Podcasts about ljubljano

Danes pa nekaj o aktualnem trenutku v slovenskem žogobrcu. V času, ko to poslušate, se končuje slovenska nogometna avantura s poskusom preboja na Mundial prihodnje leto. Kot ima slovenski žurnalizem v navadi, ob uspehih govorimo o junakih in pravljici, ob neuspehih pa udrihamo z vsem kar gre po ubogih športnikih. Naša oddaja bo vsaj malo odvzela breme z ramen nogometašev, selektorja in Nogometne zveze Slovenije … Zakaj? Ker na nogomet gledamo širše kot običajna javnost.Osredinimo se samo na zadnji poraz, ki so ga mnogi opisali kot sramotnega, v Stožicah proti reprezentanci Kosova. Kdo je kriv, je bilo odgovorjeno že stokrat. Zvezna vrsta, ki je bila luknjičasta in počasna. Selektor, ki ne spravi skupaj ofenzivne taktike, ali napadalci, ki dajo gol vsako četrto tekmo? Po našem svetem prepričanju nihče od naštetih. Največjo krivdo nosi Janez Janša, za njim pa Danilo Türk. Zgodba je zapletena, hkrati pa enostavna. Na predlog Janševe vlade je Slovenija prve dni marca leta 2008 priznala Kosovo kot neodvisno in suvereno državo. Strinjal se je tudi tedanji predsednik Danilo Türk in poslanci so z nekaj izjemami priznanje potrdili. Torej; če takrat Slovenija Kosova ne bi priznala, ne bi mogla prejšnjo soboto proti njemu izgubiti, ker tekme sploh ne bi igrala. Igrati proti državi, ki ne obstaja, je pač nemogoče. Sobotni nogometni poraz je dal prav Sašu Pečetu in Zmagu Jelinčiču, ki sta že leta 2008 opozarjala, da bo priznanje imelo daljnosežne in negativne posledice za našo državo. Njune besede so ob sobotnem porazu z 2 : 0 postale meso, kar le še enkrat več pomeni, da je politični šovinizem tek na dolge proge. Da bi se izognili podobnim blamažam in v pomoč našemu nogometu tako predlagamo, da za božjo voljo nikarte več priznavati novih neodvisnih držav … Da ne bi recimo komu prišlo na misel priznanje Katalonije … Ob trenutnem stanju v naši reprezentanci pa ne moremo biti samozavestni niti pred tekmo z ekipo Palestine, ki jo gostimo v rehabilitacijskem centru Soča. Če dobro premislimo; slovenskemu reprezentančnemu nogometu bi najbolj pomagali, ako prekinemo diplomatske stike z večino svetovnih držav in potem bi, z neigranjem tekem, dosegli kar precejšnje uspehe. Pač po logiki, da če tekme ne igraš, si še vedno uspešnejši od tega, da jo izgubiš! Ob tekmi pa je bilo še nekaj spornih situacij, ki so burile javnost mogoče celo bolj kot poraz sam. Tribune so namreč zasedli kosovski navijači v številu, ki je najbrž preseglo slovenske navijače in žvižgali so Zdravljici. Kar je vsega obsojanja vredno, ampak nekaj je treba vedeti … Pogumni in neustrašni Iliri iz goratega zaledja Jadranskega morja gojijo do nogometa posebno strast. Pa ne le to. Nogomet je postal njihov izvozni izdelek, ki je mogoče celo bolj pogost, kot nastrgano meso v štručki ali pa popularna poletna osvežitev. Hočemo povedati, da nogometaši pod dvoglavim orlom logično zapolnjujejo nogometno reprezentanco republike Albanije, nato republike Kosovo in v veliki meri še reprezentanco Švice. Proti takšni valilnici nogometnih talentov je majhna Slovenija brez moči in ker smo v kvalifikacijah igrali tako s Kosovom kot s Švico, lahko v maniri duhovičenja športnih komentatorjev pristavimo, da je dvoglavi orel pošteno oskubil slovensko kokoš. Pa gremo k izgubljenemu dvoboju na tribunah. Mlačnost in pomanjkanje energije slovenskih navijačev na tribunah je čudovito sovpadalo z mlačnostjo in pomanjkanjem energije slovenskih nogometašev. In poznejše jokanje po družbenih omrežjih, kako so bili gostujoči navijači bolj glasni, bolj zavzeti, z večjimi zastavami in z več strasti, je klavrni navijaški predstavi le nastavilo ogledalo. Na tem mestu pa ne moremo mimo katastrofalne politike Nogometne zveze Slovenije. Groteskna in zdaj sploh ne več prikrita absolutna in popolna centralizacija Slovenije je dosegla in zadušila tudi nogomet. Vztrajanje, da mora reprezentanca igrati tekme v na pol dograjenih Stožicah, ker je pač v onih betonskih temeljih zakopano bistvo slovenstva, je neumno, če že ni skrajno škodljivo. Nacionalne nogometne zveze, tudi tiste velikih in pomembnih reprezentanc, dosledno skrbijo, da nacionalna moštva domače tekme igrajo na različnih prizoriščih po državi. To ni ne neka novost, ne posebna praksa. Gre za osnovno nogometno dostojnost, bi zapisali. Razen slovenske nogometne zveze, ki je tako zaverovana v Ljubljano, kot da si nogometni uradniki ne bi smeli izplačati dnevnice, če bi se podali kam drugam. Recimo v Celje, kjer trenutno gori še zadnji dostojni utrinek slovenskega nogometa. Da o Mariboru, ki je kljub sramotni prodaji domačega kluba še vedno z naskokom največje slovensko nogometno mesto. Vztrajanje z Ljubljano in s Stožicami, kjer poskušajo umetno vzpostaviti čarobnost nekdanjega Bežigrada, je za slovenski nogomet škodljivo prav toliko, kot porazne igre naše nogometne reprezentance.  

