Podcasts about muzeju

V oddaji se posvečamo filmskemu festivalu Kino Otok, ki bo s pestrim filmskim programom vse do nedelje obarval obmorsko mesto Izola. Nadaljujemo v Ljubljani, saj so v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije odprli občasno razstavo z naslovom Darila državi, kjer si je mogoče ogledati darila, ki so jih prejeli nekdanji predsedniki in še aktualna predsednica Republike Slovenije. Vsem dobro znan roman Na klancu, ki govori o revščini in družbeni neenakosti skozi življenje protagonistke Francke, bo danes v režiji Tina Grabnarja dobil dramsko obliko. V Ljubljani se je danes začel 19. festival sodobne klovnade in novega cirkusa Klovnbuf. Na današnji dan pa mineva 100 let od smrti katalonskega arhitekta Antonija Gaudija. Oddajo končujemo v Mariboru, kjer bo danes ob 19-ih odprtje skupinske razstave Drugačne ptice Anje Smaka in A. Steiner. Vabljeni k poslušanju!

V oddaji se posvečamo filmskemu festivalu Kino Otok, ki bo s pestrim filmskim programom vse do nedelje obarval obmorsko mesto Izola. Nadaljujemo v Ljubljani, saj so v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije odprli občasno razstavo z naslovom Darila državi, kjer si je mogoče ogledati darila, ki so jih prejeli nekdanji predsedniki in še aktualna predsednica Republike Slovenije. Vsem dobro znan roman Na klancu, ki govori o revščini in družbeni neenakosti skozi življenje protagonistke Francke, bo danes v režiji Tina Grabnarja dobil dramsko obliko. V Ljubljani se je danes začel 19. festival sodobne klovnade in novega cirkusa Klovnbuf. Na današnji dan pa mineva 100 let od smrti katalonskega arhitekta Antonija Gaudija. Oddajo končujemo v Mariboru, kjer bo danes ob 19-ih odprtje skupinske razstave Drugačne ptice Anje Smaka in A. Steiner. Vabljeni k poslušanju!

Kopš Krievijas pilna mēroga iebrukuma Ukrainā drošības jautājumi muzeju vidē ir kļuvuši ne tikai aktuāli, bet eksistenciāli svarīgi. Sarunas par drošību, par pieredzi, veidojot rīcības plānu krīzes un ārkārtas situācijām it īpaši pierobežā Kultūras rondo izvaicāsim muzeju darbiniekus. Diskutē domnīcas "Creative museum" vadītāja Ineta Zelča-Sīmansone, Latvijas Kara muzeja vadītāja Kristīne Skrīvere, Latgales kultūrvēstures muzeja krājuma glabātāja Renāte Vancāne un Ludzas novada domes priekšsēdētājs Edgars Mekšs. Ierakstā uzklausām Viļakas muzeja vadītāju Ritu Gruševu. Domnīca "Creative Museum" sarunu ciklā “Sarunas par drošību” ir apzinājusi un dokumentējusi drošības situāciju muzeju nozarē Latvijā, īpaši Latgales pierobežas muzejos. Intervijas ar muzeju vadītājiem un krājuma glabātājiem lasāmas domnīcas mājaslapā. 17. jūnijā būs cikla noslēguma diskusija.

Gremo na morje – ponarodeli vzklik, ki spremlja poletne mesece, tokrat vabi na istoimensko razstavo v Mestni muzej v Ljubljani, ki se odpira danes in na kateri bo predstavljena zakladnica drobcev, ki osvetljujejo zgodovino ideje o poletnem oddihu na morski obali. Pred Zasavskim muzejem v Trbovljah pa se danes odpira razstava Dimnik 50 let, ki obeležuje 50-letnico tega simbola Trbovelj in industrijske dediščine Zasavja.

V Galeriji Božidar Jakac v Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki je do konca avgusta na ogled razstava Vprašanje pogleda, ki obsega pregled delovanja fotografa Jake Babnika v zadnjih dveh desetletjih. Babnik prek opazovanja in beleženja sprememb v kulturni krajini svojega neposrednega okolja analizira sodobne družbene fenomene in gledalce spodbuja k preizpraševanju (naučenega) pogleda.

V tokratni turistični oddaji smo obiskali Deželo Celjsko, ki vabi s svojim urbanim središčem Celjem, bogato zgodovinsko dediščino in slikovitimi kraji Obsotelja in Kozjanskega goste od blizu in daleč. Povabili pa smo vas še na doživetje v Muzeju novejše zgodovine Celje, ki popelje obiskovalca v svet fotografa Josipa Pelikana in v meščanski vsakdan 20. stoletja.

Najprej bomo spregovorili o svetovnem dnevu plesa, predstavili bomo projekt prepisa pisem pisateljice Zofke Kveder, pri katerem sodelujeta NUK in Univerza v Novi Gorici, opozorili bomo na jezikovno krajino v Sloveniji, ki se zdi pogosto zelo angleška, spomnili na razstavo Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo v Muzeju novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani ter napovedali Bienale sodobne umetnosti v Benetkah.

Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk. Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU). Fotografija: Bizoviške periceMuzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)    

V Narodni galeriji v Ljubljani je ob 125-letnici umetnikovega rojstva in 50 let od njegove smrti na ogled razstava “Tone Kralj – vizionarski mistik”, tudi z nekaterimi njegovimi na novo pridobljenimi deli. Skočili bomo tudi k zahodnim sosedom: v Muzeju sodobne italijanske umetnosti MART v Roverétu sta na ogled pregledni razstavi slikarjev Anselma Buccija in Luigija Bonazze.

Ob 20. obletnici smrti arhitekta Vlasta Kopača so se v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje posvetili enemu njegovih pogosto manj izpostavljenih projektov –spomeniku okupaciji in uporu, ki je prvotno nosil ime Pot ob žici okupirane Ljubljane. Na gradu Fužine si torej lahko ogledamo razstavo o procesu nastajanja največjega javnega spomenika v Ljubljani in Kopačevi vlogi pri tem. Mi pa tudi o enem osrednjih dogodkov letošnjega festivala Slovenski glasbeni dnevi, koncertu z naslovom Pesmi, ki so premagale čas, ki ga v sodelovanju s Festivalom Ljubljana pripravlja program Ars.

V okviru letošnjega spominskega projekta ob 20-letnici smrti vsestranskega arhitekta (*Žiri 1913 - + Ljubljana 2006) »Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina« so v Muzeju arhitekture in oblikovanja na Fužinskem gradu v Ljubljani nedavno odprli razstavo »Pot ob žici«. Gre za prikaz prve faze nastanka poti po trasi bodeče žice, ki jo je italijanski okupator v dolžini dobrih 32 km februarja l.1942 postavil kot obroč okoli upornega mesta, in ga spremenil v edino med vojno z žico obdano glavno mesto kakšne evropske države. Po prvem partizanskem spominskem pohodu ob žici l. 1957, po odstranitvi železja in večine betonskih bunkerjev se je izkazalo, da je pot neurejena. Počasi se je začela izgubljati prepoznavnost poteka okupatorske žice, ki je mesto za dobrih 1100 dni spremenila v koncentracijsko taborišče brez tedanje primere. Razstava z izvirnimi risbami Vlasta Kopača pokaže, kje in kako je arhitekt trasiral pot ob žici, ob bunkerje projektiral 102 bela osmerokotna kamna z vrisano žico golobje modre barve (financirali so jih takratni ljubljanski delovni kolektivi) in 6 spomenikov na mestih okupatorskih točk prehoda iz mesta. Skozi 70-ta in 80-ta je poleg spominskega mesto dobilo tudi mestni rekreacijski obroč, ki ga prebivalci ne uporabljajo le pri pohodu po poti žice na dan osvoboditve Ljubljane 9. maja. O procesu nastajanja največjega javnega spomenika v glavnem mestu, predvsem pa o njegovem dediščinskem pomenu govorita kustosinji, avtorica razstave dr.Martina Malešič iz gostiteljskega muzeja in Janja Železnikar iz Medobčinskega muzeja Kamnik, s Plečnikovo hišo (MGML) pobudnika arhitektu Vlastu Kopaču posvečenega leta. FOTO: Večinski izrez podrobne Kopačeve skice poteka žičnega obroča z bunkerji in referenčna mesta uporniških žrtev in dejavnosti med okupacijo VIR: osebni arhiv Mojce Kopač (1946–2023)

