Podcasts about kosovu

Sud u Podgorici pustio kazahstansku aktivistkinju Dinaru Smailovu da se brani sa slobode od zahtjeva za izručenje. U Parlamentu Srbije o izboru nove Vlade, na Kosovu prekinuta konstitutivna sjednica Skupštine. NATO poručio da neće tolerisati ugrožavanje mira u BiH.

Selma Skenderović je odlična predstavnica najmlajše pisateljske generacije: prepričala je že s prvenko, z zbirko kratkih zgodb Zakaj molčiš, Hava?, z romanom In če vsi pozabijo, objavljenim pri Cankarjevi založbi s prepoznavno naslovnico Samire Kentrić, pa si je zadala še težjo nalogo: napisati roman o tujstvu, ki ga živi in se ga spominja njena romaneskna junakinja, študentka in prebivalka študentskega doma v Rožni dolini v Ljubljani, s koreninami na Kosovu in z ranami, ki so jih njej in njeni sestri zadali nasilni starši. Več o romanu pove avtorica v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

České vojáky doprovázely na zahraniční mise v Kosovu i Afghánistánu desítky belgických a německých ovčáků. Společně se svými psovody stráží třeba i Pražský hrad nebo vojenská letiště. Umí najít výbušniny, zbraně i drogy. Jeden z nich dokonce pomohl s dopadením ve své době nejhledanějšího teroristy světa - Usámy bin Ládina. Takoví jsou armádní psi, které cvičí v Chotyni na Liberecku.Všechny díly podcastu Vybrali jsme pro vás můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

České vojáky doprovázely na zahraniční mise v Kosovu i Afghánistánu desítky belgických a německých ovčáků. Společně se svými psovody stráží třeba i Pražský hrad nebo vojenská letiště. Umí najít výbušniny, zbraně i drogy. Jeden z nich dokonce pomohl s dopadením ve své době nejhledanějšího teroristy světa - Usámy bin Ládina. Takoví jsou armádní psi, které cvičí v Chotyni na Liberecku.

Zašto su zaključani zgrada Agencije za istrage BiH u Banjaluci i Memorijalni centar Srebrenica? Šta građani Sarajeva i Doboja kažu o tenzijama u BiH? Kakva je budućnost KFOR-a na Kosovu? Grupa studenata u Beogradu traži prekid blokada fakulteta. Problem samoubistava u zatvorima u Crnoj Gori.

Svet so znova razburile izjave ameriškega predsednka Donalda Trumpa. Na poti na super bowl je napovedal 25-odstotne carine na ves uvoz jekla in aluminija ter dodal, da bodo ZDA kupile Gazo. Druge teme: - Parlamentarne volitve na Kosovu osvojil premier Kurti s stranko Samoodločba, a manj prepričljivo kot pred štirimi leti. - V javnem sektorju pričakujejo prve plače po uveljavitvi novega plačnega sistema, že danes v zdravstvu in šolstvu. - Slovenske košarkarice z zmago nad Finsko potrdile peti zaporedni nastop na Evropskem prvenstvu.

Otakar Foltýn je důstojník Armády ČR a právník. Během svého působení v armádě sloužil na Sekci rozvoje druhů sil, Společném operačním centru a Ředitelství Speciálních sil. Byl opakovaně nasazen při misích v Kosovu a v Afghánistánu. V současné době je zástupcem náčelníka Vojenské kanceláře prezidenta republiky a vládním koordinátorem strategické komunikace státu. Věnuje se též pedagogické činnosti a je spoluautorem knih, např.: Povaha změny, Na rozhraní, Za zrcadlem – hybridní válka, či Od bouře k bouři: 1918-1939. V rámci diskuse s prorektorem VŠEM Bohumilem Kartousem, ale samozřejmě i s vámi diváky, se bude věnovat mimo jiné tématům nekonvenčního válečnictví, problematice hybridních konfliktů, informačních operací a mezinárodního práva.

Građani Kosova izabrali su novi saziv parlamenta. Pobjednik je aktualni premijer Albin Kurti i njegova stranka Vetevendosje, ali njemu će, zbog manje osvojenih glasova od očekivanog, biti teško formirati novu vladu. Budućeg premijera osim toga čekaju mnogi otvoreni problemi kako na međunarodnom tako i na domaćem planu. Nenad Kreizer o mogućim scenarijima nakon parlamentarnih izbora na Kosovu razgovara s reporterkom Violetom Oroši i politologom Nexhmedinom Spahiuom iz Prištine. Von Nenad Kreizer.

Po sinočnjem obsežnem požaru na območju podjetja Plana v industrijski coni Tezno v Mariboru so danes na prizorišču kriminalisti, ki ugotavljajo vzroke požara. Zgorelo je sedem skladiščnih šotorov, v katerih je bilo več tisoč palet plastičnih izdelkov. Gasilci so požar ponoči uspeli pogasiti, v intervenciji je sodelovalo 230 gasilcev s 60-imi vozili iz gasilske brigade in prostovoljnih gasilskih društev. V oddaji tudi: - Na volitvah na Kosovu se zmaga obeta vladajoči stranki premiera Kurtija, na volišča množično tudi Srbi. - Kulturni ministri Zahodnega Balkana na Goriškem o lažjemu vključevanju v Unijo s pomočjo kulture. - Švicar von Allmen svetovni prvak v smuku, Hrobat odstopil, ostali brez presežka.

Četiri mjeseca nakon pogibije 19 osoba u poplavama u Jablanici, o društvenim i političkim aspektima tragedije. Bilježimo odjeke studentskih protesta u Srbiji. Zašto je potrebno institucionalizovati probleme srpske zajednice na Kosovu. Podsjećamo na opus preminulog pisca i kolumniste Teofila Pančića.

Na Kosovu će se 9. februara 2025. održati parlamentarni izbori. Očekuje li se pobjeda Aljbina Kurtija? Gubi li Beograd utjecaj među kosovskim Srbima? Violeta Oroši donosi šta nude političke stranke i da li ima nade da će nova kosovska Vlada osnovati Zajednicu općina sa srpskom većinom. O tome što očekuju kosovski Srbi nakon izbora, kakva je budućnost Srpske liste i kako gledaju na proteste studenata u Srbiji, Maja Marić razgovara s političkim stručnjakom Branislavom Krstićem. Von Maja Maric.

Co všechno vedlo od vzniku komunistické Jugoslávie k samostatnosti Kosova? Na začátku překvapivě nešlo o nacionální spor mezi Albánci a kosovskými Srby, nýbrž o spor ideologický, politicky podmíněný, v němž hlavní roli hrála příslušnost k partyzánskému dědictví nového státu. Podstatná ale byla také negramotnost kosovského obyvatelstva, které velmi rychle bylo dovzděláno a zároveň se intenzivně rozmnožilo, takže na Kosovu brzy žilo hodně nesaturované a nespokojené mládeže. Začala se bouřit… To vše vysvětluje v druhé kosovské epizodě sourozeneckého podcastu Hej, Slované Václav Štěpánek – balkanista a vedoucí Ústavu slavistiky brněnské Filozofické fakulty Masarykovy univerzity. Po vyslechnutí tohoto dílu budete dění na Kosovu konečně dobře rozumět a bezpečně ho odlišíte od jiných konfliktů. Kosovo bylo staletí území bez hranic, ty mu – uměle – přisoudilo až poválečné dvacáté století. Už v tomto bodě byl tedy položen základ budoucích sporů. Obzvláště poté, co v padesátých letech bylo z vlastně stále neznámých důvodů Kosovu přiřčeno i území na sever od města Mitrovica, čili oblast, na které právě žije slovanské obyvatelstvo a kde stojí vzácné srbské pravoslavné kláštery. Komunistická Jugoslávie také opírala svůj aparát o válečné partyzánské zásluhy. Ty měl ovšem na Kosovu málokdo, a tak do funkcí zdejšího státem vyhlášeného autonomního území byli instalováni lidé odjinud, kteří neměli s Kosovem nic společného a neznali jeho specifika. Navíc po roztržce jugoslávského prezidenta Tita se sovětským vůdcem Stalinem začala protijugoslávsky vystupovat s Kosovem sousedící Albánie Envera Hodži. Tlak v Kosovu tedy zpočátku nebyl nacionální, dokonce nevznikal ani kvůli víře, byl politický a ideologický. Kosovo se postupně stávalo místem diverze, kde pro udržování pořádků intenzivně působila státní bezpečnost, což zase nebyli Albánci. Až na těchto základech začal vznikat etnický problém. Společnost na Kosovu byla rurální, zaostalá, negramotná. Komunistický stát se přitom snažil Kosovo výrazně podporovat a tamní životní podmínky pozvednout. Stát tam posílal výraznou finanční podporu a intenzivně budoval například školství. Po válce totiž devadesát procent obyvatelstva byla negramotná. Během deseti let vzdělanost vzrostla natolik, že v zemi byly založeny dvě fakulty a v roce 1968 univerzita, kde se vyučovalo albánsky. Univerzita se brzy stala třetí největší jugoslávskou po bělehradské a záhřebské. Současně žádná část obyvatel vyjma Romů neměla v Jugoslávii horší postavení než Albánci. (Přestože to byli výborní živnostníci.) Se zlepšujícími se problémy začalo docházet k demografické explozi a začalo se rodit mnohem více lidí. Při sčítání obyvatelstva v roce 1921 žilo na Kosovu čtyři sta tisíc lidí. O šedesát let později zjistilo poslední jugoslávské relevantní sčítání obyvatelstva, že v zemi žije již milion osm set tisíc obyvatel, z toho pouze dvě stě tisíc jsou Slované. Čili svými vlastními silami se kosovští Albánci čtyřikrát rozmnožili a v zemi žilo hodně mladých, kteří přitom ale nikam nedocházeli za prací. Po smrti prezidenta Tita začaly na Kosovu velké, nejprve studentské demonstrace – k nim kladou mnozí autoři základ pozdějšího rozpadu Srbska a Kosova. Nespokojenost měla ekonomické příčiny, protože Kosovo nezvládalo smysluplně živit své obyvatelstvo. Další problém byl studentský: třetí největší jugoslávská univerzita neměla žádné zázemí. A především: Kosovo nadále fungovalo jako území autonomní, nikoli jako jugoslávská svazová republika. Přestože v Jugoslávii byly tři republiky, které měly stejně nebo méně obyvatel než Kosovo: Černá Hora, Makedonie, Slovinsko… Následně devadesátá léta přinesla první vyhlášení kosovské republiky, neuznané ještě, potom vznik kosovské osvobozenecké armády, terorismus, do konfliktu vstoupily netrpělivé mocnosti… a na průšvih byla zaděláno. Aneb konečně podcast, který vás přinutí přemýšlet o historii jinak.