Petra Seliška je mednarodno uveljavljena filmska režiserka dokumentarnih filmov, ki živi in ustvarja med Ljubljano, Marseille-jem in Skopljem. Leta 2003 je v Skoplju ustanovila lastno produkcijsko hišo Petra Pan film in festival dokumentarnega filma MAKEDOX FILM FESTIVAL. Njen najnovejši film Gora se ne bo premaknila je na Festivalu slovenskega filma Portorož, prejel kar tri nagrade vesna! Film nas popelje visoko v gore Severne Makedonije, kjer spremljamo tri brate, starih med šest in enaindvajset let, kako se spopadajo z zelo zahtevnim delom in osamljenostjo sredi divje narave. Skrbijo za krdelo ovac, koz, krav in za trop psov, ki jih čuvajo pred volkovi, živali vodijo na pašo, jih hranijo, hkrati pridelujejo tudi domači ovčji sir. Vse se odvija z večstoletno tradicijo planšarstva daleč stran od civilizacije, sicer komunicirajo med seboj z mobiteli, signal pa lahko ulovijo le na določenem mestu, ki je štirideset minut hoje oddaljen od njihovega bivalnega prostora. Mladi fantje se tudi vse bolj ukvarjajo z vprašanji, zakaj so tu, zakaj prav oni to počnejo, ali jih čaka drugačna prihodnost ali so obsojeni, da ostanejo in kaj bi se zgodilo, če bi eden od njih zapustil goro. Delovni naslov je bil najprej Dežela Šarplanincev, pravi režiserka Petra Seliškar: "ker pa nismo snemali na Šarplanini, ampak na gori Solunska glava, smo naslov spremenil"i. Pa tudi sam naslov Gora se ne bo premaknila ima močno metaforo.

Piše Tonja Jelen, bere Maja Moll. Roman Obraz Vesne Lemaić je zaveza tistemu, česar se je avtorica lotila že v prejšnjih romanesknih in kratkoproznih delih. Obravnavanje obrobij družbe se v tem delu pokaže tudi kot izrinjenost znotraj margine. Obraz se razkriva počasi. V romanu se obraz edine preživele v prometni nesreči razkriva skozi osebne, notranje stiske in pritiske drugih, za katere je mislila, da so njena skupnost. Tudi skvot ima svoja pravila in skorajda hierarhijo. Družbena lestvica je namreč pomembna povsod, kot pravi George Orwell v romanu Na robu in na dnu v Parizu in Londonu. Vesna Lemaić nas postavi v Ljubljano, kjer se je v zapuščeni tovarni treba znajti po svoje. Da bi zakrpali streho, si umislijo Titovo sobo, ki je vaba za turiste. Soba je bila že motiv Popularnih zgodb, a tokrat pomeni predvsem ujetost in strašljivost. Je ena izmed ključnih zank romana in prav zaradi nje romaneskna zgodba razkrije kompleksnost različnih oseb. Najbolj ranljiva je protagonistka Bruna, ki je zaradi smrti bližnjih polna notranje bolečine. Pisateljica je pri njej pozorna na stiske, o katerih intenzivno pripoveduje natakarici Nadi, ki na zadnji dan službe zaradi zaprtja lokala časti in prisluhne glavni junakinji, ki se bojuje s svojimi demoni. Bruno spodbuja in ji daje moč. Metaforičnost obraza je večplastna in opozarja na našo obsedenost z zunanjim videzom. Jezikovni in miselni presežki so najbolj opazni v primerih, ko se Bruna najbolj razkriva: »Njen obraz je bil pretrgan. Njen svet je bil prerezan,« piše. Poetični odstavki se prepletajo z Župančičevimi Mehurčki, usidranimi v Brunino podzavest. Ta skače na plan v različnih trenutkih, tudi najbolj groznih. Poudarjen in problematiziran je na primer nenehen boj za obstoj s spolnostjo. Prav vsak, vsaka si želi telesnosti in ljubezni, avtorica pa nas povabi k temeljnemu razmisleku, kako jo uresničiti. In tu je kljub srhu in bolečini spet eden izmed vrhuncev romana. Bolečina zaradi spolnosti je pri geju Janiju ali pri Bruni neznosna in v obeh primerih se prepričljivo stopnjuje proti razkroju osebnosti. Zanimive so tudi fantastične prvine romana, ki so seveda zgolj navidezne. Vesna Lemaić po tiho dodaja elemente čarovništva – likinje so v tem delu glasnice pravičnosti. Kaj še lahko naredi ženska, ki jo označijo za drugačno ali ki zboli? Boji in bolečina se vračajo na telesni in psihični ravni, za vse pa vedno obstajata racionalna in duhovna razlaga. Na koncu se vse skupaj prepričljivo sestavi v celotno zgodbo. Ta prikliče tudi resnične dogodke ob rušenju znane ljubljanske zapuščene tovarne, ki je že dolgo dajala zatočišče marsikomu. Pisateljica je pozorna na vse – na odvisnike, alternativne umetnike, umetnice, zapuščene. A tudi med njih se zarežejo nestrinjanje in zavrnitve. Na koncu zmagajo drugi. Roman Vesne Lemaić pripoveduje o pasteh, ki se skrivajo v človeku in družbi. To je obraz, ki kaže na vso človekovo rabeljstvo do samega sebe, na samouničevanje in uničevanje drugih. Rešiti se je mogoče le z močno voljo in paziti, da se ne ujameš že na verzih naključnih popevk z radia. Skratka, presunljivo in precizno.

Andrea Zabric je slikarka, ki živi med Dunajem, Ljubljano in Krasom. Njeni projekti so konceptualno oblikovani in se medsebojno prepletajo. V najnovejši razstavi Le model v prostorih Zavoda 2^32 v Ljubljani je v sklopu dolgometražnega avtorskega projekta predstavila deveto tuto. Tuta v primorskem narečju označuje delovno obleko v enem kosu – prva tuta je bila narejena po merah umetnice same, deveta tuta pa po merah modela, to je bila Tjaša Stanić Gjorgjievski, ki je tuto na otvoritvenem performansu tudi nosila. Poleg nje je nastopil trobentač Nikola Vuković, ki je logiko postavitve, ta pa razkriva notranjo zgradbo projekta, prevedel v slušno izkušnjo. Umetnica je tuto IX posvetila Thei Černigoj, konstruktivistki, ki za seboj ni pustila veliko del. Andreo Zabric vselej zanimajo ravno tiste predstavnice umetniških gibanj, ki v kanonu niso prepoznane. ''Gre za pogosto zanemarjeno obliko sobivanja in ustvarjanja med zakonci (v tem primeru Avgustom Černigojem v času tržaškega konstruktivizma). Piše se premalo kolabiografij.'' Foto: Sara Rman: Dokumentacija projekta tuta IX, 2025, za ''Le Model'', v produkciji Zavoda 2^32.

Ukrajinska pisateljica in esejistka Tanja Maljarčuk se je rodila leta 1983 v mestu Ivano-Frankivsk, šolala se je v Ukrajini, od leta 2011 pa živi v avstrijski prestolnici. Pri Cankarjevi založbi je v zbirki Moderni klasiki letos izšel njen roman Biografija naključnega čudesa; prevedla sta ga Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej. S Tanjo Maljarčuk se je avgusta, ko je obiskala Ljubljano, pogovarjala Tesa Drev Juh. Bralka Mateja Perpar, ton in montaža Robert Markoč. Foto: BoBo / Žiga Živulović ml.

Zahvaljujoč dolgoletnim prizadevanjem škofa Jegliča je leta 1905 vrata odprl Zavod sv. Stanislava, ki je kot sploh prva srednješolska institucija pri nas dijakom omogočil maturo opravljati v slovenščiniČe je slovenščina prišla v osnovno šolo že za časa Marije Terezije, se je v srednji uveljavila pozno in le s težavo. Tako je prva gimnazija, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija pri nas dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo, vrata odprla šele leta 1905. To je bil Zavod sv. Stanislava, ki ga je ljubljanska škofija na pobudo tedanjega škofa Antona Bonaventure Jegliča ustanovila v Šentvidu nad Ljubljano. Zapletov polno zgodbo o nastanku te institucije smo obnovili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Simona Malmenvalla, kustosa Slovenskega šolskega muzeja, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: učiteljski zbor Zavoda sv. Stanislava s škofom Jegličem, ki sedi v prvi vrsti, četrti z desne (Wikipedija, javna domena)

Posavski muzej Brežice in Pokrajinski muzej Kočevje sta pred dnevi ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne pripravila dvodnevni posvet na temo dediščine kočevskih Nemcev in posavskih izgnancev. V ljubljanski Cankarjev doma prihaja eden največjih opernih tenorjev vseh časov José Carreras. V Gallusovi dvorani bo nastopil v ponedeljek 6. oktobra ob 20. uri ob spremljavi Zagrebške filharmonije.

Posavski muzej Brežice in Pokrajinski muzej Kočevje sta pred dnevi ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne pripravila dvodnevni posvet na temo dediščine kočevskih Nemcev in posavskih izgnancev. V ljubljanski Cankarjev doma prihaja eden največjih opernih tenorjev vseh časov José Carreras. V Gallusovi dvorani bo nastopil v ponedeljek 6. oktobra ob 20. uri ob spremljavi Zagrebške filharmonije.

Pred nami je nova kurilna sezona, ki jo v Sloveniji spremljajo tudi obdobja večje onesnaženosti zraka, predvsem s trdimi delci. Zlasti problematična so individualna kurišča. V zadnjih petindvajsetih letih se je kakovost zraka pri nas občutno izboljšala, Evropska okoljska agencija pa Ljubljano še vedno uvršča med mesta s slabim zrakom. O tem, kako čist zrak dihamo, kaj povzroča onesnaženje, kako pravilno kuriti, kakšni so predpisi in sankcije za male naprave ter kako onesnaževalci vplivajo na naše zdravje, v tokratni oddaji Studio ob 17.00, ki jo ponavljamo.

Okoli leta 1900 je pouk na veliki večini srednjih šol, ki so takrat delovale na Slovenskem, potekal v nemščini in tisti, ki s seboj niso prinesli ustreznega znanja tega jezika, so se v akademskem smislu potem lahko kaj hitro znašli v resnih škripcih. To pa je, jasno, tudi pomenilo, da so se jim, še preden so v pravem pomenu besede stopili na poklicno pot, že zaprla vrata številnih karier. Prav zato so si številni Slovenci tistega časa – od samih narodnozavednih učiteljev prek vidnih politikov, duhovnikov in umetnikov do zaskrbljenih mam in očetov – prizadevali, da bi srednjo šolo nekako le »slovenizirali«. V tem, dolgem boju za slovensko srednje šolstvo je eno najbolj bleščečih etapnih zmag izbojeval ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki mu je leta 1905 uspelo v Šentvidu nad Ljubljano ustanoviti Zavod sv. Stanislava, klasično gimnazijo, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija svojim dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo. Zakaj je bil to osupljiv dosežek, ki je pomembno spremenil potek slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja in direktorja Slovenskega šolskega muzeja, mag. Staneta Okoliša, ter dr. Simona Malmenvalla, kustosa z iste muzejske ustanove, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: osrednje poslopje Zavoda sv. Stanislava (Doremo/Wikipedija)

Poročamo o dogajanju na beneškem Lidu, kjer bodo podelili nagrade, med drugim zlatega leva, najboljšim izmed 21 filmov v tekmovalnem programu 82. beneškega filmskega festivala. Ljubljano je obiskal švicarski režiser filma Modrost sreče Philip Delaquis, v Slovenski kinoteki odpirajo novo sezono z retrospektivo Františka Čápa, ocenjujemo pa tudi dva aktualna naslova s kinosporeda: Ljubezen in Chuckovo življenje.

Asistentka doktorica Gabrijela Simetinger, dr. med. specialistka ginekologije in porodništva, se je na študij medicine vpisala leta 1989. Vzporedno je študirala na Fakulteti za socialno delo. Specializacijsko medicinsko prakso je opravljala v Egiptu in Sudanu. Delala je tudi v Braziliji. Specialistični študij spolne medicine pa je opravljala v Oxfordu. Po izkušnjah v tujini se je vrnila v Ljubljano, kjer že sedemnajst let dela kot ginekologinja in porodničarka v Splošni bolnišnici Novo mesto. Je predsednica Interdisciplinarnega konzilija za potrditev spolne identitete, aktivna članica evropskega znanstvenega združenja za spolno zdravje žensk ter multidisciplinarnega združenja spolne medicine. Dr. Gabrijelo Simetinger je pred mikrofon povabila Tita Mayer.

Odšli smo v Radovljico, Ljubljano, Rim, na Irsko, Japonsko, v Srbijo, Kirgizijo in še kam. Pogovarjali bi se lahko v ruščini, japonščini, angleščini, francoščini, pa po grško ali latinsko in še kako ... Z nam je bil namreč zlatomašnik, misijonar jezuit p. Janez Mihelčič. Spoznali smo bogato pot duhovnika, profesorja, moža globoke vere in prijaznega nasmeha, ki pravi: Če bi se moral še enkrat odločiti, bi stopil na enako pot!

Odšli smo v Radovljico, Ljubljano, Rim, na Irsko, Japonsko, v Srbijo, Kirgizijo in še kam. Pogovarjali bi se lahko v ruščini, japonščini, angleščini, francoščini, pa po grško ali latinsko in še kako ... Z nam je bil namreč zlatomašnik, misijonar jezuit p. Janez Mihelčič. Spoznali smo bogato pot duhovnika, profesorja, moža globoke vere in prijaznega nasmeha, ki pravi: Če bi se moral še enkrat odločiti, bi stopil na enako pot!

Slikarka Ivana Kobilca, rojena leta 1861, spada med prve ženske moderne dobe, ki se jim je uspelo uveljaviti v tradicionalno moškem poklicu. Osemnajstletna je odšla študirat na Dunaj in ga kmalu zamenjala za München; slikarsko pot je potem nadaljevala v Parizu, Sarajevu in Berlinu, od koder se je ob začetku prve svetovne vojne vrnila v Ljubljano. Slika Poletje velja za njeno najuspešnejše delo; z njo se je prebila na pariški Salon, kjer je bila tudi nagrajena, danes, 135 let po nastanku, pa je najbolj priljubljena umetnina med obiskovalci Narodne galerije v Ljubljani. Kakšno je ozadje nastanka slike, kako nagovarja gledalca, kakšno mesto ima v slikarkinem opusu in v sočasni umetnosti, razkrivamo v pogovoru s poznavalcema opusa Ivane Kobilce dr. Beti Žerovc in dr. Ferdinandom Šerbeljem. Foto (detajl slike Poletje): Narodna galerija

Več kot 1800 pisem zasebne narave, ki jih je v 30. letih 19. stoletja upokojeni oficir Franz poslal baronu Erbergu, nam odpira nov, dragocen vpogled v življenje kranjske aristokracije in najbogatejših meščanov LjubljaneV tokratni oddaji smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja. Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je izšel pri Založbi ZRC. In kakšna je ta podoba? – Prav to smo preverjali v pogovoru z dr. Mihom Preinfalkom, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter predavateljem na koprski Fakulteti za humanistične študije, ki je nad omenjenim zbornikom bdel po uredniški plati. Pogovor je bil premierno na sporedu v okviru oddaje Kulturni fokus. Foto: Franz pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein – Del Šentpetrskega predmestja s Cukrarno, 1835/36, detajl z naslovnice zbornika Podobe bidermajerske Ljubljane (Goran Dekleva)

Medtem ko je velik del študentov komaj čakal, da se začne poletje in da bodo lahko zapustili predavalnice, so nekateri zavili vanje tudi med počitnicami. V Ljubljani so tudi letos posamezniki spoznavali slovenski jezik, književnost in kulturo. Približno 300 posameznikov iz 30 držav se je udeležilo ene izmed prireditev Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani. Le zakaj jih slovenski jezik in kultura tako zanimata, da ju spoznavajo med počitnicami, ko si marsikdo v tem času predstavlja oddih drugače, nekje ob morju? Obiskali smo seminar za slovenski jezik, literaturo in kulturo ter k mikrofonu povabili Saro Grassi Sgarban iz Italije, Teodoro Živojinović iz Srbije in Josha Pajoviča iz Avstrije.

Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku bil manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na posege arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v ponovitvi oddaje Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

»Politična imaginacija mora obstajati pri vsakem človeku. Človek mora sanjati, človek si mora želeti nečesa, se prepustiti nečemu, kar ni samo vsakdan, rutina, skrb za preživetje,« pravi dolgoletna aktivistka Aigul Hakimova, ki se je iz rodne Kirgizije v Slovenijo preselila pred dvajsetimi leti. Aigul Hakimova je že več kot dvajset let ena najbolj prepoznavnih in ognjevitih protagonistk različnih aktivističnih skupin in gibanj, ki opozarjajo na ljudi z roba slovenske družbe, pa naj gre za izbrisane, brezposelne, migrante in begunce ali pa tuje delavce, ki za minimalne zneske gradijo naše nakupovalne centre. Vendar pa je pri Kirgizijki, ki se občasno ukvarja tudi s turističnim vodenjem, vsaj tako kot družbeno angažiranje zanimiva tudi njena življenjska zgodba, ki je do tega angažiranja pripeljala in je z njim prežeta. O njenem odraščanju v sovjetski in postsovjetski podeželski Kirgiziji, o tem, kako je iz tamkajšnje prestolnice Biškek, kjer je študirala mednarodne odnose in diplomacijo, prišla v Ljubljano in tu spoznala politično organiziranje »od spodaj«, ter o njenem pogledu na migracije in splošen družbeno-ekonomski razvoj postsocialističnega sveta, se je z Aigul Hakimovo za Razkošje v glavi pred nekaj manj kot tremi leti pogovarjala Alja Zore. Tokrat vam oddajo ponujamo v ponovno poslušanje.

Nina Zavašnik je jezikoslovka, raziskovalka, prevajalka, učiteljica in aktivistka, deluje med Ljubljano in Gradcem. Po končanem študiju nemškega jezika in književnosti ter hrvaškega, srbskega in makedonskega jezika s književnostmi na Univerzi v Ljubljani se je vpisala na doktorski študij na Univerzo v Gradcu. Zaradi položaja, v katerem so glede zaposlitve ljudje z okvaro vida, je konec leta 2020 začela mednarodno iniciativo o zaposlovanju ljudi z okvaro vida, ki imajo končano univerzitetno izobrazbo. Kakšna je bila njena življenjska pot, kako je z zaposlovanjem ljudi z okvaro vida in s kakšnimi izzivi se pri tem srečujejo – o tem je Nina Zavašnik pripovedovala v aprilski v oddaji Med štirimi stenami. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved. Slišali boste ponovitev oddaje.

Približno 300 posameznikov iz 30 držav se udeležuje ene izmed prireditev Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani. Le zakaj jih slovenski jezik in kultura tako zanimata, da ju spoznavajo med počitnicami, ko si mnogi v tem času predstavljajo oddih drugače, nekje ob morju? Obiskali smo seminar za slovenski jezik, literaturo in kulturo ter k mikrofonu povabili Saro Grassi Sgarban iz Italije, rojeno v Indiji, ki ima slovenske sorodnike v Vidmu v Furlaniji, Teodoro Živojinović iz Srbije in Josha Pajoviča iz Avstrije, sina rokometaša Aleša Pajoviča.

Matej Kejžar je plesalec sodobnega plesa in koreograf, ki že desetletja živi in deluje v Bruslju, v Ljubljano pa se vsako leto vrača ob koncu junija, ko s produkcijsko hišo Pekinpah pripravijo festival Spider, katerega umetniški vodja je. Osrednji motiv letošnjega festivala, ki bo v Plečnikovem gledališču v ljubljanskem parku Tivoli potekal med 18. in 21. junijem, je hipnoza. O hipnozi, elektriki, lepoti in še čem, bosta v oddaji Oder spregovorila Matej Kejžar in Leja Jurišić, plesalka, koreografinja in ambasadorka festivala Spider. Vabimo vas k poslušanju!

Ljubljano je obiskal Édouard Louis, eden osrednjih francoskih literarnih glasov mlajše generacije. Louis v avtobiografskih delih opisuje odraščanje, ki je bilo zaznamovano z nasiljem. O nasilju pravi, da nosi v sebi seme svojega lastnega uničenja, ker poraja nujo, da o njem spregovorimo. Kajti če ga razkrijemo, ga lahko uzrejo tudi drugi. In ko ga enkrat vidimo, se mu lahko upremo. Sicer pa v oddaji še o nagradah tantadruj, na Lirikonfestu so za ambasadorja poezije razglasili Ivana Dobnika, v Kranju se je začel igralski filmski festival KRAFT, v Mariboru se bo sklenilo Borštnikovo srečanje. Med razstavami pa izpostavljamo Barok v Sloveniji – Arhitektura in uporabna umetnost, ki so jo odprli v Narodnem muzeju, ter razstavo Alenka dela lutke, ki v Gledališkem inštitutu predstavlja delo lutkovne ustvarjalke Alenke Pirjevec.

V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova odpirajo razstavo Prevedeno v socializem, ki predstavlja skoraj neznano zgodovino turško govoreče skupnosti v Jugoslaviji med letoma 1920 in 1980. V Velenju so sinoči na festivalu lirične umetnosti, Lirikonfestu, podelili nagrade, Izolo in Ljubljano pa je obiskala italijanska pisateljica Beatrice Salvioni, katere prvenec Prekleta je skoraj čez noč postal prodajna uspešnica, doslej so ga prevedli že v več kot 35 jezikov.

Pred 130 leti je Ljubljano zatresel potres, v katerem je umrlo 21 ljudi. V Ljubljani je takrat živelo 31.000 prebivalcev, danes jih v prestolnici živi 300.000. Ob današnji poseljenosti bi bile ob podobni magnitudi potresa posledice veliko večje. Številne potresno neodporne stavbe bi bile poškodovane, nekatere bi se porušile. Tretjina vseh objektov v Sloveniji sploh ni zavarovanih, med zavarovanimi večstanovanjskimi objekti pa jih je za primer potresa zavarovanih približno 20 odstotkov. Še poseben problem predstavljajo večstanovanjski objekti, kjer je veliko etažnih lastnikov.Sogovorniki:• Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite• Uroš Metličar, direktor premoženjskih škod v Zavarovalnici Triglav• Anže Urevc, predsednik Združenja upravnikov nepremičnin pri Gospodarski zbornici Slovenije• Meta Kržan, vodja Odseka za stavbe in potresno inženirstvo pri Zavodu za gradbeništvo Slovenije (ZAG)• Robert Kus, vodja oddelka za zaščito in reševanje MOL

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Sanja Rejc. Svetlano Slapšak, avtorico knjige z naslovom Kje smo? in podnaslovom Ljubljanski steganogram, je vznemirila legenda, po kateri naj bi Ljubljano, v rimskih časih imenovano Emona, ustanovili Jazon in Argonavti. Na ladji Argo so z zlatim runom bežali od Črnega morja po Donavi, navzgor po Savi in potem Ljubljanici. Druga pripoved pravi, da so Argonavti svojo ladjo ob Ljubljanici razstavili in jo čez slovenski Kras prenesli ali prepeljali do Jadranskega morja. Leta 1955 je slovenski matematik Ivo Lah zgodbo o Argonavtih nadgradil za ponazoritev svoje matematične formule. Do obale vodijo številne poti, zato je upošteval možnost, da je bil vsak del ladje Argo iz varnostnih razlogov prepeljan po drugi poti, kar naj bi zmedlo zasledovalce. Avtorica pojasni, kaj pomeni podnaslov knjige. Steganografija je praksa prikrivanja sporočila znotraj drugega sporočila in fizičnega predmeta; steganogram je njen proizvod. »V računalniških / elektronskih kontekstih je to računalniška datoteka, sporočilo, slika ali video, skrit znotraj druge datoteke, sporočila, slike ali videa … V zadnjih letih se v steganografiji uporablja število Lah, podatki se skrivajo v sliki.« Svetlana Slapšak je iz Lahove enačbe razbrala, da matematik v njej operira z nedeljivimi deli ladje. Njeno pozornost sta torej vzbudila nedeljivo in vizualizacija; prav z vizualizacijo je matematik ustvaril steganogram. V zvezi s tem je miturgija tisto, kar je poljubno in nedeljivo, vizualno in akustično, skratka, zgodba, ki je vselej drugačna. »Moj namen ni bil, da premagam pozabo, marveč da spomin miturgično razširim in obenem odstiram tehnike pozabe. Ključni element je tu nedeljivi del.« Svetlana Slapšak pravi, da je roman napisala kot poskus literarne verbaliziranja Lahove formule. Edini žanr, ki romanu ustreza, je menipska satira. Nastala je v poznem helenističnem obdobju in je nekakšna mešanica eseja, retorične vaje, verzov in zapleta, pravzaprav dekonstrukcija vseh teh žanrov. Ključni element je prenos oziroma potovanje. Argonavti se množijo vse do Lahovega števila, prenašajo sporočila in ostajajo nevidni. Samo poznavalci in poznavalke so tisti, ki jih opazujejo, opisujejo in opevajo. Svetlana Slapšak se prepričljivo uvršča mednje. Kot klasična filologinja, antropologinja, poliglotka, plodovita ustvarjalka, temeljita poznavalka zgodovine, umetnosti in številnih drugih področij razgrne svoje bogato znanje. Izobrazba, omika in razgledanost so zanjo vrednote; vedno znova poudarja, kako veliko veljavo imajo v človekovem življenju. V enem od zadnjih poglavij prikaže svojo življenjsko zgodbo, otroštvo in mladost v družini, ki jo ima danes za socialno okolje nižjega srednjega razreda in precej revno, vendar z zmožnostjo preživetja, izobraženo ter s smislom za humor. Piše o predanosti antični demokraciji in poskusom oživljanja prednosti te družbene ureditve. Doživela je veliko prelomnic. Zaradi kritičnih prizadevanj med študentsko stavko leta 1970 so jo politični nasprotniki napadli in ji prebili arkado. Srbska zgodovina se očitno ponavlja. Svetlana Slapšak je bila zmeraj uporniška in pokončna. Zna pa se tudi pošaliti na svoj račun, saj je kljub poudarjenemu intelektualizmu pogosto počela stvari, ki so jo zgolj zabavale in sproščale – od mode, aerobike in joge pa vse do zbiranja kuhinjskih receptov in domiselnega kuhanja. Avtoričino obsežno literarno-esejistično delo ima umetniško vrednost. Omeniti velja vidike eksofonije, se pravi vstopanja v drugi jezik in opuščanja materinščine – iz srbskega jezika v slovenski. Na koncu knjige sta namreč navedeni lektorica in korektorica, ne pa tudi prevajalka. Knjiga je napisana v slikovitem slogu, bogatem besedišču in jezikovno barvito. Posebnost je pisateljičino vživljanje v posamezne literarne like, tako zgodovinske kot mitične osebnosti, bodisi s pozitivnimi bodisi z negativnimi lastnostmi. Svetlana Slapšak je do njih prizanesljiva, se z njimi pogovarja in skuša razumeti njihova dejanja. Kot da bi bili živi, stopajo pred nas Charles Nodier, hči Vuka Karadžića, Gustav Mahler, Medeja, Prešernova Urška, prijateljice in še marsikdo, osebe, ki so tako ali drugače povezane z Ljubljano. Pisateljica kritično vrednoti zapostavljenost žensk, med vojaki pa jih na začetku omeni kar nekaj, ki so svoje ženske ljubili predano in tudi spoštljivo. Družbena kritika preteklosti in sedanjosti je pronicljiva, argumentirana in poglobljena. V knjigi so natisnjene pesmi v izvirnih jezikih, grškem, nemškem in češkem, ter prevodi, na koncu pa so dodane predstavitve, slikarske upodobitve ter fotografije zgodovinskih in miturgijskih likov. Večina prevodov v romanu je delo Božidarja in Svetlane Slapšak, odlomek iz drame Biljane Jovanović je prevedel Darinko Kores. Antropologinja razkriva etimološko ozadje ter se zaustavlja pri glasbenih in literarnih vrhuncih. Seznaniti se je mogoče tudi s simbolnim in mitološkim pomenom različnih živali – od slona, konja in miši, pa vse do krokodila in vrane. Knjiga Svetlane Slapšak Kje smo? je zakladnica novih in novih informacij, iz nje vejeta tudi posebna toplina in očaranost nad brezmejnimi možnostmi človekovega življenja: »Prenos, zmaga nad prostorom, upanje, da je možno znova sestaviti kose v ladjo, ki nas bo nosila daleč, daleč od smrti in blizu tistih, ki jih imamo radi.«

Miriam Drev je v slovenščino prevedla več kot sto del iz sodobne in klasične angleške, ameriške in nemške književnosti; med njimi Deklino zgodbo Margaret Atwood, Boga majhnih stvari Arundhati Roy, dela Philipa Rotha, Iana McEwana, Zgodbe iz Narnije in druge, številni avtorji so v slovenščini prvič izšli na njeno pobudo. Književno ustvarja tudi sama. Podpisala je šest pesniških zbirk, za zadnjo, Zdravljenje prednikov, je leta 2023 prejela Veronikino nagrado; napisala je štiri romane: Od dneva so in od noči, njen tretji roman, je celo prvi epistolarni roman pri nas. Četrti roman, Po poti se je zvečerilo, pa je izšel letos pri založbi Pivec. V njem nastopa Lucia, ki ima korenine tako v Libanonu, Bejrutu, kot v Sloveniji, v Ljubljani - kamor z mamo in bratom pribežijo, ko se v Libanonu prične državljanska vojna. Kot da bi bila potovanja vdelana v njeno osebnost, mlada ženska tudi sama zapusti Ljubljano in odide v tujino - v iskanju tako dela kot novih doživetij. V Edinburgu spozna partnerja, očarljivega Američana Aleca, in si z njim ustvari družino, a v njunem odnosu postopoma pride na dan Alecova manipulativna, hladnokrvna in brezobzirna prava narava. Z Miriam Drev se o njenem novem romanu in siceršnjem delu pogovarja Tina Poglajen.

Športne navdušence je razveselila novica, da bo Slovenija vnovič gostila evropsko prvenstvo v košarki, tokrat sicer samo skupinski del. Eurobasket se bo v Ljubljano vrnil leta 2029, boji najboljših reprezentanc stare celine bodo takrat potekali še v Estoniji, Grčiji in Španiji. Drugi poudarki oddaje: Za lakoto je v Gazi v nekaj dneh umrlo 29 ljudi. 100-milijonska dokapitalizacija Stanovanjskega sklada. Visoki obletnici mariborske Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo.

Tokratna sogovornica oddaje Drugi pogled je iz Brazilije. Fernanda Spolaor se je v Slovenijo preselila konec leta 2019, saj je tu dobila službo. Dela, ki jo je pripeljalo v Ljubljano, sicer ne opravlja več, je pa še vedno tu, s Slovencem je tudi poročena. Njeno rojstno mesto je sicer Rio de Janeiro, kamor se večkrat vrača, živela pa tam ne bi več, pravi. Z veseljem raziskuje svojo novo domovino, Slovenijo, to objavlja tudi na potovalnem blogu Mauka Travels.

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne in 70 let od podpisa Avstrijske državne pogodbe – dveh zgodovinskih dogodkov, ki sta močno zaznamovala Slovence v njihovem skupnem kulturnem prostoru. V pogovoru pod okriljem Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega sporeda ORF v Celovcu razmišljamo o manj znanih dejstvih in zapuščini, ki sta jih krojila omenjena dogodka, pa o tem, kako s preteklimi dogodki osvetliti današnje družbenopolitično dogajanje. O tem s sogovorniki – sodelujejo Peter Kovačič Peršin, dr. Jože Pirjevec in dr. Valentin Sima. Sprejem partizanov v osvobojeno Ljubljano (9. maj 1945), foto: Wikipedija

Gostja oddaje Med štirimi stenami bo jezikoslovka, raziskovalka, prevajalka, učiteljica in aktivistka Nina Zavašnik, ki deluje med Ljubljano in Gradcem. Po končanem študiju nemškega jezika in književnosti ter hrvaškega, srbskega in makedonskega jezika s književnostmi na Univerzi v Ljubljani se je vpisala na doktorski študij na Univerzo v Gradcu. Zaradi položaja, v katerem so glede zaposlitve ljudje z okvaro vida, je konec leta 2020 začela mednarodno iniciativo o zaposlovanju ljudi z okvaro vida, ki imajo končano univerzitetno izobrazbo. Kakšna je bila njena življenjska pot, kako je z zaposlovanjem ljudi z okvaro vida in s kakšnimi izzivi se pri tem srečujejo – o tem bo Nina Zavašnik pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. Z njo se bo pogovarjala Petra Medved.

Pri zavodu No!Press je izšla knjiga z nekoliko skrivnostnim naslovom Enfilade: življenje stanovanja. Napisal jo je arhitekt Miloš Kosec in v njej spretno in berljivo prepletel arhitekturno tematiko ter spomine na prednike. Enfilade je namreč značilna baročna zasnova stanovanja, v kateri so sobe nanizane ena za drugo, tako da lahko iz prve sobe vidimo do zadnje, in v takem stanovanju na Resljevi ulici so živeli avtorjevi predniki, tudi njegova prababica, ki je v Ljubljano pripotovala iz Prage, in njegov oče Miloš Kosec, ki je s skupino Živel je mož ustvarjal jazz fusion (prevod za prvo silo: džezovsko zlitje). Več pove avtor še kako zanimive knjige v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Odraščal je v enem največjih mest v Južni Ameriki, v São Paulu, zdaj že dvanajst let živi v Ljubljani. Predstavljamo vam Cuco Valiukeviciusa, glasbenega producenta, strastnega kuharja ter ljubitelja piva in življenja. Nekatere slovenske besede mu še vedno delajo preglavice, recimo "Gospodarsko razstavišče", vendar jezik po več kot desetih letih življenja v Sloveniji obvlada. V pogovoru tudi o odločitvi za selitev v Ljubljano, o njegovem producentskem delu in večjezični družini.

Aaron Arnold je Američan, ki si je že od svojega prvega obiska v Evropi leta 2017 želel živeti na stari celini. Lani je svojo željo uresničil in prišel v Ljubljano. Od septembra 2024 je tako magistrski študent ljubljanske ekonomske fakultete. Nad življenjem pri nas je navdušen, kar deli tudi s tistimi, ki zaidejo na njegov Youtube kanal Life with Aaron Arnold. Nekaj njegovih vtisov s polletnega bivanja pri nas je v mikrofon ujela Andreja Gradišar.

Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku stal manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Zala Ban, štirinajstletnica, je zmagovalka ustvarjalnega natečaja Ustvari pokal za Planico v letu 2025. Izbrana je bila med kar osemsto ostalimi predlogi mladih ustvarjalcev. Zmagala je risba Zlati (po)letNa ustvarjalni natečaj Skupine Triglav je prispelo več kot 800 risb mladih avtorjev iz vse Slovenije. Za obisk največjega slovenskega športnega praznika, ki dolino pod Poncami prevetri na zadnji konec tedna v marcu, so se otroci in mladostniki že tretjič zapored potegovali s sodelovanjem na natečaju »Ustvari pokal za Planico 7.« Bogato okrašen podstavek s podobami Planik, vzpenjajoča se zavita skakalnica in (po)let čaplje so ključni elementi risbe, ki jo je na ustvarjalni natečaj Skupine Triglav oddala devetošolka iz Šentvida nad Ljubljano. Njihova povezanost z neokrnjeno naravo doline pod Poncami je bila razlog, ki je prepričal komisijo, da bo prav po tej risbi ustvarjen pravi pokal za zmagovalca Planice 7. Na podlagi risbe, ki jo je izbrala komisija, je ob pomoči Jerneja Verbuca iz lesa pripravljen tudi pravi pokal za skakalca, ki je v Planici v sedmih uradnih serijah osvojil najvišje število točk. neta Čufarja iz Ljubljane ter OŠ Gornja Radgona, OŠ Ljubečna in OŠ Šmartno pri Litiji.

Med zadnjim festivalom Liffe je Ljubljano obiskala Mirjana Karanović, legendarna igralka jugoslovanskega in srbskega gledališča, filma in televizije in predstavila drugi film, ki ga podpisuje tudi kot režiserka: Mati Mara. V pogovoru s Tino Pogaljen je razmišljala o vlogi žensk v družbi, strahovih, pogumu in neprenehnem raziskovanju. Leta 2016 je filmski svet navdušila z režijskim prvencem Dobra žena. Protagonistka Dobre žene pooseblja naslov filma delno ironično, saj se upre svojemu možu, ki je odgovoren za grozljive zločine med vojno v Bosni in Hercegovini. Podobno deluje naslov filma Mati Mara, ki se začne s pogrebom Marinega edinega sina. Pred ljubljansko premiero je Mirjana Karanović povedala, da se vse življenje otepa tega, da bi njeno življenje postalo rutina – in da si želi, da bi s svojim delom iz rutine potegnila tudi druge ženske svojih let.

Ko je 600 metrov nad Hirošimo nastala ognjena krogla, je bila stara 12 let. Vse je v trenutku postalo rdeče. Barva jo je prevzela, spomnila jo je na sončni vzhod. Potem jo je vrglo ob tla. Kasaoka Sadae je danes 92 let stara hibakuša, ki s svojim pričanjem želi spodbuditi k razmisleku o grozotah jedrskega orožja, tragediji vojne in pomenu miru. Obiskala je tudi Ljubljano.Sogovorniki: Kasaoka Sadae, hibakuša; Ishida Yoshifumi, direktor Spominskega muzeja miru v Hirošimi; dr. Peter Purg, Fakulteta za humanistiko.

Med drugo svetovno vojno, ko so Slovenijo razkosale Italija, Nemčija in Madžarska, se je nogomet pri nas kljub izrednim razmeram igral. V tej epizodi smo si pogledali, kaj se je dogajalo v Ljubljanski provinci v času italijanske okupacije, tako v mestu Ljubljana kot tudi na Dolenjskem. Bilo je kar pestro, saj so nogometaši pod streho spravili dve uradni tekmovanji in kopico turnirjev, zanimivo pa je bilo tudi na Obali, kjer je bila izolska Ampelea zelo uspešna v italijanskem ligaškem sistemu.To obdobje se je končalo septembra 1943 s kapitulacijo Italije in prihodom Nemcev v Ljubljano.

20. januarja mineva sto let odkar se je v Granadi v Nikaragvi rodil Ernesto Cardenal, eden največjih sodobnih pesnikov iz te države, sicer katoliški duhovnik in politik, zagovornik tako imenovane teologije osvoboditve. Objavil je številne pesniške zbirke z različnimi tematikami: ljubezensko, religiozno, eksistencialno, tudi socialno. Ernesto Cardenal je leta 2014 obiskal Ljubljano in takrat se je z njim pogovarjal Andrej Rot ter pripravil oddajo o njem. Razgledi in razmisleki, ki jo ob stoti obletnici Cardenalovega rojstva zdajle znova predvajamo.

Pred nami je zima, ki jo v Sloveniji spremljajo tudi obdobja večje onesnaženosti zraka, predvsem s trdimi delci. Zlasti problematična so individualna kurišča. V zadnjih petindvajsetih letih se je kakovost zraka pri nas občutno izboljšala, Evropska okoljska agencija pa Ljubljano še vedno uvršča med mesta s slabim zrakom. O tem, kako čist zrak dihamo, kaj povzroča onesnaženje, kako pravilno kuriti, kakšni so predpisi in sankcije za male naprave ter kako onesnaževalci vplivajo na naše zdravje, v tokratni oddaji Studio ob 17.00. Gostje: Tanja Koleša, vodja sektorja za kakovost zraka, Urad za stanje okolja, Arso; Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva Slovenije; Simona Perčič, zdravnica, NIJZ.

Pred mikrofon smo povabili Igorja Prassla, direktorja Animateke, ki bo razkril, kaj prinaša letošnja izvedba festivala - ki je tik pred vrati. Ljubljano sta obiskali igralki v filmu Julie molči, Tessa van den Broeck in Ruth Becquart, tudi soscenaristka filma. Ocenjujemo Konklave in Pa tako lep dan je bil.

Jovana Antović pet let živi v Sloveniji in je zdaj, kot pravi, postala prava Slovenka, saj si je kupila kolo. Opaža, da smo Slovenci zelo športen narod, ob nedeljah se zdi, kot da je Ljubljano preplavila kakšna bolezen, saj ni nikjer nikogar, ker so vsi v naravi. Pravi, da je največji stereotip o Srbih, ki ne drži, ta, da so nacionalisti. Sama je najboljši dokaz, da ni tako. Njen mož je rojen v Sarajevu, ima slovensko državljanstvo, živi v Sloveniji, zaradi želje po pridobitvi slovenskega državljanstva se Jovana zdaj odpoveduje svojemu srbskemu. Jovana je tokratna protretiranka, ki svoje življenje in selitev v Slovenijo razlaga v odlični slovenščini.

Ptuj, Ljubljana in Ajdovščina so mesta, na katera najbrž najprej pomislimo, ko govorimo o antični dediščini starega Rima. Morda malo manj znano, a najdišče izjemnega pomena, pa leži med hrušiškimi gozdovi ob cesti Col–Kalce. Z graditvijo te ceste so si Rimljani skrajšali pot med Ljubljano takratno Emono in Akvilejo oziroma Oglejem v Italiji. Na Hrušici so zgradili tudi utrdbo Ad Pirum, ki je bila del obsežnega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum; ta je segal vse od Posočja do Reke. Danes je tam arheološki park z muzejsko zbirko Narodnega muzeja Slovenije, ki obiskovalce seznani s tem obsežnim obrambnim sistemom trdnjav

Cilj ukrajinskih napadov v ruski regiji Kursk je po zagotavljanju Kijeva vzpostavitev tamponskega območja, in ne zavzetje ruskega ozemlja. Ob tem je vnovič slišati pozive ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega Zahodu, naj okrepi dobavo orožja in streliva. Na domači fronti pa Ukrajina izgublja ozemlje v Doneški regiji. Drugi poudarki: - Svetovni dan humanitarnosti: ob vojnah in ujmah vse več ljudi potrebuje pomoč. - Začenja se obsežna prenova železnice med med Ljubljano in Kranjem. - Dnevi poezije in vina predstavljajo 21 pesnikov; dogodki tako v Sloveniji kot Avstriji in na Hrvaškem.

Nedavno je umrl francoski pisatelj Benoît Duteurtre. Rodil se je leta 1960 v Normandiji. Najprej ga je navduševala moderna glasba, študiral je muzikologijo, nato se je ukvarjal z glasbo in zraven pisal. K pisanju ga je spodbudil tudi Samuel Beckett. Napisal je več kot 20 romanov, pisal pa je tudi esejistiko in glasbene kritike. Njegovo literarno ustvarjanje je pogosto navdihovala glasba. Za svoje delo je dobil številna priznanja, tudi nagrado Francoske akademije. Leta 2018 je v slovenskem prevodu Luke Novaka izšla Duteurtrova Knjiga za odrasle, ki je njegovo najbolj osebno delo. Takrat je pisatelj obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Nina Gostiša. Foto: ActuaLitté Benoît Duteurtre, Livre sur la Place 2014 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Beno%C3%AEt_Duteurtre.jpg

Danes se zdi, da so najrazličnejše finančne afere stalnica v naši družbi in če del njih pristane le v drobnem tisku kakšne črne kronike, se v druge zaradi njihove razsežnosti ali posebnosti zlahka za nekaj dni ali tednov uprejo oči vse slovenske javnosti. Ta pojav pa ni nič tako zelo novega, še več, kljub temu da slovensko ozemlje nikoli ni bilo v samem središču kapitalističnih dejavnosti in denarnih tokov, se lahko skozi zgodovino »pohvalimo« s celo vrsto večjih finančnih škandalov. In enega prvih, ki je širše odmeval v slovenski javnosti, bomo zarisali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali v 70. leta 19. stoletja, ko je Ljubljano dodobra pretresla finančna afera soproge lesnega trgovca Terezije Aristoteles, ki je na koncu pripeljala tudi do zelo odmevnega sodnega procesa. Pri zarisovanju te zgodbe, polne mešetark, visokih obresti, ponarejenih menic in ogorčenja, da so se tovrstnih mahinacij povrh vsega polotile ženske, nam bo pomagal asistent na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Ivan Smiljanić, ki je afero Terezije Aristoteles ter njen širši družbeno-zgodovinski kontekst popisal v članku za Zbornik Andreja Studna, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.

... si ogledajo Ljubljano in žalostno končajo v Ljubljanici … Pripoveduje: Silvij Božič. Napisal: Janez Rožencvet. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1976.