Mag. Lilijana Urlep, arhivistka v Nadškofijskem arhivu Maribor, bo opisala razstavo o drobcih iz zgodovine samostana Studenice, ki je na ogled v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični.

Na 28. mednarodnem festivalu dokumentarnega filma v Solunu je svetovno premiero doživel celovečerni dokumentarni film Upornica; slovensko-špansko koprodukcijo je režirala katalonska režiserka Anne M. Bofarull, producent dokumentarnega filma pa je Rok Biček iz produkcijske hiše Cvinger film. Ob 400. obletnici vatikanske bazilike pa so v rimskem Muzeju starejše umetnosti odprli pregledno razstavo znamenitega baročnega kiparja Gian Lorenza Berninija.

V gradu Štanjel domuje Muzej slovenskega jezika in knjige, interaktivna razstava, ki predstavlja knjižne mejnike iz slovenske zgodovine. Obiskovalci lahko vzamejo v roke Trubarjev Abecednik in se čudijo, kako je lahko tako majhna knjiga prelomna za slovenščino. Če pa se jim ob tem porodi še kakšno vprašanje, ga lahko zastavijo kar Trubarju samemu, njegovemu avatarju, ki naj bi po večini podajal pravilne odgovore. O tem, kaj vse je mogoče doživeti v Muzeju slovenskega jezika in knjige, smo se pogovarjali z Urošem Grilcem iz zavoda Škrateljc, pri katerem so načrtovali muzej. Za strokovno postavitev so poskrbeli pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Pri projektu so sodelovale tudi druge vodilne ustanove s področja jezika in knjige: Slovenski šolski muzej, Narodna in univerzitetna knjižnica ter druge (Foto Ana Rojc/Muzej slovenskega jezika in knjige).

Podnebna kriza danes zahteva, da na novo premislimo odnos do narave in njeno vlogo v arhitekturi ter oblikovanju. Razstava Je narava moderna? odpira vprašanje, v kolikšni meri so zgodnji modernistični poskusi še vedno relevantni in kako lahko prispevajo k sodobnim razmislekom o trajnosti in podnebni pravičnosti. Za Nedeljsko reportažo je razstavo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje obiskal Miha Žorž.

Razgrnitev dogajanja na 56. Tednu slovenske Drame, razstava mask v Etnografskem muzeju, Čas je za Brechta! - dogodki ob 70. obletnici dramatikove smrti v Cankarjevem domu. Razstava v Galeriji Murska Sobota iz stalne zbirke Žula, Plasti Sonje Vulpes v Kosovelovem domu v Sežani, finančna ogroženost slovenskih manjšinskih kulturnih organizacij in društev.

Slovenski etnografski muzej razstavno sezono leta 2026 začenja z veliko občasno razstavo Maske: Od rituala do karnevala. Odprtje bo v četrtek, 15. januarja ob 18h v prostorih muzeja na Metelkovi.

