Podcasts about ivana cankarja

Naš največji pisatelj Ivan Cankar svoj rodni kraj – Vrhniko – opisuje v mnogih delih. O Vrhnika, blagoslovljeni kraj, o njej zapiše v povesti Aleš iz Razora. Danes na Vrhniki na pisatelja poleg njegove spominske hiše opominjata še spomenik in tematska pot, ki pripoveduje zgodbo o življenju Ivana Cankarja. V Nedeljski reportaži se bomo sprehodili po tematski poti Po poti Cankarjeve mladosti. Vrhniko je obiskal avtor oddaje Aleš Ogrin.

Rojaki iz Clevelanda bodo na nocojšnji seji upravnega odbora Slovenskega kulturnega vrta, ki bo potekala v Slovenski sobi župnije Marije Vnebovzete, načrtovali letošnja dela in aktivnosti. Znamenitost mesta Cleveland v Ohiu so tudi t.i. kulturni vrtovi. Več kot 30 namensko oblikovanih vrtov leži vzdolž vzhodnega bulevarja in predstavlja narodnosti, ki živijo v mestu. V njih so upodobljeni pesniki, filozofi, mirovniki, skladatelji, znanstveniki in drugi iz različnih dežel sveta. Slovenski vrt je eden najstarejših. Ustanovljen je bil leta 1930 kot Jugoslovanski vrt. Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 je bil vrt zaupan slovenski skupnosti. Zdaj je obraz Slovenije tako prebivalcem kot obiskovalcem Clevelanda. V njem so med drugim kipi Simona Gregorčiča, Ivana Cankarja, Ivana Zormana in Friderika Barage.

Evropska unija se bo na morebitno ameriško uvedbo carin odzvala s povračilnimi ukrepi, sporočajo voditelji sedemindvajseterice, ki so danes zbrani v Bruslju.Evropska poslanka Romana Tomc: Slovenija pod vlado Roberta Goloba izgublja ugled.V ljubljanski Dijaški dom Ivana Cankarja se je po požaru vrnila dobra polovica dijakov.Zakon o medijih očitno naklonjen le etabliranim, uvaja tudi inšpektorje.Gruzija gre v smer Belorusije, Evropska unija tu ne more nič narediti - tako razmere v državi, kjer potekajo protivladni protesti, ocenjuje doktor Aleš Maver. V Srbiji študentje sklenili 27-urno blokado novosadskih mostov, na korupcijo v državi bodo še naprej opozarjali na ulicah.Škofje na svečnico z redovnicami in redovniki praznovali dan posvečenega življenja - posvečeni so pričevalci tihega upanja.Košarkar Luka Dončić v poslovilnem pismu navijačem Dallasa: Upal sem, da bom v klubu ostal vso kariero.Vreme: Jutri bo pri nas pretežno jasno, po nižinah v notranjosti bo zjutraj in deloma dopoldne megla ali nizka oblačnost.

Evropska unija obžaluje odločitev ameriških oblasti o uvedbi carin na uvoz iz Kanade, Mehike in Kitajske. Bruselj ob tem opozarja, da se bo povezava odločno odzvala, če bo ameriški predsednik Donald Trump uresničil svojo grožnjo in uvedel carine na uvoz iz Unije. K ostri drži Evrope proti Trumpu so pozvale med drugim francoske oblasti, britanske pa so sporočile, da Trump tvega resnično škodljiv vpliv na svetovno gospodarstvo. Drugi poudarki oddaje: - Izraelski premier Netanjahu v Washington na pogovore o drugi fazi premirja v Gazi. - V dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani, ki je po požaru znova odprl vrata, bo kmalu nameščen sistem požarne varnosti - Bodo pristave gradu Snežnik le dobile najemnika?

Kriminalisti ugotavljajo vzrok požara v dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani in preiskujejo sum storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. Dijaki se bodo lahko v nepoškodovani del stavbe vrnili v nedeljo zvečer. V Sloveniji sicer približno polovica dijaških domov nima nameščenih požarnih javljalnikov. Stroka svari, da sodobni požari zaradi povsod navzoče plastike napredujejo precej hitreje kot pred nekaj desetletji.

Kriminalisti so včeraj popoldne končali ogled dijaškega doma Ivana Cankarja, v katerem je zjutraj zagorelo, nadaljujejo pa ugotavljanje vzroka požara in preiskujejo sum na storitev kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. Kdaj se bodo dijaki lahko vrnili v nepoškodovani del objekta, bo znano danes. Drugi poudarki oddaje: - V Novi Gorici slovesno odpirajo obnovljeno železniško postajo. - Izteka se rok glede carin, ki ga je Trump postavil Kanadi, Mehiki in Kitajski. - Začasni sirski predsednik al Šara obljubil oblikovanje vključujoče vlade.