Od začátku války na Donbase se už deset let běžně opakuje přirovnání, že k ní ani k ruské anexi Krymu by nedošlo, kdyby předtím nedošlo k jednostrannému vyhlášení samostatnosti Kosova na Srbsku, za které prý může Západ. Zároveň se dění na Kosovu hodnotí běžně jako protislovanské. To vše jsou přitom sice zažité, ale veliké nesmysly, protože jde o naprosto odlišné příběhy. Spletité, ale odlišné. Alespoň to vzkazuje posluchačům devětadvacáté epizody sourozeneckého podcastu Hej, Slované Václav Štěpánek – balkanista a vedoucí Ústavu slavistiky brněnské Filozofické fakulty Masarykovy univerzity. A protože vztah mezi Srby, kosovskými Srby a kosovskými Albánci je složitý, věnujeme kosovské otázce hned dvě epizody, aby v ní už nikdo nemohl tápat. V té první se dozvíme především všechno o tom, jak to začalo: tedy zevrubně probereme staré dějiny, třeba bitvu na Kosově poli a její následky. „Dění na Kosovu je střet dvou koncepcí: ta slovanská, neboli ta srbská, je založena na historickém právu. Vzpomíná se slavná minulost a historie. A na základě historie se transponuje do současnosti a tvrdí se, že tato oblast by měla být Srbů. A druhý princip je princip práva národa na sebeurčení. To je zase ten albánský princip, který praví, že my Albánci dnes máme v zemi většinu, my tady žijeme, takže historická podstata nás nezajímá,“ říká Václav Štěpánek. Problémy na Kosovu, tak jak je vnímáme dnes, vidíme podle něj asi sto padesát let. Zároveň dodává, že dnes operovat historickým právem v podstatě nejde – protože to by si každý mohl nárokovat území podle libosti z minulosti, kdy jeho stát byl největší, takže třeba Češi by si mohli požadovat kupříkladu italské Udine. Bitva na Kosově poli neboli konflikt mezi Osmany a Srby z roku 1389 dnes vnímáme jako zásadní okamžik slovanských dějin, jako bod, od něhož má slovanské obyvatelstvo na kosovské území nárok – ostatně proto tak zemi doposud také říkáme. Jenže bylo to tak? Ostatně víme vůbec, kdo tuto první bitvu na Kosově poli vyhrál? (V průběhu dalších staletí totiž následovaly, dokonce až do 19. století, ještě čtyři velké bitvy na zhruba témže místě.) Nebo to, co o ní dnes víme a co si předáváme dále v básních, románech, publicistice i politice, je výsledek literárních báchorek? Dávného mnišského mytizování jedné události, které se chytlo a po staletí rozvíjelo, až dnes vyjma historiků pouze málokdo tuší, že dějiny byly jednou opět složitější, než si běžně myslíme? Barvité vyprávění o Kosovu a jeho dějinách se postupně dostane až do dvacátého století, kde si uděláme přestávku – k současnosti se dostane až druhý kosovský díl. Ale i tak se ještě dozvíme, že z chudého kosovského území slovanské obyvatelstvo kvůli tíživému životu odcházelo, ale přitom pole bylo potřeba nadále obdělávat, a tak do Kosova začali z hor sestupovat albánští obyvatelé. Původně to byli křesťané, kteří poté, co přišli do Kosova, konvertovali k islámu. Dozvíte se ovšem i jiné perly: že například jedno z povstání kosovských Albánců proti Království Srbů, Chorvatů a Slovinců za první světové války vedla žena. Nebo že Kosovo bylo opakovaně místem inženýrských pokusů osidlovat území novým obyvatelstvem nebo to staré přesidlovat jinam. Napříkald k naplnění plánu vystěhovat po první světové válce kosovské Albánce do Turecka místo odtamtud odsunutých Řeků ovšem už nedošlo, jelikož zemřel nostiel této ideje, turecký prezident Atatürk. Dění na Kosovu zkrátka bylo a je velmi dobrodružné, nejednoznačné a vrstevnaté. Aneb konečně podcast, který vám ve věci udělá jasno tak, jako žádný jiný.

14. prosinec je dnem pro Evropu významného výročí, jež si ale připomínáme jen zřídka, neboť do obecného povědomí prostě nepatří. V tento den přitom byla v roce 1995 v Paříži definitivně podepsána Daytonská mírová dohoda, poslední podmínka pro ukončení války v Bosně a Hercegovině, jednoho z vůbec nejhorších evropských konfliktů od konce 2. světové války. Jak významná Daytonská dohoda byla? Šlo o v tu chvíli nejlepší možné řešení? A jakým způsobem probíhalo poválečné usmiřování znepřátelených etnik? O tom a mnohém dalším si Jakub a Lukáš Novosadovi v další epizodě svého sourozeneckého podcastu povídají se dvěma vzácnými hosty: panem armádním generálem Jiřím Šedivým, bývalým náčelníkem generálního štábu Armády ČR a také velitelem kontingentu AČR v misi IFOR, následující bezprostředně po podpisu Daytonu, a Blankou Čechovou, spisovatelkou, právničkou a účastnicí civilní mise v Kosovu, kde dodnes v mnoha ohledech panuje situace srovnatelná s Bosnou a Hercegovinou.Uzavřením Daytonské mírové dohody se podařilo definitivně ukončit válku v Bosně a Hercegovině. Tento pro budoucnost západního Balkánu i celé Evropy zcela zásadní a poměrně komplikovaný dokument po skoro 30 letech od uzavření i nadále určuje uspořádání i další směřování Bosny a Hercegoviny. Smlouvou nastavený systém se ovšem ukázal jako nefunkční, Bosna a Hercegovina se nadále potýká s obrovskými problémy, v místní společnosti opět roste napětí a množí se hlasy o hrozícím nebezpečí dalšího krveprolití.V době, kdy se čím dál víc řeší téma nutnosti uzavření míru v Ukrajině, je nasnadě podívat se na okolnosti vzniku Daytonské dohody a jeho důsledky trochu blíž. Co o tomto dokumentu vlastně víme? Jaké byly jeho cíle? A povedlo se je naplnit? Tehdejší úsilí mezinárodního společenství motivovala snaha udržet Bosnu a Hercegovinu pohromadě a rovnoměrně rozdělit správu země mezi tři v tu dobu znesvářená etnika. Kvůli implementaci sjednaných podmínek vznikl speciální Úřad vysokého představitele pro Bosnu a Hercegovinu. NATO zároveň organizovalo několik vojenských misí, které měly dohlížet na udržení míru. První a nejzásadnější byla právě mise IFOR, v rámci které působil i kontingent AČR pod vedením armádního generála Jiřího Šedivého. Ten v rámci podcastu nastiňuje tehdejší nálady v bosensko-hercegovské společnost i hlavní problémy, s nimiž se vojáci museli v prvních měsících potýkat. V rámci rozhovoru se vyjádří i k problematice rozdílných mandátů vojskOSN a NATO, přičemž se postupně dobereme i k tomu, že průběh válek na Balkáně, ale i v dnešní Ukrajině, by zcela jistě vypadal jinak, kdyby mezinárodní společenství dokázalo na vývoj situace reagovat rychleji a razantněji. Pan generál to ostatně dokládá i konkrétními příklady.S tím souhlasí i druhý host této epizody, spisovatelka Blanka Čechová, která se účastnila civilní mise v Kosovu a dlouhodobě žije v Chorvatsku, takže do rozhovoru přináší spoustu osobních zkušeností jak s válkami na západním Balkáně, tak i se současnými náladami v místní společnosti. Jakožto vystudovaná právnička se také vyjadřuje k samotné podstatě podepsané mírové dohody, jejíž naplnění považuje za nebývalý a poměrně nečekaný úspěch mezinárodní diplomacie. Jedním dechem ale hned vše problematizuje, neboť další postup mezinárodního společenství označuje za hloupý až skandální. Dokládá to i svými zkušenostmi z Kosova, přičemž neopomene zmínit i kontroverzní zapojení Madelaine Albrightové.Hosté v průběhu podcastu opakovaně vyjadřují obavy o další budoucnost Bosny a Hercegoviny, vzrůstající napětí a separatistické tendence srbské části Bosny a Hercegoviny dokládají i vlastními zážitky. Dojde na opakovanou kritiku přístupu mezinárodního společenství k válečným konfliktům, diskusi o úloze vojáka v kritických situacích i konkrétních příkladech nefunkčních programů, které mají pomáhat s obnovou poválečných společností.Jakub několikrát vše zmíněné uvede do širšího kontextu, Lukáš si závěrem povzdechne nad deziluzivním směřováním celé diskuse.

