Podcasts about ljubljano

John Smith sodi med ključne predstavnike britanske filmske avantgarde, čeprav sam takšnim oznakam že dolgo nasprotuje. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja ustvarja filme in videe, ki so zaznamovali tako eksperimentalni film kot galerijsko umetnost, njegova dela pa danes hranijo in predstavljajo najuglednejše svetovne ustanove sodobne umetnosti. Ob bok avtorjem, kot so Malcolm Le Grice, Lis Rhodes in Michael Snow, ga postavljajo predvsem zaradi izvirnega raziskovanja razmerij med podobo, jezikom in pomenom. Čeprav njegovi filmi pogosto izhajajo iz povsem vsakdanjih prizorov – ulice, hotelske sobe, pogleda skozi okno ali napisa v izložbi –, se iz njih razvijajo duhoviti in hkrati natančni premisleki o zaznavi, jeziku in načinih, kako ustvarjamo pomen. Njegov znameniti film Dekle, ki žveči čigumi danes velja za eno ključnih del britanskega eksperimentalnega filma, med njegove najbolj znane stvaritve pa sodijo tudi Črni stolp, videoesejistični cikel Hotelski dnevniki ter najnovejši celovečerni film Biti John Smith, v katerem z razmislekom o lastnem imenu preplete avtobiografijo, samoironijo in kritičen pogled na sodobni svet. Maja je bil John Smith gost 6. festivala eksperimentalnih avdiovizualnih praks V-F-X; posvetili so mu retrospektivo in ob tej priložnosti je tudi obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen. Bralec Igor Velše, ton in montaža Robert Markoč.

»Vsaka posplošitev človeških razlik vedno trči ob dejstvo, da je človek edinstven,« pravi gostja sredinega intervjuja na Prvem, prof. dr. Nancy McWilliams, mednarodno priznana in večkrat nagrajena ameriška psihoanalitičarka, psihologinja, predavateljica in avtorica knjig. Njena knjiga Psihoanalitična diagnostika je bila prevedena v več kot dvajset jezikov, imamo jo tudi v slovenščini. Profesorica Nancy McWilliams neutrudno raziskuje človeško osebnost in odnose, se preizprašuje o razlikah in univerzalnosti kategorij duševnih motenj ter nastavlja ogledalo družbi in posamezniku. Po šestdesetih letih kariere je še vedno dejavna, tudi na predavateljskih turnejah po svetu. Pred kratkim je obiskala tudi Ljubljano. S prof. dr. Nancy McWilliams se bo v sredo po 10. uri pogovarjala Mojca Delač.

Piše Simon Popek, bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte. V slovenskem založniškem prostoru smo v zadnjem letu dobili nekaj odličnih knjig, ki v osrednjo vlogo ne postavljajo klasičnih literarnih junakov, temveč arhitekturo, stanovanja, hiše. Miloš Kosec v knjigi Enfilade skozi »življenje meščanskega stanovanja« na Resljevi ulici v Ljubljani ni obravnaval le fenomena enfilade, arhitekturne iznajdbe baroka in njenega osrednjega bivanjskega motiva, temveč je izpisal kroniko svoje družine skozi 20. stoletje, ko so se menjavali različni stanovalci, ekonomski in politični sistemi. Tudi Slobodan Šnajder je v romanu Angel izginjanja s pomočjo hiše na zagrebški Ilici popisal 20. stoletje; pri njem je bila dvonadstropna hiša celo glavna pripovedovalka zgodbe, v kateri se prosto mešajo zgodovinska dejstva, resnične osebnosti, izmišljeni liki, celo mitske pojave, ki potujejo v prostoru in času. S Heleno Koder, Rožančevo nagrajenko za zbirko esejev Krošnja z neznanimi sadeži, smo dobili še eno prvovrstno kroniko nekega časa in »portret« objekta, ki je v Ljubljani stal stoletje in pol, nato pa v času tranzicije in divje privatizacije popolnoma propadel, dokler ga niso pred petnajstimi leti dokončno porušili. Ljubljanski Kolizej je bil stara večstilna hiša v središču mesta, zgrajen sredi 19. stoletja za časa župana Hradeckega in sprva namenjen avstro-ogrski vojski kot tranzitna vojašnica. Kasneje je bil spremenjen v poslovni in stanovanjski objekt, v potresu leta 1895 je bil poškodovan in deloma porušen, po drugi svetovni vojni pa je z nacionalizacijo postajal vse bolj zanemarjen dom delavskega razreda in deprivilegiranih, med drugim ljudi, ki jim je oblast zaradi takšnih ali drugačnih razlogov način odvzela stanovanje. Scenaristka Helena Koder in režiser Žare Lužnik sta se leta 1984 odločila o Kolizeju posneti dokumentarni film. V za bivanje še komajda primernem objektu so v prisilnem sobivanju tedaj živeli etnično mešani stanovalci, tako priseljenci z juga Jugoslavije kot umetniki, predstavniki nekdanjega meščanstva in socialni primeri. Kolizej je po eni strani spominska knjiga o času avtoričinega ustvarjalnega procesa pred štiridesetimi leti; Helena Koder piše o metodah dela, raziskovanju in spoznavanju prebivalcev propadajočega objekta, pomenu dialoga, zaupanja in potrpežljivosti, malih manipulacijah, vseh nujnih sestavinah v procesu gradnje dokumentarnega filma. V sklepni tretjini pa knjiga postane še mnogo več, najprej zgodba o nastanku objekta, njegovih zagovornikih in mecenih, pripoved o vizionarskih prednikih, investitorjih, filantropih, urbanističnih načrtovalcih in županih, ki so provincialno Ljubljano z drznimi projekti znali postaviti na zemljevid tedanje avstro-ogrske monarhije, obenem pa srdita kritika posttranzicijske Ljubljane in provincialnega mišljenja aktualnih vlagateljev in županov, ki so dopustili propad Kolizeja, z gradnjo njegovega naslednika, objekta, namenjenega elitam in profitu, pa izpeljali – kot trdi avtorica - »tipično destruktivno zgodbo slovenske tranzicije.« S »srdito kritiko« pa nimam v mislih avtoričinega morebitnega agresivnega intelektualnega sloga. Nasprotno, s Heleno Koder, ki je prvo knjigo objavila globoko v svojih osemdesetih letih, slovenski prostor ni dobil le avtorice eruditskih, poetično obarvanih in jezikovno imenitnih tekstov, temveč pisko, ki svoja nestrinjanja in občutke krivice enako prepričljivo artikulira z umirjenim in uglajenim slogom. Povedano drugače, knjige Helene Koder ponujajo čudovito in enkratno skladnjo, na primer ko primerja ustvarjanje knjige in filma: »V filmu je mnogo več, kot je v tem besedilu. In v tem besedilu je mnogo več, kot je v samem filmu. Če ju položim eno čez drugega, besedilo čez film, dobim globino. Kot da bi si nataknila očala za tretjo razsežnost. In v tistem trenutku se mi odpre četrta razsežnost: čas.«

