Podcasts about cankarja

Cankarjeva igra Za narodov blagor bo jutri, po več kot treh desetletjih, doživela novo uprizoritev na Velikem odru SNG Drama v režiji Via Tauferja. Igra je bila prvič uprizorjena na Češkem in šele mnogo kasneje na slovenskem odru. Vsakič znova, ko uprizarjamo Cankarja, vedno bolj je aktualen je dejala direktorica in umetniška vodja Drame Vesna Jurca Tadel, ki je igro uvrstila v letošnji program.

Ste brali Cankarja? Ste ga brali kot del obveznega šolskega programa? Se vam zdi Cankar težek? Mogoče bi ga morali ponovno vzeti v roke in njegovo izjemno literarno zapuščino preveriti iz perspektive zrelega bralca. Že osem let vsako sredo popoldan potekajo branja Cankarjevih del v Močilniku na Vrhniki. Začelo se je kot protestno branje na pobudo Turističnega društva Blagajana. Ko protestnih razlogov ni bilo več, so bralke in bralci vztrajali zaradi spoštovanja, navdušenja in ljubezni do Ivana Cankarja. Pozimi, ko so zunanje temperature nižje, se branja Cankarja iz Močilnika preselijo v notranje, toplejše prostore. Minulo sredo je pri »Črnem orlu« nasproti Cankarjevega spomenika na Vrhniki potekalo že 431. branje del pisatelja s Klanca. Pridružil se jim je tudi Bojan Leskovec in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.

Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Književni prvenec Tine Perić je v več ozirih neulovljivo delo. Najprej gre za zvrstno uvrstitev. Če po eni strani naslov zbirke namiguje na nekoliko pozabljeno obliko kratke proze, nas spremni besedi, zapis v cobissu in založbina spletna stran, vztrajno prepričujejo, da gre za roman. Seveda je zvrst romana že praktično od njegovega nastanka razumljena dovolj svobodno, da tej oznaki ni oporekati, a kljub temu velja opozoriti, da se Ćrtice Tine Perić s kratkimi, izrazito zaokroženimi in pogosto problemsko osrediščenimi poglavji, pogosto približajo esejistiki, z nekaj udarnosti včasih celo kolumnistiki. In prav tako se z zgoščenimi zapisi o dogodkih, pogosto zabeljenimi s popisom čustvenega sveta pripovedovalke, približujejo prav črticam. O določeni neulovljivosti je mogoče govoriti pri vprašanju problemskega fokusa knjige. Omenjeni zapisi nas zapeljejo v pričakovanje besedila, ki bo nekakšen tour de force obravnave vprašanja izbrisanih. A v problematizirajočo plat knjige so že kaj hitro potegnjena vprašanja spola in spolne usmerjenosti, razreda in nenormativnega telesnega videza, v okviru intimnih vprašanj pa še vsaj odraščanja, samopodobe in družine oz. družinskega življenja, medtem ko je vprašanje izbrisanih, predvsem ob liku pripovedovalkinega očeta, ki ima t. i. »probleme s papirji«, prisotno od začetka do konca knjige, a se zna tudi za več poglavij potuhniti v ozadje. Eksplicitneje je prisotno ob stresnosti situacije za oba starša, nezmožnosti prehajanja meje, to pa je posledično vodilo tudi v bistvene spremembe v slogu odraščanja in družinskega življenja. Tu velja omeniti še pretečo grožnjo: tudi, če se ne najhujše uresniči, se lahko skriva že za naslednjim vogalom. S tovrstno prestavitvijo fokusa je avtorica v resnici dosegla pomemben premik v razumevanju, kako obravnavati neko travmatično vprašanje, ki hkrati pomeni tudi politični zločin: tovrsten dogodek ne odpira zgolj pustih političnih vprašanj, za njim se skrivajo odtisi vsakodnevnih življenjskih situacij. Izbris ne pomeni, da osebe, ki trpijo njegove posledice, niso podvržene razredni deprivilegiranosti, vanjo lahko izbris celo vodi ali denimo v seksizem. Še toliko bolj pa to velja za vprašanje nacionalizma oziroma iz njega izhajajoče ksenofobije, ki sta hkrati vzrok in posledica. Iz Ćrtic, ki razkrivajo izrazito odkrito in tudi bolj subtilno delovanje tovrstnih družbenih pojavov, je mogoče razbrati neapologetsko držo, ki se ne skuša poigravati z izbrisom kot nekakšnim birokratskim vprašanjem – birokracija je v resnici zgolj metoda. Avtorica Tina Perić simbolno intervenira že z naslovom in domiselno zamenjavo t. i. trdega č-ja z mehkim ć-jem, ki je v zadnjih letih posebej s spomenikom pred ljubljanskim Centrom Rog dobil dimenzijo simbola izbrisanih. Črtica, ki se v okviru k domoljubju usmerjenega pouka književnosti v osnovnih in srednjih šolah pri nas, po zaslugi denimo Cankarja, Voranca ali Kersnika, moških avtorjev, jasno, zdi eden od umetniških stebrov slovenstva, tako dobi nekakšno opozorilo. Še drugače: tudi najvišja kultura ne more biti izvzeta s seznama tarč kritike. Ob tem je knjiga posejana s posledicami pozornega opazovanja okolice, njenih mikroagresij, subtilnih namigov, samo navideznih enakopravnih obravnav, najsi gre za odziv in pričakovanja ljudi, ko zaslišijo priimek z mehkim ć-jem, presenečene odzive na osebo, ki ima v odnosu do normativnega pojmovanja telesa previsoko težo, a kljub temu pozitiven odnos do lastnega videza, ali pa za ugotovitev, da je slovenski učni načrt izločil pisatelje in pisateljice (čeprav so slednje izločene tudi brez nacionalistične dimenzije) iz drugih republik socialistične Jugoslavije, medtem ko denimo srbski tega ni storil. Vendar pa se ob branju dela pojavi tudi nekaj zagat. Če so nekatera vprašanja obravnavana natančneje in večplastno, takšen je denimo daljši razmislek o jeziku, se za nekatera druga zdi, da so zgolj načeta, kot so recimo nekateri nastavki za razmislek o sistemskih problemih, ki vodijo v ksenofobijo. Prav tako se na trenutke zazdi, da knjigi, ki sicer sopostavlja zgodbene, literarne pasuse z izrazito mnenjskimi, ne uspeva vedno najbolje meandrirati med različnimi načini ubesedovanja. Tako se zdi, da delo, ki sicer ponuja pretresljive in ganljive zgodbe, kot je recimo opis družinskega odhoda na morje, ko pripovedovalkin oče, že daleč v njeno odraslost, končno »dobi papirje«, včasih ne izrabi priložnosti, da bi svoje poante izrazilo v zgodbah. Seveda je zvrstni hibrid legitimen in prinaša nekatere dodane vrednosti, a mestoma se zazdi, da bi se knjiga lahko bolj umaknila od diskurzivnih tehnik, ki jih poznamo denimo iz medijev. Ćrtice Tine Perić so tako delo, ki odpira več ključnih družbenih vprašanj, s čimer pomembno stopa na področje intersekcijske obravnave, kar je še toliko bolj bistveno pri problematiki, ki se še vedno odvija. Po drugi strani pa se zdi, da ostaja še nekaj neizkoriščenega prostora za dodatno literarizacijo, razširitev in poglobitev nekaterih elementov.

