POPULARITY
Erazem je v dvomih. “Pravijo, da je Jezus usmiljen in da ljubi vse ljudi, tudi grešnike. Le zakaj je potem tako nepopustljiv? Zakaj pusti, da ga učenci zapuščajo, jim res ne more ustreči?”
Evangelista Luka bi lahko poimenovali tudi »specialist za izgubljene stvari«. 15. poglavje njegovega evangelija je posvečeno trem prilikam o izgubljenih in najdenih stvareh. Zadnja med njimi je prilika o izgubljenem sinu. Ta velja za biser svetovnega slovstva. Našli jo boste v številnih antologijah svetovne književnosti. Charles Dickens imenuje to priliko najboljša pripoved vseh časov. Prilika vsebuje najčistejše bistvo veselega oznanila, ki ga je hotel Jezus sporočiti, neizmerna Očetova ljubezen. Oče namreč nadvse ljubeče sprejme izgubljenega sina. Pravijo, da Bog iz nebes vsakega človeka drži privezanega za vrvico ljubezni. Vedno ko človek greši, se vrvica pretrga in grešnik ni več povezan z Bogom. Toda ko gre k spovedi, je povezava spet vzpostavljena, vrvica je spet povezana. Lepota te primere je, da vedno ko vrvico znova zvežemo, se ta skrajša in človek je bliže Bogu. Pristno odpuščanje daje grešniku novo priložnost. Odpuščanje pomeni drugemu odpreti vrata in mu dati priložnost, da začne znova. V evangeljski pripovedi vidimo, da je izgubljeni sin pretrgal vez z ljubečim očetom. V takratni kulturi je bilo nekaj nezaslišanega, da je sin prosil očeta, naj mu da dediščino, dokler je oče še živ. S tem je sin pokazal, da želi očetu smrt oziroma da ga ima za mrtvega. Sin je želel v svet. Želel je dobro jesti, piti in se zabavati. Oče je dal sinu, kar ga je prosil. Sin se je kmalu soočil s posledicami svoje odločitve. V svetu se je izgubil, začel je stradati in ostal je sam ter obupan. Izgubljeni sin je trezen opomin, da nas naša samovolja ločuje od Boga očeta. Izgubljeni sin je ob prihodu domov dobil svatovsko oblačilo, prstan, sandale in priredili so mu praznik. Te so znamenje sprejetosti: obleka, status, dostojanstvo in praznovanje. Zato je pripoved o izgubljenem sinu pripoved o vnovični vzpostavitvi vezi. Danes imajo številni ljudje življenjsko pravilo: »Ne škoduj nikomur!« Toda smo ljudje in nepopolni in kaj hitro grešimo. Tudi v dobrih družinah otroci užalijo starše. Dogaja se, da ljudje naredijo take stvari v družini, kakršnih ne bi naredili tujcem. Vsem je nekoč v življenju namenjena čaša trpljenja, ko jo moramo izpiti, vse nas včasih ranijo ljudje, ki so nam blizu: sozakonec, otroci, starši, bratje, sestre, delodajalec. Pa tudi mi ranimo najbližje. Zavedati se moramo, da ne razmišljajo vsi tako kot mi. Zato se bodo dogajali nesporazumi, prepiri, ločitve. Vedeti to in razumeti to nam bo pomagalo spopasti se z izdajami in s tem, da nas najbližji zapustijo, in predvsem na novo vzpostaviti vezi z drugimi. Lep zgled tega imamo v dobrem očetu.
Pravijo, da je preteklost kot tuja, oddaljena dežela. Vemo pa, da lahko oddaljene kraje precej lažje spoznamo, če razumemo tamkajšnji jezik. To še toliko bolj velja za dežele, ki jih od nas ne ločijo tisoči kilometrov, ampak tisoči let. A le malo je ljudi, ki bi zmogli odpotovati v toliko različnih v preteklosti, kot tokratni gost oddaje Razkošje v glavi. Dr. Luka Repanšek, docent primerjalnega jezikoslovja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, bi se verjetno enako dobro znašel v stari Indiji kot stari Perziji, med Vikingi ali Kelti. Kako ga je odneslo na pot odkrivanja starih jezikov in kakšna bogastva je na tem popotovanju odkril, je razgrnil v oddaji Razkošje v glavi.
Pravijo, da smo Slovenci - zaradi številnih cerkva postavljenih …
Simpatično utrgana četverica Kokosy se je oddaje lotila na zelo poseben način. Akustiki, obogatenim aranžmajem, nikoli slišanim skladbam in gostom so dodali čisto pravo glasbeno pravljico! Izštekani, ki so bili marsikomu všeč, nekatere morda razbesneli, nikogar pa niso pustili hladnega. Potem ko se je lani pevec Boris Kokalj izkazal na Izštekanih 30 v polnih Križankah in ko je bend na Izštekanih 10 v polnem Kinu Šiška s krasno predelavo "Ene pesmi" otvoril Poklon Vladu Kreslinu, je bilo le vprašanje časa, kdaj se bodo Kokosy podali na celovečerno izštekavanje v studio Vala 202. Precej bolj intrigantno pa je bilo vprašanje, kako se bodo iskrivi in nepredvidljivi mladeniči izštekali. "Ne gre nujno za prenos v akustiko, ampak za predrugačenje skladb. Na tak način, da bodo carske, zanimive, nove nam in poslušalcem," pripoveduje Boris. "Šli smo globoko v zajčjo luknjo, do konca, tja, kamor si marsikdo ne upa." "Glasba je učitelj za življenje, ego-check, globok trip brez substanc," pojasnjuje Anže. "Vedno bolj se spreminjamo, na glasbeni in osebnostni ravni." "Pravijo, da slika nikoli ni zares dokončana. Podobno je s skladbami. Radi eksperimentiramo in vidimo, kaj nastane. Ne razmišljamo preveč," dodaja Martin. Ampak kaj to konkretno pomeni? "Marsikaj. Lahko spremenimo harmonijo, vajb, zasedbo, ponavadi vse troje hkrati. Včasih se zamenjamo na instrumentih, iz česar nastane nekaj čisto novega." K sodelovanju so povabili saksofonista Luko Martina Gajška in multiinstrumentalista Danijela Bogataja, seznam gostov pa s tem nikakor ni končan. "Danijelov prispevek je kot majoneza," pravi Boris. "Pri tem je treba vedeti, da sem velik fen majoneze. Slastno bo. Nebeško. Njegova čudovita, v odmev potopljena violina... Njam!" Tudi seznam akustičnih instrumentov se tu ne konča, slišali smo še koncertni klavir, harmoniko, tamburice... In tudi to še ni vse. "Izbrali smo nekaj skladb, ki so nam v akustiki najbolje zazvenele. Slišali boste eno prastaro in eno čisto novo. Poleg teh poslastic pa imamo še eno packarijo, ki bo morda koga naredila besnega, nikogar pa ne pustila hladnega. Med improviziranjem v hiši Izidorjevega dedka ob treh zjutraj, ko smo bili že pošteno utrujeni, je nastala radijska igra oziroma glasbena pravljica. Tako nam je simpatična, da smo se odločili porogati se instituciji, kot so Izštekani, in jo na njih predstaviti." "Skratka, v Izštekanih želimo ustvariti žurko, kot bi bili pri Juretu doma, kjer bomo sproščeni in bo carska skupnost. To je naša glavna mantra: skupnost na temeljih iskrenosti, ljubezni in spoštovanja." Kako lepo to sovpada z mantro Izštekanih, da so skupnost, ki ji je krasno pripadati. Fotografije - Alan Orlič Skladbe: Lana ne Moje sonce Marija Kuščar Gloria Ena pesem (z Vladom Kreslinom) Čao bejbi Pristanišče d.o.o. Srce
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizogibna in je le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se nastanila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo, ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
Pravijo, da naključij ni. Tako da morda ne moremo reči, da smo dr. Marjana Dermelja srečali po naključju, bil pa je takoj pripravljen sodelovati v naši oddaji. Kemik po izobrazbi rad pripoveduje o svojih službenih letih, pa o družini, ženi ter hčerah Mateji, slavistki, in Marjani, ki je šla po njegovih stopinjah. Razveseljujeta ga dva vnuka in pravnukinja, v zadovoljstvo mu je tudi to, da pri svojih letih lahko vsak dan še vedno veliko prehodi. Dr. Marjana Dermelja je na pogovor povabila Lucija Fatur.
Pravijo, da se od daleč nekatere stvari vidijo jasneje. S časovne oddaljenosti je nedvomno lažje razbrati ključne dogodke in trende, ki so pripeljali do današnjega trenutka. To je tudi osnovna ideja romana Kremeljski mag italijansko-švicarskega pisatelja Giuliana da Empolija. Kot namigne že njen naslov, nas knjiga popelje v ozadje burnega družbenega in političnega dogajanja v Rusiji, ki je na oblast pripeljalo Vladimirja Putina. O romanu Kremeljski mag, ki je izšel pri Mladinski knjigi, se je v oddaji Sobotno branje Nina Slaček pogovarjala z njegovo prevajalko, Janino Kos.
Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katerokoli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so mala dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega.”
Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določenem obdobju odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo, še preden odgovoriš na že postavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost postaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa modro odgovoriti. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu, ki je v templju postavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem iz svoje šole bila navajena, da vprašanja postavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele veliko pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, zlasti če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo, nanje pa se odzovemo različno. Ali se razjezimo, se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa tisto vprašanje, ki zbode naše srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem zelo rada imela skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najbolj nespametna in nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so si potem sami odgovorili. Tudi Jezus je rad postavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vse čase, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti na njih neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takšnih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano vprašanje, ki ga je postavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem, in na to vprašanje so prav vsi apostoli znali odgovor! Kar prehitevali so drug drugega, da bi mu povedali, kako ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca … Ko pa jim je Jezus zastavil to znano drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastala velika tišina … Šele Peter se je opogumi lin odgovoril: Ti si Kristus, Sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem jaz? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor?