Ladeja odlično povezuje ljudi, s tem pa njim in svetu ponuja spodbudo, da je v slogi res moč – velikih razsežnosti. Njeni številni nazivi pričajo o njenih izjemnih sposobnostih in dosežkih. Deluje v mednarodnem okolju, kjer je prepoznana kot strokovnjakinja in ambasadorka krožnega gospodarstva, govornica, predavateljica, publicistka in moderatorka. Ladeja Godina Košir, ki je tudi ustanoviteljica in izvršna direktorica inštituta Circular Change, vse to počne z nalezljivo energijo in spoštljivostjo do človeštva in okolja. Že sedem let sopredseduje Evropski platformi za krožno gospodarstvo v Bruslju, je članica številnih mednarodnih odborov in komisij, bila pa je tudi finalistka nagrade Circular Leadership Award 2018 v Davosu. Omenimo naj še, da je soavtorica Kažipota prehoda v krožno gospodarstvo v Sloveniji, Srbiji, Črni gori, Kosovu in Čilu, Komisija EU pa jo je uvrstila med # EUwomen4future. Več o podkastu z Ladejo Godino Košir si lahko preberete tukaj. Gostja: Ladeja Godina Košir Voditeljica: Petra Windschnurer https://www.instagram.com/windschnurer/ Več podobnih vsebin najdete na: https://elle.metropolitan.si/

Protest u Banja luci zbog predloga zakona kojim se dio PDV preusmjerava nerazvijenim opštinama. Koje su posljedice međusobnih optužbi predsjednika i premijera Crne Gore na bezbjednosni sektor te zemlje? Šest političkih subjekata srpske zajednice na Kosovu odlučilo da učestvuje na izborima.

Muzej o žrtvama ratnog silovanja na Kosovu otvoren je u Prištini i prvi je takve vrste u svijetu. Velikim dijelom inicijativu je pokrenula i finansirala Fondacija Ahtifete, koju je osnovala prva predsjednica Kosova Ahtifete Jahjaga. Tokom sukoba 1998. godine, bilo je oko 20.000 prijavljenih slučajeva silovanja i seksualnog nasilja od strane pripadnika srpske vojske nad lokalnim stanovništvom, pri čemu su uglavnom žene bile mete tog nasilja. Preživjele žrtve seksualnog nasilja iz ovog sukoba i dalje se suočavaju sa predrasudama, čak i 25 godina nakon završetka rata.

Nova epizoda podkasta pod zaštitom Međunarodnog PEN centra "Dobar loš zao" uletela je u vaš život! U njenom prvom delu Nenad Kulačin i Marko Vidojković proučavali su koliko je crvene farbe dovoljno da bi novosadski trg ostao crven, usvojili su predsedničku usmenu odluku da ćete biti krivi ako vas naprednjak nasadi na haubu, osudili su Čelu jer ne zna u koje mu odeljenje ide sin, a sa osrednjim uzbuđenjem dočekali su nove, već viđene sukobe na Kosovu, ali sad na malo drugačiji način. Gošća u ovoj epizodi televizijska i radijska megazvezda, aktivistkinja i ulični kontrolor rada Informera, Dubravka Duca Marković! U razgovoru koji nije ličio ni na jedan prethodni razgovaralo se o svemu - od odbrane starog savskog mosta, preko visine penzija i neizbežnog Bajage, sve do toga ko je sve ružan na našoj javnoj sceni i zašto je to jedan od glavnih aduta za uspeh u Srbiji. Uz mnoštvo anegdota iz svoje epohalne karijere, Duca je sebi obezbedila titulu gošće kakvu DLZ nikada nije imao, niti će. Osim kada dođe ponovo. U Magarećem kutku možete videti koliko je Jovana Jeremić niža od puške Hekler i Koh, koja nije isti model kojim je ubijen Đinđić ali liči (momci su dobili naređenje da se to napiše na ovom mestu, usled njihovog nepoznavanja opreme za ubijanje). DLZ, samo na našem portalu!

U više gradova u Srbiji odata počast stradalima u nesreći na novosadskoj Železničkoj stanici, protivnici protesta ponovo pravili incidente. Na zgradu Opštine Zvečan na Kosovu bačena eksplozivna naprava, Crna Gora upozorava na delovanje turskih, gruzijskih i ruskih kriminalnih grupa u regionu.

Už týden se nemluví a nediskutuje skoro o ničem jiném, než je druhé zvolení Donalda Trumpa americkým prezidentem, a o tom, co tato skutečnost může světu přinést. Samozřejmě na to jde pohlížet z různých stran. Nová epizoda podcastu Hej, Slované se zaobírá tím, jak staronové americké vedení vnímají klíčové slovanské země: pohled západních Slovanů přibližuje politolog a diplomat Maciej Ruczaj, pohled Slovanů východních ukrajinista Petr Kalina a pohled jižních Slovanů Jakub Novosad – jenž se pro tento díl posunul z pozice moderátora do role jednoho z hostů. Jak vnímá Trumpa Polsko? Jak Ukrajina? Jak Srbsko, Chorvatsko a Bosna? Jaké může mít volba konsekvence v EU, na Kosovu, v Bělehradu, v Republice srbské? Dozvíte se řadu analýz a paradoxů – přesně jak to slovanská Evropa umí. Maciej Ruczaj připomíná, že americké volby byly v Polsku samozřejmě nesmírně sledované i že aktuální polská vláda je z druhého tábora, než bude administrativa Donalda Trumpa. Dodává ale, že každá polská vláda dobře ví, že se musí domluvit s kteroukoli americkou vládou, jelikož Amerika je v tuto chvíli stále ještě jediný pořádný, respektive reálný garant bezpečnosti ve střední a východní Evropě (či v Evropě vůbec). Netušíme sice, jaké bude druhé volební období Donalda Trumpa, ale pokud by bylo jako to první, platí, že od dob Billa Clintona, který země střední Evropy přijímal do NATO, nebyl pro střední Evropu žádný jiný lepší americký prezident. Petr Kalina přiznává, že podle dosavadních ukrajinských ohlasů na volbu není jasné, jak Ukrajinci na volbu Donalda Trumpa hledí: zda s nadějí, či s obavou. Obavy prý ale asi mírně převládají. Veřejnost, a to i odborná, se dohaduje o tom, zda Donald Trump bude chtít zamrzlý konflikt, příměří a demilitarizovanou zónu, nebo zda bude chtít postoupit nějaká území Rusku. Zásadní ovšem bude to, o čem se doposud hovoří paradoxně málo, a to i na samotné Ukrajině, a sice co bude se sankcemi. Bude v tomto směru vyvíjet Vladimir Putin na Trumpa nátlak, aby sankce byly zrušeny? Získá tak Rusko čas a prostor na to se dostatečně vyzbrojit a podniknout nový, silnější útok? Jakub Novosad vykresluje paradoxy balkánského poměru k Donaldu Trumpovi. Srbsko jakožto „spojenec Ruska“ na Balkáně zvolení Trumpa kvituje. Současně platí, že Trumpova první administrativa výrazně pomohla řešit kosovký problém, takže Kosovo už je dnes vlastně skoro vyřešená záležitost. Z Trumpova vítězství se obecně vzato radují nacionalističtí politici, kteří budou bedlivě sledovat, jak si Trump povede – a to zejména v Bosně, jejíž část Republika srbská by se ráda od země odtrhla a připojila k Srbsku (které však o to dvakrát nestojí). Hrozí tedy nový válečný konflikt na Balkáně? A jakou roli v jeho případném utlumení hrají Trumpovy developerské projekty v Albánii, v Srbsku, ba dokonce v samotném Bělehradě, kde prý chce Trump stavět luxusní hotely? V epizodě se dále řeší, jaké je postavení střední a východní Evropy v NATO, proč slovanské země jsou mezi sebou tak často v nějakém konfliktu a proč se tak často v této části Evropy mění hranice, jak to souvisí s rozpadem Sovětského svazu a vůbec organizováním společnosti shora, zda je západní Evropa skutečně tak klidná, jak se nám jeví, zda je pro nás západní Evropa spolehlivý spojenec nebo zda po dvaceti letech členství v EU už dávno nemáme nárok na to formulovat svou vlastní evropskou politiku. Anebo zda je tak přehnaný a nesrozumitelný americký požadavek, aby se Evropa bezpečnostně o sebe začala starat taky trochu sama a nespoléhala donekonečna na přítomnost americké ochrany. Aneb konečně podcast, který vám přiblíží, že v tom nejsme sami a že Slované skutečně mají mnohé společného.

Raidījumā Diplomātiskās pusdienas iepazīstinām ar kādu starptautiski ne līdz galam atzītu valsti - Kosovu. Kosovu savos mēs nevarējām nepieminēt, jo stāsts par tās neatkarības centieniem noteikti ir ļoti interesants, pretrunīgs un arī politiski un ģeopolitiski ļoti sarežģīts. Varbūt dažiem klausītājiem Ukrainas konflikta kontekstā būs piemirsies, bet tieši cīņu par Kosovas valstiskumu varētu dēvēt par vienu no pagājušā gadsimta un gadu tūkstoša pēdējiem un šī gadsimta pirmajiem bruņotajiem konfliktiem Eiropā. Kosova pašlaik tiek uzskatīta par jaunāko valsti Eiropā un piekto jaunāko pasaulē. Tās neatkarība ir pasludināta 2008. gadā, taču šo neatkarību ir atzinušas tikai 104 pasaules valstis, tostarp Latvija. Starp citu, papētot šo dziļāk, var redzēt, ka no Eiropas valstīm ātrāk par Latviju to izdarīja tikai Albānija, Francija un Lielbritānija. Jā, varam kārtējo reizi palepoties ar sevi, ka par vienu dienu apsteidzām Igauniju, bet Lietuvu vispār par gandrīz divarpus mēnešiem. Apspēlējot vēl arī jaunības aspektu, Kosovu var saukt arī par vienu no gados jaunākajām Eiropas valstīm, jo tajā vairāk nekā 70% iedzīvotāju ir jaunāki par 35 gadiem, bet vidējais iedzīvotāju vecums vispār nesasniedz 32 gadus.  