Pirmo nedēļu Latvijas Nacionālā vēstures muzeja direktora amatā aizvadījis mūsu šīrīta "Atsperes" viesis - vēsturnieks Toms Ķikuts. Sarunājamies par muzeja lomu šodienas sabiedrībā, uzdevumiem, vēstures pētniecību, nākotnes attīstības vīzijām un latvisko spēku. Anete Ašmane-Vilsone: Kā aizritējušas pirmās dienas jaunajā amatā? Iepriekš bijāt direktora vietnieks, pilnīgu pārsteigumu noteikti nav, bet gan jau kādas jaunas sajūtas tomēr ir ienākušas. Toms Ķikuts: Ļoti precīzi - jaunas sajūtas, jauni pienākumi. No otras puses, ritenis turpinās un rit uz priekšu. Ekspozīciju iekārtošana ir tas, ko darīju jau pagājušajā gadā, un tagad paralēli direktora pienākumiem tas ir jāizdara līdz galam tajā detalizācijā, kas bija pirms tam, līdz ar to darba ir daudz. Visvairāk žēl, ka pilnīgi noteikti paliks mazāk laika tam, kas vēsturnieku un muzejnieku interesē visvairāk  - satura plānošana, veidošana, kontakts ar auditoriju, jo man patīk ik pa laikam kādu ekskursiju novadīt. “Kultūras ziņās” teicāt, ka tomēr gribēsiet to saglabāt. Jā, droši vien, bet skaidrs, ka direktora amata pienākumi liek citus uzdevumus klāt, kas samazina laiku tam. Domājot par to, kas labi iesākts, tomēr šķita, ka ir jāturpina kopīgi ar mūsu kolēģiem veiktais darbs. Esmu ļoti aktīvi darbojies ekspozīciju lietās kopš Brīvības bulvāra pagaidu mājas izveidošanas, un domāju, ka mēs daudz labu lietu esam izdarījuši. Ir posms, kas vēl turpinās un kurā jāiet uz priekšu, un varbūt tad, kad visa Rīgas pils būs gatava, tad atkal būs kāds jauns posms sācies un varēs domāt par citiem izaicinājumiem. Kādā stadijā un dzīves posmā šobrīd atrodas Nacionālais vēstures muzejs? Jūsu pārziņā ir četras vietas (Rīgas pilī, Dauderos, Tautas frontes muzejā un Muzeju krātuvē), bet rūpju pilnākā laikam ir Rīgas pils? Sava rūpe, protams, ir katrai vietai, bet no auditorijas piesaistes un muzeja publiskās programmas viedokļa, protams, Rīgas pils šobrīd ir uzmanības centrā. Esam ļoti priecīgi par atjaunoto daļu, bet tā ir tikai aptuveni trešdaļa no kopējā 16. gadsimta būves apjoma. Tiem, kas tik labi nepārzina pili - iekšā lielajā kompleksā ir apslēpta kvadrātiska būve, kas saucas “kastela”, ar četriem korpusiem, kas ir muzeja mājvieta. Tad gan pret Vanšu tilta, gan pret Pils laukuma pusi ir piebūvēta jaunākā pils daļa, kas ir Valsts prezidenta rīcībā. Visa vēsturiskā daļa ir paredzēta muzejam, bet tikai pavisam neliela daļa no tās šobrīd ir rekonstruēta. Rekonstruēšanas termiņš pārējām daļām šobrīd diemžēl ir nezināms, lai gan Reiņa Liepiņa projekts ir gatavs un mēs bijām gatavi iet iekšā visā apjomā, bet dažādu un vairākkārtēju problēmu, iepirkumu un naudas līdzekļu trūkuma dēļ mēs diemžēl esam vienā daļā. Bet trešdaļu jūs apdzīvojat, un šobrīd tiek iekārtota ekspozīcija. Tieši tā. Esam ļoti gandarīti, ka mums tam šobrīd ir finanšu līdzekļi, lai gan varbūt ļoti pakāpeniski, bet ir, un projekti ir gatavi visām ekspozīcijām - “Livonijas mūra pilis”, “Rīgas pils vēsture”, “Sakrālā māksla” un “Straumējot laiku”. Pēdējā nosauktā - Latvijas vēstures pārskata ekspozīcija - ir salīdzinoši ļoti tuvu gatavībai un apmeklētājiem to vērsim marta beigās. “Livonijas mūra pilis” arī ir procesā un būs, visticamāk, vasaras sākumā pieejama apmeklētājiem. Tās būs no jauna veidotas gan saturiski, gan dizainiski, gan arī tehniski - jaunas, mūsdienīgas un, ļoti ceram, interesantas apmeklētājiem. Esam ļoti daudz domājuši par saturu, un ceru, ka tas būs dažādām auditorijām pievilcīgs.  Kas Jūs saista vēstures zinātnē, iespējā pētīt laiku, ko neesam varējuši piedzīvot? Tas ir nedaudz arī izmeklētāja darbs, varētu tā teikt? Jā, bez šaubām, un tieši šajā izziņas procesā, ka vari kaut ko atklāt, ir tas radošums. Par vēsturi var strīdēties - viena daļa ir ļoti stingros uzskatos, ka tā ir zinātne un metode ir pirmajā vietā, daļa uzskata, ka tā ir vairāk humanitāra māksla un interpretācija. Varbūt arī fikcija… Jā, jo mēs radām šo kombināciju, šo tekstu. Nekad nevaram absolūti pietuvoties īstenībai, jo tik, cik šodiena ir neaprakstāmi daudzveidīga, tāda ir arī pagātne. Mēs tikai kaut kādu daļu no tās varam paņemt. Šodien mēs vienkārši vairāk saglabājam sevi, tostarp ar sociālajiem medijiem un vēl kādām iespējām izpausties. Bet tik un tā mēs fiksējam mazu daļiņu tā visa - ļoti daudz paliek ārpusē. Mēs jau šodien saprotam, kas ir svarīgs, kas mazāk. Vēsturnieku uzdevums - mēs radām kaut kādu jaunu koncentrātu, un tik un ar visu metodi un zinātnisko pamatu tur ir arī radošā daļa, un tā ir tieši darbā ar avotu, kad ieraugi to kopsakarību. Jo vairāk darbojies, jo vairāk ir jautājumu, jo interesantāk paliek. Ja tev noliek priekšā piecus dokumentu sējumus, katru neatkarīgi izlasot, varbūt nekāds īpašs iespaids nerodas, bet, kad savelc šo saiti kopā, tad tas ir interesanti. Tas detektīvs kādreiz ir ļoti tiešs. Piemēram, mēs meklējām un centāmies identificēt Kārļa Ulmaņa mantas, kas ar tām notika 1940. gadā pēc okupācijas - tas bija īsts detektīvs. No dokumentiem, atmiņām, arhīvu materiāliem un mūsu muzeja krājuma sadzinām pēdas, sapratām, ka daļa tikusi pārvesta 1940. gadā, izprotot visu ceļu, un atklājām vairākus desmitus priekšmetu, kas bijuši viņa īpašumā un par kuriem jauši vai nejauši padomju laikā informācija ir zaudēta. Tur tas detektīvs ir ļoti tiešs, un, protams, ir bezgala interesanti.  

V Slovenskem etnografskem muzeju na Metelkovi je na ogled občasna razstava z naslovom Spominske knjige. Festival Ljubljana pa bo kulturni utrip prestolnice tudi letos obogatil z Zimskim festivalom, ki bo potekal od 10. februarja do 2. marca.

Ime tedna je postal Srečko Molk, unikatni oblikovalec lesenega nakita, ki je bil izbran med petdeset najboljših umetnikov z vsega sveta, ki bodo maja razstavljali v Muzeju za umetnost in oblikovanje v New Yorku, enem najpomembnejših muzejev sodobnega nakita na svetu. Organizatorje je prepričal z ročno izdelanim nakitom iz lokalnih materialov, pri katerem uporablja tudi izprano zlato iz reke Drave.Kandidata sta bila tudi: Ajda Miška, pobudnica ene najbolj prepoznavnih decembrskih akcij, Pecivo za starejše, s katero so na Goriškem že deseto leto zapored mnogim polepšali praznike. Prostovoljci so za starejše in invalidne osebe, uporabnike storitve Pomoč na domu, v vseh šestih goriških občinah pripravili kar 500 paketov domačega peciva in piškotov.   Tomislav Jovanović – Tokac, pevec skupine Dan D, ki je po tridesetih letih delovanja na silvestrovo v domačem Novem mestu odigrala svoj zadnji koncert. Zasedba je močno zaznamovala slovensko glasbeno sceno: ustvarili so 11 albumov, igrali na največjih in najintimnejših odrih ter osvojili najprestižnejše glasbene nagrade. 