V Sloveniji je zelo priljubljena svetnica sveta Ana. Navadno jo upodabljajo kot starejšo ženo, ki ima v roki knjigo in uči svojo hčerko Marijico brati. Gre za simbolno podobo, kajti mati je bila njihova učiteljica, ki jih je uvajala v življenje. Glavno sporočilo, ki so ga prejemale judovske deklice, pa je bilo, da so se tudi one same začele doživljati kot milostni dar. To bo njihovo poslanstvo, da bodo dar življenja posredovale naprej, še drugim rodovom. Zato ni naključje, če je krščanska tradicija za ime Marijine matere izbrala Ano, v hebrejščini Hanah, kar pomeni milostni dar. Zgodovinskih poročil o Marijinih starših žal nimamo, tudi ne vemo, ali je Jezus iz Nazareta poznal svojo babico. Izročilo je seglo po podobi matere preroka Samuela, ki ji je bilo prav tako ime Ana in ki tudi ni mogla imeti otrok. Toda ko ji je Bog naklonil ta milostni dar življenja, ga je še kot triletnega dečka pripeljala v svetišče k duhovniku Heliju, da bi že zgodaj začel služiti Bogu. Tako nam apokrifni spisi, ki so polni čudovitih literarnih stvaritev, pripovedujejo podobno zgodbo o Marijini materi, ki prav tako ni mogla roditi otroka; in ko je njena hčerkica vendarle prišla, jo je darovala Bogu ter jo kot dekletce pripeljala v tempelj. Je bilo to samo v njenih molitvah? Vsekakor je gotovo, da je Ana podobno kot vse izraelske matere naučila svojega otroka prepevati psalme in lepe molitve. Zato je Marija znala pri sorodnici Elizabeti zapeti svoj čudoviti Magnifikat. Prav iz sobesedil svetopisemskih zgodb in modrostnih izrekov lahko sklepamo, kakšna čudovita ženska je bila sveta Ana. Modri Sirah ceni takšne vrle žene. Pove nam, da so njene najlepše ogrlice, uhani in zlati obročki njene moralne vrline. Te so njeno največje bogastvo, ki jih opazi moder moški in je zanje hvaležen, saj ga osrečujejo. Sirah ne opeva samo njene miline, ki je možu v največje veselje, ampak celo priznava, »da ga njena razumnost krepi«. To nas še posebej preseneča, saj so v tistem času Grki poveličevali predvsem moško modrost. A še starejše besedilo so Pregovori. Pravijo, da je celo poslovna uspešnost moža odvisna od njegove žene. Ona prav tako prideluje volno in lan in pri tem ne pozabi na ubogega. Toda judovsko izročilo je naredilo iz žene predvsem svečenico njenega doma. Še danes žena vodi sobotno bogoslužje v domači hiši. Naš pisatelj Cankar bi dejal: njena beseda je »beseda praznika, petja in vriskanja«.
Je slovenski šport v primeri s športom drugih olimpijskih narodov res nekaj izjemnega? Kaj o tem pravijo številke? V Frekvenci X se nam bo pridružil Slavko Jerič, ki že vrsto let kot športni statistik spremlja številke v športu, nedavno pa je izdal tudi knjigo Statistika za začetnike, ob pomoči katere se lahko čisto vsi prelevimo v (športne) statistike. V pogovoru z njim bomo osvetlili, kaj je prav, kaj narobe glede najpogostejših primerjav držav na olimpijskih igrah, kaj vpliva na primat nekaterih narodov v nekaterih disciplinah in koliko medalj se Sloveniji nasmiha letos.
Težko pričakovan Zakon o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti je od petka v javni obravnavi, a nasprotniki tovrstnih zakonodajnih sprememb poudarjajo, da je zakon nesistemski in neustrezen, saj med drugim krepi črni trg in podaljšuje čakalne dobe. Tako Zveza organizacij pacientov kot Zbornica kliničnih psihologov poudarjata, da je tudi časovnica javne obravnave nesprejemljiva. Ta bo namreč trajala le do 28. julija, kar se jim zdi nesmotrno glede na čas dopustov na eni strani in zahtevnost teme na drugi.
Če na naš planet pogledamo z očmi biogeografije, discipline, ki preučuje razširjenost vrst in ekosistemov v geografskem prostoru ter geološkem času, ugotovimo, da celine niso razporejene tako, kot smo se učili pri zemljepisuPravijo, da je v sodobni znanosti interdisciplinarnost lepa čednost. Povezovati ne le spoznanja in uvide, ampak nemara celo kombinirati raziskovalne pristope znanstvenih disciplin, ki jih klasična delitev dela na univerzah ter inštitutih sicer ločuje – to bi v 21. stoletju utegnilo pripeljati do neslutenih prebojev v našem razumevanju sveta. Temu seveda ni težko pritrditi, le da bi lahko dodali, da se znanstveniki tovrstnih raziskovalnih praks niso oprijeli šele v zadnjih nekaj desetletjih, ampak ima tak pristop precej daljšo brado.Poglejmo, na primer, biogeografijo; gre za disciplino, ki preučuje razširjenost vrst in ekosistemov v geografskem prostoru in v geološkem času, njene začetke pa najbrž lahko umestimo že v sredino 19. stoletja in jih povežemo z delom britanskega naravoslovca, geografa, biologa in antropologa Alfreda Russela Wallacea. Kaj je torej storil Russel, da je položil temelje novi znanstveni disciplini? Kako se skozi prizmo njegovega dela – in dela njegovih naslednikov – kaže biogeografski zemljevid sveta? Kateri so ključni koncepti, ki so se sčasoma razvili v polju te vede? In kaj lahko nova, pametna orodja, ki jih računalničarji razvijajo prav ta čas, pridodajo k našemu razumevanju zgodovine živih bitij na našem planetu? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili evolucijsko biologinjo dr. Evo Turk, raziskovalko na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta za biologijo. Foto: zemljevid sveta, objavljen v knjigi A. R. Wallacea The Geographical Distribution of Animals (Geografska razporeditev živali) iz leta 1876 (Wikipedija, javna last)
Pravijo, da so edina stalnica v življenju spremembe, in do teh prihaja tudi pri tedniku Domovina. Dosedanji odgovorni urednik Tino Mamić, ki je tednik soustanovil in ga tri leta vodil, se je odločil, da bo poiskal nove karierne izzive. Domovina bo kmalu dobila novega odgovornega urednika, medijska zgodba gre naprej. Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
Alessia, Michela in Sofia so študentke v Brescii. Pravijo, da je mesto prijazno in ustvarjeno po meri človeka, a je vse teže najti primerno zaposlitev in stanovanje. Študirajo, da bi si zagotovile boljše življenje, a zdi se jim, da je to vse teže dosegljivo zaradi (pre)nizkih plač in visokih stroškov bivanja. Všeč sta jim italijanska kultura in sproščenost, včasih pa bi si želele več odločnosti mladih, da bi si izborili boljše izhodišče za življenje na svojem. Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.
Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določeni fazi odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo še preden odgovoriš na že postavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost postaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa moder odgovor. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu ki je v templju postavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem iz svoje šole bila navajena, da vprašanja postavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele dosti pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, posebej, če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo in se različno odzovemo na njih. Ali se razjezimo, ali se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa tisto vprašanje, ki zbode naše srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem zelo rada imela skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najbolj neumna in nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so potem sami prišli do odgovora. Tudi Jezus je rad postavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vsa vremena, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti na njih neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takšnih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano vprašanje, ki ga je postavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem in na to vprašanje so prav vsi apostoli znali odgovor! Kar prehitevali so eden drugega, da bi mu povedali, kako ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca… Ko pa jim je Jezus zastavil to znano drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastava velika tišina… Šele Peter se je opogumi lin odgovoril: Ti si Kristus, Sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem jaz? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor?
Ob mednarodnem dnevu medicinskih sester te opozarjajo, da njihove sodelavke bežijo v druge, lažje poklice in v tujino. Pravijo, da sistem ne daje vtisa, da bi jih želel zadržati v javnem zdravstvenemu sistemu, česar jih je strah, saj bi imel razpad javnega zdravstva izrazito negativne posledice za paciente, predvsem za tiste, ki si dragih zasebnih storitev ne bi mogli privoščiti. S sogovornicama se je pogovarjala Eva Lipovšek. FOTO: Pixabay
Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživela nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo, da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih … To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, ki bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame celo telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni treba preplezati nevarnih sten in hribov, ni treba preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Treba je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki nas je in ki bo ljubil in nas ljubi že zdaj. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
V drugi epizodi transhumanističnega januarja se v Toplovodu posvečamo vplivu tehnologije na človeka, njegov um in telo. Kam gre tehnološki razvoj v odnosu do naše vrste? Kako spreminja in bo spreminjal naša življenja? Od izuma interneta do današnje nerazdružljivosti z informacijsko tehnologijo je čas minil v sunku, ki ga nismo zmogli sproti integrirati. Pravijo, da živimo v času zadnjih povsem bioloških generacij. Kakšna bosta človek in njegov svet bližnje prihodnosti? Česa se veselite? In kaj vas skrbi?
Kaj je v ozadju spora med Medicinsko fakulteto in ljubljanskim kliničnim centrom, zaradi katerega fakulteta grozi s prenehanjem izvajanja storitev. V prvi vrsti naj bi bilo krivo neplačevanje storitev. Dekan fakultete Igor Švab pravi, da so UKC-ju predlagali sporazum in popustili za 12 milijonov evrov. A v UKC se s sporazumom ne strinjajo in trdijo, da storitve redno plačujejo. Generalni direktor Marko Jug zato meni, da problem ni likvidnost ampak razkrivanje strukture cene. Druge teme: - Ukrepi za opuščanje ogrevanja na zemeljski ali utekočinjeni naftni plin v predlogu novega energetskega zakona razburjajo distributerje. Pravijo, da plina za zdaj ne moremo nadomestiti z elektriko, pri čemer pa Urban Odar iz združenja distributerjev poudarja, da je treba postopno v plinovodno omrežje dodajati obnovljive pline, med katerimi je tudi vodik. - V Dubaju medtem pogajalci na podnebni konferenci iščejo način, kako bi v končen dogovor vključili zaveze o opuščanju fosilnih goriv. Ali bodo uspešni, ni jasno. - V zadnjih dveh mesecih je bilo v Gazi ubitih več kot dvakrat več otrok, kot vseh vojnah po svetu v lanskem letu, navajajo Združeni narodi. Da je krvni davek med Palestnici prevelik, priznavajo tudi Američani. A Izrael njihove pozive k večji zaščiti civilistov za zdaj ignorira.
