Podcasts about veliko

Veliko kulturnih ustvarjalcev te dni pretresa sporočilo ministrstva za kulturo, da morajo zmanjšati načrtovane dejavnosti. Med njimi so tudi upravičenci, ki imajo z ministrstvom že sklenjene pogodbe, zaradi česar so ogroženi programi, festivali in prireditve. Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc je sporočila, da je razlog pretirana poraba ministrstva v prejšnjem mandatu, nekdanja ministrica Asta Vrečko pa poudarja, da je bil denar zagotovljen in da gre za obračunavanje z nevladnim sektorjem na področju kulture. Koliko bo odpovedi načrtovanih programov? Kaj pomeni tak dopis in kakšne posledice prinaša za dolgoročno načrtovanje na širšem področju kulture? O tem voditelj Aleksander Čobec z gosti: Ignacija Fridl Jarc, ministrica za kulturo; Jurij Krpan, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo; Uroš Veber, predsednik Asociacije - društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture.

Veliko kulturnih ustvarjalcev te dni pretresa sporočilo ministrstva za kulturo, da naj predvidijo zmanjšanje sredstev za načrtovane dejavnosti. Med njimi so tudi upravičenci, ki imajo z ministrstvom že sklenjene pogodbe, zaradi česar so ogroženi programi, festivali in prireditve. Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc je sporočila, da je razlog pretirana poraba ministrstva v prejšnjem mandatu, nekdanja ministrica Asta Vrečko pa poudarja, da je bil denar zagotovljen in da gre za obračunavanje z nevladnim sektorjem na področju kulture. Koliko bo odpovedi načrtovanih programov? Kaj pomeni tak dopis in kakšne posledice prinaša za dolgoročno načrtovanje na širšem področju kulture? Gostje: Ignacija Fridl Jarc, ministrica za kulturo; Jurij Krpan, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo; Uroš Veber, predsednik Asociacije - društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture.

Voditelji tako imenovane koalicije voljnih so včeraj v Parizu razpravljali o okrepitvi podpore Ukrajini v vojni z Rusijo. Kot je povedal premier Janez Janša, se pripravljenost držav za pomoč Ukrajini povečuje. Ukrajina je ob robu srečanja skupaj z devetimi evropskimi državami napovedala ustanovitev koalicije za obrambo pred balističnimi izstrelki, francoski predsednik Emmanuel Macron pa vaje večnacionalnih sil, ki bi jih v primeru premirja z Rusijo napotili v Ukrajino. V oddaji tudi o tem: - Glasovanje o kandidaturi Tanje Fajon za posebno predstavnico Unije za Sahel še pod vprašajem - Slovenija prvič dobila enotno strategijo razvoja biotehnologije in farmacije do leta 2035 - Veliko pšenice bo zaradi nizkih cen končalo v živalski krmi.

V brlog sta prišla kolesarska strokovnjaka, ki poznata vse prodajne in tehnološke trende sodobnega kolesarstva. Kako izbrati prvi "bajk", kaj so novi kolesarski varnostni sistem, ki ti na cesti lahko rešijo življenje, se na elektriko res lahko konkurečno "topi" kile? Kaj je v Sloveniji narobe? Imamo idelni kolesarsko pokrajino in najboljše kolesarje na svetu, a smo vse bolj prisiljeni kolesariti u tujini? Zakaj? Pa bonus podkasta: Klemen si je na Siolu redakcijo delil s Cirilom in Juretom. Veliko smeha! Ciril je na kolesarsko turo prišel v basket opremi! Tokratnega podcasta ne smete zamuditi, če razmišljate o elektromobilnosti na pedalih..Zapiski:Kristjan Vreček - Ukore zamenjal za gorsko kolo - Podcast #92https://youtu.be/US-Eb2g_920Matej Mohorič - 30.000 kilometrov na žgance - Podcast #55https://youtu.be/SAtJ7RZmx-oPogi, koliko koles zamenjaš vsako leto? KVIKI #332https://www.instagram.com/reel/DP29xXTCuMC/?igsh=MXgxeDN2aXczcHZrKolesarski center Valy Žagarhttps://www.instagram.com/valy_zagar_kolesarskicenter?igsh=MTZmcDE0eXFqeHcyNA==.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli. (Mt 13,17)Duhovni nagovor je pripravil upokojeni novomeški škof msgr. Andrej Glavan.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Veliko znanstveno povjerenstvo Ujedinjenih naroda objavilo je prvu globalnu procjenu razvoja umjetne inteligencije. U izvješću se upozorava da se umjetna inteligencija razvija brže nego što vlade i regulatori uspijevaju pratiti. Stručnjaci također upozoravaju na sve veće rizike, uključujući kibernetičke prijetnje, dezinformacije i mogućnost katastrofalnih posljedica.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Furlanijo in Posočje so leta 1976 prizadeli številni potresi, ki so v Italiji zahtevali skoraj tisoč življenj. Veliko razdejanje pa so pustili tudi v Posočju; najbolj hudo je bilo v Breginjskem kotu. V četrti epizodi podkasta Prelomnice se Mariša Bizjak posveča obnovi Breginja. Vas z beneško-slovensko arhitekturo je pred potresom v slovenskem prostoru veljal za neprecenljivo arhitekturno in urbanistično posebnost. Nekatere odločitve še danes vzbujajo različna vprašanja. Radio Koper je med prvomajskimi prazniki predvajal novo serijo PRELOMNICE. Gre za niz šestih dokumentarnih podkastov, s katerimi sta avtorici Mariša Bizjak in Špela Lenardič obujali spomine ob petdeseti obletnici rušilnih potresov, ki so leta 1976 prizadeli Furlanijo in Posočje. PRELOMNICE so kronika takratnega opustošenja, pričajo o obnovi, prerodu tamkajšnjih skupnosti in današnji protipotresni pripravljenosti. Oddaje se predvaja tudi na Prvem programu v terminu oddaje Sledi časa.

