Podcasts about cankarjevo

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Muanis Sinanović z eseji v knjigi Razmerja moči prodira v srž zahodne kulture in odstira propagandne tančice z ideoloških mehanizmov, na katere se le-ta naslanja. Tenkočutno analizira tako mahinacije neoliberalnega kapitalizma, ki s pomočjo mita o romantični ljubezni, kulta upornika brez razloga in povzdigovanja najrazličnejših subverzivnih subkultur uničuje družino z namenom, da bi iz posameznika ustvaril kompulzivnega potrošnika, kot tudi paradokse, h katerim se zateka zlasti levi politični pol družbe v pretirani skrbi za politično in zgodovinsko “korektnost”. V eseju z naslovom Palestina omenja hipije kot začetnike neoliberalizma, ki naj bi se v imenu svobode zavzemali za prosti trg in nastopili proti krščanski religiji svojih staršev, v spisu z naslovom Levi kult kulture pa ugotavlja, da hedonizem in “subverzija vsega” postajata vodilni vrednoti oziroma gesli levoliberalne ideologije, medtem ko slovenska kultura postaja talka propagandnega kolesja elit, namesto da bi bila odsev državljanske raznolikosti. V eseju Nelagodje v kulturi gre še korak dlje pri trditvi, da slovenski kulturniški elitizem predstavljajo “na eni strani potomci nacionalnih elit, na drugi strani pa izbrani predstavniki narodnostnih, spolnih in drugih manjšin ter t. i. mladih žensk”. Slednje omenja tudi v eseju Kresnik, ko obudi spomin na podelitev nagrade leta 2023, posmrtno dodeljene Ladu Kralju za roman Ne bom se več drsal na bajerju, pri tem pa naj bi podelitev naletela na neodobravanje mlajših avtoric, ki so v izboru videle znamenje vladavine patriarhata in konzervativne miselnosti. Sinanović že v predgovoru odkrito pove, da ne prisega na uveljavljene ideološke delitve in da se postavlja nasproti tako progresizmu kot fundamentalizmu. Pri tem ne taji, da kljub temu črpa iz obeh, pri čemer mu retorični aparat “služi podobno kot obvladovanje borilne veščine”. Večkrat se v knjigi spotakne tudi ob idealizirano oz. romantizirano podobo delavskega razreda in proletarske kulture, ki po njegovem mnenju predstavlja le drug obraz buržoazne oz. malomeščanske kulture. V razredni zavesti sicer vidi prvi pogoj za samospoštovanje delavcev, ki morajo stopiti v razredni boj, da bi bila njihova življenja osmišljena, medtem ko naj bi bilo kapitalizem mogoče odpraviti le, če se “velik del delavskega razreda za to odloči, ne glede na medsebojne razlike znotraj njega”. V svojih spisih se dotakne tudi newagevstva v nasprotju s tradicionalnima religijama, kot sta krščanstvo in islam. Novodobnost obravnava kot “misticistično opitost posameznikov samih s sabo” ter “znak individualističnega duha, ki se sklada z neoliberalno težnjo po čim večji atomizacije družbe na enote”, pri krščanstvu in islamu pa izpostavlja priložnosti za zavezništvo, vsaj kar se tiče zagovarjanja in udejanjanja podobnih načel, vezanih na razvijanje oblik skupnosti, solidarnosti, kooperacije, skromnosti in empatije. Esejistična zbirka Razmerja moči je že deveta knjiga pesnika, pisatelja, esejista in multidisciplinarnega kritika Sinanovića; le nekaj mesecev pred njo je objavil fikcijski esej Vse luči, s katerim se je uvrstil v ožji krog nominirancev za letošnjo Cankarjevo nagrado. V obeh knjigah lahko začutimo ostrino njegovega duha, ki brez odvečnega cinizma secira družbeno-politične pojave na lokalni, državni, evropski in globalni ravni, ter išče tako zgodovinske vzroke kot tudi sociološke in predvsem pragmatične filozofske rešitve. Čeprav avtor priznava, da so osnutki esejev nastali na družbenih omrežjih kot aktualne refleksije družbenopolitičnega dogajanja in jih je postopoma razvijal v obliki kolumne ali eseja, namenjenega objavi v reviji ali na spletnem portalu, nas presenečata dramaturška zaokroženost prispevkov v celoto in nadgradnja posameznih tem, ki se navezujejo druga na drugo. Že v predgovoru izpostavlja, da se je pisanja lotil predvsem zato, ker so zločini v Gazi iz njega izvabili tisto potlačeno, Freud bi rekel “tisto nedomačno”, das Unheimliche, kar je prav gotovo prispevalo k analizi številnih dokumentarnih filmov o Palestini in pisanju razprave na temo banalnosti zla ter problematiziranju žanra grozljivke: “… zdi se namreč, da ni več potrebe po simulaciji raztrganih teles in drugih krvavih prizorov, saj filmski ponaredek ne more doseči same resničnosti z razkosanimi telesi otrok, črevesja, odtrganimi udi, obrazi, ki odpadajo z glave in tako naprej. Grozljivka se kaže kot izrazit žanr Zahoda, saj je namenjen neizživeti sado-mazohistični želji srednjih razredov, ki se v vsakdanjem življenju ne soočajo z nasiljem. Tudi to stanje pa je ob vedno pogostejših pokolih, ki jih zagrešijo “romantični osamljeni junaki”, kakršni nastopajo v omenjenih filmih, na ameriških šolah postavljeno pod vprašaj. Hollywood je torej sam sprožil kult nasilja za srednjerazredno publiko, h kateri se to nasilje zdaj v resničnosti tudi vrača.” Zadnja tretjina knjige Razmerja moči je osredotočena na Sinanovićevo kritiško dejavnost – v tovrstnih spisih podaja svoja mnenja o zanimivih knjigah, dokumentarnih in igranih filmih, popularni in ljudski glasbi. Ti prispevki zaokrožajo mozaik razmislekov o navidezni zaceljenosti subjekta, ki jo poraja psihotični ustroj neoliberalne družbe, ta pa temelji na fetišizaciji in fragmentaciji individualnega in družbenega telesa, ki v svoji biti nikoli ne more biti zaceljeno niti vsaj približno pomirjeno. V svoji odprtosti zadeva ob vse okoli sebe, zato nas ne čudi, da Sinanović predvsem poudarja pomembnost preverjanja lastne izjavljalne pozicije in nenehne samorefleksije.

