Podcasts about markom goljo

Ana Svetel je za kratkoprozno zbirko Steklene stene nedavno prejela nagrado Društva slovenskih literarnih kritikov kritiško sito. Njena zbirka obsega pet daljših kratkih zgodb, ki se odlikujejo tako s svojimi zapleti kot s svojimi pripovednimi prijemi in konci. Njena junakinja se lahko sreča s povsem literarnim zapletom, kdaj drugič kaka njena vplivnica živi bolj v vzporednem življenju družabnih omrežij kot v vsakdanjem življenju, tretjič rešuje bivanjske dileme, četrtič …, vedno pa njene junakinje nastopajo v dobro zgrajenih in izpeljanih zgodbah, ki pritegnejo. Več o zbirki je avtorica povedala v pogovoru z Markom Goljo. Premierno smo ga predvajali januarja letos v oddaji Izšlo je. Foto: Marko Golja

Pisatelj Lenart Zajc je doslej objavil že več pripovednih del, s svojim najnovejšim romanom Rana (Litera, 2024) pa je sklenil romaneskno trilogijo o vojnih in povojnih letih. Prvi del trilogije Odred (2022) prikazuje okupacijo Slovenije in začetke partizanskega gibanja, drugi del Pošast (2023) grozljivost in uničevalnost vojne, sklepni del pa je vsebinsko morda najbolj ambiciozen. Pisatelj med drugim piše o povojnih pobojih, s svojo pripovedjo pa seže do osamosvojitve Slovenije. Tudi v tretjem delu trilogije spremljamo like, ki jih že poznamo: nekateri, na primer Figa, so negativci do petnih žil, večina pa je naslikana celostno in vznemirljivo. Več o romanu pove avtor v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Akademik Jože Krašovec se že več kot pol stoletja ukvarja s prevajanjem Svetega pisma. Večkratni doktor znanosti je bil urednik in prevajalec slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma Stare in Nove zaveze (1996), v takšni dvojni vlogi pa je sooblikoval tudi jeruzalemsko izdajo Svetega pisma (2024). Ob njenem izidu je objavil knjigo Okoliščine nastanka in značilnosti celotnih slovenskih prevodov Svetega pisma (izdali in založili sta jo Slovenska škofovska konferenca in Založba Družina). Več o knjigi, prevajalskih načelih prevajanja Svetega pisma, usklajenosti svetopisemskih imen in še čem pove avtor v Izšlo je v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Pri zavodu No!Press je izšla knjiga z nekoliko skrivnostnim naslovom Enfilade: življenje stanovanja. Napisal jo je arhitekt Miloš Kosec in v njej spretno in berljivo prepletel arhitekturno tematiko ter spomine na prednike. Enfilade je namreč značilna baročna zasnova stanovanja, v kateri so sobe nanizane ena za drugo, tako da lahko iz prve sobe vidimo do zadnje, in v takem stanovanju na Resljevi ulici so živeli avtorjevi predniki, tudi njegova prababica, ki je v Ljubljano pripotovala iz Prage, in njegov oče Miloš Kosec, ki je s skupino Živel je mož ustvarjal jazz fusion (prevod za prvo silo: džezovsko zlitje). Več pove avtor še kako zanimive knjige v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Pesnica Barbara Korun je svojo najnovejšo pesniško zbirko vnazaj objavila pri Založbi Pivec. Zbirko je občuteno oblikoval Sašo Urukalo: že kar povnanjil je svet poezije, ki stavi bolj na manj kot na več. Pesnica tako piše o težkih situacijah, vendar jih ne opisuje; ubeseduje jih asketsko, zadržano, skoraj implozivno. Tako bralko in bralca nagovarjajo situacije in izkušnje, o katerih pogosto molčimo ali govorimo previdno, naj bo to umiranje ali smrt ali vojna. V Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, pesnica premišljuje o svoji poeziji in poeziji sploh, pa tudi o preživetveni moči. Nikar ne zamudite.

Rok Vilčnik (s psevdonimom rokgre) je izjemno vsestranski ustvarjalec; med drugim je pesnik, dramatik, scenarist, glasbenik, režiser in pisatelj. Pri založbi Litera je lani objavil svoj četrti roman Mehanizem. Roman je napisal kot alegorijo o izjemni volji po preživetju. Od tu naprej pa si sledijo presenečenja: za svoj obstoj si prizadevata mehanični bitji Titina in Titin; na hrbtu nosita škatlo z lučko; njuna svetloba vsaj nekoliko osvetljuje svet okoli njiju, svet neskončne teme. In ko začne nekega dne Titinina svetloba slabeti, se njuno potovanje, pustolovščina začne. Na svoji poti srečata zelo različna bitja, in pisatelj si je dal precej duška, predvsem pa mu je uspelo, da je zgodbo izpeljal občuteno in za žanr alegorije prepričljivo. Več o romanu pove Rok Vilčnik v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Selma Skenderović je odlična predstavnica najmlajše pisateljske generacije: prepričala je že s prvenko, z zbirko kratkih zgodb Zakaj molčiš, Hava?, z romanom In če vsi pozabijo, objavljenim pri Cankarjevi založbi s prepoznavno naslovnico Samire Kentrić, pa si je zadala še težjo nalogo: napisati roman o tujstvu, ki ga živi in se ga spominja njena romaneskna junakinja, študentka in prebivalka študentskega doma v Rožni dolini v Ljubljani, s koreninami na Kosovu in z ranami, ki so jih njej in njeni sestri zadali nasilni starši. Več o romanu pove avtorica v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Magistrica Darja Pergovnik je pri Muzeju in galerijah mesta Ljubljane objavila knjigo Plečnikova zelena Ljubljana, znanstveno monografijo o mojstrovem urejanju odprtega prostora (od promenad, ulic, trgov, parkov in še marsičesa). Njena knjiga tako omogoča bralki in bralcu, da se v veliki meri zavesta Plečnikovega celostnega razumevanja prostora, hkrati pa je še kako zanesljiva in dragocena spremljevalka pri odkrivanju in spoznavanju Plečnikove Ljubljane. Več o Plečniku in monografiji pove avtorica v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, med drugim pa odgovori tudi na vprašanje Ali v Ljubljani s preveliko lahkoto sekamo drevesa. Nikar ne zamudite.

