Podcasts about komaj

Mogoče ste zgolj opazili, ne da bi se zares vprašali, a zadnja leta se pojavljajo povsod. Govorimo o velikonočnih sejmih. Komaj smo se navadili na božične, so že tu velikonočni. Od kod prihajajo? Ali je v njih ujeta tradicija ali gre zgolj za brezbožno komercializacijo praznika? To in še kaj več se v Nedeljski reportaži sprašuje Marko Radmilovič, ki obiskal sejem v Lenartu in Jarenini.

Drugi poudarki: - V Šentilju bodo ob avtocesti le dočakali protihrupno zaščito - V Loškem Potoku ne nasprotujejo vetrnim elektrarnam - Na Koroškem zgolj en vrtčevski oddelek za otroke s prilagojenim programom, ki nikakor ne zadovoljuje potreb - Na Vrhniki odprta razpisa za sofinanciranje obnove stavb kulturne dediščine in nakupov malih čistilnih naprav

Hvala za vse – za vašo pozornost, čas in zaupanje. Danes zaključujem prvo poglavje in začenjam graditi novega. Komaj čakam, da se srečamo spet leta 2025

Komaj petnajstleten si bi že okronan za kralja. Če pomislim kaj mi je – petnajstletnemu pubertetniku - rojilo …

Sem tako navezana na tole staro jopo, kar zrasla se je z menoj. Zdelo se mi je smešno, da se dninarica Mana ne more posloviti od obledele neštetokrat zašite in prešite jopice. Soseda ji je napletla novo; toplo, iz jezerske ovce, kot se je reklo. Mana jo je pa lepo zloženo položila v starikasto omaro; v tako, kakršnih ni več. Saj še marsičesa ni, navezave pa ostajajo. Kljub novim in modernim časom. Kljub temu. Da hitro vse zavržemo, nadomestimo z boljšim. S tem v zvezi mi prihaja na misel tako imenovani faks. Kakšno čudo za prav kratek čas. Škatla, pa si skoznjo poslal ali pa dobil natipkano sporočilo. Ali pa iz mojih poučevalnih časov responder. Komaj še vem, kaj je to bilo. Nepogrešljiva aparatura, ki je v naslednjem šolskem letu že samevala na odlagališču. Istočasno pa jaz. Navezana na puščico iz pamtiveka. Oguljeno že do sramote. Vsi učenci so imeli lepše. Kaj so si mislili, ne vem. Doma so razlagali mojo zanikrnost. V resnici je šlo pa za lep spomin na botrco. Kje je končala pokvečena puščica, ne vem. Še vedno pa hranim majhen, prav majhen črn kovček, nekoč poln bombonov. Starih nepomembnih spričeval, ki počivajo v njem, ne nameravam nikamor preložiti. Kovček, manjši od škatle za čevlje, je poosebljen. Smeji se in en zob se mu zláto sveti. Ko vstopi, precej zasopljen od dolge poti, zapoje: tralala, trilali. Navezave so poslastica. A ne smejo postati opoj. Potem se jim reče odvisnost. Ali pa, da se spremenijo v prisvajanje. Do navezav je treba vzpostaviti distanco. Od daleč naj grejejo naš spomin. Ob dveh ponoči se res ne spodobi buditi iz spanja še tako najboljšega prijatelja. Nadležnost ni še nikogar osrečila. Punčke iz cunj in medvedki so nam preganjali prve strahove. Spominjam se dečka, ki je tja do sedmega leta vlekel dudo. Na slinček je bil tako navezan, da brez njega ni segel po žlici. Njegovi bratje živo nasprotje. Ali je možno z gotovostjo vedeti, kaj in zakaj vpečati v nas značilne navade? Navezave na stvari in ljudi so naš delež. Včasih bi jim lahko rekli ljubezen. Otožni Demon, duh izgnani, v pesnitvi zagotavlja Tamári: Za hip ti večnost dam v posest in kakor v zlobnosti, verjemi, v ljubezni velik bom in zvest.

Sredi nekajtisočglave množice je že globoko v liturgičnem dogajanju osrednje evharistične daritve zajokal deček. Begal je nekaj korakov v eno smer, nato je zavil drugam, vekal in klical mamo. Bilo je na praznik Marijinega vnebovzetja in deček je v hipu doživel strah, da je mama odšla drugam. Tokrat se je izšlo dobro: fantu so takoj pomagali ljudje, mu obrisali solze in mu dali malce vode ter stopili z njim na stran, da bi ga pomirili in poizvedeli vsaj, kako mu je ime in kje je nazadnje videl mamo. Komaj je pomirjeni fantič končno izdavil svoje ime: »Tobija,« so že pristopili njegova mama, oče in mlajši brat ter ga veseli objeli.komentar je pripravil Kancler slovenske asociacije Suverenega malteškega reda, Roman Vučajnk.

Disko grupa gre na Koroško. Kakorkoli si to interpretirate. Še pred tem pa na pregled moške in ženske cestne dirke na olimpijskih igrah. Prejeli smo tudi nekaj vprašanj in mnenj, ki jih z veseljem predebatiramo. Komaj čakamo na naslednja vprašanja! Še pred tem pa... Prisluhni! Disko grupo poganja ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Nduranz⁠⁠

Piše Urban Tarman, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. Komaj je minilo leto dni od uničujočih poplav in plazov in že lahko beremo novo knjigo Nataše Kramberger z zapisi o vremenskih skrajnostih in pripetljajih, ki so v zadnjih letih izzvali njeno kmetijo v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah. Avtorica se je pred leti nenačrtovano preselila iz Berlina v okolje, v katerem je odraščala: na približno tri hektarje veliko posestvo z zapuščeno kmetijo brez elektrike in vode, ki jo je pred upokojitvijo kupila njena mati z idejo, da jo bo spravila v red. Ko za to ni našla ne časa ne denarja, jo je predala hčerki. Kot se je pozneje izkazalo, hčerki pisateljici ni predala samo nepremičnine, ampak tudi nepričakovan poklic ekološke in sonaravne kmetovalke, ki o svojih bojih in ljubeznih z zemljo in živalmi zdaj pripoveduje v kolumnah in knjigah. Avtobiografsko in esejistično zasnovana knjiga Po vsej sili živ nadaljuje delo, ki si ga je Nataša Kramberger zastavila v prejšnji knjigi Primerljivi hektarji, v kateri je opisovala svoje spoznavanje z ekološkim kmetovanjem v obdobju intenzivnih podnebnih sprememb, ko se utečena pravila, kot opaža, postavljajo na glavo. To je fokus njene nove knjige: zavzeto, srčno in svojsko potegniti črto pod opažanja in nakazati njihov mednarodni in transgeneracijski kontekst. Knjiga je v tem smislu rezime njenih prvih sezon kmetovanja, osvetljen z izkušnjami drugih ljudi, razmisleki s potovanj in spominskimi prebliski. Referenčni osebi sta na tem mestu njena mati in babica. V knjigo denimo vstopimo s prizorom, polnim simbolike: kako sta posušeni smreka in bukev na zadnji zimski dan in na začetku osme sezone kmetovanja pod sabo skoraj pokopali njeno mater. In nato trpko in pikro ugotavlja, da sezone danes niso več krog, ampak »spirala, s katerimi v fotokopirnicah spenjajo seminarske naloge o globalnem segrevanju«. Spomni se babice in njene napovedi, da podnebne spremembe prinašajo lakoto. Zaradi intenzivnih sprememb so zmedene tudi živali in rastline. Avtorica opisuje, kako se čebele novembra, ko je toplo za kratke rokave, izčrpavajo s preleti, čeprav tedaj ni nobene hrane; opisuje, kako so na nenavadno toplo veliko noč mlade slive bliskovito pognale poganjke, teden dni zatem pa jih je osmodila pomladna pozeba. Takšne izjeme s svojo pogostostjo in zaostrenostjo postajajo naša »nova normalnost«. »Karkoli sem postorila na zemlji, se je v skoraj istem trenutku izmaličilo v svoje nasprotje,« … skrušeno ugotavlja. »Ženska iz vasi Jurovski Dol v Sloveniji in ženska iz vasi Kanak v Nigru nista potrebovali družabnega omrežja, da bi bili povezani. Povezani sta bili, ker sta videli, kar je bilo mogoče videti z odprtimi očmi, slišali, kar je bilo mogoče slišati s pozornimi ušesi, in pogrešali, kar je bilo mogoče pogrešati z natančnim zavedanjem, koliko lepega je v toku enega samega človeškega življenja izginilo s sveta. Kaj je bilo in česa več ni in kaj točno to pomeni za vse, ki smo še vedno tu.« Nataša Kramberger brez dvoma zapisuje »času neprimerna premišljevanja« v obdobju, ko so kmetje po Evropi protestirali proti napovedanemu »zelenemu prehodu« in ko so bili – z drugimi besedami – zaradi strahu pred kratkoročnimi stroški prisiljeni protestirati proti svojim dolgoročnim interesom. Kot realistično ugotavljajo avtoričini sosedje, bi vsak kmet izbral ekološko kmetijstvo, če bi mu hektarski donosi omogočali poplačilo njegovega dela in dolgov. »Predaleč je prišlo,« pravi sosed, »brez špricanja in umetnih gnojil ni več možno«. Toda težavnost njenega novega poklica, ki ga je na še višjo stopnjo povzdignila z ekološkim pristopom, je ne vodi v dantejevski sklep, da »naj vsak, ki vstopa, up opusti«. Nasprotno. Na »napako v setvenem koledarju«, ko se zdi, da je »krog postal spirala«, ki grozi s splošno lakoto, človek lahko odgovori s kolektivnim, bolj skromnim in dolgoročno naravnanim delovanjem. Kajti »lakota se hrani s požrešnostjo in poteši z darežljivostjo,« piše. »Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali nad množico možnosti, ki jih vsako jutro, vsako popoldne in vsako noč v mislih, besedah in dejanjih preigravajo, preizkušajo in predajajo naprej množice … src na odprtih dlaneh. Množice skupnosti, prepletenih in čvrstih, samoniklih in ustvarjalnih, iz vasi Kanak v Nigru, vasi Jurovski Dol na Štajerskem, iz Berlina, Brandenburga, s Krasa, Sardinije, iz Indije, Kitajske, Latinske Amerike, množice teles, ki se skušajo izogniti možnosti, ki je tam, tukaj, vsak dan, zdaj videti najbolj možna od vseh, tako možna, da se ji je treba upreti z vsemi možnostmi. (…) Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali, koliko možnosti obstaja, da se upremo možnosti lakote.« Knjiga Nataše Kramberger Po vsej sili živ vpelje v razmislek politično razsežnost s sklepom, ki je tako očiten, da ga je z lahkoto mogoče spregledati: če ne dosežemo trajnosti v kmetijstvu, tudi do splošnega ravnotežja ne bo prišlo. Kmetijstvo je z družbenim razvojem tudi v Sloveniji postalo industrijska panoga, čeprav imamo z številnimi manjšimi družinskimi kmetijami najbrž boljše priložnosti. Toda pričakovani donosi manjše kmetije silijo v okoljske kompromise in povečano produktivnost, saj »šteje hrana na krožniku in ne skrb za naravo«. Dejstvo, da je knjiga relativno kratka in kot takšna postavlja vprašanje, ali se je založbi po lanskih ujmah mudilo v novo izdajo, ne zmanjšuje pomembnosti in kakovosti zapisanega. Kliče pa k razširitvi pisateljičinega opusa, ki z osebno izkušnjo in izbrušenim slogom gradi mostove med medsebojno pogosto nerazumljenima podeželjem in mestom. Pisanje prevevajo močan občutek povezanosti z naravo, odprtost za presežno in skrivnostno ter ostre in angažirane misli, ki bralca spodbujajo, da pretrese svoj odnos do vse bolj očitnih sprememb v naravnem okolju. Da sam postane sprememba, ki jo želi videti v svetu.