Pesnica Barbara Korun v zbirki z naslovom 'Vnazaj' zadržano, skoraj asketsko izraža osebno izkušnjo ob spremljanju matere na njeni zadnji poti. A ob tem čuti še eno smrt, namreč smrt človečnosti ob vojnah v svetu in genocidu v Gazi. Avtorica je prejšnji teden za zbirko prejela Cankarjevo nagrado, z njo se je že aprila pogovarjal Marko Golja.

Še drugi poudarki iz oddaje: - V občini Bohinj notranji spori zaradi parkirišč. - V Velenju bodo prenavljali Cankarjevo ulico, potrebne bo precej potrpežljivosti. - Na Primorskem so v občini Kanal ob Soči dobili nov lokalni energetski koncept. - Geopark Idrija se tudi letos pridružuje tradicionalnim Tednom evropskih geoparkov.

Letos se v Evropski prestolnici kulture združujeta obe obmejni mesti, staro in novo, italijansko in slovensko.Podobno kot nekdaj, ko ljudje meja še niso poznali. Gorica (knjigo je izdala Miš Založba) je naslov tudi romana Mateje Gomboc, knjige, ki je bila lani v ožjem izboru za Cankarjevo nagrado, letos pa jo berejo tudi dijaki prvih letnikov, ki se udeležujejo tekmovanja za Cankarjevo nagrado. Pisateljica se je poglobljeno lotila raziskovanja preteklosti, usod ljudi, ki so bili kmalu po koncu druge svetovne vojne odrezani od svojega rodnega mesta, čeprav so pričakovali drugačno rešitev. Gorica je pripadla Italiji, Slovenci na tej strani pa so ostali brez zemlje, imetja, njim ljubih ljudi …

V SNG Drama Ljubljana bodo uprizorili Cankarjevo komedijo v štirih dejanjih Za narodov blagor. Predstavo je režiral Vito Taufer. Danes bodo v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova odprli razstavo Slovenec sem – in kdo je več?! Dr. Viktor Murnik, s čimer muzej obeležuje 150. obletnico rojstva tega slovenskega telovadca, pravnika, publicista in raziskovalca. V oddaji boste izvedeli, kako bodo gibalno ovirane osebe in druge ranljive skupine lahko obiskovali prireditve Evropske prestolnice kulture. V Galeriji Murska Sobota pa bo vse do začetka marca na ogled razstava Slike Mirsada Begića, kiparja in risarja. Vabljeni k poslušanju!

Prvo delo, ki ga je po prejemu Nobelove nagrade objavila poljska pisateljica, se bere kot feministična predelava Čarobne gore, znamenitega romana Thomasa MannaKaj je storiti pesniku, kaj je storiti pisateljici, ko enkrat prejmeta Nobelovo nagrado za književnost, priznanje, ki pač tako emfatično okrona ustvarjalni opus, da se zdi, kakor da mu pravzaprav pritisne dokončno piko, piko, po kateri je možen le še molk? – No, če je soditi po poljski lavreatki, Olgi Tokarczuk, ki je prejela Nobela za leto 2018, je edini možni odgovor tale: trmasto, nepomirjeno nadaljevati s pisanjem. In tako je predlani v Krakovu izdala Empuzij, ki se bere kot svojstvena predelava – predelava, ki feministično kritiko spaja z žanrom srhljivke ali grozljivke – Čarobne gore, znamenitega romana nič manj znamenitega nemškega pisatelja, prav tako nobelovca, Thomasa Manna. Kaj iz Mannove predloge je torej Tokarczuk ohranila in kaj vse je spremenila, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Jano Unuk, ki je Empuzij prevedla za Cankarjevo založbo.   foto: Goran Dekleva

Pesnik Denis Škofič je za svojo tretjo pesniško zbirko Tuskulum, objavljeno pri Cankarjevi založbi, dobil kar dve nagradi: maja Cankarjevo in pred kratkim še Veronikino nagrado. Nagradi sta potrdili, kar so bralke in bralci poezije že vedeli ob branju njegovih pesniških zbirk Sprehajalec ptic (2013), Seganje (2017) in Tuskulum (2023): da je Škofič pesnik s samosvojo poetiko, da se tika z naravo in literaturo ter s kulturo in da zmerom znova išče in najde izvirne načine, kako upesniti izbrana razpoloženja, stanja, trenutke, razmerja. Tudi jezikovno je Škofič izviren: z največjo lahkoto vpisuje v svojo poezijo prekmurske besede: tako po eni strani rešuje prekmurske besede pozabe, hkrati pa širi in poglablja pojmovni, čustveni svet svoje poezije in briše hierarhične meje. Več o sebi, svoji poeziji in še čem pove pesnik v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Posvečamo se 250. obletnici Narodne in univerzitetne knjižnice. V četrtek zvečer je dobil Denis Škofič Cankarjevo nagrado za pesniško zbirko Tuskulum. Kaj bomo gledali in kaj se bo dogajalo na 59. Borštnikovem srečanju v Mariboru - začne se v ponedeljek, vemo pa že, da dobi Borštnikov prstan igralec Branko Šturbej. Pogledamo v Muzej sodobne umetnosti Metelkova, tam je razstava Ozvezdja mnogoterih želja: Ob vzhodnem obzorju, in v Etnografski muzej v Ljubljani na razstavo Azija sredi Ljubljane. Spremljali smo simpozij ob stoti obletnici rojstva umetnostnega zgodovinarja profesorja Naceta Šumija.

