Podcasts about Kje

OoOoOoo! 4:0! Primorje je prišlo, Primorje je šlo, tri točke so tu - v vikendu, ki spet poraja vprašanja. In štejemo. Kje je kakšna točka šla, ampak predvem, kje še bodo. Žiga ponudi v ponedeljek zjutraj Jaši izziv, čiiiisto prezgodaj za podaljševanje pogodb. Uh! Pogled k pokalu v sredo, debata o obisku v Ljudskem vrtu, zelo dobrem pristopu Feđe Dudića ter k sobotni tekmi pri Bravu. Žiga ima rezultate in spisek, haha. Konec? Za to snemamo Zic!

Začenja se 28. Festival slovenskega filma v Portorožu. Kakšna so pričakovanja glede letošnjega filmskega programa? V kakšni formi je slovenski film? Kaj najbolj vpliva na njegovo kakovost in prepoznavnost? Kje je prostor za izboljšave? Kaj določa “uspeh” slovenskega filma na domačem festivalskem prizorišču? Odgovori na ta in druga vprašanja sledijo v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Ana Jurca, filmska kritičarka; Igor Harb, filmski kritik; Matic majcen, filmski kritik. Avtorica oddaje Tina Poglajen.

Javnost težko pride do podatka o izvoru sestavin za določeno zdravilo. Na katerih področjih imata Kitajska in Indija že tako rekoč monopol?V farmacevtski industriji se vrti veliko denarja – posel je posel. Leta 2023 so tako farmacevtska podjetja in njihovi partnerji na globalni ravni zabeležili več kot 1.600 milijard ameriških dolarjev prihodka. Za primerjavo: to je približno toliko, kot je znašal celoletni bruto domači proizvod Avstralije, Španije ali Mehike. V želji po optimizaciji proizvodnje in maksimiranju dobička farmacevtske družbe zdravil ne proizvajajo več na eni sami lokaciji, ampak svoje priložnosti iščejo na globalnem trgu. Pogosto se zgodi, da zdravilo, preden pride do bolnice ali bolnika v Evropi ali ZDA, prepotuje polovico sveta. Nemška profesorica Ulrike Holzgrabe ocenjuje, da se približno 70 odstotkov aktivnih sestavin proizvede na Kitajskem in v Indiji, približno 25 v Evropi, preostalih 5 odstotkov pa v ZDA. Kakšno tveganje predstavlja ta izpostavljenost in odvisnost od Kitajske in Indije za največja zahodna farmacevtska podjetja in ne nazadnje tudi za zahodne države same? Ali zato vedno pogosteje prihaja do motenj v preskrbi z zdravili? Kje so največja ozka grla? Kakšno vlogo ima pri tem dobiček? Odgovori v Intelekti. Sodelujejo: prof. dr. Ulrike Holzgrabe (Univerza v Würzburgu), direktor oskrbe Miha Bahar (Lek, Sandoz) in prof. dr. Rok Dreu (Fakulteta za farmacijo v Ljubljani). Foto: BoBo

Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Samo seks se napaja pri izviru erotike, seksualnosti, a govori in reflektira o vsem mogočem. Pisateljica Erika Johnson Debeljak je vanj postavila primarne reči, vse pa je zgradila na bivanjski substanci razmnoževalnega akta, ki opredeljuje življenje, ga celo poraja, a če smo pri tej oznaki vsaj malo previdni, skozi branje seks postaja vedno bolj muzikalen, večglasen, kot kakšen krasen zborovski seks-tet, proti koncu knjige pa se besedi pridruži še "pripomenka" sekstant, orodje, ki nas vodi po svetu, nam kaže strani neba in nam pomaga živeti. Knjiga je, to nam kmalu postane jasno, roman, ki miselno in vsebinsko plahuta po civilizaciji, obdeluje vse mogoče teme, s seksom pa se ukvarja sporadično, kot bi brskali po netu za pornografskimi vsebinami in ob slikah imeli čisto druge misli v glavi. Libido je širok pojem. Mogoče se res začne z vonjavami izpod pazduhe, konča pa se gotovo v abstraktnih parfumih, ki segajo do neba. Tudi eros je delikatna beseda s številnimi vsebinami in pomeni. Če smo jezikovno dosledni, je pri starih Grkih to bog ljubezni, poželenja in spolne privlačnosti, Rimljani so ga preimenovali v Amorja, vendar ni, da bi človek preveč razglabljal – seks, ki nekako krmari knjigo, je pač tista elementarna prvina, nemara goli gon, nagon in sla, ki vse pogojuje. Erosa ni brez seksa, če bi hoteli biti pragmatični, platonovski verziji navkljub, kjer oznaka pomeni višjo, duhovno obliko ljubezni, silo, ki človeka vodi k lepoti in modrosti. Ergo, na spolzkih tleh smo, ko zaidemo v ta arhetip, v ta summus vseh človekovih stremljenj in dejanj, ki ga je med prvimi iz mita izluščil Sigmund Freud in mu nadel uzde, ki konja vodijo, gonijo in krotijo ... Vsaj mislimo, da je tako. Glede na tematiko ne preseneča, da pisateljica začenja roman z Meduzo. Za razumevanje branja je vendarle treba vedeti, kaj ta starogrški mit pomeni in v kakšne variabilne oblike se je skozi zgodovino modificiral. Meduza, ena od treh Gorgon, je bila smrtnica. Sprva ni bila pošast, temveč lepa deklica, ki je služila kot svečenica v Ateninem templju. To, porečemo, je bilo lepo delo, no, se pa stvari zapletejo, ko jo je bog morja Pozejdon zapeljal, mogoče celo posilil. Atena se je razjezila – kako domače! – ne na Pozejdona, temveč na Meduzo in jo spremenila v pošast z lasmi iz kač, in vsak, ki bi jo pogledal, bi se spremenil v kamen. Meduza v tem romanu je čista metafora, je samo namig v smeri mitologije, v tiste plasti literature, kjer se kopičijo arhetipi, pravzgibi, osnovne strasti, nagon po življenju. Glavna protagonostka v knjigi je vendarle sodobna ženska, ki se sooča s staranjem, ki počasi čuti v sebi smrtno sapo, konec "mita", in se zaradi tega nenadejanega položaja, ko se vse sanje po zakonih narave spreminjajo v moro, začne ukvarjati sama s sabo na zanimiv način. Pisateljica pravi, da gre za "protiljubezensko zgodbo". Glavna oseba v knjigi je Ona v tretji osebi: "Njo svet vidi, toda le, če se tako odloči, in pri mojih letih – kajti če uporabim kliše, moja najboljša leta so mimo, sem ženska na napačni strani šestdesetega - se raje odloča za ne. Se pravi, je nevidna, prozorna, skoraj neobsotoječa." Slednje, o nevidnosti, je kasneje lepo razdelano. Staranje pomeni počasno izginjanje iz vidnega polja sveta. Nihče ne opazi starca, ni zanimiv, nima perspektive, ni atrakcija za oko. To pa je lahko, tudi pravi avtorica, celo koristno, saj kot nevidnež, kot nihče, lahko opazuješ življenje brez interakcije, brez refleksij in povratnih impulzov; resnica postaja jasna in popolnoma čista ter – enosmerna. Tole je nekakšen pritajeni kredo v knjigi, nekakšen potisk za bralca, ki si o staranju ne želi vedeti veliko ali celo nič, a ga te uvodne teze prepričajo, da bere naprej in proti koncu že hlasta po zgodbi. Pisateljica se je spretno izognila lamentacijam vobče, jamranju in strahu pred smrtjo na način, ki preferira mladost, živost in erotično razburljivost. Še zadnjič postaja deklica s sanjami, zakaj pa ne?, kdo nam določa, kdaj je konec strasti, hrepenenja, ljubezi in seksa. Patriarhat, ta kumulus naše civilzacije, nam govori eno, starejša gospa, pa gre po svoje, suvereno in odločno. In naenkrat smo na drugem polu iste premice življenjske črte, ki jo tokrat riše Tinder, in se vprašamo: Kaj ti je, babica? Zakaj so tvoje želje tako velike? Zakaj še hrepeniš po moškem, ker imaš že suha usta od skrbi in peze življenja? Kje so tvoje meje? Zakaj si še polna sle in upanja? Krasna prekucija, v romanesknem in vsebinskem smislu, preskok na premici življenja, ko se proti koncu oziramo nazaj in živimo naprej, avtorica pa nonšalantno ošvrkne svet, ki ga krojijo moški, tudi možače in ponižne ženske, in v prvi plan postavi svojo vizijo svobode, osvobojenosti, nekakšne enakopravnosti in enakovrednosti. Hecno je, da za svoj boj v roke vzame moško orožje, seks, uzi, ki ponavadi kosi po ženskih sužnjah in zadovoljuje samo moški del populacije. Sicer je preprosto, pisateljica že uvodoma namigne, "da so dogodki zgolj naključni, a ne bi imela nič proti, če bi si ji res zgodili," saj se v krizi poznih srednjih let, če pomislimo, da je premagala že vsa "mlada leta" in se sooča s starostjo, odloči na svoj računalnik naložiti program za stike, znameniti Tinder in nadaljevati "mladost". Kratek rezime romana, ki je poln duhovitih izpeljav, iskrivih razmislekov o položaju ženske v našem času, pa tudi na splošno, skratka o dominaciji patriarhata, pa o staranju, predvsem v povezavi s predsodkom, da ženske v zrelih letih (tu je eksplicitno mišljeno po menopavzi, v času sušenja kože in povešanja seksualnih kazalnikov) po nekakšni nazadnjaški tezi ne morejo in ne smejo imeti več spolnih želja. Avtorica se odloči pokazati nove poti, povzdigniti zgodbo do ekstremov, ko se srečata pornografija in primarna sla, živa želja po seksu, še pretkana z ljubezenskimi občutki in nagonom, ki prek suhega užitka »male smrti« vodi v dokončno odmrtje. Intrigantski roman brez primere, voaerje bo vlekel v podrobnosti, emanicipirane bralke bo celo odvračal od konzumacije, sploh, ker avtorica brez težav preklaplja v svet moških pornografskih fantazij; za nekoga, ki ga zamika Erica Johnoson Debeljak, imenitna avtorica, ki se je naselila v naši kulturi in ima častitljiv renome, pa bo branje lep doživljaj: poln erotike, duhovitih indicev, gladkih razmislekov in intimnega razmišljanja in s sklepom, ki pove vse: "Ti boš zadnji. Ti boš tisti, ki mi bo vrnil devištvo. Tako neznansko sem si prizadevala, leta in leta sem se trudila odriniti prerokbo, jo potisniti nekam v prihodnost, spet pomladiti svoje telo, ga narediti lepo, da bo čutilo, da bo živelo. Toda izpolnitivi prerokbe, ko je enkrat oznanjena, se ne moremo izogniti nič bolj kot vsi tisti mogočni kralji in kraljice, vsi tisti mogočni bogovi in boginje. Kajti konec koncev, kdo pa sem jaz?"

