Podcasts about Kje

Letos se je vse pokrilo. 40 dni brez alkohola, prvi regrat in predvolilna soočenja na slovenskih televizijah. Aktivni udeleženci v slovenskem volilnem procesu imajo smolo. Namreč vsaka vas v Sloveniji ima svojo televizijo. In potem morajo po kandidatnih listah navzdol stranke delegirati oziroma dostavljati sogovornike na televizijska soočenja. Iz časa, ko je mladi Kennedy z znojem oblil Nixona, veljajo ta soočenja kot ključna za uspeh na volitvah. In svetovalci za medijsko nastopanje so se že tudi toliko udomačili na slovenskih tleh, da zdaj gledamo elokventne politike, ki vedo, kam postavljati roko in vejice, kdaj so premori smiselni in kako se naglašujejo posamezne besede ter kaj pomenijo nekatere tujke. Poznajo tudi dejstva iz zgodovine osamosvajanja ter osnovne statistične podatke o državi. In vse to na izust! Seveda pa to ne pomeni, da so televizijska soočenja kaj bolj relevantna, kot so bila včasih. Če hočete slišati resnično bistvena in kakovostna soočenja, jih morate poslušati na radiu. Kajti na radiju ni slike in ostane samo esenca izrečenega. Poskusimo primerjati televizijsko soočenje strankarskih prvakov s kuharsko oddajo na televiziji. Kot vemo, so kuharske oddaje noro priljubljene. Če se na televizijah že ne bojujejo v Ukrajini, ne predvajajo Prijateljev ali turških nadaljevank, pa zagotovo kuhajo. Ali potujejo po svetu in jedo. Kot vemo, sta pri hrani bistvena elementa okus in vonj. Se pravi, ravno ti razsežnosti hrane, ki jih televizija ni sposobna dostaviti gledalcu. Televizija dostavi samo podobo in pa vero v jedca ali v kuharja, ki zatrdi – »Mmm, kako je to dobro.« Gledalec nima za to, da je jed okusna ali da dobro diši, v skrajnem primeru, da je sploh užitna, nobenega dokaza. Pa vendar so kuharske oddaje tako zelo priljubljene, ker je podoba edino, kar sodobnega gledalca, obsedenega z zasloni, zanima. Podobno kot s kuharskimi oddajami, je s TV soočenji. Rešimo se iluzije, da se volilno telo odloča na osnovi soočenj. V bistvu jih doživljamo kot nastope, na katerih že tako ali tako vemo, kdo je naš favorit. Ne gre za odločanje na podlagi informiranja, gre za navijanje. Ne greš gledati nogometne tekme z namenom, da se boš na sredi odločil za koga boš navijal glede na dobro igro; ali boš navijal za Olimpijo, ali za Maribor, veš že dolgo pred začetkom prenosa. Enako je s soočenjem. Odstotek tistih, ki se bodo šele med soočenjem odločili, komu bodo zaupali svoj glas glede na uspešnost, artikuliranost in relevantnost nastopa, je v resnici minimalen – če pa se že odločimo ali si premislimo, to storimo zaradi podobe. Televizije se sicer po novem pohvalno trudijo s preverjanjem izrečenega, ampak to nam samo sporoča, kdo od politikov in v kolikšni meri govori resnico in kdo laže. Ampak kot smo se žalostno naučili v mednarodni pa tudi v domači politiki – laganje pa dandanašnji res ni eden od kriterijev, ki bi politikom onemogočil dostop do oblasti. Kje je torej podobnost med kuharsko oddajo in predvolilnim soočenjem na televiziji? Kot pri kuharjih televizija ne zmore prenašati vonja in okusa, tega ne zmore prenašati niti med soočenjem. Hočemo povedati, da je slovenska politična elita brez vonja in okusa. Naučeni pajaci, vsak s svojo že zdavnaj zgrajeno podobo, od agencij naučena podalpska puščobnost in umetna ter nenaravna ostra, državniška drža. Kot uradniki iz Kafkinih romanov, ki opravljajo sprejemni izpit na AGRFT. A za razumnega so lahko ta soočenja kljub vsemu povedna. Ker gostje na veliko razpredajo o tem, kaj vse imajo, kaj bodo naredili in kaj bodo spremenili, se lahko med podrobnejšim gledanjem podučimo, česa nimajo. In to je za njih nerodno, nas pa lahko skrbi. Torej; manjka jim iskrenosti, manjka jim empatije, predvsem pa trpijo za akutnim pomanjkanjem vsakega humorja. Iskre, duhá ali kakorkoli že hočete imenovati kategorijo, ki je tako za retorika kot posledično tudi za politika bistvenega pomena. Pa s tem ne mislimo na zabavljaštvo in neumerjenost tipa Trump, temveč moledujemo za vsaj majhen odmik od puščobnosti slovenskih političnih voditeljev. Ker če pogledamo galerijo slovenske politične elite zadnjih štirih desetletij, je eden večja puščoba od drugega, kar je v bolečem nasprotju s trditvami, da smo Slovenci zabaven in vesel narod. Povedano na kratko: po grenkih izkušnjah, na čelu katerih je korakal bivši predsednik republike, predsednik vlade in predsednik parlamenta v eni osebi, je čas, da se na volitvah od podob premaknemo k vsebinam.

Leta 2024 je bilo v Evropsko unijo uvoženih približno 4,6 milijarde izdelkov nizke vrednosti, je lani objavila Evropska komisija. To je dvakrat toliko kot leta 2023 in več kot trikrat toliko kot leta 2022. Od teh 12 milijonov paketov na dan jih je bilo več kot 90 odstotkov iz Kitajske. Med paketi prednjačijo tisti s spletnih platform Temu in Shein. Ravno agresivno in intenzivno oglaševanje in bizarno nizke cene so pripomogli k temu, da večina ljudi Temu pozna, čeprav pri tem spletnem trgovcu sploh ni nakupovala. Ljudje se kar naenkrat odpravljajo na množičen lov za cenenimi izdelki in svoje najdbe tudi ponosno delijo. Kje drugje kot na družbenih omrežjih. Ko plen postanejo ultrapoceni izdelki, vprašanje kakovosti niti ni več pomembno. Današnje potrošništvo je na točki, ki je že davno presegla temeljno človeško nujo in potrebo. Nakupujemo preprosto zato, ker lahko, ne zato, ker nekaj potrebujemo. Ko se je svet v času koronavirusne bolezni preselil na splet, je tudi to postala naša prevladujoča nakupovalna izkušnja. Računalniki, predvsem pa naši prenosni telefoni, so postali hitra vstopna točka v svet potrošništva. Naj bodo to ciljno usmerjeni oglasi, objave prijateljev ali celo vplivnežev, ki svojim sledilcem predvsem v videu prikažejo veliko količino nakupljenih izdelkov, ki jih – tako pravijo oni – preprosto moramo imeti. Se nam dogaja tako imenovana temu-izacija potrošništva, ko količina izpodriva kakovost? Gosti:-kulturolog, urednik in raziskovalec dr. Blaž Kosovel -docentka dr. Zhonghui Ding z ljubljanske Ekonomske fakultete-socialni psiholog dr. Žan Lep z ljubljanske Filozofske fakultete in Pedagoškega inštituta