Pravijo, da smo Slovenci - zaradi številnih cerkva postavljenih …
Pravijo, da ni hujšega za vojaka kot – umreti v postelji …
Ta zgodba prihaja iz Škotskega višavja — dežele visokih gora in skrivnostnih dolin, posejanih s številnimi jezeri. Pravijo, da so nekatera tako globoka, da če vržete vanje kamen, bo njegova pot do dna trajala leto in dan. Ilustrirana zakladnica škotskih pravljic in pripovedk, Theresa Breslin, prevedla Katarina Juvančič, Založba Morfemplus d.o.o., Jezero 2016, bere Nataša Holy
Razen ob nedeljah in praznikih, tudi državnih, svojega očeta nisem videla brez dela. S šihta, kakor se je reklo, je prihajal okoli četrte ure popoldne. Pripeljal se je s kolesom, z njim se je pa naučil voziti, ko je bil star že 30 let. Zdaj bi jih imel 127. Sama sem se na njem naučila voziti že kot smrkljica. Na njegovem, se razume. Brez dela bi pa znala preživeti ves dan. A se mi ni posrečilo. Jamrala sem, da se mi ne ljubi več pleti korenja na tej dolgi njivi, ki ji ni videti konca. Da naj kar naveličana plevem dalje, so mi svetovali. A dobro, da je bilo treba hoditi še v šolo. Vsaj tam se mi ni bilo treba spotiti. Čez čas je bil že čas za opravljanje poklica. Stric mlinar mi je dejal: Poglej, niti kile teže ti ne bo treba dvigniti s tal. Res je bilo tako, a palica v šoli ni imela več besede tako kot v njegovem. V splošnem je učiteljski poklic veljal kot najbolj sanjski. Iz samih počitnic! Torej iz ničpočetja, pa še plača ti neovirano priteka v žep. Celo disciplina je imela še nekaj veljave. Učenci so dvigali roko, če so hoteli kaj reči. A ko je na šolo prišel učenec iz Amerike, smo vsi strmeli nad njegovo olikanostjo. Učiteljem je odpiral vrata in se jim priklonil. Žal ga je že prihodnje leto odneslo nazaj v ZDA. Od tam nam je napisal dolgo pismo. Strmeli smo vanj kot v Butalah. Da daje takle smrkolin pismo natisnit v tiskarno! Pa je bilo natipkano le na pisalni stroj, o kakršnih še nismo imeli pojma. Sporoča, da se počuti odlično v šoli, saj ve veliko več kot drugi. Vsaj to! Prav dolgčas bi mu bilo, če se ne bi vpisal še v glasbeno šolo. Bila sem vesela, da se ni odločil za ničpočetje. Čez leta je prišel na obisk kot strokovnjak pri IBM in je na hitro od nenadnega posla v Nemčiji smuknil še do nas. Življenje mi je dolgo let potekalo v učiteljskem poslu. Veselo se spominjam odgovora dežurnega učenca, ki mi je na vprašanje, kje da se potika Miha, ki ga že tri dni ni k pouku, odgovoril: Doma rase! Od časa do časa me zdaj kak učenec obišče, navadno fantje, že upokojeni gospodje, a mi ne pride na misel, da bi jih vikala. Saj so vendar moji! Potem nanese beseda tudi na ničpočetje. Pravijo, da je oddih potreben. A brez konjička, da ne gre in delo da je zdaj sprostitev.
Pravijo, da je človekov obstoj v tem, da se stalno sprašujemo o Božjem obstoju. Ugotovil sem, da me je malo znanja od pravega razumevanja Boga odvedlo, veliko znanja pa me je k Bogu privedlo. Bojim se polovičnega in plitkega znanja, ker je to prevara. Če hočem razpravljati o vprašanju zla, teodiceji, moram iti na oddelek za teologijo in filozofijo, ne pa na oddelek za fiziko, kajti znanstveni argumenti so itak Bogu v prid. Genialni Albert Einstein je zapisal, da je vesolje tako urejeno, da sámo po sebi razkriva absolutno super inteligenco, ki vzdržuje red in harmonijo. A na vprašanje zla kljub temu ne znamo odgovoriti. Vklenjeni smo v verige trpljenja, tako kot so bili gusarji okovani na jambor, o čemer sem bral v drami Satenasti čeveljc francoskega pisca Paula Claudela. Včasih si želim, da bi bil raje ateist, saj jim zavidam, ko gre za vprašanje Boga in zla. A ugotavljam, da sem pravzaprav zaradi Kristusa že ateist; namreč v odnosu na bogove in vrednote v današnjem svetu, ker ne verjamem v način življenja, ki ga vsiljuje sprevrženi svet udobja in ugodja. Cilj življenja ni blaginja, ampak tudi zorenje duše v trpljenju, kar današnja družba zasmehuje. Strinjam se s teologom Moltmannom, da je lahko samo kristjan dober ateist, ker ne veruje v boga tega sveta, v vraga, ampak živi drugače, po Božje. Ne drži, kar je trdil nemški marksistični filozof Ernst Bloch, ko je ošvrknil kristjane, rekoč, da je lahko samo ateist dober kristjan. Danes je bogov toliko, da te boli glava! Toda zaupati Bogu pomeni vedeti, da ima življenje smisel (Wittgenstein), kar današnji družbi manjka. Smisel ni nekaj, kar je ločeno od življenja, ampak zaradi česar je sploh vredno živeti. Smisel ni metafizičen, ampak etičen. Takšna formulacija razrešuje vprašanje Boga v odnosu do zla in trpljenja v svetu. Ne trdim, da imam odgovor na ta vprašanja, trdim pa, da imam vprašanje za vse takšne odgovore. Priznam, da se včasih kak samozavestnež repenči, da je dal Boga na žerjavico, ko se zagrizeno bori proti njem, in čaka, kaj bom odgovoril. Nato me vpraša, misleč, da me bo stisnil ob zid: »Če Bog obstaja, od kod potem zlo?« Jaz pa mu vprašanje vrnem: »Če Bog ne obstaja, od kod potem dobro?« Veste, Bog ne zasaja vrta človeških src z rožami, če jih nismo pripravljeni z vodo zalivati.
Po skoraj dveh desetletjih prizadevanj za sprejetje zakona o psihoterapiji Slovenija kot ena redkih držav članic Evropske unije še vedno nima urejenega tega področja. Poklic psihoterapevta ni priznan, je zgolj metoda, zato ne morejo delati znotraj javnih ustanov. Po drugi strani pa se v zasebnem sektorju lahko praktično vsakdo izdaja za psihoterapevta. Čeprav je zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan prejšnji petek ponovno napovedal sprejetje zakona do konca leta, so v stroki skeptični. Pravijo, da delovna skupina ni oblikovana in da pogajanja stagnirajo.
Pravijo, da se počasi daleč pride. Tudi ježek je bil prepričan, da to zagotovo velja. Dolgo je hodil, pa končno prispel. Toda, joj, smola ... Kaj se mu je zgodilo, ti pove bolgarska pravljica Nikar tako hitro. Petelinček kratkorepec in druge bolgarske ljudske o živalih, izbral in spremno besedo napisal Ljudmil Dimitrov, priredila Slavica Remškar, prevedla Magdalena Cvetkova, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2018, bere Nataša Holy
Ena najbolj vznemirljivih mladih režiserk je trenutno najmlajša predavateljica na AGRFT. Nedavno smo doživeli dve njeni uprizoritvi: Mrakijado na Velikem odru SNG Drama, nastalo po trilogiji dramatika in pisatelja Ivana Mraka, ter avtorsko uprizoritev SOLO. Premiero je doživela v Novi pošti, prostoru Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. SOLO je z velikim uspehom gostoval na festivalih in odrskih prizoriščih. Dvakrat kot zmagovalna predstava, in sicer na 65. mednarodnem festivalu Bitef v Beogradu ter na festivalu Tedna slovenske drame, kjer je prejel Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa. Nina Rajić Kranjac je že med študijem prejela študentsko Prešernovo nagrado. Ko pa je stopila na profesionalni oder, so bile nagrajene skoraj vse njene režije. Pravijo, da ustvarja gledališče novega časa.
Pravijo, da je ljubezen slepa. Jaz pa mislim, da ljubezen vidi tisto, kar drugi ne opazimo. In ni pomembno, kaj vidimo mi drugi, kdor ljubi, ve kaj ima, čeprav ni prave barve. Kaj o tem pripoveduje kitajska pravljica Modra vrtnica ... Kitajske pravljice, prevedel Jože Dolenc, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1958, bere Nataša Holy
Družabna omrežja, ki imajo še vedno veliko vpliva in denarja, zaradi številnih težav izgubljajo uporabnike. Odbita do bita zato v prvi mini seriji letos išče alternativna omrežja. Be Real je aplikacija francoskega porekla, ki namesto filtrirane resničnosti poudarja pomen realnega življenja. Do oktobra 2022 jo je naložilo 73 milijonov ljudi po vsem svetu, trenutno ima 10 milijonov dnevnih uporabnikov. Pravijo, da aplikacija zaradi skrbi za zdravje mladih uporabnikov ni zasvojljiva in da brezplačno uporabo omogočajo brez prikazovanja oglasov. Lahko preživijo? Nik Škrlec je reden uporabnih vsega novega, dramski igralec, TV voditelj in YouTuber. Zapiski: BeReal. Your Friends for Real. DeSo: The Decentralized Social Network - DeSo Weare8 Hive Social ChatGPT: Optimizing Language Models for Dialogue DALL·E 2 Ukradena pozornost Robert Petan - Vse najboljše Val 202 - YouTube Kviz! Zanimivosti iz tehnološkega sveta pošiljava tudi v elektronske nabiralnike. Naročilnica na Odbito pismo je tukaj. Razpravi o odbitih temah se lahko pridružite na Twitterju. Dosegljiva sva tudi na naslovu: odbita@rtvslo.si. Podkast Odbita do bita je brezplačno na voljo v vseh aplikacijah za podkaste. Naročite se in podkast ocenite.
Pravijo, da se vse začne in konča pri denarju. Zato smo prvo Družinsko katehezo posvetili temu vprašanju, ki je lahko tudi v zakonih zelo boleče in travmatično. Z nami sta bila Marinka in Aleš Čerin, ki pri Družini in življenju vodita seminarje o odnosu do denarja. V letu 2023 smo Družinske kateheze obarvali tematsko: govorili bomo o odnosu do trpljenja, spolnosti, preživljenjanja prostega časa, molitve in še in še.
Pravijo, da se vse začne in konča pri denarju. Zato smo prvo Družinsko katehezo posvetili temu vprašanju, ki je lahko tudi v zakonih zelo boleče in travmatično. Z nami sta bila Marinka in Aleš Čerin, ki pri Družini in življenju vodita seminarje o odnosu do denarja. V letu 2023 smo Družinske kateheze obarvali tematsko: govorili bomo o odnosu do trpljenja, spolnosti, preživljenjanja prostega časa, molitve in še in še.