V času osamosvajanja Slovenije se je pokazalo, da je področje obrambe eno od temeljnih področij vsake države. Vojna na evropskih tleh, nas opozarja, da tega področja ne smemo zanemarjati. Zato smo tokrat spregovorili o domači obrambni industriji. Zakaj je potrebna? Kaj trenutno imamo? S kom sodelujemo? Kje se odpirajo nove možnosti? O tem sta spregovorila direktor Grozda obrambne industrije Slovenije – GOIS Boštjan Skalar in državni sekretar na ministrstvu za obrambo Boštjan Pavlin.

Drugi poudarki: - V Halozah predsednico države opozorili na dolgotrajne birokratske postopke, neustrezne razpise, pa tudi na opuščanje kmetovanja - Kako povezati izobraževanje in sodobne tehnologije, je vprašanje, na katero v Kočevju odgovarja 200 udeležencev iz različnih držav na konferenci Edutech - Idrija v znamenju festivala industrijske kulture Bertrib, ki ne osvetljuje le preteklosti, ampak posluša tudi prihodnost. Tokratna naslovna tema je pomenljiva - Na razcepu - Kje se zatika pri graditvi kolesarskih stez na Celjskem?

Kje sem bila in kako gremo naprej?

Evropska unija želi z Aktom o umetni inteligenci spodbuditi zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne človekove pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Nova zakonodaja naj bi v celoti začela veljati prihodnje leto. Kje je Slovenija na poti regulacije, kaj pomeni za regulacijo iniciativa »Stop-the-Clock«? Kateri sistemi umetne inteligence države že uporabljajo in zakaj bi potrebovali register umetne inteligence? Kako avtomatizacija vpliva na življenja ljudi in ali je visokotehnološki kapitalizem združljiv z demokracijo in varovanjem človekovih pravic? Pogovor je bil prvič objavljen v oddaji Intelekta. Gostje: Jasmina Ploštajner, Inštitut Danes je nov dan; Darja Petric Štrbenk, Ministrstvo za digitalno preobrazbo; dr. Ana Sobočan, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani; dr. Blaž Vrečko Ilc, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Urška Henigman.

Dr. Zdenka Čebašek - Travnik je psihiatrinja, sistemska družinska terapevtka in sodna izvedenka za psihiatrijo. Na Psihiatrični kliniki Ljubljana je vodila Center za zdravljenje odvisnosti od alkohola in Klinični oddelek za mentalno zdravje. Bila je varuhinja človekovih pravic in predsednica Zdravniške zbornice. V tretjem življenjskem obdobju se posveča prostovoljstvu. Na področju zasvojenosti deluje v društvu Žarek upanja, na področju ozaveščanja o demenci pa v društvu Spominčica – Alzheimer Slovenija. V knjigi Kje so moji ključi je prispevala strokovne komentarje k osebnim zgodbam o življenju z demenco. Je članica Pomurske akademske znanstvene unije.

Pravice do dolgotrajne oskrbe se uveljavljajo postopno. Kako do posameznih pravic? Kdo je lahko oskrbovalec družinskega člana in kakšno je plačilo? Kako do oskrbe na domu ali v instituciji? Kje so vstopne točke, kjer lahko oddamo vlogo, kakšne podatke mora vsebovati in kakšne pravice lahko pričakujemo? Na takšna in podobna vprašanja bo v sredinem Svetovalnem servisu po deveti uri odgovarjala Irena Tovornik, vodja Vstopne točke Centra za socialno delo Celje.

Zadnje obdobje življenja je pogosto najbolj dragocen čas, ko se uredijo marsikateri odnosi. Je pa tudi čas, ko bolnik potrebuje veliko sočutja, varnosti in sprejetosti. Zato je še kako pomembno, da znajo sodelovati službe, posamezniki, civilnodružbene organizacije in svojci, ko poskušajo odgovoriti na človekove zdravstvene, duhovne, duševne in socialne potrebe. Kje to sodelovanje že poteka in kje so težave, smo se pogovarjali na okrogli mizi v okviru posveta, ki ga je pripravila Slovenska Karitas. Prisluhnite v oddaji Pogovor o!