Veliko gorja je bilo storjenega, ker so nekateri povsem napačno razumeli to Jezusovo naročilo: »Pojdite in učite.« Širili so vero, zlepa ali zgrda in s tem dokazali, da ne razumejo bistva ...

Sestra Nikolina je povedala, kaj vsem lahko gospodinje in gospodinjci v teh dneh pripravijo iz zelenjave, ki je že zrasla na vrtovih: korenček, koleraba, grah ... Lahko pripravimo juhe, solate ... Veliko jedi lahko pripravimo iz špinače in blitve. Iz stebel blitve lahko na primer naredimo okusno solato: narežemo jih na centimeter velike koščke, prekuhamo v slani vodi (samo da postanejo mehka), odcedimo in ko se ohladijo, pokapljamo z oljem, dodamo kis, solimo, dodamo še narezan svež peteršilj ali drobnjak, po želji stremo še malo česna in nastala bo okusna kuhana solata. Sodi k topli ali hladni jedi, tudi k narezku. Lahko pa s koščkom kruha to postane tudi lahek obrok, zgodnja večerja ali pozno kosilo. Liste blitve in tudi špinače sicer samo kratko blanširamo, na cedilo splaknemo z mrzlo vodo, odcedimo in damo na napol praženo čebulo, dodamo še malo česna, mletega popra in narezanega peteršilja in stvar je zaključena ter pripravljena za druge jedi. Ena takih je zavitek. Vlečeno testo namažemo s skuto in dodamo pripravljeno blitvo, zabelimo z maslom ali s kislo smetano in zavijemo, pomažemo z jajcem ali kislo smetano ter damo v pečico.

Piše Marija Švajncer, bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte. Pesnica in literarna kritičarka Tonja Jelen je že s prvo pesniško zbirko Pobalinka, prav tako pa tudi z drugo Greva, ostajava, saj sva pokazala razvejano in poglobljeno odsevanje individualnega bivanja. V lepo zvenečih verzih je poosebljala naravne pojave in jih povezovala s pojmi. Tako v impresivnih kot refleksivnih pesmih je upesnila osebno zgodbo in v njej nakazala ogroženost. V prizadevanju, da bi ohranjala moč, je bil otrok tisti, s katerim se ji je to posrečilo. Pesnica je intenzivno občutila ostre robove svoje eksistence, vendar ji je pisanje pesmi dajalo smisel in razlog za obstoj. V tretji pesniški zbirki Od točke nič je avtorica razgrnila spopadanje z ovirami, premagovanje zidov in vztrajanje na življenjski poti. Marsikaj se lahko izjalovi, v pesničino občutenje se zarine tudi samota, kljub temu pa je njena pesniška energija tista, ki ji pomaga ohranjati bivanje, in to tudi tedaj, kadar se ji dozdeva, da se je znašla v brezčasju. Mogoče se je vrniti, ostati in še vedno iti naprej. V novi pesniški zbirki Vtiskovanje so poudarjeni trije vidiki – eksistencialna stiska, feministične pobude in ustvarjalni postopek. Razraščata se bolečina in trpljenje, tu in tam podani neposredno, še večkrat obvladani, toda dovolj nazorni in estetsko zaokroženi. Pesnica v slikovitem slogu opozarja na nezavidljiv položaj žensk, izvirno, domiselno in inovativno je zlasti njeno pesniško prikazovanje, kako se loteva različnega pisanja, na primer analiz, interpretacij in literarnih ocen. Vse skupaj se začne z vprašanji: »Kje je luč / da me umiri / kje sonce / da me sprejme / kje svetloba / da mi daje upanje? / Kje?« Odgovori se razrastejo v poetičnih verzih, v katerih so bodisi vsebovani bodisi izraženi neposredno in v obliki izpovedi. Eksistencialno stisko razkrijejo subtilne metafore. V iskanju izhoda iz težavnega položaja je občutiti strah. Pesnica potuje vase, pomika se po skritih delih svoje notranjosti in, kot pravi, izpiše delce, ki se nabirajo v njej. Govori si, kako bi bilo treba ravnati, v hipu pa se ji zazdi, da bo zadoščala zgolj zaustavitev. V vsem tem vrvenju in negotovosti se namreč želi reševati z mirom in spokojnostjo. Veliko ji je tudi do tega, da bi začutila prostranost ter ločila, redčila in privzdignila tisto, kar iz korenin sije v prostranost: »nekaj me mora potegniti ven / praviš / zravnati moram sebe / da me spet ne upognejo drugi / da iz neke prozorne beline / nekaj začne sijati. Občutja prikliče tudi narava, toda v tem doživljanju je slutiti turobnost, že skoraj izenačeno z zunanjim dogajanjem. Bilke se upognejo, prasketanje potihne, veje zaledenijo, podgane migajo z repki in se režijo, slišati je tudi smeh hijen. Videti je, kot da narava umira in se ohlaja. Ljudje se bodo morali greti z notranjo toploto in pri tem ne bodo odveč pozornost in spretnost v odmikih in koncih ter iskanje ponovnih sklenitev. Večkrat se pojavi simbolika žil, omenjene so tudi rane, telo je razbolelo, toda protagonistka vseeno zmore ohranjati notranjo moč in obvladati takšne in drugačne izzive. Ženske, ki jim je treba dati glas ter opozoriti na njihovo zatiranost in odrinjenost, so upodobljene kot kurentice, vračke, sestre magdalenke in vile rojenice. Tonja Jelen jih nagovarja, toda kdaj pa kdaj jim je nekoliko podobna tudi sama. »kdo pa so te ženske? / še iščejo lastno sobo / tonejo / so zaprte znotraj / (nekoč) / so sploh kaj? / vračka / vrački / vračke …« In česa se pri tej razvejani razbolelosti zaželi pesnica? Kako se je mogoče izviti iz ogrožajočega položaja? »bila bi drevo / napajalka ožilja / zraščena z besedo / kot človek misel – / zglajena z / ravnino nebom zemljo / rastem vedno / jasneje.« Ustvarjalni postopek, ki ga Tonja Jelen prikaže v domiselno oblikovanih stihih, poteka kot tehten premislek, vstopanje v problematiko in odkrivanje bistva. Ustvarjalka išče mnogovrstne možnosti razlag, se poglablja v različna besedila, predeluje svoja spoznanja in sega po presežnem. »Raztelesim / napisano / pozorna na glasove / predelujem spreminjam pomen / kaj vse da en glas / in kaj vzame / središčim težišče / pomena / ga izklesam / prečešem / kaj bo zraslo iz tega // mogoče po nečem diši« Pesnica priznava, da izraz seseklja in ga rani, toda tudi izraz rani njo. Z besedami se spopada in gradi, kot pravi, nov imperij slovstva. Marsikaj je treba spiliti, pisati jasno, udarno in hkrati tiho, pregnesti strukturo, ji dati pravi pomen in začutiti tudi tisto, kar samo tli. Poezija zanjo niso le občutki in samo črke, temveč je vse to tudi izenačeno z žarčenjem, razčlembo in gradnjo. Včasih je tega na tisoče. Pesnica se vpraša, ali je mogoče vse to ubesediti. Vaja ne bo lahka, saj se zdi, da gre hudo zares. Tisto, kar nastane, pa so nekakšni nanosi premišljevanj. Na prvi pogled je videti, da so pesmi napisane brez ločil, pozorno branje pa tu in tam opazi kak vprašaj, oklepaj in poševnico, celo piko, tri pike in zvezdice. Naslovi so natisnjeni v krepkem tisku in se pomensko nadaljujejo v prvem verzu. Pesmi imajo tudi posebno likovno podobo, ki tu in tam kaže na to, kako se je treba spustiti nekam navzdol, na neznano dno. Nekatere besede so zapisane med poševnicami, z oklepajem izraz dobi dvojni pomen, dve besedi sta prečrtani, tri pike so v ravni vrsti ali nameščene druga nad drugo. Metafore zvenijo estetsko učinkovito in nekoliko mračno, na primer: izbruh črnih pijavk, črvičenje strahu, integracija misli, zvezena v sledenje, zvoki neučakanosti in druge. Po mnenju avtorja spremne besede Aljaža Krivca je Vtiskovanje Tonje Jelen fascinantno hibridna pesniška zbirka. Prevevata jo za pesnico že znana lirska tenkočutnost in glas intime, tokrat pa se jima pridruži še uporniški duh. Predstavitev pesniške zbirke Krivec na zavihku platnice sklene z besedami: »Pesnica v pričujoči knjigi z le par potezami seže v najrazličnejše dimenzije tega, kaj je poezija, ob tem pa ji ostaja globoko zavezana.«

