Podcasts about ljubljano

Tokratna sogovornica oddaje Drugi pogled je iz Brazilije. Fernanda Spolaor se je v Slovenijo preselila konec leta 2019, saj je tu dobila službo. Dela, ki jo je pripeljalo v Ljubljano, sicer ne opravlja več, je pa še vedno tu, s Slovencem je tudi poročena. Njeno rojstno mesto je sicer Rio de Janeiro, kamor se večkrat vrača, živela pa tam ne bi več, pravi. Z veseljem raziskuje svojo novo domovino, Slovenijo, to objavlja tudi na potovalnem blogu Mauka Travels.

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne in 70 let od podpisa Avstrijske državne pogodbe – dveh zgodovinskih dogodkov, ki sta močno zaznamovala Slovence v njihovem skupnem kulturnem prostoru. V pogovoru pod okriljem Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega sporeda ORF v Celovcu razmišljamo o manj znanih dejstvih in zapuščini, ki sta jih krojila omenjena dogodka, pa o tem, kako s preteklimi dogodki osvetliti današnje družbenopolitično dogajanje. O tem s sogovorniki – sodelujejo Peter Kovačič Peršin, dr. Jože Pirjevec in dr. Valentin Sima. Sprejem partizanov v osvobojeno Ljubljano (9. maj 1945), foto: Wikipedija

Gostja oddaje Med štirimi stenami bo jezikoslovka, raziskovalka, prevajalka, učiteljica in aktivistka Nina Zavašnik, ki deluje med Ljubljano in Gradcem. Po končanem študiju nemškega jezika in književnosti ter hrvaškega, srbskega in makedonskega jezika s književnostmi na Univerzi v Ljubljani se je vpisala na doktorski študij na Univerzo v Gradcu. Zaradi položaja, v katerem so glede zaposlitve ljudje z okvaro vida, je konec leta 2020 začela mednarodno iniciativo o zaposlovanju ljudi z okvaro vida, ki imajo končano univerzitetno izobrazbo. Kakšna je bila njena življenjska pot, kako je z zaposlovanjem ljudi z okvaro vida in s kakšnimi izzivi se pri tem srečujejo – o tem bo Nina Zavašnik pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. Z njo se bo pogovarjala Petra Medved.

Pri zavodu No!Press je izšla knjiga z nekoliko skrivnostnim naslovom Enfilade: življenje stanovanja. Napisal jo je arhitekt Miloš Kosec in v njej spretno in berljivo prepletel arhitekturno tematiko ter spomine na prednike. Enfilade je namreč značilna baročna zasnova stanovanja, v kateri so sobe nanizane ena za drugo, tako da lahko iz prve sobe vidimo do zadnje, in v takem stanovanju na Resljevi ulici so živeli avtorjevi predniki, tudi njegova prababica, ki je v Ljubljano pripotovala iz Prage, in njegov oče Miloš Kosec, ki je s skupino Živel je mož ustvarjal jazz fusion (prevod za prvo silo: džezovsko zlitje). Več pove avtor še kako zanimive knjige v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Odraščal je v enem največjih mest v Južni Ameriki, v São Paulu, zdaj že dvanajst let živi v Ljubljani. Predstavljamo vam Cuco Valiukeviciusa, glasbenega producenta, strastnega kuharja ter ljubitelja piva in življenja. Nekatere slovenske besede mu še vedno delajo preglavice, recimo "Gospodarsko razstavišče", vendar jezik po več kot desetih letih življenja v Sloveniji obvlada. V pogovoru tudi o odločitvi za selitev v Ljubljano, o njegovem producentskem delu in večjezični družini.

Aaron Arnold je Američan, ki si je že od svojega prvega obiska v Evropi leta 2017 želel živeti na stari celini. Lani je svojo željo uresničil in prišel v Ljubljano. Od septembra 2024 je tako magistrski študent ljubljanske ekonomske fakultete. Nad življenjem pri nas je navdušen, kar deli tudi s tistimi, ki zaidejo na njegov Youtube kanal Life with Aaron Arnold. Nekaj njegovih vtisov s polletnega bivanja pri nas je v mikrofon ujela Andreja Gradišar.

Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku stal manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Zala Ban, štirinajstletnica, je zmagovalka ustvarjalnega natečaja Ustvari pokal za Planico v letu 2025. Izbrana je bila med kar osemsto ostalimi predlogi mladih ustvarjalcev. Zmagala je risba Zlati (po)letNa ustvarjalni natečaj Skupine Triglav je prispelo več kot 800 risb mladih avtorjev iz vse Slovenije. Za obisk največjega slovenskega športnega praznika, ki dolino pod Poncami prevetri na zadnji konec tedna v marcu, so se otroci in mladostniki že tretjič zapored potegovali s sodelovanjem na natečaju »Ustvari pokal za Planico 7.« Bogato okrašen podstavek s podobami Planik, vzpenjajoča se zavita skakalnica in (po)let čaplje so ključni elementi risbe, ki jo je na ustvarjalni natečaj Skupine Triglav oddala devetošolka iz Šentvida nad Ljubljano. Njihova povezanost z neokrnjeno naravo doline pod Poncami je bila razlog, ki je prepričal komisijo, da bo prav po tej risbi ustvarjen pravi pokal za zmagovalca Planice 7. Na podlagi risbe, ki jo je izbrala komisija, je ob pomoči Jerneja Verbuca iz lesa pripravljen tudi pravi pokal za skakalca, ki je v Planici v sedmih uradnih serijah osvojil najvišje število točk. neta Čufarja iz Ljubljane ter OŠ Gornja Radgona, OŠ Ljubečna in OŠ Šmartno pri Litiji.

Več kot 1800 pisem zasebne narave, ki jih je v 30. letih 19. stoletja upokojeni oficir Franz poslal baronu Erbergu, nam odpira nov, dragocen vpogled v življenje kranjske aristokracije in najbogatejših meščanov LjubljaneV tokratnem Kulturnem fokusu smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja. Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC. In kakšna je ta podoba? – Prav to smo preverjali v pogovoru z dr. Mihom Preinfalkom, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter predavateljem na koprski Fakulteti za humanistične študije, ki je nad omenjenim zbornikom bdel po uredniški plati. Foto: Franz pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein – Del Šentpetrskega predmestja s Cukrarno, 1835/36, detajl z naslovnice zbornika Podobe bidermajerske Ljubljane (Goran Dekleva)