Evropska unija želi z Aktom o umetni inteligenci spodbuditi zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne človekove pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Nova zakonodaja naj bi v celoti začela veljati prihodnje leto. Kje je Slovenija na poti regulacije, kaj pomeni za regulacijo iniciativa »Stop-the-Clock«? Kateri sistemi umetne inteligence države že uporabljajo in zakaj bi potrebovali register umetne inteligence? Kako avtomatizacija vpliva na življenja ljudi in ali je visokotehnološki kapitalizem združljiv z demokracijo in varovanjem človekovih pravic? Odgovore smo iskali v tokratni oddaji Intelekta, kjer so se nam pridružili Jasmina Ploštajner z Inštituta Danes je nov dan, Darja Petric Štrbenk z Ministrstva za digitalno preobrazbo, izr. prof. dr. Ana Sobočan s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani in politolog doc. dr. Blaž Vrečko Ilc s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Čeprav je še vedno toplo septembrsko sonce že zamenjalo vroče julijske in avgustovske dni, so pravkar končane poletne počitnice še pogosto tema pogovorov predvsem naših najmlajših. »Kje si bila pa ti poleti?« »A veš, kako je bilo lepo, ko smo …« »Mi smo šli pa letos …« In tako dalje in tako dalje. Večina otrok dolgi poletni premor med poukom običajno izkorišča za druženje, počitek, zabavne dejavnosti, potovanja in raznorazne dejavnosti, a ne tako daleč stran – gora Solunska glava, kjer so bile osrednje snemalne lokacije filma Poletne počitnice, je oddaljena le slabih tisoč kilometrov. In tam živi deček Basri, ki poletne počitnice preživlja popolnoma drugače. Basri je namreč pastir. Skoraj tak, o kakršnih lahko beremo v starih slovenskih pripovedkah – na planini pase ovce, družbo pa mu poleg živali delajo le trije starejši bratje, od katerih željno črpa pastirsko znanje in trop zvestih psov. Dobra dva meseca Basri ne vidi ne staršev ne sošolcev, njegov vsakdan pa je sestavljen iz skrbi za kočo, v kateri bivajo, in opravkov, ki mu jih nalaga najstarejši brat. Ti so seveda tesno povezani s trenutnimi potrebami ovc in psov, poseben poudarek pa je tudi na vremenu, ki zna biti na 2500 m nadmorske višine precej samosvoje. Medtem ko najstarejša brata že poznata tudi temnejše plati takšnega pastirskega življenja, Basri na divji gori občuti predvsem neskončno svobodo in posebna odlika filma Poletne počitnice je, da jo je ustvarjalcem uspelo prenesti na filmsko platno. Režiserka in soscenaristka Petra Seliškar je na gori s fanti iz družine Zekirov preživela pet poletij in ustvarila izjemno topel dokumentarni film z edinstvenim vpogledom v starodavno pastirsko znanje, ki se za zdaj še prenaša iz roda v rod. Ne le naravnost osupljiva vizualna podoba – direktor fotografije je Brand Ferro –, mlade gledalce bo pritegnila tudi povezanost pastirjev z živalmi, za lažjo umestitev pa skrbi minimalna in dramaturško izvrstno dodelana prvoosebna pripoved. Poletne počitnice so izjemno zanimiv film, ki odpira vrata v svet, ki ga pri nas ni več moč doživeti, in nagovarja vse gledalce, starejše od 10 let. Otroci bodo dobili edinstven realističen vpogled v preživljanje poletja daleč stran od današnjih civilizacijskih norm, odrasli kopico opomnikov, kako blizu nas je lahko vse popolnoma drugače, oboji pa zvrhano mero prave gorske pastirske svobode. Recenzijo je pripravila Gaja Pöschl, bere Maja Moll.

Na prvi pogled morda nenavadno, da imajo spojine z zdravilnim delovanjem prostor tudi v energetiki. A prav to je moč rutenijevih spojin. Rutenij - kovina, ki po barvi in značilnostih spominja na platino - pa ni edina, s katero se z novodobnimi sinteznimi postopki ustvarja nove materiale. Načinov in možnosti, kako združiti kovine, kot so denimo rutenij, cink in nikelj z organskimi spojinami in tako ustvariti materiale z širokim naborom lastnosti, je veliko. In ravno to je tisto, kar odpira vrata številnim nepričakovanim aplikacijam. Med njimi je uporaba teh spojin v medicini - od zdravljenja sladkorne bolezni do uničevanja virusov, bakterij in celo tumorskih celic. Za potrebe energetike pa se te spojine preučuje tudi kot barvila v sončnih celicah. Kje kemiki iščejo navdih za sintezo novih spojin? Ali novi materiali, ki sprva obetajo, res preidejo v vsakdanjo rabo? In katera nova obzorja na področju sinteze in uporabe rutenijevih in drugih spojin se odpirajo danes? Na ta vprašanja nam bo pomagal odgovoriti tokratni gost Podob znanja, profesor doktor Iztok Turel z ljubljanske Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo.

Kje v slovenskem šolskem prostoru je prostor za inkluzijo in zakaj je slovenski šolski sistem v osnovi izključujoč? Zakaj narašča število učencev v specializiranih šolah? Gost oddaje Intervju bo doktor specialne in rehabilitacijske pedagogike Matej Rovšek, ravnatelj Centra Janeza Levca v Ljubljani in velik zagovornik vključujoče družbe. Prizadeva si za izboljšanje položaja oseb z motnjami v duševnem razvoju in oblikovanje inkluzivne šole. Je predavatelj in avtor številnih člankov s področja vzgoje in izobraževanja otrok z motnjami v duševnem razvoju. Osmislil in omogočil je idejo zdaj že tradicionalnega mednarodnega festivala Igraj se z mano, ki je bil letos že devetnajsti po vrsti. Dr. Matej Rovšek premika meje, odpira vrata v drugačnost in družbi nastavlja ogledalo. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.

Kje je meja med starševskim nadzorom in otrokovo odgovornostjo? Šole sicer omogočajo elektronsko spremljanje šolskega dela, strokovnjaki pa opozarjajo, da preveč nadzora ruši zaupanje in zavira razvoj samostojnosti. Ivana Gradišnik in prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek opozarjata, da otrok ne sme postati projekt staršev. Prof. dr. Sebastjan Kristovič pa dodaja, da smo jih s pametnimi napravami celo »oropali otroštva«. Po besedah prof. dr. Gregorja Starca se je razdalja otrokovega gibanja od doma v primerjavi z generacijo starih staršev zmanjšala za petino.

Demenca je bolezen možganov in največkrat se počasi prikrade v življenje posameznika in njegove družine. Ima številne obraze, zato je njeno prepoznavanje težavno tako za svojce kot tudi za strokovne delavce. Kakšno je življenje z bolnikom z demenco, kako poskrbeti zanj in kakšno pomoč potrebujejo svojci bolnika? O tem bosta pripovedovali gostji oddaje Med štirimi stenami, komunikatorka znanosti in hčerka očeta z demenco dr. Saša Novak, ki je tudi pobudnica nastanka knjige Kje so moji ključi – O življenju z demenco, in predsednica društva za pomoč pri demenci Primorske spominčice mag. Tatjana Cvetko, doktorica medicine. Pred mikrofon ju je povabila Petra Medved.

⏰ Driiiing! Dring za 10ko. Dring za 10 let. Ne bom dolg, ker sem bil predolg v solo oddaji. Ne, ni uspelo, kakor sem si zaželel. Je pa. Solo. Jaša solo. Ker se spodobi. Sicer z nespodobno dolžino. Ena ura? Čiiisto preveč. Ampak slišite lahko čisto prvi Ofsajd. Reneja. Pa Klemna. Žigo kot gosta, haha. Žigo kot sovoditelja. Deset let je epoha. Seveda je. Bila je sreda, 9. septembra 2015, zdaj je 9. september 2025. Kje smo, kam gremo? Ja, solo sem, nisem uspel dobiti intervjuja, zato pa obujam spomine in se res zahvalim. Upam, da sem povedal, no, preveč itak, ampak vsaj dovolj ;).

