Podcasts about veliko

Za marsikoga predstavlja vročina kar velik izziv. No, s tem nimajo težav umetnostni drsalci, ki se udeležujejo Mednarodnega drsalnega kampa Ljubljana - Zalog, ki ga že 8. leto zapored prireja Drsalno-kotalkarski klub Stanko Bloudek. V Dvorano Zalog, kjer led junija pripravijo le za ta tabor, se je med tednom odpravila tudi ekipa Prvega. In medtem ko so bile zunaj temperature okoli 30 stopinj Celzija, se je Dvorana Zalog, ki jo v zimskih mesecih vsi poznamo kot drsališče, 15. junija ponovno spremenila v ledeno dvorano, zato je bilo v njej ta teden prijetno in ne prevroče vzdušje. Veliko je bilo mogoče le pričakovanje umetnostnih drsalk in drsalcev, za katere so taki tabori nadvse dobrodošli in koristni – pomenijo namreč začetek in pripravo na novo sezono.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Borštnikov prstan, najpomembnejšo slovensko igralsko nagrado za življenjsko delo, letos prejme Aleš Valič, eden najbolj prepoznavnih slovenskih igralcev. Žirija mu je nagrado namenila za "izjemen igralski opus, ki že več desetletij pomembno zaznamuje slovenski gledališki prostor, pa tudi radio, film, televizijo in pedagoško področje". Aleš Valič se je po diplomi na AGRFT najprej zaposlil v Slovenskem stalnem gledališču Trst, pozneje je bil dolgo član ansambla ljubljanske Drame. Ob tem je od leta 1990 na AGRFT do letos deloval kot redni profesor predmeta umetniška beseda. Veliko ustvarja tudi za film in televizijo. V dneh pred podelitvijo Borštnikovega prstana se je z Alešem Valičem pogovarjala Staša Grahek; najprej ga je vprašala, kako se kot igralec, ki si ne prizadeva zelo za pozornost javnosti, počuti te dni, ko je zanimanje tako intenzivno usmerjeno vanj. Ton in montaža Vjekoslav Mikez.

Lobelovi so na videz povsem običajna kanadska družina srednjega razreda: hiša z vrtom, trije otroci in najstarejši sin, ki vsakdanje življenje snema z domačo videokamero. Vse je videti običajno, le da nobeden izmed otrok ne ve, s čim se njihov oče preživlja. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se Petra Meterc pogovarja s kanadskim režiserjem Mikom Lobelom, ki je v svojem dokumentarnem filmu Ne hodi gor raziskal skrivnost, s katero je odraščal, in posledice, ki jih je ta imela nanj in na njegovo družino. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.

Erik Logar je strokovnjak za varno mobilnosti pri AMZS in se vsak dan vozi v službo v Ljubljano. Z njim smo se v terenskem studiu Prvega v Idriji pogovarjali o značilnostih ceste in varnosti na poti. Vsebina je del projekta Dostopnost za prihodnost, ki ga sofinancira Evropska unija.