Maj je najlepši mesec v letu. Ne preveč deževen in ne prevroč. Upajmo, da nas ne čaka dolgo vroče poletje, saj poscana Zofka, ki naj bi ga z nalivi napovedala, svoje naloge ni naredila. Študenti rogovilijo z majskimi igrami in koncerti v Študentskem naselju, pridne bralce pa zanima, kdo bo dobil Cankarjevo nagrado in kresnika. Dan je čudovito dolg in v naravi vse diši. Laboda v Tivoliju ponosno varujeta svoje drobcene sive mladičke. Živalski vrt poka po šivih. Kaj pa zvečer? Takrat je pa prijetno poklepetati, in prav to vam v nedeljo od 22 h do polnoči ponuja Mojca Blažej Cirej.

Maj je najlepši mesec v letu. Ne preveč deževen in ne prevroč. Upajmo, da nas ne čaka dolgo vroče poletje, saj poscana Zofka, ki naj bi ga z nalivi napovedala, svoje naloge ni naredila. Študenti rogovilijo z majskimi igrami in koncerti v Študentskem naselju, pridne bralce pa zanima, kdo bo dobil Cankarjevo nagrado in kresnika. Dan je čudovito dolg in v naravi vse diši. Laboda v Tivoliju ponosno varujeta svoje drobcene sive mladičke. Živalski vrt poka po šivih. Kaj pa zvečer? Takrat je pa prijetno poklepetati, in prav to vam v nedeljo od 22 h do polnoči ponuja Mojca Blažej Cirej.

Tokrat najprej izpostavljamo koncert v Komornem studiu, ki ga bomo neposredno prenašali drevi ob 20h iz studia 13. Izbor skladb iz 18. stoletja bo na klavikord in čembalo izvajal čembalist in organist Tomaž Sevšek. Predstavljamo še tri gledališke premiere. V SNG Maribor na oder postavljajo komično glasbeno dramo Amadeus, delno izmišljeno pripoved o genialnem skladatelju Wolfgangu Amadeusu Mozartu in njegovem sodobniku Antoniu Salieriju, angleškega pisatelja Petra Shafferja, ki jo je režiral umetniški direktor mariborske Drame Aleksandar Popovski. V ljubljanskem Miniteatru bo nocoj zaživela premiera avtorskega projekta mladega režiserja Bora Ravbarja. Predstava z naslovom Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji je nastala po motivih filma Sanjači Bernarda Bertoluccija ter romana Sveti nedolžneži Gilberta Adairja. Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega pa bodo uprizorili dramsko delo Dragice Potočnjak, ki ga je avtorica pisala že pred pandemijo, predstavo z naslovom Teci, Maša, teci, je režirala Nina Šorak. Na Društvu slovenskih pisateljev so danes predstavili dela, nominirana za Cankarjevo nagrado, ki jo podeljujejo za najboljšo izvirno knjigo minulega leta.

Danes praznujemo materinski dan, v preteklem letu pa smo se spominjali 100-letnice smrti Ivana Cankarja. O njem se je upravičeno govorilo na številnih simpozijih in posvetih, v novih literarnozgodovinskih knjižnih prikazih in revialnih prispevkih. Govorilo se je o vsem mogočem - o pisateljevem odnosu do žensk, njegovi politični dejavnosti, jeziku in seveda tudi o literarnem liku njegove matere. Novi interpreti so v svoji inventivnosti hoteli postaviti tudi povsem nove teze o pisateljevem odnosu do nje. Že dlje časa pa prevladuje psihoanalitična razlaga, da je bilo razmerje med Cankarjem in mamo nezdravo, celo patološko in da je bila njegova mati nekakšna preračunljiva žrtev, ki je s svojo trpečo podobo privezala nase svojega sina. Zato naj nikoli ne bi mogel odrasti in kot odrasel moški razviti zdravega odnosa do žensk. Še več, branje Cankarja in njegovo prikazovanje materinske vloge naj bi celo prek šolajočih se generacij oblikovalo nekakšno psiho slovenskega naroda, ki je prav zaradi takega modela starševstva travmatiziran in blokiran v svoji moški moči. In vse te razlage se vrstijo samo zato, ker je pisatelj kot mnogi drugi slovenski literarni klasiki v svojem delu poveličal lik matere kot žrtvujoče se in trpeče ženske, tiste, ki dobesedno daruje svoje telo in svoje solze, da da kruh svojim otrokom. Če se že sprašujemo o škodi, ki naj bi jo narodovi identiteti povzročalo Cankarjevo razumevanje materinstva, bi se morda ob takih razlagah moral tudi kdo upravičeno povprašati o škodi, ki jo te interpretacije prizadevajo ženskam. Kdo ima pravico, da razglasi za patološko dejstvo, če moški vidi vsakodnevno žrtvovanje lastne matere in ga ovekoveči z močjo svoje literarne besede? In v čigavem interesu je danes materinstvo ponižano tako zelo, da ga literati, če hočejo biti proglašeni za mentalno stabilne osebnosti, naj ne bi prikazovali kot žrtvovanje?

Pisanje je pri njem nezanesljivo opravilo, ki ga prečijo dolge prekinitve, vendar je napisal že dva romana: Rok trajanja in Škrbine. Oba sta pritegnila kritike in bralce. Je tretji v nastajanju? Morda bomo odgovor izvedeli v nočnem pogovoru. Romanopisje ima moč, da seže tja, kamor si drugače najbrž ne bi upal, pravi pisatelj. V pisavi si nedvomno upa daleč, skozi vse praznine in gostote, skozi vse okruške, ki se v pripovedi sestavijo v celoto. Kako in koliko je pisatelj povezan s svojimi liki, s pripovedovalci, ki imajo ime ali pa ga tudi nimajo? So sledovi intimnih izkušenj izmišljeni ali stvarni? O tem lahko bralec samo ugiba. S prvencem Rok trajanja se je uvrstil med finaliste za najboljši literarni prvenec in v ožji izbor za nagrado kresnik. Za svoj drugi roman Škrbine je leta 2021prejel Cankarjevo nagrado. Gašper Kralj, doktor socialne antropologije, je tudi prevajalec. Med drugim je skupaj s Tino Malič v slovenščino prevedel deli izjemnega urugvajskega avtorja Eduarda Galeana Otroci dni in Narobe, šola narobe sveta. V narobe svetu nas učijo, kako se sprijazniti z resničnostjo, ne kako jo spremeniti, pravi Galeano. V pisanju pa je vse mogoče. Gašper Kralj je nočni gost Nade Vodušek.