Stāsta mākslas vēsturniece, Latvijas Nacionālā mākslas muzeja izstāžu kuratore Baiba Vanaga; pārraides producente – Inta Zēgnere Latvijas Nacionālā mākslas muzeja galvenā ēka 20. gadsimta sākumā celta Rīgas pilsētas mākslas muzeja vajadzībām. Šis muzejs tika izveidots uz 1868. gadā dibinātās Pilsētas gleznu galerijas (Städtische Gemäldegalerie) bāzes, un tā krājuma pamatu veidoja no Rīgas tirgotāja Domeniko de Robiani (Domenico de Robbiani) iegādātā mākslas darbu kolekcija un vairāki nozīmīgi dāvinājumi. Kopš 1872. gada pilsētai piederošie mākslas darbi tika izstādīti kopā ar nesen dibinātās Rīgas Mākslas biedrības (Rigascher Kunstverein) kolekciju. Galerijā lielākoties bija uzkrātas un apskatāmas Rietumeiropā iepriekšējos gadsimtos radītās gleznas un ļoti maz vietējo autoru mākslas darbu. Gatavojoties Rīgas pilsētas mākslas muzeja atklāšanai 1905. gadā, tā direktors Vilhelms Neimanis (Wilhelm Neumann) izvērtēja pilsētai un Rīgas Mākslas biedrībai piederošo kolekciju mākslas darbu kvalitāti. Mazliet vairāk nekā pusi no kopumā 492 priekšmetiem viņš atzina par muzeja necienīgiem. Vērtīgākie mākslas darbi no abām kolekcijām tika izvietoti muzeja pastāvīgajā ekspozīcijā un iekļauti katalogos, bet pārējie nonāca glabātuvē vai darba telpās pie sienām. Neliela daļa Rīgas pilsētai piederošo mākslas darbu tika atsavināti, atsevišķus atdodot atpakaļ dāvinātāju pēctečiem, bet vairākus pārdodot. Tā, piemēram, 1906. gadā piecas no pilsētai piederošajām gleznām Neimanis piedāvāja Berlīnes un Brandenburgas reģiona vēsturei veltītajam Merkišes muzejam (Märkisches Museum). Tās bija 19. gadsimta sākumā Rīgā strādājušā Karla Traugota Fehelma (Carl Traugott Fechhelm) gleznas, kurās attēloti vairāki Berlīnes pilsētas laukumi, tāpēc uzrunātais muzejs tās labprāt iegādājās, samaksājot vienu tūkstoti marku. Uzskatot, ka ekspozīciju veidošanā "rūpēm par vietējo mākslu, īpaši mazākos reģionālajos un pilsētu muzejos, ir jābūt prioritātei", jaunizveidotā muzeja krājuma veidošanā Neimanis koncentrējās uz Baltijas izcelsmes 19. gadsimta un 20. gadsimta sākuma mākslinieku daiļrades atspoguļojumu. Darbojoties pilsētas piešķirtā budžeta ierobežojošajos rāmjos, viņš mērķtiecīgi centās iegādāties Latvijā un Igaunijā dzimušo mākslinieku darbus, īpaši no tiem autoriem, kas izpelnījušies starptautisku atpazīstamību. No Baltijas mākslinieku izstādes par godu Rīgas pilsētas mākslas muzeja atvēršanai 1905. gadā kolekcijai tika nopirkti divi darbi – Gerharda fon Rozena (Gerhard von Rosen) glezna “Pavasara ainava” (1905) un Jaņa Rozentāla kompozīcija “No pļavas (No darba)” (1903), kas arī mūsdienās tiek augstu vērtēta un ir skatāma Latvijas Nacionālā mākslas muzeja ekspozīcijā. Visvairāk pirkumu veikts Vietējo mākslinieku darbu izstādē par labu Sarkanā Krusta žēlsirdīgo māsu apvienībai, kas notika 1915. gada pavasarī un pēc kuras muzeja krājums papildināts ar 15 vienībām, to vidū, piemēram, Lūcijas Mīramas (Lucie Miram) kluso dabu “Dzeltenās rozes” (ne vēlāk par 1915) un Jāņa Roberta Tillberga pilsētas ainavu “Rīga” (1912). Kolekcijas papildināšanā prioritāte bija tiem autoriem, kuru darbu krājumā vēl nebija vai kuru veikums tajā bija atspoguļots nepietiekami. Tomēr bija atsevišķi autori, no kuriem iegādātas vairākas gleznas. Piemēram, no Igaunijā dzimušā reliģisko ainu gleznotāja, Diseldorfas Mākslas akadēmijas profesora Eduarda fon Gebharta (Eduard von Gebhardt), ko Neimanis uzskatīja par “izcilāko no Baltijas provincēm cēlušos mākslinieku”, muzejs kopumā nopirkta trīs darbus. Turklāt viens no pirkumiem kļuva par dārgāko muzeja agrīnajā vēsturē, un 1913. gadā no pilsētas budžeta pat tika piešķirts ārkārtas finansējums, lai divu gadu laikā apmaksātu Gebharta gleznas “Pazudušais dēls” (1908) iegādi par vairāk nekā deviņiem tūkstošiem rubļu. Muzeja zīmējumu un iespiedgrafikas kolekcijas Neimaņa vadības laikā tika papildinātas daudz bagātīgāk par glezniecības kolekciju. To noteica gan direktora īpašā interese par grafiku, gan arī darbu uz papīra salīdzinoši zemākās cenas. Muzejs iegādājās visu 20. gadsimta sākuma zināmāko dažādās grafikas tehnikās strādājošo baltiešu darbus – visvairāk iepirktas Morica fon Grīnevalta (Moritz von Gruenewaldt) akvatintas un kokgriezumi un Gerharda Kīzericka (Gerhard Kieseritzky) oforti, no māksliniecēm – Alises Dmitrijevas (Alice Dmitrijew) krāsainie kokgriezumi. Kolekciju papildināja arī dāvinājumi. Tā, piemēram, 1909. gadā muzejs iegādājās nesen mirušā Artura Baumaņa kompozīciju “Jauns līvu kareivis” (1889) un vēl astoņas studijas, bet pārējo mākslinieka atstāto radošo mantojumu – vairāk nekā astoņus simtus zīmējumu, skiču un studiju – saņēma kā dāvinājumu. Šo kolekciju iepazīšanai tika iekārtots īpašs Grafikas kabinets, kurp apmeklētāji divas reizes nedēļā varēja doties un līdzīgi kā bibliotēkā lūgt izsniegt apskatei interesējošos mākslas darbus. Muzeja krājuma veidošanā vēl viena no prioritātēm Neimanim bija ģipša nolējumu kolekcijas veidošana īpaši projektētajai Skulptūru zālei. Tās piepildīšanai direktors mērķtiecīgi atlasīja un pasūtīja mākslas vēsturē nozīmīgu Senās Grieķijas, Senās Romas un renesanses skulptūru kopijas, kas mūsdienās skatāmas Muzeju krātuves ekspozīcijā “Skulptūru mežs”. Var pārmest, ka Neimanis muzeja krājumam iegādājās salīdzinoši maz latviešu mākslinieku darbu, īpaši no 20. gadsimta sākumā strādājošajiem autoriem, un pavisam nedaudz no mākslinieču paveiktā. Jādomā, ka to pamatā ietekmēja direktora pētnieciskā interese par iepriekšējo gadsimtu mākslu, norobežošanās no aktuālās mākslas izvērtēšanas un diezgan konservatīvā gaume, nevis noraidošā attieksme pret latviešiem vai sievietēm. Turklāt vēlāko vēsturisko apstākļu dēļ 19. gadsimta un 20. gadsimta sākuma Baltijas vācu mākslinieku darbi muzeja krājumā ienāca pavisam maz, tāpēc Neimaņa izvēle kolekciju veidošanā koncentrēties uz šo autoru veikumu mūsdienu kontekstā ir vērtējama kā nozīmīga.  