Policija še preiskuje vzrok požara, ki je izbruhnil v dijaškem domu Ivana Cankarja na Poljanski ulici v Ljubljani. Po besedah vodje urgentnega kirurškega bloka Uroša Tominca na ljubljanski pediatrični kliniki in v kliničnem centru zdravijo 11 dijakov, starih od 15 do 19 let. Eden je zaradi opeklin v kritičnem stanju. Nekateri dijaki pa so poskakali iz prvega nadstropja in se poškodovali. Več kot 300 dijakov so začasno namestili v sosednjo stavbo doma. V oddaji tudi o tem: - Vlada nadaljuje postopke 700-milijonskega nakupa finskih osemkolesnikov. - Poslanec Gibanja Svoboda Tine Novak prestopil v stranko Anžeta Logarja. - Zaradi kuge drobnice na Madžarskem ogrožena tudi slovenska obmejna naselja.

Ste brali Cankarja? Ste ga brali kot del obveznega šolskega programa? Se vam zdi Cankar težek? Mogoče bi ga morali ponovno vzeti v roke in njegovo izjemno literarno zapuščino preveriti iz perspektive zrelega bralca. Že osem let vsako sredo popoldan potekajo branja Cankarjevih del v Močilniku na Vrhniki. Začelo se je kot protestno branje na pobudo Turističnega društva Blagajana. Ko protestnih razlogov ni bilo več, so bralke in bralci vztrajali zaradi spoštovanja, navdušenja in ljubezni do Ivana Cankarja. Pozimi, ko so zunanje temperature nižje, se branja Cankarja iz Močilnika preselijo v notranje, toplejše prostore. Minulo sredo je pri »Črnem orlu« nasproti Cankarjevega spomenika na Vrhniki potekalo že 431. branje del pisatelja s Klanca. Pridružil se jim je tudi Bojan Leskovec in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.

Monumentalni slovar, ki ga je pred 130 leti pripravil Maks Pleteršnik, velja za čisti intelektualni presežek slovenskega 19. stoletja in jezikovni pripomoček, ki ga lahko s pridom uporabljamo še danesOktobra 2024 je minilo deset let, odkar si govorke in pisci slovenskega jezika lahko pomagamo s spletiščem Fran, portalom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, kjer najdemo – in zastonj uporabljamo – kar 45 slovarjev: od Slovenskega pravopisa do Slovarja oblačilnega izrazja ziljskega govora v Kanalski dolini. Razume se, da so slovaropisci, ki so te resnično nepogrešljive jezikovne pripomočke spisali, v prav vsakega izmed njih vložili ogromno znanja, prizadevnosti in časa. Je pa prav verjetno, da so si, ko so te slovarje ustvarjali, za zgled, kako se zadevi streže, vzeli enega izmed najstarejših – Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar s sredine devetdesetih let 19. stoletja. Tega se je namreč že pred debelimi desetletji prijel sloves, da se slovarja bolje kratko malo ne da spisati bolje, da njegov avtor, Maks Pleteršnik, pač ni ustvaril le slovarja temveč – če si pomagamo z vznesenim mnenjem Ivana Cankarja – najlepšo in najzanimivejšo knjigo, kar jih imamo Slovenci, neizčrpan in skoro neizčrpljiv zaklad jezikovne lepote. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kako je Pleteršnik svoj Slovensko-nemški slovar pravzaprav zasnoval in koliko znanja ter dela je moral vanj vložiti, da tudi po 130 letih ostaja nepresežen v očeh stroke.? Prav tako pa nas je zanimalo, ali si z njim lahko še vedno pomagamo tudi povsem običajni uporabniki in uporabnice? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam je pomagal iskati slovenist in jezikoslovec, predavatelj na Oddelku za slovanske jezike in književnosti mariborske Filozofske fakultete, akad. dr. Marko Jesenšek.   foto: Maks Pleteršnik leta 1922 (Wikipedija, javna last)

Sv. mašo je daroval p. Edvard Kovač. Pela sta zbor Glasis in Vokalna skupina Ivana Cankarja, pod vodstvom Ernesta Kokota in Toma Varla.