Publicistka, zgodovinarka in urednica Manca G. Renko je pri svoji založbi No!Press objavila esejistično zbirko Živalsko mesto s podnaslovom Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih. Zbirka – občuteno jo je oblikoval Zoran Pungerčar – pritegne z izbiro zahtevnih tem (med drugim piše o čustvih, tesnobi, ženski enakopravnosti, pripadnosti generaciji …) in tehtnim razmislekom, takšna pa je avtorica tudi v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je: kritična, preudarna in odkritosrčna. Nikar ne zamudite.

Pesnik in prevajalec Pino Pograjc je leta 2022 objavil pesniško prvenko Trgetanje; tistega leta se je o njej pogovarjal z Zalo Trebežnik v odlični epizodi podkasta Jabolka, hruške in knjige (najdete jo na povezavi https://365.rtvslo.si/podkast/jabolka-hruske-in-knjige/174946386). Nakar je sledil pesnikov izbruh pesniških zbirk: z letnico 2024 so namreč izšle kar tri njegove pesniške zbirke: Trepete, Izbruhijada in Megalomast. Več o eni izmed omenjenih zbirk, o zbirki s skrivnostnim naslovom Trepete (objavljeni v zbirki Lambda pri Škucu) pove pesnik v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi kar nekaj pesmi po svojem izboru. Ob poslušanju vam bo jasno, zakaj pesnik razume (že od nekdaj) poezijo kot izjemno osebnoizpovedno zvrst. Nikar ne zamudite.

24. oktobra 2024 so v Mestnem muzeju Ljubljana odprli razstavo Prostori gibanja – 40 let LGBT skupnosti v Ljubljani. Več o razstavi in preteklosti, sodobnosti in možnih prihodnostih te skupnosti povesta pisateljica Suzana Tratnik, s Corrine Brenko soavtorica razstave, in sociolog dr. Roman Kuhar v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite oddaje in razstave, ki je na ogled do vključno 23. marca 2025.

Pesnica Hannah Koselj Marušič se je knjižno prvič predstavila v generacijski antologiji, morda zborniku bog si ga drka na nas (2022), konec lanskega leta pa je prav tako v zbirki Črna skrinjica pri Literarnem društvu IA objavila pesniško prvenko z naslovom Vse je eno vse je vseeno (s kratkimi spremnimi besedami Hane Bujanović Kokot, Veronike Razpotnik in Špele Setničar). V zbirki, ki vsebuje fotografije pesnice v otroških letih in QR kode za dostop do njenih videev, objavlja pesnica zelo neposredno poezijo, nabito z iskrenostjo in čustvi, včasih pa si privošči tudi humor. Več o svoji poeziji pove Hannah Koselj Marušič v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi pesmi podgane z rožnatimi klobuki in mi smo Telebajski. Nikar ne zamudite. Foto: Marijo Županov

V evropski prestolnici kulture imajo lepo občinsko stavbo: ustvarili so jo arhitekt in avtor slovenskega parlamenta Vinko Glanz, freskant Slavko Pengov, kipar Boris Kalin in mozaicist Tone Žnidaršič. Več o stavbi in njenih ustvarjalcih pove knjiga Občinska stavba v Novi Gorici (izdajatelj je Umetnostnozgodovinski inštitut ZRC SAZU, založnik pa Založba ZRC). Napisali sta jo dr. Alenka Di Battista in dr. Katarina Mohar; predstavita pa jo v Izšlo je: prva z zaokroženo izjavo, druga v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Pisateljica Neli Filipić je v minulih treh desetletjih ustvarila bogat pripovedni opus pretežno mladinskih del in je dobitnica vrste literarnih nagrad. Med drugim je lani zasluženo dobila nagrado Maruše Krese (prej novo mesto) za svojo prvo pripovedno zbirko za odrasle Srečni konci (objavljeno pri Cankarjevi založbi). Zbirka vsebuje različno dolge kratke zgodbe, od dvovrstičnice do nekaj strani. Njihov skupni imenovalec je njihova odličnost: avtorici je namreč uspelo, da je vsako zgodbo zasnovala kot izviren, samosvoj univerzum. Njene kratke kratke zgodbe so včasih paradoksi, daljše pa lahko imajo domiselno postavitev s presenetljivim koncem. Za nameček so zgodbe berljive, avtorica pa v njih pogosto piše o rastoči ali ozaveščeni ženski samozavesti. Več o zbirki Neli Filipić pove v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi kratko kratko zgodbo Tesnobni časi in odlomek iz zgodbe Pisateljica. Nikar ne zamudite.

Esad Babačić je zelo vsestranski umetnik; je pesnik, pisatelj, esejist in še kaj. Toda naj napiše pesem ali esej, je njegovo besedilo prepoznavno v hipu, še v temi. To velja tudi za njegovo najnovejšo knjigo Dnevnik čuvaja (Litera). Knjiga je dvodelna: prvi del, ki je dal knjigi naslov, je dnevniški zapis, preplet dnevniških zapisov, ki jih je umetnik pisal za Sobotno prilogo časnika Delo, in hipnih zapisov, že kar utrinkov, kot je na primer Molčim, ker pišem brez besed. V Dnevniku čuvaja tako Babačić opazuje svet, ga čuti in rešuje pred pozabo, hkrati pa razmišlja o sebi in svojem ustvarjanju. Pri pisanju se ne izogiba temnih vrstic, med drugim opiše, kako se je izteklo njegovo sodelovanje z Radiem Slovenija, vendar naj piše o čemerkoli, piše prepoznavno, poetično, tudi melanholično. Drugi del knjige ima naslov Muzej dvojine: v Babačićevo življenje je nekega dne vstopila nekdanja soseda Maja Slovenc z elektronskim pismom, s komentarjem njegove kolumne. Ton Babačićevega pisanja se je med njunim dopisovanjem spremenil, in tudi o tem pripoveduje avtor v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, pa tudi Majo Slovenc v samostojni izjavi. Za nameček avtor še napove njuno nadaljnjo sodelovanje. Nikar ne zamudite.