Piše Veronika Šoster, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. V Parizu živeča pisateljica Brina Svit se literarno znova podaja v živahni Buenos Aires, morda zadnjič. Leta 2008 smo lahko v slovenščini brali roman Coco Dias ali Zlata vrata, v katerem smo spoznali pisateljico Valérie Nolo, ki ji je plesalec tanga Coco Dias obljubil, da jo bom naučil plesati, če bo o njem napisala knjigo, in to tudi stori. Srečujeta se blizu pariške metrojske postaje Zlata vrata, zgodba pa se dogaja tudi v plesalčevem domačem mestu Buenos Airesu, kamor jo odpelje, da bi spoznala, od kod prihaja. Gre za čuten roman o odnosih in zbliževanju, pa seveda o plesu, kar nadaljuje letošnji roman Adiós Buenos Aires, vendar je Coco tokrat bolj sprožilec, in ne glavni akter. Pisateljica se namreč po letih odsotnosti vrne v Buenos Aires, a čuti, da se od njega tudi poslavlja, zato je roman prepreden z nežno melanholijo. Ne gre torej toliko za nadaljevanje kot za grenko-sladek zaključek, do katerega je moralo priti, kot namiguje že uvodni citat Joan Didion: »Zdelo se je tako neizogibno kot zorenje hrušk, tako usojeno kot izgon iz raja.« Raj je v tem primeru mesto, njegovo vzdušje, razgreti večeri in natrpane ulice, neštete milonge, kjer se zbirajo plesalci in plesalke. Čeprav si je obljubila, da o tangu ne bo več pisala, si ne more pomagati, ko se ji po dolgem času spet oglasi Coco Dias, zaželi si »biti še enkrat Valérie Nolo, [...] pripovedovalka romana, ki mi v resnici ni podobna, vendar z njo delim iste misli in ista čustva.« Skozi celoten roman se dogaja mešanica fikcije in realnosti, ki je namenska – avtorica se zlije s pripovedovalko kot plesalci med tangom, da je težko videti meje, da se robovi zabrišejo. Na več mestih sicer poudari, da je Valérie njena pustolovska različica, da nista ista oseba, pa vendar jo je uporabila za lik, ki jo nekako uteleša. Ta dvojnost je prisotna skozi ves roman in niti ni moteča, se pa zastavlja vprašanje, zakaj je tokrat tako prominenten lik pisateljice, kaj to zares spremeni. Morda pa gre le za neko organsko zlitje: »Redkokdaj sem namreč čutila take vrste povezanost med sabo in svojo literarno junakinjo kot med pisanjem tega romana,« ugotavlja glede romana Coco Dias in Zlata vrata, zato se tokrat morda odloči za bolj jasno ločitev, ki pa še vedno ni stroga. Prisotnost avtorskega glasu je sicer v romanu zelo neposredna; s pisateljico smo, ko si zapisuje doživetja v zvezek, pa tudi, ko se domisli naslov za roman, ki ga beremo. Večkrat omenja svoje druge romane in srečuje like oziroma ljudi, na katerih temeljijo, ki v njih nastopajo. Med drugim v zgodbo vplete resničnega plesalca tanga, omenja tudi vse mogoče znance, ki jih ima v Buenos Airesu, s katerimi se srečuje ali jih zgreši. Večinoma sicer ni pomembno, kdo zares pripoveduje, saj so doživetja plesa in mesta enaka in prav prijetno se je družiti s pisateljico, ki se ne skriva za svojimi liki. Pripovedovalka izpade precej bolj ranljivo, zaradi čustvene plati romana pa tudi ne preveč umetno. Ključni del romana je poleg poslavljanja, do katerega prihaja postopoma, seveda vrnitev. Vrnitev nekam, kjer ti je vse znano, a se zdaj kaže v novi luči. Pripovedovalka opaža spremembe v mestu, vse od gentrifikacije do političnih problemov in propadanja mesta, a tudi novih priložnosti in skupnosti, ki se gradijo, v njenem primeru na milongah. Ko na novo raziskuje mesto in njegove plesne kotičke, s tem pa tudi spoznava nove soplesalce, se ji odkrivajo novi zorni koti. Veliko prostora si vzame za pristno risanje vzdušja, opisuje prizorišča, gnečo, opazuje ljudi, pa ulične kotičke, posebnosti, stvari, ki jih morda prej ni še nikoli zaznala. Zdi se, da so njeni čuti poostreni, da noče, da bi karkoli zamudila ali spregledala: »Prehitevam, vem, preskakujem, kar se lahko počne v literaturi in ne v resničnem življenju. To je edina zmaga literature nad življenjem, to obvladovanje časa, možnost, da se poigravaš z njim, se vračaš nazaj ali skočiš naprej, ga skrčiš, če hočeš pohiteti, ali pa nasprotno, raztegneš, tako da bi tisto, kar se je v resnici zgodilo, kot bi trenil z očmi, trajalo. Morda je to tudi njena edina resnična snov, ta čas, skozi katerega se pomikamo in ki se pomika skozi nas, pa naj nam je to všeč ali ne.« Razglednica mesta, ki se izrisuje pred nami, je večplastna, prepričljiva. Seveda pa je njeno glavno vodilo tango; res dobimo občutek, da je mesto z njim določeno; da je to tista avtentična izkušnja, ki si je turisti želijo, domačini pa jo negujejo. Pripovedovalka je nekje vmes, precej zlita z okolico, a še vedno včasih prepoznana kot tujka, ki se mora na novo spoznati s sceno. Še vedno velja kodeks milonge, da mirno počakaš na povabilo plesnega partnerja, jo pa presenetijo plačani plesalci, prav tako pa spoznava nove obraze, s katerimi se bolj ali manj ujame. Vzdušje milong je opisano tako realistično in doživeto, da se zdi, da lahko kar vidimo telesa, ki se stiskajo po prostoru, da lahko čutimo hipne povezave, ki nastajajo v ritmu glasbe. A tudi v največji sreči in predaji plesu se čuti njeno poslavljanje od mesta, ki ga poskuša stlačiti v majhne vsakodnevne čudeže, kot jih imenuje, majhna naključja ali srečanja, ki jih shranjuje v zvezek in spomin. Prepričana je, da zadnjič v življenju piše o Buenos Airesu, to tudi mnogokrat poudari. Čeprav je mesto doživelo vse mogoče spremembe, je še vedno njeno ogledalo, ugotavlja, v njem se najde in osvobodi. Ni čisto jasno, zakaj bi bil to njen zadnji obisk, zakaj mora biti to poslavljanje tako usodno in dokončno, saj ne poda nobenega razloga, zakaj se ne bo več vrnila, kar škodi prepričljivosti romana. Prav tako se očitno poslavlja od plesa, čeprav jo plesni partnerji hvalijo in je jasno, da je še zelo v formi. Poslavljanje je tako manj boleče, saj si lahko mislimo, da ni nujno, da je to njen zadnji ples, da je to njen zadnji obisk, kar je škoda, saj je nostalgija po Buenos Airesu skozi celotno knjigo prav otipljiva: še enkrat hoče obiskati vse kraje, ki jih ima rada, najraje bi posnela množico fotografij, a si obljubi, da si bo vse zapomnila, sprašuje se, kakšno bo njeno življenje brez plesa … Prav tako romanu ne bi škodila malo bolj klasična zgodbenost, saj je bolj skupek vtisov in opažanj. S tem ni nič narobe, se pa v že tako kratkem romanu nekatere informacije, osebe, opažanja že ponavljajo. Tudi elementi, za katere mislimo, da se bodo razvili, ostajajo pozabljeni, na primer mladenka, živeča nasproti pripovedovalke, ki ponoči gleda v temo. Adiós Buenos Aires Brine Svit je vsekakor roman, ki dokazuje, da je mogoče napisati ljubezensko pismo mestu, in da so najslajši tisti trenutki, ki jih ukrademo času.

18. junija Ivanka Mežan, slovenska dramska in filmska igralka, dopolnjuje sto let. Rodila se je v Mariboru, na gledališko pot je stopila pri partizanih, nato je študirala na ljubljanski akademiji. Od leta 1945 do 1979 je bila članica ansambla ljubljanske Drame, vendar je nastopala tudi v nekaj filmih, na primer Nasvidenje v naslednji vojni in Let mrtve ptice ter številnih televizijskih produkcijah. Leta 1995 je Ivanka Mežan prejela Borštnikov prstan za igralski opus, leta 2015 je dobila nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre, leta 2019 so jo razglasili za častno meščanko Ljubljane, pred tremi leti je dobila nagrado Ite Rine za življenjsko delo.