Zadnja epizoda 6. sezone podcasta Mjesto Zločina.Veliko hvala svima koji nas slušate, podržavate, komentirate, lajkate i dijelite. Bez vas MZ ne bi bilo tu gdje je.Slušamo se u 7. sezoni!INTRO:Koncept, režija i animacija: Maida Srabović @maidichemokidich Produkcija: TETRABOT @tetrabotstudio Vezeni elementi: Dora Voska @sarena.vranaPočastite nas kavom: https://www.buymeacoffee.com/mjestozlocinaPodržite nas na Patreonu i otključajte ekskluzivni sadržaj: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.patreon.com/mjestozlocina⁠⁠⁠Pratite nas na Instagramu: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/mjestozlocinapodcast⁠Pridružite nam se na Discordu: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://discord.gg/2NU9cprjMd⁠

Kako lahko organizmi, ki so ustvarili kisik in omogočili življenje na Zemlji, zdaj vplivajo na zdravje ljudi in njihovih ljubljenčkov? V drugi epizodi se podamo v laboratorij Nacionalnega inštituta za biologijo, kjer raziskovalke razkrivajo fascinanten svet cianobakterij in hkrati opozarjajo, da nas lahko na pogled kristalno čista tudi prevara. Cianobakterije so z nami dobesedno celo večnost, tri in pol milijarde let. Ustvarile so kisik, omogočile razvoj življenja in še danes živijo v skoraj vsakem kotičku planeta, od termalnih vrelcev do snega, kopalniških fug in jezer. So drobne, a izjemno prilagodljive. Kot prokarioti nimajo strogo popredalčkanih celic kot alge ali rastline, kar jim omogoča, da se na spremembe v okolju odzovejo hitreje kot skoraj katerikoli drug organizem. V določenih razmerah začnejo proizvajati cianotoksine in lahko postanejo nevarne za ljudi in živali. V tej epizodi se z raziskovalkami z NIB in izvajalkami aktivnosti na spletnem mestu ciano.si, dr. Tino Eleršek, Niko Tivadar in Marušo Kerenčič, pogovarjamo o tem, zakaj so cianobakterije tako uspešne in kako hitro lahko spremenijo videz in kakovost vode. Veliko povedo o tem, kako jih sploh spremljajo pod mikroskopom, kakšna je razlika med planktonskim cvetenjem, ki ga vidimo s prostim očesom že na daleč, in bentoškimi oblogami, ki se skrivajo na dnu ali obrežju na kamnih in jih težje opazimo. Pojasnijo tudi, zakaj jih je tako zahtevno nadzirati, zakaj se lahko v vodi pojavijo tako rekoč čez noč in kako pomembno je, da rezultate različnih metod preverjajo med seboj. Dotaknemo se tudi strupov: zakaj jih cianobakterije sploh proizvajajo, kdaj se sprostijo v vodo in zakaj je dobro poznati tveganja pri kopanju, igranju ali hlajenju v vodi. Raziskovalke v pogovoru poudarjajo, da je previdnost smiselna, panika pa ne, in da je zato izobraževanje uporabnikov voda eden pomembnejših korakov k varnejšemu sobivanju z naravo. To je drugi del tridelne podkast serije Cianokast. V zadnji epizodi bomo predstavili izsledke našega projekt Skrivnost slovenskih motnih voda in v pogovoru preverili, zakaj uporabniki mnogih priljubljenih kopališč nimajo jasnih informacij o kakovost vode in cianobakterijah.

