Podcasts about pravijo

Živimo v času, ki si ga verjetno ne bi izbrali, če bi imeli to možnost. V času, ko se piše zgodovina. Ko se sklicujemo na mednarodno pravo, dobimo odgovor, da to obstaja samo toliko, kolikor ga kdo potrebuje, da se nanj sklicuje. Trkamo na vrata organizacij, kot sta Evropska unija ali NATO, pa dobimo odgovor, da ne vemo, kako dolgo bosta še pri življenju. Kdo riše meje novih vplivnih območij? Ali lahko na to kaj vplivamo? Pravijo, da se moramo postaviti na svoje noge. Res? Kot Evropejci ali kot Slovenci?

Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Malo nenavadno je, da se roman o nekom začne z njegovim pogrebom, a Tone Partljič se je tako odločil v prvem delu skoraj sedemsto strani obsegajoče knjige Voranc. V uvodnih stavkih je zapisal: ”Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so celo zapisani v kakih šolskih knjigah. ” Roman je napisan na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov. Avtor je pri tem opravil spoštovanja vredno delo in ga s svojim humorjem tudi nekoliko partljičevsko obarval. Nit Vorančevega življenja in dela teče od mladosti še ne na svojem na Preškem vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930. Vmes pa je dogajanje zelo živahno, Partljič na primer piše o vihtenju cimprovke, ko je Lovro očetu pomagal tesati tramove – oče je bil namreč prepričan, da bo postal ”holcar”, saj so imeli denar za šolanje samo za sina Alojza, ki je pozneje postal duhovnik in celo član pobegle jugoslovanske vlade v Londonu). Beremo tudi o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju, poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah, organiziranju in vodenju različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju, itd. Javnosti pa je bilo bolj neznano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, čeprav tudi to ni ostalo skrito, saj, kot je rekla neka Hotuljka, ”v Kotljah se vse zve”. Sčasoma je postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju. Seveda ga je za vse življenje zaznamovala prva svetovna voja, ki jo je najprej doživel kot črnovojnik, nato pa kot mobiliziranec na soški fronti in potem na Tirolskem, kjer je prebegnil na italijansko stran in dolgo preživel v taboriščih tudi na jugu Italije. Ves čas mu je šlo po glavi, da bi moral o tem kaj napisati, a zaradi drugih obveznosti ni utegnil, tako da je roman Doberdob nastal šele pozneje. Voranca je njegovo ilegalno delovanje tako zaposlovalo, da ni imel časa ne za družino ne za pisanje. Nenehno je imel sestanke ali doma na Koroškem ali v centrali v Ljubljani, njegova glavna naloga pa je bilo organiziranje ilegalnih prehodov ljudi in literature čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Remšniku, Pernicah in največ na Strojni. Čeprav so ljudje vedeli, da je komunist, ki jih večinoma niso marali, je bil tako ugleden in priljubljen, da ga je pričakal domači žandar in ga opozoril, naj ne gre domov, ker ga tam čaka zaseda žandarjev, ki so prišli iz Ljubljane in Maribora, eden celo iz Beograda, da bi ga aretirali. Tako mu je uspel pobeg čez mejo v Avstrijo. Poleg zgodovinskih in biografskih dejstev Partljič v roman vpleta tudi motive iz Vorančevih literarnih del. Tako npr. naletimo na babico, ki pobira bobovce in ji Voranc pravi, da bodo že drugi pobrali, ona pa odgovori tako kot v Ajdovem strnišču: ”Pusti me Voranc, saj to delam zadnebar.” In res je je potem umrla. Ali občinska sirota, ki jo v kadunjah prevažajo po hišah, da jo preživijo. Pa Koplji pod brezo in tako naprej. Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Partljiču pa snovi za drugi del gotovo ne bo zmanjkalo.

Po povezovanju na politični desnici tudi stranke na levi pred volitvami iščejo načine, kako strniti vrste pred volitvami. Na sestanku pri premierju Robertu Golobu pa po besedah Vladimirja Prebiliča niso razpravljali o oblikovanju skupnih list. Drugi poudarki oddaje: Število ubitih v iranskih protestih po nekaterih ocenah naraslo na 2 tisoč; Zahod zaradi nasilnega zatiranja protestnikov grozi z novimi sankcijami. Danska vlada v luči ameriških ozemeljskih apetitov vse bolj dojemljiva za interese Grenlandcev in minule krivice. Pri nas se ob robu visokih vlaganj v vesoljsko industrijo znova mudi astronavtka slovenskega rodu Sunita Williams

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.

Drugi poudarki: - Kompostarna Rosa zavrača navedbe občine Vrhnika o povzročanju smradu. Pravijo, da jih je pristojni inšpektorat obiskal že 47-krat, nazadnje septembra. - Najemna pogodba za izolsko ladjedelnico je bila prekinjena pred dobrim desetletjem, naslednik takratnega najemnika pa območja še ni zapustil. - V Preddvoru ponosni na vrhunske alpiniste. Njihovo planinsko društvo ima danes več kot 230 članov. - Vetrinjski dvor v Mariboru so zasedli vilinci in ga spremenili v čarobni gozd.

Odpravljamo se na potovanje od Makedonije do Slovenije z Galino Branko, tokratno gostjo oddaje Evropa osebno. Z nami bo delila svojo zgodbo; od makedonskih ritmov in babičinih skrivnih receptov, do radosti, ki ji pomagajo, da se počuti doma, kjerkoli že je. Kako je postala ‘prava Slovenka' in kako se s pomočjo prijateljev uči jezika, a hkrati ohranja stik s svojim domom, sončnimi zahodi na Ohridskem jezeru in pristnimi makedonskimi tradicijami?