Danes praznujemo materinski dan, v preteklem letu pa smo se spominjali 100-letnice smrti Ivana Cankarja. O njem se je upravičeno govorilo na številnih simpozijih in posvetih, v novih literarnozgodovinskih knjižnih prikazih in revialnih prispevkih. Govorilo se je o vsem mogočem - o pisateljevem odnosu do žensk, njegovi politični dejavnosti, jeziku in seveda tudi o literarnem liku njegove matere. Novi interpreti so v svoji inventivnosti hoteli postaviti tudi povsem nove teze o pisateljevem odnosu do nje. Že dlje časa pa prevladuje psihoanalitična razlaga, da je bilo razmerje med Cankarjem in mamo nezdravo, celo patološko in da je bila njegova mati nekakšna preračunljiva žrtev, ki je s svojo trpečo podobo privezala nase svojega sina. Zato naj nikoli ne bi mogel odrasti in kot odrasel moški razviti zdravega odnosa do žensk. Še več, branje Cankarja in njegovo prikazovanje materinske vloge naj bi celo prek šolajočih se generacij oblikovalo nekakšno psiho slovenskega naroda, ki je prav zaradi takega modela starševstva travmatiziran in blokiran v svoji moški moči. In vse te razlage se vrstijo samo zato, ker je pisatelj kot mnogi drugi slovenski literarni klasiki v svojem delu poveličal lik matere kot žrtvujoče se in trpeče ženske, tiste, ki dobesedno daruje svoje telo in svoje solze, da da kruh svojim otrokom. Če se že sprašujemo o škodi, ki naj bi jo narodovi identiteti povzročalo Cankarjevo razumevanje materinstva, bi se morda ob takih razlagah moral tudi kdo upravičeno povprašati o škodi, ki jo te interpretacije prizadevajo ženskam. Kdo ima pravico, da razglasi za patološko dejstvo, če moški vidi vsakodnevno žrtvovanje lastne matere in ga ovekoveči z močjo svoje literarne besede? In v čigavem interesu je danes materinstvo ponižano tako zelo, da ga literati, če hočejo biti proglašeni za mentalno stabilne osebnosti, naj ne bi prikazovali kot žrtvovanje?

V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu so premierno uprizorili predstavo Anatomija zamolka (Smrekar versus Cankar), ki jo je besedilno po motivih besedil Ivana Cankarja in likovnih del Hinka Smrekarja ustvaril Jernej Potočan, režiral pa Juš Zidar. Ogledal si jo je Miha Zor. Anatomija zamolka (Smrekar versus Cankar) po motivih besedil Ivana Cankarja in likovnih del Hinka Smrekarja Koprodukcija Anton Podbevšek Teatra in Lutkovnega gledališča Maribor Premiera 20.11.2023 Avtor uprizoritvenega besedila Jernej Potočan Režija Juš Zidar Dramaturgija Jernej Potočan Scenografija Branko Hojnik Kostumografija Mia Popovska Glasba Marjan Nečak Lektura Živa Čebulj Asistenca scenografije Nastja Frey Gorše Oblikovanje zvoka Matej Humar Glas na posnetku Berfin Berber Oblikovanje kreative Eva Mlinar Garderoba Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Igrajo Maruša Majer, Mario Dragojević, Gregor Prah Foto: Anton Podbevšek Teater https://www.antonpodbevsekteater.si/si/dogodek/gledalisce-podob-po-motivih-litografij-hinka-smrekarja-in-crtic-ivana-cankarja/

S podelitvijo vodomca in drugih nagrad se je sklenila 34. izdaja ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala ali krajše Liffa. Liffe je v dvanajstih festivalskih dneh v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Celju pripravil skoraj 300 projekcij več kot 100 celovečernih in kratkih filmov z vsega sveta. Napovedujemo še premiero predstave v Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu Anatomija zamolka – Smrekar versus Cankar, ki je nastala po motivih besedil Ivana Cankarja in risb Hinka Smrekarja ter v režiji Juša Zidarja. Pa tudi o knjigi Slavka Alojza Kramarja Slovenski taboriščniki v Jasenovcu – knjiga imen in obrazov v tokratnem Svetu kulture.