Gneča na cesti, pomanjkanje klime, dolgo potovanje na končno destinacijo. Ne sliši se ravno vabljivo, vendar taka resničnost ni odvrnila ljudi v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, da se ne bi stlačili v manjše avtomobile – ali pa navsezadnje tudi avtobuse – ter se odpravili na počitnice v sindikalne domove. V tokratni oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, gremo na sindikalne počitnice. Ob pomoči zgodovinskih dejstev in tudi osebnih spominov bomo podoživljali preživljanje časa v počitniških kapacitetah podjetij in državnih institucij. Foto Bobo

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

»V Ljubljano sva se na preglede peljali vsaj 360-krat, kar nanese kakih 13.000 evrov stroškov za gorivo. Povrnjenih sva dobili le približno 1200 evrov. Čeprav gre za smrtonosno bolezen, je nadomestilo za bolniško odsotnost le 80 odstotkov plače, kar v mojem primeru znaša 670 evrov. Prisiljena sem bila prositi za pomoč,« o svojem boju ne le za hčerkino zdravje, pač pa hkrati tudi za finančno preživetje pravi mama sedemletnice s hudo obliko onkološke bolezni. Ker deklica zaradi nevarnosti okužbe ne sme uporabljati niti skupnega prevoza z reševalnim vozilom, kaj šele javnega prevoza, morata vožnje financirati sami. Njuna finančna stiska bi bila brez pomoči humanitarnih organizacij še bistveno večja. »Veliko bi pomenila 100-odstotno nadomestilo plače in poplačilo potnih stroškov,« poziva tudi v imenu številnih drugih staršev v podobnih stiskah.

Spomini velikega nemškega režiserja se berejo kot kak pustolovski roman, obenem pa postavljajo spomenik presežni lepoti in ekstatični resnici, ki se lahko razkrijeta samo na filmskem platnuVeliko ljudi se v poznih letih sicer loti pisanja svojih spominov, a se ob branju potem dovolj pogosto pokaže, da njihova življenja nemara le niso bila tako zanimiva, razgibana, napeta ali protislovna, da bi jih bilo po vsej sili treba popisati v knjigi. No, ta pomislek oziroma zadržek, ki se na načelni ravni lahko drži avtobiografskega pisanja, pa ne velja za Wernerja Herzoga, enega največjih živečih umetnikov na svetu, ki je svoje življenje leta 2022 popisal v knjigi Vsak zase in Bog proti vsem, knjigi, ki je pod založniškim okriljem Beletrine zdaj izšla tudi v slovenskem prevodu. Ob branju spominov danes 83-letnega nemškega režiserja, ki se je podpisal pod take filmske mojstrovine, kot so Aguirre, srd božji pa Fitzcarraldo ter Jama pozabljenih sanj, se namreč ni mogoče znebiti vtisa, da je véliki cineast vseskozi živel skrajno intenzivno, da, drugače rečeno, v svojem življenju ni vrgel stran niti enega samega dneva, niti ene same ure. Ko se je torej lotil pisanja spominov, Herzogu nikakor ni manjkalo snovi. A kako natanko je vse prigode, nezgode, zmagoslavja in poraze, ki jih je zabeležil na svoji razgibani življenjski poti, razgrnil pred očmi radovednih bralk in bralcev? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Anjo Naglič, ki je Herzogove spomine prevedla v slovenski jezik. Foto. Goran Dekleva

Znanstvenofantastični roman, ki skozi oči prišleka iz oddaljenega planeta nastavlja ogledalo naši družbiNekega dne je na Zemlji pristal mož iz oddaljenega planeta, z nalogo, da tu zgradi vesoljsko plovilo, s katerim bo lahko k nam prepeljal preživele člane svoje civilizacije, ki jim na njihovem planetu zmanjkuje osnovnih virov za preživetje. Če vam zgodba zveni znano, ste si bržkone nekoč ogledali kultni znanstveno-fantastični film Mož, ki je padel na Zemljo, v katerem je 50 let nazaj nezemljana odigral sam David Bowie. Veliko manj verjetno pa je, da ste kdaj prijeli v roko knjižno predlogo tega filma, ki je bila dolgo v senci filmske priredbe. V tokratnem Sobotnem branju nam bo Tevisev znanstveno-fantastični roman Mož, ki je padel na Zemljo, ki je nedavno izšel pri založbi LUD Literatura, pomagal predstaviti prevajalec in pesnik Tone Škrjanec. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Nogometaši Kopra so se tudi letos uvrstili v evropsko tekmovanje. Veliko zaslug za dobre predstave in drugo mesto na lestvici državnega prvenstva ima trener Zoran Zeljković. Igralcem je našel prave igralne položaje na igrišču, igra ekipe je atraktivna in učinkovita. Ljubljančan, ki je pred leti že deloval v Kopru, si je v največjem mestu slovenski Istre ustvaril dom. V trenerski karieri je deloval tudi v Latviji in Rusiji, pred seboj pa ima še visoke cilje.

Danes se je za več kot 7.200 gimnazijskih maturantov s pisanjem eseja iz materinščine začel spomladanski rok splošne mature. Obvezno branje letos vključuje Ivana Cankarja in Tino Vrščaj, tematski sklop pa nosi naslov Klanec nekoč, danes, vedno? Za večino dijakov matura predstavlja največji preizkus zrelosti, a Filip Vidušin je svoj preizkus zrelosti doživel nekoliko drugače, in sicer kar na Evrovizijskem odru. Pevec skupine LPS - Filip Vidušin se namreč maturitetnega eseja v prvem roku ni udeležil, saj je takrat zastopal Slovenijo v Torinu. Kako je ob tem usklajeval priprave na maturo, koliko odrekanja je to zahtevalo in ali danes svojo odločitev obžaluje, je preverila Lana Furlan.