Na senčnem, zelenem bregu, obdanem z bujno rastjo, drevesi, kjer je skozi veje prodirala bleščeča svetloba nedeljskega popoldneva, sem se nenadoma zavedela, da sem obkrožena z ljudmi, polnimi bolečin, življenjskih preizkušenj, nerešenih zapletov, ranjenih na raznih nivojih bivanja. Zaprla sem oči in poslušala enakomerno, navidezno monotono, toda globoko doživeto ponavljanje prošnje kot resnobno, zaupanja polno ihtenje k Materi Božji: Prosi za nas! Zazdelo se mi je, da besede izražajo popolnoma nesebično zavzetost. Kljub pogreznjenosti v svojo ranjenost ni bilo čutiti nobenega napuha. Bila je neke vrste nemoč, ki je v množici postajala moč. Moje življenje je lahko izpolnjeno le v prizadevanju za ljubezen. Gre za neke vrste umiranje v sebi, ki te pelje do korenin bistva tvojega bivanja. Edna od izredno pomembnih in tudi vrhunsko zahtevnih faz v razvoju človeka je spoznanje, da moram sprejeti svoje šibkosti, omejenosti, slabosti, kot jih doživljam. Sprejmem vse ranljive, senčne, temne plati sebe, ki se hočeš nočeš izrazijo ravno takrat, ko bi si človek najmanj želel. Na nek način prerastem otroško gledanje na druge, ki je v bistvu idealizacija avtoritet. Prav tako razčistim z odraščajočim odnosom, ko zavračam vse avtoritete. Grem dalje. Ne zatiskam oči pred pomanjkljivostmi drugih ljudi. Sprejmeš njihovo nepopolnost, jo pričakuješ, doživljaš z razumevanjem, tudi sočutno. Običajno je človek najbolj zahteven do samega sebe, celo nepopustljiv. To ogroža njegovo dobro samopodobo, mu jemlje notranji mir. Ko opazujem, kako v senci pred svojo hišo, pod slapom rdečih okenskih rož, sedi starček v miru s seboj in svetom, se zdi, kot da so mu vse bistvene stvari v življenju kristalno jasne. Mirno premišljuje, vedno rad pripoveduje o tem, kar je doživel v svojem življenju. Ni bilo samo lahko, a bilo je vredno. Kdaj se človek zave bistva, se sprašuje. Drviš po svojih poteh, imaš sredstva, ki ti pri tem pomagajo, veliko je informacij, a si negotov. Nemiren iščeš svojo srečo. Srečuješ ljudi, jih ocenjuješ po obrazih, po zunanjosti. Postopoma prihajaš sočloveku bližje, da lahko začutiš njegov nemir ali pa spokojnost. To je odvisno tudi od tebe samega, kaj se plete v tvoji glavi. Gledaš, ocenjuješ, doživljaš. Vedno bolj te nagovarja preprost način življenja, ki je v sozvočju z naravo. Čas je tako hitro minil, razmišlja starček. Komaj verjameš. Kje se je izgubil? Živel sem predvsem za druge, pravi. A ni mi žal, doda. Človek bi Izgubil manj svojega časa, če bi ga več dal drugim, je čudovita modrost.

Pred tednom dni smo se v drugem delu mini serije Možganov na dlani o nevropatološkem delu prof. dr. Mare Popović naučili, da možgani le redko ne pokažejo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Velikokrat pa se kaj v razvoju znanja in razumevanja zgodi tudi po naključju. V tretjem, zadnjem delu, bomo tako na dlan dobili bolezen, ki se je pred desetletji pojavila na otoški državi v Oceaniji in pomembno prispevala k razumevanju prionov, beljakovinskih kužnih delcev. Prof. dr. Mara Popović pa nam bo povedala tudi, kaj, poleg osrednjega živčevja in možganov še zanima nevropatologe in kako v jeseni življenja skrbi za svoje možgane. Na potep nas vabi Mojca Delač.

Za prvi maj je zagorelo veliko kresov. Pridružujem se trditvam, da se je tisti večer število zažigalnic odpadkov v Sloveniji zelo pomnožilo. Kajti ponekod je bil zaradi kresov, na katerih so kurili vse mogoče, zelo slab zrak. Sprašujem se, kje so bili tisti naravovarstveniki, ki so izražali svojo skrb za ohranjevanje narave ob napisih JEZUS. Ob prvomajsko slabem zraku so molčali. Tudi proslav je bilo precej. Vedno znova sem pozoren na ono na Rožniku (levo usmerjen italijanski publicist je zapisal na Krožniku). In vedno znova občudujem ljubljanskega župana, kako leto za letom javno vleče za nos množico, ki pride na tisto ljubljansko vzpetino. So res tako neuke ovčice, da se mu dajo vleči za nos? Naj se zaradi pomanjkanja prostora ustavim samo pri dveh povedih iz govora ljubljanskega glavarja. »Kapitalizmu na svetu ni dolgega obstoja.« Če prav razumem, ga bo v nekaj letih konec. Komaj čakam ta dan, ko bom gledal, kako Jankoviću in njegovi družini nacionalizirajo premoženje in bogastvo, ki so si ga pridobili v času kapitalizma. Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Vsestranska ustvarjalka Svetlana Makarovič – ena najbolj prepoznavnih vrhunskih slovenskih pesnic, ilustratorka, igralka, pevka, dramatičarka in kolumnistka – se lahko pohvali z več kot tristotimi knjižnimi naslovi, začetki njenega pesniškega ustvarjanja pa segajo v leto 1964, ko je izšla pesniška zbirka Somrak. V nasprotju s prvencem, v katerem prevladuje tematika strahu in tesnobe, je v zadnji zbirki več ognja in svetlobe, a tudi senc, ki vstajajo skupaj s soncem in se plazijo kot slutnja spomina, na preteklost pa tudi prestopanja najrazličnejših meja in slutnje umiranja. V nasprotju s prejšnjima zbirkama haikujev Zima vezilja in Naj bo poleti pa zbirka Ognji in sence ni vezana na letni čas, temveč bolj na alkimijo sonca in lune, svetlobe in teme, življenja in smrti. Grafična podoba zbirke, za katero je zaslužen Boštjan Pavletič, predstavlja preplet treh barv – bele, črne in rdeče – tu in tam pa ob haikujih zasledimo lično zasnovane naslove pesmi, ki delujejo kot kolaž, sestavljen iz podčrtanih črk in prelivanja omenjenih barv. Ta barvni kontrast najbolj izpričuje haiku: “Na beli steni / črna risba vrtnice - / luna jo riše.” Zbirka Ognji in sence vsebuje 70 haikujev – v prvem delu, ki je v znamenju ognja, izstopajo suverene pesmi o preživetju, borbi, spočetju, prebujanju vulkana, kresovanju, gozdnih požarih, lakoti, žarečih kačah in ognjenih pticah, pa tudi o cvrčanju mesa in dimu, ki se vije iz krematorija. Med motivi prevladuje beg živali pred ognjem, ki jemlje vse, kar mu je na poti: Ognji so lačni. / Ptica švigne k oblaku - / plamen jo ulovi.” V drugi pesmi nas pretrese naturalističen opis gozdnega požara in žrtev, ki mu ne morejo ubežati: “Gozdni požari. / Kam, veverice, zajčki? / Zažgano meso.” Pogosto v pesmih zasledimo željo po tem, da bi se ubijalski ogenj ugasil ob stiku z vodo oziroma da bi se nevtraliziral: “Hodi po zemlji, / spotoma vse pomori – / naj že sreča vodo!”, v drugem pa sledimo angelu z gorečim mečem: “Izgon iz raja, / angel z gorečim mečem? / V vodo ga vrzi!” Svetlana Makarovič se pri pisanju haikujev strogo drži japonske forme zaporedja zlogov 5-7-5, opisi narave pa se povsem spontano, asociativno in metaforično stapljajo z družbeno-politično problematiko, občasno pa tudi z religioznimi in gnostičnimi oziroma alkimističnimi motivi: “Kakor v nebesih / v času ognjenih znamenj, / tako na zemlji.” Ali pa kliče ognju, naj očisti dušo: “V božjem imenu / ogenj očisti dušo. / Na grmado z njo!” V pesmi z naslovom danes pa obuja spomin na čarovnice: “Vžgano znamenje. / Čarovnica je bila. / In je še danes.” Coprniški kres, ko “cvet šentjanževke preskoči odsev v reki”, med drugim obudi spomin na prvomajsko kresovanje, ko se prebudi revolucionaren krik: “Ogenj gre vkreber, / kresovanje na vrhu – / bandiera rossa!” Spet na drugem mestu nas množični sežig z omembo Davidove zvezde spomni na nedavno zgodovino: “Šest zlatih krakov, / dim nad krematorijem. / Kje so grobovi?” Svetlani Makarovič oblika haikuja predstavlja nujno potrebno okostje, na katero polaga meso in ga začini vsakič drugače – bodisi z izzivalnim vprašanjem bodisi z dvoumnimi detajli, ki jih s simbolno gesto postreže bralcu. Pri tem z obema nogama trdno stoji na zemlji, vedoč do kam sega metafora in od kod naprej realnost z vso težo butne ob njeno esenco. V pesmi z naslovom knjiga na koncu zbirke posmehljivo navrže: “Senca šelesti? / Trapasta metafora – / šelesti knjiga.” V drugem delu zbirke Ognji in sence – kot že naslov pove – prevladujejo sence. Te nosijo v sebi občutja minevanja, zasledovanja, tihega renčanja, nenehnega preobražanja, potovanja in odtegnitve iz varnega naročja matere: “Komaj se rodi, / ga že senca iztrga / iz maminih rok.” Trenutki svetlobe so namreč sila redki, temne sile pa premočne, da ne bi povsod puščale svojega pečata. A ko se prebijemo do zadnje pesmi v zbirki, imamo občutek, da črna barva, ki je prisotna na najrazličnejših mestih v knjigi, vendarle ne prevlada in da občutek samote in praznine vsaj deloma prepusti mesto zeleno obarvani dvojini: “V senci zeleni / bova skupaj ležala. / Jaz mrtva, ti živ.” Tako kot že prej v Zimi vezilji, se tudi v pričujoči zbirki pojavlja motiv begunstva, čeprav je še bolj prikrit kot prej – zavit v prispodobe in slutnjo vojnega prebežništva. Medtem ko v prvem delu knjige beremo haiku: “Drobcen ogenjček / sredi snežne poljane - / premražen otrok,” se v drugi polovici knjige pojavi kritika sovraštva do tujcev: “Poln sovraštva / tepta po tujih sencah. / Kdo se tam smeje?” Čeprav se je Svetlana Makarovič v preteklosti tako v proznih delih kot v pesniških zbirkah precej opirala na kritiko aktualne politike in ji pogosto nastavljala zrcalo z ljudskimi pregovori in motivi iz slovanske mitologije, pa v zadnji zbirki Ognji in sence prevladuje motiv naravnih nesreč, podkrepljen z zavedanjem, da smo bolj kot ne žrtve mogočnih naravnih sil in v nezavedno potlačenih frustracij. Le-te lahko izbruhnejo kot vulkan jeze ali pa se pritlehno plazijo kot opravljive sence, ki v drugih iščejo spodrsljaje in napake, namesto da bi se zazrle v sonce resnice. Pesnica tako na ustnicah ohranja napev bandiera rossa, iz rok pa niti za sekunde ne izpusti kritične sulice, s katero prebada iluzije okoli sebe, da preveri, iz kakšne snovi so narejene – se bodo ob dotiku utekočinile, bodo izpuhtele v zrak ali ji celo vrnile udarec? Pri tem se kot kak Don Kihot duhovito prereka sama s sabo glede “pregrehe” kajenja: “Ja, rakotvorna! / Nisem še pokadila, / ne ugasi je!” Pri tem ne pozabi niti na znano slovensko privoščljivost: “Senca na pljučih, / na srečo ne na mojih, / hojladrijadrom!” Bralec, ki bo kot detektiv sledil pesniškim stopinjam Svetlane Makarovič, bo brez dvoma občutil veliko ambivalentnih občutij, z njimi pa bo dobil še dodaten uvid v svoja čustva. Do kam bo segla njegova senca ob čarovniškem ognju vehementne pesnice, pa bo izvedel le, če bo skupaj z njo zaplesal … mrtvaški tango ali bojni ples.

Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"Podatki za nakazilo: ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE LJUBLJANA MOSTE POLJE PROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991 KODA: CHAR NAMEN: LANINA ZGODBA SKLIC: SI00 726 Prav vsa poslana sredstva, brez odbitkov, bodo namenjena za Lanino lažje življenje in njeno izobrazbo. SMS z besedo BOTER5 in BOTER10 pa lahko pošljete na številko 1919. Če želite pomagati z materialno pomočjo, lahko donirate tudi dobro zaprte pakete, na katere obvezno napišite, da je namenjen "Za Lano iz zgodbe Vala 202" in jih dostavite na naslov Proletarska 1, 1000 Ljubljana. Kontaktni podatki: info@boter.si ali 070698642; novinarka Vala 202 Jana Vidic - jana.vidic@rtvslo.si. Hvala vsem, ki pomagate mladim v stiski!

Cian, Ciklokros in pista. Rumene novice in povabilo na dirke, ki bodo potekale na domačih tleh. Nekaj ciklokrosa in nekaj novomeške piste. Komaj že čakamo!. Tudi to, da se konča saga imenovana Cian. Prisluhni!

Komaj petnajstleten si bi že okronan za kralja. Če pomislim kaj mi je – petnajstletnemu pubertetniku - rojilo …

Piše: Kristina Jurkovič, bereta: Maja Moll in Aleksander Golja »Stojimo pred Trgom San Sepolcro. Komaj sto ljudi, ljudi, ki nič ne pomenijo. /…/ Čakajo, da spregovorim, a nimam kaj reči. /…/ : to so ljudje vojne. Vojne in mita o njej. Potrebujem jih, želim si jih, kot moški koprni po ženski, obenem pa jih preziram. Preziram jih, kar pa ni pomembno; eno obdobje se je končalo in drugo se je pravkar začelo. Ruševine se kopičijo, razbitine kličejo druga drugo. Sem človek ''tistega, kar sledi''. In mar mi je. S tem klavrnim materialom – s temi ostanki človeštva – pa se ustvarja zgodovina.« Tako beremo v prvem poglavju monumentalnega romana M. sin stoletja in njegov avtor, italijanski pisatelj in esejist Antonio Scurati, je te besede položil v usta protagonistu M.-ju iz naslova, Benitu Mussoliniju. Kajti kdo drug kot eden največjih populistov, demagogov, retorikov, egomanov in manipulatorjev našega časa bi lahko bolje razložil samega sebe in rojstvo svojega otroka, ideologijo fašizma. Scurati se je v svojem pisanju vedno rad spoprijemal z vprašanji zla, nasilja, manipulacije, ali z nečim tako kompleksnim, kot je odnos med očetom in otrokom – tema romana Nezvesti oče, ki je pri nas izšel leta 2016. Zato si lahko predstavljamo, da sta se mu fašizem in njegov duče kar ponujala kot raziskovalni laboratorij, še toliko bolj, ker gre za v italijanski družbi precej nepredelan del preteklosti. To pojasnjuje Scuratijevo strategijo pisanja: ne orisati, temveč kar najnatančneje predočiti potek zgodovine med letoma 1919 in 1925, kolikor obsega prva knjiga v seriji štirih. In tudi zato imamo pred sabo hibriden roman: panoramo šestih let razbijajo kratka poglavja, zaokrožena z odlomki iz tedanjih časopisnih člankov, govorov ali pisem. Vsekakor nov pristop, ki pa razbije tudi bralni tok, a se hkrati ne moremo znebiti občutka, da zaradi občutljive teme avtor za svoje besede potrebuje dokazno gradivo, nekakšno varovalo, da si ni ničesar izmislil, in ki ga varuje pred morebitnim očitkom poveličevanja ali obujanja nostalgije. Lahko bi rekli, da gre bolj za dokumentirani kot dokumentarni roman. Roman M. sin stoletja tako v predvsem odgovarja na večno vprašanje ob totalitarnih režimih: kako je to mogoče? Scurati nas podrobno sooča z zapleteno prepletenostjo mikro in makro dogodkov v Italiji, dezorientiranosti po koncu prve svetovne vojne, strahu ljudi pred prihodnostjo in njihovega gneva nad samozadostno politično kasto. V takšnem prostoru so se spopadli socialisti in fašisti, iz te vojne, ki je dosegla vrhunec v umoru socialističnega politika Giacoma Matteottija, so zmagovito izšli fašisti in se usidrali kot oblast. Ob množici dogodkov v romanu nastopa množica ljudi z imeni in priimki, med njimi pa so najbolj tridimenzionalno izrisani pesnik in politični fantast Gabriele D'Annunzio (njegovemu pohodu na Reko Scurati posveča veliko pozornosti), Mussolinijeva ljubica, bogatašinja Margherita Sarfatti, ki je Mussoliniju dala manire in ga oblikovala intelektualno, in pa že omenjeni nasprotnik Matteotti. Seveda človek ob branju takšnega romana samodejno išče primerjave s trenutno realnostjo – in jih najde. Morda je to največji prispevek Scuratijevega romana, natančno seciranje takratne družbe, ki je fašizmu v veliki večini odprla vrata v svoje domove. Roman je zaradi gostote nekoliko težje prehoden, a hkrati bralec dobi nepozaben pogled v vzročno-posledično verigo nasilja, manipulacij, prevar in oportunizma, pa tudi v kratkovidnost takratnih intelektualcev, kot je bil filozof Benedetto Croce. A čeprav se fašizem brez širšega konsenza družbe ne bi mogel vzpostaviti, je bil njegov vlečni konj vendarle M. iz naslova – človek, ki je najbolje poznal ''svoje'' ljudi, znal njihov strah preoblikovati v upanje in ki je z brezobzirnim pohlepom po premoči izkoristil čas. A spet se najbolje razloži on sam, zato mu Scurati na koncu spet podeli besedo: »Oglejte si jih, poslušajte jih, ne razumejo, kaj se dogaja. Ne eni ne drugi. Ne razumejo, kaj jim počnem. /…/ Pred zgodovino sem se že opravičil, vendar moram priznati: slepota življenja v odnosu do samega sebe je presunljiva.« Na koncu se vrnemo na začetek. Nihče si ni želel prevzeti križa oblasti. Jaz ga bom sprejel.''