V Tolminu tradicionalno, ob vrnitvi pastirjev in živine z visokogorskih pašnikov nazaj v dolino, drugo soboto v oktobru pripravijo Kmečki praznik, del katerega je tudi priprava Frike, značilne lokalne jedi iz krompirja in sira. Pravijo, kolikor je vasi, toliko je različnih priprav in receptov za friko, vsaka vas na tolminskem ima svojo. Pogovarjali smo se z Matejo Leben iz Zavoda za turizem doline Soče.

V Tolminu tradicionalno, ob vrnitvi pastirjev in živine z visokogorskih pašnikov nazaj v dolino, drugo soboto v oktobru pripravijo Kmečki praznik, del katerega je tudi priprava Frike, značilne lokalne jedi iz krompirja in sira. Pravijo, kolikor je vasi, toliko je različnih priprav in receptov za friko, vsaka vas na tolminskem ima svojo. Pogovarjali smo se z Matejo Leben iz Zavoda za turizem doline Soče.

Erazem je v dvomih. “Pravijo, da je Jezus usmiljen in da ljubi vse ljudi, tudi grešnike. Le zakaj je potem tako nepopustljiv? Zakaj pusti, da ga učenci zapuščajo, jim res ne more ustreči?”

Erazem je v dvomih. “Pravijo, da je Jezus usmiljen in da ljubi vse ljudi, tudi grešnike. Le zakaj je potem tako nepopustljiv? Zakaj pusti, da ga učenci zapuščajo, jim res ne more ustreči?”

Evangelista Luka bi lahko poimenovali tudi »specialist za izgubljene stvari«. 15. poglavje njegovega evangelija je posvečeno trem prilikam o izgubljenih in najdenih stvareh. Zadnja med njimi je prilika o izgubljenem sinu. Ta velja za biser svetovnega slovstva. Našli jo boste v številnih antologijah svetovne književnosti. Charles Dickens imenuje to priliko najboljša pripoved vseh časov. Prilika vsebuje najčistejše bistvo veselega oznanila, ki ga je hotel Jezus sporočiti, neizmerna Očetova ljubezen. Oče namreč nadvse ljubeče sprejme izgubljenega sina. Pravijo, da Bog iz nebes vsakega človeka drži privezanega za vrvico ljubezni. Vedno ko človek greši, se vrvica pretrga in grešnik ni več povezan z Bogom. Toda ko gre k spovedi, je povezava spet vzpostavljena, vrvica je spet povezana. Lepota te primere je, da vedno ko vrvico znova zvežemo, se ta skrajša in človek je bliže Bogu. Pristno odpuščanje daje grešniku novo priložnost. Odpuščanje pomeni drugemu odpreti vrata in mu dati priložnost, da začne znova. V evangeljski pripovedi vidimo, da je izgubljeni sin pretrgal vez z ljubečim očetom. V takratni kulturi je bilo nekaj nezaslišanega, da je sin prosil očeta, naj mu da dediščino, dokler je oče še živ. S tem je sin pokazal, da želi očetu smrt oziroma da ga ima za mrtvega. Sin je želel v svet. Želel je dobro jesti, piti in se zabavati. Oče je dal sinu, kar ga je prosil. Sin se je kmalu soočil s posledicami svoje odločitve. V svetu se je izgubil, začel je stradati in ostal je sam ter obupan. Izgubljeni sin je trezen opomin, da nas naša samovolja ločuje od Boga očeta. Izgubljeni sin je ob prihodu domov dobil svatovsko oblačilo, prstan, sandale in priredili so mu praznik. Te so znamenje sprejetosti: obleka, status, dostojanstvo in praznovanje. Zato je pripoved o izgubljenem sinu pripoved o vnovični vzpostavitvi vezi. Danes imajo številni ljudje življenjsko pravilo: »Ne škoduj nikomur!« Toda smo ljudje in nepopolni in kaj hitro grešimo. Tudi v dobrih družinah otroci užalijo starše. Dogaja se, da ljudje naredijo take stvari v družini, kakršnih ne bi naredili tujcem. Vsem je nekoč v življenju namenjena čaša trpljenja, ko jo moramo izpiti, vse nas včasih ranijo ljudje, ki so nam blizu: sozakonec, otroci, starši, bratje, sestre, delodajalec. Pa tudi mi ranimo najbližje. Zavedati se moramo, da ne razmišljajo vsi tako kot mi. Zato se bodo dogajali nesporazumi, prepiri, ločitve. Vedeti to in razumeti to nam bo pomagalo spopasti se z izdajami in s tem, da nas najbližji zapustijo, in predvsem na novo vzpostaviti vezi z drugimi. Lep zgled tega imamo v dobrem očetu.

Pravijo, da je preteklost kot tuja, oddaljena dežela. Vemo pa, da lahko oddaljene kraje precej lažje spoznamo, če razumemo tamkajšnji jezik. To še toliko bolj velja za dežele, ki jih od nas ne ločijo tisoči kilometrov, ampak tisoči let. A le malo je ljudi, ki bi zmogli odpotovati v toliko različnih v preteklosti, kot tokratni gost oddaje Razkošje v glavi. Dr. Luka Repanšek, docent primerjalnega jezikoslovja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, bi se verjetno enako dobro znašel v stari Indiji kot stari Perziji, med Vikingi ali Kelti. Kako ga je odneslo na pot odkrivanja starih jezikov in kakšna bogastva je na tem popotovanju odkril, je razgrnil v oddaji Razkošje v glavi.