Danes se je za več kot 7.200 gimnazijskih maturantov s pisanjem eseja iz materinščine začel spomladanski rok splošne mature. Obvezno branje letos vključuje Ivana Cankarja in Tino Vrščaj, tematski sklop pa nosi naslov Klanec nekoč, danes, vedno? Za večino dijakov matura predstavlja največji preizkus zrelosti, a Filip Vidušin je svoj preizkus zrelosti doživel nekoliko drugače, in sicer kar na Evrovizijskem odru. Pevec skupine LPS - Filip Vidušin se namreč maturitetnega eseja v prvem roku ni udeležil, saj je takrat zastopal Slovenijo v Torinu. Kako je ob tem usklajeval priprave na maturo, koliko odrekanja je to zahtevalo in ali danes svojo odločitev obžaluje, je preverila Lana Furlan.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Na predvečer praznika dela bodo po vsej Sloveniji zagoreli kresovi. Veliko prireditev, nekatere s pridihom sindikalnega boja, bo tudi v Podravju. Podrobnosti – tudi o prvomajskih pohodih – smo razkrili v današnji oddaji.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Velika noč je že mimo, spomini nanjo pa še ostajajo. Ob misli na dekoracije, praznično razpoloženje in druženje z najbližjimi se hitro ustavimo tudi pri hrani. Vsem znane stalnice velikonočne pojedine so šunka, hren in seveda jajca. Prav poraba teh se v prazničnem času še posebej poveča, kar je radiovedneža Sama spodbudilo k vprašanju, kako kokošim uspe znesti toliko jajc prav pred veliko nočjo. Sogovornik: dr. Dušan Terčič, Biotehniška fakulteta v Ljubljani

Pravnik je i dalje u Japanu, pa smo za ovu epizodu morali da obezbedimo ozbiljno pojačanje. S obzirom na to da inače snimamo u studiju podkasta „Pojačalo“, sa nama za stolom je domaćin lično – Ivan Minić. Čovek koji stoji iza legendarnog foruma Burek (zbog čega ga mi od milošte zovemo Pita s mesom) pomaže nam da raščivijamo još jednu nedelju čistog apsurda. U novoj epizodi seciramo matrice zastrašivanja i medijske iluzije. Analiziramo kako se teški incidenti zloupotrebljavaju za policijsku opsadu beogradskih fakulteta i gaženje autonomije univerziteta, dok sa druge strane tražimo kartu za onaj čuveni brzi voz za Budimpeštu koji, izgleda, saobraća isključivo na probranim televizijama. Bavimo se i brisanjem granica između oltara i glasačke kutije – analiziramo nadrealni predizborni spot u Knjaževcu u kom glavnu ulogu igra lokalni prota, i upoređujemo mirotvorne poruke patrijarha sa činjenicom da moskovsko Podvorje SPC služi kao sigurna kuća za begunce. Za sam kraj, idemo preko Drine gde američki senatori traže totalnu finansijsku blokadu Milorada Dodika, a dotičemo se i zakasnele istorijske pravde u slučaju ubistva Patrisa Lumumbe. Važna napomena za sve gledaoce: naredne dve nedelje nas neće biti. Sledeće sedmice Pop nije tu, a onda nam ide Vaskrs. A pošto ni Pravnik nije ovde, svakako nećete gledati podkast „Pe-Er“ ;) Veliko hvala našim Patreon i YouTube članovima koji nam omogućavaju da snimamo! Podržite naš rad i pridružite se ekipi na patreon.com/dopisi.

Veliko nagrado Evrope v zborovskem petju je na tekmovanju v Mariboru osvojil Zbor sv. Nikolaja iz Litije, ki ga vodi Helena Fojkar Zupančič. Litijski zbor je s tem postal tretji slovenski zbor, ki je prejel to prestižno nagrado v njeni več kot 30-letni zgodovini. V finalu tekmovanja je nastopilo pet zborov, med njimi dva slovenska. Naša gostja je bila Helena Fojkar Zupančič.

Veliko nagrado Evrope v zborovskem petju je na tekmovanju v Mariboru osvojil Zbor sv. Nikolaja iz Litije, ki ga vodi Helena Fojkar Zupančič. V 89. letu starosti je umrl skladatelj Pavel Mihelčič.

Muhasti april je končno zalil brsteče zelenje. Otroci so obuli gumijaste škornje in z indijanskimi kriki napadli luže. Mlad kuža se navdušeno povalja po nepobranem kakcu na travi. Pomlad je kljub meglicam, ki se nam vlečejo po mislih, lepa: polna je pisanih barv in dišeča. Seveda kakor za koga. Za kužka ali lastnika. Približujejo se prvomajske počitnice, šolarji so že v primežu spraševanj in kontrolk, nekateri pa tuhtajo, kam bi jo ucvrli. Veliko pa nas bo še naprej zapečkarjev. Na toplem doma, z nogami na suhem. V nedeljo zvečer si prižgite radio in se pridružite strašni spraševalki Mojci Blažej Cirej.

V Slovenskem narodnem gledališču Maribor se bo začel otvoritveni koncert 40. festivala Slovenski glasbeni dnevi, ki bodo nato potekali do 23. aprila na različnih prizoriščih v Ljubljani. V Slovenskem narodnem gledališču Drama bodo premierno uprizorili delo Komarji britanske dramatičarke Lucy Kirkwood. V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu bo nocoj zaživela premiera Veronika Deseniška, po motivih drame Otona Župančiča je zgodbo na oder postavila režiserka Maruša Kink. V Mariboru se konec tedna obeta velik zborovski praznik - tekmovanje Naša pesem in tekmovanje za Veliko zborovsko nagrado Evrope. Danes se je začel festival Odprte hiše Slovenije, ki že sedemnajsto leto zapored omogoča ogled različnih arhitekturnih projektov. Z arhitekturo pa nadaljujemo na Finskem v mestu Oulu, kjer je ugledno nagrado Mies van der Rohe prejel projekt nadomestnega prostora SNG-ja Drama Ljubljana arhitektov Vidic Grohar Arhitekti. V Pilonovi galeriji Ajdovščina se bo odprla razstava Otroški arzenal, kjer bosta v dialog stopila vizualna podoba in poezija. Vabljeni k poslušanju!