Slovenija lani na lestvici zaznave korupcije zdrsnila za kar pet mest. Kje so največji izzivi?V Novi Sloveniji obtožni predlog v zadevi Knovs vidijo kot del predvolilne kampanje.Klemen Jaklič in Jan Zobec o kadrovanjih tik pred volitvami: Gre za vprašanje legitimnosti.Po mnenju Vinka Gorenaka kultura dialoga v Državnem zboru čedalje slabša, vodenje na dnu.Vlada na obisku Gorenjske o protipoplavnih ukrepih in infrastrukturnih projektih.Evroposlanci potrdili varovalko za zaščito kmetov v sklopu sporazuma z Mercosurjem.Republiški stanovanjski sklad namerava letos zgraditi 1200 stanovanj.Dan varne rabe interneta usmerjen v izzive spletnega potrošništva.ŠPORT: Pred smučarji skakalci drevi mešana ekipna tekma.VREME: Nadaljevalo se bo večinoma oblačno vreme s padavinami, občasno tudi z nekaj jasnine.

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.

V pripovedno, ironično-satiričnem esejističnem romanu Kje smo? antropologinje in pisateljice dr. Svetlane Slapšak se Ljubljana razkriva kot steganogram spomina – mesto skritih pomenov, prehodov in pozab.   Avtorica prepleta zgodbe resničnih, mitoloških in skoraj izbrisanih osebnosti, ki so mesto zaznamovale ali pa so mu bile zgolj bežno blizu. Nekatere, vpisane v zgodovino ali pisateljičino notranjo refleksijo, v Ljubljani najdejo novo življenje in poslanstvo, druge sprejmejo usodne, dobre ali slabe odločitve, za tretjimi ostane le posvetilo na nagrobnem kamnu. Pisateljica tako vstopa v dialog z zgodovinskimi in mitičnimi liki, skozi njihove glasove gradi spomin na Ljubljano, hkrati pa razkriva mehanizme pozabe, družbene neenakosti in sistemske zapostavljenosti žensk skozi čas, vendar ne v slogu uveljavljenih stereotipov. Roman se simbolno začne z legendo o Argonavtih, ki naj bi po eni izmed različic mita ustanovili rimsko Emono, v ospredje pa je – poleg številnih drugih, postavljen tudi baladni, skrivnostni motiv Povodnega moža. Ti mitološki in literarni referenčni okviri se nenehno prepletajo z zgodovinskimi plastmi mesta ter z osebnimi in kolektivnimi spomini. Številni liki, figure, živali in motivi vstopajo v dialog z antičnim in mitološkim, pri čemer se z branjem postopoma odstirajo različni svetovi. Strukturno izhodišče romana je matematična formula Iva Laha, ki ladjo Argo razstavi na njene nedeljive dele – podobno kot so jo morali Argonavti razstaviti in prenesti do morja. Ta ideja razstavljanja in ponovnega sestavljanja postane temelj romana, katerega podnaslov se navezuje na steganografijo: skrito sporočilo znotraj drugega sporočila. Kje smo? je žanrsko heterogeno in slogovno hibridno delo, najbližje menipski satiri, v kateri se poetičnost spaja tako s tragiko kot komiko in parodijo. Roman zaznamuje izrazita jezikovna raznolikost, bogastvo kulturnih referenc in močna osebna izpoved. Avtorica pogosto črpa iz lastnega spomina: otroštva, šolanja, žensk, ki so oblikovale njen svetovni nazor, profesorjev, izjemnih osebnosti in partnerstev. Brez zadržkov odstira svoj intimni doživljajski kozmos, ki se s prekrivanjem realnega in fiktivnega zlije v  nenehno prepletajoče sovpadanje poetičnosti, ironije in melanholije, pretresljivosti in družbene kritike. Sogovornica: dr. Svetlana Slapšak, pisateljica in antropologinja  Fotografija: z naslovnice romana Kje smo? (Založba Goga)

Podatki razkrivajo, da začnejo nekateri otroci neskončno dolgo s prsti drsati po zaslonu še pred dopolnjenim tretjim letom starosti. Kako družbena omrežja vplivajo na posameznike, družbo in predvsem mlade? Kje so meje odgovorne rabe in kakšno vlogo ima regulacija? V Ljubljani je na to temo potekal javni posvet o omejevanju dostopa do družbenih omrežij. Strokovnjaki so razpravljali o izzivih in tveganjih rabe digitalnih platform in pristopih k njihovi varnejši rabi.

Na tržaškem filmskem festivalu je slavil slovenski film Fantasy režiserke Kukle. Prejel je nagrado za najboljši celovečerni film, ob tem pa tudi nagrado žirije, ki jo imenuje filmski portal Cineuropa. Kot je v utemeljitvi zapisala tričlanska strokovna žirija, gre za film, ki resničnost in fantazijo prepleta z lahkotnostjo in živahnostjo ter pripoveduje zgodbo, ki prevzame občinstvo. Bili smo tudi v Gledališču Koper, kjer so pripravili uprizoritev komedije Kje je primadóna? v režiji Katje Pegan.

Bor Ravbar je mlad gledališki režiser, ki je v času svojega študija nase opozóril že z uprizoritvijo Strah in beda, ki je nastala po motivih Brechtovih besedil in bila uvrščena v študentski program 57. Festivala Borštnikovo srečanje. Prav tako je še kot študent v Gledališču Glej režiral svojo prvo profesionalno predstavo po besedilu Nine Kuclar Stiković: deklici, s katero so se uvrstili v spremljevalni program 54. Tedna slovenske drame. Bor Ravbar je bil tudi član uredništva Akademijskega lista, strokovne študentske publikacije za področje gledališča in filma, deloval je tudi kot oblikovalec luči, najbolj izpostavljeni sta bili uprizoritvi Žene v testu Žive Bizovičar in Agmisterij Klemna Kováčiča. V Mini teatru je režiral avtorski projekt Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji, lansko leto se je v avtorskem projektu Kje mi živimo ukvarjal s stanovanjsko problematiko v Sloveniji, pred kratkim pa je na odru Prešernovega gledališča Kranj režiral in skupaj z Varjo Hrvatin ustvaril avtorski projekt In mnogi drugi …Vabljeni k poslušanju!

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bodo premierno uprizorili poetični spektakel Orfej in Evridika. Antični mit, ki velja za eno najpresunljivejših zgodb o ljubezni onkraj smrti, je do danes doživel nepreštevne interpretacije. V veliki večini je osrednja figura veliki pevec Orfej. Pesnica in dramatičarka Urša Majcen v novi interpretaciji mit postavi na glavo in v njegovo središče postavi Evridiko. Je vrnitev v svet živih zanjo res rešitev in – jo je kdo vprašal, ali si tega sploh želi? Še ena predstava, ki v središče postavi ženske, je nova komedija v koprskem gledališču Kje je primadona? Ameriški dramatik in režiser Ken Ludwig je predelal komedijo Ti nori tenorji – ohranil je dramsko dogajanje, tri vodilne moške vloge pa zamenjal z ženskimi, s čimer je v temelju zamajal in spremenil moško-ženske odnose, z njimi pa tudi očišče komedije.