Kakšno pot je slovenska dramatika prehodila v času, ki Ivana Cankarja ločuje od Simone Semenič?Ko je Slavko Grum leta 1928 začel pisati svoje osrednje dramsko delo, Dogodek v mestu Gogi, je v sočasnem dnevniškem zapisku takole opredelil svoj stvariteljski načrt, svoje umetniško stremljenje: »[N]apisati igro, ki more zadržati tudi današnjega trudnega, na sanjah tako zelo obubožanega človeka dve uri v gledališču, pridržati v gledališču človeka, ki sicer rajši pobega v kino in variete.« Na prvi pogled se sicer zdi, da dramatik ni imel previsokih ambicij, a če bi »kino« in »variete« iz zgornjega navedka nadomestili s televizijo, nogometno tekmo ali video-igrico, bi hitro ugotovili, da je skoraj stoletje staro Grumovo razmišljanje o recepcijskih zaprekah, s katerimi se je soočalo gledališče v njegovih časih, še vedno povsem aktualno. Še več: če beremo zgodovino slovenske dramatike, ki jo je dramaturg, gledališki teoretik in predavatelj na ljubljanski AGRFT, akad. dr. Tomaž Toporišič, pod naslovom Dramske pisave stoletja : od Ivana Cankarja do Simone Semenič in naprej nedavno objavil pri založbi Literarno-umetniškega društva Literatura, tedaj se zdi, da je pravzaprav celotno zgodbo slovenskega pisanja za teater v zadnjih 120ih letih mogoče opredeliti kot nekakšen boj za prenovo gledališke umetnosti, kot iskanje novih, drznih, pogosto nezaslišanih izraznih strategij, ki bi zmogle izreči temeljne resnice o bivanjski izkušnji v modernem svetu in tako zadržale občinstvo, ki mu pogled slej ko prej uhaja k bolj bleščavim, bolj spektakelskim, intelektualno in emocionalno najbrž manj zahtevnim dejavnostim. Skozi kakšne premene je torej šlo slovensko dramsko pisanje od Cankarja dalje in kako so te premene navsezadnje pomagale spremeniti režijo, igro, scenografijo, kostumografijo oziroma, rečeno kar najbolj jedrnato, uprizoritvene prakse v slovenskih gledališčih? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Tomaža Toporišiča. foto: Milada Kalezić v predstavi Čarovnica iz Zgornje Davče, ki jo je po drami Rudija Šeliga v sezoni 1977/78 režiral Dušan Jovanović v SLG Celje

Piše: Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Knjiga Primoža Reparja Saga o prostosti duše je sestavljena iz več problemskih sklopov, in sicer: razgrnitve avtorjeve izvirne filozofije, utemeljene na Kierkegaardovi misli in personalizmu, kritičnosti do pojavov sodobnega sveta, premišljevanju o haikuju, pisanju o Gogoljevem delu Taras Bulba, skicah nove metafizike Béle Hamvasa, možnostih novega branja Ivana Cankarja in ocenjevanju pesniških zbirk. Nekatera avtorjeva stališča so oblikovana dialoško – kot odgovori na vprašanja Stanislave Chrobákove in Marjane Lavrič. Primož Repar je znan kot prevajalec Kierkegaardovih del iz izvirnikov. Spoznanja tako imenovanega očeta eksistencializma so se ga dotaknila že v zgodnji mladosti. Opus danskega misleca je izhodišče za Reparjev humanizem. Prizadeva si za novo paradigmo, sestavljeno iz nove oekonomije kot zbirne skupnosti in skupnega doma, nove pravde v pomenu pravičnosti, nove družabnosti kot prvega pogoja kakršnekoli družbe in politike ljubezni, tako rekoč edine možne rešitve v svetu. Zasnoval je humanističen projekt, v katerem so tudi prvine utopičnosti in vidiki najstva. Izhaja iz tistega, kar je v svetu in med ljudmi narobe, in se zavzema za to, kako bi moralo biti vse skupaj videti in kakšno naj bo. Poudarja pomen posamičnika in njegove odgovornosti, pristen odnos do bližnjika in dobre medčloveške odnose nasploh. Zanj sta odločilna individualizem in singularnost, tudi transcendenca je tista, ki je kot hotenje po večnosti in presežnosti neke vrste določilo minljivega človeka. Avtor je kritičen do hrematizma oziroma pohlepne ekonomije in drugih pojavnih oblik neoliberalnega kapitalizma, zlasti izkoriščanja, prekarnega dela in potrošništva. Spominja se tudi omejitev v času epidemije korona virusa. Kljub neposredni kritičnosti ohranja svojevrstni optimizem, upanje in zaupanje v ljubezen, in med drugim pravi: »Ko ljubimo, dajemo sebe transcendenci kot drugemu. Ko udejanjamo ljubezen, smo pristali v politiko ljubezni namesto sovraštva, politiko sprave z mrtvimi in pomiritve med živimi, politiko bivanjskega preobrata, se pustimo graditi gradnikom ljubezni, tako sebi, ko to dopustimo tudi drugim, izgrajujemo resnico, ki je resnica zame, ki je resnica moje samotranscendence oziroma sebetranscendence.« Politika ljubezni med drugim pomeni solidarnost in sožitje med ljudmi. Avtor si prizadeva tudi za ohranjanje narave, glede nove tehnologije pa opozarja na pasti in hkrati priznava dobre strani njene uporabe, tako pretok informacij kot povezovanje v svetu. Poznavanje haikuja in vednost o njem Primož Repar podaja v pogovoru s filozofinjo, pesnico in publicistko Stanislavo Chrobákovo, slovaško umetnico in teoretičarko, ki je v letih bivanja pri nas veliko prispevala h kulturnim in drugim stikom med Slovenijo in Slovaško ter v slovenski ustvarjalnosti zapustila pomembno in vidno sled. Založba in revija Apokalipsa s podnaslovom Revija za preboj v živo kulturo haikuju posvečata veliko pozornosti, postal naj bi celo eden zaščitnih znakov njune založniške filozofije. Haiku izraža eksistencialno odprtost za neznatne in subtilne izrazne možnosti, njegovo jedro je dogodek s posebno osvetlitvijo. Repar priznava, da se haikuji, kakršne ustvarja, nočejo držati kakih omejujočih pravil, temveč se bolj ravnajo po svojem lastnem notranjem ritmu; sam se je izvirno in inovativno domislil celo dvojnih haikujev. Avtor pravi, da se v času brezbrižnosti in vseenosti haiku kot čista poezija pojavlja kot dar opazovanja in dragoceno urjenje pozornosti. Primož Repar piše v esejističnem in literariziranem slogu, tudi poetičnem, in uporablja eksistencialije, a kljub temu je njegovo pisanje filozofsko koherentno ter zasnovano na široki in poglobljeni filozofski vednosti. Na koncu knjige je predstavljeno Reparjevo bogato literarno, filozofsko, uredniško, založniško in organizacijsko delo. Njegova doktorska disertacija o Kierkegaardu iz leta 2009 je pomenila pionirsko delo te vrste na Slovenskem. Reparjevo delovanje je odmevno tudi v mednarodnem prostoru. Kot neodvisni raziskovalec in vodja strokovnih programov pri Srednjeevropskem raziskovalnem inštitutu Sørena Kierkegaarda sodeluje na številnih evropskih univerzah in inštitutih in občasno predava na njih; tako je na primer leta 2018 v Pekingu na Kitajskem govoril o politiki ljubezni in soorganiziral predavanja na omizjih, povezanih s Kierkegaardovo mislijo. Primož Repar je tudi prejemnik več nagrad in priznanj, njegove knjige so prevedene v tuje jezike. Jurij Hudolin na zavihku platnic piše, da je Reparjeva Saga o prostosti duše avtorefleksija in tudi samokritika. Kdor pa je tega zmožen, velja za ustvarjalca, ki mu zaupamo in z radovednostjo segamo po njegovih knjigah.