V pogovoru z umentico, ki je za zbirko kratke proze Gluha soba nedavno prejela Cankarjevo nagrado, smo preverjali, kako se izmišljijski elementi v njenem pisanju prepletajo in dopolnjujejo z družbeno-kritičnimi poudarkiStrokovna žirija, ki je maja že četrtič po vrsti podelila Cankarjevo nagrado za najboljše literarno delo minulega leta, je takole opredelila nekaj ključnih potez Gluhe sobe, zmagovalne kratkoprozne zbirke Mojce Kumerdej: »Prostori v zgodbah običajno niso podrobneje določeni, a vedno nakazujejo na izoliranost, hromečo samost in osamljenost. Na teh prizoriščih in v govornih izmenjavah pa v resnici gospodari realno nezavednega in potiska like v tesnobne misli, paranojo pred drugimi živimi bitji in predmeti, v verbalno, psihično in fizično nasilje nad sabo ali drugimi in sploh v skrajne reakcije.« K temu pa so še dodali: »Svet v teh zgodbah se zdi nekam čudno zamaknjen in grozljiv, sanjski.«Ob tretji zbirki kratke proze Mojce Kumerdej, ki je sicer izšla pod okriljem založbe Goga, imamo torej opravka z morasto in neprehodno, malodane kafkovsko bivanjsko krajino, a v svetu, ki mu pečat dajejo planetarni ekološki kolaps, nesluten vzpon inteligentnosti umetne inteligence pa vojne na čelu, kajpada, s tisto v Ukrajini ter vsakovrstne oblike izključevanja po razredni, spolni in etnični pripadnosti, se smemo vprašati, v kolikšni meri imamo pri pisanju Mojce Kumerdej opravka s čisto fikcijo, z avtorsko izmišljijo, koliko pa gre pri zgodbah iz Gluhe sobe raje za literariziran »fotoportret« naše dobe? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Intervjuju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili prav Mojco Kumerdej. foto: Mojca Kumerdej (Goran Dekleva)

Ime tedna je Andrej Šifrer, glasbenik in avtor številnih ponarodeleh skladb, ki je v svoji karieri prodal že več kot pol milijona plošč. Za izjemen opus je prejel Zlato piščal za življenjsko delo, strokovno glasbeno priznanje za dosežke na področju slovenske popularne glasbe.Kandidata sta bila še: Andreja Leški, judoistka, ki je na svetovnem prvenstvu v Dohi v kategoriji do 63 kilogramov osvojila srebrno medaljo in ubranila naslov svetovne podprvakinje izpred dveh let v Budimpešti, slovensko zbirko odličij na tovrstnih tekmovanjih pa povečala na 15. Mojca Kumerdej, pisateljica, ki je za kratke zgodbe Gluha soba prejela Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo minulega leta. V njih preroško razkriva srhljive sanje sveta, v katerem je najteže ohraniti lepo in dobro v človeku.

V slovenske kinematografe je prišel celovečerni neodvisni film Indigo Kristal mladega srbskega režiserja in scenarista Luka Mihailovića. Premiero je doživel v ljubljanskem Cineplexxu. Režiser je ob tej priložnosti skupaj z ekipo obiskal Ljubljano in po premieri črno-bele kriminalne drame o nekdanjem zaporniku, ki mora znova poiskati svoje mesto pod soncem, spregovoril za naš radio. Premierno bo danes v Kinu Brežice prikazan dokumentarni film Konoplja osvobaja. Scenarist in režiser je Miha Čelar, ki konopljo predstavlja kot zanimiv družbeni fenomen. V oddaji predstavljamo še nominirance za Cankarjevo nagrado ter nominirance za mednarodno nagrado Booker.