Stāsta Jāzepa Vītola Latvijas Mūzikas akadēmijas profesore, JVLMA Muzikoloģijas katedras Etnomuzikoloģijas klases vadītāja, Zinātniski pētnieciskā centra vadošā pētniece Anda Beitāne; raidījuma producente – Maruta Rubeze Laikā, kad notiek diskusijas par dažādu pieminekļu nojaukšanu, pārvietošanu vai pārzāģēšanu, šķiet pamācoši atcerēties Johana Gotfrīda Herdera (Johann Gottfried Herder, 1744-1803, vācu dzejnieks, teologs, filozofs, cita starpā arī jēdziena "tautasdziesma" – Volkslied – radītājs) pieminekļa stāstu, ko pirms kāda laika publicējām grāmatā, tulkojot tās nosaukumu no angļu valodas: "Pieredze un ekspektācijas: "Nākotne no pagātnes" mūzikas radīšanā", kurā iekļauti dažādu valstu etnomuzikologu raksti. Viena no šīs grāmatas tēmām bija saistīta ar Herdera vārdu. Izrādās, ka citzemju tradicionālās mūzikas pētniekiem Rīga visupirms asociējas tieši ar Johanu Gotfrīdu Herderu, kurš šeit dzīvoja un strādāja laikā no 1764. līdz 1769. gadam. Herdera krūšutēls, visnotaļ nemanāms un tūristu pūļu neieskauts, stāv Herdera laukumā blakus Rīgas Domam. Tas izgatavots Minhenē, kopējot Johana Nepomuka Šallera (Johann Nepomuk Schaller) 1850. gadā darinātās pilna auguma skulptūras krūšutēla daļu, kas atrodas Svēto Pētera un Pāvila baznīcas priekšā Veimārā (Asmuß, 1871, 78; Spārītis, 2005, 103). Rīgas krūšutēla postamentu veidoja arhitekts Heinrihs Karls Šēls (Heinrich Karl Scheel), un tas bija izgatavots no tolaik populārā čuguna ar piemiņas uzrakstiem visās pusēs. Atsaucoties uz Ojāru Spārīti, iniciatīva uzcelt Herderam veltītu pieminekli Rīgā radās pēc Rīgas vaļņu nojaukšanas 1863. gadā un Rīgas Doma rekonstrukcijas darbu uzsākšanas. Pieminekļa atrašanās vieta tika izvēlēta, balstoties uz aptuvenu informāciju par to, ka Herders varētu būt dzīvojis vienā no mājām, kas robežojās ar laukumu. Pieminekļa svinīgā atklāšana notika simboliskajā 1864. gada 25. augustā, tieši 100 gadus pēc dienas, kad Herders ieradās Rīgā (Spārītis, 2005, 102–103). Pārdzīvojis evakuāciju Pirmā pasaules kara laikā un Otro pasaules karu, Herdera piemineklis tika demontēts 20. gadsimta 50. gadu vidū kopā ar citiem pieminekļiem, kas nepatika okupācijas režīmam. Postaments tika izkausēts, bet krūšutēlu izglāba cilvēki, kuri strādāja Rīgas Valsts vēstures muzejā, ko šodien pazīstam kā Rīgas vēstures un kuģniecības muzeju, un kas joprojām atrodas blakus piemineklim Herdera laukumā. Vēlāk tas tika pārvietots uz Rīgas Ārzemju mākslas muzeju (Vilciņa 2005). 1959. gadā tika plānota Vācijas Demokrātiskās Republikas līderu – Valtera Ulbrihta (Walter Ulbricht) un Oto Grotevola (Otto Grotewohl) – vizīte Padomju Savienībā. Ziņas par šīs delegācijas otro dienu, kas tika pavadīta Rīgā, kur apsveikuma uzrunu teica PSRS kompartijas vadītājs Ņikita Hruščovs, atrodamas laikraksta "Neues Deutschland" 1959. gada 11. jūnija numura pirmajā lappusē ("Stern un Pogrombka", 1959). Viesiem tika gatavota īpaša programma, kuras ietvaros tika nolemts katram gadījumam steigšus atjaunot Herdera krūšutēlu tā sākotnējā vietā, jo viesi varētu uzzināt, ka viņu nacionāli nozīmīgai personībai šeit bijis piemineklis, ko viņi, iespējams, varētu vēlēties aplūkot. Tā raksta šo notikumu lieciniece Rita Vilciņa, piebilstot, ka tas bija liels trieciens tiem, kuri šo pieminekli tikai pirms dažiem gadiem bija noņēmuši, un atbildīgajai personai Kultūras ministrijas Muzeju, mākslas un pieminekļu aizsardzības pārvaldē neatlika nekas cits, kā pēkšņi saslimt. Vilciņai, kura tikko bija pabeigusi vēstures un filozofijas studijas Latvijas Universitātē un sākusi strādāt šajā pārvaldē, tika uzticēts rūpēties par pieminekļa restaurāciju (Vilciņa, 2005). Kā viņa raksta savās atmiņās, ministrijā bija zināms, ka Herdera krūšutēls nav iznīcināts, citādi to nebūtu iespējams atjaunot tik īsā laikā. Problemātiska bija postamenta atjaunošana. Laika trūkuma dēļ nebija iespējams izgatavot precīzu 1864. gada oriģināla kopiju. Vilciņa atceras kultūras ministra vietnieka teikto: "Par uzraksta valodu viss skaidrs – tikai latviešu valodā. Kāpēc rakstīt vāciski, ja nav uzraksta krievu valodā?" (Vilciņa 2005, 123). Tādējādi uz jaunā granīta postamenta bija un ir lasāms pavisam īsi: "Johans Gotfrīds Herders 1744–1803". Šo stāstu noslēgšu ar brīnišķu Ritas Vilciņas citātu: "Postamenta izkalšana notika Rīgas uzņēmumā "Granīts", kur vajadzēja nogādāt arī krūšutēlu. Herdera galvu kara laikā bija skāruši vairāki šāvieni. Likvidēt bojājumus un piestiprināt postamentam krūšutēlu arī bija "Granīta" meistaru uzdevums. Lai pārvestu pieminekļa krūšutēlu no Aizrobežu mākslas muzeja uz darbnīcu, man iedeva ministra personīgo automašīnu "Volga". Kad piebraucu pie Rīgas pils, kur atradās muzejs, pa kāpnēm pretī ar Herderu rokās jau nāca direktora vietnieks zinātniskajā darbā Miķelis Ivanovs. Tālāk es ar Herderu rokās braucu uz darbnīcu. Karā cirstās brūces tika sadziedētas, postaments izgatavots un Johans Gotfrīds Herders atkal stāvēja savā vēsturiskajā vietā Rīgā. Nebija nedz svinīgas atklāšanas ar ziediem un mūziku, nedz informācijas presē. Piemineklis klusējot tika noņemts, klusējot – uzlikts." (Vilciņa, 2005, 124) Avoti Ahmedaja, Ardian and Anda Beitāne, 2023. "Latvia, Riga and JVLMA as Spaces of Musical Experience and Expectation". In Experience and Expectation: The Future From the Past" in Music Making. Ardian Ahmedaja and Anda Beitāne (eds.). Riga: Musica Baltica. 15-30. Asmuß, A. 1871. "Der Herder-Platz in Riga". In Album von Riga. I. Fünfundzwanzig Stahlstiche aus den funfzehn Jahrgängen des Rigaschen Almanachs. Riga: Backer. Harrison, Hope M. 1988. "The Berlin Crisis and the Khrushchev-Ulbricht Summits in Moscow, 9 and 18 June 1959." Introduction, translation, and annotation. Cold War International History Project. Bulletin 11 (Winter 1998). 204–217. Stern, Heinz and Willi Pogrombka. 1959. "Wir stehen fur unsere Freunde ein!" Neues Deutschland. 1959. gada 11. jūnijs.  Spārītis, Ojārs. 2005. "Johana Gotfrīda Herdera piemineklis Rīgā. Vēstures un semantikas aspekti. Das Johann-Gottfried-Herder-Denkmal in Riga. Seine historischen und semantischen Aspekte". In Herders Rīgā. Herder in Riga. Ilze Ščegoļihina (ed.). Riga: Rīgas Doma eveņģēliski luteriskā draudze, Rīgas vēstures un kuģniecības muzejs. 97–116. Vilciņa, Rita. 2005. "Kā atjaunoja Herdera pieminekli Rīgā. Atmiņas. Wie das Herder-Denkmal wiederhergestellt wurde. Errinerungen". In Herders Rīgā. Herder in Riga. Ilze Ščegoļihina (Ed.). Rīga: Rīgas Doma eveņģēliski luteriskā draudze, Rīgas vēstures un kuģniecības muzejs, 122–128.