Po podpisu Mercosurja kmetijske organizacije pri ministrici o zaščiti slovenskega kmeta in potrošnika.Predsednica države in premier na sprejemu za tuje diplomate o delu Slovenije kot nestalne članice v Varnostnem svetu.Danska nadaljuje diplomatska prizadevanja o Grenlandiji, Trump pa napoveduje odpravo ruske grožnje na tem otoku.V Španiji preiskujejo hudo nesrečo dveh hitrih vlakov, v kateri je umrlo 39 ljudi.Papež Finsko označil za vzor za ekumenizem. Kje pa so možnosti ekumenskega povezovanja v Sloveniji?Hajdinska občina družini po požaru v Dražencih našla začasno namestitev.Nadškof Zore ob 50-letnici mešanega pevskega zbora Anton Foerster: Vaše petje je bilo mnogokrat tudi vabilo k hoji za Kristusom.Šport: Slovenski rokometaši po velikem preobratu do zmage nad Švico in preboja na glavni del evropskega prvenstva.Vreme: Na Primorskem jasno z burjo, drugod precej nizke oblačnosti.

Družba se razvija v napačno smer – vse postaja zamenljivo, vrednote razpadejo. Kje najdeš zase trdne oporne točke? To je naslov zmagovalnega govora letošnjega govorniškega natečaja za mlade na avstrijskem Koroškem, ki ga razpisujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev. Včeraj je na Dvojezični zvezni trgovski akademiji v Celovcu potekalo zaključno tekmovanje. Udeležilo se ga je sedem kandidatk in kandidatov iz Slovenske gimnazije v Celovcu, Dvojezične trgovske akademije, Višje šole za gospodarske poklice v Šent Petru in Gimnazije Alpe Jadran v Velikovcu. Zmagovalka je Mojca Prosen iz 4. letnika šentpeterske šole, ki bo svoj govor predstavila in nagrado prejela ob podelitvi Tischlerjeve nagrade 2026 Herti Maurer Lausegger v ponedeljek, 26. januarja, v Mohorjevi hiši v Celovcu.

Kje je peron 94 ali 97? Ali je tudi tam blagajna za nakup vozovnice? Zakaj ne gre brez zamud? Kako dobro je Slovenija z vlaki povezana s tujino? Bo znova obujena parna lokomotiva vozila le Božička ali tudi med letom? To je nekaj od vprašanj, ki jih bomo zastavili v petkovem Svetovalnem servisu. Z nami bo predstavnik Slovenskih železnic – potniški promet Primož Kokalj, ki bo odgovarjal tudi na vaša vprašanja.

Z novim letom se uveljavljajo prve vsebinske novosti pokojninske reforme, povezane predvsem z bolj dostojnimi pokojninami za najbolj ranljive. A tokrat se osredotočamo na vzdržni del pokojninske zakonodaje ter vsebine, ki so bile v tokratni reformi spregledane. Zanima nas, kako dolgo bo zdaj veljaven sistem ob demografskih trendih še vzdržen. Podobno se sprašujejo v Nemčiji, kjer imajo hude težave pri prenovi pokojninskega sistema. Čeprav so številke na prvi pogled suhoparne, je zgodba, ki jo razkrivajo, skrb vzbujajoča. Pokojnine sicer bodo, vprašanje pa je, kolikšna bo njihova realna vrednost. Bodo čez nekaj desetletij sploh zadoščale za kaj drugega kot osnovne dobrine in storitve? Kje bo država iskala dodatna sredstva za financiranje prvega stebra - in ali bo to pomenilo višje obremenitve dela, prerazporejanje drugih javnih izdatkov ali tiho zmanjševanje pravic prihodnjih upokojencev? Odgovori vnovič v Studiu ob 17-ih. Gostje: Igor Feketija, državni sekretar z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Žiga Vižintin, direktor pokojninskih zavarovanj v Pokojninski družbi A; Goran Novković, odgovorni urednik Podjetne Slovenije.

Tik pred novim letom smo prejeli zanimivo vprašanje poslušalca, ki ga je zanimalo, kaj sploh je ta kortizol, o katerem toliko slišimo, ko govorimo o stresu. Je to neka tekočina, ki teče po žilah? Kje nastane? Kako deluje? Kaj ima z našimi možgani? Za odgovore je Mojca Delač prosila zdravnico, asistentko Lano Blinc z Inštituta za patološko fiziologijo. To je daljša (podkast) različica oddaje.

NAGRADNA IGRA - prijavi se na moj YouTube profil (Subscribe) in pusti komentar pod YouTube videom in sodeluj v žrebu za podpisan izvod Anjine knjigice pravljic Mala miš, ti loviš!V prvi epizodi v letu 2026 se mi je pridružila pesnica, pisateljica in pripovedovalka Anja Štefan. Na pogovor sem jo povabil kot navdušenec nad poezijo, kolega pisec, pa tudi kot velik oboževalec njenega dela - Anjine pesmice s hčerko bereva praktično vsak večer, tako kot na tisoče drugih staršev in otrok. Neka posebna mehkoba prežema njene verze, obenem pa Anja o poeziji, umetnosti, pripovedništvu in ustvarjanju razmišlja tudi zelo zrelo, globoko in navdihujoče. Navdušen sem, da leto pričenjamo s pogovorom o umetnosti in poeziji. In upam, da nas ta topel zanos spremlja čim dlje v 2026. Hvala, ker spremljate podkast Umetnost lenarjenja. In srečno novo leto!Vabim vas, da si na pametni telefon naložite aplikacijo Mladinska knjiga PLUS, ki združuje najbolj iskane zvočnice, e-knjige in video vsebine. Med drugim na aplikaciji najdete vse moje knjige v e-obliki in zvočni obliki, pa tudi marsikatero Anjino knjigo.V pogovoru omenjava pesnike Hafis, Rumi, Kajetan Kovič, Gregor Strniša, pesnico Svetlano Makarovič.Omenjam raziskavo o privzeti nevronski mreži v povezavi s kreativnostjo: https://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/0956797618820626Časovnica:0:00 Napovednik: Kdo je Anja Štefan in moč njene poezije3:20 Zakaj so poglobljeni pogovori dragoceni4:10 Otroštvo v vili Coronini: Igra, narava in moč opazovanja7:20 Prvi stiki s pravljicami in glasbeno izročilo družine10:20 Soočanje z disleksijo – ko branje postane stiska in izziv14:00 Raziskovanje ljudskega izročila: Od starih običajev do modrosti non18:00 Ustvarjalni proces: Zakaj Anja še vedno piše s svinčnikom na roko23:00 Kje se rodijo ideje: Navdih na kolesu, med hojo in plavanjem27:30 Disciplina proti navdihu – pisanje pod časovnim pritiskom32:40 Zakaj je treba poezijo in prozo brati na glas35:50 Razlika med "poceni" in "plemenito" rimo38:30 Kaj sploh je poezija41:30 Poučevanje poezije v šoli: Nesmisel vprašanja "Kaj je pesnik mislil?"46:30 Pomen mentorstva in učenje pesmi na pamet kot popotnica za življenje51:10 Uglasbitev poezije in sodelovanje s slovenskimi skladatelji58:30 Literarni koncerti in čar nastopanja z glasbeniki1:02:40 Poklic pripovedovalke: Ko pravljice ganejo zapornike do solz1:07:30 Formatska moč kratkih zgodb: Od Singerja do Andrića1:10:00 Prihajajoči projekti: Glasbena antologija in nove živalske zgodbe1:13:00 Zakaj bi morali v šolah in družinah spet več peti1:16:10 Priporočila za branje: Od Ježka do Strniše in Makarovičeve1:19:30 Iskanje ravnovesja med svetlobo in temo v umetnosti in družbi