3. junija je minilo sto let odkar se je v Ljubljani rodil skladatelj in pedagog Janez Matičič, eden izmed najvidnejših slovenskih skladateljev našega časa. Študiral je v Ljubljani, igral violino, potem tudi klavir. Živel je med Parizom in Ljubljano, izpopolnjeval se je pri Nadii Boulanger, skoraj tri desetletja je sodeloval z raziskovalno skupino za konkretno glasbo. Janez Matičič je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 2007 je prejel Prešernovo nagrado za življenjski opus. Šest let prej ga je Vida Curk povabila v studio oddaje Naši umetniki pred mikrofonom. Urednica Tadeja Krečič Scholten

Pogovor s pediatrinjo in otroško nevrologinjo Jasno Oražem Mrak in s klinično psihologinjo dr. Stašo Stropnik. Mežikanje, grimase, sunkoviti gibi glave, nehoteni glasovi ali besede. To so tiki, ki so najbolj prepoznaven znak Tourettovega sindroma. A za diagnozo se skriva veliko več. V Ultrazvoku razbijamo mite in predsodke o Tourettovem sindromu, predstavljamo najnovejša spoznanja o zdravljenju in zgodbo nagrajenega filma Preklinjam (I Swear). V tednu od 15. do 19. junija bodo dogodki mednarodne konference o Tourettovem sindromu v Ljubljano pripeljali strokovnjake, raziskovalce in ljudi s Tourettovim sindromom z vsega sveta. O sindromu v Ultrazvoku govorita strokovnjakinji s Pediatrične klinike v Ljubljani: pediatrinja in otroška nevrologinja Jasna Oražem Mrak ter klinična psihologinja dr. Staša Stropnik. Mednarodna konferenca TUKAJ Seminar "Tiki in Tourettov sindrom v šoli" kot preddogodek konference TUKAJ Foto: Staša Stropnik (levo) in Jasna Oražem Mrak (desno) s Pediatrične klinike v Ljubljani/ Prvi

V teh dneh mineva tri leta od začetka nadgradnje mariborske onkologije. Kdaj bo gradnja po vseh zapletih in zamudah končana in predvsem kaj bo prinesla onkološkim bolnikom na severovzhodu države? Se bodo morali še naprej voziti na zdravljenje v Ljubljano?

Gostili smo Pavla Fedorovskega, Rusa, ki je Slovenijo prvič obiskal pred skoraj petnajstimi leti, pozneje pa se preselil v Ljubljano. Je človek več profesij, poklicev in zanimanj – dramski igralec, novinar, računalniških programer, ustanovitelj platforme za podkaste, gostinec, pa tudi nasprotnik vojn, ki je to izrazil kot eden od pobudnikov protesta proti vojni v Ukrajini. V oddaji je spregovoril o razmerah v Rusiji in tem kako se je navadil na življenje v Sloveniji.

Predsednica Pirc Musarjeva glede obrambnih izdatkov: Zaveze je treba spoštovati.Za Stevanovića odločitev ustavnih sodnikov o njegovi izvolitvi potrditev načela pravne države.V SLS kljub zadnjim zapletom napovedujejo, da bodo ostali konstruktiven koalicijski partner.Civilna iniciativa za Ljubljano želi zgraditi skupnost prebivalcev, ki bodo soustvarjali pogoje življenja v slovenski prestolnici.Vreme: Jutri popoldne bodo od severa nastajale krajevne plohe in nevihte, kakšna že tudi danes.Katoliški Dom prosvete v Tinjah prevzema krška škofija, ki podpira namen te ustanove.Strokovnjak za umetno inteligenco dr. Marko Grobelnik: Čez leto ali dve bomo zelo blizu temu, da bo vojna skoraj vojna med roboti.Šport: Teja Belak na svetovnem izzivu v Kopru ubranila zmago, Luka Bojanc bronast na krogih.

Kolizej v Ljubljani je bil eden največjih in najpomembnejših arhitekturnih projektov 19. stoletja, zgrajen med letoma 1845 in 1848 po načrtih Josefa Benedicta Withalma. Njegovo gradnjo so zaznamovali ključni predstavniki tedanje oblasti, med njimi Janez Nepomuk Hradecky, ki je sodeloval pri polaganju temeljnega kamna, a dokončanja stavbe ni dočakal. Kolizej je bil prvotno zasnovan kot tranzitna vojašnica, namenjena nastanitvi vojakov na poti skozi Ljubljano, hkrati pa je že od začetka združeval tudi gospodarske in družbene funkcije.S svojo velikostjo, arhitekturno raznolikostjo in ambiciozno zasnovo je predstavljal simbol modernizacije Ljubljane ter njenega vse večjega pomena v okviru tedanjega cesarstva. V njem so bili poleg vojaških prostorov tudi kavarna, plesna dvorana, jahalnica, trgovine in stanovanja, zato je deloval kot pravo “mesto v malem”. V različnih obdobjih so v Kolizeju živeli vojaki in častniki, kasneje pa obrtniki, trgovci in številne delavske družine, kar kaže na njegovo pomembno socialno vlogo v mestnem življenju.Sčasoma je stavba izgubila svoj prvotni namen, zlasti po izgradnji novih vojašnic. Po ljubljanskem potresu leta 1895, obeh svetovnih vojnah in še posebej po nacionalizaciji po drugi svetovni vojni je začela postopno propadati. Čeprav je bila pozneje razglašena za kulturni spomenik, njeno stanje ni bilo ustrezno vzdrževano.Prelomni trenutek v njeni zgodovini se je zgodil leta 1995, ko se je zaradi neustreznih gradbenih posegov porušil del stavbe; zrušila se je tretjina strehe, pri čemer so umrli trije ljudje. Ta tragedija je dokončno razkrila nevarno stanje objekta in močno vplivala na razprave o njegovi prihodnosti. Kljub nasprotovanju dela strokovne javnosti je bil Kolizej leta 2011 porušen, na njegovem mestu pa danes stoji sodoben kompleks Schellenburg.Pisateljica Helena Koder, nekdanja televizijka, ki je svoje poklicno življenje posvetila predvsem scenaristiki in režiji dokumentarnih filmov, je nedavno izdala knjigo z naslovom Kolizej, ki jo je ilustrirala Helena Tahir. Vsebino kolizejskih osebnih zgodb in zgodovine pa je že leta 1984 predstavila v dokumentarnem filmu. Helena Koder Kolizej razume kot metaforo širših družbenih sprememb. Njegov propad in rušenje odpirata vprašanja o odnosu do kulturne dediščine, o odgovornosti do skupnega prostora ter o tem, koliko smo kot družba sposobni razumeti preteklost in druge ljudi, ki so v teh prostorih živeli. Fotografija: Anton Jurman – Ljubljanski Kolizej (sredi 19. stoletja) Wikipedija