Ana Makuc je pesnica, feministka, prevajalka teorije in poezije ter aktivistka. Doktorirala je na Univerzi v Lancastru iz ženskih študij in študij spolov, feminizem pa je pomemben tudi za njeno poezijo. Leta 2015 je objavila pesniško prvenko Ljubica Rolanda Barthesa (z ilustracijami Nevene Aleksovski) in zanjo dobila Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta. Pesmi v omenjeni zbirki pripovedujejo različne govorke iz literarne zgodovine in kulture ter tako izražajo – v pesničini interpretaciji – svoje usode. K tej obliki nagovora se je pesnica vrnila tudi v svoji drugi zbirki Švercam lubenici (objavljeni pri založbi Sophia). Tudi njena druga zbirka je premišljeno in dosledno izpeljano delo. Pesmi izrekajo različne lirske subjektke, vendar imajo njihovi nagovori skupni imenovalec: bralki in bralcu sugestivno približajo usode žensk iz življenja, včasih pa tudi iz literature. Več o knjigi, opremljeni z naslovnico in ilustracijami Samire Kentrić, pove Ana Makuc v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

V akademskih krogih je Ana Svetel dr. Ana Svetel, etnologinja in kulturna antropologinja, docentka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v literarnih pa pesnica in pisateljica. Pri založbi Beletrina je konec lanskega leta objavila svojo drugo zbirko zgodb z naslovom Steklene stene. V zbirki je izšlo pet daljših kratkih zgodb, ki se odlikujejo tako s svojimi zapleti kot s svojimi pripovednimi prijemi in konci. Njena junakinja se lahko sreča s povsem literarnim zapletom, kdaj drugič kaka njena vplivnica živi bolj v vzporednem življenju družabnih omrežij kot v vsakdanjem življenju, tretjič rešuje bivanjske dileme, četrtič …, vedno pa njene junakinje nastopajo v dobro zgrajenih in izpeljanih zgodbah, ki pritegnejo. Več o zbirki in svojih zgodbah pove pisateljica v pogovoru z Markom Goljo, v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Janja Vidmar je napisala več deset knjig za mlade bralce (med drugim roman Princeska z napako) in kar nekaj knjig za odrasle (med drugim romaneskno trilogijo Koraki). Konec leta 2024 je pri založbi UMco objavila knjigo Velika pustolovščina. Omenjena knjiga (kot napoveduje podnaslov Razgibano življenje ustvarjanja zgodb) ni pripovedno delo, ampak osebno obarvan zagovor književnosti, branja, ustvarjalnosti, podkrepljen s primeri iz avtoričine literarne delavnice in z nekaterimi dragocenimi referencami. Več o knjigi pove avtorica v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Zdravnik, nekdanji politik in aktivist Dušan Keber je s knjigo Solidarnost ali pohlep (izšla je pri založbi Sanje) napisal še kako pomembno knjigo: na polju zdravstva je tehtno ponazoril, kako se sodobna družba spreminja na slabše. Naj je tema njegovih spisov nekdanje dopolnilno zdravstveno zavarovanje ali zdajšnji obvezni zdravstveni prispevek, neenakost v Sloveniji ali privatizacija javnega zdravstva, avtor svoje trditve zmerom podpre s številkami, analizami in konsistentnimi argumenti. Tak je tudi v pogovoru z Markom Goljo za Izšlo je, posnetim v sredo 11. decembra: prepričljiv. Nikar ne zamudite.

24. oktobra letos so v Slovenskem etnografskem muzeju odprli veliko razstavo z naslovom Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda (na ogled bo do 31. oktobra 2025). Že naslov razstave nedvoumno pove, da so slikarjeve upodobitve slovenskega naroda kreacija in ne zvesta podoba resničnosti. Toda Gasparijeve podobe so v teku let in desetletij postale del slovenskega imaginarija. Tudi o tem protislovju v Likovnih odmevih, v pogovoru z Markom Goljo, pripoveduje avtorica razstave dr. Bojana Rogelj Škafar, odlična poznavalka Maksima Gasparija in njegovega dela. Nikar ne zamudite.

Lucija Stepančič je tudi s svojim najnovejšim romanom Kar od nekod (Založba Goga) dokazala, da je odlična pripovedovalka. Njen roman se začne v osemdesetih letih prejšnjega stoletja; njen osemnajstletni romaneskni junak sanjari o glasbeni karieri, nato pa preživi burno in neponovljivo poletje na terasi nekega istrskega kampa kot član skupine, ki je še včeraj razmišljala o panku, zdaj pa igra priljubljene popevke in popevčice za umirjeno občinstvo. Sledi še vrsta presenečenj, tako vsebinskih obratov kot izvirnih pripovednih rešitev. Več o romanu pove pisateljica v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Kot 377. knjiga v zbirki Kondor (pri Mladinski knjigi) je izšla precej nenavadna knjiga. Njen naslov je Popotovanje po moji sobi, njen avtor Xavier de Maistre (1763-1852) pa je z naslovom natančno opisal dogajanje v besedilu. Pisatelj svojo pripoved (besedilo, tekst, kratki kratki roman, romanček, potopis … so povsem sprejemljive oznake) sicer začne s tretjeosebno pripovedjo, toda ta je zgolj simpatičen, nekoliko refleksiven uvod v prvoosebno pripoved: pisateljev alter ego mora kazensko, zaradi udeležbe v dvoboju, preživeti dvainštirideset dni v hišnem priporu. Toda kar je na prvi pogled kazen, je poldrugi pogled pozneje pustolovščina duha, s katero si je avtor dal precej duška tudi za bralkino in bralčevo veselje. Pisateljev alter ego namreč dodobra izkoristi svojo popotovanje in se »kakor komet v vesolju pojavi v družbi uveljavljenih mojstrov.« Pripoveduje o marsičem, včasih je zaletav in drugič v zadregi, samovšečen in malce pozneje empatičen, zmerom pa berljiv in presenetljiv. Več o zanimivi knjigi v pogovoru z Markom Goljo in v Izšlo je pove njen prevajalec Primož Vitez, tudi pisec spremne besede.