Piše: Iztok Ilich Bere: Matjaž Romih Ivan Cankar, umetnik mnogih izjemnih razsežnosti, je tako kot France Prešeren eden temeljnih mejnikov naše nacionalne zgodbe. In kajpada ena ključnih stalnic v izobraževalnem sistemu. Kljub vsej neizogibnosti pa zlasti pri mlajših bralcih vzbuja bržkone več odpora kot navdušenja. Že v pisateljevem času so mnogi menili, da je »težak«, da ga je težko umeti. Vsaka generacija zato bolj potrebuje svojim času in sprejemanju dejstev prilagojene napotke in opozorila na ključne sestavine in poudarke v literarnih delih, kot zgolj vabljenje ali celo priganjanje k branju v okviru obveznosti, predpisanih v šolskem kurikulu. Tudi bibliografija strokovne literature o pisatelju je iz leta v leto bogatejša. Razprave Dušana Pirjevca, Franceta Bernika, Borisa Paternuja, Janka Kosa in drugih dopolnjujejo nove raziskave o Cankarjevem delu in življenju, ki jih podpisujejo Igor Grdina, Irena Avsenik Nabergoj, Marcel Štefančič in tudi Vesna Mikolič, avtorica knjige Ali bereš Cankarja?. Kljub odmevnosti v znanstvenih krogih pa večina teh besedil ni segla do širšega občinstva, posebno ne do mladine, da bi povečala priljubljenost klasika nacionalne literature, o katerem po besedah Ženje Leiler »vsi vse vemo, ali vsaj mislimo, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo. V takšnih razmerah se je jezikoslovka, publicistka in esejistka Vesna Mikolič odločila za inovativen pristop in strategijo, ki naj zlasti učiteljem ter dijakom in študentom odpre bolj mikaven vpogled v Cankarjevo literarno zapuščino. Njegovemu jeziku oziroma besedišču in njegovi simboliki, ki sta Slovencem blizu, saj zajemata slovenskega duha in sooblikujeta slovenski nacionalni značaj, kot piše, se je s podrobno, numerično izraženo analizo približala v petih korakih. Najprej z vidika ključnih besed, nato moči ter idejne plasti in etosa besede, v nadaljevanju pa z osvetlitvijo pisateljevih kulturnih pogledov in nazadnje s preusmeritvijo bralske pozornost od ključnih besed na besedilo kot celoto – na razpoloženje besedila, ki je pri Cankarju vedno v ospredju. Eno od pomembnejših izhodišč knjige Vesne Mikolič: Ali bereš Cankarja? je misel, da je treba razumeti vsako umetniško govorico, »kot moramo razumeti vsak jezik, ki ga želimo uporabljati. In če želimo, da se nam ti svetovi začnejo razpirati,« dodaja, »moramo poznati vsaj temeljno besedišče nekega literarnega dela ali avtorja, da se nam bodo na tej osnovi začeli povezovati še vsi ostali pomeni.« Tak pristop je pripeljal do nabora ključnih besed, izluščenih s pomočjo funkcij orodja SkechEngine iz elektronske zbirke Cankarjevih besedil, ki je dostopna na Wikiviru in obsega dobrih 1.205.000 besed. Delovni korpus besedil, nastal po tej poti, sestavlja skoraj četrtina osnovnih oblik besed, lem, blizu 92.000 povedi, dobrih 30.000 odstavkov in 214 besedil. Vesna Mikolič je izmed 500 besed dodatno izpostavila desetino besed in na vrh seznama postavila oči. V korpusu se pojavijo kar 4843-krat in, kot pravi, izražajo najgloblja človekova čustva in občutja. Sledijo človek, roka, srce, obraz in lice, med človekovimi dejanji in stanji gledati, videti, vedeti in misliti, med čustvi pa ljubezen, strah, bridkost, žalost itn. Nedvomno osrednja ključna beseda Cankarjevega opusa pa je tako na nacionalni, kolektivni kot na individualni ravni hrepenenje – ne kot tragični, temveč predvsem kot aktivni, vitalni koncept. Avtorica na koncu povzema, da se je s knjigo Ali bereš Cankarja?, ilustrirano s številnimi izbranimi odlomki ter grafikoni in risbami, namenila bralcem pomagati k lažjemu vstopu v Cankarjev svet. »Tako da si ga najprej približamo z njegovim najpogostejšim besediščem in poznavanjem njegovih najpomembnejših idej ter slogovnih postopkov, nato pa želi knjiga bralce in bralke prepričati, da se na tej osnovi kar spustijo v branje in prepustijo zvoku in ritmu Cankarjeve besede. Novi pomeni se bodo slej ko prej odpirali sami …,« verjame Vesna Mikolič. Temu ali onemu se bo morda res kaj odprlo, saj digitalna anatomska preiskava pisateljevega jezika razkriva marsikaj zanimivega, odpira pa tudi nova vprašanja. Na primer: kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?!

Zapleteni odnosi in nevarni kratki stiki med ljudmi ter človekolikimi roboti so v samem jedru novega romana klasika sodobne britanske književnosti Če pomislimo na zgodbe o Pigmalionu, o praškem golemu ali o Frankensteinu, hitro ugotovimo, da ljudje že zelo dolgo sanjamo, da bi ustvarili sebi podobno, inteligentno in čuteče bitje, a te demiurške sanje se, kot zgovorno pričajo omenjene zgodbe iz železnega kanona svetovne književnosti, vedno znova sprevračajo v nekakšno nočno moro – ko človeka zamika, da bi posnemal božje dejanje stvarjenja, je katastrofa pač vselej blizu. No, v to dolgo zgodbeno tradicijo se z intrigantnim romanom Stroji kot jaz, ki je luč sveta v izvirniku ugledal leta 2019, zdaj vpisuje tudi Ian McEwan, ki že lep čas velja za pravega pravcatega klasika sodobne britanske literature. A na kakšen način natanko se McEwan loteva te stare teme? Kako jo preigra na novo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Ano Barič Moder, ki je Stroje kot jaz pred nedavnim prevedla za Cankarjevo založbo. foto: Goran Dekleva

Burhan Sönmez je kurdski romanopisec, ki se je rodil v majhni kurdski skupnosti v osrednji Turčiji, zdaj živi med Istanbulom in Cambridgem; od jeseni je predsednik mednarodnega PEN. Pred dnevi je sodeloval na 54. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu, predstavil pa je tudi slovenski prevod svojega romana Istanbul, Istanbul (za Cankarjevo založbo ga je prevedla Lili Potpara). Z njim se je pogovarjala Petra Meterc. Foto: Luka Dakskobler / BoBo"Nekaj moramo storiti, da bi tudi Kurdom omogočili človekove pravice."Burhan Sönmez je kurdski romanopisec, ki se je rodil v majhni kurdski skupnosti v osrednji Turčiji, zdaj živi med Istanbulom in Cambridgem; od jeseni je predsednik mednarodnega PEN. Pred dnevi je sodeloval na 54. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu, predstavil pa je tudi slovenski prevod svojega romana Istanbul, Istanbul. Z avtorjem se je za Razglede in razmisleke pogovarjala Petra Meterc.

Predsednik republike Borut Pahor je dopoldne podpisal ukaz o sklicu ustanovne seje državnega zbora, potem ko je prejel zapisnik Državne volilne komisije o uradnih izidih aprilskih volitev. Ocenjuje, da je bil postopek pošten in transparenten. Tudi predsednik komisije Peter Golob kljub zapletu pri izračunu šestih poslanskih mandatov pravi, da so bile volitve poštene in zakonite. V Zrcalu dneva tudi: - Nadaljuje se iskanje preživelih po ruskem raketiranju šole blizu Luganska - Knjiga Tri igre za punce je Cankarjevo nagrado prinesla Simoni Semenič - Slovenski hokejisti z zmago proti Južnim Korejcem potrdili vrnitev med elito.