Esad Babačić je kot najstnik delal v nočni izmeni v pekarni. Opazoval je, kako iz peči prihaja kruh, med odmorom pa zapisal: "Kje si zdaj, proleter, kje je zdaj tvoja puška, kje so zdaj tvoje roke, proleter?" Po končani izmeni se je sprehodil skozi Ljubljano, sam pri sebi zapel Proleterja in ga nato začel izvajati s svojim punk bendom Via Ofenziva. To je zgodba o lumpenproletariatu, o občutkih meščanstva ob rženem kruhu z majonezo, pa tudi o zarečenem kruhu, ki ga ne more dovolj speči nobena pekarna.Zapiski: Via Ofenziva - Proleter (Izštekani 2011) Punk - zgodovina neposlušnosti: Prostori upora Nedeljski gost Esad Babačić

Cleveland že več kot stoletje velja za "ameriško Ljubljano", njegovo duhovno in kulturno središče pa predstavlja župnija svetega Vida. Ustanovljena leta 1893, ostaja dom slovenske identitete, kjer se prepletata bogata zgodovina priseljencev in sodobni ameriški način življenja. V središču te skupnosti je župnik John C. Retar, sin Slovenca, veterana ameriške vojske iz druge svetovne vojne in Američanke Laure Fox. Retar je že sedmi župnik pri Svetem Vidu. Imenovan je bil leta 2021. Župnik Retar vodi župnijo z modrostjo duhovnika, ki pozna tako poslovni svet kot globino človeške stiske. Čeprav se slovenski jezik med mlajšimi generacijami izgublja, je slovenščina pri maši še vedno ohranja status "svetosti", ki ljudem daje občutek avtentičnosti, domačnosti in vezi s predniki. Alen Jelen je obiskal clevelandsko župnijo svetega Vida februarja letos in pred mikrofon povabil župnika Retarja.

V centru Ljubljane se širijo javni napisi gostinskih lokalov, salonov in trgovin, ki imajo prostore opremljene le v angleškem jeziku. Predstojnik Inštituta za slovenski jezik dr. Kozma Ahačič je v manjši raziskavi ugotovil, da je veliko nevednosti in neosveščenosti. Potem pa ko je naslovil več prijav na Tržni inšpektorat, so mnogi lastniki hitro popravili javne napise. Z Ahačičem smo se pogovarjali o tem njegovem novem projektu za osveščanje civilne družbe, ki je tudi poziv k aktivnem državljanstvu (foto: Pixabay).

Philippe Sands je vrhunski strokovnjak za mednarodno pravo, je pa tudi pisatelj. Napisal je več pomembnih del, ki zanimivo in tehtno povezujejo zgodovino, pravo in osebne zgodbe, med njimi je tudi nedavno prevedena Vrnitev v Lemberg (prevod Marko Košan, Založba Beletrina). S Philippom Sandsom se je konec marca, ko je obiskal Ljubljano in sodeloval na Festivalu Fabula, pogovarjala Staša Grahek. Bere Igor Velše, ton in montaža Miha Klemenčič.

Mineva 10 let od smrti in 110 let od rojstva Mirka Bogića. Mlad je prišel iz Šibenika v LJubljano in na Ljubljanici zasnoval Prvi slovenski jadralni klub. Pozneje se je preselil v Piran. Prejemnik študentske Prešernove nagrade in Bloudkove nagrade na področju telesne kulture, je bil zmagovalec številnih regat in njegovo barko L-5 Pi1500 še danes najdemo pred Pomorskim muzejem v Piranu. Profesor geografije, kustos v Zemljepisnem muzeju v Ljubljani, je bil velik poznavalec vremenoslovja in jadranja. Bil je pisec knjig in Ladijskega dnevnika. V oddaji slišimo tudi Mirkovega sina Mladena in predsednika Jadralske zveze Slovenije Sama Lozeja.

Prvega aprila je Branko Šömen, slovenski pesnik, pisatelj, scenarist, prevajalec, novinar in kritik, dopolnil devetdeset let. Rodil se je v Mariboru, živel je v Prekmurju dokler ni šel študirat in delat v Ljubljano, do upokojitve je delal na našem radiu; zdaj že dolgo živi v Zagrebu. Leta 1984 je posnel pripovedovanje o svojem življenju in delu na zelo izviren, morda celo filozofski, način, vreden besednega ustvarjalca. Do takrat je objavil že šest pesniških zbirk, dva romana, knjigo humorističnih besedil, predvsem pa scenarije za legendarne slovenske filme, kot so Let mrtve ptice, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, Bele trave. Do danes se je celoten opus Branka Šömna še silno razširil: samo lani in predlani je objavil zbirki kratke proze Človek, ki ga ni in Molitev za Jasenovac, še prej pa številne romane, mladinska in humoristična dela, knjige poezije. Tudi zbirko Spodrsljaj svetlobe leta 1996. Na tej besedni zvezi namreč temelji njegovo razmišljanje, ki pa je, kot boste slišali, precej pogumno za leto 1984. Kritično omenja namreč pomanjkanje banan – starejše generacije ga še pomnijo – pa tudi pesnika Balantiča. Ta je bil takrat še pod anatemo. Vse to si je privoščil, čeprav je bil zaradi svojih satir na račun sistema leta 1963 dvakrat v zaporu.

Poročamo o podelitvi stanovskih nagrad na 56. Tednu slovenske drame, pa tudi o dveh gostovanjih: v okviru festivala Fabula je Ljubljano in Maribor obiskal britanski psihoanalitik Darian Leader, prevod svojega dela Mehko mesto pa je predstavljal tudi škotski arhitekt in urbanist David Sima. Pogovarjali pa smo se tudi s slikarjem Ivom Mršnikom ob odprtju njegove retrospektivne razstave Esenca in obiskali še razstavo v italijanskem Rovigu dveh impresionističnih slikarjev – Edgarja Degasa in Federica Zandomeneghija.

Ana Schnabl piše kolumne za ugledni časnik The Guardian. V aktualnem tekstu natančno analizira slovensko predvolilno sceno. Domačo ideološko in družinsko razklanost simbolično ponazarja v gledališkem eseju Skrunilka gnezda, kjer na odru dviguje tudi uteži. Leve in desne. Knjige je zares začela požirati na pragu polnoletnosti, diplomirala je iz primerjalne književnosti in izdala več tudi v tuje jezike prevedenih romanov. Je glas generacije, ki išče bližino, a ostaja ujeta v čustveni praznini. Aktualna prejemnica nagrade Kresnik za najboljši slovenski roman se z javnim prometom vozi v javno službo. Med cijazenjem z vlakom med Kamnikom in Ljubljano bi kvečjemu lahko napisala le kakšno kriminalko. Na evakuacijskem letu iz ZDA na lastne stroške tik pred izbruhom epidemije koronavirusa tudi ni dobila toplega obroka. Pisateljica in publicistka Ana Schnabl pravi, da ni optimistka, ampak žalostna socialistka. Pogovarjamo se tudi o ustvarjalnih procesih, o odnosih, brskanju po samem sebi. Kako je živeti kot prosti radikal, zakaj je glava anus emocij in kako obstajajo ljudje čolnički in ljudje galeje. Glasbeni izbor: Kate Bush: Cloudbusting Anohni: Rest All Them Witches: The Children of Coyote Women

28. Festival dokumentarnega filma je odprl hrvaško-slovensko-srbski film Kar je treba storiti o ljubljanski Delavski svetovalnici. Na programu je tudi italijanski dokumentarec Nune proti Vatikanu o zlorabah Marka Rupnika; Ljubljano sta ob tem obiskali dve nekdanji redovnici, ki v filmu nastopata. Oglašamo se iz Soluna, kjer prav tako poteka festival dokumentarnega filma, ocenjujemo kolumbijski film Pesnik, obiskali pa smo tudi Slovensko kinoteko, kjer gostuje skrivnostna OM produkcija.