Skozi prizmo zgodovine šolstva na Slovenskem je mogoče brez posebnih težav razbrati celotno slovensko zgodovino v minulem stoletjuZnani francoski marksistični filozof Louis Althusser je njega dni trdil, da je šola najpomembnejši ideološki aparat države. To se pravi, da po Althusserjevem mnenju država izobraževalni sistem uporablja, da bi iz učenk in učencev navsezadnje ustvarila državljanke in državljane po svojem okusu, da bi jim, drugače rečeno, med poukom vcepila ideje, predstave oziroma vrednote, ki bodo iz mladih naredili kolikor marljive in produktivne toliko oblastem poslušne odrasle, ki bodo – za dobro mero – znali živeti v tvornem sožitju z drugimi sodržavljankami in sodržavljani. Da ta teza slej ko prej ni iz trte izvita, lahko opazimo, če si pogledamo zgodovino šolstva na Slovenskem nekako od konca 19. do sredine 20. stoletja. To je bilo, kot vemo, obdobje globokih družbenih in političnih pretresov oziroma sprememb. Človek, ki se je, denimo, rodil leta 1890 v Trstu, se leta 1925 zaradi fašističnih pritiskov preselil v Maribor, leta 1942 pa pred nacističnimi okupacijskimi oblastmi pobegnil v Ljubljano, kjer je leta 1950 tudi umrl, je v vsega šestih desetletjih skusil življenje v Avstro-Ogrski, v Italiji, Nemčiji in dveh Jugoslavijah, prvi, Karađorđevi, in drugi, socialistični. In prav vsaka izmed teh držav, prav vsak izmed teh politično-ideoloških režimov si je ob svojem času prizadeval ustvariti izobraževalni sistem po svoji meri. Kako se je torej v hitrem teku let prve polovice 20. stoletja spreminjala šola na slovenskem narodnem ozemlju? Kako so se, na primer, spreminjali jeziki, v katerih se je na Slovenskem poučevalo, kako predmetnik, ki se ga je poučevalo, in kaj nam vse to pove o zgodovinskih preizkušnjah, ki smo jih Slovenci navsezadnje preživeli? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili teologa in zgodovinarja, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti ter kustosa v Slovenskem šolskem muzeju, dr. Simona Malmenvalla. Foto: poslopje Gimnazije Jurija Vege v Idriji, v katerem je po l. 1901 domovala prva državna srednja šola, v kateri je pouk potekal izključno v slovenščini (Dunja Wedam / Wikipedija)

Pustni voz Medjevas Štivan s Kraškimi levi je nesporni kralj letošnjih pustnih povork v Furlaniji Julijski krajini. Kako pa so s 56. Kraškim pustom zadovoljni organizatorji in kaj pravijo obiskovalci? Med študenti iz zamejstva in sveta, ki pridejo na študij v Slovenijo, so najštevilčnejši rojaki iz Italije. Med dobitniki štipendij jih je kar dve tretjini. Zakaj in s kakšnimi izzivi se soočajo, pripovedujeta Jasna Tomsič in Rada Vižintin. Ob prihodu v Ljubljano jim je pomagal Klub zamejskih študentov, kjer sta zdaj obe zelo dejavni. Klub je prednosti študija v Sloveniji predstavil tudi mladim v reški Bazovici. Zanima nas, kakšno je zanimanje med dijaki na Hrvaškem. Preverimo, kakšen je bil utrip v Celovcu na letošnji Tribuni – festivalu gledaliških in lutkovnih skupin –, in se ustavimo v Monoštru, kjer je potekala letošnja prva seja programskega odbora skupnega slovensko madžarskega sklada Muraba. Foto (KKZ fb): Mladi Celovčani SKD Celovec na Tribuni

Med zadnjim festivalom Liffe je Ljubljano obiskala Mirjana Karanović, legendarna igralka jugoslovanskega in srbskega gledališča, filma in televizije in predstavila drugi film, ki ga podpisuje tudi kot režiserka: Mati Mara. V pogovoru s Tino Pogaljen je razmišljala o vlogi žensk v družbi, strahovih, pogumu in neprenehnem raziskovanju. Leta 2016 je filmski svet navdušila z režijskim prvencem Dobra žena. Protagonistka Dobre žene pooseblja naslov filma delno ironično, saj se upre svojemu možu, ki je odgovoren za grozljive zločine med vojno v Bosni in Hercegovini. Podobno deluje naslov filma Mati Mara, ki se začne s pogrebom Marinega edinega sina. Pred ljubljansko premiero je Mirjana Karanović povedala, da se vse življenje otepa tega, da bi njeno življenje postalo rutina – in da si želi, da bi s svojim delom iz rutine potegnila tudi druge ženske svojih let.

Ko je 600 metrov nad Hirošimo nastala ognjena krogla, je bila stara 12 let. Vse je v trenutku postalo rdeče. Barva jo je prevzela, spomnila jo je na sončni vzhod. Potem jo je vrglo ob tla. Kasaoka Sadae je danes 92 let stara hibakuša, ki s svojim pričanjem želi spodbuditi k razmisleku o grozotah jedrskega orožja, tragediji vojne in pomenu miru. Obiskala je tudi Ljubljano.Sogovorniki: Kasaoka Sadae, hibakuša; Ishida Yoshifumi, direktor Spominskega muzeja miru v Hirošimi; dr. Peter Purg, Fakulteta za humanistiko.

Med drugo svetovno vojno, ko so Slovenijo razkosale Italija, Nemčija in Madžarska, se je nogomet pri nas kljub izrednim razmeram igral. V tej epizodi smo si pogledali, kaj se je dogajalo v Ljubljanski provinci v času italijanske okupacije, tako v mestu Ljubljana kot tudi na Dolenjskem. Bilo je kar pestro, saj so nogometaši pod streho spravili dve uradni tekmovanji in kopico turnirjev, zanimivo pa je bilo tudi na Obali, kjer je bila izolska Ampelea zelo uspešna v italijanskem ligaškem sistemu.To obdobje se je končalo septembra 1943 s kapitulacijo Italije in prihodom Nemcev v Ljubljano.

20. januarja mineva sto let odkar se je v Granadi v Nikaragvi rodil Ernesto Cardenal, eden največjih sodobnih pesnikov iz te države, sicer katoliški duhovnik in politik, zagovornik tako imenovane teologije osvoboditve. Objavil je številne pesniške zbirke z različnimi tematikami: ljubezensko, religiozno, eksistencialno, tudi socialno. Ernesto Cardenal je leta 2014 obiskal Ljubljano in takrat se je z njim pogovarjal Andrej Rot ter pripravil oddajo o njem. Razgledi in razmisleki, ki jo ob stoti obletnici Cardenalovega rojstva zdajle znova predvajamo.

BRASLOVČE, MURSKA SOBOTA, ILIRSKA BISTRICA, KOČEVJE, ŽIROVNICA, LJUBLJANA - V drugi januarski oddaji »Iz naših krajev« ste lahko slišali, da bodo v občini Braslovče spomladi začeli graditi zdravstveni center. Poročali smo tudi o gradnji neprofitnih stanovanj v nekdanjih prostorih ekonomske šole v Murski Soboti ter, da je z novim letom zaživela civilna iniciativa za oživitev grajskih pristav gradu Snežnik. Spregovorili smo med drugim tudi o načrtih za nadaljnji razvoj kočevske občine, da v Žirovnici gradijo poseben nagnjen vetrovnik, ob sklepu oddaje pa smo pogledali še v Ljubljano, kjer bodo v ponedeljek na Pogačarjevem trgu odprli drsališče.