Danes praznujemo materinski dan, v preteklem letu pa smo se spominjali 100-letnice smrti Ivana Cankarja. O njem se je upravičeno govorilo na številnih simpozijih in posvetih, v novih literarnozgodovinskih knjižnih prikazih in revialnih prispevkih. Govorilo se je o vsem mogočem - o pisateljevem odnosu do žensk, njegovi politični dejavnosti, jeziku in seveda tudi o literarnem liku njegove matere. Novi interpreti so v svoji inventivnosti hoteli postaviti tudi povsem nove teze o pisateljevem odnosu do nje. Že dlje časa pa prevladuje psihoanalitična razlaga, da je bilo razmerje med Cankarjem in mamo nezdravo, celo patološko in da je bila njegova mati nekakšna preračunljiva žrtev, ki je s svojo trpečo podobo privezala nase svojega sina. Zato naj nikoli ne bi mogel odrasti in kot odrasel moški razviti zdravega odnosa do žensk. Še več, branje Cankarja in njegovo prikazovanje materinske vloge naj bi celo prek šolajočih se generacij oblikovalo nekakšno psiho slovenskega naroda, ki je prav zaradi takega modela starševstva travmatiziran in blokiran v svoji moški moči. In vse te razlage se vrstijo samo zato, ker je pisatelj kot mnogi drugi slovenski literarni klasiki v svojem delu poveličal lik matere kot žrtvujoče se in trpeče ženske, tiste, ki dobesedno daruje svoje telo in svoje solze, da da kruh svojim otrokom. Če se že sprašujemo o škodi, ki naj bi jo narodovi identiteti povzročalo Cankarjevo razumevanje materinstva, bi se morda ob takih razlagah moral tudi kdo upravičeno povprašati o škodi, ki jo te interpretacije prizadevajo ženskam. Kdo ima pravico, da razglasi za patološko dejstvo, če moški vidi vsakodnevno žrtvovanje lastne matere in ga ovekoveči z močjo svoje literarne besede? In v čigavem interesu je danes materinstvo ponižano tako zelo, da ga literati, če hočejo biti proglašeni za mentalno stabilne osebnosti, naj ne bi prikazovali kot žrtvovanje?

Kakšno pot je slovenska dramatika prehodila v času, ki Ivana Cankarja ločuje od Simone Semenič?Ko je Slavko Grum leta 1928 začel pisati svoje osrednje dramsko delo, Dogodek v mestu Gogi, je v sočasnem dnevniškem zapisku takole opredelil svoj stvariteljski načrt, svoje umetniško stremljenje: »[N]apisati igro, ki more zadržati tudi današnjega trudnega, na sanjah tako zelo obubožanega človeka dve uri v gledališču, pridržati v gledališču človeka, ki sicer rajši pobega v kino in variete.« Na prvi pogled se sicer zdi, da dramatik ni imel previsokih ambicij, a če bi »kino« in »variete« iz zgornjega navedka nadomestili s televizijo, nogometno tekmo ali video-igrico, bi hitro ugotovili, da je skoraj stoletje staro Grumovo razmišljanje o recepcijskih zaprekah, s katerimi se je soočalo gledališče v njegovih časih, še vedno povsem aktualno. Še več: če beremo zgodovino slovenske dramatike, ki jo je dramaturg, gledališki teoretik in predavatelj na ljubljanski AGRFT, akad. dr. Tomaž Toporišič, pod naslovom Dramske pisave stoletja : od Ivana Cankarja do Simone Semenič in naprej nedavno objavil pri založbi Literarno-umetniškega društva Literatura, tedaj se zdi, da je pravzaprav celotno zgodbo slovenskega pisanja za teater v zadnjih 120ih letih mogoče opredeliti kot nekakšen boj za prenovo gledališke umetnosti, kot iskanje novih, drznih, pogosto nezaslišanih izraznih strategij, ki bi zmogle izreči temeljne resnice o bivanjski izkušnji v modernem svetu in tako zadržale občinstvo, ki mu pogled slej ko prej uhaja k bolj bleščavim, bolj spektakelskim, intelektualno in emocionalno najbrž manj zahtevnim dejavnostim. Skozi kakšne premene je torej šlo slovensko dramsko pisanje od Cankarja dalje in kako so te premene navsezadnje pomagale spremeniti režijo, igro, scenografijo, kostumografijo oziroma, rečeno kar najbolj jedrnato, uprizoritvene prakse v slovenskih gledališčih? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Tomaža Toporišiča. foto: Milada Kalezić v predstavi Čarovnica iz Zgornje Davče, ki jo je po drami Rudija Šeliga v sezoni 1977/78 režiral Dušan Jovanović v SLG Celje