Leto se završilo, a sa njim je usledila i čitava sezona povrataka: regruti u kasarne, predsenik Vučić na stare priče i obećanja, a haos na Kosovo (i Metohiju). Pričali smo i da li se to srpska vojska na Kosovo vraća, šta se to obećava u Linglongu i koji svi gradovi u Srbiji i dalje nemaju vodu. Obradili smo i neke gradske teme kao što su propast državnih apoteka i linijskog parka. Nekima je Šapić u ovoj iteraciji čak i simpatičan. U nacionalnim temama osvrnuli smo se na "dvoazbučne tastature" ministra Selakovića i Dan jedinstva, nacionalne zastave i tako to...

Nova epizoda podkasta pod zaštitom Međunarodnog PEN centra "Dobar loš zao" je stigla u vaše kompjutere i mobilne telefone! Nenad Kulačin i Marko Vidojković su, usled nezadovoljavajućeg nivoa diplomatskih odnosa Srbije i Ruske Federacije, promovisani u oficire za vezu Vladimira Putina! Osim toga, u prvom delu emisije istraživali su ko je kriv za javno blamiranje ruskog predsednika, kome je Vučić rekao istorijsko "Imam gužvu u šesnaestercu", čemu služi WC u Vučićevoj spavaoni, kada znamo da predsednik ne piški i ne kaki, a pesmom su se oprostili od Bore Đorđevića. Gost, pravo sa prve linije fronta, odnosno predsednikovih konferencija za novinare, zvezda u usponu Dnevnika Nova S, Željko Veljković! U dramatičnoj ispovesti, prožetoj emotivno nabijenim sećanjima na susrete s Vučićem, Željko će gledaocima DLZ približiti lik i delo predsednika, jer on to radi, da vi ne biste morali. Pored Vučićevog odnosa sa medijima, Željko je pričao o Kosovu, litijumu i svemu ostalom što nas zvanično u nezvanično muči na koncu dugog toplog leta, 2024. U Magarećem kutku moći ćete da čujete koliko je bitna tetka za razumevanje litijuma. DLZ, samo na našem portalu!

Kakve promene mogu doneti skupštinske sednice o litijumu i Kosovu za čije održavanje opozicija skuplja potpise? Gost Danice Vučenić u "Iza vesti" bio je šef poslaničke grupe Zeleno levog fronta Radomir Lazović.

Jak ve správný moment vystoupit z davu? Jak v sobě najít odvahu zachovat se ve správný moment správně? A jak můžeme společně vytvořit o trochu lepší svět pro nás a naše blízké? Plukovník Otakar Foltýn, důstojník Armády České republiky, vystudoval právnickou fakultu UK, nyní dělá doktorát na Filosofické fakultě UK v oboru moderních dějin. Jako voják byl nasazen v Kosovu a Afghánistánu, v letech 2022 až 2023 byl náčelník Vojenské policie a nyní je člen Vojenské kanceláře prezidenta republiky.

Co přesně se ve Vrběticích stalo? Jaká je aktuální situace na Ukrajině a jak situaci ovlivní nový balíček pomoci z USA? Proč by měla být informační gramotnost brannou povinností 21. století? A jak by stát měl dělat hodnotovou komunikaci? Hostem dalšího dílu Deep Talks byl již podruhé plukovník Otakar Foltýn, důstojník Armády České republiky. Vystudoval právnickou fakultu UK, nyní dělá doktorát na Filosofické fakultě UK v oboru moderních dějin. Jako voják byl nasazen v Kosovu a Afghánistánu, v letech 2022 až 2023 byl náčelník Vojenské policie a nyní je člen Vojenské kanceláře prezidenta republiky. Odkazy: Konference Leadership Praha 2024 (kód PETR30): https://www.leadership-konference.cz/konference/?_s=PL Video k tématu Vrbětice od Českých elfů: https://cesti-elfove.cz/rusky-utok-vrbetice-geneze-a-prubeh-akce/

Raidījuma uzmanības fokusā šoreiz ir Eiropa. Šodien, 1. maijā, aprit 20 gadi, kopš Latvija iestājās Eiropas Savienībā, īstenojot mērķi, uz kuru tā tiecās daudzu gadu garumā. Tā bija viena no lielākajām savienības paplašināšanās reizēm - kopā tajā dienā pievienojās 10 valstis. Tas bija iespēju loks, kuru Latvija izmantoja, jo entuziasms Eiropai izplesties pamazām izplēnēja. Jau daudzus gadus Savienība nav nevienu uzņēmusi, lai gan pie tās durvīm mīņājas jau deviņas valstis, kas cer pievienoties šim blokam. Viens no iemesliem, kādēļ Eiropas Savienībā ir bijusi skepse par tālāku valstu uzņemšanu, ir lēmumu pieņemšanas mehānisms, kas prasa vienprātību daudzu jautājumu izlemšanā. Jo vairāk lēmēju, jo grūtāk ir nonākt pie rezultāta. Bet tas, protams, nav vienīgais iemesls. Francijas prezidents šajā nedēļā runāja par Eiropas Savienības miršanu, kas varot notikt, ja tā nespēs pielāgoties mainīgajai situācijai. Par to visu šodien gribam runāt, palūkojoties, kas ir noticis, notiek un notiks Eiropas Savienībā tuvākajos gados. Diskutē vēstures zinātņu doktors Ojārs Skudra un Latvijas Nacionālās Aizsardzības akadēmijas pasniedzējs Jānis Kapustāns. Eiropa ir mirstīga… Pagājušajā ceturtdienā, uzstājoties ar pusotru stundu ilgu runu Sorbonnas universitātē, Francijas prezidents Emanuels Makrons pauda: „Eiropa ir mirstīga. Tā var nomirt. Tas ir atkarīgs tikai no mūsu izvēlēm. Un šīs izvēles ir jāizdara tagad.” Elizejas pils saimnieks norādīja uz galvenajiem Eiropas vājuma iemesliem, kurus spilgti atklājuši pēdējo gadu notikumi: paļaušanos uz Ķīnu kā patēriņa preču piegādātāju, aizsardzības nodrošinājuma deleģēšanu Savienotajām Valstīm un pieradumu pie lētajiem Krievijas energoresursiem. Gausums, reaģējot uz laikmeta izaicinājumiem, var izrādīties Eiropai liktenīgs – citi globālie spēki var to vājināt vai pat nostādīt nevienlīdzīgā pozīcijā. Kas tad, Makronaprāt, būtu darāms? Eiropai jāatmet lieka kautrība, aizstāvot savu iekšējo tirgu un mērķtiecīgi investējot publiskos līdzekļus stratēģiskajās attīstības nozarēs, kā to dara Savienotās Valstis un Ķīna. Šīs nozares ir mākslīgais intelekts, kvantu informātika, kosmosa izpēte, biotehnoloģijas un jaunā tipa enerģētika. Kā vēl vienu prioritāru virzienu prezidents definēja Eiropas aizsardzības iniciatīvu, par kuras nozīmīgāko iemiesojumu būtu jākļūst vienotajam pretgaisa aizsardzības vairogam. Eiropai jāturpina konsekventi īstenot „zaļo kursu”, kas ir globālā mērogā unikāla enerģētiskās pārejas programma, un jābūvē vēl vienotāks enerģētikas tirgus. „Dekarbonizēta enerģija ir [normāla] klimata, suverenitātes un nodarbinātības ķīla,” postulēja Makrons. Pirmdien Francijas līderim piebalsoja Eiropadomes prezidents Šarls Mišels intervijā žurnālistu grupai sakarā ar 2004. gada Eiropas Savienības paplašināšanās gadadienu. Viņš atzina, ka „ikviens demokrātisks projekts pēc savas dabas ir mirstīgs,” taču tūdaļ mudināja uz optimismu – Eiropai esot spēks un ieroči, lai stātos pretī izaicinājumiem. Ir nepārprotami skaidrs, ka Eiropas Savienībai šādā nolūkā nepieciešamas nopietnas reformas, no kurām visvairāk apspriestās ir lēmumu pieņemšanas mehānisma izmaiņas Eiropadomē, atmetot pavisam vai kapitāli samazinot vienbalsības principu un aizstājot to ar kvalificēto vairākumu. Tas liegtu tādiem destruktīvi tendētiem līderiem kā Ungārijas premjers Orbans vai viņa potenciālais sabiedrotais, jaunizceptais Slovākijas premjers Fico padarīt visas Eiropas intereses par savu manipulāciju un ambīciju ķīlniecēm un faktiski ignorēt savienības pamatos liktos vērtīborientierus. Eiropas uzgaidāmā telpa Vakar, 30. aprīli, no Gruzijas galvaspilsētas Tbilisi pienāca ziņas par jaunu eskalāciju pretstāvē starp drošības struktūrām un protestētājiem, kuri nevēlas pieļaut t.s. „Krievijas likuma”, oficiāli saukta Likuma par ārzemju ietekmes caurskatāmību pieņemšanu. To valdošā partija „Gruzijas sapnis” acīmredzot cer izmantot, lai apkarotu opozīciju noturētos pie varas rudenī gaidāmajās vēlēšanās. Eiropadomes prezidents Šarls Mišels jau nepārprotami paziņojis, ka likums nav savienojams ar Gruzijas vēlmi iestāties Eiropas Savienībā. Tā vien šķiet, ka Tbilisi varas partijas pelēkais kardināls, oligarhs Bidzina Ivanišvili uzkāpis uz slidenās taciņas, pa kādu savulaik laipoja Ukrainas prezidents Viktors Janukovičs, apgalvojot, ka ir par tuvināšanos Eiropas Savienībai, taču faktiski velkot savu valsti Krievijas ietekmes zonā. Nav lieku reizi jāatgādina, ar ko tas beidzās Janukovičam, Ukrainai, Krievijai un Eiropai – šobrīd ukraiņu nācija maksā ar asinīm un ciešanām par savu eiroorientācijas vēlmi, un negribas šaubīties, ka šī cena tiks ņemta vērā iestāšanās sarunu procesā. Iepriekšminētajā intervijā pirmdien Briselē Šarls Mišels, jautāts par savienības paplašināšanās perspektīvām, paziņoja: „2030. gadā mums jābūt tam gataviem. Kāda gan ir alternatīva? Ja doma ir to ievilkt uz nākamajām desmitgadēm, tas nozīmē, ka mēs dodam ziņu Ķīnai un Krievijai, ka šī mūsu tuvākā apkaime ir atvēlēta tām par spēļu laukumu.” Kā zināms, šobrīd Eiropas Savienības kandidātvalstu statusā bez Ukrainas un Gruzijas ir vēl arī Ukrainas mazākā kaimiņvalsts Moldova, piecas Rietumbalkānu valstis – Albānija, Bosnija un Hercegovina, Melnkalne, Serbija un Ziemeļmaķedonija. Oficiāli atsaukta joprojām nav arī jau gadu desmitiem senā Turcijas kandidatūra. No minētajām valstīm vistuvāk uzņemšanai šobrīd šķiet Melnkalne, kuras sakarā jau tiek minēts iespējamais iestāšanās gads – 2028. Lielākā problēma varētu būt tā, ka kopš eiro ieviešanas Melnkalne to vienpusēji lieto kā savu iekšējo maksāšanas līdzekli. Samērā pozitīvas izskatās arī Albānijas izredzes, ciktāl Francijas un Nīderlandes sākotnējā visai striktā pretestība uzņemšanai šķiet pārvarēta. Kopš Ziemeļmaķedonija 2018. gadā pieņēma savu pašreizējo nosaukumu, savu veto tās iestājai ir atsaukusi Grieķija, taču nav īstas skaidrības par Bulgārijas pozīciju, kurai arī ar Ziemeļmaķedoniju ir domstarpības vēstures un identitātes jautājumos. Bulgāru un maķedoniešu valodas ir ļoti tuvas, abām kaimiņvalstīm ir liels kopējas vēstures mantojums, kura traktējumā netrūkst iemeslu domstarpībām. Bosnija un Hercegovina oficiālo kandidātvalsts statusu ieguva pavisam nesen – 2022. gadā –, un tās potenciālo iestāšanos apgrūtina šīs valsts politiskā struktūra, kas faktiski ir diezgan vaļīga konfederācija. Serbijas potenciālā iestāšanās rada šaubas, ievērojot šīs valsts īpašās attiecības ar Krieviju un problēmas ar kaimiņvalstīm, pirmām kārtām agrāko Serbijas sastāvdaļu Kosovu. Pie tam arī pašā Serbijā atbalsts iestājai savienībā ir salīdzinoši zemākais no visām Rietumbalkānu kandidātvalstīm – nepārprotami to atbalsta mazāk nekā 50% serbu. Moldovas izredzes uzlabo tās diezgan ietekmīgais „advokāts” Eiropas Savienībā – Rumānija. Tomēr šīs izredzes saistāmas ar notikumu attīstību kaimiņvalstī Ukrainā. Kamēr nav likvidētas Krievijas ekspansionistiskās ambīcijas reģionā, Kremlis, visdrīzāk, mēģinās kavēt Moldovas iestāšanos, izmantojot gan Piedņestras valstisko veidojumu, gan lielo prokremlisko iedzīvotāju masu Moldovā, jo sevišķi separātiskajā Gagauzijas autonomijā. Sagatavoja Eduards Liniņš.  