Kje drugje kot na vašem priljubljenem programu, v vaši priljubljeni analitični oddaji, se bo začela vroča politična jesen. Kar je vsaj malo smešen izraz. Jesen pride vsako leto, politika pa je ves čas tu. Tako danes debatiramo samo o tem, kaj je vroče. Zato pohitimo, da nas ne prehitijo. Ob koncu poletja so skupaj z jurčki po deželi vzniknili plakati Karla Erjavca. Mož je pred časom ustanovil novo stranko, ki se poigra z besedno zvezo »za-upanje«. Se pravi: Karl Erjavec nam bo omogočil upanje, le zaupati mu moramo. Kreativci, ki so se v oni agenciji domislili slogana, so imeli uspešno kreativno popoldne. Na plakatu ob tem še stoji, da gre za odpornega, vztrajnega in teflonskega politika, stranka Zaupanje pa se bo zavzemala za varno prihodnost. Glede na nacionalno vlogo medija se s tako minimalističnim premikom na politični sceni, kot je ustanovitev nove stranke, ne bi ukvarjali, če ne bi šlo za Karla. Res da ankete in analize in tudi politična konkurenca stranki Zaupanje ne prerokujejo ne dolgega, ne uspešnega življenja; notranji glas in večinsko mnenje znotraj redakcije naše skromne oddaje pa nas obvezujeta, da stranki posvetimo potrebno pozornost. Ker mogoče ne poznamo volilnega telesa, tako kot ga poznajo javnomnenjske agencije, zato pa volilno telo živimo in posledično razumemo. Hočemo povedati: »Karl Erjavec se je in se bo še vrnil. Večkrat.« Plakat in s tem Erjavec sam imata dve značilnosti. S prvo opravimo v stavku ali dveh. Da je odporen in vztrajen, še nekako razumemo; da sam sebe imenuje – kot mu je pred leti nadel vzdevek primestni šaljivec – teflonski, pa je nekoliko preveč. Po analogiji, da se teflona nič ne prime, tako naj bi tudi iz političnega bitja Karla Erjavca vse odletelo, se ne prijelo, sploh pa se na njem nič prismodilo. In Karl omogoča kuhanje skoraj brez maščobe. Ker duhovičenje – da se ga je treba lotevati samo s kuhalnico in bog ne daj v z vilicami, ker enkrat odluščen je karcinogen – ne vodi nikamor, se posvetimo drugi značilnosti plakata. To je doprsna podoba Karla Erjavca. V temni obleki, beli srajci, kravati in z značilno skrivnostnim nasmehom Mone Lize. Na tem mestu pa se začudeni ustavimo, kot se začudeno ustavlja na stotine Slovencev ob enem izmed Karlovih dvestotih plakatov. Karl je namreč videti izjemno dobro. Leta mu niso prišla do živega. Gladka, napeta koža, lepi lasje, sive oči. Koketna prečka. Človek je videti mladostno, zdravo in vitalno. Zaupanja vredna mešanica decembrskega dobrega moža in upravitelja parkirne hiše. Ob tem pa, če nas pogled in približevanje slike do velikosti piksla ne varata, Karel ni uporabil katerega digitalnih orodij, ki znajo manipulirati s fotografijami. Sicer dopuščamo možnost, da se kje na kakšnem podstrešju skriva slika, na kateri se stara v razpadajočega starca, a na plakatih je Karl imeniten. Iz česar izpeljujemo začetno tezo, da je stranka, ki jo vodi, resen kandidat za preboj parlamentarnega praga na bližajočih se volitvah. Vendar se moramo kljub temu vprašati, zakaj tako. Kajti slovenska politična zgodovina, vsaj tista neobremenjena in neodvisna, Karla ne pomni po kakšnih presežkih, ki bi jih žrtvoval na oltarju slovenske državnosti. Ves čas svojega političnega delovanja je bil drobnjakarski, kruhoborski populist, ki je za paravanom upokojenske agende krmaril bizarno politično strukturo, imenovano DESUS. Ampak – kot je večkrat dokazano – ima volilno telo izjemno kratek spomin, če že ne kratke pameti, in Karl Erjavec dva pika nula bo v sijoči podobi le še enkrat več zasijal na parlamentarnem nebu. Kar nas pripelje do ugotovitve, s katero velja odpreti vročo politično jesen. Slovenci kot volivci in kot politična bitja smo obsedeni s podobo. Ne z bistvom, s sržjo družbenih procesov, temveč s preprosto pojavnostjo, iz katere nato klepljemo svoje politične preference. Če položimo Karla na stran, si za trenutek poglejmo poroko premiera Goloba. Nikogar ni zanimalo bistvo poroke, ki je čustvena naklonjenost dveh oseb, temveč se je vsa Slovenija ukvarjala samo z njeno podobo. Kdo, kdaj, koliko in kje. Tako Karl svoje politične usode, modro, ni zaupal političnemu programu ali sklicevanju na svoje morebitne presežke v javnem delovanju. Ne, stavil je in stavi na podobo, vedoč, da Slovenci ne zmoremo pogledati onkraj vidnega. Karl Erjavec, ki je dobro videti na plakatih, bo dobro videti v parlamentu, na ministrstvu, morebiti celo na Erjavčevi cesti številka 17 … Kjerkoli se bo že pojavil, se z njegove teflonske podobe ne bodo samo odbijale afere in politični nasprotniki, temveč se – žalostno – nanj ne bo moglo navezati nič, kar bi bilo količkaj smiselno.

Danes se o umetni inteligenci govori večinoma kot o revolucionarni tehnologiji, ki bo tako rekoč spremenila svet. Med drugim naj bi nam pomagala reševati tudi posledice podnebnih sprememb in degradacije okolja. Koliko resnice je v tovrstnih napovedih in kje so pasti njene uporabe? Kje vse se uporablja in kaj se razvija? Bomo z njeno pomočjo lahko dejansko zmanjšali naš ogljični in okoljski odtis ali pa bo njena visoka poraba električne energije temeljni problem le še povečala. Gostje: prof. dr. Sašo Džeroski, vodja odseka za Tehnologije znanja na Institutu "Jožef Stefan"; prof. dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi Gorici in član Podnebnega sveta, posvetovalnega organa vlade; izr. prof. dr. Nataša Atanasova s fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani; doc. dr. Vida Groznik s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Ponovitev Intelekte. Avtorica oddaje Nina Slaček.

Letošnji 20-ti Blejski strateški forum poteka pod naslovom Pobegli svet, kar se zdi zelo primeren opis razmer v svetu številnih žgočih in tlečih konfliktov, spodkopavanja mednarodnega prava in vseh pravil, vzpostavljenih v zadnjih desetletjih, ter stopnjevanja podnebne krize. Kako se znajti v tem vse bolj negotovem svetu? Kako ubrati pravo pot v odločanju med etiko in pragmatizmom? Kje se je izgubila Evropa in kakšna je vloga Slovenije? O tem v tokratnem Studiu ob 17h z Bleda. Gostje: Mirko Cigler, publicist in nekdanji diplomat; dr. Marko Lovec, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Ana Klemen, udeleženka strateškega foruma mladih, ministrstvo za okolje, podnebje in energijo. Avtorica oddaja Špela Novak.

Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Osnovno vprašanje, ki se pojavlja ob branju romana Romana Rozine Trafikant, je: v kaj vse je ovita glavna zgodba? Knjiga obsega okoli dvesto petdeset strani, zgodba s knjižnim naslovom pa nekako sto trideset. Kje je torej razlika sto dvajsetih strani. Računanja za začetek dovolj? Dejstvo je, da je sila težko pronicati v srž romana. Kako tudi ne, saj opisuje vsestransko sumljive okoliščine, ki so spremljale smrt uličnega prodajalca hrane in pijače Dervisha Devetaka. Da se lahko bralstvo dokoplje do podatkov, potrebnih za kolikor toliko celovito predstavo o srži te pisarije, se mora seznaniti s Pisateljevim predgovorom in Založnikovim predgovorom ter pri tem usmeriti pozornost na to, da sta obe osebi pisani z veliko začetnico. Dalje: za razumevanje romana se je skoraj nujno seznaniti tudi z delom knjige, ki Trafikantu sledi, to pa so študije, ki jih piše Romana Rozin in imajo naslove Kukanje v trafiko, Pogodba, Manca Majnik, Pisatelj in Trafikant, Enciklopedije, Optik Panoptik s podnaslovom Temna pravljica in Kdo je avtor Temne pravljice, ter sklepno poglavje z naslovom Nekakšen sklep. Našteto dokazuje, da prebijanje skozi vse te umetnine ni lahko početje. Celo več kot to: je pristajanje na strukturalne lome, s katerimi bralstvo morda lahko seže po razrešitvi, a kaj kmalu spozna, da razrešitve v klasičnem oziroma ustaljenem pomenu te besede ni. In je tudi ne more biti. Skrivnostna oseba, ki je le likec in kasneje tudi lik, zavzema sporočilno celoto, s katero se pisatelj poistoveti do tiste mere, do katere seže bralstvo. A od tu ni poti naprej, pač pa v cikcakanje, tako imenovano odcepno ali spodmikajoče se branje branje, ki zahteva nenehno listanje in preverjanje že prebranega. Tak postopek pa je seveda izraz tiste sile, ki se ji pravi novinarstvo in ima občasno oznako dodatna veja oblasti. Napetost raste, ko ta dodatna veja oblasti preiskuje osnovno vejo oblasti, in napetost raste, ko je preiskovano besedilo, v katerem trafikant, ki je izpostavljen stalnemu pregledovanju z ulice, zazna, da ima svojo zgodbo. Knjiga z naslovom Trafikant usklajuje tudi tako imenovane moške in ženske kvote, ko pisateljeva projekcija imena postane ženska oblika osebnega zaimka. In prav usklajenost je beseda, s katero je najprimerneje opredeliti sporočilnost te knjige. Sorazmerja, s katerimi pisatelj dopolnjuje svojo osnovno naracijo, so dognana do obsežnosti tako knjige kot tudi potencialne koncentracije bralstva, se pravi, da se književno delo sooča s preobsežnostjo. Preobsežnost pa ni kakovost, ki bi upravičila vlogo posrednikov med dogodki in njih opisi. Za nekakšno asociativno zvezo z vejami oblasti je poskrbljeno tudi z naslovnico knjige, ki ponuja kavelj. In odpira vprašanje: na kaj vse se lahko prime knjižna vsebina.

Predstavili smo letošnje radijsko kolesarjenje Od Marije k Mariji - od prijatelja k prijatelju. Tokrat se radijska ekipa odpravlja v deželo Martina Krpana: od Ilirske Bistrice do Stične. Kje natančno bo tekla kolesarska pot, kakšni bodo vsebinski poudarki in kje postanki? V drugem delu se nam je oglasil alpinist Aleš Česen, ki je točno pred mesecem dni z avstrijskim soplezalcem stopil na vrh še neosvojenega šest tisočaka v Karakorumu.

Danes se o umetni inteligenci govori večinoma kot o revolucionarni tehnologiji, ki bo tako rekoč spremenila svet. Med drugim naj bi nam pomagala reševati tudi posledice podnebnih sprememb in degradacije okolja. Koliko resnice je v tovrstnih napovedih in kje so pasti njene uporabe? Kje vse se uporablja in kaj se razvija? Bomo z njeno pomočjo lahko dejansko zmanjšali naš ogljični in okoljski odtis ali pa bo njena visoka poraba električne energije temeljni problem le še povečala. O tem so razmišljali gostje tokratne Intelekte: prof. dr. Sašo Džeroski, vodja odseka za Tehnologije znanja na Institutu "Jožef Stefan"; prof. dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi Gorici in član Podnebnega sveta, posvetovalnega organa vlade; izr. prof. dr. Nataša Atanasova s fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani ter doc. dr. Vida Groznik s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Foto:Pixabay