Ime tedna je Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, kjer so za pobudo Moj glas, moja izbira (My Voice, My Choice) za varno in dostopno umetno prekinitev nosečnosti v Evropi zbrali milijon podpisov in izpolnili še zadnji pogoj za predložitev državljanske pobude Evropski komisiji. V mreži, ki so jo vzpostavili za kampanjo, je sodelovalo več kot 300 organizacij z več kot tisoč prostovoljci v EU.Kandidata sta bila še: Jernej Kruder, športni plezalec, ki je v eni največjih in najslavnejših sten na svetu v kalifornijskem El Capitanu prosto preplezal tisoč metrsko smer El Corazon, ocenjeno z 8a po francoski oziroma 5.13b po ameriški lestvici. To je prva slovenska prosta ponovitev smeri El Corazon, sicer pa najzahtevnejši skalni prosti vzpon Slovencev v El Capitanu. Marko Ponjavič, prostovoljni voznik s Hrušice pri Jesenicah, ki je pri 18 letih postal najmlajši prostofer pri nas. Pri projektu, ki starejšim omogoča brezplačni prevoz k zdravniku, po drugih nujnih opravkih in do javnih ustanov je eden od redkih voznikov, ki z Jesenic vozi tudi v Ljubljano in tako pomaga starejšim, ki ne zmorejo uporabljati javnih in plačljivih prevozov.

Pred nami je zima, ki jo v Sloveniji spremljajo tudi obdobja večje onesnaženosti zraka, predvsem s trdimi delci. Zlasti problematična so individualna kurišča. V zadnjih petindvajsetih letih se je kakovost zraka pri nas občutno izboljšala, Evropska okoljska agencija pa Ljubljano še vedno uvršča med mesta s slabim zrakom. O tem, kako čist zrak dihamo, kaj povzroča onesnaženje, kako pravilno kuriti, kakšni so predpisi in sankcije za male naprave ter kako onesnaževalci vplivajo na naše zdravje, v tokratni oddaji Studio ob 17.00. Gostje: Tanja Koleša, vodja sektorja za kakovost zraka, Urad za stanje okolja, Arso; Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva Slovenije; Simona Perčič, zdravnica, NIJZ.

David je industrijski oblikovalec, ki raziskuje tradicionalne tehnike in obrti v kulisi sodobnega sveta. Vse od zaključka magistrskega študija industrijskega oblikovanja na dunajski Univerzi uporabnih umetnosti ostaja razpet med Ljubljano in Dunajem, kot začetek samostojne kariere pa šteje svoj dizajn, čez tri nadstropja razpet mural luksuzne franšize Rewe Groupa – Merkur Hoher Markt na Dunaju. V 12 letih solo kariere je razvil dolgotrajne poslovne odnose kot oblikovalec in kreativni direktor za širok nabor industrij. Mineva že osmo leto, odkar za svojo stranko šteje proizvajalca žakardnega tekstila za dom Leitner Leinen, njegovo delo pa so zaznamovala tudi sodelovanja z največjimi svetovnimi modnimi konglomerati. Doma David ustvarja za Dano in Iliriko, poznamo pa ga tudi po sodelovanju pri veliki prenovi Hotela Grand Koper leta 2021. Letos je perspektivni David sprejel še vlogo avtorja postavitve in kustosa razstave Spekter, postavljene ob 70. obletnici Zbirke Umetnostne galerije Maribor, ki bo na ogled do decembra naslednje leto. Več o podkastu z Davidom Tavčarjem si lahko preberete tukaj. Gost: David Tavčar https://www.instagram.com/david_tavcar_design_practice/ Voditeljica: Petra Windschnurer https://www.instagram.com/windschnurer/ Več podobnih vsebin najdete na: https://elle.metropolitan.si/

Pred mikrofon smo povabili Igorja Prassla, direktorja Animateke, ki bo razkril, kaj prinaša letošnja izvedba festivala - ki je tik pred vrati. Ljubljano sta obiskali igralki v filmu Julie molči, Tessa van den Broeck in Ruth Becquart, tudi soscenaristka filma. Ocenjujemo Konklave in Pa tako lep dan je bil.

Učenke in učenci osnovne šole v Tipani v Beneški Sloveniji, ki se slovenščino učijo vsak ponedeljek pod vodstvom učiteljice Milene Gostič, ki prihaja k njim iz Slovenije, so v dar prejeli učbenike za dopolnilni pouk slovenskega jezika Poigrajmo se slovensko. Podarili so jim jih predstavniki združenja Evgen Blankin skupaj z ravnateljem Stefanom Bulfonejem in županom Alanom Ceccutijem ter občinsko odbornico za kulturo in šolstvo Gaio Sarais. Predsednik združenja Blankin, Igor Jelen, je omenil, da so s strani ministrstva za šolstvo, zavoda za šolstvo in urada za Slovence prejeli donacijo, ki omogoča izvajanje tečaja slovenskega jezika v Tipani skozi vse leto. Obiskujejo ga tudi iz oddaljenih krajev kot so na primer Videm, Tavagnacco in Čenta. Kot poroča petnajstdnevnik Dom, sodelujejo tudi s podružnično šolo v Breginju in načrtujejo, da si bodo letošnje šolsko leto skupaj ogledali Čedad ter se tako tudi osebno spoznali in preizkusili znanje slovenščine na eni in italijanščine na drugi strani. Morda pa bo naslednja ekskurzija v glavno mesto Slovenije, Ljubljano.

Akademik Andrej Jemec je slikar in grafik, univerzitetni profesor, eden osrednjih sodobnih slovenskih slikarjev, dobitnik najpomembnejših nagrad, tudi Prešernove za življenjski opus, na Slovenskem in v tujini. 29. novembra bo praznoval devetdeset let. Ob tem jubileju bo v četrtek na Slovenski matici v Ljubljani slavnostni simpozij, umetnik pa je s tremi razstavami praznoval že lani. Slike je bil naslov razstave v galeriji Staneta Kregarja v Šentvidu nad Ljubljano, Grafike pa naslov razstave v Galeriji Gunclje. V Galeriji Družina na Krekovem trgu v Ljubljani je bila uspešna razstava z naslovom Udarec nedolžnosti. Pred desetimi leti je umetnika pred mikrofon povabila Vida Curk.

Jovana Antović pet let živi v Sloveniji in je zdaj, kot pravi, postala prava Slovenka, saj si je kupila kolo. Opaža, da smo Slovenci zelo športen narod, ob nedeljah se zdi, kot da je Ljubljano preplavila kakšna bolezen, saj ni nikjer nikogar, ker so vsi v naravi. Pravi, da je največji stereotip o Srbih, ki ne drži, ta, da so nacionalisti. Sama je najboljši dokaz, da ni tako. Njen mož je rojen v Sarajevu, ima slovensko državljanstvo, živi v Sloveniji, zaradi želje po pridobitvi slovenskega državljanstva se Jovana zdaj odpoveduje svojemu srbskemu. Jovana je tokratna protretiranka, ki svoje življenje in selitev v Slovenijo razlaga v odlični slovenščini.

Tokrat se bomo v Drugem pogledu odpravili dobrih 200 kilometrov severovzhodno od Ljubljane. Spoznali bomo namreč Karlo Varga, 27-letno Hrvatico, ki je iz Medžimurja v Ljubljano prišla zaradi študija arheologije. In čeprav je današnja sogovornica odraščala zelo blizu Slovenije, je Lani Furlan povedala, da se kljub temu Hrvaška precej razlikuje od Slovenije.