Pravijo, da smo Slovenci - zaradi številnih cerkva postavljenih …

Pravijo, da smo Slovenci - zaradi številnih cerkva postavljenih …

Simpatično utrgana četverica Kokosy se je oddaje lotila na zelo poseben način. Akustiki, obogatenim aranžmajem, nikoli slišanim skladbam in gostom so dodali čisto pravo glasbeno pravljico! Izštekani, ki so bili marsikomu všeč, nekatere morda razbesneli, nikogar pa niso pustili hladnega. Potem ko se je lani pevec Boris Kokalj izkazal na Izštekanih 30 v polnih Križankah in ko je bend na Izštekanih 10 v polnem Kinu Šiška s krasno predelavo "Ene pesmi" otvoril Poklon Vladu Kreslinu, je bilo le vprašanje časa, kdaj se bodo Kokosy podali na celovečerno izštekavanje v studio Vala 202. Precej bolj intrigantno pa je bilo vprašanje, kako se bodo iskrivi in nepredvidljivi mladeniči izštekali. "Ne gre nujno za prenos v akustiko, ampak za predrugačenje skladb. Na tak način, da bodo carske, zanimive, nove nam in poslušalcem," pripoveduje Boris. "Šli smo globoko v zajčjo luknjo, do konca, tja, kamor si marsikdo ne upa." "Glasba je učitelj za življenje, ego-check, globok trip brez substanc," pojasnjuje Anže. "Vedno bolj se spreminjamo, na glasbeni in osebnostni ravni." "Pravijo, da slika nikoli ni zares dokončana. Podobno je s skladbami. Radi eksperimentiramo in vidimo, kaj nastane. Ne razmišljamo preveč," dodaja Martin.  Ampak kaj to konkretno pomeni? "Marsikaj. Lahko spremenimo harmonijo, vajb, zasedbo, ponavadi vse troje hkrati. Včasih se zamenjamo na instrumentih, iz česar nastane nekaj čisto novega." K sodelovanju so povabili saksofonista Luko Martina Gajška in multiinstrumentalista Danijela Bogataja, seznam gostov pa s tem nikakor ni končan. "Danijelov prispevek je kot majoneza," pravi Boris. "Pri tem je treba vedeti, da sem velik fen majoneze. Slastno bo. Nebeško. Njegova čudovita, v odmev potopljena violina... Njam!" Tudi seznam akustičnih instrumentov se tu ne konča, slišali smo še koncertni klavir, harmoniko, tamburice... In tudi to še ni vse. "Izbrali smo nekaj skladb, ki so nam v akustiki najbolje zazvenele. Slišali boste eno prastaro in eno čisto novo. Poleg teh poslastic pa imamo še eno packarijo, ki bo morda koga naredila besnega, nikogar pa ne pustila hladnega. Med improviziranjem v hiši Izidorjevega dedka ob treh zjutraj, ko smo bili že pošteno utrujeni, je nastala radijska igra oziroma glasbena pravljica. Tako nam je simpatična, da smo se odločili porogati se instituciji, kot so Izštekani, in jo na njih predstaviti." "Skratka, v Izštekanih želimo ustvariti žurko, kot bi bili pri Juretu doma, kjer bomo sproščeni in bo carska skupnost. To je naša glavna mantra: skupnost na temeljih iskrenosti, ljubezni in spoštovanja." Kako lepo to sovpada z mantro Izštekanih, da so skupnost, ki ji je krasno pripadati. Fotografije - Alan Orlič Skladbe: Lana ne Moje sonce Marija Kuščar Gloria Ena pesem (z Vladom Kreslinom) Čao bejbi Pristanišče d.o.o. Srce

Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizogibna in je le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se nastanila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo, ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.

Pravijo, da naključij ni. Tako da morda ne moremo reči, da smo dr. Marjana Dermelja srečali po naključju, bil pa je takoj pripravljen sodelovati v naši oddaji. Kemik po izobrazbi rad pripoveduje o svojih službenih letih, pa o družini, ženi ter hčerah Mateji, slavistki, in Marjani, ki je šla po njegovih stopinjah. Razveseljujeta ga dva vnuka in pravnukinja, v zadovoljstvo mu je tudi to, da pri svojih letih lahko vsak dan še vedno veliko prehodi. Dr. Marjana Dermelja je na pogovor povabila Lucija Fatur.

Pravijo, da se od daleč nekatere stvari vidijo jasneje. S časovne oddaljenosti je nedvomno lažje razbrati ključne dogodke in trende, ki so pripeljali do današnjega trenutka. To je tudi osnovna ideja romana Kremeljski mag italijansko-švicarskega pisatelja Giuliana da Empolija. Kot namigne že njen naslov, nas knjiga popelje v ozadje burnega družbenega in političnega dogajanja v Rusiji, ki je na oblast pripeljalo Vladimirja Putina. O romanu Kremeljski mag, ki je izšel pri Mladinski knjigi, se je v oddaji Sobotno branje Nina Slaček pogovarjala z njegovo prevajalko, Janino Kos.

Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katerokoli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so mala dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega.”

Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določenem obdobju odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo, še preden odgovoriš na že postavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost postaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa modro odgovoriti. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu, ki je v templju postavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem iz svoje šole bila navajena, da vprašanja postavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele veliko pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, zlasti če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo, nanje pa se odzovemo različno. Ali se razjezimo, se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa tisto vprašanje, ki zbode naše srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem zelo rada imela skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najbolj nespametna in nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so si potem sami odgovorili. Tudi Jezus je rad postavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vse čase, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti na njih neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takšnih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano vprašanje, ki ga je postavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem, in na to vprašanje so prav vsi apostoli znali odgovor! Kar prehitevali so drug drugega, da bi mu povedali, kako ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca … Ko pa jim je Jezus zastavil to znano drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastala velika tišina … Šele Peter se je opogumi lin odgovoril: Ti si Kristus, Sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem jaz? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor?