Nedavni pogovori med ameriškim predsednikom Trumpom in njegovim ruskim kolegom Putinom na Aljaski so prinesli nekaj upanja, da se vendarle bliža konec vojne na vzhodu Evrope. Kljub okrepljeni diplomatski dejavnosti pa je za zdaj pri reševanju ukrajinskega konflikta več vprašanj kot odgovorov. Pogledali bomo tudi na Bližnji vzhod, kjer je izraelska vojska sprožila ofenzivo za zavzetje mesta Gaza. Hkrati so izraelske oblasti odobrile načrte za gradnjo novih judovskih naselbin na Zahodnem bregu. Kje so meje potrpljenja mednarodne skupnosti? Tudi o tem v Labirintih sveta.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Maja Moll in Jure Franko. Na naslovnici romana Marija Švajncer Ljubezen v breznu je fotografija pri nas neznanega EM Merla. Vidim temno skalnato pobočje, ki je lahko gorski previs ali rob globoke jame. V ozadju je izsušena pokrajina, ki je lahko kraška ali puščavska. Z belo obrobljene črne črke vabijo misel na smrt in žalovanje. Ljubezen mi vedno vzbuja misel na dvojino, kar je seveda ozkosrčen romantičen, morda izrazito ženski predsodek. V resnici se mi ljubezen, čeprav ena sama, vsem dana in hkrati nedosegljiva, prikazuje v najrazličnejših barvah in podobah, včasih vilinsko, drugič pod masko, včasih kot laž. Na hrbtni strani knjige je zapisano, da roman Ljubezen v breznu govori o ljubezni. Zakaj potem temne sence, črne črke? Kje je rožnato nebo, neomadeževana belina? Kratka oznaka na hrbtni strani se strne s trditvijo, da "ljubezen ni ena sama in ima lahko več barv, tudi mavrično." Tako že pred branjem izvem, čemu se je avtorica posvetila, ne morem pa si misliti, kako bo načrt izpeljala. Odprem knjigo in se prepustim branju. Hitro mi postane jasno, da gre za družinsko zgodbo, ki pa ni družinska saga, ki naj bi zajemala več generacij in postavila dogajanje v kraj in čas, temveč je zelo ozko, linearno, skopo zastavljena izpoved ženske, ki doživi nekaj nepredvidljivega. To samo po sebi ni nič nenavadnega, saj je vsako življenje nepredvidljivo, vsako pa tudi vredno zapisa, saj vsak človek šteje, ljudje pa nosijo zgodbe. Naloga pisateljev je, da zgodbe zapišejo. Lahko zapišejo gola dejstva ali pa se z dejstvi poigrajo, jih premešajo ali jim primešajo izmišljene dodatke. Roman se začne takole: "Nikoli nisem mislila, da se bo vse skupaj spremenilo in se obrnilo v nekaj čisto drugačnega. Najino življenje se ni veliko razlikovalo od preživljanja let, mesecev, dni, ur številnih drugih dvojic, nič nenavadnega se ni dogajalo. Ustvarila sva bližino in vse je teklo po ustaljenih tirnicah." Tik pred koncem romana avtorica ponudi tudi izhodišče za zgodbo, kratko poročilo iz časopisa, ki se bere takole: "Moškega, ki je v prepad pahnil znanega dirigenta, so v zaporu ubili. Preiskovalci še raziskujejo, kaj se je sploh zgodilo." Iz tega poročila izvem vse. Avtorica romana je poskrbela, da se zadržim ob zapisu. Nikoli ne vem, kaj me čaka. Iz kratkih zapisov v črnih kronikah je nastal že marsikateri veličastni roman. Razdori v družinah so pogoste teme ženskega pisanja, Marija Švajncer pa je uvedla tematiko moža in očeta, ki se zaplete v erotično razmerje z moškim. Nič novega na tem svetu, a kdor na taka razmerja pomisli prvič, je upravičeno šokiran. Zdi se, da roman izhaja prav iz šoka nad nečim, kar se je v starih časih sicer dogajalo, a ni bilo potrebno, da tisti, ki nočejo, o tem razmišljajo. Roman oziroma povest je tendenčne narave. Homoseksualnost v družini postaja vedno pogostejša tema sodobne proze. Tudi rumenega tiska, poezije, tudi politike, konec koncev. Avtorica skuša opozoriti na tiste "normalnosti", zaradi katerih posamezna življenja izstopajo iz normale. Že na začetku postane jasno, da je glavna junakinja osrednji, skoraj edini predmet pisateljičinega zanimanja. Njeno otroštvo je zaznamovano z odraščanjem ob alkoholiku in trpljenju zapisani materi. Prva ljubezen, prvi pogum za prekinitev družinskega vzorca, otroci, začasna sreča. Mož se začne odtujevati, sčasoma odide, na koncu umre. Odtujuje se tudi ona, a njo ljubezen ščiti, njega pa uničuje. Njena brezpogojna ljubezen ne zagotavlja sreče. Povzroča nepopisno trpljenje. Otroka obstajata, a nista vpletena. Ženska je, skupaj z otrokoma, od moža finančno odvisna. To poudari brezizhodnost iz kočljivega položaja. A poskuša se osamosvojiti. Postane sprehajalka psa – tudi ta izbira službe nakazuje propad ženske, ki ljubi preveč. Najhuje, kar se zgodi, je, da mož doživi novo ljubezen – a še huje je, da se zaljubi v moškega. In kar je še huje – ljubimec je pokvarjenec, ki postane celo morilec. Gre za poseben žanr, ki je prej povest kot roman. Pomislim na zelo popularno povest iz 19. stoletja Sreča v nesreči Janeza Ciglerja. Podobno vzdušje. Podobno trpljenje preprostega človeka. Resnično, poučno in strašno. Če rečem, da gre za žensko naturalistično povest, to rečem brez omalovaževanja. Tudi take povesti so dobrodošle. Če bi šlo za roman s tragično ljubezensko temo, bi bilo morda opisane več prepletenosti med družinskimi člani, zlasti odnos otrok do staršev, ki se ločujeta in otrokoma nehote povzročata travme, ki se jih bosta reševala še pozno v odrasli dobi. Morda bi lahko zaživela tudi ljubezen med moškima. Avtorica ne razišče te ključne teme, ki povzroči, da se v srečni družini nekaj obrne čisto drugače, kakor sama pravi. Nepredvideno in nenavadno ljubezen avtorica pahne v brezno. Iz zapeljivega ljubimca naredi neosebo. Žena skuša moža razumeti, a zmore samo obsoditi ljubimca. V dojemanju ženske, ki jo mož prevara z moškim, ni razumskih oporišč. Morda je ravno to poanta romana Marije Švajncer. Zgodbe se zgodijo po nepredvidljivih ključih. Ne pomaga razum, ne pomaga filozofija, čustva so popolnoma nezanesljiva. Ljubezni se lahko oprimemo, a ni nujno odrešilna. Vsekakor knjiga spodbuja vrtanje v vsakdanje dogodke, ki so na videz nepomembni, a imajo vzrok in posledice. Razdori v družinah so pogoste teme sodobnega ženskega pisanja. Žalostno je, da se ljubezen lahko konča v breznu, na dnu vseh dnov. Pri Janezu Ciglerju zmaga, pri Zofki Kveder propade. Pri Mariji Švajncer ne pade v brezno ljubezen. Konča se samo neka zgodba, začne pa se razmislek o odzivu navadnih ljudi na navadne ali vsaj pogoste dogodke, na katere se ne želimo navaditi.

V tednu Perzeidov zarisujemo kontraste: med trenutnim in dolgotrajnim, med usodami, ki v sekundi zgorijo, in tistimi, ki v tišini hirajo tedne. Med inflacijo pogledov in deflacijo uvidov. Kje je meja med tem, kar gledamo, in tem, kar res vidimo, se v tokratni Petkovi centrifugi sprašuje Maja Ratej.

Na naših tleh danes stoji več kot 600 gotskih samostanov, stolnih cerkva in farnih cerkvic, kar zgovorno priča, kako dragocen del naše kulturne dediščine predstavlja ta stavbarska tradicijaUmetnostno-zgodovinski slog, ki ga asociativno najtesneje povezujemo s sakralno arhitekturo na Slovenskem, je bržčas barok. Saj vemo: tiha, zelena dolina, nad njo obel grič, na njegovem vrhu pa ljubka baročna cerkvica. To je prizor, ki ga, se zdi, na izletih po Sloveniji vidimo znova in znova. Seveda pa to še ne pomeni, da ni pri nas najti tudi cerkva in samostanov, ki nimajo z barokom ničesar, ki pač pripadajo drugim, pogosto starejšim slogovnim obdobjem. Še več: skrbna umetnostno-zgodovinska analiza pokaže, da so tudi številne izmed tistih ljubkih baročnih cerkvic na našem podeželju pravzaprav le barokizirane, da so bile, drugače rečeno, zgrajene dolgo pred vznikom baroka in da so jih pozneje – v pomembni meri se je to zgodilo v kontekstu protireformacije v 17. ali 18. stoletju – predelali oziroma prilagodili okusu nove dobe. Vse to menda pomeni, da moramo, ko razmišljamo o sakralni arhitekturi pri nas, veliko pozornosti nameniti tudi starejšim, pred-baročnim umetnostno-zgodovinskim obdobjem, še zlasti gotiki. In zakaj ravno gotiki? Umetnostni zgodovinar, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, zaslužni profesor dr. Samo Štefanac v svoji pregledni monografiji Sakralna gotska arhitektura na Slovenskem, ki je na pomlad ugledala luč sveta pri Založbi Univerze v Ljubljani, namreč piše, da na naših tleh danes stoji več kot 600 gotskih cerkva, kar seveda priča, kako dragocen del naše kulturne dediščine predstavlja ta stavbarska tradicija. Toda: kdaj natanko in od kod je gotika sploh prišla v prostor med severnim Jadranom in vzhodnimi Alpami? Je tu gotsko stavbarstvo razvilo kakšne posebnosti, ki jih ne najdemo drugod po Evropi? Kje pravzaprav stojijo najlepši primeri te arhitekture pri nas? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Štefanca. Foto: cerkev sv. Primoža in Felicijana na Jamniku, ki je bila prvikrat omenjena leta 1501 v freisinškem urbarju (Goran Dekleva)

Izrael je v najnovejšem stopnjevanju vojne, ki traja že 22 mesecev, sklenil, da bo zavzel mesto Gaza na severu istoimenske enklave. Takšno odločitev je kljub nasprotovanju dela izraelske vojske, opozicije, javnosti in mednarodne skupnosti sprejel vojni kabinet po dolgotrajni razpravi, ki se je končala v zgodnjih jutranjih urah. Tudi izpuščeni izraelski talci so za danes pozvali k protestom proti okupaciji Gaze. Izraelska vlada mora takoj ustaviti načrt za popolno vojaško prevlado nad okupirano Gazo, je izjavil visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice Volker Türk in pozval k okrepitvi dostavljanja pomoči. V oddaji tudi o tem: - Kje se je zataknil novi zakon o medijih? - Domačini kritični do zapore vipavske hitre ceste - V Novem mestu načrtujejo potniški center