Kaj če bi nenadoma začeli pisati, kot da gledamo besedilo v ogledalu? In kaj če bi znanost nenadoma ustvarila življenje, ki bi bilo enako, pa hkrati povsem “obrnjeno”? Vsa znana bitja na Zemlji so zgrajena iz enakih levih in desnih gradnikov, a nekateri znanstveniki danes odklepajo vrata zrcalnemu življenju, življenju iz zrcalnih molekul, na katerega bi bile naše celice in encimi povsem neprilagojeni, za naš imunski sistem pa bi bil še večja novost od covida. To bi bila prava Pandorina skrinjica sodobne biologije: revolucionarna zdravila na eni strani in neznana in neobvladljiva tveganja na drugi. So zrcalni organizmi utemeljena skrb ali znanstvenofantastični scenarij, desetletja v prihodnosti? Gostje:Dr. John Glass, Inštitut J. Craig Venter, ZDADr. Roman Jerala, Kemijski inštitutDr. Ines Mandič Mulec, Biotehniška fakulteta, UNI LJDr. Boris Turk, Inštitut 'Jožef Stefan' Strokovni sodelavec je dr. Matej Huš, Kemijski inštitut. V tokratni Xpertizi (od 32.10 naprej) gostuje Janez Volavšek s Kemijskega inštituta.  Članek o potencialni nevarnosti zrcalnih organizmov, objavljen v reviji Science.  Poglavja: 00:00:01 Zgodba o levi in desni rokavici 00:01:13 O čem se bomo pogovarjali: za in proti in o svarečem pismu znanstvenikov 00:04:05 Kaj je kiralnost? 00:06:53 John Glass o tem, zakaj nekatere znanstvenike skrbi 00:11:32 Če se spustimo na realna tla: Kje smo trenutno? 00:13:01 Roman Jerala: Od 50 do 100 let bo še minilo, da izdelamo zrcalno celico 00:20:15 O zrcalnih organizmih z mikrobiologinjo Ines Mandič Mulec 00:28:55 O smiselnosti moratorijev v znanosti s sinteznim biologom Borisom Turkom 00:31:41 Kaj pa prihodnjič? 00:32:10 Xpertiza: Janez Volavšek

Z novim letom se uveljavljajo prve vsebinske novosti pokojninske reforme, povezane predvsem z bolj dostojnimi pokojninami za najbolj ranljive. A tokrat se osredotočamo na vzdržni del pokojninske zakonodaje ter vsebine, ki so bile v tokratni reformi spregledane. Zanima nas, kako dolgo bo zdaj veljaven sistem ob demografskih trendih še vzdržen. Podobno se sprašujejo v Nemčiji, kjer imajo hude težave pri prenovi pokojninskega sistema. Čeprav so številke na prvi pogled suhoparne, je zgodba, ki jo razkrivajo, skrb vzbujajoča. Pokojnine sicer bodo, vprašanje pa je, kolikšna bo njihova realna vrednost. Bodo čez nekaj desetletij sploh zadoščale za kaj drugega kot osnovne dobrine in storitve? Kje bo država iskala dodatna sredstva za financiranje prvega stebra - in ali bo to pomenilo višje obremenitve dela, prerazporejanje drugih javnih izdatkov ali tiho zmanjševanje pravic prihodnjih upokojencev? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Igor Feketija, državni sekretar z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Žiga Vižintin, direktor pokojninskih zavarovanj v Pokojninski družbi A; Goran Novković, odgovorni urednik Podjetne Slovenije. Avtorica oddaje Urška Valjavec.

Sonce na Zemljo pošlje vsakodnevno dovolj energije, da bi z njo lahko pokrili vse potrebe človeštva po njej in še mnogo več. A kljub temu je danes povsem očitno, da se tovrstna 'energetska enačba' - vsaj za zdaj - nikakor ne izide v obojestransko zadovoljstvo človeštva in planeta.Morda pa bi se lahko naslonili na že stoletje in več stare ideje Hermana Potočnika Noordunga in Nikole Tesle ter prestregli potrebno energijo, ki prihaja s Sonca, kar v Zemljini orbiti? Nad atmosfero je fotonov mnogo več kot na površju, oblakov tam ni in paneli bi načeloma lahko zbirali energijo 24 ur na dan ter jo pošiljali na izbrano lokacijo na Zemlji. O tem resno razmišljajo pri Nasi in v drugih vesoljskih agencijah, vse več je tudi ambicioznih podjetij, ki stavijo na to, da so prav orbitalne elektrarne tisti pravi odgovor na dilemo brezogljične prihodnosti skupaj z obiljem električne energije.Kje je danes na tem področju meja med fantastiko in realno možnim, v Intelekti razmišljajo dr. Uroš Kerin, direktor Elektroinštituta Milana Vidmarja, izr. prof. dr. Marko Jošt s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani ter prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani.Foto: umetniška upodobitev prenosa energije z orbite na Zemljo, projekt Solaris, ESA