Cenzura je izčrpna in večno aktualna tema. V zgodovini srečevanj med Slovenci in cenzuro je obdobje med vladavino Jožefa II. in prvo svetovno vojno, ki je prinesla konec monarhije, eno najbolj zanimivih in dinamičnih. Ob odprtju razstave Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne v Narodni in univerzitetni knjižnici se bomo vprašali, kako so cenzurirali slovenske avtorje od Linharta do Cankarja, pa tudi, kateri pisatelj je s pisanjem v zapor spravil največ svojih urednikov.Sogovorniki: dr. Marijan Dović, snovalec razstave Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne; Marijan Rupret, strokovni sodelavec pri pripravi razstave in skrbnik rokopisne zbirke v NUK-u; Katja Mihurko, raziskovalka na Raziskovalnem centru za humanistiko Univerze v Novi Gorici.

V minulih nekaj letih je izšlo kar nekaj monografij o Ivanu Cankarju in njegovi književnosti, tako tudi (pri Slovenski matici) znanstvena monografija z naslovom Ali bereš Cankarja? dr. Vesne Mikolič. Avtorica se je oprla na korpusno metodo in teorijo ključnih besed ter tako opozorila na najbolj očitno in na najbolj skrito: na Cankarjeve besede in njihovo pojavljanje/ponavljanje v različnih kontekstih in v vedno novih besednih zvezah. Več pove dr. Vesna Mikolič v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Po (pre)dolgem premoru se vrača naš slavni Nogometni antikvariat! Tim Dobovšek in Miha Zupan vas bosta ob asistenci Aljoše Cankarja popeljala v čudoviti anarhični svet Kraljevine SHS in njenega nogometa.Tokratna epizoda je nekoliko bolj politično obarvana, ker je prišlo v obdobju 1928-29 do velikih sprememb v državi, ki so se neizbežno odrazile tudi v nogometu. Umor Stjepana Radića v jugoslovanskem parlamentu je sprožil serijo dogodkov, ki so vodili v šestojanuarsko diktaturo. Poleg ostalih zanimivosti v prepletu nogometa in politike, boste v tej epizodi izvedeli tudi, da je bila prav na dan začetka diktature (6. januar 1929) v Zagrebu tekma med ASK Primorjem in 1. HŠK Građanskim.Ob tej priložnosti smo se izjemoma sprehodili tudi po nogometnih podzvezah širom Jugoslavije in malo pokukali, kaj se je dogajalo v njihovih ligah.

V panoramskem zvočnem popotovanju bomo danes razkrili imena Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, takoj zatem pa se pomudili pri zavezah visoke politike h gradnji nove stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice, NUK 2. Pogledali bomo na Ig, kjer zaključujejo projekt Interpretacija biotske raznovrstnosti in dediščine kolišč na ljubljanskem Barju, podrobneje pa se bomo posvetili še nekaterim razstavam in dogajanju ob 222. obletnici Prešernovega rojstva, ki jo bo zaznamoval pestri Ta veseli dan kulture; med drugimi razstavi slovenskega impresionista Mateja Sternena v Narodni galeriji, razstavi Mitja Ficka in Marka Jakšeta v Mestni galeriji Ljubljana in 40 let sem delal, Hlapec Jernej – od Cankarja do Skrbinška in Delaka, na Slovenskem gledališkem inštitutu. Vabimo vas k poslušanju!