Zdravi rečni ekosistemi so ob zmanjševanju poplavne ogroženosti pomembni tudi za prilagajanje suši, zagotavljanje zadostnih količin pitne vode, prehranskih virov, pa tudi rekreacijo in sproščanje. Kje so med več kot 430 že zaključenimi deli na vodotokih po poplavah na naravi temelječe rešitve? Sogovorniki: - minister za naravne vire in prostor Jože Novak - dr. Urša Koce, DOPPS - dr. Polona Pengal, REVIVO - Gašper Zupančič, Društvo vodarjev Slovenije - Aloša Petek, PIC - direktorica direktorata za vode dr. Lidija Globevnik

Vse daljši zastoji na cestah otežujejo življenje ter povzročajo veliko gospodarsko in okolijsko škodo. Promet, ki se povečuje sorazmerno z gospodarsko rastjo, je že zdavnaj presegel cestne zmogljivosti. V zadnjih 20-ih letih ni bilo skoraj nobene posodobitve in širitve zmogljivosti prometne infrastrukture, čeprav gospodarstvo zahteva tretji pas okoli Ljubljane in na vseh vpadnicah, saj prek Slovenije potekata dva pomembna koridorja. Kje je v prihodnje pričakovati najdaljše zastoje, kaj lahko naredimo z mehkimi ukrepi, kdaj bo javni potniški promet postal konkurenčen in ali širitve avtocest res izzovejo dodaten promet? O tem v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Andrej Ribič, direktor uprave DARS; Darko Trajanov, generalni direktor direktorata za prometno politiko na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo; Gregor Pretnar, prometni strokovnjak, PNZ; Slovenko Henigman, direktor Združenja za svetovalni inženiring na Gospodarski zbornici; Blaž Cvar, predsednik OZS.

Na svetu je debelih že več kot milijarda ljudi – debel je torej že vsak osmi človek; samo v Sloveniji po oceni NIJZ približno 400.000. Kdo je kriv? Kje tiči razlog? Ali je vzrok v tako imenovanem debelilnem okolju, ki nas sili v nezdrave izbire? Kakšno vlogo imajo pri epidemiji debelosti geni, hormoni, sladke pijače, procesirana hrana, gibalna neaktivnost, sedeč življenjski slog? Ali trend sploh še lahko zaustavimo, ali gre za začaran krog, za spiralo brez konca? O teh vprašanjih v Intelekti razpravljajo pediatrinja dr. Irena Štucin Gantar iz Bolnišnice za otroke s Šentvida pri Stični, mlada raziskovalka Kaja Kranjc, magistrica inženirka prehrane z Biotehniške fakultete v Ljubljani, profesor športne vzgoje dr. Gregor Starc s fakultete za šport in pediater dr. Primož Kotnik z ljubljanske Pediatrične klinike. Gre za ponovitev oddaje Intelekta, ki je bila premierno na sporedu Prvega septembra 2024.

V Ljubljani je študiral elektrotehniko in prejemal številna priznanja, v Münchnu magistriral, na prestižni tehnični univerzi v Zürichu pa doktoriral. Pri tridesetih ima v Švici svoje podjetje, ki se ukvarja z blockchainoim; to ga je zanimalo že v obdobju študija. Zasebnega in službenega časa nima jasno razmejenega. To, da je gospodar svojega časa – priznava, da je celo bolj točen od pregovorno točnih Švicarjev – pa mu pomaga tudi pri vzdrževanju razmerja na daljavo. Partnerica, Makedonka, namreč še vedno živi in deluje v Nemčiji, v katero sta se skupaj odpravila na podiplomski študij. Kje si bosta ustvarila družino, še ne ve. Švica ni samoumeven odgovor, pove.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Kako to, da imamo v razvitih postindustrijskih državah ljudje kljub vsemu znanju še zmeraj tako velik okoljski odtis, zakaj ne ukrepamo in kako vzgajati značaj za soočanje z okoljskimi izzivi? To so vprašanja, ki si jih v zvezi z našim odnosom do okolja zastavljajo humanistične in družboslovne znanosti, ki dobivajo vse več besede pri razpravah o podnebnih spremembah. Kje so ovire, da nam kljub informiranju ne uspe spremeniti naših življenjskih navad in družbeno-ekonomskega sistema, ki so za okolje pogubni, se je Maja Ratej pogovarjala s političnim ekologom Andrejem Lukšičem s Fakultete za družbene vede v Ljubljani in filozofom in avtorjem sveže izdanega Okoljskega pojmovnika za mlade Tomažem Grušovnikom s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem.   Zapiski:  V oddaji smo uporabili izjavo oceanografa in filozofa Matjaža Ličerja iz oddaje Kulturni fokus.  Okrogla miza na Kemijskem inštitutu o vlogi znanosti pri razbijanju mitov o podnebnih spremembah, ki je potekala 2. junija 2025. 

V prvem letošnjem četrtletju nas je presenetil občuten upad gospodarske aktivnosti. Je treba razloge iskati le v zunanjih grožnjah s carinami in geostrateškimi spremembami ali jih lahko pripišemo tudi naši prenizki konkurenčnosti ter prevelikim obremenitvam dela s prispevki in davki? Kje so rešitve oziroma katere slovenske in evropske projekte bi bilo treba pospešiti za prepričljivejšo gospodarsko rast? O vsem tem Urška Jereb v današnjem Studiu ob 17.00 z gosti. To bodo: prvi ekonomist pri Gospodarski zbornici Bojan Ivanc, direktorica Analitskoraziskovalnega centra pri Banki Slovenije Arjana Masten, direktor podjetij Plan-net Avto in Plan-net Solar Marko Femc in direktor podjetja Rihter Janez Rihter.

Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.                     Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi. Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.                      Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna. Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije. Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov. Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ... Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem … In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor. Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj. Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de." Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida. Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.                      Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen … V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.  

Ljubljana je slovensko glavno mesto, naše največje mesto in kot tako tudi nekakšen zgled ostalim krajem v Sloveniji. Pred Ljubljano so številni izzivi, ki jih lahko pričakujemo v prihodnosti, nekateri pa se že kažejo v polnem razmahu. Govorimo o okoljskih in družbenih izzivih, ki posegajo na polja urbanizma, urejevanja prostora, arhitekture, prometa, zelenih površin, javnega prostora, stanovanjske politike in še bi lahko naštevali. Vsi ti izzivi imajo posledice za ljudi, prebivalke in prebivalce mesta, za začasne obiskovalce, za gospodarstvo, vplivajo na zdravje, mobilnost in kakovost življenja. Kako je Ljubljana pripravljena na izzive prihodnosti? Kakšne strategije ubira? Kje so zamujene priložnosti, kje je ambiciozna, kje zaostajamo, kaj nas čaka? V Intelekti gostimo arhitektko in urednico Nino Granda iz revije Outsider in sociologa, profesorja Marjana Hočevarja s Centra za prostorsko sociologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani.

Hojo imamo skoraj vsi radi, tek pa malo manj. Nekaterim se zdi celo nesmiseln. Zakaj je tako? Kako spremeniti odnos do teka? Kje poiskati motivacijo? Ali je tek boljši od hoje? Gost je profesor športne vzgoje in tekaški trener Urban Praprotnik.