Po dolgem času se s podkastom vračamo k njegovim koreninam. Pred slabimi štirimi leti je namreč nastal kot kanal za širjenje idej in principov umirjanja in bojevanja s stresom. In moja najljubša metoda za tovrstne podvige je - čuječnost. Eva Požar je magistrica sociologije, specializantka psihoterapije in učiteljica čuječnosti. Je ena izmed ustanoviteljic Društva za razvijanje čuječnosti. Kot coachinja na področju spolnosti in odnosov pa je tudi odličen sogovornik za pomembno vprašanje: ali ima čuječnost mesto celo pri seksu? Vabljeni da z nama raziščete čudovito teorijo in prakso čuječnosti. In upam, da tudi vam spremeni življenje na lepše.Epizoda je nastala v sodelovanju z Neuroth, vodilnim evropskim podjetjem za slušno akustiko in zaščito sluha. Vabljeni na njihov brezplačen test sluha: https://www.neuroth.com/sl-SI/spletna-rezervacija-termina/Mala šola čuječnosti na podkastu Umetnost Lenarjenja:- prvi del: https://open.spotify.com/episode/0noH1Al5pnQDTE252g7Fhs?si=OtLBpHl2RRqZmo5vry7zcg- drugi del: https://open.spotify.com/episode/2XoWYLhWQpUshtZFuABKOQ?si=KiTk3FViShedVhfWomEZ_wRaziskava o vplivu prakse čuječnosti na Alzheimerjevo bolezen: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34718153/Evo najdeš na: www.evapozar.comDruštvo za razvijanje čuječnosti: www.cujecnost.orgČASOVNICA0:00 Uvod in predstavitev gostje Eve Požar3:50 Kako postati učitelj čuječnosti: študij v Veliki Britaniji6:00 Budistične korenine vs. sekularna uporaba v psihologiji10:10 Definicija čuječnosti: Namerno usmerjanje pozornosti11:35 Evina osebna izkušnja: Od parka na Danskem do tišine v Indiji14:00 Koncept sprejemanja: Ali to pomeni, da se vdamo v usodo16:40 Prostor med dražljajem in odzivom (primer jeze pri starševstvu)21:30 Fizične spremembe v možganih (amigdala) in manjša reaktivnost23:45 Nevroplastičnost: Zakaj samo branje o čuječnosti ni dovolj25:40 Formalne prakse: Pregled telesa, sedeča meditacija in čuječa hoja28:50 Kako pogosto je treba vaditi za rezultate31:30 Opozorilo: Kdaj čuječnost ni primerna (travme in duševne motnje)33:40 Preprosta vaja: Kako opazovati dihanje in kaj narediti z mislimi40:50 Čuječa komunikacija: Kako resnično poslušati sogovornika44:00 Težave s sluhom, socialna izključenost in stigma48:45 Povezava med čuječnostjo, spolnostjo in užitkom51:40 Mit o spontanem poželenju in pritiski glede pogostosti spolnosti55:00 Čuječ pregled telesa in spoznavanje anatomije57:20 Sprejemanje telesa: Odnos do bolečine in hvaležnost (primer hrbtenice)59:40 Kako misli in pričakovanja ("kako bi moralo biti") uničijo spolnost1:03:40 Strah pred spolno prenosljivimi okužbami in stigma "umazanosti"1:09:40 Dostopnost testiranja v Sloveniji in pomen preventive1:12:40 Evina izkušnja z učenjem čuječnosti v zaporu1:15:20 Čuječnost kot podpora po zdravljenju raka1:17:20 Kje začeti in priporočila knjig in tečajev

Urban Urbanc je učitelj somatike, osredotoča se na celostno povezavo med telesom, umom in čustvi, zlasti preko zavedanja telesnih občutkov in gibanja. Vodi odmevne delavnice za moške, je tudi svetovalec za partnerske odnose. V pogovoru z njim smo med drugim vstopili v ozadje vse večjega števila partnerskih in zakonskih razhodov. Kje so vzroki? Kako okrepiti vrednoto zvestobe? Na področju vzgoje pa smo ga vprašali, če drži - in, če je to dobro, da dekleta vzgajamo drugače kot fante?

V knjigi Nemogoče književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević prepleta elemente zgodovinopisnega, sociološkega, pesniškega in esejističnega diskurza, da bi navsezadnje pozabi otela življenja in delo v slepo pego potisnjenih slovenskih skladateljicLeta 1936 je slikar, violinist in skladatelj Saša Šantel ustvaril Koncil slovenskih skladateljev, eno najbolj impozantnih in bržčas tudi umetniško dovršenih figuralnih slikarskih del pri nas. Na oljni sliki, ki je sicer nastala na pobudo Filharmonične družbe in Glasbene matice, danes pa si jo lahko ogleda, kdor obišče poslopje ljubljanske Filharmonije in stopi v tamkajšnjo Dvorano Slavka Osterca, je Šantel ovekovečil 37 slovenskih skladateljev – od Jakoba Gallusa do Marija Kogoja, od bratov Ipavec do že omenjenega Slavka Osterca. Vse lepo in prav, Šantlova slika je gotovo prava paša za oči, a sodobnemu gledalcu oziroma gledalki najbrž le ne bo ušlo, da med skoraj štiridesetimi upodobljenimi skladatelji ni prav nobene skladateljice. To pa je vsaj malo presenetljivo. Četudi je bilo družbeno življenje pred 89 leti še precej bolj androcentrično, kakor je danes, vendarle vemo, da so se ženske celo v najbolj patriarhalnih časih smele poklicno ukvarjati z glasbo. Kje neki so torej na Šantlovem Koncilu slovenske skladateljice? Prvi odgovor, ki se v tem kontekstu ponuja, gre nekako v tole smer: res je, ženske so sicer smele postati glasbenice – operne pevke, denimo, ali tu in tam celo pianistke – nikakor pa niso smele biti skladateljice. No, drugi, še natančnejši, kompleksnejši in gotovo tudi bolj zagaten odgovor pa slej ko prej najdemo v še sveži knjigi Nemogoče, pod katero se podpisuje pesnica, pisateljica, esejistka, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević. V tem delu, ki se bere kot nekakšen organski hibrid, kot osupljivo brezšiven križanec med poezijo, prozo, zgodovinopisjem in kritično teorijo, namreč Nina Dragičević prepričljivo pokaže, da so med nami seveda vseskozi živele tudi skladateljice, da pa, če si tule zdaj pomagamo s parafrazo udarnega stavka iz njene knjige, nikoli ni bilo mišljeno, da bodo njihova življenja tudi zapisana. Nikoli pač ni bilo mišljeno, da bodo njihove skladbe ali njihova eksistencialna izkustva relevantna za kogarkoli drugega. Knjiga Nemogoče, ki je izšla pod založniškim okriljem Beletrine, se zato bere kot frontalni spopad s tem »nikoli ni bilo mišljeno«. A kaj lahko pisanje Nine Dragičević, njeno iskanje in obujanje skladateljic, pokopanih pod debelimi plastmi prahu in brezbrižnosti, v resnici naredi za te skladateljice ali njihovo glasbo? In, po drugi strani, kaj lahko ta napor naredi za nas tu in zdaj? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Nino Dragičević. Foto: Nina Dragičević (SOJ RTV SLO / Adrian Pregelj)