Sem tako navezana na tole staro jopo, kar zrasla se je z menoj. Zdelo se mi je smešno, da se dninarica Mana ne more posloviti od obledele neštetokrat zašite in prešite jopice. Soseda ji je napletla novo; toplo, iz jezerske ovce, kot se je reklo. Mana jo je pa lepo zloženo položila v starikasto omaro; v tako, kakršnih ni več. Saj še marsičesa ni, navezave pa ostajajo. Kljub novim in modernim časom. Kljub temu, da hitro vse zavržemo, nadomestimo z boljšim. S tem v zvezi mi prihaja na misel tako imenovani faks. Kakšno čudo za prav kratek čas. Škatla, pa si skoznjo poslal ali pa dobil natipkano sporočilo. Ali pa iz mojih poučevalnih časov responder. Komaj še vem, kaj je to bilo. Nepogrešljiva aparatura, ki je v naslednjem šolskem letu že samevala na odlagališču. Istočasno pa jaz. Navezana na puščico iz pamtiveka. Oguljeno že do sramote. Vsi učenci so imeli lepše. Kaj so si mislili, ne vem. Doma so razlagali mojo zanikrnost. V resnici je šlo pa za lep spomin na botrico. Kje je končala pokvečena puščica, ne vem. Še vedno pa hranim majhen, prav majhen črn kovček, nekoč poln bonbonov. Starih nepomembnih spričeval, ki počivajo v njem, ne nameravam nikamor preložiti. Kovček, manjši od škatle za čevlje, je poosebljen. Smeji se in en zob se mu zláto sveti. Ko vstopi, precej zasopljen od dolge poti, zapoje: tralala, trilali. Navezave so poslastica. A ne smejo postati opoj. Potem se jim reče odvisnost. Ali pa, da se spremenijo v prisvajanje. Do navezav je treba vzpostaviti distanco. Od daleč naj grejejo naš spomin. Ob dveh ponoči se res ne spodobi buditi iz spanja še tako najboljšega prijatelja. Nadležnost ni še nikogar osrečila. Punčke iz cunj in medvedki so nam preganjali prve strahove. Spominjam se dečka, ki je tja do sedmega leta vlekel dudo. Na slinček je bil tako navezan, da brez njega ni segel po žlici. Njegovi bratje živo nasprotje. Ali je možno z gotovostjo vedeti, kaj in zakaj vpečati v nas značilne navade? Navezave na stvari in ljudi so naš delež. Včasih bi jim lahko rekli ljubezen. Otožni Demon, duh izgnani, v pesnitvi zagotavlja Tamári: Za hip ti večnost dam v posest in kakor v zlobnosti, verjemi, v ljubezni velik bom in zvest.

Poskusili smo v živo. Klavrno. Naslednjič pa zares! Otvoritvene etape Tour-a so poskrbele za presenečenja. Pozitivna in negativna. Kakor pač vzameš. Komaj 4. etape pa že toliko dogajanja... Prisluhni!

Piše: Jure Jakob Bere: Jure Franko Leta 1931 rojeni Antonio Gamoneda je moderni klasik španske poezije. Njegovo ustvarjalno pot so od vsega začetka krojile težke družinske in družbene okoliščine. Komaj enoleten je izgubil očeta, ki je bil modernistični pesnik, in se z ovdovelo materjo na pragu španske državljanske vojne iz rodnega Ovieda preselil v mesto Leon. V času najhujšega vojnega nasilja so bile šole zaprte, zato se je mali Antonio branja naučil kar ob prebiranju poezije iz edine knjige pokojnega očeta. Desetleten je vstopil v osnovno šolo, ki so jo v Leonu za javno dobro vodili menihi avguštinci, a jo je že po dveh letih zapustil ter za vselej končal z institucionalnimi oblikami izobraževanja. Pri štirinajstih letih se je zaposlil kot bančni kurir, nato pa pri Trgovinski banki v Leonu na različnih delovnih mestih služboval vse do leta 1969. V tem obdobju se je izoblikoval tudi kot pesnik. Leta 1960 je izdal odmeven pesniški prvenec Negibni upor, s katerim se je opazno oddaljil od realizma, ki je takrat prevladoval v španskem literarnem prostoru. Odmik od realizma je bil neke vrste literarna subverzija, s katero je Gamoneda izražal nestrinjanje s totalitarizmom in krvavo dediščino bratomorne vojne, ki sta špansko družbo držala v represivnih kleščah vse do smrti generala Franca leta 1975. Gamoneda, ki je bil tudi član protifrankistične odporniške skupine intelektualcev, v kateri so se združevali svobodomiselni španski umetniki in izobraženci različnih estetskih in strokovnih provenienc, je v tem obdobju ustvaril še štiri pesniške zbirke, ki pa so zaradi državne cenzure vse izšle šele po smrti generala Franca. Po odhodu z banke se je Gamoneda zaposlil kot vodja kulturnega odseka pokrajinske državne uprave, ustanovil njižno zbirko Provincia in istoimensko galerijo ter skušal v zatohlih razmerah policijsko nadzorovane družbe odpirati prostor za sveže, disidentske literarne in likovne poetike. Kot ravnatelj zasebne kulturne in izobraževalne ustanove je ostal vpet v družbeno-kulturno delo tudi v tranzicijskem, pofrankističnem obdobju. Takrat, se pravi v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, je tudi njegova poezija doživela celovito in pravo kritiško pozornost, z uglednimi nagradami pa tudi širši družbeni odmev. Zbirka Knjiga hladu, prva Gamonedova knjižna predstavitev v slovenskem jeziku, je v izvirniku prvič izšla leta 1992, kasneje pa, nekoliko predelana in razširjena, še dvakrat. V spremnem zapisu prevajalca beremo, da gre za avtorjevo najbolj inovativno zbirko, ki hkrati konsekventno vztraja pri tistih poetoloških značilnostih, ki so njegov prepoznavni znak vse od začetka stvarjalne poti. Knjiga hladu je obsežen in po svoje tudi zahteven bralski zalogaj, ki svoje bogastvo razkrije le imaginativno odprtemu in poustvarjalno gibkemu in zmogljivemu bralcu. Zahteva potrpežljivost, pozornost in vztrajnost; v zameno za bralsko predanost pa odpira vrata v nenavadno zamolkel in prostran, neskončno širok prostor, ki pritajeno, skoraj neslišno žari od lepote. Zbirko sestavlja sedem ciklov: Georgike, Čuvar snega, Še kar, Opolzka pavana, Sobota, Hlad meja in zadnji, nenaslovljen, ki vsebuje le eno kratko pesem. Vse pesmi so brez naslova in oblikovane v prostem verzu, ki se ponekod preliva v napol prozni stavek, večinoma pa zaokroža v zgoščena dvo- ali trostišja. To je strnjena, izrazito ekonomična pisava, ki z veliko opisno natančnostjo prinaša podobe iz prepoznavne resničnosti in jih s presenetljivimi pomenskimi zasuki in preskoki introspektivnega izpovedovalca predeluje v pomenljive notranje prizore. Za te prizore je značilna velika statičnost, nepremičnost, ki spominja na fotografije ali dolge filmske sekvence, v katerih se nič ne dogaja in veliko kaže. Na drugi strani pa ta pesemska nepremičnost sije od silne, intenzivne živosti. Ta dvojnost se ujema s kontrastnostjo med motiviko na eni in tehnopoetskimi postopki njene obdelave na drugi strani. Na motivni ravni se srečujemo z izrazito snovnimi, čutnimi, nazornimi, otipljivimi podobami, ki pa se v pesemskem telesu kakor na mah spremenijo v nekaj nesnovno čvrstega, zamrznjenega, ovekovečenega. Gamonedove pesmi delujejo hkrati polteno vzburljivo in eterično hladno; v njih odmevajo težke, globoke strasti, skoraj v isti sapi pa tudi slutnje odrešenega, nebeškega miru. Na snovni ravni se motivika Gamonedove poezije v zbirki Knjiga hladu večinoma napaja v naravi ter intimnem spominu, oboje pa prepleta z arhetipskimi položaji človeškosti, iz česar izvira značilni eksistencialno-duhovni značaj teh pesmi. Zdi se, da je predvsem to tisto, kar trajno vzdržuje posebni "goreči hlad", tisto hladno in obenem krčevito napeto lepoto, s katero Gamoneda v vsebinskem in estetskem smislu "premika obzorja". V tej luči lahko prevod Knjige hladu pozdravimo kot še en praznik slovenske besede, umetnosti in univerzalnega duha, na katerem slednja sloni.