Letos mineva sto let od prelomnega trenutka, ko je nemški fizik Werner Heisenberg izpeljal zakone moderne kvantne fizike. Kar se je začelo kot abstraktna teorija za razlago skrivnostnih pojavov, je v desetletjih preraslo v temelje sodobnih tehnologij. Tokrat smo potovali v svet fotonov in elektronov in ta svet je precej drugačen od tega, ki smo ga vajeni in kot ga spontano razumemo. Če se nam zdi, da je v našem svetu vse obstaja na določenem mestu ob določenem času, je ta svet, kvantni svet, kot mu pravimo, zavit v meglo verjetnosti. Slišati je zapleteno … in najbrž je res kaj na tem. Frekvenca X je bila ob Kvantnem dnevu na Inštitutu Jožef Stefan, da vso to zapletenost vsaj malo razblini. Gostje: dr. Lev Vidmar, Institut "Jožef Stefan" in Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani, dr. Lara Ulčakar, Institut "Jožef Stefan" in Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani, dr. Anton Ramšak, Institut "Jožef Stefan" in Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani, dr. Andrej Zorko, Institut "Jožef Stefan" in Fakulteta za matematiko in fiziko, dr. Rok Žitko, Institut "Jožef Stefan" in Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani, Martin Kerin, študent Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani, Robert James Sunderland, arhiv na Inštitutu Nielsa Bohra, dr. Anton Zeilinger, Univerza na Dunaju, Janez Dovč, fizik, skladatelj, multiinstrumentalist, dr. Peter Jeglič, Institut "Jožef Stefan", dr. Matej Huš, Kemijski inštitut, Iris Ulčakar, Institut "Jožef Stefan" dr. Martin Rigler, Aerosol Poglavja: 00:01:14 Kaj je kvantna znanost? 00:06:14 Kaj je kvantna prepletenost? 00:09:42 Kako študentje razmišljajo o kvantni fiziki? 00:15:21 Zgodovina kvantne mehanike 00:33:00 Slovarček izrazov iz kvantne fizike 00:47:30 Kaj pomeni biti fizik? 00:57:26 Uporaba kvantne fizike v glasbi 00:59:46 Eksperiment, kvantno kriptiranje in teleportacija 01:16:20 Kje se uporabljajo kvantne tehnologije? 01:25:01 Kakšna je vloga slovenskih fizikov v svetu kvantne fizike

Japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada se je rodila leta 1960 v Tokiu, študirala je rusko književnost. Pri dvaindvajsetih se je preselila v Nemčijo. Leta 1987 je izšla njena prva knjiga, japonsko-nemška zbirka pesmi, leto pozneje pa prvo njeno v nemščini napisano besedilo z naslovom Kje se začenja Evropa. V slovenščini lahko v prevodu Domna Kavčiča beremo njeno zbirko esejev z naslovom Eksofonija ali poti iz materinščine in od nedavna roman Razkropljeni po zemlji. Yoko Tawada je bila gostja letošnjega Festivala Fabula - literature sveta. Z njo se je pogovarjala Staša Grahek. Bralka Mateja Perpar, tonski mojster Robert Markoč.

Kako upravljati portfelj v okolju, ko se prepirata dva svetovna voditelja? Kje iskati priložnosti? Je po upadih boljše pustiti, tako kot je ali dokupovati? Prodajati? Kakšne strategije ubrati, če smo dolgoročni investitor? Pred mikrofonom: Nikola Maljković, Optimtrader Money-How Friends je mini serija pogovorov s sogovorniki o osebnih izkušnjah z investiranjem. Namenjena je podpornikom finančnega podkasta Money-How preko Youtube članstva. Pridruži se nam tudi ti. Money-How Live: Investicijski šov leta Donald Trump pripravlja šov, zakaj ga ne bi pripravili tudi mi! Kako loviti zaslužke v negotovem okolju? Kako sestaviti portfelj?! Ključne informacije: Lokacija: Kristalna Palača, BTC, Ljubljana Datum: 22. maj 2025 (četrtek) Čas: 17:00–22:00 Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Ne veš, kako investiranje vpliva na socialne transferje, kot so otroški dodatki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Lokacija: Ekonomska fakulteta (lokacija še ni potrjena Datum: nov termin (še ni določen) Čas: 17:00–20:00 Pridruži se skupnosti Discord Money-How Obišči spletno stran Money-How Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

Ustvarjalci filma Brutalist so želeli ustvariti tako popolne dialoge v madžarščini, da je angleško govoreča igralca “popravila” umetna inteligenca. V imenu popolnosti so umetno inteligenco uporabili tudi za izpopolnitev pevskega glasu glavne igralke v filmu Emilia Perez. Je popolnost res bolj avtentična? Kje je meja med računalniško generiranimi podobami, ki so v filmih že stalnica, in poseganjem v delo umetnika in avtorskimi pravicami?Odbiti ekipi se pridružuje kolegica z Multimedijskega centra RTV Slovenija in filmska kritičarka Ana Jurc, gost je glasbeni producent in novinar Gregor Kocijančič. Zapiski: orodje Respeecher orodje Midjourney procesor zvočnega signala Auto-Tune Poglavja: 00:04:55 Je uporaba sporna? 00:08:25 Kje je meja med CGI in AI? 00:16:21 Je popolnost res avtentična? 00:26:55 Ponaredki in kršitve avtorskih pravic

Dr. Renaud Rochette je kot mlad učitelj v pariškem predmestju doživel, da je učenka rekla, da bo šla v Palestino in pobila, kolikor je le mogoče judov. Po pogovoru z njo je ugotovil, da je šlo za provokacijo, hotela je šokirati, saj se ji je dogajanje v svetu zdelo krivično. Je slovenski šolski sistem pripravljen na primere religijske radikalizacije, ki se lahko začne na primer s tem, da šolar noče več učiteljici dati roke? Ali pa ko se šolarke ne naučijo plavati zaradi verskih zadržkov? Ali pa ko se stepejo šolarji različnih veroizpovedi? Se sistem zna odzvati? Kje so vzroki za radikalizacijo? Bi lahko bil del preventive obvezen pouk o religijah? Zakaj je vprašanje identitete pogosto skupno tako pri verski radikalizaciji kot radikalizaciji v ideologijo bele prevlade? Kaj o tem menijo ugledni religiologi Evropske religiološke zveze?Sogovorniki: Christian Moe, norveški religiolog, ki živi v Sloveniji, Patrick Loobuyck, profesor politične filozofije, etike in religije na univerzi v Antwerpnu, Goran Popović, ravnatelj OŠ Livada, Renaud Rochette, zgodovinar, religiolog in nekdanji učitelj v predmestju Pariza, Tim Jensen, danski religiolog, predsednik Mednarodne zveze za zgodovino religij, Aleš Črnič, katedra za religiologijo na FDV UL, Center za proučevanje kulture in religije.

Pred nami je nova doba zdravljenja demence. Gre za zdravilo, ki je namenjeno upočasnjevanju napredovanja Alzheimerjeve bolezni. Kaj si lahko obetamo od novega zdravila in kdaj? V Sloveniji je 45.000 ljudi z demenco in kakovostna obravnava se le počasi izboljšuje. Kako to bolezen zamakniti, če nam je položena v zibko? Kje in kdaj družina bolnika z demenco poišče pomoč in kaj lahko pričakuje ob tem? Gostje: dr. Milica Gregorič Kramberger, nevrologinja in vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana; Nadja Čobal, ministrstvo za zdravje; Špela Zupan, Skupnost centrov za socialno delo Slovenije; Štefanija Lukič Zlobec, predsednica združenja Spominčica – Alzheimer Slovenija.

Po grožnjah s kazenskimi carinami, pokroviteljskih očitkih na račun demokracije in svobode govora ter izključevanju iz pogovorov o usodi Ukrajine se Evropa sprašuje, ali so Združene države Amerike sploh še zaveznica. Kako pomembno je za Evropo in Slovenijo sodelovanje z ZDA na gospodarskem področju? Kaj pomenijo dodatne carine na jeklo za domača podjetja in načrtovano krepitev evropske vojaške industrije? Koga bodo prizadele tako imenovane recipročne carine proti Evropi, ki jih morajo v Washingtonu pripraviti do pomladi? Kje naj Evropa išče nadomestna zavezništva – tudi na Kitajskem? In nenazadnje: naj začne tudi sama izdatno subvencionirati domača podjetja, da se bo tehnološko, prehransko, energetsko in vojaško osamosvojila? O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Bojan Ivanc, glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije, Marjan Mačkošek, nekdanji direktor Štore Steel, dr. Jože P. Damijan, profesor ekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.