Drugi poudarki oddaje: V Mariboru so se zaradi dotrajanosti osrednje avtobusne postaje odločili za njeno osvežitev Več kot polovica pomurskih vrtcev je že dvignila cene, najdražji je ljutomerski Župani Zgornje Gorenjske opozarjajo na vse bolj perečo problematiko volkov v alpskem prostoru Ob obletnici rojstva velikega pisatelja Ivana Cankarja na Vrhniki zaznamujejo občinski praznik

22-letni saksofonist Boštjan Rojc, absolvent Akademije za glasbo v Ljubljani v razredu Matjaža Drevenška, je svoj talent dokazoval že kot učenec Glasbene šole Nova Gorica, pozneje pa tudi Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, saj je kot solist ali član različnih zasedb prejemal najvišje nagrade za tekmovanjih. Redno sodeluje s poklicnimi orkestri (SNG Opera in balet Ljubljana, Policijski orkester, orkester Slovenske vojske) in je tudi 1. alt saksofon (lead) v Big bandu Akademije za glasbo Ljubljana. Ustanovil je zasedbo Ljubljanski kvartet saksofonov, ob študiju saksofona pa veliko pozornosti namenja tudi zborovskemu petju v Vokalni skupini Ivana Cankarja.

Jana Ahčin je od 1. julija letos predsednica Računskega sodišča, ko je v Državnem zboru prisegla kot četrta predsednica te ustanove. Leta 1988 je diplomirala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, pred tem je obiskovala gimnazijo Ivana Cankarja (pogovorno tudi Šubičevo gimnazijo). Tole so poudarki njene osupljive karierne poti, s številnimi vodstvenimi položaji, pretežno zaznamovanimi z nekdanjo službo družbenega knjigovodstva - ustanovo, ki se je postopno preoblikovala. Na SDK-ju se je zaposlila leta 1993, kjer se je ukvarjala z nadzorom; od leta 1997 je bila namestnica direktorice Agencije za plačilni promet. Takrat je vodila projekt prenosa računov podjetij na banke, sodelovala pri ustanovitvi Uprave za javna plačila - to ustanovo je vodila dobrih 10 let. Pot jo je nato vodila na direktorsko mesto Davčne uprave, pod njenim vodstvom sta se v enotno finančno upravo (ali FURS) združili carinska in davčna uprava. Od poletja pa je po izvolitvi v Državnem zboru na vrhu Računskega sodišča, vrhovne ustanove za revidiranje javne porabe. Zdenka Bakalar jo gosti v Intervjuju na Prvem.