Piše: Iztok Ilich Bere: Matjaž Romih Ivan Cankar, umetnik mnogih izjemnih razsežnosti, je tako kot France Prešeren eden temeljnih mejnikov naše nacionalne zgodbe. In kajpada ena ključnih stalnic v izobraževalnem sistemu. Kljub vsej neizogibnosti pa zlasti pri mlajših bralcih vzbuja bržkone več odpora kot navdušenja. Že v pisateljevem času so mnogi menili, da je »težak«, da ga je težko umeti. Vsaka generacija zato bolj potrebuje svojim času in sprejemanju dejstev prilagojene napotke in opozorila na ključne sestavine in poudarke v literarnih delih, kot zgolj vabljenje ali celo priganjanje k branju v okviru obveznosti, predpisanih v šolskem kurikulu. Tudi bibliografija strokovne literature o pisatelju je iz leta v leto bogatejša. Razprave Dušana Pirjevca, Franceta Bernika, Borisa Paternuja, Janka Kosa in drugih dopolnjujejo nove raziskave o Cankarjevem delu in življenju, ki jih podpisujejo Igor Grdina, Irena Avsenik Nabergoj, Marcel Štefančič in tudi Vesna Mikolič, avtorica knjige Ali bereš Cankarja?. Kljub odmevnosti v znanstvenih krogih pa večina teh besedil ni segla do širšega občinstva, posebno ne do mladine, da bi povečala priljubljenost klasika nacionalne literature, o katerem po besedah Ženje Leiler »vsi vse vemo, ali vsaj mislimo, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo. V takšnih razmerah se je jezikoslovka, publicistka in esejistka Vesna Mikolič odločila za inovativen pristop in strategijo, ki naj zlasti učiteljem ter dijakom in študentom odpre bolj mikaven vpogled v Cankarjevo literarno zapuščino. Njegovemu jeziku oziroma besedišču in njegovi simboliki, ki sta Slovencem blizu, saj zajemata slovenskega duha in sooblikujeta slovenski nacionalni značaj, kot piše, se je s podrobno, numerično izraženo analizo približala v petih korakih. Najprej z vidika ključnih besed, nato moči ter idejne plasti in etosa besede, v nadaljevanju pa z osvetlitvijo pisateljevih kulturnih pogledov in nazadnje s preusmeritvijo bralske pozornost od ključnih besed na besedilo kot celoto – na razpoloženje besedila, ki je pri Cankarju vedno v ospredju. Eno od pomembnejših izhodišč knjige Vesne Mikolič: Ali bereš Cankarja? je misel, da je treba razumeti vsako umetniško govorico, »kot moramo razumeti vsak jezik, ki ga želimo uporabljati. In če želimo, da se nam ti svetovi začnejo razpirati,« dodaja, »moramo poznati vsaj temeljno besedišče nekega literarnega dela ali avtorja, da se nam bodo na tej osnovi začeli povezovati še vsi ostali pomeni.« Tak pristop je pripeljal do nabora ključnih besed, izluščenih s pomočjo funkcij orodja SkechEngine iz elektronske zbirke Cankarjevih besedil, ki je dostopna na Wikiviru in obsega dobrih 1.205.000 besed. Delovni korpus besedil, nastal po tej poti, sestavlja skoraj četrtina osnovnih oblik besed, lem, blizu 92.000 povedi, dobrih 30.000 odstavkov in 214 besedil. Vesna Mikolič je izmed 500 besed dodatno izpostavila desetino besed in na vrh seznama postavila oči. V korpusu se pojavijo kar 4843-krat in, kot pravi, izražajo najgloblja človekova čustva in občutja. Sledijo človek, roka, srce, obraz in lice, med človekovimi dejanji in stanji gledati, videti, vedeti in misliti, med čustvi pa ljubezen, strah, bridkost, žalost itn. Nedvomno osrednja ključna beseda Cankarjevega opusa pa je tako na nacionalni, kolektivni kot na individualni ravni hrepenenje – ne kot tragični, temveč predvsem kot aktivni, vitalni koncept. Avtorica na koncu povzema, da se je s knjigo Ali bereš Cankarja?, ilustrirano s številnimi izbranimi odlomki ter grafikoni in risbami, namenila bralcem pomagati k lažjemu vstopu v Cankarjev svet. »Tako da si ga najprej približamo z njegovim najpogostejšim besediščem in poznavanjem njegovih najpomembnejših idej ter slogovnih postopkov, nato pa želi knjiga bralce in bralke prepričati, da se na tej osnovi kar spustijo v branje in prepustijo zvoku in ritmu Cankarjeve besede. Novi pomeni se bodo slej ko prej odpirali sami …,« verjame Vesna Mikolič. Temu ali onemu se bo morda res kaj odprlo, saj digitalna anatomska preiskava pisateljevega jezika razkriva marsikaj zanimivega, odpira pa tudi nova vprašanja. Na primer: kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?!

Zdenko Kodrič: Slovenski Faust. Sinoči Rudi Mlinar: Nemirni duh Giambattista Basíle: Zgodba zgodb Vesna Mikolič Ali bereš Cankarja? Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Tonja Jelen, Kristina Jurkovič in Iztok Ilich.