V Sloveniji je zelo priljubljena svetnica sveta Ana. Navadno jo upodabljajo kot starejšo ženo, ki ima v roki knjigo in uči svojo hčerko Marijico brati. Gre za simbolno podobo, kajti mati je bila njihova učiteljica, ki jih je uvajala v življenje. Glavno sporočilo, ki so ga prejemale judovske deklice, pa je bilo, da so se tudi one same začele doživljati kot milostni dar. To bo njihovo poslanstvo, da bodo dar življenja posredovale naprej, še drugim rodovom. Zato ni naključje, če je krščanska tradicija za ime Marijine matere izbrala Ano, v hebrejščini Hanah, kar pomeni milostni dar. Zgodovinskih poročil o Marijinih starših žal nimamo, tudi ne vemo, ali je Jezus iz Nazareta poznal svojo babico. Izročilo je seglo po podobi matere preroka Samuela, ki ji je bilo prav tako ime Ana in ki tudi ni mogla imeti otrok. Toda ko ji je Bog naklonil ta milostni dar življenja, ga je še kot triletnega dečka pripeljala v svetišče k duhovniku Heliju, da bi že zgodaj začel služiti Bogu. Tako nam apokrifni spisi, ki so polni čudovitih literarnih stvaritev, pripovedujejo podobno zgodbo o Marijini materi, ki prav tako ni mogla roditi otroka; in ko je njena hčerkica vendarle prišla, jo je darovala Bogu ter jo kot dekletce pripeljala v tempelj. Je bilo to samo v njenih molitvah? Vsekakor je gotovo, da je Ana podobno kot vse izraelske matere naučila svojega otroka prepevati psalme in lepe molitve. Zato je Marija znala pri sorodnici Elizabeti zapeti svoj čudoviti Magnifikat. Prav iz sobesedil svetopisemskih zgodb in modrostnih izrekov lahko sklepamo, kakšna čudovita ženska je bila sveta Ana. Modri Sirah ceni takšne vrle žene. Pove nam, da so njene najlepše ogrlice, uhani in zlati obročki njene moralne vrline. Te so njeno največje bogastvo, ki jih opazi moder moški in je zanje hvaležen, saj ga osrečujejo. Sirah ne opeva samo njene miline, ki je možu v največje veselje, ampak celo priznava, »da ga njena razumnost krepi«. To nas še posebej preseneča, saj so v tistem času Grki poveličevali predvsem moško modrost. A še starejše besedilo so Pregovori. Pravijo, da je celo poslovna uspešnost moža odvisna od njegove žene. Ona prav tako prideluje volno in lan in pri tem ne pozabi na ubogega. Toda judovsko izročilo je naredilo iz žene predvsem svečenico njenega doma. Še danes žena vodi sobotno bogoslužje v domači hiši. Naš pisatelj Cankar bi dejal: njena beseda je »beseda praznika, petja in vriskanja«.

Je slovenski šport v primeri s športom drugih olimpijskih narodov res nekaj izjemnega? Kaj o tem pravijo številke? V Frekvenci X se nam bo pridružil Slavko Jerič, ki že vrsto let kot športni statistik spremlja številke v športu, nedavno pa je izdal tudi knjigo Statistika za začetnike, ob pomoči katere se lahko čisto vsi prelevimo v (športne) statistike. V pogovoru z njim bomo osvetlili, kaj je prav, kaj narobe glede najpogostejših primerjav držav na olimpijskih igrah, kaj vpliva na primat nekaterih narodov v nekaterih disciplinah in koliko medalj se Sloveniji nasmiha letos.

Težko pričakovan Zakon o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti je od petka v javni obravnavi, a nasprotniki tovrstnih zakonodajnih sprememb poudarjajo, da je zakon nesistemski in neustrezen, saj med drugim krepi črni trg in podaljšuje čakalne dobe. Tako Zveza organizacij pacientov kot Zbornica kliničnih psihologov poudarjata, da je tudi časovnica javne obravnave nesprejemljiva. Ta bo namreč trajala le do 28. julija, kar se jim zdi nesmotrno glede na čas dopustov na eni strani in zahtevnost teme na drugi.

Če na naš planet pogledamo z očmi biogeografije, discipline, ki preučuje razširjenost vrst in ekosistemov v geografskem prostoru ter geološkem času, ugotovimo, da celine niso razporejene tako, kot smo se učili pri zemljepisuPravijo, da je v sodobni znanosti interdisciplinarnost lepa čednost. Povezovati ne le spoznanja in uvide, ampak nemara celo kombinirati raziskovalne pristope znanstvenih disciplin, ki jih klasična delitev dela na univerzah ter inštitutih sicer ločuje – to bi v 21. stoletju utegnilo pripeljati do neslutenih prebojev v našem razumevanju sveta. Temu seveda ni težko pritrditi, le da bi lahko dodali, da se znanstveniki tovrstnih raziskovalnih praks niso oprijeli šele v zadnjih nekaj desetletjih, ampak ima tak pristop precej daljšo brado.Poglejmo, na primer, biogeografijo; gre za disciplino, ki preučuje razširjenost vrst in ekosistemov v geografskem prostoru in v geološkem času, njene začetke pa najbrž lahko umestimo že v sredino 19. stoletja in jih povežemo z delom britanskega naravoslovca, geografa, biologa in antropologa Alfreda Russela Wallacea. Kaj je torej storil Russel, da je položil temelje novi znanstveni disciplini? Kako se skozi prizmo njegovega dela – in dela njegovih naslednikov – kaže biogeografski zemljevid sveta? Kateri so ključni koncepti, ki so se sčasoma razvili v polju te vede? In kaj lahko nova, pametna orodja, ki jih računalničarji razvijajo prav ta čas, pridodajo k našemu razumevanju zgodovine živih bitij na našem planetu? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili evolucijsko biologinjo dr. Evo Turk, raziskovalko na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta za biologijo.   Foto: zemljevid sveta, objavljen v knjigi A. R. Wallacea The Geographical Distribution of Animals (Geografska razporeditev živali) iz leta 1876 (Wikipedija, javna last)