Zdenko Vrdlovec že skoraj pol stoletja vidno in pomembno sooblikuje slovensko teorijo in zgodovino filma. Kot filmski kritik je opozoril nase s teksti v reviji Ekran (se spomnite njegove kratke, zgoščene, eruditske in natančne ocene trilerja Telesna strast Lawrencea Kasdana?), kot teoretik je uredil vrsto knjig (med drugim zbirko izbranih tekstov Sergej Mihajlovič Èjzenštejna z naslovom Montaža, ekstaza), napisal vrsto knjig v sodelovanju z drugimi avtorji (na primer Filmski pojmovnik z Bojanom Kavčičem) in samostojnih knjig (tukaj sta v ospredju teoretska razprava Lepota prevare in monografija Zgodovina filma na Slovenskem : 1896-2011). S svojo najnovejšo knjigo Matrica fikcije (izšla je v zbirki Novi pristopi pri LUD Literatura) se Vrdlovec sicer še vedno nekoliko navezuje na film in filmologijo, vendar s svojimi analizami prehaja na področje literature, likovne umetnosti, antropologije, zgodovine in filozofije. Tako je ustvaril zelo osebno, konsistentno in tudi berljivo študijo o naravi fikcije, umetnosti in podob. Podnaslov knjige Eseji o podobi je tako točen, pa čeprav zgolj deloma zaobjame tematiko Vrdlovčeve monografije. Več o njej pove avtor v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Pisateljica Anja Mugerli je s svojimi knjigami dokazala, da je mojstrica kratke zgodbe in romana (za roman Pričakovanja je letos dobila kresnika). Pred tedni je pri založbi Miš objavila pripovedno zbirko Plagiat. Tako v naslovni zgodbi kot v preostalih osmih zgodbah je psihološko prepričljivo ubesedila usode žensk različnih generacij, kot avtorica pa je iskala in našla optimalne pripovedne rešitve, pa naj gre za izbiro pripovedovalke ali za konec zgodbe. Več o zbirki in zgodbah pove Anja Mugerli v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi uvodni odlomek iz zgodbe Motovilka, iz zgodbe o osamljenosti. Nikar ne zamudite.

Dr. Mladen Dolar je filozof s smislom za humor. Na predstavitvi knjižnih novosti v zbirki Analecta se je v družbi s Slavojem Žižkom občinstvu predstavil kot predskupina. Toda v svoji najnovejši knjigi Že spet, še vedno (in s podnaslovom Kratka razprava o on-tologiji) zastavlja pomembna vprašanja in razvija zanimivo misel. Kot nekdo, ki se je konec šestdesetih let znašal v Parizu in ki je študentsko gibanje ter silovito družbeno vrenje spremljal od blizu, se sprašuje, kako vztrajati pri stvareh in tematiki, ki so se razvile v 60-ih in 70-ih v filozofiji in kot družbena praksa, danes pa je možnosti čedalje manj. Ontološko tematiko pa zanimivo problematizira z analizo homonimij itd. Več o študiji pove dr. Mladen Dolar v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Evald Flisar je izjemno vsestranski književnik: je pisatelj, dramatik in esejist, preveden v vsaj dvainštirideset jezikov. Letos je objavil (pri KUD Sodobnost International) že na prvi pogled avtobiografsko knjigo z naslovom Potovanje preblizu. Njegov alter ego se odpravi na dolgo vožnjo iz Ljubljane v London, da bi domov prepeljal svoje knjige iz nekdanje hiše. Flisar je spreten pripovedovalec, ki v bralcu vidi sopotnika, predvsem pa priložnost za pogovor, premislek, samopremislek. Njegov popotnik namera pot prevoziti v enem dnevu, toda ali mu bo uspelo prepeljati knjige domov, skratka, ali bo njegovo poslanstvo uspelo, je drugotnega pomena. Njegov prvoosebni pripovedovalec namreč razmišlja, potuje tudi intelektualno. Tako je Potovanje preblizu knjiga avtorjevega še kako dragocenega premisleka o literaturi, svetu in sebi, morda knjiga, na katero se je pripravljal vse življenje. Več o knjigi in še marsičem drugem pove Evald Flisar v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Pesnica Miljana Cunta, ob Robertu Simonišku dobitnica Jenkove nagrade, se je z nagrajeno pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (objavljeno pri Slovenski matici) ponovno predstavila kot odlična pesnica, v pogovoru z Markom Goljo za oddajo Izšlo je (premierno predvajanim 28. decembra 2023) pa se predstavlja kot občutena razlagalka poezije in pesniške izkušnje. Nikar ne zamudite.

Anja Novak Anjuta je predvsem dramska igralka in pesnica. Njeno igro lahko spremljamo zlasti v Mladinskem gledališču v Ljubljani, njeno poezijo pa lahko beremo v pesniških zbirkah Ranerane (2020) in Žilažili. Ta je izšla pred kratkim v samozaložbi in samozaložba je omogočila avtorici največjo možno mero svobode pri zasnovi knjige (oblikovalka je bila Tajda Pavletič, urednica pa Veronika Šoster). Konceptualno oblikovana zbirka nagovarja bralko in bralca s poezijo, ki je lahko ta hip ostrozoba, včasih morda humorna, pogosto čustveno intenzivna, zmerom pa prepričljiva in vznemirljiva. Več o zbirki Žilažili pove pesnica v pogovoru z Markom Goljo, občuteno pa tudi prebere pesmi Žilažili in Stara in uvela. Nikar ne zamudite Izšlo je (glasbena oprema je skladba 20220302, glasbeni dnevnik lani preminulega japonskega skladatelja Rjuičija Sakamota).

Miš založba je tudi s knjigo Ukrajinske vinjete kulturologa dr. Mitja Velikonje potrdila, da je ambiciozna in kakovostna hiša. Knjiga namreč med drugim vsebuje vrsto dobrih barvnih reprodukcij ulične umetnosti v današnji Ukrajini in je občuteno oblikovana (Žiga Valetič), jezikovno je na dostojnem nivoju (jezikovni pregled je opravila Katja Bergles Bircman), brez zatipkov (korekture pa Mateja Jelaska Čefarin), skratka je bralki in bralcu prijazna, sodelujočim in založbi pa v čast in ponos. Takšno knjigo si avtor tudi zasluži. Dr. Velikonja je Ukrajino doslej obiskal že trikrat – ob izidu prevodov njegovih knjig in njihovi promociji. Vendar njegova knjiga ni samo potopis, nasprotno. Je kompleksna in večplastna podoba družbe, ki je v vojni, hkrati pa si odločno in vztrajno prizadeva, da bi živela čimbolj normalno življenje. Precej pozornosti avtor posveti tudi ulični umetnosti, ki diha z družbo in jo izvirno izraža. Več o monografiji pove dr. Mitja Velikonja v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