Po iranskem odgovoru na izraelski napad na konzulat Teherana v Damasku se vrstijo pozivi stranema k umiritvi razmer. Za zdaj ne kaže na novo zaostrovanje, a je treba počakati na izplen današnje seje izraelskega vojnega kabineta. Drugi poudarki oddaje: - Sodelovanje žensk in moških ključno za dosego miru, stabilnosti in razvoja, je ob začetku dvodnevnega obiska na Kosovu poudarila slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. - Socialni demokrati bodo zaradi zapletov v sobotnem glasovanju ponovili odločanje o članih predsedstva in nadzornega odbora stranke. - Vremenski obrat jutri prinaša ohladitev, dež, sneg do 700 metrov nad morjem in na Primorskem močno burjo.

SRPSKI RADIO ČIKAGO – DRAGOSLAV BOKAN SRPSKI REŽISER I KNJIŽEVNIK* ZAPAD PLANIRA UKIDANJE SRPSKE, ORUŽANI SUKOB NA KOSOVU I HAPŠENJE VUČIĆA I DODIKASERBIAN RADIO CHICAGO IS A KEY PLAYER AMONG THE ETHNIC BROADCASTERS IN THE U.S. AND IS CONSIDERED THE NUMBER ONE MEDIA OUTLET IN THE SERBIAN-AMERICAN AND BALKAN COMMUNITY IN THE UNITED STATES OF AMERICA AND CANADA.SERBIAN RADIO CHICAGO BROADCASTS DAILY FROM 3PM TO 4PM CST ON WNWI AM 1080, CHICAGO.HTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.COMHTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.NETSupport the show

Nova epizoda podkasta "Dobar loš zao" je pred vama! Potpuno lišeni praznične euforije, Nenad Kulačin i Marko Vidojković nisu štedeli aplauze za rezoluciju EP o Srbiji, nepristojno dugo su se rugali predsednikovom brukanju u SBUN, a tom prilikom su mu nadenuli i nov, zabavan nadimak. Zahvaljujući tome što je Nenad bio u radnoj obavezi da gleda Superboul, to bi bilo to što se tiče prvog dela, koji ipak traje skoro 40 minuta. Gost je profesor na FPN u Beogradu, Miloš Bešić. Razgovor je počeo u oštrom tonu usled profesorovog neslaganja s Vidojkovićevim optimizmom u pogledu rezolucije EP, a onda je sve otišlo dođavola kada je profesor Bešić počeo da niže teorije o Kosovu, kombinujući ih sa tezama o "dominantnoj stranci", što je, po njemu, bolest koja je napala Srbiju. U Magarećem kutku videćete Vučića i Vesića kako se smeju kockama koje će ugraditi u beogradski Trg republike. DLZ, jedini podkast u regionu pod zaštitom Međunarodnog PEN centra, samo na našem portalu!

Ako će novopodarene tablice, dugoročno gledano, pomoći da se broj Albanaca na Kosovu smanji, što naravno da je poželjno, i korisno, i za Srbe, i za Albance, i za zemlje EU, daleko joj lepa kuća, kažite to slobodno, pa vi ste jedini imali kuraži da kao ubogi gradonačlnik tužite vladara, i vaš predmet je preko ... Dalje

Ako će novopodarene tablice, dugoročno gledano, pomoći da se broj Albanaca na Kosovu smanji, što naravno da je poželjno, i korisno, i za Srbe, i za Albance, i za zemlje EU, daleko joj lepa kuća, kažite to slobodno, pa vi ste jedini imali kuraži da kao ubogi gradonačlnik tužite vladara, i vaš predmet je preko ... Dalje

„Je pro mě naprosto neuvěřitelné, že evropské, a dokonce i některé české banky odmítají poskytovat úvěry na výrobu zbraní ve prospěch obětí agrese. To je morální zvrhlost,“ říká bezpečnostní analytik Vojenské kanceláře prezidenta republiky, účastník misí v Kosovu a Afghánistánu Otakar Foltýn. Všechny díly podcastu Osobnost Plus můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Zagrebački nadbiskup Dražen Kutleša poručio je da se Božić pretvara u isprazno slavlje. Kaže, to je novo poganstvo. Predsjednik Zoran Milanović u božićnoj čestitci zauzeo se za Hrvate u BiH. U Beogradu traju prosvjedi. Srbijanski predsjednik Aleksandar Vučić krivce vidi u Kosovu i Hrvatskoj.

Serbijas parlamenta vēlēšanu rezultāti. Turpina meklēt risinājumus Vidusjūras migrantu problēmai. Vai Āzijā varētu būt savs NATO? Aktualitātes pasaulē analizē politologs Arnis Latišenko un Latvijas Nacionālās Aizsardzības akadēmijas pasniedzējs Jānis Kapustāns. Vai Serbijā viss paliks pa vecam? 17. decembrī Serbijā notika ārkārtas parlamenta vēlēšanas. Iepriekšējās bija tikai pērngad aprīlī, un tajās savas pozīcijas nostiprināja kopš 2012. gada pie varas esošais spēks – Serbu progresīvā partija ar tās līderi Aleksandru Vučiču priekšgalā. Ap Vučiča partiju izveidotā populistisko spēku koalīcija „Par mūsu bērniem” ieguva 180 no 250 Nacionālās Asamblejas deputātu vietām. Pats Vučičs vienlaicīgi notikušajās prezidenta vēlēšanās tika ievēlēts uz otro termiņu. Tomēr sekojošie mēneši nesa Serbijai visai dramatiskus notikumus. Saasinājās attiecības ar daļēji atzīto Serbijas kaimiņvalsti un bijušo provinci Kosovu, kuras gan izdevās amortizēt ar Eiropas Savienības starpniecību. Tomēr sasniegtais kompromiss, kas šogad pavasarī materializējās t.s. Ohridas nolīgumā, raisījis polarizētus viedokļus serbu sabiedrībā. Tad nāca asiņainais šī gada maijs, kad vispirms vienā no Belgradas skolām skolnieks nošāva deviņus savus skolasbiedrus un skolas apsargu. Dienu vēlāk cits šāvējs, pārvietodamies ar automašīnu, nogalināja deviņus un ievainoja divpadsmit cilvēkus divos ciemos uz dienvidaustrumiem no galvaspilsētas. Slepkavības izraisīja sabiedrības protestus, kādus Serbija nebija piedzīvojusi vairāk nekā divdesmit gadus. Protestētāji pieprasīja vairāku ministru, kā arī elektronisko mediju pārraudzības institūcijas un Serbijas Radio un Televīzijas vadības atkāpšanos, vainojot notikušajā valdību un medijus. Tika prasīts arī atņemt apraides licenci diviem komerckanāliem, kuru izklaidējošajā saturā, pēc protestētāju domām, ir pārāk daudz vardarbības. Protestus organizēja vairākas opozīcijas partijas, to ietvaros gan vairoties no tīri politiskas aģitācijas. Protesti aktīvi turpinājās līdz jūlijam, taču pilnīgi pierima tikai novembrī, kad tika izsludinātas ārkārtas vēlēšanas. Oficiālos vēlēšanu rezultātus varētu vērtēt kā valdošo spēku uzvaru. Opozīcijas spēku apvienība „Serbija pret vardarbību” gan ir lielākā ieguvēja, palielinot savu frakciju no 40 uz 65 mandātiem. Taču savu vietu skaitu parlamentā nedaudz palielinājis arī prezidenta Vučiča vadītais bloks, tagad dēvēts par „Serbija nedrīkst apstāties”, iegūstot 128 mandātus, tātad – vairākumu. Jau tūdaļ pēc rezultātu pasludināšanas opozīcija nāca klajā ar paziņojumu, ka vēlēšanas nav bijušas godīgas un to rezultāti ir anulējami. Arī novērotāji apgalvojuši, ka 17. decembrī konstatēts rekordliels pārkāpumu skaits. Sevišķi aktīvi opozīcija iebilst pret rezultātiem Belgradā, kur vienlaicīgi ar parlamenta vēlēšanām tika ievēlēta arī pašvaldība. Saskaņā ar oficiālajiem rezultātiem valdošā apvienība galvaspilsētā ieguvusi apmēram 40%, opozīcijas bloks – apmēram 35% balsu. Taču, kā norāda opozīcija, Belgradā tikuši nogādāti apmēram 40 000 cilvēku, kuri nav pilsētas pastāvīgie iedzīvotāji, tā nozīmīgi mainot balsotāju proporciju par labu valdošajiem. Pēc vēlēšanām Belgradas ielās atkal izgāja tūkstoši protestētāju, un arvien biežāk izskan prasība pēc prezidenta Aleksandara Vučiča atkāpšanās. Vēl viens risinājuma variants Vidusjūras migrantu problēmai Saskaņā ar Vācijas statistikas aģentūras „Statista” datiem 2022. gadā Eiropas Savienības ārējās robežas nelegālas šķērsošanas gadījumu skaits, salīdzinot ar 2021. gadu, pieaudzis par vairāk nekā 130 000 vai nepilniem 66% un bijis lielākais pēdējo sešu gadu laikā. Savukārt Eiropas Savienības robežas un krastu apsardzes aģentūras dati liecina, ka tradicionāli aktīvākais šai kustībai ir t.s. Centrālās Vidusjūras maršruts – no Lībijas piekrastes dažādos peldlīdzekļos uz Itālijai piederošo Lampedūzas salu vai Maltu; tālāk – pamatā uz Itāliju. Šogad pa šo ceļu Apenīnu pussalā ieradušies jau vairāk nekā 150 000 Gvinejas, Tunisijas, Kotdivuāras, Bangladešas u.c. valstu pilsoņu. Kā zināms, šī migrantu plūsma rada nopietnus iebildumus Itālijas sabiedrībā un tēma ir pastāvīgi aktuāla šīs valsts politikā. Iespējams, premjerministres Džordžas Meloni valdība ir atradusi vismaz daļēju risinājumu. Pēc nesenās Meloni tikšanās ar Albānijas premjerministru Edi Ramu tika publiskots projekts par migrantu nogādāšanu uz pagaidu uzturēšanās centriem Albānijas teritorijā, kur tie sagaidītu lietas izskatīšanu un, negatīvas atbildes gadījumā, repatriāciju. Centru kapacitāte plānota 39 000 personu gadā. Albānija, kā zināms, nav Eiropas Savienības dalībvalsts, attiecīgi, ja kādam migrantam izdotos pamest šos centrus, viņam nāktos vēlreiz mēģināt nelegāli šķērsot savienības robežu. Uzturēšanās centri darbotos saskaņā ar Itālijas likumdošanu. Par šo pakalpojumu Albānija saņemtu ne vien finansiālu atlīdzību, bet arī Itālijas atbalstu iestājai Eiropas Savienībā. Pagaidām gan vienošanos bloķējusi Albānijas Konstitucionālā tiesa, kas 18. janvārī plānojusi vērtēt šāda nolīguma atbilstību valsts pamatlikumam. Vai Āzijā varētu būt savs NATO? Šonedēļ grupa konservatīvas ievirzes Savienoto Valstu politiķu ierosināja Kongresa lēmumu par izpētes komisijas veidošanu jautājumā par NATO līdzvērtīgas militāras alianses radīšanas iespējām Indijas un Klusā okeāna reģionā, lai tā pretdarbotos drošības apdraudējumiem, kādus rada Ķīnas un Ziemeļkorejas, arī Krievijas un Irānas militārās aktivitātes un ekspansionisma tendences. Konkrētie motīvi te ir gan Ķīnas pastāvīgi agresīvā retorika Taivanas sakarā, gan Ziemeļkorejas ballistisko raķešu izmēģinājumi, tāpat Ķīnas pretenzijas uz vairākiem simtiem Dienvidķīnas jūrā esošo saliņu, kas izplestu šīs valsts teritoriālos ūdeņus gandrīz vai līdz Ekvatoram. Šīs niecīgās cietzemes teritorijas – koraļļu rifi un atoli – bez pastāvīgiem iedzīvotājiem ir ar joprojām nenoregulētu starptautisku statusu. Pretenzijas uz lielāku vai mazāku šo arhipelāgu daļu izvirza Ķīna, Vjetnama, Malaizija, Filipīnas, Taivāna un Bruneja. Visasākā pēdējā laikā ir konfrontācija starp Ķīnu un Filipīnām, kur abu valstu krasta apsardzes spēku starpā notiek pat fiziska konfrontācija, līdz šim gan izmantojot tikai kuģu manevrus un ūdenslielgabalus. Filipīnas ir sens un ciešs Savienoto Valstu militārais sabiedrotais, tāpat līdzīgas ciešas saites Vašingtonu saista ar tādām Ķīnas kaimiņvalstīm kā Japāna, Dienvidkoreja un Taivāna. Var atgādināt, ka zināms NATO analogs šeit pastāvēja laikā no 1954. līdz 1977. gadam – tā bija Dienvidaustrumāzijas līgumorganizācija, kurā ietilpa Savienotās Valstis, Austrālija, Jaunzēlande, Pakistāna, Filipīnas, Taizeme, kā arī Lielbritānija un Francija, kurām organizācijas radīšanas laikā reģionā vēl bija plaši koloniālie valdījumi. Mainoties vairāku bloka dalībvalstu ģeopolitiskajai orientācijai, tā izrādījās nefunkcionāla un tika likvidēta aukstā kara atslābuma periodā. Šobrīd kā iespējamu „Dienvidaustrumāzijas NATO” aizmetni varētu uzlūkot t.s. AUKUS – Savienoto Valstu, Lielbritānijas un Austrālijas aliansi sadarbībai drošības jautājumos. Līdzīgs formāts ir arī Kvadrilaterālajam drošības dialogam jeb „Quad”, kurā sadarbojas Savienotās Valstis, Austrālija, Indija un Japāna. Vēl viena reģionāla organizācija, kuras darbības sfērā ietilpst arī kolektīvās drošības jautājumi, ir Dienvidaustrumāzijas Valstu asociācija jeb ASEAN; tajā ietilpst Bruneja, Filipīnas, Indonēzija, Kambodža, Laosa, Malaizija, Mjanma, Singapūra, Taizeme un Vjetnama. Eksperti gan ir diezgan skeptiski par iespēju šobrīd izveidot reģionā ko līdzīgu Ziemeļatlantijas līgumorganizācijai, jo pārāk lielas ir atšķirības potenciālo dalībnieku ārpolitiskajās prioritātēs un tradīcijās, politiskajā sistēmā un kultūrā. Tiesa, kā atzīmē daži, tālāks totalitāro valstu, pirmām kārtām jau Ķīnas, spiediena pieaugums varētu veicināt konsolidāciju. Sagatavoja Eduards Liniņš. Eiropas Parlamenta granta projekta „Jaunā Eiropas nākotne” programma.* * Šī publikācija atspoguļo tikai materiāla veidošanā iesaistīto pušu viedokli. Eiropas Parlaments nav atbildīgs par tajā ietvertās informācijas jebkādu izmantošanu. 

Još jednu nedelju smo bliži izborima i predizborna borba je u punom zamahu. Milica se ukazala na Kosovu, Ćuta je umlatio Šešelja kod Marića, Čeda završio u ringu, a Šapić nastavio seriju provala. Saznajte ko nije piškio u pesku, ko je snimio najtužniji predizborni video i kao se Radomir Lazović snašao u šumi. Pričali smo o važnoj temi - gde su potrošene naše pare namenjene za brigu o porodici. Pogledajte i podelite BIRN-ov prilog o ovoj temi

Izraēlas valdība šorīt, 22. novembrī, apstiprinājusi vienošanos par pamieru ar teroristisko grupējumu "Hamās". Somija slēgusi vairākus robežpunktus ar Krieviju un gatavojoties pilnīgi slēgt robežu ar austrumu kaimiņu. Eiropas Komisija (EK) rosina uzsākt iestāšanās sarunas Eiropas Savienībā ar Ukrainu un Moldovu. Aktualitātes pasaulē komentē Eiropas Politikas analīzes centra pētniece Marija Golubeva un Latvijas Ārpolitikas institūta ES Programmas vadītāja Aleksandra Palkova. Par iespējamo pievienošanos Eiropas Savienībai saruna ar Stelu Leuku, Moldovas Ārlietu un Eiropas integrācijas ministrijas valsts sekretāri. Cerību stars pār Gazu 22.novembrī agri no rīta pasaules mediji izplatīja ziņu, ka Izraēlas valdība pēc apmēram sešu stundu ilgām un visai kaismīgām debatēm pieņēmusi vienošanos ar teroristisko organizāciju „Hamās”. Kā tiek ziņots, sākotnēji samērā liela daļa kabineta locekļu bijuši pret vienošanos, bet galu galā tādu palikuši tikai divi, t.sk. aizsardzības ministrs Itamars Ben-Gvirs. „Hamās” apņēmusies atbrīvot piecdesmit gūstekņus – sievietes un bērnus, savukārt Izraēla – ieturēt četru dienu humāno pauzi tās militārajā operācijā Gazas sektorā, ļaut tajā iekļūt vairākiem simtiem kravas mašīnu ar humāno palīdzību, kā arī atbrīvot palestīniešu sievietes un bērnus, kuri šobrīd atrodas Izraēlas cietumos. Saskaņā ar „Hamās” apgalvojumiem, tādu varētu būt apmēram 150. Kā norādījis Izraēlas Aizsardzības spēku pārstāvis Jonatans Korikus, atbrīvojamie neesot no bīstamāko teroristu kategorijas un neviens no viņiem nav bijis iesaistīts 7. oktobra teroristiskajā uzbrukumā. Nav gan vēl skaidrs, kad tieši sāksies pieteiktā humānā pauze, taču tam vajadzētu notikt diennakts laikā kopš vienošanās. Tāpat Izraēlas valdība paziņojusi, ka pauze tikšot pagarināta, ja „Hamās” turpinās atbrīvot gūstekņus, solot dienu pagarinājuma par katriem desmit atbrīvotajiem. Tiesa gan, pilnīga operācijas pārtraukšana teroristiskajai organizācijai netiek solīta. Savienoto Valstu valsts sekretārs Entonijs Blinkens nodēvējis šo vienošanos par nozīmīgu progresu un pateicies Katrai un Ēģiptei par iesaistīšanos sarunu procesā. Savukārt Apvienoto Nāciju organizācija, gan apsveicot vienošanos par humānajām pauzēm, paziņojusi, ka tās vietā būtu bijis jānoslēdz tūlītējs pastāvīgs pamiers. Nākamais hibrīdmigrācijas virziens – Somija 18. novembrī Somijas robežapsardzības spēki slēdza četrus pārejas punktus uz robežas ar Krievijas Federāciju un bloķēja tos ar barjerām. Tā ir reakcija un pamanāmi pieaugušo patvēruma meklētāju – Āfrikas un Tuvo Austrumu valstu pilsoņu – pieplūdumu no Krievijas puses. Pagājušonedēļ vien Somijā ieradušies apmēram trīs simti šādu migrantu, pamatā – Irākas, Jemenas, Somālijas un Sīrijas pilsoņu. Arī pēc tam, kad robežpunkti tika slēgti, to tuvumā Krievijas pusē tika novērota jaunu potenciālo patvēruma meklētāju ierašanās, kuri, lai glābtos no sala, robežas tuvumā kurināja ugunskurus. Somijas valdība uzskata, ka Krievijas režīms šo migrantu kustību organizē mērķtiecīgi, rīkojoties līdzīgi kā Baltkrievijas diktatūra uz robežām ar Poliju, Lietuvu un Latviju. Kremļa rīcības motīvi varētu būt saistīti ar Somijas joprojām stingro atbalstu Ukrainai, iestāšanos NATO un šobrīd notiekošo aizsardzības sadarbības sarunu procesu starp Somiju un Savienotajām Valstīm. Pēc minēto četru robežpunktu slēgšanas Somijas dienvidaustrumos, vēl četri turpina funkcionēt tālāk uz dienvidiem, un divos no tiem turpina uzņemt patvēruma meklētājus. Krievijas puse Kremļa runasvīra Dmitrija Perskova personā jau paudusi, ka Somijas rīcība esot bez pamata un graujot abu valstu attiecības. Visbeidzot vakar viens no vadošajiem Somijas laikrakstiem „Ilta Sanomat” ziņoja, ka valdība gatavojoties pilnīgi slēgt robežu ar austrumu kaimiņu un pulcēšoties attiecīgā sanāksmē, tiklīdz šis lēmums būšot sagatavots. Valdības avots uzsvēris, ka šādi Krievijai tikšot dots nepārprotams vēstījums, ka Somija negrasās piekāpties Kremļa hibrīddraudiem. Eiropas Komisija vērtē iestāšanās kandidātus 8. novembrī Eiropas Komisija pieņēma t.s. Paplašināšanās pakotni – ieteikumus Eiropadomei tālākajai iestāšanās sarunu virzībai ar kandidātvalstīm. Svarīgākais ir ieteikums uzsākt iestāšanās sarunas ar kandidātvalstīm Ukrainu un Moldovu, novērtējot panākumus, kādus šīs valstis uzrādījušas reformu ziņā. Tāpat ieteikts piešķirt kandidātvalsts statusu Gruzijai, savukārt ar Bosniju un Hercegovinu sarunas uzsākamas tad, kad valsts būs izpildījusi nepieciešamos priekšnoteikumus. Kā paziņojumā pēc pakotnes pieņemšanas izteicās komisijas prezidente Urzula fon der Leiena: „Paplašināšanās politika ir vitāli svarīga Eiropas Savienībai. Mūsu Savienības pabeigšana ir vēstures aicinājums, mūsu Savienības dabiskais apvārsnis. Mūsu Savienības pabeigšanai ir arī spēcīga ekonomiskā un ģeopolitiskā loģika. Iepriekšējās paplašināšanās ir parādījušas milzīgos ieguvumus gan kandidātvalstīm, gan Eiropas Savienībai. Mēs visi esam ieguvēji.” Dokumentā izvērtētas arī pārējās pašreizējās iestāšanās kandidātes: Albānija, Kosova, Melnkalne, Serbija, Turcija un Ziemeļmaķedonija. Kā procesa labākie paraugi tiek atzīmētas Albānija un Ziemeļmaķedonija. Melnkalnes gadījumā tiek norādīts uz dziļu iekšēju sašķeltību kā attīstību bremzējošu faktoru. Serbijai norādīts ne tikai uz tiesu varas, mediju neatkarības u.c. iekšējiem trūkumiem, bet arī tās attieksmi pret Krieviju, kas neatbilst savienības kopējai ārējai un drošības politikai. Tāpat tiek norādīts, ka Serbijai jānoregulē attiecības ar Kosovu. Turcija tiek nodēvēta par joprojām būtisku savienības partneri, taču konstatēts, ka iestāšanās sarunas paliek iesalušas kopš 2018. gada un Turcija turpina virzīties projām no Eiropas Savienības. Raksturojot pakotnes pieeju, domnīcas „European Political Centre” vecākā politikas analītiķe Korina Stratulata to nodēvējusi par šizofrēnisku, proti, tiecība uz savienības robežu izplešanu jaunajā ģeopolitiskajā situācijā ir pamanāmā kolīzijā ar principu, ka iestāšanās process ir atkarīgs no valstu panākumiem iestājas kritēriju izpildē. Sagatavoja Eduards Liniņš.     Eiropas Parlamenta granta projekta „Jaunā Eiropas nākotne” programma.* * Šī publikācija atspoguļo tikai materiāla veidošanā iesaistīto pušu viedokli. Eiropas Parlaments nav atbildīgs par tajā ietvertās informācijas jebkādu izmantošanu.

Vremensko nekoliko mirnejšemu koncu tedna bodo že zvečer in ponoči sledile nove padavine. Za severozahod države bo jutri veljalo oranžno opozorilo. Največ dežja bo padlo na območju Julijskih alp, pravi vremenoslovec Brane Gregorčič, to noč tudi do 100 milimetrov. Vodotoki bodo zato hitro naraščali, povečana bo tudi nevarnost proženja plazov. Pristojni zato pozivajo k dodatni previdnosti. Drugi poudarki oddaje: - V Gazi opozarjajo na nemogoče zahteve Izraela po takojšnji evakuaciji bolnišnic. - Predsednica Evropske komisije po obisku Severne Makedonije danes na Kosovu. - Uvedba digitalnega evra naj ne bi ogrožala uporabe evrske gotovine. - Predlog ustavnih sprememb glede imenovanja sodnikov vstopa v odločilno fazo.

Po silovitem napadu Hamasa na Izrael in krvavih spopadih med izraelsko vojsko in palestinskimi borci je vnovič na preizkušnji krhka stabilnost Bližnjega vzhoda. Kaj o tem konfliktu, pa o tistem, ki se bije na vzhodu Evrope ter o napetostih na Kosovu menijo obrambni ministri Severnoatlantskega zavezništva? V Tedenskem aktualnem mozaiku bomo opazovali tudi slovenski politični vrtiljak, ocenili načrtovanje pokojninske reforme ter pogledali proti Frankfurtu, kjer bo prihodnji teden na največjem knjižnem dogodku v soju žarometov slovenska knjižna ustvarjalnost.

Posle najboljeg uvoda ikada, imaćete priliku da čujte da li se i koliko patriotizam isplati, šta se sada dešava na Kosovu i šta je "Dogovor". Osvrnuli smo se još malo na gostovanja predsednika Vučića na RTS-u i u UN. Pričali smo i o tome da li nas očekuju izbori i koja su naša predviđenja povodom dana održavanja istih. Tu je Miša Vacić, a i odgovaramo na vaše prozivke. U drugom delu poslušajte Relax temu u kojoj pokušavamo jedni drugima da objasnimo ko je Aleksandra Prijović.