Za marsikoga predstavlja vročina kar velik izziv. No, s tem nimajo težav umetnostni drsalci, ki se udeležujejo Mednarodnega drsalnega kampa Ljubljana - Zalog, ki ga že 8. leto zapored prireja Drsalno-kotalkarski klub Stanko Bloudek. V Dvorano Zalog, kjer led junija pripravijo le za ta tabor, se je med tednom odpravila tudi ekipa Prvega. In medtem ko so bile zunaj temperature okoli 30 stopinj Celzija, se je Dvorana Zalog, ki jo v zimskih mesecih vsi poznamo kot drsališče, 15. junija ponovno spremenila v ledeno dvorano, zato je bilo v njej ta teden prijetno in ne prevroče vzdušje. Veliko je bilo mogoče le pričakovanje umetnostnih drsalk in drsalcev, za katere so taki tabori nadvse dobrodošli in koristni – pomenijo namreč začetek in pripravo na novo sezono.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Borštnikov prstan, najpomembnejšo slovensko igralsko nagrado za življenjsko delo, letos prejme Aleš Valič, eden najbolj prepoznavnih slovenskih igralcev. Žirija mu je nagrado namenila za "izjemen igralski opus, ki že več desetletij pomembno zaznamuje slovenski gledališki prostor, pa tudi radio, film, televizijo in pedagoško področje". Aleš Valič se je po diplomi na AGRFT najprej zaposlil v Slovenskem stalnem gledališču Trst, pozneje je bil dolgo član ansambla ljubljanske Drame. Ob tem je od leta 1990 na AGRFT do letos deloval kot redni profesor predmeta umetniška beseda. Veliko ustvarja tudi za film in televizijo. V dneh pred podelitvijo Borštnikovega prstana se je z Alešem Valičem pogovarjala Staša Grahek; najprej ga je vprašala, kako se kot igralec, ki si ne prizadeva zelo za pozornost javnosti, počuti te dni, ko je zanimanje tako intenzivno usmerjeno vanj. Ton in montaža Vjekoslav Mikez.

Lobelovi so na videz povsem običajna kanadska družina srednjega razreda: hiša z vrtom, trije otroci in najstarejši sin, ki vsakdanje življenje snema z domačo videokamero. Vse je videti običajno, le da nobeden izmed otrok ne ve, s čim se njihov oče preživlja. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se Petra Meterc pogovarja s kanadskim režiserjem Mikom Lobelom, ki je v svojem dokumentarnem filmu Ne hodi gor raziskal skrivnost, s katero je odraščal, in posledice, ki jih je ta imela nanj in na njegovo družino. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.

Erik Logar je strokovnjak za varno mobilnosti pri AMZS in se vsak dan vozi v službo v Ljubljano. Z njim smo se v terenskem studiu Prvega v Idriji pogovarjali o značilnostih ceste in varnosti na poti. Vsebina je del projekta Dostopnost za prihodnost, ki ga sofinancira Evropska unija.