V zbirki Studia humanitatis je v prevodu Katje Jenčič izšla monografija Uničenje evropskih Judov in s podnaslov Izbrana poglavja. Njen avtor Raul Hilberg je verjetno temeljno delo o zgodovini holokavsta objavil leta 1961, pozneje pa ga je smiselno zgostil in tako približal sodobnima bralki in bralcu. Hilberg v zgoščeni monografiji predstavi vsa poglavja holokavsta, od njegove predzgodovine, do sistematičnega kratenja državljanskih pravic Judov v Tretjem rajhu, nato operacije mobilnih ubijalskih enot, deportacije Judov v koncentracijska taborišča … Ne ustraši se niti zelo zahtevnih tem: med drugim analizira in sistematizira načine, katere preživetvene taktike so uporabljali Judje, zaprti v geto. Več o tematiki pove avtor spremne besede dr. Oto Luthar v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Jana Unuk je vrhunska slovenska prevajalka, ki je obogatila prevodno prozo in poezijo z vrsto odličnih prevodov vznemirljivih literarnih del. V najnovejšem letniku Nove lirike (pri založbi Mladinska knjiga; predzadnji je izšel leta 2022!) je objavila reprezentativen izbor poezije poljske pesnice Anne Świrszcyńske (1909-1984) z naslovom Džingiskan v kopalnici. Pesnico je knjižno predtem že predstavila leta 2018, ko je v zbirki Mozaiki pri LUD Literatura objavila njeno pesniško zbirko Baba sem. Že udaren in samozavesten naslov priča o tem, da se pesnica zaveda ženske usode in tematike ter da o njej piše sproščeno in naklonjeno do žensk. Kdor bi hotel spoznati pesničino poezijo, bi moral seči po obeh zbirkah – v izbor Džingiskan v kopalnici zbirka Baba sem namreč sploh ni vključena. To je seveda škoda: tako okrnjen izbor je prihranil nekaj strani, hkrati pa zamudil priložnost, da v optimalni obliki prestavi vznemirljivo pesnico. Je pa izbor v Novi liriki vseeno še kako dragocen: bralcu in bralki ponuja priložnost, da se seznani s pesničinim razvojem od avtorice precej hermetične lirike do poezije, ki se izvirno in brezkompromisno pogosto navezuje na življenjske izkušnje. Več o pesnici, njenem razgibanem življenju in poeziji pove Jana Unuk v pogovoru z Markom Goljo v oddaji Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Leta 2017 je na Gimnaziji Poljane izšel pesniški zbornik Pesmi šestih; v zborniku (pod mentorskim vodstvom profesorice Katarine Torkar Papež) so izšle tudi pesmi Liu Zakrajšek. Pozneje je Liu Zakrajšek pisala tudi prozo; med drugim je leta 2021 v oddaji Izbrana proza na Programu Ars objavila odlično zgodbo Otožnost zmajev, dve leti pozneje pa še eno za-čestitat zgodbo z naslovom Tone. Toda pisateljica, predstavnica najmlajše pisateljske generacije na Slovenskem, je nato presenetila: kot prvenke ni objavila zbirke kratkih zgodb, ampak roman Zajtrk prvakinj (pri LUD Literatura). Njegov naslov se smiselno navezuje na Vonnegutov roman; romaneskne prvakinje ne zajtrkujejo samo kot prvakinje, ampak tako tudi živijo. Romaneskna junakinja, tudi pripovedovalka, je študentka, ki je sicer odšla na svoje, toda svojo svobodo plačuje s kar tremi honorarnimi deli. Pisateljici je uspelo marsikaj: bralki in bralcu približa svet mladih, njihove stiske, upe, pričakovanja, tudi otrplost in pri kom preračunljivost. Ob pripovedovalki in njenih dveh cimrah je ustvarila galerijo stranskih likov; naj so nekateri še tako stranski, vseeno zaživijo v svojem prizoru oziroma prizorih. Na prvi pogled se v romanu ne dogaja dosti, junakinja življenje bolj opazuje, kot živi, vendar pripoved s svojimi drobnimi dogodki, koraki naprej in zapleti napreduje in zleze pod kožo. Nekaj pozornosti nameni tudi starejšim. Njihove poteze segajo od preračunljivosti do poraženosti, od manične aktivnosti do prijazne zrelosti; skratka, pisateljica ni napisala generacijskega (in še kakšnega) romana na račun psihološke prepričljivosti. Več o romanu pove Liu Zakrajšek v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi odlomek iz romana. Nikar ne zamudite.

Andrej Rozman Roza je v sodobni slovenski literaturi in kulturi še kako prepoznaven avtor. Že na svojih literarnih začetkih v Pesniškem almanahu mladih (1982) se je tikal s humorjem, pozneje pa je za nameček pričel pesniti v rimah. Rim seveda ni neskončno, toda umetnik zmerom znova dokazuje, da je do zadnje rime še daleč. Leta 2015 je doživel priznanje, ki ga doživijo le redki slovenski avtorji. Njegovo (iz)brano delo z naslovom Gleda kondor avion je izšlo v zbirki Kondor (knjigo je uredil Andrej Koritnik). Pred kratkim je pri Založbi Goga izšla njegova nova knjiga Dvomovinska lirika. Že na pogled je knjiga zaradi opreme Radovana Jenka lepa, prepriča in pritegne pa tudi z objavljenimi besedili. Umetnik ni lenuharil na pernicah stare slave, ampak je napisal oziroma objavil vrsto besedil iz arene življenja, med drugim o izbrisanih in Palestini. Več o knjigi in še marsičem pove Andrej Rozman Roza v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi Pesem za Palestino in Čeprav čez mnogo let na komad When The Saints Go Marching In. Nikar ne zamudite.