Še drugi poudarki iz oddaje: - V Krškem so predstavili posodobitev železniške proge med Dobovo in Ljubljano, ki bi omogočala višje hitrosti. -V Mariboru so cene nepremičnin poskočile v nebo. - V Trbovljah načrtujejo graditev novega oddelka doma starejših. - V Idriji pa predlagajo novo nagrado za uspešne in navdihujoče ženske.

Spopadi na Bližnjem vzhodu se nadaljujejo z nezmanjšano močjo. Države nadaljujejo z evakuacijami, a vse ne poteka tako gladko.Razbremenitev plač v predvolilnih programih večine strank, gospodarstvo čaka na dejanja.Razmere za zaposlene ostajajo ugodne, delodajalci še vedno težko najdejo določen kader. Varuhinja človekovih pravic opaža, da je sodelovanje pri romskih vprašanjih v Ribnici sodelovanje institucij pomanjkljivo.Pred mednarodnim dnevom žensk tudi o razlikah pri plačah in še vedno visoki stopnji nasilja.Kosovo čakajo nove volitve.Vreme – večinoma sončno, tu in tam še kakšna meglica.V današnjih pogajanjih med vlado in Policijskim sindikatom Slovenije brez napredka.Gradnja železniške proge med Ljubljano in Brnikom ne žanje navdušenja lokalnih skupnosti.ŠPORT: Dan po sestri Niki, ki je zmagala tudi danes, veliki kristalni globus potrjuje še Domen Prevc.

Na odru Gledališča Koper smo gostili Marka Grguroviča, lastnika podjetja Triternion, ki je pred sedmimi leti z računalniško igro Mordhau vstopil v igričarsko vesolje. Ekipo je moral razširiti, zato je sledila selitev iz Kopra v Ljubljano. Kakšno igro snuje danes in kako je sestavil studio, kjer dela 35 zaposlenih z vsega sveta? O begu možganov iz Kopra v Ljubljano in o odvisnosti od računalniških iger ga je spraševala Tjaša Škamperle.

Gruberjeva palača v Ljubljani bo postala prostor povezovanja z javnostjo, izobraževanja, mednarodnega sodelovanja in strokovnega dialoga, je ob pridobitvi novih prostorov Zavoda za varstvo kulturne dediščine povedal generalni direktor Jernej Hudolin. Gruberjeva palača je postala srce njihovega delovanja. V oddaji tudi o razstavi ob 100. obletnici rojstva Bogdana Borčića. V Jakčevem domu Dolenjskega muzeja Novo mesto je na ogled razstava del Dušana Kirbiša Mundi paralleli. Koroški kulturni dnevi so v Ljubljano prinesli del kulturnega ustvarjanja slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem. Začel se je Mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore.

V spomin na opernega pevca Jože Gostič bodo med 1. in 23. marcem potekali že 26. Gostičevi dnevi. Tradicionalne slovesnosti bodo povezale Homec, Domžale, Zagreb in Ljubljano ter tudi letos ponudile bogat program za ljubitelje operne umetnosti. Več nam je v imenu organizatorjev povedal Borut Jenko.

23-i mednarodni festival ''Fabula – literature sveta'', ki bo potekal od 25. februarja do 31. marca, ima dve osrednji prizorišči, Ljubljano in Celje, Unescovi mesti literature v Sloveniji, povezuje pa tudi druga slovenska mesta Kot vsako leto bo gostil pet mednarodnih avtoric in avtorjev, posebno pozornost pa namenil domačim ustvarjalkam. Letošnji naslovni slogan (so)odgovorni v središče postavlja temeljno vprašanje naše dobe: kako sobivati in delovati v svetu krize zaupanja, razkroja resnice in vseprisotnega občutka nemoči?

V ponedeljek se bodo začeli tradicionalni Koroški kulturni dnevi v Ljubljani. Do 11. aprila se bo zvrstilo 12 dogodkov. Na njih bodo skušali predstaviti pester izbor bogate kulturne dejavnosti. Vsako leto povabijo lutkarje, mladinske igralske skupine, slikarje, pevce, pripravljajo predstavitev strokovnih knjig, nam je povedal Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Program pripravljajo v sodelovanju s Krščansko kulturno zvezo in Slovensko prosvetno zvezo iz Celovca. Stergar še dodaja: Mislim, da bodo potem še bolj prepričani, da je slovenstvo na severni strani Karavank še živo ne glede na številčno upadanje in občasne poklice ekscese. Na začetku letošnjih Koroških kulturnih dni v Ljubljani bo odprtje razstave Pregon koroških Slovencev 1942, v ponedeljek ob 18h v desnem atriju Mestne hiše v Ljubljani.

Manca Počivavšek Janhar se je leta 2020 preselila v glavno mesto Belgije, v Bruselj, evropski mehurček, v prestolnico evropske politike. Pravi, da je mesto zelo ambiciozno, velik izziv so dolgi delavniki, ki se zavlečejo v službene dogodke in večerje. Njeno delo je spremljanje evropskih politik in predlogov, zaposlena je v združenju Bundesverband für Öffentliche Dienstleistungen, ki predstavlja nemške javne službe. Zasebno pa spremlja tudi različne pobude, pravi, da je ponosna na državljansko pobudo My Voice My Choice (Moj glas, moja izbira) za varen in dostopen splav. Pripoveduje o življenju v občini Saint-Gilles in poudarja, da je nakup stanovanja ugodnejši kot denimo v Ljubljani, so pa višji stroški hrane, ki je manj kakovostna. To zlasti opaža pri okusu korenja.

Gospa Anka Miklavič Lipušček, dolgoletna direktorica Mlekarne Planika, je mlada upokojenka. Predanost prireji mleka in ljubezen do posoških planin sta z možem uspešno prenesla na otroka in na vnuke. Naši sogovornici, ki je ob upokojitvi konec poletja 2022 prejela državno odlikovanje - red za zasluge pri razvoju agroživilstva ter ohranjanje običajev posoške regije, tudi zdaj ni težko na dolgo in ovinkasto pot v Ljubljano, da bi prek različnih vlog pripomogla k zaščiti kmetov in pristnega Posočja. Luka Bregar pa jo je obiskal na njenem domu v Zatolminu.