Piše Veronika Šoster, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. V Parizu živeča pisateljica Brina Svit se literarno znova podaja v živahni Buenos Aires, morda zadnjič. Leta 2008 smo lahko v slovenščini brali roman Coco Dias ali Zlata vrata, v katerem smo spoznali pisateljico Valérie Nolo, ki ji je plesalec tanga Coco Dias obljubil, da jo bom naučil plesati, če bo o njem napisala knjigo, in to tudi stori. Srečujeta se blizu pariške metrojske postaje Zlata vrata, zgodba pa se dogaja tudi v plesalčevem domačem mestu Buenos Airesu, kamor jo odpelje, da bi spoznala, od kod prihaja. Gre za čuten roman o odnosih in zbliževanju, pa seveda o plesu, kar nadaljuje letošnji roman Adiós Buenos Aires, vendar je Coco tokrat bolj sprožilec, in ne glavni akter. Pisateljica se namreč po letih odsotnosti vrne v Buenos Aires, a čuti, da se od njega tudi poslavlja, zato je roman prepreden z nežno melanholijo. Ne gre torej toliko za nadaljevanje kot za grenko-sladek zaključek, do katerega je moralo priti, kot namiguje že uvodni citat Joan Didion: »Zdelo se je tako neizogibno kot zorenje hrušk, tako usojeno kot izgon iz raja.« Raj je v tem primeru mesto, njegovo vzdušje, razgreti večeri in natrpane ulice, neštete milonge, kjer se zbirajo plesalci in plesalke. Čeprav si je obljubila, da o tangu ne bo več pisala, si ne more pomagati, ko se ji po dolgem času spet oglasi Coco Dias, zaželi si »biti še enkrat Valérie Nolo, [...] pripovedovalka romana, ki mi v resnici ni podobna, vendar z njo delim iste misli in ista čustva.« Skozi celoten roman se dogaja mešanica fikcije in realnosti, ki je namenska – avtorica se zlije s pripovedovalko kot plesalci med tangom, da je težko videti meje, da se robovi zabrišejo. Na več mestih sicer poudari, da je Valérie njena pustolovska različica, da nista ista oseba, pa vendar jo je uporabila za lik, ki jo nekako uteleša. Ta dvojnost je prisotna skozi ves roman in niti ni moteča, se pa zastavlja vprašanje, zakaj je tokrat tako prominenten lik pisateljice, kaj to zares spremeni. Morda pa gre le za neko organsko zlitje: »Redkokdaj sem namreč čutila take vrste povezanost med sabo in svojo literarno junakinjo kot med pisanjem tega romana,« ugotavlja glede romana Coco Dias in Zlata vrata, zato se tokrat morda odloči za bolj jasno ločitev, ki pa še vedno ni stroga. Prisotnost avtorskega glasu je sicer v romanu zelo neposredna; s pisateljico smo, ko si zapisuje doživetja v zvezek, pa tudi, ko se domisli naslov za roman, ki ga beremo. Večkrat omenja svoje druge romane in srečuje like oziroma ljudi, na katerih temeljijo, ki v njih nastopajo. Med drugim v zgodbo vplete resničnega plesalca tanga, omenja tudi vse mogoče znance, ki jih ima v Buenos Airesu, s katerimi se srečuje ali jih zgreši. Večinoma sicer ni pomembno, kdo zares pripoveduje, saj so doživetja plesa in mesta enaka in prav prijetno se je družiti s pisateljico, ki se ne skriva za svojimi liki. Pripovedovalka izpade precej bolj ranljivo, zaradi čustvene plati romana pa tudi ne preveč umetno. Ključni del romana je poleg poslavljanja, do katerega prihaja postopoma, seveda vrnitev. Vrnitev nekam, kjer ti je vse znano, a se zdaj kaže v novi luči. Pripovedovalka opaža spremembe v mestu, vse od gentrifikacije do političnih problemov in propadanja mesta, a tudi novih priložnosti in skupnosti, ki se gradijo, v njenem primeru na milongah. Ko na novo raziskuje mesto in njegove plesne kotičke, s tem pa tudi spoznava nove soplesalce, se ji odkrivajo novi zorni koti. Veliko prostora si vzame za pristno risanje vzdušja, opisuje prizorišča, gnečo, opazuje ljudi, pa ulične kotičke, posebnosti, stvari, ki jih morda prej ni še nikoli zaznala. Zdi se, da so njeni čuti poostreni, da noče, da bi karkoli zamudila ali spregledala: »Prehitevam, vem, preskakujem, kar se lahko počne v literaturi in ne v resničnem življenju. To je edina zmaga literature nad življenjem, to obvladovanje časa, možnost, da se poigravaš z njim, se vračaš nazaj ali skočiš naprej, ga skrčiš, če hočeš pohiteti, ali pa nasprotno, raztegneš, tako da bi tisto, kar se je v resnici zgodilo, kot bi trenil z očmi, trajalo. Morda je to tudi njena edina resnična snov, ta čas, skozi katerega se pomikamo in ki se pomika skozi nas, pa naj nam je to všeč ali ne.« Razglednica mesta, ki se izrisuje pred nami, je večplastna, prepričljiva. Seveda pa je njeno glavno vodilo tango; res dobimo občutek, da je mesto z njim določeno; da je to tista avtentična izkušnja, ki si je turisti želijo, domačini pa jo negujejo. Pripovedovalka je nekje vmes, precej zlita z okolico, a še vedno včasih prepoznana kot tujka, ki se mora na novo spoznati s sceno. Še vedno velja kodeks milonge, da mirno počakaš na povabilo plesnega partnerja, jo pa presenetijo plačani plesalci, prav tako pa spoznava nove obraze, s katerimi se bolj ali manj ujame. Vzdušje milong je opisano tako realistično in doživeto, da se zdi, da lahko kar vidimo telesa, ki se stiskajo po prostoru, da lahko čutimo hipne povezave, ki nastajajo v ritmu glasbe. A tudi v največji sreči in predaji plesu se čuti njeno poslavljanje od mesta, ki ga poskuša stlačiti v majhne vsakodnevne čudeže, kot jih imenuje, majhna naključja ali srečanja, ki jih shranjuje v zvezek in spomin. Prepričana je, da zadnjič v življenju piše o Buenos Airesu, to tudi mnogokrat poudari. Čeprav je mesto doživelo vse mogoče spremembe, je še vedno njeno ogledalo, ugotavlja, v njem se najde in osvobodi. Ni čisto jasno, zakaj bi bil to njen zadnji obisk, zakaj mora biti to poslavljanje tako usodno in dokončno, saj ne poda nobenega razloga, zakaj se ne bo več vrnila, kar škodi prepričljivosti romana. Prav tako se očitno poslavlja od plesa, čeprav jo plesni partnerji hvalijo in je jasno, da je še zelo v formi. Poslavljanje je tako manj boleče, saj si lahko mislimo, da ni nujno, da je to njen zadnji ples, da je to njen zadnji obisk, kar je škoda, saj je nostalgija po Buenos Airesu skozi celotno knjigo prav otipljiva: še enkrat hoče obiskati vse kraje, ki jih ima rada, najraje bi posnela množico fotografij, a si obljubi, da si bo vse zapomnila, sprašuje se, kakšno bo njeno življenje brez plesa … Prav tako romanu ne bi škodila malo bolj klasična zgodbenost, saj je bolj skupek vtisov in opažanj. S tem ni nič narobe, se pa v že tako kratkem romanu nekatere informacije, osebe, opažanja že ponavljajo. Tudi elementi, za katere mislimo, da se bodo razvili, ostajajo pozabljeni, na primer mladenka, živeča nasproti pripovedovalke, ki ponoči gleda v temo. Adiós Buenos Aires Brine Svit je vsekakor roman, ki dokazuje, da je mogoče napisati ljubezensko pismo mestu, in da so najslajši tisti trenutki, ki jih ukrademo času.

18. junija Ivanka Mežan, slovenska dramska in filmska igralka, dopolnjuje sto let. Rodila se je v Mariboru, na gledališko pot je stopila pri partizanih, nato je študirala na ljubljanski akademiji. Od leta 1945 do 1979 je bila članica ansambla ljubljanske Drame, vendar je nastopala tudi v nekaj filmih, na primer Nasvidenje v naslednji vojni in Let mrtve ptice ter številnih televizijskih produkcijah. Leta 1995 je Ivanka Mežan prejela Borštnikov prstan za igralski opus, leta 2015 je dobila nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre, leta 2019 so jo razglasili za častno meščanko Ljubljane, pred tremi leti je dobila nagrado Ite Rine za življenjsko delo.