V Slovenskem narodnem gledališču Maribor se bo začel otvoritveni koncert 40. festivala Slovenski glasbeni dnevi, ki bodo nato potekali do 23. aprila na različnih prizoriščih v Ljubljani. V Slovenskem narodnem gledališču Drama bodo premierno uprizorili delo Komarji britanske dramatičarke Lucy Kirkwood. V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu bo nocoj zaživela premiera Veronika Deseniška, po motivih drame Otona Župančiča je zgodbo na oder postavila režiserka Maruša Kink. V Mariboru se konec tedna obeta velik zborovski praznik - tekmovanje Naša pesem in tekmovanje za Veliko zborovsko nagrado Evrope. Danes se je začel festival Odprte hiše Slovenije, ki že sedemnajsto leto zapored omogoča ogled različnih arhitekturnih projektov. Z arhitekturo pa nadaljujemo na Finskem v mestu Oulu, kjer je ugledno nagrado Mies van der Rohe prejel projekt nadomestnega prostora SNG-ja Drama Ljubljana arhitektov Vidic Grohar Arhitekti. V Pilonovi galeriji Ajdovščina se bo odprla razstava Otroški arzenal, kjer bosta v dialog stopila vizualna podoba in poezija. Vabljeni k poslušanju!

Pomanjkanje družinskih zdravnikov ostaja rakava rana slovenskega zdravstva. Zdravniška zbornica je zmerno optimistična glede specializantov, vsak prihod novega zdravnika pa vzbudi veliko zanimanje. Pred dobrima dvema letoma v Ljubljani, nato v Idriji, pa Slovenski Bistrici, danes so bile dolge kolone čakajočih na vpis k novi družinski zdravnici v Borovnici. To najverjetneje ni zadnji tak primer. Kako bi se lahko izognili mučnemu čakanju? Preostali poudarki oddaje: Iran napoveduje zaustavitev prometa skozi Rdeče morje, če bodo Združene države še naprej blokirale Hormuško ožino. Prehranski varuh opozarja na nepreglednost odnosov v verigi preskrbe s hrano, vse več je izdelkov brez podatka o izvoru. Onesnaženje vode v ljubljanski veleblagovnici Maximarket aprila lani izzval vdor tehnološke vode; kriminalisti ovadili podizvajalca čiščenja

Korupcija je postala ena od glavnih tem v predvolilnem času. Še posebej potem, ko so začeli v javnost prihajati posnetki, za katerimi naj bi bilo izraelsko paraobveščevalno podjetje Black Cube. Slovenija je lani zdrsnila na lestvici zaznave korupcije. Kako obrniti ta trend, je v studiu pojasnila nova predsednica Komisije za preprečevanje korupcije Katarina Bervar Sternad. Ima komisija, ki je vedno bila priročen predmet političnih obračunavanj, dovolj arzenala za boj proti koruptivnim tveganjem in različnim pritiskom v obdobju, ko se globalno rušijo vrednostni sistemi?

Bojana Rozman, dolgoletna romska pomočnica na OŠ Bršljin v Novem mestu, je lahko izjemen zgled otrokom, ki jih težka pot iz neurejenih romskih naselij do izobrazbe še čaka.Rojena v romskem naselju staršem, ki ne govorijo slovensko, je uspešno končala osnovno in srednjo šolo, še vedno pa ni opustila niti načrtov o končanju študija. Prav zaradi lastne izkušnje toliko bolj razume stiske romskih otrok, za katere je vstop v šolo lahko zelo težak. Zakaj je njihova pot do izobrazbe tako neuspešna, kaj je najtežje, kaj bi morali storiti, da bi tudi ti otroci lahko razvili svoje talente in potenciale, kako bi jim pri tem lahko pomagalo boljše razumevanje in kako jim že pomagajo romske pomočnice?

Današnja velika sobota bo zaokrožila velikonočno tridnevje pred jutrišnjim največjim krščanskim praznikom. Veliko noč bodo verniki in vernice pričakali s premišljevanjem ter številnimi blagoslovi. Drugi poudarki oddaje: Iran trdi, da je sestrelil dve ameriški vojaški letali. Zelenski: Rusija spreminja svojo vojaško strategijo. Na Rogli zaključujejo uspešno smučarsko sezono.

V Katoliški cerkvi je dogajanje na véliko soboto minilo v znamenju spomina na mrtvega Jezusa v grobu. Dan se je začel z blagoslovom velikonočnega ognja in vode, nadaljeval z blagoslovom prazničnih dobrot. Evangeličani velikonočnih jedi ne blagoslavljajo, na véliko soboto pa zakurijo velikonočni ogenj v znamenje veselja in svetlobe. Drugače je v katoliških cerkvah, kjer se praznovanje velike noči že danes začenja z vigilijo oziroma bedenjem.

Nakon godina dogovaranja, i konačnog sastanka na Vijeću za nacionalnu sigurnost, premijera Plenkovića i predsjednika Milanovića, javnost ostala uskraćena za bilo kakvu informaciju. Hrvatska je stalno bila u vrhu po inflaciji u eurozoni, sada smo šampioni. Sindikalna uskrsna košarica kojom sindikati ukazuju na priuštiv blagdanski stol za radnike, skuplja no ikad. Veliko nevrijeme pogodilo Zagreb i sjevernu Hrvatsku. Hrvatska nogometne reprezentacija pobijedila Kolumbiju, a izgubila od Brazila.