Vlada ni uspela slediti napovedim in ohraniti predvidenega obsega proračuna za prihodnje leto. V parlament pošilja predlog za zvišanje porabe, v Bruselj pa prošnjo za odobritev presežnega primanjkljaja zaradi orjaških stroškov sanacije po naravni katastrofi. Najbolj prizadetim družinam je med obiskom na Koroškem obljubila individualno obravnavo, občinam pa dodatno gradbeno mehanizacijo. Krepi se tudi zaskrbljenost zaradi vse večjega števila migrantov in beguncev, ki prihajajo na naše meje, ob brezplodnem iskanju skupne rešitve v Evropski uniji. Pojasnjujemo ozadje nedavnega nasilja na Kosovu in poskuse regulirati okoljsko odgovornost multinacionalk. Kritični pregled tedna ta petek z Alenko Terlep.

Prethodne nedelje Vučić je otisao do i vratio se iz Njujorka, na Kosovu je zamalo izbio rat, opozicija se udružila, Ekskluzivno, Viktor analizira sličnosti između serije "Južni vetar: Na granici" i događaja u manastiru Banjska. Ove nedelje imamo i Nije Njuz

Nova epizoda podkasta "Dobar loš zao" je, sa danom zakašnjenja, zbog dana žalosti, pred vama! Na žalost, živimo u vremenima punim istorije, pa su tako Nenad Kulačin i Marko Vidojković bili prinuđeni da se bave istorijskim jednodnevnim ratom na severu Kosova, istorijskim fotografijama sa istorijskog boravka bračnog para Vučić u Njujorku, ali i istorijskim "dogovorom za pobedu" srpske opozicije. Gost je narodni poslanik Demokratske stranke, Srđan Milivojević. Milivojević je prvo lice iz parlamentarne opozicije koje je došlo u DLZ od početka protesta i ne možete da zamislite koliko su momci imali pitanja za njega. Možda možete da zamislite koliko je ovaj intervju bio žestok, ali kada ga pogledate, shvatićete da niste mogli ni da zamislite kakav će biti. Razgovaralo se dugo, uz povremene krike i vapaje, o strategiji opozicije za budućnost i nešto malo o Kosovu. Da sve bude luđe, u razgovor se umešao i "presednik". U Magarećem kutku moći ćete da vidite Jovanu Jeremić kako se vrti u krug pre nego što počne da lupeta. DLZ, jedini podkast u regionu pod zaštitom Međunarodnog PEN centra, samo na našem portalu.

Poslednja epizoda u ovoj sezoni podkasta "Dobar loš zao" je snimljena! Nenad Kulačin i Marko Vidojković bavili su se u prvom delu emisije anketnim odborom koji je prestao da postoji brže nego što uspete da izgovorite "anketni odbor", zabrinuli su se da li će krivično delo klevete da prepliva Drinu, podsetili su gledaoce gde Vulin štekuje zamotuljke, a bavili su se i razlozima za Jokićevo "zabole me za reprezentaciju". Sezona se završava u velikom stilu, idealnim gostom, Slobodanom Stuparom. Na svoj prepoznatljivi šeretski način Sloba nam je ulio preko potrebni optimizam, kako bismo koliko toliko bili mirni tokom avgusta. Govorio je o Kosovu, opoziciji, a naročito o okrnjenosti režima, koji, po njemu, neumitno srlja u propast. U Magarećem kutku moći ćete da proučite koje porno sajtove posećuje Jovana Jeremić. DLZ, sredom od osam na našem portalu, jedini podkast u ovom delu sveta pod zaštitom Međunarodnog PEN centra.

Jedna od onih epizoda kad su ozbiljne stvari toliko dosadne da lagano odšveramo u nekošeno. U pokušaju priče o Zeldi i Kosovu stignemo do toga u kakve restorane idemo i kako se odnosimo prema jelu van kuće a i o kulinarskim sklonostima. Malo i o komponovanju, o tome kako sve manje živaca imamo za nove stvari, uglavnom, dva matorca drve sa balkona. Selidba uskoro. Pratite nas na: https://www.youtube.com/@dopisiizdiznilenda www.facebook.com/DopisiizDiznilenda/ www.podcast.rs/autori/dopisi-iz-diznilenda/ Ako želite da nam pomognete u održavanju servera na soundcloudu, uplate rado primamo na PayPal: mtanic@gmail.com ili postanite naš patron na www.patreon.com/dopisi Miljan: fb: /mtanic, Twitter/Instagram: @mtanic YouTube: /Mtanic Nemanja: fb: /paleksic @diznilend iTunes: itunes.apple.com/us/podcast/id1223989792 Stitcher: https://www.stitcher.com/show/dopisi-iz-diznilenda-podcast Pocket Casts: pca.st/pT2h podcast.rs/show/dopisi-iz-diznilenda/ Spotify: https://open.spotify.com/show/4U3wm6QOkJ30QEbk1kvqZS?si=RM6QdrOlTuO0WUJzYBl7hA

Marko Simonović, bivši reprezentativac i kapiten Crvene zvezde novi je gost Jao Mile podcasta.Razgovarali smo o njegovom trenutnom trenerskom statusu.Kako je posle igračke karijere biti trener u KK Crvena zvezda.Pričali smo o njegovom detinjstvu provedenom na Kosovu.Prelazak za Beograd podneo je teško.Početak i ljubav prema košarci.Išao je peške na trening sa Ceraka do Banjice.Ulazak u profesionalne vode.U Crvenoj zvezdi je bio u tri navrata.Ostvario je dečački san igrajući za reprezentaciju.Mnogo još zanimljivih priča i anegdota čeka vas u dva sata razovora.Ukoliko želite da podržite i pomognete naš rad možete to učiniti preko PayPal-a u linku ispodPayPalhttps://www.paypal.com/paypalme/jaomilepodcastPratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicGosti: Marko SimonovićDatum: 14. jun  2023.Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse#jaomilepodcast #crvenazvezda #jaomile #podcast #reprezentacija #kkpartizan #markosimonovic #simonović #marko #nikolajokic #abaliga #srbija #kls #kosarka #uspeh

Srbsko znovu zažívá vlnu protestů. V minulých dnech se vyostřila i situace u hranic s Kosovem. Proti čemu se lidé bouří? A zhatí to snahy konečně v oblasti nastolit mír? Otázky pro Magdalénu Fajtovou, zahraniční reportérku ČRo.Všechny díly podcastu Vinohradská 12 můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Nova epizoda DLZ je tu, a u studiju se pojavio relocirani Marko Vidojković, tako da se Nenad Kulačin podsetio kako je to boriti se za reč od prve do poslednje sekunde prvog dela emisije. Ah, koliko tema i događaja: trijumf građana Srbije na protestu protiv nasilja, koji ne bi bio tako upečatljiv da prethodnog dana poglavar svih Srba nije doživeo da mu na rođenoj žurci gosti zapale pre duvanja svećica. Kratak i oprezan osvrt na situaciju na Kosovu, za koju se nikad ne zna da li u potpunosti izmiče kontroli ili, kao do sad, samo malo. Čućete i kako je luksemburško regulaciono telo odreagovalo na drukanje REM zbog dobronamernih kritika koje DLZ upućuje državnom vrhu. Kao i obično, pravi gost u pravom trenutku - pravo iz bolnice "Laza Lazarević", psihijatar dr Igor Radosavljević! Joj, koliko se tu tek tema našlo, a doktor je u svakoj izdominirao: mentalno stanje autora DLZ, uticaj masovnih ubistava na kolektivnu psihu, uticaj građanskih protesta na psiha, uticaj kiše na kolektivnu psihu prisilnih putnika autobusa, uz sumorne prognoze o bližoj i nešto daljoj budućnosti, ali ipak i optimizam doktora kada je reč o dalekoj budućnosti (dva do tri veka?). U Magarećem kutku, praznik za oči, ali ne i za uši: Jovana Jeremić zapenila u peni. DLZ, jedini podkast u ovom delu sveta koji je pod zaštitom Međunarodnog PEN centra.

Co přesně je informační válka a jak se jí můžeme jako společnost bránit? Jak komunikovat s někým blízkým, kdo věří dezinformacím? A jaké jsou prognózy současné situace na Ukrajině a jak jako Západ můžeme opravdu pomoci? Hostem dalšího dílu Deep Talks byl plukovník Otakar Foltýn, důstojník Armády České republiky. Vystudoval právnickou fakultu UK, nyní dělá doktorát na Filosofické fakultě UK v oboru moderních dějin. Jako voják byl nasazen v Kosovu a Afghánistánu, v letech 2022 až 2023 byl náčelník Vojenské policie a nyní je člen Vojenské kanceláře prezidenta republiky. Odkazy: - Konference Leadership Praha 2023 (kód PETR30): https://www.leadership-konference.cz/konference/?_s=PL-5

Još jedna sreda, a u njoj još jedna epizoda neuništivog podkasta "Dobar loš zao"! U prvom delu emisije, Nenad Kulačin i Marko Vidojković bavili su se posetom ProlupAne, ProlupAleka i "Marka Đurića" Raškoj, Dodikovim pucanjem iz prazne vazdušne puške te Vučićevim hvalisanjem u vezi sa srpskim izvozom smrti, putem namenske industrije i sumnjivih trgovaca oružjem. Gost je bivši predsednik DS, a sadašnji politički penzioner, Bojan Pajtić, pre svega zato što je sa autorima DLZ podelio mesto u huškačkom spotu TV Pink. Pajtić smatra da se u spotu našao jer je javno govorio o tome kako je Vučić plakao tokom njihovog telefonskog razgovora, 2003. Osim toga, bivši predsednik Izvršnog veća AP Vojvodina se osvrnuo na situaciju na Kosovu, u opoziciji, ali i u režimu, koji je okarakterisao kao mafijašku organizaciju. Ah, da, čućete i Bojanovu ekskluzivnu prognozu rezultata plejofa u NBA i Evrologi. U "Magarećem kutku" moći ćete čak dvaput da uživate u nastupima Aleksandra Šapića. DLZ, jedini podkast na Balkanu pod zaštitom Međunarodnog PEN centra, istovremeno na našem portalu i YouTube!