V tokratni oddaji se bomo najprej spomnili slovenskega književnika Ivana Cankarja. Prav danes namreč mineva 146 let od njegovega rojstva in v njegovo čast bo na Rožniku, kjer je Cankar preživel sedem let svojega življenja, potekal Cankarjev dan. V oddaji pa sicer še o Mariborčanki Manici Musil, ki svoje slikanice uspešno prodaja v tujini ter o 18. novomeških likovnih dnevih, ki so se začeli včeraj. Napovedujemo tudi dogodek Bled pred Bledom, ki se bo tradicionalno odvil na predvečer mednarodnega srečanja pisateljev na Bledu.V Braziliji so lani njeno slikanico Mravljinčar Franc izdali v štiristo tisoč izvodih. V tokratni oddaji se bomo najprej spomnili slovenskega književnika Ivana Cankarja. Prav danes namreč mineva 146 let od njegovega rojstva in v njegovo čast bo na Rožniku, kjer je Cankar preživel sedem let svojega življenja, potekal Cankarjev dan. V oddaji pa sicer še o Mariborčanki Manici Musil, ki svoje slikanice uspešno prodaja v tujini ter o 18. novomeških likovnih dnevih, ki so se začeli včeraj. Napovedujemo tudi dogodek Bled pred Bledom, ki se bo tradicionalno odvil na predvečer mednarodnega srečanja pisateljev na Bledu.

Preteklo soboto so minila 103 leta od smrti Ivana Cankarja. Ob tej priložnosti ne bo odveč še enkrat poslušati pogovor z Janezom Pipanom, ki ga je v sklopu simpozija Stoletje Hlapcev v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta vodila Ana Perne. Pipanovi Hlapci so na odru ljubljanske Drame zaživeli konec septembra 2017. V vlogi Jermana je nastopil Marko Mandić, župnika pa je odigral Jernej Šugman. Spominu na gledališkega genija in velikana Jerneja Šugmana, ob četrti obletnici prezgodnje smrti, posvečamo današnjo oddajo. na fotografiji: Marko Mandić in Jernej Šugman v Hlapcih, SNG Drama Ljubljana, sezona 2017/18, foto: Peter Uhan

Na današnji dan pred dvesto leti se je v Moskvi rodil ruski pisatelj Fjodor Mihajlovič Dostojevski, avtor devetih romanov in številnih novel, črtic in neleposlovnih besedil. Ob okrogli obletnici bo nocoj na Vrhniki potekal poseben literarni večer, posvečen tako Dostojevskemu kot Jožetu Valentiču, dolgoletnemu režiserju radijskih iger in drugih oddaj na Radiu Slovenija, ki se je poslovil lani. Za svoje diplomsko delo je leta 1985 Jože Valentič režiral radijsko priredbo romana Bratje Karamazovi Dostojevskega, ki še ni bila javno predvajana. V vrhniškem domu Ivana Cankarja bo nocoj premiera. V oddaji predstavljamo tudi sveže dogajanje na Ljubljanskem filmskem festivalu, ki se je začel sinoči in dva dogodka. V ljubljanski Operi bodo premierno uprizorili baletno predstavo Strune, v Cankarjevem domu v Ljubljani pa bo Orkester Slovenske filharmonije izvedel koncert z naslovom Globina teme.

51. Teden slovenske drame, ki so bo slavnostno začel danes v Prešernovem gledališču Kranj, med drugim prinaša tri nove nagrade za najboljšo igralko, najboljšega igralca in posebna nagrada Tedna slovenske drame po izboru žirije. Drevi bo na ogled prva tekmovalna predstava Škofjeloški pasijon patra Romualda v režiji Jerneja Lorencija. O ustvarjalni moči pa te dni priča tudi projekt Share zavoda Exodos, ki vzpostavlja sodelovanje sodobnih scenskih umetnikov iz Afrike, Azije in Evrope. Program se bo zvrstil v Ljubljani v Dijaškem domu Ivana Cankarja in v Cukrarni. Nocoj bo kamerunski plesalec in koreograf Tchinatadi Ndjidda uprizoril solo, ki ga je navdahnila pot migrantov. O tem v Svetu kulture in še o sinočnjem gostovanju slovenskega filma iz 80-ih Nasvidenje v naslednji vojni v renomiranem berlinskem kinu Arsenal ter o fotografski razstavi Romana Bezjaka v galeriji Photon, na kateri predstavlja dela iz kontinuirane serije vtisov arhitekturne dediščine socialističnih režimov z naslovom Arheologija nekega obdobja. Na fotografiji predstava Škofjeloški pasijon, vir: Prešernovo gledališče Kranj

Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci

Založnik Lavoslav Schwentner je živel med letoma 1865 in 1935 in poleg del Ivana Cankarja izdal tudi dela Župančiča, Ketteja, Aškerca, Murna in Trdine. Njegovo poklicno in zasebno življenje je v romanu Brodník prepletla Tanja Tuma, pisateljica in nekdanja založnica. Več o zgodovinskem romanu, ki je izšel pri založbi Mladinska knjiga pa v današnji oddaji, v kateri se bomo sprehodili tudi po novi stalni razstavi Prostori lepega v Pokrajinskem muzeju Maribor. Foto: Wikipedia

Z dijaki, ki bivajo v Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani in so vpeti v društvo KUD Pozitiv, se bomo pogovarjali o njihovih aktualnih predstavah. Imajo namreč dve gledališki skupini, samo ta teden sta na sporedu dve njihovi predstavi (Big mother in Amaranth), pripravljajo pa že novi premieri. Več o scenski umetnosti, ki živi v dijaškem domu, v kleti stavbe A, v njihovem Kreatoriju, pa v oddaji Gymnasium.

Od smrti Ivana Cankarja sicer mineva sto let, a veliki književnik se v marsičem zdi še vedno živ. Ko se namreč oziramo naokrog, lahko hitro ugotovimo, da se po njem imenujejo ulice in trgi, šole in kulturni domovi, da se njegove drame uprizarjajo in knjige ponatiskujejo, celo beremo ga menda še vedno, pa čeprav, priznajmo, pogosteje kakor ne z Damoklejevim mečem kontrolnih nalog in šolskih spisov nad glavo. In vendar se zdi, da Cankar v naših očeh še naprej ostaja uganka. Najprej nas seveda bega njegova dvoumnost: je bil v svojem pisanju, ki je zajemalo pesmi in romane, drame in novele, eseje in polemično publicistiko, realist, ki, zvest resničnosti, natančno opisuje svoj čas in ljudi, ki ga naseljujejo, ali pa je bil, nasprotno, simbolist, ki pravzaprav v vsem videva znamenja neke globlje, višje, nadzgodovinske resničnosti? Je bil heterodoksen socialist ali svojstvenemu misticizmu vdan kristjan? Je bil človek tradicije ali človek modernosti? Je bil značilni otrok svojega časa in prostora ali pa si je, nasprotno, svoj čas, svoj svet šele izmislil in ga v procesu umetniškega delovanja tudi končnoveljavno ustvaril? Je imel Slovence rad iz vsega srca ali nas je preziral iz dna duše? In nazadnje: odgovoriti si ne znamo niti na vprašanje, ali ga imamo ali pač nimamo radi mi sami. Ta vprašanja so nas zaposlovala tudi v tokratni Intelekti. Pri tem nam so nam bile v pomoč ugledne slovenistke: dr. Irena Novak Popov, dr. Mateja Pezdirc Bartol in dr. Alojzija Zupan Sosič. Naše tokratne gostje so namreč v zadnjem letu skupaj z dr. Jožico Čeh Steger, ki se pogovora žal ni utegnila udeležiti, še enkrat več presejale Cankarjev opus in nam ga strnjeno predstavile v zborniku Ivan Cankar : literarni revolucionar, ki je pred tedni izšel pri Cankarjevi založbi. Odajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Ivanu Cankarju na Vrhniki (Wikimedia Commons)

Pred bližnjo 100. obletnico Ivana Cankarja smo v pogovoru z interpretatorjem njegovih besedil in igralcem njegovih dram odkrivali, kaj ima Cankar povedati današnjemu človeku, Slovencu, kristjanu. Z nami v studiu je bil igralec Pavle Ravnohrib.

Večji del tokratne oddaje bomo namenili književni ustvarjalnosti Slovencev v sosednih državah, predvsem v Italiji pa tudi na avstrijskem Koroškem. Letošnja literarna bera rojakov v Furlaniji Julijski krajini je raznolika in seveda tudi v znamenju Cankarjevega leta. »Na otoku« je naslov dvojezične slovensko italijanske zbirke 10 črtic Ivana Cankarja, ki jih je uredila Marija Mitrović. Z njimi je, pravi, skušala predstaviti drugačnega Cankarja. Slovenci na Madžarskem letos praznujejo številne obletnice. 20-letnico delovanja so tako zaznamovali tudi rojaki v Sombotelu, kjer poleg društva Avgusta Pavla deluje slovenska narodnostna samouprava. Za rojake na Reki so zelo pomembna gostovanja slovenskih društev iz drugih delov Hrvaške. Tako so konec tedna za veselo razpoloženje poskrbeli člani slovenskih društev iz Zadra in Šibenika. Prisluhnite!