Gašper Čehovin je še razmeroma mlad, a ima za sabo že dolgo podjetniško in tudi vinogradniško-vinarsko kariero. Razpet je med Ljubljano, kjer dela in vodi podjetje, ter Zabavljami na koprskem podeželju, kjer obdeluje trte in prideluje vino. Ko je z družino še živel v Izoli, je bil občinski svetnik, zdaj pa predseduje koprskemu pihalnemu orkestru. Delovanje v dobro lokalne skupnosti šteje malodane za svojo dolžnost in če bo le mogel, se bo v tej smeri angažiral še naprej. To ga, kot pravi, zadovoljuje in osrečuje. Gašperja Čehovina je za Oddajo Primorski kraji in ljudje pred mikrofon povabila in ga posnela Jasna Preskar. Vabljeni k poslušanju!

Praznuje velika osebnost slovenskega glasbenega prostora: Aldo Kumar. Danes je njegova sedma jesen. Vse najboljše spoštovani Aldo Kumar in dobrodošli v oddaji Primorski kraji in ljudje. Rojen v vasi Otalež nad desnim bregom reke Idrijce v Cerkljanskem hribovju je mladost preživel v Idriji. Po končani gimnaziji Jurija Vege, ga je pot vodila na študij glasbene pedagogike in kompozicije v Ljubljano. Ob kompozicijskem ustvarjanju je bil tudi redni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo na Univerzi v Ljubljani. Aldo Kumar je avtor obsežnega, pomenljivega opusa, ki zaznamuje širok svetovni glasbeni prostor na področju zborovske, komorne in simfonične glasbe, pa tudi svet odrskih, filmskih in drugih vizualnih umetnosti. Znova in znova Alda nagovarja preprost, včasih tako moder ljudski svet. Petinšestdeset zborovskih del, 23 orkestrskih kompozicij, 31 skladb za komorne sestave, 21 del za plesne predstave, 53 filmov in 82 gledaliških predstav vsebuje njegovo glasbo. Aldo je prejemnik številnih nagrad in priznanj. Izstopajo nagrada Prešernovega sklada, tri Borštnikove nagrade za gledališko glasbo, Kozinova nagrada in Župančičeva nagrada. Zase, za prijatelje, za tisto muzičnost, ki nastane ob dobrem druženju, si je zamislil skupino raznolikih glasbenikov Anbot. Srečali smo se v Seči. Ob morju. Bil je tih in miren dan.

Ljubljana je ta konec tedna v znamenju teka. Danes so se na ulice odpravili najmlajši, osnovnošolci in srednješolci. Odrasli bodo na svoj račun prišli jutri na rekreativnem teku, polmaratonu in maratonu; prijavljenih je več kot 15 tisoč 200 tekačev, skoraj 2 tisoč več kot lani. V oddaji tudi: - Ob stopnjevanju napadov na Gazo in Libanon Erdogan Izrael obtožil genocida - Matej Tonin, sicer edini kandidat, dobil še četrti mandat na čelu stranke NSi - Vlada na področju kmetijstva predlaga več proračunskih sredstev za znanost in inovacije

Napovedujemo praznik stripa, festival Tinta, ki v Ljubljano v teh dneh prinaša pester izbor avtoric in avtorjev iz tujine. Letošnja izdaja je posebna, saj v ospredje postavlja striparke. V Mariboru se je sinoči z javnim branjem dramskih besedil mladih ustvarjalcev začel 6. Festival ZIZ – Dnevi mariborske alternativne gledališke produkcije, ki letos nosi podnaslov Gledališka puščava. Predstavljamo pa tudi tri nove knjige, ki so izšle pri Založbi Goga, in sicer izpod peres Mihe Mazzinija, Lucije Stepančič in Andreja Rozmana Roze.

17. mednarodni bienalni festival sodobne lutkovne umetnosti Lutke 2024 je konec septembra v Ljubljano pripeljal izbor najbolj kakovostnih in inovativnih predstav evropske lutkovne produkcije. O festivalu, novih uprizoritvenih principih lutkarstva, pa tudi pomenu lutke smo se pogovarjali z Benjaminom Zajcem. Hišni dramaturg Lutkovnega gledališča Ljubljana, dramaturg, kritik in performer je bil eden od treh selektorjev letošnje edicije festivala.

Piše Nada Breznik, bere Renato Horvat. Evald Flisar je knjigo Potovanje preblizu podnaslovil Spovedi in izpovedi. Že sam se v njej sprašuje, v katero prozno zvrst naj bo delo uvrščeno. Lahko bi obveljalo za zbirko esejev, potopis ali avtobiografijo, nazadnje pa se po vzoru romanov Sheile Heti odloči, da je to vendarle roman. Vendar že podnaslov nakazuje, da delo nima izrecnih značilnosti romana, čeprav ga je uokviril z vožnjo z avtomobilom iz Ljubljane do Londona, kjer naj bi s podstrešja hiše, ki jo je že pred leti prodal, pobral še zadnje fotografije, negative in morebitne osnutke svojih zgodb, dram in drugih besedil. To 1500 kilometrov dolgo pot je že neštetokrat prevozil, odkar se je iz Londona preselil v Ljubljano. Na potovanje povabi bralce, da nam predstavi svoja premišljevanja, spoznanja in poglede na sedanji čas in družbena dogajanja, na stanje duha, na mesto in položaj literature in na temeljna bivanjska vprašanja, ki si jih že vse življenje zastavlja. Odgovore išče s pomočjo znanosti, filozofije, religije, umetnosti in psihologije. Pri tem je ves čas skeptičen, kritičen in skrajno analitičen. Problemov v neposrednem okolju, ki se spričo njegovih številnih potovanj in selitev nenehno spreminja, na planetarni in celo kozmični ravni se loteva na osebni, najbolj pristni in včasih boleči ravni. Vse védenje, in tega je obilo, preceja skozi izkušnje, ki si jih je v dolgem in dinamičnem življenju, nabral ničkoliko. Ničesar ne sprejema kot samoumevnega in tudi svojih dognanj ne ponuja kot edino pravih in edino zveličavnih. Dobro se zaveda, da je resničnost najprej treba dojeti v vseh dosegljivih delcih in vidikih in šele potem doumeti, življenje pa najprej polnokrvno živeti. Kar želi in pričakuje, so sopotniki, ki znajo misliti s svojo glavo. Teme, ki jih Flisar načenja, so raznolike. Pri izboru ni videti neke sistematike, je pa vsako poglavje odkritje zase in bralca od poglavja do poglavja žene radovednost, kaj bo novo poglavje prineslo, in nehote se kdaj odzove tudi s hvaležnostjo, da je pisec ponudil toliko izbire in toliko novih pogledov, na katere pa se mora odzvati s svojim lastnim razmislekom. Tudi na tem potovanju nas pisatelj znova spomni na svoje bogato življenje in delo, na vse dejavnosti, ki se jih je loteval ali so mu bile zaupane, na naključja in ljudi, ki so krojili in bogatili njegovo usodo in življenje. Evald Flisar, avtor Čarovnikovega vajenca, Potovanja predaleč in številnih drugih del, prisega na pogum za potovanja, ki so v nasprotju z varnostjo, ograjami in zidovi, ki jih postavljamo okoli sebe, polna izzivov in neverjetnih naključij in četudi te odnese predaleč, se boš vedno vrnil v svoj naravni dom, v svojo rojstno deželo in k sebi, ki si do kraja neodkrita skrivnost, zato moraš potovati tudi vase, v svojo zavest, ki je morda del kozmične zavesti, če ima vesolje zavest, in ki nosiš v sebi Boga, čeprav bi raje videl, da je Bog zunaj tebe in bdi nad teboj. Pisec se osredotoča na začetek besedotvorja, na večpomenskost besed, na jezike, različne intonacije njihovega sporočanja, ki jih neposredno in dobro pozna iz svoje prekmurščine, knjižne slovenščine in angleščine. Seveda na poti teče beseda tudi o njegovem pisanju, načinu in navdihih zanj, zato nekatere od številnih dram in romanov našteva in se odziva na kritiške zapise o njih. V letih, ko ugotavlja, da je pred njim manj časa od tistega, ki ga je že preživel, ne more niti mimo omejitev, ki jih leta nalagajo telesu, duši in spominu. Vendar pri tem ne daje vtisa žalobnosti, prej sprijaznjenosti in nameri, da izkoristi prav vsak trenutek vitalnosti in energije, ki ju še ima. Ali bodo dokumenti, založeni na podstrešju londonske hiše, prispevali k izpolnitvi sestavljanke avtorjevega življenja, njegovega pravega „jaza“, ki ni le zaporedje trenutkov, ni iluzija in ne fikcija, temveč je njegov edini „jaz“ vse od otroštva do današnjih dni?