Kavarna Evropa je bila nekdaj priljubljeno zbirališče Ljubljančanov. To je bila kavarna dunajskega tipa, kjer so kavo pili meščani in izobraženci: Josip Jurčič, Janko Kersnik, Lili Novy, Gojmir Anton Kos, Stane Kregar, Dana Pajnič Oražem in mnogi drugi. Predvsem pa je bil to prostor, kjer so se kresala mnenja in rojevale ideje, ki so pomembno vplivale na razvoj slovenske kulture in družbe. Nastanek, razvoj in zaton kavarne Evrope v okviru razvoja dunajskega tipa kavarne in kavarniške kulture obeh mest (Dunaja in Ljubljane) je v Sledeh časa raziskala Darja Pograjc. Sogovornika: Bogo Zupančič, arhitekturni zgodovinar in muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter dr. Božidar Jezernik, redni in zaslužni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Kot otrok je upodabljal konje, kot fantiča ga je navdušila Snegulčica Walta Disneyja, zvočni, barvni celovečerni animirani film iz leta 1937. Nepozabni so njegovi stripovski junaki: Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja, tudi njegovi animirani, risani ter propagandi filmi. Združil je humor, pustolovščino ter natančno in dinamično risbo. Njegovi liki so preprosto duhoviti, zviti, modri, lakomni, imajo poseben, živahen izraz. Njegova risarska linija je bila čista in gibka, natančna, nezmotljiva ... V Sloveniji je utemeljil animirani, risani film. Miki Muster se je rodil pred 100 leti, zato v oddaji Kulturni fokus o svojem očetu njegov sin Miklavž Muster in Barbara Savenc, avtorica razstave v Muzeju in in galerijah mesta Ljubljane. fotografija Foto BOBO

Specijalna epizoda sa specijalnom gošćom! U goste nam je konačno stigla Iva Parađanin Lalić ( @tamponzona , Joj majko), a sa njom i priče o majčinstvu bez filtera, nerealnim očekivanjima i zašto se o teškim stranama roditeljstva premalo govori. Ali to nije sve! Spremili smo vam preporuke za svako raspoloženje: od "feel-good" serija koje će vam vratiti veru u život, do verovatno najmračnije i najteže drame koju smo ikada gledali. Prisetili smo se i naše opsesije španskim serijama iz '90-ih (Kralj stočara, seća li se ko?).

S Frankfurtskega knjižnega sejma smo pripravili prve vtise med katerimi izstopa tudi oceno branja Evropejcev, menda jih polovica ne prebere niti ene knjige. Društvo slovenskih skladateljev je te dni sklenilo večdnevno praznovanje 80. obletnice delovanja, ob kateri se je odvilo še gostovanje in generalna skupščina ECSA – Evropskega združenja skladateljev in tekstopiscev. Podelili so tudi dve Lipovškovi nagradi. Tudi Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU letos obeležuje 80. letnico delovanja, pogovarjali smo se s predstojnikom dr. Kozmo Ahačičem. V Centru EPIC v Novi Gorici so odprli razstavo o po vojni ustanovljenih novih mestih po Evropi, predstavili pa so tudi zbornik. V petek so v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani predstavili zbornik »Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč« - bilo jih je okoli 60 tisoč, podatki pa so zbrani tudi iz najobsežnejšega svetovnega arhiva o žrtvah in preživelih v času nacionalsocializma, Arhiva Arolsen. Ta vsebuje podatke o približno 17,5 milijona ljudeh, ki so jih nacisti imeli zaprte in registrirane. Besedila za zbornik je prispevalo 16 institucij in 5 posameznikov, z sourednico in avtorico 18 prispevkov dr. Moniko Kokalj Kočevar iz muzeja pa smo pripravili pogovor. FOTO: Izsek posterja prvega frankfurtskega knjižnega sejma iz l.1949 VIR: https://www.dw.com/en/75-years-of-frankfurt-book-fair-world-stage-for-protests/a-70283991

V tokratni oddaji si bomo pobližje ogledali razstavo, ki je trenutno na ogled v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje in sicer o življenju in delu arhitekta Marjana Šorlija. V Bruslju pa bo nocoj premiera sodobnoplesne predstave House Bolero v koreografiji Mateja Kejžarja. Z izvedbo plesne predstave bodo obeležili leto, v katerem sta Nova Gorica in Gorica skupaj nosilki naziva Evropska prestolnica kulture GO! 2025.

Zakaj je razstava Marjan Šorli in udomačena arhitektura, ki jo nocoj odpirajo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), aktualna danes? Gre za prvo razstavo v novi seriji Predogled, s katero MAO svojo zbirko postopoma predstavlja javnosti. September letos zaznamuje 110-letnico rojstva in 50-letnico smrti arhitekta Marjana Šorlija – projektanta, pisca, misleca, predavatelja in izjemnega avtorja, ki ga je zgodovina arhitekture spregledala. Razstava ni zasnovana kot klasično kuriran pregled, temveč kot odprt komentar k raznolikemu gradivu, ki ga je muzej pravkar pridobil v svojo zbirko. Po besedah kustosov razstave, Martine Malešič in Andraža Keršiča, želi projekt spodbuditi razmislek o Šorlijevem delu in njegovem mestu v arhitekturni zgodovini

V tokratni oddaji Glasovi svetov govorimo o zgodovinjenju socialnega dela v Sloveniji in širše. Profesorica doktorica Darja Zaviršek iz Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani namreč prihodni teden pripravlja avtorsko razstavo o zgodovini socialnega dela v socializmu in onstran njega, ki bo na ogled v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani. Razstavo, ki nosi pomenljiv naslov »Socialno delo: prepotrebno in vedno nebodigatreba«, bodo odprli v torek, 30. septembra na Cekinovem Gradu v ljubljanskem Tivoliju. Še pred samo razstavo pa se z doktorico Darjo Zaviršek o zgodovini socialnega dela pogovarjamo v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo pripravlja Miha Žorž.

V tokratni oddaji Iz naših krajev smo pogledali v nekatere občine, ki jih bodo v teh dneh prevozili naši radijski romarji na kolesih. O njih je spregovrila turistična vodnica Alenka Veber z Rihtarjeve domačije na Babnem polju. Prav tako smo poročali o septembrskem dogajanju v Muzeju vojaške zgodovine v Pivki, pa tudi o novem šolskem večnamenskem stadionu pri Osnovni šoli Branik v Občini Nova Gorica ter trajnostnem podeželskem vrtu, ki je zaživel ob Osnovni šoli Kungota.

V tokratni oddaji Iz naših krajev smo pogledali v nekatere občine, ki jih bodo v teh dneh prevozili naši radijski romarji na kolesih. O njih je spregovrila turistična vodnica Alenka Veber z Rihtarjeve domačije na Babnem polju. Prav tako smo poročali o septembrskem dogajanju v Muzeju vojaške zgodovine v Pivki, pa tudi o novem šolskem večnamenskem stadionu pri Osnovni šoli Branik v Občini Nova Gorica ter trajnostnem podeželskem vrtu, ki je zaživel ob Osnovni šoli Kungota.

Potem ko smo v zadnjem avgustovskem Doživetju obiskali dvorec Strmol v Rogatcu, se bomo ustavili še v tamkajšnjem Muzeju na prostem, na še enem prav posebnem doživetju, ki kar kliče po obisku. Ta muzej z izvirnimi hišami je z leti prerasel v največji muzej na prostem pri nas in je dobil status kulturnega spomenika državnega pomena.