Še brez diplome je začel poučevati zgodovino na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru, kamor je iz domačega Svetega Jurija ob Ščavnici še ne tako dolgo nazaj prihajal kot dijak. Že njegovi predniki so zbirali ostaline in pričevanja o preteklosti domačega okolja, sam pa je vse skupaj nadgradil in s svojim navdušenjem navdušuje tudi druge. Franc Čuš, profesor zgodovine in predsednik domačega Kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine, ki mu ni težko usmerjati ekipe, ki pripravlja bogat zbornik domačega kraja ali pa na pomlad v družbi podobno mislečih in delujočih čez prometno cesto ob Blaguškem jezeru prenesti več tisoč žab. Ob vsem tem pa zahaja še v vinograd v bližnji Sovjak ali k čebelam. Pravijo, da je povsod navzoč s prepoznavno srčno predanostjo.
Pravijo, da smo Slovenci - zaradi številnih cerkva postavljenih …
Pravijo, da smo Slovenci - zaradi številnih cerkva postavljenih …
Bo Slovenija dobila prvega predsednika z desnega političnega pola ali prvo predsednico? Kdo bo nasledil Boruta Pahorja - Anže Logar ali Nataša Pirc Musar, bo znano čez tri tedne. Vrstijo se analize včerajšnjega dogajanja, med pričakovanji pred drugim krogom predsedniških volitev pa je Samo Uhan s Fakultete za družbene vede dejal, da se zdi, da se bo nekoliko zaostrila ta razlika oziroma da se bo oba kandidata ocenjevalo glede na preteklo delo. Kot pravijo analitiki, bo na izid pomembno vplivala tudi volilna udeležba. Druge teme: Na vladni mizi redna uskladitev pokojnin in zvišanje minimalne plače, oboje za 4,5 odstotka Kijev in Moskva krepita jedrsko retoriko z medsebojnim obtoževanjem o umazanih bombah Enajst županov iz jugovzhodne Slovenije predlaga zakonske rešitve romske problematike.
Pravijo, da ni hujšega za vojaka kot – umreti v postelji …
Pravijo, da je lepota v očeh opazovalca. Da imajo vsake oči svojega malarja in da so si okusi različni. Prof. dr. Semir Zeki je svetovno znan nevroznanstvenik in nevrobiolog, ki je v svoji raziskovalni karieri odkril in opisal že kar nekaj zanimivih sistemov in predelov v naših možganih, v zadnjem času se posveča predvsem raziskovanju stanj kot so lepota, ljubezen, zaznavanje lepega, nevroestetika in podobno. Tokrat torej možganom namenjamo – lepoto. Ampak, kako se tega sploh lotiti, če pa to, kar je všeč meni, morda ni tebi? Raziskuje Mojca Delač v tokratni epizodi! S prof. dr. Semirjem Zekijem o posebnem področju, ki "zasveti", ko nam je nekdaj ali nekdo všečPravijo, da je lepota v očeh opazovalca. Da imajo vsake oči svojega malarja in da so si okusi različni. Prof. dr. Semir Zeki je svetovno znan nevroznanstvenik in nevrobiolog, ki je v svoji raziskovalni karieri odkril in opisal že kar nekaj zanimivih sistemov in predelov v naših možganih, v zadnjem času se posveča predvsem raziskovanju stanj kot so lepota, ljubezen, zaznavanje lepega, nevroestetika in podobno. Tokrat torej možganom namenjamo – lepoto. Ampak, kako se tega sploh lotiti, če pa to, kar je všeč meni, morda ni tebi? Raziskuje Mojca Delač v tokratni epizodi!
Pravijo, da je vsak svoje sreče kovač. No, včasih mora priskočiti na pomoč še kdo drug, tako kot je kralj pomagal vrečarju. Zlata ptica, Novogrške pravljice, izbral in prevedel Marijan Tavčar, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1961, bere Nataša Holy
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledeniki in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsak dan odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlom ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Barbara Zupan.Ljubljana: LUD Literatura, 2021Triger je zelo specifičen roman. Najprej je predvsem težko branje za povprečno občutljivega bralca, ki si mnogih stvari, če sploh, ne predstavlja zunaj zavetja spalnice in zaupne intime romantičnega odnosa. Ko pa se te stvari ubesedijo, dobijo še veliko ostrejše robove. Pri tem ne smemo pozabiti, da gre že v osnovi za zbir fetišev, ki presegajo konvencionalno v spolnosti. Vsekakor zelo pogumno delo. Kakor gre za specifično tematiko, je specifična tudi sama premisa. Človek je v Lenkovem romanu zreduciran na zgolj spolno bitje. Gre za neke vrste miselni poskus. Poglejmo Aleksandro. Nima prijateljic, na družino ni navezana, o njeni preteklosti in poklicnem življenju zvemo komaj kaj. Zdi se, da ji ni pomembno nič razen spolnosti, razmišlja le o tem. Kakor da bi človeško bitje zaprli v neprodušno komoro, kjer obstaja le spolnost, s čimer pa je tudi omogočeno, da se neki stvari povsem posvetimo. Spolnost postane človekova edina preokupacija. Področje, prek katerega išče transcendenco, in hkrati obsedenost, ki je neizčrpen vir frustracij, kar Aleksandrin fant Sem pove z besedami: »Pravijo, da odvisniki od heroina vso svojo narkomansko kariero iščejo občutek tistega prvega fiksa. Mogoče vsi počnemo nekaj podobnega.« Odsotnost družbenega konteksta izhaja iz dihotomije med naturo in kulturo. Spolnost kot področje naravnih danosti in prednosti, ki je hkrati ekskluzivno in kruto ter kot tako v nesoglasju z osnovno idejo družbe. Aleksandra je kot privlačna ženska v apriorni prednosti pred neprivlačnimi moškimi, med katere sodi frustriran Darijan Urh, ki postane morilec z zvenečim vzdevkom Zmaj. V upanju na literarni uspeh Urh svoj t. i. roman, naslovljen Cona, pošlje vsem slovenskim založbam in medijskim hišam. Cona postane mise en abyme. Opis hrepenenja po samouresničitvi v spolnosti, do katere pa nikoli ne pride, kakor na koncu, ne nepričakovano, ne pride niti do Urhovega literarnega uspeha. Jezikovni razpon sega od knjižnega do vulgarnega. Kakor je Triger pornografija, je tudi študija romantičnih odnosov in freudovskih temin odnosa do samega sebe, a vse z vidika spolnosti, zaradi česar lahko delu očitamo monotonost. Osrednji pojem Trigerja je želja. Želja po nečem nedosegljivem in poskus osvoboditve od pričakovan: »Hrepenenje je vedno močnejše od zadoščenja.« je rekel Sem. »Ampak v resnici smo razočarani samo zato, ker ju povezujemo. Ker pričakujemo.« Hkrati pa je človek zares živ le, dokler želi, dokler čuti strast do česarkoli, v tem primeru do spolnosti ali kakor je rečeno v Trigerju: »Večina ljudi umre pri petindvajsetih, pokopljejo jih pa šele desetletja pozneje.« Če roman Triger beremo dobesedno, obstaja velika verjetnost, da bo v nas nehote sprožil odpor. Vsak literarni lik je namreč na svoj način krut in sebičen ter ljudi uporablja za dosego nekega cilja. Po drugi strani pa nas Triger opominja na krutost narave in na to, kaj se zgodi, če nam samouresničitev spodleti, življenje pa nima vrednosti samo po sebi. Ali z Darijanovimi besedami: »Moškim z velikimi tiči ni treba pobijati žensk.« Navsezadnje nas svari pred družbo, ki bi se v tekmovalnosti in sebičnosti povsem približala naravi.
Očitno v Sloveniji znova poteka razredni boj, in to tako rekoč na vseh področjih oz. sferah družbenega in političnega življenja. Morda je bolj sofisticiran in prikrit za nepozorno oko (in uho), vendar pa zato nič manj brutalen, uporabljajoč vse razpoložljive vire za doseganje svojih ciljev.Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
Pozdravljeni, spoštovani poslušalci. V življenju ob vsem radostnem doživljam tudi težo. Ne le tisto, ki se meri v kilogramih, pač pa težo, ki me obremeni navznoter. Toliko je dogodkov in doživetij, ki se »usedejo« v našo občutljivost in nas težijo. Res je, da se lahko nekaterih razbremenimo, nekatera pa moramo preprosto sprejeti in nositi. Pravimo: »To je moj križ.« In zdaj ko so vse preredka dragocenost tisti, s katerimi lahko iskreno delimo pristnost svojega doživljanja, je teža – naš križ – še večja. Notranja osama pritiska k tlom. Če ni sočutne opore, moči popuščajo … in se lahko zrušimo. Pravijo, da potrebujemo vsaj štiri izraze ljubeče, srčne in sončne pozornosti, da ne zbolimo, osem je potrebnih, da ne pregorimo, in vsaj dvanajst, da lahko tudi osebno rastemo. Zdravnica, ki deluje v puščavskem delu Afrike, je pripovedovala, da domačini osteoporoze (bolezni krhkih kosti) tako rekoč ne poznajo, čeprav je njihova hrana zelo borna. Na vprašanje: »Zakaj?« mi je razlagala o pomenu gibanja na soncu, ki se v naši koži preobrazi v vitamin D in ta je odločilen pri tem, da kalcij utrjuje moč kosti. Sam sem se vedno znova zaradi duhovne osteoporoze najprej sesedel znotraj, potem pa še zunaj. Tudi naša notranja struktura (srčna in duhovna) potrebuje Sonce. Da bomo notranje krepki, je ob vseh obveznostih nujen tudi čas, v katerem se notranje sončimo. Kako pomemben je čas sočutne bližine z najbližjimi, čas, v katerem se v ljubezni krepijo naše notranje moči. Vendar: kakor da je človek človeku prepogosto prešibka svetloba – ne prodre do jedra naše duhovne strukture. Zato pravi Jezus: osončite se v odnosu s Svetim. To vas notranje svetli, umiri in okrepi – tudi za moč ljubezni v odnosu do bližnjih. Zdi se, da je notranje, duhovno ravnovesje prvi pogoj za ravnovesje v čustvovanju. Sebi in vsakomur želim, da se vedno znova okrepimo v soncu, ki ogreje telo, in v Tistem, ki seže v globine srca in duha. In iščimo njegove odseve v lepoti stvarstva, ki je podpis najvišje Lepote.