»Stojimo pred trgom San Selpocro. Komaj sto ljudi, ljudi, ki nič ne pomenijo. Malo nas je in mrtvi smo.« Tako uborno se začenja zgodba fašistov na čelu z Benitom Mussolinijem, kot jo v svojem romanu z naslovom M. Sin stoletja opisuje sodobni italijanski pisatelj Antonio Scurati. In vendar je v manj kot šestih letih, ali - v našem primeru - čez dobrih devetsto strani, Mussolini že diktator fašistične Italije. Kako mu je to uspelo? Kakšen je bil njegov značaj in kako je razmišljal o oblasti? Kdo so bili ljudje okrog njega? In nenazadnje, kaj je zaznamovalo to burno obdobje Italije po prvi svetovni vojni, da je lahko tamkajšnja družba samo v nekaj letih od množičnih socialističnih uspehov na ulicah in na volitvah prešla k fašistični ideologiji, za katero je še sam Mussolini rekel, da nima vnaprej izdelanih zamisli, ampak je njena edina doktrina - dejanje? O divjih letih Italije v prvi polovici 20. let preteklega stoletja, polnih demonstracij, brezposelnosti, prevzemov tovarn, uličnih pobijanj in končne zmage fašizma na čelu z Benitom Mussolinijem smo za tokratno Sobotno branje skozi zgodovinski roman M. Sin stoletja - ki je sicer le prvi v seriji štirih romanov o Mussoliniju, ki jih načrtuje Antonio Scurati - govorili s prevajalko dr. Teo Štoka. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Danes pa šalo na stran. Humor in satira sta zelo neprimerna za temo, ki se je bomo lotili v tokratni oddaji. Slovenija se bo pridružila skupnemu naročanju streliva za Ukrajino. Kmalu. Tako nas je pomiril obrambni minister Šarec ker, škandalozno, Slovenije še ni bilo na seznamu sedemnajstih držav članic EU, ki bodo v naslednjih dvanajstih mesecih Ukrajini dobavile milijon topniških izdelkov. Torej smo lahko pomirjeni, saj bodo tudi naše zaveze o pomoči napadeni državi ostale izpolnjene. Najprej in na začetku. Politiki so vojni hujskači. Takoj, ko se pojavi možnost, se spremenijo v vojne hujskače. To je v njihovem bistvu, v njihovi DNK. Nič ne pomagajo temni mercedesi, protokol, obleke na obroke, evropski parket in uradne ter prijateljske večerje. So navadni, zavržni in podli vojni hujskači. Voditelji evropske povezave, nastale kot miroljuben odgovor na stoletje evropskih vojn, so vojni hujskači. Ameriški politiki pa svojega vojnega hujskaštva tako ali tako ne skrivajo, oziroma so nanj ponosni … Tudi slovenski politiki so vojni hujskači. Naš obrambni minister je vojni hujskač, naša zunanja ministrica je vojna hujskačka, naš predsednik vlade in vodja opozicije sta vojna hujskača. Ter tako po s krvjo namazani politični vertikali navzdol. In se vprašamo, čemu takšna obtožba? Vsak evropski politik, z njimi tudi slovenski, se je intimno in javno takoj ob napadu Rusov na Ukrajino nemudoma obrnil k vojni. Nihče se ni obrnil k miru. Komaj so čakali. Seveda je mir deklarativna mantra, ki pa je povsem brez teže. Če damo na tehnico prazna zavzemanja za mir in aktivne napore za vojno, vidimo, da mir nima nobene možnosti. Ni ga vidnega politika, ki bi deklarativno zavračal vojno in se z vsemi svojimi močmi, z vsem vplivom in energijo brezkompromisno zavzemal za mir. Za mir za vsako ceno. Politiki so ponotranjili neizpodbitno dejstvo, da so Rusi agresorji, kar je dovolj za izključitev vseh mirovnih naporov. Povedano drugače in zelo na kratko: namesto, da bi v Kijev in Moskvo pošiljali mirovne misije eno za drugo, mirovne predloge enega za drugim, pošiljamo topovske izstrelke. Ker truditi se za mir, je v političnem kontekstu tisočkrat težje, kot podpirati vojno. Seveda vojnim hujskačem ne bi uspelo, če ne bi imeli na svoji strani nas, ki smo mediji. Retorika, tudi v Slovenskih medijih je postala podobna gostilniški debati, ki se razvije med rahlo opitimi soborci, ki so služili vojsko v rajnki JNA. Mediji so polni prodaje orožja, strateških ocen, bombardiranj, prodorov, obkolitev, vojnih zločinov in težkih obtožb; predvsem pa manipulacij, polresnic in zavajanj javnega mnenja. Da je ena država očiten agresor in druga država očitna žrtev, ne opravičuje absurdne militarizacije, ne samo celotne družbe, temveč tudi naših misli in vedenjskih vzorcev prihodnjih generacij. Naj na tem mestu prosto povzamemo dobrega vojaka Švejka, ki je v enem samem stavku opisal blaznost, ki ji nasedajo evropski in z njimi poslušno tudi slovenski vojni hujskači. Ko so ga porinili v strelski rov v prvi svetovni vojni, je v grozi zakričal na svoje soborce: "Za božjo voljo, ne streljajte! Na drugi strani so ljudje!" Lahko si domišljamo, da je pravica na naši strani, da smo na pravi strani zgodovine, da nam evropski verski pluralizem daje prav, vsakemu posebej njegov lastni bog, a dejstva, da nas politiki delajo za soudeležence v tem spopadu, ne bomo izbrisali. Kakorkoli se delamo indiferentne, ali pač prizadete, kakorkoli opravičujemo, ali se zgražamo nad ukrajinsko vojno; s "skupnim naročanjem streliva", ki se mu bomo v kratkem pridružili, imamo tudi mi kri na rokah. Vsak od nas. Ali to želi ali ne. Slovenski vojni hujskači so nas v to brozgo krvi in najnižjih strasti potisnili, ne da bi nas vprašali. Na referendumih nas vprašujejo največje obscenosti, med drugim o tem, kdo naj ima najlepšo pisarno v naši medijski hiši, ne vprašajo pa nas, ali si želimo biti soudeleženi v pokončanju drugih človeških bitij. Realnost je postala video igrica, še preden smo lahko to dojeli. Slovenski topovski izstrelki verjetno ne bodo prevesili tehtnice na bojišču. Od milijona jih bo naših nekaj tisoč, ki bodo na dober dan pobili tam nekje do deset tisoč vojakov; kar pa bo za našo zmago premalo. Zato smo pa imeli čudovito priložnost, da se nakupu ne pridružimo in se kot država s težko in temno zgodovino vojne začnemo jasno, glasno in odločno zavzemati za mir. S tem bi si v delu še vedno civilizirane svetovne javnosti pridobili ugled, ki bi nas končno uvrstil na svetovni zemljevid kot dosledno in relevantno skupnost državljanov. A žal so slovenske politične elite – tako pozicija kot opozicija, tako institucije kot parlament, tako predsednica republike kot moralne avtoritete te države – to priložnost zamudili. Zdaj pa se razmišljujoči le še sprašuje: "Ali zaradi pomanjkanja inteligence, ali zaradi pomanjkanja sočutja?"  

V 159. epizodi podcasta Lovim ravnotežje Katarino Bervar Sternad, direktorico Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja in Niko Kovač, direktorico Inštituta 8. marec. V epizodi govorimo o problematiki sovražnega govora, kako ga prepoznamo, kako se nanj odzovemo in kakšni so pravni postopki. V epizodi govorimo o novi kampanji Inštituta 8. marec - Samo ljubezen, ki se osredotoča na boj proti sovraštvu in neenakostim v pomoč žrtvam sovraštva na spletu. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki smo jih z Niko in Katarino omenile v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda159 Nova rubrika Hej, povej!, v kateri je prostor za tvoje zgodbe, že čaka nate. Na povezavi najdeš prve tri teme. Če imaš fino zgodbo na kakšno od razpisanih tem, te vabim, da oddaš informacije in podatke. Komaj čakam, da slišim tvojo zgodbo! Več na: https://ninagaspari.com/blogs/hejpovej V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/collections/all Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari

V 158. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim mojega prijatelja Miho Rekarja, ki gostuje četrtič. V tokratnem pogovoru govoriva o dobrih in učinkovitih načinih iskanja nove zaposlitve, izgubi službe, pa seveda o knjigah, dobrih podcast vsebinah in idejah za potovanja. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Miho omenila v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda158 Nova rubrika Hej, povej!, v kateri je prostor za tvoje zgodbe, že čaka nate. Na povezavi najdeš prve tri teme. Če imaš fino zgodbo na kakšno od razpisanih tem, te vabim, da oddaš informacije in podatke. Komaj čakam, da slišim tvojo zgodbo! Več na: https://ninagaspari.com/blogs/hejpovej V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/collections/all Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari

V 157. epizodi podcasta odgovarjam na vprašanja občinstva, ki sem jih prejela v moj instagram nabiralnik. V epizodi lahko slišiš: - kako izbiram goste za podcast in kakšno opremo uporabljam za snemanje vsebin; - o antidepresivih in mojih izkušanjah z depresijo; - o sindromu vsiljivke; - kako mi gre pisanje kolumn za siol.net; - kaj me je v zadnjem času najbolj razburilo; - recept za gratinirane kapesante; - ali bo poleti joga v Tivoliju. Nova rubrika Hej, povej!, v kateri je prostor za tvoje zgodbe, že čaka nate. Na povezavi najdeš prve tri teme. Če imaš fino zgodbo na kakšno od razpisanih tem, te vabim, da oddaš informacije in podatke. Komaj čakam, da slišim tvojo zgodbo! Več na: https://ninagaspari.com/blogs/hejpovej Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo vse informacije in dodatne povezave, ki sem jih omenila v epizodi. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda157 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/collections/all Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Milojka Popović se je pred petimi desetletji odločila za poklic konferenčnega tolmača, ko tega poklica v Sloveniji še ni bilo. V Socialistični zvezi delovnega ljudstva je bilo definiranih veliko poklicev, tudi čarovniki so našli svoje mesto v njem, vendar konferenčnih tolmačev takrat niso poznali. Ta poklic je bilo treba šele uveljaviti in postaviti temelje za izobraževanje. Pri vsem tem je sodelovala Milojka Popović, zato ji je Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije ob letošnji petdesetletnici podelilo častno članstvo. V pogovoru je opisala začetke konferenčnega tolmačenja pri nas in anekdote iz obdobja, ko so tolmačili v omarah, organizatorji konferenc pa so skoraj pozabili, da so tudi tolmači ljudje, ki ne morejo delati od jutra do večera.