Gneča na cesti, pomanjkanje klime, dolgo potovanje na končno destinacijo. Ne sliši se ravno vabljivo, vendar taka resničnost ni odvrnila ljudi v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, da se ne bi stlačili v manjše avtomobile – ali pa navsezadnje tudi avtobuse – ter se odpravili na počitnice v sindikalne domove. V tokratni oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, gremo na sindikalne počitnice. Ob pomoči zgodovinskih dejstev in tudi osebnih spominov bomo podoživljali preživljanje časa v počitniških kapacitetah podjetij in državnih institucij. Foto Bobo

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

»V Ljubljano sva se na preglede peljali vsaj 360-krat, kar nanese kakih 13.000 evrov stroškov za gorivo. Povrnjenih sva dobili le približno 1200 evrov. Čeprav gre za smrtonosno bolezen, je nadomestilo za bolniško odsotnost le 80 odstotkov plače, kar v mojem primeru znaša 670 evrov. Prisiljena sem bila prositi za pomoč,« o svojem boju ne le za hčerkino zdravje, pač pa hkrati tudi za finančno preživetje pravi mama sedemletnice s hudo obliko onkološke bolezni. Ker deklica zaradi nevarnosti okužbe ne sme uporabljati niti skupnega prevoza z reševalnim vozilom, kaj šele javnega prevoza, morata vožnje financirati sami. Njuna finančna stiska bi bila brez pomoči humanitarnih organizacij še bistveno večja. »Veliko bi pomenila 100-odstotno nadomestilo plače in poplačilo potnih stroškov,« poziva tudi v imenu številnih drugih staršev v podobnih stiskah.

Spomini velikega nemškega režiserja se berejo kot kak pustolovski roman, obenem pa postavljajo spomenik presežni lepoti in ekstatični resnici, ki se lahko razkrijeta samo na filmskem platnuVeliko ljudi se v poznih letih sicer loti pisanja svojih spominov, a se ob branju potem dovolj pogosto pokaže, da njihova življenja nemara le niso bila tako zanimiva, razgibana, napeta ali protislovna, da bi jih bilo po vsej sili treba popisati v knjigi. No, ta pomislek oziroma zadržek, ki se na načelni ravni lahko drži avtobiografskega pisanja, pa ne velja za Wernerja Herzoga, enega največjih živečih umetnikov na svetu, ki je svoje življenje leta 2022 popisal v knjigi Vsak zase in Bog proti vsem, knjigi, ki je pod založniškim okriljem Beletrine zdaj izšla tudi v slovenskem prevodu. Ob branju spominov danes 83-letnega nemškega režiserja, ki se je podpisal pod take filmske mojstrovine, kot so Aguirre, srd božji pa Fitzcarraldo ter Jama pozabljenih sanj, se namreč ni mogoče znebiti vtisa, da je véliki cineast vseskozi živel skrajno intenzivno, da, drugače rečeno, v svojem življenju ni vrgel stran niti enega samega dneva, niti ene same ure. Ko se je torej lotil pisanja spominov, Herzogu nikakor ni manjkalo snovi. A kako natanko je vse prigode, nezgode, zmagoslavja in poraze, ki jih je zabeležil na svoji razgibani življenjski poti, razgrnil pred očmi radovednih bralk in bralcev? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Anjo Naglič, ki je Herzogove spomine prevedla v slovenski jezik. Foto. Goran Dekleva

Znanstvenofantastični roman, ki skozi oči prišleka iz oddaljenega planeta nastavlja ogledalo naši družbiNekega dne je na Zemlji pristal mož iz oddaljenega planeta, z nalogo, da tu zgradi vesoljsko plovilo, s katerim bo lahko k nam prepeljal preživele člane svoje civilizacije, ki jim na njihovem planetu zmanjkuje osnovnih virov za preživetje. Če vam zgodba zveni znano, ste si bržkone nekoč ogledali kultni znanstveno-fantastični film Mož, ki je padel na Zemljo, v katerem je 50 let nazaj nezemljana odigral sam David Bowie. Veliko manj verjetno pa je, da ste kdaj prijeli v roko knjižno predlogo tega filma, ki je bila dolgo v senci filmske priredbe. V tokratnem Sobotnem branju nam bo Tevisev znanstveno-fantastični roman Mož, ki je padel na Zemljo, ki je nedavno izšel pri založbi LUD Literatura, pomagal predstaviti prevajalec in pesnik Tone Škrjanec. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Nogometaši Kopra so se tudi letos uvrstili v evropsko tekmovanje. Veliko zaslug za dobre predstave in drugo mesto na lestvici državnega prvenstva ima trener Zoran Zeljković. Igralcem je našel prave igralne položaje na igrišču, igra ekipe je atraktivna in učinkovita. Ljubljančan, ki je pred leti že deloval v Kopru, si je v največjem mestu slovenski Istre ustvaril dom. V trenerski karieri je deloval tudi v Latviji in Rusiji, pred seboj pa ima še visoke cilje.

Danes se je za več kot 7.200 gimnazijskih maturantov s pisanjem eseja iz materinščine začel spomladanski rok splošne mature. Obvezno branje letos vključuje Ivana Cankarja in Tino Vrščaj, tematski sklop pa nosi naslov Klanec nekoč, danes, vedno? Za večino dijakov matura predstavlja največji preizkus zrelosti, a Filip Vidušin je svoj preizkus zrelosti doživel nekoliko drugače, in sicer kar na Evrovizijskem odru. Pevec skupine LPS - Filip Vidušin se namreč maturitetnega eseja v prvem roku ni udeležil, saj je takrat zastopal Slovenijo v Torinu. Kako je ob tem usklajeval priprave na maturo, koliko odrekanja je to zahtevalo in ali danes svojo odločitev obžaluje, je preverila Lana Furlan.

