom Dominikom Bogatajem pogovarjal novinar Nejc Krevs. Egerijin potopis s konca 4. stol. ponuja neprecenljiv zaklad informacij za različna področja proučevanja, kot so: arheologija in topografija Svete dežele, oblikovanje krščanskega bogoslužja, zgodovina meniškega življenja, razvoj latinskega jezika, svetopisemska eksegeza in nasploh pojav romanj v pozni antiki.

V oddaji Sami naši gostimo prevajalko, ki je v slovenski jezik pripeljala enega najbolj pomembnih avtorjev regije, Miljenka Jergovića. Predstavili vam bomo knjigo Nikola Tesla: Potovanja, ter kolumnistko in pisateljico Slobodanko Bobo Đuderija in njen tekst o pomembnosti dobrote, ki ga mediji masovno pripisujejo Nikoli Tesli. Govorila je o svoji novi knjigi, o tem, kako se bori proti lažnim novicam, ter o kraji avtorskih pravic.

Brina Svit se je uveljavila kot avtorica romanov, z zbirko Nove definicije ljubezni pa se prvič predstavlja kot avtorica kratkih zgodb oziroma novel. Zbirka vsebuje deset novel, njihov skupni imenovalec pa je ljubezen z različnimi obrazi in potezami. Še pomembnejši skupni imenovalec pa je, da so novele o ljudeh, ki spoznavajo in doživljajo različne ljubezni, napisane z veliko prepričljivostjo. Pisateljica ne ubira bližnjic in se ne ponavlja. Vsaka zgodba je zgodba zase, s samosvojo junakinjo ali junakom, postavljenim v plastično predstavljeni mikrokozmos, pa naj bo to Pariz ali Ljubljana ali … Zgodbe so vidne kot filmi, prizorišča skoraj otipljiva, protagonisti živi tudi ko so otrpli. In tu so še zapleti, ki niso črno-bili, zapleti, ki se lahko končajo samo s celostnimi konci, ko je vse nekako izrečeno in še več v zraku. Več o zbirki, ki jo je pisateljica napisala v francoščini, nato pa prevedla v slovenščino, pa v oddaji Izšlo je: z Brino Svit se je v novogoriškem studiu pogovarjal Marko Golja. Nikar ne zamudite.

Njeno življenje oblikujejo zgodbe. Tatjana Knapp je pisateljica, strastna bralka in zagovornica pisanja v tehniki lahkega branja pri nas. Kot direktorica Zavoda Risa se zavzema za pravico ljudi z motnjo v duševnem razvoju, da se jim omogoči dostop do informacij, kulturno-umetniških in drugih vsebin v njim prilagojeni tehniki, saj se ji zdi nedopustno, da ljudi še vedno ločujemo po njihovih domnevnih sposobnostih. Razmišljanje Tatjane Knapp boste slišali v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.

Letošnjo nagrado desetnica, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za uveljavljanje izvirnega otroškega in mladinskega leposlovja, je za delo Ding dong zgodbe prejela Jana Bauer. Pisateljica in urednica piše fantastično prozo za otroke, trikrat je že bila nominirana za nagrado večernica, dvakrat za desetnico, prevodi njenih del so izšli v Veliki Britaniji, na Hrvaške, na Poljskem, v Španiji, Litvi, Turčiji, Nemčiji, Srbiji in na Islandiji. O pomenu pisanja in branja, o otroški literaturi, o idejah za mladinske zgodbe, o nagradah in prevodih in še čem se bo z Jano Bauer na začetku nedeljske noči pogovarjala voditeljica Tadeja Bizilj.

Alenka Koželj je lani doktorirala z disertacijo Kulturnofilozofski kontekst francoskih romanov o gralu v 12. in 13. stoletju ter objavila svojo prvo zbirko zgodb Lovilci sanj. Z objavljenimi zgodbami se je predstavila kot pretanjena portretistka različnih literarnih likov in njihovih psiholoških stanj, hkrati pa ni zanemarila fabule. Pisateljica se loteva težkih tem, med drugim spolne zlorabe, vendar zmerom znova izbrano temo izpelje prepričljivo in berljivo. K živosti njenih zgodb pripomorejo tudi posrečene prispodobe. Več o zbirki in zgodbah bo povedala avtorica v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo.

Severnoirska pisateljica Jan Carson je za svoj drugi, lani objavljeni roman Požigalci prejela nagrado Evropske unije za literaturo. V središču romana sta očeta, ki se spopadata z dediščino težav oziroma severnoirskega konflikta med protestanti in katoliki, ki je v zadnjih desetletjih 20. stoletja tako boleče zaznamoval ne samo Severno Irsko, temveč je odmeval daleč čez njene meje. Z Jan Carson se je lani novembra pogovarjala Tina Poglajen.

Na posebnem praznovanju pomladi, ki ga za krog znancev, sosedov in prijateljev priiredi šestdesetletna pripovedovalka zgodbe, se v razgretem ozračju pripravlja kriminalno dejanje. Pisateljica, ki se poglablja v ambivaletno naravo človeških odnosov, pokaže na razsežnost dvoličnosti in nenadno sočutja, kjer ga nihče ne pričakuje, niti od sebe.