Pred dvema letoma se me je močno dotaknilo pričevanje Izeta Veladžića, objavljeno v reviji Ognjišče. Izet je potomec muslimanskih priseljencev iz Bosne. Kot bolan otrok se je z družino preselil na slovensko obalo. Doma niso bili verni, se je pa kot najstnik srečal s krščanstvom in postal binkoštnik. Komaj petnajstletnega ga je oče zato vrgel iz hiše. Postal je binkoštni pastor, a iskal je še naprej. Kristus mu ni dal miru in tako je pristal v Katoliški cerkvi. Za ceno velikih žrtev seveda. A iskrenega iskanja ni brez žrtve. To velja za Izeta in to velja za modre z Vzhoda, ki se jih danes spominjamo. Tvegali so dolgo in naporno pot, neudobje, stroške, a vse to njihovega iskanja ni ustavilo. Človek je iskalec smisla. Njegovo srce je nemirno, dokler se ne spočije v Bogu. Kako pa naj mi iščemo Boga?nZgodba govori, da so sveti trije kralji prišli počastit Jezusa iz različnih krajev sveta. Eden je bil bel, drugi rumen, tretji pa črn. Kralji so sledili zvezdi, ki jih je vodila. Toda neke noči se je izgubila. Zastonj so skrbno zrli v nebo: čudovita zvezda, ki jih je vodila, je izginila.nKralja bele in rumene polti, ki sta bila učena in izvedena v matematiki in zvezdoslovju, sta takoj začela s palicami risati črte in kroge v puščavski pesek. Potem sta začela računati in sestavljati enačbe, ki so postajale čedalje bolj zapletene. Držala sta se stran od črnega kralja. Bil je učen, toda onadva sta menila, da ni imel pojma o pravi znanosti.nČrni kralj pa je izkoristil nepričakovani postanek. Kamele so bile utrujene in žejne. »Moramo misliti tudi na uboge živali,« si je dejal.nVzel je vedro in šel po vodo k vodnjaku v bližnjo vas. Vrnil se je in položil posodo prvi kameli. Medtem ko je bilo vedro pod kameljim gobcem, je zagledal zvezdo. Zrcalila se je v vodi vedra. Tako so sveti trije kralji spet našli pot v Betlehem.nČrnega kralja je ljubezen do vseh stvari, tudi do živali, ki so bile potrebne pomoči, pripeljala do zvezde, ki je kazala pot do novorojenega Kristusa. Tudi nas pomoč potrebnim vodi h Kristusu. Kakor svete tri kralje.nNa neki samostanski cerkvi so v božičnem času namestili napis: Modri ga še vedno iščejo. Ko je prišel mimo neki mož, se je jezil na napis, češ da ni resničen, saj so modri z Vzhoda že našli Novorojenega. Župnik pa mu je razložil, da napis lahko razume tudi tako: Modri možje in modre žene tudi danes iščejo Kristusa. Bodimo modri in iščimo Kristusa tako, da bomo priskočili na pomoč potrebnim.nn

Komaj petnajstleten si bi že okronan za kralja. Če pomislim kaj mi je – petnajstletnemu pubertetniku - rojilo …

Na senčnem, zelenem bregu, obdanem z bujno rastjo, drevesi, kjer je skozi veje prodirala bleščeča svetloba nedeljskega popoldneva, sem se nenadoma zavedela, da sem obkrožena z ljudmi, polnimi bolečin, življenjskih preizkušenj, nerešenih zapletov, ranjenih na raznih nivojih bivanja. Zaprla sem oči in poslušala enakomerno, navidezno monotono, toda globoko doživeto ponavljanje prošnje kot resnobno, zaupanja polno ihtenje k Materi Božji: Prosi za nas! Zazdelo se mi je, da besede izražajo popolnoma nesebično zavzetost. Kljub pogreznjenosti v svojo ranjenost ni bilo čutiti nobenega napuha. Bila je neke vrste nemoč, ki je v množici postajala moč. Moje življenje je lahko izpolnjeno le v prizadevanju za ljubezen. Gre za neke vrste umiranje v sebi, ki te pelje do korenin bistva tvojega bivanja. Edna od izredno pomembnih in tudi vrhunsko zahtevnih faz v razvoju človeka je spoznanje, da moram sprejeti svoje šibkosti, omejenosti, slabosti, kot jih doživljam. Sprejmem vse ranljive, senčne, temne plati sebe, ki se hočeš nočeš izrazijo prav takrat, ko bi si človek najmanj želel. Na neki način prerastem otroško gledanje na druge, ki je v bistvu idealizacija avtoritet. Prav tako razčistim z odraščajočim odnosom, ko zavračam vse avtoritete. Grem dalje. Ne zatiskam oči pred pomanjkljivostmi drugih ljudi. Sprejmeš njihovo nepopolnost, jo pričakuješ, doživljaš z razumevanjem, tudi sočutno. Po navadi je človek najbolj zahteven do samega sebe, celo nepopustljiv. To ogroža njegovo dobro samopodobo, mu jemlje notranji mir. Ko opazujem, kako v senci pred svojo hišo, pod slapom rdečih okenskih rož, sedi starček v miru s seboj in svetom, se zdi, kot da so mu vse bistvene stvari v življenju kristalno jasne. Mirno premišljuje, vedno rad pripoveduje o tem, kar je doživel v svojem življenju. Ni bilo samo lahko, a bilo je vredno. Kdaj se človek zave bistva, se sprašuje. Drviš po svojih poteh, imaš sredstva, ki ti pri tem pomagajo, veliko je informacij, a si negotov. Nemiren iščeš svojo srečo. Srečuješ ljudi, jih ocenjuješ po obrazih, po zunanjosti. Postopoma prihajaš sočloveku bližje, da lahko začutiš njegov nemir ali pa spokojnost. To je odvisno tudi od tebe samega, kaj se plete v tvoji glavi. Gledaš, ocenjuješ, doživljaš. Vedno bolj te nagovarja preprost način življenja, ki je v sozvočju z naravo. Čas je tako hitro minil, razmišlja starček. Komaj verjameš. Kje se je izgubil? Živel sem predvsem za druge, pravi. A ni mi žal, doda. Človek bi Izgubil manj svojega časa, če bi ga več dal drugim, je čudovita modrost.

Ker nam je maj dolga stoletja prinašal tisto pravo pomlad, se je ponašal z nazivom najlepšega meseca v letu. Letos, ko nam je maj že prinesel poletne vročine, nam je obenem prinesel tudi prava poletna neurja s točo. Drugačne tekočine pa razsajajo v našem medvladnem obdobju. Odhajajoča vlada že vse od volitev demonstrira svoje videnje vodenja tekočih zadev - še najbolj so podobne povodnji, kot bi se na vso moč trudila, da ne bi kaj ostalo v proračunski malhi. Ob vseh ukrajinskih obrambnih zmagah, o katerih nam ves čas govori Zelenski, je Ukrajine zmeraj manj. Kot je zmeraj manj tudi zaupanja v skorajšnjo konsolidacijo RTV Slovenija kot kredibilnega javnega servisa. Pogajanja in zahteve za zdaj niso prinesle rezultatov. Odgovor odgovornih na stavkovne zahteve so celo oblikovali prosto po vladnem načelu - vrnitev Studia city bi bila tako nedopusten poseg v uredniško politiko. In zdaj, oprostite, se greva centrifugarja lahko samo še prijet za trebuh.

Sonce se je kar precej nagnilo, ko smo prispeli do cerkve. Čisto nova stoji na vzpetini zelene jase. Pri vhodu nam plošča pove, da je cerkev sezidala plemenita gospa v trajen spomin svojega blagega soproga. Aristokratska družina, katoliška; fevdalna gosposka, verjetno socialno bolj malo čuteča. Notranjost je izredno skladno zamišljena. Ladje imajo obliko križa, mojstrsko strešno tramovje v temnem lesu rožičevca se lepo ujema s surovo opeko. In še druga posebnost: steklena stena za oltarjem, ki učinkuje kot naraven vitraj, slika v naravnih barvah: česa? Gozda! Občutek imaš, da si v naravnem svetišču, v gozdu z borovci, srebrnimi topoli, grmovjem. Prevzame me ta posebna naravnanost svetišča. Tako je, kot če bi okno odprl še drugi, nenavadni božji navzočnosti. Poleg zgodovinske, ki je v slikah in simbolih, in verske, ki je v daritvi, se odpre pogled v novo razsežnost svetega – Bog je navzoč tudi v stvarstvu, gozdu, drevju, barvah, svetlobi. Cerkev je tako obrnjena, da poletno sonce zahaja prav za gozdom v vitraju. Medtem ko se je liturgična daritev spreminjala v skrivnostno božjo navzočnost, se je spočela igra sončnih žarkov v krošnjah dreves, v gozdni poltemi. Komaj zaznaven mimohod božje svetlobe – skozi deviško gozdno prvobitnost. Božanska vzporednost se je stopnjevala, čim bolj se je sonce nagibalo. Vrhunec je nastal, ko je lahen veter razgibal topolovo listje. Takrat je srebrno lesketanje stopilo v svetišče: igra svetlobe v zelenju in srebru je zalila oltar, prevzela občestvo: zlila se je s skrivnostnim spremenjenjem na oltarju. Bog se je razodeval čutilom – medtem ko se je skrival v podobah kruha in vina. Tantum ergo sacramentum. Torej edina skrivnost. Takole že dalj časa premišljujem: kruh je božje telo in vino božja kri, tudi v najbolj dobesednem pomenu, namreč da je Bog življenje in duša vesolja. Da je poleg njegove transcendence resnična tudi njegova imanenca. Tako kot sta kruh in vino sinteza žlahtne narave in dela, tako simbolizirata božjo navzočnost v rasti, zorenju in v pripravi zemeljskih sadov za našo hrano. Od božjega daru do božje substance za mistika ni prehude razdalje.

Predogled, napoved, predvidevanje,... Komaj čakamo, da se prične. Dirka po Italiji. Le, da je Grande Partenza na Madžarskem. Pregled etap, kolesarjev in klancev, ki bodo krojili dirko. Prisluhni!

Prvi krog končnice je končan. Nekaj serij je bilo norih, a zdaj se šele začenja - ker ni več podrejenih ekip. Dvoboji zvezdnikov, vsi si želijo prstana, le ena ekipa bo na koncu držala Larryja O'Briena. Luka je najboljši igralec serije, a mu ne kaže dobro. Embiid ni na 100%, Miami je 100% pripravljen na boj. Golden State bo pojedu medvedke, Giannis pa gre z bumom nad prerojene celticse. Komaj čakamo.Ne pozabite deliti, oceniti ali komentirat podkasta, fejst pomaga. Noro vesel sem, če se pri svojem ponudniku naročite ali pa ga priporočite prijateljem. Hvala!Spletna stran: podcastveto.comZa več NBA takeawayev: TwitterFacebook, Instagram

Komentator piše o strahu ljudi, da se bo začela tretja svetovna vojna. Prepričan je, da bo po koncu vojne, ko se bo začel zagon obnove in se bo trgovanje nadaljevalo po ustaljenih poteh, trpljenje ljudi in izgubljena življenja tema, ki ne bo več deležna velike pozornosti, pri čemer bodo največje žrtve begunci – kljub solidarnosti in pomoči tistih, ki so jih sprejeli. Prepričan je tudi, da oblasti nikoli ni imelo ljudstvo, pač pa posamezniki, ki v svojem interesu in za svoje koristi obvladujejo množice. Poudarja, da je svet samo eden in da ga ne smemo zapraviti po neumnosti.

Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.

Turistična zveza Slovenija je letos že 30. leto zapored objavila tekmovanje Moja dežela- lepa in gostoljubna. Gre za vseslovensko tekmovanje v urejenosti in gostoljubnosti mest, vasi, krajev, glampingov, hostlov, tematskih poti ter mestnih, trških in vaških jeder. Tudi letos so tako izbirali naj tematske poti, pri tem s Turistično zvezo Slovenije sodelujeta še Zavod za gozdove Slovenije in Outdoor Slovenija, in izmed 37 prijavljenih je zmagala Pot po Logarski dolini. Ta naravoslovno-etnografska pot je 20 let dobro služila svojemu namenu, vendar jo je bilo treba prenoviti. Komaj so se za tak korak dogovorili, pa je v Logarski dolini orkanski veter podrl veliko dreves, in tako se je najprej začela sanacija po naravni ujmi. Tej je leta 2018 sledil še en vetrolom, in sanacija poti je zastala. Snovalci so si zato vzeli čas in ponovno premislili, katere vsebine naj ponudijo na poti. Odločili so se, da ne bodo dodajali nič novega, ampak bodo predvsem izpostavili tiste točke, ki jih želijo izpostaviti domačini, naravovarstveniki in varstveniki kulturne dediščine in ki so v Logarski dolini res vredne ogleda in varovanja. Več o poti po Logarski dolini v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Glasba je zanj medij komunikacije. Je iskanje, so neodgovorjena vprašanja, negotove situcije, je pretakanje zamisli. Glasba kot imprivizacija, skozi katero se odpirajo nove poti. Avtor glasbe za številne gledališke, plesne in lutkovne predstave ter filme. Ustanovitelj in programski vodja Zavoda Sploh, ki se ukvarja s produkcijo glasbenih in uprizoritvenih umetnosti, z izobraževanjem in založništvom. A to so samo podatki. Podatki pa ne zajamejo širine in iskrivosti njegovega ustvarjanja. To je treba doživeti. Nazadnje je na festivalu FeKK publiko očaral s svojim kratkim filmom Komaj čakam, da prideš. Fim je uvrščen tudi v tekmovalni program letošnjega Festivala slovenskega filma. Tomaž Grom je nočni gost Nade Vodušek.

15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.

Literarne, gledališke, filmske ocene.

Na dvodnevnem spletnem seminarju filmske vzgoje v Jugovzhodni Evropi so se udeleženci spraševali o trenutnem stanju na tem področju v času, zaznamovanem s pandemijo, in razmišljali o možnih smereh razvoja. Ocenjujemo enega od favoritov za nagrade Ameriške filmske akademije, in sicer Ma Rainey's Black Bottom o znameniti pevki bluesa, ogledali smo si tudi kratki film Komaj čakam, da prideš Tomaža Groma, pri katerem gre za intimen družinski portret, ki pa je veliko več kot to. Več kot 20 let po nastanku filma Človek z lune režiserja Miloša Formana, razmišljamo o tem delu, v katerem je Jim Carrey morda odigral svojo najboljšo vlogo v karieri do zdaj. S tem filmom na TV SLO v rubriki Kinoteka zaključujejo cikel, posvečen delom Miloša Formana.

Na prvi dan zimskega izpitnega obdobja v tem študijskem letu v oddaji Ars humana gostimo rektorja Univerze v Ljubljani dr. Igorja Papiča. Nekonvencionalnega tehnika – kot sebe opisuje dr. Papič – z občutkom za humanizem in družboslovje, pri opravljanju nalog rektorja, profesorja in raziskovalca vodijo vrednote: svoboda, vrednost posameznika, odgovornost do skupnosti in strpnost do drugih. Zato njegovo pismo, v katerem je kot prvi visokošolski učitelj javno opozoril na negativne posledice popolnega zaprtja visokošolskih zavodov v pandemiji covida-19, ni presenečenje. Med drugim je zapisal, da je ogroženo izobraževanje celotne generacije študentov in da vrednote znanja ni na obzorju odločevalcev. Kmalu po tem odmevnem pismu je vlada objavila dopolnjeni načrt sproščanja ukrepov ob zmanjševanju števila okužb z novim koronavirusom, in v njem določila, da se bodo v rdeči fazi lahko študenti vrnili na fakultete, da opravijo nujne laboratorijske vaje in druge individualne obveznosti. Želja dr. Papiča je, da bi se to zgodilo že v zadnjem tednu januarja. Komaj čakamo da pridemo v rdečo fazo, da bodo lahko študentke in študenti opravili nujne obveznosti za prvi semester. Po izpitnem obdobju se bo začel novi semester, študentke in študenti bodo imeli nove obveznosti. Ni preprosto kar tako dodajati izpite študentom za nazaj. To bo precejšen organizacijski zalogaj za fakultete in tudi dodatna obremenitev za študente. Mi bomo naredili vse, da naši študentke in študenti ne izgubijo letnika študija. Če se bo epidemija umirila, se bodo študentke in študenti v drugem semestru vrnili na fakultete, kjer bodo v skladu z vladnim načrtom lahko opravljali izpite ter laboratorijske in druge vaje ter seminarje. Kakovost študija v virtualnem okolju ne more biti enaka kot v živo v predavalnicah. Seveda je študij na daljavo mogoč. A nobeden od naših študijskih programov ni akreditiran za izvedbo na daljavo. Zato na daljavo ne morejo doseči kompetenc, ki so jih zapisali v klasični izvedbi. A veliko bolje je izvajati študij na daljavo kot pa nič. Novi način študija za marsikoga predstavlja novi izziv, na primer na fakulteti za elektrotehniko so razvili robota roko, a pomočjo katerega študentke in študenti opravljajo vaje na daljavo. O osipu študentk in študentov je še prezgodaj govoriti. Prvi pokazatelj bo njihova udeležba na izpitih v tem izpitnem obdobju v primerjavi s povprečno udeležbo v preteklih letih. Je pa naraslo študentov, ki so iskali psihološko pomoč pri pristojnih službah univerze. V pogovoru dr. Papič predstavi izjemno pomembno vlogo študentk in študentov ter profesoric in profesorjev pri soočenju s pandemijo covida-19. Poudari, da imajo raziskovalke in raziskovalci Univerze v Ljubljani znanje za razvoj tudi cepiva proti covidu-19. Oriše položaj univerze v mednarodnem okolju in njeno finančno situacijo. Dr. Igor Papič, ki mu bo septembra potekel prvi mandat na položaju rektorja Univerze v Ljubljani, še napove, da se bo spomladi potegoval za drugi mandat rektorja naše največje in najpomembnejše izobraževalne in raziskovalne ustanove.

Toliko vsega. Da sva snemala v torek. Komaj. Ampak ker vi. Huda debata o NK Maribor. In slovenskem fubzalu, ko pride Evropa. Neskončna hvala vsem za podporo: urbani.si/ofsajd ***Sodnikov podaljšek*** Če se znajdete v Ofsajdu, ga lahko aktivno podprete na urbani.si/ofsajd. Hvala vsem in vsakomur posebej! Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem snemamo od septembra 2015, skoraj vsak fuzbal sezonski ponedeljek. Pa še kdaj vmes. Hvala!

V tokratni posebni epizodi podkasta vas bomo peljali žejne čez vodo in se brezsramno skomercializirali ter vas povabili, da se nam pridružite. Pred nami je nova era Dvokoraka, več informacij pa v vaši omiljeni podkast aplikaciji … Komaj čakamo, da bomo spet skupaj! p.s.: Shoutout za našega Sultana! Anže, spočij si in se hitro vrni! […]

Slovenija in tudi številne druge države se soočajo povečanjem števila okužb s koronavirusom. Komaj smo se navadili na bolj omiljene ukrepe, se bomo verjetno morali spet na bolj trde metode za preprečitev širjenja te nadloge. V Srbiji so zaradi takih ukrepov in tudi splošnega nezadovoljstva z oblastjo izbruhnile demonstracije. V oddaji lahko slišite glasbo znanega italijanskega skladatelja Ennia Morriconeja. Žal z razlogom, kajti ta teden se je v 92- letu starosti poslovil s tega sveta. Njegov rojak, z oskarjem nagrajeni režiser Paolo Sorrentino, je ob njegovi smrti povedal nekaj toplih besed o tem glasbeniku. "Moriccone je bil eden od redkih genijev, ki jih je imela ta dežela , to ve vsak. Bil je zadržana, skromna osebnost. Zaradi tega je bil še bolj poseben, kajti lahko bi govoril o svojih velikih dosežkih, a je raje ostajal v ozadju. To je v teh časih redka lastnost." Res, skromnost v teh čudnih časih ni zaželena. Teden komentira Tomaž Gerden.