Pesnik Denis Škofič je za svojo tretjo pesniško zbirko Tuskulum, objavljeno pri Cankarjevi založbi, dobil kar dve nagradi: maja Cankarjevo in pred kratkim še Veronikino nagrado. Nagradi sta potrdili, kar so bralke in bralci poezije že vedeli ob branju njegovih pesniških zbirk Sprehajalec ptic (2013), Seganje (2017) in Tuskulum (2023): da je Škofič pesnik s samosvojo poetiko, da se tika z naravo in literaturo ter s kulturo in da zmerom znova išče in najde izvirne načine, kako upesniti izbrana razpoloženja, stanja, trenutke, razmerja. Tudi jezikovno je Škofič izviren: z največjo lahkoto vpisuje v svojo poezijo prekmurske besede: tako po eni strani rešuje prekmurske besede pozabe, hkrati pa širi in poglablja pojmovni, čustveni svet svoje poezije in briše hierarhične meje. Več o sebi, svoji poeziji in še čem pove pesnik v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Avgust Demšar je pisec kriminalk, skratka, žanrskih besedil; toda Demšar je tudi tisti pisec kriminalk, ki si iz romana v roman, iz kriminalke v kriminalko zastavlja avtorske izzive. Z romanom Estonia je sklenil romaneskno trilogijo Vodenjaki o vasici na Pohorju, ki ima zelo verjetno najvišji odstotek umorov na svetu. Toda čeprav je v zaselku zgolj nekaj hiš, je avtorju uspelo, da je ustvaril o njem tri kompleksne romane. Pri tem si je pomagal z različnimi prijemi: v najnovejšem romanu ima zelo pomembno vlogo preteklost, natančneje nesreča trajekta Estonia leta 1994, v kateri so umrli starši romaneskne junakinje. Junakinja podeduje hišo v Vodenjakih in – voilà – prizorišče je nared za še eno kriminalko. Eno izmed presenečenj v romanu je zagotovo tudi to, da se prvi umor zgodi šele na polovici romana. Vendar je roman berljiv – tudi zaradi pretanjene karakterizacije romanesknih likov. Demšar je v romanu rešil še en problem: njegov junak Vrenko je zdaj upokojenec in kako naj upokojenec sodeluje v preiskavi umora. Vrenkov svet se je spremenil, nekoliko pa se spreminja tudi sam: tu ubere kako bližnjico, tam kakšno zadevo poenostavi. Za nameček pisatelj ponovno zelo spretno, diskretno piše o sodobnem svetu. Več o romanu Estonia in še čem pove Avgust Demšar v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Marko Pogačnik, ki je nedavno dopolnil 80 let, je eden izmed začetnikov konceptualizma na Slovenskem, predvsem pa s svojim ustvarjanjem in delovanjem že leta in desetletja presega antropocentrizem in njegov značilni nihilizem. Nekatera obdobja njegovega delovanja so morda bolj znana, tako njegovo delovanje v skupini OHO ali pa v poljedelski in umetniški komuni v Šempasu. Znano je tudi, da je avtor slovenskega grba. Več o sebi je Marko Pogačnik povedal v pogovoru z Markom Goljo, ki je nastal leta 2012, ko so v Moderni galeriji v Ljubljani pripravili njegovo veliko retrospektivno razstavo z naslovom Življenje umetnosti – umetnost življenja.

Pisateljica knjig za različne generacije Darinka Kozinc, dobitnica mire, je v bližnji preteklosti objavila kar dve pripovedni zbirki: Izza meje in Školjkine solze. Zbirka Školjkine solze (s podnaslovom V ogrlico nanizane zgodbe) je izšla pri Založništvu Jutro, vsebuje pa osemnajst zgodb. Večino zgodb je avtorica najverjetneje napisala po resničnih dogodkih in človeških usodah, vendar jih je spretno oblikovala kot berljive in pogosto presunljive zgodbe. V zgodbah pogosto nastopajo ljudje, ki jih je dohitela preteklost (med njimi so aleksandrinke in njihovi bližnji); včasih jim preteklost pomaga, da zaživijo lepše in boljše življenje, drugič pred njo zamižijo. Pisateljica za nameček v svoje zgodbe spretno vpisuje tudi drobce iz sodobnosti in nas tako nagovarja tukaj in zdaj. Kot nas nagovarja v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Prevajalka in esejistka Jana Unuk je obogatila slovensko prevodno književnost z vrsto zanimivih knjig, v njenem prevajalskem opusu pa imajo prevodi literarnih del poljske nobelovke Olge Tokarczuk morda posebno mesto. Prevajalka je že kar promotorka odlične pisateljice in po njeni zaslugi lahko v slovenščini beremo nobelovkine kratke zgodbe, eseje in romane. Pred kratkim je tako v zbirki Piknik pri Literarno umetniškem društvu izšel prvi roman Olge Tokarczuk z naslovom Popotovanje ljudi knjige. V njem se skupina ljudi odpravi na pot, ki naj bi se končala z nagrado vseh nagrad, z odkritjem skrivnostne Knjige, ki da ponuja odgovore na vsa vprašanja. Pisateljica je tako na prvi pogled ustvarila neke vrste idejni roman, postavljen v 17. stoletje. V njem resda brbotajo različne ideje, od metafizičnih do empirističnih in že kar razsvetljenskih, toda pisateljico zanimajo tudi njeni romaneskni liki. Skupina tako sploh ni homogena, ampak je bolj posledica naključij (že prvi stavek Gauche je v tej pripovedi naključna oseba opozarja na to). Tako ji uspe, da ustvari galerijo likov, ki sicer nastopajo v idejnem romanu, toda niso papirnati. Nasprotno, vsak izmed njih se srečuje s svojimi demoni, za nameček pa pisateljica konča pripoved hkrati brezkompromisno in z neke vrste čudežem, ne pozabi pa niti na hugenote in na njihovo trpljenje. Več o romanu, ki ga lahko berete tudi v kopalnici, spalnici ali kuhinji, skratka, povsod, pove Jana Unuk v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Ne zamudite oddaje in ne zamudite romana.

Filmski scenarist in režiser ter avtor kratkih zgodb Blaž Kutin je lani pri Gogi objavil svoj prvi roman Kenozoik. Roman je galerija človeških usod. Na prvi pogled je v ospredju Luka, mlad voznik rešilca. Občutek ima, da je njegova partnerka Lena depresivna. Zato ji želi pomagati, pri tem pa ubere zelo nenavadno in neprijetno in nevarno pot. Več o romanu pove avtor Blaž Kutin v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi odlomek iz romana. Nikar ne zamudite.