Ptuj, Ljubljana in Ajdovščina so mesta, na katera najbrž najprej pomislimo, ko govorimo o antični dediščini starega Rima. Morda malo manj znano, a najdišče izjemnega pomena, pa leži med hrušiškimi gozdovi ob cesti Col–Kalce. Z graditvijo te ceste so si Rimljani skrajšali pot med Ljubljano takratno Emono in Akvilejo oziroma Oglejem v Italiji. Na Hrušici so zgradili tudi utrdbo Ad Pirum, ki je bila del obsežnega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum; ta je segal vse od Posočja do Reke. Danes je tam arheološki park z muzejsko zbirko Narodnega muzeja Slovenije, ki obiskovalce seznani s tem obsežnim obrambnim sistemom trdnjav

Alenka Pirjevec je dolgoletna lutkovna ustvarjalka, ki je kar 40 let delovala v ljubljanskem Lutkovnem gledališču. Čeprav jo poznamo predvsem kot izvajalko in avtorico lutkovnih predstav ter izdelovalko lutk, pa pot do tega poklica ni bila tako premočrtna. Tokratna gostja Razkošja v glavi, ki se je partizanskima staršema rodila manj kot dva meseca po koncu druge svetovne vojne, je že v času šolanja pol leta živela v Parizu, še v Beograd - kjer je dokončala študij igre in honorarno igrala v Narodnem gledališču - pa jo je zasledovalo ime karizmatičnega očeta, profesorja primerjalne književnosti in literarne teorije Dušana Pirjevca, ki je sredi 60-ih let prišel v spor z jugoslovanskimi oblastmi. Šele ko v prestolnici nekdanje Jugoslavije - kljub dobrim kritikam - v gledališču ni dobila stalnega mandata, se je odločila vrniti v Ljubljano, tu pa sta se njeni ljubezni do likovnih umetnosti ter igre povsem po spletu naključij združili v lutkovnem ustvarjanju, ki je nato definiralo njeno ustvarjalno in poklicno pot. Alenka Pirjevec je o svojem življenju - v svojem izrazitem slogu, torej neposredno in s humorjem - za tokratno Razkošje v glavi pripovedovala Alji Zore.

Stara mestna elektrarna v Ljubljani letos praznuje 20-letnico prenove, ko je postala eno od osrednjih prizorišč sodobnih uprizoritvenih umetnosti pri nas. V teh dneh tam poteka že 27. festival Mladi levi, ki je velja za enega osrednjih poletnih dogodkov na polju sodobne uprizoritvene umetnosti. Mednarodni festival Mladi levi pripravlja zavod Bunker in že vrsto let ob koncu poletja v Ljubljano pripelje najaktualnejše in perspektivne odrske ustvarjalce z vseh koncev sveta. V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali Mojco Jug, ki festival soustvarja že od samega začetka. Z njo se je pogovarjal Miha Žorž.

Cilj ukrajinskih napadov v ruski regiji Kursk je po zagotavljanju Kijeva vzpostavitev tamponskega območja, in ne zavzetje ruskega ozemlja. Ob tem je vnovič slišati pozive ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega Zahodu, naj okrepi dobavo orožja in streliva. Na domači fronti pa Ukrajina izgublja ozemlje v Doneški regiji. Drugi poudarki: - Svetovni dan humanitarnosti: ob vojnah in ujmah vse več ljudi potrebuje pomoč. - Začenja se obsežna prenova železnice med med Ljubljano in Kranjem. - Dnevi poezije in vina predstavljajo 21 pesnikov; dogodki tako v Sloveniji kot Avstriji in na Hrvaškem.

Nedavno je umrl francoski pisatelj Benoît Duteurtre. Rodil se je leta 1960 v Normandiji. Najprej ga je navduševala moderna glasba, študiral je muzikologijo, nato se je ukvarjal z glasbo in zraven pisal. K pisanju ga je spodbudil tudi Samuel Beckett. Napisal je več kot 20 romanov, pisal pa je tudi esejistiko in glasbene kritike. Njegovo literarno ustvarjanje je pogosto navdihovala glasba. Za svoje delo je dobil številna priznanja, tudi nagrado Francoske akademije. Leta 2018 je v slovenskem prevodu Luke Novaka izšla Duteurtrova Knjiga za odrasle, ki je njegovo najbolj osebno delo. Takrat je pisatelj obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Nina Gostiša. Foto: ActuaLitté Benoît Duteurtre, Livre sur la Place 2014 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Beno%C3%AEt_Duteurtre.jpg