Pozimi kakovost zraka pogosto močno upade, še posebej v krajih, kjer se ogrevamo z drvi. V tem podkastu se Nina Tome iz okoljske organizacije Focus pogovarja s Špela Berlot Veselko, ki se profesionalno ukvarja s kakovostjo zraka in viri onesnaženja - prometom in kurišči - v organizaciji CIPRA Slovenija. Špela pojasni, kako individualna kurišča vplivajo na naše zdravje in okolje. Raziskujemo tudi praktične korake, ki jih lahko posamezniki in skupnosti naredijo za čistejši zrak. Pogovor ponuja koristne nasvete, ozaveščanje in vpogled v sistemske rešitve za bolj zdrav zrak. Kje najti podatke in informacije o kakovosti zraka? - European Air Quality Index (European Environmental Agency): https://airindex.eea.europa.eu/AQI/index.html - Air Quality index na podlagi občanske znanosti in cenejših merilcev: https://www.iqair.com/world-air-quality - ARSO - zrak - podatki: https://www.arso.gov.si/zrak/kakovost%20zraka/podatki/ - NIJZ - zrak: https://nijz.si/moje-okolje/zrak/ ---- What do we breathe in winter? The impact of individual heating systems on air quality In winter, air quality often deteriorates significantly, especially in places where wood is used for heating. In this podcast, Nina Tome from the environmental organization Focus talks to Špela Berlot Veselko, who works professionally on air quality and sources of pollution—traffic and heating systems—at CIPRA Slovenia. Špela explains how individual heating systems affect our health and the environment. We also explore practical steps that individuals and communities can take to achieve cleaner air. The discussion offers useful advice, raises awareness, and provides insight into systemic solutions for healthier air. Where can I find data and information on air quality? - European Air Quality Index (European Environmental Agency): https://airindex.eea.europa.eu/AQI/index.html - Air Quality Index based on citizen science and cheaper measuring devices: https://www.iqair.com/world-air-quality - ARSO - air - data: https://www.arso.gov.si/zrak/kakovost%20zraka/podatki/ - NIJZ - air: https://nijz.si/moje-okolje/zrak/

Slovenja je deklarirano pomorska država. A kaj več kot spominov in tradicije, v glavnem zbrane v Pomorskem muzeju v Piranu, nimamo. Našo, nekdaj mogočno ladijsko floto smo razprodali skupaj s propadom Splošne plovbe Piran. Z njo je na dno morja potonila tudi tradicija poimenovanja plovil po slovenskih krajih in Ljubljane, Slovenije, Triglavi so le še spomin tistih, ki so sedeli pred sprejemniki in poslušali oddajo »Kje so naše ladje.« Ni pa le Splošna plovba poimenovala ladij s slovenskimi kraji. Tudi Jadrolinija oziroma njena predhodnica »Jadranska Plovidba« je imela v floti nekaj ladij s slovensko konotacijo. Najbolj zanimiva in seveda povsem neznana je življenjska pot in žalostna usoda ladje, imenovane Maribor.

Zdravo. Epizodo začnemo s predvolilnimi temami, kot so božičnica, regres, november in veselje do dela. Izvemo, da je za uspeh na delovnem mestu bistveno predvsem veselje do dela. Ko obdelamo litostrojske štrajke v 90-ih, skočimo k ortodoksnim martinovalcem in napovemo našo bodočo selitev v klet na Trstenjakovo. Namesto na Komodo se preselimo v Rim, kjer najdemo zlata (sveta) vrata. Tam ti odpustijo vse grehe, še posebej, če še nisi krščen. Spoznamo tudi megapoda, letečo kuro, ki ne želi sedeti na jajcih. Douglas pove, da rad programira, čeprav traja programiranje precej dlje, kot če bi stvari izračunal "na peš". Ampak saj veste: važno je predvsem veselje do dela!

Kje smo in kam gremo? Filozofija naše sorte. Vemo pa, kdo smo. Vedno. NK Maribor. Po še enem trdem, prehitrem, odmevnem izpadu v pokalu (Brinje Grosuplje po penalih) in zmagi pri Bravu, končno prva letos tudi proti tistim zgoraj. Po rotacijah, po kombinacijah. Po medijski percepciji, ki jo midva vidva, kakor jo vidiva. Žiga celo poda nekaj predlogov za posamezne medije, haha. Oddaja, kjer se preizprašava marsikaj. Od tega, če je to prehodna sezona, o suspenzu/ih, o kadrovanju, pa do sprejemov in podpore trenerjev pri nas in vse do tega, kdo bi bil najboljši za okrasitev za noč čarovnic. O, ja.

OoOoOoo! 4:0! Primorje je prišlo, Primorje je šlo, tri točke so tu - v vikendu, ki spet poraja vprašanja. In štejemo. Kje je kakšna točka šla, ampak predvem, kje še bodo. Žiga ponudi v ponedeljek zjutraj Jaši izziv, čiiiisto prezgodaj za podaljševanje pogodb. Uh! Pogled k pokalu v sredo, debata o obisku v Ljudskem vrtu, zelo dobrem pristopu Feđe Dudića ter k sobotni tekmi pri Bravu. Žiga ima rezultate in spisek, haha. Konec? Za to snemamo Zic!

Začenja se 28. Festival slovenskega filma v Portorožu. Kakšna so pričakovanja glede letošnjega filmskega programa? V kakšni formi je slovenski film? Kaj najbolj vpliva na njegovo kakovost in prepoznavnost? Kje je prostor za izboljšave? Kaj določa “uspeh” slovenskega filma na domačem festivalskem prizorišču? Odgovori na ta in druga vprašanja sledijo v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Ana Jurca, filmska kritičarka; Igor Harb, filmski kritik; Matic majcen, filmski kritik. Avtorica oddaje Tina Poglajen.

Javnost težko pride do podatka o izvoru sestavin za določeno zdravilo. Na katerih področjih imata Kitajska in Indija že tako rekoč monopol?V farmacevtski industriji se vrti veliko denarja – posel je posel. Leta 2023 so tako farmacevtska podjetja in njihovi partnerji na globalni ravni zabeležili več kot 1.600 milijard ameriških dolarjev prihodka. Za primerjavo: to je približno toliko, kot je znašal celoletni bruto domači proizvod Avstralije, Španije ali Mehike. V želji po optimizaciji proizvodnje in maksimiranju dobička farmacevtske družbe zdravil ne proizvajajo več na eni sami lokaciji, ampak svoje priložnosti iščejo na globalnem trgu. Pogosto se zgodi, da zdravilo, preden pride do bolnice ali bolnika v Evropi ali ZDA, prepotuje polovico sveta. Nemška profesorica Ulrike Holzgrabe ocenjuje, da se približno 70 odstotkov aktivnih sestavin proizvede na Kitajskem in v Indiji, približno 25 v Evropi, preostalih 5 odstotkov pa v ZDA. Kakšno tveganje predstavlja ta izpostavljenost in odvisnost od Kitajske in Indije za največja zahodna farmacevtska podjetja in ne nazadnje tudi za zahodne države same? Ali zato vedno pogosteje prihaja do motenj v preskrbi z zdravili? Kje so največja ozka grla? Kakšno vlogo ima pri tem dobiček? Odgovori v Intelekti. Sodelujejo: prof. dr. Ulrike Holzgrabe (Univerza v Würzburgu), direktor oskrbe Miha Bahar (Lek, Sandoz) in prof. dr. Rok Dreu (Fakulteta za farmacijo v Ljubljani). Foto: BoBo

Evropska unija želi z Aktom o umetni inteligenci spodbuditi zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne človekove pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Nova zakonodaja naj bi v celoti začela veljati prihodnje leto. Kje je Slovenija na poti regulacije, kaj pomeni za regulacijo iniciativa »Stop-the-Clock«? Kateri sistemi umetne inteligence države že uporabljajo in zakaj bi potrebovali register umetne inteligence? Kako avtomatizacija vpliva na življenja ljudi in ali je visokotehnološki kapitalizem združljiv z demokracijo in varovanjem človekovih pravic? Pogovor je bil prvič objavljen v oddaji Intelekta. Gostje: Jasmina Ploštajner, Inštitut Danes je nov dan; Darja Petric Štrbenk, Ministrstvo za digitalno preobrazbo; dr. Ana Sobočan, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani; dr. Blaž Vrečko Ilc, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Urška Henigman.

Pravice do dolgotrajne oskrbe se uveljavljajo postopno. Kako do posameznih pravic? Kdo je lahko oskrbovalec družinskega člana in kakšno je plačilo? Kako do oskrbe na domu ali v instituciji? Kje so vstopne točke, kjer lahko oddamo vlogo, kakšne podatke mora vsebovati in kakšne pravice lahko pričakujemo? Na takšna in podobna vprašanja bo v sredinem Svetovalnem servisu po deveti uri odgovarjala Irena Tovornik, vodja Vstopne točke Centra za socialno delo Celje.

Evropska unija želi z Aktom o umetni inteligenci spodbuditi zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne človekove pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Nova zakonodaja naj bi v celoti začela veljati prihodnje leto. Kje je Slovenija na poti regulacije, kaj pomeni za regulacijo iniciativa »Stop-the-Clock«? Kateri sistemi umetne inteligence države že uporabljajo in zakaj bi potrebovali register umetne inteligence? Kako avtomatizacija vpliva na življenja ljudi in ali je visokotehnološki kapitalizem združljiv z demokracijo in varovanjem človekovih pravic? Odgovore smo iskali v tokratni oddaji Intelekta, kjer so se nam pridružili Jasmina Ploštajner z Inštituta Danes je nov dan, Darja Petric Štrbenk z Ministrstva za digitalno preobrazbo, izr. prof. dr. Ana Sobočan s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani in politolog doc. dr. Blaž Vrečko Ilc s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Kje je meja med starševskim nadzorom in otrokovo odgovornostjo? Šole sicer omogočajo elektronsko spremljanje šolskega dela, strokovnjaki pa opozarjajo, da preveč nadzora ruši zaupanje in zavira razvoj samostojnosti. Ivana Gradišnik in prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek opozarjata, da otrok ne sme postati projekt staršev. Prof. dr. Sebastjan Kristovič pa dodaja, da smo jih s pametnimi napravami celo »oropali otroštva«. Po besedah prof. dr. Gregorja Starca se je razdalja otrokovega gibanja od doma v primerjavi z generacijo starih staršev zmanjšala za petino.

⏰ Driiiing! Dring za 10ko. Dring za 10 let. Ne bom dolg, ker sem bil predolg v solo oddaji. Ne, ni uspelo, kakor sem si zaželel. Je pa. Solo. Jaša solo. Ker se spodobi. Sicer z nespodobno dolžino. Ena ura? Čiiisto preveč. Ampak slišite lahko čisto prvi Ofsajd. Reneja. Pa Klemna. Žigo kot gosta, haha. Žigo kot sovoditelja. Deset let je epoha. Seveda je. Bila je sreda, 9. septembra 2015, zdaj je 9. september 2025. Kje smo, kam gremo? Ja, solo sem, nisem uspel dobiti intervjuja, zato pa obujam spomine in se res zahvalim. Upam, da sem povedal, no, preveč itak, ampak vsaj dovolj ;).

Kje drugje kot na vašem priljubljenem programu, v vaši priljubljeni analitični oddaji, se bo začela vroča politična jesen. Kar je vsaj malo smešen izraz. Jesen pride vsako leto, politika pa je ves čas tu. Tako danes debatiramo samo o tem, kaj je vroče. Zato pohitimo, da nas ne prehitijo. Ob koncu poletja so skupaj z jurčki po deželi vzniknili plakati Karla Erjavca. Mož je pred časom ustanovil novo stranko, ki se poigra z besedno zvezo »za-upanje«. Se pravi: Karl Erjavec nam bo omogočil upanje, le zaupati mu moramo. Kreativci, ki so se v oni agenciji domislili slogana, so imeli uspešno kreativno popoldne. Na plakatu ob tem še stoji, da gre za odpornega, vztrajnega in teflonskega politika, stranka Zaupanje pa se bo zavzemala za varno prihodnost. Glede na nacionalno vlogo medija se s tako minimalističnim premikom na politični sceni, kot je ustanovitev nove stranke, ne bi ukvarjali, če ne bi šlo za Karla. Res da ankete in analize in tudi politična konkurenca stranki Zaupanje ne prerokujejo ne dolgega, ne uspešnega življenja; notranji glas in večinsko mnenje znotraj redakcije naše skromne oddaje pa nas obvezujeta, da stranki posvetimo potrebno pozornost. Ker mogoče ne poznamo volilnega telesa, tako kot ga poznajo javnomnenjske agencije, zato pa volilno telo živimo in posledično razumemo. Hočemo povedati: »Karl Erjavec se je in se bo še vrnil. Večkrat.« Plakat in s tem Erjavec sam imata dve značilnosti. S prvo opravimo v stavku ali dveh. Da je odporen in vztrajen, še nekako razumemo; da sam sebe imenuje – kot mu je pred leti nadel vzdevek primestni šaljivec – teflonski, pa je nekoliko preveč. Po analogiji, da se teflona nič ne prime, tako naj bi tudi iz političnega bitja Karla Erjavca vse odletelo, se ne prijelo, sploh pa se na njem nič prismodilo. In Karl omogoča kuhanje skoraj brez maščobe. Ker duhovičenje – da se ga je treba lotevati samo s kuhalnico in bog ne daj v z vilicami, ker enkrat odluščen je karcinogen – ne vodi nikamor, se posvetimo drugi značilnosti plakata. To je doprsna podoba Karla Erjavca. V temni obleki, beli srajci, kravati in z značilno skrivnostnim nasmehom Mone Lize. Na tem mestu pa se začudeni ustavimo, kot se začudeno ustavlja na stotine Slovencev ob enem izmed Karlovih dvestotih plakatov. Karl je namreč videti izjemno dobro. Leta mu niso prišla do živega. Gladka, napeta koža, lepi lasje, sive oči. Koketna prečka. Človek je videti mladostno, zdravo in vitalno. Zaupanja vredna mešanica decembrskega dobrega moža in upravitelja parkirne hiše. Ob tem pa, če nas pogled in približevanje slike do velikosti piksla ne varata, Karel ni uporabil katerega digitalnih orodij, ki znajo manipulirati s fotografijami. Sicer dopuščamo možnost, da se kje na kakšnem podstrešju skriva slika, na kateri se stara v razpadajočega starca, a na plakatih je Karl imeniten. Iz česar izpeljujemo začetno tezo, da je stranka, ki jo vodi, resen kandidat za preboj parlamentarnega praga na bližajočih se volitvah. Vendar se moramo kljub temu vprašati, zakaj tako. Kajti slovenska politična zgodovina, vsaj tista neobremenjena in neodvisna, Karla ne pomni po kakšnih presežkih, ki bi jih žrtvoval na oltarju slovenske državnosti. Ves čas svojega političnega delovanja je bil drobnjakarski, kruhoborski populist, ki je za paravanom upokojenske agende krmaril bizarno politično strukturo, imenovano DESUS. Ampak – kot je večkrat dokazano – ima volilno telo izjemno kratek spomin, če že ne kratke pameti, in Karl Erjavec dva pika nula bo v sijoči podobi le še enkrat več zasijal na parlamentarnem nebu. Kar nas pripelje do ugotovitve, s katero velja odpreti vročo politično jesen. Slovenci kot volivci in kot politična bitja smo obsedeni s podobo. Ne z bistvom, s sržjo družbenih procesov, temveč s preprosto pojavnostjo, iz katere nato klepljemo svoje politične preference. Če položimo Karla na stran, si za trenutek poglejmo poroko premiera Goloba. Nikogar ni zanimalo bistvo poroke, ki je čustvena naklonjenost dveh oseb, temveč se je vsa Slovenija ukvarjala samo z njeno podobo. Kdo, kdaj, koliko in kje. Tako Karl svoje politične usode, modro, ni zaupal političnemu programu ali sklicevanju na svoje morebitne presežke v javnem delovanju. Ne, stavil je in stavi na podobo, vedoč, da Slovenci ne zmoremo pogledati onkraj vidnega. Karl Erjavec, ki je dobro videti na plakatih, bo dobro videti v parlamentu, na ministrstvu, morebiti celo na Erjavčevi cesti številka 17 … Kjerkoli se bo že pojavil, se z njegove teflonske podobe ne bodo samo odbijale afere in politični nasprotniki, temveč se – žalostno – nanj ne bo moglo navezati nič, kar bi bilo količkaj smiselno.