Švedska akademija je pred dnevi razglasila prejemnika Nobelove nagrade za književnost. Za letos so nagradili avstrijskega pisatelja Petra Handkeja, za leto 2018 - takrat nagrade zaradi škandalov znotraj akademije niso podelili, pa so nagrado namenili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Vabimo vas, da v oddaji Razgledi in razmisleki prisluhnete pogovoru, ki ga je leta 2013, ko je bila Tokarczukova lavreatka vilenice, s pisateljico posnel Janko Petrovec. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu - tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih romanov in nekaj kratkih zgodb imamo prevedenih tudi v slovenščino - nazadnje je leta 2017 v prevodu Jane Unuk izšel njen roman Jakobove bukve. Janko Petrovec se je z Olgo Tokarczuk pogovarjal o slogovnih značilnostih njenega pisanja, temah in motivih, mitih in ženskih junakinjah, o nesrečni domači Šleziji in tudi o njenem političnem angažmaju. foto: EPA/FACUNDO ARRIZABALAGA/RTVSLO

Pisateljica in prevajalka Vesna Lemaić je pripovedno prvenko Popularne zgodbe objavila leta 2008, nato leta 2010 roman Odlagališče in štiri leta pozneje še roman Kokoška in ptiči. Pred tedni je za svojo četrto knjigo, za zbirko kratkih in kratkih kratkih zgodb Dobrodošli dobila nagrado novo mesto na festivalu Novo mesto short. Več o zbirki in zgodbah nam bo nagrajenka povedala v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebrala pa nam bo tudi tri zgodbe (Stik, Sonca in sonca ter Sijanje). Vabljeni k poslušanju. Foto: Marko Golja

Leta 2017 je pisateljica in novinarka (ter še marsikaj) Lara Paukovič objavila svoj prvi roman Poletje v gostilni in v njem upodobila študentko, ki verjame, da dosti ve o življenju, nato pa v poletnih dneh honorarno dela v srbski gosti nekje v ljubljanskih Črnučah in spozna mladega natakarja ... Junakinja oziroma antijunakinja pisateljičinega drugega romana Malomeščani na prvi pogled obvlada življenje, uspešna je v službi, dobro zasluži, živi v lepo urejenem stanovanju, toda potem se zaplete z obetavnim glasbenikom … Pisateljica je sugestivno in berljivo prikazala njeno intimno zgodbo na ozadju njene generacije. Več o romanu bo avtorica povedala v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebrala pa bo tudi odlomka iz romana. Nikar ne zamudite. Foto: Marko Golja

Pisateljica, ki je za svoj romaneskni prvenec Belo se pere na devetdeset, prejela nagrado kresnik, priznanje časopisne hiše Delo za najboljši slovenski roman preteklega leta.

Bronji Žakelj je nedvoumno uspel velik met: s svojo prvo knjigo, z romanom Belo se pere na devetdeset se je uvrstila med peterico, ki se poteguje za kresnika, založba Beletrina je roman ponatisnila, v splošnih knjižnicah pa je največkrat sposojeni roman meseca junija. V avtobiografskem romanu je pisateljica slikovito in berljivo opisala svojo življenjsko zgodbo in zgodbo svoje družine. V uvodnem, svetlem delu romana se pred bralcem zvrsti galerija likov, natančnih opisov preteklosti in drobnih dogodkov, zaradi katerih je (bilo) življenje lepo; v sklepnem, temnem delu romana, ki se začne z boleznijo (mama prvoosebne pripovedovalke zboli), je ljudi manj, življenje kot da se zoži, manj je dogodkov. Pisateljica tudi o težkih življenjskih preskušnjah pripoveduje zgoščeno, vendar opise dogodkov in situacij dopolnjuje z diskretno refleksijo o bolezni, smrti in žalovanju. Več o romanu bo avtorica povedala v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Golja, prebrala pa bo tudi odlomka iz romana. Vabljeni k poslušanju. Foto: Marko Golja

Pisateljica, novinarka in urednica Jela Krečič se je s svojim drugim romanom Knjiga drugih uvrstila med deseterico, ki se poteguje za nagrado kresnik za najboljši roman minulega leta. V romanu je ustvarila bogato galerijo človeških likov, ki jih sicer povezuje knjiga, ki potuje od enega do drugega, predvsem pa njihov poskus (za)živeti polno življenje. Avtorica je v roman vpisala vrsto kulturnih referenc, ki bralcu približajo posamezne romaneskne like. In čeprav je romanesknih likov pet, šest in morda še več, ni dvoma, da je avtorica z romanom izpisala tudi svoje osebno razumevanje in videnje sveta, celo vrednotenje. Več o romanu je povedala v pogovoru z Markom Goljo za oddajo Izšlo je. Vabljeni k poslušanju. Foto: Marko Golja

Cristina Battocletti je italijanska pisateljica in novinarka, ki že dve desetletji dela in živi v velemestu Milanu. Še vedno pa se počuti malo "montanara", hribovka. Rodila se je namreč v Čedadu, očetu odvetniku, ki je pogosto na sodišču zastopal predstavnike slovenske manjšine, in mami, ki je bila tudi sama napol Slovenka. Konec aprila je v Ljubljani predstavljala prevod svojega romana Hudičevo ogrinjalo, ki opisuje posebno razpoloženje Čedada in okolice, stisnjene med gore in tik ob slovensko-italijansko mejo. Čeprav fizične meje danes uradno ni več, je še vedno ostala tista navidezna, v glavah ljudi. Kar jo straši, je to, kako denimo italijanski notranji minister pred evropskimi volitvami z mitraljezom v roki razlaga, da so oni "pripravljeni". Cristino Battocletti, ki je tudi avtorica biografije Borisa Pahorja, spoznajte v Evropi, osebno. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.