Pravijo, da so edina stalnica v življenju spremembe, in do teh prihaja tudi pri tedniku Domovina. Dosedanji odgovorni urednik Tino Mamić, ki je tednik soustanovil in ga tri leta vodil, se je odločil, da bo poiskal nove karierne izzive. Domovina bo kmalu dobila novega odgovornega urednika, medijska zgodba gre naprej. Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Pravijo, da so edina stalnica v življenju spremembe, in do teh prihaja tudi pri tedniku Domovina. Dosedanji odgovorni urednik Tino Mamić, ki je tednik soustanovil in ga tri leta vodil, se je odločil, da bo poiskal nove karierne izzive. Domovina bo kmalu dobila novega odgovornega urednika, medijska zgodba gre naprej. Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Alessia, Michela in Sofia so študentke v Brescii. Pravijo, da je mesto prijazno in ustvarjeno po meri človeka, a je vse teže najti primerno zaposlitev in stanovanje. Študirajo, da bi si zagotovile boljše življenje, a zdi se jim, da je to vse teže dosegljivo zaradi (pre)nizkih plač in visokih stroškov bivanja. Všeč sta jim italijanska kultura in sproščenost, včasih pa bi si želele več odločnosti mladih, da bi si izborili boljše izhodišče za življenje na svojem. Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.

Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določeni fazi odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo še preden odgovoriš na že postavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost postaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa moder odgovor. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu ki je v templju postavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem iz svoje šole bila navajena, da vprašanja postavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele dosti pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, posebej, če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo in se različno odzovemo na njih. Ali se razjezimo, ali se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa tisto vprašanje, ki zbode naše srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem zelo rada imela skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najbolj neumna in nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so potem sami prišli do odgovora. Tudi Jezus je rad postavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vsa vremena, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti na njih neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takšnih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano vprašanje, ki ga je postavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem in na to vprašanje so prav vsi apostoli znali odgovor! Kar prehitevali so eden drugega, da bi mu povedali, kako ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca… Ko pa jim je Jezus zastavil to znano drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastava velika tišina… Šele Peter se je opogumi lin odgovoril: Ti si Kristus, Sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem jaz? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor?

Ob mednarodnem dnevu medicinskih sester te opozarjajo, da njihove sodelavke bežijo v druge, lažje poklice in v tujino. Pravijo, da sistem ne daje vtisa, da bi jih želel zadržati v javnem zdravstvenemu sistemu, česar jih je strah, saj bi imel razpad javnega zdravstva izrazito negativne posledice za paciente, predvsem za tiste, ki si dragih zasebnih storitev ne bi mogli privoščiti. S sogovornicama se je pogovarjala Eva Lipovšek. FOTO: Pixabay

Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživela nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo, da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih … To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, ki bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame celo telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni treba preplezati nevarnih sten in hribov, ni treba preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Treba je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki nas je in ki bo ljubil in nas ljubi že zdaj. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.

V drugi epizodi transhumanističnega januarja se v Toplovodu posvečamo vplivu tehnologije na človeka, njegov um in telo. Kam gre tehnološki razvoj v odnosu do naše vrste? Kako spreminja in bo spreminjal naša življenja? Od izuma interneta do današnje nerazdružljivosti z informacijsko tehnologijo je čas minil v sunku, ki ga nismo zmogli sproti integrirati. Pravijo, da živimo v času zadnjih povsem bioloških generacij. Kakšna bosta človek in njegov svet bližnje prihodnosti? Česa se veselite? In kaj vas skrbi?

Kaj je v ozadju spora med Medicinsko fakulteto in ljubljanskim kliničnim centrom, zaradi katerega fakulteta grozi s prenehanjem izvajanja storitev. V prvi vrsti naj bi bilo krivo neplačevanje storitev. Dekan fakultete Igor Švab pravi, da so UKC-ju predlagali sporazum in popustili za 12 milijonov evrov. A v UKC se s sporazumom ne strinjajo in trdijo, da storitve redno plačujejo. Generalni direktor Marko Jug zato meni, da problem ni likvidnost ampak razkrivanje strukture cene. Druge teme: - Ukrepi za opuščanje ogrevanja na zemeljski ali utekočinjeni naftni plin v predlogu novega energetskega zakona razburjajo distributerje. Pravijo, da plina za zdaj ne moremo nadomestiti z elektriko, pri čemer pa Urban Odar iz združenja distributerjev poudarja, da je treba postopno v plinovodno omrežje dodajati obnovljive pline, med katerimi je tudi vodik. - V Dubaju medtem pogajalci na podnebni konferenci iščejo način, kako bi v končen dogovor vključili zaveze o opuščanju fosilnih goriv. Ali bodo uspešni, ni jasno. - V zadnjih dveh mesecih je bilo v Gazi ubitih več kot dvakrat več otrok, kot vseh vojnah po svetu v lanskem letu, navajajo Združeni narodi. Da je krvni davek med Palestnici prevelik, priznavajo tudi Američani. A Izrael njihove pozive k večji zaščiti civilistov za zdaj ignorira.