Decembra je ameriška vesoljska agencija Nasa ustanovila delovno skupino znanstvenikov in duhovnih strokovnjakov različnih religij, ki bo skušala dognati in napisati protokole za trenutek, ko bomo ugotovili, da nismo sami v vesolju. Za stik. Pravijo, da se lahko zgodi čez sto let, lahko pa prihodnji teden. Pri stotih milijardah zvezd samo v naši galaksiji, ki je del naslednjih stotih milijard galaksij, je ideja, da smo sami, matematično precej naivna. Zato so far, rabin in imam že sklenili, da konflikta med vero v vesoljce in Boga ni. Preostala navodila za uporabo spoznanja o vesoljkah in vesoljcih bodo na voljo do konca prihodnjega leta. Nasin projekt zveni kot vic, čeprav je vse res, ponuja pa dobro platformo za razmislek. Si lahko predstavljaš, da boš prav ti tista ali ti tisti, ki naletiš na nezemeljsko bitje? Kaj bi mu v tem norem letu povedala, ko te vpraša, kje je in s kom ima opravka?
Pravijo, da ko je Janez pisal evangelij, je bil že zelo star, tako da so ljudje mislili …
Pravijo, da večina bolezni današnje dobe izvira iz tega, česar imamo preveč. Preveč hrane, preveč dela oz. zaposlenosti, preveč skrbi, preveč hrupa. Preveč, preveč, preveč. A kjer je nečesa preveč, je vedno nečesa premalo. Česa? Ko ima naše telo nečesa preveč, vedno reagira. Bruha. Boli. Ima vročino. Pove, da mu nečesa zmanjkuje in da je nečesa preveč. A po navadi je to takrat, ko si ne moremo privoščiti. Naslednji dan bo na sporedu nekaj pomembnega. Prisilimo telo, da zdrži. Dokler tako močno ne zbolimo, da smo prisiljeni vse izpustiti iz rok. Tako je tudi v našem življenju, ko se začne vse sesuvati, ko začne vse razpadati. Nečesa je preveč, nečesa je premalo. Česa? Advent je klic v puščavo. V tišino, v mir, v premišljevanje, v pričakovanje. Da bi spet kaj slišali. Toda naredili smo si strašno krivico. Iz adventa smo ustvarili čas, v katerem imamo spet – in si celo želimo – preveč. Preveč svetlobe, preveč hrupa, preveč hrane, preveč daril, preveč skrbi in … premalo časa. Premalo časa. Druga luč, ki nam sveti v adventu, je skromnost. Skromnost ni revščina ali pomanjkanje. Skromnost je imeti dovolj namesto preveč, tako da ostane v mojem življenju prostor za tisto, česar je premalo. Prostor za pogovor, za druženje, za molitev, za igro, za drobne radosti, pozornosti, ki jih ne moremo videti, če nismo skromni. Prostor za mir. Prostor za človeka in Boga. Pustimo si nekaj odstraniti. Vsaj malo. V nas je toliko stvari preveč: dogodkov, srečanj, občutkov, besed, bolečin, krivde … tako da se počasi niti sami ne razumemo več. Se ne spoznamo. In to je vir večine težav in sporov, ki se začnejo za praznike. Pustimo si več tišine, več praznine. Napolnimo jo s tistim, česar imamo premalo. Bolje bomo živeli. In bolje bodo živeli tisti okoli nas. Kjer je namreč česa »preveč«, je vedno poleg tudi sebičnost. Tam, kjer je česa »preveč«, je vedno premalo človeka.
Jože Plečnik ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le? – Dr. Luka Vidmar, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku Great Immortality (se pravi: Velika nesmrtnost), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega Prešerna ali Cankarja, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva. Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Luko Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: cerkev sv. Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, zgrajena po Plečnikovih načrtih v letih 1937-39 (Goran Dekleva)
Namakanje v mrzli vodi je v zadnjem času postalo zelo priljubljeno. To predvsem opazimo na družbenih omrežjih, kjer se pogosto najde kdo, ki objavlja svoje ledene podvige. Morda si mislite, da je to modna muha ali nekakšna vragolija sodobnega časa, a pozitivni učinki na telo z namakanjem v mrzli vodi so znani že dolgo. Vsi, ki so naklonjeni tej kopeli oziroma metodi Wima Hofa, bi temu brez oklevanja pritrdili. Pravijo, da je to najboljši način za boj proti stresu, seveda, če ga izvajate na pravilen način. Mateja Maretič tehniko ledene kopeli izvaja že nekaj let. Učiteljica tehnike in gospodinjstva na OŠ Dušana Muniha Most na Soči se že dve leti potaplja v mrzlo vodo. Zapriseženo športnico je vedno gnala ta iskra po odkrivanju novega in drznega. Tako je spoznala ledeno zdravljenje. Kakšni so bili začetki, kako se spopada z vodo, ki ima komaj 3 stopinje in ali je po toliko kopanjih opazila spremembe? Na nočni obisk jo je povabil Boštjan Simčič.
V človekovem srcu se vedno na novo pojavljajo lepe melodije. Le od kod so prišle vanj? Lahko rečemo, da je človek zapel, še predno je spregovoril, kajti znal je prisluhniti melodijam neba. Slišal je za ptice, ki so od nekdaj žvrgolele, in človek je v njih zaznal nekaj več kot ritmični zvok ali zanimive glasove. Začel je uživati ob ptičjem petju, ga oponašati in tudi sam je zažvrgolel. In tudi ko je postal zelo zgovoren in razvil dar pripovedništva, se je še vedno rad zatekel k petju. Kadar je beseda pospremljena z melodijo, pridobi novo moč, še neznan polet, saj nam globlje razkrije pomen samih besed. Zdaj razumemo, zakaj ob izrazu globokih čustev človek znova potrebuje ne samo navadne besede, ampak tudi pesem. Pomislimo, naši najbolj veseli trenutki, pa tudi najbolj žalostni so pospremljeni s pesmijo. Prepevamo in zaplešemo ob svadbi, otožno zapojemo na pogrebih, zajuckamo od veselja, ko se nam je rodil otrok, ob visokih obletnicah dvignemo kozarce, a ne brez petja. Pravijo, da k najglobljim čustvom spadajo tudi religiozna razpoloženja. Kako izraziti najintimnejši svet, kako ga ubesediti, ko so pa besede tako šibke! Tudi za molitev potrebujemo pesmi, nujne so melodije srca, da bi izrazili tisto, kar je neizrekljivo, da bi povedali še več kot zmore sama beseda. Zato se je že zelo zgodaj razvilo tudi liturgično petje. Bogoslužne melodije želijo povedati več kot razposajena razigranost, izraziti želijo globinsko veselje, ki ga vsak nosi v sebi v obliki najlepših hrepenenj. Zato je pomembno, da so svetopisemska besedila tudi v odličnih slovenskih prevodih ohranila lepo melodiko slovenskega jezika. Hvaležni smo lahko našemu pesniku Simonu Gregorčiču, da je vnesel v svoje prevode bibličnih psalmov toliko melodičnih odtenkov. Zelo zanimivo je, da je današnja svetnica sv. Cecilja postala nebeška zaščitnica cerkvenih pevcev in glasbenikov zaradi njenega življenjepisca, ki pravi, da je kljub zvokom orgel slavila Boga. To se nam zdi malce paradoksalno, toda če pomislimo, da so bile v antiki orgle zelo bučne, kar nič melodične in so jih imeli za posvetni instrument, potem lahko občudujem Cecilijo, da je njeno srce prepevalo kljub nemogoči glasbeni spremljavi. In v tem je simbolika lepih pesmi in melodij: kljub hrupu sveta, kljub tragičnemu občutju življenja, vendar ne bodo utihnile melodije in lepota notranjega sveta. Srce se bo vedno odpiralo melodijam, ki prihajajo od zgoraj.
Pravijo, da smo Slovenci - zaradi številnih cerkva postavljenih …
Budistična anekdota o odlašanju kot vrsti lenobe naj bi nas spodbudila k marljivosti, ki je ena izmed šestih popolnosti, ki predstavljajo bistvo budizma. Nekoč je živel tibetanski menih, ki se je spoprijateljil z neke vrste škratom, ki mu po tibetansko pravimo theurang. Theurangi so temačni, kosmati škrati, ki imajo samo eno nogo in radi kockajo. Pravijo, da če se želimo z njimi spoprijateljiti, moramo iti na sotočje treh rek, vreči kocke in reči: "Jaz sem zmagala, theurang je izgubil." To moramo ponavljati tako dolgo, dokler theurang ne zapade skušnjavi, se nam prikaže in iztegne roko, rekoč: "Ne! Nisem izgubil! Podaj mi kocke!" Takrat ga moramo zgrabiti za roko in mu dejati: "Ne bom te spustila, dokler ne postaneš moj prijatelj!" Tako se je tudi ta menih spoprijateljil s takim škratom. Živela sta skupaj v samostanu in theurang mu je prinašal, kar koli si je zaželel. Menih je srečno živel v razkošju. Čeprav je vedel, da bi moral meditirati, je s svojo prakso nenehno odlašal. Svojemu prijatelju je dejal: "Seveda sem zdaj zelo srečen, vendar moram meditirati, da se pripravim na smrt. Opozori me, ko boš videl, da se približujem smrti." Škrat je obljubil, da bo to storil. Leta so tekla in nekega dne je theurang omenil svojemu prijatelju: "Lama, ali si opazil, da ti lasje sivijo?" Menih mu je odvrnil: "Seveda imam sive lase, saj se staram!" Škrat si je mislil: "Vse je v redu. Lama me je razumel." Nekaj let pozneje mu je theurang dejal: "Lama, izpadajo ti zobje!" Menih mu je odgovoril: "Seveda mi izpadajo zobje, saj se staram." Škrat si je spet mislil: "Če lama to ve, potem je vse v redu." Nekega dne je theurang svojemu prijatelju naznanil, da bo naslednji dan umrl. Menih se je razjezil in ga okaral: "Zakaj mi nisi tega prej povedal? Prosil sem te, da me opozoriš!" Theurang mu je odvrnil: "Saj sem te velikokrat opozoril! Najprej sem ti povedal, da ti sivijo lasje, in ti si mi odgovoril, da se staraš. Mislil sem, da si razumel. Potem sem ti povedal, da ti izpadajo zobje, in spet si mi odvrnil, da veš. Velikokrat sem te opozoril." Tokrat je meniha resnično zaskrbelo, kaj bo z njim, toda kaj naj bi storil zdaj, ko mu je preostalo tako malo časa? Ta vrsta lenobe, ko stvari odlašamo, ker naj bi imeli še dovolj časa, je zahrbtna, saj naše zmotne predstave ustvarjajo lažen občutek varnosti. Čeprav vemo, da bomo morali vsi umreti, resnično verjamemo, da je to nekje daleč v prihodnosti in da nam bo uspelo dokončati vse, česar se lotimo. Zato vedno odlašamo s svojo duhovno prakso, ki nam lahko pomaga živeti srečno in izpolnjeno življenje. Pomembno je torej, da s svojo duhovno prakso, pa tudi drugimi dolžnostmi in nalogami, ki jih pred nas postavlja življenje, ne odlašamo, temveč da se jim marljivo posvetimo že danes.
Pravijo, da v resničnem življenju ni dobro pretiravati. V pravljicah pa pretiravanje včasih prav pride. Kdo ve, če zgovornemu krojačku ni ravno dolg jezik pomagal preživeti. Velikan, ki nastopa v zgodbi, je namreč hud, pa tudi precej strahopeten.
Pravijo, da v resničnem življenju ni dobro pretiravati. V pravljicah pa pretiravanje včasih prav pride. Kdo ve, če zgovornemu krojačku ni ravno dolg jezik pomagal preživeti. Velikan, ki nastopa v zgodbi, je namreč hud, pa tudi precej strahopeten.
Pravijo, da ni hujšega za vojaka kot – umreti v postelji …
Eno izmed naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da nanjo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se nanje različno odzivamo. Vemo, da majhnega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico, ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav, vendar nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega prebivanja v Črni gori, da sem tam doživela nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih … To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, ki bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta, kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko majhen dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame vse telo in vso notranjost kot pekoč ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni potrebno preplezati nevarnih sten in hribov, ni potrebno preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Potrebno je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in, ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
Pravijo, da imamo skoraj vsi Slovenci kmečke korenine. Morda to potrjuje beseda domovina, ki je eno od narečnih poimenovanj za kmetijo. Dialektologi so jo našli zapisano v prleškem narečju v Križevcih. Kmetija se v slovenskih narečjih med drugim imenuje tudi gazdija, pavrnija, havženga, maseljc in kimetija, najpogosteje pa grunt. Kaj vse skriva besedje iz tematskega sklopa kmetija, ki mu je namenjena druga knjiga Slovenskega lingvističnega atlasa, smo se pogovarjali z izr. prof. dr. Jožico Škofic, glavno urednico tega monumentalnega jezikoslovnega dela (ponovitev oddaje).
Po poklicu učiteljica, sicer pa pisateljica in pripovedovalka Darinka Kobal, je avtorica vrste knjig za otroke, ki jih objavlja, odkar je leta 1996 izšla njena čisto prva knjižica. Ker se je morala zaradi poškodbe upokojiti in ker je neizmerno ljubila šolski smeh in pogrešala otroško govorico, je poiskala nove poti do šolskih klopi. Začela je počasi in plašno, korak za korakom. Po več kot osemnajstih letih zdaj ve, da tisoč dobrih besed ne odtehta ene same izkušnje. Otroke skozi svoje zgodbe in pravljice nevsiljivo opozarja na neprevidnosti in trenutke nepremišljenosti na cesti s kolesom, z rolkami, med igro … Pa o neprevidnostih v gozdu, živalskem vrtu ali vse pogosteje med psi in drugimi živalmi v okolici. "Pravijo, da so moje pravljice za male in velike, ker nosijo sporočila o življenju, iz življenja, za življenje," pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi. Z Darinko Kobal, ki piše tudi scenarije, vodi radijske oddaje in svoje pravljice pripoveduje po slovenskih knjižnicah, vrtcih in šolah in je tudi članica Društva pisateljev Slovenije, članica Društva staršev za boljšo šolo ter ena od ustanoviteljic Odbora ljubljanskih učiteljev, se je pogovarjala novinarka Tadeja Bizilj.
Nekoč je živel osliček, ki se je rodil v nedeljo. Pravijo, da je to prav poseben dan. Če si rojen na nedeljo, te vedno spremlja sreča. Prisluhnite, morda boste izvedeli, da je res tako. V angleški ljudski pravljici nastopa tudi zlobna čarovnica. Verjetno ni bila rojena na nedeljo …
Nekoč je živel osliček, ki se je rodil v nedeljo. Pravijo, da je to prav poseben dan. Če si rojen na nedeljo, te vedno spremlja sreča. Prisluhnite, morda boste izvedeli, da je res tako. V angleški ljudski pravljici nastopa tudi zlobna čarovnica. Verjetno ni bila rojena na nedeljo …
Pravijo, da je Ljubljana Plečnikovo mesto. In res, kdor se sprehodi od NUK-a čez Čevljarski most, mimo Tromostovja, do mestne tržnice in še naprej, proti zapornicam na Ljubljanici, bo zagotovo dobil ta vtis. Kaj pa se zgodi, če se naš hipotetični pohajkovalec z Vegove ne spusti dol, proti Ljubljanici, temveč zavije v nasprotno smer? – No, v tem primeru ga bo pot vodila mimo Ferantovih blokov, Cankarjevega doma, stolpnic na Trgu republike in Maximarketa, nekje pri Moderni ali najpozneje pri prizidku Narodne galerije pa si bo najbrž moral priznati, da poleg Plečnikove obstaja še ena Ljubljana – Ljubljana Edvarda Ravnikarja. In vendar se zdi, da ta, druga Ljubljana ostaja nekako ob strani, v senci, da nanjo ne arhitekti in urbanisti ne običajni meščanke in meščani ne gledajo s tisto toplo ljubeznijo, s katero sicer zrejo na Plečnikovo. Dobro, če za starimi Rimljani še lahko ponovimo, da se o okusih se ne razpravlja, pa moramo vendar pošteno priznati, da bi bilo naše glavno mesto brez Edvarda Ravnikarja povsem drugačno. Pa ne, seveda, samo naše glavno mesto – Ravnikar je brez najmanjšega dvoma svoj pečat pustil tudi na Kranju, no, Nove Gorice, ki so jo v dobršni meri gradili prav po njegovih urbanističnih načrtih, pa bi najbrž sploh ne bilo brez Ravnikarjeve smele vizije. Toda: kakšna je pravzaprav bila ta vizija? Kako bi lahko kar najbolj sežeto opredelili Ravnikarjevo razumevanje arhitekture in urbanistike? Kakšno naj bo razmerje med lepim in funkcionalnim, med modernim in tradicionalnim, ki naj ga arhitekt po Ravnikarjevem prepričanju zasleduje v svojem delu? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aleša Vodopivca, Ravnikarjevega učenca in dolgoletnega profesorja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Naš gost je poleg tega po uredniški plati bdel nad Umetnostjo in arhitekturo, zbornikom Ravnikarjevih esejev, razmišljanj, intervjujev in refleksij o arhitekturi, urbanizmu in umetnosti, ki sta ga že pred poldrugim desetletjem izdali in ga prav pred nedavnim ponatisnili Slovenska matica in Fakulteta za arhitekturo. Z dr. Vodopivcem se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Trg republike v Ljubljani (Goran Dekleva)
Pomlad je čas rasti, živozelene barve, prebujanja novega življenja. Je čas za sajenje, čas, ko sejemo, da bi lahko čez čas pobirali pridelek. Nekoč je živel kmet, ki je slovel daleč naokrog po tem, da je gojil najboljšo koruzo v tisti pokrajini. Vsako leto se je udeležil velikega sejma, kjer je prav vedno dobil prvo nagrado za svojo odlično koruzo. Pred časom je novinar z njim opravil intervju in v pogovoru smo lahko izvedeli precej zanimivih podatkov iz njegovega življenja in dela. Novinar je tudi presenečen ugotovil, da zmagovalni kmet svoja semena redno deli s sosedi. "Ampak kako si lahko privoščite, da svoje najboljše seme delite s sosedi, ko oni prav tako tekmujejo na sejmu kakor vi?" je logično sledilo vprašanje novinarja. "Ali res ne veste?" je odvrnil kmet. "Veter dvigne pelod dozorele koruze in ga ponese od polja pa do polja. Če bi moji sosedje gojili slabo koruzo, bi se ta zmešala z mojo in kakovost koruze bi počasi padala. Če hočem gojiti dobro koruzo, potem morajo tudi sosedi gojiti dobro koruzo." Zmagovalni kmet se je zavedal globoke medsebojne povezanosti, ki jo lahko odkrivamo v vsakdanjem življenju. Svoje koruze tako zmagovalni kmet ne bi mogel ohraniti na visoki kakovostni ravni, če se tudi sosedova koruza ne bi izboljševala. Lahko bi ga imenovali za egoista, lahko za realista. Ostaja vendarle dejstvo, da je s tem, ko je delil svoje dobro seme s sosedi, pustil sled, ki je prinašala dobro tako njemu kot sosedom. Pravijo, da žanjemo to, kar sejemo. Vendar pa nihče ne živi v izoliranem, sterilnem okolju, kjer bi lahko vplival na vse dejavnike rasti pridelkov. Tega se toliko bolj zavedamo v času podnebnih sprememb, ko postajajo vremenske neprilike že skoraj del vsakdana, pri čemer je zanje odgovoren v veliki meri prav človek. A še vedno je od semen, ki jih sadimo v vsakdanjem življenju in vsakodnevnih odnosih, precej odvisen pridelek, ki ga nato žanjemo. Vsak dan si podajamo semena, ki nato zrastejo, pri čemer pogosto niti ne vemo dobro, kaj smo v naših odnosih posadili. Čez čas lahko zagledamo kakovost ali pičlost pridelka. Da bi ohranili kakovosten pridelek, si izmenjujmo kakovostno seme, prečiščeno, takšno, ki ne vsebuje pleve ali prazne slame.
Kaj vas spodbudi k nakupu kakšne od kriptovalut, delnic, skladov in drugih naložb? Na naložbene odločitve lahko vplivajo tudi vreme, hormoni, tip osebnosti in še kaj, pravi profesor Aljoša Valentinčič, ki se ukvarja tudi z nevroekonomijo in kognitivno znanostjo. Danes je sončen četrtek. Morda je danes pravi dan za nakup katere od delnic. Pravijo, da nas sonce spodbudi k optimizmu. Optimizem pa je nujen tudi za delovanje kapitalskega trga. Kaj vas pravzaprav spodbudi k nakupu kakšne od naložb? Recimo delnice, kriptovalut, nepremičnine … Ekonomski temelji? Vrednotenja? Kazalniki? Morda vreme? Hormoni? Sosed Janez? Morda mešanica vsega po malem. O tem, kaj vse vpliva na naše naložbene odločitve, sem se pogovarja z rednim profesorjem doktorjem Aljošo Valentinčičem iz katedre za denar in finance ter računovodstvo in revizijo na ljubljanski ekonomski fakulteti. Aljoša je človek, ki vidi dobesedno med konti, saj se tudi ukvarja z nevroekonomijo, kognitivno znanostjo in psihologijo. Po poslušanju te epizode, boste na investiranje verjetno gledali malo drugače. Slišali boste: - Kako blagovna znamka vpliva na naše investiranje in NFT - Racionalnost pri sprejemanju ekonomskih odločitev - Baloni – zakaj nastajajo in kako se zaščititi - Kako lahko naslovnice oz mediji vplivajo na naše naložbene odločitve - Kako zastraševanje vpliva na naše naložbene odločitve - Kako investira sosed Janez - Testosteronski cikel in vpliv hormonov na naše naložbene odločitve - Razlike med spoloma v financah - Melanholik, kolerik, sangvinik, flegmatik – kateri tip osebnosti je najboljši za upravljanje denarja - Optimizem in njihov odnos do drugače razmišljajočih - Gamifikacija finančnega sveta – kam to pelje - Social trading – kopiranje portfeljev. Kje so pasti - Meme delnice – pretirana romantika - Manipulacije na trgih – Elon Musk efekt - Prevare in kaj pravi kognitivna znanost ali nevroekonomija o tem - Vpliv vremena, dneva v tednu na naše naložbene odločitve – več je sonca, bolj smo optimistični - Ali na naše naložbene odločitve vplivajo tudi luna in zvezde - Umetna inteligenca – kako si lahko pomagamo pri naložbenih odločitvah - Nasvet, kako pametno sprejemati finančne odločitve mimo raznih vremenskih in hormonskih vplivov ___________________________________________________________ Oris mojega portfelj naložb si lahko pogledate na spodnjih povezavah - https://www.linkedin.com/in/marjamilic/ - https://www.instagram.com/marjamilic/ PS: Ne spomnim se, kakšno je bilo vreme, ko sem kupovala vse te naložbe. Zagotovo pa sem sedela na kavču in delnice kupovala v zadnjih urah trgovanja na ameriški borzi. Sprejemala sem tudi naložbene odločitve v sončnih krajih, saj ko se umirijo misli, na dopustu dobiš marsikatero novo idejo.
Zgodba o neustrašnem papagaju sodi med džatake, pripovedke o prejšnjih življenjih Bude. Nekoč je v gozdu živel papagaj. Nekega dne je ta gozd zajel požar in glede na to, da je znal leteti, je papagaj odletel stran. Ko se je oddaljeval od ognja in dima, je zaslišal klice živali in žuželk, ki so bile ujete v gozdu. One niso mogle odleteti stran tako kot on. Papagaj je pomislil: »Ne morem kar odleteti stran; pomagati moram svojim prijateljem!« Nato je papagaj odletel do reke, namočil vanjo vsa svoja peresa in odletel nazaj proti gozdu. Nad gozdom je otresel perje, vendar je bilo vode zelo malo, niti slučajno je ni bilo dovolj, da bi pogasila požar. Zato se je vrnil k reki, znova namočil svoje perje in ga znova otresel nad požarom. To je počel znova in znova. Ogenj je bil tako močan in vroč, da je ožgal papagajevo perje, njegov dim pa ga je dušil. Kljub temu, da je bil na robu smrti, je še vedno letal sem ter tja. Nekateri bogovi, ki bivajo tam zgoraj v nebeških kraljestvih, so to opazovali in se smejali, rekoč: »Poglejte tega trapastega papagajčka. S svojimi drobcenimi krili skuša pogasiti gozdni požar.« Kralj bogov Indra je slučajno slišal njihovo posmehovanje in se želel osebno prepričati, ali je to res. Spremenil se je v velikega orla in odletel proti papagaju. Orel mu je zaklical: »Hej, nespametni papagaj! Kaj pa počneš? Nič ne moreš pomagati, še malo, pa boš živ zgorel. Odleti stran, dokler še lahko!« Papagaj mu je odvrnil: »Ti si veliko večji od mene, zakaj mi ne pomagaš pogasiti požar? Ne potrebujem tvojih nasvetov, ampak tvojo pomoč.« Papagajček je to dejal s tolikšnim pogumom in vztrajnostjo, da so njegove besede tako ganile orla, ki je bil v resnici kralj bogov, da so se mu utrnile solze. Njegove solze pa so imele tolikšno moč, da so požar pogasile. Nekaj orlovih solz je kapnilo tudi na papagajevo ožgano perje, in kjer so se ga dotaknile, so peresa znova zrasla v različnih barvah. Pravijo, da od tod izvira pisano perje papagajev. Nauk te zgodbe je, da strah ne pomaga. Ko se znajdemo v težavni situaciji, se moramo z njo spoprijeti s pogumom. Strah razmere kvečjemu poslabša s tem, da zastre naš um in nam onemogoči, da bi jasno videli, kako težavo rešiti. S pogumom in z neustrašnostjo pa bomo jasno videli, kaj se da storiti, da sebi in drugim težave olajšamo.
Pravijo, da ljubezen ne izbira. Drugi trdijo, da je ljubezen slepa. V tejle pravljici spoznamo, da včasih res prav nenavadno čudno vrže svoje lovke in ustvari pare, na katere ne bi pomislili. Sonce je sonce, Nasta lepa deklica, v pripovedki gre pa za ljubezen … Čudno.► Odkrijte kraljestvo svojih pravljic na lepepravljice.si (ponosni pokrovitelj oddaje)
Pravijo, da ljubezen ne izbira. Drugi trdijo, da je ljubezen slepa. V tejle pravljici spoznamo, da včasih res prav nenavadno čudno vrže svoje lovke in ustvari pare, na katere ne bi pomislili. Sonce je sonce, Nasta lepa deklica, v pripovedki gre pa za ljubezen … Čudno.► Odkrijte kraljestvo svojih pravljic na lepepravljice.si (ponosni pokrovitelj oddaje)
Med prejemniki nacionalnega priznanja Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju za leto 2020 je tudi dr. Tone Smolej, sicer literarni zgodovinar in redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, kjer predava književnost realizma in naturalizma, tistega velikega obdobja v književnosti 19. stoletja torej, ki se v evropskem merilu začne nekako s Stendhalom in sklene z Zolajem in Tolstojem. V tem kontekstu ga, se zdi, še prav posebej zaposluje vprašanje, kako so ideje, teme in narativni postopki, ki so jih v tem obdobju razvili v francoščini pišoči ustvarjalci, vplivali na literarno produkcijo v slovenščini. Poleg tega se dr. Smolej znanstveno-raziskovalno obilo posveča tudi imagologiji, tisti podveji literarne vede, ki se ubada z vprašanjem, kako literatura soustvarja podobe oziroma predstave, ki jih imajo njeni bralke in bralci bodisi o nacionalni skupnosti, ki ji pripadajo sami, bodisi o drugih, bližnjih pa tudi bolj oddaljenih skupnostih. A naj so ta vprašanja še tako intrigantna, je videti, da je naš današnji gost širšo slovensko javnost najbolj izrazito nagovoril kot vodja precej velikopoteznega, ambicioznega raziskovalnega projekta Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v avstro-ogrski monarhiji (1872–1918), ki je svoj polni sad konec leta 2019 razvil v obsežnem istoimenskem zborniku, saj je prav za to delo zdaj prejel prestižnega Prometeja. Toda: zakaj naj bi bili doktorati, ki so jih naši prapradedje pred dobrim stoletjem zagovarjali na univerzah od Gradca do Krakova, vredni naše današnje pozornosti? In kaj neki je znanstvenika, ki prvenstveno preučuje literaturo, zvabilo v zaprašene arhive pregledovat, kako so se akademsko izkazali naši najzgodnejši filologi, muzikologi, filozofi in drugi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo v pogovoru z dr. Smolejem iskali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Filozofska fakulteta (Matjaž Rebolj)
Pravijo, da je ta pravljica stara, da ima več kot sto let in, da jo v Benečiji poznajo skoraj vsi otroci. Petelinu se je podrl kokošnjak, odšel je na pot in srečeval prijatelje. Čakala jih je napeta zgodba z razbojnikom v stranski vlogi.► Odkrijte kraljestvo svojih pravljic na lepepravljice.si (ponosni pokrovitelj oddaje)
Pravijo, da je ta pravljica stara, da ima več kot sto let in, da jo v Benečiji poznajo skoraj vsi otroci. Petelinu se je podrl kokošnjak, odšel je na pot in srečeval prijatelje. Čakala jih je napeta zgodba z razbojnikom v stranski vlogi.► Odkrijte kraljestvo svojih pravljic na lepepravljice.si (ponosni pokrovitelj oddaje)
Pravijo, da bomo izgubili generacijo mladih zaradi že predolgo trajajočega šolanja na daljavo in zaradi pomanjkanja bližnjih stikov s sovrstniki. O tem smo govorili z Domnom Strmšnikom, zakonskim in družinskim terapevtom, ki opogumlja, obenem pa spodbuja, kako v odnos z mladimi.
“Nekoč je živel velikan, velik kot gora. Pravijo, da je bil tako visok, da se je z rokama lahko skoraj dotikal zvezd. Imel se je za vsemogočnega. Bahal se je, da vse zna in vse zmore. Tudi zvezde lahko sklati z neba, če si to zaželi.” V današnjih Radiovednih pa izveste ali je pravkar slišano sploh fizikalno mogoče.
Pravijo, da je smeh pol zdravja. Prav zato je gotovo smeh eno od lepših daril, ki si ga lahko podarimo. Lahkotnost je tista, ki nam lahko pomaga do boljšega počutja in soočanja z izzivi vseh vrst. To, da sebe in svojega oživljanja ne jemljemo preveč resno ter se znamo nasmehniti. Sproščenost in humor nam v tokratni epizodi poklanja prof. dr. Borut Škodlar.
Pravijo, da hude preizkušnje iz ljudi potegnejo bodisi najboljše bodisi najslabše. In če najboljšo človeško plat zadnje tedne videvamo pri požrtvovalnih zdravstvenih delavcih, ki se v izjemno težkih pogojih borijo za vsako življenje, tisto temnejšo odsevajo drugi, ki si pred realnostjo še vedno zatiskajo oči in trmasto vztrajajo pri svojih zarotniških ali političnih agendah. Četudi na škodo kolektivnega spopadanja z nalezljivim virusom.Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
Lesna in pohištvena industrija, nekoč paradna konja Slovenije, sta zdaj le še bledi senci. Novoles, Lipa, KLI Logatec, to je le nekaj pohištvenih velikanov, ki so propadli v zadnjega četrt stoletja. Če je bilo pred 30-imi leti v Sloveniji v lesno – predelovalni industriji zaposlenih 35 tisoč ljudi, jih je zdaj manj kot 20 tisoč. Približno polovico hlodovine, ki jo posekajo v Sloveniji, razžagajo v tujini, največ v Avstriji in Italiji. Da bi se ta trend obrnil, je pred osmimi leti država sprejela akcijski načrt za povečanje konkurenčnosti s promocijskim sloganom Les je lep. Za različne spodbude država od takrat namenja več milijonov evrov na leto, a kot ugotavljajo na Direktoratu za lesarstvo pri Ministrstvu za gospodarstvo, pravega preboja ni bilo. Direktorat je zato naročil novo študijo, ki bi naj bila podlaga za pripravo strategije v luči novega večletnega evropskega proračuna za obdobje 2021 – 2027. A nova študija, še preden je postala javna, že sproža številne pomisleke med strokovnjaki, gospodarstveniki in lastniki gozdov. Pravijo, da je izdelana površno ter, da temelji na napačnih predpostavkah. O veliki škotski žagi na Gomilskem v Savinjski dolini, ki bi dala dodaten zagon celotni slovenki lesno-predelovalni industriji, ni ne duha ne sluha, čeprav so sprva načrtovali odprtje za maja letos. Kaj se dogaja v tej panogi in kakšne so možne rešitve, voditelj Matija Mastnak in gostje: - dr. Miha Humar, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani; - Igor Milavec, Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZS; - Janez Zafran, družba Slovenski državni gozdovi; - Marjan Hren, predsednik Zveze lastnikov gozdov Slovenije.
V oddaji Primorski kraji in ljudje bomo spoznali zanimivo družbo. Družbo moških, ki se že dvajset let skoraj vsak dan družijo ob kozarcu vina. Do pred kratkim je bila njihova "baza" gostilna Mulin. Pravijo si Društvo GUŠTO. Večina jih prihaja iz območja Ankarana, Škofij, Kopra in bližnje okolice. Kaj jih druži? Še sami ne vedo natančno, a drug brez drugega ne morejo, so zaupali Tjaši Škamperle.
Pravijo: enkrat zbiralec, vedno zbiralec. In predmeti, ki so predmet zbiranja, so zelo različni, od kovancev in plišastih medvedov do starega železa. Med vinorodnimi griči Bizeljskega, v kleti hiše Babičevih v Bukovju, pa stoji posebna zbirka. Leta 2000 je Lea Babič dobila izziv: zbiranje majolik. Ko ga je sprejela, si je po tihem mislila: kakšnih 40 jih bo, več pa ne. Toda zdaj njena zbirka šteje več kot 1500 vrčev za vino z vsega sveta, iz 65-ih držav in marsikdo reče, da česa takega še ni videl.
Društvo prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji letos praznuje 20 let delovanja. Srce in duša društva sta zakonca Marjeta in Metodij Rigler. V oddaji Sledi večnosti skupaj s prekaljenim romarjem Petrom Štrbenkom predstavljajo slovenski camino. Pravijo, da Jakobovo pot po Sloveniji prehodi vse več pohodnikov in tudi številni so se odpravili po njenih poteh to pomlad, saj jim je pandemija novega korona virusa preprečila romanje po španski Jakobovi poti do Compostele.
Kakšna je vloga mladih borcev za boljšo okoljsko prihodnost in kako je ta povezana z udeležbo na volitvah? Kako sprejeti kompromis med gospodarstvom in okoljem? Kaj lahko naredi posameznik in kaj pomeni zelena revolucija, razmišljajo štirje okoljsko ozaveščeni mladi. Pravijo, da je okolje sklenjen krog: ko pomagaš sebi, pomagaš drugemu.
Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
»Užitek humorja predstavlja največjo duhovno svobodo,« je zapisal pesnik, pisatelj in dramatik Friedric Hebbel. Nocojšnja noč nam prinaša humoreske izpod peres slovenskih pisateljev in humoristov. Pravijo, da nam manjka humor. Res? V Nočnem obisku dokazujemo nasprotno.
Kako bi ljudje še lahko zaupali državnim institucijam, tudi če jih, vsaj nekatere, vodijo strokovnjaki, če pa iz tedna v teden, na vsakem koraku izgubljajo vero v iskrenost politike. Skupaj z maskami so v torek pri nas padle tudi mnoge, pred zadnjimi volitvami izrečene besede. Pravijo, da nesreča nikoli ne pride sama – za Covidom-19 bo prišla še nova, 14. slovenska vlada. Komentar dogodkov tedna je pripravil Aleš Smrekar.
Novo leto, novo neznanje! Pravijo, da boš tisto, kar počneš na novega leta dan, počel celo leto … se pravi bomo mi celo leto: nevedni! Svojo trilogijo gostovanja zaključuje Jože Robežnik in po nekem čudnem naključju se ta trilogija konča veliko bolj zadovoljivo kot zadnja Star Wars trilogija … samo s ful manj denarja! V […]
FilmFlow je nazaj. Tako kot tudi Quentin Tarantino! Pravijo, da je vseeno, če ga ljubite ali sovražite, QT je eden najbolj slovitih avtorjev sodobnega filma. Zato ljubitelji sedme umetnosti vemo, da bomo kot gledalci od njegovih filmov dobili točno to, po kar smo prišli: subverzivno žanrsko dekonstrukcijo, metafilmsko lekcijo iz filmske zgodovine in veliko (krvave) […]
Damjan Debevec je vodnik po Cankarjevi spominski hiši. 37-letni možakar ima brke in klobuk, Vrhničani ga zato pogosto počastijo s kavo … Pravi, da je Cankar primeren za vsako priložnost.
Pravijo, da moč in vitalnost katerekoli nacionalne literature v 21. stoletju še zdaleč nista odvisni samo od del visoke umetnosti, ampak tudi od kvalitete, od dovršenosti in prepričljivosti žanrskega leposlovja. Če to drži, tedaj bi na Slovenskem lahko zazvonil kak alarm za preplah. Pri nas namreč že po tradiciji taka dela označujemo za nižjo in manj vredno literaturo, spričo česar najbrž ni posebej presenetljivo, da doslej ne znanstvenofantastične ne erotične ne grozljive zgodbe domačih avtorjev še niso zares osvojile slovenskih bralskih množic. So jih pa v zadnjih letih vsaj kriminalke. V tem smislu sta bila posebej odmevna zagonetna primera, ki ju je inšpektor Taras Birsa razreševal v dveh nespornih uspešnicah alpinista, novinarja in – zahvaljujoč romanu Svinjske nogice – pred slabim desetletjem tudi že s kresnikom nagrajenega pisatelja Tadeja Goloba. Kakšen recept je torej uporabil Golob, da je s kriminalkama Jezero in Leninov park zdaj obsedel slovensko bralsko občinstvo? – Preverjamo v tokratnem Intervjuju na Prvem.
Pravijo, da prava umetnost družbi, sredi katere nastaja, venomer nastavlja ogledalo in da pri tem nikoli ne odmakne pogleda – pa naj gre za še tako boleče, travmatične ali pereče fenomene. V tem smislu bi bilo pričakovati, da bo nasilje, ki se dogaja v partnerskem odnosu in ki ga lahko označimo za eno najbolj razširjenih pa tudi krčevito zamolčevanih družbenih patologij, ena izmed ključnih tem današnje umetnosti. Pa ni nujno tako; če poudarjeno angažirani sodobni umetniki in umetnice sicer dovolj pogosto govorijo o vojnah, izkoriščanju delavcev, mamilih, uničevanju okolja in podobnem, se zdi, da nasilje, ki poteka za štirimi stenami dóma, večidel ostaja onkraj njihove pozornosti oziroma senzibilnosti. Ali pa se je tako vsaj zdelo do nedavna. Konec novembra je namreč v ljubljanski Galeriji Kresija vrata odprla razstava Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat. Tako si obiskovalke in obiskovalci zdaj lahko ogledamo dela osmih slovenskih umetnic in umetnikov, ki so se bili na pobudo Društva SOS telefon za ženske in otroke povezali z žrtvami družinskega nasilja. Poslušali so njihova pričevanja in, spodbujeni s temi zgodbami, navsezadnje ustvarili umetnine, ki zdaj simbolizirajo, reflektirajo, razgaljajo in osveščajo o problemu, za katerega se zdi, da bi ga mnogi še naprej najraje pometali pod preprogo. In prav tej razstavi smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Med drugim smo se spraševali, kakšna je pravzaprav narava družbene odgovornosti umetnosti, kako so pričujoča dela nastala, kako na njih gledajo osebe, ki imajo neposredno izkušnjo z družinskim nasiljem, in kako odmevajo v širši javnosti. Pri iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali: Nina Koželj, ena izmed avtoric, ki sodelujejo na razstavi, pa Špela Veselič iz Društva SOS telefon ter Božidar Zrinski, ki je nad razstavo bdel kot kustos. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: utrinek z razstave Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat v ljubljanski Galeriji Kresija (Goran Dekleva)
Doktorica znanosti s področja molekularne biologije in raziskovalka Irena Fonda je slovenska finalistka za regijsko nagrado Veuve Clicquot Business Woman Award
Podjetniške Skrivnosti – Filip Pesek – Spletna senzacija & naslov številka 1 za dvig vaše (spletne) prodaje. Več o Filipu si preberite na filippesek.com The post Ko Ti Drugi Pravijo, Da Delaš PREVEČ (In Ostale Švicarske Dogodivščine)… appeared first on Filip Pesek.
Podjetniške Skrivnosti – Filip Pesek – Spletna senzacija & naslov številka 1 za dvig vaše (spletne) prodaje. Več o Filipu si preberite na filippesek.com The post Ko Ti Drugi Pravijo, Da Delaš PREVEČ (In Ostale Švicarske Dogodivščine)… appeared first on Filip Pesek.
Zakaj nekaterih priljubljenih dobrot avstrijske Štajerske ne najdemo povsod? Pravijo, da zaradi tega, ker jih domačini tudi sami radi uživajo. Če pa se boste odpravili v Gradec, jih je tam dovolj za vse.