Pesnica in pisateljica Stanka Hrastelj je s knjigo Prva dama ustvarila še kako samosvoj in brezkompromisen roman. Nekoliko o naravi romana Prva doma (objavljenem v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi) pove že avtoričino posvetilo (roman je posvetila bralcem poezije), predvsem pa dialektika pripovedi. Pisateljica namreč pripoved o sodobni Batšebi in sodobnem kralju Davidu pripoveduje v kratkih zgoščenih poglavjih, v katerih marsikaj pove in marsikaj izpusti. Več o svojem romanu je pisateljica povedala v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Valvasorjevi knjižnici v Krškem, prebrala pa je tudi poglavje ali dve. Vabljeni k poslušanju. Foto: Marko Golja

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Pisateljica in prevajalka Jedrt Lapuh Maležič je v svojem tretjem pripovednem delu oziroma v svojem drugem romanu z naslovom Vija vaja ven upodobila junakinjo oziroma antijunakinjo, ki išče duhovno spoznanje, vendar se na tem duhovnem potovanju srečuje z vrsto ovir, najvišja med njimi je - njen jaz. Več o berljivem romanu, ki je izšel v knjižni zbirki Piramida pri založbi Litera, je avtorica povedala v pogovoru z Markom Goljo za oddajo Izšlo je, prebrala pa je tudi odlomka iz romana. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja

Tokrat smo spoznali učiteljico, pisateljico in pesnico Cilko Žagar, ki se je rodila v kmečki družini leta 1939 na Dobravi pri Podbočju. Vojna vihra je zarezala tudi v njihovo družino. Dva brata, še najstnika, sta bila vrnjena iz Vetrinja in umorjena; tudi za tretjim, ki se je pridružil partizanom, je izginila vsaka sled. Šele leta 1948 se je kot komunist vnil iz Sovjetske zveze. Cilka je svojo pot nadaljevala v Avstraliji in tudi o tem bo spregovorila v oddaji Moja zgodba ob 20.h.

Tokrat smo spoznali učiteljico, pisateljico in pesnico Cilko Žagar, ki se je rodila v kmečki družini leta 1939 na Dobravi pri Podbočju. Vojna vihra je zarezala tudi v njihovo družino. Dva brata, še najstnika, sta bila vrnjena iz Vetrinja in umorjena; tudi za tretjim, ki se je pridružil partizanom, je izginila vsaka sled. Šele leta 1948 se je kot komunist vnil iz Sovjetske zveze. Cilka je svojo pot nadaljevala v Avstraliji in tudi o tem bo spregovorila v oddaji Moja zgodba ob 20.h.

Pisateljica Katharina Winkler, ki je Ljubljano obiskala v okviru 33. Slovenskega knjižnega sejma, je na dunajski univerzi študirala germanistiko, gledališče in glasbo, kasneje v Linzu še igro, petje in balet. Živi in dela v Berlinu. Njen prvi roman, Modro okrasje (Blauschmuck, 2016), katerega odlomke lahko prebirate v virtualni knjižnici Torka ob petih, je preješ številne pozitivne kritike in nagrade. Zanj je avtorica denimo lani prejela tudi nagrado Mare Cassens, ki odlikuje romanopisne prvence v nemščini. Z Izakom Koširjem se bo v Torpedu pogovarjala prav o Modrem okrasju in vsemu, zaradi česar je sploh nastal. Roman priča o ljubezni in nasilju, odvisnosti in krutem zatiranju. Pripoveduje o ženski, njenih sanjah o samostojnosti, trpljenju pod udarci moškega in o njeni nezlomljivi volji po uveljavitvi. Tematika, ki premnogokrat ostane skrita med štirimi stenami, je težka, saj gre za pripoved o družinskem nasilju, o pretepanju in maltretiranju žensk in otrok. Še težje je sprejeti dejstvo, da gre za resnično zgodbo, ki jo je Katharini Winkler povedala ženska, ki jo je tako rekoč naključno spoznala. Slednja ji je pripovedovala o svojem odraščanju v vasi v vzhodni Anatoliji, o svojem begu iz očetove hiše in upapolni poroki, poznejših preštevilnih razočaranjih in poniževanju, o selitvi v "obljubljeno" Evropo (v Avstrijo) in končno tudi o osvoboditvi od nasilnega soproga. Prisluhnite pogovoru. To listen to the podcast in English click play below. Torpedo na Facebooku >> 

Pisateljica in prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine.