Podcasts about Otroci

Gost epizode je dr. Miha Mazzini, pisatelj, scenarist, režiser in predavatelj. Epizoda je bila posneta v sklopu AIDEA konference II. 10.5.2026 v Odiseji. V epizodi: Kultura, pozornost in vpliv slabih novic Zavist, pravičnost in slovenska družba Otroci, odnosi in pomen skupnosti Delo, denar, produktivnost in sreča Umetna inteligenca, osamljenost in sodobni ideal uspeha Samopomoč, potrošništvo in moč majhnih dobrih dejanj

Únosy, vraždy, výpalné a tajná pohřebiště. To je každodennírealita mexického státu Jalisco, z jehož hor už patnáct let operuje nejbrutálnější americká zločinecká organizace – Kartel Jalisco Nová generace. V jeho čele stál do února 2026 nechvalně známý sicario, nájemný zabiják, Nemesio Oseguera zvaný El Mencho. Po jeho smrti pak došlo k podezřele poklidnému předání moci. Kartel vyrostl na fentanylové krizi v USA, když se z pěstování máku a marihuany dokázal přeorientovat na výrobu syntetických drog. Prekurzory získává z Asie výměnou za nelegálně těžené železo. Neviditelný teror kartelu z Jalisca představuje mexický novinář Darwin Franco ze serveru Zona Docs. Rozhovor s ním natáčeli Pavla Holcová a Petr Gojda. České znění Jiří Slavičínský.

Drugi celovečerec nemške režiserke Masche Schilinski je na lanskem Cannskem festivalu osvojil nagrado žirije. Slovenski naslov Zvok padanja je preveden iz angleškega naslova. V izvirniku je naslov In die Sonne schauen, kar dobesedno pomeni zreti v sonce, vendar pa res gre na več nivojih za temo padanja, zato je prevod naslova primeren. Že v prvencu se je režiserka ukvarjala z obdobjem otroštva in odraščanja, kot je povedala na novinarski konferenci v Cannesu: »Zelo me zanima otroška perspektiva. Otroci začutijo stvari, ki jih odrasli ne izrečejo, marsikaj zaznajo in razkrijejo, tudi tisto, kar odrasli želijo prikriti. Na svet zrejo brez vnaprej izdelanih konceptov. Za filmsko pripoved se mi zdi to odlično izhodišče.« Mascha Schilinski je scenarij za film napisala skupaj z Louise Peter: »Neko poletje sva z Louise skupaj preživeli na kmetiji v regiji Altmark v severovzhodni Nemčiji. Tam sva delali na scenarijih za druge filme. Hitro sva se začeli spraševati o tistem kraju. Dobili sva vtis, da se je tam čas ustavil. Nekega dne sva naleteli na fotografijo treh žensk iz 1920. let. Bila je presenetljivo sodobna in zdelo se nama je, da naju te tri ženske gledajo naravnost v oči. Začeli sva se spraševati o njihovih usodah in raziskovati, kaj se je tam dogajalo. V teku raziskav sva ugotovili vse mogoče. Menim, da še veliko stvari o času ne razumemo. Vendar danes vemo, da se travme prenašajo iz ene generacije v drugo. Do teh travm iz preteklosti nimamo več neposrednega dostopa, verjamem pa, da do njih lahko dostopamo prek čustev in pogosto po telesnem odzivu ugotovimo, da smo podedovali neko travmo iz preteklosti.« Film zaobsega časovni razpon od 1910. do 2020.let. V fokusu so štiri dobe, ki se v filmu prepletajo, v vsaki pa sledimo enemu glavnemu ženskemu liku. Vzporedno spoznavamo še usode drugih ženskih in moških likov. Seznanimo se tudi z načini življenja, kar je posebej zanimivo. Tu so navade, običaji, posebno narečje prostora, v katerega je vse skupaj postavljeno, v ospredju pa so tragični dogodki. Mascha Schilinski: »Večkrat sva si zastavili vprašanje, ali se lahko osvobodimo travm iz preteklosti. Niso nas tako zelo zanimale travme, ki so posledica velikih dogodkov, kot so denimo vojne, ampak posledice manjših dogodkov, raznih občutij, nesrečnih naključij, o katerih ljudje pogosto ne spregovorijo, dokler ne ležijo na smrtni postelji. In zanimala naju je povezanost med ljudmi iz različnih generacij. Zvok padanja je čustveno zelo zahteven film – v ospredju je namreč izguba nedolžnosti otroške dobe. Pri tem gledalci dobijo vpogled v vidike iz zgodovine žensk na tem specifičnem območju, ki marsikomu niso znani – gre za strahote, ki so vsekakor pustile sledi na več naslednjih generacijah tako žensk kot moških. Estetika filma je izjemna, kamera vrhunska – za njo stoji Fabian Gamper, ki je posnel že režiserkin prvenec, prav tako izjemni sta igra in režija. Gre za resnično subtilno in mojstrsko izvedeno delo, tako da nagrada žirije v Cannesu ne preseneča. Filmu lahko kvečjemu očitamo, da je v njem preveč teh težkih usod na kupu. Ne da to ni prepričljivo, vendar je nasičenost s tragiko proti koncu filma že težko vzdržna. V tem čutu za tragiko film spominja na Hudičevo kopel avstrijske režiserke Veronike Franz izpred dveh let, ki je sicer postavljen v sredino 18. stoletja v Avstrijo, vendar prav tako temelji na arhivskih zapisih. Jeseni pa bo v kine prišel film Rose režiserja Markusa Schleinzerja, umeščen v 17. stoletje, ki se ukvarja z dejstvom, da so se ženske v preteklosti iz različnih razlogov izdajale za moške. Zahtevne zgodbe o ženskah iz zgodovine in sedanjosti so v filmu vsekakor na pohodu. Recenzijo je napisala Tesa Drev Juh. Iz oddaje Gremo v kino.

V tokratni Svetovalnici je bila naša gostja dr. Zdenka Zalokar Divjak, psihologinja in logoterapevtka, ki ima za seboj že več kot 40 let praktičnega dela zlasti s področja psihologije osebnosti, medosebnih odnosov, pomena komunikacije in to v izobraževalnem, svetovalnem in terapevtskem delu. Pogovarjali smo se o počitnicah, ki so se začele. Kako pomembne so te za otroke in starše, za njihove odnose, pa tudi za nabiranje življenjskih izkušenj in znanj.

Otroci in mladi so vstopili v poletno počitniško obdobje. Na voljo bodo imeli več časa tako za druženje z vrstniki kot za dejavnosti, za katere med šolskim letom zmanjka priložnosti. Na druženje, pa tudi na preživljanje prostega časa sploh, danes pomembno vplivajo digitalne tehnologije. Mladi so vse bolj priklenjeni pred zaslone, preživljanje prostega časa so iz resničnega sveta “preselili” v digitalnega. V tokratnem Studio ob 17-ih o vplivih pametnih telefonov, družbenih omrežij ter drugih digitalnih vsebin na odraščanje in razvoj otrok in mladostnikov. O pasteh in priložnostih sveta, ki ga mladi s seboj nosijo v žepu, s strokovnjaki z različnih področij in z mladimi. Avtor oddaje Žiga Fabjan.

Počitnice so pred vrati, otroci se veselijo brezskrbnih dni, za številne starše pa se že začenjajo skrbi ob pogledu proti novemu šolskemu letu. Nakup šolskih potrebščin predstavlja velik finančni zalogaj, ki ga mnoge družine težko zmorejo. Zato Slovenska karitas tudi letos začenja vseslovensko dobrodelno akcijo Otroci nas potrebujejo. Več o tem nam je povedala sodelavka Slovenske karitas Mojca Kepic.

Lobelovi so na videz povsem običajna kanadska družina srednjega razreda: hiša z vrtom, trije otroci in najstarejši sin, ki vsakdanje življenje snema z domačo videokamero. Vse je videti običajno, le da nobeden izmed otrok ne ve, s čim se njihov oče preživlja. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se Petra Meterc pogovarja s kanadskim režiserjem Mikom Lobelom, ki je v svojem dokumentarnem filmu Ne hodi gor raziskal skrivnost, s katero je odraščal, in posledice, ki jih je ta imela nanj in na njegovo družino. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.

Ko je lani prejela nagrado Bert za življenjsko delo na področju filmske igre, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk, so v utemeljitvi zapisali: »Silva Čušin je igralka, ki bi uspela v kateri koli kinematografiji.« Njena umetniška prezenca pa je prav tako izjemno močna na gledališkem odru. Za svoje gledališko ustvarjanje je prejela številne nagrade in priznanja, med njimi Borštnikov prstan, nagrado Prešernovega sklada in Sterijevo nagrado, ki jo podeljujejo na mednarodnem gledališkem festivalu v Novem Sadu. Na Malem odru SNG Drama jo trenutno lahko spremljamo v dveh predstavah: v uprizoritvi Otroci britanske dramatičarke Lucy Kirkwood ter v drami Vojna nima ženskega obraza, nastali po delu beloruske pisateljice, novinarke in Nobelove nagrajenke za književnost (2015) Svetlane Aleksijevič.

To soboto bo velik praznik za Beneško Slovenijo. Deset otrok, ki hodijo k dvojezičnemu verouku, bo imelo prvo sveto obhajilo, in sicer pri redni nedeljski sveti maši v župnijski cerkvi v Špetru. Evharistijo bodo darovali: p. Pavel Cocco, župnik Alexandre Fontaine in Giovanni Driussi. Ob spremljavi Davida Clodiga na orgle bo pel zbor vernikov, ki ob sobotah hodijo k sveti maši po slovensko. Otroci in njihovi starši bodo poskrbeli za berila in prošnje. Na prvo sveto obhajilo je otroke pripravila katehetinja Anita Bergnach s pomočjo Susanne Scuderin, piše petnajstdnevnik Dom. Dvojezični verouk oziroma katekizem se je začel jeseni leta 2017. Prva skupina otrok je bila pri prvem svetem obhajilu leta 2020 na Tarčmunu, v letih 2021, 2022 in 2024 pa v Špetru. Potekal je s podporo in pomočjo msgr. Marina Qualizze in Boža Zuanelle. Slednji je kot tarčmunski in sovodenjski župnik imel pod okriljem dvojezični katekizem v špeterskem pastoralnim sodelovanju. Po smrti zadnjih dveh beneškoslovenskih duhovnikov, je skrb za to prevzel sam špeterski župnik Fontaine.

Osnovnošolci z vseh koncev države se enkrat letno iz šolarjev prelevijo v predstavnike svojih vrstnikov in na Otroškem parlamentu v organizaciji Zveze prijateljev mladine Slovenije argumentirano razpravljajo o težavah, izkušnjah in predlogih za spremembe, ki si jih želijo v svojem okolju. Na letošnjem 36. Mednarodnem otroškem parlamentu je 115 osnovnošolcev končalo dvoletno razpravo o šolskem sistemu. Otroci so na dan dogodka o šolskih temah razmišljali v štirih delovnih skupinah, pozneje pa so svoje ugotovitve in razmišljanja predstavili na plenarnem zasedanju. Med predlogi so denimo tudi želja po večji avtoriteti učiteljev, uvedba statusa kmeta ter drugačni načini učenja in ocenjevanja.

Več kot četrtina odraslih v Sloveniji lahko prebere in razume le preprosta besedila, najvišjo stopnjo besedilnih spretnosti dosega le 5,4 % Slovencev (povprečje OECD je sicer 10,6 %). Približno polovica Slovencev letno ne prebere niti ene knjige. O tem govorimo s sogovornicama: dr. Tina Bilban je predsednica slovenske sekcije IBBY (Združenje za uveljavljanje mladinske književnosti), mag. Darja Lavrenčič Vrabec pa vodja Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo.

Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniške zbirke Marjana Strojana V parku, mesec bi se lahko najprej lotili celostno in pogled usmerili na razmerje med obliko in vsebino. Tako kot ga obravnava empirična literarna veda. Pred nami se razkazuje zbirka, kakor da bi izšla v nekih drugih časih. V sicer prikupni skorajda že za otroke ustvarjeni ilustraciji Mance Kovačič se pred nami razprostira naslov zbirke: v parku med gosto travo leži mesec in na njem, lahko bi rekli, mlada zaljubljenca. A ne skupaj, temveč vsak k sebi dana, ona leži na mesecu in pogled upira v nebo, on, sedeč prav tako na mesecu, se z dlanmi opira nanj. Lahko si mislimo, da premišljuje, medtem ko zre v daljavo. In kam zre? Prav k robu platnic, z očmi, ki jih lahko uzremo le po branju, usmerja in kaže: notri sem. Ta 'notri sem' bi lahko opredelili kot glavno vodilo zbirke, ki je postmodernistično kazanje na stvar samo. Pesniško zbirko tvorijo šest širših sklopov, poimenovanih po prvem verzu prve pesmi v njih, in samostojna pesem Otroci, glasni. Glavni temi, ki prehajata iz sklopa v sklop, sta ljubezenska in poetološka tematika, z njima se družita temi spomina in pravega trenutka, čez vse pa je dana koprena postmodernističnega kazanja. S tem pa se odstira določena distanca do predmeta pisanja, ki vpliva tudi na tiste pesmi, katerih namen ni prav nič postmodernističen. Ali pač. Bralsko izkušnjo, ki jo dobimo ob zbirki, bi torej lahko opredelili kot branje vrste opomb. Kot bi avtor nekoč napisal prave, neobremenjene pesmi, zdaj pa jih znova motri, razmišlja ob njih, ve, da so bile fikcija. In na drugi ravni bi nekatere pesmi lahko brali kot opombe k opombam, saj so zdaj jasno, ker reference nanje najdemo v kazalu, zdaj zamegljeno, kadar avtor na primer opisuje določeno literarno delo, prestreljene z referencami na pisanje drugih. Zdi se, da Marjan Strojan z novo zbirko nadaljuje pisanje, kjer ga je končal v prejšnji zbirki z naslovom Hribi, oblaki, lepe pozdrave. O takratni zbirki je dobra opažanja o Strojanovem postmodernizmu ponudil recenzent Goran Dekleva, zato jih avtor pričujoče recenzije ne bom ponavljal ali se po nepotrebnem zapletal v razvijanje bržkone podobne teze. Omenimo le, da je Dekleva tedaj postavil tezo, da Strojan ni »rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist« ter da naše bralske izkušnje ne želi na vse pretege usmerjati na svoje predhodnice, denimo na Sapfin fragment. Raje nadaljujmo v delu zbirke, kjer ta ponuja prelom. V nje sredini, v razdelku Noč, že proti jutru, se zgodi izrazitejši prehod v poetološko tematiko, skozi katero pa na humoren način in s postmodernističnimi postopki kaže na kritiko določenega tipa pisanja: »Po drugi strani so tudi pesniki samo ljudje, / ni jim do pisanja, a č vsak dan napišejo le / dve vrstici, imajo ob koncu leta Knjigo. / In grejo smučat … Napisati dveh vrstic res / ni pretežko, glejte, ta pesem jih ima že pet.« Pesem bi utegnili imeti zgolj za kritiko s pridihom ironije, a bi bila to preozka interpretacija. Pesnik nas v nadaljnjih razdelkih vodi k tipu pisanja, ki pa je poezija oziroma tisto, na kar mora poezija, če to želi biti in se ne samo samooklicati, računati. Poudarjam, na kar poezija ali bolje pesnik, mora računati. Celotna zbirka nas tako vodi k premisleku, nas s tem opogumlja ter vodi k spoznanju. V nadaljevanju pesnik prehaja prek tematike časa, spomina in pravega trenutka. V zadnji pesmi omenjenega razdelka se najprej dotakne našega časa: »Gospoda – ta čas, z izjemo kuge in mej, / ni stvari, ki bi zahtevala vašo pozornost.« V naslednjem razdelku Svetloba – vse izrečeno v eni začetnih pesmi pravi »[…] Sedanjost / je preozka, da bi strpali vanjo toliko usod« S tem se oddalji od linearnosti časa, kar nadaljuje v neki drugi pesmi: »Mogoče je res vse nekakšna vrzel, / mogoče nihče ne razume, zakaj je / med nami?« Pesnikovo domovanje je torej vrzel. Da bi človek-pesnik razumel čas, mora stopiti v reko spomina. Ta vstop se prek raznih referenc sicer pojavlja vseskozi, najbolj osebno pa v pričujočem sklopu v treh pesmih, ki jih je avtor posvetil prijateljem. Zahteva po spominu se zaiskri v zadnji pesmi razdelka: »Vse lépo umre, a preživi – ne vemo, kje ne kdaj«. V zadnjem razdelku V sposojenem telesu se premaknemo k zavezi pravega trenutka. Že prva pesem nas usmeri kot vstop v ta sveti čas: »V primerjavi z romanom ima naša hiša mnogo / bivališč in jaz eno samo življenje – da odklenem neka za / zmeraj zaklenjena vrata.« Za temi vrati pa je drugačen čas in drugačen kraj. »Je kraj, ki ga je nemogoče zgrešiti: / jabolka se kotalijo po pobočjih, / oblaki jezdijo po / gozdovih. / […] / Ne, ker bi ne upal, ne ker bi ne / znal, ampak kjer je vsak / tam tudi tu, ves čas / in potem.« To nas spomni na razpravljanja Walterja Benjamina v delu O pojmu zgodovine in o mesijanskem času, ki je čas iskrenosti, polnosti. Varuje ga pravi Angel zgodovine ali Angel poezije, če parafraziramo Benjamina. In ravno z angelom se začne naslednja pesem, z »angelom varuhom«. In ta trenutek traja, zapiše v sklepni pesmi zbirke: »odpre [se] kakor knjiga, ki smo jo, komaj prebrano, spet / pravkar odprli«. Da bi predstavljena poanta, ki se mi zdi najpomembnejša, prišla do izraza, bi morali nekatere pesmi zlasti iz prve polovice zbirke strniti, razredčiti. Tako bi zbirka lepše peljala k osrednjemu delu. Naj še enkrat poudarimo, da Marjan Strojan ne ponuja lekcije; ponuja razmislek, venomer nas sili k razmišljanju o pisanju, kot tudi on premišljuje o njem. Svežino ponuja z distanco, s premislekom v temnih časih.

Otroci danes preveč časa preživijo pred zasloni, bistveno manj pa se gibljejo. Prav gibanje – tek, skoki, igra in raznolike gibalne izkušnje – je ena ključnih osnov za zdrav telesni in miselni razvoj v zgodnjem otroštvu. V Svetovalnem servisu bomo zato govorili o atletiki za najmlajše - kdaj je pravi čas za začetek organizirane vadbe, kako naj bo ta prilagojena starosti in sposobnostim otroka ter zakaj pri najmlajših niso v ospredju rezultati, ampak veselje do gibanja. Posebno pozornost bomo namenili tudi vlogi staršev – kako spodbujati otroka brez pritiska in kako mu pomagati, da šport doživi kot pozitivno izkušnjo. Gost oddaje bo trener Atletskega kluba Krka Mitja Svet.

Efežanom 6,5-9 5 Otroci, z úprimného srdca poslúchajte svojich pozemských pánov ako Krista, s bázňou a chvením. 6 Neslúžte naoko ako tí, čo sa chcú páčiť ľuďom, ale ako Kristovi otroci, ktorí z celej duše plnia Božiu vôľu. 7 Ochotne slúžte ako Pánovi, a nie ako ľuďom. 8 Veď viete, že každý, kto vykoná niečo dobré, dostane odplatu od Pána, či otrok, či slobodný. 9 A vy, páni, zaobchádzajte s nimi tak isto. Prestaňte sa vyhrážať; veď viete, že aj ich, aj váš Pán je v nebesiach a ten nikoho neuprednostňuje. Buďme verní tam, kde sme! Tieto biblické slová nám môžu na prvé počutie znieť čudne. Veď už nežijeme v otrokárskej spoločnosti. Pavol nám však týmito veršami prináša vzácne posolstvo: Naše sociálne postavenie nie je to najdôležitejšie. Podstatné je, aké je tvoje postavenie voči Pánu Bohu. Si vyvolený Boží. A tak v každej chvíli, čokoľvek robíš, či už si učiteľ, upratovačka, kňaz, riaditeľ, kuchár alebo čašník, všetko rob z tej duše ako Pánovi! Všade a vo všetkom sa máme preukázať ako Pánovi verní. Tak bude Kristus oslávený v nás a my v Ňom a prijmeme svoju odmenu od Pána. Usiluj sa o lepšie okolnosti, významnejšie miesto, väčší vplyv, ale výsledok zver do ruky Božej! Buď aj dnes verný tam, kde ťa Boh postavil! Boh má s tebou plán. Veď vernosť v malom vedie k požehnaniu vo veľkom. A nakoniec – tú poslednú a najväčšiu odmenu neprináša svet, ale sám Pán. A tá nikdy nezanikne. Modlitba: Pane, ďakujeme Ti, že nás miluješ, že sme pre Teba výnimoční! Pomáhaj nám byť vernými tam, kde nás staviaš, a slúžiť Ti s radosťou! Nech je každý náš skutok oslavou Tvojho mena! Amen. Pieseň: ES 478 Autor: Lea Pavlišáková Tisíc rokov je v Tvojich očiach ako včerajšok, čo sa pominul, ako čas nočnej stráže. Žalm 90,4 Pán nemešká so Svojím prisľúbením, ako sa niektorí nazdávajú, že mešká, ale je zhovievavý, lebo nechce, aby niekto zahynul, ale chce, aby sa všetci dali na pokánie. 2.Petra 3,9 Rimanom 8,7-11 •  Modlíme sa za: Praha (CzS) Otázky na rozjímanie: Ako dnes poslúcham pozemských pánov z úprimného srdca ako Krista, s bázňou a chvením, nie naoko? Čo pre mňa znamená slúžiť ochotne ako Pánovi, plniac Božiu vôľu z duše, vediac o odplate za dobré? Ako môžem dnes ako pán zaobchádzať rovnako, bez vyhrážok, spomínajúc, že náš Pán v nebesiach neuprednostňuje? Dnes som vďačný za tieto 3 veci: _________________________________ _________________________________ _________________________________ Viac o vďačnosti, čo to je, prečo je dôležité byť vďačný, ako praktizovať vďačnosť nájdeš na blogu

Piše Veronika Šoster, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Lukas Debeljak je leta 2022 navdušil s prvencem Poznati kot voda, zdaj pa se vrača s še bolj ambiciozno zastavljeno pesniško knjigo Drevo, ki ga pišemo nihče. Gre namreč za pesnitev, ki obsega sto petdeset strani in se razteza skozi prostor in mimo časa. Naravo pesnitve napoveduje že več začetnih vtisov, na primer fotografija zapiskov, ki so kaotično razmetani po listu papirja, počečkani, napolnjeni s prečrtanimi ali obkroženimi besednimi zvezami, pojmi, pri tem pa jih mirno osvetljuje sonce, ki pada skozi drevesno listje. Tu je seveda tudi naslov zbirke, ki je nenavaden že stavčno, saj se sprašujemo, kdo je ta množinski subjekt, ki naj bi bil torej skupnost, a je takoj negiran z besedo nihče. Vsi ti začetni impulzi se skozi knjigo pomensko plastijo in vabijo k ponovnemu branju in pisanju drevesa. Drevo deluje kot stalnica, sidrišče, saj se vse steka k njemu, zbirka se odpre s prizorom pogovora med dvema otrokoma nekega dne, sredi polja, v senci drevesa. Gre za prijeten in lahkoten prizor, kjer se igra dogaja s pripovedovanjem in zamišljanjem reči. Obenem pa vanj pesniški govorec tihotapi zahtevne reference na filozofijo, humanistiko, literaturo, da nam je takoj jasno, da ne gre za dejanska otroka, temveč za dva človeka, pa tudi ne nujno za dejanska človeka, temveč za neko mnoštvo glasov in misli, ki se stekajo k drevesu. Kot pri otroških izštevankah ali pesmicah tudi tu hitro dobimo občutek o naštevanju, saj je veliko nizanja podob eno za drugo, pri čemer pesnik zajema iz vseh mogočih področij in obdobij, a te podobe šelestijo, šumijo, brstijo, odpadajo in se vrtinčijo. Za Debeljakovo poezijo je značilna močna ritmičnost, ki takoj potegne vase in ne spusti do zadnjega diha in še dlje, vsaka podoba pa je izbrana z namenom in nikakor naključna, oziroma je naključna ravno toliko, kolikor od nje zahteva govorec. Poleg definicij za stvari, ki nikoli niso enoznačne in oprijemljive, seveda išče pristen človeški stik ali še bolje, gibalo človeštva. Od intime drevesa se premakne k otrokom na igrišču, kjer se začne zbujati vseobsegajoča polifonija glasov. Govorijo posamezni otroci, skupine otrok, otroci kot celota ali pa celo takšni, ki na tem igrišču še nikoli niso bili. Ponovno jim v usta polaga absolutno zahtevne citate, replike in koncepte iz različnih del, kar povzroči občutek, da skozi otroke govori morda pesnik, morda človeštvo, morda pa nihče. Mi nihče? Začne se debata o pesmi, otroci ugotavljajo, da je pesem nekomu nekoč pripadala, a ni pomembno, komu, saj je šla naprej, od teles do drugih teles. Opisujejo pot zgodbe, pesmi, mita, ki se z vsakim posredovanjem predrugači, ki se mu kaj doda, kaj odvzame, pri tem pa se njegova živost ne izgublja. Vrača se tudi k simbolnim zgodbam začetkov pisave, k nastanku tiska pa seveda k branju in spoznanju. Ko torej glasovi govorijo o nastajanju pesmi, obenem ustvarjajo pesem, nad njimi pa bdi pesniški govorec in nad njim pesnik; to »pisanje drevesa« tako zavzema mnoge izpovedne ravnine in gradi strukturo, ki nima začetka in konca, pa tudi ne prave hierarhije, kar je pravzaprav sámo bistvo pesnitve. Ugotavlja namreč, da ko nekaj opisujemo in lovimo, to tudi že izgubljamo, je že izgubljeno, a tudi podarjeno, dano v svet. Kako torej opisati svet, če pa se sproti spreminja? Pomen valovanja, spremenljivosti in fluidnosti, ki ga je pesnik nakazal že v prvencu, se tu še bolj okrepi. Knjiga Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče je zaznamovana s citatnostjo in metaliterarnostjo, saj je vendar ustvarjena prav s temi postopki ali načini, ki jih upesnjuje. Knjiga na neki točki citira celo samo sebe, pri tem pa je osvobojena vsakršne pretencioznosti. Citat je lahko karkoli in kjerkoli, lahko je namenjen komurkoli in prihaja od kogarkoli. Debeljak okvirje citatnosti presega prav s tem, ker besedila kljub nenehnemu citiranju ne zaduši, saj so citati samovoljno živi, pretočni med govorci, vsem dosegljivi in razumljivi. Citat tako tu nima funkcije nanašalnosti, temveč občutka vsesplošne prisotnosti, kot snov, ki prosto plava med nami in jo lahko zajemamo iz zraka, izmed drevesnih listov, iz vode, ker gre pač za znake, zgodovino, besede, nič drugačne kot kaj, kar je bilo zapisano v kanon. In tudi če je zapisano v kanon, to ni bistveno, saj vse obstaja enakovredno. S tem pesnik seveda nagovarja tudi vprašanje avtorstva, in to bolj aktualno in svojstveno kot mnogi, ki se z umetno inteligenco ukvarjajo v stvarnih razpravah, saj pokaže na možnost sveta znotraj sveta, kjer je vse pretočno in ves čas na voljo, kakor tudi deluje umetna inteligenca. Ko zato v nekem trenutku odpre arhiv spomina in na koncu podari fotografijo sebe in pokojnega očeta, pesnika Aleša Debeljaka v tak svet, daje njunemu odnosu največje darilo – iztrga ga končnosti. Kar je pri Debeljakovi poeziji presežno, je zagotovo ne samo prepričanje v nekakšen tekoč čas, ki je navzoče že v prvencu, temveč dejansko sočasno dogajanje in porajanje vsega. Otroci med igro citirajo zahtevna literarna in filozofska dela, kot da so del njihove zavesti, kot da so jim že davno znana, vpisana pod kožo. Starodavno ljudstvo opazujemo prav zdaj, babilonski stolp se pravkar gradi … Vse to je del poetike, ki presega prostor in čas in sploh zgodovino, ki jo razume po svoje, kot nestabilno verižico zgodb, ki pa smo jih po poti že malo izgubili, a tudi ohranili. V nekem trenutku govori o singularni vzajemnosti z drugimi ljudmi, in ta iztaknjenost iz časa daje poeziji strašljivo razsežnost, saj vemo, da ji ne moremo priti do konca, ampak ji v bistvu tudi nočemo, saj to ni njen namen. Nič v tej poeziji, v tem svetu ni zapisano nikakršni časovnosti; še najbližje poimenovanje, ugotavlja, bi bilo mnogotero veččasje. Vse vznika in izginja, izginja in vznika, se rojeva in umira, umira in se rojeva, pesnitev se steka v hipnotičen cikel nenehnega porajanja, ki ga spremljamo, kot bi spremljali pogovor v sosednji sobi, ob tem pa slišali le vsako tretjo besedo, kot nekje pronicljivo ugotavlja pesniški govorec: »[…] in če smo torej pozabili, / ni pomembno, ni izgubljenega, nič pridobljenega, / vedno, kadar bi si morda zaželeli, četudi le za trenutek, / se lahko vrnemo, ta red obnavljamo naprej, svojo / smrtnost, pet ali šest dreves, listje na njih, veje, / krošnje, nič pridodanega, nič odvzetega, drevje ob / vodi, še nikoli zaključeno in začeto vsakič znova, / vsakič znova obnovljeno […]« Proti koncu knjige Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče se govorec osredotoči na možnost prostora, kjer je drevo, kjer je igrišče, a je bilo tudi že vse kaj drugega. Tam so se srečevale in dopolnjevale usode, pri tem pa ne govori o preteklosti, temveč o soobstoju vseh teh pojavnosti. Prostor ga vodi še dlje v prostor samega izražanja, ki je v knjigi naslovljeno večkrat in za katero se zdi, da prevprašuje samo sebe, lasten pesniški izraz, ki je omejen, a je tudi najboljše, kar zmore z besedami in pojmi. Prizor drevesa in otrok se dokončno zariše pred nami kot gibljiva diorama, oblita s svetlobo, kot preblisk ali sončni žarek skozi veje drevesa, ki ga pišemo nihče.

Muhasti april je končno zalil brsteče zelenje. Otroci so obuli gumijaste škornje in z indijanskimi kriki napadli luže. Mlad kuža se navdušeno povalja po nepobranem kakcu na travi. Pomlad je kljub meglicam, ki se nam vlečejo po mislih, lepa: polna je pisanih barv in dišeča. Seveda kakor za koga. Za kužka ali lastnika. Približujejo se prvomajske počitnice, šolarji so že v primežu spraševanj in kontrolk, nekateri pa tuhtajo, kam bi jo ucvrli. Veliko pa nas bo še naprej zapečkarjev. Na toplem doma, z nogami na suhem. V nedeljo zvečer si prižgite radio in se pridružite strašni spraševalki Mojci Blažej Cirej.

NAPOVED: Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani je bila sinoči zadnja premiera te sezone, hkrati pa prva slovenska uprizoritev drame Komarji Lucy Kirkwood v režiji Maše Pelko. Prevedla jo je Tina Mahkota, dramaturg je bil Rok Ándres. Sodobna britanska avtorica Lucy Kirkwood nam je že dobro poznana po dveh uspešnih predstavah v ljubljanski Drami, to sta Otroci in Nebesje, zdaj sledi torej še drama Komarji iz leta 2017. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Igrajo Saša Tabaković, Nika Rozman, Maruša Majer, Zvezdana Mlakar, Jure Šimonka, Mina Švajger in Rok Vihar. Avtorsko ekipo uprizoritve, ki je nastala po prevodu Tine Mahkota in pod vodstvom režiserke Maše Pelko, sestavljajo dramaturg (in urednik gledališkega lista) Rok Andres, lektor Arko, scenograf in avtor videa Dorian Šilec Petek, kostumografinja Tina Bonča, oblikovalka odrskega giba Vita Osojnik, skladatelja Val Fürst in Pavel Panon Raščan, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalec maske Tomaž Erjavec, asistentka režiserke Luna Pentek, asistentka scenografa Sara Kastelic in študijska asistentka dramaturga Nastja Uršula Virk.

V oddaji se bomo posvetili temam, ki zaznamujejo in oblikujejo nekatere družine. Otroci in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in težavami potrebujejo zgodnjo obravnavo in pravočasno prepoznavanje težav. Kako pristopiti do takih otrok in celotne družine? Ena takih ustanov , ki nudi pomoč, je Strokovni center za obravnavo otrok in mladostnikov s čustveno vedenjskimi motnjami. Pomoč staršem je nujna, saj so le tako tudi mali koraki pri pomoči uspešni, pravi Andreja Vukmir Brenčič, družinska in zakonska terapevtka v Strokovnem centru Planina. Luciji Fatur je najprej razložila nekaj o vsebini doktorske disertacije, saj je tik pred njenim zagovorom.

Odnosi med sorojenci so eni izmed prvih, v katerih se učimo bližine, tekmovalnosti, sprejemanja in odgovornosti. Trije mladi, Eva, Klemen in Aljaž z zelo različnimi družinskimi izkušnjami spregovorijo o odraščanju z brati in sestrami, o zapostavljenosti, primerjanju ter o tem, kako se ti odnosi s časom spreminjajo. Iskrena oddaja o sorojencih kot prvih sopotnikih življenja in odnosih, ki nas zaznamujejo za vse življenje. Vas zanima več? Priročnik »Na pomoč, moji otroci se kregajo«: https://www.druzina.si/knjiga/na-pomoc-moji-otroci-se-kregajo Knjiga »Čudovite sanje« o mami 6 otrok: https://www.druzina.si/knjiga/cudovite-sanje Izpoved mame 18 otrok »Kako biti srečen z 1, 2, 3 … otroki«: https://www.druzina.si/knjiga/kako-biti-srecen-z-1-2-3-otroki Moderatorka pogovora: Gaja Gregorčič Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica oddaje Reflektor: Tina Martinec Selan Izdaja DRUŽINA d.o.o., www.druzina.si #OddajaReflektor #družina #sorojenci #sestreinbratje

Technologie jsou přirozenou součástí života, ale kde končí zábava a začíná riziko? Dětská terapeutka Mia Fagertun upozorňuje na rostoucí počet dětí závislých na mobilech a tabletech i na to, že klíčovou roli hrají samotní rodiče.Všechny díly podcastu Radioporadna můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Nerazumljiv govor, težave z izgovorjavo glasov kot so R, S, Š, jecljanje – to so nekatere od težav, ki jih pomagajo odpravljati logopedi. Otroci k njim pogosto pridejo v okviru sistematskega pregleda malo pred 5. letom starosti; če so težave izrazite, pa še prej. Govornemu razvoju otrok bomo posvetili tudi četrtkov Svetovalni servis, ko bo z nami Nika Boncelj, magistrica profesorica logopedije in surdopedagogike.

Je to už skoro 20 let, co mě dispečer mé taxikářské společnosti poslal vyzvednout zákazníka k budově v Croydonu, zvané Měsíční dům. V Měsíčním domě sídlilo britské ministerstvo vnitra. Právě tam se rozhodovalo o osudech mnoha příchozích do Británie.

Je to už skoro 20 let, co mě dispečer mé taxikářské společnosti poslal vyzvednout zákazníka k budově v Croydonu, zvané Měsíční dům. V Měsíčním domě sídlilo britské ministerstvo vnitra. Právě tam se rozhodovalo o osudech mnoha příchozích do Británie.Všechny díly podcastu Glosa Plus můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

5.Mojžišova 15,12-18 12 Ak sa ti z Hebrejov predá muž alebo žena, bude ti slúžiť šesť rokov, ale v siedmom roku ho prepusť na slobodu. 13 Keď ho budeš prepúšťať na slobodu, neprepusť ho s prázdnymi rukami. 14 Štedro ho obdaruj zo svojich oviec, z humna a z lisu. Daj mu z toho, čo ti požehnal Hospodin, tvoj Boh. 15 Pamätaj, že si bol otrokom v Egypte a že ťa vykúpil Hospodin, tvoj Boh. Preto ti dnes prikazujem: 16 Keby ti povedal: ‚Nechcem odísť od teba, pretože si obľúbil teba i tvoj dom, lebo mu bolo dobre u teba,‘ 17 vezmi šidlo, prepichni mu ucho opreté o dvere a on ti zostane navždy otrokom. To isté urob aj svojej otrokyni. 18 Nech ti nie je zaťažko prepustiť ho na slobodu, lebo jeho šesťročná služba u teba mala hodnotu dvojnásobnej mzdy nádenníka, a Hospodin, tvoj Boh, ťa požehná vo všetkom, čo budeš podnikať. Otroctvo. Prečítané verše nám pripomínajú druh otroctva v starovekom svete, ktorý si už dnes vieme len veľmi ťažko predstaviť. Otroci, o ktorých sa tu uvažuje, sú tí, ktorí sa museli predať do otroctva kvôli svojmu dlhu. Tí mali byť každý siedmy rok prepustení. Pán Boh prikázal preukázať odchádzajúcemu otrokovi veľkorysosť. Otrok sa však mohol zachovať aj úplne opačne a aj naďalej zostať pri svojom pánovi. S týmto rozhodnutím súvisí prax prepichovania ucha otrokovi pri verajach dverí. Veraje dverí mali v živote Izraela zvláštne miesto – bývali pomazané krvou veľkonočného baránka; nachádzala sa na nich schránka s textom z 5M 6: („Počuj, Izrael! … Slová, ktoré ti dnes prikazujem, budú v tvojom srdci. Budeš ich vštepovať svojim synom…“); boli akoby nemým svedkom dôležitých udalostí. Občas by sa zišli aj nám… – – V našej dobe je to najmä symbol Kristovho kríža. Je pripomienkou nášho vykúpenia. Slová „Pamätaj, že si bol otrokom v Egypte!“ sú aktuálne aj pre nás, ak si za slovo „Egypt“ dosadíme svoj vlastný hriech: Pamätaj, že si bol otrokom hriechu a že ťa vykúpil Hospodin. Toto je to, na čo dnes chce poukazovať Kristov kríž. Amen. Modlitba: Láskavý Otče nebeský, použi si ma, nech dokážem Tvoju lásku priniesť ľuďom, s ktorými sa dnes stretnem! Amen. Pieseň: ES 236 Autor: Ľubica Gdovinová „Či nie je Efrajim Mojím drahým synom alebo roztomilým dieťaťom? Kedykoľvek hovorím proti nemu, musím si ho pripomínať, preto sa Moje vnútro kvôli nemu chveje, musím sa nad ním zmilovať,“ znie výrok Hospodina. Jeremiáš 31,20 Boh nezavrhol Svoj ľud, ktorý vopred poznal. Rimanom 11,2 Lukáš 6,43-49 •  Modlíme sa za: Liptovský Peter (LOS) Otázky na rozjímanie: Ako dnes prežívam svoje vykúpenie z otroctva hriechu a pamätám, že Hospodin ma vyviedol z môjho „Egyptska“? Čo pre mňa znamená veľkoryso obdarovať tých, ktorým mám pomôcť, namiesto posielať ich s prázdnymi rukami? Ako môžem dnes žiť veľkodušnosťou, aby Hospodin požehnal dielo mojich rúk po šesťročnej službe iným? Dnes som vďačný za tieto 3 veci: _________________________________ _________________________________ _________________________________ Viac o vďačnosti, čo to je, prečo je dôležité byť vďačný, ako praktizovať vďačnosť nájdeš na blogu

Otroci za ograjo v najlepšem vrtcu v Ljubljani so od navdušenja vpili in se valjali po snegu. Sankali so se po majhnem klancu in se kepali, dokler jih niso premraženih rok odpeljali na kosilo. Neradi so odšli. Ja, končno smo dobili darilo izpod neba. Snežak, ki ga je ob majhnem ribniku naredila punčka, pa je te dni že žalostno sklonil glavo in izjokal svojo nežno belo dušo. Sesedel se je vase in korenček mu je ušel. Seveda pa sneg in led nista razveselila vseh. Devetdesetletna Marija se je zasukala, da bi videla, kaj vpijejo tam zadaj, zdrsnilo ji je – in zdaj zlomljeno roko pestuje na ruti kot punčko. Čar praznikov je mimo, vreme se vsaj za zdaj topli in tretjo nedeljo zvečer je že čas za zmenek vseh, ki radi poslušate ali poklepetate z Mojco.

Na pedagoškem področju bi težko našli funkcijo, ki je Anton Baloh v minulih 44 letih, kolikor je dolga njegova pedagoška kariera, ne bi opravljal. Bil je skorajda vse, od razrednega učitelja na začetku svoje poklicne poti do ravnatelja osnovne šole na koncu, z vmesnimi postajami na vodstvenih položajih več šol in javnih zavodov. Bil je tudi svetovalec župana in glavni tajnik univerze ter šolski inšpektor. Skupaj s svojimi vsakokratnimi sodelavci si je prizadeval, da bi mladi iz šolskih klopi odnesli čim več znanja in lepih spominov. Številna priznanja dokazujejo, da mu je to v veliki meri tudi uspelo. Konec lanskega leta se je upokojil, zato ga je Jasna Preskar povabila, da poslušalcem predstavi svoje bogate izkušnje in tudi prihodnje načrte.

Praznični čas je običajno priložnost, da družina več časa preživi skupaj. In to je priložnost tudi za to, da se člani družine skupaj lotijo kakšne nove dejavnosti, recimo ustvarjanja v kuhinji. Otroci tam starše pri pripravi jedi in kuhanju opazujejo od mladih nog, sčasoma lahko tudi sami vse bolj sodelujejo pri tem opravilu. Kdaj in kako jih vključiti v peko in kuhanje, da bo to primerno njihovi starosti ter sposobnostim, bo osnovno vprašanje petkovega Svetovalnega servisa. Z nami bo Mojca Koman, univ. dipl. inž. živ. tehnologije.