Dijaki II. gimnazije Maribor, ki so letošnje šolsko leto sodelovali v šolskem gledališču Druga scena, so pripravili predstavo Ali se lahko najdeš v mrtvem mestu – gre za delo po motivih znanega Cankarjevega besedila. Kako je predstava nastajala, kako radi imajo mladi Cankarja in kaj jim pomeni gledališče, izvemo v oddaji Gymnasium.Gledališka predstava Ali se lahko najdeš v mrtvem mestu? po motivih Cankarjevega PohujšanjaDijaki II. gimnazije Maribor, ki so letošnje šolsko leto sodelovali v šolskem gledališču Druga scena, so pripravili predstavo Ali se lahko najdeš v mrtvem mestu – gre za delo po motivih znanega Cankarjevega besedila. Ogledali smo si zadnjo ponovitev te predstave in se z njimi, kljub pestremu zaključku njihovega srednješolskega obdobja, zapletli v daljši pogovor o predstavi in njihovem gledališkem ustvarjanju. Kako je predstava nastajala, kako radi imajo mladi Cankarja in kaj jim pomeni gledališče, izvemo v oddaji Gymnasium.

Jože Plečnik ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le? – Dr. Luka Vidmar, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku Great Immortality (se pravi: Velika nesmrtnost), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega Prešerna ali Cankarja, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva. Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Luko Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: cerkev sv. Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, zgrajena po Plečnikovih načrtih v letih 1937-39 (Goran Dekleva)

Z inovativnimi gledališkimi predstavami Žiga Divjak opozarja na socialne in človekove pravice. Preizprašuje podnebne spremembe, slika nesrečne migrantske zgodbe, v kontekst postavlja doživetja resničnih ljudi. Misli novo Evropo po epidemiji, tesnobi, smrti. Tudi s pomočjo Kosovela in Cankarja pretanjeno opozarja na dvoličen ustroj družbe. Kje smo se zataknili, zakaj smo razdeljeni in jezni, kako se bomo rešili, kje se je izgubil občutek za skupnost? Se je za to, da bi zaustavili pogubno spiralo, opravičljivo zateči celo k nasilju? Med avstrijsko in slovensko premiero okoljsko angažirane predstave Vročina se pogovarjamo z večkrat nagrajenim režiserjem Žigo Divjakom, mladim predstavnikom nove ere slovenskega družbeno odgovornega gledališča.

Letos mineva 90 let od rojstva kiparja, slikarja in grafika Janeza Boljke. Rodil se je v Subotici, leta 1956 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, tam je pri profesorjih Riku Debenjaku in Karlu Putrihu končal tudi podiplomski študij. S svojimi kiparskimi deli je najbolj zaznamoval Ljubljano, kjer je živel in ustvarjal. Umrl je leta 2013. V Arsovem arhivu hranimo zanimivo oddajo iz leta 1981, v kateri se je Janez Boljka spominjal svojih ustvarjalnih začetkov, zelo živo pa opisal tudi svoje ustvarjanje znotraj stisk sodobnega časa in oblikovanje upodobitev Cankarja, o katerih so takrat potekale javne polemike.

»Izraziti samega sebe v teh dnevih je junaštvo, živeti svoja prepričanja, povedati jih naravnost,« pravi v svojih stihih raper Zlatan Čordić- Zlatko. Čeprav je že desetletje in pol stalnica sicer turbulentne slovenske rap scene, sebe raje označuje kot pesnika in kot potnika skozi življenje. Boksar, ki obožuje Cankarja, ljubitelj nogometa, ki vse dobre tekste spiše na slab dan. Vajen je žaljivk in zmerljivk ter si morda prav zato želi živeti v družbi, kjer bodo prevladali razumevanje, strpnost in sodelovanje. Ga mika vstop v politiko ali bi raje ostal poredni hip hop fant, nebodigatreba, ki z ulice jezi »esteblišment«? Zlatan Čordić Zlatko prihaja na nočni obisk, z njim se bo pogovarjal Bojan Leskovec.

Misel, da lahko pod drobnogled vzamemo množico literarnih del, ki so nastala v istem obdobju, in iz njih s podrobno analizo izluščimo duha tega časa, nam ni tuja. Prav nasprotno; če beremo na primer Cankarja pa obenem pogledujemo še k Murnu, Župančiču in Govekarju, se bomo razmeroma dobro podučili o idejah in vrednotah, ki so intelektualno razgibavale prvo desetletje dvajsetega stoletja, pa najbrž tudi o socialnih in ekonomskih pogojih, ki so pogojevali sleherno umetnostno pisanje v tistih letih. In če se razgledamo še po tisku tistega časa, bomo marsikaj zanimivega izvedeli celo o tem, kako so literarna dela teh avtorjev odzvanjala pri drugih tedanjih bralcih, tako poklicnih kakor ljubiteljskih. Vse to se zdi povsem samoumevno. Kar pa je malo manj samoumevno je to, da se na tak način ni mogoče lotiti samo literarnih del, napisanih za odrasle, temveč tudi tistih, ki so bila ustvarjena za otroke oziroma mlade. No, literarni zgodovinar dr. Peter Svetina je s knjigo Metuljčki in mehaniki : slovenska mladinska književnost med meščanstvom in socializmom, ki je pred časom izšla v založbi Mladinske knjige, prepričljivo pokazal, da je ne le možno ampak še kako plodno tudi tako branje. Kako je torej družbeno-politični kontekst 20. stoletja zaznamoval pesmi, zgodbe in romane, napisane za naše mlajše bralke in bralce? Kakšen vpliv so imeli nenehoma spreminjajoči se vetrovi zgodovine na oblikovanje kanona mladinske književnosti na Slovenskem? Kako so se v dvajsetem stoletju spreminjala pričakovanja slovenske družbe glede nalog, ki naj bi jih izpolnjevala mladinska književnost? Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Petra Svetino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: saralcassidy (Pixabay)

Za življenjsko delo pri preučevanju baročnega slikarstva je nagrado Izidorja Cankarja prejel dr. Ferdinand Šerbelj.V Ljubljani bodo od 15. do 18. maja potekali 24. slovenski dnevi knjige. Več Gabrijela Babnik.V Vitanju bodo to nedeljo 28. aprila ob 10. uri praznovali sto letnico orglanja Franca in Alojza Pokliča.

Marcel Štefančič, jr. je s knjigo Ivan Cankar: eseji o največjem ponovno dokazal, da se odlično znajde v literaturi, filmu, kritiki kapitalizma in analizi slovenstva ter še čem. Njegovo branje Cankarja skozi prizmo Cankarja, filma, kritike kapitalizma in analize slovenstva pokaže, da je Ivan Cankar avtor, ki nam pomaga razumeti sodobnost in sodobni kapitalizem, ki je bil še kako filmski in ki je – predsodkom navkljub – še kako berljiv. Berljiva je tudi Štefančičeva knjiga, še ena knjiga, za katero se zdi, da se je avtor nanjo pripravljal vse življenje in se zanjo mojstril v vseh svojih prejšnjih knjigah. Več o Cankarju in še čem je Marcel Štefančič, jr. povedal v oddaji izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja

Komaj je minilo Cankarjevo leto, že smo stopili v leto Valentina Vodnika. Na ta način se bomo v naslednjih 12 mesecih namreč poklanjali spominu velikana slovenske kulture, ki je v 61. letu starosti umrl pred natanko dvestotimi leti, januarja 1819. Toda – zakaj Vodnik sploh velja za velikana; kakšen je pravzaprav njegov prispevek? – Literarna zgodovina ga pač ne šteje, kakor denimo Cankarja, za našega največjega pisatelja. Za razliko od svojega sodobnika, Antona Tomaža Linharta, tudi ni napisal prvih dramskih besedil v slovenščini. Še manj je, jasno, videti podoben Trubarju, ki je, kot vemo, utemeljil slovensko pisano besedo. In če Vodnikove pesmi primerjamo s Prešernovimi ali Župančičevimi, tedaj ni dvoma, da njegovi preprosti, v ritmu alpske poskočnice pisani verzi po umetniški moči oziroma globini še zdaleč niso na primerljivi ravni. In vendar so bili ljudje, ki so sredi 19. stoletja vodili slovensko narodno prebujo, trdno prepričani, da bi bili vsi njihovi napori zaman, ko bi se ne mogli naslanjati na dosežke in zgled Valentina Vodnika. Še več; dolgo preden je Prešeren obveljal za nacionalnega junaka par excellence, je to mesto zavzemal prav Vodnik. Kaj vse je torej ta pesnik, prevajalec, jezikoslovec, novinar, urednik, učitelj in duhovnik dal slovenskemu prostoru? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal naš gost, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, strokovnjak za književnost baroka in razsvetljenstva, dr. Luka Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: spomenik Valentinu Vodniku v Ljubljani (Žiga Živulovič jr. / BoBo)

Igor Grdina ima dva doktorata – iz slavistike in zgodovine. Je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Menjavanje koledarjev mu ne pomeni veliko, ker je čas relativen tudi v zgodovini, letnice so kot stopnišče, zgodovinarji pa kot patologi. Ddr. Grdina je mojster zgodovinskih zgodb, ki intrigirajo. S kirurško natančnostjo secira prelomne dogodke in vanje v privlačnem literarnem slogu umešča glavne junake. Njegova aktualna in razprodana knjiga Ivan Cankar: portret genija predstavlja unikaten vpogled v življenje in delo našega največjega pisatelja. Kaj se lahko naučimo od Cankarja, kako je v vzvratnem ogledalu zgodovine videti naša prihodnost, kdo si drzne v času skrajne optimizacije stvari in ljudi zares še misliti nemogoče? Tudi o operah in operetah, poklicnih deformacijah zgodovinarjev, študentskem spoznavanju sveta za železno zaveso in o nenavadnem klicu samooklicanega izumitelja časovnega stroja. Z ddr. Igorjem Grdino se je pogovarjal Luka Hvalc

Ko so konec novembra razglasili, da, skladno z glasovanjem obiskovalk in obiskovalcev 34. slovenskega knjižnega sejma, prestižno nagrado knjiga leta 2018 prejme stripovska biografija Ivan Cankar : podobe iz življenja, se je novica zdela pričakovana in presenetljiva obenem. Pričakovana, kolikor so najrazličnejše kulturne institucije širom po državi poskrbele, da je bila celotna letošnja jesen resnično v znamenju našega največjega pisatelja in stoletnice njegove smrti. Presenetljiva pa, kolikor se že dolgo zdi, da slovenski bralke in bralci čutimo nekakšno nelagodje, iz šolskih klopi podedovano zamero, nemara kar odpor do Cankarja, do njegove osebe in do njegove literature. A očitno so podobe iz Cankarjevega življenja, pod katere se podpisujeta Zoran Smiljanić, ki je strip izrisal, ter Blaž Vurnik, ki je poskrbel za besedilo, znale opraviti z vsemi našimi predsodki in zbuditi živo zanimanje za življenje in delo velikega književnika z vrhniškega Klanca. Kako jim je to uspelo, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Večji del tokratne oddaje bomo namenili književni ustvarjalnosti Slovencev v sosednih državah, predvsem v Italiji pa tudi na avstrijskem Koroškem. Letošnja literarna bera rojakov v Furlaniji Julijski krajini je raznolika in seveda tudi v znamenju Cankarjevega leta. »Na otoku« je naslov dvojezične slovensko italijanske zbirke 10 črtic Ivana Cankarja, ki jih je uredila Marija Mitrović. Z njimi je, pravi, skušala predstaviti drugačnega Cankarja. Slovenci na Madžarskem letos praznujejo številne obletnice. 20-letnico delovanja so tako zaznamovali tudi rojaki v Sombotelu, kjer poleg društva Avgusta Pavla deluje slovenska narodnostna samouprava. Za rojake na Reki so zelo pomembna gostovanja slovenskih društev iz drugih delov Hrvaške. Tako so konec tedna za veselo razpoloženje poskrbeli člani slovenskih društev iz Zadra in Šibenika. Prisluhnite!