Danes se je za več kot 7.200 gimnazijskih maturantov s pisanjem eseja iz materinščine začel spomladanski rok splošne mature. Obvezno branje letos vključuje Ivana Cankarja in Tino Vrščaj, tematski sklop pa nosi naslov Klanec nekoč, danes, vedno? Za večino dijakov matura predstavlja največji preizkus zrelosti, a Filip Vidušin je svoj preizkus zrelosti doživel nekoliko drugače, in sicer kar na Evrovizijskem odru. Pevec skupine LPS - Filip Vidušin se namreč maturitetnega eseja v prvem roku ni udeležil, saj je takrat zastopal Slovenijo v Torinu. Kako je ob tem usklajeval priprave na maturo, koliko odrekanja je to zahtevalo in ali danes svojo odločitev obžaluje, je preverila Lana Furlan.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Na predvečer praznika dela bodo po vsej Sloveniji zagoreli kresovi. Veliko prireditev, nekatere s pridihom sindikalnega boja, bo tudi v Podravju. Podrobnosti – tudi o prvomajskih pohodih – smo razkrili v današnji oddaji.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Velika noč je že mimo, spomini nanjo pa še ostajajo. Ob misli na dekoracije, praznično razpoloženje in druženje z najbližjimi se hitro ustavimo tudi pri hrani. Vsem znane stalnice velikonočne pojedine so šunka, hren in seveda jajca. Prav poraba teh se v prazničnem času še posebej poveča, kar je radiovedneža Sama spodbudilo k vprašanju, kako kokošim uspe znesti toliko jajc prav pred veliko nočjo. Sogovornik: dr. Dušan Terčič, Biotehniška fakulteta v Ljubljani

Pravnik je i dalje u Japanu, pa smo za ovu epizodu morali da obezbedimo ozbiljno pojačanje. S obzirom na to da inače snimamo u studiju podkasta „Pojačalo“, sa nama za stolom je domaćin lično – Ivan Minić. Čovek koji stoji iza legendarnog foruma Burek (zbog čega ga mi od milošte zovemo Pita s mesom) pomaže nam da raščivijamo još jednu nedelju čistog apsurda. U novoj epizodi seciramo matrice zastrašivanja i medijske iluzije. Analiziramo kako se teški incidenti zloupotrebljavaju za policijsku opsadu beogradskih fakulteta i gaženje autonomije univerziteta, dok sa druge strane tražimo kartu za onaj čuveni brzi voz za Budimpeštu koji, izgleda, saobraća isključivo na probranim televizijama. Bavimo se i brisanjem granica između oltara i glasačke kutije – analiziramo nadrealni predizborni spot u Knjaževcu u kom glavnu ulogu igra lokalni prota, i upoređujemo mirotvorne poruke patrijarha sa činjenicom da moskovsko Podvorje SPC služi kao sigurna kuća za begunce. Za sam kraj, idemo preko Drine gde američki senatori traže totalnu finansijsku blokadu Milorada Dodika, a dotičemo se i zakasnele istorijske pravde u slučaju ubistva Patrisa Lumumbe. Važna napomena za sve gledaoce: naredne dve nedelje nas neće biti. Sledeće sedmice Pop nije tu, a onda nam ide Vaskrs. A pošto ni Pravnik nije ovde, svakako nećete gledati podkast „Pe-Er“ ;) Veliko hvala našim Patreon i YouTube članovima koji nam omogućavaju da snimamo! Podržite naš rad i pridružite se ekipi na patreon.com/dopisi.

Veliko nagrado Evrope v zborovskem petju je na tekmovanju v Mariboru osvojil Zbor sv. Nikolaja iz Litije, ki ga vodi Helena Fojkar Zupančič. Litijski zbor je s tem postal tretji slovenski zbor, ki je prejel to prestižno nagrado v njeni več kot 30-letni zgodovini. V finalu tekmovanja je nastopilo pet zborov, med njimi dva slovenska. Naša gostja je bila Helena Fojkar Zupančič.

Pomanjkanje družinskih zdravnikov ostaja rakava rana slovenskega zdravstva. Zdravniška zbornica je zmerno optimistična glede specializantov, vsak prihod novega zdravnika pa vzbudi veliko zanimanje. Pred dobrima dvema letoma v Ljubljani, nato v Idriji, pa Slovenski Bistrici, danes so bile dolge kolone čakajočih na vpis k novi družinski zdravnici v Borovnici. To najverjetneje ni zadnji tak primer. Kako bi se lahko izognili mučnemu čakanju? Preostali poudarki oddaje: Iran napoveduje zaustavitev prometa skozi Rdeče morje, če bodo Združene države še naprej blokirale Hormuško ožino. Prehranski varuh opozarja na nepreglednost odnosov v verigi preskrbe s hrano, vse več je izdelkov brez podatka o izvoru. Onesnaženje vode v ljubljanski veleblagovnici Maximarket aprila lani izzval vdor tehnološke vode; kriminalisti ovadili podizvajalca čiščenja

Korupcija je postala ena od glavnih tem v predvolilnem času. Še posebej potem, ko so začeli v javnost prihajati posnetki, za katerimi naj bi bilo izraelsko paraobveščevalno podjetje Black Cube. Slovenija je lani zdrsnila na lestvici zaznave korupcije. Kako obrniti ta trend, je v studiu pojasnila nova predsednica Komisije za preprečevanje korupcije Katarina Bervar Sternad. Ima komisija, ki je vedno bila priročen predmet političnih obračunavanj, dovolj arzenala za boj proti koruptivnim tveganjem in različnim pritiskom v obdobju, ko se globalno rušijo vrednostni sistemi?