Pravijo, da smo Slovenci - zaradi številnih cerkva postavljenih …

Pravijo, da ni hujšega za vojaka kot – umreti v postelji …

Ta zgodba prihaja iz Škotskega višavja — dežele visokih gora in skrivnostnih dolin, posejanih s številnimi jezeri. Pravijo, da so nekatera tako globoka, da če vržete vanje kamen, bo njegova pot do dna trajala leto in dan. Ilustrirana zakladnica škotskih pravljic in pripovedk, Theresa Breslin, prevedla Katarina Juvančič, Založba Morfemplus d.o.o., Jezero 2016, bere Nataša Holy

Razen ob nedeljah in praznikih, tudi državnih, svojega očeta nisem videla brez dela. S šihta, kakor se je reklo, je prihajal okoli četrte ure popoldne. Pripeljal se je s kolesom, z njim se je pa naučil voziti, ko je bil star že 30 let. Zdaj bi jih imel 127. Sama sem se na njem naučila voziti že kot smrkljica. Na njegovem, se razume. Brez dela bi pa znala preživeti ves dan. A se mi ni posrečilo. Jamrala sem, da se mi ne ljubi več pleti korenja na tej dolgi njivi, ki ji ni videti konca. Da naj kar naveličana plevem dalje, so mi svetovali. A dobro, da je bilo treba hoditi še v šolo. Vsaj tam se mi ni bilo treba spotiti. Čez čas je bil že čas za opravljanje poklica. Stric mlinar mi je dejal: Poglej, niti kile teže ti ne bo treba dvigniti s tal. Res je bilo tako, a palica v šoli ni imela več besede tako kot v njegovem. V splošnem je učiteljski poklic veljal kot najbolj sanjski. Iz samih počitnic! Torej iz ničpočetja, pa še plača ti neovirano priteka v žep. Celo disciplina je imela še nekaj veljave. Učenci so dvigali roko, če so hoteli kaj reči. A ko je na šolo prišel učenec iz Amerike, smo vsi strmeli nad njegovo olikanostjo. Učiteljem je odpiral vrata in se jim priklonil. Žal ga je že prihodnje leto odneslo nazaj v ZDA. Od tam nam je napisal dolgo pismo. Strmeli smo vanj kot v Butalah. Da daje takle smrkolin pismo natisnit v tiskarno! Pa je bilo natipkano le na pisalni stroj, o kakršnih še nismo imeli pojma. Sporoča, da se počuti odlično v šoli, saj ve veliko več kot drugi. Vsaj to! Prav dolgčas bi mu bilo, če se ne bi vpisal še v glasbeno šolo. Bila sem vesela, da se ni odločil za ničpočetje. Čez leta je prišel na obisk kot strokovnjak pri IBM in je na hitro od nenadnega posla v Nemčiji smuknil še do nas. Življenje mi je dolgo let potekalo v učiteljskem poslu. Veselo se spominjam odgovora dežurnega učenca, ki mi je na vprašanje, kje da se potika Miha, ki ga že tri dni ni k pouku, odgovoril: Doma rase! Od časa do časa me zdaj kak učenec obišče, navadno fantje, že upokojeni gospodje, a mi ne pride na misel, da bi jih vikala. Saj so vendar moji! Potem nanese beseda tudi na ničpočetje. Pravijo, da je oddih potreben. A brez konjička, da ne gre in delo da je zdaj sprostitev.

Pravijo, da je človekov obstoj v tem, da se stalno sprašujemo o Božjem obstoju. Ugotovil sem, da me je malo znanja od pravega razumevanja Boga odvedlo, veliko znanja pa me je k Bogu privedlo. Bojim se polovičnega in plitkega znanja, ker je to prevara. Če hočem razpravljati o vprašanju zla, teodiceji, moram iti na oddelek za teologijo in filozofijo, ne pa na oddelek za fiziko, kajti znanstveni argumenti so itak Bogu v prid. Genialni Albert Einstein je zapisal, da je vesolje tako urejeno, da sámo po sebi razkriva absolutno super inteligenco, ki vzdržuje red in harmonijo. A na vprašanje zla kljub temu ne znamo odgovoriti. Vklenjeni smo v verige trpljenja, tako kot so bili gusarji okovani na jambor, o čemer sem bral v drami Satenasti čeveljc francoskega pisca Paula Claudela. Včasih si želim, da bi bil raje ateist, saj jim zavidam, ko gre za vprašanje Boga in zla. A ugotavljam, da sem pravzaprav zaradi Kristusa že ateist; namreč v odnosu na bogove in vrednote v današnjem svetu, ker ne verjamem v način življenja, ki ga vsiljuje sprevrženi svet udobja in ugodja. Cilj življenja ni blaginja, ampak tudi zorenje duše v trpljenju, kar današnja družba zasmehuje. Strinjam se s teologom Moltmannom, da je lahko samo kristjan dober ateist, ker ne veruje v boga tega sveta, v vraga, ampak živi drugače, po Božje. Ne drži, kar je trdil nemški marksistični filozof Ernst Bloch, ko je ošvrknil kristjane, rekoč, da je lahko samo ateist dober kristjan. Danes je bogov toliko, da te boli glava! Toda zaupati Bogu pomeni vedeti, da ima življenje smisel (Wittgenstein), kar današnji družbi manjka. Smisel ni nekaj, kar je ločeno od življenja, ampak zaradi česar je sploh vredno živeti. Smisel ni metafizičen, ampak etičen. Takšna formulacija razrešuje vprašanje Boga v odnosu do zla in trpljenja v svetu. Ne trdim, da imam odgovor na ta vprašanja, trdim pa, da imam vprašanje za vse takšne odgovore. Priznam, da se včasih kak samozavestnež repenči, da je dal Boga na žerjavico, ko se zagrizeno bori proti njem, in čaka, kaj bom odgovoril. Nato me vpraša, misleč, da me bo stisnil ob zid: »Če Bog obstaja, od kod potem zlo?« Jaz pa mu vprašanje vrnem: »Če Bog ne obstaja, od kod potem dobro?« Veste, Bog ne zasaja vrta človeških src z rožami, če jih nismo pripravljeni z vodo zalivati.