Po ocenah Svetovnega gospodarskega foruma je več kot polovica svetovnega gospodarstva zelo močno odvisna od narave. Poleg podnebne krize se soočamo tudi s krizo zmanjševanja biotske raznovrstnosti in degradacije ekosistemov. Kot poudarja eden vodilnih morskih biologov Carlosom Duarte, pa se pomena varovanja narava v zadnjem času vse bolj zavedamo, kar še posebej velja za del zasebnega sektorja, denimo zavarovalnice, saj ekstremni vremenski pojavi povzročajo vse večjo škodo. Nenazadnje pa se moramo zavedati odgovornosti do prihodnjih generacij, kar, kot pravi, ni nek abstrakten pojem, saj gre za naše otroke in vnuke. S profesorjem Duartejem, ki je obiskal Ljubljano na povabilo Ekonomske fakultete, se je pogovarjala Špela Novak.

V torek, 10. februarja, se je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma veličastno začel 9. Zimski festival z izvedbo redko izvajane dramske simfonije Romeo in Julija Hectorja Berlioza. Pod taktirko maestra Charlesa Dutoita so jo izvedli Orkester Slovenske filharmonije, združeni zbor in mednarodno uveljavljeni vokalni solisti. Čeprav se Berliozova dramska simfonija Romeo in Julija ne znajde ravno pogosto na koncertnih sporedih, ji njen obseg, glasbeno-kompozicijske kvalitete in monumentalnost brezčasne Shakespearjeve ljubezenske tragedije vendarle zagotavljajo pomembno mesto in skorajšnji kultni status v repertoarju velikih vokalno-instrumentalnih del glasbene romantike. Prejšnji teden je sijajno zazvenela na otvoritvenem koncertu 9. zimskega festivala, na katerem so moči združili kanadska mezzosopranistka Julie Boulianne, francoski tenorist Cyrille Dubois in angleško-francoski basist Edwin Crossley Mercer kot trije vokalni solisti, litovski Državni zbor iz Kaunasa in Festivalski zbor Virtuozi iz Beograda ter Orkester Slovenske filharmonije. Nastopajoče je vodil priznani dirigent, maestro Charles Dutoit, ki je v zadnjih letih že večkrat uspešno sodeloval s filharmoničnim orkestrom, s katerim se je po besedah direktorja Slovenske filharmonije Mateja Šarca zelo dobro ujel: "in da obstaja neko izjemno spoštovanje in pa tudi razumevanje, čutenje na različnih nivojih do te mere, da lahko rečem, da se in en in drug partner izjemno veselita vsakega novega srečanja in koncertov (…) vsakič, ko maestro Dutoit pride v Ljubljano, ugotovimo, da je v še boljši formi, kot je bil na prejšnjem koncertu". Izvedbo dramske simfonije Romeo in Julija Hectorja Berlioza so na otvoritvenem koncertu 9. Zimskega festivala pozitivno zaznamovali prav vsi nastopajoči, še najbolj pa to velja za Charlesa Dutoita, velikega poznavalca in interpreta francoske romantične glasbene zapuščine. Dutoit, ožarjen z avro velikih maestrov, je partituro »prebral« s posebno naklonjenostjo in odnosom do vsake podrobnosti; z občutenimi gestami je vlekel niti izvajalcev, iz katerih je izvabil najboljše in jih povsem uglasil. Z gibkima glasovoma, ki sta bila intonančno zanesljiva, predvsem pa razkošna v izrazu, sta se predstavila mezzosopranistka Julie Boulianne in tenorist Cyrille Dubois, morda največji pečat med vsemi pa je s svojim voluminoznim, baržunastim basovskim glasom, odrsko prezenco in mogočnim utelešenjem patra Lorenza v zadnjem delu dramske simfonije pustil markantni Edwin Crossley Mercer. Dobro uglašen, glasovno homogen in polnozvočen je bil tudi združeni zbor, ki je bil tu in tam razdeljen tudi na posamezne podskupine. Največji delež pa je na odru poleg maestra Dutoita zagotovo opravil zelo odziven, zanesljiv in muzikalno razpoložen Orkester Slovenske filharmonije kot osrednji nosilec narativnega glasbenega toka. Dutoit je vokalne glasove in orkestrsko igro stkal v organsko spleteno celoto, ki se je gibko odzivala na njegove geste in iz partiture povzela vse tiste odlike, ki jo krasi – dramo, liričnost številnih, mestoma precej kromatiziranih melodičnih linij in nenadna prehajanja med različnimi značaji, kontrasti. V spominu tako še vedno živo zveni topline poln zven godal oziroma posameznih godalnih sekcij, ki so bile pod Dutoitevim vodstvom izjemno prožne, s sijajem oblit zven trobil ter daljši solistični nastopi še zlasti oboe (Cristina Monticoli) in klarineta (Massimiliano Miani), ki nas je očaral z izjemnimi pianissimi, ki so kakor toplo rezilo skozi maslo predrli čuječo tišino avditorija Gallusove dvorane. Stoječe ovacije ob končnem aplavzu so bile povsem upravičene in hkrati primerna nagrada za trud glasbenikov in veličino izvedbe, ki bo še dolgo odzvanjala…

Evropska agencija za okolje je Ljubljano po kakovosti zraka uvrstilo povsem na začelje 761-ih evropskih mest. Po ocenah strokovnjakov to pomeni okrog 600 prezgodnjih smrti na leto. Poleg prometa so največji vir onesnaženja emisije iz malih kurilnih naprav, v prihodnosti pa se na obrobju mesta načrtuje tudi izgradnja sežigalnice, kar razburja zlasti zdravniške organizacije in okoljevarstvenike. Kaj sežigalnica pomeni za zdravje ljudi, okolje in dolgoročni razvoj mesta? Kako varna je sodobna sežigalna tehnologija in kakšne so alternative? O tem vnovič Studiu ob 17h. Gostje: Nataša Jazbinšek Seršen, vodja Oddelka za varstvo okolja MOL; dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC LJ; dr. Marko Agrež, tehnični direktor v Energetiki Ljubljana; Uroš Vajgl, državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.

Rojena Koštabonka in rojena pevka. Leta 1963 je prišla v Ljubljano na snemanje in že naslednje leto nastopila na festivalu Slovenska popevka na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču. Sledili so koncerti in sodelovanja z najpomembnejšimi avtorji popevke, prišle so nagrade in zmage na različnih festivalih, prišla so gostovanja v tujini. In po 60 letih pevske kariere tudi red za zasluge predsednice države. V sredinem intervjuju gostimo pevko Eldo Viler. Foto: Adrian Pregelj

Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.