Na naslovnici knjige Jutro ni bilo v načrtu je fotografski portret (delo DK) pesnika Toneta Škrjanca; pod naslovom je natisnjen podnaslov Zbrane pesmi 1977–2023. Skratka, na prvi pogled je knjiga že kar spomenik pesniku, vendar tak vtis nekoliko zavaja: Škrjančeva poezija kljub resnobnemu videzu knjige ni resnobna, pompozna, preresna, nasprotno. Njegova poezija je nekaj najbolj blagega, prepišnega, lahkotnega, presenetljivega, lepega, navdihujočega, sugestivnega, razpršenega. (To ne pomeni, da pesnik ne pozna robnih trenutkov, na primer z verzom danes je rana odprta.) Pesnik z osupljivo lahkoto ustvarja različna razpoloženja, svoje zapise o lastni življenjski izkušnji in doživljanju trenutkov pa zmerom znova prevede v univerzalne in hkrati enkratne podobe. Skratka, poezija, ki si zasluži Prešernovo nagrado. Več o knjigi, ki je izšla pri LUD Šerpa, poeziji in glasbi pove pesnik v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Ime Manka Kremenšek Križman je še kako znano poslušalkam in poslušalcem Radia Slovenija, predvsem oddaje Literarni nokturno. Manka Kremenšek Križman je namreč v minulih letih in desetletjih velikokrat uspešno sodelovala na natečaju Programa Ars za najboljšo kratko zgodbo in precejkrat zmagala. Objavila je kar nekaj zbirk odličnih kratkih zgodb, tako nazadnje leta 2021 zbirko Tujci. Odločitev, da napiše roman za odrasle, je bila zagotovo izziv. Še toliko bolj, ker je roman Jurij Kobal gre juri domov (Cankarjeva založba) oprla na življenjsko usodo svojega očeta in ga dopolnila z nekaj domišljijskih posegov. Njen roman je tako celostno in konsistentno delo o starejšem moškem, ki se zaveda svojega življenja na pragu med življenjem in smrtjo, za nameček pa avtorica v besedilo spretno vtke aktualno in večno tematiko, na primer razmislek o evtanaziji. Več o romanu Jurij Kobal gre juri domov avtorica pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Pisateljica in prevajalka Evelina Umek je svojemu bogatemu knjižnemu opusu lani dodala še eno knjigo, pripoved P´nče (opuščaj označuje izpuščeni u, naglas je na prvem zlogu, beseda pa v kraškem narečju pomeni punčko). Naslovna junakinja avtobiografske pripovedi je pisateljica. Pripoved je zasnovala kot niz prizorov; tako ni ustvarila zgolj pričevanjske knjige, ampak ji je uspelo ustvariti še nekaj več: knjigo o otroškem doživljanju krutega sveta. Naslovna junakinja živi pod fašizmom, slovenščina je jezik previdnosti in šepetanja, mama je napeta, oče odsoten, punčka pa poskuša razumeti, kar lahko razume pri svojih letih. Pisateljica zelo premišljeno odmerja, kaj lahko punčka razume in česa ne, in tako ustvari psihološko prepričljivo miniaturo. K slikovitosti besedila prispevajo tudi preudarno zapisane narečne besede in molovske ilustracije Štefana Turka. Več o delu, objavljenem pri založbi Mladika, povesta Evelina Umek in pisec spremne besede Ivan Vogrič v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Pesnik Ciril Bergles je vstopil v slovensko poezijo tiho, nevsiljivo in prepričljivo. Leta 1984 je v samozaložbi objavil pesniški zbirki na poti v tišino in vaje za svetlobo. Zbirki sta bili manj opaženi, toda vsebovali sta že vrsto prepoznavnih pesnikovih pesmi, skoraj programskih verzov, na primer Vsaka pesem je majhna molitev. V prvoomenjeni zbirki je kar nekaj pesmi, ki napovedujejo Berglesovo pesniško zbirko Ellis Island. Zbirka je izšla leta 1988 v zbirki Aleph in z njo se je pesnik predstavil širši javnosti. V naslednjih nekaj letih se je predstavil kot urednik antologije slovenskega zdomskega pesništva zadnjih štiridesetih let z naslovom To drevo na tujem raste in kot prevajalec, na primer z odmevno antologijo Sodobna španskoameriška poezija (Cankarjeva založba). Leta 1993 je v zbirki Lambda (ŠKUC) objavil pesniško zbirko Ifrikija in v njej poezijo z gejevsko tematiko. Pozneje je sledila še vrsta Berglesovih izvirnih in prevodnih knjig z gejevsko tematiko v sodelovanju z urednikom Branetom Mozetičem, hkrati pa je pisal tudi duhovno poezijo (leta 2006 je pri Družini objavil tudi pesniško zbirko Tvoja roka na mojem čelu). Toda naj je pesnik pisal o erotiki ali presežnem, je pisal s prepoznavno osebno pisavo, pogosto izpovedno, že kar neposredno, ki pa se lahko razmahne v uvid, refleksijo, ugotovitev, celo sentenco. Več o Cirilu Berglesu in njegovi poeziji ob 90. obletnici rojstva povejo literarna zgodovinarka dr. Darja Pavlič, pesnik in urednik Brane Mozetič ter pesnik in kritik Muanis Sinanović v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite. Foto: Festival Pranger/Igor Zaplatil