Po skoraj dveh desetletjih prizadevanj za sprejetje zakona o psihoterapiji Slovenija kot ena redkih držav članic Evropske unije še vedno nima urejenega tega področja. Poklic psihoterapevta ni priznan, je zgolj metoda, zato ne morejo delati znotraj javnih ustanov. Po drugi strani pa se v zasebnem sektorju lahko praktično vsakdo izdaja za psihoterapevta. Čeprav je zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan prejšnji petek ponovno napovedal sprejetje zakona do konca leta, so v stroki skeptični. Pravijo, da delovna skupina ni oblikovana in da pogajanja stagnirajo.

Pravijo, da se počasi daleč pride. Tudi ježek je bil prepričan, da to zagotovo velja. Dolgo je hodil, pa končno prispel. Toda, joj, smola ... Kaj se mu je zgodilo, ti pove bolgarska pravljica Nikar tako hitro. Petelinček kratkorepec in druge bolgarske ljudske o živalih, izbral in spremno besedo napisal Ljudmil Dimitrov, priredila Slavica Remškar, prevedla Magdalena Cvetkova, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2018, bere Nataša Holy

Ena najbolj vznemirljivih mladih režiserk je trenutno najmlajša predavateljica na AGRFT. Nedavno smo doživeli dve njeni uprizoritvi: Mrakijado na Velikem odru SNG Drama, nastalo po trilogiji dramatika in pisatelja Ivana Mraka, ter avtorsko uprizoritev SOLO. Premiero je doživela v Novi pošti, prostoru Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. SOLO je z velikim uspehom gostoval na festivalih in odrskih prizoriščih. Dvakrat kot zmagovalna predstava, in sicer na 65. mednarodnem festivalu Bitef v Beogradu ter na festivalu Tedna slovenske drame, kjer je prejel Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa. Nina Rajić Kranjac je že med študijem prejela študentsko Prešernovo nagrado. Ko pa je stopila na profesionalni oder, so bile nagrajene skoraj vse njene režije. Pravijo, da ustvarja gledališče novega časa.

Pravijo, da je ljubezen slepa. Jaz pa mislim, da ljubezen vidi tisto, kar drugi ne opazimo. In ni pomembno, kaj vidimo mi drugi, kdor ljubi, ve kaj ima, čeprav ni prave barve. Kaj o tem pripoveduje kitajska pravljica Modra vrtnica ... Kitajske pravljice, prevedel Jože Dolenc, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1958, bere Nataša Holy

Družabna omrežja, ki imajo še vedno veliko vpliva in denarja, zaradi številnih težav izgubljajo uporabnike. Odbita do bita zato v prvi mini seriji letos išče alternativna omrežja. Be Real je aplikacija francoskega porekla, ki namesto filtrirane resničnosti poudarja pomen realnega življenja. Do oktobra 2022 jo je naložilo 73 milijonov ljudi po vsem svetu, trenutno ima 10 milijonov dnevnih uporabnikov. Pravijo, da aplikacija zaradi skrbi za zdravje mladih uporabnikov ni zasvojljiva in da brezplačno uporabo omogočajo brez prikazovanja oglasov. Lahko preživijo? Nik Škrlec je reden uporabnih vsega novega, dramski igralec, TV voditelj in YouTuber. Zapiski: BeReal. Your Friends for Real. DeSo: The Decentralized Social Network - DeSo Weare8 Hive Social ChatGPT: Optimizing Language Models for Dialogue DALL·E 2 Ukradena pozornost Robert Petan - Vse najboljše Val 202 - YouTube Kviz! Zanimivosti iz tehnološkega sveta pošiljava tudi v elektronske nabiralnike. Naročilnica na Odbito pismo je tukaj. Razpravi o odbitih temah se lahko pridružite na Twitterju. Dosegljiva sva tudi na naslovu: odbita@rtvslo.si.  Podkast Odbita do bita je brezplačno na voljo v vseh aplikacijah za podkaste. Naročite se in podkast ocenite. 

Pravijo, da se vse začne in konča pri denarju. Zato smo prvo Družinsko katehezo posvetili temu vprašanju, ki je lahko tudi v zakonih zelo boleče in travmatično. Z nami sta bila Marinka in Aleš Čerin, ki pri Družini in življenju vodita seminarje o odnosu do denarja. V letu 2023 smo Družinske kateheze obarvali tematsko: govorili bomo o odnosu do trpljenja, spolnosti, preživljenjanja prostega časa, molitve in še in še.