Gledališki in filmski igralec Luka Bokšan trenutno deluje v dveh uprizoritvah na treh slovenskih odrih: v Celjskem in Kranjskem gledališču v koprodukcijski predstavi » In mnogi drugi«, v režiji Bora Ravbarja ter na odru Anton Podbevšek teatra v Novem mestu, v predstavi »Kratke zgodbe«, avtorskem projektu Sanje Neškovič Peršin. Luka Bokšan je Celjan, ki je najprej študiral biologijo, potem pa se je odločil za študij igre na AGRFT-ju. Odločitev je bila prava, takoj zablesti v vlogi admirala, v igri »Otroci na oblasti« (r. Luka Marcen), akademijski produkciji, ki je bila uvrščena na dve mednarodni študentski tekmovanji: na 14. FIST festival v Beogradu, kjer osvoji nagrado grand prix za najboljšo uprizoritev v celoti in na 10. ITSelF festival v Varšavi. Predstava prejme tudi skupinsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Že med študijem nastopa v predstavah: »Odilo. Zatemnitev. Oratorij. v režiji Dragana Živadinova v Kinu Šiška, na odru SNG Drama pa v dveh predstavah, »V imenu matere« Ivice Buljana ter »Gospa z morja«, v režiji Tina Grabnarja. Igral je tudi v dokumentarno-igranih filmih Pot domov (r. Aleš Žemlja) in Bratje Milčinski (r. Alma Lapajne) ter v TV seriji Sekirca v med

Otroci, ali kdaj pogledate večerno zarjo? Če ni megle, če vidite rdeče obarvano zarjo, takrat Miklavž piškote peče ... In če sneži, jih že posipa z moko ... Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisala: Nina Mazi. Posneto v studiih Radia Slovenija 1996.

Šopek rož je lepo darilo in če potrebujete nasvet (ali pa kar šopek!), potem je Laura pravi naslov. Zanimalo me je vse o cveličarstvu in njeni podjetniški poti, s katero prepleta zasebno in športno življenje. Če vas zanima, kako je zašla v trail tek, kje so njeni najljubši tereni (in tudi dirke), zakaj je zaljubljena v K24, koliko koles ima in zakaj je odtekla Berlinski maraton - vas bo tale super simpatični pogovor prav gotovo navdušil. Za piko na i pa še anekdota o srečanju z Mravljetom in njeni plani za 2026. Dobrodošli!‍ Laura Markelc Primec iz Vrhnike je znana cvetličarka, lastnica Lepe rože in vsestranska športnica. Najprej kolesaka, članica društva Specialkarke, vedno bolj pa vidna slovenska trail tekačica. Na zadnjem Obala trailu je bila druga na najdaljši razdalji, sicer pa ji ležijo daljše razdalje, kjer se vedno uvršča med najboljše. Mati dveh otrok obožuje naravo, hribe in ima za leto 2026 zanimive plane!‍ #lauraprimec #leparoža #k24 #ultratrail #specialkarke================================­=====NAROČITE SE NA KANALVŠEČKAJTE, DELITEHVALA, NAJBOLJŠI STE!=========================­=====Avdio linki:iTunes: http://bit.ly/iTunes_ZZTSpotify: http://bit.ly/Spotify_ZZTAnchor: https://anchor.fm/zagret-za-tek/==================================­=====YT: https://youtu.be/kAM0P2zq6qwIG: https://www.instagram.com/lauramarija_primec/FB: https://www.facebook.com/laura.markelc/?locale=sl_SISpecialkarke: https://specialkarka.si/konktakt/UTMB: https://utmb.world/runner/4678840.laura.primecLepa roža: https://leparoza.si/Maratoni: https://marathonview.net/query/Laura%20PrimecLM: https://ljubljanskimaraton.si/rezultati/najdi-svoje-rezultate/?ime=laura&priimek=primec00:00 Intro03:20 Kdo je Laura?04:33 Cvetličarka07:10 Kdaj se kupujejo rože?10:45 Poklic in svetovanje13:50 Najljubša roža20:20 Ime cvetličarne Lepa roža22:00 Kolesarka28:50 Koliko koles ima?32:33 Skok v tek35:10 Prve tekme37:11 Koronski čas39:33 Trail in K2443:52 Prva 100ka50:00 Berlin 202352:44 Obutev55:20 Antalija trail1:00:01 Plani 20261:04:20 Popularnost traila in UTMB1:09:33 Počena trtica1:12:22 Triglav1:17:00 Obala trail 20251:23:10 Zaplana trail, domače dirke1:25:20 Srečanje z Mravljetom1:27:20 Otroci

Vsak otrok začne svojo pot z drugačnim nahrbtnikom. Nekateri s polnim, drugi s praznim.Revščina otroku ne vzame samo materialnih dobrin, ampak mu postopoma krči dostop do znanja, občutka varnosti in prepričanja, da je vzpon po družbeni lestvici sploh mogoč. Prof. dr. Vesna Leskošek brez olepševanja predstavi, kako šola, ki naj bi blažila neenakosti, pogosto dela prav nasprotno in nagrajuje že uspešne. V takih razmerah socialna mobilnost postane bolj ideal kot realna možnost. Posebej izstopajo izkušnje romskih otrok, ki poleg pomanjkanja nosijo še breme predsodkov, zaradi česar je njihova pot navzgor še bolj strma.   Foto: STA

Sonce nas je razvajalo, oblaki in dež pa prinašajo prijaznejše temperature. Otroci v vrtcu nosijo pri igri zunaj gumijaste hlače, da niso, ko se vrnejo noter na kosilo, preveč blatni. Še sreča, da smo imeli za maraton in 1. november lepo vreme, a ne. Dan je, sploh ob menjavi ure, žalostno kratek in mnogi se tolažimo s čokolado in palačinkami. Ampak sladkarije niso prava zamenjava za družbo, otrok v nas bi tudi rad gumijaste hlače. Pa tobogan in gugalnico. No, čudežev še ni na sporedu, je pa to nedeljo zvečer od 22 h do polnoči spet Mojca.

Povprečna odrasla oseba vsakodnevno "zaužije" 35 gigabajtov vsebine, kar je toliko, kot če bi prebrala 75 časopisov od začetka do konca. Torej, kdo je zasvojen s telefonom? Si ti? Smo vsi? In kako pretirana uporaba družbenih omrežij vpliva na (naše) otroke? Težko temo smo odprli s psihologom psihologom in raziskovalcem vedenjske zasvojenosti Markom Žmavcem iz Logout-a, ter Matijo Torlakom, ustanoviteljem podjetja Digital School, kjer mladostnike učijo programiranja in odgovorne rabe družbenih omrežij. To je tisti podcast, ki si zasluži delitev tudi preko ustnega sporočila..ZAPISKI:A1 in nagrajene Spletne brihte: https://www.a1.si/spletne-brihte/Logout - brezplačno zdravljenje digitalnih zasvojenosti: https://www.logout.org/sl/Digital school - Inovativni tečaji programiranja za otroke in mladostnike: https://digitalschool.si/.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠⁠

Tri leta po pandemiji covida-19 strokovnjaki ugotavljajo, da je ta med otroki in mladostniki povzročil sindemijo, množico negativnih učinkov, zlasti na telesni in gibalni razvoj. V letošnji raziskavi SLOfit – športnovzgojni karton so podatki pokazali, da rezultati še vedno močno zaostajajo za predkoronsko ravnjo, trendi pa ostajajo skrb vzbujajoči. Posebej izstopa hkraten upad gibljivosti in eksplozivne moči – kombinacija, ki je redka in alarmantna. Telesna zmogljivost pomembno vpliva tudi na čustveno odpornost, samozavest in socialne veščine otrok. Pomanjkanje gibanja tako ne vodi le v slabšo telesno pripravljenost, ampak povečuje tudi tveganje za vedenjske in čustvene težave, kar zahteva resen in celosten odziv šol in širše družbe.Sogovornik: profesor doktor Gregor Starc, vodja meritev nacionalnega sistema ŠVK in član raziskovalne skupine SLOfit na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani

Praznovanju svetovnega dneva čebel, ki nas na pobudo Slovenije pri OZN vse od leta 2018 naprej opominja na izjemen pomen čebel, se že osmo leto zapored pridružuje tudi svojevrstni pravljični cikel Čebelice v oddaji Lahko noč, otroci!. Nocoj bodo najmlajše pospremile v svet sanj tople, iskrive in navihane pesmi Neže Maurer, ki nas, med drugim opomnijo na srečico, na previdnost, na to, da nikoli ni prav, na pomladni veter ali zlate copatke. Pa tudi na to, kaj je strah. Skratka, pogledajo na naš svet z zvedave in bolj vedre plati. Četudi kdaj ni takšen in se v njem ne počutimo prav doma. Na današnji svetovni dan čebel se bomo z dramsko igralko Nino Valič in zbirko pesmi Televizijski otroci, ki je v Knjižnici Čebelica izšla leta 1986, poklonili Neži Maurer ob njenem nedavnem slovesu. Pripovedovalka: Nina Valič. Avtorica besedila: Neža Maurer. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Sindrom praznega gnezda opisuje psihološko stanje staršev po odhodu otrok od doma. Gre za pomemben mejnik v življenju družine, ob katerem pa nekateri starši lahko občutijo povečan stres, depresijo, tesnobo. Da boste lažje sprejeli to spremembo kot naraven del življenja, smo v torkov svetovalni servis povabili Melito Kuhar, socialno pedagoginjo in socialno delavko ter svetovalko za partnerske odnose in vzgojo otrok Melito Kuhar iz svetovalnice.si. Pokličite ali nam pišite.

Po trditvah različnih skupin in organizacij je bilo v 60., 70. in 80. letih v nekdanji Jugoslaviji prodanih več kot 20.000 novorojenčkov; več primerov je tudi v Sloveniji. Več je tudi zgodb mater, ki jim je bilo sporočeno, da so njihovi otroci umrli takoj po rojstvu ali nekaj dni pozneje, niso pa jih smele niti videti niti pokopati. Sume dodatno vzbuja tudi neujemanje dokumentacije porodnišnic in Statističnega urada. V Društvu izgubljeni otroci je trenutno povezanih 125 mater. Pogovarjamo se z dvema, ki že več let iščeta resnico o svojih otrocih.

Gledališka in filmska igralka Barbara Cerar, prvakinja SNG Drama, se je kot pisateljica uveljavila že z dvema romanoma: s prvencem Pretežno jasno, njen drugi roman Prod pa je pred kratkim izšel pri založbi Miš. Barbara Cerar nas trenutno navdušuje v predstavah: Otroci sonca Maksima Gorkega, Te igre bo konec, Matjaža Zupančiča in kot Gospa Peachum, v Brechtovi uprizoritvi ' Opera za tri groše', ki jo je na oder ljubljanske Opere postavila režiserka Mateja Koležnik. Od leta 2022 je docentka za dramsko igro na AGRFT.

Gruzie. Země, kde se potkává západní městský životní styl s tradičními způsoby života v horách. Právě do hor se vypravili kamarádi a studenti religionistiky Matyáš Lednický, Martin Lednický a Kryštof Kerndl, aby tam zachytili lidové náboženské praktiky místních komunit.

Otroci spat, muce pa pravljico poslušat! Pripoveduje: Zlatko Šugman. Napisal: Samuil Jakovljevič Maršak. Prevedel: Tone Pavček. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1977.

Škrat pomaga premraženim pticam. Pripoveduje: Maja Šugman. Napisala: Enid Blyton. Prevedla: Alenka Bole Vrabec. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1980.

Ali kako je sirota Rozinca postala gospa kraljica Rozinamunda. Pripoveduje: Manca Ogorevc. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Otroci in dedek Mraz obdarujejo malega pometača. Pripoveduje: Jože Zupan. Napisala: Eva Marder. Prevedla: Alenka Bole Vrabec. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1979.

Kakšne so lastnosti dobrih, kakovostnih igrač in kako jih prepoznamo glede na ciljno starostno skupino? Pri izbiri igrač je ključno, da znotraj otrokovih želja prepoznamo boljše in slabše možnosti za njegov razvoj. Obenem velja, da sta tako premalo zahtevna kot tudi prezahtevna igrača navadno slabši izbiri. Sogovornica: izr. prof. dr. Urška Fekonja z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Kaj je to kriljenje z rokami in glasno dihanje? To je Gurij, ki se sprošča s čarobnimi zmajčki (zelo spominjajo na solato). Za zabavne položaje sproščanja navduši tudi sosedova otroka. Zabavne položaje redno vadite, lahko so tudi del večerne rutine. Otroci jih bodo ponotranjili in se bodo k njim zatekli tudi ob nemirnih trenutkih. Katero žival boste najprej izbrali? Kung ful položaje za sproščanje si oglejte v aplikaciji Lahkonočnice ali na spletnem mestu Lahkonocnice.si. Pisatelj: Tomo Kočar Ilustrator: Izar Lunaček Zvočni efekti in glasbena podlaga: Miha Šajina Produkcija: Matjaž Moraus Zdešar, oblikovalec zvoka Prisluhnite Lahkonočnicam, sodobnim zvočnim pravljicam domačih avtorjev v aplikaciji Lahkonočnice ali na spletnem mestu Lahkonocnice.si.

Pozno dopoldne bodo dokumente za plačno reformo v javnem sektorju dodali predstavniki vlade in pristojnih sindikatov - a ne nujno vsi. Kaj bodo storili sindikati državne uprave? Druge teme: - Vlada podaljšala regulacijo cen elektrike za gospodinjstva, gospodarstvu naj bi pomagala z novim interventnim zakonom - Znanih je vse več obrazov nove vlade Donalda Trumpa. Njegovi kritiki opozarjajo, da gre za najbolj sporna imenovanja doslej. - Otroci začenjajo dan s tradicionalnim slovenskim zajtrkom. Ta bo zaokrožil slovenski teden hrane, ki poudarja samooskrbo.

Vyčistit zemi od odvěkých nepřátel a udělat z Československa zemi jen se slovanským obyvatelstvem! To žádaly téměř všechny parlamentní strany poválečné Československé republiky. Myslely tím nucené vysídlení německé a v případě Slovenska také maďarské menšiny a osídlení takto uvolněných oblastí Čechy a Slováky. A právě o osidlování českého pohraničí po odchodu Němců je třídílný seriál pořadu Téma Plus.

Odrasli nimajo časa za sprehod, zato gredo otroci sami ... Pripoveduje: Rudi Kosmač. Napisala: Jana Milčinski. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1979.