Žal nimamo glih realnih šans za Euro2020, sva se pa pri 5 veličastnih pogovarjala o tem kdo ma najbolj realne šanse, da domov odnese srebrno kupico. Naslednjič ko se slišimo, bo NBA sezona že v polnem teku. Komaj čakava. Edino pravilno se nama je zdelo, da se ozreva malo naprej in napoveva končnico ter svoja pričakovanja od ekip z nekaj malega konteksta, ki se bo skozi sezono razvijal. Pa Zion of the year, MVP in prvaki. Sva bla tudi vsak na svoji nogometni tekmi, tak da malo o tem. Tudi o Sloveniji. Poslušaj, deli, komentiraj. Ceniva na fulare.Se čujemo!00:00 - 5V (fuzbal)11:10 - NBA37:20 - Halftime show in nogomet43:10 - Fantazija

Starši so nam po svojih najboljših močeh dali, kolikor so lahko in kolikor so znali, ampak ali nas je to zapolnilo (in nam zadostovalo), pa vemo samo mi. Večkrat se zgodi, da je oseba v otroštvu trpela bodisi čustveno, psihično ali fizično. Komaj je čakala, da se odseli, pusti preteklost za sabo in si ustvari novo življenje z novo družino. Nekaj let ji to uspeva, nato pa izve, da jo čaka skrb za starše, ker sami zase niso več sposobni poskrbeti. In takrat se vse poruši … Kako je torej z občutkom dolžnosti, ko starši onemorejo – smo dolžni poskrbeti zanje ali ne? Intuitivna psihoterapevtka Anita Reher iz Ezoteričnega društva Arhelika nam polaga na srce, da se je nujno, če dobimo občutek negativne vibracije, o situaciji temeljito in predvsem odkrito pogovoriti. Najbolj problematično je namreč prav navzkrižje med občutkom odgovornosti in lastno srečo. http://www.arhelika.com/ Več o tem na naši spletni strani www.klepetobkavi.si Obiščite nas tudi na Facebooku: www.fb.com/klepetobkavi

To epizodo sva snemala trikrat. Zdaj že kr standardno, da zvok ni bil vredu. Jan je svoj del zato posnel na telefon, tako da je možno, da je zvok nekje malo slabši. Sj se res trudima, da bi blo kul. Nama še malo prakse manjka. Drugače pa kaj rečt. Premierliga se danes svečano in epsko otvori. Komaj čakava. Ko božično jutro. Al pa večer. Odvisno kdaj se pri vas odpirajo darila. Nekaj malega o najslabših, najboljših in tistih vmes. Vglavnem o prihajajoči sezoni in o tem, kako bo po najinem mnenju potekala. Zvečer pa kokice pa pred TV. Pukki proti Salahu. Naj se začne z goljado!

Sj ni čisto res samo NBA, ampak tistih 5min nogometa nisva štela. Mama pa nove mikrofone, počutima se kot profesionalca, ampak nama nekaj malega še manjka, da jih obvladava, tako da se opravičujeva, če kdaj zvok malo zataji.Ampak ja. Prosti trg (free agency) v NBA nam je postregel s spektaklom. Gladko bi se dalo kregat, da je najboljši v zgodovini. Ni veliko manjkalo, da bi s kokicami čakal na naslednji tvit od glavnih poročevalcev. Je blo skoraj težko določit 5 poražencev. Pa tudi 5 največjih zmagovalcev nisva čisto znala izrisat. Vglavnem.. Komaj čakama.Pri nogometu pa nekaj kratkih aktualij. Za Messijeve neuspehe z reprezentanco so krivi podkupljeni sodniki, en od severnih/južnih sosedov gre na Kitajsko, konec pa je tudi ženskega svetovnega prvenstva.

Komaj čakam na dopust naših politikov. Da si končno odpočijem.

V oddaji Moja zgodba ste tokrat lahko slišali pričevanje 90 letnega Avguština Sadarja, ki je bil rojen v Petrušnji vasi blizu Šentvida pri Stični. Kot 17 leten se je leta 1945 pridužil domobrancem, z njimi odšel na Koroško in bil vrnjen v roke partizanov. Njegova kalvarija se je nadaljevala v uničevalnem taborišču Šentvid, kjer je kot mladoletnik dočakal amnestijo. Komaj živ se je konec poletja 1945 uspel vrniti domov ...

V oddaji Moja zgodba ste tokrat lahko slišali pričevanje 90 letnega Avguština Sadarja, ki je bil rojen v Petrušnji vasi blizu Šentvida pri Stični. Kot 17 leten se je leta 1945 pridužil domobrancem, z njimi odšel na Koroško in bil vrnjen v roke partizanov. Njegova kalvarija se je nadaljevala v uničevalnem taborišču Šentvid, kjer je kot mladoletnik dočakal amnestijo. Komaj živ se je konec poletja 1945 uspel vrniti domov ...

Komaj je minilo Cankarjevo leto, že smo stopili v leto Valentina Vodnika. Na ta način se bomo v naslednjih 12 mesecih namreč poklanjali spominu velikana slovenske kulture, ki je v 61. letu starosti umrl pred natanko dvestotimi leti, januarja 1819. Toda – zakaj Vodnik sploh velja za velikana; kakšen je pravzaprav njegov prispevek? – Literarna zgodovina ga pač ne šteje, kakor denimo Cankarja, za našega največjega pisatelja. Za razliko od svojega sodobnika, Antona Tomaža Linharta, tudi ni napisal prvih dramskih besedil v slovenščini. Še manj je, jasno, videti podoben Trubarju, ki je, kot vemo, utemeljil slovensko pisano besedo. In če Vodnikove pesmi primerjamo s Prešernovimi ali Župančičevimi, tedaj ni dvoma, da njegovi preprosti, v ritmu alpske poskočnice pisani verzi po umetniški moči oziroma globini še zdaleč niso na primerljivi ravni. In vendar so bili ljudje, ki so sredi 19. stoletja vodili slovensko narodno prebujo, trdno prepričani, da bi bili vsi njihovi napori zaman, ko bi se ne mogli naslanjati na dosežke in zgled Valentina Vodnika. Še več; dolgo preden je Prešeren obveljal za nacionalnega junaka par excellence, je to mesto zavzemal prav Vodnik. Kaj vse je torej ta pesnik, prevajalec, jezikoslovec, novinar, urednik, učitelj in duhovnik dal slovenskemu prostoru? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal naš gost, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, strokovnjak za književnost baroka in razsvetljenstva, dr. Luka Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: spomenik Valentinu Vodniku v Ljubljani (Žiga Živulovič jr. / BoBo)

Konji, orli, noji! Ni, da ni. To je ta naš živalski vrt. O, ja. Komaj drugi krog, pa toliko drame. In kandidat za gol sezone. In prvi gost tekoče sezone: tekoče zgovorni Žiga Kous [NŠ Mura]. • Kaj pa gol Smajlagiča! Kaj pa to, kak' se je Gorica vrnila proti Celju! • Triglav proslavljal gol, Aluminij zmago. Ja, Aluminij. Šest pik! • Mura! Še enkrat: Mura! Derbi? Ja, če ste bili tam. Ne, goli niso manjkali. • Žiga je neomajen: Domžale do naslova. Žigina statisika: Rudar je tu-tu nekje z gol razliko v svoji novi sezoni. • Krško zborbalo še tretji polčas. Alen Šćulac se ne da. Ilija Stolica pa, očitno, tudi ne. P.S. Ker nas pridno sprašujete: koda za fantasy ligo Ofsajd je 44618-26068. ***Sodnikov podaljšek*** Če se znajdete v Ofsajdu, nas lahko tudi [finančno] podprete, vsak evro bo šel na fuzbal: brcajte na urbani.si/ofsajd. Hvala vsem in vsakomur posebej! ***Podaljšek sodnikovega podaljška*** Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem, naši in vaši Prvi Ligi Telekom Slovenije, ki jo snemamo (predvidoma/skoraj) vsak ponedeljek v mariborskem GT22, kjer nas giga prijetno gostijo, poslušate na Apple Podcast in Soundcloudu, pišete na facebook, pridno pa odgovarjava tudi na ofsajd@urbani.si. Evropski Ofsajd #143 bo na sporedu v petek, 3. avgusta. *** OFSAJDI • PLTS • 2018-19 6 - Celje 4 - Krško 3 - Aluminij 3 - Triglav 3 - Rudar 2 - Domžale 2 - Mura 2 - Aluminij 2 - Gorica 0 - Olimpija 0 - Maribor

Kje danes vidimo večino grafičnih storitev? Na digitalnih zaslonih. Klasično grafično oblikovanje za offline formate se je do določene mere moralo prilagoditi novim platformam. Sámo jedro in proces oblikovanja sta v zadnjih petnajstih letih sicer ostala enaka. Zagotovo pa so se spremenila orodja in pristop. Še vedno je vsebina tista, ki narekuje obliko. A v prvi vrsti konzumiramo z očmi. Saj, če govorimo specifično o dizajnu kot kreativnem delu, brez uporabniške izkušnje se še tako dobra vsebina težko ""proda"" brez privlačnega zunanjega izgleda. Oblikovanje za digitalno okolje ni zamenjava za oblikovanje za konvencioanlne medije. Je dodatek oziroma svoja zvrst. Najboljša mera kakovosti pa bo vedno doseganje WOW efekta. Včasih imajo digitalni oblikovalci, ki so že vešči v oblikovanju za konvencionalne medije, prednosti, občasno pa to lahko predstavlja tudi omejevanje v pristopu oziroma v načinu razmišljanja. Komaj čakamo, da vidimo, kaj digitalno oblikovanje čaka v prihodnosti. Obogatena resničnost in blockchain tehnologija bosta zagotovo prinesla nove trende oblikovanja. V sedemintrideseti oddaji POINT OUT Weekly gostimo grafičnega oblikovalca in doktorja znanosti grafičnih tehnologij Blaža Rata, soustanovitelja studia IDEJA.si. Z njim razglabljamo o dizajnu za digital, kakovostnem oblikovanju, trendih in še marsičem. **POINT OUT Weekly je posnet kot video oddaja. Za polno uporabniško izkušnjo si ga oglej na Facebooku, YouTubu ali na pointout.si**

Še zadnji...! V prvi sezoni, hehe. Poletje je minilo kot šus in šele zdaj vidimo, da je bil Euro 2016 le poletni predah v 26. sezono PLTS. Komaj čakamo, ne? Spet bomo hodili na stadione in gledali Kanal A. Kako, s kom in to vam bo več povedal Tomaž Klemenčič, ki se je vljudno odzval povabilu v Ofsajd in nam dal enega lepših komplimentov! S Klemnom sva skušala čim bolj(e) pregledati deseterico moštev, ocenila evropsko sezono Domžal in Gorice, pokukala k Mariboru in Olimpiji, o kateri se je znova oglasil Matej Klinc Klino... Celtic pa je poskrbel, da je narod šel na Areno Petrol, v Stožice in Ljudski vrt. Ravno pravšnji uvod, ne? Začelo se bo! Vsi. Na. Stadion *** ZAPISNIK Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem, naši in vaši Prvi Ligi Telekom Slovenije poslušate na iTunes in Soundcloudu, pišete na facebook, pridno pa odgovarjava tudi na ofsajd@urbani.si. P.S.: Hvala, Boki Batina, GT22 & Rene Puhar za sodelovanje v oddajah, Marku Ulagi za logotip! Pa Frizerski Bajti za spodbudo!