V liturgičnem koledarju danes praznujemo Gospodovo oznanjenje. Praznik se je v ljudski pobožnosti hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo: zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Na dan krščanskega praznika praznujemo tudi materinski dan, ko še posebej v Katoliški cerkvi poudarjamo pomen materinske ljubezni in hvaležnost za materinsko poslanstvo. Nedolgo tega sem svoji mami, že dokaj naglušni, a še vedno dovolj modri, da je razumela moje besede, dejala: »Veš, mama, odkar sem odšla od doma, sem odrasla, ti si se pa postarala.« Moje odraščanje in prehajanje v zrelo in samostojno žensko je šlo mimo nje, tako kot je šlo mimo mene njeno staranje. Ne, nisva hodili druga mimo druge ali se odtujili. Niti me ni pustila na hišnem pragu neznane družine. Le rosno mlada naju je z bratom pustila oditi v svet. Od takrat zjutraj, opoldne in zvečer moli za žive in rajne naše družine. Vez med menoj in njo je trdna zaradi njene materinske in moje hčerinske ljubezni. Ko se vračam v najin dom, mi sleherni trenutek daruje svojo ljubezen. Za njo bom, dokler se najini zemeljski poti ne ločita, vedno otrok, tisti mali otrok, ki mu bo, tudi ko že skoraj ne bo več zmogla, želela izkazovati svojo ljubezen na njej lastni način. Tega ji ne morem in nočem preprečiti. Tako kot ji ne morem preprečiti, da se ne bi od jutra do večera mučila s kidanjem snega ali pa puljenjem plevela. V delu, tudi če se komu zdi, da za prazen nič, je mama našla smisel svojega življenja. Jaz pa skrbim, da bi bila jesen njenega življenja lepa in topla. Ob današnjem prazniku Gospodovega oznanjenja vam želim, da ne bi pozabili, kako je bilo slovensko ljudstvo od nekdaj vdano Božji Materi Mariji. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta. Ob materinskem prazniku pa se spomnite svojih mater ali pa si v spomin prikličite Cankarjevo mater, ki mu je v njegovi mladosti, polni pomanjkanja, dajala življenjski pogum in upanje v boljšo prihodnost. Spomnite se na skodelico kave in zlobni glas: »Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!« Čeprav se je pisatelj tolažil, da ji bo porekel tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero je ogoljufal njeno ljubezen, tega ni rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu … Ko mu je tri ali štiri leta pozneje v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo, ga je v srcu tako močno zaskelelo, da je kriknil od bolečine. »Srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti,« je zadnji stavek, s katerim Cankar zaključuje svojo črtico Skodelica kave. Če imate, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, še živo mamo, ji danes vi skuhajte skodelico kave. Nikar je ne zatajite. Vsak drug spomin je lahko zabrisati s kesanjem in z blago mislijo – tega ni mogoče zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane tam na vekomaj.

Danes gremo na gledališke odre: drevi bodo v ljubljanski Festivalni dvorani naposled le uprizorili premiero Hlapcev Slovenskega mladinskega gledališča. Prvotno je bila namreč predvidena že v lanskem maju, a je bila zaradi znanih razmer zamaknjena do danes. Pod režijo se podpisuje znana poljska režiserka Maja Kleczewska, strokovnjakinja za klasična dramska besedila, ki jih na oder postavlja zelo sodobno. Tako tudi Cankarjevo satirično dramo vzame za osnovo in ji vmes kaj doda – predvsem se nanaša na sočasne družbeno-politične razmere. Matija Ferlin, hrvaški plesalec in koreograf, ki v produkciji zavoda Emanat tudi v Sloveniji deluje že vrsto let, pa bo nocoj predstavil svoj novi solo: Sad Sam Matthäus. To je četrta predstava iz cikla Sad Sam in ga tudi zaokrožuje; s temami trpljenja, malih smrti in trajanja, ki vse lahko pomagajo, kot pravi Ferlin, k temu, da človek iz trpljenja izstopi, ne nujno zdrav, temveč spremenjen. Osnovna zgradba predstave je, od tod tudi naslov, oratorij Pasijon po Mateju Johanna Sebastiana Bacha. In še v Novo Gorico, kjer bodo v Slovenskem narodnem gledališču premierno uprizorili avtorski projekt Čakam. Nastal je v okviru lani oblikovanega Studia SNG, ki daje gledališčnikom priložnost za ustvarjanje predstav po lastnem izboru. Renata Vidić, režiserka in avtorica temeljnega besedila za predstavo, pove, da je rdeča nit nenehen boj s samim sabo in svetom v katerem živimo. Pri pisanju jo je zanimalo naše notranje doživljanje. Foto (izrez): Asiana Jurca Avci, predstava Hlapci (Slovensko mladinsko gledališče)

Tokratni začetek bo v znamenju dveh književnih in Glazerjeve nagrade ter priznanj mesta Maribor. Cankarjevo nagrado so podelili Gašperju Kralju, nagrado tukajšnih književnih kritikov "kritiško sito" pa je prejel pesnik Muanis Sinanović. Pripravili smo pogovor z osrednjo organizatorico letošnjega, že 12. Grošljevega simpozija, prevajalko Nado Grošelj o tokratnem motu, Eros in ljubezen v antiki. Slišati bo nekaj zanimivih ugotovitev raziskave aktualnega odnosa mladih do ljubiteljske kulture, ki smo jih posneli na nedavni okrogli mizi. Pogovarjali pa smo se tudi z avtorico instalacije "Postkoronsko sonce" v ljubljanski križevniški cerkvi, Evo Petrič. Pred 53. mednarodnim srečanjem pisateljev, prihodnji teden ga prireja Slovenski center PEN, smo govorili s predsednico njihovega ženskega odbora, Tanjo Tuma.