V pripovedno, ironično-satiričnem esejističnem romanu Kje smo? antropologinje in pisateljice dr. Svetlane Slapšak se Ljubljana razkriva kot steganogram spomina – mesto skritih pomenov, prehodov in pozab.   Avtorica prepleta zgodbe resničnih, mitoloških in skoraj izbrisanih osebnosti, ki so mesto zaznamovale ali pa so mu bile zgolj bežno blizu. Nekatere, vpisane v zgodovino ali pisateljičino notranjo refleksijo, v Ljubljani najdejo novo življenje in poslanstvo, druge sprejmejo usodne, dobre ali slabe odločitve, za tretjimi ostane le posvetilo na nagrobnem kamnu. Pisateljica tako vstopa v dialog z zgodovinskimi in mitičnimi liki, skozi njihove glasove gradi spomin na Ljubljano, hkrati pa razkriva mehanizme pozabe, družbene neenakosti in sistemske zapostavljenosti žensk skozi čas, vendar ne v slogu uveljavljenih stereotipov. Roman se simbolno začne z legendo o Argonavtih, ki naj bi po eni izmed različic mita ustanovili rimsko Emono, v ospredje pa je – poleg številnih drugih, postavljen tudi baladni, skrivnostni motiv Povodnega moža. Ti mitološki in literarni referenčni okviri se nenehno prepletajo z zgodovinskimi plastmi mesta ter z osebnimi in kolektivnimi spomini. Številni liki, figure, živali in motivi vstopajo v dialog z antičnim in mitološkim, pri čemer se z branjem postopoma odstirajo različni svetovi. Strukturno izhodišče romana je matematična formula Iva Laha, ki ladjo Argo razstavi na njene nedeljive dele – podobno kot so jo morali Argonavti razstaviti in prenesti do morja. Ta ideja razstavljanja in ponovnega sestavljanja postane temelj romana, katerega podnaslov se navezuje na steganografijo: skrito sporočilo znotraj drugega sporočila. Kje smo? je žanrsko heterogeno in slogovno hibridno delo, najbližje menipski satiri, v kateri se poetičnost spaja tako s tragiko kot komiko in parodijo. Roman zaznamuje izrazita jezikovna raznolikost, bogastvo kulturnih referenc in močna osebna izpoved. Avtorica pogosto črpa iz lastnega spomina: otroštva, šolanja, žensk, ki so oblikovale njen svetovni nazor, profesorjev, izjemnih osebnosti in partnerstev. Brez zadržkov odstira svoj intimni doživljajski kozmos, ki se s prekrivanjem realnega in fiktivnega zlije v  nenehno prepletajoče sovpadanje poetičnosti, ironije in melanholije, pretresljivosti in družbene kritike. Sogovornica: dr. Svetlana Slapšak, pisateljica in antropologinja  Fotografija: z naslovnice romana Kje smo? (Založba Goga)

Evropska agencija za okolje je Ljubljano po kakovosti zraka uvrstilo povsem na začelje 761-ih evropskih mest. Po ocenah strokovnjakov to pomeni okrog 600 prezgodnjih smrti na leto. Poleg prometa so največji vir onesnaženja emisije iz malih kurilnih naprav, v prihodnosti pa se na obrobju mesta načrtuje tudi izgradnja sežigalnice, kar razburja zlasti zdravniške organizacije in okoljevarstvenike. Kaj sežigalnica pomeni za zdravje ljudi, okolje in dolgoročni razvoj mesta? Kako varna je sodobna sežigalna tehnologija in kakšne so alternative? O tem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: Nataša Jazbinšek Seršen, vodja Oddelka za varstvo okolja MOL; dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC LJ; dr. Marko Agrež, tehnični direktor v Energetiki Ljubljana; Uroš Vajgl, državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.

Še drugi poudarki iz oddaje: - Podražitev parkiranja pred bolnišnico v Izoli razburja uporabnike - Lovci v Braslovčah morajo zaradi odločitve inšpektorja porušiti kozolec. - Izzivi Regijskega parka Pohorje. - V Logatcu zbirajo sredstva za nakup snežnega topa.

Faramarz Ghobadian je bil nepremičninski agent v Teheranu. Po neuspešnih protestih za demokratizacijo je leta 2009 moral zapustiti Iran. Prek Turčije in Nemčije je prišel v Ljubljano, kjer zadnja leta uspešno vodi orientalsko restavracijo. Fari ima dva majhna otroka. Nekoč jima želi pokazati tudi njuno domovino. Ob najnovejših krvavih protestih v Iranu se je zato močno angažiral. Pojasnjuje, kaj je v ozadju obračuna oblastnikov s protestniki. Pripoveduje, kaj se dogaja njegovim sorodnikom in prijateljem. Razmišlja, kakšne so iranske alternative in zakaj je Donald Trump lahko najboljša rešitev med številnimi slabimi možnostmi.

Ko se mi odpravimo v posteljo, si oni nadenejo uniformo. In ko pri nas zadiši prva jutranja kava, oni po dolgih urah dela ugasnejo luči. Na Valu 202 zaganjamo novo serijo oddaj o tistih, ki skrbijo, da se svet ne ustavi. Niti ponoči. Pridružite se nam v nočni izmeni. V prvem delu nas skozi spečo Ljubljano in svoj nočni delovnik popeljeta taksista.

»Le malokateri režiser je zarezal tako ostre sledove v razvoju neke gledališke hiše, kakor velja to posebej za delo Bojana Stupice v ljubljanski Drami,« je med drugim zapisal Dušan Moravec leta 1971 v publikaciji Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Bojan Stupica se v gledališko zgodovino vpisuje kot režiser in igralec, obenem pa tudi kot arhitekt, ki je uprizoritve umeščal v izvirne odrske prostore. Največji del svojega časa in ustvarjalnih sil je namenil beograjskim in še nekaterim jugoslovanskim gledališčem, pa tudi odrom velikih evropskih središč. S Slovenijo in z Ljubljano ga vežejo po prvih eksperimentalnih nastopih in po prvem, nekajmesečnem angažmaju v Mariboru, le tri kratka obdobja rednega dela v ljubljanski Drami: mladostna gledališka leta, prva sezona v času okupacije in prvi dve po osvobojditvi, ko je bil leto dni tudi ravnatelj osrednjega slovenskega gledališča, med drugim zapiše Dušan Moravec, že med vojno pa je izdelal tudi načrt za prenovo in dozidavo gledališke stavbe. Po drugi svetovni vojni je sodeloval pri oblikovanju Akademije za igralsko umetnost in na njej predaval osnove dramske igre in režije. Poučeval je tudi na gledaliških akademijah v Beogradu in Zagrebu. O delu Bojana Stupice, ki je bil v celoti gledališki človek, saj je bil v mariborski in ljubljanski Drami pred vojno angažiran kot igralec, režiser in scenograf, v slovenskih gledališčih, kot ga je teatrološko in zgodovinsko popisal Dušan Moravec, se bomo posvetili v dveh zaporednih oddajah. Vabimo vas k poslušanju!