Umetnica in raziskovalka Robertina Šebjanić je prva pri nas opozorila na nevidne posledice vojn na morsko okolje s projektom Odmevi brezna in simpozijem lansko jesen Ljubljani. V ospredju so ogromne količine neeksplodiranega orožja, odloženega v morja po drugi svetovni vojni, ki se razkraja na morskem dnu in sprošča strupene kemikalije. Projekt je zasnovala na ekspediciji s francosko raziskovalno ladjo Tara v Baltskem in Severnem morju. O tej »toksični ekološki bombi«, kot ji pravi sama, je letos sodelovala tudi na konferenci Združenih narodov o oceanih v Nici. Trenutno pa na razstavi Made in: dediščine prihodnosti v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani predstavlja novo različico instalacije Odmevi brezna. Tokrat z raziskovanjem Jadranskega morja.

Na celjskem Starem gradu so sinoči pripravili Veronikin večer poezije in glasbe, na katerem so razglasili letošnjo nagrajenko. To je postala Natalija Milovanović s pesniško zbirko Tuja mehkoba. Ob 150 letnici odkritja kolišč na Ljubljanskem barju so v Mestnem muzeju Ljubljana sinoči predvajali prvi del radijske igre Bobri v režiji Jožeta Valentiča po romanu Janeza Jalna. Življenje najstarejših prebivalcev tega prostora pa je predstavila kustosinja za prazgodovino v muzeju Irena Šinkovec.

Na celjskem Starem gradu so sinoči pripravili Veronikin večer poezije in glasbe, na katerem so razglasili letošnjo nagrajenko. To je postala Natalija Milovanović s pesniško zbirko Tuja mehkoba. Ob 150 letnici odkritja kolišč na Ljubljanskem barju so v Mestnem muzeju Ljubljana sinoči predvajali prvi del radijske igre Bobri v režiji Jožeta Valentiča po romanu Janeza Jalna. Življenje najstarejših prebivalcev tega prostora pa je predstavila kustosinja za prazgodovino v muzeju Irena Šinkovec.

Pretekli četrtek so v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani odprli občasno fotografsko razstavo z naslovom »S fotoaparatom od Galicije do Tirolske, 1914–1918«. Muzeju jih je podaril vnuk avtorja fotografij iz prve svetovne vojne mag. Vito Oražem. Predstavljeni izbor 24 fotografij od 440 iz zapuščine rezervnega častnika avstro-ogrske vojske Stanka Oražma je bil izhodišče pogovora s kustosom razstave, muzejskim svetnikom dr. Markom Štepcem o tem, kako zgodovinarji raziskujejo in predstavljajo od nas tako oddaljeno obdobje, in o premestitvah objektov njihovih raziskovalnih interesov skozi desetletja. Od prikazov bitk, porušenih stavb, politično-ekonomskih analiz vzrokov vojn so pred desetletji začeli »odkrivati« oziroma razkrivati usode obrobnih skupin, na primer žensk, ki so v vojnem času morale prevzeti prej tradicionalne vloge moških, do beguncev, razseljenih in podobno. Sama razstava v Cekinovem gradu je prvovrsten kazalec izvirnih fotografij slovenskega oficirja s fotografsko opremo vred, ki je vojsko preživel in po njej ni več fotografiral. FOTO: Avtomobil s strojnico Schwarzlose Mg 07/12. VIR: Avtor Stanko Oražem, inv. št. PSV 3605, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Največ pozornosti namenjamo festivalu Dnevi poezije in vina, ki v organizaciji Beletrine poteka na Ptuju in v drugih krajih po Sloveniji. Na njem tudi letos sodeluje vrsta uglednih pesniških imen. Napovedujemo festival sodobnega gledališča Mladi levi, ki ga prireja Zavod Bunker in se začenja v Ljubljani. Poročamo o 15. mednarodnem prevajalskem seminarju slovenske književnosti in o fotografski razstavi Stanko Oražem: S fotoaparatom od Galicije do Tirolske 1914–1918 v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani. Opozarjamo tudi na pregledno razstavo del Iva Prančiča, ki se končuje v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki.

S tradicionalnim javnim branjem odprtega pisma Evropi, v katerem izbrani pesnik izpostavlja pereče probleme današnjega časa, se drevi na Vrazovem trgu na Ptuju uradno začenja 29. festival Dnevi poezije in vina. Avtor pisma je letos srbski pesnik in esejist Gojko Božović. Častna gosta letošnjega festivala pa sta pesnica iz Nikaragve Gioconda Belli in makedonski pesnik Nikola Madžirov. Nocoj bo pod okriljem Festivala Ljubljana na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma zasijal ples za dva – Pas de Deux for Toes and Fingers. Glasbeno-baletni spektakel sta ustvarila primabalerina Bolšoj teatra Svetlana Zaharova in vrhunski violinist Vadim Repin. Danes v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani odpirajo občasno fotografsko razstavo z naslovom »S fotoaparatom od Galicije do Tirolske, 1914-1918«. Gre za izbor iz zapuščine Stanka Oražma, rezervnega častnika avstro-ogrske vojske v prvi svetovni vojni. S prvo predstavo za otroke se je danes dopoldan v Piranu začel 8. mednarodni festival kamišibaja Beli delfin. Tokrat prihajajo izvajalci iz sedmih držav in bodo ponudili skoraj 60 predstav, od tega kar deset premiernih izvedb.

Vairums no viņiem vēl mācās skolā, bet viņu mākslas darbi jau ir skatāmi Latvijas Nacionālajā mākslas muzejā: izstāde „Saikņu anatomija” ir Mākslas muzeju Jauniešu kluba pop-up jeb īstermiņa izstāde, kas uz desmit dienām iemājojusi Latvijas Nacionālā mākslas muzeja galvenās ēkas Konferenču zālē. Tā jau kļuvusi par Jauniešu kluba tradīciju – ne vien izglītoties par citu mākslinieku un kuratoru darbu, bet gada noslēgumā arī pašiem veidot izstādi. Mākslas muzeju Jauniešu klubs septiņu gadu laikā kļuvis par ļoti pieprasītu izglītības programmu, kurā gribētāju ir četrreiz vairāk nekā pieejamo vietu. Izstāde ‘”Saikņu anatomija” skatāma līdz 15. augustam.

V naslednjih minutah bo zadišalo po kavi. Po prav posebni kavi! Tisti kavi, ki so jo nekoč uglajeni natakarji postregli meščanski klienteli v kavarni Evropa. Torkov kviz se namreč seli na križišče Gosposvetske in Slovenske ceste v Ljubljani, kjer je pred več kot 150 leti svoja vrata odprla ta znamenita kavarna. Sogovornik: Bogo Zupančič, arhitekturni zgodovinar in muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

Gre za čezmeren poseg policije in nespoštljivo ravnanje na kraju, ki koroškim Slovencem predstavlja simbol upora proti nacizmu in hkrati kraj spomina na 11 ljudi, ki so jih vojaki SS-a ubili tik pred koncem druge svetovne vojne, opozarjajo organizacije koroških Slovencev, ki so se ostro odzvale na včerajšnje ravnanje avstrijske policije in njene specialne enote na mladinskem protifašističnem taboru pri muzeju Peršman. Zahtevajo, da se raziščejo vse okoliščine te policijske racije. Pojasnila glede ravnanja avstrijske policije pričakuje tudi Slovenija. Kaj se je dogajalo na Peršmanovi domačiji? Kako se počutijo udeleženci tabora in kakšne bi lahko bile politične posledice te, po mnenju odvetnika Rudija Vouka, ilegalne policijske racije? Prisluhnite!Foto (Damijan Smrečnik/Novice.at): Policija je pregledala tudi notranjost Peršmanove domačije

Likof na taberhi je tradicionalna etnografska prireditev v Muzeju na prostem Rogatec, kjer se prikaže mlačev žita z mlatilnico in cepcem – tako, kot so to počeli nekoč. Ohranimo znanje in spoštujmo delo prednikov. Na dogodku sodeluje več kot osemdeset nastopajočih, ki prikažejo, kako so nekoč tekla kmečka opravila. Pogovarjali smo se z Nives Brezovnik.