Danes se zdi, da so najrazličnejše finančne afere stalnica v naši družbi in če del njih pristane le v drobnem tisku kakšne črne kronike, se v druge zaradi njihove razsežnosti ali posebnosti zlahka za nekaj dni ali tednov uprejo oči vse slovenske javnosti. Ta pojav pa ni nič tako zelo novega, še več, kljub temu da slovensko ozemlje nikoli ni bilo v samem središču kapitalističnih dejavnosti in denarnih tokov, se lahko skozi zgodovino »pohvalimo« s celo vrsto večjih finančnih škandalov. In enega prvih, ki je širše odmeval v slovenski javnosti, bomo zarisali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali v 70. leta 19. stoletja, ko je Ljubljano dodobra pretresla finančna afera soproge lesnega trgovca Terezije Aristoteles, ki je na koncu pripeljala tudi do zelo odmevnega sodnega procesa. Pri zarisovanju te zgodbe, polne mešetark, visokih obresti, ponarejenih menic in ogorčenja, da so se tovrstnih mahinacij povrh vsega polotile ženske, nam bo pomagal asistent na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Ivan Smiljanić, ki je afero Terezije Aristoteles ter njen širši družbeno-zgodovinski kontekst popisal v članku za Zbornik Andreja Studna, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Jeseni leta 1920 so na železniški postaji v Ljubljani izstopili mornariški častnik s tropsko čelado na glavi, mlada Japonka v kimonu, dva otroka, oblečena po evropski modi in osem majhnih kužkov, pekinžanov. Če gre za dogodek, ki bi pozornost nedvomno vzbudil tudi danes, pa je bil za Ljubljano pred dobrim stoletjem, ko je bilo stikov med oddaljenimi deželami toliko manj, to resnično neobičajen prizor. Še toliko bolj, ker - kot bomo videli - ni šlo le za kakšne ekscentrične turiste, ki bi se po nekem slučaju odločili obiskati prvo Jugoslavijo in jo po nekaj tednih tudi zapustili, ampak za zakonca, ki sta se v Ljubljano iz Pekinga preselila za stalno, s seboj pa privlekla tudi na desetine kubikov redkega kitajskega pohištva in umetnin, ki vse do danes tvorijo največjo zbirko tovrstnih predmetov pri nas.Nenavadno zgodbo o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondō Kawase oziroma Mariji Skušek ter njuni fascinantni zbirki - ki so si jo ljudje v sredini preteklega stoletja ogledovali kar pri njima doma, od 29. maja naprej pa bo na ogled tudi v Slovenskem etnografskem muzeju - sta nam za tokratne Sledi časa pomagali predstaviti dve izmed avtorjev razstave Azija sredi Ljubljane v SEM-u, sinologinji dr. Helena Motoh z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in dr. Nataša Vampelj Suhadolnik z ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Marija in Ivan Skušek, Slovenski etnografski muzej

... si ogledajo Ljubljano in žalostno končajo v Ljubljanici … Pripoveduje: Silvij Božič. Napisal: Janez Rožencvet. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1976.

Danes pa zelo na kratko o nekaterih temeljnih vprašanjih bivanja. V tednu, ki ga začenjamo brez Petra, najprej pojasnjujemo, da odhod velikega šampiona v pokoj najverjetneje ni dokončen. V Sloveniji imamo zakonodajo, ki omogoča upokojencem, da pogodbeno delajo še naprej. Nekateri strokovnjaki celo trdijo, da je ta zakonodaja eden izmed razlogov za nezaposlenost med mladimi, a ostaja dejstvo, da je mogoče tudi iz pokoja po navadi z dotedanjim delodajalcem pogodbeno sodelovati še naprej. Tako si mislimo, da bo tudi Pero še kdaj pogodbeno skočil in kar je najboljše: lahko bo izbiral samo tiste skakalnice, ki so mu ljube; izognil pa se bo lahko potovanjem čez lužo ali na Japonsko. Tistim, ki nas zdaj napadete, češ da športni pokoj ni enak odhodu v penzijo, lahko ponudimo dva trdna argumenta. Ob slovesu od aktivnega skakanja je Peter v dar dobil uro, kar je standardno darilo, ki ga prejmejo penzionisti, in drugič; slavnostni večer ob upokojitvi je vodil upokojeni slovenski predsednik republike, ki pa pogodbeno tudi še dela naprej. Večkrat kot predsednik, večino časa pa je v šovbiznisu … A ker smo globoko analitična oddaja in smo z zanimanjem ter – kot vsi državljani na trenutke z ganjenostjo – spremljali slovo športnega junaka, ki je preželo vso slovensko družbo in celo vedno stoični Val 202, se moramo nujno vprašati, od kod športu takšen mobilizacijski potencial. Da pa ne bomo viseli nad glavo ubogemu Petru več, kot smo že, poglejmo še novejši primer. V Ljubljani sta istočasno na obisku nogometaš Ronaldo, ki tukaj gostuje s portugalsko nogometno reprezentanco in nemški kancler Olaf Scholz. Portugalska nogometna reprezentanca je sedma najmočnejša reprezentanca na svetu, nemško gospodarstvo pa je globalno tretje najmočnejše … Če bi obrnili, bi slika ne bila tako idilična, a o tem kdaj drugič. Na začetku; razumnemu ni treba pojasnjevati, kateri obisk je za Slovenijo, Slovence, našo prihodnost, gospodarske in pa tudi politične ter varnostne perspektive pomembnejši… Scholz se nas je sumljivo dolgo izogibal, ampak zdaj, ko je tu, njegov obisk prinaša pomemben politični ter gospodarski signal, upajmo da tudi premik v naši gospodarsko-politični stvarnosti. Portugalski nogometni zvezdnik pa prinaša 90 minut pasivnega užitka, pa še to za tiste, ki jim je nogomet pri srcu. A poglejmo si razliko v sprejemih. Ronaldo je pričakan s transparenti in občudovalci, nekateri so celo rezervirali sobe v hotelu, pred katerim so zbrani navijači, ki čakajo, da ga bodo za trenutek uzrli. Stožice bodo polne, vstopnice so razprodali v štirih minutah. Potem pa Scholz. Dobil bo varovano avtomobilsko kolono z Brnika, edino navdušenje pa bo povzročil mogoče pri deseterici članov najožje politične elite … Da razumemo vso tragikomično primerjavo med politiko in športom, moramo podobo obrniti; Scholz pride v Ljubljano en večer prej, nemška vlada rezervira celo nadstropje hotela, najbolj vztrajni pa upajo, da ga bodo uzrli pri zajtrku. Ronaldo pa pride zadnji trenutek, se sreča s Kekom in na tri četrt praznem stadionu odigra s slovensko reprezentanco. Ali še naprej. Upokoji se Borut Pahor, na tridnevnem dogodku v Šempetru pri Gorici se zbere 70 000 obiskovalcev, pred televizijo pa največje občinstvo tega leta. Gala prireditev vodi Peter Prevc, Pahor pa za slovo dobi uro. Ni, da se ne bi trudili … Hočemo reči, da si politiki, sploh v zadnjih letih, še kako trudijo pridobiti status, primerljiv tistemu športnih super zvezdnikov. A jim nekako ne gre, razen tistim, ki jih potem zmerjamo s populisti. Resnici na ljubo; popularnost ni na prvem mestu v opisu zadolžitev in nalog ne pri politikih, ne pri športnikih. Popularnost je primarna dejavnost predvsem pop pevcev in TV zvezdnikov, ostali imamo v družbi druge zadolžitve. Športniki, da tečejo hitro in skačejo daleč, politiki, da uspešno vodijo državo, vsi ostali pa, da se pritožujemo in hodimo v nakupovalna središča. Zdaj pa še zadnji in najbolj presenetljivi obrat v današnjem izvajanju. Trdimo, da smo z vsakim nadpovprečnim športnikom obsojeni na podpovprečnega politika! Stric Gauss je neusmiljen in ker nismo izvoljeno ljudstvo, v naši družbi biva točno določeno število nadpovprečno sposobnih posameznikov … Če se ti usmerijo v šport, kar je na Slovenskem zelo pogosto, nastane vrzel v drugih segmentih družbe, ki jo zapolnijo ali povprečni, v primeru politike pa celo podpovprečni posamezniki. Kajti izjemnost, recimo tista, ki jo je pokazal Peter Prevc, ni omejena samo na atletske sposobnosti. Povedano še drugače s primeroma iz današnje pripovedke … Peter Prevc bi lahko bil Borut Pahor, Borut Pahor pa nikoli Peter Prevc. In še naprej; Cristiano Ronaldo bi lahko bil Olaf Scholz, Olaf Scholz pa nikoli Cristiano Ronaldo.