Svet nestrpno pričakuje silvestrsko noč in praznovanje vstopa v novo leto, ki pa bodo marsikje okrnjena. Razlogi so med drugim varnostne grožnje in nevarnost prevelike gneče, pa tudi izkazovanje spoštovanja žrtvam nedavnih tragedij. Pri nas bodo številni najdaljšo noč v letu preživeli na prostem z živo glasbo. Ognjemet pa bo razsvetlil le nebo nad Ljubljano, preostale občine so se mu namreč odpovedale. V oddaji tudi: - Po koncu mandata v varnostnem svetu Slovenija tretjič postaja članica sveta Združenih narodov za človekove pravice - Iranske oblasti voditelje protestov pozivajo k dialogu in obljubljajo monetarne reforme - Reševalci iz Škocijanskih jam prinesli truplo včeraj ponesrečenega jamarja potapljača

Grafični bienale Ljubljana, ki je ob nastanku leta 1955 Ljubljano postavil na svetovni zemljevid, pozneje pa se je dolgo soočal s težavami, pogosto povezujemo s politiko gibanja neuvrščenih. Jugoslavija je veljala za nekakšen most med Zahodom in Vzhodom, likovna umetnost pa je bila v očeh odločevalcev priročen vzvod mehke diplomacije. Med razlogi za uspeh pa sta še odločitev soustanoviteljev Zorana Kržišnika in Božidarja Jakca za grafiko kot bolj prenosljiv in demokratičen medij, ki je bil tedaj v skokovitem razvoju, ter Kržišnikovo spretno mreženje. A to je bilo v veliki meri usmerjeno na Zahod, kar je ob ideji neuvrščenosti kot vmesne poti nekoliko presenetljivo. Da je zgodovina bienala bolj kompleksna, kot si morda mislimo, priča zbornik 70 let Grafičnega bienala Ljubljana, ki sta ga uredila Nevenka Šivavec in Gregor Dražil. Ta je v pogovoru razprl pogled v zgodbo bienala – med drugim tudi v dolgo zgodovino težav, ki so leta 2001 vodile v spremembo pristopa in uvedbo kuratorskega principa.

Ajdin Kovačević se je iz Bihača v Ljubljano preselil pred štirimi leti. Odločil se je, da bo pri nas študiral medicino, to odločitev dobro pretehtal, se priprav na selitev lotil že pred maturo in premostil številne težave, da je svojo željo uresničil. O njegovem odnosu do slovenskega jezika, razdeljenosti Bosne in Hercegovine, ki tej državi onemogoča jasen korak naprej, pa tudi neobstoječem bazenu, ki ga je iskal, ko je prišel v fitnes na »vodeno« vadbo, se je med drugim pogovarjal z Darjo Pograjc.

Danes pa nekaj o aktualnem trenutku v slovenskem žogobrcu. V času, ko to poslušate, se končuje slovenska nogometna avantura s poskusom preboja na Mundial prihodnje leto. Kot ima slovenski žurnalizem v navadi, ob uspehih govorimo o junakih in pravljici, ob neuspehih pa udrihamo z vsem kar gre po ubogih športnikih. Naša oddaja bo vsaj malo odvzela breme z ramen nogometašev, selektorja in Nogometne zveze Slovenije … Zakaj? Ker na nogomet gledamo širše kot običajna javnost.Osredinimo se samo na zadnji poraz, ki so ga mnogi opisali kot sramotnega, v Stožicah proti reprezentanci Kosova. Kdo je kriv, je bilo odgovorjeno že stokrat. Zvezna vrsta, ki je bila luknjičasta in počasna. Selektor, ki ne spravi skupaj ofenzivne taktike, ali napadalci, ki dajo gol vsako četrto tekmo? Po našem svetem prepričanju nihče od naštetih. Največjo krivdo nosi Janez Janša, za njim pa Danilo Türk. Zgodba je zapletena, hkrati pa enostavna. Na predlog Janševe vlade je Slovenija prve dni marca leta 2008 priznala Kosovo kot neodvisno in suvereno državo. Strinjal se je tudi tedanji predsednik Danilo Türk in poslanci so z nekaj izjemami priznanje potrdili. Torej; če takrat Slovenija Kosova ne bi priznala, ne bi mogla prejšnjo soboto proti njemu izgubiti, ker tekme sploh ne bi igrala. Igrati proti državi, ki ne obstaja, je pač nemogoče. Sobotni nogometni poraz je dal prav Sašu Pečetu in Zmagu Jelinčiču, ki sta že leta 2008 opozarjala, da bo priznanje imelo daljnosežne in negativne posledice za našo državo. Njune besede so ob sobotnem porazu z 2 : 0 postale meso, kar le še enkrat več pomeni, da je politični šovinizem tek na dolge proge. Da bi se izognili podobnim blamažam in v pomoč našemu nogometu tako predlagamo, da za božjo voljo nikarte več priznavati novih neodvisnih držav … Da ne bi recimo komu prišlo na misel priznanje Katalonije … Ob trenutnem stanju v naši reprezentanci pa ne moremo biti samozavestni niti pred tekmo z ekipo Palestine, ki jo gostimo v rehabilitacijskem centru Soča. Če dobro premislimo; slovenskemu reprezentančnemu nogometu bi najbolj pomagali, ako prekinemo diplomatske stike z večino svetovnih držav in potem bi, z neigranjem tekem, dosegli kar precejšnje uspehe. Pač po logiki, da če tekme ne igraš, si še vedno uspešnejši od tega, da jo izgubiš! Ob tekmi pa je bilo še nekaj spornih situacij, ki so burile javnost mogoče celo bolj kot poraz sam. Tribune so namreč zasedli kosovski navijači v številu, ki je najbrž preseglo slovenske navijače in žvižgali so Zdravljici. Kar je vsega obsojanja vredno, ampak nekaj je treba vedeti … Pogumni in neustrašni Iliri iz goratega zaledja Jadranskega morja gojijo do nogometa posebno strast. Pa ne le to. Nogomet je postal njihov izvozni izdelek, ki je mogoče celo bolj pogost, kot nastrgano meso v štručki ali pa popularna poletna osvežitev. Hočemo povedati, da nogometaši pod dvoglavim orlom logično zapolnjujejo nogometno reprezentanco republike Albanije, nato republike Kosovo in v veliki meri še reprezentanco Švice. Proti takšni valilnici nogometnih talentov je majhna Slovenija brez moči in ker smo v kvalifikacijah igrali tako s Kosovom kot s Švico, lahko v maniri duhovičenja športnih komentatorjev pristavimo, da je dvoglavi orel pošteno oskubil slovensko kokoš. Pa gremo k izgubljenemu dvoboju na tribunah. Mlačnost in pomanjkanje energije slovenskih navijačev na tribunah je čudovito sovpadalo z mlačnostjo in pomanjkanjem energije slovenskih nogometašev. In poznejše jokanje po družbenih omrežjih, kako so bili gostujoči navijači bolj glasni, bolj zavzeti, z večjimi zastavami in z več strasti, je klavrni navijaški predstavi le nastavilo ogledalo. Na tem mestu pa ne moremo mimo katastrofalne politike Nogometne zveze Slovenije. Groteskna in zdaj sploh ne več prikrita absolutna in popolna centralizacija Slovenije je dosegla in zadušila tudi nogomet. Vztrajanje, da mora reprezentanca igrati tekme v na pol dograjenih Stožicah, ker je pač v onih betonskih temeljih zakopano bistvo slovenstva, je neumno, če že ni skrajno škodljivo. Nacionalne nogometne zveze, tudi tiste velikih in pomembnih reprezentanc, dosledno skrbijo, da nacionalna moštva domače tekme igrajo na različnih prizoriščih po državi. To ni ne neka novost, ne posebna praksa. Gre za osnovno nogometno dostojnost, bi zapisali. Razen slovenske nogometne zveze, ki je tako zaverovana v Ljubljano, kot da si nogometni uradniki ne bi smeli izplačati dnevnice, če bi se podali kam drugam. Recimo v Celje, kjer trenutno gori še zadnji dostojni utrinek slovenskega nogometa. Da o Mariboru, ki je kljub sramotni prodaji domačega kluba še vedno z naskokom največje slovensko nogometno mesto. Vztrajanje z Ljubljano in s Stožicami, kjer poskušajo umetno vzpostaviti čarobnost nekdanjega Bežigrada, je za slovenski nogomet škodljivo prav toliko, kot porazne igre naše nogometne reprezentance.  