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Majo B. Kranjc smo že lahko spoznali kot pesnico, ki je leta 2024 objavila prvenec Mreža na dlani, konec lanskega leta je izšel njen prvi roman Klopotec in skoraj hkrati je prejela še nagrado modra ptica za še neobjavljeno delo, tako da bomo njen drugi roman lahko brali že letos! Zdi se, da je Maja B. Kranjc doživela nenaden ustvarjalni razcvet, a pravzaprav gre za vseživljenjsko gojenje veščine, saj v pesniški zbirki Mreža na dlani lahko preberemo, da se s poezijo sooča že od otroštva. Avtorico je pot vodila od dramaturgije do psihologije, zato nas ne preseneča, da se roman Klopotec ne razpira v široko zastavljeno zgodbo, temveč gre v globino in se odvija na ravni čustev, notranjih doživljanj in odnosov. Vse zunanje praktično odpade, v kratkih poglavjih se izmenjujeta glasova Vere in njene hčerke Nine, zadaj slišimo zvok klopotca, ki je včasih tišji in počasnejši, spet drugič pa glasno tolče v neusmiljenem ritmu. Klopotec iz naslova je osrednja metafora romana, je tisto, kar si mati in hči delita, čeprav tega dolgo ne vesta. Obe ga čutita v trebuhu in v prsih, ta klopotec, ki je pravzaprav ime za tesnobo in osamljenost. Vsaka zase se v samoti borita s temi občutki. Kar ju združuje, ju hkrati tudi ločuje, zaradi tesnobe se ogradita tako druga od druge kot tudi od sveta nasploh. V ospredju romana je zapleten odnos med materjo in hčerjo. Vera je mamo izgubila, ko je bila še otrok. Njeno otroštvo se je takrat končalo, saj je morala stopiti v prevelike mamine čevlje in prevzeti skrb za starejšega, a manj zrelega brata. Strogi oče je pričakoval, da bo prevzela gospodinjsko in skrbstveno delo ter da bo odgovorna, vestna in resna. Merila, ki so veljala zanjo, so bila za njenega brata drugačna, bolj ohlapna. Morda si zato kasneje ne želi otrok, morda je skrbela že dovolj. Verina želja je bila, da bi živela sama, da bi učila in pisala, zato se sprva ne želi vezati s Tinetom, ki jo sicer očara, a čuti, da je med njima preveč razlik. Njeno življenje se zasuče v drugo smer, ko zanosi. Otrok jo je prisilil k vrnitvi k Tinetu, razmišlja Vera, in ta otrok jo od njega začne oddaljevati. Tine je presrečen, ona pa je obupana v krču poporodne depresije. Občutek osamljenosti se dodatno poglablja zaradi stigme. Komu bi sploh lahko povedala, da otrok v njeno življenje ni prinesel veselja, ampak še več skrbi in bolečine? Uteho začne iskati v alkoholu. Medtem že zaslišimo drugi pripovedni glas: Nina ponudi otroški pogled na Vero, Tineta in njun odnos. Začutimo lahko njeno željo po materini toplini, a Vera tega ne zmore. Po ločitvi se odnos med materjo in hčerjo le še ohladi, Vera je do Nine stroga, nepopustljiva in nadzorovalna. Nina možnost drugačnega življenja vidi z Bojanom in ko z njim nepričakovano zanosi, se veseli nove družine, ki jo bosta skupaj ustvarila. A mladostna idealizacija kaj kmalu zbledi, saj je Bojan nasilen in oblastniški, k čemur njegove težave z alkoholom ne pripomorejo. Tako Vero kot Nino spremljamo od dekliških let naprej, roman pa spretno preskakuje v času, saj prizore filmsko niza v kratkih poglavjih. Dogajanje je razpeto v širok časovni lok, a ni preobloženo. Avtorica Maja B. Kranjc je precizno odbrala ključne momente za razvoj glavnih junakinj, ker pa je roman tako zelo osredotočen na notranjost Vere in Nine, se bralci težko orientiramo, kje in kdaj se pravzaprav nahajamo. Ko se Vera loči od Tineta, izvemo, da se je osamosvojila na isti dan kot država – šele na tem mestu je prvič jasno, kdaj se zgodba dogaja in to je ena redkih orientacijskih točk v romanu. Roman se tako zelo osredotoča na notranjost, na tisto, kar se dogaja v posameznici, in na tisto, kar se dogaja v družinski celici, da popolnoma odmisli širšo, družbeno dimenzijo. Posebej za Ninino zgodbo se občasno zdi, da bi se lahko dogajala tudi petdeset let prej, le v njenih pogovorih s samozavestno, odločno in svobodomiselno prijateljico Sandro, ki jo spodbuja, naj Bojana zapusti, dobimo občutek, da se zgodba dogaja v sedanjosti oziroma bližnji preteklosti. Lažje bi razumeli tudi Verin občutek osamljenosti, krivde in sramu ob poporodni depresiji, ki je sicer še danes tabu, a vseeno nekaj, o čemer smo bolj ozaveščeni kot v poznih sedemdesetih oziroma zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko Vera najverjetneje sploh ni vedela, kaj se z njo dogaja. Poleg psihološkega raziskovanja likov se roman osredinja tudi na vzorce, ki jih podedujemo od prednikov. Čeprav Verina mama v romanu nikoli ne spregovori, se izkaže, da je tudi ona čutila klopotec v trebuhu. Zgodba kaže nekakšno napredovanje, od Verine mame, ki s klopotcem ni zmogla živeti, prek Vere, ki se je z njim borila po svoje, z alkoholom in pisanjem poezije, do Nine, za katero lahko ob koncu optimistično upamo, da ji bo uspelo razbiti okove podedovane travme. Prav tako se zasveti možnost, da bosta Vera in Nina premostili razdaljo, ki se je z leti ustvarila med njima, ter vzpostavili bolj pristen in topel odnos. Roman tako deluje očiščevalno, saj sporoča, da je mogoče zaživeti drugače in da za to nikoli ni prepozno. Veliko vlogo pri tem ima za obe junakinji prav pisanje – to je poleg klopotca, ki se vrtinči v njunem drobovju, še ena stvar, ki jo imata skupno. S pisanjem ta klopotec pravzaprav premagujeta. Vera poezijo piše ponoči, ko ima čas in mir, Nina v najstniških letih poskuša tudi sama, a jo od pisanja odvrne prav Vera, ki njene pesmi brez dovoljenja pokaže stricu. Nina to občuti kot izdajo in pisanje za dolga leta opusti, želja pa v njej ponovno vzbrsti, ko se po ločitvi in bolezni sooča s svojo preteklostjo, s klopotcem. Roman je tako tudi svojevrstna hvalnica terapevtski in katarzični moči besed, izlitih na papir. Moški liki v romanu nastopajo samo obrobno, a vendarle je vredno omeniti, da jih je Maja B. Kranjc prikazala plastično, in ne zgolj stereotipno v vlogi antagonistov. Tine, Verin mož in Ninin oče, si želi, da bi družina ostala skupaj, a ga Verin hlad potiska vse dlje od doma. Ne on ne Vera nista dovolj čustveno opremljena, da bi odnos lahko rešila. Nina ima pravzaprav več lepih in toplih spominov nanj kot na Vero, pa vendar Tine v njenem življenju nima večje vloge in v celoti zbledi v Verini senci. Ninin partner Bojan je Tinetovo nasprotje, bolj je podoben Veri, saj je oblasten in obsojajoč, s taščo pa si delita tudi odvisnost od alkohola, na nek način postaneta zaveznika, zaradi česar postane Nina še bolj priklenjena nanj. Bojan je do Nine in do njunega sina Petra tako verbalno kot fizično nasilen, a se v ozadju nakazujejo tudi njegovi notranji boji, posebej z odvisnostjo, ki se je zmore rešiti. Roman je do njega prizanesljiv in dopušča, da se lahko spremeni, vendar pa z jasnim sporočilom, da gre za odnos, od katerega se mora Nina oddaljiti. Kdo smo brez tistih, na katere nas vežejo nevidne niti, se sprašuje roman Klopotec. Oblikujejo nas družina, odnosi, ki jih pletemo z ljudmi okoli sebe. Roman se osredotoča predvsem na družinske in partnerske vezi, na družino kot osnovno celico. Odsotnost širše družbene dimenzije sicer povzroča dezorientiranost v času in prostoru, po drugi strani pa ustvari toliko bolj precizno izrisane psihološke portrete glavnih junakinj. Dogajanje teče gladko in čeprav zajema dolgo obdobje, je avtorica dobro izbrala in izpostavila ključne momente v življenju protagonistk. Roman Klopotec je suveren prehod Maje B. Krajnc od poezije k prozi, pri čemer je avtorica ohranila poetičnost jezika in slogovno izpiljenost. Kljub nekaterim pomanjkljivostim lahko rečemo, da je to tenkočuten roman, ki bo gotovo nagovoril marsikaterega bralca, in predvsem bralke, in da se že veselimo njenega drugega romana.