Pisateljica Janja Rakuš je doslej objavila že kar nekaj literarnih del s prepoznavno pisavo in še kako prepoznavnimi naslovi (Električna zadrga : [citoplazmatični remix], Amsterdam 12.75 RAM : nevrotransmitrski evangelij, Hotel Andro.gen : (lingvistični kabaret), Voodoo valček za epileptike), vendar je šele z romanom Tri barve za eno smrt in z nominacijo za kresnika dosegla širše bralstvo. Zasluženo, saj je njen roman konceptualni roman v najboljšem pomenu besede. Eksistencialno pripoved o težki odločitvi, o izbiri med življenjem in smrtjo, med sivino in barvami je vpisala v esejistično mrežo opažanj in refleksij ter ugotovitev o umetnosti in življenju, pomembno vlogo pa je namenila tudi citatom in referencam. Opazen del romana so tudi QR kode, ki napotijo zvedava bralko in bralca h kratkim avtoričinim filmom. Avtorica z njimi tke kompleksno pomensko teksturo in z njo ustvari sodobno, hibridno, fluidno in interdisciplinarno umetniško delo več. O romanu Tri barve za eno smrt (objavljenem pri Literi) in še čem pripoveduje avtorica v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Vlado Žabot je brez najmanjšega dvoma obogatil in bogati slovensko kulturo. Med drugim je pobudnik nagrade kresnik za najboljši slovenski roman, predvsem pa je vrhunski pisatelj. V svojih pripovednih delih (in pesnitvi Sveta poroka) je ustvaril prepoznaven svet, ki se navezuje na mitološko tradicijo in jo hkrati ustvarjalno nadaljuje. Žabot je zelo verjetno edini slovenski pisatelj, ki si drzne v prolog romana postaviti Franca Jožefa, Jezusa Kristusa in samozavestnega pisatelja, nato pa napisati eksistencialno intenzivno in jezikovno neponovljivo zgodbo o ljudeh, ki morajo to šele postati v nekem odročnem svetu in v odmaknjeni preteklosti. Več o romanu Gral (objavljenem pri Beletrini) pove Vlado Žabot v pogovoru z Markom Goljo v oddaji Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Ekolog in pisatelj Boris Kolar piše odlične kratke zgodbe in romane. Njegovi romani se praviloma uvrstijo vsaj v širši izbor za kresnika, še pogosteje pa v ožjega. To mu je uspelo tudi z najnovejšim romanom O vinu, kozah in drugih prevarah. Roman, objavljen pri založbi Goga, se odlikuje s samosvojo pripovedjo. Videti je, da je prav pripoved glavna junakinja romana, saj pripovedovalec pripoveduje zgodbo s širokim epskim zamahom, bogatim jezikom, kot niz dogodkov v odmaknjenem času 13. stoletja (ter sodobnosti). Junakov je kar nekaj, zaplet pa je nekoliko čarovniški: na smrt obsojena domnevna čarovnica se sodniku, škofu maščuje tako, da s kletvijo spremeni njegovo oboževano vino v kozjo scalino. V literaturi je skoraj vse možno, to Kolar ve in to je v polni meri izkoristi. Več o romanu pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Slavko Alojz Kramar je pri dobrih devetdesetih letih napisal knjigo Slovenski taboriščniki v Jasenovcu. Ker jo je moral napisati. Kot desetletnemu otroku mu je v Jasenovcu umrl oče Martin Kramar, pretepen in okrvavljen; takrat je izgubilo komaj petintridesetletnega očeta še šest otrok. V Jasenovcu in bližnjih taboriščih je bila internirana vrsta slovenskih izgnank in izgnancev ter sodelavk in sodelavcev partizanskega upora; ustaši so jih pripeljali v taborišča iz Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine (mnogi so tam živeli še iz časov Avstro-Ogrske). Slavko Alojz Kramar v uvodu v monografijo razmišlja, zakaj so Slovenke in Slovenci končali v Jasenovcu in bližnjih taboriščih ter ugotavlja, da je »bila za naciste njihova največja krivda, da so bili Slovenci; za ustaše so bili moteči, ker niso podpirali kolaboracije in režima.« Njegova monografija tako ni zgolj študija ustaških koncentracijskih taborišč v Jasenovcu in njegovi bližini, ampak – kot opozarja podnaslov Knjiga imen in obrazov – z imeni in biografskimi članki rešuje pozabe umorjene in umrle Slovenke in Slovence. Avtor je pri snovanju monografije tesno sodeloval z urednico (in soavtorico) Ilinko Todorovski, pri iskanju virov pa z Đorđejem Mihovilovećem, višjim kustosom v Spominskem področju Jasenovac. Več o nastajanju monografije Slovenski taboriščniki v Jasenovcu pove Slavko Alojz Kramar v oddaji izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Slovenskem domu v Zagrebu.

Vrhunska umetnostna zgodovinarka dvojna doktorica Nataša Golob je med drugim prevajala leposlovje (na primer avtobiografijo Liv Ullmann z naslovom Spreminjanje) in strokovno literaturo (na primer Spise o umetnosti Ernsta H. Gombricha), pripravila je vrsto učbenikov za osnovno šolo in gimnazijo, prvič doktorirala z disertacijo Poslikani leseni stropi na Slovenskem do začetka 18. stoletja, vendar ni najmanjšega dvoma, da je velika tema njenega znanstvenega dela vse, kar je značilno, pomembno in dragoceno za srednjeveško rokopisno ustvarjalnost. V svojih delih tako preučuje srednjeveško knjižno slikarstvo, pisave, tudi zgodovine rokopisov, delo različnih kopistov … Tako je že leta 1994 objavila znanstveno monografijo Srednjeveški kodeksi iz Stične: XII. stoletje, leta 2017 pa je pri Cankarjevi založbi izšla znanstvena monografija S črnilom in zlatom : srednjeveško knjižno slikarstvo iz slovenskih zbirk. Monografiji, ki je prvotno izšla v bibliofilski izdaji in 500 izvodih, je lani sledila bolj dostopna izdaja pri isti založbi. Ddr. Nataša Golob, ki je v minulih letih dokončala še eno izjemno znanstveno monografijo z naslovom Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo in si prizadeva za njen izid, v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo približa monografijo S črnilom in zlatom in njen odmaknjeni svet z odličnim poznavanjem snovi in tudi s poetičnimi formulacijami, na primer Knjige so kot ptice: potujejo. Nikar ne zamudite.

Moldavijska književnica Tatiana Ţîbuleac je spomladi obiskala Ljubljano kot gostja festivala Fabula - literature sveta. Njen roman Stekleni vrt (izšel je pri Beletrini v prevodu Aleša Mustarja in Saše Špelec (prevedla je odlomke v ruščini)) povsem ustreza naslovu festivala (re)konstrukcije spomina – med drugim namreč pripoveduje o zadnjih letih socializma v Moldaviji in njenem glavnem mestu Kišinjevu. Več o romanu, tudi o romaneskni junakinji Lastočki, pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo.

Moldavijska književnica Tatiana Ţîbuleac je obiskala Ljubljano kot gostja Festivala literature sveta – Fabule. Njen roman Stekleni vrt (izšel je pri Beletrini v prevodu Aleša Mustarja in Saše Špelec (prevedla je odlomke v ruščini) povsem ustreza naslovu festivala (re)konstrukcije spomina – med drugim namreč pripoveduje o zadnjih letih socializma v Moldaviji in njenem glavnem mestu Kišinjevu. Več o romanu, tudi o romaneskni junakinji Lastočki, pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo, na začetku pa lahko slišite nekaj taktov iz komada Primavara (Pomlad) priljubljene moldavijske skupine Norok, skupine, ki jo je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja poslušala tudi Tatiana Ţîbuleac.