Da pred decembrsko stoletnico smrti Ivana Cankarja na naše knjižne police prihaja vse več knjig, povezanih z našim največjim pisateljem, je menda razumljivo. Nekatere so biografske narave, spet druge v ponatisu prinašajo bisere njegove leposlovne zapuščine. No, v tokratnem Sobotnem branju pa smo se posvetili izboru iz Cankarjevega publicističnega, polemičnega, politično angažiranega in družbeno-kritičnega pisanja, ki je pod naslovom Kako sem postal socialist in drugi spisi pred nedavnim izšel pri Mladinski knjigi, v znameniti Knjižnici Kondor. Zakaj je tudi ta del pisateljevega opusa vreden naše današnje bralske pozornosti – pa čeprav gre za spise, ki so globoko potopljeni v družbene, politične in kulturne razmere z začetka dvajsetega stoletja in se na prvi pogled zatorej lahko zdijo precej oddaljeni od vprašanj in dilem sodobnega časa –, smo preverjali v pogovoru z dr. Primožem Vitezom, ki je omenjeni izbor pripravil in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Letos obeležujemo 100-letnico smrti največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, ki pa skoraj ni pisal za otroke. Za to radijsko igro je prejela nagrado Mitje Mejaka prirediteljica Rosanda Sajko, ki jo je tudi režirala. Cankar je s podobo malega Jureta ustvaril lik, poln svetlobe otroškega sveta. Njegova čistost preganjajo temne sile zlobnih in krivičnih odraslih, a mu ne morejo do živega. Jure se s svojim čistim srcem zateka v naravo. Daje mu moč, da ostane zvest svojim sanjam in hrepenenju ter pobegne vsem krivicam tega sveta.

Pogovor Ekstremno slovensko z Niko Rozman je v živo potekal v knjižnici.GT22 14. decembra, 2017. Moderator: Žiga Brdnik. Nika Rozman, rojena 1985 v Ljubljani, je pod mentorstvom profesorjev Jožice Avbelj in Jerneja Lorencija leta 2010 diplomirala iz dramske igre in umetniške besede na AGRFT. Istega leta se je zaposlila v MGL, leta 2014 pa prestopila v ansambel SNG Drama Maribor. Ustvarila je več kot trideset gledaliških vlog, med njimi mnoge nosilne kot so Shakespearovi Julija in Ofelija, Cankarjeva Jacinta, Wedekindova Lulu, Katerina Ostrovskega, Viripajeva Saša, Lotzova Mrs.Pellner. Sodelovala je v gledaliških produkcijah APT Novo mesto, Gledališča Glej, Mini teatra, SNG Drama Ljubljana, Gledališča Škuc, Slovenskega mladinskega gledališča, z Zavodom Margareta Schwarzwald, Masko, Vio Negativo in Zavodom Emanat. Nastopila je v številnih filmskih, video in televizijskih projektih; med drugim v kratkih filmih Barbare Zemljič, Tomaža Gorkiča, Marine Gržinić, Pile Rusjan, Urške Djukić; in v celovečernih filmih Kruha in iger, Pod gladino (Klemna Dvornika) in Idila (Tomaža Gorkiča). Glas je posodila tudi številnim radijskim igram in animiranim junakom. Prejela je Borštnikovo nagrado za mlado igralko za vlogo Katerine v uprizoritvi Nevihta Mestnega gledališča ljubljanskega (Festival Borštnikovo srečanje), priznanje ZDUS za umetniške dosežke za vloge v predstavah Prevare Jere Ivanc (MGL), Pohujšanje v dolini šentflorjanski Ivana Cankarja in Lulu Franka Wedekinda (obe Drama SNG Maribor) in Vesno za najboljšo stransko vlogo za vlogo Mie v filmu Idila. FILMOGRAFIJA Apoptoza (2017) Pod gladino (2016) Idila (2014) Plavanje (2014) Pravica ljubiti (2013) Mladost (2012) Kruha in iger (2011) Njena pravila, moja pogostitev (2010) Prvi dan v službi (2010) Piran - Pirano (2010) Gospod podzavest (2009) Proti oknu (2007) Zora (2007) Vir: - http://www.nika-rozman.com/ - https://www.film-center.si/sl/film-v-sloveniji/filmi/oseba/7297/nika-rozman/ Foto: Janez Marolt