Kako ostati osredotočen na bistvo praznika? Kako dobro praznovati, o tem sta govorila Carmen in MIha Ruparčič.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Da li je Arena veća od Marakane ako MUP tako kaže? Zašto su kvadovi prekinuli nastup Vesne Zmijanac i ko je tajanstveni "Samo Bob"? U novoj epizodi Njuz Podkasta detaljno analiziramo nadrealne momente sa nedavnog SNS skupa, ali i otkrivamo zašto je izjava Vesne Zmijanac o "bivanju uz vlast" duboko i lično slomila srce Marku Dražiću (spoiler: uključene su špagete bolonjeze).

V novi epizodi gremo čez enega do sedaj najbolj eksplozivnih tednov v cestnem kolesarstvu letošnjega leta. Najprej Milano - Torino, kjer je na Supergi zmagal Tom Pidcock, Primož Roglič pa je sezono klasik odprl s tretjim mestom. Pidcock je z napadom poslal prvi resen signal pred Sanremom. Sledi vrhunec tedna z dirko Milano - Sanremo, kjer je Tadej Pogačar po padcu, lovljenju in napadu na Cipresso in Poggio v sprintu ugnal Toma Pidcocka. Pogledamo tudi Veliko nagrado Slovenske Istre, tradicionalno pomladansko dirko v Izoli, ki vsako leto prinese napadalno dirkanje na tehničnih krogih ob obali in je dobra odskočna deska za kontinentalne ekipe in mlade kolesarje. Začetek pomladi je uradno tu. Prisluhni!Aja, pa še to - Naroči kolesarske nogaviceDisko grupo poganja ⁠Nduranz⁠

Bodo zmagovalca državnozborskih volitev odločili glasovi po pošti in iz tujine? Svoboda trenutno pred SDS za približno 7700 glasov.Golob: Želimo združiti vse demokratične sile. Janša: Veliko sreče tistemu, ki bo koalicijo sestavljal s strankam, ki so dobile najmanjše zaupanje volivcev.Brez poslanskega mandata kar nekaj vidnih strankarskih imen, med njimi Anže Logar, Tanja Fajon in Urška Klakočar Zupančič.Komentatorji ugotavljajo: Tesni izidi, razdeljena družba in negotova politična prihodnost.Pogonska goriva na Petrolovih servisih ob avtocestah dražja.Izrael z novimi napadi na Iran, ta napada cilje v regiji.Bo po volitvah nevarni kanal C0 dobil gradbeno dovoljenje? Pred magistratom danes znova protestni shod.Občna zbora ljubljanske in novomeške karitas: trdno zasidrani v lokalnem okolju z materialno in psihosocialno pomočjo.Slovenske turistične kmetije zadovoljne, saj se zanimanje za oddih na podeželju vztrajno povečuje.Šport: Skakalka ob palici Tina Šutej svetovna podprvakinja v dvoranski atletiki.Vreme: Danes bo spremenljivo oblačno, še bo možna kakšna ploha.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

U 75. epizodi Njuz POPkasta, u stolicu Jelisavete Miletić seda legendarni radijski i TV voditelj, čovek uz kojeg se budimo već više od dve decenije – Dragan Ilić!