V tokratni oddaji najprej o novem Muzeju tovorništva in prevozništva v Senožečah, ki so ga vzpostavili v tamkajšnji mitnici. Predstavljamo zvočno knjigo Mesto v zalivu tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki je izšla pri ZKP RTV Slovenija ter vas vabimo v SNG Nova Gorica, kjer gostuje Madžarsko državno gledališče iz romunskega Temišvara s predstavo 1978. Gre za sedmega izmed dvanajstih gledaliških projektov Dodekalogije v režiji Tomija Janežiča.

Likof na taberhi je tradicionalna etnografska prireditev v Muzeju na prostem Rogatec, kjer se prikaže mlačev žita z mlatilnico in cepcem – tako, kot so to počeli nekoč. Ohranimo znanje in spoštujmo delo prednikov. Na dogodku sodeluje več kot osemdeset nastopajočih, ki prikažejo, kako so nekoč tekla kmečka opravila. Pogovarjali smo se z Nives Brezovnik.

Umetniško-raziskovalni kolektiv Nonument Group se bo na 61. Beneškem bienalu prihodnje leto posvetil ruševinam prve džamije pri nas iz obdobja 1. svetovne vojne. Ne le umrle stavbe, tudi vloga mrtvih v življenju posameznikov v sodobni družbi je naša tema, sicer osrednja nit mednarodne interdisciplinarne konference. Oblikovalec vidnih sporočil Tomato Košir na Ljubljanskem gradu predstavlja svoje vizualne komentarje, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa dve razstavi skozi različne medije izražata kritiko sodobnemu kapitalizmu. In še v tržaško razstavišče Skladišče idej gremo, na fotografsko razstavo o arhitekturnih značilnostih Slovenije in dežele Furlanije Julijske krajine.

V 20. in 30. letih prejšnjega stoletja, ko je večina slovenskega ozemlja pripadala Državi SHS, pozneje imenovani Kraljevina Jugoslavija, so industrijski razvoj, begunska kriza in nova delovna mesta v naših največjih mestih prispevali k hitremu porastu števila prebivalcev. Delavci so seveda potrebovali nastanitev, a naša večja mesta so tem zahtevam težko sledila.Največ izzivov je bilo v Kranju, Mariboru in Ljubljani, ta mesta pa so do problematike pristopila na različne načine. Nekje so se angažirali delavci, drugje arhitekti in gradili delavcem dostopnejše stanovanjske objekte, ti projekti pa so bili bolj ali manj uspešni. Tematiko so nam pomagale bolje razumeti zgodovinarka v Gorenjskem muzeju dr. Monika Rogelj, umetnostna zgodovinarka v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje dr. Martina Malešič ter etnologinja in bibliotekarka v Univerzitetni knjižnici v Mariboru dr. Jerneja Ferlež. Foto: Zasilno bivališče družine deložiranega viničarja v Betnavskem gozdu leta 1935, SI_PAM Zavod za urbanizem Maribor 17.stoletja-1989, TE 4/35.

Tanja Pak, vizualna umetnica, oblikovalka stekla se te dni predstavlja v Steklenem atriju Mestne hise, z razstavo "Odtis spomina/ Ne tukaj in ne čisto tam". Slovenska umetnica je lani v japonski Toyami, na trienalni Mednarodni razstavi umetnosti v steklu, prejela najvišjo nagrado Grand Prize za svoje delo Rêverie /Sanjarjenje. Njeno delo je postalo tudi del stalne zbirke v Muzeju skulptur v steklu Toyama, ki je delo znamenitega arhitekta Kenga Kume. Tam je razstavljenih 50 izbranih del, med njimi je v posebej pripravljenem prostoru tudi najvišje nagrajena velika prostorska skulpturalna postavitev Tanje Pak.

Oglašamo se iz češkega zdraviliškega mesteca Karlovi vari, kjer se končuje 58. mednarodni filmski festival. Za kristalni globus letos tekmuje 12 filmov. Med njimi sta Xoftex režiserja Noaza Desheja, v katerem prosilci za azil v grškem begunskem taborišču da bi si krajšali čas, snemajo satirične skeče in celo zombijevsko grozljivko; film Banzo portugalske režiserke Margaride Cardoso, postavljen v leto 1907, ko skupino delavcev na plantaži pesti skrivnostna bolezen, znana tudi kot suženjska nostalgija, in drugi. Filmska, gledališka, radijska in televizijska igralka Majda Grbac se nam je oglasila še pred potjo v Divačo, kjer se ji letos poklanjajo v Muzeju slovenskih filmskih igralcev. V kinu pa gledamo Goldmanov proces, filmsko rekonstrukcijo sodnega procesa iz sedemdesetih radikalnemu francoskemu levičarju, gverilcu in intelektualcu judovskega rodu Pierru Goldmanu in Caravaggievo senco, ki jo je navdihnilo življenje in delo očeta chiaroscura. Za najmlajše pa so v poletnih dneh na kinospored med drugim uvrstili Starodavno mišologijo in Vrvež v moji glavi 2.

»Smisel arhitekture ni samo sebi namen, zato mora v vseh obdobjih izražati duhovno stremljenje ljudi ter njihovo stopnjo kulturne zavesti.« To modrost in hkrati svoj modus operandi je izrekel, zapisal Ivan Vurnik, eden naših največjih arhitektov, ki pa ne glede na to, da je izhajal iz prve generacije visokošolsko izobraženih slovenskih arhitektov, ki so se šolali na Dunaju, ne glede na to, da je bil leta 1919 soustanovitelj oddelka za arhitekturo na ljubljanski univerzi, da je pionirsko vpeljal nacionalni slog v arhitekturo pri nas, človek raznolikih sposobnosti in vsestranski tudi kot urbanist, oblikovalec, pedagog, raziskovalec, ne glede na vse to, vse, kar je Vurnik zapustil materialno in simbolno, duhovno, še vedno živi v senci njegovih prav tako velikih kolegov arhitektov kot so Plečnik, Fabiani, Ravnikar. V tokratni Intelekti, ob 140. obletnici Vurnikovega rojstva, smo zato osvetlili življenje in delo tega arhitekta, ki je tako vsestransko, tudi z ukvarjanjem in preizpraševanjem socialne gradnje, zaznamoval slovensko arhitekturo in urbanizem. Avtorica in voditejica oddaje je v studio 1. programa nacionalnega radia povabila sogovornike : Barbaro Viki Šubic, arhitektko, vodjo Centra arhitekture Slovenije, dr. Boga Zupančiča, arhitekturnega zgodovinarja, muzejskega svetnika v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in Katarino Čakš, arhitektko, raziskovalko in asistentko na Fakulteti za arhitekturo, Univerze v Ljubljani.