Ko smo v mojem otroštvu v šoli brali Cankarjevo črtico Sveto obhajilo, smo bolj ali manj vsi še hodili k verouku in smo razumeli, zakaj je prispodoba našega velikega pisatelja tako pretresljiva. Življenje svoje matere je namreč primerjal s Kristusovo daritvijo ljubezni, kajti on sam in njegovi bratje in sestre so se hranila ne samo iz materine mize, ampak tudi iz njene darujoče se ljubezni, tiste ljubezni, ki ji je použila telo in kri. Danes je večini otrok ta globoka simbolika tuja in jim je treba spregovoriti o svetem Rešnjem telesu, da bi razumeli, kako je pisateljeva mama razkritje in navzočnost najlepše Božje ljubezni. Prav danes je praznik Svetega rešnjega telesa in krvi, ko se kristjani spominjamo, da je Kristus svojim prijateljem zapustil zakrament ljubezni. Zagotovil jim je, da kadar koli bodo v njegovem imenu sedli za mizo ter vzpostavili med seboj bratsko ljubezen, bo on sam sredi med njimi in bo navzoč v posvečenem kruhu in vinu. Tako bo postal hrana in pijača za njihovo srce in dušo. Pomenil bo zavezo zvestobe, ki jo je že sklenil starozavezni Mojzes med svojim ljudstvom in Bogom, a tokrat je v skupnost ljubezni povabljen vsak narod, vsak človek. Kdor bo jedel ta kruh, bo sposoben, podobno kot Kristus, ljubiti do konca, se pravi blagoslavljati ves svet in vse ljudi. Odkar je Kristus trpel na križu za opravljanje svetih daritev ni več potrebno ne juncev, ne ovac in ne kozličev. Potrebna je le vera, da je z ljubeznijo mogoče premagati vsako sovraštvo, zavist in zlo. In ta ljubezen se potem razliva tudi na vse stvarstvo. Tega se je zelo dobro zavedala slovenska krščanska tradicija, zato je razvila tako imenovane telove procesije. Gre namreč za to, da s svetim rešnjim telesom ali s svetim kruhom, z Božjo ljubeznijo, blagoslavljamo polja, travnike, trto in gozdove. Duhovnik zapoje: Kuge, lakote in vojske! In ljudstvo odgovori: Reši nas o Gospod! Naj pridejo mir, blaginja in sreča na vse ljudi in vse stvarstvo! Prav letošnja epidemija nas spominja na te vzklike. Tokrat si še posebej želimo, da bi izginile vse kužne bolezni. Želimo si, da ljudje po svetu ne bi bili več lačni in da bi pregnali bolezni naše dobe, kot so bolezni krvožilja, rakaste tvorbe, neukročenega sladkorja in druge. Kako vsi ljudje in vse stvarstvo potrebuje blagoslov svetega Rešnjega telesa!

Glava je komandant, vse je v njej, pravi glavni junak romana Nikolaj. Ali je to sploh njegovo pravo ime, ne vemo. Roman Pripovedovalec nam razgrne njegovo življenjsko zgodbo, skozi katero se nam pred očmi zavrti usoda človeka v vrtincu zgodovine. Svojo zgodbo pripoveduje ženski, s katero sta vstopila v neobičajno razmerje, ki obema daje tisto kar sta potrebovala: on zvesto poslušalko, ona materialno varnost. Mojstrsko napisan roman nas ne izpusti vse do zadnjega stavka. Po zbirkah kratkih zgodb, za katere je prejela kar nekaj nagrad, in prvencu Babuškin kovček je to avtoričin drugi roman, ki je letos nominiran tudi za Cankarjevo nagrado. Pisateljico Mirano Likar je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.

Beograd ima dolgo, bogato in zavito zgodovino. Med drugim so jo pisali Kelti in Rimljani, Huni in Bizantinci, Slovani in Turki, Madžari in Avstrijci. V 20. stoletju smo jo po svoje seveda pomagali ustvarjati tudi Slovenci. No, v romanu Naslov pa jo na literarno dovršen način pripoveduje in o njej poglobljeno premišljuje eden najpomembnejših sodobnih srbskih pisateljev, predlani tudi vileniški nagrajenec, Dragan Velikić. Kako se je belemu mestu ob sotočju Save in Donave nemili zgodovini navkljub tolikokrat uspelo, kakor feniksu, preroditi iz pepela in ali se mu bo ta podvig posrečil tudi v sedanjosti, nad katero še vedno leži senca katastrofalnih Miloševićevih politik, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Đurđo Strsoglavec, ki je Naslov prevedla za Cankarjevo založbo, sicer pa na ljubljanski Filozofski fakulteti predava hrvaško in srbsko književnost. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Klasikinja škotske književnosti, Muriel Spark, je dogajanje Zlatih let gospodične Jean Brodie, svojega osrednjega romana, umestila v trideseta leta 20. stoletja na prestižno dekliško šolo v Edinburgu. V središču zgodbe je, kakor pove že naslov, Jean Brodie, nevsakdanja, svojeglava, karizmatična učiteljica, ki pri svojem delu uporablja precej nenavadne pedagoške metode. To je še zlasti očitno v primeru šestih mladenk iz razreda, v katerih gospodična Brodie prepozna prav poseben potencial in jih v upanju, da bo mogla odločilno pripomoči k oblikovanju njihovih osebnosti, vzame pod svoje okrilje. Zdi se, da ji to navsezadnje tudi res uspe, da torej svoje izbranke trajno in daljnosežno zaznamuje, a njene metode in stališča, ki segajo od povzdigavanja lepote italijanskega renesančnega slikarstva do zagovora genialnosti italijanskega voditelja Benita Mussolinija, zbujajo odpor in nasprotovanje – ne le pri ravnateljici in drugih članicah učiteljskega zbora, ampak nemara tudi pri samih učenkah. Pa ga zbujajo tudi pri bralkah in bralcih? Kaj si pravzaprav misliti o učiteljici, ki po eni strani na nenavadno vznesen način poveličuje lepoto, a obenem pridiga o domnevnih vrlinah fašizma? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Tadejo Spruk, ki je Zlata leta gospodične Jean Brodie za Cankarjevo založbo, za knjižno edicijo Moderni klasiki prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Aljoša Harlamov je urednik, publicist, pisatelj, doktor slovenistike in nagrajeni literarni kritik; človek mnogih zanimanj, jasnih stališč in široke razgledanosti, oziroma na kratko: javni intelektualec. Pronicljivo spremlja dogajanje na kulturnem področju, kjer deluje poklicno kot glavni urednik Cankarjeve založbe. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, Cankarjeva založba skuša krepiti program izvirnih naslovov. »Zelo nas veseli delati izvirne knjige, stvari, ki jih drugje ni mogoče najti. Odkar ima Mladinska knjiga [lastnik Cankarjeve založbe, op. avtorja] zaposleno agentko za prodajo pravic, izvirne knjige bolje mednarodno prodajamo. To ima širši in daljnosežnejši pečat ne samo za Cankarjevo založbo, ampak tudi za zgodovino, kulturo in javni spomin in na tem zadnja leta pospešeno delamo,« je povedal Aljoša Harlamov. Opaža še, da so se kupci po koncu epidemije vrnili v knjigarne in odprli denarnice. Kot ocenjuje, je poepidemijska prodaja primerljiva z zadnjimi leti. Z Aljošo Harlamovom se je pogovarjal Urban Tarman.