Eva Vrtačnik je magistrica akademska oboistka, ki živi in dela v Københavnu na Danskem. Veliko potuje, zato ima kovček vedno pripravljen, svoj prosti in službeni čas pa ne ločuje tako dobro, kot to počnejo Danci. Pravi, da resnično živijo hygge, zelo radi so v naravi in v parkih, tam praznujejo rojstne dneve in celo poroke. Kopajo se v vseh letnih časih, tudi zdaj, ko zmrzuje. Oboistka pripoveduje, kakšno je življenje v prestolnici Danske, kakšen je tempo življenja vrhunske mlade glasbenice in zakaj jo, čeprav je bila tam že petnajstkrat, še vedno navdušujejo Ferski otoki.

Iranske ulice so se umirile. Ne glede na to, da ni določene policijske ure, je prisotnost neprestanega nadzora čutiti povsod. To še posebej poosebljajo varnostne sile. Ljudje žalujejo za svojimi bližnjimi ali jih iščejo. Veliko je negotovosti in žalosti. Vsi se pogovarjajo samo o tem. Naključni človek na podzemni železnici lahko začne kar tako jokati. Prisotna sta stres in tesnoba. Ljudje nekaj pričakujejo, ker vedo, da razmere ne morejo ostati takšne, kot so. Iran je prekrila senca smrti. Fariba je novinarka iz Irana. Fariba sicer ni njeno pravo ime in tudi njen glas je zaradi njene varnosti spremenjen. Tako kot večina prebivalcev Irana je bila tudi ona izolirana od zunanjega sveta, ko so iranske oblasti izklopile internet. To je njeno pismo svetu.

V javnih zdravstvenih zavodih opozarjajo na številna odprta vprašanja glede možnosti dela zdravnikov pri zasebnikih. Pri tem ni nepomembno, da so standardi in normativi v javnem zdravstvu po večini zastareli, opozarjajo. Drugi poudarki oddaje: Promet pod Karavankami kljub marčnemu odprtju druge cevi še ne bo dvosmeren. Rusija mir v Ukrajini pogojuje z nadzorom nad Doneškim bazenom. Hrvaško nebo bodo od novega leta varovali lovci rafal in droni

Čeprav bi si v teh dneh želeli, da bi bilo drugače, je okoli nas veliko hrupa. Hrup je povsod. Od strelskega napada v Avstraliji, zimskega dežja in izraelskega obstreljevanja Gaze, do hrupa iz ust voditeljev velesil. Ter hrupa predpraznične histerije, korupcije, ignorance, konformizma in mnenj vseh o vsem. Če kot družba s takšno lahkoto prepovemo glasbo na ulici, ne moremo pa se znebiti pravega hrupa, ki ga povzroča recimo kakršna koli pirotehnika, kako se bomo šele otresli korupcije. Privoščimo si tišino ali pa naj steče glasba. Pa naj bo Dan D ali konec sveta.

Glede na obseg finančnih sredstev, ki se zlivajo na področje generativne umetne inteligence, vsaj v ZDA, se skoraj zdi, kot da na svetu ni ostalo nič drugega. Veliko lahko tudi slišimo o tem, da ima generativna umetna inteligenca, torej tehnologija, ki zdaj posega na področja dejavnosti, ki so bila tradicionalno v domeni človeka, izreden transformativni potencial. A kakšne transformativne spremembe naj bi pravzaprav prinesla? In v čem se te, kolikor sploh se, morda bistveno razlikujejo od pretresov, ki so jih družbam prinesle tehnološke revolucije v preteklosti?Kaj torej na eni strani tako intenzivno zgoščanje investicij v en sam sektor pravzaprav pomeni in kako utegne vse skupaj pravzaprav predrugačiti družbo in naš način življenja?Gosta v Intelekti sta ekonomist in strokovnjak za umetno inteligenco pri NLB dr. Aleš Gorišek in sociolog kulture izr. prof. dr. Primož Krašovec s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Evropska agencija za okolje ugotavlja, da degradacija okolja ogroža naš način življenja. Podnebne spremembe in zmanjševanje biotske raznovrstnosti uničujejo naše ekosisteme ter ogrožajo naša gospodarstva in konkurenčnost, ki je zelo odvisna od naravnih virov. Veliko ljudi se resnosti okoljske krize zaveda, hkrati pa imajo občutek nemoči, številni tudi občutke krivde. Prav tako obstaja zelo vplivna manjšina, ki vse skupaj zanika. Kako ustrezno posredovati informacije o podnebnih spremembah in podnebnih ukrepih? Kako spodbuditi okolju prijazna vedenja? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Jadranka Jezeršek Turnes, strokovnjakinja za komuniciranje znanosti; Živa Kavka Gobbo, predsednica Focusa – društva za sonaraven razvoj; dr. Vesna Žabkar, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Mitja Žagar, Inštitut za narodnostna vprašanja.

Upozorenje: posle ove epizode možda ćete proveravati ispod kreveta. Jelisaveta se istraumirala gledajući novu "Monsters" seriju, pa smo morali da analiziramo: da li je Netflix prešao svaku granicu dobrog ukusa? Ali ovo nije samo horor priča! Pronašli smo norvešku seriju "Exit" o najgorim (i najbogatijim) ljudima na svetu koje ćete obožavati da mrzite, a Nenad se poklonio svom TV-u i objašnjava zašto je jedna video igra bolje napisana od 99% današnjih filmova. Plus kao i uvek - filmovi, knjige, muzika, svaštara i naša sećanja na Kristale i Dejana Gvozdena ❤️

Ove nedelje u Njuz PODkastu analiziramo potpunu nevericu: od vojne parade koja je više ličila na generalnu probu s greškom (pogrešne boje na zastavi!), preko misteriozne pobune na TV Happy koja je razbesnela Vučićevića, do Stivena Sigala kao počasnog gosta. Pričamo i o najnovijem "poklonu" narodu – masovnoj legalizaciji divlje gradnje za samo 100 evra i pitamo se šta to znači za budućnost. Ne zaobilazimo ni sraman tretman studenta Bogdana Jovičića.