Danes bomo analizirali dogajanje, ne na levici, temveč v Levici. V mislih imamo stranko Levica, oziroma kolikor je od nje ostalo. Vsakodnevno nas namreč dosegajo skrb zbujajoče novice o odhodih članstva in o odstopih posameznikov s pomembnih organov stranke, kot tudi o razprtijah v poslanski skupini. V vsej tej zmešnjavi, polni telenovelnih obtoževanj in podtikanj, smo si naključni mimoidoči zapomnili predvsem eno stvar: "Levica ima zdaj frakcije!" Ali vsaj eno frakcijo, ki se je odcepila od telesa stranke. Končno smo si oddahnili, kajti prihodnost levičarske ideje, da ne zapišemo ideologije, je v Sloveniji zagotovljena. Kajti nič ne more biti bolj levičarskega, kot je frakcija v levi stranki. Frakcije so temelj leve ideje in če gremo v še ne tako daljno zgodovino, je bilo poglavje "Frakcijski boji v Komunistični partiji Jugoslavije" eno najtežjih med pripravo za kviz "Tito, revolucija mir …" … na katerem so, sklepamo, sodelovali mnogi pomembni slovenski levičarji in skoraj vsi pomembni slovenski desničarji. Toliko o tem. Ustanovitev frakcije je trdno vpeta v levičarsko zgodovino in je s stališča ikonografije prav tako pomembna kot podobe bledoličnih levičarjev, ki z baretkami na glavah pijejo žganico iz kavnih skodelic v vlažnih kletnih prostorih. Enostavno je frakcija temeljni del levičarske prakse, če že ne teorije, in zdaj, ko jo imamo, se lahko na levici končno posvetijo resničnim izzivom sedanjosti. Najprej k očitkom. Člani frakcije očitajo deblu stranke, da se je prodalo liberalni ideji s tem, ko v vladi zastopajo stališča kapitala in ne več idealov socializma, in da krmijo elite, namesto da bi branile proletariat. Za to so navedli kar nekaj zakonske regulative, ki je bila v zadnjem času sprejeta od trenutne koalicije; med njo podpora militarizaciji Slovenije in podpora zavarovalniško-zdravstveni zakonodaji. A frakcionaši vendarle pozabljajo, da so se v pred meseci še enotni stranki ustrelili v koleno, ko za koordinatorja niso obdržali prepoznavno in uveljavljeno ter do neke mere karizmatično osebo, temveč so stranko, sledeč logiki centralnega komiteja in kolektivnega vodstva, zaupali koordinatorici, ki javno ni tako všečna kot njen predhodnik. V Sloveniji pa volitve še vedno dobivajo izpostavljeni politiki in ne strankarski programi! Žal. Z žrtvovanjem priljubljenega koordinatorja so v Levici tako zadostili normam leve ideje, a kljub temu doživeli odcepitev, frakcijo in tovariško kritiko. A vsaj za trenutek se ustavimo ob bistvu kritik, ki so jih odpadniki naslovili na vodstvo Levice. Ker ne poznamo dinamike strankarskega življenja, seveda streljamo na slepo. Ena osnovnih kritik frakcije je ta, da je Levica v vladi obrnila hrbet proletariatu. Razumni v tem trenutku nekoliko zastriže z ušesi, saj smo prepričani, da leva frakcija o proletariatu govori kar tako – na pamet. In da ne ve natančno, kaj to proletariat sploh je. To pa trdimo zaradi preprostega dejstva, da tudi slovenski proletariat za sebe ne ve, da je proletariat. Ker če bi se slovenski proletariat zavedal svojega proletarstva, bi se politično organiziral sam od sebe in ne bi potreboval stranke, ki je namesto na delavstvu, zrastla na FDV-ju. To, kar v levici mislijo, da je proletariat, so samo potrošniki s slabšo kupno močjo in s šopom kartic za popuste v denarnici. Na drugi strani imamo meščanski tabor, ki se od proletariata razlikuje samo po tem, da lahko kadarkoli dobi potrošniški kredit. A če levica ne ve, kaj proletariat je, še ne pomeni, da ta v Sloveniji ne obstaja. Pa še kako obstaja! Proletariat danes ni zasužnjen v jeklarnah, rudnikih in pristaniščih … Proletariat se danes udejanja v prekarnem delu, v študentskem delu, v agencijskem delavstvu, v dnevnih migrantih tako v Ljubljano kot v tujino, v delu na črno, v neenakih možnostih in neenakem plačilu za enako delo – skratka v brezčutnosti, ki jo do svojih zaposlenih goji slovenski poosamosvojitveni gospodarski čudež. In ponovno imamo za naše, iz zraka potegnjene trditve, nekaj trdnih dokazov … Najprej; med ustvarjalci oddaje so taki, ki so na lastni koži skusili, kakšna sta delo in življenje, ki bi ju lahko označili kot proletarska v klasičnem smislu; pa tam nikoli niso srečali kakšnega agitatorja, ali organizatorja ali člana politične stranke Levica. In drugič, da sodobni slovenski socialisti ne vedo natančno, kaj pomeni biti proletarec in ne, kje se da katerega najti, najlepše dokazuje, da se nobeno od prej naštetih področij z vsemi temi leti parlamentarnega življenja stranke Levice ni izboljšalo. In s tem, ko se je frakcija odmaknila od kapitalu prodanega jedra Levice, so se možnosti za to zmanjšale še bolj. Kot nas uči zgodovina, bo imela frakcija trdna in načelna stališča do prej naštetih proletarskih težav, a če kaj, so prav trda stališča frakcij socialistično idejo izbrisala s planeta.