Današnja velika sobota bo zaokrožila velikonočno tridnevje pred jutrišnjim največjim krščanskim praznikom. Veliko noč bodo verniki in vernice pričakali s premišljevanjem ter številnimi blagoslovi. Drugi poudarki oddaje: Iran trdi, da je sestrelil dve ameriški vojaški letali. Zelenski: Rusija spreminja svojo vojaško strategijo. Na Rogli zaključujejo uspešno smučarsko sezono.

Nakon godina dogovaranja, i konačnog sastanka na Vijeću za nacionalnu sigurnost, premijera Plenkovića i predsjednika Milanovića, javnost ostala uskraćena za bilo kakvu informaciju. Hrvatska je stalno bila u vrhu po inflaciji u eurozoni, sada smo šampioni. Sindikalna uskrsna košarica kojom sindikati ukazuju na priuštiv blagdanski stol za radnike, skuplja no ikad. Veliko nevrijeme pogodilo Zagreb i sjevernu Hrvatsku. Hrvatska nogometne reprezentacija pobijedila Kolumbiju, a izgubila od Brazila.

Da li je Arena veća od Marakane ako MUP tako kaže? Zašto su kvadovi prekinuli nastup Vesne Zmijanac i ko je tajanstveni "Samo Bob"? U novoj epizodi Njuz Podkasta detaljno analiziramo nadrealne momente sa nedavnog SNS skupa, ali i otkrivamo zašto je izjava Vesne Zmijanac o "bivanju uz vlast" duboko i lično slomila srce Marku Dražiću (spoiler: uključene su špagete bolonjeze).

U 75. epizodi Njuz POPkasta, u stolicu Jelisavete Miletić seda legendarni radijski i TV voditelj, čovek uz kojeg se budimo već više od dve decenije – Dragan Ilić!

Eva Vrtačnik je magistrica akademska oboistka, ki živi in dela v Københavnu na Danskem. Veliko potuje, zato ima kovček vedno pripravljen, svoj prosti in službeni čas pa ne ločuje tako dobro, kot to počnejo Danci. Pravi, da resnično živijo hygge, zelo radi so v naravi in v parkih, tam praznujejo rojstne dneve in celo poroke. Kopajo se v vseh letnih časih, tudi zdaj, ko zmrzuje. Oboistka pripoveduje, kakšno je življenje v prestolnici Danske, kakšen je tempo življenja vrhunske mlade glasbenice in zakaj jo, čeprav je bila tam že petnajstkrat, še vedno navdušujejo Ferski otoki.

Iranske ulice so se umirile. Ne glede na to, da ni določene policijske ure, je prisotnost neprestanega nadzora čutiti povsod. To še posebej poosebljajo varnostne sile. Ljudje žalujejo za svojimi bližnjimi ali jih iščejo. Veliko je negotovosti in žalosti. Vsi se pogovarjajo samo o tem. Naključni človek na podzemni železnici lahko začne kar tako jokati. Prisotna sta stres in tesnoba. Ljudje nekaj pričakujejo, ker vedo, da razmere ne morejo ostati takšne, kot so. Iran je prekrila senca smrti. Fariba je novinarka iz Irana. Fariba sicer ni njeno pravo ime in tudi njen glas je zaradi njene varnosti spremenjen. Tako kot večina prebivalcev Irana je bila tudi ona izolirana od zunanjega sveta, ko so iranske oblasti izklopile internet. To je njeno pismo svetu.

V javnih zdravstvenih zavodih opozarjajo na številna odprta vprašanja glede možnosti dela zdravnikov pri zasebnikih. Pri tem ni nepomembno, da so standardi in normativi v javnem zdravstvu po večini zastareli, opozarjajo. Drugi poudarki oddaje: Promet pod Karavankami kljub marčnemu odprtju druge cevi še ne bo dvosmeren. Rusija mir v Ukrajini pogojuje z nadzorom nad Doneškim bazenom. Hrvaško nebo bodo od novega leta varovali lovci rafal in droni

Čeprav bi si v teh dneh želeli, da bi bilo drugače, je okoli nas veliko hrupa. Hrup je povsod. Od strelskega napada v Avstraliji, zimskega dežja in izraelskega obstreljevanja Gaze, do hrupa iz ust voditeljev velesil. Ter hrupa predpraznične histerije, korupcije, ignorance, konformizma in mnenj vseh o vsem. Če kot družba s takšno lahkoto prepovemo glasbo na ulici, ne moremo pa se znebiti pravega hrupa, ki ga povzroča recimo kakršna koli pirotehnika, kako se bomo šele otresli korupcije. Privoščimo si tišino ali pa naj steče glasba. Pa naj bo Dan D ali konec sveta.

Upozorenje: posle ove epizode možda ćete proveravati ispod kreveta. Jelisaveta se istraumirala gledajući novu "Monsters" seriju, pa smo morali da analiziramo: da li je Netflix prešao svaku granicu dobrog ukusa? Ali ovo nije samo horor priča! Pronašli smo norvešku seriju "Exit" o najgorim (i najbogatijim) ljudima na svetu koje ćete obožavati da mrzite, a Nenad se poklonio svom TV-u i objašnjava zašto je jedna video igra bolje napisana od 99% današnjih filmova. Plus kao i uvek - filmovi, knjige, muzika, svaštara i naša sećanja na Kristale i Dejana Gvozdena ❤️

Ove nedelje u Njuz PODkastu analiziramo potpunu nevericu: od vojne parade koja je više ličila na generalnu probu s greškom (pogrešne boje na zastavi!), preko misteriozne pobune na TV Happy koja je razbesnela Vučićevića, do Stivena Sigala kao počasnog gosta. Pričamo i o najnovijem "poklonu" narodu – masovnoj legalizaciji divlje gradnje za samo 100 evra i pitamo se šta to znači za budućnost. Ne zaobilazimo ni sraman tretman studenta Bogdana Jovičića.