Pravijo, da se vse začne in konča pri denarju. Zato smo prvo Družinsko katehezo posvetili temu vprašanju, ki je lahko tudi v zakonih zelo boleče in travmatično. Z nami sta bila Marinka in Aleš Čerin, ki pri Družini in življenju vodita seminarje o odnosu do denarja. V letu 2023 smo Družinske kateheze obarvali tematsko: govorili bomo o odnosu do trpljenja, spolnosti, preživljenjanja prostega časa, molitve in še in še.

Pravijo, da se vse začne in konča pri denarju. Zato smo prvo Družinsko katehezo posvetili temu vprašanju, ki je lahko tudi v zakonih zelo boleče in travmatično. Z nami sta bila Marinka in Aleš Čerin, ki pri Družini in življenju vodita seminarje o odnosu do denarja. V letu 2023 smo Družinske kateheze obarvali tematsko: govorili bomo o odnosu do trpljenja, spolnosti, preživljenjanja prostega časa, molitve in še in še.

Še brez diplome je začel poučevati zgodovino na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru, kamor je iz domačega Svetega Jurija ob Ščavnici še ne tako dolgo nazaj prihajal kot dijak. Že njegovi predniki so zbirali ostaline in pričevanja o preteklosti domačega okolja, sam pa je vse skupaj nadgradil in s svojim navdušenjem navdušuje tudi druge. Franc Čuš, profesor zgodovine in predsednik domačega Kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine, ki mu ni težko usmerjati ekipe, ki pripravlja bogat zbornik domačega kraja ali pa na pomlad v družbi podobno mislečih in delujočih čez prometno cesto ob Blaguškem jezeru prenesti več tisoč žab. Ob vsem tem pa zahaja še v vinograd v bližnji Sovjak ali k čebelam. Pravijo, da je povsod navzoč s prepoznavno srčno predanostjo.

Pravijo, da smo Slovenci - zaradi številnih cerkva postavljenih …

Pravijo, da smo Slovenci - zaradi številnih cerkva postavljenih …

Kaj vas spodbudi k nakupu kakšne od kriptovalut, delnic, skladov in drugih naložb? Na naložbene odločitve lahko vplivajo tudi vreme, hormoni, tip osebnosti in še kaj, pravi profesor Aljoša Valentinčič, ki se ukvarja tudi z nevroekonomijo in kognitivno znanostjo.   Danes je sončen četrtek. Morda je danes pravi dan za nakup katere od delnic. Pravijo, da nas sonce spodbudi k optimizmu. Optimizem pa je nujen tudi za delovanje kapitalskega trga. Kaj vas pravzaprav spodbudi k nakupu kakšne od naložb? Recimo delnice, kriptovalut, nepremičnine …   Ekonomski temelji? Vrednotenja? Kazalniki? Morda vreme? Hormoni? Sosed Janez? Morda mešanica vsega po malem. O tem, kaj vse vpliva na naše naložbene odločitve, sem se pogovarja z rednim profesorjem doktorjem Aljošo Valentinčičem iz katedre za denar in finance ter računovodstvo in revizijo na ljubljanski ekonomski fakulteti. Aljoša je človek, ki vidi dobesedno med konti, saj se tudi ukvarja z nevroekonomijo, kognitivno znanostjo in psihologijo.  Po poslušanju te epizode, boste na investiranje verjetno gledali malo drugače. Slišali boste:  - Kako blagovna znamka vpliva na naše investiranje in NFT - Racionalnost pri sprejemanju ekonomskih odločitev -  Baloni – zakaj nastajajo in kako se zaščititi -  Kako lahko naslovnice oz mediji vplivajo na naše naložbene odločitve -  Kako zastraševanje vpliva na naše naložbene odločitve -  Kako investira sosed Janez -  Testosteronski cikel in vpliv hormonov na naše naložbene odločitve -  Razlike med spoloma v financah -  Melanholik, kolerik, sangvinik, flegmatik – kateri tip osebnosti je najboljši za upravljanje denarja - Optimizem in njihov odnos do drugače razmišljajočih - Gamifikacija finančnega sveta – kam to pelje - Social trading – kopiranje portfeljev. Kje so pasti - Meme delnice – pretirana romantika - Manipulacije na trgih – Elon Musk efekt - Prevare in kaj pravi kognitivna znanost ali nevroekonomija o tem - Vpliv vremena, dneva v tednu na naše naložbene odločitve – več je sonca, bolj smo optimistični - Ali na naše naložbene odločitve vplivajo tudi luna in zvezde - Umetna inteligenca – kako si lahko pomagamo pri naložbenih odločitvah - Nasvet, kako pametno sprejemati finančne odločitve mimo raznih vremenskih in hormonskih vplivov ___________________________________________________________ Oris mojega portfelj naložb si lahko pogledate na spodnjih povezavah - https://www.linkedin.com/in/marjamilic/ - https://www.instagram.com/marjamilic/ PS: Ne spomnim se, kakšno je bilo vreme, ko sem kupovala vse te naložbe. Zagotovo pa sem sedela na kavču in delnice kupovala v zadnjih urah trgovanja na ameriški borzi. Sprejemala sem tudi naložbene odločitve v sončnih krajih, saj ko se umirijo misli, na dopustu dobiš marsikatero novo idejo.  

Novo leto, novo neznanje! Pravijo, da boš tisto, kar počneš na novega leta dan, počel celo leto … se pravi bomo mi celo leto: nevedni! Svojo trilogijo gostovanja zaključuje Jože Robežnik in po nekem čudnem naključju se ta trilogija konča veliko bolj zadovoljivo kot zadnja Star Wars trilogija … samo s ful manj denarja!  V […]