V drugem delu podkasta Sarajevo '84 govorimo o pripravah in izvedbi največjega športnega tekmovanja, ki ga je kadarkoli gostila naša nekdanja skupna država, o slovenskem sodelovanju, brez katerega bi igre težko speljali na najvišji ravni, o naši radijski ekipi, pa o televizijskem deležu ter o morda največji zvezdi iger, o maskoti Vučku. Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45. Sogovorniki: Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka, poliglotka, v času 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu zadolžena za mednarodno sodelovanje; Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Davorin Kračun, doktor ekonomskih znanosti; Marjan Lah, dolgoletni urednik športnega programa na RTV Slovenija; Zoran Doršner, Sarajevčan slovenskih korenin, arhitekt, zadolžen za iskanja pravih lokacij za športne objekte; Lojze Gorjanc, vodja nordijskih disciplin; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Adi Operta, v času Sarajeva 1984 sarajevski turistični vodnik, čigar dedek je bil vpet v organizacijo iger; Jože Trobec, akademski slikar, avtor Vučka, maskote 14. zimskih olimpijskih iger; Eldin Hodžić, zgodovinar in kustos, zaposlen v Muzeju olimpijskih iger v Sarajevu; Ivo Milovanovič, takratni urednik športnega uredništva na Televiziji Ljubljana; Bojan Križaj, slovenski alpski smučar; Ivo Čarman, nekdanji smučarski tekač, zadnji nosilec olimpijske bakle v Sarajevu; Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Bibija Biba Kerla, takratna sarajevska hitrostna drsalka; Jabučar Nasir, predstavnik 14. generacije, ki se ukvarja z ročno izdelavo bakrene posode; Zoran Bibanović, predsednik Združenja turističnih agencij v Bosni in Hercegovini; Rajko Dolinšek, reporter in leta 1984 del 15-članske novinarske ekipe Radia Ljubljana; Vili Natlačen, v skupini tonskih mojstrov, ki je bila takrat zadolžena za javljanja v Ljubljano; Matjaž Šprajcar - Špricko, vodja skupine tonskih mojstrov, ki je bila takrat zadolžena za javljanja v Ljubljano; Stane Košmerlj, v skupini tonskih mojstrov, ki je bila takrat zadolžena za javljanja v Ljubljano; Jure Franko, slovenski alpski smučar, ki je v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov; Primož Ulaga, takratni slovenski smučarski skakalec; Miran Tepeš, takratni slovenski smučarski skakalec. Zapiski: Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme; Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala

Konec novembra je Ljubljano obiskal francoski pisatelj Etienne de Montety, dobitnik Velike nagrade za roman Francoske Akademije za roman Velika preizkušnja. Prevedel ga je Jaroslav Skrušny, izšel je lani pri založbi Družina. Avtor se v besedilu ukvarja z žgočimi težavami sodobne francoske družbe, povod za pisanje pa je bil uboj katoliškega duhovnika Jacquesa Hamela leta 2016, napadla sta ga mlada islamska skrajneža. Etienne de Montety opiše pet glavnih oseb: katoliškega duhovnika, muslimanska fanta, policaja vietnamskih korenin in katoliško redovnico ter se skuša poglobiti v njihov notranji svet ter poiskati vzroke za njihova dejanja. Foto: Andrej Sekulović

Minulo leto sta močno zaznamovali dve veliki vojni: ruska invazija na Ukrajino, ki traja že skoraj dve leti, in vojna v Gazi, ki se je začela z oktobrskim napadom Hamasa na Izrael, čemur so sledili siloviti napadi izraelske vojske, katerih žrtve so pretežno civilisti. Na obeh vojnih žariščih so se spopadi tudi v prazničnih dneh nadaljevali. Druge teme oddaje: - Po potresu na Japonskem še letalska nesreča - Na evropskih volitvah pri nas, kot kaže, brez skupnih list - Ljubljano od četrtka čaka prometni zamašek, zapore vse do leta 2026

Perje, kostumi, barve, bazen, špricanje vode. Vse to ima prostor na odru mlade pevke, plesalke in performativne igralke Lucy McCormick, ki je poleti z eno svojih predstav navdušila in milo rečeno presenetila gledalce na festivalu Mladi Levi v Ljubljani. Recitiranje poezije ob ekscesnem petju in pomankljivi obleki pač ni nekaj, česar bi bilo slovensko občinstvo vajeno. Britanka je takrat v Ljubljano prišla šele drugič, a pravi, da si svoje življenje v prihodnosti poleg domačega Londona in njej ljube Lizbone najbolje predstavlja prav v Sloveniji. Z Lucy McCormick se pogovarjamo o njeni ustvarjalnosti, trmi in delu, ki ji je v medijih prineslo naziv "prihajajoča odrska zvezda".

Arnold Stadler je skoraj sedemdesetletni nemški pisatelj, esejist in prevajalec, avtor več romanov in drugih zvrstno različnih proznih knjig, za katere je dobil prestižne nagrade doma in v Združenih državah Amerike. V slovenščini imamo roman Smrt in jaz, midva v prevodu Urške P. Černe iz leta 2008. Pozneje je avtor obiskal Ljubljano in se je z njim za Radio Slovenija pogovarjala Amalija Maček.

Režiserka, producentka in scenaristka, soustanoviteljica Petra Pan Film, ki producira predvsem kreativne dokumentarne in dokumentarno-igrane filme. Trenutno deluje in živi med Ljubljano, Skopljem in Marseillom. Njen novi dokumentarni film Telo je prejel nagrado vesna za najboljši dokumentarni film na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.V filmu spremljamo protagonistko Urško, ki ji nenadna bolezen postavi ključna vprašanja, kako se vzpostaviti na novo, kako te vidijo drugi in kakšno vlogo odigrata družina in prijateljstvo.

Hervé Le Tellier je šestinšestdesetletni francoski pisatelj in lingvist, avtor več kot dvajsetih proznih del, večinoma romanov in zbirk kratkih zgodb. Je predsednik skupine za potencialno književnost Oulipo (ulipó), kar ni zanemarljivo za njegovo pisanje. Prav o izzivih, ki si jih pri ustvarjanju sam postavlja, je namreč govoril v intervjuju s Tadejo Krečič Scholten. Hervé Le Tellier je bil leta 2020 dobitnik Goncourtove nagrade za roman Anomalija, ki ga imamo v slovenskem prevodu Janine Kos. To je najprestižnejša francoska nagrada za književnost. Hervé Le Tellier je nedavno obiskal Ljubljano in nastopil pred polno Kosovelovo dvorano Cankarjevega doma. Roman Anomalija pa so za svojo Goncourtovo nagrado izbrali tudi študenti francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dan po nastopu v Cankarjevem domu si je pisatelj vzel čas tudi za poslušalce Razgledov in razmislekov.

Timi Max Elšnik je shodil pri sedmih mesecih, pri dvaindvajsetih pa je postal kapetan ljubljanske Olimpije. Povedal je, kako ga je nogomet iz Zlatoličja odpeljal v Anglijo, zakaj je na finale basketa v Istanbul odletel kar v klubski trenirki in na kakšen način ga je zvezdniški soigralec zasvojil z zbiranjem superg. . . ZAPISKI: TIMI MAX ELŠNIK NA INSTAGRAMU - https://www.instagram.com/timielsnik/ . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/sl/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/

Pogovor s specialno pedagoginjo o izzivih šolskega sistema, ki ga je povozil čas, o vzgajanju otrok po svojih merilih, o pridnosti in poslušnosti. Celoten pogovor z Barbi Završnik, ki je bil posnet v avtu na vožnji med Ljubljano in Bledom, v katerem govoriva zdravem vgajanju otrok, o objavljanju otrok na družbenih omrežjih, pa postavljanju podjetniške zgodbe Pikarije, lahko poslušaš tukaj: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda130 ... Trenutki so nova rubrika kratkih delov že objavljenih epizod.

33-letno ponesrečeno jamarko so davi uspešno dvignili iz jame pri Cerknici in jo prepeljali na zdravljenje v Ljubljano. Njeno stanje naj bi bilo stabilno. Ostale teme: - Danes bo podpis pogodbe za nakup prvih letal za gašenje Air Tracktor. - Ukrajina, Kitajska in podnebni ukrepi so med temami, ki bodo ta teden zaposlovale evropske poslance. - Nogometaši Olimpije so po petih letih znova državni prvaki.