Danes se o umetni inteligenci govori večinoma kot o revolucionarni tehnologiji, ki bo tako rekoč spremenila svet. Med drugim naj bi nam pomagala reševati tudi posledice podnebnih sprememb in degradacije okolja. Koliko resnice je v tovrstnih napovedih in kje so pasti njene uporabe? Kje vse se uporablja in kaj se razvija? Bomo z njeno pomočjo lahko dejansko zmanjšali naš ogljični in okoljski odtis ali pa bo njena visoka poraba električne energije temeljni problem le še povečala. Gostje: prof. dr. Sašo Džeroski, vodja odseka za Tehnologije znanja na Institutu "Jožef Stefan"; prof. dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi Gorici in član Podnebnega sveta, posvetovalnega organa vlade; izr. prof. dr. Nataša Atanasova s fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani; doc. dr. Vida Groznik s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Ponovitev Intelekte. Avtorica oddaje Nina Slaček.

Letošnji 20-ti Blejski strateški forum poteka pod naslovom Pobegli svet, kar se zdi zelo primeren opis razmer v svetu številnih žgočih in tlečih konfliktov, spodkopavanja mednarodnega prava in vseh pravil, vzpostavljenih v zadnjih desetletjih, ter stopnjevanja podnebne krize. Kako se znajti v tem vse bolj negotovem svetu? Kako ubrati pravo pot v odločanju med etiko in pragmatizmom? Kje se je izgubila Evropa in kakšna je vloga Slovenije? O tem v tokratnem Studiu ob 17h z Bleda. Gostje: Mirko Cigler, publicist in nekdanji diplomat; dr. Marko Lovec, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Ana Klemen, udeleženka strateškega foruma mladih, ministrstvo za okolje, podnebje in energijo. Avtorica oddaja Špela Novak.

Danes se o umetni inteligenci govori večinoma kot o revolucionarni tehnologiji, ki bo tako rekoč spremenila svet. Med drugim naj bi nam pomagala reševati tudi posledice podnebnih sprememb in degradacije okolja. Koliko resnice je v tovrstnih napovedih in kje so pasti njene uporabe? Kje vse se uporablja in kaj se razvija? Bomo z njeno pomočjo lahko dejansko zmanjšali naš ogljični in okoljski odtis ali pa bo njena visoka poraba električne energije temeljni problem le še povečala. O tem so razmišljali gostje tokratne Intelekte: prof. dr. Sašo Džeroski, vodja odseka za Tehnologije znanja na Institutu "Jožef Stefan"; prof. dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi Gorici in član Podnebnega sveta, posvetovalnega organa vlade; izr. prof. dr. Nataša Atanasova s fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani ter doc. dr. Vida Groznik s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Foto:Pixabay

V tednu Perzeidov zarisujemo kontraste: med trenutnim in dolgotrajnim, med usodami, ki v sekundi zgorijo, in tistimi, ki v tišini hirajo tedne. Med inflacijo pogledov in deflacijo uvidov. Kje je meja med tem, kar gledamo, in tem, kar res vidimo, se v tokratni Petkovi centrifugi sprašuje Maja Ratej.

Vse daljši zastoji na cestah otežujejo življenje ter povzročajo veliko gospodarsko in okolijsko škodo. Promet, ki se povečuje sorazmerno z gospodarsko rastjo, je že zdavnaj presegel cestne zmogljivosti. V zadnjih 20-ih letih ni bilo skoraj nobene posodobitve in širitve zmogljivosti prometne infrastrukture, čeprav gospodarstvo zahteva tretji pas okoli Ljubljane in na vseh vpadnicah, saj prek Slovenije potekata dva pomembna koridorja. Kje je v prihodnje pričakovati najdaljše zastoje, kaj lahko naredimo z mehkimi ukrepi, kdaj bo javni potniški promet postal konkurenčen in ali širitve avtocest res izzovejo dodaten promet? O tem v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Andrej Ribič, direktor uprave DARS; Darko Trajanov, generalni direktor direktorata za prometno politiko na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo; Gregor Pretnar, prometni strokovnjak, PNZ; Slovenko Henigman, direktor Združenja za svetovalni inženiring na Gospodarski zbornici; Blaž Cvar, predsednik OZS.

V Ljubljani je študiral elektrotehniko in prejemal številna priznanja, v Münchnu magistriral, na prestižni tehnični univerzi v Zürichu pa doktoriral. Pri tridesetih ima v Švici svoje podjetje, ki se ukvarja z blockchainoim; to ga je zanimalo že v obdobju študija. Zasebnega in službenega časa nima jasno razmejenega. To, da je gospodar svojega časa – priznava, da je celo bolj točen od pregovorno točnih Švicarjev – pa mu pomaga tudi pri vzdrževanju razmerja na daljavo. Partnerica, Makedonka, namreč še vedno živi in deluje v Nemčiji, v katero sta se skupaj odpravila na podiplomski študij. Kje si bosta ustvarila družino, še ne ve. Švica ni samoumeven odgovor, pove.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si