Petra Seliška je mednarodno uveljavljena filmska režiserka dokumentarnih filmov, ki živi in ustvarja med Ljubljano, Marseille-jem in Skopljem. Leta 2003 je v Skoplju ustanovila lastno produkcijsko hišo Petra Pan film in festival dokumentarnega filma MAKEDOX FILM FESTIVAL. Njen najnovejši film Gora se ne bo premaknila je na Festivalu slovenskega filma Portorož, prejel kar tri nagrade vesna! Film nas popelje visoko v gore Severne Makedonije, kjer spremljamo tri brate, starih med šest in enaindvajset let, kako se spopadajo z zelo zahtevnim delom in osamljenostjo sredi divje narave. Skrbijo za krdelo ovac, koz, krav in za trop psov, ki jih čuvajo pred volkovi, živali vodijo na pašo, jih hranijo, hkrati pridelujejo tudi domači ovčji sir. Vse se odvija z večstoletno tradicijo planšarstva daleč stran od civilizacije, sicer komunicirajo med seboj z mobiteli, signal pa lahko ulovijo le na določenem mestu, ki je štirideset minut hoje oddaljen od njihovega bivalnega prostora. Mladi fantje se tudi vse bolj ukvarjajo z vprašanji, zakaj so tu, zakaj prav oni to počnejo, ali jih čaka drugačna prihodnost ali so obsojeni, da ostanejo in kaj bi se zgodilo, če bi eden od njih zapustil goro. Delovni naslov je bil najprej Dežela Šarplanincev, pravi režiserka Petra Seliškar: "ker pa nismo snemali na Šarplanini, ampak na gori Solunska glava, smo naslov spremenil"i. Pa tudi sam naslov Gora se ne bo premaknila ima močno metaforo.

Ukrajinska pisateljica in esejistka Tanja Maljarčuk se je rodila leta 1983 v mestu Ivano-Frankivsk, šolala se je v Ukrajini, od leta 2011 pa živi v avstrijski prestolnici. Pri Cankarjevi založbi je v zbirki Moderni klasiki letos izšel njen roman Biografija naključnega čudesa; prevedla sta ga Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej. S Tanjo Maljarčuk se je avgusta, ko je obiskala Ljubljano, pogovarjala Tesa Drev Juh. Bralka Mateja Perpar, ton in montaža Robert Markoč. Foto: BoBo / Žiga Živulović ml.

Pred nami je nova kurilna sezona, ki jo v Sloveniji spremljajo tudi obdobja večje onesnaženosti zraka, predvsem s trdimi delci. Zlasti problematična so individualna kurišča. V zadnjih petindvajsetih letih se je kakovost zraka pri nas občutno izboljšala, Evropska okoljska agencija pa Ljubljano še vedno uvršča med mesta s slabim zrakom. O tem, kako čist zrak dihamo, kaj povzroča onesnaženje, kako pravilno kuriti, kakšni so predpisi in sankcije za male naprave ter kako onesnaževalci vplivajo na naše zdravje, v tokratni oddaji Studio ob 17.00, ki jo ponavljamo.

Okoli leta 1900 je pouk na veliki večini srednjih šol, ki so takrat delovale na Slovenskem, potekal v nemščini in tisti, ki s seboj niso prinesli ustreznega znanja tega jezika, so se v akademskem smislu potem lahko kaj hitro znašli v resnih škripcih. To pa je, jasno, tudi pomenilo, da so se jim, še preden so v pravem pomenu besede stopili na poklicno pot, že zaprla vrata številnih karier. Prav zato so si številni Slovenci tistega časa – od samih narodnozavednih učiteljev prek vidnih politikov, duhovnikov in umetnikov do zaskrbljenih mam in očetov – prizadevali, da bi srednjo šolo nekako le »slovenizirali«. V tem, dolgem boju za slovensko srednje šolstvo je eno najbolj bleščečih etapnih zmag izbojeval ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki mu je leta 1905 uspelo v Šentvidu nad Ljubljano ustanoviti Zavod sv. Stanislava, klasično gimnazijo, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija svojim dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo. Zakaj je bil to osupljiv dosežek, ki je pomembno spremenil potek slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja in direktorja Slovenskega šolskega muzeja, mag. Staneta Okoliša, ter dr. Simona Malmenvalla, kustosa z iste muzejske ustanove, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: osrednje poslopje Zavoda sv. Stanislava (Doremo/Wikipedija)

Poročamo o dogajanju na beneškem Lidu, kjer bodo podelili nagrade, med drugim zlatega leva, najboljšim izmed 21 filmov v tekmovalnem programu 82. beneškega filmskega festivala. Ljubljano je obiskal švicarski režiser filma Modrost sreče Philip Delaquis, v Slovenski kinoteki odpirajo novo sezono z retrospektivo Františka Čápa, ocenjujemo pa tudi dva aktualna naslova s kinosporeda: Ljubezen in Chuckovo življenje.

Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku bil manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na posege arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v ponovitvi oddaje Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Pred 130 leti je Ljubljano zatresel potres, v katerem je umrlo 21 ljudi. V Ljubljani je takrat živelo 31.000 prebivalcev, danes jih v prestolnici živi 300.000. Ob današnji poseljenosti bi bile ob podobni magnitudi potresa posledice veliko večje. Številne potresno neodporne stavbe bi bile poškodovane, nekatere bi se porušile. Tretjina vseh objektov v Sloveniji sploh ni zavarovanih, med zavarovanimi večstanovanjskimi objekti pa jih je za primer potresa zavarovanih približno 20 odstotkov. Še poseben problem predstavljajo večstanovanjski objekti, kjer je veliko etažnih lastnikov.Sogovorniki:• Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite• Uroš Metličar, direktor premoženjskih škod v Zavarovalnici Triglav• Anže Urevc, predsednik Združenja upravnikov nepremičnin pri Gospodarski zbornici Slovenije• Meta Kržan, vodja Odseka za stavbe in potresno inženirstvo pri Zavodu za gradbeništvo Slovenije (ZAG)• Robert Kus, vodja oddelka za zaščito in reševanje MOL

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.