Kako napisati dober maturitetni esej, po katerih merilih ga ocenjujejo in katere so najpogostejše napake? O tem v tretjem Studiu ob 17h, namenjenem letošnjemu maturitetnemu eseju. V njem primerjamo tudi vsa 4 obvezna dela in se poglabljamo v Cankarjevo dramatiko. Špela Šebenik in Tadeja Bizilj gostujeta pri profesorici in dijakih četrtega letnika Gimnazije Kranj.

Komaj je minilo Cankarjevo leto, že smo stopili v leto Valentina Vodnika. Na ta način se bomo v naslednjih 12 mesecih namreč poklanjali spominu velikana slovenske kulture, ki je v 61. letu starosti umrl pred natanko dvestotimi leti, januarja 1819. Toda – zakaj Vodnik sploh velja za velikana; kakšen je pravzaprav njegov prispevek? – Literarna zgodovina ga pač ne šteje, kakor denimo Cankarja, za našega največjega pisatelja. Za razliko od svojega sodobnika, Antona Tomaža Linharta, tudi ni napisal prvih dramskih besedil v slovenščini. Še manj je, jasno, videti podoben Trubarju, ki je, kot vemo, utemeljil slovensko pisano besedo. In če Vodnikove pesmi primerjamo s Prešernovimi ali Župančičevimi, tedaj ni dvoma, da njegovi preprosti, v ritmu alpske poskočnice pisani verzi po umetniški moči oziroma globini še zdaleč niso na primerljivi ravni. In vendar so bili ljudje, ki so sredi 19. stoletja vodili slovensko narodno prebujo, trdno prepričani, da bi bili vsi njihovi napori zaman, ko bi se ne mogli naslanjati na dosežke in zgled Valentina Vodnika. Še več; dolgo preden je Prešeren obveljal za nacionalnega junaka par excellence, je to mesto zavzemal prav Vodnik. Kaj vse je torej ta pesnik, prevajalec, jezikoslovec, novinar, urednik, učitelj in duhovnik dal slovenskemu prostoru? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal naš gost, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, strokovnjak za književnost baroka in razsvetljenstva, dr. Luka Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: spomenik Valentinu Vodniku v Ljubljani (Žiga Živulovič jr. / BoBo)

Za Slovence v sosednjih državah je kulturno delovanje zelo pomembno, saj tako utrjujejo svojo narodno identiteto. Kaj za prvo polovico leta načrtujeta obe krovni kulturni organizaciji koroških Slovencev? Povabimo vas v Slovensko stalno gledališče v Trst, kjer so s Kraljem na Betajnovi sklenili Cankarjevo leto v Trstu. Gostimo Micko Bájzek, še eno dejavno porabsko Slovenko, in Slavka Mežka, predsednika gibanja Kultura Natura Slovenija. Društvo, ki podeljuje priznanje Naša Slovenija, je prek kulturne dediščine tesno povezano tudi s Slovenci v zamejstvu. Kako? Prisluhnite!

Kolikor letošnje leto v polju kulture, v polju umetnosti ni bilo samo Cankarjevo, je v pomembni meri minilo natanko v znamenju našega tokratnega gosta. Pa tu ne gre le za to, da je Drago Jančar na pomlad dopolnil sedemdeset let, spričo česar so se na naših knjižnih policah pojavili različni jubilejni ponatisi in izbori iz opusa prozaista, dramatika in esejista, ki ga smemo utemeljeno označiti za največjega v našem času. Ne; pomembneje se vendarle zdi, da je Jančar, zahvaljujoč romanu In ljubezen tudi, junija v vlogi kresnikovega nagrajenca prižgal kres na ljubljanskem Rožniku. Pa spet ne gre za nagrado sámo ali za to, da doslej še noben drug pisatelj tega prestižnega priznanja ni prejel štirikrat. Kar tu zares šteje, je občutek, da so Jančarjeve prepoznavne teme, ki jih zdaj na nov, svež način preigrava v In ljubezen tudi – v tem smislu velja izpostaviti vsaj brezbrižno muhavost usode, brutalno silo slepe zgodovine, neskončno krhkost ljubezni, široko polje moralne sivine, s katerim se mora moderni človek soočati, ter občutek, da ženske nemara vidijo dlje in življenje navsezadnje razumejo globlje od moških –, pravzaprav ključne teme sodobnega slovenskega človeka kot socialnega in duhovnega bitja. Kako torej Jančarju uspeva držati prst na utripu našega časa? – To vprašanje nas zaposluje v prazničnem Intervjuju na Prvem, zadnjem v letu 2018.